Božena Nemcova:

Češke pravljice

DRUGI ZVEZEK

gng

Slovenski mladini
pripoveduje

dr. Ljudevit Pivko

Maribor 1920

CBooXfje^  7

TISKAL V. BLANKE V PTUJU

Povodna vila.

Vladal je kralj v daljni deželi, ki je bil neizmerno
bogat. Z zlatom in srebrom so bile obložene stene in
tla v kraljevskih sobah, po svili in baršunu so hodili;
kadar se je sprehajal kralj s krasno kraljico po vrtu,
so se biseri in dragi kameni na njunih oblekah tako
lesketali, da jih ni mogel nihče dolgo gledati. Več let
je živel kralj s svojo soprogo zelo srečno, le nekaj ga
je žalostilo: otrok ni imel.

Nekega dne je priplula tuja ladja v pristanišče.
Služabnik je naznanil, da želi kapitan s kraljem govo¬
riti. Prišel je tuji kapitan pred kralja, poklonil se in po¬
ljubil rob z zlatom pretkane kraljeve halje. Kralj se je
razveselil, ko je slišal, da je kapitan poslanec njego¬
vega prijatelja, kralja sosedne države. Kapitan je izrekel
prošnjo svojega gospoda, naj mu prihiti z vojsko na
pomoč, ker sovražniki od vseh strani pritiskajo nanj.
Kralj mu prošnje ni mogel odbiti. Kapitanu so poka¬
zali sobo, da si počije. Kraljevi poslanci so se razleteli
po deželi in klicali može na vojsko. Za sedem dni je
bilo vse pripravljeno. Kralj je izročil vlado svoji so¬
progi in se poslovil od nje in zbranega naroda ter
odplul na mnogih ladjah prijatelju na pomoč.

Kraljici je bilo tesno pri srcu v krasnih dvoranah.
Po obrežju je hodila vsak dan in se ozirala po brez-

- 3  —

1 *

končnem morju. Nekoč je sedla utrujena pod košato
jablano ter zaspala. Sanjalo se ji je, da stoji pred njo
gospa žalostnega, bledega, nenavadno lepega lica. Visoko
vitko telo je pokrivala zelenkasta prozorna obleka in
od glave do pet se ji je vila bela tančica vsa z biseri
posejana. Kraljica se je ustrašila, a gospa se je sklonila
k njej in rahlo izpregovorila: „Ne boj se, kraljica, s to¬
lažbo prihajam k tebi. Povodna vila sem, tvoja sorod¬
nica. Poznam tvojo željo, da bi rada imela vsaj enega
otroka, zato poslušaj, kaj pravim: Ko se prebudiš, za¬
gledaš nad seboj na drevesu jabolko; utrgaj ga in pojej
in tvoja želja se izpolni. Kadar boš imela sinčka, se
zopet vidiva."

Vila je izginila, kraljica pa se je prebudila. Mela
si je oči in pogledala na drevo. Baš nad njeno glavo
je viselo usodno jabolko in nad jabolkom ptiček, ta je
zletel na vejico in jabolko je padlo kraljici v naročje.
Bilo je tako krasno, da bi ga slikar ne mogel lepšega
naslikati.

„Zares, tako dobrega in okusnega jabolka še nisem
pokusila, kar sem živa", je rekla, ko ga je snedla.

Nato je šla v grad, a nikomur ni rekla o tem
niti besedice. Kmalu pa je občutila, da je povodna vila
govorila resnico in v srcu ji je bila hvaležna.

Veselje je zavladalo po vsej deželi, ko se je iz¬
vedelo, da je kraljica dobila sina. Veselo vest so hoteli
takoj sporočiti kralju, a kraljica je zabranila, da bi ga
lahko sama iznenadila, kadar se povrne.

Zvečer, ko je kraljica zadremala, so se odprle
duri in v spalnico je stopila povodna vila k mladi materi.

„Srčna hvala !“, je zaklicala kraljica podajajoč ji
otročiča. „Poglej, kake krasnega sinka imam 1“

4

Vila ga je vzela v naročje, gledala mu dolgo v
lice ter ga podala spet materi in pravila: »Tvoja želja
se je izpolnila; toda ne boš se otroka dolgo radovala."

»Kaj mi praviš ?“ je vprašala prestrašena kraljica.
»Kaj se zgodi z mojim detetum ? Ali ga naj spet zgubim ?“

»Ne boj se in upaj!“ je odgovorila mirno vila.
»Usoda ti iztrga svoj čas sina iz naročja. Obilo nesreče
ga čaka, toda ena reč ga obvaruje vsega hudega in
povrne ;se zopet srečno k tebi. Na vodi se mu ni treba
ničesar bati, tam ga bodem jaz varovala. Ta le prstan
(vila je snela z roke zlat obroček z rubinom kakor ka¬
pljica krvi in ga dala materi) obesi sinu na vrat, ki ga
obvaruje v nevarnosti. Če pa ga da kdaj komu iz lju¬
bezni, bo tisti namesto mene njegov varuh. Vedi, da
ga je že eden iz tvojega rodu nosil."

»Kdo ?“ je vprašala kraljica radovedno.

»Ali nisi slišala nikdar o nesrečnem stricu tvojega
soproga ?“

»O da, slišala sem. Zaljubil se je baje v vilo, ki
se ji je potem izneveril. Iz strahu pred njo je zbežai
pred dvema letoma v tujino, a ona ga je vendar iz
maščevanja nekje potegnila pod vodo in ga zadavila."

»Ni bilo tako", je pravila povodna vila s tresočim
se glasom. »Jaz sem tista vila. Srečna sva bila in eno
dete sva imela. Toda sojeno mi je tako, da nisem smela
imeti otroka pri sebi, ne živeti z možem. Ločila sem se
od njiju. A niti oče ni smel z otrokom tukaj ostati, za¬
to se je odpeljal, da bi nekje na tujem vzgojil otroka.
Neko noč je nastala nevihta in razbila ladjo. Moj mož
je utonil, ne da bi mu mogla rešiti življenje. Otrok pa
je ostal živ, valovi so ga vrgli na otok, kjer so ga
ljudje našli in vzeli k sebi. Jaz nimam sedaj nobene
oblasti nad njim. Telo mojega ljubega moža pa leži v

moji podzemeljski palači med samim cvetjem. Ljubezen
me veže k tvojemu rodu in nimam pokoja, če grozi
komu izmed vas nevarnost. Ako pa se združi tvoj rod
z mojim, boste srečni na veke in vladali boste dolgo
in slavno. Potem najdem tudi jaz svoj pokoj. Pomni si
moje besede, a nikomur jih ne izdajaj. Mene ne boš
videla več.“

Dve solzi, kakor bisera sta padli na lice otroku,
ko ga je vila poljubila na čelo. Kraljica bi jo bila rada
še vpraševala, a vile ni bilo več. Kraljica ni vedela, ali
se naj raduje ali plače. Za nekoliko dni pa se je pomirila
in potolažila. „Ona dobra vila bo gotovo bedela nad
mojim otrokom: saj je sama rekla, da je njegova sreča
obenem njena sreča.“

Skrbno je kraljica pazila na sinka. Bala se je odi¬
ti od njega, ker so stanovali ob vodi. Jedva je začel
deček hoditi, ga je že vleklo k vodi, kjer se je najrajši
igral. Cesto je padal v vodo, toda valovi so ga vselej
tako lepo položili na breg, kakor polaga mati otroka v
posteljico.

Bilo je že slišati, da je vojne konec in kraljica je
pričakovala vesti o moževem prihodu. Toda ubogemu
kralju se je na poti slabo godilo. Hitel je z ladjami do¬
mov, kamor ga je vleklo srce, a drugo noč ga je vrg¬
la nevihta ob skalo. V smrtnem strahu se je prijel ob
desko, s katero so ga zanesli valovi na otok. Danilo se
je že, ko se je zavedel. Groza ga je obšla, kajti videl
je, da je sam, celo sam na pustem otoku. „Oh, zakaj
nisem rajši utonil v morju, nego da bi tukaj gladu
umiral! Nikdar več ne bom videl ljubljene soproge in
drage domovine. 11

„Zakaj bi je ne videl ?“ se je oglasil nekdo za njim.

6

Kralj se je začudil in se ozrl. Zagledal je človeka
v lovski obleki.

»Povej, človek božji, če je mogoče. Če zahtevaš
plačilo, dam ti srebra in zlata, kolikor se ti rači.“

„Nočem ne srebra, ne zlata. Nekaj drugega mi
daj, če hočeš, da ti pomagam odtod."

„Vse ti dam, karkoli hočeš."

»Doma imaš nekaj, o čemer ne veš. Tisto mi daj!“

Kralj je pomislil. »Malenkost bo, naj ima", si je
mislil in obljubil lovcu.

»Torej mi zapiši s svojo krvjo na ta listič", je
rekel lovec in podal kralju list. Kralj se je zabodel v
mazinec in zapisal z lastno krvjo.

»Za dvanajst let si pridem po tisto malenkost."
Nato je ponudil kralju steklenico z neko pijačo, po ka¬
teri je kralj trdo zaspal. A kako se je začudil, ko se
je prebudil na griču poleg svojega glavnega mesta.
Mislil je, da so vse samo sanje, in je hitel domov. Slu¬
žabniki in dvorjani so ga takoj spoznali in zagnali krik
po gradu, da ga je slišala kraljica v svoji sobi. Ni ve¬
dela, kaj se je zgodilo in v strahu je zgrabila Milo¬
stma (tako je bilo dečku ime) in zbežala na hodnik,
iznenadena je zagledala kralja.

»Čegavo je to dete ?“ je vprašal kralj, videč, da
kraljica ne daje dečka iz rok.

»Raduj se, ljubi mož, Bog je uslišal najino željo,
najino dete je."

Kralj pa je stal, kakor bi ga strela omamila. Spom¬
nil se je, kako se je s krvjo zapisal in začel je bridko
jokati. Kako se je veselil svojega doma, sedaj pa ga je
vsak pogled na otroka silil k solzam. Hotel je ohraniti
svojo tajnost zase in trpeti na tihem, nazadnje pa je
vendar moral povedati, kaj ga boli. Mati se je prestra-

7

šila, a kmalu se je spomnila povodne vile, ki je oblju¬
bila otroku pomoči. Res je, da ni smela nikomur tega
izdati, toliko pa je vendar lahko moža potolažila, da ga
je opozorila na čudovito varstvo, ki ga ima njun otrok
ob vodi. Sklenila sta torej, da bosta strogo pazila na
otroka in da zlasti v usodnem letu ne pojdeta nikdar
z njim od morskega brega.

Deček je rastel, leta so potekala in približalo se
je dvanajsto leto. Nekega dne je skakal Milostin po
vrtu, kar se je spustil iz oblaka velik orel, zgrabil
dečka v kremplje in izginil z njim. Zgodilo se je tako
naglo, da ga nihče ni opazil. Dečka so iskali ves dan,
zastonj. Ubogi starši so jokali za njim, nazadnje pa so
menili, da ga je morebiti skrila povodna vila, da bi ga
rešila. To jih je nekoliko potolažilo.

Orel pa je nesel kraljeviča čez gore in doline.
Priletel je z njim k visoki skali, na kateri je stal grad.
Pod skalo je bila nizka koča. Tu je pustil orel Milo¬
stma in odletel sam v grad.

Kraljevič ni vedel, kaj se je z njim zgodilo in kaj
bo. Jokal je, ko je prišla iz hišice stara babica, nesoča
v eno roki mleko, v drugi sadje. „Ne joči, dečko, ne
joči in rajši jej, kar ti tukaj prinašam. Kadar se okrep¬
čaš, ti nekaj povem."

Prijazna beseda in glad sta prisilila Milostina, da
je jedel. Ko se je nasitil, je sedla babica k njemu na
klop in mu pripovedovala.

,,Poslušaj, golobček moj; tam na skali stoji grad,
in v tem gradu stanuje moja hči, ki te je dala odnesti
od starišev; tisti orel je bil njen mož. Ona ima tri de¬
kleta. Najstarejša se imenuje Drdra, ker ji ves dan jezik
leti kakor mlinsko kolo; drugi je ime Treperenda, ta
samo opravlja ljudi in vznemirja ves grad. Tretja, moja

8

ljubljenka, se imenuje Krasa, ker je najkrasnejša na
svetu in poleg tega razumna in dobra. Mati je strašno
huda in če hočeš, da se ti bo dobro godilo, se moraš
njej in starejšima dekletoma zelo laskati. Krasa ti ne bo
delala sitnob. Ob tej uri se hodijo deklice kopat. Idi
za mojo kočo, tam zagledaš od daleč ribnik; blizu
brega se skrij v gošči in počakaj. Pazi, kam si položi
Krasa obleko in kadar bo v vodi, približaj se tiho in
ji urno odnesi oblačila. Ko jih bo iskala, ne dajaj jih
brez nagrade. Sedaj veš, kaj imaš storiti, idi torej."

Milosti« je storil po nasvetu dobre babice. Zares
je videl za hišico širok ribnik, okoli katerega je rastlo
gosto vrbje krog in krog. Prišel je do brega in se
skril v gošči. Kmalu je slišal šepet in govor deklet.
Privzdignil je glavo, da bi videl, kam si polaga najlep¬
ša izmed njih obleko. Videl je in se takoj zopet skril,
da bi ga ne videle. Deklice so se izkopale in se šle
oblačit. Drdra in Treperenda sta našli obleko, Krasa pa
je iskala in iskala, a ni je bilo.

„Nekdo se je s teboj ponorčeval, morebiti ti jo
je skril povodni mož. Pa midve te ne bodeve čakali,
išči si sama.“ To sta rekli in odšli.

Krasa je hodila od grma do grma, kar je nekaj
zašumotalo, in kakor strela je bila v vodi. Sedaj je sto¬
pil Milostin iz gošče. Začudila se je, odkod ta čeden
mladenič prihaja in kje je vzel njeno obleko, ki jo je
nesel v roki. ,,Poslušaj, mladenič, to je moja obleka,
prosim te, daj mi jo!“ je zaklicala Krasa.

„Rad ti jo dam," je odgovoril Milostin, „toda kaj
mi za njo daš ? Zastonj je ne dam."

„Nimam ničesar drugega, ko to vrvico biserov", je
rekla Krasa in pokazala na beli vrat. „Teh pa ne dam,
ker so mi najdražji spomin."

9

„0d koga jih imaš, da so ti tako dragi ?“

„Petnajst let je tega, ko so me našli sedanji starši
po neki viharni noči med raznovrstnim orodjem, ki so
ga vrgli valovi z razbite ladje na breg. V takih plenicah
sem bila in te bisere sem imela na vratu, ki so mi vsled
tega edini in najdražji spomin."

„Ali mi jih niti potem ne daš, če ti povem, da me
je tvoja babica poslala sem ?“ .

„Moja dobra babica ? Kdo si ti ?“

In glej, ko ji je Milostin vse povedal, je snela
bisere z vratu in mu jih podala. On pa je nato potegnil
s svojega vratu zlato nit s prstanom in jo dal Krasi, ki
si jo je obesila namesto biserov. Milostin se je sedaj
poslovil in odšel v kočo. Vesel je stopil v hišico.

„No, kako si opravil?" je vprašala babica.

„Dobro, babica, dobro", je odvrnil Milostin in po¬
kazal bisere.

„Srečen dečko si; sedaj lahko greš pogumno v
grad, kajti Krasa bo tvoja varuhinja. Če bosta potrebna
v čem moje pomoči, vesta, kje sem."

Jedva je izgovorila, sta prišli starejši hčeri po
Milostina in ga odvedli v grad. Zlata in srebra tukaj ni
bilo kakor v očetovskem gradu; s črnim mramorom je
bilo vse obloženo in namesto služabništva je stalo tu-
patam nekoliko debeloglavih možičkov. Naproti jim je
prišla stara, upognjena, grda žena, za njo pa je prihitela
Krasa, ki je Milostinu z očesom mignila, naj bo priljuden.
Urno je izjasnil lice, pristopil k babi in jo pozdravil.

Ona ga je premerila od pet do glave in rekla :
„Lepo ubogaj in ne bode se ti tukaj slabo godilo. Kadar
si počiješ, dam ti delo."

Baba je nato zopet odšla. Spremljal jo je velik črn
maček. Tesno je bilo našemu Milostinu v tem temnem

10

gradu; spomnil se je svoje dobre matere in ljubeznivega
očeta in solze so mu padale po licih kakor grahova zrna.

Krasa je uganila, kaj ga tišči, in pustila ga je, da
se^ je izjokal, potem pa je pristopila k njemu z bese¬
dami: „Vidiš, ljubi Milostine, hudo seti zdi med nami;
a bodi vesel, pozabi na vse, saj so tudi tukaj dobri
ljudje in jaz bom skrbela zate, kolikor bo mogoče.“

Mil osti n si je dal dopovedati in za dva dni so vsi
v gradu veselega in prijaznega mladeniča radi imeli.
Krasa mu je pomagala pri delu in ga zabavala v praznih
urah, da niti ni opazil, kako so potekali dnevi, meseci in
celo leta. Sedaj šele je Kraso veselilo, da je poznala
črnoknjižnq umetnost, v kateri jo je babica izučila, ker
je lahko kraljeviču kratila čas. Dobro je vedela, da
starka nima z Milosfinom dobrih namenov, zato je šla
nekega dne k babici in jo vprašala, kaj nameravajo s
kraljevičem.

„Ljuba moja, nič dobrega, povem ti, toda molči o
tem. Saj veš, kako je tvoja krušna mati hudobna, skopa
in zlata željna. Dolgo je tuhtala, kako bi napravila, da
bi ušla smrti. Nazadnje je zvedela s pomočjo močnih
duhov, da se mora polastiti nedolžnega dvajsetletnega
mladeniča, a ta mora biti kraljevskega rodu. Temu mora
nalagati tri dni težko delo. Če ga dovrši, izgubi ona
vso oblast in pravico nad njim; če pa dela ne zmore,
ima ona tretjo noč o polnoči nabrati devetero cvetic in
jih skuhati, mladeniča ubiti in njegovo kri pomešati s
cveticami, da si skuha pijačo nesmrtnosti. Milostina čaka
ta usoda, toda midve morave poskrbeti, da bo prišlo
drugače. Ti edina ga lahko rešiš.“

„Oh, kako rada bi storila vse, če bi le vedela
kako.“

„Počakaj, — kadar bo čas.“

11

Milostinu se ni niti sanjalo, kaj namerava stara
čarovnica z njim. Priljudno se je vedel, dasi mu je bilo
v gradu vse zoprno razen Kraše. Leta pa so pretekla
tako naglo, da so mu manjkali samo trije dnevi do
dvajsetega leta. Prišla je torej doba, ki jo je Krasa z
grozo pričakovala. Šla je k babici, da bi povprašala
za svet.

„lzpremeni se nocoj v miš in zlezi pod pestunjino
posteljo, tam boš slišala, kaj bo.“ Krasa je storila tako.

„Kako delo pa naj naložim jutri Milostinu ?“ je
vprašala starka svojega moža ter pristavila po kratkem
razmišljanju: „Nad drva ga pošljem."

Miš se je izkradla iz sobe in pohitela k Milostinu.
,,Jutri te pošlje stara v gozd, nič se ne boj, jaz ti pri¬
dem pomagat."

Ko je zaran Milostin vstal, je prišla čarodejka in
rekla : „Sedaj pojdeš z menoj v gozd, tam ti pokažem
delo." Dala mu je leseno sekiro, žago in motiko in
Milostin je šel za njo. Prišedši za grad se je baba
ustavila in pravila: „Kakor daleč vidiš tukaj gozd, tako
daleč ga moraš do večera posekati, nacepiti drva in
zložiti v sežuje; gorje ti, če ne bo delo opravljeno!“
Milostin je stal kakor okamenel, starka pa se nanj niti
ni ozrla in je urno odšla. Kaj naj si počne z lesenim
orodjem ? Sedel je torej na travo in čakal Kraso.

Ko je solnce najviše stalo, je priletela bela golo-
bičica in sedla k njemu. „Ostani tukaj," je pravila, ,,jaz
bom vse uredila."

