POEZDA Uroš Zupan Molitev Blizu smo, Gospod, blizu in dosegljivi. Paul Celan Molitev V votlini, v votlini so se od sape rosile stene. A ni bila tvoja sapa, nisi dihal ti, nebo je dihalo zate in reke in morje in zvezde so dihali zate. Zunaj so veje rojevale cvetje, veter je umirjal morje pod nebom Palestine in naše nezaupanje se je razraščalo kot cvetje, naša želja otipati rano s posušenimi očmi se je razraščala kot cvetje. Voda ti je tekla v sanje. V vodo si bil potopljen, ko si drugič dobil ime. Si sanjal, si vedel, da boš sanjal? V zrak boš potopljen, ko boš tretjič dobil ime. Oče je spustil oblake. Oče je napolnil ure s čakanjem. Vsi smo čakali. Tudi ti. Vsi, narejeni z Besedo, smo čakali. Voda te je izločila. Voda kot zrak. V bel oblak si se oblekel. Ljudje so verjeli temu jutru, verjeli so, ko ti je jagnje zaspalo v srcu. Odšel si. Mi smo ostali. V nebo in v brezno gledamo, kako se izgublja sled tvoje žrtve. Nebu in breznu prisluškujemo, kjer se s strašnimi poki lomi svetloba. 4 LIT R A T U R A Potapljanje v spanje Svet teče izpod vode. Košute prihajajo do jezera brez dna, ki vstaja iz teme, in se ogledujejo v vodi. Oblaki enakomerno dihajo nad pozlačenimi cestami, neznanimi smerokazi, ki so preplavili oči. Bliža se neznanec, ki bo s tabo zamenjal prostor, sanje o mestu nad morjem, tišino, v kateri rastejo sekvoje, štetje korakov in barvo neba, ki bo odločila izid hrepenenja. Zdaj je gotovost izkrcana, telo namočeno v toplo kopel in Kraljestvo je tu, drugačna mera za ljubezen, drugačno ime za rojstvo, drugačna meja za smrt. Raztapljanje sveta Zapustil sem otoke, ki jih je moja odsotnost potopila na dno spomina. Mesece dolgo sem za tvojo bližajočo se podobo hranil nedotaknjen rokopis telesa, ki je rasel na temni strani neba. V podmorskem mestu sem te našel. Glas mi je zgorel v žilah, ko sem sprejemal dar začetka in se znova učil pozabljene veščine poslušati utrip tujega srca. V meni bije, ko širim pomene tisočkrat izgovorjenih besed in brišem razdaljo med najinimi očmi, v kateri se, v milino, raztaplja svet. Nedeljski otrok Razlita je luč po mislih tega dneva. Voda nežnosti zaliva korenine akacij in brez, uglašuje šumenje krošenj in nebesnih teles. Zgoraj, v vrtovih raja, je prvi spomin premagan od te slike. Nad čelom nedeljskega otroka so zbrani obrazi prednikov. Njihova sapa valovi, njihov jezik, ta vsakdanja daritev, ki ni nikoli stal pred vrati onstranstva, mirno lebdi. Otrok spi in čisti svet cveti v porah dneva. Ni sence, ki bi jo videlo oko človeka, le počasi pada pesek skoz ožino ure, in struga reke, v kateri plavata himera in temna zvezda, ga čaka nema, skrivnostna, prerokovana, od Boga poslana. Mojster Ne kliči me k predahu zemeljskega speva, saj veš, da častim in priznavam tvojo moč, ki mi je zažgala nedolžno vodo in naselila dno vodnjaka v oazi, kjer jezik, ki je spočel avro delfina, zdaj nem zakamncva. Molčal sem, ko si razpihal mandorlo nad mojo senco, ker sem mislil, da sem poslan iz vode. Najdaljšo noč si mi posadil v telo. Vse ti priznam. Mojster si, ki navkljub začudenim ljudem in norostim sveta vztraja, ne spreminja svojega merskega sistema. Mojster si, a nc pozabi, z življenjem vedno jamčim jaz, nikoli ti. 6 L I TERATURA Vse, kar vem Francescu Clementeju En obraz sva, mozaik iz tisoč kapelj ljudi, razmetanih po brzicah in slapovih odteklega časa, tako da jih lahko razpoznajo le Gospodove oči. Ne kličeva se z glasom. Ne opisujeva se s stavki, kajti sneg, primrznjen na trebuhe oblakov, nama je podaril blagi jezik zvezd. Zdaj dihava s tihimi zaveslaji nočnega neba. V ustih nama rastejo dež in bolehne rože. Luč se nama vedno bliža iz daljave kot neskončen dan, okopan v siju svete reke, in sanje, ki si jih polagava pred noge, poplavljajo kontinente najine kože, razpete čez obličje sveta. Buda Ženske postave z zemlje, sloki vzdihi, bledično dchtenje prsi, so plen obzorja. Zlato je stopljeno v prah. Mere tostranstva umrle v času, ki kroži kot voda, se vrača, sprehodi so tihi, z obrazov je izginil strah. Vse je zamenjano z Ničem, Nič z Vsem. Mirno sediš. Mirno se hraniš s svetlobo. Topla izba vrez vrat si, naše zatočišče. Brez besed in brez dvomov se spuščamo k tebi, prestopamo prag, da bi spali v miru tvojega srca, se pokrili z mislijo, ki nas ljubi in ima obliko večno ponevihtnega neba.