GRADIVO
VPRAŠANJE JEZIKOVNE KULTURE NA SLOVENSKEM*
Ni zgolj naključje, da ravno manjši narodi posvečajo nenavadno veliko pozornasti jezikovnim vprašanjem in skrbi za narodni jezik. To velja v poLni meri za Slovence in za slovenščino, Iki se rabi v političnem, gospodarskem in Ikulturnem življenju ene izmed republik Socialistične federativne republike Jugoslavije. Nesluten razmah funkcij sloven-
* Prim, strnjen pregled F. Novaka, Najvažnejša stališča v pravopisni vojni, JiS 9, 1964, str. 62.
• Prevod tega Petrovega članka objavljamo na željo, ki je bila izražena na seji republiškega odbora SD: le-temu — in ne uredništvu JiS — so se v zvezi z zapiskom »Naša reč« 49/1966 in »Vprašanja jezikovne kulture na Slovenskem« (avtor J. Toporošič), objavljenem v 4. številki letošnjega JiS, od bralcev našega časopisa pritožili v posebnem dopisu F. Bezlaj, J. Jurančič, T. Logar in B. Urbančič, v drugem pa T. Korošec, A. Muha, F. Novak in V. Majdič.
ščine po 1. in še posebno tpo 2. svetovni vojni je prinesel tudi njenim uporabnikom vrsto problemov in postavil pred stroikovnjake-jezikoslovce nekatere težavne naloge v zvezi z fcodifikaoiijo norme knjižnega jezika. Ta problematiika se odraža v vrsti kulturnih časopisov, tvori pa tudi vsebino časopisa Jezik in slovstvo (dalje krajšam JiS), ki ga izdaja od leta 1955 Slavistično društvo v Ljubljani.
S svojo celotno usmerjenostjo se JiS v osnovi ne razlikuje od podobnih meseč-rikov, ki izhajajo v drugih slovansikih deželah. Na prvem mestu stoji skrb za kulturo materinega jezika, tako na področju pisanega in govorjenega jezika (zlasti v gledališču, radiu in televiziji), kakor tudi pri jezikovnem pouku v šolah. Pomembno mesto zavzemajo v vsaki številki tudi člaribi o literarnih vprašanjih, ki so usmerjeni v pomoč učiteljem pni poučevanju literature (mpr. nasveti za .interpretacijo literarnih del). Vrsta člankov nas informira (in to je za tujca posebno zandmiivo), s kakšnimi težavami se srečujejo predavatelji islovenščime na šolah. Del teh težav (npr. pri obravnavanju stavka) je podoben težavam pri poučevanju češčine na naših šolah, nekatere druge pa izvirajo iz nezadostne 0'bdelanosti iso'dobmega slovenskega knjižnega jezika in liz pomanjkanja obsežnejše normativne slovnice, na katero bi se lahko učitelji in drugi interesenti oprli.'
To stanje pogojuje dve tematični iskupini člankov v JiS: a) lObdeloivanje posameznih slovničnih vprašanj v zvezi z vrednotenjem zadnje izdaje islovnice A. Bajca, R. Kolariča in M. Rupla (1956), ki podaja namesto sodobnega stanja jezika stanje, ki je rahlo arhaično; b) raziskovanje kriterijev jezikovne pravilnosti v knjižnem jeziku in vrednotenje načel nove izdaje Slovenskega pravopisa.^
Takoj na začetku moramo omeniti, da novi Slovenski pravopis, podobno kot že nekatere prejšnje izdaje, ne obsega zgolj pravopisne problematike, ampak osnovni pripomoček, ki kodificira tudi knjižno pravorečno, morfološko, besedotvorno, leksikalno in frazeološko normo. Slovenski pravopis ima torej širši obseg, kot bi se lahko zdelo po naslovu knjige. V tem širšem pomenu tudi rabimo v našem preglednem referatu pojem Slovenski pravopis, novi Pravopis ipd., po naslovu, ki ga avtorji že tradicionalno dajejo omenjeni knjigi.
