171 
da se je nekaj malega ovac za silo tam pasti dalo. Šol­
nik je že večkrat premišljeval, koliko koristi bi ta ne­
obdelana zemlja dajala, ako bi se prenaredila v travnike 
in polje. Marljivo je preiskoval in pregledoval lastnost 
prsti in kraja, in jo na zadnje najde, kako bi se dala 
rodovitna napraviti. Nekega večera je prišel v krčmo 
k Bizjaku, kjer je bilo več Solmačanov zbranib, ki so 
tožili, da nimajo dovolj paše za živino, pa jim začne o 
ledini govoriti; ali komaj je nsta odprl, jeli so vsi vanj 
kričati. Nek volar, ki so ga imeli vaščanje za bistro 
glavico, od kar si je bil opomogel, izblekne: 
„Bog in sveti Peter! šolnikova pamet mora taka 
biti' kakor njegov hrbet! ali ne veš ti, grbež, da je 
travnikom vode treba? ali nisi nikoli zapazil, da je ob­
činska ledina bolj suha, kakor mačkov jezik?" 
„To sem opazil", odgovori šolnik. 
-Kako pa hočeš napraviti, da bo trava in klaja 
na ledini rasla? 
„Dosti vlage bi jej dal". 
„Pa od kod boš vodo jemal?" 
„V gornjem koncu ledine bi studenec skopal". 
„Studeneo skopal", zasmeja se volar, „ti boš s 
..studencem travniku vlago dajal?" 
„Zakaj pa ne?u tako mu Ahec besedo preseče, 
„on bo bržčas vsaki travici kakor solati prilijal". 
Šolnik je bil takih odgovorov preveč vajen, da bi 
ga bil ta odgovor razžalil, pa se je z drugimi vred 
smejal. „Studenec", reče, „ki ga jaz menim, ni tak, 
kakor jih vi poznate; jaz mislim artezijev studenec, ki 
vodo iz sebe poganja in na vse strani odtaka". 
^Studenec, ki vodo iz sebe poganja!" vsi zavpijejo. 
„Pri mojruha", reče Kodrič, „šolnik je pamet 
izgubil". 
„To je pa že spet v kaki neumni knjigi bral;" 
do<!a Ahec. s 
„Pojdite, pojdite, gospod šolnik", reče volar , „pa 
nam nikar takih čenč ne tvezite; jaz, hvala Bogu, nisem 
ravno budalo in sem več sveta obhodil, kakor vi vsi; 
toda*o studencih, ki vodo iz sebe poganjajo, nisem ni­
koli nič slišal. Rajše bi že to verjel, kar ste nam uni 
dan pravili o tistih velikih, s sapo napolnjenih oblih, s 
kterlmi je mogoče se pod oblake vzdigniti, in o tistih 
železnih rokah, ki v zraku pišejo, tako hitro, da dojde 
novica od nas na Dunaj * petih minutah". 
„To je vse res in smete verjetr", reče šolnik; „ali 
kar se tiče studenca, to sem prepričan, da se da na­
praviti na naši ledini, ker sem kraj in loge na tanko 
preiskal, in stvar bi dajala soseski neizmerno dohodkov. 
Pogovorite se z mestnim inženirjem; on je na Franco­
skem take studence videl in sam kopal". 
Vsi zmigajo z ramami in Ahec se nasmehne ter 
reče: „kopaj si ti, grbavec, sam ta studenec, in obetam 
ti svoje osle tje napajat goniti in za vsakega po dese-
tici plačevati". 
„ Jaz pa za vsako vedro vode, ki se ho iz studenca 
pognala, po vedro vina dati", pristavi Bizjak. 
Šolnik je omolknil vedoč iz skušnje, da prepiranje 
z nevednimi nevednim le ošabnost zbuja, in sklenil je 
počakati ugodne prilike za sprožitev te stvari. 
(Konec prihodnjič.) 
• 
Beseda o Šimbiljah. 
