Vzgoja v samodelavnost. Za okrajno učiteljsko konferenco v Ptujem piiredil Ivan Kelc, učitelj pri sv. Barbari v Halozah. (Konec.) Proderlo je dan danes spoznanje, da se je pri garavni vzgoji treba ozirati na dnšo in telo pri otroku; vse duševne raoči se morajo v lepem soglasji vzbujati in vzgojati. Vse so si sestrice, vse terjajo jednake skerbljivosti. Ali težko je vse ladati, težko vse jednako vzgajati in umno voditi. Človek, kateremu se zaupa izobraženje naroda, mora sam vsestransko izobražen biti; nespametno je reči: učitelju mladine ni Ireba toliko znanosti, zadosti je, ako ve malo bolje čitati, pisati in številiti. To je žaljivo izraženje, novejša šola mora to z vsestranskim napredkom zaverniti. Izobraževalec naroda iina pod sabo različne narave, sposobnosti, in kakor Rimljan pravi: quot capita, tot sensus (kolikor glav, toliko misel). Kako bode mogel nevešč in neizobražen učitelj svoje učence izuriti iu izučiti v posamezuih vedah, do kterih ima ta veče, un manjše veselje, ako se sam ni učil tega, ker poleg vsestranosti mora obderžati pravo centralnosc. Človek pa, ki hoče pri mladežni nravnost pospeševati s tem, da jo odgaja v samodelavnost, raora najprej učiti se, da sam dela in tako daje šolarjem iii vsem dober vzgled. Uže slavni pedagog Komenski pravi: zastonj je način vzgoje zboljševati, dokler se lenarenje iz šol ne iztira. Istinito je, če prepušča učitelj deco samo sebi, ne glede na to, ali kaj dela in kako dela? in če učenci vidijo učitelja ne izvršečega svojih dolžnost, poprime se tudi njih s časoma jednaka lastnost. Človek pa ne vršeč po mogočosti na svojem mestu, drni (ravnii) tako, ka bi bolje bilo, da ga nij. Različni vzgajalci naroda in pisatelji so stavili samodelavnost med najvažnejše točke, po kterih se inore doseči prava človeška moralnost. Navesti hočem samo nekterih bolj znanih. Goethe n. pr. veli: vzgoja delavnosti, marljivosti, skerbnosti bodi najvažnejša naloga narodnih šol. — Kant: nič se ne da razuinljivejši in boljše pomniti, nego, kar kdo sam najde. — Jean Paul: za inoraličen razvoj ne sme nikakov trud prevelik biti. — Komenski: samodelavnost je, ktera zahteva, da učenci vse, kar se ponuja njihoviiu dušnitn močeni v razumenje in pojmenje sami fščejo, najdejo, se tega nauče, in vadijo, to ponavljajo in naučeno pri vsaki priliki porabljajo. Če so tedaj ti glasoviti možje in še več drugih vže pred našoj dobo take lastnosti, tako delavnost od narodnih šol zahtevali, mislim, da ima učitelj tudi v sedajnej dobi tako ravnati. Na kakšen način bodeš mogel niladežen k satnodelavnosti pripraviti in privesti. Povod k teinu ti daje uže omenjena detečna živahnost, ne zatiraj je nikar, uiarveč vodi jo tako, da deca sama stvar najde; to jo bode veselilo in potem z večim veseljem na delo pojde. Pomagaj deci, da lože zaprcke premaga in toliko bolj gotovo svoj cilj doseže, in da jo delo ne plaš', marveč veseli, videti da vsako tožkočo premaga, ako zajde od prave poti, pripelji jo nazaj. Napačno ravnanje bi dete plašilo, in mu vzelo veselje do samodelavnosti. Kar se je dete naučilo, to naj ponavlja a vsikdar drugače. I)o porabljenja iz nova naučenega bodeš le mogel dospeti, ako si gojenca vodil od stopnje do stopnje, od ležejšega do zniirom težejšega, od znanega do ueznanega, od bližnjega do daljnega po razumljenem do nerazumljenega. Paziti nioraš, da bode dete lahko, čeravno vsekdar z nckoliko večim trudom prišlo do svojega naniena. Neumno je posebno v 1 — 3 razrednih narodnih