Za minuto se je jelo stoletno drevje podirati,
nevidne roke so sekale, žagale, cepile in zlagale v
sežnje. Preden se je Milostin naobedoval, je bilo vse v
redu in golobica je zopet odletela. Čudila se je starka,
ko je prišla zvečer gledat, a rekla ni nič. Doma je

12

vpraševala, kdo je bil pri Milostinu, pa nihče ni o ni¬
čem vedel.

Zvečer je letela iz koče v grad mala mušica
naravnost v spalnico stare čarovnice.

„Kam pa naj jutri pošljem tega fanta ?“

»Zares ti ne morem povedati", je rekel mož.

„Na lov naj gre“, je pravila za nekaj časa starka.
Mušica je odletela k Milostinu, da ga pripravi in po¬
tolaži.

Zaran je prišla baba in velela, naj gre z njo. Dala
mu je leseno motiko in lopato. Prišla sta k ribniku in
obstala. »Tukaj", je rekla starka in pokazala veliko loko
ob ribniku, „izkoplješ jamo in pustiš ribnik v njo, v
ribniku pa moraš vjeti zlato in srebrno ribo.“

Baba je odšla, Milostin pa je brez skrbi legel na
zemljo in mislil na Kraso. Bil bi neumen, če bi se z
lesenim orodjem spravljal na delo. Opoldne je priletela
golobičica in že je rilo tisoč krtov po zemlji. Kroinkrog
so nastajale jamice, dokler ni bila namesto loke globo¬
ka jama in pritok iz ribnika. Voda se je vdrla v jamo,
Krasa je nastavila mrežo in takoj sta se metali v njej
zlata in srebrna riba.

Čudila se je baba zvečer, še bolj nego prejšnji
večer, ko je videla vse v redu. Vpraševala je doma, a
nihče ni vedel, če je kdo kraljeviču pomagal.

In mušica je zopet prisluškovala. »Morebiti zna
čarati, pa to ni mogoče. Toda jutri bo jezdil in pri tem
mu ne bo nič pomagalo."

Krasa je prinesla Milostinu poročilo: »Jutri moraš
jezditi, a bodi brez strahu; prvi konj bo Drdra, drugi
Treperenda. Da se ne bosta mogli s teboj visoko dvig¬
niti, ovij si to-le rdečo ruto okoli vratu in težek boš
kakor svinec. Ko stopiš s konja, odskoči in zamahni

13

trikrat s tem-le belini robcem, da ti ne bo škodoval

ogenj, ki ga bo konj bruhal na tebe. Tretji konj bom

jaz; takrat vrzi obe ruti za sebe, kajti jaz ti bom na

pomoč.“

Zaran je starka poklicala Milostina na dvorišče
in velela pripeljati belega konja. „Na tem konju moraš v
zraku moj grad sedemkrat objezditi", je zapovedala
kraljeviču.

„Meni je prav, če me bo le mogel nositi."

Z ruto okoli vratu je skočil pogumno na belca, ki
pa se je komaj premikal z mesta in se za nekoliko

korakov zvrnil na tla. Milostin odskoči in ko jame konj
jezno brcati in bruhati ogenj, zamahne trikrat z belo
ruto in ogenj ugasne. „Slaba mrha je to, če nimate
boljšega konja, ne bo nič z ježo.“

Pripeljali so rjavega. Zgodilo pa se je kakor s
prvim. Srdita čarovnica je dala pripeljati vranca. Kra¬
ljevič je vrgel ruti za. sebe, vzpel se na vranca in se
dvignil z njim v zrak kakor ptič. Sedemkrat je objezdil
grad in se spustil zopet na dvorišče. „To je konjiček",
je pravil, „na njem se jezdi kakor na perotnicah." Baba
je tekala po dvoru kakor stekla kusa. Ko je videla, da
je njena nada uničena, je zaprla Milostina v klet in mu
dala za stražo Drdro in Treperendo. Krasa bi ga bila
rada osvobodila, a bala se je, da bi se ne izdala, ker
ni bila dovolj močna za boj s starko. Šla je torej k
babici na posvetovanje. V mislih pa je zašla k ribniku,
kjer jo je nenadoma obvladal trud, da je sedla pod dre-'
vo in zaspala. Jedva je zaprla oči, je stala pred njo
vila v zelenkasti prozorni tančici. „Jaz sem tvoja mati",
je rekla vila z rahlim glasom in se sklonila k njej.
„Tebe in Milostina hočem rešiti odtod. Poskrbi, da ga
pripelješ pred polnočjo iz gradu sem ; tu namočita prstan

14

in bisere v vodi in prikaže se vama čoln, v katerega
skočita. Naj se godi okoli vaju karkoli, ne bojta se ni¬
česar; kadar se pripeljeta do brega, idita mirno svojo
pot, kajti čarovnica ne bo več imela nad vama moči
Nato ji je dahnila poljubček na lice in izginila.

Krasa se je prebudila. Ni vedela, ali so bile sanje
ali resnica. K babici je šla in jo prosila za svet, kaj
naj stori.

„Idi domov in nekako ukani Drdro in Treperendo,
da ju nekako dobiš od kleti; kaj ti je potem storiti,
itak veš.“

Težko se je Krasa poslovila od babice in odšla
za vselej iz hišice. Na poti je premišljala, kako bi od
pravila stražnici. Domislila se je, da sta zelo sladko¬
snedni.

„Oh, deklici, pri babici sem bila, ko je kuhala
večerjo. Tako dobre jedi še zares nista jedli."

„Kaj nama to praviš, če pa midve ničesar ne
dobiva."

„Zakaj ne ? Babica je vama obema shranila najlepši
košček. Lahko si gresta ponj.“

„Saj ne moreva. Dobro veš, kdo je tukaj zaprt."

„On vama ne uide. Za ta trenotek pa tudi jaz rada
tukaj počakam."

Odhiteli sta, Krasa pa je takoj odprla vrata in
zbežala z Milostinom k ribniku. Pomočila sta prstan in
bisere in že se je zibal čolnič pred njima. Urno sta
plula po vodi in obilo rib in povodnih zverin je mrgo¬
lelo kroginkrog, a nobena ni prišla preblizu. Groza pa
je obšla Kraso, ko se je ozrla in zagledala drugo ladjico,
v kateri je sedela srdita čarovnica. Že jima je bila za
petami, kar je nastal vihar, ki je metal ogromne valove
preko ladjic. Nenadoma pa se voda pomirila, čoln je

15

trčil ob breg in urno sta skočila na kopno. Čoln je iz¬
ginil in nič drugega ni bilo videti na vodi, ko deske
in treske razbite ladje. Brezdvomno so jo raztrgale Vile.

Milostin in Krasa sta dolgo hodila, preden sta
prišla v mesto, v katerem je bil kraljevič doma. Med
mestom in kraljevskim gradom je tekla reka, čez njo
je bil most, tristo korakov od mosta pa je stal mlin,
in pri tem mlinu se je ustavila Krasa s kraljevičem.
„Daj mi zdaj bisere", je pravila Krasa, „jaz pa ti dam
prstan. Moraš ga imeti, da te starši spoznajo."

„ln ti ne greš z menoj?" je vprašal kraljevič
žalostno.

„Ne, jaz ne grem s teboj, dokler ne pošlješ po
mene. Obljubi pa mi to, da dvakrat dvanajst ur svoje
matere ne boš poljubil. Če storiš tako, bo dobro s
teboj in kmalu se bodeva videla; če ne, bo slabo, in
Bog ve, kdaj se vidiva."

Obljubil je svoji rešiteljici, dasi ni vedel, kaj ma¬
teri reče. Nato sta se ločila. Kraljevič je šel v grad,
Krasa v mlin.

Mlinar je baš prihajal. „Oče, ali bi rabili deklo?"

„Zakaj vprašuješ, mlada ?“

„Rada bi šla k vam služit, če me hočete. Od daleč
prihajam, sirota sem brez staršev in sama si moram
iskati službe."

„Žal mi je vas, deklica, pa da vam odkrito po¬
vem, moja žena je huda in malokatera dekla ostane pri
njej štirinajst dni."

„Če m nič drugega, potem se ne bojim, ker znam
prijeti za vsako delo in bom gotovo vaši ženi pogodu."

»Pojdite torej z menoj." '

Prideta v sobo in mlinarica se jima priziblje naproti.

»Kakšno pritepenko si pelješ ?“ ju je pozdravila z

16

ne posebno prijaznim glasom. „Le počasi, dokler ne veš,
kaj in kako“, je odvrnil mlinar. „To je tvoja nova dekla,
saj si itak danes zaran eno nagnala, morebiti ti pride
baš o pravem času.“

Mlinarica je nabrala ustnico, podprla roke ob tolste
boke in si ogledovala Kraso od pet do glave. „To bo
nekaj pravega, kakor vidim."

„Le vzemite me in videli boste, da vam ne bo
žal", je odgovorila Krasa.

In mlinarica jo je vzela in bila je resnično zado¬
voljna. Vsako delo je bilo v redu kakor bi trenil; če
jo je kam poslala, je bila že zopet doma. Vse je delala
po njeni volji, da se ni mogla nikdar na njo razjeziti.
Vsi so jo radi imeli.

Kraljeviču pa ni šlo tako po sreči. Oglasil se je
pri očetu in stari kralj je bil radosti ves iz sebe, ko
mu je Milostin pokazal prstan in ga prepričal, da je
zares njegov sin. Mati ga je seveda hotela objemati,
on pa jo je prosil, naj ga pusti dvakrat dvanajst ur,
ker ga veže obljuba. Užalilo je kraljico, da lastnega sina,
za katerim je prelila toliko solza, po tolikih letih ne
sme niti poljubiti; a njegovo obljubo je spoštovala.
Utrujenega sina so spravili v posteljo, ne da bi ga mnogo
izpraševali. Ko je zaspal, ni dalo kraljici, da bi ne šla
sina gledat, ki je bil tako lep, da bi na njem lahko pu¬
stila oči. Ni se mogla več premagovati in ga je rahlo
poljubila, češ, saj o tem niti vedel ne bo. Ko pa se je
kraljevič prebudil, ni vedel ničesar več, kaj se je z njim
godilo. Zdaj šele je opazila mati, da je slabo storila.
Milostin je hodil po gradu topih misli, nič ga ni vese¬
lilo, nič mrzilo. Tako je bilo z njim skoro vse leto.
Očeta je bolelo, vpraševal je vedeže in zdravnike, a
nihče ni vedel pomoči.

17

2

Kralj je poiskal svojemu sinu krasno princezinjo,
da bi ga oženil. Milostin je ostal ravnodušen, nič ga ni
veselilo. Starega kralja je jelo skrbeti, da si bo nevesta
morebiti premislila; njej pa je šlo bolj za to, da po¬
stane kraljica, in nič je ni razburjalo, da je kraljevič niti
pogledati noče.

Dan pred poroko je bil določen lov, h kateremu
se je nabiralo gostov, kakor bi platno vlekel. Kralj.
Milostin in nevesta so jezdili naprej. Jahali so skozi
mesto in torej prej čez most. Ko so prijezdili do srede,
niso mogli dalje, konji so stali kakor prikovani in če
bi jih bili raztolkli, ne mogli bi se ganiti z mesta. Kralj
je skočil s konja in hotel peš prekorakati čez most, a
tudi to ni šlo. Ni vedel, kaj naj si o tem misli. Nikjer
ni bilo žive duše, le pod mostom je ožemala mlinarjeva
dekla perilo.

„Hej dekla," je kričal na njo kralj, „kaj se je
zgodilo, da ne moremo čez most?"

„Če me povabite danes na gostijo, bi vam po¬
magala."

„Kdo si ti ?“ je vprašal kralj čudeč se.

»Mlinarjeva dekla," je odgovorila Krasa.

»Če zamoreš, ti dajem besedo, da boš danes pri
naši mizi sedela."

Nato se je Krasa dotaknila mostu in konji so dirjali
dalje. Kralju pa je vedno hodilo po glavi, kako čudo¬
vito je to deklo. Povpraševal je povsod, pa vsi so jo
hvalili. Doma je rekel kraljici in ona je bila še bolj
radovedna. Poslali so po njo. Vsi so sedeli za mizo,
poleg Milostina je bilo še prazno mesto za mlinarjevo
deklico. Služabnik odpre vrata in v dvorano vstopi
gospa v dragoceni krasni obleki. Vsi pogledi so se
upirali vanjo.

18

»Milostljivi kralj, prihajam, ker ste poslali pome.
Jaz sem mlinarjeva dekla.“

Nihče ni hotel očem verjeti, da bi ta gospa bila
dekla. Vstali so in jo peljali na določeno mesto. Milostin
se ni oziral po njej, pač pa po dobrih jedeh. Po poje¬
dini je ukazal kralj, naj vsak gost nekaj pove ali zapoje.
Vsi so že bili na vrsti, sedaj je prišla red na Milostina
in na Kraso. Krasa pa ni pripovedovala, niti pela, tem¬
več je vstala, vzela jabolčno zrno in stopila na sredo
dvorane. Tam je zarisala krog in vrgla vanj zrno. Čez
trenotek je, vzrastlo iz tal drevesce, rastlo više in više;
na njem se je razvil cvet in kmalu se je smehljalo na
drevesu jabolko kakor kri rdeče. Krasa ga je utrgala
in razrezala z nožem na dvoje: polovico si je pustila,
drugo polovico pa dala Milostinu, ki jo je vzel in snedel.
Nenadoma se mu je vrnila zavest, skočil je izza mize
in objel Kraso. Gosti so mislili, da je začaran; ko pa
kraljevič stopil s Kraso /pred starše in jim natanko vse
povedal, kje je hodil in kaj se je z njim godilo, so
spoznali, da je pri pameti. Starši niso mogli drugače
ko blagosloviti njuno zvezo.

Prva nevesta se je odpeljala slabe volje domov,
drugega dne pa so slavili slavno gostijo. Mlinar in mli¬
narica sta bila tudi povabljena. — Zvečer je šla Krasa
na vrt in prišla v mislih do vode. Mislila je na mater.
Namočila je bisere, voda se je razdelila in Krasa je
zagledala mater, ki ji je namignila, naj pride k njej. Vsto¬
pila je v globino materi v naročje. Kako krasno je bilo
tam doli. Povodna vila jo je vedla v svojo kristalno
palačo. Zlat pesek je pokrival stezice. Sredi hladne
dvorane na zeleni preprogi je ležal mož sredi samih
lilij in vrtnic. Bil je mrtev. „To je tvoj oče“ rekla je

19

2 '

povodna vila s tužnim glasom in ji pripovedovala o
svoji sreči in nesreči. Krasa je poslušala jokaje.

„Ti si srečnejša" je končala povodna vila svojo
povest. „Tvoj rod bo dolgo vladal stavno in srečno. Jaz
bom vedno blizu vas, da vas varujem s svojo močjo
vsega zlega."

Še enkrat je poljubila Krasa mater, pogledala bledo
očetovo lice in šla s povodno vilo iz kristalne palače.
Z zeleno vejico je mati zopet razdelila vodo, da je šla
Krasa po suhem navzgor. Ko se je vrnila domov, je
pripovedovala soprogu, ki je že povsod po njej vpra¬
ševal, kje je bila, in vsi so bili dobri vili v srcu hva¬
ležni. Drugega dne je trajala veselica do noči in
nazadnje so veslali v ladjicah po vodi; tedaj se je
privalil velik val in položil mladima poročencema, ki sta
stala na robu ladje, skrinjico k nogam. Z začudenjem
so jo odprli in bila je polna dragocenosti. Bila je to
dota mlade neveste, ki je bila več vredna nego celo
kraljestvo.

Vladala sta dolga leta slavno in srečno in po
njiju njuni otroci, kakor jima je bila povodna vila.
prerokovala.

20

Pepelka.

V starih časih je živel siromak, ki je imel tri hčere.
Starejšima dvema je bilo videti, da bosta lepi dekleti,
najmlajša pa je bila ves dan v kuhinji pri težkem delu,
tako da so ji pravili vedno le Pepelka, ker vsled sa¬
mega pepela ni bilo mogoče spoznati, ali je lepa ali ne.
Starejši dve, Kasala in Alina, nista nič delali in oče je
imel obilo skrbi, kako bi jih preživih Vse, kar so imeli,
so zapravili. Ljudje, zlasti teta, ki je bila pametna žen¬
ska, so jim šteli v zlo, da ne dajo deklet v službo.

Nekoč ponoči je rekel mož svoji ženi: »Ljuba
žena, z našimi dekleti ne more tako ostati, če nočemo
priti na beraško palico. Tukaj nočejo iti služit, moram
jih toraj po zvijači nekam odpeljati, da ne najdejo več
domov.“ Ženi se je zdelo sicer čudno, toda sila kola
lomi. Pepelka, ki je pri peči spala, je slišala ta raz¬
govor. Zarana je tiho vstala in šla k teti po svet.

Jaz bi ti nekaj svetovala, toda samo pod pogo¬
jem, da ne boš tvojih lenih sester jemala s seboj na¬
zaj !“ Nato ji je podala klobko niti in rekla: »Ostani
zadaj in priveži konec nekje ob bližnje drevo, klobko
daj v žep in tako potegneš nit za seboj, ob kateri naj¬
deš zopet pot domov."

Pepelka je zahvalila dobro tetico in šla s klob-
4com domov.

21

Ko je oče vstal in deklice zbudil, jim je rekel:
„Danes imam v gozdu mnogo dela. Vse tri morate iti
z menoj.“

Starejšima ni bilo všeč; Repelka je imela zajutrek
že pripravljen, ko sta se oni dve oblačili. Najedle so
se in šle z očetom. Pepelka je imela klobko v žepu in
je odvijala vso potniti. Oče jih je vodil križem po go¬
zdu, v gošči pa jim je rekel počakati, dokler se ne
vrne. Deklice so čakale nič hudega sluteče, le Pepelka
je vedela, kam to meri. Ko očeta dolgo ni bilo, je de¬
jala: „Meni se zdi, da nas oče tukaj pustijo, pojdimo
jih rajši iskat.“

„Tebi neumnici se zopet nekaj blodi.“

„Če nočeta, grem sama.“

Tega tudi nista hoteli in sta rajši šli za njo. Pe¬
pelka je bila dobrega srca in ju ni mogla v gozdu
samih pustiti. Po niti, ki jo je zopet navijala v klobko,
so prišle srečno zvečer domov. Nevoljno jim je oče odprl,
ko so trkale na vrata; izgovarjal se je, da je v gozdu
zablodil in da se je vrnil zvečer sam domov nadejaje
se, da pridejo same za njim.

Po noči je Pepelka dobro slišala, kako je pravil
ženi: „Zares ne vem, kako so dekleta našla pot iz
gozda. Jutri jih zavedem dalje, da bodo laže našle v
grad, kamor jih hočem dati v službo.' 1

Ni se še danilo, Pepelka pa je že bila pri teti.
Morala ji je obljubiti, da na noben način ne pripelje
več sester nazaj. Nato ji je rekla, naj si nabere pepela,
kolikor si ga more in ga trosi za seboj po poti, da
najde pot nazaj.

Pepelka jo je zahvalila in šla domov. Zopet je
zbudil oče hčere, naj vstanejo in se oblečejo, da poj¬
dejo z njim v gozd po storže.

22

Pepelka si je vzela košarico s kruhom in robcem,
spodaj pa si je naložila sam pepel in tudi polne žepe.
Vso pot je trosila, dokler niso dospeli na mesto, kjer
je ležalo polno storžev. „Tukaj pobirajte", je rekel oče,
„jaz grem še dalje; kadar bodo košarice polne, me
pokličite."

Košarice so bile kmalu polne, očeta pa so klicale
brez uspeha.

„Sedaj moramo iti same domov, oče je menda
zopet zablodil", je rekla Pepelka. Sestri sta šli brez
ugovora za njo. Srečno so našle dom po pepeljeni poti.

„Vi ste nam ušli, oče?" so vprašale deklice.

„1 kaj še, kako bi vam ušel. V gozdu sem se ta¬
ko zamislil v svoje delo. da sem na vas popolnoma
pozabil. Ko sem prišel na ono mesto, vas ni bilo več,
šel sem torej po bližnjicah domov."