Vsaka nova izdaja SP (izdaja iz leta 1962 je že četrta po vrsti, če štejemo sem tudi šolsiko izdajo iz leta 1938) je do zdaj izzvala zdravo izmenjavo nazorov in polemiko med Zagovorniki nasprotujočih si koncepcij. Novi SP je izzval živahne spore ne samo o nor-mativnostii pravopisa in pravorečja,^ ampak tudi o vprašanjih čistosti jezika, o tem, katere tuje leksikalne izposojenke je mogoče imeti za del knjižnega besednega zaklada in katere je treba zavreči.
Četudi so ohranila veljavnost Breznikova načela iboja proti nepotrebnim tujim besedam, ni bilo mogoče sprejeti enostranskih nazorov nelkaterih slovenistov, po katerih bi se morale izposojenke iz slovanskih in oaslovainskih jezikov zamenjavati z domačimi besedami i(tudi z arhaizmi ali z narečnimi izrazi). Umirjeno in realistično stališče zavzema pri tem A. Baj ec (5, str. 132); po njegovem je treba dovoliti v knjižnem jeziku omejeno rabo starejših lefcsikalnih izposojenk (fonetično dn slovnično prilagojenih slovenskemu jezikovnemu sistemu), za katere ni primerne domače besede. Z vso pravico S'O videli avtorji SP večjo nevarnost v tujih frazeoJogizmih in v kalkih (tipa blagostanje po »Wohlstand«, namesto blaginja), ki so se pojavili v 19. stoletju po nemščini in kd se v neknjižnih plasteh govorjenje slovenščine do zdaj na široko rabijo.
V razvoju kodifikacije knjižne norme so se doslej uveljavljale razne tendence, največ pa historizirajoče. Niso manjkala niti prizadevanja kar najbolj približati knjižno slovenščino starocerkvenTislovanščini, za katero so po teoriji o njenem panonskem izvoru verjeli, da je neposredna predhodnica slovenščine. Proti tej tendenci, ki jo je zastopal npr. F. Levstik, se je odločno postavil S. Škrabec in v svojih delih poudarjal (precej osamljen) nujnost slediti prirodnemu razvoju jezika. Po starocerkvenoslovanskem vzorcu in ne v skladu z govorjenim jezikom so uvedli pisavo 7. skl. edn. ženskega spola z mislijo, boleznijo, 2. skl. množ. narečij, poglavij, razlikovanje pridevnik — prislov tipa lažje — laže iipd. V sedanjem času se uveljavlja zdrava tendenca približati knjižni jeaik govorjeni slovenščini in postopoma odstranjevati neorganske, papirnate pojave, ki so v nasprotju z jezikovno realnositjo. Vendar to še ne pomeni, da bi moral knjižni jezik kodificirati četudi samo delno izsledke t. im. moderne vokalne redukcije, ki je povzročila največjo razliko med knjižnim jezikom dn neknjižnimi plastmi.
1 Prim.  J.  p e t r ,  Nove pidce o slovinštine, Slavia 29, 1960, str. 483 d.; izmed najnovejših priročnikov omenjam šolslti učbenilc J.  Toporišiča,   Slovenski knjižai jezik, Maribor 1965. * Prim.  S. Herman,  Novy siovinsJiy pravopis, Nß. 46, 1963, str. 91 d.
' O spremembali v novem Pravopisu je referiral A. B a j e c , Pred novo izdajo SP, JiS 3, 1957—-5, str. 145 d.; isti. Pred izidom novega Pravopisa, JiS 7, 1961—2, str. 13 d.
202
Prizadevanje zibiližati fcnjiižni jezik z giovorjenim se je uveljaviilo tudi iprd kodifikaciji naglasnih razirier. S ipoilno pravico so opozarjali ma to, da je stari pravopis pnizna-vail premalo naglasnih 'duiblet in da ni priznaval primere, kadar j€ historično upravičeno naglaisno mesto še živo v govorjenem jeziiku. V teh primerih .so dajali prednost predvsem analogično nastalemu naglasu, iin to so imeli za edino dovoljeno (J. Rigler, 2, str. 305).