(Spisal A. Jurinec.) * 
Ako pogledamo nazaj v pretekle čase, zapazimo, 
da so Grki prvi imeli „šimbilje", ker so se bili prepri­
čali, da prorokališča ne ved6 prihodnosti prav. V letu 
169. po Kristusovem rojstvu je bilo šimbiljsko prero­
kovanje že v tretje skupaj zbrano in v bukve popisano. 
Teh knjig pa je bilo osem po številu. V njih je bilo 
najti mnogo starih prerokovanj, kakor: prerokovanje o 
skrivnosti odrešenja, o stvarjenji sveta, o pozemeljskem 
paradiži, o Jezusovih čudežih, njegovem trpljenji in 
smrti, o prijaznem pečanji Simbilje z Belinom, j^jajsM 
kim bogom, i. t. d. — Le-ta Šimbiljina prijaznost j© 
popisana ob strani Izaijevega prerokovanja. Ona go­
vori nadalje o Lotu, imenuje se kristjano, in prero­
kuje nadalje razdjanje rimskega cesarstva, ako ne bodo 
krščanstva sprejeli. Kakor se kaže, bile so v teh knji­
gah nektere reči še-le potem prerokovane, ko so se 
bile že zgodile. Ko so se bili ljudje pokristjanili in 
niso več tem knjigam verjeli, bil je cesar Honorij svo­
jemu činovniku Steljku ukazal, naj sežgd vse šimbiljske 
bukve, ktere so imeli Bimljanje shranjene, da so jih 
starašine za svet popraševali. Vse to pa, kar si zdaj 
ljudstvo semtertje pripoveduje o Šimbiljah in njih 
prerokovanji, bilo je poznejše čase izmišljeno. — Pri 
dveh Šimbiljah, pri libijski in eritrejski je najti slovan­
sko ime: „bogova". Samska Šimbilja se je bila iz 
potoka nModre" (Maeander) modrosti navzela, ker je 
bila tega potoka hči imenovana. Ravno tako se pripo­
veduje o Šimbilji, ki je Slovencem znana, da se je bila 
iz potoka „Modrosti" tudi modrosti napila. Jeruzalem­
ska Šimbilja, o kteri bodem pozneje nekoliko besedic 
pregovoril, je še v nekih drugih rečeh družim Šimbiljam 
podobna, kakor se vidi iz popisovanja Šimbilj. 
Pri tiburski Šimbilji najdemo, da je bila „Ina" 
na Italijansko pobegnila. Ina pa se pravi po naše to­
liko, kakor ptuja; na priliko: inako se mu je storilo, 
da so ga solze posilile, to je: drugačino, tuje, čudno se 
mu je storilo, da se je začel jokati. — Ina pa je tudi 
to ime lehko imela, ker je morala po tujih krajih ho­
diti , namreč iz „Dežale" ali iz „Tivanskega" na Itali­
jansko. — Od „Ine" je imel tudi ime „Inak", argolj-
ski kralj, Egialov oče, okoli leta 1970. pred Kristusom. 
Nadalje: Inak, kralj v „Bregiji" okoli leta 1400. pred 
Kristusom. Potlej „Inaku okoli leta 1821. pred Kri­
stusom, ki je bil kralj v Kapadociji. Ta „Inak" je bil 
na peloponeški polotok prišel in svojo sestro „Melisott 
v zakon vzel, potlej se je bil v Kapadocijo vrnil, pa je 
bil spet nazaj toda v „Dežalo" prišel. On je bil tudi 
„Jovov" in „Jovinin" brat. Od „Ine" je tudi „Inar", ki 
je bil 418. pred Kristusom kralj v Ljudiji. — 
Zdaj pa še nekaj o „Jeruzalemski Šimbilji". Ta 
Šimbilja je Slovencem posebno znana, ktera je bila 
kralju Salomonu sestra, in zatorej „Davidova" hči. Ži­
vela je okoli leta 1015. pred Kristusom. 