Kasala in Alina sta verjeli, Pepelka pa je vedela,
pri čem je. Ponoči je zopet rekel oče: Jutri pa mi ne
pridejo več domov."

Bila je še trda tema, ko je bila Pepelka zopet pri
teti. Teta se je na njo razjezila, da je pripeljala zopet
sestri domov. Nalašč ji je dala graha, kolikor je le
mogla nesti, da ga trosi za seboj. Po solnčnem vzhodu
je poklical oče hčere, naj gredo z njim. Pepelka je šla
zadnja in je vedno trosila grah. Oče jih je zapeljal še
dalje in jim pokazal, kje naj lomijo veje.

Nalomile so vej velike kupe, očeta pa ni bilo na¬
zaj. Pepelka je splezala kakor veverica na bor in gle¬
dala na vse strani, če bi videla kje kako hišo. V da¬
ljavi je zagledala velik grad. Zapomnila si je smer,
zlezla z bora, povedala sestrama in vse so hitro kora¬
kale h gradu.

23

V mraku so dospele na zeleno loko pred gradom.
Trikrat so obhodile grad, pa žive duše ni bilo videti.
Potrkale so na vrata. Odprla jim je baba tako odurna,
da so se je ustrašile. Glavo je imela kakor rešeto, oči
izbuljene, lase ježate, telo pa tako debelo, da bi je vse
tri ne mogle obseči.

„Česa iščete tukaj ?“ je zarjula na nje.

„Oh zlata babica", je odgovorila Pepelka, „prosimo
vas, dajte nam nekaj jesti, strahovito smo lačne."

»Poberite se na mestu odtod, če nočete, da bi
vas moj mož pojedel."

„Oh, kaj naj si počnemo, če nas vi ne sprejmete
pod streho? Noč se bliža, ne vemo kam; skrijte nas
nekam, usmilite se nas; vse vam bomo delale."

„Vse, vse 1“ sta klicali Kasala in Alina „Jaz vam
bom šivala obleko in prala." „jaz vas bom gladila in
česala, da boste lepši." „Jaz pa bom kuhala najboljše
jedi", je rekla Pepelka, „in vse vam pospravim, da vam
ne bo treba nič delati."

Pregovorile so babo, da jim je dala večerje in
jih skrila v pivnici v velikem sodu.

Gori je trkal mož. Ljudojed, ki je vstopil, je bil
trikrat tako velik kakor baba. Obrnil se je v sobi in
zagrmel, da se je slišalo v pivnico: »Voham tukaj člo-
večino; koga imaš"? »Koga bi imela"! Nato mu je pri¬
nesla dobro večerjo, da bi ga pomirila. Mož pa je zo¬
pet vprašal: »Baba, ppvej, koga imaš tukaj"?

Baba je tajila, mož pa je po večerji zopet začel:
»Nekoga imaš tukaj, povej i“

Zena je izprevidela, da bo mož začel rohneti, in
mu je razodela. Prosila je, naj dekleta vsaj tako dolgo
pusti živa, dokler se od njih ne nauči, kar znajo. Potem
jih lahko ubije in pojč.

24

Deklice so padle pred ljudojedom na kolena in
ga prosile milosti. Ljudojed jim je zagrozil, da bo hudo,
če ne bodo vsega tako delale, kakor so rekle, in če
ne bodo naučile babe, kar znajo.

Zaran je Pepelka pripravljala zajutrek; sestri sta
morali pomagati, kajti ljudojed z ljudojedko sta snedla
za 30 oseb. Kasala in Alina sta ljudojedki počesali grive
in jo lepo oblekli, kar ji je bilo všeč. Delale so vse
dan za dnevom, kolikor so mogle. V večnem strahu so
samo mislile, kako bi se rešile. Nekoč so sklenile, da
ob priliki ubijejo svoja gospodarja. Ljudojed se je hotel
še naučiti, kako se peče kruh. Pepelka je močno pod¬
kurila, kajti peč je bila velika. Ljudojed je sedel k peči
in gledal v ogenj, da bi ga potem razgrnil in kolače
porinil v peč. Vročina pa ga je omamila, da je legel
in zaspal pod pečjo. Ko je začel smrčati, so prinesle
velik lopar, oprle se ob ljudojeda in ga porinile v ogenj.
Zacvrlo je in iz ljudojeda je bil ocvirek. Enega se ni
bilo več bati; kako pa bo z drugo?

Baba je vstala in takoj so bile vse tri pri njej.

»Nagnite glavo, babica, da vas zadaj lepo pogla¬
dimo", je rekla Kasala. Baba je sklonila glavo, Kasala
ji je vrgla lase preko oči, zgrabila veliko sekiro in ji
z enim mahom odsekala glavo. Zdaj so bile gospo¬
dinje v gradu. Pregledale so vse, kje je kaj bilo, in
našle so obilo dragocenosti.

Ubogi Pepelki pa se je jelo zopet huje goditi.
Prevzetni sestri sta jo mučili in zopet je morala delati,
pospravljati, prati, kuhati kakor nekdaj doma; sestrama
ni bila nobena reč po godu in za vsako malenkost sta
jo oštevali.

Nekoč sta se odpravili v mesto. Tam sta si na¬
kupili Iišpa in raznovrstnih reči, potem pa še konja in

25

voz in najeli služabnike, da bi bili kakor visoka gospoda.
Pepelka je dobila s tem le še več dela; skrbeti je imela
odslej za več ljudi, ki v gospodinjstvu niso bili za rabo,
kajti vsi so se sukali samo okoli gospodičen. Ko sta
se peljali gospodični drugič v mesto, sta slišali, da pri¬
pravlja tamošnji kraljevič veliko veselico. To je bilo
nekaj za prevzetni dekleti. Takoj sta si nakupili novih
dragocenih oblek, doma pa je bilo pripravljanja in pri¬
povedovanja, kakor bi se ves svet sukal okoli njiju.
Pepelka bi bila rada tudi kaj videla in se lepo oblekla,
toda bala se je o tem ziniti. Sedaj pa, ko je slišala
toliko o lepem kraljiču in videla toliko priprav, je pro¬
sila sestri, naj jo vzameta s seboj.

„Tebe“? sta jo zavrnili obe. „No lepa čast bi bila
za naju. Le ostani lepo doma in skrbi za gospodinjstvo,
saj ti potem poveva, kako je bilo v mestu.“

Pepelka je odšla molče, oči pa so se zalile s sol¬
zami. Določenega dne sta sestri zgodaj vstali. To je
bilo velevanja in kričanja! Vsi so imeli polne roke dela,
dokler se nista odpeljali. Ko si je Pepelka nekoliko
oddahnila, je vzela metlo, da bi pospravila in pometla
sobo. Ko se tako pripogiblje in gleda, zagleda v kotu
nekaj svetlega. Bil je zlat ključek. Od česa neki je ta
ključek? si misli in poskuša pri vseh omarah. Poskuša
ga tudi na podstrešju, a vse zastonj. Vzame luč in gre
v klet. V kotu najde vratca z majhno ključavnico. Klju¬
ček je odprl. Nič se ni bala, pogumno je stopila v te¬
men hodnik. Tudi druga vrata je odprl isti ključ. Kako
pa se je prestrašila, ko je vstopivši v dvorano videla
luč, ki se je odbijaja s tisočerim leskom od sten ! Na
tleh so ležali kupi srebra, sredi dvorane pa je stala
srebrna miza, na njej pa srebrna skrinjica. Iz prve dvo¬
rane je bilo videti v drugo, ki je bila zlata z zlato mizo

26

in zlato skrinjico. Iz druge dvorane je šla v tretjo. Prvi
dve nista bili nič proti tej; tukaj so tičali v stenah
dragi kameni drug ob drugem, kakor če je nebo najgo¬
steje posejano z zvezdami; na sredi je stala železna
miza, na njej železna skrinjica. Pepelka je pregledala še
enkrat vse tri dvorane, potem pa je odprla železno skri¬
njico. Privzdignila je pokrov in videla na njem zlate
besede: „Kdor pride prvi sem in odpre železno skri¬
njico, njegovo je vse, kar je v teh treh dvoranah. V
čelu te dvorane je največji kamen; kdor potrka nanj,
tistemu se odpre zid. Tam se pase bel konjič; kdor
ga zasede, mora reči: „Megla pred menoj, megla
za menoj", in konjič ga ponese, kamor se mu poljubi.
Pa vse to bogastvo pomore samo dobremu človeku k
sreči, zločestemu pa k nesreči."

Pepelka je prečitala in izvlekla iz skrinjice belo
obleko, obšito z zlatom in okrašeno z dragimi kameni.
Vse, kar je spadalo h krasni opravi, je ležalo v skri¬
njici, celo zlati čevljički. Pepelka sicer ni bila nečitnerna,
danes pa je skočila navzgor, se urno umila in slekla
svojo zapepeljeno obleko ter prihitela nazaj k železni
skrinjici, da se obleče. Od glave do noge z majhnim
čevljičkom, vse je bilo, kakor bi ulil. „Zdaj pa sedem
na konjiča", je rekla in se zadovoljno ogledovala,. „in
si ogledam tudi veselico in kraljeviča. Sestri me ne bosta
spoznali." Potrkala je ob kamen, zid se je odprl in na pašni¬
ku se je pasel konjič bel kakor sneg. Prijela ga je za uzdo,
vzpela se nanj in rekla: „Nesi me, konjič, v mesto;
megla pred menoj, megla za menoj!“ Kakor veter je
letel z njo konjič proti mestu. V kraljevem gradu sta se
ustavila. Pepelka je privezala belca k stebru in šla na¬
vzgor v dvorano. Gostje so ostrmeli, kraljevič pa je
pustil Kasalo in Alino, s katerima se je baš zabaval, ter

27

pristopil k neznani gospej: „Kdo si, krasna gospa, ki
prihajaš, da počastiš s svojo navzočnostjo moje goste ?“

„Ako vam je ljubo, da se pri vas malo pomudim,
ne vprašujte po mojem imenu.“

Kraljevič je ni več vpraševal, temveč jo je peljal
k mizi. Sestri je nista spoznali. Ostali so po obedu ple¬
sali, kraljevič pa se ni ganil od lepe tujke. Ni se čudil
njenim diamantom, on je videl njeno krasoto, posluša l
njen mili glas. Odgovarjala mu je tako razumno in
bistro, kakor bi bila izšolana na visokih šolah.

Pozno je že bilo, ko se je spomnila, da mora
domov. Kraljevič jo je spremljal na dvorišče, tu se mu
je izsmeknila iz roke in se urno vzpela na konjiča in
kmalu je ni videl več.

Doma je Pepelka urno shranila obleko v skrinjico
in hitela navzgor, da bi bilo vse pripravljeno, kadar
prideta sestri.

»Povejta mi vendar, kako ste se imeli na veselici
in če je bilo kaj veselo ?“

»Veselo je bilo, lahko si misliš; ugajala je nama
tako, da se peljeva jutri zopet."

„Oh, jutri pa me vzemita s seboj!“

„Ti ne spadaš v tako družbo, kamor hodijo prin-
cezinje."

„Kake princezinje ?. povejta mi vsaj to!"

„To se niti ne da povedati, take krasote še nisva
nikdar videli. In kako obleko je imela 1 Samo njo imamo
zahvaliti, da je jutri zopet taka pojedina. Kraljevič se je v njo
zaljubil, ona pa mu je ušla, zato misli, da pride more¬
biti jutri spet na veselico."

Pepelki so hodile te besede vso noč po glavi. Ko
sta sestri zaran odšli, je hitela v klet, da bi pogledala
v drugo skrinjico. Tam je ležala obleka rožnaste barve,

28

s srebrom težko obšita, in vse potrebščine. Edino čevlji-
čke si je morala pustiti iz prve skrinjice. Ugajala je
sama sebi, ko se je ogledovala v srebrni steni. Konjič
jo je ponesel v mesto.

Kraljevič se je oziral ves čas proti vratom. Končno
so se odprla, svilena obleka je zašumela in vstopila je
neznana krasotica.

„Vaš nagel odhod me je včeraj razžalostil," je
rekel kraljevič, ko sta bila na samem.

\ „Ne morem drugače," je odgovorila Pepelka, „če
hočete, da vas še enkrat obiščem, me ne smete za¬
drževati."

„Vi ne veste, kako vas težko puščam odtod; toda
naj se zgodi po vaši volji, če pridete jutri zopet."

»Svojo obljubo izpolnim."

Urno je potekel čas in kraljevič je nj zadrževal,
veseleč se, da jo jutri zopet vidi. Doma se je preoblekla
in šla po opravkih. Prišli sta sestri.

„Kako pa je bilo danes ?“ je vprašala Pepelka.
„AIi je bila tam kraljična ?“

»Seveda, je bila, še krasnejša nego včeraj. Jutri bo
zopet gostovanje in tako zlahka ne uide več. Moj Bog,
kraljevič je izgubil pamet. Saj je še drugih lepih deklet
na svetu dovolj."

»Če bi nje ne bilo, kdo ve, če bi ne postali vidve
kneginji," je menila Pepelka.

»Kaj tebi tega mar? Ostani pri svojem delu in
pusti naju pri miru," je zavrnila Alina Pepelko. Pepelka
je molče odšla in si mislila: »Kako se motita! Jaz bi
svoje sreče ne menjala za vajino."

Tretje jutro sta se odpeljali sestri, Pepelka pa je
urno pospravila sobe in se šla v klet oblačit. Odprla je
srebrno skrinjico. Tam je našla modro obleko, z biseri

29

in srebrom obšito. Demanti so se ji lesketali na vratu in
na glavi. Tako je jahala tretjič na svojem belcu v grad.
Služabnik je naznanil, da vidi jahalko na belem konju,
in kraljevič ji je hitel naproti. Vsi so bili radovedni,
kaj bo danes. Kraljevič je prosil in nagovarjal neznanko,
naj pove, kdo je, in naj ostane pri njem kot njegova
soproga. Pepelka pa je na vse prošnje odgovarjala, naj
tega ne zahteva, ker je mogoče, da bi mu bilo žal.
Niti tega mu ni hotela povedati, kje naj jo išče. Ko se
je poslavljala in hotela zajahati svojega belca, je čutila,
da so ji obtičale noge na tleh. Pogledala je in videla,
da je zemlja namazana z nekim lepom. Krepko je dvi¬
gnila nogo in se odtrgala, skočila na konja in ni je bilo
Videti več. Toda na tleh je ostal prilepljen jeden čevljiček.
Knez je obžaloval, da se mu zvijača ni posrečila; ve¬
selilo ga je, da je imel vsaj nekaj, po čemer bi mogel
najti neznano jahalko.

A tudi Pepelko je bolelo srce. Doslej ji nihče ni
dajal tako lepih in milih imen, kakor ta lepi kraljevič.
Kako čudo, da si je želela živeti z njim ! Žalostno se
je ločila od konjiča in šla tarnaje po svojih opra¬
vilih. Sestri sta se pripeljali, ona pa jih tokrat ni nič
izpraševala. Njima pa se je sukal jezik brez vseh
vprašanj.

„To mu privoščiva. Čemu se je zatelebal v tako
čarovnico in ni ostal rajši pri naju! Naj ima zdaj tisti
šolen.“

„Kakšen šolen ?" je vprašala Pepelka.

„Ti pač hočeš vse vedeti. Kraljično je hotel po
vsej sili obdržati in je dal tla pomazati z lepljivo mažo,
kraljična pa je spretno izmaknila nogo in pustila čev¬
ljiček. Knez je dal takoj razglasiti, da se imajo sniti
jutri dekleta od blizu in daleč v gradu in kaiera izmed

30

njih čevljiček obuje, tista postane njegova soproga. On
misli, da nobena druga nima tako majhne noge, more¬
biti pa se moti.“

Saj vidve sami tudi imata majhne nožiče, mogoče
ga obujeta.

Zaran sta si tesno povezali noge, da so jima bo¬
lečin tekle solze po licih, da bi mogli obuti tisti čevelj.

Uboga Pepelka ni vedela, kaj naj stori, ali naj gre
za njima ali ostane doma. A ljubezen je bila močnejša.
Šla je v klet in si oblekla modro obleko, čevljiček pa
si je zavila v ruto. Po vrhu pa si je oblekla vsakdanje
krilo in se podala na pot. Šla je naravnost v grad.
Tam je bilo toliko žensk, da se je komaj prerila v dvo¬
rano. Nekatere so še upale, da obujejo čevljiček, drugim pa
se je čitala žalost z lica, ker jim je bil premajhen.
Sredi dvorane je ležal usodni čevljiček na preprogi,
knez pa je sedel na prestolu in gledal žalosten na
vrvenje. Lica, ki ga je iskal, ni videl v dvorani. Ena
izmed zadnjih je bila Pepelka.

„Alina, poglej, ali ni tam naša Pepelka ?“

„Pa res! Kaj neki hoče tukaj? Čakaj, ta jih dobi.
Vse pusti doma in pride sem zijat."

Hoteli sta še več govoriti in groziti, a besede so
jima obtičale v ustih, ko je šla Pepelka k preprogi in
obuvala čevelj.

„To je ona!“ so kričale vse, ko so videle, da je
Pepelka smuknila v čevelj kakor nič.

Knez se je ozrl in skočil s prestola kakor strela,
da bi se prepričal, ali je resnica. Pepelka pa je vrgla
raz sebe vsakdanjo obleko in pokazala svoj drugi
čevelj.

„Ti si, draga moja 1“ se je začudil knez. „Ne muči

31

me več“, je pokleknil pred njo, »usliši mojo prošnjo,
bodi moja soproga!“

,,Če hočeš imeti preprosto dekle za ženo, naj bo,“
je rekla Pepelka.

Takoj je proglasil Pepelko za knegjnjo, sestri pa
sta omedlevali same nevoščljivosti. Srečni knez je pri¬
pravil gostijo, kakoršne še ni bilo. Pepelka je razodela
svojemu soprogo tajnost velikega bogastva in ga
prosila, naj se pelje z njo. Knez se je čudil krasoti in
lesku podzemeljskih dvoran. Kolikor so mogli naložiti
na voz, toliko sta vzela s seboj, in bilo je tega deset¬
krat toliko, kar je vsa zemlja vredna.

Kasala in Alina še vedno nista znali, kako je k
temu prišla sestra. Pepelka jima je odkrito razodela,
ker je zaupala njuni odkritosrčnosti. Sestri sta tajno
odšli v svoj grad in našli vrata v kleti. Ulomili sta,
ker ni bilo ključa. Ko sta videli toliko bogastva, sta

ostrmeli in jeli polniti žepe in vreče z zlatom in

dragimi kameni. Ni jima bilo dovolj, izsipali sta zgoraj
in šli še enkrat. Sedaj pa ju je doletela nesreča. Pri

vratih sta skočili dve črni mački na njiju in jima po¬

praskali lice, vrat in roke, da sta obležali brez zavesti.
Ko sta se privlekli z neizmernimi bolečinami iz kleti,
sta se ustrašili, kajti njuno gladko lice je bilo za vselej
razdrapano in popraskano. Zlata in dragih kamenov pa
tudi ni bilo več, le kup običajnega kamenja je ležal v sobi,
kjer sta bili izsipali vreče. To je bilo hudo! Lepota
proč, bogastvo proč!

Pepelka se je peljala s svojim soprogom po
starše. Siromaka sta bila stara dva, živela sta od milo¬
ščine. Kako čudo, da ju je zapustila skoro pamet, ko
se je pripeljala krasna kneginja po njiju, v kateri sta
spoznala svojo hčer. Živela sta odslej pri njej. Ko je

32

šla nekoč Pepelka gledat v tisto klet, ni bilo več vrat
in bogastva. Vse je izginilo. A ni žalovala, saj je
živela srečno in zadovoljno s svojim soprogom in je
imela toliko bogastva, da je lahko po materinsko
skrbela za svoje podanike.


O treh bratih.

Bil je kralj, ta je imel tri sinove. Daši je imel bo¬
gastva in vsega dovolj, vendar ni bil zadovoljen in nič
ga na svetu ni veselilo, ker je venomer bolehal. Mnogo
zdravnikov mu je skušalo vrniti zdravje, a nobenemu
se ni posrečilo. Nekoč je prišel star in vsled svoje
modrosti slaven mož, ki mu je tako svetoval: naj si
najde človeka, ki bi se podal na pot in poiskal grad,
v katerem je ptič, ki mu pri petju kaplja kri iz kljuna.
Če te krvi tri kapljice izpije, bo mahoma zdrav.

