Is ebiua I
%
9
1.	Svojmir: Moj oven61i cvet. Pesem........65
2.	Svojmir: Zaželjeni dan. Pesem.........65
3.	Josip Starč: Prvi sneg. Povest (Dalje)......66
4.	Anton Funtek: Kraljica pač lehkč si ti! Pesem ... 72
5.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 27. Puščavnik
Florče.................73
6.	Josip Jurčič: Slovenski svetec in učitelj. Zgodovinski
roman. II. Sloveni v 9. stoletji. — III. Vitoglav, knez v Gradišči................77
7.	Ivan Vrhovec : Iz domače zgodovine. II. Pasijonska pro-
cesija na veliki petek v Ljubljani ....... 87
8.	Anton Funtek: Božji poslanci. Pesem . ......93
9.	Josip Stari: Pisma iz Zagreba. XIII........ 94
10.	Anton Funtek: Nevesta. Pesem . ........ 99
11.	Anton Funtek: Po bolezni. Pesem........ 99
12.	Dr. Fr. J. Celestin: Vissdrion Grigorjevič Belinskij. (Dalje) 100 18. And. Fekonja: O početkih slovenske književnosti. (Dalje) 105
14.	Janko Kersnik. Mačkova očeta . . . ......108
15.	Književna poročila:
Dr. Janko Babnik: I. Dr. Fr. S. Krauss: Sitte und Brauch
der Südslaven...../.......112
Fr. Wiesthaler: II. Jezičnik..........116
16.	Evgen Lah: Matica Slovenska in Družba sv. Mohorja 118
17.	Listek: Nove knjige slovenske. — „Kres". — „Rogač".
—	Edinost". — Pisateljsko podporno društvo. — j Toma Gajdek. — Tiskopis, a ne rokopis slovenski.
—	„Droben spisek Truberjev". — „Prinos k naglasu u no voslo ven skom. jeziku". — Japljevo pismo iz 1. 1803. — „Archiv für slavische Philologie". --Pro domo.
18.	J. Kalan: Šah...............128
Ufttiifcn. G. J. V. na T. „Zadnja srna" slika poetični prizor v nedo-«tatii pesniški obliki; pozna se ji, da je nje pesnik najbrž večji čestitelj av. Hum* berta nego boga Apollona. — G. I. V. k. v D. Hvala za prijazno opomnjo. Kakor vidite, porabljena jo stvar žo v denainji Številki. — G. I. K. K. v Lj. Sonot nam rte ugaja; premalo izviren je po misli in So menj po obliki — vstalo: vije: žije : poslalo; prikralo: zakrije: sije: postalo. Sami glagoli! Taki stiki so že pre-obrabljeni. Berite Preširna in učite se kaj iz njega! Druge dve pesmi o priliki. — G. A. P. v P. Zdaj rc* nimamo prostora, pozneje. — G. T. I), v Lj. V tehničnem oziru 80 pesmi hvalevredne; samo premalo izvirnosti, premalo življenja je v njih. II. natisnemo. — G. i'r. K. n. v Lj. Žal nam je, a ugeuili ste: v koši Verujte, boste nam še hvaležni, da tako strogo ravnamo z Vami. — G- B. Van. v Gr. Kakor vidite, letos no priobčujemo skakalnic, ker nam Sah jemlje že dovolj prostora. Z* poslano lopa hvala! — G. P-i nad Kr. Nezrelo. — G. M, G. v G. Tudi tako — N. ▼ G. „Solncu" je prav navadna proza v verzih. — Nekdo v Ljubljani bi rad prodal Stritarjevega „Zvona" I. letnik (1870.) Cona ti zdaj že redki, dobro ohranjeni in lepo v rujavo platno vezani knjigi je 7 gld. Prodajo posreduj« iz prijaznosti uredništvo.
Leposlover\ in znanstven list:
Ste v. 2. V Ljubljani, 1. februvarija 1886. Leto vi.
Moj oveneli evet.
pfb tihem grobu jaz klečim, Po zemlji piš buči; Zamolklo stokam in ječim,
Saj v grobu tem leži Moj cvet, moj ovenčli cvct.
In tod in tam sem potoval, Cez hrib in plan in dol; Tvoj bledi kip me je spremljal,
Spremljala me jc bol . . . Moj cvet, moj oveneli cvet!
Ko tebe, sen, ni več bilo, Ostävil dom sem svoj; Podobo v srci sem bledö, Spomin sem nesel tvoj, Moj cvet, moj oveneli cvet.
Krog mene oster piš buči,
Ob grobu nje klečim; Solze mi nanj ok6 rosi,
Zamolklo jaz ječim: Moj cvet, moj oveneli cvet!
Mirti sem Iskal za srce, 0 njem pa ni sledu j Povsod le bol, povsod gorje,
Nikjer, nikjer mini,' Moj cvet, moj oveneli cvct! .
Svoj mir.
ŽF
Zaželjeni dan.
pan prišel bo zaželjeni	Glej v dolino, mila deva,
Semkaj gori na planjavo,	Cerkvica stoji tam zala;
Venec vila boš zeleni,	Težko pričakujem dneva,
Ž njim ovila svojo glavo.	Ko se bova tja peljala.
Kaj le misliš, dfekle moje, Kaj oko solze preliva? — Z mimo srčece i tvoje 0 bodoči sreči siliva!
S v o j m i r.
Prvi sneg.
Povest.
Spisal Josip Stare.
III.
veliki dvorani pevskega društva se je kar bliščalo od brezštevilnih plinovih Iučij. V gornjem konci pod galerijo in še nekoliko pred njo je bil za ta večer narejen prostoren oder, a na njem je stal klavir. Od odra so se vrstile po vsi dvorani miza za mizo, in tudi po stranskih sobah jih je bilo dokaj nameščenih, da ne bi bilo zadrege, ko bi se nabralo kaj več gostov. Ni še bilo nikogar razven točajev, ki so nekako praznično stopali sem ter tja, ter se zdaj ozirali po mizah, če je pač vse v redu, zdaj se zadovoljno ogledovali v visocih zrcalih in si popravljali belo zavratnico ali pa gladko počesane lase. Časih je kdo tudi dobil kako naročilo ter je tu ali tam prislonil stole na rob mize, v znamenje, da je prostor oddan.
Ko se je pa bližal napovčdani čas, jeli so dohajati gostje drug za drugim, ali pa njih po več skupaj. Navadno so po dve ali tri med seboj znane rodbine sedle za jedno mizo. Gospodje so bili črno oblečeni, gospe in gospodične pa so se nališpale, kolikor se je spodobilo za tak društven večer, ne preveč, ne premalo. Ni minilo pol ure in dvorana je bila vsa polna in tudi v stranskih sobah si težko našel prazen prostor za mizo. Ženske so živahno šepetale med seboj, skrbni možje pa so dozivali točaje ter jih priganjali, naj jim hitro postrežejo, da ne bi pozneje z rožljanjem nožev in vilic motili petja. Glasen šum se je tedaj razlegal po vseh prostorih, zrak se je razgrel od velike množice ljudij, in točajem je s čela tekel pot, ko so se s polnimi posodami potiskali med gosto nastavljenimi stoli.
Na dolnjem konci dvorane so sedeli za jedno mizo naši znanci: gospa Kolarjeva s hčerjo in sestrično, Mirko. Čermak in Ilovski. Bili so vsi dobre volje in isti Čermak je postal zgovoren, kakor že zdavnaj ne. Fa saj je dobra ali slaba volja nalezljiva, kakor kakšna bolezen, in kjer se okoli tebe vse veseli, ne moieš niti ti žalosten
ostati, vsaj za tisti trenutek ne. Zato so pevska'in druga zabavna društva prav modra naprava. Ljudje se snidejo, in še predno se začne naznanjena veselica, vidiš na obrazih nekako splošnoi za dovolj nost, drug druzega prijazno pozdravlja, in tudi v pogovorih boš težko čul kaj neprijetnega ali žalostnega. Skoraj da je tako, kakor bi človek z delavno obleko odložil tudi vsakdanje misli in skrbi svoje.
Elzi so se v praznični opravi lica zarila od radostnega nemira, kajti dasi ni bila nečimerna, bila je vendar ženska in takoj je zapazila, če jo je kdo skrivaj pogledal. Še bolj pa ji je utripalo srce, ko je llovski nekako začuden oči upiral v njo, kakor bi hotel reči: nisem mislil, da si tako lepa. In bila je res lepa. Cez rame si je prav mično naravnala čipkasti robec, okoli vrata si je obesila niz biserjev, a kodraste lase pepelnaste barve si je lepo zvezala s svilnatim trakom ter si v nje zateknila belo in rudečo rožo, pravo priliko nedolžnega in gorečega njenega srca. Tudi Ema se je bila nekoliko nališpala in si umestno spletla črne svoje lase, ali nji je bilo malo mari za ostali svet; ona se je pečala jedino s Čermakom, le on je bil vir njenega veselja in njenih skrbij. Zato se je danes tudi nji čelo zvedrilo, ker ga je videla tako zgovornega, in vse je storila, da bi ga obdržala v ti redki volji; zato mu je vsak čas kaj povčdala ali ga opozorila na kako stvar, da se ni mogel pcgrezniti v stare otožne svoje misli.
Mirku se je pokazala nova stran društvenega življenja in radovedno se je oziral po dvorani ter zvedljivo povpraševal zdaj to, zdaj ono. Toda bolj ko je opazoval veselo živahnost okoli sebe, bolj je čutil, da nekaj pogreša, in nove želje so se porajale v mladem njegovem srci. Videl je, da so se mladi ljudje, kakor po kakem dogovoru razvrstili med deklice, da skoraj vsak posluša le jedno, govori le jedni, in da ima sploh vso skrb le za jedno, in če se tudi vtika v druge pogovore, pozna se mu takoj, da je to le na videz. A on? —- On je tako rekoč sam v velikem tem društvu, in vsa ljubeznivost dolrib njegovih znancev se mu je zdtla v tem hipu prisiljena; zdelo se mu je, kakor da je peto kolo, ki ga treba ni.
Tako je umoval, ko se llovski vzdigne, poslovi za nekoliko časa ter Mirku v posebno varstvo izroči Elzo svojo. Koncert se je imel začeti, a ker je bil llovski pevec in odbornik, imel je ta večer še drugih skrbij in opravil. Nihče mu ni mogel zameriti, daje zapustil tovarišijo, le Čermak je čudno gledal za njim, češ, kmalu bom vedel, če se motim ali ne. Mirko pa je zdaj imel, kar si je ravnokar tolikanj želel. Pomaknil se je bliže k Elzi in jo kratkočasil, kakor je najbolje vedel in znal. Pa saj Elza ni bila razvajena; temveč neskušena in
6*
nedolžna je bila, kakor on. Pazljivo ga je poslušala, če ji je pravil o domovini svoji, o prijaznih dolinah in visokih gorah, o zelenih gozdih in golem pečevji, o šumljajočih potocih in bučečih slapovih. In ko je govor napeljal na druge stvari ter jo vprašal, kaj ona misli o tem, odgovarjala mu je odkritosrčno in bistroumno in obema je le prehitro potekal čas.
V tem se je oder napolnil s pevci; kar jih je bilo jednega glasu, stopili so skupaj in ko je pevovodja mahnil s palčico, zazveneli so krepki moški glasovi, da se je razlegalo po vsi dvorani in po sosednih sobah. Vse je strmelo in poslušalo veličastni zbor in ko so potihnili zadnji glasovi, ploskali so zadovoljni poslušalci, da se je vse treslo, in pevci so se zopet morali vstopiti ter ponoviti lepo pesem. Prišla je na vrsto dekla-macija, ki je obudila mnogo smeha, potem četverospev in težko pričakovano igranje na klavirji. Vrata za odrom se odpro in Ilovski ponosno privede Ido Stmadovo pred klavir. V tem zagrmi po dvorani svečano ploskanje, s katerim je prijazno občinstvo pozdravljalo novo igralko, in hote ali nehote je morala Ida stopiti za korak dalje ter se zahvaliti za nepričakovano odlikovanje. Kakor kaka izkušena igralka se je okretno naklanjala na vse plati, in se izpod očesa ljubko nasmehljala ali pa živo pogledala z gorečimi svojimi očmi, da je ta mah začarala vso navzočno gospodo. Z njenim vedenjem se je ujemala tudi vsa njena oprava. Nova svilnata obleka rožaste barve se je prilegala vitkemu telesu, kakor bi bila vlita; na vratu se ji je svetil zlat križec, a v prelepih plavili laseh, ki so ji čez rame razpleteni sezali do pasa, imela je belili in pisanih kamelij. Od kamelij je bil tudi umetno povezani šopek, ki ga je držala v roki. Ni čuda, da so nekemu gospodu ušle besede: „Oho, gospa s kamelijami."
Ploskanja je bilo konec in Ida je jaopet stopila pred klavir. Prekrasen šopek je za ta čas poverila Ilovskemu, sedla, in ko si je pogleduje po notah, prav lično slekla dolge bele rokavice, jela je z drobnimi prsti prebirati po koščenih tipkah, kakor dovršena umetnica. Vse je strmelo, nihče ni zinil besede, ampak vsakdo je kar gledal okretno igralko. Le jedna je imela oči svoje drugje. Bila je Elza, ki je s svojim pogledom sledila vsak korak, vsako gibanje Ilovskega. Le-ta je imel igralki liste preobračati, ali bil je tako raztresenih mislij, da si je morala Ida večkrat pomagati sama. Lepa plavka ga je danes še bolj začarala, nego takrat o prvem snegu. Bistro Elzino oko je videlo vse to in čudne, doslej neznane misli so ji jele rojiti po vroči glavi; mlado njeno srce je vse drugače utripalo, nego pri vstopu v bliščečo dvorano.
Igranje je bilo pri kraji in znova je občinstvo z navdušenim ploskanjem odlikovalo samoljubno igralko. Mirko poprime zopet besedo in vpraša zamišljeno sosedo svojo:
„Gospodična, kako Vam je ugajalo igranje? Jaz bi rekel: tehnika je dobra; vidi se, Ida Strnadova se je mnogo mnogo urila, in gotovo ima tudi ostrega učitelja."
„Mislite?" odgovorila je Elza, da ne užali dobrega svojega prijatelja; ali bila je vsa zmedena in niti besedice ni mogla več iz sebe spraviti. Hitro si je z mahalcem hladila žareči obraz ter le na videz poslušala Mirka, ki je nadaljeval:
„Prav tako mislim. Dobra tehnika, ali premalo razuma. Premlada je, pa se še ne more vtopiti v globoko čutje slavnega skladatelja."
„Tako, tako," sili se uboga Elza, pa zopet ne more dalje. Zdajci se oglasi Cermak, da bi ji pomagal iz zadrege in pravi:
„Premlada, pa še kaj druzega. Dekle .je preveč samö v sebe zaljubljeno, in kakor bi sodil po njenem vedenji, ne bode njeno srce nikdar imelo pravega občutka za kaj plemenitega, za kaj vzvišenega. Pri nji bo menda vse gola nečimernost in druzega nič; kakor se rada kaže v lepi opravi, tako bi se rada skazovala s svojim igranjem. Toda zastonj; kdor nima blagega srca, ne bode nikdar umetnik!"
Tako se je med našimi znanci razprcdel živahen pogovor ob umetnostih in umetnikih, in ista mati Kolarjeva, ki je prej le opazovala in mirno poslušala, rekla je zdaj kako vmes ter dostavila naposled:
„Radovčdna sem, kaj poreče Ilovski; on bi utegnil o tem biti drugih mislij."
„Gotovo/ zavrne mu Cermak, „saj tudi on ne čuti globoko. Lahkoumen je bil zmerom, ali človek si je mislil: mlad je in srečen, pa mu je odpustil. Zdaj pa se jasno kaže, kako je površen in plitek; da ne gleda na drugo, nego na samo zunanjost, in da prav nič ne misli na prihodnost."
Elza je le predobro čutila, da je Čermak govoril resnico, ali delala se je, kakor bi ne cula nobene besede. Z mahalcem se je igrala ter se ozirala po dvorani, kje bi ugledala Ilovskega, in če se bo pač kmalu povrnil k nji. V tem jo strese po vsem telesi; mraz in vročino je čutila ob jednem, in komaj je zbrala toliko moči, da je pred svetom zatajila notranji svoj nemir. Iz sosedne sobe je Ilovski privedel Ido. Bila sta, rekel bi, razposajeno vesela. Ona mu je visela ob desni roki, in z velikim odprtim mahalcem si je zakrivala obraz, da mu je lože šepe-
tala; on pa je smehljaje zrl v njo ter ji nosil krasni šopek. Tako sta se počasi prerila skozi dvorano do mize njenih roditeljev.
Oče Strnad je bil nekdaj preprost obrtnik, ali s trudom in srečo sije pridobil toliko imetja, da so ga šteli med prve tovarničarje. Bil je tudi zdaj še preprostega vedčnja, kakor smo ga videli „pri ruskem kozaku", ali svojim otrokom je namenil gosposko vzgojo ter je prvorojenki najel najboljšega učitelja za pouk na klavirji. Mimo in zadovoljno je sedel za mizo, ko je videl prvi plod takšne vzgoje. Drugače se je vedla mati Strnadka. Od veselja ni vedela, kaj bi počela. Zdaj je zaljubljeno gledala v svojo hčerko, zdaj na desno in na levo govorila o njenih vrlinah ali pa se je bahaško ozirala po dvorani. Ko je llovski privedel Ido, ponudila mu je hitro stol poleg sebe in se mu jela zahvaljevati za njegovo skrb. Sedč med materjo in hčerjo llovski sprva nikakor ni bil zadovoljen s svojim stanjem; ali Strnadka se je kmalu zapletla v dolg pogovor z brbljavo svojo sosedo in ni se dalje zmenila, kaj imata mlada med seboj.
Toda česar ni videlo zaslepljeno materino oko, videle so bistre oči Elzine, katere so takoj zapazile vsako najmanjšo stvarco, ki se je godila med Ido in Ilovskim. Dobro je Elza videla in razumela vsako znamenje z mahalcem; videla je, kako je llovski Idi skrivaj stisnil roko; videla je tudi, kako je ona vzela cvetko iz krasnega šopka in jo podarila njemu. To ni samö tako iz uljudnosti, to je kaj več. In če tudi llovski ne čuti globoko, za zdaj ga je Ida očarala, da na nobeno stvar toliko ne misli, kolikor na njo. Koncert se je nadaljeval in pele so se skladbe, ki so morale razgreti vsako čuteče srce, kakor je kazalo navdušeno odobravanje občinstva. Ali slavij en a „umetnica" na klavirji je bila ves čas jako razmišljena; na njeno uho je slaje donelo šepetanje Ilovskega, nego ubrano pevanje prelepih skladeb.
Razmišljena pa je bila tudi Elza, in ni mogla kakor sicer uživati slastij pevskega večera, na katerega se je tolikanj veselila. Preveč se je bila veselila nanj, a to, pravijo, da ni dobro. Nekaj pa ie pri tem vendar tudi za njo bilo dobrega. Med petjem je, mogla mirno strmeti pred se, in ni se trebalo pritajevati ter poslušati, kar ni poslušala. Pa vkljub groznemu nemiru, ki je razdeval dušo njeno, povzdignilo je zveneče soglasje tudi zdaj še rahlo čuteče njeno srce, in dalo ji je moči, da je do konca ostala na mestu svojem. Ali bilo je le mamilo, ki človeka za trenutek oživi, da potem le še bolj čuti slabost svojo.
Koncert je bil pri kraji in začela se je slobodna prijateljska zabava med društveniki. Mirko je hotel ravno zopet izprožiti kak pogovor, v tem planeta mati in Ema po konci in, ko bi trenil, bili sta pri Elzi.
„Kaj Ti je, blaga duša moja?" vpraša skrbna mati jedino hčerko svojo; pa Elza ni mogla ničesar odgovoriti. Bleda je bila kakor smrt, in toliko da ni omedlela. Požirek hladne vode ji je dal moči, da je mogla opiraje se na Emo in Mirka, iti iz dvorane v malo stransko sobo, kjer ni bilo ljudij. Mati in Cermak sta prišla takoj z robci za njimi in sklenili so, da pojdejo domov. Mirko je hotel iti po voznika, ali Elza je lepo prosila, da ne; le po zraku je hrepenela in zato je želela, da bi se malo sprehodila. Že v sobi, kjer ni bilo soparno kakor v dvorani, odleglo ji je in kmalu so se mogli pripraviti na odhod.
Mirko se je skazal na vso moč postrežnega in ko je Elzi ponudil roko svojo, ni je odbila, ampak prav ljubeznivo se mu je zahvalila in se obesila v njo. Ž njima vštric je stopala mati, da bi bila takoj na pomoč, če bi hčerki zopet hudo prihajalo. Toda čist, hladen zrak je Elzi dobro del in tudi Mirkova skrb za njo in za prestrašeno mater je zelö ugajala dobremu njenemu srcu. Že ga je začela primerjati z Ilovskim, ali isti trenutek jo je bilo tudi groza take misli in pustila jo je. Vkljub temu je spremljevalcu svojemu pri ločitvi prav presrčno stisnila roko. on pa je njeno poljubil.
IV.
Dogodbe na pevskem večeru so se Mirku globoko vtisnile v spomin; marsikaj so ga naučile. Videl je gizdavo Ido, katero je Ilovski zarad njene lepote v zvezde povzdigoval; a spoznal je tudi blago žensko srce rahločutne Elze. Ko bi mu bilo razsojati vrline jedne in druge, ne bi niti trenutek premišljeval, ampak kar takoj bi Elzi določil prvo mesto. Pa saj ga za to nihče ne vpraša, sam pa itak še ne misli voliti, in ko bi se kdaj čutil osamljenega, ne bo si na tujem iskal tovarišice, ampak izbral si jo bo doma med svojimi rojaki. Tako je Mirko sam s seboj umoval in sklenil je, da ne bode prepogostoma zahajal h Kolar-jevim. Mogli bi misliti, da ima kakšne namene, zlasti ko bi se jim Ilovski res iznevčril. Ali kje je še to! Praznemu njegovemu srcu zdaj ugaja, da si pred svetom namigava z lepo hčerko bogatega tovarni-čarja; kadar se bo pa treba odločiti, bode tu in tam zadržkov in pre-mislikov, in vesel bo, če ga bode Elza še hotela pogledati.
Kakor on, sodil je tudi Čermak, ki je razmere bolje poznaval. Ko sta se po tistem večeru prvikrat sešla in ga je Mirko med drugim vprašal:
„Kaj pa Ilovski?" odgovoril mu je:
„I, kaj, drug dan je prišel h Kolarjevim in ves zavzet je povpraševal, zakaj so odšli tako zgodaj; kajti da jih je po dovršenem koncertu iskal, pa jih ni več našel."
„A Elza?" vpraša zopet Mirko.
Hladno ga je sprejela ter mu na kratko zavrnila, da jo je od velike soparice bolela glava, pa da so takoj po zadnji pesmi šli domov. Ilovski jo je miloval, potem pa, kakor da se ne bi bilo pripetilo ničesar.
„Čuden človek!«
„Ne čuden, ampak lahkoumen in nespameten je. Verjemite mi, to novo poznanstvo mu nikakor ne bo na srečo. Da bi bogati Str nad hčer svojo dal malemu zavarovalnemu uradniku, to ni misliti; in tudi sama Ida, ne vem, če si bo baš Ilovskega izvolila, kadar se bodo oglasili drugi, veljavnejši snubači. Sicer pa sem prepričan, da Ilovski o tem še nikdar premišljeval ni. H Kolarjevim hodi posedat, za Ido pa troši. Zarad nje si je za pevski večer kar po nepotrebnem omislil novo črno obleko, in uverjen sem, da jo bo pred pustom zalezoval po vseh plesih. Tudi dragocene šopke bi ji utegnil pošiljati; pravijo, da je zadnjič tisti lepi od kamelij bil njegov. Vsega tega on nikakor ne premore, kajti plače ni toliko, druzega imetja pa nima. Zabrede v dolgove, pride oderuhom v pest, kaj potem, to si lahko mislite."
Mirko se je popolnoma ujemal s treznim svojim prijateljem Čer-makom, in delj ko se je ž njim družil, bolj je uvidal, koliko lepega, zdravega jedra je skritega v tem človeku. Pa saj mu je bil takoj všeč, ko se je prvikrat seznanil ž njim. če le ne bi bil zmerom tako strašno otožen. Hudo je že, ali tako pa tudi ni, da bi moral obupati, zlasti zdaj ne, ko bo skoraj konec skrbij. Pa tudi to bi še bilo; ali njegov pogled je časih takšen, da je človeka kar groza. Nikdar še nisem videl, premišljeval je Mirko, da bi kdo tako čudno gledal, razven v blaznici. Tam mu je bil jeden ves podoben, in kar streslo me je, nehote sem se spomnil Čermaka. —
(Dalje prihodnjič.)
Kraljica pač lehko si ti!
topnčč očescc tvoje modro Ozira se v cvetoči svet: Veselje v njem igra ti bodro In bldženstvo dekliških let.
Pa dasi krona ni kraljeva, Ki solnčni žar ti splčta jo, Pa dasi zopet s tebe, deva Ti zlati žarki letajo:
Glej! Dijadem na zlate läse Poklada zdaj ti solnčni dan — Oj, to žari, to lesketa, se, Nobčn ni biser bolj krasen!
V radösti zrč okö te moje: Kraljica pač lehkö si ti, Ko srčece kipeče tvoje Kraljestvo sreče ntfsi ti!
Anton Funtek.


Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Ivan Trdina.