Ako jo„ po bivališči imenujemo, pravi se jej Je­
ruzalemska Šimbilja. Enkrat je bil Bog oznanil Salo­
monu in njegovi sestri Šimbilji, da bode potok „Modro-

* 
172 
sti" na nekem hribu proniknil, in dan jima je tudi po­
vedal. Kdor bode, tako njima je rekel na dalje, prvi 
iz tega potoka pil, bode najmodrejši. Ob rečenem času 
sta šla Salomon in Simbilja na tisti hrib potoka ali 
studenca čakat. Salomon truden^ na .hribu zaspi, Sim­
bilja pa čuje. Studenec priteče, Simbilja ga pije, potlej 
pa Salomona pokliče, pa mu nič ne povč, da je ona že 
pila. On pije, za njim pa Simbilja spet pije, hote Sa­
lomonu veselje napraviti, da je on prvi pil, in bo zdaj 
najmodrejši na svetu. Domii potovaje gresta čez nek 
potok; Salomon gre po brvi, Simbilja pa brede. 
Salomon njo vpraša: „Zakaj ne greš po brvi?" 
Ona mu odgovori: „Jaz nisem vredna po tej brvi 
hoditi, ker bodejo hudobni ljudje" iz te brvi križ 
naredili, na kterem bode Zveličar svet odrešil". Zdaj 
je Salomon spoznal, da je Simbilja modrejša mimo nje­
ga, in da je studenec modrosti poprej pila, kakor on. 
Tram tu v misel jemane brvi je bil iz drevesa, 
ktero je bilo na Adamovem grobu zrastlo. Ljudje" so 
rekli: „Adam je bil nas vseh oče; napravimo torej iz 
tega drevesa brv, ki jo bodemo vsi rabili. 
Ko so pa pozneje culi, da se ima iz te brvi Kri­
stusu križ narediti, okovali so jo s svincem in v vodo 
vrgli. Ob času Jezusovega trpljenja so hudobni Ijudjč 
silno težkega lesa iskali za Kristusov križ, in po čudu 
božjem je ta brv k vrhu priplavala. Namočena, nagnjita 
in okovana je bila silno težka in iz nje so Kristusu 
križ napravili. — Glejte! kako se je prerokovanje Šim-
bilje, Salomonove sestre, natanko spolnilo , ker je ona 
sama rekla, da ni vredna po tej brvi hoditi. 
Simbilja je imela troje hčeri, ko jim je iz pre­
velike ljubezni, kakor jo imajo nektere matere še v 
sedanjem času do svojih otrok, vse dovolila, karkoli so 
poželele. Zelo jih je gizdala, da bi bil izmed njih 
ktero Bog za mater svojemu sinu izvolil. Imela je tudi 
vrt, v kterem so bile tri cvetlice, od Boga namenjene, 
da se tisti priklonijo, ktera bode Odrešenikova mati. 
Toda cvetlice se niso hotele nobeni prikloniti. Le, ko 
je ponižna Marija mimo prišla, priklonile so se jej vse. 
Razume se, da je to Šimbilji težko delo. Nekaj zatega-
voljo, nekaj pa, ko je videla, da se jej smrtni čas bliža, 
nesla je svojih 50 bukev, ki jih je bila polne preroko­
vanja napisala, Salomonu na prodaj ponujat. Ali on 
jih ni hotel kupiti. Šla je ž njimi domii, ter jih je 25 
sežgala, z druzimi 25 se vrne k Salomonu, in mu jih 
zopet na prodaj ponuja. Ko pa jih Salomon tudi vdru-
gič noče kupiti, nese jih zopet domii, in do petih vse 
sežgč; ostalih pet pa nese v tretje za prvo ceno Salo­
monu ponujat. Salomon jih zdaj zavoljo nadležnosti 
kupi. 
To so tedaj tiste bukve, ki se jim pravi: „Sim-
biljske bukve, ali Šimbiljina prerokovanja". Večkrat 
pa se tudi ni spolnilo, kar je v teh knjigah popisano, 
ker ni druzih bukev ali knjig, v kterih so bili dostavki 
ali popravki, kako je nektero teh peterih knjig umeti. 