Ko so prišli sinovi k očetu, jim je naznanil star¬
čeve besede in jim velel, naj mu preskrbe takega
človeka.

„Kaj bi se na tuje ljudi zanašali, kar lahko sami
opravimo! Mi ti sami prinesemo ptiča; daj nam
denarja na pot. Najmlajši naj ostane pri tebi.“
Kralj jih ni rad puščal od sebe, nazadnje pa je dovolil.
Sinova sta odjezdila. Dolgo ni bilo od njiju ne sluha
ne duha. Kralj je pogostoma govoril o njiju z najmlaj¬
šim sinom, ki ga je tolažil, dasi je sam dvomil, da bi
brata prinesla ptiča. Ko je videl, v kakih skrbeh je oče,
se je odločil, da pojde po svetu za njima.

Kralj pa o tem ni hotel ničesar slišati, kajti ljubil
ga je najbolj izmed vseh in bi bil rajši izgubil onadva,
ko njega. Kraljevič pa ni imel miru, ker je bilo z očetom

34

vedno huje, in prosil je tako dolgo, da je dobil
dovoljenje.

Z očetovskim blagoslovom v srcu in denarjem v
žepu se je podal na pot. Dolgo in dolgo je hodil in
prišel na travnik sredi gozda. Oziral se je, kje bi bila
kaka steza in baš je hotel počivati, ko zagleda sredi
travnika mrtvo truplo. „Moj Bog' 1 , si misli, „tega siro¬
maka razneso vrane; če ga nihče ne pokoplje, pokop¬
ljem ga jaz.“ Pokopal ga je in legel ob grobu ter
zaspal. Tu se mu je sanjalo, da stoji pri njem starček,
ki kaže na košuto in pravi. „V zahvalo, da si moje telo
pokopal v zemljo, te pripelje ta košuta, kamor bi rad
prišel. Če bi me bila tvoja brata pokopala, bi jima bil
pokazal pot, a pustila sta me in vsled tega nista našla
ptiča.“

Nato je starček izginil, košuta pa je ostala. Kra¬
ljevič si je inel oči in vstal, košuta pa ga je prijazno
gledala in poskakovala pred njim, kakor bi ga klicala,
naj gre za njo. Košuta je poznala tako dobro vse poti
skozi gozd, da se mu ni bilo treba niti pripogibati
pod vejami. Nastala je noč in kraljevič je jel misliti,
kako bo sedaj v temi. Jedva pa se je spomnil noči,
je videl luč pred seboj. Ni vedel, kaj je to, in ko se je
natančneje ozrl, je opazil, da se svetijo konci košu-
tinih rogov. Ves strah ga je minil in pogumno je sto¬
pal, kamor ga je ta živa luč peljala. Dospel je v votlino
in našel pripravljeno mahovo postelj in mleka in
sadja do sitosti.

Zaran je šel zopet dalje in tako več dni zapored.
In prišla sta k neki gori, na kateri je stal visok grad.
Tukaj mu je nenadoma košuta izginila. Kraljevič se je
oziral, a ni je bilo. Domislil se je, da je morebiti na
koncu svoje poti. Grad je bil zaprt. Ko se je približal

35

3 *

vratom, so se sama širom odprla. Na dvorišču, na hod¬
nikih in v sobah ni našel žive duše. Šel je vedno da¬
lje in dalje. Kakor v zrcalu se je videl v srebrnih in
zlatih stenah; po sobah so bili razvrščeni naslanjači,
stoli, razno pohištvo in orodje, same krasne sobne pri¬
prave. V zadnji sobi je našel pri oknu kletko s ptičem,
ki je pel in spuščal iz kljuna kapljice krvi kakor rubine-
Hotel si ga je vzeti, poprej pa se je ozrl po sobi.
Groze mu je omahnila roka. Na rdečem aksamitovem
divanu leži vila krasna kakor boginja ; zdi se, da trdo
spi. Ena roka ji leži ob telesu, drugo ima pod glavo;
dolgi črni kodri se ji vijejo preko belih ramen do zla¬
tih robov na divanu. Bela halja je pokrivala bujno telo
in ena nožiča je videti izpod mehkega vznožnika. Kra¬
ljevič ni vedel, ali jo naj vzbudi ali ne. Nobena žilica
se ni gibala in vendar ni bila mrtva. „Če bi vsaj enkrat
odprla oči, vsaj eno besedo izpregovorila", si je želel
kraljevič, čudeč se krasni vili in čakal tri dni pri njej.
A ni se dočakal. Končno se ga je lotil strah, in spom-
nivši se bolnega očeta je sklenil, da odide s ptičem.

Vzel si je ptiča s kletko in se oziral zadnjič po
sobi. Na mizici pri divanu je ležal meč, steklenica vina
in kruh. Na meču je bilo napisano: „Če kdo z njim
trikrat mahne in reče: Vsem glave dol! so takoj vse
glave odsekane." Na steklenici je čital: „Kdor to vino
pije, je takoj zdrav, naj ima katerokoli bolezen." Na
kruhu je bil napis: „Če se nasiti z njim na stotine lju¬
di, nikdar ga ne bo manj."

„To so izvrstne reči", si je mislil kraljevič. Tukaj
jih itak nihče ne rabi, meni pa bodo koristile. Da bo
vedela, kdo je bil tukaj, napišem na mizo svoje ime."
In podpisal se je na mizo, zapisal, odkod je in kdaj je
bil v gradu. Potem je poljubil spečo devo, vzel ptiča,

36

meč, vino in kruh in zapustil grad. Medpotoma si je
kupil konja in jezdil s svojimi rečmi proti domu.

Dolgo, dolgo je jezdil in prijezdil je v neko me¬
sto, kjer je bil strahovit nemir. Vpraša, kaj pomenja
vse to, in sliši, da prihaja sovražnik z nebrojno vojsko
proti mestu, da pobije in požge vse; kralj se mu ne
bo mogel ubraniti. Kraljevič se je spomnil svojega
meča in ponudil kralju pomoč, češ, da se sovražne voj¬
ske ni treba bati. Kralj ga je z veseljem sprejel, dasi ni
mogel verjeti, da bi ga eden edini junak mogel rešiti. Ko
se je sovražnik približal, je potegnil kraljevič svoj ču-
dotvorni meč, mahnil z njim trikrat po zraku in zakli¬
cal: „Vsem sovražnikom glave dol!“ In glej, v tistem
trenotku so se kotalile sovražne glave po zemlji. Stra¬
homa in čudeč se so zrli vsi na kraljeviča in kralj ga
je peljal v grad in priredil njemu na čast slavnostno
pojedino. Z lepimi darovi je jezdil kraljevič zopet dalje,
meč pa je pustil kralju v spomin.

Za nekoliko dni je prijezdil do drugega mesta.
Vrata so bila zaprta. Trkal je in dolgo klical, preden
ga je slišala straža, ki mu je povedala, da ne sme nih¬
če v mesto, ker vlada v njem strahovita nalezljiva bo¬
lezen. Vsi meščani so bolni, tudi kralj in njegova dru¬
žina, in nobene rešitve ni. „Le pustite me noter, jaz
vam vsem pomorem." Straža mu je odprla. Jezdil je na¬
ravnost h kralju. Vsi ljudje so bili tako slabi, da so
jedva vlačili noge. Kralju je ponudil pomoč, ki jo je
sprejel z nepopisnim veseljem. Jedva je kralj pokusil
vina, je ozdravel; ravno tako je hipoma ozdravela kra¬
ljica in vsa kraljeva družina. Trumoma so prihajali v
grad bolniki in odhajali zopet zdravi. Bili bi zasipali
neznanega zdravnika z zlatom, a on ni sprejel ničesar,
temveč je odjezdil ter pustil kralju čudotvorno vino.

37

Imel je še ptiča in kruh. In prijezdil je v neko
mesto, kjer ni mogel v gostilni dobiti obeda. Krčmar
je tarnal, da nima ničesar več in da povsod ljudje la¬
kote umirajo. Ob tej priliki je bil dobrodošel njegov
kruh, ki ga je razdelil gladujočim meščanom, ne da bi
ga bilo manj. Odhajaje jim je pustil kruh in bil je
vesel, da je imel samo še ptiča.

In prijezdil je nekega dne k mestecu, kjer je videl
pred seboj postavljene vislice. „Koga bodo neki obe¬
sili ?“ si je mislil in nalašč jahal v mestece, da po¬
vpraša. Zvedel je, da sta približno pred letom prijahala
dva princa, ki sta imela obilo denarja in sta vse za¬
igrala, potem pa se zadolžila; ko sta nazadnje povzro¬
čila več pretepov, so ju zaprli, po noči pa sta hotela
uiti, toda prijeli so ju in danes ju obesijo.

Kraljevič se je ustrašil, kajti slutil je, da sta princa
njegova brata. Prosil je mestno gosposko, naj ga pe¬
ljejo k njima, in tukaj se je prepričal, da se ni zmotil.
Brata pa ga nista spoznala. Vprašal je gosposko, če je
mogoče popraviti z denarjem vso škodo, da jim plača,
kolikor bodo zahtevali. Gosposki je bilo ljubše, da so
dobili denar, in zahtevali so veliko vsoto, ki jo je
kraljevič takoj izplačal, potem pa odjahal z odkuplje¬
nima bratoma. Ko pa sta brata slišala, kdo ju je rešil
in da se brat vrača srečno s ptičem domov, ju je peklo
in vedno sta mislila, kako bi zabranila vrnitev. Blizu
očetovskega mesta sta ga prijela in pahnila v gozdu v
globoko volčjo jamo in mu iztrgala iz rok kletko s
ptičem. Nato sta jezdila domov in rekla očetu, da sta
našla ptiča. Oče se je prestrašil, ko mu nista ničesar
povedala o mlajšem bratu, ptič pa mu tudi ni nič po¬
magal, kajti ves dan ni odprl kljuna, kaj šele pel.

V tem je kraljevič v volčji jami obupoval. Glad

38

in zima sta ga mučila skoro do smrti. Kadar je kaj
zgoraj zašumelo, je kričal na ves glas. Tretjega dne je
šel neki kmet mimo jame in sr veselo žvižgal. Slišal je
klicanje v jami in prinesel drogove in vrvi, da bi po¬
magal nesrečniku ven. Kraljevič je srečno splezal navzgor.

„Za Boga milega, kako pa ste prišli tja dol ?*’

„Ne vprašuj me, prijatelj, rajši me nekam pelji,
kjer bi se ogrel in najedel; cele tri dni sem že v
tej luknji."

Uslužno ga je peljal kmet v svojo hišo in mu po¬
stregel. Ko se je nasitil in naspal, tedaj šele je povedal
kmetu o svoji nesreči.

»Hudodelca brez vesti sta vaša brata", se je hu¬
doval kmet, ko je vse zvedel. „Vaš ubogi oče je go¬
tovo žalosten in v skrbeh, kje ste neki ostali! Najbolje
bo, kadar se le malo okrepite, da pojdete v mesto."

Tako je tudi storil in kmet ga je spremljal. Kaka
radost je bila, ko je oče zagledal svojega ljubljenca.
Pripovedoval mu je takoj, da sta mu sinova ptiča sicer
prinesla, toda ta noče peti. Kraljevič ni zinil niti bese¬
dice, kaj se je z njim zgodilo in kaj sta mu naredila
brata, pa tudi kmetu je prepovedal o tem govoriti. Nato
je zahteval, naj mu pokažejo ptiča, in ko so mu kletko
prinesli, je poklical ptička, f  ki je takoj spoznal znani
glas in poletaval in zapel. Vsi so se čudili, videč, da
kapljž ptičku živa kri iz kljuna. Kraljevič je prestregel
kapljice v zlato posodo in jih prinese! očetu. Jedva jih
je oče použil, je bil zdrav.

Brata sta bila v strahu, da se bo kraljevič maščeval,
a on se ni niti z besedico zmenil za to, dasi je imel
pravico. Kar je bil doma, je živel bolj zase, najrajši je sede-
val v svoji sobi in se zabaval s ptičkom ali hodil na
lov. Krasne speče vile ni mogel pozabiti.

39

Speča kraljična se je prebudila, ko je odnesel
kraljevič ptiča. S tem ptičkom je bila rešena kletve,
toda nič ni vedela, kaj se je z njo zgodilo in kdo je
bil pri njej. Istočasno z njo so se prebudili njeni ljudje,
ki so bili z njo vred v gradu zakleti. Pregledala je
grad in bito ji je čudno, kam so izginile one tri reči,
meč, vino in kruh, in kdo je ptiča odnesel.

V tistih časih je le malokdo znal čitati in pisati.
Samo kralji in visoka gospoda so si plačevali učene
može, ko so učili njihove otroke. Tako se je bila tudi
naša kraljična naučila, ker je bila visokega rodu. In
kako je bilo dobro. Nekega dne je našel služabnik na
mizi napisane besede in opozoril kraljično. Kraljična je
čitala kraljičevo ime, kdaj je tam bil in zakaj. Sedaj je
vedela, kdo je njen rešitelj. Takoj je sklenila, da ga
poišče. Velela je ljudem, naj ji pripravijo vse za pot

Prišla je najprej v mesto, kjer je kraljevič pustil
meč. Ko se je pripeljala, so ji takoj pripovedovali o
čudotvornem meču. Bila je vesela, da je prišla na sled,
in se je dala pri kralju oglasiti ter ga prosila, naj ji
vrne meč, ki se ji je izgubil iz grada. Kralj se ni
obotavljal ih ji je izročil meč. Peljala se je dalje. V
drugem mestu je našla vino, v tretjem pa kruh, in
oboje je dobila.

Nazadnje se je pripeljala v mesto, kjer je stanoval
njen rešitelj. Takoj je poslala kralju služabnika s prošnjo,
naj pošlje k njej sina, ki je odnesel ptiča iz zakletega
gradu. Ona ni vedela, da ima kralj tri sinove, kralj pa
ni vedel, da je najmlajši sin odnesel ptiča. Rekel je
torej starejšima, ki sta šla h kraljični, nadejajoč se bo¬
gatega plačila in upajoč, da si kraljična izvoli enega izmed
njiju za moža. A slabo sta naletela. Ko sta prišla h
kraljični, se je začudila, da prihajata dva; vprašala je,

40

kaj je z mečem, vinom in kruhom, a ničesar nisia ve¬
dela. Spoznala je, da sta hudobneža, in zagrozila jima
je s kaznijo. Tedaj sta priznala, da je njun brat pri¬
nesel ptiča.

Kraljična je velela služabnikom, naj ju zvežejo in
stražijo in je poslala po naj mlajšega. Ta je šel rad in
nerad; rad je šel, ker je kraljičino ljubil, nerad pa, ker
se je bal za očeta, če bi se kraljična maščevala. Močno
mu je tolklo srce, ko je stopil pied njo. Pokleknil je
in prosil odpuščanja. Pred letom si je želel slišati od
nje samo eno besedo, sedaj pa se je prve besede bal.
Beseda pa ni bila stroga, kajti kraljični je krasen mla¬
denič ugajal, in bila je vesela, da jo je ljubil in vse leto
na njo mislil. Odpustila mu je, on pa ji je moral po¬
vedati, kako je vse bilo. Zdaj šele je spoznala hudob¬
nost njegovih bratov. Pustila je kraljeviča v sobi, vzela
meč in šla k onima dvema. Trikrat je zamahnila, trikrat
ganila ustnice in dvoje trupel je ležalo brez glav na
tleh. Služabniki so trupli- odnesli, ona pa se je vrnila h
kraljeviču, svojemu ženinu.

Stari kralj jez velikim veseljem sprejel sina in njegovo
nevesto. Nevesta mu je vse razodela in kralj je strmel
nad hudobnostjo starejših sinov in nad dobroto naj-
mlajšega ter je rad blagoslovil njuno poroko. Kaj se
je z onima sinovoma zgodilo, ni nihče vedel, kajti
kraljična je rekla, da sta ušla, ker se bojita kazni. Za
nekoliko dni so slavili poroko. V .vsej deželi ni bilo
človeka, ki bi ne bil dobremu kraljeviču žele! sreče.
Saj se mu je tudi do smrti s krasno soprogo dobro
godilo.

41

O Solnčniku, Mesečniku in Vetrniku

Živel je svoje dni kralj, ki je imel sina in tri
hčeie. Zgodilo se je, da se je odpeljal s kraljico na tri
dni iz gradu. Izročil je torej grad in hčere sinu in mu
strogo naročil, naj ne počenja nikakih neumnosti, ker
je vedel, da rad sestre draži.

Jedva pa je kraij iz gradu odnesel pete, je princ
Silomil zaukal in hitel k sestram. Našel jih je na vrtu.
„Čujte, dekline," je kričal že od daleč, „zdaj smo sami
doma. Tri dni se lahko igramo, kakor se hočemo. Jaz
sem kralj in vi me morate ubogati."

„Kdo bi se s teboj igral," so odgovarjale sestre,
lepe kraljične kakor rožni cvet. „Ti nas dražiš in jeziš;
pusti nas rajši pri miru ; mi te ne bomo ubogale."

„Če me ne boste ubogale, ne dobite ne jesti ne
piti in dam vas zapreti v vaše sobe, kjer mi ostanete,
dokler se ne vrnejo stariši."

„Le počakaj, ti zdražbar! Kaznovale te bomo, da
boš pomnil."

Nalomile so vej, natrgale cvetic in jih metale na
brata; on je bežal in jih zopet preganjal in tako so se
dražili do večera.

„Koliko se človek s temi dekleti naježi 1" je rekel
mladi kraljevi namestnik, ko je legel na ležišče. Kar se

42

odpre tiho okence in nekdo zašepeče: „Da se ti ne
bo treba jutri s tremi jeziti, daj eno meni.“

„0 prav rad; kdo pa si ti ?“ je vprašal kraljevič,
misleč, da nekdo uganja šale z njim.

Jaz sem kralj solnca in hočem imeti tvojo sestro
za kraljico."

„Počakaj torej malo, prinesem jo. Za njo bo velika
čast, če postane tako vplivna kraljica." In tekel je v
spalnico najstarejše sestre, vzel jo v naročje, odnesel
v svojo sobo in jo porinil skozi okno. Solnčnik, njen
ženin, jo je odnesel po zlatem mostu v solnčno palačo.

Zarana je povedal Silomil sestrama, kaj se je z
njuno sestro zgodilo. Bilo je krika in groženj, da je
prihajalo kraljeviču tesno; ves dan nista izpregovorili
z njim, šele zvečer, ko sta odhajali v svoji sobi, je pri¬
tekla starejša sestra k bratu in mu pošepetala na uho :
„Če pride k tebi ponoči zopet ženin, ne odpravljaj ga
s praznimi rokami."

„Glejmo!“ si je mislil Silomil, „niti bi ne rekel,
da bi si sestri tako želeli ženinov; zarana sta delali,
kakor bi do smrti ne hoteli z menoj izpregovoriti, zdaj
pa še sami prosita."

V svoji sobi ni mogel zaspati, čakajoč novega
ženina. O polnoči je potrkal nekdo na okno in Silomil
se je takoj oglasil: „Kdo je ?“

„Kralj meseca sem in tvojo sestro želim za soprogo."

„Počakaj, počakaj, takoj grem po njo." In hitel je
po sestro, prinesel jo dol in položil na okno. Mesečnik
jo je vzel v naročje in jo odnesel po srebrnih oblačkih
v mesečno palačo.

Zjutraj je pripovedoval Silomil vse zapuščeni
sestri, ki se je jokala in grozila, kaj bo oče rekel.

43

Zvečer pa je prosila tudi ona, naj ji preskrbi ženina.
Ko je kraljevič legel, je potrkal zopet nekdo močno na
okno. „Ali prihajaš tudi ti po sestro ?“ je vprašal takoj
kraljevič.

„Prihajam, če mi jo daš.“

„Kdo si ?“

»Kralj vetrov."