šolah otroka trpinčiti tujimi čisto neznanimi, nekoristnimi za življenje neporabnirai rečmi, recimo: tujimi deželami, mesti, živalmi, rastlinami, jeziki i. t. d., katerih stvari kakti odraščenec nikdar ne vidi, ne čuje več in tedaj tudi nikdar ne rabi; poleg tega pa še tistega prav ne pozna, kar ga vsak dan obdaja, kar je v njegovej bližini, kar bode vse svoje življenje rabil, in kar bi ga lahko vsak hip k delavnosti opominjalo in vzbujevalo. Večina otrok tujščine ne potrebuje, a zaradi nje se zamuja pouk o stvareh, ki otroka sploh obdajajo, in kterih vsak dan rabi: dete zgubi po takem ravnanji vse veselje do samodelavnosti; komur manjka samodelavnosti, pri tem se zgubljajo vse boljše lastnosti in slabe se ga polagoma polaste. Latinec pravi: otium est pulvinar diaboli, a Nemec: Mussigang ist aller Laster Anfang. človek, ki se v mladosti dela ne privadi, postane občno zlo. Da se človeka, ako pred ne, vendar po izstopu iz šole, poprime nemarnost, je mnogo krivo tudi potujčevanje narodnih šol. Ta zistema je tudi kriva, da naš narod hira in propada, tist, ki je hodil v narodno (ljudsko) šolo, in so ga poučevali tam v maternem jeziku, se je več naučil od unega, ki je bodil v šolo, kjer so ga poučevali s tujiin jezikom. Žalostno je videti, kako v goricah na višini tujec vlada, a kraet v nižini, neprimerni za vinograde, trsje navadno brezvspešno obdelava. Naš kmet, ako mu pošiljajo nemška pisma, meni, to mora tako biti. V ponemčevalne šole je bil primoran hoditi, tam je slišal zaničevati svoj jezik a povzdigovati tujega, ni čuda, da se potem nekako sramuje svojega rodu in postane veternjak brez samostalnosti. Maternega jezika se ni učil, tujega se ni naučil, evo to ti je sad potujčevanja! Mislim da sem po mogočosti označil pogubne nasledke potujčevalne šole in nenaravne pedagogike in navel nekaj pripomočkov, kako mladezen vzgajati v samodelavnost. A ni še dosti, da mladost privedemo do samodelavnosti, skerbimo tudi, da si pridobljene ohrani in je nikdar ne opusti. Ne smemo misliti, ka je zadosta in ka učeniku ni treba več tolikanj truditi se, ako učenci že pazijo, primerno odgovarjajo, in kar se zahteva, delajo. Nabrani duševni zakladi pri učencih še niso stalni, lahko se izgube. S teno, da zrairom pridnejše delajo, noznano znanemu prilagajo, uže znano na pravi način ponavljajo, širi se jim znanstveni krog, in dušne zmožnosti se veselo razvijajo. Ko se je tako v maternem jeziku položil temelj razumnemu izobraževanji, naj se otroci vpeljejo v tujstvo; to naj krepi domačinstvo, a ne narobe. Poleg vsega je učitelj tako rekoč sam priuioran, širiti svoje znanstvo in vedno bolj vaditi se v samodelavnosti. Učitelj vajen v samodelavnosti krepi in uterjuje vse duševne in telesne moči, povsod velja pregovor: kdo ne napreduje, zaostaja. Zumno delavnostjo in neutrudljivo pridnostjo bodcmo koristili mladezni in po nji narodu, ki nas živi. S ponosom se bodemo smeli ime- novati probujalci naroda in človeštva. Podobni bodemu umnemu zidarju, ki stavi terdno podlago loogočnemu zidovju, tudi mi narodni učitelji hočemo poslopju, kjer se hrani blagost ljudstva in deržave, dati stanovitno podlago z modriin poučevanjem in umno izrčjo. Zvezdi vodnici nam bodete: vera in narod! Na omenjcne stvari opirajoč, predlagam: 1. Odstmnjenje potujčevanja konci iz 1 — 3 razrednih narodnih šol. 2. Nameščerije s teoretičnim in praktičnim poukom v gospodarstvu. 3. Pouk v vertnarstvu pri deklicah po dotični učiteljici ženskih ročnih del.