Tudi določena hierarhija v pravilnoisti slovenskega inaglaševanja bi bila na mestu zlasti zato, ker itu kraljuje tudi v jeziku iz oib raž enih slojev znatna neenotnost. Te upravičene zahteve so bile do določene mere vlfcljučene v novi Pravopis, vendar ne povsam dosledno, 'kot bi to s polno pravico želeli neikateri mlajši islovenisti. Avtorji SP, ki so spadali k istarejši generaciji, so preveč izhajali iz nenapisanega {toida v praiksi izvajanega) načela, da je Pravopis konzervatiziratjoč čuvar knjižnega jezika ;in da ise more samo počasi menjati in prilagajati jezikovnemu razvoju. S tega aspekta je zanimiv članek F. Jakopina (8, str. 193 d.); avtor v njem obravnava kodiSikaciijo naglasnega mesta glagolov na -iti, -ali pri raznih slovenistih od časa izida Pleteršinikovega slovarja (1894—5) pa vse do zadnjega SP (1962), ki dopušča že dubietnost pisali — pisati, čakali — čakati v navedenem zaporedju (osnovna in dopustna oibiika).
Pomembna osebnost hoja za pravilno pojmovanje funkcije knjižnega jezika in kriterijev jezikovne pravilnosti knjižne slovenščine je postal B. Urban č i č , predavatelj češikega jezika na ljubljanski univerzi. Njegova strokovna usmerjenost mu je omogočila podrobneje preštudirabi teorijo praške šole o knjižnem jeziku in jo prirediti za potrebe knjižne slovenščine. V obsežni študiji O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini (let. 6—7) pretresa vprašanja jezikovne pravilnosti, za katere vladajo med strokovnjaki neenotni nazori. B. Urbančič je izšel iz losnovne teze o komunikativni funkciji jezika. Ta predpostavlja njegovo ustaljenost, ki izhaja iz nepretrganega xazvoija v preteklosti in v sodobnosti in iz kontinuitete narodnega življenja. Za presojanje jezikovne pravilnosti je odločilen kriterij splošnega uzusa, ki stoji v nasprotju z umetnimi jezikovnimi predpisi in posegi. Strokovnjak lahko posega v jezikovni razvoj pri tvoirjenju novih izrazov in pri usmerjanju jezikovne prakse, če bi ne bila v skladu z razvojnimi zakonitostmi. To se nanaša tudi na pravopis in na pravorečje, kjer ne more prevladati samo historizirajoči princip.
Proti novi izdaji SP se je dvignil močan val odpora, v glavnem v časopisu Delo, v manjši meri v časopisu JiS. Diskutanti so vsesplošno priznavali velik doprinos SP k obdelanosti besednega zaiklada knjiižne slovenščine (vštevši frazeologije), niso pa so-' glasali z nekaterimi pravopisnimi predlogi in pravorečnimi spremenubami.'' Zlasti ostro se je diskutiralo o pisavi pripone -a(i)vec, -a(i)vka v besedah tipa bravec — bralec pri imenih delujočih bitij; pri tem je šlo itudi za izčiščevanje losnovnih teoretičnih in praktičnih pogledov na sodobno knjižno slovenščinio. V obram-bo novega SP sta se postavila predvsem A. B a j e c in L. L e g i š a , kritično pa so ga vrednotili F. Bezlaj, B. P o g o r e 1 e c , B. U r b a n č i č itd. Gotovo ni ugodno delovalo na široko javnost to, da se je kmalu po izdaji uradnega SP v izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti (3. oktobra 1962) priporočalo šolam in javnim institucijam, da bi se, kolikor gre za zgoraj lOmenjeni pravopisni pojav, držali načel, ki so razložena v Pravopisu iz leta 1950.
V zadnjih letnikih, ko se živahni spor ob novem SP že polega, začenjajo razpravljati o pripravljanem slovarju sodobne knjižne sdovenščine (principe izdelave je objavila redakcija na zadnjih platnicah 3. štev. JiS 8), ki naj bi izpolnil zelo občutno vrzel v slovenski in slovanski leksikografiji. Po svoiji orientaciji bo inform'ativno-normativen in bo obsegal besedni zaklad knjižnega jezika od Prešerna pa do sodobnosti. Predpostavljajo, da bo imel okrog 5.000 strani in da izide v nekoliko zvezkih 'do 1. 1970. Do zdaj je izšel in bil predložen javni diskusija poskusni snopič slovarja. Poleg domačih glasov, zlasti F. J'akopina (9, str. 161 d.) in B. Po gorel ec (9, str. 232 d.), je objavil JiS tudi oceno čeških leksikografov iz Inštituta za češki jezik M. Helcla, L. Jamskega, J. Machača, Z. Sochove in J. Zime (9, str, 254 d.), ki so opozorili na vrsto dragocenih izkušenj, dobljenih pri izdelavi čeških akadem,skih slovarjev, K vristi konkretnih vprašanj so se vrnili še v naslednjem krajšem sestavku (10, str. 25).
