kej,0j9'2,- LJUBLJANSKI Šte-V-^ ŠKOFIJSKI LIST 100. Pastirski list vsem vernikom ljubljanske škofije za Advent.* Od posameznih oseb in raznih društev dobivam že več časa ustne in pismene prošnje, naj za vse vernike ljubljanske škofije napišem pastirski list o uživanju opojnih pijač. Dolgo sem odlašal s pastirskim listom, ker je pouk o uživanju opojnih pijač, namreč vina, piva, žganja in špirita, težak sam po sebi, ker ni lahko povedati vse tako, kakor je res in pa, ker takega nauka marsikateri ne marajo poslušati. Glavne nauke sem sicer že razpravljal v knjižici, ki ima naslov: „Mladeničem. Življenje po veri." Ker pa ta knjižica malo komu v roke pride in ker smo v resnem adventnem času, sem vendarle sklenil govoriti vam v pastirskem listu o opojnih pijačah. Prizadeval si bom odgovoriti točno in jasno na pet vprašanj, in sicer: 1. kaj trdijo učeni možje o opojnih pijačah; 2. kaj trdi o njih sveta Cerkev; 3. kdo mora biti popolnoma zdržen; 4. kako škoduje nezmerno pitje in 5. kako se moramo varovati škode? Zakličem s svetim apostolom Pavlom (Rimlj. 19, 13.): „Kakor podnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevoščljivosti, temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu v poželjenju.“ Začnem v imenu Jezusa Kristusa. l.Kaj trdijo učeni možje o opojnih pijačah? Katere pijače so opojne pijače? Odgovorim: vino, pivo, žganje in posebno špirit. Odkod prihaja, da te pijače človeka opijanijo? Zato, ker imajo v sebi takoimenovani „alkohol", ki ima take lastnosti, da opijani človeka. Od kod pa je alkohol? V naravi ga ni; mora se umetno pridobiti iz takih naravnih pridelkov, ki imajo v sebi sladkor, n. pr. grozdje, ječmen, krompir, slive in drugi sadeži. Iz teh se proizvajajo opojne pijače, v katerih je alkohol. Niso pa vse pijače enako opojne. Katere imajo manj alkohola, so manj opojne, katere ga imajo več, pa opijanijo bolj in hitreje. Najmanj opojno je pivo, ker ima na 100 delov le 4 do 5 delov alkohola; bolj nevarno je vino, ker ima na 100 delov 5 do 25 delov alkohola; še hujše je žganje, ker ima na 100 delov 25 do 60 delov alkohola, najbolj grozen je špirit, ker ima na 100 delov 60 do 70 delov alkohola, torej je v enem litru špirita do 70 delov čistega alkohola. To so pokazala raziskovanja učenih mož. Kako pa ti možje ocenjujejo alkohol! Ako pogledamo v njihove knjige, bomo videli, da trdijo: alkohol je strup, alkohol nima nobene redilne moči. Torej, alkohol je strup. Res, ako se le malo pije, se človek nekako poživi: srce hi- * Ta list naj se čita in razlaga v adventnih nedeljah. treje bije, misli se urno razvijajo, jezik laglje govori, noge so bolj lahke" in poskočne, oči se zaiskre in"čuti se nekako veselo, ugodno razpoloženje, v lahkem veselem razgovoru in petju se pozabijo skrbi in nadloge vsakdanjega življenja. Zavoljo tega ljubiš dobro vino, zavoljo tega toliko pesmic o vinskih 'goricah in o radostnem popivanju. Zato celo sveto pismo pravi, da ima „vino namen, razveseliti človeško srce“ (Ps. 103, 15 ) ali: „dajte močne pijače žalostnim in vina njim, ki so bridkega srca; oni naj pijejo, da pozabijo svoje betežnosti in se svojih bolečin večine spominjajo.“ (Pregov. 31, 6. 