27. Puščavnik Florče.
akovi omilovanja vredni bogci so bili nekdaj novomeški dijaki! Lačni, slabo oblečeni in zaničevani so tavali sem ter tja kakor izgubljenci. Stanovali so, kar je bilo vnanjih, skoraj vsi pri blatnih in razcapanih babelah v zaduhlih, temnih hramčkih tamo na Bregu ali, kakor zdaj pravimo, na železnici. Željno so se ozirali z višave svoje po šmihelskih vrtöh, zasadili in njivah in v tihi noči so prhnili marsikdaj čez most in se nasitili s tujim sadjem, grozdjem, lukom, česnom in retkvijo, česar jim pa nihče ni zameril, kdor je poznal neskončno njihovo revščino. Ob učenosti teh dijakov se je bil razširil po svetu precej grd glas. Bedak, ki so ga povsod zapodili, priromal je v Rudolfovo in na konci leta so mu dali gotovo prvi red, če se je dobro hlinil in pridno vohunaril, pa tudi še kaj boljšega. Fantje so morali znati prav za prav samö jedno reč: nemški jezik. Naučila jih ga je batina, ki jim je strojila do malega vsak dan potrpežljive in čudovito utrjene hrbte. S to svojo nemščino pa so se tudi presneto rebrili in šopirili. Vsi so bili trdo zapečeni nemškutarčki, rojake svoje so prezirali in jih pred tujci objedali in sramotili. Zdelavši šesto šolo, ki je bila takrat najvišja, šli so na graščine ali v cesarske urade za pisarčke in iblajtarčke, ker praznoglavcev za kaj druzega niso mogli porabiti. Tisti redki učenci, ki so imeli bogate roditelje in ob jednem dobre duševne sposobnosti, napotili so se kdaj v Ljubljano in se izučili za duhovnike. Na Y&ike šole v Gradec in na Dunaj pa se ni usodil iti skoraj noben kmetiški sin iz dolenjske naše deželice. L. 1848. je prineslo večjim dijakom take pravice in svoboščine, da so se izkopali brzo iz smrdljive močvare, v kateri so tičali. Tisto leto so bili v našem mestu vsi fantje in možje vojaki. Učence so zapisali v posebno kompanijo. V službi so se odlikovali mimo vseh drugih z natančnostjo in zastavnim vedenjem svojim. Gospodje so jih vzeli med se in so občevali ž njimi po prijateljsko, kakor da so jim vrstniki. Šolska palica je morala iti v zasluženi pokoj, učitelji so začeli postopati z mladino po človeško in ona je dokazala, da je spoštovanja tudi vredna. Sedanji študentje so tako krasni in ponosni korenjaki, da me obide vselej veselje, kadar jih vidim. Oblačijo in vedo se čedno in olikano kakor gospodje, vsak človek jih časti in rad ima. Celö urad-
niki se pomenkujejo ž njimi prav drage volje, slišala sem baš iz njihovih ust, da dan danes nadarjen in priden šestošolec več ve in zna nego pred 1. 1848. kak napihnen osmošolec. Nekdaj smo se skoraj ustrašili, če je stopil v krčmo dijak, ker nas je učila skušnja, da nas je prišel prosit ostankov ali kake druge miloščine. Zdaj pa se vesele študentov, kamorkoli pridejo in po pravici. Za vino daj<5, da teče kdaj na.vseh štirih straneh od mize in plačujejo vse pošteno: nikoli ne utaje ni za krajcar vrednosti. Pa saj ni čudo, da so denarni. Tisti, ki poučujejo po hišah male dečake, dobivajo za ta trud tako mastna plačila, da bi bil pred štiridesetimi leti menjal ž nj»mi iz srca rad marsikateri grajski oskrbnik. Pa kako kratkočasni fantje in prebrisane glavice so vam naši dijaki! Govoriti znajo gladko in po vrsti, kakor bi rožice sadil. Mnogi pridigajo, če hočejo, tako modro in zmiselno, da bi nadomestili lahko na prižnici vsakega kapelana in župnika. Kadar so nam zapeli, nismo se jih mogli naslušati. Jaz ne poznam ni treh deklet, ki bi se za milo in zvonko petje smele kosati z novomeškimi dijaki. Nekateri znajo tudi preizvrstno slikati. Človeka narišejo, kakor bi bil živ, misliš, da bo zdaj zdaj izpregovoril. V krčmo so nam prinesli pokazat Vodnika, doktorja Prežirja, lepo Rozmanovo Mimico in še nekoje druge slike. Ne le me neumne babe, ampak tudi učeni gospodje so strmeli, čestitali mladim umetnikom ter jim prerokovali najlepšo bodočnost, ako na potu svojem ne opešajo ali ne zajdejo. Novomeški učenci govore tudi zdaj prav dobro nemško ali se ne bahajo in ne spakujejo po neumnem s to znanostjo in ne zatajujejo radi nje svojega rodu in jezika. Mislim vsi od prvega do poslednjega bi skočili rajši stokrat v vodo ali v ogenj nego se prodali in služili bogatim našim^sovražnikom. Povčdala bom prav čudno prigodbo, ki se je vršila pred mojimi očmi.
Okoli mize se je bila zbrala precejšna množica cvetočih, šestnajst-ali sedemnajstletnih mladeničev. Iz ust so se jim usipale goreče besede o svetih pravicah, ki nam gredo in o groznih krivicah, ki se nam gode. Kakor bi trenil, skočijo s sedežev, ter se odkrijejo, zapojo, pre-ginljivo, domoljubno pesem in prisežejo s povzdignenimi rokami zvestobo materi Sloveniji. Zdajci si nalijo kupice pa si puščajo na desnici, vsnkemu pade v vino kaplja krvi. Z oduševljenimi vskliki zamene krpice in jih izpijo v znamenje neminljive svoje bratovščine in v po-trjenje, da so pripravljeni dati zadnjo kapljo gorke svoje krvi za predragi slovenski narod. Noben človek si ne more misliti, kako silno me je genila in pretresla ta samobitna zakletev mladine naše, ki se zdaj boje vsako leto ponavlja. Že marsikdo je dejal in to velim tudi jaz,
da so mladi slovenski rodoljubi, ki so z večine dijaki, za novomeško življenje isto, kar je smetana za mleko ali med in orehi za potvico. Kadar odidejo na počitnice, veste sami, kakova neznana tihota in puščoba se uleže kakor mora na Rudolfovo. Dostikrat sem že čula, da naša gimnazija zdaj ni nič slabša od ljubljanske ali katere koli druge. Kdor naredi izpit tukaj, naredi ga lahko povsod. Vlada dan danes prav rada sprejemlje med uradnike svoje bivše novomeške dijake. Vsako leto jih mahne nekoliko v Gradec ali pa celo na Dunaj, da se pripravijo in izurijo za profesorje, doktorje, zdravnike in sodnike. Ti velikošolci žive brez vse skrbi in bi bili najsrečnejši ljudje na svetu, ko bi imeli kaj več denarja. Kadar pridejo domov na praznike, mika jih se ve da na vso moč, da bi se zabavljali z znanci svojimi v kavarni in v go-stilnicah. To pa se ne da in ne da, ker so največkrat suhi kakor poper. Ce potožijo nadlogo svojo očetu, odgovori jim čmerno: Kaj ti treba pohajkovati? Mojih žuljev ne boš zapravljal po neumnem, ne. Dokler si na počitnicah, ostani doma, jedel in pil boš z nami zastonj. Tako modrovanje, je gotovo prav pametno, ali ne ugaja gizdavim mladičem. V teh letih se ozirajo mnogi že po dekletih, preskrbe se z ljubicami, katerim obetajo večno zvestobo in sv. zakon. Njim se mora zdeti posebno bridko, da ne morejo dokazati milicam vroče svoje ljubezni s kakim lepim, dragocenim darilom in spominom. Denarne potrebe in stiske razdrle in razbile so na kosce že dostikrat vso prijaznost med sinom-dijakom in očetom, njega rejnikom in plačnikom.
Takov hud razpor se je vnel pred nekoliko leti tudi v šmihelski občini in dva vrla mladeniča sta se ločila zaradi njega popolnoma od svojih rodovin in živela celo poletje za se, toliko da ne brez človeške družbe in druščine. Ta dva podgorska puščavnika sta bila Bo Idi no v Flor če in Zalotnikov Dorče. Razložila vam bom zgodovino njiji-nega samovanja, ker vas utegne kolikor toliko zanimati. Florče se je porodil v trdni kmetiški hiši. Oče njegov Andrej bil je jako umen gospodar in zajedno spreten rokodelec. Sina je pošiljal v novomeške šole. Florče se je učil prav pridno in vedel v vseh rečeh spodobno in pošteno. Bil je tih, sramožljiv fant, in morebiti baš zaradi te lepe čednosti ponašal se je v društvu nekako okorno, leseno, nepriljudno. Oče je želel, da bi šel v semenišče. Florče pa je dejal, da ga ne veseli duhovski stan in je popihal v Gradec. Za Boldina je bil to težak udarec, ker je mislil, da bo trošil silne denarje brez koristi, da jih bo metal, kakor pravimo, na cesto. Sin mu se je videl preveč mrtev in preprost in premalo prekanjen, da bi mogel postati kdaj kakov premeten in sloveč doktor ali uradnik. Bil je uverjen, da bo obtičal kje na sredi pota in ne bo
naposled ni prav kmet. m prav gospod. Ko se je vrnil Florče iz Gradca še pred koncem šolskega leta nekako okoli kresa, prosil je očeta, da bi mu dal nekoliko petakov, ker bi šel rad na Toplice in potem proti Ljubljani. Boldinu se je je zdelo to popotovanje povse nepotrebno. Jel se je s sinom porekati in pričkati. Ker je bil nagle jeze, razpalil se je in dejal Florčetu, da se je naveličal zanj plačevati. Naj se sramuje, da ga mora rediti oče kakor malega otroka. Ko je imel on ta leta, služil si je kruh svoj sam in ni visel m svojim ni tujim ljudem za brado. To očitanje je sina strašansko zapeklo in razburilo. Ponosno je odgovoril: Oče, ne bojte se, odslej Vas ne bom nadlegoval več ni za denar, ni za živež. To rekši se je zaklenil v spalnico svojo in je ostal v nji do jeseni. Od konca so ga hodili domačini klicat na zajutrek, obed in večerjo, ali on je bil tako uporen, da jim se ni hotel niti oglasiti. Boldin je nejevoljno rohnel: Pustite svojeglavca, kadar se bo napostil, prišel bo rad sam, še bog, če mu bomo hoteli dati žlico. Preteklo je osem, štirinajst dnij, jedli so še vedno brez Florčeta. Jeli so se spogledovati, starca sta obhajala kes in žalost, da je govoril sinu tako nepremišljene besede. Še bolj pa se je smilil Florče teti Mici, ali niti milim njenim prošnjam ni se dal omečiti, da bi odprl spalnico in živel zopet prijazno z ljudmi svojimi. Dopoludne ga ni bilo nikoli nič slišati, popoludne pa je večkrat nekaj godrnjal, kakor da bere na pol glasno ali poje zamolklo najljubšo svojo pesem:
Mi smo štirji Vsi pastirji.
Tako se je zdelo drugim, blaga Mica pa je mislila, da moli. Menila je, da so vsake bukve pobožne. Ker je imel Florče polno polico knjig in jih je rad prebiral, zmatrala ga je ne le za jako učenega, ampak tudi za silno bogoslužnega mladeniča. Ko so ugibali družina, kako in o čem zdaj živi, videl se ji je takov pogovor neizrečeno smešen. Nje ta reč ni skrbela čisto nič, dasi je ljubila Florčeta z vso dušo, kakor bi bil nje sin. Dejala je: Kdor se je toliko učil kakor naš velikošolec, naredi si jed in pijačo, kakeršne zaželi, saj včmo, da znajo coprati že sedmošolci. Florče dela lahko, če le hoče, bankovce po sto goldinarjev. Taki glavici ni potreba stradati ni štruce, ni pečenke. Ce zavpije: Miza, pogrni se! prifrče mu najslastnejše jedi, kakor bi bil povabljen na kako svatbo. To govorjenje spričuje, da je bila Boldinova Mica grozno trapasta bäbnica, ali se ji zato ne bomo 111 čudili niti, je obsojali. Saj je sploh znano, da se na Dolenjskem nameri človek na takovo praznoverje brez dolgega iskanja in povpraševanja tudi med baliavastimi dedci, ki se štejejo za občinske veljake in prvake.
(Dalje prihodnjič.)
Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman. Spisal Josip Jurčič.
n.
Sloveni v 9. stoletji.
ijeden narod v Evropi ni tako velik, kakor je narod slovanski. Po tem svojem velikem številu pak bi bili imeli naši slovenski dedje v starodavnosti priboriti si in ohraniti v zapadu Evrope večje samostalne države. Res so sijih bili priborili, in ustanovili, ali žalibog niso jih ohranili. Da jih niso ohranili, da so celo izgubili mnogo slovenskega ozemlja in mnogo rodnega svojega plemena v teku dolgih stoletij prepustili tujcem v pogubo, to nas uči občna historija.
Ali uči nas tudi, da so Slovenje narejali v posameznih dobah velikanske trude in napore za samostalnost slovenskega rodu, za svobodo slovenskega imena.
Jedna teh velikih ali največjih dob Slovenstva je ona, v kateri se vrši naša povest.
Ko se Slovenom, kateri so tačas zavzemali vse osredje Evrope, ni bilo posrečilo pod Samo m (od leta 623. do 658.) niti pod Ljude-vitom (819. do 823.) osnovati v zapadnem jugu trajno večjo svojo samostalno državo, rinili so Nemci vedno globočje med Slovene in si jih ukrotili v pokorščino. Slovenski knezi so se klanjali oholemu Nemcu, dajali mu davek ali danj in bili tako od tujcev odvisni: nekaj časa sicer še samtf sence samostalnosti, potem sužnji glavarji sužnjih svojih hlapcev.
Onkraj Dunava, v Ni tri, v moravski deželi je vladal takšen slovenski knez, P ribi na po imeni. Iz bojazni pred nemškimi frankovskimi sosedi, kateri so z orožjem v roci bili podvrgli si že skoraj vse Slovene, stanujoče od Jadranskega morja navzgor proti Savi, Dravi in Dunavu, — ali tudi prisiljen od nemških vojaških krdel, šel je Pribina sam poklonit se frankovskemu kralju Ljudevitu Nemškemu in se dal krstiti. Njegov slovenski narod ni bil še krščansk.
Zatorej je Pribina kristijan v Nitri med slovenskim ljudstvom zaupanje izgubil in lehko je bilo pregnati ga druzemu slovenskemu mo-ravskemu vojvodi Moj miru, kateri je vladal v Velegradu na reki Moravi. Bežal je Pribina pred Mojmiroin proti jugu, kjer so še Sloveni
stanovali, in je bil med panonskimi Slovenci pri knezu Rati miru gostoljubno sprejet. Ratimir je imel baš vojno z bavarskimi Nemci, da bi obranil samostalnost svojo. Vendar imel je nesrečo. Ko je v bitvi premagan bil in se umeknil, ostal je pribegli Pribina v njegovi deželi, prikupaval se Nemcem in dobil od njih za prejšnjo svojo pokornost spodujo Panonijo: t. j. jeden del zdanjega Ogerskega in tačas še skoraj vse slovensko Štajersko, ter je zidal pri Blatenskem jezeru mesto, katero je imenoval po nemško Mosaburg, t. j. mesto pri močvirji. Pri močvirji je stavil mesto zato, da ga je bilo lože braniti.
Solnograški škofje so tu začeli širiti krščanstvo. Ali slabo so opravljali posel svoj, ker njihovi duhovniki so znali samö svoj nemški jezik. Sloven jih ni razumel in ni hotel sv. vere poslušati in sprejemati v tujem nerazumljivem jeziku. Po pravici je Sloven slutil, da mu Nemec nosi vero in božjo propoved zato, da bi tudi gospodoval v deželi in Slovena žulil. Vendar so mogočnejši Nemci zidali cerkve na mnozih krajih po slovenski deželi in nastavljali duhovnike svoje.
Meja Pribinovega novega slovensko-frankovskega kneževstva sicer ni natanko določena, to pa je gotovo, da je na*še štajersko slovensko mesto Ptuj bilo tudi njegovo. Nemci, imejoči na vse strani prostrane svoje države polne roke posla, pustili so Pribini, ker so mu zaupali, kasneje vedno več samostalnosti, tako, da se je njegovemu sinu in nasledniku K o cel ju že reklo „vojvoda vse Panonije".
Kocelj je bil tudi bolj odločen in moževski Sloven nego li oče mu Pribina.
Na severu Panonije pak Moravci pod vojvodom Moj mirom, kateri je bil sčdel na prvotni prestol pregnanega Pribine in vladal nad moravskimi Slov eni, niso bili še Nemcem pokorni; zatorej so se Nemci bali rastoče Mojmirove moči.
Leta 846. je tedaj sam nemški kralj brez uzroka z vojsko šel na Moravče, da bi jih premagal in obvladal, kakor je bila to nemška šega tačas. Hoteli so, da bi jim bilo vse pokorno. Res se posreči nemškemu kralju pregnati kneza moravskih Slovenov, Moj mira in postaviti njegovega netjaka Rastislava na njegovo vladalčevo mesto. Tujca si vendar ni upal postaviti niti Nemec za kneza moravskim Slovenom, ker je včdel, da bi se precej za njegovim hrbtom vzdignili.
A če je mislil, da bode Ras t isla v delal na nemško korist, motil se je.
Baš Rastislav je temelj postavil veliki slovanski morav-ski državi in podstavo sezidal slovanski narodni cerkvi, dve veliki ideji izvel, kateri bi bili vso Eviopo preobrazili, da sta kasnejše
viharje prebili, da se nista morali uraekniti nemškim zvijačam in zavistim.
Prvo, kar je storil Rastislav, bilo je to, da je pomagal Nemce razdvajati. V boji, ki ga je namreč Karlman vodil proti svojemu očetu kralju Ludeviku Nemškemu, podpiral je Karlmana, a tačas svojo deželo Moravsko osvobajal in osvobodil tudi sosedno slovensko Pano-nijo, ki je sezala do naše zdanje ožje domovine, s tem, da je Nemcem prijaznega Pri bi no dal umoriti leta 861. in dozdanjega koroškega mejnega kneza pomagal izpodriniti.
Namesto Pribine je na vladanje v Mooaburgi, Dudlebih in Ptuji nastopil sin Pribiniov, vojvoda Kocelj, kateri se je, kakor že rečeno prej in kasneje vedno rodoljubno slovensko in bolj samostalno vladal.
Rastislav je hitro spoznal, da, če hoče njegov slovenski narod svoboden biti od Nemcev, mora kulturno osvoboditi se od teh sosedov. Kultura pak je bila zlasti v oni dobi v prvem mestu iskati v razširjenji krščanstva. Med Sloveni, tudi med moravskimi, bilo je že nekoliko kristijanov.
Nemški škofje so namreč, kakor smo tudi že omenili, pošiljali iz Solnograda, Regensburga, Pasove in od drugod med Slovene nemške svoje duhovnike, da bi učili vero. Pa posebno Rastislav je uvidel, da nemškemu višjemu in nižjemu duhovenstvu ni bila tolikanj pri srci pravo-vernost slovenskega naroda, temveč gospodovanja željnost, razširjeval-nost nemške narodnosti in nemške države, ali ponemčevanje drugo-rodnih sosedov.
To je knez Rastislav opazil najbistreje in prvi. Zatorej je sklenil drugod učiteljev iskati za svoje Slovene, in sicer narodnih. Stopil je v zvezo s slovenskima knezoma Koceljem v Ptuji in svojim mladim sorodnikom Svetopolkom v Ni tri in pomenil se ž njima po poslanikih. Ko je videl, da ga hočeta tudi ta dva kneza podpirati, poslal je — ne v latinski Rim, — a v grški Carigrad po slovanske učitelje in oznanjevalce Kriščeve vere.
Rastislavlji slovenski poslanci pridejo v Carigrad h grškemu cesarju Mihaelu in so mu govorili, kakor staroslovenska kronika preprosto pa veličastno in lepo pripoveduje tako-le: „Kakor je božja milost, zdravi smo. In prišli so k nam mnogi krščanski učitelji iz Vlahov in iz Nemcev, učeči nas razloček zlega in dobrega. Ali mi smo Sloveni, prost narod. Mi nimamo nikogar, ki bi nas učil istine, in ki bi nam razum svetega pisma razkladal. To, dobri vladika, pošlji nam takih mož, da nas bodo učili vsake pravice."
Carigradski cesar je dobro razumel, kako važna je prošnja, s katero mu dohajajo poslaniki slovenskih knezov. Vedel je, kaj bi politično veljalo, zlasti nasproti nemškim Frankom, ako si krščanski iztok mo-ralično pridobode razširjene rodove slovenske. Zatorej je poklical učenega filozofa Konstantina, kasneje imenovanega Cirila, in mu rekel, kakor panonska, staroslovenska legenda od besede do besede pravi: „Slišiš li, filozofe, to reč? Brez tebe se ta stvarne opravi. Na mnogo darov! Vzemi brata svojega Metoda in pojdita. Vidva sta Solunjana, a Solunjanje vsi čisto slovenski govorč." Konstantin in Metod se nista odrekla, šla sta med Slovene, blagovest Kristove vere oznanjat.
Cesar Mihael ni mogel boljših mož izbrati, nego li sta bila brata Konstantin in Metod. Prvi je bil učen, a skromen in ponižen, drugi, Metod, bil je poln moževske odločnosti, trde volje in neupogljive nravi. Oba sta bila že izkušena. Konstantin je bil že pri azijskih Kazarjih učitelj Kristove vere, Metod je prej bil višji uradnik in si je s tem pridobil dejanskih upravnih in političnih modrostij in državnih nazorov, katere je kasneje, cerkveni organizator, pri panonskih in moravskih Slovenih, in v ljutem diplomatičnem boji z nemškim popovstvom in s svojimi obrekovalci in klevetniki na rimskem dvoru in pri Svetopolku samem tako krasno razvijal.
Prišedši leta 863. iz Soluna med Slovene, skrbela sta brata Konstantin in Metod najprej za slovensko knjigo. Konstantin je te pis-menke stoprav po grških pristrojil za slovenščino in jeziku pravilo določil. Občudovanja vredna točnost in naravnost, katero vidimo v tem oziru v vseh ohranjenih nam staroslovenskih cerkvenih knjigah, dokazuje, da sta mogla kaj tacega ustvariti le dva S love na iz Soluna, grški izobražena. Tudi nadaljno trudovito delo za Slovene, prebite muke in prestana proganjanja, mogel je le Sloven Ciril, le Sloven Metod za svoj narod pretrpeti, tujerodec Grk bi tega ne bil mogel.
Sveta učitelja sta prčcej uvela slovenski jezik v cerkvah in pri vsi službi božji, kjer je prejšnjim nemškim duhovnikom rabil le tuji latinski. S tem sta se narodu povsod prikupila in krščanstvo se je širilo brzo in daleč na okoli po zemlji slovenski.
Videča, da sama ne moreta delati, da je treba v obširnem vinogradu gospodovem mnogih sodelavcev in da bodo ti delavci najboljši, ako vzrastö naravnost iz samega naroda, zbirala sta Konstantin in Metod slovenske dečke in mladeniče okoli sebe v učilnice in jih poučevala ter pripravljala za svečenike in propovednike besede božje.
Tako sta delala slovenska sveta brata nad štiri leta in njiju ime se je blagoslavljalo po vsi slovenski zemlji, dokjerkoli je sezal njiju in učencev glas.
Zarad tega so pa nemški duhovniki pasovske in solnogradske biš-kupije, kateri so menili, da so jim slovenski kraji in narodi že v gotovo gospodstvo izročeni, silno razljutili in razsrdili. Sklenili so ti Nemci na vsak način uničiti slovenska učitelja in izriniti slovenski uk iz cerkve. Jeza nemških popov je rasla v oni meri, v kateri se je blagodejni vpliv Konstantina in Metoda vekšal med Sloveni. Nemci so pa tudi dobro čutili, da, ako puste slovenske učitelje narod pouča-vati, bode Sloven zjedinil se v svoji državi, ukrepčal se in se ne bode dal Nemcu v pokorščino upreči, kar je bil njim glavni in končni namen razširjevanja vere.
Vse spletke nemškega duhovenstva, kar ga je bilo že od prej med Sloveni in kar ga je delovalo z Nemškega, bile so za Rastislavljcga časa zastonj. Vojvoda Rast i si a v je vedno bolj spoznaval, kako silno važnost za samostalnost Slovenov in njih bodočnost bi bilo, če svoj jezik izobrazijo, če se svoje knjige držč in cerkev svojo ohranijo neodvisno od sosedov Nemcev. Zatorej je bil Rastislav močan zaščitnik svojih poklicanih učiteljev, Konstantina in Metoda, in vse rovanje in krtovanje nemškega duhovenstva ni nič opravilo, dokler je on živel.
Zdaj so Nemci začeli misliti, da je treba Rastislava odpraviti prej, predno je možno uničiti sveta slovanska učitelja. Ker mu niso mogli naravnost priti do živega, računali so, kakor že prej večkrat z vspehom, na slovensko nezlogo in medsebojno slovensko malostno osebno zavist. Podpirali so in kurili razpor med Rastislavom in njegovim net-jakom, vojvodo S ve topol kom, ki je vladal Slovene v Nitri.
Ob jednem so v Rimu pri papeži opisavali slovanska blagovčst-nika kot krivoverca.