V časopisu JiS so zastopani tudi članki, ki prinašajo poročila o češkem jezikoslovju in o češkem kulturnem življenju. Pisani so z očitno simpatijo in z dobrim poznavanjem problematike. Tako je npr. B. Urbančič podrobno spregovoril o delu Inštituta za češki jezik v Pragi (4, str. 246 d.), V. S m o 1 e j o nekaterih čeških in slovaških kultur, nih .obletnicah (1, str. 64), F. Dobro volje pa je referiral o slovenikah v časopisu Slovansky pfehled (o člankih V. Kudelke in J. Petra, 9, str. 76 d.). Metodični pomen ima
203
referat T. Korošca o češkem frekvenčnem slovarjii J. Jelinlka, J. V. Bečke in M. Teši-telove iz 1. 1962 (10, -str. 145 d.), v slovenskih razmerah prav v zvezi z zgoraj omenjenim slovarskim idelom. Z velikim apoštovanjem in pieteto do umrlega in ido njegovega dela je naipisal F. B e z 1 a j nekrolog o češkem jezikoslovcu prof. V. Machku (10, str. 208 d.).
V pregledu slovanskih jezikoslovnih časopisov, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z vprašanji jezikovne kulture, kratko info'rmira o časopisu Naše reč A. M u h a (10, str. 158 d). Dotakne se predvsem češkega pristopa k raziskavi vprašanj 'knjižnega jeziika, predvsem v delih praške šole (zlasti B. Havranka in nekaterih njegovih učencev). Časopis JiS tu navezuje na pot, ki jo že dalj časa ubira Naše reč, prinašati zaključene informacije o teoretičnem dogajanju na .področju proučevanja narodnih jezikov in njih kulture v posameznih deželah. Tu se ponuja možnost tesnega in sistematičnega sodelovanja in izmenjave izkušenij med redakcijama naših časopisov.
Razen tega je prinesel JiS nekoliko priispevkov čeških avtorjev, ki se nepoisredno ali posredno nanašajo na slovensko problematiko. Poleg že omenjene ocene čeških leksikograf ov dn njihovega odgovora na odgovor redakcije slovarja (10, str. 25) je objavil A. J e d 1 i č k a sintetično razpravo Teorija Praške šole o knjižnem jeziku (10, str. 186 d.), v kateri je podal sliko problematike knjižnega jezika, kot jo pojmuje v sedanjem času moderno češko jezikoslovje. To je predelana in razšiinjena (z upoštevanjem aktualnih potreb sodobnega jezikoslovja na Slovenskem) verzija članka, ki je bil pridbčen v zborniku Travaux linguistiques de Prague (I, 1964). Aktualnost te razprave je zlasti očitna v zvezi z diskusij ami o funkciji knjižnega jezika dn o kriterijih jezikovne praviilnosti (glej zgoraj), ki so se odvijale v časopisu JiS. S problematiko stikov se je ukvarjal J. P e tr v razpravi Miklošič in češka iilologija (9, str. 246 d.), ki je izšla kot prispevek k sintetičrti obdelavi življenja in dela tega velikega slovenskega slavista,^ čigar proslave so bile na Slovenskem 1. 1963.
Časopis JiS izhaja šele deset let. V tem času je popolnoma dokazal svojo upraivi-čenost in zavzel pomembno mesto v kulturnem in ananstvenem življenju na Slovenskem. Na njegovih straneti izhajajo članki o aktualni problematiki jezikovne kulture, literature in o poučevanju slovenščine v šolah. V našem referatu smo se iz njegove vselbiine ukvarjali samo z jezikovnimi viprašanji, nič pa ne z vprašanji literature in metodike poučevanja.
Jan  P e(r Prevedel France Novak