7,) Kljub temu je alkohol, ki je v opojnih pijačah, vendarle strup, ako ga pride večja mera v tvojo kri. Ali bi se ta trditev morala šele dokazovati? Saj vendar poznaš pijanca, ali pa to veš iz lastne žalostne izkušnje. Ali je pijanost telesu ugodna? ali ni po njej vse telo bolehno? Glava boli, jezik se zapleta, oči slabo vidijo, noge te ne nesejo, želodec ne prebavlja, 'razum ne razvija misli, vse te nekako boli, za nobeno delo nisi. Ali torej alkohol ni strup, ni škodljiv za tvoje telo? No, rekel boš, opojna pijača: vino, pivo, žganje, špirit ima krepilno moč, saj vendar podeli telesu novih moči za naporno delo! Le počakaj, poprašajva o tem učene može in pa izkušnje v vsakdanjem življenju. Učeni možje so zares poprej trdili, da imajo opojne pijače redilne moči. Vendar so pa nekateri začeli o tem dvomiti in so v zadnjih časih opojne pijače znova preiskovali, namreč preiskovali so, kaj imajo v sebi! In kaj so dobili? Edino pivo ima nekoliko redilne moči, namreč na 100 delov pride samo 5 do 6 delov redilnih snovi, torej skoraj nič; vino pa, žganje in špirit pa redilnih snovi sploh nimajo; torej ne morejo človeka prehranjevati, le hipen ugoden užitek mu pripravljajo. Tako prepričani so sedaj vsi zdravniki. Pa tudi izkušnja tako uči. Ako bi opojne pijače dajale moči, bi jih najbolj rabili oni, ki se morajo telesno močno natezati. Toda opojnih pijač se ogibajo in se jih popolno vzdržujejo ravno tisti ljudje, ki za svoja dela potrebujejo posebnih telesnih moči. Zdrževali so se pijač že borilci v starih časih, da jim telo ne bi opešalo. Popotniki, ki so uspešno preiskovali razne posebno nevarne kraje na zemlji, so ravno popolni vzdržnosti pripisovali ono vztrajno telesno moč, da v silnih naporih niso omagali. Opazuje se pri delavcih, koliko laže in bolj vztrajno delajo delavci, ki se zdrže žganja in ga ne marajo za za-jutrek. Opojne pijače torej zavirajo telesno delo, pa tudi dušno telo. Kolikokrat čujem, da se kdo brani pijače rekoč, da ima mnogo premišljevati in se učiti, pa ne bi mogel, ko bi pil. Da, pri opravilih, kjer se zahteva napeta pozornost, se vsaka pijača sploh prepoveduje, kakor pri železnicah, pri avtomobilih. Res, ako si utrujen, pa nekoliko piješ, čutiš neko novo moč za delo. Toda ali nisi prav kmalu še bolj utrujen, kakor pa poprej ? Človek namreč čuti utrujenost, še preden porabi zadnje svoje moči, pijača pa mu le te zadnje moči zbudi, ne da mu pa novih; te se hitro potrošijo in onemoglost je še večja. Glej torej! opojne pijače ne nahranijo tvojega telesa, ne dajo mu novih moči, kakor jih daje tečna hrana, ampak pripravijo in dajo ti edino le nekak užitek, neko veselost, neko ugodno razpoloženost; toda le toliko časa, dokler se prave mere držiš. No, pa tudi v teh mejah užitek ni brez velikih nevarnosti. Zakaj ? Prvič zato, ker je izredno težko držati se v pravih mejah. Že sveto pismo te svari rekoč: „Ne glej vina, ali je lepo rumeno, ali se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda naposlednje piči, kakor kača in strup razlije, kakor bazilisk.“ (Preg. 23. 31. 32.) Namreč, ker se tako lesketa in gladko teče, ga kaj hitro in preden se zaveš, potegneš čez mero, pa se ti užitek izpremeni v strup. Drugič poizkušaš sam, da čim bolj piješ, tem bolj te srce vleče, da bi še več pil. Opojna pijača žeje ne pogasi, kakor jo pogasi kozarec hladne vode, ampak jo še poveča. Kako to? Tisti pogubni alkohol ima to lastnost, da posuši sokove v tvojem telesu in zato hoče telo vedno novega prilivanja. Voda bi odpomogla, opojna pijača pa le še bolj suši; od tod huda želja, le še in le še piti: in preden se zaveš, nisi več zmeren, ampak že nezmeren; polagoma postaneš suženj alkohola, ne moreš se mu več obraniti. Tretjič pokaže izkušnja celo to, da so manj bolehni in da dalje časa žive oni, ki se opojnih pijač popolnoma vzdržujejo, kakor pa oni, ki pijo vsak dan, če tudi zmerno. Celo pri zavarovanju za življenje zahtevajo zavarovalnice manj zavarovalnine od onih, ki nič ne pijo, kakor pa od onih, ki vsak dan zmerno pijo. Učeni