Predno pak je dozorela prva nemška intriga gledč razpora med Rastislavom in Svetopolkom, sklene Rastislav drugje spletki, v Rimu poskušani, streti glavo, in sicer na nasvet Konstantina samega, kateri je upal si papežu Nikolaju dokazati, da ju Nemci obrekujejo, kadar govorč, da ne učita prave in čiste včre Ivristove.
Leta 867. proti jeseni se napravita Konstantin in Metod na pot v Rim. Spremljali so ju Rastislavlji poslanci in nekateri njiju učenci. Dne 14. decembra tega leta dospeta v Rim. Med njiju dolgim potovanjem je bil prejšnji papež umrl in že novi, Hadrijan II. bil je zasedel Petrov stol. Po sreči je bil mož razumen, dober in ne še po zlobnem nemškem vplivu in klevetanji prevzet.
Z ognjem svetega navdušenja za svojo pravično stvar, z iskrenostjo čiste rodoljubne duše,'ki zna, da ne dela za sebe nego za naroda svojega duševno blagostanje, razložila sta slovanska učitelja papežu razmerje na Slovenskem, opravičila svoje ravnanje, pokazala knjige slovenske. Posreči se jima papežu dokazati svojo pravo vernost in uničiti mrežo, katero so jima bili spleli nemški duhovniki. Papež je odobril njiju uk, potrdil slovenske cerkvene knjige in je Konstantina in Metoda celö blagoslovil za škofa. Kar je pa največ bilo: on je dovolil, da se sme služba božja v slovenskem jeziku obhajati, in ni terjal, da bi se morala peti v latinskem.
Konstantin pa žal! zboli v Rimu tako, da se brata ne moreta vrniti nazaj med Slovene. Sprejemši ime Ciril, s katerim ga danes čestč slovanski narodi, stopi Konstantin bolehen v samostan, kjer že 14. februvarja leta 869. umre, gotovo na velikansko škodo Slovenstvu.
Metod, slovesno brata pokopavši, vrne se potem sam z učenci, katerih je bil papež Iladrijan nekoliko posvetil v duhovnike, med Slovene nazaj.
S seboj je tačas nesel Metod papeževo pismo, v katerem on vsa-cega izobčuje iz katoliške cerkve, kdor bi govoril, da se ne sme božja služba opravljati v slovenskem jeziku, in sicer ne samo oznanjevanje ali propoved besede božje, nego tudi sv. maša in krščenje. To velikansko priznanje slovenski narodnosti od strani Rima, pripisavati je gotovo le posebni prepričevalnosti in modrosti Metodovi.
Med tem časom pak nemško rovanje ni nehalo. Propalo v duševnem boji zoper slovensko liturgijo, prijelo je Nemštvo zopet surovi meč, da bi novo slovensko Rastislavljo državo izpodkopalo in uničilo. Na poti v slovensko svoje duhovensko pastirstvo zvedel je Metod, da so Nemci pod svojim kraljem Ludovikom padli z vojsko na Slovene Rastislavlje potem, ko so bili dovolj raznetili razpor med njim in njegovim hrabrim, a nepremišljenim netjakom Svetopolkom, knezom Ni-transkim. Ker Rastislava niso mogli v javnem boji uničiti, hoteli so ga z lisičjo lokavostjo dobiti v roke. Zatorej so obetali mlademu Svefo-polku samostalno vladanje nad vsemi moravskimi Sloveni, ako jim le osebo Rastislavljo izroči, dokazujč mu, da ga hoče strijc Rastislav s poti spraviti in se polastiti tudi njegove zemlje.
Metod se v tacih razmerah ni mogel vrniti v Velegrad k Rastislavu. Zatorej je ostal pri Kocelji v Mosaburgu, Ptuj i in Dudlebih ter sv. vero v slovenskem jeziku razširjal med Sloveni ob Dravi in Muri s svojo gorečo besedo čudesa delujoč, kamor je stopil s slovensko službo božjo.
S tem je nemške duhovnike solnograške Škofije, kateri so — kakor že rečeno — slovenskemu narodu silili le svoj jezik, popolnoma izpodrinil in nemško duhovenstvo je ne glede na papeževo odobrenje Metodovega dela pomnožilo še agitacijo in rovanje proti njemu. Nemški duhovniki se niti papeževim poveljem niso hoteli uklanjati, kjer je šlo za njih ali njih knezov politično in narodno gospodstvo. Ne le, da so ga zopet črnili v Rimu, da „krivo vero" uči, kar pa da pokriva s svojim „barbarskim" slovenskim jezikom, tudi pri Kocelji so napeli vse strune, da bi slovenskega apostola izrinili iz Panonije, kjer je bil od papeža imenovan za nadškofa.
Glavni njegov tožitelj je bil višji nemški duhovnik Rihbald, namestnik solnograškega škofa Adalvina v Panoniji. Med Sloveni ni imel namreč Rihbald najedenkrat nič posla, odkar je bil Metod tja prišel in ljudem naroden jezik prinesel v cerkev.
Zato je pisal škof Adalvin v imeni še drugih nemških višjih duhovnikov in v imeni Karlmanovem slovenskemu knezu Kocelju, naj pošlje Metoda .na bavarsko sinodo, da se bode videlo, uči li ta „došli Grk" pravo vero ali ne. Kocelj ga ni poslal, dokler je njegov mogočnejši tihi zaveznik Rastislav hrabro vojeval se in Nemce odganjal od svojih mej.
Rastislav je bil namreč nemške vojske- premagal in Metod bi se bil vrnil v njegovo državo, in oba bi bila veliko slovensko delo dovršila, in Slovene cerkveno osvobodila od Frankov, — ko bi se ne bil zgodil iz slepote in prevare jeden naj večjih grehov slovenske zgodovine!
Mladi nitianski knez Svetopolk, sicer silno močan in vojevit, in zatorej vpliven ali menj razumen in bistroviden knez Svetopolk, dal se je Nemcem prekaniti, da je pot strijca svojega, blazega Rastislava, k sebi naznanil Nemcem, kateri so ga na ti poti prestregli, ujeli in odpeljali v nemško deželo.
Nemci so imeli tako svojega sovražnika Rastislava v oblasti, prvega Slovena, ki je vedel, kako se mora Slovenstvo na svoje noge postaviti in podpreti, da se bode moglo braniti navalom silovitega soseda. Veljalo jim je pa dobiti še druzega, njegovega in Koceljevega velicega pomočnika in duševnega svetovalca, Metoda.
In zato so ga nemški višji duhovniki klicali zopet na cerkven shod, kjer naj se bode zagovarjal, je li istina, da uči krivo včro, ni li.
Pogumen mož, v svesti si resnice in pravice svoje, in celö v nä-deji, da bi rešil iz nemških rok blazega slovenskega vladarja Rastislava, odloči se Metod iti na tako cerkveno skupščino. Vspeh, s katerim je bil prej z bratom Cirilom v Rimu osramotil, protivnike svoje pred pa-
6*
pežem bodril ga je tudi na pot v to sinodo. Vrhu vse svoje skromnosti je tudi lehko vedel, da nemško duhov enstvo njemu, kar se tiče knjižne učenosti in zgovornosti, nikakor ni kos, zatorej se mu znanost-nega boja ni bilo treba bati.
Solnograški škof Adalvin je sklical najučenejše in najzagrizenejše nemške duhovnike, zlasti bavarske, da bi Metodu grehe v njegovem učenji dokazali in ga tako z nečim pravom odpravili iz slovenskih dežel, po katerih so rekali, da imajo samo oni pravico učiti vero.
Tudi Karlman, sin kralja Ludovika Nemškega, podpiral je ta shod, povabil nanj druge, in tudi Svetopolka. Na poti k temu shodu se je mudil Metod v Ljubljani, da bi versko in narodno zanemarjene tukajšnje Slovene utrdil in poučil.
III.
Vitoglav, knez v Gradišči.
Nekateri menijo, da tačas, pred tisoč leti, po srednji Evropi ni bilo velicih mest, ker rimska so bili razni barbari razdejali ob na-rodovskem preseljevanji, a mlajši narodi da niso zidali velicih mest. To je res, da tacih mest ni bilo kakor so denašnja; vendar med tistimi narodi, ki so najrajši mesta ustanavljali, bil je slavjanski narod, znamenje, da je imel tačas prilično večjo kulturo nego li sosedje. Dokaz zato je historično in jezikoslovno neovržn i resnica, da je zdanja stolna nemška mesta Sloven založil ali sezidal in jim dal imena.
Na mestu, kjer zdaj stoji Ljubljana, stalo je tačas nekaj sel blizu skupaj, ali, če hočete: več malih mestec. Na zdanjem „Starem trgu" pod gradom je stanovala in za sebe ograjena ali utrjena bila frankovska ali nemška naselbina. Sloveni pak so imeli svoje mesto „Gradišče", katero ime je jednemu predmestju zdanje Ljubljane ostalo še dandanes. Na „Poljanah" so stanovali poljedelci, v „Kravji dolini" živinorejci, a „Krakovo" ima ime od vodnega kraja, torej je bila tu naselba ribičev, ki so, pokristjanivši se, ustanovili si prvo cerkev ob vodi sredi Ljubljane ribiškemu patronu sv.Nikolaju na čast, — sedanjo stolno cerkev.
Pravo in prvotno mesto slovenskih Ljubljanov je bilo Gradišče. Semkaj so se zatekali v pribežališče tudi ljubljanski Poljanci, Krakovci, Kravjedolinci in drugi slovenski okoličani, kadar je od sovražnika pretila nevarnost.
Ljubljansko Gradišče je bilo tačas takšno kakor druge trdnjave, starih Slovenov: po večjem leseno. Slovenje so v krajih, kjer je bilo dobiti lesa, a malo kamenja, le bolj lesenih stavb vajeni, menj z:danja s kamenjem. Gradišče je bilo torej okoli in okoli z visocimi,
v zemljo zabitimi kolmi in prstenimi nasipi ograjen prostor. Izza sten te kolne ograje so se napadani Slovenje branili sovražnikov z lokom, s kopjem, mečem in kijem ali betom, sebe in svoje imenje, svobodo moško in čast žensko.
Kjer so bila gradišča že stara in zarad tega obširna ter močna, tam si je Sloven ohranil dolgo svobodo. Kjer je bil razkropljen, tam ga je tujec poköril si lehko.
Stari Sloven je živel v zadrugah, prav med svojimi svoj, samo prosto voljenemu starejši ni zadružnemu pokoren. V jedni zadrugi je bilo več rodbin, a živela je vsa zadruga kot jedna rodbina, kateri otec je bil zadružni starejšina. Ta ni moral vselej najstarejši biti. Kdor je bil v zadrugi priljubljenejši, modrejši, ta je bil kot glava voljen. To se ve, da je bil navadno starejši.
V	mestih ali gradiščih je bilo to s časom drugače. Bramba pred vedno opasnejšimi plena željnimi tujci in vojvodstvo sta dajala starej-šini večjo slavo in večjo moč. V časih vojne nuje in sile so se tudi vse zadruge iz obližja in iz dalje združile pod jednega starejši no, jednega glavarja. Temu je moč in oblast ostala tudi po vojni, posebno če je bil srečen v vspehu ali če se je odlikoval po telesnih in duševnih svojstvih. Slava tacih mož je prehajala na njih sinove in vojne tovariše. Tako so nastali knezi, vojvode. Ker so dobivali darove in po-klone [za to, da so s svojim spremstvom, najvojevitejšimi možmi, ali s svojo vojno „družino0 branili posameznike in male zadruge, morali so knezi to družino okoli Sžbe hraniti. Tako se je okoli knezov naredilo zrno vojske, iz katerega zrna je — to se ve da v kasnejši dobi — pri nekaterih Slovenih n-stalo narodno plemstvo in svobodnjastvo, a večino druzega naroda, orožja menj vajenega, prišla je v nekako pokorščino in odvisnost od njega.
Taki slovenski knezi in vojvodi so stanovali po gradiščih. Zato se je tudi selski narod navadil na gradišča gledati kot na n^kaj viš-jf ga, od koder dohaja ukaz, zaščit in celo pravica v pravdi. Knežje in vojvode so bili na ta način gospodarji, č* prav se jo prvotni zadružna samostalnost in razcepljenost med Sloveni vzdržala, le še preveč ako se jemlje v poštev njih naturno zmožnost, močno državo osnovati in ukrepi ti.
V	ljubljanskem Gradišči je tačas vladal slovenski knez Vi togi a v, spoštovan mož in poznm pri slovenskem narodu ne le ob Ljubiji, nego po vsem zgorenjem Posivji in daleč čez Krko in Kolpo. Njegov rod je bil znan še iz časov, ko so se bili Slovc-ni pod Ljudevitom posavskim vzdignili in Nemce pretepli, in jeden njegovih bratov je
hrabro branil samostalnosfc slovenskih zadrug ob Muri, kjer je prebival slovenski rod Suslo.v in Tibrov.
Vitoglav je bil sicer kristijan, vendar ne prav iz srca. Včroval je v Krista in v jedinega Boga, ali nič bolj kakor tudi še v stare bogove Slovenov: Peruna, Dažboga, Svaroga, Svetovita, Sfcriboga, Morano, Vesno in v druge. Krščanski Bog se mu je zdel mogočnejši nego stari Perun že zarad tega, ker so v bojih zmagovali njegovi privrženiki. Ali od nekdaj mu je bilo zoperno, da so to vero prinesli Nemci. O pravem razločku ni bil poučen.
Ko je pa slišal Vitoglav, da v sosednjem vojvodstvu Ko clje vem, med zadrugami Dudlebov ob Dravi, Tuslov in Tibrov ob Muri propo-veda besedo božjo in Kristovo blagovestje velik in posebno učen in moder Sloven, po imeni Metod iz Soluna, ki govori slovensko slovo, pošiljal je sle h Koclju proseč: Pošlji tistega modrega propovedovalca tudi doli k nam, da slišimo še mi. je li res tako pameten in tako mnogoveden, kakor pripovedujejo ljudje, ki prihajajo od vas, in kakor se je glas razletel po vsi naši zemlji.
Ker je imel Metod drugod preveč dela, ni mogel v Vitoglavlje kraje priti prej. Zdaj, predno je šel na zbor v Regensburg, hotel je med potom tudi Slovene v zgörenjem Posavji in Ljubljane ob Ljubiji poiskati v svojem apostoljskem delu.
Do ljubljanskega Gradišča so ga izpremili orožniki iz vojne družine Kocljeve z Motižirom načelnikom, brodov, potov in stez veščim, ker zarad nemških in obrskih razbojnikov in klatežev Kocelj ni hotel učitelja naroda svojega pustiti brez spremstva. Od ljubljanskega Gradišča skozi zgorenje Posavje in v Gorotansko pak je Kocelj terjal od Vitoglava, naj iz svoje družine orožnikov skrbi za Metodovo spremljanje, da se mu med potom do Nemcev nič zlega ne pripeti, sporočivši Vitoglavu, da bi bila velika nesreča za deželo, v kateri bi kakšen zlodejec žalil sveto glavo tega učitelja in gospoda.
Tako je bil Metod za nekaj dnij med Ljubljani in knez Vitoglav je bil povabil od blizu in daleč narod na poslušanje prave vere.
Med došleci, ki so ali iz radovednosti ali iz resnične pobož-nosti in duševne naukove potrebe privreli skupaj, bila sta tudi naša mlada znanca iz prvega poglavja Strahomer in Grimislava.

Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovcc.
II.
Pasijonska procesija na veliki petek v Ljubljani.
ri vseh narodih in ob vseh časih do denašnjega dne so človeški rod mikali blesteči in šumeči prizori, bogati sprevodi kraljev in ------ cesarjev, poslavljevanje odličnih mož.
Za kronanja nemških cesarjev se je razkladala čudovita krasota; papeževi prihodi na Nemško in Francosko so bili pravi triumfalni sprevodi, ki so jim bili morebiti kos le še starorimski. Tudi nekdanji Lj ubij anča nje so imeli to veselje, katero so vendar le redko-krat mogli pokazati, samo takrat, kadar je dohajal v Ljubljano ta ali oni avstrijski knez, ta ali ona knjeginja. Iz tega uzroka so nado-mestovale v Ljubljani krasne posvetne sprevode druzih mest pobožne procesije. Brez njih ga skoraj ni bilo tedna v letu. Po jeden-krat v meseci, bodisi to ali ono nedeljo, šla je skoraj iz vsake ljubljanske cerkve kaka procesija. Glede števila procesij pak je zavzemala stolna, šenklavška cerkev prvo mesto; od nje so hodile procesije ne le do vseh druzih velikih ljubljanskih cerkva, ampak tudi do cerkvice na Rebri, do cerkvice sv. Ilozalije, na Rožnik in v Dravlje k sv. Roku. Od sv. Rešnjega telesa pa do 16. nedelje po binkoštih je šla procesija iz Senklavža celo vsako nedeljo okoli cerkve, kjer so se peli vsi štirje evangeliji.1)
Nobene pa se Ljubljančanje niso tako zelo veselili, nobena se jim ni tako prikupila, kakor procesija na veliki petek.
Na veliki petek! Res čudno, da je dovolila cerkev na tak svet in žalosten dan tako šumeč in glasen sprevod, kakeršna je bila ta procesija. V minulem stoletji je bila le še prijetna zabava za ljudstvo: pobožni namen, s katerim so predniki to procesijo ustanovili, pozabilo je ljudstvo že popolnoma. Ta procesija je šla iz cerkve očetov kapu-cinov, ki je stala nekdaj v voglu sedanje „Zvezde", molečem proti gle-
1) To posnemam iz necega koledarja 1. 1781., ki je izšel v Egerjevi tiskarni z naslovom: „Neuer Instanzkalender auf das Jahr MDCCLXXXI. In welchem die k. k böheimische und österreichische Hofkanzley und die k. k. Oberste Justizstelle, dann sammentlich hoch- und niedere Dikastericn und Stellen dieses Herzogthums enthalten sind. Laybach, gedruckt bey Johann Friedrich Eger, Landschafftl. Buchdrucker/ 8°, 22i str.
dališču. Koder prodaja sedaj mladi svet ljubljanski zijala, stopali so nekdaj resni menihi kapucini z brevirjem v roci in s trdo kuto na plečih po samostanskem vrtu. Ta cerkev, podrta 1. 1815., stala je le dobrih dve sto let. Za cerkev in samostan potrebni svet je podaril v sedanjem deželnem dvorci stanujoči vicedom, namestnik cesarjev, ali bolje rečeno, podaril ga je cesar Ferdinand II. Do leta 1600. bila je sedanja „Zvezda" del velicega cesarskega vrta. spadajočega h knežjemu dvorcu." Temeljni kamen ti kapucinski cerkvi je položil sloveči ljubljanski škof Tomaž Chrön 1) 1. 1607. ter jo blagoslovil 7. septembra 1. 1608. K temu blagoslovljanju je pridrlo neki, kakor zatrjuje Valvasor2), ogromno ljudstva, celih petsto zastav s Koroške, Štajerske in Kranjske. Vsega ljudstva se je sešlo do 20.000 duš.
V zadnjih treh ali štirih letih 16. stoletja je razsajala po Kranjskem in po sosednih deželah grozna kuga. Ljubljančani so poskusili sicer vse pomočke, o katerih so mislili, da bi utegnila biti izdatna in o katerih bodemo v prihodnji številki govorili obširneje. Toda zastonj je bil njih napor, kuga se ni hotela umekniti. V ti hudi stiski je bratovščina „Redemptoris mundi" (Odrešenika sveta), obstoječa iz imo-vitih ljubljanskih trgovcev, storila pobožno obljubo, osnovati in založiti v čast trpečega Vzveličarja slovesno procesijo na veliki petek. Zgodilo se je to leta 1598. Ker pak se za tako slovesno in dragoceno procesijo, kakeršno so nameravali, ni mogel takoj nabrati ves potrebni denar, dala je bratovščina najprej sezidati jeden oltar v šenklavški cerkvi.s) Kmalu zatem je volil neki trgovec Tropenau v oporoki svoji za obljubljeno procesijo toliko, da je mogla le-ta iti 24. marcija 1. 1617. prvikrat iz kapucinske cerkve po vsem mestu. Ljudje so jo pridrli gledat od blizu in daleč in tujci so trdili, da tako pobožne, lepe in velike procesije ni bilo nikjer drugje po svetu. Nenavadna je bila gotovo, kajti vršila se je po noči; svetili so s plamemcami in svečami. Bila je nekak igrokaz, kajti predstavljalo se je vse trpljenje Kristovo, poleg tega pa tudi prizori iz sv. pisma stare in nove zaveze.4) Pri procesiji je bilo videti ljudi s križi na ramah (Kreuzzieher), rablje (Zichtinger), bičarje, menihe itd. Na konjih in peš je šel narod za procesijo. Skoraj neumljivo nam je dandanes in da se razlagati samö iz popačenega ukusa srednjeveškega, da so se pomešale v to krščansko procesijo podobe iz
*) Največkrat je njegovo ime in ime brata njegovega, ljubljanskega župana, pisano v aktih: Chreen.
2)	Valvasor, XI. p. 695.
3)	Mestni arhiv. fasc. 73.
4)	Valvasor 1. c.
grškega poganstva. Po neki leta 1701. na svetlo dani knjižici1) seje sestavljala ta procesija iz 23 „figur" ali simboličnih skupin ; med njimi je bila tudi jedna, v kateri je Perzej reševal An lromedo. Na tako nekr-ščanski način prispodabljali so Kristusa Perzeju, Andromedo pa nesrečnemu človeškemu r<5du, ki bi bil pogubljen za vse veke, da ga ni rešil Sin božji.
Ta procesija je šla od kapucinov, to je iz „Zvezde" po Gosposkih ulicah, čez Novi trg, Čevljarske ulice (zlato luknjo, Čevljarski most k svetemu Jakobu, potem nazaj in po Velikem trgu do frančiškanov, sedanje gimnazije), od tod nazaj po špitalskih ulicah in Špitalskem mostu, kjer se je zavila v Kapucinske (sedanje gledališke) ulice in se končala v kapucinskem samostanu. Tu in tam se je procesija ustavila, kar je pomenjalo štacijone križevega pota. Krista so predstavljale neki s po-četka osebe visocega plemstva, pozneje naj- ti ljudje; židje so bili Kra-kovci in Trnovci, pozneje pa tudi le najeti ljudje. *)
A sinovi pobožnih ustanoviteljev te procesije, ki niso bržkone nikdar prestajali tako grozne kuge, ohladili so se tekom let do dobra; procesija jim je postala nekako breme, katerega bi se bili kaj radi otresli, kar se jim je naposled tudi posrečilo. Kapucini so prevzeli vso skrb za procesijo in se zavezali, da bodo oskrbeli vse sami, kar je zanjo potreba. Bratovščina ni inula odslej druzega opravka več, kakor da je spomnila ob vsakem postu po dveh udih svojih oo. kapucine na njih dolžnost. A sčasoma je začela ta tudi kapucinom presediti, kajti nakopali so si na glavo, prevzimši procesijo, mnogo nepotrebnih troškov. Dohodki Tropenauvove ustanove niso znašali namreč nič več kakor 50 do 60 gld., glavnica zatorej ni mogla obilna biti, najbrž okoli 1500 gld., kajti obrestovalo se je takrat s 4°/0. Pri shodu kapucinskega reda defi-nitorjev v Celji se je 1. 1681. sklenilo Ljubljančanom procesijo odpovedati ter vrniti bratovščini ključe do orodja, pofrebov.mega pri procesiji in shranjenega v kapucinskem samostanu. S tako majhnimi dohodki (50 do 60 gld.) dejali so, ne morejo procesije več preskrbovati, ko stojč vendar same sveče za vsako procesijo nad 40 gld. Doslej so svojo dolžnost opravljali vestno; kajti tujci so pravili, da tako slovesni procesiji
*) „Kurtzer Begriff des bittern Levden und Sterben Unsers siesisten Heyland und Erlösers Jesu Christi, Welches Per figuras et figurata in der gewöhnlichen Charfreitagsprocession In einer Hertzogl Haubt-Statt Laybach von denen PP. Ca-pucinem unter den eyfrigen Schutz und Verwaltung der hochlöbl. Bruderschaft Redemptoris Mundi den Andachtigen Zusehcrn wird vorbestellt Im Jahre 1701. Laybach in der Meyrischen Druckerei.2
2) Dimitz, IV, 50,
po vsem nemškem kraljestvu ni več para. Sicer je dajala bratovščina časih tudi iz svojega kaj, časih celö do 100 tolarjev, a kapucini so morali zanje vselej moledovati, kar tako veljavnemu rčdu pač ni dostojno. Vrhu tega pak jim, kakor so sami dejali, na procesiji tudi ni bilo dosti ležeče, bržkone zato, ker se pri nji ni vse vršilo tako, kakor bi se bilo spodobilo. Spotikali so se zlasti nad tem, da so ljudje obleko, namenjeno samo za procesijo, nosili tudi navadne dni. Najbolj pak jih je bolo v oči, da so se udje bratovščine, najimovitejši trgovci v mestu, sramovali in branili pri procesiji nositi božji grob. Poprej, dejali so kapucini, potezali so se za to čast najodličnejši meščani in še takrat (1. 1681.) nosili so pri Jezuitih božji grob celo mestni svetovalci sami.l)
Zavoljo tacih in jednacih razlogov so kapucini bratovščini odpovedali sodelovanje2). Le-ta se je morala ozreti po druzih voditeljih. Obrniti se je morala, ker ji je bilo morebiti dosti do tega, da vodijo procesijo kapucini, celo daleč po svetu ter prositi kapucine v Petrin j i, dasi tudi so se kapucinski samostani nahajali mnogo bliže! Najbrž niso hoteli tega posla nikjer drugje prevzeti.