»No, imel bom poštene svake", si je mislil Silomil
in tekel po najmlajšo sestro. Položil jo je za okno,
Vetrnik pa jo je vzel in sedel z njo v sinjeoblačni voz,
ki so ga potegnili štirje bujni konji v zrak.

Ko se je vračal kralj s kraljico s svojega poto¬
vanja, je prišel kraljevič sam naproti. Kralj se je čudil,
kako da ne prihajajo z njim kraljične, in je vprašal
Silomila, kje so.

»Ljubi oče, vse tri sem omožil."

»Kaj praviš ?“ so vzkliknili stariši.

»Zares; ena je sedaj kraljica solnca, druga kraljica
meseca, tretja pa kraljica vetrov." Kraljevič je vse po¬
vedal, kako je bilo.

Ko so slišali starši o veliki sreči svojih hčera,
jim je polegel srd na sina, in očitali so mu samo to,
zakaj ni počakal na nje.

Kraljeviču pa je bilo kmalu žal, ko ni bilo sester
doma. Gnalo ga je za njimi po svetu in prosil je, če
bi smel oditi. Z očetovim dovoljenjem je sedel na konja
in odrinil v svet.

Jahal je več dni in prijaha! na zeleno loko, kjer
je ležala množica mrtvih teles. Kaj se je neki tukaj
zgodilo ? Bila je bitka, ka-li ? Jezdi dalje in zagleda za
gričem grad. Pri odprtih vratih sedi starček, ki mu pravi:

44  -

»Gospod, vi jezdite tako pogumno v ta grad; ali ne
veste, da vas čaka smrt ?“

»Zakaj ? Kdo stanuje v tem gradu ?“

»Lepa kraljična stanuje v njem, ki je tako močna,
da ceio vojsko premore. Še te dni se je merila z nekim
mogočnim kraljem, ki jo je hotel izlepa ali izgrda dobiti
za ženo; ona je bila pri volji vzeti ga za moža, če jo
premore. Kaj mu je pomagala vsa vojska! Ali niste
videli mrtvecev na loki ? Kaj boste šele vi proti njej ?“
»Naj je, kakorkoli, poskusim vendarle," je odgo¬
voril Silomil in se spustil v grad. Na dvoru je zlezel
s konja in brez zapreke stopil v grad. V neki sobi, ki
je bila neizmerno okrašena, je videl na steni meč, ki
je sam poskakoval iz nožnice. »Ti menda grozno rad
sekaš," je rekel Silomil, »midva spadava vkup, le pojdi
k meni." Potegnil je nemirni meč iz nožnice in porinil
svojega na njegovo mesto.

Jedva ju je menjal, je vstopila iz sosedne sobe
prekrasna deva, ki je rekla ponosno neznanemu tujcu :
»Kako se drzneš priti v moj grad ? Ali ne veš.
kaj ti grozi ?“

Silomil je tako občudoval njeno krasoto, da ni
vedel, kaj mu je rekla, šele ko je svoje besede pono¬
vila, je odgovoril: »Kaj bi mi grozila? Kako bi mogla
ti, krasna deva, biti tako kruta, da bi me hotela ubiti ?“
»Ubiti te nočem, toda bojevati se moraš z menoj."
Če zmagaš, bom jaz tvoja sužnja in tvoje bo vse, kar
tukaj vidiš; če ne, moraš umreti."

»Dobro", je odgovoril kraljevič, vzemi torej meč."
Kraljična je priskočila k zidu, potegnila meč in v
ognjevitosti ni opazila, da ni njen. Jedva sta se meča
dotaknila, je bil njen na dvoje in padel ji je iz roke

45

„0 gorje !“ je zaklicala." Sedaj sem tvoja sužnja."

»Nisi sužnja", je rekel Silomil. »Gospodari nad
vsem in tudi nad menoj, samo ne odganjaj me odtod."

Poveljuj, vse se bo zgodilo."

„Ce smem velevati, bi imel samo eno povelje za
tebe: da me pustiš tukaj in me vzameš za svojega
soproga."

»Tvoje povelje rada izpolnim," je rekla deva in
mu podala roko. »Ti mi ugajaš; močnega in junaškega
moža sem si vedno želela in ti si dokazal svoje junaštvo."

Kraljevič ji je poljubil roko, ona pa je pravila :
»Pred svatbo pa mi moraš dovoliti, da se na sedem dni
odpel; am iz gradu."

»Kam se odpelješ ?“

»Tega ti ne smem povedati. Tukaj imaš ključe
do vseh sob in zakladov, kar jih je v gradu. Ene edine
komnate, ki jo odpira ta zlati ključ, ne smeš odpreti,
če me hočeš za ženo imeti."

Silomil si je shranil ključe in obljubil, da v korn-
nato ne pogleda. Nato se je ločil od kraljične in ona
je odšla. Prvi dan je hodil po gradu, ogledoval si vrto¬
ve in se razgovarjal s služabniki. Drugi dan se mu je
jelo tožiti in ves dan ni mislil na nič drugega, ko na
nevestino prepoved. »Morebiti me je hotela samo izku¬
šati", je govoril sam sebi in sukal zlati ključek v rokah.
»Kaj bi tam le moglo biti, da bi tega kot bodoči mož
ne smel videti ? Saj. ne bo spoznala, četudi pogledam."
Tako se je izgovarjal radovedni Silomil, odvezal zlati
ključ in šel v komnato. Tukaj je našel z razbeljeno
verigo k zidu prikovanega človeka.

»Kdo si ti in kaj tukaj delaš ?“ je vprašal kraljevič.

„0h, prosim te, pomozi mi odtod. Jaz sem kralj

46

ognja. Mogočna kraljična, ki sem jo snubil, me je v
bitki premagala; moral sem bežati, ko je pobila vse
moje ljudi; ona pa me je dohitela in tukaj prikovala. 11

Siiomilu se ni zdelo varno prikovanega jetnika
odvezati, ker pa je tako milo prosil, naj mu vsaj za
trenutek olajša, se ga je usmilil in presekal z mečem
verigo. Kralj je takoj izginil. Zdaj se je Silomil prestrašil,
tekel za njim, če bi ga kje dohitel, pa zastonj. Straho¬
ma je pričakoval nevesto; minilo je sedem dni, minilo
dvakrat sedem dni, a ni je bilo. Uvidel je, da se izpol¬
nijo nevestine besede in da je vse izgubljeno.

Spomnil se je sedaj svojih mogočnih svakov.
Morebiti vedo oni, kje je njegova nevesta. Ukazal je
takoj, naj mu osedlajo najhitrejšega konja, na
katerem je zdirjal iz gradu. Najprej je prijezdil k Solnč-
niku, kjer sta ga sevtra in svak z veseljem pozdravila.
Vprašal je, če vesta kaj o močni kraljični ?

„Ljubi moj, tega ne vem. Morebiti pa ve tvoj drugi
svak. Mesečnik. Če hočeš, spremim te k njemu." Siiomilu je
bilo ljubo in Solčnik ga je nesel na zlatih perotnicah k
svaku Mesečniku.

»Dobrodošel, svak; kako pa si zašel sem?"

„Oh, ljubi svak, nevesta se mi je izgubila, in k
tebi prihajam pomoči prosit, ker ne vem, kje je. Solč¬
nik mi ni mogel svetovati, zato si mislim, da ti kaj veš."

»Dragi moj", je odgovoril svak po kratkem raz¬
mišljanju, »jaz tudi na vem za njo; toda svak Vetrnik
pozna gotovo njen sled, kajti on zapihne v vsak koti¬
ček. Če hočeš, te zanesem k njemu."

»Bodi tako prijazen, veselilo me bo.“

Silomil ni utegnil odgovarjati sestri, ki ga je spra¬
ševala o tisočerih rečeh. Mudilo se mu je in priganjal

47

je svaka k odhodu. Solnčnik se je vrnil na svoj dom,
Mesečnik pa je nesel Silomila na srebrnih oblakih k
Vetrniku. Baš je stalo četvero bujnih konj v sinjeob-
lačni voz zapreženih in čakalo svojega gospoda, ko
se je prignal Silomil k Vetrnikovi palači.

„Glej ga, glej, to je svak! Kaj pa tebe vodi k
nam?“ Tako je zaklical Vetrnik, da je slišala žena, ki
je z velikim veseljem prihitela, da sprejme brata.

„Ljubi svak, prosim te, povej mi, kje je moja ne¬
vesta, tista močna kraljična. Izgubila se mi je in tebi bo
baje gotovo znano, kje je.“

„Seveda mi je znano, a kaj ti to pomaga, ker je
ne dobodeš.“

»In kje je?‘

„Globoko pod zemljo v ognjenem gradu je pri¬
kovana. Tisti mož, ki si mu presekal verigo, je bil
kralj, ki ga je ona premagala; ko si ga osvobodil, se
je spustil za njo, da se maščuje. Dohitel jo je in vzel
s seboj v ognjeni grad, ter jo tam prikoval. Verjemi,
da bi se bila že davno popekla, če bi je jaz ne hladil."

„Tega trpljenja je moja nepokornost kriva!" je
jadikoval ubogi kraljevič. „Ali res ni sredstva, da bi jo
osvobodil?"

„Je sredstvo, eno edino. Poslušaj ! Ognjeni kralj
ima bistrega konja, ki te dohiti, če si tudi sto milj pred
njim. Nič ti torej ne pomaga, če bi bežal tudi na naj¬
hitrejšem konju in hotel nevesto odnesti. Konja moraš
imeti, ki je hitrejši nego kraljev."

„ln kje dobim takega konja ?“

„Takega konja ima ona čarovnica. Ta pa je straš¬
no hudobna in je mnogim ljudem, ki so je prišli česa
prosit, že vzela življenje. Vendar pa lahko poskusiš;

48

jaz te zanesem v njen grad, prej pa se moram še s
Solnčnikom in Mesečnikom zaradi tebe posvetovati.
Ostani ta čas pri moji, ženi."

„Pojdi, bratec, pojdi! Malo si počiješ in se okrep¬
čaš, potem pa mi poveš, kaj delata oče in mati", je
pravila sestra in peljala Silomila v palačo.

Vetrnik je sedel v oblačni voz, konji so zarezgetali,
zatresli blestečo grivo, ponosno se vzpeli in odnesli
svojega gospoda. Silomil še ni vsega dopovedal in že
se je Vetrnik vrnil,

„Kako si opravil ?“

„Dobro, tukaj imaš palčico pol zlato, pol srebrno.
Kadarkoli boš potreboval naše pomoči, porini jo do
polovice v zemljo, in mi ti pomoremo. Zaupaj v nas,
mi te ne zapustimo."

Silomil se je poslovil od sestre in stopil h kralju
v voz. Tri dni in tri noči sta se peljala neptenehoma,
preden sta dospela v dolina, kjer je živela čarovnica.
Tam sta se ločila s svakom.

Krepko je korakal kraljevič h gradu, ki je stal
med črnimi skalami. Namesto vrtov se je razprostiralo
okoli njega barje in puščava, kjer niti oset ni rastel;
namesto zida pa je bil okoli gradu plot, na katerem so
bile nataknjene same človeške lobanje. Vrata se

odpro in naproti mu pride čarovnica ; namesto
las so se ji vili po sencih sami modrasi ;

v očeh so ji sedeli baziliski, in ko je odprla upadla
brezzoba usta, je siknilo iz njih gadje želo. Nos je ime¬
la kakor orlovski kljun in po bradi ji je rastla rjava

dlaka. Na grbavem telesu je visela siva robača, okoli
katere se je vil namesto pasu gad. „Česa iščeš tukaj ?“
je vprašala Silomila z ostrim glasom.

49

4

,.Služiti hočem pri tebi“, je odgovoril in duša
je trepetala v njem, kaj neki mu ta nestvor odgovori.

..Služiti, hm! Ali veš, kaj se pravi pri meni
služili ?“

„Ne vem, pa mislim, da je prijetna služba."

„Pri meni se služi samo tri dni in noči; kdor pa
mojih ukazov ne izvrši, temu se godi kakor tistim, ka¬
terih lobanje tukaj vidiš." Pokazala je na grozni plot s
koščenim prstom, na katerem je imela nohet tri palce
dolg. „ln kako mezdo želiš ?“

„Nič drugega nego tistega konjiča, ki ga imaš
nekje shranjenega."

„Dobiš ga, če vse izvršiš, kar ti ukažem", je rek¬
la starka in baziliski v očeh so ji radosti poskakovali,
da je zopet nekdo obvisel v mreži.

Prvi dan ga je peljala v hlev, kjer je stalo dva¬
najst železnih žrebcev, in je rekla: „Te žrebce naženeš
v ograd za gradom in če ti bo zvečer samo eden
manjkal, izgubiš glavo." Nato je udarila vsakega žreb¬
ca z bičem in žrebci so sami dirjali v ograd. Novi
pastir pa je imel trdo delo, kajti žrebci so se razleteli,
čim so zapustili hlev in najbrž bi ne bil dobil niti ene¬
ga, če bi mu ne bili prispeli svaki na pomoč. V največjem
strahu se jih je spomnil in utaknil palčico v zemljo.
Hipoma je začelo solnce tako pripekati okoli ograje,
da so žrebci iskali pred vročino zavetja v ogradu. Zve¬
čer ie prišla baba gledat in se ie zelo čudila, da so vsi
konji lepo na paši, Šilomilu pa ni rekla besedice.

Drugega dne ga je peljala zopet v hlev, kjer je
stalo štiriindvajset žrebcev. „Te konje boš zopet pasel
v istem ogradu in če ti kateri uide, izgubiš glavo."
Vsakega žrebca je švignila z bičem in žrebci so drveli

50

v ograd kakor stekli. Tokrat je bil Silomil pametnejši.
Da bi mu ne poskakali preko ograje, je porinil palčico
takoj v zemljo, in začela je divjati taka burja, da se je
konji niso mogli ubraniti in so morali ostati v ogradu.
Zvečer je baba prišla in ukazala nagnati žrebce v hlev,
v srcu pa jo je močno jezilo. Premišljevala je, kako
delo bi mu naložila na tretji dan.

Pozno večer se je šel kraljevič sprehajat. Tukaj
ga je srečal mesec in mu rekel: .Jutri boš imel hudo
delo; podojiti moraš dvanajst divjih krav in iz mleka
napraviti za čarovnico kopel. Ona ti ukaže, da se ti
prvi skoplješ; stori to brez strahu. Sedaj idi za grad
in kjer najbolj moj žar sveti, tam najdeš zlat bič. Bič
si dobro shrani in kadar greš dojit, švigni z njim vsako
kravo; videl boš, da bodo stale kakor ovčice. In ko
boš jezdil konja odtod, skoplji ga v najbližjem ribniku,
potem pa jezdi po svojo nevesto."

Silomil je zahvalil svaka in šel po bič. Za gradom
je mesec močno svetil na neko mesto, kjer je stala vi¬
soka lipa, in tain je našel bič. Shranil ga je dobro in
šel spat. Zgodaj zaran ga je čarovnica prebudila in ga
peljala na dvor v hlev, kjer je bilo dvanajst krav, ki
so kakor divje rogovilile in žulile po hlevu.

„Te krave moraš podojiti in iz mleka zame na¬
praviti kopel", je rekla baba in odšla.

Silomil je vzel bič in udaril z njim vsako kravo.

Vse so stale kakor ovčice in dajale mleko. Ko je vlil

mleko v čeber, je bilo tako vroče, da je skoro vrelo.
Potem je šel po čarovnico, ki se je jeze tresla in tekla

na dvorišče, da se prepriča, ali je res podojil krave.

Videla je, da je vse v redu. Porinila je prst v vroče

5t

4 '

mleko, potem pa rekla kraljeviču: „Sedaj se moraš tu¬
kaj skopati", misleča, da se bo bal.

„Zakaj ne? Prej pa mi pripelji konja, da se pre¬
pričam, če ga res imaš."

Baba je šla in kmalu pripeljala konja, kipa je bil
tako umazan in slok, da kraljevič ni mogel verjeti, da
bi bil najhitrejši na svetu. Prijel ga je za uzdo, prive¬
zal k stebru in zlezel v kopel. Kar je zapihal veter in
ohladil mleko, da se je Silomil lahko mirno kopal. Ko
se je izkopal, je bil sedemkrat krasnejši nego prej. Ča¬
rovnici je ugajal zali dečko. Mislila si je: „Počakaj,
zdaj se skopljem jaz in bom tudi sedemkrat lepša, po¬
tem pa si te tukaj pustim." Zlezla je v čeber, nato pa
je začelo solnce tako pripekati, da je mleko zavrelo.
Baba je kričala in hotela ven, toda ni mogla zaradi
solnca, ki je svoje žarke tako močno v njo upiralo, da
se je zdelo, kakor bi žarki samih plamenov od vseh
strani prhali v njo. Na pol se je skuhala, na pol pa
spekla. Silomil pa ni bil neumen, da bi ji pomaga! ;
skočil je na konja in zdirjal iz gradu.

V prvem ribniku je skopal konja. In glej, kaka
izprememba! Umazani in sloki konj je bil bel kakor
sneg in gladek kakor svila; griva in rep sta bila iz samih
zlatih niti, zlate podkove so se iskrile, z ušesi je strigel
in metal ponosno glavo, da mu je letala griva kakor
zlati zavrnk; okoli vratu.

Ni trajalo dolgo in Silomil se je ustavil v gradu
ognjenega kralja, kjer je videl prikovano nevesto. Po¬
tegnil je meč, presekal verigo, vzel ljubico v naročje
in odjezdil kakor blisk. Kralj je gledal baš skozi okno,
ko je zlatogrivček švignil čez cesto; spoznal je na
njem kraljeviča z osvobojeno kraljično. Srdit je hitel na

52  —

dvorišče, sedel na hitrega konja in se gnal za begu¬
nom. Toda kako se je zmotil! Zlatogrivček je bil že
tako daleč pred njim, da ga je bilo videti samo še ka¬
kor belo golobičico. Zaman je priganjal z ostrogami
konja, kajti solnce je, tako žgalo, da je lil pot cur¬
koma z njega. Kralj pa mu ni privoščil miru. Kar se
dvigne tak vihar, da zasuče kralja s konjem vred v
zraku in ga žene nazaj k ognjenemu gradu, kjer ga
trešči utrujenega ob tla. In zarekel se je kralj, da do
smrti ne bo več poskušal polastiti se močne kraljične.

Zlatogrivček je prinesel svoja gospoda do njune¬
ga gradu. Silomil pa nj ostal tukaj. Drugega dne ga
je ponesel zlatogrivček k njegovim starišem, ki so mis¬
lili, da je njihov sin že davno mrtev, ker ni bilo sluha
o njem. Kako je bilo njihovo veselje, ko so zagledali
svojega ljubljenca mnogo krasnejšega s tako lepo ne¬
vesto, si lahko vsakdo misli. Na svatbo so prišli tudi
Vetrnik, Mesečnik in Solnčnik s svojimi ženami, ki jih
je Silomil iskreno zahvaljeval za pomoč. Po svatbi sta
se vrnila mlada poročenca zopet v svoj grad, kjer sta
zadovoljno živela. Zlatogrivčku se je dobro godilo in
še vnuki kralja Silomila so se radi igrali z niegovo
zlato grivo in jezdili na njem.


O Marički.

Luka je bil premožen kmet, ki je pa rad popival.
Ni bilo čuda, da mu za nekoliko let ni ostalo nič več,
ko razbita koča. Tedaj je prišel šele k pameti. Sedaj bi
bil gospodaril, če bi bilo s čim. Dokler je živel v dob¬
rih razmerah,” si je često želel vsaj enega otroka, Bog
pa ga ni uslišal; ko pa si ga ni želel, ker ni imel sam
zase kaj jesti, mu je žena porodila dekletce. Praskal se
je za ušesom nad neljubim blagoslovom, toda kaj si je
mogel. Šel je torej k neki siromašni znanki in jo prosil,
da bi njegovemu otroku pri krstu kumovala, ona pa se
zastonj ni hotela niti ganiti. Nevoljen vsled ljudske
nehvaležnosti se je vrnil k ženi in ji povedal.