možje torej trdijo na temelju učenih raziskovanj in raznih izkušenj tole: v opojnih pijačah je snov, ki se imenuje alkohol; alkohol se prišteva k strupom; alkohol podaja sladkega užitka, ne hrani pa ne in ne daje telesu novih moči; zato opojne pijače niso hrana, za življenje niso potrebne, more se brez njih opraviti; da, celo užitek, ki ga zmerno uživane dajejo, ni brez nevarnosti; kdor je popolnoma zdržen sme upati, da bo bolj zdrav, da bo bolj dolgo živel in da bo za dušno in telesno delo bolj sposoben. To je odgovor na prvo vprašanje. Ko smo slišali, kaj pravijo učeni možje o opojnih pijačah, poprašaj se sedaj: 2. Kaj trdi o njih sveta Cerkev? Kaj ne, odgovor na to vprašanje nas bo še bolj prepričal: saj nam po sveti Cerkvi govori sam Bog, sam Sveti Duh. Kaj torej trdi sveta Cerkev o uživanju opojnih pijač? Da bomo mogli najti natančen in resničen odgovor, moramo vprašanje razdrobiti v tri vprašanja in povedati, kaj nas uči sveta Cerkev o nezmernem uživanju opojnih pijač, kaj o zmernem uživanju in kaj o popolni zdržnosti? No, da je nezmernost greh, o tem nihče ne dvomi. Pijanost torej ni le sramotna, ampak tudi grešna. Res, greh ni vselej smrten. Kdor je le malo pijan, stori mal ali odpustljiv greh ; kdor se opijani močno, greši smrtno. Cujte, kaj govori o tej pijanosti sv. Pavel! On pravi: „Dela mesa pa so znana in ta so : nečistost, nesramnost... pijančevanje, požrešnost in kar je temu enakega. Od takih del vam napovem, kakor sem vam že napovedal, da, ki take reči delajo, ne bodo dosegli kraljestva božjega.“ (Galač. 5, 19 — 21) In na drugem mestu piše: „Ali ne veste, da krivični ne bodo kraljestva božjega posedli! Nikar se ne motite! Ne nečistniki, ne prešestniki . . ., ne pijanci, ne preklinjevavci, ne roparji ne bodo posedli nebeškega kraljestva.“ (2. Kor. 6, 9, 10.) Sv. Pavel stavi torej na isto stopinjo nečistnike, prešest-nike, roparje in pijance; v nebesa ne pridejo. Ali ni to grozno! Pijanec, ako te ne odvrne od pijanstva sramota, naj te odvrne vendar strah pred večnim pogubljenjem! Kaj pa uči sveta Cerkev o zmernem pitju? Odgovorim, da je zmernost prava čednost. Zmernega uživanja opojnih pijač Cerkev ni prepovedovala ali celo zavrgla, marveč vedno učila, da je zmerno uživanje dovoljeno, ako to dopusti zdravje, starost in premoženje. V svetem pismu se vino, voda, sol, kruh in drugo prišteva prvim potrebam za življenje; obljubljena dežela se hvali zavoljo dobrega vina; dobra vinska letina se smatra za blagoslov božji; ob praznikih se je vino pilo; celo pri daritvah je bilo vino zapovedano; tudi Zveličar je vino pil, vodo je v vino izpre-menil; daritev novega testamenta je pod podobo kruha An vina ustanovil; nebeško kraljestvo se prispodablja veselemu obedu, kjer tudi vina ne manjka ; tudi Cerkev ima za vino posebne blagoslove. Torej zmerno uživanje opojnih pijač je dovoljeno, ni greh. Toda, kdo pa je zmeren? Ponavadi praviš, da je zmeren, kdor ni pijan ; da ni nezmeren, kdor le malo vina v glavo dobi, da je Židane volje in ga le nekoliko čuti. Tako v navadnem življenju; vendar pa se v strogem smislu ne moreš prištevati med zmerne, ako si pogostokrat nekoliko vinjen. Tako uživanje gotovo škoduje zdravju in prikrajša življenje; ako torej govorimo o ne- 17* škodljivi in popolnoma dopuščeni zmernosti, ako govorimo o čednosti, mislimo zmernost v prav strogem pomenu besede. In v tem smislu bi se prišteval zmernim, ko ne bi popil več vina na dan, kakor okoli pol litra navadnega ; vendar pa dodam, da nekateri prištevajo med nezmerne tudi one, ki bi mislili, da morajo toliko vina popiti vsak dan in da