Razlogi za to so bili pač veljavni. Znano je, da je imel prejšnji ljud zlasti v 17. stoletji o svetih rečeh časih menj resne nazore, kakor jih imamo sedaj. Pri nemških pustnih igrokazib, ki so se predstavljali tudi v Ljubljani, videli so se prizori, ob katere bi se spotikala danes najširša vest. Kakor je pridigoval n. pr. sloveči dvorski propovednik na Dunaji Abraham a Santa Clara, in to ne morebiti najpreprostejšim ljudem, nego najvišjim stanovom, tako bi danes ne smel nihče več. Da se tudi pri pasijonski procesiji, ki se je vršila vrhu tega še po noči, ni vse snovalo tako, kakor bi se bilo moralo, tega pač ni treba posebej poudarjati. Tekom let se je primešalo temu cerkvenemu opravilu toliko razvad in nedostatkov, da je sklenila cesarica Marija Terezija 1. 1773., prošena po ljubljanskem škofu, da se procesija odpravi. Mestnemu zastopu seje naročilo poslati vladi izkaz ob imetji bratovščine in kako so se porabile njegove obresti minulo leto. Ob jednem pak bi bila vlada tudi rada vedela, če so take procesije še sicer po deželi v navadi. Ob odpravi te procesije pak „bratovščina Re-demptoris mundi" ni hotela ničesa vedeti. Zavoljo tega je odgovoril mestni za stop cesarici, da brez strahu na odpravo niti misliti ne more. Ta procesija, ki so jo ustanovili njih pobožni pradedje z dovoljenjem škofovim in ki se je vršila doslej ves čas, ne da bi oporekal škof, naj bi se
1)	Iz te opazke se sme morebiti sklepati, da so bile take pasijonske procesije tudi pri drugih ljubljanskih cerkvah navadne.
2)	Mittheilungen 1. c.
odpravila, prejenjalo naj bi predstavljanje bridkega trpljenja in smrti Kri-stove? Bati se je, da bo Bog poslal jednako kazen, zaradi kakeršne se je ravno pasijonska procesija ustanovila — razsajajočo kugo na mesto.
Iz računa, ki ga je položila bratovščina po magistratovem pozivu, zvcdamo nekoliko zanimivih drobnostij, kako se je vršila procesija.
Naloženi kapital je znašal 2750 gld. ter nosil 110 gld. obrestij. Od leta 1681. se je torej izdatno pomnožil, toda redkokdaj je onih 110 gld. zadostovalo in bratovščina je dodajala zadnja leta še po 47 gld. 25 kr. iz svojega. Leta 1773. stala jo je procesija celo 167 gld. 45l/s kr. Menihe predstavljajoči ljudje so se oblačili v kute, ki jim jih je dajala bratovščina, kajti v računu je povedano, koliko se je izdalo za nove kute in koliko za krpanje starih kut. Za to, za papir, barve, lojeve sveče, za laško olje, s katerim se je razsvetljeval božji grob, za podobe, za deske in kar je bilo sicer lesa potreba, potrošili so 1773. leta 34 gld. 45 kr. Skoraj največ so veljale plamenlce in sveče, 74 gld. 10 kr., a pri tem je zabeleženo, da zadostujejo za več let.
Prccesije so se udeleževale vse ljubljanske rokodelske zadruge s svojimi banderi; le sveče jim je morala kupovati „bratovščina Redemptoris mundi". Izdala je zdnje 10 gld. Čudna pa je točka, ki pravi, da so delavci popili 100 bokalov vina, ki so stali 15 gld., in sneli za 2 gld. 50 kr. kruha. Izpili so ga pač med delom, ko so pripravljali, kar- je bilo za božji grob potrebnega, vendar je pa tesarski račun še posebej znašal 11 gld. 54 kr. Slikarji so zaslužili ravno toliko, krojači 5 gld. 6 kr., oni, ki so papir lepili (die Papierpapper) tudi 5 gld. 6 kr. „Gospodom Petrinj evce m," kapucinom iz Petrinje, ki so spremljali procesijo, plačala je bratovščina 2 gld. Tudi za godbo se je plačalo 2 gld., ravno toliko so dobili deželni trobentači. Cerkovnik.je zaslužil s svojo postrežbo 1 gld. Ti in še nekateri drugi mali troški znašali so 167 gld. 45V« kr.
Dne 22. oktobra 1. 1773. je vlada ukazala, da ima procesija prenehati. Magistratu pa se je naročilo drugo leto, ko se je bližal veliki petek, naj po mestu z bobnom naznani in razglasilo nabije tudi na mestna vrata, da se je narod doslej jako motil, če je menil s tako procesijo skazovati Bogu prijetno delo. Vsi tisti, ki bi prišli preoblučeni za križarje in bičarje, naj se ostro kaznujejo. Bratovščina se je sicer upirala, žugala in prosila, a izdale niso niti njene prošnje, niti njen t žu-ganja. Vse, kar ji je odgovorila vlada, bil je poziv, naj se izrazi o tem, kako naj se porabljajo obresti njene glavnice
V ti zadregi se obrne do škofa, proseča ga, naj ;i oznani pogoje, pod katerimi bi procesija še smela obstajati. Skof je sicer bratovščini
odgovoril, toda ji z odgovorom kaj malo ustregel, kajti zahteval je, da se odpravijo vsi glumači, križarji, bičarji itd. Procesijo bode vodil ne v pozni noči, nego takoj po večernicah (nach der Pumpermetten) on sam ter nesel pri ti priliki pod črnim nebom jeden kös križa, na katerem je umrl Vzveličar *). Spremljala ga bosta dva levita. Ker pa bratovščina takrat ni imela neba, zahteval je, naj si je omisli iz ustanove in sicer naj bode od črnega damasta, obrobljeno s zlatimi franžami, ki smejo biti mešane tudi z rumeno svilo. Procesije se bodo udeležili ves stolni kapitelj, vsa duhovščina, bratovščine in zadruge. Pred vsake fare duhovščino naj se bodo nosili križi, katerega vsacega bosta spremljala po dva svetilca s plamenicama, trebalo bi torej plamenic. Nadalje je dovolil, da se sme kakor doslej nositi božji grob, spremljati s procesijo pa ga morajo s štirimi plamenicami in tudi s štirimi se mora svetiti pri nebu. Teh 24 sveč bi stalo kacih 70 gld. Doslej so vedno nosili tudi zastave s slikami Kristovega trpljenja za procesijo; tudi te je škof dovolil še nadalje, a prepovedal, da se sveti pri njih. Deželni trobentači („mit ihren Sardindeln") in godci naj bodo tudi še nadalje k procesiji pripuščeni. Tudi bratovščina naj se udeleži procesije v oni obleki, kakor jo je o ti priliki nosila doslej; odposlati pa mora dva reditelja, ki bosta skrbela za red in za to, da ne bo treba tu pa tam na ulicah postajati. Zlasti pak bosta morala paziti na to, da se ne bo med procesijo popijalo, kar se je poprej tolikokrat godilo. Štirje udje bratovščine bodo smeli, če bodo hoteli, svetiti, toda le v črnih plaščih. Duhovščina bo pela „Miserere", ljudstvo pa glasno molilo rožni venec.
Ta novi škofov načrt, s katerim ki morale prenehati vse nedo-statnosti, za katere se je ljudstvo najbolj zanimalo, pak je bratovščini kaj malo ugajal. Sklicala je zborovanje ter se posvetovala o njem. Dejala je, da bi prouzročile škofove zahteve toliko troškov, da ne bi jih mogla zmagati. Za vsak križ po dve sveči bilo ji je preveč. Tudi neba si ni hotela omisliti ali je celo nositi, razven če bi hotel nositi škof najsvetejše pod pregrinjalom, kakor je to na Laskom bilo navadno. Ko bi se hotel škof temu udati, napela bi bratovščina vse moči, da si omisli nebo. O tem pa, da bi kakov ud bratovščine prevzel posel reditelja, ni hotela bratovščina do malega ničesa vedeti,, Sklenilo se je, naj bo nje kaplan, neki kanonik pl. Erberg vodil procesijo, ako bi se škof ne hotel sprijazniti s tem, kar se mu predlaga. Poudarjalo se je, da bi se tem potem marsikaj prihranilo.
*) Razven^ te bratovščine hranili sta še dve cerkvi take svetinje (Partikul vom hl. Kreuz) nemška in cerkev bosonogih avguštincev na Dunajski cesti. — „Neuer Instanzkalender.u
V tem zmislu se je tudi odgovorilo škofu, ki pak je bratovščino prav resno zavrnil ter ji dejal, da odpade po njegovem načrtu marsikaj, kar se je doslej potrošilo po nepotrebnem. Priporočal ji je več ponižnosti zlasti tak svet dan, kakor je veliki petek; če se poprej niso sramovali biti za reditelje, ko se je vršila procesija po noči, jih pač tudi sedaj po dnevi ne bo doletela nobena sramota. Kar se pa tiče Najsvetejšega, ki naj bi se nosilo pod florom, rekel je bratovščini, da mu nima o tem ničesa propisovati. Da se na Laškem to godi. znano mu je dobro, ali s tem še ni rečeno, da je to zaukazano in se ima tudi pri nas tako vršiti. Konečno še dostavlja, da je odločno proti vsem razvadam, ki so se vmešale v to sveto cerkveno opravilo. Po tem novem načrtu bode ukazal to procesijo po vseh cerkvah praznovati ter ostro prepovedal prejšnje komedije po kmetih in mestih. *)
Kakšen konec je vzela ta stvar, ne vemo; nadaljni akti so izgubljeni. Klun trdi, da se je ustavila ta procesija za vselej pod cesarjem Jožefom II.2)
Mestni arhiv fasc. 73. 2; Klun, Archiv IL
Božji poslanei.
Božji čar je razodet: Angeljci skoz zlate duri TYtkrat grčdo v speči svet.
Kjer v solzah trpin trepeče Brez mini in oh, brez nad, Tam tolažbo mu šepeče Iz nebä poslanec zlat.
Božji soj v ročicah belih Ti poslanci nösijo, Božji slaj v življenja kelih Dol zeinljdnora rösijo . . .
In kjer joče bleda mati Pri jedinci včn in včn, Tam poslanec božji zlati Srečen ji pričara sen . ..
Oj, poglej, kakö hvaležno Gleda sivi ded na njčt Dete glej, kakö li nežno Steza jim nasprot rokč!
Dol gredö nebä poslanci, Blažen mir nesoč ljudem, Srcem to so dobri znanci, Blagi znanci so oččm.
Oh, tedaj, ko gredo doli Sipat božji blagoslov, Pač zemljän naj verno moli In Česti prihod njihöv!
Anton Funtek.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stari.
XIII.
^^dljekdo je trdil, da je v Zagrebu petdeset raznih društev, a ko
$ J^1 je začel naštevati, da bi uvčril neverne Tomaže, naštel jih «sMSä je nad Šestdeset, pa še je mogoče, da je katero spregledal. Toda vkljub temu tožijo ljudje, da ga v Zagrebu ni več veselega društvenega življenja, kakor nekdaj. Kaj je temu uzrok? Nekoliko pač neprijetne politične razmere, gotovo pa tudi preveliko število društev. Res, da tudi v družbi velja pregovor „svoji k svojim", ali še je Zagreb premajhen, da bi se ta ločitev dala koristno izvesti do krajnosti, kakor v velikih mestih; a gotovo je petero pevskih društev preveč za mesto tridesetih tisoč prebivalcev, ki pa nimajo jedne čitalnice ali kazine. Poročila ob vseh teh društvih mogla bi zanimati statistika, nikakor pa ne navadnega či-tatelja. Zatorej smo se mi v pismih svojih ozirali le na takšna društva, ki imajo širji kulturni pomen in ki z vspešnim delovanjem svojim tudi nas Slovence vspodbujajo, kako naj delamo na korist naroda svojega. V I. pismu smo govorili o hrvaški „Matici" ; mislimo, da ne bode odveč, ako se čez pet let zopet ozremo na to književno društvo, ki ga nikdar ne moremo dovolj oceniti, če pomislimo, kolikanj je potrebno za razvoj narodne zavesti v meščanskem ali tako zvanem srednjem stanu.
Dne 29. novembra 1885.1. je „Matica" imela občni zbor, na katerem je odbor poročal o svojem delovanji za društveno leto 1884. Prej se ta skupščina ni mogla sklicati, zato ker blagajnik ne more sestaviti računov, dokler ne dobi vseh letnih doneskov, katerih pa udje ne plačujejo radi, predno ne dobodo knjig v roke, kakor tudi „Matica" svojih knjig v načelu nikomur ne daje na upanje. To je sicer malo zamudno, ali je dobro, da Matica vedno ve, pri čem da je. Kakor čitatelji vedo iz književnih poročil, izdala je „Hrvatska Matica" za leto 1884. sedmero knjig. I. del rimske zgodovine od P. Tomiča, I. knjigo „iz bi-linskoga svieta" od Kišpatiča, I. knjigo „slik iz pomorskoga života" od Cariča, III. zvezek zbranih Senoinili pripovestij, certice „perom i olov-kom" od Sergija, „kapetanova kči", pripovest od E. Tomiča in „Sokica" igrokaz od Okrugiča. Med tem je torej petero zabavnih knjig in le dve sta popularno poučni, in samo vtem razmerji moramo iskati razjasnila prelepemu vspehu „Hrvatske Matice" zadnjih deset let. Dokler „Hrvatska Matica" ni uvidevala, kaj je pravi njen
namen ter je zdaj posegla v visoko znanost, zdaj zopet mislila na preprostega kmeta, bilo je njeno delovanje tako rekoč jalovo in malo da ni zaspala; kajti že jih je bilo, ki so nasvetovali, naj se vse njeno premoženje podari Akademiji a „Matica" naj jenja. Danes se vidi, kolika sreča je za hrvaški narod, da so se našli mladi rodoljubi, ki so „Matico" vzeli na rame svoje in jo obudili k novemu življenju. Vkljub teniu, da so na Hrvaškem že pet in dvajset let vse šole od najvišje do najnižje vse hrvaške, najde si nemška literatura vendar sto in sto potov v hrvaško meščansko hišo, in celo v zadnjem hrvaškem trgu našel boš kakega siromašnega knjigoveza, ki si borno stanje svoje skuša poboljšati s tem, da Hrvatom in zlasti Hrvaticam ponuja razne nemške časopise, ki z nizko ceno in ličnimi podobami nevednega človeka kmalu zaslepč, če tudi jim vsebina ni dosti prida. Prav „Matica" je z zabavnimi svojimi knjigami to literarno povödenj nekoliko ustavila ter odvrnila nevarne njene nasledke. Ljudje se že vse leto naprej vesele „Matičinih" knjig in pri vsaki priliki pouprašujejo, kaj namerava v prihodnje izdati. Da bomo odkritosrčno poročali, naj povemo še to, da s poučnimi knjigami niso tako zadovoljni, kakor z zabavnimi, malo katera jim ugaja in prav radi kaj ugovarjajo. Zato je odbor pri poučnih rokopisih prav izbirčen in že marsikako dobro knjigo je moral ovreči samö zato, ker je bila preučeno pisana, ter se je tako že večkrat zameril prav vrlim pisateljem. Isto resnico potrjuje nam Akademija, ki svojim knjigam ne najde drugih kupcev, nego javne zavode, knjižnice in nekoliko domačih in tujih učenjakov.
Pravi namen „Matice" torej nikakor ne more biti drug, nego da skrbi za duševno hrano meščanskemu ali srednjem stanu, v katerem mora s svojimi knjigami buditi narodno zavest ter gojiti etična načela in estetični ukus. Le tako vzgojen srednji stan bo postal to, kar od njega zahtevamo, glavni steber naroda našega. „Matica Hrvatska" si je v svesti te svoje naloge in zato pri vsaki knjigi zlasti na to gleda, če je pač po vsebini in pisavi taka, da jo bodo ljudje čitali.
V omenjenem občnem zboru pa tajnik ni le poročal o tem, kar je „Matica" storila za leto 1884., ampak povedal je tudi nekoliko njenih osnov za prihodnje. Za leto 1885. se četiri knjige že tiskajo, in sicer nadaljevanje Kispaticevih „slik iz bilinskoga svieta", nadaljevanje rimske zgodovine od P. Tomiča, II. knjiga Caričevih „slik iz pomorskoga života" in IV. zvezek „Senoinih pripovedk", ki bode obsezal „llijinu opo-ruku" in „Seljačku bunu". Na poslednjo pripovedko posebno opozarjamo slovensko občinstvo, kajti v nji nam ranjki Senoa opisuje tudi kos slovenske zgodovine. Da bi zadovoljila vsem raznim potrebam me-
ščanske gospode, zlasti krasnemu spolu, je „Matica" prejšnja leta v prelepi elegantni obliki izdala knjižico izbranih Vrazovih in ravno tako ukusno knjižico Šenoinih pesmij. Za leto 1885. prireja v isti namen pesme dalmatinskega pesnika Luke Botiča, kateremu bo znani njegov prijatelj Miho Pavlinovic načrtal životopis, dr. Markovic pa ocenil njegove pesmi. Razven omenjenih del skusila bo „Matica" izdati za to leto še jedno ali dve izvirni beletristični knjižici.
Pa to še ni vse, kar „Matica" dela in snuje. Ze mnogo let nabira narodnih pesmij po vseh krajih hrvaških in nabrala je obilno raznovrstnega narodnega blaga, ki ga je zdaj poverila mladima jezikoslovcema prof. Brozu in prof. Šrepelu, da ga prirejata za tisek. Prva knjiga bo že za leto 1886. ugledala svet, a bo jih vseh najmenj deset. Knjige, ki so sicer jako potrebne in koristne, a ne bi ugajale vsem njenim udom, zalaga „Matica" tako, da jih udom svojim prodaja za pol cene, a čisti dobiček deva na stran, da ž njim izda zopet kako podobno knjigo. Tako je „Matica" najprej začela izdavati prevode grških in latinskih klasikov, in akoprem tajnik toži, da se ti prevodi slabo prodajajo, vendar je že toliko skupljenih novcev na strani, da bode „Matica" letos mogla izdati zvezek izbranih Ciceronovih govorov v prevodu od znanega jezikoslovca in izvrstnega stilista, prečastnega kanonika Veberja. Ravno tako nikakor ni upravičena tožba tajnikova, da se „Hrvatske skladbe" slabo prodajajo, kajti prvega zvezka se je toliko spečalo, da so se poravnali vsi tiskovni troški in še je ostalo 71 gld. 13 kr. v gotovem ter veliko sto iztisov, ki bodo tudi čisti dobiček, kadar se s časom po-prodajo. Zdaj se je „Hrvatska Matica" lotila tretjega podobnega podjetja. Izdala bo namreč po malem celo trgovsko knjižnico, t. j. zbirko knjižic, ki bodo v sebi imele vse, kar danes izobraženemu trgovcu in tudi obrtniku treba znati. Na to misel jo je napeljala oporoka ranj-cega Antona Jakiča, ki je „Matici" ostavil 500 gld. v namen, da preskrbi drugo izdanje njegovega „Hrvatskega trgovca8, ki je prišel na svetlo leta 1862. Ta knjiga pa je danes zastarela in „Matica" gotovo ustreže želji ranjcega rodoljuba, če to svoto, ki je med tem že narasla na 664 gld. porabi kot temeljno glavnico na izdavanje cele trgovske biblij oteke.
Kakor je občni zbor vse te nasvete jednoglasno odobril, tako je s še večjim navdušenjem sprejel predlog, ki se tiče prav nas Slovencev. „Hrvatska Matica" šteje namreč letos že nad 400 udov med Slovenci; a ker je navadnemu Slovencu brez nekoliko pouka le težko do dobrega razumeti vsako hrvaško knjigo, želč si nekateri udje hrvaško-slovenskega slovarčka ter so se zaradi tega obrnili naravnost na odbor „Hrvatske
Matice". Odbor je takoj uvidel, da je želja upravičena", pa je občnemu zboru nasvetovaj predlog, da se takšen slovarček izdd. ter za povrh da vsakemu Slovencu, kadar se prvikrat vpiše v „Hrvatsko Matico". Po jednoglasnem sklepu občnega zbora je odbor to delo poveril našemu rojaku prof. dr. Mušiču in še to leto bodo slovenski udje dobili, česar so prosili.
Mi to za Slovence in Hrvate jednako veselo prikazen beležimo brez komentara, mislimo pa, da bi „Slovenska Matica" prav lahko imela več nego 1457 udov, če -„Hrvatska Matica" med svojimi šteje nad 400 Slovencev.
Zanimive so tudi številke iz gospodarskega poslovanja „Hrvatske Matice". Omeniti hočemo samo najimenitnejših. V minulem društvenem letu je „Hrvatska Matica" imela 6.185 udov, torej več nego jih je kdaj imelo kako hrvaško društvo. Knjig se je tiskalo vseh skupaj 47.000 iztisov; dohodkov je bilo 32.265 gld., od katerih se je 19.414 potrošilo na knjige, 3.112 gld. vložilo v glavnico, a 739 gld. ostalo je v gotovini na račun za leto 1885. Ce pa poslednjemu ostanku prištejemo tudi še dolgove, ki jih bodo knjigarji in neki zanesljivi udje gotovo poplačali, ostalo je na prihodnji račun 3.564 gld. Za razne nagrade je izdala „Matica" za 1884. leto 5312 gld. in to pisateljem iz svojih dohodkov 2552 gld., iz Draškovičeve ustanove pa 834 gld., za upravo ter podporo raznim pisateljskim vdovam 1245, za nabiranje narodnih pesmij 681 gld. Temeljne glavnice ima „Hrvatska Matica" 59.019 gld.; če pa temu prištejemo tudi Draškovičevo (16.679 gld.) in Koturjevo (3.332 gld.) ustanovo ter Jakicevo zapuščino (664 gld.), s katerimi „Matica" na korist pisateljem gospodari, kakor s svojo lastnino, šteje vsa njena glavnica 79.695 gld.
Ta kratek pregled o delovanji „Hrvatske Matice" v društvenem letu 1884 mora gotovo razveseliti vsacega domoljuba, bodi Hrvat ali Slovenec. Nihče nam tu ne bode zameril vprašanja, zakaj se „Slovenska Matica" ne more tako lepo razvijati. Marsikak čitatelj bo sam jel o tem premišljevati, in tako je tudi prav. Več oči več vidi. pa bi bilo torej želeti, da bi vsak rodoljub resno in mirno o tem premišljeval ter potem razodel mnenje svoje. Gotovo ima „Slovenska Matica" prav tisto nalogo, ki jo ima hrvaška, namreč v narodnem duhu vzgajati srednji stan, ter bi zatorej tudi „Slovenski Matici" moralo biti vodilo, izdajati takšne knjige, da bodo ljudje brez nagovarjanja sami sezali po njih in jih čitali. „Matica" ima vzgajati gosposko slovensko čitateljstvo, a to nalogo bo z vršila le tedaj, ako bode na prvem mestu skrbela za dobro beletristiko ali za „l^pe" knjige, med katerimi bi le vmes izdala
kakšno popularno poučno. Delo bi se ji jako olajšalo, ko bi prav tako, kakor „Hrvaška Matica* izdajala zbirko boljših starejših pisateljev, zlasti pesnikov v lični, ročni obliki n. pr. Preširna, Vodnika, Levstika, Stritarja, Simona Jenka in drugih. Za Gregorčiča in Jurčiča je žalibog prilika zamujena. Po starih časopisih se nahaja lepih pripovedek, katerih sedanji rod niti ne pozna ne, in ž njimi bi se „Matica Slovenska" prav dobro opomogla, kadar ne bi imela dosti novih izvirnikov.
S tem smo povedali le nekaj, kar bi gotovo nekoliko povzdignilo „Matico Slovensko" in ji pri narodu dalo večje veljave. Drugi naj raz-odenejo svoje mnenje in naposled bomo v zlogi in ljubavi pravo zadeli. To pa bi vedno morali v mislih imeti, da „Matica" ni akademija, ampak da je ravno samö „Matica". Bodimo odkritosrčni in priznajmo, da v sedanjih naših razmerah nimamo niti novčnih, niti duševnih sredstev dovolj, da bi „Matici" mogli naprtiti akademičko delovanje. Hrvaška akademija ima blizu pol milijona temeljne glavnice ter ima dosti drugih pripomočkov, pa je znanstveno svoje delovanje omejila na preiskavanje domače zemlje in prirode, domače zgodovine in hrvaškega državnega prava ter zgolj hrvaško-srbskega jezikoslovja, a vse drugo prepustila je prihodnjim zarodom. In vendar imajo Hrvatje svoje vseučilišče in vse šole in kulturne zavode sploh osnovane na narodni podlagi. Tudi Slovenci bi v boljših razmerah svoje znanstveno delovanje morali s po-četka omejiti, kakor Hrvatje; a kolikor se že zdaj moremo lotiti znanstvenega preiskavanja, za to so nam gospodje Davorin Trstenjak, prof. Krek in dr. Sket v „Kresu® ustvarili najpripravnejše glasilo, za katero smo jim gotovo iz vsega srca hvaležni. V „Kresu ft naj bi torej Slovenci za zdaj zjedinili vse svoje moči, ki smo jih posvetili strogi znanosti, in tako bomo tudi znanosti slovenski po malem gladili pot, po kateri bomo s časom prišli do večjih smotrov. Ob jed nem pa mislimo, da imamo v ljubljanskem „Rudolfinu" iskati prvi temelj višjemu znanstvenemu zavodu, kajti kar je kranjsko, to je itak tudi slovensko. Naj nam torej „Kres" postane naše splošno znanstveno glasilo, „Ru-dolfinum" ljubljanski pa prvi naš znanstveni zavod! Ce bomo tako dali vsakemu svoje, in bo „Matica Slovenska" na tanko izpolnovala le svojo nalogo, potem smo prepričani, da bo „Matica Slovenska" ravno tako lepo napredovala kakor hrvaška, in nasledki takšnega delovanja pokazali se bodo prav kmalu v vseh razmerah narodnega življenja.