„Vidiš, Luka,“ je pravila žena, „kako je, če človek
ne gospodari; dokler smo bili bogati, nam je sam žu¬
pan storil vse povolji, sedaj pa nam niti zadnja kočarica
noče postreči. Ubogo dete, kako se trese; saj nimam
niti borne plenice, da bi ga zavila; na goli slami mora
ležati ! O Bog, usmili se nas!“

Tako je tarnala in jadikovala uboga žena in na¬
gega otroka 'kropila s solzami. Hipoma pa si je otrla
solze in se radostno ozrla na moža, ki je stal pri njej
z založenimi rokami, ter rekla: »Prosim, te, Luka, idi k
bivši sosedi, ona je premožna in jaz sem bila njenim;

54

otrokom kuma, idi in prosi ji, naj bo ona sedaj moje¬
mu otroku kuma."

„Ne vem, ljuba žena, ne vem, če se ne motiš;
meni se zdi, da nič ne opravim."

S težkim srcem je stopa! Luka mimo svoje bivše
kmetije k stari sosedi.

„Bog vam daj dober dan, ljuba kuma!“ je pozdravil
Luka, vstopivši v sobo. „Moja žena vas lepo pozdravlja
in ker smo dobili hčerko, vas prosi, da bi ji bili pri
krstu za kurno."

„Ljubi Luka", je rekla soseda zlovoljno, „rada bi
šla, toda časi so slabi, človek potrebuje vsak krajcar,
in takim beračem, kakor ste vi, mora mnogo založiti;
zakaj ne greste drugam, zakaj ravno k meni ?“

„Ker je vam žena tudi kumovala."

„Aha! Hočete torej plačilo za posojilo in jaz naj
vam toliko dam, kolikor vi meni ? Če bi bila tako rado¬
darna, kakor ste bili vi, bi prišla tudi tako daleč. Idite,
idite, ne grem niti stopinje."

Luka ni rekel nič in je odšel jokaje domov. „Vidiš,
draga moja, vede! sem, da nič ne opravim. A nič ne
de, Bog nikogar ne zapusti, Daj mi otroka, sam ga
zanesem h krstu, za kumo pa si vzamem, kogar naj¬
prej srečam."

Žena je zavila dete v košček starega krila in ga
s solzami položila možu na roke. Luka je moral čez
polje, kajti cerkvica je stala precej daleč za vasjo. Ka¬
kih sto korakov daleč, kjer so se ceste križale, je sre¬
čal Luka staro babico; ko jo je zagledal, je takoj skle¬
nil, da jo poprosi, naj je otroku za kumo.

„Ljuba babica, prosim vas za majhno uslugo. Jaz
sem ubog kočar iz te vasi; danes mi je žena porodila

55

dekletce in šel sem prosit k sosedam, da bi nam ka¬
tera kumovala, pa nobena ni hotela iti, ker smo siro¬
maki; vzel sem otroka sam in sklenil, da naprosim
tisto, ki jo najprej srečam. Vas sem najprej srečal, pro¬
sim vas torej, bodite nam za kumo.“

„1, to vam rada storim; dajte otročička in pojdite!"

Luka ji je dal otroka in šla sta k cerkvi. Duhov¬
nik se je baš nekam odpravljal, kar pride cerkovnik in
naznanja, da prihajajo h krstu. „Tisti ničvredni Luka je
zunaj, ki nima sam, kar bi v usta dal.“

Med tem je vstopil Luka s kumo. Babica je opa¬
zila, kako se cerkovnik nevoljno ozira in da nič po¬
sebnega ne pripravlja h krstu. Potegnila je iz žepa
svetel dukat, stopila k duhovniku in mu ga porinila v
roko. Duhovnik se je začudil, zašepetal cerkovniku na
uho, naj mu da oblačilo, in krstil otroka ubogega Luka
tako slavnostno, kakor najbogatejšemu meščanu. Deklet¬
ce je dobilo ime Marička. Po krstu je spremljal duhov¬
nik kumo do vrat, cerkovnik pa za vrata, kjer je tudi
dobil napitnino.

Na mestu, kjer je srečal Luka babico, mu je ba¬
bica podala otroka in potegnila iz žepa zopet dukat,
ki ga je porinila za plenico in pravila: '„Iz tega zlata,
ki ga otroku zalagam, boš imel toliko, da ga lahko
dobro vzgojiš; kadar bo deklica dvanajst let stara, pri¬
pelji jo sem, potem si jo vzamem jaz k sebi na neko¬
liko let, če vam bo pogodu. Ker pa se v dvanajstih
letih mnogo izpremeni, ti napravim na tem mestu zna¬
menje, da ga lahko najdeš." Potegnila je iz neder ze¬
leno šibico in se dotaknila z njo zemlje; takoj je po¬
gnal krasen rožni grmič poln cvetov, babica pa je iz¬
ginila. Luka se je čudil in oziral, babice pa ni bilo

56

več. Kdo ve, kako dolgo bi bil stal, če bi se ne bila
Marička začela jokati. To ga je spomnilo na dom.

Žena ga ni mogla dočakati. Glad, žeja in bo¬
lečine so jo mučile; v hiši ni bilo skorjice kruha, ne
denarja. Kar stopi Luka v sobo.

„Žena! ne tarnaj; angel Gospodov nam je pomo-
gel. Tukaj imaš svojo Maričko. Preden pa dete polju¬
biš, potegni zavitek iz plenic, da boš videla, kako
odlično kumo je imelo.

Žena je segla za plenico in potegnila — polno
pest cekinov. „Moj Bog 1“ je vzkliknila in strahu izpu¬
stila dukate, da so se razkotali po raztrgani odeji in
slami. „Luka, kdo ti je dal toliko denarja ?“

„Jaz sem gledal prej nego ti in čudil sem se bolj
nego ti. Le poslušaj, da ti povem. 11  Nato je pripovedoval,
kako je bilo s kumo, in je nazadnje dodal: „Na poti
domov mi ni dalo miru. Pogledam zavinek in namesto
enega dukata jih držim polno pest. Ustrašil sem se in
spustil nazaj v plenico, misleč si: »Počakaj, ženi ne
poveš nič, naj si sama izvleče te zlate kolače, ta bo
zijala."

Začela sta pobirati, toda novo čudo! Kjer je ležal
eden dukat, tam sta jih našla deset. Ko sta vse pobrala,
jih je bil lep kup.

„Moj Bog!" je pravila žena in strahoma gledala
kup zlata, »ali nam bo ta denar blagoslovljen ?
Kdo ve, če ni bila babica hudoben duh, ki hoče
s tem denarjem kupiti naše duše ?"

»Povej mi, žena, kako si tako čudna? Ali misliš,
da bi hudi duh šel z menoj v cerkev, se pustil kropiti
s posvečeno vodo in se celo prekriževal? Le pomisli
si to. Da bi bila navadna ženska, tega ne pravim; bil

je dober duh, ki ga je poslal Bog na pomoč, zato me¬
nim, da lahko ta denar z mimo vestjo ohranimo. Po
noči ga zakopljem pod hruško, da ga nihče ne ukrade,
en dukat pa vzamem, da ga menjam pri županu, da
nakupim mleka, jajec, kruha, moke in ti pripeljem žen¬
sko, ki ti bo kuhala. Jutri se podam v mesto po oble¬
ko in pernice, potem pa — ugani, žena, kaj še kupim ?“
„Veš, najbolje, če kupiš naše bivše posestvo in
živino in potem pametneje gospodariš nego prej.“

„UganiIa si; dobro bom gospodaril, saj imam za
koga, in beda je dobra učiteljica."

Luka je hranil denar v skrinjico, vzel en dukat in
šel kupovat. Žena je medtem oskrbovala otroka in sa¬
njala o svoji sreči. Za malo uro se odpro duri; Luka
se je vrnil s polno košarico jajec in z dvema kolačema
kruha v eni roki, v drugi pa z zvezanimi pernicami, z
njim pa je prišla krepka okrogla dekla, nesoča v obeh
rokah velikanski dojni lonec z mlekom.

„Bog vam daj zdravje !“ je rekla dekla in postavila
lonec na klop. »Gospodinja vas pozdravlja in vam po¬
šilja malo mleka za kašo; če bi česa rabili, ji samo
naznanite, da vam z vsem postreže." Nato je odšla.

»Vidiš, kaj vse je naredil edini dukat; če bi vedeli,
koliko jih imamo, bi nas na rokah nosili. Mati županja
nam je dala vse, še pernice nam je posodila do jutri
in staro periljo nam pošlje kot strežnico. Povedal sem
ji, da je dobil naš otrok pest dukatov kot krstni dar.“
Drugega dne se je odpravil Luka v mesto. Župa¬
nja je prihitela ta čas k Lukovi ženi na obisk, da bi
zvedela, kako je z njihovim denarjem. Pred poldnevom
so vedele vse tete po vasi, da so Lukovi dobili meri¬
co dukatov in da si hočejo kupiti staro posestvo.
Zvečer je pripeljal Luka poln voz pohištva, obleke,

58

pernic in jestvin, tretjega dne je kupil posestvo in
živino. Sedaj je bilo konec bede; Luka je znal gospo¬
dariti.

Največ veselja pa so imeli z malo Maričko. Bila
je tako razumna, mila in lepa deklica, da so jo vsi
radi imeli. Ko je bila deset let stara, je rekel gospod
učitelj, da je ni treba več v šolo pošiljati, ker zna že
toliko, kolikor on sam. Koncem dvanajstega leta jo je
peljal oče Luka k čudovitemu rožnemu grmu, ki je bil
še vedno poln cvetja, kakor bi bil ravnokar razcvetel.
Vseh dvanajst let se ni nihče drznil seči z roko nanj,
kajti stare sosede so pripovedovale, da se na njem
divje žene zbirajo in da bi bil izgubljen, kdor bi od¬
trgal cvet. Luka se je dotaknil cveta in v tistem trenot-
ku je stala namesto grma kuma pred njim. V prvem
hipu se je Marička ustrašila nepričakovane izpremem-
be, ko je pa pogledala babici v obraz, jo je minil ves
strah.

„Ali pojdeš z menoj, Marička?" je vprašala kumica

dekle.

„Rada pojde, kuma," je odgovoril za njo Luka.

„To me veseli; idite torej domor, kum, in ne
bodite v skrbeh zaradi hčerke; njej se bo dobro godilo in
kmalu vam jo pripeljem še lepšo in srečnejšo. Če bi
se vam po dekletu tožilo, vzemite to-le zrcalo; kadar¬
koli pogledate vanj, zagledate v njem Maričko kakor živo.

Luka se je poslovil od hčerke, vzel zrcalo in šel
proti vasi. Babica pa je potegnila zeleno vejico iz neder,
prijela Maričko za roko in rekla: »Pojdi, moja hčerka!"
Z vejico se je dotaknila zemlje, zemlja se je odprla in
bili sta sredi krasnega vrta blizu lepega gradu. Samo¬
rasel neprozoren plot je obdajal vrt kroginkrog, maho-
vita trava je pokrivala stezice in tisoče rožnih grmičkov

59

in cvetlic je širilo bajno vonjavo. Ob gradu so se
dvigali stebri iz belega mramora, oviti z rožami in
bršljanom. Jz veže je vodilo šest vrat; petero jih je
bilo iz bele slonove kosti z zlatimi ključavnicami, šesta
pa iz črne ebenovine.

„V tem gradu boš stanovala. Povsod lahko hodiš,
vse si ogledaš, samo v šesto sobo ne hodi, drugače
bo hudo. Tukaj imaš šest zlatih ključev, idi in oglej si.“

Prva soba je bila spalnica. Na tleh so ležale pre¬
proge iz hermelina; na postelji iz slonovine, obloženi z
zlatom in srebrom, so ležali mehki vzglavniki. Belo,
svileno nebo je viselo od stropa do preproge in je
bilo posejano s srebrnimi zvezdami; take so bile tudi
zavese pri oknih.

„Tukaj boš spala in vse je tvoje, kakoi sem ti
rekla, če boš poslušna. 11

„Vse bom storila, ljuba babica, na šesto sobo niti
mislila ne bom.“

Druga soba je bila kopalnica. Na blestečih tleh je
stala kristalna kad, v katero se je po srebrni cevi pu¬
ščala voda. Tretja soba je bila oblačilnica s krasnim
nakitom in dragocenimi oblekami in perilom. Iz te sobe
sta šli v jedilnico in odtod vldelavnico. Tukaj so ležala
na mizici načeta ženska ročna dela, zraven pa z dragimi
kameni obložena harfa.

„Kako ti tukaj ugaja? 1 ' je vprašala babica.

Marička se ni mogla načuditi. Ko se je izkopala,
jo je babica preoblekla v lepo obleko in jo peljala k
obedu. Nevidne roke so nosile na mizo jedi, ki jih je
bilo kolikero. Po obedu je šla Marička z babico na
vrt. Pri ribniku sta metali ribicam drobtinice v vodo.
Množice blestečih rib, kakoršnih še Marička ni videla,
so lovile drobtinice in se premetavale po vodi. Nato ji

- 60

je babica razkazovala vrl, navajala ji imena najlepših
cvetic in skupno sta jim zalivali. Utrujeni sta si natrgali
okusnega sadja in južinali sede pod senčnim drevesom
ali v lopici. Tako je potekel dan. Po večerji je babica
spremljala Maričko v spalnico, voščila ji lahko noč in
šla. V mehkih blazinah in pod svileno odejo je Marička
kmalu zaspala. Solnce je bilo visoko, ko se je prebudila
in pozdravila babico, ki je že stala pri njej. Urno se je
oblekla. Babica ji je obesila okoli vratu vrvico biserov.
V jedilnici je čakal zajutrek; na kristalni skledici so
ležale dišeče jagode in zraven dobro mleko s srebrnim
krožnikom in žličico. Nato jo je peljala babica v delav¬
nico. Najprej jo je učila šivati, potem slikati pismenke
na pergament.

Tako je mineval čas pri prijetnem delu in zabavi.
Marička je za nekoliko dni znala šivati raznovrstne,
drage reči in se naučila tudi igrati na harfo. Življenje
pri babici je bilo tako prijetno, da se ji ni tožilo za stariši.

Petkrat je jablana pred oknom že odcvetela. Peto
leto je stopila nekoč babica v spalnico in pravila Ma¬
rički : „Ljuba Marička, za nekaj dni te moram zapustiti.
S težkim srcem odhajam, toda ne morem si pomagati.
Ne pozabi mojih besed ! Kmalu se vrnem." Nato je odšla.

Marička je bila sama. Popoldne se ji je že začelo
tožiti. Nakrmila je ribe in ptiče, nekaj časa šivala in
hitela zopet na vrt. Zamišljena je hodila po stezicah in
mehki travi in slučajno je prišla k črnim vratom. Nikdar
si ni zmislila na šesto sobo, danes pa se ji je vzbudila
radovednost, čemu neki ji je babica prepovedovala od¬
preti črna vrata. Toda babičin opomin, ki ji je prišel
na misel, jo je odgnal zopet od vrat; vrnila se je v
grad, vzela harfo in igrala ter prepevala, da bi pozabila
na črna vrata. Ponoči se ji je sanjalo o šesti sobi. V

61

sanjah se ji je zdelo, da je vzela ključ in brez strahu
odprla šesta vrata. A groza ! Kakor okamenela je obstala
na pragu; vsa soba je biia povlečena s črnim aksami-
toni, na sredi pa je stala mrtvaška rakev, v kateri je
sedel koščenjak in neprenehoma kimal z glavo. Zalo¬
putnila je vrata in jih zaprla ter zbežala. Nato se je
prebudila in ni mogla več zatisniti očesa. Čudne sanje
so jo mučile ves drugi dan. Ko je šla popoldne mimo
črnih vrat, se ni mogla premagovati; sklonila se je in
pokukala, če bi se videlo kaj skozi ključavnico. In vi¬
dela je dovolj : v rakvi je sedel mrtvec in kimal z glavo.
Prestrašena je odmaknila glavo in zbežala od vrat.
Obžalovala je, da se je dala od radovednosti zapeljati
skienila je, da za živega Boga babici ničesar ne pove,
ker bi jo užalilo.'

Tretjega dne se je babica vrnila, ko si je Marička
baš razčesavala dolge kostanjeve lase z zlatim glavnikom.

„Kaj ti je, da si tako bleda ?“ je vprašala Maričko.

„Nič mi ni, babica, samo po vas se mi je tožilo,"
je rekla Marička in močno zardela.

„Dekle, povej, kaj ti je? Ti si bila v šesti sobi
in sedaj se me bojiš; le priznaj! Če poveš, kaj si vi¬
dela, bo dobro za naju obe; če pa ne poveš, bo hudo."

»Zares, babica, nisem bila tam."

„Dobro; do jutri si razmisli, toda dobro pomni
moje besede."

Marička je zopet v srcu trdno sklenila, da bo
molčala, naj se zgodi karkoli.

Ves dan ni izpregovorila babica o šesti sobi,
drugo jutro pa je peljala Maričko na vrt. „Sedaj mi
povej, kaj si videla v šesti sobi."

»Nisem je odprla."

»Priznaj, dobro bo za naju obe."

62

»Babica, nisem bila v šesti sobi
Tedaj pa je mahnila babica s črno šibo in krasen
vrt se je izpremenil v divjo puščavo, po kateri se je
razlegalo grozno tuljenje in rjovenje volkov, tigrov in
drugih zverin, po zemlji pa so plezali gadi. Marička
si je zakrila lice in se stisnila k babici. »Povej, Marička,
kaj si videla v šesti sobi ? Če ne poveš, te pustim tukaj. 1 '

„Oh, babica, ne delajte tega, jaz nisem bila v
šesti scbi.“

»Dobro, razmisli si do jutri." Mahnila je zopet
s šibo in puščava se je izpremenila v vrt.

Drugo jutro je prišla babica k Marički in vprašala
ljubeznivo : »Kako si si razmislila, dekle ?“

»Ne morem vam drugače odgovoriti."

»Vidiš, Marička, če mi ne poveš, se morava ločiti
in s teboj bo hudo. Pošljem te v črni gozd, odkoder si
ne boš mogla pomagati. Nema boš in nikdar ne najdeš
sreče. Če pa mi priznaš, ostaneš pri meni, potem pa
se vrneš k starišem in boš srečna do smrti. Izberi si!“
»Storite z menoj, kar hočete, jaz nisem bila v
šesti sobi."

»Ajdi torej v črni gozd in bodi nema!“ je zakli¬
cala starka in se dotaknila s šibo blede Maričke, ki je
padla začarana na zemljo. —

Črni gozd je bil last nekega mogočnega kralja,
ki je imel edinega sina, po imenu Milivoja. Kraljevič je
bil strasten lovec. Neko jutro je stopil pred mater in
rekel: »Ljuba mamica, danes se mi je sanjalo, da sem
ustrelil krasno košuto. Naj delam, kar hočem, povsod
vidim tisto košuto pred očmi. Prosi očeta, naj me pusti
na lov."

Mati je svarila Milivoja, ker se mu lahko na lovu

63

pripeti nesreča, a vse zastonj, Milivoj je prosil in prosil,
dokler ni omehčal staršev. Dvajset izkušenih lovcev ga
je spremljalo v črni gozd.

Bližal se je večer in obilo zverine je bilo postre¬
ljene, Milivoj pa ni našel bele košute, o kateri se mu
je sanjalo. Jezdil je križem po gozdu in v svoji lovski
ognjevitosti niti ni opazil, da se je oddaljil od svojih
tovarišev. Prijezdi na majhno planoto, kjer je na sredi
stalo nekoliko grmov. Zdi se mu, da se v njih nekaj
beli, in takoj napne lok in si misli: „Čakaj, to bo tista
košuta." Že meri, kar skoči izza grma prekrasna deva,
pade pred Milivojem na kolena in dvigne proseče roke
k njemu. Bila je Marička. Ko se je prebudila iz omed¬
levice, v katero jo je vrgla čarodejna babična šibica, je
slišala lovski rog in konjski topot in se skrila za grmom.

„Kako si zašla sem, krasna deva ?“ je vprašal
Milivoj. Namesto odgovora pa je položila roko na usta
in žalostno odkimala z glavo, češ, da ne more govoriti.

