.                        Naša mucika

| jubeznivejše raucike, kakor je naša, ne dobiš na vsem svetu! — Otroci, vi mi ne verojamete in se rai cel6 smejete?   No, da bi jo videli na svoje oči, govorili bi vse drugače.   Oudili bi se jej in — prepričan sein — še eelo s seboj bi jo hoteli vzeti. A jaz bi je ne dal za noben denar ne!
—< 94 *~—
Eumena dlaka naše mucike je gosta in gladka kakor svila, dolgi repek je s kolobarčki lepo opasan, šapice ima neizrecno mehke in z brki okrašen gobček je tako Ijubeznivo namrdnen, da se le težko vzdržujem, da bi je ne — poljubil nanj. Fej! — pravite; no, ne smete si misliti, da lovi naša mucika ostudne miši in podgane, kakor znabiti vaša! Ej, ona ima boljšo hrano; zato je pa tudi rejena kakor kak prašiček. Pridna je in poslušna. Po dnevi leži v vznožji moje postelje ter poredno gleda moje po sobi se podeče bratce, ali pa sedi na mehkem stolu poleg mene ter me prijetno godrnjaje opazuje pri učenji; po noči pa zleze ria peč in tiho prede:  ngrr—grr—mav!"
Neko nedeljo pa — hudobni duh jo je morda zapeljal — ukradla je bila iz priprte oraare očetu pripravljenega piščanca. Strašno se je raztogotila mati na tatico mueiko!
,,Takoj pokliči sosedovega Petra, da jo nese utopit v graščinski ribnjak!" — velela je mati dekli, ki je takoj odšla.
nMati, draga mati, nikar klieati Petra, ki je tako neusmiljen Človek!" — prosil sem mater se solznimi očmi, a Peter je bil vže tu.
nNikake milosti tatici!" — reče mati. ,,Vže večkrat mi je kaj izginilo zaradi nje. Kaj bi redili spaka! Nič druzega, kakor da žre, a za miši in podgane se ne briga nič. Le v vodo ž njo!"
,,Mati, prav lepo vas prosim," — dejal sem in glasno zajokal; ,,pustite jo živeti, ker je tako lepa! Tudi kradla ne bode več; jaz bodem vedno nanjo pazil! Ali čujete mati?"
,,Ne, oče in jaz ukazujeva in — ubogati se mora!" — rekla je resno moja mati in mi obrnila hrbet.
,,Torej jo pa sam nesem v vodo!" — vzkliknil sem, pobral svojo muciko od tal in odšel; hudobni Peter mi je sledil od zadej. Srce se mi je treslo v prsih od prevelike žalosti. Mueiko umoriti, strašna misel! — Pri vsakej hiši sem poprašal, bi li ne hoteli vzeti mucike, a povsod so vže imeli vsaj po jedno.
,,Vzen», vzemi našo lepo, pridno mueiko, Micika!" — ponnjal sem jo pri Koradeževih, pri zadnjej hiši v našej vasi.
,,Nesi lenega mačka kamor hočeš; mi raje sami snemo, nego da bi redili take nepotrebne živali!" — zavrnila me je osorno sosedova Micika. Kameno srce imajo nekateri ljudje! — —
Stal sem torej pri ribnjaku. Obupno upiral nekaj časa svoje oči v zeleno vodo, po katerej je plavalo nekaj črnih ribic. Nato sem začel ihteti; strastno sem pritiskal na srce svojo Ijubeznivo muciko in — z vzklikom: ,,Odpusti, zlata rau-cika!" — zagnal sem jo v sredo vode. Tožno je zamijavkala in se potopila, a takoj prišla zopet k vrhu in se borila z valovi. — Neka tajna moč — raenda moč ljubezni — me je gnala k vodi, skočil sem v kalno vodo in bredel k muciki. Ali predaleč sem zabredel v globočino, obleka se mi je napojila vode, težka postala in potapljati sem se začel poleg mucike.
Za življenje mi je predlo! Da ni priskočil Peter in me potegnil iz vode, ne vem ee bi bil kdaj pisal o našej muciki.
Vsega premočenega me je prinesel Peter domov k prestrašenej materi. No, kraalu sem se zavedel v mehkej postelji. Mati mi je prinesla krepilnega čaja, slad-korja in povitice; vse, vse mi je znesla skupaj.
,,Glej, otrok," karala me je dobra mati, ,,malo je manjkalo, da nisi utonil zaradi one sitne mačke. Hvala Bogu, da si živ, zdaj je zopet vse dobro!"
,,Oj, da bi le ce bila utonila mojamucika; potem — da, potem bi bilo vse dobro!" — zastokal sem žalostno in si brisal oči.
In čuj! Ni li to — mijavkanje? — —
Mati odpre vrata in z velikimi skoki priteče v sobo raoja ljuba mucika. Za-dovoljna me pogleda, potem pa skoči na peč, da si posuši premočeno dlako in prede po navadi. —
Drugega dne sem bil vže popolnoma zdrav in se zopet igral se svojo ljubo muciko.                                                                                                   F. G—kar.