A. Fimtek: Nevesta.
99
Neve
iffreiratje še in v lučih živo Zablisne se oltarja kras; Pred njim z ljubljencem neločljivo Zjedini te prisege glas.
Naj roko torej, milo dete, Zdaj položim ti na glavo! Pred slavnostjo zaveze svete Naj blagoslovljam te srčnč!
Ti vzrasla si, kot roža vzrase, Kadar jo vzgaja blag vrtn&r, A nisem te vzgojila zäse: Zdaj drug bo tebi drag vrtnžlr!
Zaupna ti si mu nevesta — Naj bo zaupen ti soprog! On tebi zvest, .ti njemu zvesta, Nad vama večni, sveti Bog!
Oh, dobro vem, težkč pač loči Srce se od dekliških let, A doba lepša ti napoči, Odpre se tebi lepši svet.
sta.
Ko stopaš vanj, prisege glas ti V spominu bodi za vselej, Saj pila bodeš nove slasti, A tudi žalost v dobi tej!
Le redko še z okrutno roko Bolest ti segla je v mladöst In če je segla, pregloboko Ni segla ti strupena <3st.
Oh, rasla si, kot roža rase, Kadar jo vzgaja blag vrtnar A zdaj ostavljaš mile čase, Zdaj skleni ž njimi za vsegd&r!
Zaupno njega se oklčni, Ki bo ti ščit prihodnjih let! On tebi, ženi poročeni, Ostani ljub in drag in svet!
Težkk je pač življenja peza, A če deliš jo ž njim zvestö, Potem bo lahka vama zveza In mir in sreča bode ž njö! .. .
Anton Funtek.
Po bolezni.
lj, pridi k meni, dete moje, Na prsi moje pridi spet! Naj gledam spet v očescc tvoje Na lici zrem naj prejšnji cvet!
Kadkr na tvoje zlate läse Pokladam ti ljubčč roko, Tedaj spomin na hude čase Prisili mi solze v okč . . .
Oh, Bog le vč, kakö v tihoti Molila sem srčnč zate; Kakö pri tebi, pri siroti. Jokala sem, to Bog le ve!
A zdaj na lice tvoje vrača Življenja se poprejšnji cvet, In te radosti, sin, ne plača Z nobeno drugo širni svet!
Pri meni ti in jaz pri tebi, Radosti blažje ni od te, in da tedaj kipeče ne bi Pritisnila te na src6?
Po žalnih dnevih zopet srečna Na lici zrem ti prejšnji cvet — Oj, hvala vam nebesa večna: Moj sin otet, moj sin otet!. ..
Anton Funtek.
Vissärion Grigörjevie Belinskij.
Spisal dr. Fr. J. Celestin. (Dalje.) 2.
ot- sodelavec petrogradskih „OteČestvennych Zapisek" pisal je Bčlinskij posebno mnogo cd 1. 1841—44., potem je pisal za „Sovremennik". Sprva se je čutil precej osamljenega, zato je pridno dopisoval prijateljem, posebno Botkinu. Se vedno pa je pred-stavitelj tako imenovane umetniške kritike (čiste estetike), katera se pa vendar razvija in dopolnjuje v zmislu približavanja k življenju t j. njegovi nazori so se počasi menjali. To so mu tedaj in pozneje radi očitali. Belinskij je odgovoril na to, „da je vprašanje že davno rešeno, smejo li se menjati globoka, strastna prepričanja, rešeno za vsakega; kdor ljubi resnico bolj ko sebe, ta je vedno pripravljen, da ji žrtvuje samoljubje svoje."
To „nestalnost načel" očitajo sesedaj — krivično: tedaj je bila doba bujnega razvijanja, sprva preveč abstraktnega, doba teženj za vsem plemenitim in prekrasnim, četudi — kakor pravi Ivän Aksakov — „pod nogami tega narastaja ni bilo trdnih tal (Rusj 1883 III. 40).a Res njegovi nazori tridesetih let niso podobni onim, ki jih je gojil na kraji štiridesetih. Ce pa sledimo za njegovim razvitjem in ne jemljemo samö krajnih toček, ne vidimo hitre premene, ampak počasen, vse naraven, logičen razvitek. Počasi se prepričava, da abstraktno, časi fantastično razumevanje življenja ni pravo: trpi, pa zato dobiva zmisla za realno življenje in prihaja do prepričanja, „da je bolje tudi najbolj ubogo življenje, ko abstraktna občnost." Celö „malo neumen bi rad postal, da bi ga le rusko občinstvo bolj razumelo." Sreče se ne nadeje, „ker je usoda nemila takim, kakor je on." Ves<;H ga pa vendar, da občinstvo počasi spregledava in njegove nasprotnike ceni veliko menj. Toži se pa, da je v društvu preveč — boječ. Na „resničnost", prej tako hvaljeno pod vplivom Heglovim, srdi se s ( daj hudo. Navdušen za umetnost vidi, kako jo ljudje malo cenijo, začenja misliti vedno bolj široko in globoko o življenji, njegovih nalogah in prihaja tako do ideje društva. Kako ljubeznivo piše mlademu Kudrjavcevu, ki se je bil takrat začel odlikovati s povestmi ter ob jednem pripravljal se za vseučiliškega profesorja. „Delajte, prijatelji moji, napredujte, vedno k jednemu vzvišenemu cilju! Jaz pa. stari invalid, kateremu usoda ne
dopušča niti ne postati filister, jaz bom vas gledal, blagoslavljal, po-nosil in radoval se gledajoč vaš ponosen let, mladi, blagorodni orli moji .... Da, mene veseli novi rod, on ima polnoto življenja, brez gnile refleksije." Staro društvo prezira, „ker v njem gospodujejo in igrajo važne uloge nevedneži in malenkostne posrednosti, a vse blagorodno in plemenito leži v sramotnem brezdelji na pustem otoku."
O samem sebi dvoji, nezadovoljen je in vedno bolje misli o društvu. Scbillerja sedaj slavi kot velikega človeka in blagorodnega odvetnika človeštva. Rusom da je bolj treba človečnosti, človeške omike ko (abstraktne) znanosti. „Resničnost" (t. j. tedanje stanje društva) ga boli in plaši — kakor tudi njegove prijatelje in sploh vse najboljše tedanje ljudi: notranje razvitje Bčlinskega je tako rekoč zgodovina njegovih sovremenikov. Goreče prepričanje in strastna borba za gojene ideje pa ga je stavila na čelo vsem. Zanimivo je torej, kako je daroviti človek prehajal od priznanja tedanjega društvenega in političnega stanja do nasprotnih idealov t. j. od konservativnih do odločno liberalnih teženj. On sam pravi, da ga je stalo to bridkega razočaranja, težkih šumenj, mučnega nemira. Belinskij in njegovi prijatelji se niso mogli zadovoljevati z onim filozofskim idealizmom, ki se nikakor ne ujema z ruskim značajem ter je — kakor velf priča one dobe — „ruski duh predelal Heglovo učenje in je zmagala živa naša narava."
Življenje je Belinskemu že rano kazalo mnogo temnih stranij in zato se je tako iskreno razveselil Gčgolju in v njegovih delih videl „znak dozorevanja ruske literature." Ta realizem je postal še popolnejši in vsestranejši, ko si je osvojil še pretresavanje političnih in društvenih vprašanj (posebno pod vplivom Herzena in Ogareva). Herzen je bil Belinskemu naravnost dejal, da je s svojim konservatizmom na krivi poti, opozoril ga na francosko literaturo, posebno pa na George Sand in njen društveni pomen. Sovremena zgodovina, društveno in politično življenje začelo je Belinškega jako zanimati, tako da so ga sedaj njegovi nasprotniki razglasili celo za socijalista. Res je bilo v Rusiji tedaj nekaj ljudij, ki so poznali tedanji čisto idealistični (francoski) socijalizem. Vendar pri BAlinskem ne vidimo socijalizma, čeravno je rad bičal razna zla, n. pr. robstvo kmetov, činovniško samovoljo, obskurantizem itd. Ali vse to je bila taka neposredna, živa resnica, da ni potrebovala nobenih abstraktnih socijalnih teorij. Cast in pravice osebe so Belinskemu podlaga nazorov, to je njegova „socijalna ideja", katera je seve vodila do seznanja potrebe" društvenih reform, in ideja reform se je res vedno bolj utrjevala v Bčlinskem in njegovem krogu, širila se v literaturi in začela gospodovati. Leimontov, Gögolj, Koljcöv
predstavljajo ta novi duh literature, katerega je Belinskij že davno slutil ter ga sedaj navdušeno pozdravljal in tolmačil. Jedini vredni nasprotniki so bili slavjanofili. Javljajo se novi talenti: Turgčnev, Ne-krasov, Grigorovič in nekaj pozneje Gončarov, Dostoevski j ter se vsi uč6 od Gogolja in brez dvoj be tudi od Belinskega. Oba sta pripomogla, da so pesniki in pisatelji sploh začeli bolj paziti na društveno življenje in njegove naloge, na resnično risanje življenja, na sočutje proti vsem trpečim in da so tudi strogi učenjaki v proučavanji zgodovinskega in ekonomijskega ruskega življenja, stoječ na visöti evropske znanosti, nahajali mnogo ljudij, ki so jih radi čitali in z gorečim sočutjem razumeli. Sem spadajo: Herzen z mnogostranskim svojim delovanjem, vse-učiliška predavanja in zgodovinska dela Granövskega, izučavanje ruske zgodovine Solovjčva, Kavelina, Granövskega, proučavanje narodnega življenja (pripovedke itd.) Afanasjeva, nove zgodovine, politiko-eko-nomijskih vprašanj, najnovejše evropske literature v delih Frölova, Böt-kina, Kudrjavceva, VI. Miljutina, Annenkova itd. Delovanje vseh teh mož si je pridobilo najboljši del ruskega društva. Belinskij je zavzemal tu važno mesto: sicer ni bil ravno prvak, ker ga sploh ni bilo, ali „on je brez dvojbe največ storil, da so se širili oni pojmi, kateri so sestavljali vsebino in posebnost tako imenovanega zapadnega smera (Pipin: Char. 443).*
Zanimivo je, kako Belinskij zapušča Hegla, govoreč med drugim, „da neče sreče m zastonj, ako ne bo miren gledč sreče najmanjšega iz njegovih bratov po krvi." Veseli ga, da so tudi Nemci jeli zapuščati Hegla, četudi mu to še ni dosti, ker on da je iz teh ljudij, kateri pri vseh stvareh iščejo „hudičev rep", in „to je zadnje moje prepričanje o svetu, s katerim bom tudi umrl . . . Pred jednim letom sem mislil ravno narobe in res, ne vdm, je li za mene sreča ali nesreča to, da mi je misliti in čutiti, razumeti in trpeti jedna in ista stvar." Tu je nekaj skepticizma, ki je Bčlinskega jako mučil.
Iz mnogih razprav in kritik je tu važno „Razdelenie poezii na rödy i vidy" in sicer posebno zato, ker je ta razprava imela biti del knjige — kritične zgodovine ruske literature. Potem je bilo tiskanih še nekaj razprav ob estetiki, o narodnem pesništvu, cele knjige pa ni bilo. Zanimivo je, da o nemški kritiki pravi, da je — filisterska. Potem je napisal dve razpravi o Petru Včlikem, kateri je pa cenzura tako oklestila, da tretje ni tiskal. Dohaja do kozmopolitizma („jaz sem vedno bolj vsesvetski državljan"), navdušuje se za osebno svobodo in dostojanstvo ter se popolnoma mirf s Francozi, „kateri so brez nemške filozofije razumeli to, česar nemška filozofija tudi še sedaj ne razumeje."
Ženska mu je žrtva, robkinja novega društva: za njene pravice se energično bori. Navdušuje se za ideje (abstraktnega) socijalizma, veleč sam, da nove ideje sprejemlje z vsem fanatizmom proselita. Bridko toži, da je tolika razlika med idejami in življenjem in vsem njegovim gnusom. V tem vidi vir nesreče pa tudi ponosnega spoznanja, da najboljši ljudje vendar visoko čislajo ravno take navdušene boritelje za idejo pravice in sreče na svetu. Na tem stališči trdi celo, da videči okoli sebe vso nesrečo, nimamo pravice, „da se pogrezamo v umetnost in znanje (t. j. nimamo pravice, da se sebično veselimo kraj tolike žalosti).
Glavna zasluga Belinskega pa je v tem, da je osnoval rusko kritiko in estetičko literarno zgodovino. Tu je od „čiste umetnosti" kmalu prišel do onega produktivnega realizma, s katerim se odlikuje ruska literatura Dovelo ga je pa do tu naravno razvitje ruske literature. Ker po isti poti so Šli Lčrmontov, Gögolj, Koljcov: vsi teže za realno vsebino v literaturi tako, da teorija in kritika Belinskega nahajata v njih polno pojasnjenje in čvrsto osnovo.
„Naturalna šola" nasleduje sedaj že s polno zavestjo svojega učitelja Gogolja in nastavlja liberalne težnje 20ih let, ki so bile ostale brez jasnega vspeha. Tudi naturalizem teži za kritiko in večjo politično svobodo. Oba ta narastaja pa veže Caadaev. Seveda Belinskij in zapadniki niso mogli govoriti svobodno: bili so prisiljeni ne dotikati se javno jedne iz najvažnejših toček programa svojega, namreč svojega od-nošaja proti absolutnemu zistemu Nikolaja. Zato se bori Belinskij samo s starimi literarnimi strankami in časi graja njihov šovinizem, potem pa s slavjanofili, ki so glavni njegovi nasprotniki, četudi borba ž njimi ni bila vedno popolnoma svobodna: bili s,o časi bolj ali menj v zvezi z vlado, ali pa se je vsaj tako zdelo. Ta borba se je razvila posebno, ko je (1841) začel izhajati „Moskvitjanin" Pogodina in Ševy-reva, ki sta oba bila Belinskemu neprijetna: ta časopisje hvalil to „res-ničnosta, katere Belinskij trpeti ni mögt 1 in je zato napadal slavjanofile, ki so potem odstopili od „Moskvi tj dni na" posebno, ko je Sevyrčv objavil, da zapad gnije in da je na vzhodu vse dobro, ter je njegov list v obče branil absolutni zistem sam na sebi.
Večkrat so očitali Belinskemu, da staro Busijo krivo sodi, preveč hvali Petra Velikega, ne vidi v njem nobene zmote in slabosti, niti te ne, da je ravnal silovito. V obče moramo reči, da so te slabosti Belinskega bile precčj občne dobi: znanost tedaj še ni bila pojasnila tako, kakor sedaj življenja narodov, niti pokazala, da je n. pr. dopetrovska doba v razvitji v obče upravičena in da so narodne pesmi, povesti, uganke,
navade jako važen izraz narodnega življenja, važen posebno za kulturnega zgodovinarja pa tudi za zgodovinarja sploh.
Da bi zapad „gnil", tega Belinskij seveda ne priznava, četudi ne taji,'da je Evropa bolna — pa samo začasno, kakor je bila že večkrat, n. pr. za križarskih vojska ali za reformacije, poudarja vedno vse človeštvo ter zato odgovarja slavjanofilski teoriji o gnitji. „Mi predvidimo veliko bodočnost, pa jo hočemo imeti na račun smrti Evrope: kako zares bratsko razumenje stvari: Ali ni bolje in bolj človečno, da sodimo tako: nas čaka brezkončno razvitje, veliki vspehi v bodočnosti, pa tudi razvitje Evrope in njeni vspehi se bodo nadaljevali? Ali je res za srečo jed nega brata potreben pogin drugega? Kaka nefilosofska, ne-omikana in nekrščanska misel (Soč. IX. 56).u
Slavjanofilom. in njihovi tedanji teoriji ponižnosti (smirčnija) odgovarja s pregledom glavnih dogodkov ruske zgodovine, iz katerih se jasno vidi, da v ruski zgodovini ne vidimo ravno veliko ponižnosti in da te kreposti niso osnovale ruske države (ampak moško junaštvo itd.). Domišljije o posebni, samostalni ruski civilizaciji so mu mistične fantazije. Ko so nasprotniki začeli govoriti o narodu kot podlagi vsakemu napredku, odbija to misel — „kolikor so narod razumevali kakor skupino predanij" — sprejemlje jo pa v društvenem zmislu in v tem zmislu odobrava nasprotnike, kakor tudi v tem, da so oni (slavjanofili) kazali slabosti ruskega evropeizma, t. j. najbolj ono nekritično obožavanje vsega zapadnega, katerega se še sedaj niso Rusi otresli. Slavjanofilske ideale, kolikor teže nazaj v preteklost, drži za Škodljiv romantizem, kateri odvrača od zdravega razumevanja sovremenih potreb ruske omike.
Iskrenega domoljubja ne moremo odrekati ni Bšlinskemu, ni tedanjim zapadnikom, četudi moramo priznati, da so že tedaj le preveč nekritično hvalili tuje in premalo marali za svoje. Ta liberalizem je od tedaj sicer se razširil, ali bolj globok v obče ni postal, tako da je Dostoevskij (v svojem „Dnevniku pisatelja" za 1876. 1.) upravičeno mogel reči: „Naš liberalizem se je prevrnil zadnji čas povsodi — ali v obrt ali v slabo navado (Soč. XI. 7 S. P. 1883).« Slavjanofilom pa Belinskij gotovo krivo veli, da so njihove skrbi o narodnosti n e-potrebne, da tam, kjer narod res ima notranje sile, mu ni potrebno govoriti o narodnosti svoji, da se bo 6na že javila — kakor narava — sama po sebi. Somišljenikom svojim pa stavlja resne zahteve ter veli n. pr. gledč evropeizma med drugim: „Čas je, da nehamo hvali-sati vse evropsko samo zato, ker ni azijatsko, nego evropsko nam je ljubiti, spoštovati, težiti za njim zato, ker je človečno; zato imamo vse evropsko, kjer ni človečnega, zavreči z isto silo kakor azijatsko, če
ni v njem nič človeškega (Soč. XI. 39).a Dalje veli Belinskij, da narod tudi tuje, vzeto od drugih narodov, sprejemlje na svoj, naroden način: „Drugače ni napredka. Ako se narod umika pritisku tujih idej in navad — ne imajoč sile, da jih prekuha z delovanjem narodnosti in bitnosti svoje: on politično gine."
(Dalje prihodnjič.)
0 poeetkih slovenske književnosti.
V tristoletni spomin smrti Trubarjeve (1586. 1.) spisal Andrej Fekonja.
(Dalje.)
ebastijan Krelj,1) ali v Vipavi ali v Idriji rojen 1. 1538., a nauke zvršil v Jeni in Tubingi, znal je hebrejski, grški in
- latinski. Leta 1563. je na priporočbo Trubarjevo postal njegov
pomočnik in po njegovem odhodu 1. 1565. prvi protestantovski pridigar in superintendent v Ljubljani, kjer pa je že 1. 1567. ali 1569. umrl. Poslovenil je Joan. Spangehberga knjigo: a) Poftilla Slovenfka, to ie, karfhanfke evangelfke Predige verhu vfaki nedelfki evangelion fkusi letu, sa hifhne gofpodarie, fhole, mlade inu priproste lüdi; pčrvi simfki del, fkusi Sebaftijana Krella; Ratisbonae excudebat Joan. Burger 1567. 4°. 144 1. b) Drugi del, kateri pa je poslovenil Jurij Juričič,2) zagledal je svet, skupno zopet s prvim, pod naslovom: Postilla, to ie kerfzbanfke evangelfke Predige verhu euangelia na vfe poglavite prasd-nike skos celo leto, sa hifhne gospodarie, fhole, mlade inu preproste liudi, od Joan. Spangenberga, na vprafhanie inu odgouor isloshena, sdai pervizh verno inu sveifto ftolmazhena inu vpravi sloven f ki iesik prepifana; drukano v Liublani skosi Joannefa Mandelza 1578. 4°. I. 136 1., II. 214 1. „V besedi zna se velik razloček med zimskim in po-letenskim razdelkom" (Mam), c) S Trubarjem vred je sodeloval v knjigi njegovi: Ta celi Katehismus, eni Pfalmi inu . . . Peifni od P. Truberia, S. Krellia inu drugih, v Tibingi 1574, v Lublani 1579 itd. z nekaterimi cerkvenimi pesmami. č) Morebiti je njegovo sodelo tudi: Catechismus
') Ime tega pisatelja pišejo mnogi Še vedno Kr cl ali Krell, toda pisati se mora Krelj, in to zategadelj, ker se je sam latinski imenoval Crellius, a ne Crellus, in ker sta tudi Trubar in Dalmatin pisala njegovo ime tako : „od S. Krellia* = Krelja, cf. tudi ,Ljubljanski Zvon", 1886, str. 49, l., 10. vrsta od zgoraj.	Ured.
2) Mam, Jezičnik XXI., str. H.
quinque linguarum, zvan tudi Otrozhia Biblia, ein Handtücblein, darinn ist unter andernn der Catechismus von fünfferleysprächen (crainisch, krabatisch, teutsch, latinisch, italianisch) anno 1566. 8°. 128 str., dru-kanu v Regenspurgi fkusi Joan. Burgera; slovenščini je odmerjeno največ prostora. *)
Jurij Dalmatin, rojen v Krškem in izučivši se tudi v Tubingi, postal je magister philosophiae. Bilje najprej od 1. 1572. protestantovski pridigar v Ljubljani, a je propovedoval tudi v Kamniku, Loki, Begunjah idr. Leta 1585. je od Krištofa barona Turjaškega dobil faro Sv. Kocijana, od koder pa je moral pred katoliki pobegniti ter, skrivajoč se nekaj Časa na Turjaku, naposled vrnil se zopet v Ljuljano, kjer je umrl 31. avg. I. 1589. Njegova znana dela so: a) Jesus Sirach ali negove buquize (latinfki Ecclesiasticus) sa vfe shlaht ludy, fufeb sa kerfzhanfke hifhne ozhete inu matere, v flovenfki jasik ftolmazhene; drukanu v Lublani fkusi Joan. Mandelza 1575. 8°. 241 str. (prva v Ljubljani slovenski tiskana knjiga). 2) b) Paffion, tu ie britku terplene inu tudi tu zhaftitu od fmerti vftaiene inu v nebu hoiene nashiga Gofpudi Jesuf Criftufa is vfeh ftirih Evangeliltou sloshenu, sred eno potrebno pridigo inu eno peifno vkateri ie ceil paffion sapopaden, per M. Georgium Dalmatinum; drukanu v Lublani skusi Joan. Mandelza 1576. 8°. 105 1. c) Pentateuch, Biblie tu ie vfiga fvetiga Pifma perui deil, vkateri m fo te pet Mofeffove buque, sdai peruizh is drugih iesikou vta slovenfki sueiftu ftolmazhene, skusi Juria Dalmatina; drukanu v Lublani skusi Joan. Mandelza 1578. fol. 181 1. c) Salomonove Pripuvisti, tu ie kratki leipi inu vfem, ffcarim inu mladim Indem potrebni navuki, Juria skusi Dalmatina v slovenfzhino tolmazheni, v Lublani skusi Joan. Mandelza 1580. 12°. 8 p. d) Biblia, tu ie vfe fvetu Pifmu stariga inu noviga Teftamenta, slouenfki tolma-zhena fkusi Juria Dalmatina, Wittenberg 1584. 4°. 742 1., tiskano pri Hansa Kraffta dedičih; izdava ukrašena s slikami, predgovori, opazkami itd., a na konci je register nekaterih besčd, ,katere cranski, coroški, slovenski ali bezjacki, herväcki, dalmatinski, istrianski, ali craški, se drugači govori/ e) Karfhanfke lepe molitve, sdai pervizh is bukovfkiga inu nemfhkiga iesika v nafli slovenfki tolmazhene, fkusi Juria Dalmatina, Witebergae 1584. f) Ta celi Katehismus, eni Pfalmi inu teh vek-fhih godov, ftare inu nove kerfhzanfke Peifmi od P. Truberia, S. Krellia inu od drugih sloshena inu s' doftemi lepimi duhounimi peifmi pobul-fhane, v' Bitembergi 1584. 8°.; to je peta izdava Trubarjeve pesmarice
») Lj. Zvon, I., 774, 775.
2) Safari k 1. c. pravi, da je to knjigo preložil najbrže J. Dalmatin; a Levstik (Lj. Zvon, I., 775) vpraša: ali ne Krelj ?
(vid. zgoraj pod l). — Op. Ko se je Dalmatinov (1. 157S. dokončani) prevod sv. Pisma imel po kranjskih deželnih stanovih izdati tiskom, bil je na zahtevanje koroških in štajerskih stanov sestavljen poseben odbor za presojo rokopisa (I. 1581.), v katerem odboru so bili: Jeremias HombergSr, superintendent graški, Bernard Steiner, pridigar celovški, Jurij Dalmatin, Kristijan Spindler superintendent ljubljanski, Adam Bohorič, Janez Tulščak, Janez Svajgar in Felicijan Trubar; a ker se pro-testantovska biblija vsled prepovedi nadvojvode Karla ni smela tiskati ne v Ljubljani in ne v Gradci, zato je bila natisnena v Wittenbergu v 1500 izvodih, k čemur je priložila Kranjska 6100, Štajerska 1000 in Koroška 900 gld.