„Ti si nema ? Oh, škoda!“ je zaklical Milivoj, ji
pogledal v krasne oči ter jo vzdignil od zemlje. Vzel
je rog in zatrobil lovcem na znamenje. Lovci so se
polagoma zbirali od vseh strani: „Meni se zdi, da je
naš kraljevič ujel gozdno vilo namesto košute", je še¬
petal star lovec tovarišu. Kraljevič je videl, kako rado¬
vedno ogledujejo vsi Maričko, in je rekel: „Ta deva je
kraljevska princezinja, ki jo je odnesel neki čarovnik.
Na čudovit način mu je ušla in prišla sem. Gotovo me
je višja moč priganjala na lov, kajti sirota bi bila tukaj
gladu umrla." Kraljevič je vedel, kako bo učinkovala
izmišljena pravljica na lovce, ki so poskakali s konj in
ji izkazovali čast. S prijaznim nasmehom jih je ona
zahvaljevala in si pridobila njihovo naklonjenost. Milivoj
je ukazal, da morajo o devi molčati, dokler jim ne do¬
voli govoriti.

64

V šumu in hrupu so se vračali lovci v grad in
opazili, da je odpeljal Milivoj Maričko v svojo sobo.

„No, ali si ujel tisto košuto, ki ti ni dala miru ?“
je vprašal oče Milivoja.

„Seveda sem jo, oče, po večerji vam jo pokažem."
Ko so jedli, je vzel Milivoj od najokusnejših jedi na
zlat krožnik in nesel Marički. „Košuti nesem," je pove¬
dal materi.

„Čudna mora biti ta košuta", -je rekla kraljica.
„Rada bi jo videla."

Takoj jo pripeljem", je odgovoril kraljevič in hitel
v svojo sobo. Tukaj je našel Maričko s knjigo v roki
in jo vprašal, če zna čitati. Marička je prikimala.

„ln morebiti tudi pisati ?“ Marička je zopet prikimala.

Jzvrstno; torej mi lahko napišeš, kdo si, kako se
imenuješ in kaj se je s teboj zgodilo ?“

Marička je napisala, kako se imenuje in da je iz
te in te vasi, hči kmeta Luke, pet let od doma. Kje je
ta čas bila, tega ne sme nikomur povedati. Če ji hoče
kraljevič izkazati dobroto, naj jo pelje k njenim starišem.

„Ne, ne", je rekel Milivoj in jo prijel za roko,
„ii ne smeš več odtod; jaz te imam rad in te hočem
vzeti za ženo."

Marička je žalostno odkimala in zapisala: „Nesre-
čen boš!“

„Kako bi mogel biti s teboj nesrečen? Samo reci,
da me imaš rada, potem greva k starišem, vse drugo
bo moja skrb."

Marička se ni dolgo branila. Podala je Milivoju
roko in šla sta v dvorano. Stariši so ostrmeli, ko je sin
namesto košute pripeljal tako krasno devo, še bolj pa
so se začudili, ko je rekel, da bo ta deva njegova
žena. Začetkoma starišem ni bilo po volji, toda nevestina

65

5

krasota in sinova prošnja jih je omehčala, in nato so
slavili poroko tako slavnostno, kakor zahteva čast
kraljevega rodu.

V ljubezni in sreči je živela Marička s svojim
možem. Nekega dne pa pridejo poslanci, da se bliža
sovražna vojska. Nastal je jok po gradu; Milivoj se je
poslovil od starišev, poljubil zadnjikrat solzno lice svoje
soproge in odjezdil na vrancu na čelu vojaštva.

V težkih dneh sta kralj in kraljica tolažila Maričko.
Končno je prišla vest, da Milivojeva vojska zmaguje
in ravno tistega dne je porodila Marička čvrstega sinka.
Bilo je veselje v vsem gradu, najbolj pa so se rado-
vali stariši. Ponoči pa je prišel nad žene, ki so imele
pri mladi materi bedeti, tak spanec, da so vse zadremale.
Kar se razgrnejo zavese ob postelji in pred Maričko
stoji prijazno lice babičino.

„0 moja zlata babica", je zaklicala Marička, ki je
v tem hipu zopet dobila govor. „Kako sem vam hvaležna j
da ste mi pripravili tako srečo ! Poglejte tega novo¬
rojenca !“

„Če hočeš ostati srečna, povej, kaj si videla v
šesti sobi ?“

„Babica, jaz nisem bila tam.“

„Povej, hudo bo s teboj."

„Nisem bila tam."

Nato je zgrabila babica dete in ga raztrgala, da
je brizgnila kri po belih blazinah in po materinem licu.
Uboga mati je zakričala in omahnila polmrtva na po¬
steljo. Žene so se prebudile in našle zibelko prazno in
vse krvavo okoli brezzavestne matere. Kriče so bežale
h kraljici, ki si je pulila lase z glave, ko je videla ta
grozni prizor. Maričke ni mogla vprašati, ker je bila
zopet nema in še brez zavesti.

66

Kralj je tarnal in obžaloval, da je dovolil sinu
ženitev z začarano žensko. Kraljiču so poslali poročilo,
češ, najbolje bi bilo zloglasno mater sežgati. Milivoj pa
je poslal glas, da jo imajo pustiti pri miru in z njo
ravnati kakor prej. Za nekoliko tednov se je vrnil in
objel jokajočo bledo soprogo. Z ljubeznivimi besedami
jo je tolažil, da bi ublažil njeno trpljenje. Staremu kralju
to ni bilo po volji, toda Milivoj mu je odgovoril: „Ne
hudujte se, oče, Marička tega ni kriva, ona je v oblasti
hude moči, ki se maščuje nad njo. Če bi imela biti še
drugokrat mati, jo bom čuval sam, da se ji nič zlega
ne pripeti."

A prišlo je drugače. Marička je bila drugokrat mati.
Malo poprej pa je moral Milivoj zopet oditi na boj. S
težkim srcem se je poslavljal. Pred odhodom je prosil
stariše, naj Marički nič žalega ne store, če bi bila z
drugim otrokom zopet nesrečna. Marička je porodila
zalega dečka. V mraku je ovladal strežnice spanec, kar
se odgrne zavesa in pri postelji stoji babica. „Kako se
imaš, Marička?" vpraša prestrašeno mater.

„Slabo in dobro; zakaj ste mi napravili toliko bo¬
lečin, babica?"

„Povej, kaj si videla v šesti sobi, potem bo vse
dobro."

„Nisem bila tam."

»Povej, hudo bo s teboj."

»Nisem bila tam."

Mati je že segala strahoma po svoj zaklad, kar
ji ga babica iztrga in preden je mogla zakričati, je bila
postelja s krvjo pobarvana. Strežnice so zagnale grozen
krik in vik. Uboga Marička, ki jo je le strogo kraljevi¬
čevo povelje obvarovalo smrti na grmadi, je trpela naj¬
več. Milivoj je prijezdil domov in ni dal čutiti Marički

67

5 '

svoje žalosti, dasi ga je izguba otroka liudo bolela.
Tolažil jo je in zagovarjal pred stariši.

Tretjikrat je bila Marička mati. Tedaj je ostal
Milivoj doma in bedel sam pri ženi in otroku. Bil je
zopet deček. Prišla je noč; nepremagljiva teža je začela
Milivoju zapirati oči, nato pa se je prikazala babica.

„Kako se ti godi ?“ je vprašala mater, ki je plašno
skrivala otroka v naročju.

„Hudo je bilo, sedaj je zopet bolje; toda usmilite
se, babica, pustite mi mojega otroka i“

„Povej, kaj si videla v šesti sobi ?“

„Nisem bila tam; oh, usmilite se, to bo moja smrt."

„Bo, bo, tvoja in tvojega otroka, če ne poveš, kaj
si videla v šesti sobi.“

»Nisem bila tam.“

Babica je iztrgala iz naročja in gorka kri je po¬
brizgala materino lice. Milivoj se je prebudil in ko je
videl, da je otrok izginil in da je Marička vsa krvava,
je jadikoval in si obupno trgal lase z glave. Prihiteli so
stariši, priteklo je ljudstvo in vsi so klicali: »Sežgite
čarovnico, inače bo vsa dežela nesrečna. 11  Oče in mati
sta silila ubogega sina, naj ukaže Maričko sežgati, inače
se ljudstvo upre. Dolgo ni mogel Milivoj privoliti, ko
pa je videl, da se ljudstvo zares upira, je izrekel smrtno
obsodbo.

Ko je uboga Marička slišala, da jo drugega dne
sežgo, bi se bila rada poslovila od soproga, on pa ni
hotel priti. Udano je pričakovala smrti, kajti nič je ni
več na svetu veselilo, ko jo je ljubljeni soprog zapustil.
Neizmerna množica ljudstva je stala že zgodaj ob grmadi.
K poldnevu se je pripeljal črn voz s štirimi konji in
na njem je sedela Marička črno oblečena. Ves dvor,
kralj in kraljica so se pripeljali gledat. Pri grmadi so

68

jo dvignili z voza in jo hoteli položili na grmado. Kar
jo nekdo potrka na ramo in ko se ozre, zagleda babico
za seboj: »Kako se imaš, Marička ?“

„Kako me morete še vprašati ?“

„Povej, kaj si videla v šesti sobi ?“

»Nisem bila tam.“

»Povej, vse bo dobro, rešila boš sebe in mene.“
»Nisem bila tam.“

Babica je izginila, ne da bi jo kdo videl. Krvniki
so priskočili in vlekli Maričko na grmado. Nekateri so
godrnjali, večji del ljudstva pa je pomiloval mlado
krasno gospo. Že so hoteli grmado prižgati, kar se za¬
čuje radosten krik: »Ne prižigajte, ne prižigajte, ona
je nedolžna!“ Ljudstvo je odstopilo in kralj je zagledal
četvero belih konj z zlato opravo okrašenih. Nad njimi
je plapolala bela zastavica.

Začudeni so gledali vsi, kdo se pelje. Konji so se
ustavili, prapor je omahnil in iz zlate kočije stopa pre¬
krasna gospa visoke postave, nesoča v naročju otročiča
v svilenih plenicah. Za njo sta izskočila dva fantička v
dragocenih oblekah. ,.Marička, Marička, stopi dol!“ je
zaklicala gospa ob grmadi. Jedva je začula Marička
babičin glas, ni občutila nobene slabosti, nobene bole¬
čine več. Stopila je z grmade in ko je videla namesto
babice gospo s tremi otroki, so jo radosti jedva nosile
noge.

,,Marička,'“ je rekla gospa, »tukaj imaš svoje otroke i
Jaz sem tista babica, jaz sem tisti kostenjak, ki si ga
videla v šesti sobi. Nikdar bi me ne bila osvobodila,
če bi bila odprla šesta vrata ali če bi bila priznala, da
si me videla skoz ključavnico. Osrečila in rešila si
mene, sebe in svoje otroke. Jaz sem edina hči mogoč¬
nega kralja; neki čarovnik me je hotel za ženo in me

69

je snubil v osebi bogatega princa, jaz pa sem ga od¬
bila. Zato me je zaklel v grdo babico in vsako dva¬
najsto uro izpremenil v kostenjaka. Kar me je moglo
osvoboditi, vse to si pretrpela. Hvaležna sem ti ; bodi
srečna in ne pozabi stare babice . 11  Nato je poljubila
Maričko in otroke na čelo in se odpeljala. Od gradu
pa je pridirjal Milivoj, pokleknil pred Maričko in jo pro¬
sil odpuščenja.

„Rada odpuščam vsem' 1 , je rekla Marička podavši
Milivoju roko, „ker niste mogli vedeti, da sem nedolžna . 11

Milivoj je poljubil Maričko in otroke, ko so se
stiskali k materi. Ljudstvo je vriskalo, ko so se vračali
v grad. Tu je bilo novo presenečenje. Vse Maričkine
sobe so bile tako okrašene, kakor v babičinem gradu.
Šesta soba pa je bila vsa zlata in namesto rakve je
stala skrinja polna dragih kamenov, za katere bi si Ma¬
rička lahko kupila petero kraljestev. Drugega dne je
poslal Milivoj po starega Luko in njegovo ženo. Pre¬
srečni stariši so razdelili vse siromakom in se preselili
k hčeri, kjer so zadovoljno živeli in se često spomi¬
njali stare babice.


Svetopolk.

Bil je ribič, ki je imel obilo otrok in je bil zelo
ubog. Nekoč je šel zaran na lov. Dolgo je sedel z vo¬
dico v roki in ni ujel niti ribice. Kar zleti pred njim
iz bližnjega trstja velikanski ptič. Takoj porine čoln k
trstju, misleč, da najde gnezdo. Išče in išče in najde
gnezdo polno jajc. Brez pomisleka vzame jajce za jaj¬
cem in je položi v čoln. Bilo jih je devet. Bil bi rad ujel
še nekoliko rib, toda jajec je bil čoln poln, da je jedva
stal v njem ; obrnil se je torej domov. Otroci so stali
na bregu in klicali mater, da peljejo oče večerjo. Kako
pa so se čudili otroci z materjo, ko je jemal oče jajca
nanjesto rib iz ladje. „Za Boga, kje si našel ta jajca?"
je vprašala ribičeva. Ribič ji je pripovedoval dogodek
z vdikanskim ptičem. Večerje ni bilo, jajca pa so po¬
loži i na peč.

Drugega dne je ribič zgodaj vstal in se odpeljal
na ov, da popravi, kar je včeraj zamudil. Na onem
mesu pa vidi istega ptiča, ki se je zopet dvignil iz
trstja in zletel v zrak. V gnezdu najde zopet devet jajec,
ki jii naloži na čoln in se pelje domov. Ribičeva se
je ži jezila, da pobira mož ptičja jajca, rib pa ne lovi.
Nevoljno je pometala jajca na peč, a čudo, nobeno se
ni srlo.

Tretjega dne je odrinil ribič zopet na lov. Nehote

71

se je ustavil pri trstju, kjer je izletel ptič in zaklical:
„Najdeš, a ne kvari, in srečen boš.“ Na znanem mestu
je našel v gnezdu zopet devet jajc, ki jih je odpeljal
domov. Tokrat pa ga je žena pozdravila! Če bi jih ne
bil sam zanesel na peč, bi je bila v jezi vse zdrobila.
Kaj naj stori, da jo spravi v dobro voljo? Obrnil se
je še enkrat in se vrnil za nekaj časa s polnim čolnom
rib. Sedaj je imel mir.

Prvi čas so hodili često gledat na peč, kmalu pa
so pozabili na jajca.

Nekega dne je sedel ribič in popravljal mrežo,
ribičeva je imela opravila v kuhinji, otroci pa 50 se
zunaj igrali. Kar poči nekaj na peči, kakor bi ustrelil,
in preden je ribič skočil, da pogleda, kaj se je zgodi¬
lo, se spusti s peči ličen deček. Strahoma gleda ribič
gosta, ki je pred njim vidoma rastel; kar poči drugi¬
krat, tretjikrat in tako dvajsetinsedemkrat zaporedo¬
ma ; po vsakem poku skoči s peči deček kakor kremen.
Ribič je spenjal roke nad glavo, ko je ta truma skaka¬
la okoli njega in rastla kakor gobe. „To je vražja
sreča, kar mi je tisti ptič obljubil?" je zastokal ubogi
oče. „Če bi bil vedel, kaj je v teh jajcih, vsa bi bil
pometal v vodo."

„Nespametno bi bil naredil, očkal" se je ogasil
eden izmed najživahnejših, „mi ti vendar prinesemo
sreče. Idi v mesto h kralju in mu reci, da pridemo k
njemu, naj nam torej pošlje dovolj obleke in jedi in
pripravi kako delo."

Ribič se je oblekel in šel. Zunaj je stala prestra¬
šena ribičevka z otroki; pokanje in praskanje v sooi ji
ni dalo vstopiti. Ko ji je mož povedal o božjem blrgo-
slovu, je malo zagodrnjala, vendar pa je šla gleda ne¬
vabljenih sinov. Ribič pa jo je mahal proti mestu. Pri-

72

šedši v grad se je dal pri kralju oglasili. „Česa želiš ?“
je vprašal kralj.

„Milostivi kralj! Imam dvajsetinsedem sinov, ki
me pošiljajo, da jim daste obleke in jedi in jim pripra¬
vite dela.“

„Zakaj pa sam ne skrbiš zanje ?“

Jaz imam razen teh še svojih lastnih pet in jim
nimam dati kaj jesti." Povedal je kralju ves dogodek;
kralj se je zelo čudil in ukazal, naj naložijo na voz
dvajsetinsedem oblek in obilo jedi, ter zapeljejo v ribi¬
čevo kočo. Ribiču je naročil, naj nemudoma pošlje si¬
nove k njemu.

Ko so se dečki oblekli in videli na mizi jedi iz
kraljevske kuhinje, so poklicali ribičevo družino, naj z
njimi je. Pri mizi je ribič vprašal: „Kateri izmed vas
je najmlajši ?“

„Jaz“, se je oglasil najlepši in največji med njimi.

„Ti si me poslal h kralju!“

„Da, jaz sem te poslal."

„Zato boste vsi najmlajšega ubogali", je dodal ri¬
bič, kajti vidim, da ima on izmed vas vseh najhitrejši
razum."

Ta ukaz ni bil bratom všeč, toda iz si novske po¬
slušnosti so obljubili očetu, da bodo vedno najmlajše¬
ga ubogali. Nato so se ločili in odšli v kraljevski grad.
Drugega dne jim je kralj pokazal velik travnik in jim
naročil, naj ga pokose, seno posuše in denejo v navije.
Dečki so Tzeli kose in šli. Če kosi dvajsetinsedem ta¬
ko urnih koscev, je trava kmalu v plasteh in vsled tega
je bil travnik do večera pokošen. Da bi jim ponoči
kaka hudobna roka ne razmetala sena, je določil naj-
rnlajši enega čuvaja. Ta pa je spal in zaran je bilo seno
po vsem travniku razmetano in poteptano, da so imeli

73

dela do večera, preden so ga zopet znosili na kupe
Zvečer je velel najmlajši štirim bratom, naj pazijo, kdo
jim razmetuje seno. Pred polnočjo se je začelo čuva¬
jem dremati in zaran je bilo seno poteptano in razme¬
tano. Vsi so se hudovali na hudobneža, ki jim priprav¬
lja nepotrebnega dela, najmlajši pa se je jezil še bolj
na zaspane paznike. Zvečer je poslal vse spat in je
bedel sam. O polnoči se je prignala čreda črnih konj,
ko je jeh teptati seno in na kopitih raznašati po trav¬
niku. Preden je utegnil zbuditi brate, je pritekel k nje¬
mu slok majhen belček in izpregovoril s človeškim
glasom: „Zdravo, Svetopolk, dolgo sem te pričakoval."

„Kako mi daješ to ime? Kako me poznaš in
kdo si!“

„Tvoje ime mi je dobro znano, kdo pa sem jaz,
ti ne smem povedati. Če me hočeš ubogati, bom tvoj
varuh."

„Če mi boš dobro svetoval, bom rad ubogal."

„Glej, tam skače dvajset in šest bujnih vrancev; jaz
dvajsetisedmi med njimi sem belec, majhen in slok.
Zbudi svoje brate in reci, naj si vzame vsak enega ko¬
nja, ti pa si vzemi mene in se ne boj, da boš na
slabem."

Svetopolk je šel k bratom, jih zbudil in velel, naj
si izbere vsak enega konja. Slokega belega ni maral
nobeden in ostal je torej Svetopolku. Zaran so pograb-
Ijali seno, ki je bilo že suho, in se vrnili h kralju, konje
pa so pustili pred mestom. Kralj jim je bogato plačal
in jih poslal domov.

Za mestom so sedli na konje in jezdili k ribiču.
Ribič se jih je izprva prestrašil, ko pa mu je vsak izsi-
pal pest denarja, je bil zadovoljen. Ponoči je Svetopolk
zaspal, bratje pa so se pokradli ven in se dogovorili,

74

da uidejo, ker se jim ni ljubilo poslušati povelja naj-
mlajšega brata. Odjezdili so in preden je solnce izšlo,
so bili za gorami daleč od koče. Ko je Svetopolk vstal,
je mislil, da bratje zunaj sedlajo, toda belček je stal sam.
„Kje so bratje?" je vprašal belca.

