251
Milan Jesih
Pesmi
SEM EKSEGET?     Visoka viskoznost jezika se odvije
in hribe zgradi in premakne spomin, ustavi zidove in se iz agonije
zapne in sprevrže v ubijanje sfing,
ustavi vokale in jih privije
na čela ljudi iz požganih dolin.
Najstnice stopijo v vzpete koturne in s polaroidi zastrejo si oči. Same so v ječi bledolazurne
od ljubljenja trudnega pijane krvi.
KAJ?    Tuja zemlja, konj, pištola, nebo, ki koža je srca, siva, siromašna šola.
252
Milan Jesih
MED DVEMA
ŽIVLJENJEMA
OGENJ!
O!
IN ČAS!
kjer morje z morjem se igra, in jaz, ki stopil sem s prestola dol na mrzli vrh sveta,
da je po dobah geometrije
ugasnila mi moja luč
in da zdaj nič več ne sije
na ključavnico in na ključ.
Zdaj prelomi se, barbar! dvigni se nad lačne ladje v vroči porcelan kitar,
ki zabliskale so: Mlad je! čeravno sem zastrt in star in suh pepel je moje sadje —
in strgaj se in čelado prazno potisni skozi tesni mrak, položi na balkon neopazno:
poslušaj njen zazven grenak.
Da bi iz praznega neba, ko maj naplavi prvi mlaj, še mati silna kdaj prišla
v naš oslepeli dom nazaj in nam iz golega srca v voščeno kri uvezla kaj!
Da še za luč bi prostor bil! Da bil bi prostor še za bič! Da bi se ustavili sred njiv,
kjer sije v Vse zakrinkan Nič!
Mir in svinec, ikti in dobrota,
čas, ki v čelu gore zagori
v hipen ogenj in se z nočjo pobota,
253
Pesmi
še preden ga ugledajo oči:
da je tišina, da nič se ne premakne,
da je tema, da nič se ne oglasi —
človek tedaj, ki je ubil, ko je spal, vstane in opljuva krvavo ležišče in pomarančno hudičevo oko
mu bele labode v prsih poišče.
MAR JEKLO VRE?     Življenje je ozko in močno in šumi, in mož, ki se pred njim ustavi, nič ni drugačen od drugih ljudi:
mož, ki nosi sokola v glavi in strelja in joka in ne govori, bo drevi prav takšen kot davi:
ko drevi bo dalo nebo, kar ima
— zlate milijarde vsakršnih zvezd! —
bo ena zaigrala sred tega moža
in on smeh svoj otroški skril bo za pest.
IN?     Metulji in kruh in ljubljeno ime, ki pismo samomorivke končuje, in vlaki neslišni, ki v griče hite
in skozi planine daleč na tuje,
in jaz, ki otrok sem ves sam obsedel
in sem od neznanega v sebi utrujen —
o čas, ki je iz brokatne šatulje
stresel po mizi temotne dragulje,
in zdaj kar je, brez barve in brez imena,
curek, ki ga je uledila vila ledena.