Adam Bohorič, tudi nekje z Dolenjskega (morebiti iz Krškega,1) bil je učenec Melanchtonov v Wittenbergu I. 1546, in je postili istotako magister philosophiae. Od 1561 1. je v Krškem poučeval v svoji hiši sinove dolenjskih graščakov; potem je bil ravnatelj protestantovske stanovske šole v Ljubljani 1. 1566—82, pozneje nadzornik; umrl je oktobra 1. 1598. Spisal je: a) Elementale Labacense cum nomenclatura trium linguarum, latina, germanica et sclavonica, tiskano v Ljubljani pri J. Mandelci pred 1. 1582.2) b) Arcticae Horulae succisivae de latino-carnio-lana literatura ad latinaČ linguae analogiam accomodate, unde Moshovi-ticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae et Lusaticae linguae cum Dal matica et Croatica cognatio facile deprehenditur. Praemittuntur his omnibus tabellae aliquot, cyrillicam et glagoliticam, et in his rutenicam et moshoviticam orthographiam continentes. Adami Bohorizh. Rom. 14. Vsaki jazik spoznati hošte Boga (cir. i glag.) Vfaki jesik bode Boga fpo-snal. Omnis lingua confitebitur Deo. I la??. yXoxjca sEojAoXoyvfrsTa». tw ftsw. Witebergae. Anno 1584. 8°. 186, 66; to je slovenska slovnica, sestavljena po nalogu omenjenega odbora za presojo Dalmatinove biblije. c) V Trubarjevi-Dalmatinovi knjigi Ta celi Katehismus, eni Pfalmi inu Peilni itd. v Bitembergi 1. 1584 je na str. 241—47 Ena druga otrozbia peifam, kusi A. B. sloshena, t. j. Bohoričeva, c) Razventega je Dalmatinu pomagal pri več njegovih prevodih, kakor pri Jezusu Sirahu, Pentateuhu, Salamonovih Pripuvistih in posebno pri konečni celi Bibliji,3) katero je tudi ž njim vred bil v Wittenberg nesel v natis.
') „H. Ungnadischer Unterthan aus Untersteier" (Marn, 1. c. 8.)
• ') Lj. Zvon, I. 775.
») Lj. Zvon, I. 775.
(Dalje prih.)
Mačkova očeta,
Spisal Janko Kersnik.	*
znal sem oba, starega Mačka namreč, in sina njegovega. Prvi tedaj še ni bil za „starega" pri hiši, in akoravno je njegov štiridesetletni sin tudi že imel velikega sina, dejali so ljudje vendar le samo staremu „Mačkov oče", in stoprav, ko je zatisnil oči, dobil je sin ta častni priimek, kateri bo prešel na vnuka tudi, kakor majorat, še le tedaj, ko bo sedanji „stari" pokopan gori pri podružnici sv. Miklavža.
Maček je naš sosed, in gotovo je malo dnij v letu, da bi na sprehodu ne šel mimo njegove lesene, neznatne hiše. In morebiti je minilo že dvajset let, ko sem korakal tam s prvo svojo pipo in ponosno puhal sivi dim v čisti pomladanski zrak. To je bil pomenljiv korak do možuvske emancipacije, in bil sem si ga popolnoma v svesti, kajti do tedaj se s smodko ali pipo nisem upal drugam, nego v temno goščo, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me kdo srečal ali videl. Pa tudi stari Mačkov oče je to zapazil v veliko mojo zadovoljnost, ker do tedaj se ni bil nikdar zmenil za me in me je menda le pipa v njegovih očeh tako povzdignila. Danes je bil ves drug. Ko sem prihajal mimo, stal je mož, kakor navadno, sredi male tratine med cesto in hišo, bosopet, opravljen pa v star, raztrgan in umazan kožuh; roki je sklepal na hrbtu.
„Dober dan, gospod!" dejal je in raztegnil čudno svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.
Odzdravil sem ves osupel, kajti do istega trenutka še nisva bila ispregovorila med seboj besede, akoravno me je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem pomnil.
„Malo tobaka mi boste dali, če ga imate kaj odveč," nadaljeval je starec.
Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapazil ta novi moj korak v življenje. Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil mehur.
„Lepo vreme bomo imeli — za travo, za senč bo dobro," dejal je, ozirajoč se po obnebji.
Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obrnil hrbet in s kratkim „z Bogom, gospod" koracäl proti bajti svoji.
Ta prizor se je ponavljal čestokrat, kadar me je ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po tobaku, vselej je govoril ob
vremeni; če je pa videl, da ne pušim, pustil me je v miru in niti pozdravil me ni.
Tedaj je bil mož še gospodar malega svojega posestva; imel je jedinega sina, a tudi ta je bil oženjen in je z ženo in s svojim že šestnajstletnim sinom kmetoval na očetovem posestvu. Le jedenkrat v letu se je tem ljudem dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali pre-šiča; sicer so pa stradali, in če so že pred sv. Jakobom iz novine kuhali zjutraj, opoludne in zvečer ječmenov sok, niso imeli zanj druge zabele, nego z vodo pomešano kozje mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni, in marsikaterikrat je nastal kreg v hiši, ker stari ni hotel dati gospodarstva sinu.
Nekega dne sem jaz prvi ogovoril starega: »No, oče, boste li večno gospodarili? Čas je, da si odpočijete!"
„Počil si bom, kadar me tja gori ponesö," zavrnil je mož; „bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, če tudi neslan in brez zabele, — potem pa še tega ne bo."
Par let pozneje — prebil sem zopet počitnice domd — pravili so mi, da je stari Maček vendar le izročil posestvo svoje sinu in si izgovoril, kakor je to običajno, živež in stanovanje.
Ko sem prišel zopet mimo njegovega doma, stal je, kakor vselej na tratini pred hišo, bosopet. in opravljen z znanim raztrganim kožuhom.
„Dober dan, gospod! Malo tobaka mi boste dali," ogovoril me je, kakor prej vselej.
„Kako se Vam godi, oče — sedaj, ko ste za starega?" vprašal sem ga s smehom.
„Sedaj še dobro!" dejal je tudi veselo; „lepo vreme bomo imeli, dobro za žito! Ječmen lepo kaže."
Po teh besedah je odšel zopet proti hiši.
In zopet je minilo nekoliko let, da nisem bil delj Časa doma. Okoli božiča jedenkrat se mi je nudila prilika prebiti tam nekoliko dnij, in to sem porabil; a na starega Mačka nisem mislil, in tudi nihče domačih mi ga ni vzel v misel. Zvečer pred odhodom mojim pa pride stankova babni a iz vasi k meni s prošnjo, da vendar obiščem Mačkovega očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj ž njo, a kako sem se čudil, ko me je včdla mimo njegovega doma do druzega soseda.
„Ni li več pri sinu?" vprašal sem ženo, ki je bila prišla po mene.
„Oh, že dolgo ne! Kregali in tepli so se, in tožili! Potem je pa stari šel iz hiše!"
Našel sem starega v tesni sobici pri sosedovih, ležečega v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre h koncu ž njim.
Stisnil mi je roko in s slabim glasom dejal: „Ej, gospod, tobaka ne morem več, tobaka! Pa tu-Ie ležim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom — kmalu — jesti tudi ne morem — le pil bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!"
„Poslal Vam bom vina."
„Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne včm, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj — saj Vas nisem nikoli druzega prosil, kakor malo tobaka — ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!"
„Česa pa želite, oče?"
„Precej bom povedal! Slab sem, pa težko govorim! Pa včdite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in poboljšek za pol leta — dvajset goldinarjev imam tam — pa tabuliran sem za ta živež — dajte mi teh dvajset goldinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Juriji! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite tega — prokletega sina!"
Starcu so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz besed njegovih.
„Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinarji?" vprašal sem po kratkem molku.
„Vse jedno! Za pogreb, za maše, ali pa temu-le, ki me zdaj redi, vse jedno — le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne. more pomagati — berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!"'
„Odpustite mu," dejal sem poluglasno, skoraj boječe ti divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila.
„Nikdar — nikdar!" sopihal je starec. „Saj sem zmeraj dejal, da mu ne dam kajže, pa pregovorili so me, in sedaj je tako! Pa čakajte — oh, Vi boste še učakali! Ce drugi ne — sin svoj ga bo vrgel iz bajte na cesto, kakor on mene! Oj, zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil!"
Onemogel je pal nazaj.
„Pa tistih dvajset goldinarjev? Mi jih boste li dali?" vprašal je čez nekoliko časa s slabim glasom.
„Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki Vas sedaj redi — za odškodovanje, ali kakor hočete!"
„Bom!"
Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko ter imenoval soseda Matevžka dedičem svojega imenja — one svote dvajsetih goldinarjev.
„In precej jih mora plačati, prčcej; če ne — naj ga toži in rubi; — slišiš Matevžek? — le zarubi ga prčcej!" —
Ko sem odrinil druzega dnč od doma, zvonilo je že gori pri sv. Miklavži staremu Mačku; umrl je, ne da bi bil odpustil sinu.
Minilo je za tem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi önega strastnega starca in sinu njegovega se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesa čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraji, vzbujali so se mi tu s starimi znanci vred zopet mladostni spomini.
Tudi Mačkovega očeta — sedanjega namreč — sem videl. Bil je takšen, kakor njegov ranjki. Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet, in vedno raztrgan, in če sem prišel mimo, prosil me je tobaka, in govoril ob vremeni. Časih je bil pa tudi siten, namreč kadar se je žganja napil; in to je bila slabost, katere njegov ranjki oče ni poznal.
Jedenkrat sem ga bil povprašal: „Kaj pa je s tistim dolgom, katerega so oče pustili Matevžku?"
„Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa drugod sem za to dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, ej, poredni!"
„Kaj pa Vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne Vam bo prestar!"
„Tega pa ne — gospod! Sedaj imam še sok, če tudi brez zabele,
—	in časih malo žganja; — potem pa nič — nič!"
Lanskega leta pa so ga bili vendar pregovorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek — sebi in ženi pa izgovoril živež pri mladih.
„Ej, gospod, jedenkrat mora biti," dejal je, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti hotel izgovarjati; „in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano." — „Pa kaj," pristavil je čez nekoliko časa, „dolgo tako ne bom" — star sem, star, in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu."
Tako je govoril lani.
A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim blatom ometan.
„Pomagajte mi, gospod, če ne me bo ubil ta vrag" — kričal je.
„Kdo?"
„Sin, ej, kaj sin — vrag je to, prokleti! Takega me je naredil,
—	tepel in po cesti valjal!"
Starec je škripal z zobmi ter trkal s pestjo ob prsi. Skušal sem ga pomiriti, a zaman. Naposled sem postal nejevoljen.
„Kako je pa bilo z Vašim očetom?" vskliknil sem.
„Z mojim?" dejal je mož počasi; „ej, oče so bili pa poredni!"
Povesil je glavo in odšel, ne da bi izpregovoril besedice več.
Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku, in tam hiral v jezi in sovraštvu do sina svojega. Tožil ga je, a sodbe ni učakal.
Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rujavo prst tam blizu starega njegovega.
Književna poročila.
L
Dr. Fr. S. Krauss: Sitte und Brauch der Südslaven, Wien, 1885. 3, XXVI. 682 str.
(Dalje.)
Namen te knjige je torej: objaviti pravne običaje in navade, ki žive med južnimi Slovani ter so se opisali v teku zadnjih osemdeset do sto let. S preteklimi časi, z zgodovinsko podlago denašnjih razmer se pisatelj ni maral baviti. „Nicht aus alten vermorschten handschriften von evangelienübersetzungen und den Statuten verschiedener gemeinden und duodezherzogthümer wollte ich ein gewohnheitsrecht der Südslaven heraus-spintisiren . . ker njemu, kakor sam trdi v blagodoneči in izborni svoji pisavi, učenjaku ni za to, „fremden quark zu excerpiren, compiliren und commentiren".
Le jedenkrat je napravil iznimek. V drugem poglavji knjige svoje nam podaja zgodovinske črtice o župi, plemeni in občini. Ko sem prečital to poglavje ter spomnil se pri tem besed v predgovoru, s katerimi pisatelj sam proslavlja ta oddelek knjige svoje, nisem znal, bi se li čudil, ali smijal takemu početju. „Man sieht dem capitel die grosse gedankenarbeit nicht leicht ab . . pravi Krauss. A komu, ki se je le količkaj ogledal v zgodovini slovanskega prava, ni takoj jasno, da je vse poglavje le plitev, nikakor ne vesten ter ne točen izpisek iz Brašničevih sestavkov o župah ter o municipijah, objavljenih v „Radu". In ti izpisi so tem slabejši, ker pogrešamo mi pisatelji — knjiga njegova to dokazuje — o stvari vseh svojih študij. Da mu n. pr. očaka slovanskih pravnih historikov, Macie-jowskega knjjga, ki pa ni tako brez vse vrednosti, kakor trdi Krauss, še po naslovu ni natanko znana, to le mimogrede omenjam. Da bi bil pisatelj pogledal v katero koli knjigo o zgodovini slovanskega prava, imelo bi drugo poglavje njegove knjige povse drug značaj. Malenkost je menda, toda pisatelju o jugoslovanskem pravu ne bi se smela pripetiti, da se prvi jugo-
slovanski župan ne imenuje v virih še le v 11. stoletji, ampak že 1. 777. Bil je slučajno Slovenec, zbog tega ga Brašnič ne imenuje, ker je pisal le „o župah u hrvatskoj državi za narodne dinastije." To pa Kraussa ne moti, ampak Brašničeve trditve o Hrvatih uporablja kar za vse južne Slovane. O posebnostih pri Slovencih ničesar ne ve. Kako je pisatelj uporabljal Brašniča, naj kaže sledeči primer. Na strani 21. knjige svoje piše Krauss, ne da bi imenoval svoj vir, tako-le: „Das verhältniss der gleichberechtigung zwischen dem knez und den übrigen župani erlitt auch dann keine wesentliche Wandlung, als der kleine kroatische bundesstaat in engere beziehungen zu dem Karolingerhofe getreten. Die kroatischen knezovi Trpimir (in der zweiten hälfte des IX. Jahrhunderts) und Muncimir suchten wohl deutsche einrichtungen daheim einzuführen, doch konnten sie nur im einverständnis mit den župani aenderungen vornehmen. Unter knez Tomislav und seinen nachfolgern im 10. jahrhundert erstarkte immer mehr die machtstellung des knez und in demselben masse schwand die macht der župani dem knez gegenüber, dem sie nicht mehr als gleichberechtigte, sondern als unterthanen galten." Brašnič pa piše v „Radu", XXV, stran 32: „Ovaj odnošaj ostade u bitnosti i tada nepromienjen, kada kneževska oblast u Hrvatskoj doticajem se zapadom, poimenice pako s dvorom karolinžkim ugleda "zadobi te si odonud prisvoji uredbe, potekše iz germanskih nazora o kraljevskoj vlasti: sve bo što su knezovi Trpimir i Muncimir činili kano glave države, činili su sdogovorno sa župani. Za Tomislava i njegovih nasljednika učvrsti se jačanjem državnoga biča i vanj-skimi uplivi središnja vlast. Uslied toga izgubiše rodovi i župe po malo dosta toga od svoje prvašnje samovlasti, sada se promieni pojam časti i pravni odnošaj župana naprama kralju: župani stupiše u mnogo tješnji odnošaj naprama ovomu, te bijahu večma njegovi podanici, nego li brača."
Da, da, kdor dotične literature ne poznä, „der sieht dem capitel die grosse gedankenarbeit nicht leicht ab." Svojim čitateljem pa mi razven tega vzgleda ni treba podajati drugega, da morejo sami oceniti to stran Kraussovc knjige.
A pustimo to. Pisatelj sam polaga največjo važnost na tisti del svoje knjige, ki se peča s sedaj živečim običajnim pravom. Kakor mikavno bi torej tudi bilo, natanko ga zasledovati v zgodovinskih njegovih preiskavah, vendar se temu odrekamo.
Na podlagi znanih zbirk narodnih jugoslovanskih šeg opisuje Krauss pravne razmere v zadružni „kuči", prehaja tfotem s poglavji, ki imajo za znanstveno knjigo čudne napise: „liebesieben", „liebeszauber", „liebesent-zweiung'4, „die wähl für's leben'4.itd., na razmerje v posamezni obitelji,
a
med možem in ženo, otroki in roditelji. H koncu svoje knjige še govori o sorodstvu, kumstvu, pobratimstvu in gostoprinistvu.
Bogato snov je porabil tako, da v vsakem poglavji uvodnim stavkom, v katerih je pisatelj namenjen podati tako rekoč vodilo vsemu sestavku, nasledujejo od besede do besede prestavljena poročila „unserer gewährsmänner", to je Bogišičevih poročevalcev, katera poročila se nahajajo lepo zbrana v „Zborniku sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovena." Ta poročila podajajo malodane dve tretjini stvarne tvarinc v Kr aus so vi knjigi. Njim se pridružavajo poročila iz nekaterih knjig, ki so izšle po Bogišičevem zborniku — posebno iz Vuk Vrčevičevih —, poleg tega je uporabljen še kak drug že tiskan vir in le tu in tam pride katera malenkost, ki še do sedaj ni bila objavljena. Tvarine, ki jo obsezajo ta poročila, ni treba ocenjevati. Ker je, kakor sem omenil, z malimi izniniki skoraj vse že objavljeno, je tudi vsakdo, komur jc mari za stvar, že po predelanji izvirnikov razsodil: koliko verodostojnosti gre temu ali onemu poročevalcu, kaj odgovarja bolje narodovemu prepričanju, kaj je tujega itd. Nasproti Kraussova knjigi se nam vriva torej le vprašanje: kaj je pisatelj s tako obilno tvarino počel, kako jo je porabil?
Najprej jedne stvari ne morem zamolčati. Neprijetno me je prijelo, ko sem, čitajoč predgovor, zapazil, da pisatelj v naglici šc toliko ni utegnil, da bi naslov Bogišičevcga „Zbornika'4, brez katerega Kraussova knjiga nikdar ne bi bila zagledala luči sveta, vestno preložil v nemščino. „Der Sammler (sic) zur zeit noch bestehender rechtsgewolmheiten bei den Südslaven" imenuje Krauss, kadar naslov navaja nemški, tisto knjigo, katere naslov je nje pisatelj sam prevel v latinščino s „collcctio consuetudinum juris etc." Da Kraussova prestava nima pravega zmisla, je ravno tako očitno, kakor da bi najnavadnejša hvaležnost proti tistemu, od katerega truda se redi njegova knjiga, tudi v tem zahtevala večjo točnost.
Krauss sam prizna glede „Zbornika", da je uporabil veliko njegove snovi; žal, da je to storil na tako nesrečen način. Ako namreč podaja poročila iz „Zbornika", tedaj ga je, nc vem, kako bi dejal, nekako sram, pri vsaki malenkosti povedati, daje iz „Zbornika". Vzemimo 11. pr. 15. poglavje Kraussove knjige: „o doti", str. 272. do 298. Ako odračunim šest stranij obsezajoč prenatis jedne pripovedke iz Vrčevičcve knjige „Niz srp-skih prip." ter odlomke iz narodnih pesmij, ki so vpleteni, ostalo je vse, kar je namreč stvarnega, posneto iz „Zbornika" in po nekoliko iz Bogišičcve razprave „o važnosti sakupljanja narodnijeh pravnijeh običaja kod Slovena." Trideset stvarnih podatkov iz raznih krajev slovanskega juga je v tem poglavji iz Bogišičevega „Zbornika" posnetih, in trikrat jc mimogrede omenjeno, da je dotično poročilo iz „Zbornika". Pri sedemindvajsetih poro-
čilih tega ni, ampak bere se le opazka: „unser gewährsmann N. N. berichtet . . ali kaj jednakega. Pri tem se pisatelju večkrat pripeti smešna nezgoda, da h koncu še ne ve, kdo je prav za prav njegov porok: „Vukalovič oder Sredanovič, wir wissen nicht genau, wer von den zwei unser gewährsmann ist, sagt . . . Kadar pa pisatelj pov6, da je ta ali 6ni podatek iz „Zbornika1', prav redkokrat dostavlja tudi stran, tako da je poraba knjige prav težavna. Navidezno bi bil vtis, ki ga knjiga dela na prvi pogled, rekel bi po zunanji obliki svoji, menj ugoden, ako bi na vsaki strani nekaterikrat čitali Bogišič: Zbornik pag. . . ., ali pa Bogišič: o važnosti etc. pag. . . ., konečno bi pa pisateljski vesti le bolje ugajalo. Ako namreč človek čita: „ich hebe diesz hervor, weil meine quellen und zumeist die berichterstatter im „Zbornik" in dieser hinsieht nicht genau unterscheiden", mora to napraviti nanj vtis, da so „berichterstatter des Zbornik" le tisti, pri poročilih katerih se „Zb." ali kaj jednakega dostavljenega nahaja, ter da so „meine quellen" vsi, katere sicer nazivlja „unsere gewährsmänner" itd. Toda ljuto bi se varal, kdor bi to mislil.
Pa tudi to hibo, kakor pomanjkanje novega bi prezrli. Konecno vendar nima vsakdo prilike nabrati mnogo novega, za narodopisje znamenitega gradiva. Za južne Slovane nabranega ga je že toliko, da smo prav hvaležni vsakomu, ki se potrudi, podati iz tega kaj tujcem, da nas bolje spoznavajo. Le preradi uporabljamo v takih slučajih tisti stavek iz morskega prava „le pavilion couvre la cargaison" — zastava, pod katero jadraš, brani tudi tvoje blago —. Kjer pride narodnost vmes. kjer gre za razširjevanje znanja o južnih Slovanih pri tujcih, smo s hvalo vsi takoj pripravni, ter radi preziramo nedostatke. Vendar to smemo storiti le do neke meje. Ako namreč pisatelj predmet tako lehkomišljeno in površno obravnava, kakor se to godi v Kraussovi knjigi, ob jednem samega sebe zmerom proslavlja ter z nekim usmiljenim ponosom gleda na druge siromake, ki so se pred njim — seve povse na kriv način — drznili pečati s tem predmetom, treba nam je biti malo natančnejšim.
Odkod jc dobil pisatelj tvarino za svojo knjigo in kako jo uporablja, povedal sem že. Omenjal sem tudi, da se med posameznimi podatki navajajo kot vez mnogokrat narodne prislovice ali pa odlomki iz narodnih pesmij. Med njimi se vrste pisateljeve opazke, ako ni že na početku do-tičnega poglavja navedel dovolj obširno svoje mnenje ob institutih, kateri se v njem opisujejo. Zisterne nima in zbog tega je teško v kratkem splošno sodbo izreči, stran za stranjo pisatelju slediti pa tukaj vendar zavoljo prostora ne morem.
V uvodnih, stavkih, kakor sploh v opazkah svojih se le prerad poetično izraža. Ker pa sam čuti, da bode ta način pisateljevanja našel mnogo
8*
nasprotstva, opravičuje se ter pravi, da ne mara za mnenje, katero imajo „viri illustrissimi", kateri se bojda ne menijo za „das lebendige* gegenwärtige", ampak trdijo, da „wer derlei zu beschreiben und zu ergründen sucht, ist ein „literat", also ein „oberflächlicher, unwissender mensch". Da to pojasnim, hočem podati v poskus začetek 16. poglavja — „die wähl fürs leben —ki počimlje tako-le: „Eingebracht ist die fechsung. Hoch aufgeschichtet stehen um das haus herum die heukogel. Die pferde, kühe, schafe und ziegen glänzen vor Wohlbefinden. Behaglich streckt sich der liaushund vor der schwelle aus und blickt unverwandt auf den domačin. Dieser sitzt auf einem steine in der hausflur und schmaucht gemüthlich aus seiner Stummelpfeife.c: Po tem poskusu se menda ne bomo več hudo-vali na urednike nemških zabavnih listov, ki, kakor Krauss na str. 644 bridko toži, nečejo objaviti neke hrvaške pripovesti, katero je on predelal. Pomislite: „seit einem jähre kugelt sich (!) das manuscript in verschiedenen redactionen herum . . Da, da, ti presneti uredniki nimajo razuma za jugoslovanski humor!	(Dalje prihodnjič.) Dr- Janko Bab ni k.
II. Jezičnik.
Knjiga slovenska v XIX. veku. A. Spisal J. Mam. XXIII. leto. Natisnil in založil Jos. Rudolf Milic. V Ljubljani 1885. 8, 94 str. Cena 60 kr., po poŠti pod križnim
zavitkom 65 kr.
Kakor znano, jel je Jezičnik razpravljati z XXI. tečajem knjigo novoslovensko od srede 16. do konca 17. stoletja, XXII. tečaju njegovemu so bili predmet književniki slovenski preteklega veka, XXIII. letnik pa se bavi s slovstvom slovenskim skoraj do srede 19. stoletja ter nam opisuje književno delovanje petdeset več ali menj znamenitih pisateljev. Z velikim veseljem mora pozdravljati vsak prijatelj slovenske knjige i to zadnje (po lanskem „Učiteljskem Tovarši" ponatisneno) delo učenega g. profesorja; saj je dičijo z jedne strani vse, v „Ljubljanskem Zvonu" že večkrat pohvalno omenjene prednosti pisateljeve, z druge strani pa mora snov sama. razpravljajoča slovstvo našega veka, obradostiti in z nekakjin ponosom naudati srce vsakega rodoljubnega Slovenca, ako jo primerja z žalostno tvarino zadnjih dveh „Jezičnikov". Kajti iz posameznih književnikov te dobe na „razgled" postavljeni posnetki očitujejo nam dovolj jasno in ne-ovržljivo, da se naša mila materinščina vkljub vsemu ponemčevalnemu pritisku preteklih vekov, vkljub vsem drugim neprilikam in oviram ni dala zatreti, ali „brevi manu" iztrebiti, da je marveč ravno v našem stoletji po umnem likanji domoljubnih mož lepo napredovala in se. v kratkem času tako krepko razvila, da ji v tem obziru niti v večjih, svetovnih literaturah ni najti primere.