„Ušli so ti, ljubi gospod, sedaj so že daleč. Pa
nič ne de, najej se, potem jih dohitiva."

Po zajutrku se je Svetopolk poslovil od ribiča in
odjezdil za brati. V nekem velikem gozdu so sedeli
bratje na travi in obedovali ter se smejali, kaj neki je
rekel brat, ko je vstal in našel samo svoje kljuse. Kar
so konji zarezgetali in zdirjali tovarišu belcu nasproti,
na katerem je sedel brat Svetopolk. Polni strahu so
ga prosili odpuščen ja in jezdili zopet složno dalje. Pri
nekem drevesu so našli privezanega izstradanega hrta.
„Naj gre eden in odveže tega psa“, je rekel Svetopolk.

„Kdo bi odveza! psa, pusti ga, kdo ve, zakaj je
privezan ?“

Svetopolk je skočil sam s konja in osvobodil hrta.
„Kadar ti bo najhuje, spomni se mene“, je rekel hrt in
izginil v gošči. Začudil se je Svetopolk, bratom pa ni
rekel nič.

Jezdili so zopet dalje in zagledali za nogo prive¬
zanega orla s povešeno glavo in povešenimi perotnicami.
„Naj gre eden in odveže orla, da ne pogine gladu."

„Kaj nas briga ta drapež, odveži ga sam, če hočeš."

Svetopolk je skočil in odvezal orla. „Kadar ti bo
najhuje, spomni se mene", je rekel orel in izginil. Za¬
čudil se je Svetopolk, bratom pa ni rekel nič. Prijezdili
so za gozdom k ribniku ; tukaj so videli velikanskega
krapa, ki se je premetaval po blatu. Skočil je Svetopolk
s konja, dvignil krapa in ga spustil v vodo. „Kadar ti

75

bo najhuje, spomni se mene 1 ', je zašepetal krap in
urno odplaval.

,.Čudne živali", si je mislil Svetopolk. Jezdili so
dalje in prijezdili k velikemu mestu, kjer so slišali, da
se kralj vojskuje. „Temu bo dvajsetinsedem junakov
dobrodošla pomoč", je rekel Svetopolk bratom, ..pojdimo,
oglasimo se pri njem." Bratom je bilo všeč in jezdili
so za njim. Kralj jih je z veseljem sprejel v siužbo;
Svetopolka, ki mu je najbolj ugajal, je povišal za čast¬
nika. Bratje so se jezili, a Svetopolku niso mogli nič
očitati, ker so videli, da se nikakor ni ponujal za čast.

Drugega dne je v bitki zmagovalo krilo, kjer se
je bojeval Svetopolk na svojem belcu. Drugo krilo,
kjer so bili bratje, se je umikalo. Svetopolkovo krilo
pa se je zagnalo s tako silo nad sovražnika, da je začel
bežati in vojne je bilo konec. Hvaležni kralj je povišal
Svetopolka za ministra, brate pa na Svetopolkovo proš¬
njo za častnike. Bratje pa so Svetopolku sedaj še bolj
zavidali in čakali samo prilike, da se ga iznebijo.

Kralj je imel krasno zbirko slik, ki je bratje dotlej
niso videli; Svetopolk je prosil kralja, naj jo pokaže.
Med slikami je bila ena, ki je predstavljala devo kakor
angel krasno. „Čegava podoba je?" „To je hči mogoč¬
nega kralja, ki sem jo jaz snubil in ki je nenadoma
izginila, da nihče ne ve kam, dasi sem obetal pol kra¬
ljestva tistemu, ki bi jo našel, a vsak se je vrnil brez
uspeha."

„Če bi je Svetopolk šel iskat, gotovo bi jo našel"
so rekli bratje potuhnjeno.

Kralj bi bil dal bogvekaj, če bi zvedel za nevesto,
Svetopolka pa bi vendar preveč pogrešal. Svetopolk ni
hotel, da bi ga bratje sramotili, in je rekel: „Milostivi

76

kralj! Naj je tvoja nevesta na koncu sveta, tukaj imaš
mojo roko, da ti jo pripeljem."

Preden se je podal na pot, se je posvetoval s
svojim belcem, ki še ni bil nič debelejši, dasi je stal
v kraljevskem hlevu in dobival od mize svojega gospoda.
„Ljubi gospod", je rekel belec, »veliko nalogo si pre¬
vzel, toda ne boj se, z mojo pomočjo jo dovršiš in
tvoji brezbožni bratje ne uidejo kazni. Najprej pa si daj
napraviti zlat čevljiček in ga vzemi s seboj." Svetopolk
si je preskrbel zlat čevljič, dobil od kralja denar in od¬
jezdil. Več dni sta jezdila križem čez gore in doline
in se ustavila pri velikem nepreglednem jezeru. »Tukaj
čakaj", je rekel belec, »kraljična se bo vozila po jezeru
in priplula k tebi. Reci, da si trgovec iz tuje dežele in
da imaš raznovrstne dragocenosti, med njimi tudi zlat
čevljič. Ona bo ga hotela imeti, ti pa jo zgrabi v na¬
ročje, sedi na me in jaz vaju odnesem.

Svetopolk je sede! na breg, belec pa se je strani
pasel. Kmalu je priplula ladjica po jezeru in krasna
deva je skočila na breg, ki jo je Svetopolk takoj spoz¬
nal po sliki v kraljevski galeriji.

»Česa iščeš v tej puščavi? je vprašala ljubeznivo.

»Trgovec sem iz tujine in potujem po svetu. Danes
sem zablodil s svojim konjem in tukaj malo počivam."

»Kaj pa imaš v culici ?“

»Dragocenosti, krasna deva, med njimi neizmerno
krasen zlat čevljiček."

»Prosim, pokaži mi ga!‘‘

»Lahko si ga pomeriš" je rekel Svetopolk in podal
čevljič kraljični. Ko si ga je obuvala, se je prikradel
belec bliže in Svetopolk je prijel naglo kraljično okrog
telesa in jo posadil nanj. Kraljični je bilo ljubo, da jo
lepi trgovec odnaša, toda čarovnica, pri kateri je bila

77

zaprta, je zdivjala in pošiljala vse groze za njimi. Modri
bliski so začeli križem treskati, drevje je padalo po
tleh in grozne pošasti so jih preganjale od vseh strani.
Svetopolk pa se ni bal, zaupal je svojemu varuhu in
belček ga je nesel skozi vse zapreke. Šele daleč za
začaranim gozdom so si privoščili počitka.

Medpotoma je razodel Svetopolk kraljični Vidi,
kdo ga je poslal in kam jo pelje. Vida ni rekla nič, v
srcu pa jo je težilo, kajti bivšega ženina ni posebno
čislala, tembolj pa se ji je Svetopolk priljubil. Ko sta
prijezdila do kraljevskega mesta, ju je sprejel kralj z
veliko slavo in radostjo. Od tega dne je bil Svetopolk
njegov najboljši prijatelj in sovladar.

Nekoč je vstopil kralj s Svetopolkom v Vidine
sobe, v katerih je stanovala kot bodoča kraljica. Sede¬
la je pri oknu in žalosino popevala. Kralj je prisedel
in vprašal, kdaj naj pripravi gostijo.

Jaz se ne morem poročiti, dokler nimam skrinjice
s poročno obleko, ta pa je tristo milj dalje, nego sem
bila jaz, shranjena pri neki čarovnici."

Bolestno se je ozrl kralj na Svetopolka, kakor bi
ga prosil pomoči, on pa je razumel pogled.

Jaz pojdem po skrinjico", je rekel, pristopivši
k Vidi.

„Ne, ne, kralj, ne pošiljaj Svetopolka, on pogine 1“
je prosila kraljična.

Kralj ni maral za nevarnosti, ki so grozile prija¬
telju, saj ga je hotel poplačati z zlatom in s slavo.
Svetopolk pa je bil vesel, da lahko Vidi s čim po¬
streže, in je hitel k svojemu belcu.

„Ako boš pameten in previden", je rekel belec,
„dovršiš lahko vse. Pripravi se urno na pot." Svetopolk
se je poslovil in zapustil mesto še tistega dne. Dolgo

78

je jezdil, preden je prejezdil tristo milj. Končno se je
belec ustavil blizu nekega črnega gradu in rekel Sve-
topolku : „Tukaj stanuje čarovnica, ki ima skrinjico. Idi
in jo zahtevaj. Ona ti je ne bo hotela izročiti, dokler
na treh konjih ne pojezdiš. Ti trije konji bodo njene
hčere. Nič se ne boj in bodi previden. Kadar tretjega
konja pripelješ k njej, boš videl, da ima v roki šibo,
s katero te bo hotela udariti. Urno se izogni, vzemi
ji šibo in jo švigni, potem zgrabi skrinjico in se pospe¬
ši k meni."

Potolažen je šel Svetopolk v grad. Potrkal je in
odprla mu je stara baba, ki je vprašala, kaj hoče. ..Kra¬
ljična Vida, nevesta mojega kralja, ima tukaj skrinjico
s poročno obleko in pošilja mene po njo“, je odgovo¬
ril Svetopolk.

..Resnica je, da ima tukaj skrinjico, toda jaz ti je
prej ne izročim, dokler na treh konjih ne pojezdiš.“

..Prinesi skrinjico in pripelji konje." Kmalu je pri¬
nesla čarovnica lično skrinjico na dvorišče, potem pa
je krevsala v hlev. Prvi konj je bil rjavec. Ko je Sve¬
topolk sedel nanj, je jel grozno brsati in skušal strmo¬
glaviti jezdeca; Svetopolk pa ga je dobro krotil in se
ni dal vreči niti tedaj, ko je letel z njim iz gradu in
kakor stekel besnel po polju. Nenadoma pa rjavec pod
njim izgine in leti v zajčji podobi preko ogonov. ,,Ko
bi imel sedaj hrta!“ je vzdihnil jezdec; jedva pa je izre¬
kel besedo, se žene za begunom hrt kakor veter, zgra¬
bi ga za hrbet, steče nazaj in ga položi Svetopolku k
nogam: „To imaš zato, ker si me v gozdu odvezal."
Svetopolk je zgrabil pretkanega rjavca za uhlje in ga
nesel čarovnici, ki je vsa srdita pripeljala rdečka. Rdeč-
ko je dela! še huje; ko je dirjal z jezdecem po polju,
je hipoma pod njim izginil in se vzdignil v podobi
čaplje v zrak.

79

Svetopolk se je spomnil orla; v istem hipu pa se
podi jata orlov za čapljo in največji izmed njih jo zgra¬
bi v kremplje in prinese Svetopolku : „To imaš zato,
ker si me v gozdu odvezal." Baba bi bila lahko jeze
počila, ko ji je Svetopolk vrgel čapljo pod noge. Pri¬
pelje mu vranca; ta je bil najhujši. Letel je 'iz gradu,
divjal in sopel, brsal in kopal, da so grude na tri sež-
nje letale, nazadnje pa je skočil v bližnji ribnik. Sveto¬
polk se je spomnil krapa; v kratkem času je priplul
krap in vrgel na breg v ribo izpremenjenega vranca,
rekoč: „To imaš zato, ker me nisi pustil v blatu."

Babi so se iskrile oči. „Pusti ribo in vzemi si
skrinjico!" Svetopolk pa je zagledal šibo, ki jo je ča¬
rovnica skrivala. Ko se pripogne po skrinjico, ga hoče
baba švigniti, on pa se hitro izogne, iztrga ji šibo in
jo pošteno naklesti. Baba je okamenela; Svetopolk pa
je šibo shranil, vzel skrinjico in bežal k belčku, ki je
že čakal pri vratih in ga veselo pozdravljal. Srečno sta
dospela domov.

„Ljubi Svetko!" je rekla Vida, ko ji je dajal skri¬
njico, „kaj bom s skrinjico, ko nimam ključa k njej?"

„In kje je ta ključ?" je vprašal kralj, vsled nove
zapreke ves nevoljen.

„Ta ključ je še tristo milj dalje v nekem gradu."
Kralj se je bal prositi Svetopolka, on pa se je sam po¬
nudil, da pojde po ključ. Zopet se je posvetoval z
belcem.

„Ljubi gospod, pripravi se, šibe pa ne pozabi
doma."

Drugega dne je odjezdil po ključ. Pri nekem
gradu se je belec ustavil. „Pri vratiš zagledaš štiri
speče leve. Udari vsakega s šibo čez oči; oni okame-
ne, potem idi v grad. Sredi dvorišča najdeš še enega

80

leva, ki je močnejši nego prvi štirje skupaj, in ta ima
ključ v gobcu. Približaj se mu počasi in ga udari s
šibo čez oči. Kadar okameni, vzemi ključ iz gobca in
pridi k meni. Toda pozor, da se nobeden ne vzbudi,
inače je po tebi.“

Svetopolk je prišel k vratom in na mah so oka-
menili štirje grozoviti levi. Velikemu levu na dvorišču
je gledal ključ iz žrela. Svetopolk se mu je tiho pribli¬
žal in ga naglo udaril čez oči. Lev je okamenel in
ključ mu je padel iz gobca. Svetopolk ga je pobral
in hitel k belcu. V strašnem viharju je dirjal med bliski
in strelami do čarovne meje in prijezdil za nekoliko
dni domov. Vida je vzela ključ in velela Svetopolku,
naj gre s kraljem za njo. Odprla je skrinjico, namesto
obleke pa je potegnila iz nje širok meč. „Poklekriita
sedaj“, je rekla prestrašenima možema, „obema odse¬
kam glavi; kateri je plemenitega srca, tisti zopet oživi
in tega si vzamem."

Svetopolk je takoj pokleknil, kralj pa se je obo¬
tavljal. A čudo! Svetopolk je oživel, kralj pa je ostal
mrtev. Vida je nato proglasila Svetopolka za svojega
soproga in novega kralja. V vsej deželi je bilo samo
dvajsetinšest src, ki se niso radovala, in to so bili Sve-
topolkovi bratje. Neizmerna zavist se jih je lotila in
prisegali so si, da ne bodo mirovali, dokler ne pogu¬
bijo brata. Šli so k neki čarodejni babi in ji obetali
mnogo denarja, če jim hoče pomagati, in baba jim je
obljubila svojo pomoč.

Nekega večera so se vrnili lovci na videz žalost¬
ni v grad. Svetopolka ni bilo med njimi. „Izgubil se
je", pravili so brezbožni bratje kraljici, „ves dan smo
ga iskali, a niti sledu nismo mogli najti." Po vsem
gradu je nastal jok in stok. A bratje so se zaračunili;

- 81  .—

6

mislili so, da bo izročila kraljica njim del oblasti, ona
pa jih je sovražila.

Kraljičini poslanci so se vračali z vseh strani,
pa nobeden ni mogel nič veselega povedati. Nekoč je
prišla Vida na dvorišče in videla belca, ki so ga Sve-
topolkovi bratje izganjali iz gradu, češ, da stoji samo
na sramoto v hlevu. Kraljica je oštela surove brate in
velela hlapcem, naj peljejo belca nazaj v hlev. Prinesla
mu je v jasli sladkih jedi, konj pa ni jedel. Žalostno
se je ozrl na Vido in pravil : „Hvala, moja gospa, da
me nisi pustila izgnati. Dolgo sem čakal, ti pa si name
v svoji žalosti pozabila. Mnogo ti imam povedati. Jez¬
diva po gospoda!“

„Kaj praviš? Ponj naj jezdiva ? Ali veš, kje je? O,
pojdi in ponesi me k njemu!"

'„Pomiri se in počakaj do noči. Kadar se zmrači,
ukaži služabnicam, da ne smejo nikomur povedati, da
nisi doma, potem pa pridi." Vida se je pripravila in'
prepovedala služabnicam govoriti, da je ni doma; v
mraku je peljala belca iz hleva, sedla nanj in zdirjala
v temno noč. Proti jutru se je belec ustavil pri nekem
gozdu in rekel: „Kar te v gozdu najprej razveseli, to
si vzemi. Potem te zanesem k studencu, kjer si tisto
stvar trikrat pokropiš. Ne boj se nobene pošasti in ne
oziraj se. Potem pridi k meni.“

Vida je vstopila v gozd in počivala pod dreve¬
som. Kar zasliši nad seboj žalostno, a vendar krasno
pesem; bilo bi je, kakor bi slišala sladki Svetopolkov
glas. Razveseljena se ozira po pevcu in zagleda krot¬
kega slavca, ki se je dal ujeti in je zobal iz Vidinih
rok. Spomnivši se belčevega naročila ga je vzela s
seboj in jezdila k studencu.

Jezdila je do pozne noči, kar se je belec ustavil.

82

Vida je šla kakih sto korakov in prišla k malemu stu¬
dencu. Bilo je jasno, kakor po dnevu; ko pa seže v
vodo in slavca prvič pokropi, se jame bliskati in gr¬
meti; ona . pa seže pogumno drugič v vodo, kar se za¬
reži iz vode grozno zmajevo žrelo in bljuva ogenj.
Brez strahu seže Vida tretjič po vodo in pokropi slav¬
ca. Naglo se zjasni, slavec izgine in pred njo stoji
Svetopolk. Skoro bi bila zakričala radosti, toda spom¬
nila se je belčevih besed, položila na usta prst, prijela
Svetopolka za roko in hitela molče h konju. V desno
;n levo so ju preganjale grde pošasti, srečna soproga
pa sedeta na konja in se vrneta drugega dne srečno v
svoje kraljestvo.

Brezbožni bratje so zvedeli medtem, da je odjez¬
dila kraljica Svetopolka iskat. Dobro vedoč, kaj bo, so
ubežali iz gradu. Svetopolk pa se je spustil za njimi
na belcu s šibo in jih dohitel na nekem travniku, kjer
so sedeli trudni okoli ognja. Trikrat jih je objezdil in
udaril vsakega s šibo in v tistem trenotku je sedelo
tam dvajset in šest kamenitih kipov. Čarodejno šibo je
vrgel v ogenj in iz ognja je vzrastla visoka skala in
pokrila nehvaležne brate.

Ko se je vračal v prestolno mesto, mu je rekel
belec: „Ljubi Svetopolk, stori sedaj, kar te bom prosil.
Odslej me ne boš več potreboval, vzemi tedaj svoj
meč in mi za vse dobrote, ki sem ti jih izkazal, odse¬
kaj glavo."

„Kako me moreš kaj takega prositi ?“

,,Če mi tega ne storiš, se bom zopet mučil petsto
let, preden najdem novega rešitelja."

S težkim srcem je potegnil Svetopolk svoj meč
in mu odsekal glavo. Iz mrtvega trupla je izletel bel
golobček, trikrat zatleskal nad Svetopolkom s krili in

83

6 '

izginil v oblakih. Žalosten je korakal domov. Obraz se
mu je pa razjaznil, ko ga je sprejela kraljica z navduše¬
nim ljudstvom. Vladal je dolga leta modro in pravično
in ko je kot star dedek zibal vnuke na kolenih, jim je
najrajši pripovedoval o odkritosrčnem belcu.

10000393706

Pregled.

1. Povodna vila.3

2. Pepelka.21

3. O treh bratih .34

4. O Solnčniku, Mesečniku in Vetrniku .42

5. O Marički. .54

6. Svetopolk.  71

84

Seznamek knjig, ki jih je izdal ,,Sokol“ v Mariboru :

1. Pavel Poljanec: Kratka zgodovina slovenskega naroda,

2. izdaja 1912.

*2.-Janko Osojnik: Šaljivec iz Podravja, 1910.

*3. J a n k o Osojnik: Ribičev Jurka, 1911.

4. Dr. Ljudevit Pivko: Telovadne igre I., 1911.

5. Pavel Poljanec: Črtice iz slov. polit, dela, 1912.

6. Načela Karla Havlička Borovskega, najslavnejšega češkega

časnikarja, 1912.

7. Božena Nemcova: Češke pravljice I., 1912.

8. Dr. Ljudevit Pivko: Telovadne igre II., 1913.

9. Božena Nemcova: Češke pravljice II., 1920.

Knjigi *2 in *3 sta razprodani. Ostale knjige se dobivajo v knji¬
garnah ali pri „SokoIu“ v Mariboru, strokovne telovadne knjige tudi pri
,.Sokolskem Savezu SHS“ v Ljubljani.