Pred svojo smertjo še je Simbilja ljudem naročila, da 
naj jo v pšenico ali v kako drugo vsejano žito poko-
pajo, ker bode takovo žito, v kakoršnem bode pokopana, 
po dvakrat na leto zorelo. Neverjetni ljudj6 pa so jo 
v deteljo zagrebli, in zategavoljo detelja po dvakrat na 
leto zori. 
Pesem starega Slovenca. 
(Poleg narodne: „pesem starega Kranjcau.) 
Kaj sem moral doživeti 
Svoje stare sive dni? 
Na le-tem slovenskem sveti 
Vse narobe se godi. 
Zdaj pisava je zmešnjava, 
Več jezika ne poznam; 
Vsak po tujih potih tava, 
Le domačih ga je sram. 
Po teh spakih srbi koža: 
Biba leze, biba ni. — 
,,S& lizanijem" me boža, 
Krč pa v grbi krv drvi. — 
Vse slovanske znaj jezike, 
Le slovenskega nikar! 
Temu dobre so razlike 
Take, da ni nov, ne star. — 
In politiki slovenski — 
Pa saj reči se ne sme — 
Kos pošasti so peklenski, 
če ni treba — to se ve! 
Za kulisami poznajo 
Pozlačenega moža, 
Vse doma za norce imajo, 
Da le dunajsko velja. — 
Vodnikova ostalina 
Iz Ljubljane splava v zrak : 
Konec jemlje domovina, 
Skorej to mp vrže znak! 
Ta preteplje, drugi toži, 
Tretji mrtve mi budi. 
Ali kdo resnico kroži, 
Salomon! presodi ti. 
Kar Pavliha je prvake 
Kontrofiral, da je strah, 
Konec je ljubezni vsake: 
Udri, udri, mah na mah! 
Narod več novic ne shiša: 
Stari mladega spoštuj! 
Tele z bikom se poskuša, 
Pa se človek ne huduj! 
-Stara teta, tiho bodi! 
Kaj neumno gobezdaš?" — 
Take slišim — oj ti zlodi, 
Korenjakov kaj imaš! — 
Dva prijatelja se z vincem 
Zadovoljna bratita, 
Al prijateljstvo si s klincem — 
S figo — zapečatita. 
Majka mila! take fante! 
Kje si, kje, slovenski duh? 
Mara kdo za prazne kvante? 
Svet le sodi: o grduh! — 
Kdor kulturo če mastiti, 
Hodi v brezje svinje b-rit, 
ČeSlovencem žolč razliti: 
Pojte, pojte se solit! — 
Rahli spol rad nosi hlače, 
Gospodari mesto mož, 
Vse pri njem je že drugače, 
Le devet še ima kož. 
Stare ,-avbe^ so sprhnele, 
Glava nima svojih las, 
Kar dekleta so znorele; 
O presrečni nori čas! 
Stara šega silno peša, 
Vse za novim se podi; 
Mislil bi, da vsem se meša, 
Kar me nekaj prebudi: 
Tabor! to je stekališče , 
Kjer živi „Slovenija;u 
Tu jo najde, kdor je išče, 
Saj drugod se ne pozna. — 
O naj oživijo ranjci, 
Vidijo ta rajski svet! 
To so prave moke žganci, 
To je časov novih cvet! 
Le tako naj dalje bode, 
..Živio" naj se kriči; 
Saj bo vsacemu brez škode, 
Kdor po glavi ne dobi. — 
A. O. 
Nekaj, kako si moramo oči 
varovati. 
Srečen je pač človek, kteri ima vse počutke zdrave; 
slehernemu tedaj mora biti prva skrb, da si jih ohrani 
nepopačene, kakoršne je prejel od Stvarnika. Izmed 
vseh počutkov je pa vid človeku gotovo najdraži; ker 
je li kdo nesrečniši od slepega revčeka? — Ako pa 
časi vidimo, kaj nekteri vse zahtevajo od svojih oči, 
kaj vse počenjajo ž njimi, misliti bi si morali, da ljudje 
ne čislajo tako zel6 zdravega očesa, kakor zasluži. Ali,