Svoje gradivo je nabral g. pisatelj liki marljivi bučelici iz mnogih, deloma marsikomu drugemu nepristopnih virov, po katerih nam podaja iz življenja posameznih književnikov le najvažnejše črtice ter nam navešča s posnemanja vredno, le njemu lastno vestnostjo in natančnostjo, kje, pri kom, kedaj, v koliko izdajah (sem- ter tam celo v koliko izvodih) da je prišla vsaka knjiga na svetlo. Pri pisateljih, o katerih je bil že v prejšnjih „Jezičnikih" govoril obširneje (Metelko, Ravnikar, Kopitar i. dr.), zavrača nas na.dotično mesto, o drugih omenja natančno vse že obljavljene životo-pise in slovstvene razprave ter jim pogosto pristavlja kratke, označujoče ocene veljavnih razsojevalccv. Pri vseh knjižnih in životopisnih vesteh so navedeni dosledno viri, iz katerih so zajete. Da pa g. pisatelj svojih virov ni prepisaval kar brez premisleka, razvidno je iz tega, da tudi v letošnjem „Jezičniku" popravlja napačne njih trditve (gl. n. pr. str. 46., Martin K ur al t). Te prednosti, katerim se pridružuje še skozi in skozi pravilen, vsakemu, tudi ne znanstveno izobraženemu človeku lahko umljiv jezik in krepek, češČe duhovit slog, podajajo neprecenljivo vrednost Marnovi knjižici, ki je vrhu lega popolnoma prosta tiskovnih pogreškov (oblika „na-tisno" na str. 24. vrsta 12 od spodaj gre najbrž na rovaš izvirnikov).
Vendar ne smem in ne morem zamolČati *) jedne, že večkrat grajane hibe, ki kazi tudi letošnji „Jezičnikov" tečaj, kakor vse prejšnje, to je pomanjkanje znanstvene metode in vsled tega preglednosti; pisatelji namreč niso razvrščeni niti po deželah ali narečjih, niti po abecednem ali strogo kronološkem redu, niti po medsebojnih zvezah (izvzimši morebiti najznamenitejše, kakor Prešima in njegov krog). Za Kranjcem Metelkom (1789 —1860) n. pr. govori se o Štajerci J. P. Ješenaku (1755—1827), za Goričanom Staničem, o Kranjci p. Paškalu Škrbinci, za Ko r o šce m Urb. Jam i kom, o Štajerci P. D an i k u, za Kranjcem M. Ravnikarjem, o Štajerci L. Vol km er j i j. t. d. Vsled tega v obče bralec ne more raz videti, kako so pisatelji medsebojno vplivali, navduševali se in v pisavi ali vspevali ali rakovo pot hodili.
A vkljub temu moramo to knjižico toplo priporočati vsemu slovenskemu občinstvu, zagotavljajoč je, da se bode iz nje naučilo marsikaj novega in zanimljivega.
*) Vem sicer, da se bom znova silno zameril, ne blagemu g. profesorju, pač pa duhovnemu kritikastru .Slovenčevemu"-, ki navdahnen „prave, krščanske ljubezni" porabi vsako primerno ali neprimerno priliko, da mahne po meni s kolom ali cepcem. Vendar: . Natura m expcllas furca, tamen usque recur ret." Kadar sc domislim učenega g. strokovnjaka in njegove zveze z «Jezični ko vi m zvestim čita-teljem*, vselej mi pridejo nehote na um znane Goethcjcvc besede v Faustu:
Es thut mir lang' schon well,
Dass ich dich in der Gesellschaft seh1.	Pis.
V jako „mirnem* uvodu naznanja nam g. pisatelj, da namerava za-graditi še vrzel med knjigopisjem Čopovim — na svetlo dal J. Ji reče k (P. J. Safafik's „Geschichte der südslav. Literatur" I. Prag, 1864) in Cos t o vim, priobčenim 1. 1869 II. v Matice Slovenske „Letopisu", kjer se potem zvesto nadaljuje od leta do leta, ter napösled posloviti „Jezičnika" s knjigo staroslovensko. S tem bi si zaslužil hvalo vseh prijateljev slovenske književnosti, zlasti pa šolnikov, ki so doslej bridko pogrešali primerne, vse slovensko slovstvo obsezajoče knjige; posebno hvalo pa mu bode moral vedeti bodoči literarni zgodovinar slovenski, kateremu je g. profesor s svojimi „Jezičniki" pot ugladil tako lepo, da nam bode mogel na podlagi njegovih popolnoma zanesljivih životopisnih in književnih vestij brez truda sestaviti toll potrebno, vsem zahtevam zadostujočo književno zgodovino slovensko. Vendar pa se nadejemo, da telesno in duševno tako čvrsti strokovnjak, dosegši dvojni svoj namen, še ne odloži peresa, ampak da v prid slovenskemu narodu in njega slovstvu zvest ostane pisateljskemu poklicu svojemu še mnoga, mnoga leta.
Fr. Wies thai er.
„Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja".
Statistična študija.
Sestavil Evgen Lah.
Predmet razpravi pod tem naslovom je statistična primerjava sedanjih in bivših razmer med obema imenovanima društvoma, namen pa vspodbuda k nekoliko živahnejšemu zanimanju za „Matico Slovensko".
Obe društvi imata zelö isti namen, le da ga skušata po različnih potih dosezati. Obe društvi sta posvečeni slovenskega naroda omiki. Razloček je le ta, da je „Matica Slovenska" namenjena višje omikanim krogom, „Družba sv. Mohorja" pa v prvi vrsti priprostemu ljudstvu. „Matica Slovenska" ima ožji, „Družba sv. Mohorja" širši delokrog. V matičino področje spada v prvi vrsti perijodično izdavanje znanstvenih in znanstveno poučnih knjig; „Družba sv. Mohorja" pa priobčuje popularno pisane knjige, v jeziku preprostemu ljudstvu ugajaj o Čem in pristopnem. Vendar so vspehi jako različni.
Akoravno je „Družbi sv. Mohorja® zagotovljeno večje število že zbog njenega širšega prvotnega namena in delokroga, vendar je razloček v številu udov prevelik.
Kakšna je bila in kakšna je še razmera med številom udov obeh društev, kako je število rastlo, kako padalo?
Leto i	Matica Slovenska			Družba	sv. Mohorja	
	Število udov	Primnožek ali pomanjšek		Število udov	Frimnožek pomanjšek	
1866	1.032			3.980		
1867	• 1.203	+	16*57%	7.086	+	78-04 %
1868	1.307	+	S*64 %	10.458	+	47-59 %
1869	1.467	+	12-24 %	13.653	+	30-55 o/0
1870	1.590	+	8-38 */o	16.165	+	18-40%
1871	1.766	+	11-07 °/0	17.395	+	7-61 %
1872	1.984	+	12-34 0/0	18.925	+	8-79 %
1873	1.855	—	6-50%	21.892	+	15-68 o/0
1874	1.711	—	7-76 %	24.080	+	9-99 %
1875	1.584	—	7-42 o/0	26.336	+	9-37 %
1876	1.474	—	6-94%	26.817	+	1-83%
1877	1.386	—	7'33 %	25.863	—	3'56 %
1878	1.349	—	2-67 o/0	24.412	—	5-61%
1879	1.347	—	0*15 °/0	25.333	+	3-77 o/0
1880	1.300	—	350%	25.430	+	0-38 o/0
1881	1.394	+	7-23% j	25.084	—	i-36 o/o ;
1882	1.487	+	6-67%	24.474	—	2-43%
1883	1.438	—	3-29 %	28.390	+	16-00% j
1884	1.409	—	2 01 °/0	28.502	+	0-39 o/0 1
1885	1.457	+	3-41 %	29:590	+	3-82 o/0 j
Povprek	1.477 j + 217 % j 21.193 I + 12*59%
Če pomislimo, da pride na vsako matičino leto 1477 udov, bilo je število udov pri „Matici" lc šestkrat nadnormalno, štirinajstkrat pa pod-normalno. Z drugo besedo: padanje je bilo doslednejše in število, začetkoma naglo rastoče, padalo je jednako naglo, ne da bi se bile razmere pozneje izdatno obrnile na bolje. Konečni rezultat je potem moral biti ta, da je število matičinih udov v 19 letih le za 425 ali za 41*18 °/0 na-rastlo, to je za 2*17 °/0 ali za šestinštirideseti del na vsako leto. Vendar je število vsacega naslednjega leta v primeri s številom prejšnjega devetkrat narastlo in le desetkrat palo.
Povprečno letno število udov „Družbe sv. Mohorja" iz zadnjih dvajsetih let je znašalo 21.193; bilo jc tedaj skoraj ravno naopak le sedemkrat podnormalno, trinajstkrat pa nadnormalno. Z drugo besedo: kar velja pri „Matici Slovenski" v obče o padanji, skoraj isto velja pri „Družbi sv. Mohorja" o rastenji. Število udov „Družbe sv. Mohorja" seje v 19 letih za 25.610 ali za 643*49 °/0 pomnožilo; postalo je tedaj več kot šestkrat večje in je bila „Družba sv. Mohorja" pri jednakomernem rastenji za 12 59 %, to
je za dobri osmi del v vsakem letu narastla. Sploh je število udov naslednjega leta v primeri s številom udov prejšnjega pri „Družbi sv. Mohorja" le štirikrat in še takrat vselej le neznatno, nikoli za več kot osemnajsti del, palo, na drugi strani pa petnajstkrat narastlo in se jedenkrat skoraj podvojilo, jedenkrat skoraj za polovico, jedenkrat skoraj za tretjino, jedenkrat skoraj za petino, dvakrat pa skoraj za šestino večje postalo.
Kolikokrat je bilo v posameznih letih število udov „Družbe sv. Mohorja" večje, kakor število matičnjakov ?
Leta	1806	. 3-86kral.	Leta	1873	. Il-S0krat.	Leta	1880	. l?-56krat.
n	1867	. 5-80 „	»	1874	• 14-07 „	Ti	1881	. 18-00 „
D	1868	. 8-00 „	n	1875	. 16-63 „	n	1882	. 16 46 „
»	1869	• 9-31 „	n	1876	. 18-19 „	»	1883	. 19-74 „
»	1870	. 10-17 „	rt	1877	. 18-65 „	n	1884	. 20-23 „
n	1871	. 9*85 „	»	1878	. 18-10 „	»	1885	. 20-31 „
j?	1872	. 9.54 „	»	1879	. 18-S1 „	Sploh pa .		. 14.35 „
	Iz te	tabele je razvidno,		da je	večinoma tudi relativno			število udov
„Družbe sv. Mohorja" hitreje rastlo, kakor število udov „Matice Slovenske". Za spoznanje hitreje so narastali, oziroma manj padali matičarji le iz let 1870 na 1871, 1871 na 1872, 1877 na 1878, 1880 na 1881 in iz 1881 na 1882, tedaj le petkrat.
Obe društvi delita ude svoje po škofijah, dekanijah in „Družba sv. Mohorja" vsled obilega števila še po farah. Nastane vprašanje, v kakšni razmeri so pri obeh društvih člani med sabo z ozirom na posamezne škofije. Naslednje razmere veljajo o 1885. letu.
		Število udov			
Imena škofijam	Matice Slovenske		Družbe sv. Mohorja		
	absolutno	v %	absolutno	v %	
ljubljanska.......	731	50-17	11.084	37-46	
lavantinska.......	296	20-32	9.063	30-63	
tržaško-koperska.....	139	9-54	1.5 77	5-33	
goriška........	110	7-55	4.191	14-16	
krška........	55	3*78	2.768	9-35	
razne druge ......	126	8-64	907	3-07	
Skupno . 1	1457	100-00	29.590	100 00	
Razdelitev članov po pokrajinah tedaj pri obeh društvih ni jednaka, marveč opazujemo precej bistvene razločke med obema. Res, da so Kranjci pri obeh društvih najmočneje zastopani in da pridejo takoj za njimi Spodnji
Štajerci. Toda takoj potem nahajamo velike• razločke. Število članov po druzih škofijah samo na sebi ni toli pomenljivo, da bi je sploh u vaze val i, vendar je število članov „Družbe sv. Mohorja" v tržaško-koperski škofiji takoj na prvi pogled v primeri s številom matičnjakov veliko prenizko, nasprotno pa število krških in goriških matičnjakov v primeri s številom članov „Družbe sv. Mohorja" v imenovanih škofijah nekoliko prenizko, oziroma to število previsoko. V primeri z „Matico" ima „Družba sv. Mohorja" po raznih druzih škofijah premalo udov.
Sploh razvidimo iz te tabele, da pride absolutno pri „Matici" na 100 udov nekoliko nad 50, tedaj še nad polovico, Kranjcev, nad 20, tedaj dobra petina, Spodnjih Štajercev, nad 0, tedaj slaba desetina, Tržačanov in Istranov, nad 7, tedaj štirinajsti del, Goričanov in še ne prav štirje, ali komaj kak sedemindvajseti del, Korošci. Vse drugače pri „Družbi sv. Mohorja", kjer pride na 100 udov le nekaj nad 37, to je le dobra tretjina, Kranjcev in še vedno nad 30, to je slaba tretjina, Spodnjih Štajercev, toda le dobrih pet ali dobra dvajsetina Tržačanov in Istranov, nad 14 ali že sedmi del Goričanov in skoraj 10 ali celo skoraj desetina Korošcev.
Če vzamemo prebivalstvo Kranjske, Spodnje Štajerske, Primorske in slovenske Koroške kot celoto, moralo bi priti z ozirom na dotična prebivalstva pri relativno jednakomerni razdelitvi števila udov pri obeh društvih na vsacih 100 udov 33 Kranjcev, 27 Spodnje-Štajercev, 19 Tržačanov in Istranov, 13 Goričanov in 8 slovenskih Korošcev V resnici pa pride pri „Matici" na to celoto 55 Kranjcev, 22 Spodnje-Štajercev, 10*5 Tržačanov in Istranov, 8*5 Goričanov in 4 slovenski Korošci; pri „Družbi sv. Mohorja" pa 38*5 Kranjcev, 31*5 Spodnje-Štajercev, 5*5 Tržačanov in Istranov, 15 Goričanov in 9*5 slovenskih Korošcev. Iz teh razmer je jasno razvidno, da sta obe društvi najbolj razširjeni po Kranjskem in da je število njihovih udov v absolutnem in relativnem obziru pri obeh društvih nadnormalno. Spodnje-Štajerci so sicer pri obeh društvih glede absolutnega števila članov na druzem mestu, relativno pa je njih število pri „Družbi sv. Mohorja" nadnormalno in pri „Matici Slovenski" precfcj močno podnormalno. Tržačani in Istrani so pri „Matici Slovenski" absolutno na tretjem, pri „Družbi sv. Mohorja" še le na zadnjem mestu, relativno je pa njih število pri obeh društvih, posebno pri „Družbi sv. Mohorja" podnormalno. Goričani so pri „Matici Slovenski" absolutno na četrtem, pri „Družbi sv. Mohorja" na tretjem mestu; relativno je pa število njih udov pri „Matici Slovenski" podnormalno, pri „Družbi sv. Mohorja" nadnormalno. Slovenski Korošci so absolutno pri „Matici Slovenski" na zadnjem, pri „Družbi sv. Mohorja" na četrtem mestu; relativno je pa število njih društvenikov pri „Matici Slovenski" močno podnormalno, pri „Družbi sv. Mohorja" nekoliko nadnormalno.
Pri obeh društvih so udje lahko ali letniki ali pa ustanovniki. Letnik je in prejema knjige, kdor se zaveže do gotovega obroka dotičnega leta plačevati: pri „Matici Slovenski" po 2 goldinarja, pri „Družbi sv. Mohorja" po 1 goldinar. Ustanovnik pa postane, kdor plača pri „Matici Slovenski" 50, oziroma 100 goldinarjev (društva, knjižnice itd.) jedenkrat za vselej ali pa v petih letnih obrokih po 10, oziroma po 20 goldinarjev. Ustanovniki „Družbe sv. Mohorja" plačajo ali 15 goldinarjev jedenkrat za vselej, ali pa po 8 goldinarjev v dveh letnih obrokih.
Kakšna je razmera med ustanovniki in letniki pri obeh društvih ?
Matica Slovenska	Družba sv. Mohorja
~ Število udov	Število udov
Leto	Skupno	ustanovnih		častnih in letnih		Skupno	ustanovnih		letnih	
		absolutno	|v •/.	absolutuo	v Vo|		absolutno	v °/o	absolutno	v
1866	1.032	370	35'8	662	64-2	3.980	199	50	3.781	95-0
1867	1.203	385	320	818	68-0	7.086	243	3-4	6.843	96'6
1868	1.307	388	29*8	919	70*2;	10.458	284	2-7	10.174	973
1809	1.467	393	26-3	1074	73-7,	13.653	316	2-3	13.337	97'7(
1870	1.590	394	24-5	1196	75'5	16.165	323	2-0	15.842	98-0
1871	1.766	405	22 5	1361	77*s|	17.395	368	21	17.027	97*9
1872	1.984	405	20'3	1579	79-7	18.925	397	2-0	18.528 98-0	
1873	1.855	397	21-4	1458	786	21.892	438	20	21.454	98-0
1874	1.711	400	23-6	1311	76-4	24.080	449	1-9	23.631	98-1
1875	1.584	393	24-6	1191	75-41	26.336	467	1-8	25.869 98-2	
1876	1.474	374	24-9	1100	75*1	26.817	481	1*8	26.3361 98*2	
1877	1.38G	374	26'9	1012	73-1	25.863	485	1-9	25.378	98-1
1878	1.349	362	26-8	987	73 2	24.412	485	20	23.927	980
1879	1.347	355	264	992	73-6	25.333	499	20	24.834	980
1880	1.300	349	26*9	951	73-1	25.430	505	20	24.925	98-0
1881	1.394	345	24-8	1049	75-2	25.084	517	2-1	24.567	97-9
1882	1.487	343	231	1144	76'9	24.474	527	22	23.947	978
1883	1.438	338	23*5	1100	76-5	28.390	542	1-9	27.848	98-1
1884	1.409	325	23-1	1084	76-9	28.502	557	20	27.945	98-0
1885	1.457	321	22 0	1136	78-0,	29.590	568	19	29.022	98-1
Razlika med ustanovniki („Družba sv. Mohorja" jih imenuje dosmrtne člane) in med letniki tedaj pri „MaticiSlovenski" ni tolika, kakor pri „Družbi sv. Mohorja. Med tem ko je število udov pri „Matici" sploh krog 20krat manjše, kakor število udov „Družbe sv. Mohorja", je število ustanovnikov „Družbe sv. Mohorja" še ne prav dvakrat večje, kakor pri „Matici Slovenski". Odtod tudi bistveni razloček v razmeri med ustanovniki in letniki obeh društev. Pri „Matici" je število ustanovnikov le trikrat do štirikrat manjše, kakor
število letnikov, pri „Družbi sv. Mohorja" pa skoraj petdesetkrat. Sploh je pa število ustanovnikov matičinih v teku zadnjih 13 let polagoma, a dosledno padalo; nekateri ustanovniki so pomrli, ne da bi bili društvu pri-rastli novi. Število dosmrtnih članov „Družbe sv. Mohorja" je pa v vseh 19 letih polagoma, a dosledno rastlo in se v zaznamenovani dobi skoraj potrojilo.
(Dalje prihodnjič.)
Listek.
Nove knjige slovenske. Te dni nam je došla knjiga: Neposredni davki za vse v dunajskem državnem zbora zastopane dežele avstrijsko-ogerske monarhije. Sestavil Raj k o Šinek, c. kr. davkar v Malem Lošinji (Lussin-piccolo) v Istri. Založil pisatelj, natisnila Hilarijanska tiskarna v Gorici 1885. 8, 144 str. Cena knjigi je 1 gld. in dobiva se pri pisatelji, kateri jo pošilja franco vsakemu, ki se naroči nilnjo po poštni nakaznici. Več prihodnjič.
„Kres" se izpremeni s šestim letnikom v znanstven list. Izhajal bode kot čctrtletnik koncem vsakega četrtletja v zvezkih, najmenj po šest tiskovnih pol obsezajočili, v dozdanji obliki. List bode gojil vse znanstvene stroke, a pri tem se zlasti oziral na domače potrebe. Prošeni so vsi delavci na znanstvenem polji, pošiljati svoje proizvode, da pokažemo skupno zunanjemu svetu, koliko premore naše razumništvo v raznih znanstvenih strokah. Cena listu je 3 gld. za vse leto. Naročnina se pošilja tiskarni ,družbe sv. Mohorja" v Celovci zadnji čas do 15. marcija t. 1. Prvi zvezek izide koncem meseca marcija 1886. Naj bi se združili vsi učenjaki slovenski okoli „Kresa" ter osnovali nam ž njim naroda našega dostojno znanstveno glasilo; razumništvo naše pa naj tudi živahno podpira z obilo naročbo to prekoristno podjetje. Bralce svoje opozarjamo na zlate besede, katere o ti stvžlri piše prof. Start v denašnji številki „Ljubljanskega Zvona" na 98. strani.
„Rogač." Ta šaljivi list, katerega smo omenili že v zadnji številki, danes Še jedenkrat priporočamo vsem podpornikom slovenskega časopisja. List ima v vsakem ozira lepo obliko, piše spodobno in se ogiba vseh osebnostij. Želimo tudi, da bi ga razumništvo naše podpiralo z duševnimi prispevki. Čim več naročnikov in sotrudnikov, tem boljši bo list. Cena mu je za pol leta 1 gld. 50 kr. in pošilja se upravništvu „Rogača* v Ljubljani.
„Edinost" v Trstu je začela naročnikom svojim podajati vsak teden po jedno tiskovno polo leposlovne priloge. Prva pola nam je prinesla Lcvinovo povest „Žrtva nesrečne ljubezni"; ostale tri pa začetek Schillerjevega „Viljema Telia" v izvrstiiem Cegnarjevem prevodu (II. natisek). Morebiti dobimo na ta način zbrane spise Ccgnarjeve, kar bi jako želeli.
Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani je imelo meseca januvarija štiri shode, katerim so predsedovali g. Jakob Zabukovec, g. Ivan Hribar, g. dr. L. Jenko in g. Jakob Hafner. Pri prvem shodu dne 2. jan. je g. dr. Vošnjak zvršil svoje zanimivo predavanje o spiritizmu; pri drugem dne 9. jan. nam je g. Hribar v zgovorni besedi pripovedoval potovanje svoje iz Belegagrada v >5redec; pri
tretjem dne 16. jan. je prof. Leveč v daljšem govoru opisoval življenje in delovanje slovenskega slikarja Janeza Wolfa (1825—1884) ter bral ved pisem njegovih; pri četrtem dne 22. jan. nam je podal prof. Pintar nekoliko dijalogov iz Lukijana, prof. Vrh ovco je pa v daljšem berilu razpravljal o volitvi in oblasti mestnega sodnika ljubljanskega v prejšnjih stoletjih. Napčsled se je na predlog g. dr. VoŠ-njaka sklenilo v postu napraviti slavnostni večer v spomin Josipa Jurčiča. — Pisateljskemu podpornemu društvu so še pristopili: I. Pravi vnanji udje: dr. Glaser Karol, c. kr. gimnazijalni profesor v Trstu, Gomilšak Jakob, nemški pro-povednik pri sv. Antonu novem v Trstu, Jesenko Janez, c. kr. gimnazijalni profesor v Trstu, Gregorčič Simon, vikar na Gradišči, Hudovernik Aleksander, not. koncipijent v Idriji, Lavvenčič Ivan, kaplan v Postojini, Šuklje Fran, c. kr. gimnazijalni profesor in državni poslanec na Dunaji. — II. Podporni udje v Ljubljani: Ledenik Alfred, trgovec in mestni odbornik, Petelin Martin, gimnazijalni profesor, Podobnik Fran, sodni praktikant, Škofic Josip, c. kr. avskultant pri deželnem sodišči, Tomec Ivan. železniški zdravnik. — III Vnanji podporni ud: Hren Jakob, c. kr. dež. sodni svetovalec, državni in deželni poslanec v Celovci. — Društvo ima dozdaj 126 udov in to: častnega 1, pravih ljubljanskih 22, usta-novnike 4, vnanjih pravih 16, podpornih ljubljanskih 63, vnanjih podpornih 20.
f Toma Gajdek, kanonik in predsednik društva sv. Jeronima v Zagrebu, umrl je dnč 13. januvarija 1886. 1. v 77. letu. Gajdek je bil jeden starih ilirskih rodoljubov, ki je ves čas svojega življenja dejansko podpiral novi duševni razvoj hrvaškega naroda. V vsakem oziru vzgleden duhovnik, bil je usmiljenega srca ter je vse svoje dohodke sproti razdal med siromake in druge potrebne ljudi, ki so prepogostoma trkali na njegova vrata. Zadnja leta je vso svojo skrb posvetil društvu svetega Jeronima, kateremu je od začetka bil predsednik. Kar je za to društvo storil, ni dal na völiki zvon obešati: toliko pa iz najboljšega vira ; vemo, da je za društvo sv. Jeronima potrosil na leto kakih 700—800 gld. svojih ' novce; kajti dajal mu je zastonj stanovanje v hiši svoji in prav iz svojega poplačal vse upravne troške, in le njemu gre hvala, da je temu društvu naklonil pomoč najvišjih cerkvenih in deželnih oblastnikov. Bil je iskren prijatelj Slovencev, katere je ljubil, kakor brate svoje, in pri vsaki priliki je poudarjal, kako bi Hrvati morali posnemati „družbo sv. Mohorja". Slava mu!
Tiskopis, a ne rokopis slovenski. G. Fekonja v prvem listu letošnjega „Zvona" str. 44 piše: Razven teh že objavljenih se omenjajo po zunanji obliki nam še nepoznani rokopisi slovenski . . ter neki povečji, a tudi po notranji vsebini neznan nam rokopis v knjižnici s. Marka v Benetkah s slovenskim izgovorom napisan z latinskimi pismeni iz XV. stoletja.
Kar se tukaj omenja, to ni rokopis, tiskopis je, ki ga je g. Š. LjiibiČ 1859. leta prepisal in prepis dal g. Trdini, kateremu se je izgubil. Posrečilo se je g. Ljubiču pred par leti spet dobiti v Markovi knjižnici v Benetkah omenjeni tiskopis in ga prepisati. Kakor je prvi prepis izročil Trdini, izročil je drugi prepis meni. V tem prepisu sta dva sestavka, prvi v hrvaškem, drugi pa v slovenskem jeziku. Oba omenja g. Ljubič iz prejšnjih anotatov v svojem Ogledalu II 435 tako-le: Se-njanin Anton naš tam p a god. 1555, 16 u Padovi: Kazgovaranje medju papistom i jednim luteranom. Za njim imaš u i s to j knjigi od P. Vergeria Istranina: Ena molitev Kersčenikov. Iztisak u knjižnici Sv. Marka u Mletcih. Hrvaški prvi spis Antona Senjana, ki se mi pa vse zdi, da je Vergerijev, pa ga ni hotel pod imenom svojim v svet izpustiti, prinesla bo prihodnja knjiga, zvana „Starine1*,
ki jih izdaje jugoslovanska akademija. Drugi slovenski spis, ki ni Vergerijev, ampak Trubarjev, razglasil sem jaz v letopisu „Slovenske Matice" za 1882. in 1883. pod naslovom: Droben spisek Truberjev. S tem se torej popravlja neljuba pomota.	M. Valj a v ec.
„Drobcu spisek Truberjev." Prof. M. Valjavec obširno govori v „letopisi „Matice Slovenske" za 1882. in 1883. leto" na str. 55—G3. o „Drobnem spiski Truberjevem": Ena Molitou tih Kerszhenikou, kir fo fa volo te praue Vere Viefufa Criftufa pregnani itd. pravi, da se je do objavljenja Ljubičevega „Ogledala književne poviesti jugoslavjanske. Knjiga II. Riečki 1869" vedelo sam6 za jeden izvod te „molitve", ki se hrani v dunajski dvorni knjižnici.
Ivan Kukuljevič Sakcinski piše v „Bibliografiji hrvatski, dio prvi. Tiskane knjige. Zagreb I860" pod štev. 1717 nastopno:
Senjanin Anton. Razgovaranje mcdju Papistum i jednim Luteranom. Stu-mačeno po Senjaninu A. Štampano u Padove miseca setembra po Graziöse Per-kačine. Godisče 1555. 16 str. 39 — na str. 24 počimlje P. Vergeria: Ena molitev kersčenikov, kir so za volo te prave vere Jezusa Kristusa pregnani. S prevodom taljanskim. (Od prem riedke ove knjige čuva se jedan odtisak u Mletcih, u knjižnici sv. Marka. Ja imam prepis. J. K. S.)
Vzemimo v roke knjigo: P. P. Vergerius, päpstlicher Nuntius, katholischer Bischof und Vorkämpfer des Evangelium's. Eine reformationsgeschichtliche Monographie von Christian Heinrich Sixt. Mit Verger's Brustbild und 44 Origi-nalbriefen aus dem geheimen Archive zu Königsberg in Preussen. Braunschweig, Schwetschke und Sohn 1855", in ako čitamo zadaj: ,Index librorum a Vergerio editorum4, najdemo na 601. sträni med 89 navedenimi Vergerijevimi deli:
86) Ena mol i tov tih Kerszhenikou, kir so sa volo te praue vere Viesusa Cristusa, pregnani. Oratione dč persequitati e forusciti per lo Evangclio, e per Giesu Cristo. (Auch in lat. Uebers. erschienen.)
Zdolaj je brati opomnjo: „Obgleich dieses Verzeichniss reichhaltiger ist, als das von Niceron, .... so kann doch dasselbe auf Vollständigkeit schon um dess-willen keinen Anspruch machen, weil ich nur diejenigen Schriften nenne, von deren Dasein und Echtheit ich mich selbst überzeugt habe".
Ni li ta izvod tretji, morebiti celö drugega izdanja? Od kod bi Sixt sicer znal, da je prišel na svetlo tudi latinski prevod, o čemer molče Kopitar, pl. Kukuljevič in Ljubič.	L. Ž v ab.
„Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku." Pod tem naslovom g. prof. M. Valjavec v Zagrebu nadaljuje študije svoje o našega jezika naglasu v 76. in 77. knjigi „Rada" jugoslavenske akademije ter razpravlja o naglasu pri glagolih III. vrste. V posebnem dodatku ometa teorijo, katero je o slovenskem naglasu priobčil dr. Štrekelj v lanskem „Ljubljanskem Zvonu* na 236.-244 str. Na koreniti spis Valjavčev opozarjamo vse tiste naše jezikoslovce, ki se pečajo s tem ravno tako teškim, kakor važnim vprašanjem.
Japljcvo pismo iz 1. 1803. G. dr. K. J. Pete len z, profesor na c. kr. gimnaziji sv. Hijacinta („šw. Jacka") v Krakovu priobčuje v Šolskem poročilu za 1. 1885. pod naslovom „Listy do B. Lindego" pisma, katera je ta slavni pisatelj znanega poljskega „Slovnika" prejel od raznovrstnih imenitnih m6ž, ki so ga podpirali pri sestavljanji njegovega monumentalnega dela. Med dopisovalci njegovimi nahajamo poleg drugih slavna nemška zgodovinarja in učenjaka J. v. Müllcrja in Engela, bavarskega kraljeviča in poznejšega kralja Ludovika I. in tudi našega
Jurija Japlja, takrat (1.1803.) kanonika v Celovci. Linde bi bil namreč rad dobil v porabo Megiserjev slovar „Thesaurus polyglottus", o katerem je znal, da ga hrani knjižnica stolno-kapiteljska v Celovci. Prosil je tedaj Japlja v Celovci in grofa Ossolinskega na Dunaji, da bi mu ga preskrbela. Japelj mu je izpolnil željo, a moral je za posojeni slovar stolnemu kapitlju zastaviti čast svojo in vse svoje imetje. Pismo, katero je v ti stvari Japelj pisal Lindetu in iz katerega se vidi tudi nekoliko sebičnosti Japljeve, kakor tudi reverz, katerega je moral dati Japelj stolnemu kapitlju, slove tako: „Wohledelgebohrn Hochgelehrt, Hochzuehrender Herr! Das Dictionarium multilingue von Megiserus habe ich nun in meinen Händen; hingegen musste ich einen Revers dafür dem hiesigen Domkapitel ausstellen, wo ich mein Vermögen und Ehre davor verbürgte, wie Sie aus der beygefügten Abschrift des Reverses entnehmen. Es kömt nun darauf an, was ich dafür von Seite des (Titl.) Herren Grafen zu meiner Bcdcckung als Gegenstand erlange? Ich dächte, hier wäre am besten ein seltenes Werk gegen das andere als Unterpfand auszuliefern, und daher trage ich auf die Bibel in der Ruthenischer (sie!) Sprache von Ostroger Auflage an, und für meine ausserordentliche Bemühung und Auslagen dabei bitte ich zur Erleichterung meines Werkes noch das Dictionarium trilingue und Slavische Gramatick der littcral Sprache beyzufügen.
Sobald mir dieses durch den Postwagen zukommen wird, werde ich mit dem ersten Postwagen den Megiserus überschicken. Und wir reeepissiren beyder-seits das überkommene gegen einander, behalten die Werke zwey Monate zu un-serm Gebrauche, und schicken sie dann einander wieder zurück, jedoch so, dass Sie, mein bester, gleich zu Ende des zweyten Monates mit der Rücksendung den Anfang machen. Wollen Sie noch so gütig seyn. und mich zu beglücken noch die zwey Gramaticken, nämlich jene von der Wendischen in der Niederlausnitz (sie!), und jene von der Slovakischen Sprache, die ich zu Wien nicht zu kaufen bekam, hinzufügen, so bin ich für meine Mühe reichlich bezahlet. Alle diese Werke werde ich Ihnen nach Verlaufe 2-er Monate, nämlich, sobald Megiserus wieder ankörnt, mit Danke zurücksenden. Ich bitte dem Herrn Grafen meinen Respekt zu vermelden, und verbleibe mit vollkommenster Hochachtung
gehorsamster Dr.
Klagenfurt den 24tcn 7-ber 1803.	Georg Japcl,
Dommherr von Gurk.
Revers. Nachdem von Seite des Hochwürdigen Domkapitels dem Herrn Grafen v. Tenczyn Ossolinski zu Wien auf dessen Zuschrift aus der Domkapit-lischcn Bibliothec zu Gurk das Buch Megiseri Thesaurus Poliglottus seu Dictionarium multilingue auf zwey Monate zu dessen Gebrauch, jedoch nur auf meine Vorsprache, und unter me:ner Gutstehung ausgefolget wurde: so verpfände ich hiefür nicht nur allein mein gesammtes Vermögen, sondern mache mich auch mit meiner Ehre, und Reputation verbindlich, class dieses obbemeldte Buch längstens binnen drey Monaten wieder in die Bibliothec zu Gurk unbcschädiget zurückgestellt werden solle
Klagenfurt den 22-ten 7ber 1803.
Georg J a p e 1, Domherr.0
„Archiv für slavische Philologie." Osme knjige četrti zvezek je te dni prišel na svetlo. Obseza ocene in poročila o raznovrstnih knjigah slovanskih in zanimiv je od konca do kraja, kakor vsi prejšnji zvezki.
Pro domo. Vsako leto ob tistem času, ko se obnavlja naročba na „Ljubljanski Zvon", neki dnevnik ljubljanski svojim bralcem opiše naš list tako, da se jim mora 8Zvon8 zdeti pravi taterman sredi prosa. Ti napadi so vsako leto ob določenem času tako navadni, da bi jih celö pogrešali, ako bi jih ne bilo. Letos sta se pa v naš list zaletela kar dva časopisa ob jednem — „Slovenec" in „Zgodnja Danica". Prvi list pripoveduje v svoji 283. št z dn6 11. decembra m. 1. svojim lahkovernim bralcem, da je gibanje o „bogoskrunskih slikah" Vereščagi-novih v Slovence zanesel tudi „Slovenskega Naroda" popolubrat „Zvon" s tem, da je te bogoskrunske slike „na drobno opisoval in hvalisal*. Čitateljem našim nam ni treba praviti, daje ta trditev „Slovenčeva* kar naravnost iz trte izvita; kajti naš list teh slik ni omenil doslej z nobeno besedico, pač pa je prof. Stritar o Vereščaginu v obče lani baš v našem listu (pg. 224) izrekel tako rezko in odločno obsodbo, da bi moral isti .Slovenec'-', ako bi mu bilo kaj do resnice, zdnjo hvaležen biti „Ljubljanskemu Zvonu". Sicer je moral „Slovenec" to svoje obrekovanje preklicati v svoji 288. št. z dne 17. dcccmbra m. 1. ter priznati, da „Ljubljanski Zvon" omenjenih slik Vereščaginovih ni niti opisoval, niti hvalisal. A kaj to de. Semper aliquid haerebit! — V „Zgodnji Danici"' št. 48. z dne 27. listopada m. 1. pa se huduje „jeden naj veljavniših in izvrstniših rojakov" naših v Ameriki na „Ljubljanski Zvon"; pravi, da je kupil mačka v žaklji, ko se je „po nekakem naključji" naročil nanj za dalje, nego ga je bila volja; trdi, da ga pa po novem letu ne bode imel nobeden slovenski duhovnik v Ameriki; obžaluje, da v ljubljanski literaturi ni več „tistega čistega duha" in sram ga je, da je ,,tak duh" med ,,Mladoslovenci(!)". Ti jeremijadi dodaja g. urednik „Zg. Danice" opazko, v kateri po svoji krepki navadi implicite očita našemu listu, da „ljubo mladino" slovensko pita „s kužljivimi pri smo d arij a mi".
Stara pesem ! Kadar hočejo ti gospodje udrihati po pesnikih in pisateljih naših, takrat vzamejo s police ,,ubogega kmeta" slovenskega in „ljubo mladino44 našo. A kolikokrat smo že poudarjali in danes poudarjamo znova, da „Ljubljanskega Zvona" ne pišemo in ne izdavamo niti za našega ubogega kmeta, niti za ljubo našo mladino, ampak za dozorele omikane Slovence. Teh pa, uvdrjeni smo, gotovo še nobenega nismo pohnjšali, zlasti ker je naš list prav deviško pisan v primeri z dandanes navadnimi francoskimi, italijanskimi, nemškimi, da celo v primeri z nekaterimi češkimi in hrvaškimi literarnimi proizvodi. Gospodje morajo imeti pač vročo kri, ako jih vsaka beseda, ki govori o ljubezni, spravi v tak ogenj; vrhu tega pač ne vedö, kaj se dandanes vse piše; ko bi to vedeli, potem bi bili gotovo hvaležni našemu listu, da se ogiba „kužljivih prismodarij". In ako bi se te poskušale vtihotapiti v Slovence, bode „Ljubljanski Zvon" prvi, ki jih bode pobijal z vsemi svojimi močmi. Tistemu „jednemu najveljavnejših in najizvrstnejših rojakov naših" v Ameriki pa izjavljamo, da lista svojega ne vsiljujemo nikomur; ako se je on z nekaterimi gospodi za dalje naročil, nego je hotel, uzrok je „naključje", da se nam iz Amerike naročnina ne pošilja naravnost, ampak po okoliših, tako da nam časih prihaja v roke še le čez več mesecev. A navzlic temu „naključju" ni še vse v redu. Da pa vsaj nekoliko popravimo „pohujšanje", katero smo s svojimi „kužljivimi prismodarijami" naredili pri rahločutnih in tankovestnih naših rojakih v Ameriki, prosimo tiste tri gospode naročnike amerikanske, pri katerih nam je za minulo leto še kaj iskati, naj te zaostale naročnine ne pošiljajo nam, ampak naravnost finančnemu ministru Študentovske kuhinje, g. kanoniku L. Jeranu v Ljubljani, na korist omenjenega dobrodelnega zavoda.
Sah. j
Ureduje Janko Kalan v Velikih Laščah.
Da po možnosti ustrežemo raznim reševalccm svojim, priobčamo danes več problemov s pristavkom, da bodemo razven najboljših rešitev posebno težkih nalog, za katere se bode darilo vselej ■jposebe razpisalo, nagradomli poslej kon-ccm vsakega pöluletja 2 ali 3 rešcvalce, ki bodo prav rešili največ naših nalog, pri občen i h v dotičnem pölnletji.
XVI. naloga. Sestavil Jurij Chocholouš v Podmoklih.
(Leipziger lllustrirto Zeitung.)
Črni.
a b c d e f
		~ j§		SP " ww.„„,,„.	gpp
§§§		Mi'/?, «^ Mk	s	m	J
m		1 m		UP 111	
	11				UP
§§§			jjj	M	A\
-	i!	11		■db	JU
8111		IP^	H	lip ____wm	
b c d e f g h
Jan Dobrushy v Pragi.
(Ir. „Zlat© JPraho".)
Beli: K b4, Lf2 in f3, Sg7; kc2, d4, g2, h6.
Črni: K f 4, k dG, fC in h7.
Mat v treh potezah.
XIX. naloga. G. B. Valle v Speciji.
(Iz njegove zbirke: „Conto problemi".)
Beli: Kcl, D a7, L e7, Sel in f4, k a2 in b3.
Črni: K c3, T g2, S a6 in f 1; k b5, c6, e2.
Mat v 2 potezah. Na denašnji nalogi čeških prvobo-riteljev: Chocholotda in Dobrmkega posebno opozarjamo: obe sta jako fini kompoziciji.
3. partija. Francoska igra. (Igrana je bila 13. julija 18S6.1. na Hambur&kcm mojötcwkem turnirji.)
	Beli.	Črni.
A.	pl. Gottschall.	Dr. J. Noa.
1.	e2 — c4	e7 — c6
2.	d2 — d4	d7 — d5
3.	S bi — c3	Sg8 — f6
4.	Lfl — d 3	S b8 — c6
5.	Sgl - f3	L f8 — b4
6.	Lcl — g5	h7 — h6
7.	Lg5 X f6	Dd8 X f 6
8.	0—0	Lb4 X c3
9.	b2 X c3	0—0
10.	Sf3 — (12 !	d5 X e4
11.	Sd2 X e4	D f 6 — d8
12.	f2 — f4	S c6 — c7
13	Ddl — ho	D (18 - d5«)
14.	S e4 — f 6 f	g7 X f6
15.	Dh5 X h6	Sc7 - f 5 ? a)
16.	LdS X f5	Črni sc pod&.
Beli.
Mat v treh potezah.
XVII. naloga.
Gospa Sofija Scheit v Unt. "Wattersdorf«.
{Original ,Ljublj. Zvona".)
Beli. K a7, D e3, L c5, S e6 in g4; k b5 in c6.
Črni. K dö, L d7, k c3 in g2.
Mat v treh potezah.
Opömnjc k partiji.
*) Bolje bi bilo f7 — f» ali f7 — f6. Vsled storjene poteze črnega z damo pa je možna naslednja elegantna kombinacija.
a) Ta poteza-je prav slaba; najbolje bi šc bilo : f7—f5; a tudi tedaj belemu ni težko, zvršiti naskok, n. pr. 15. 15, J 6. Tf3, Sg6! 17. h4, Dd8, 18. Tg3 (bolje nego ho, na kar potegne črni Dh4). Df6 19. h6, Dg7 20. Dg5 (ter po priliki Kf2 in Thl) in beli stoji toliko boljše, da dobode partijo. (Deutsche Schachzeitung.)
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mcscc v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni nrednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 6.
Tiska „Narodna Tiskarna0 v Ljubljani.
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih, po 4 pole velike osraerke oh* sezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman: za vse leto ...... 4 gld. 60 kr.
„ pol leta.....2 „ 30 „
„ četrt leta.....1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji „Ljubljanski Zvon" po 5 gld», 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: „Ljubljanski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld. — kn
v Bonačeve platnice vezan po ........4 „ 20 „
„Ljubljanski Zvon". III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 „ — „
v Bonačevp platnice vezan po ........4 „ 20 „
„Ljubljanski Zvon", V. tečaj (1885) nevezan po . . 4 „ — „
v Bonačeve platnice vezan po . ,......5 „ 20 n
Letnik L (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: „Rokovnjači". Zgodovinski roman, spisala Jos. Jurčič in
J a n k o K e r s n i k po . . . . ........ 50 kr;
„Valentin Stanič". Spisal Paulus po........25 „
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Nove ulice 5.
OZU AUILO.
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo pri meni tudi platnice za prejšnje letnike „Ljubljanskega Zvona". Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah.
Janez Bonac, knjigovez, Poljanska cesta, 10.
I<i$tiiit'H. — G. And. Grampovčcn v Kranji. Vaš list je plačan do konca junija t. 1. — G. Ivan Mal. Graz, TVienerstrasso 10. Poslali smo Vam liat redno, kakor drugim naročnikom, a vrnU so nam jez opazko: „Wiencrstrasso 10. Adressat unbekannt und auch sonat nicht zu erfragen." Na VaSo reklamacijo smo Vam drugič list poslali, ki se nam jc tudi vrnil. Dasi znova reklamujete, ne pošljomo Vam tretjega lista, dokler nam no naznanite točne adreso. — G; St. Bebenjak, učitelj v Materiji:' Plačano do konca junija. Prvi list smo Vam poslali dvakrat. — G. Ant. Kafol v Pečinah: Po stari ceni. — G. M. Mulej, ghnn. prof. v N. Uralsku ' na Kuskem: Za poslanih 6 rubljev smo prejeli 7 gld. 26 kr. ter ž njimi poravnali naročnino do konca leta 1886., ostali znesek (1 gld. 66 kr,) pa po Vaši želji izročili kot darilo ,,Narodnemu Domu". Srčni pozdravi — BI. g. Ant. Odar, San Martial, New Mexico. List Vaš jo s poslanim zneskom plačan za 1884., 1885. in 1886. leto. — G. John M. Solnce, Owatonna, Minn. Kor jo bil list Važ že plačan za loto 1885, poravnana je s poslanim zneskom naročnina do konca leta 18S7. — Preveč naročnino.so plačali leta 1885: SI. čitalnica v Koboridu 1 gld. 15 kr., g. dr. L. Filipič v Celji 2 gld. 30 kr.; g. Ferdo Karis, c. kr. poštni uradnik v Tratu 1 gld. 15 kr.; g. Matej Kante, učitelj v Sežani l gld. 30 kr.; g. Fr. Kuralt v Zagrebu 2 gld. 30 kr.; g. Ant. Mikuluš, duhovnik v Smibelu i gld. 25 kr.; g. Auton Medved v Mariboru 6 gld. ; g. Brna Plauinžok v Ptuji 2 gld. 60 kr.; g. dr. Pertot v Tratu 2 gld.; g. J. N. Rant, trgovec v Polhovem Gradci 1 gld. 15 kr.; g. Jos. Kudcz v Tupaličah l gld. 40 krt; g. Fr. Schmid, c. kr. dvorni svetovalec na Dunaji l gld. — Vse te gospodo prosimo, da bi si vStell tu navedeno zneske, kadar obnovč naročnino za tekočo leto. —
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
Završivši razpravo ob občnih pravilih, veljajočih pri šahu, prehajamo danes k teoriji naše igre.
Teorija razločuje pri praktični partiji tri dele: 1. začetek ali otvorjenje, 2. sredo partije in 3. završetek ali konec igre. — Srednji del partije se zaradi ogromnega števila možnih kombinacij ne dä teoretično razpravljati; zatorej se v raznih učnih in priročnih knjigah podajajo za ta del le splošna pravila; bolj podrobno se pečajo s sredo le v opčmnjah k posamičnim priobčenim partijam. Tu se bode tedaj igralec izuril sam6, ako igrA mnogo s kakim močnejšim, teoretično izobraženim igralcem, ali pa, ako proučuje partije slavnih šahov-eev s pridodanimi kritičnimi opčmnjami, kakeršne prinašajo dandanes skoraj vsi večji ilustrovani časopisi v vseh jezikih, pobito pa strokovni listi za šah in posebne knjige o šahovnih turnirjih, shodih (kongresih) itd.
Tudi mi bomo poslej, kolikor nam bode dopuščal prostor, priobčevali v vsaki številki našega lista vsaj po jedno partijOj da po možnosti ustrezamo i ljubiteljem praktične partije. Seveda bomo podajali večinoma le krajše, elegantno-blesteče p.vrtije, ki se odlikujejo po originalnih idejah ali po krasnih kombinacijah, ki pa niso vselej korektne. Po vse korektne paitije so večini naših čitate-Ijev nerazumne in tedaj suhoparne, a za naš list pa tudi predolge; kajti take partije se končajo stoprav s 60., 70., 80. potezo ali še pozneje; so partije, ki štejejo po 120, 130 potez. Takih iger tedaj ne bomo mogli priobčevati.
Drugače nego s sredo je pa z začetkom in završetkom partije; kajti o začetku partije ima vsaka stranka le malo število potez na izbero, in mnogo izmed njih je . slabih, dočim je proti koncu le še malo število figur in kame-nov na deski, tedaj so kombinacije menj različne in se dadö zänje določiti posebna načela.
Teorija o „začetku" ali „otvor-jenji" partije se torej pečž. z razvijanjem kamenov; ona uči, kako je že takoj iz prva najpriličneje razpostaviti posamične oficirje in kmete, da so pripravljeni takisto za popad, kakor za obrambo.
Glavni vodili, ki si ju je treba posebno zapamtiti, sta:
1. najpreje naj se potegnejo (razvijejo) srednji kmetje in mali oficirji, t. j. tekdča in skakača, dočim je v obče kvarljivo, damo prezgodaj poslati v boj.
2 Vsaka figura naj se postavi tako, da ji je po možnosti na vse strani odprta pot. Čem več polj je posamični figuri dostopnih s svojega stališča, temveč je vredna (seveda je vrednost le relativna). Ker na kraji deske figure ne morejo dosezati toliko polj, kakor s srede, zatorej v obče ni dobro, ako potegne igralec skakača ali tekača na kraj.
Figure naj se tedaj razvijajo bolj proti sredi. Tudi ni dobro, aktivnih, t. j. na dobrih poljih stoječih oficirjev, ki so nasprotniku nadležni ter zavirajo njegove armade razvitek, zamenjavati za pasivne oficirje nasprotnikove.
(Dalje prihodnjič.)