se ga ni treba nikdar popolno zdržati. Slišali smo cerkveni nauk o nezmernosti in o zmernosti; čujmo še onega o popolni zdržnosti. V starem testamentu je Bog zdržnost nekaterim stanovom kar naravnost zapovedal. Zapovedal jo je duhovnikom ob času, ko so v templju opravljali božjo službo (3.Moz. 10, 8); zapovedal tudi takoimenovanim Nazirejcem, to je možem, ki so se zavezali z obljubo, da se za nekoliko časa posvete edino Bogu, njegovi službi in prizadevanju za sveto življenje. (4. Moz. 6, 3.) Tako obljubo so storili prav mnogi; med njimi je tudi sveti apostol Pavel. Popolna zdržnost od opojnih pijač je torej znak posebne bogoljubnosti, posebne pripravnosti za božjo službo. Zato se nam ni treba čuditi, da je bilo tudi med kristjani vedno mnogo popolnoma zdržnih. O takih nam pripoveduje zgodovinar in škof Evzebij; tak je bil sv. Timotej, kateremu je radi bolehnosti sveti Pavel svetoval, naj ne pije same vode, ampak naj vodi doda še nekoliko vina (9. Tim. 5, 23.); takih je bilo in je prav mnogo v resnici pobožnih kristjanov. Po nauku svete Cerkve je zdržnost posebno dobro delo in se močno svetuje. Torej zdržnost se ne zapoveduje, pač pa svetuje. Zdržnost posveti ljubezen do Boga, ker se zdržni iz te ljubezni odpove onemu sicer dovoljenemu užitku, ki ga daje vino; posvetiti jo more tudi ljubezen do bližnjega, ako si popolnoma zdržen zato, da daš bližnjemu dober zgled, da ga obvaruješ nezmernosti in mu pomagaš premagovati svoje strasti, da mu bolj lahko pomagaš v potrebi; tudi ljubezen do sebe samega ti zdržnost svetuje in posveti, ako si bolehen in bi ti celo stroga zmernost škodovala, ako hočeš kaj prihraniti za svoje domače, prihraniti, da si moreš kupiti dobrih knjig, dobrih časopisov. Po nauku Cerkve je torej popolna zdržnost začasna ali vedna, iz ljubezni do Boga, do bližnjega ali do samega sebe velika čednost, pri Bogu zaslužno delo in se prav močno priporoča. Popolna zdržnost je torej svet, ne zapoved. Svetuje se posebno dandanes, ko se nezmernost bolj in bolj širi, z njo pa tudi vse hude pcsledice. Sveti Oče so za vsak dan, ko se opojnih pijač popolnoma zdržiš in malo molitvico opraviš, podelili 300 dni odpustka in priporočajo sploh zmernost in zdržnost. Zdržnost se tedaj vsakemu svetuje in močno priporoča. Kaj pa, ali je pa morda kdo tudi naravnost dolžan, da opojnih pijač nikdar ne okusi? 3. Kdo mora biti popolnoma zdržen? Zgoraj ste slišali, da je zmerno uživanje opojnih pijač pred Bogom dovoljeno, ako to dopusti zdravje, starost in premoženje. Iz tega lahko posnameš, da bi bilo tudi zmerno uživanje grešno, ako tega ne bi dopustilo premoženje, zdravje ali starost. Torej naj poprej premoženje. Tudi zmerno piti ne sme, ali pitje mora vsaj močno omejiti oni, ki je dolžan varčevati. V dolgove si se zakopal, vrniti moraš, tako zahteva pravičnost. Zato moraš vse nepotrebne stroške opustiti; ako ne storiš, grešiš zoper pravičnost do bližnjega. Nepotreben pa je strošek za pijačo. Slišali smo, da pijača nič ne hrani, nič ne krepi telesa, ampak je gol užitek za razvedrilo in se brez pijače prav lahko živi. Nedavno sem bil v neki župniji na Dolenjskem. Tam se mi je reklo : ko se je trta pokvarila, ljudje niso pili, pač pa so pridno delali in dolgove poplačevali; sedaj trta rodi, ljudje zopet močno pijo, pa dolgove delajo. To je vendar nespamet in greh! — Ali, otroke imaš, ti si pred Bogom dolžan poskrbeti, da jim preskrbiš stan, obleko, hrano, dobro vzgojo. Bogat nisi, za vsak vinar ti je težko: torej moraš varčevati zavoljo otrok, ne smeš po nepotrebnem trošiti svojega denarja, ne smeš ga trošiti za opojne pijače. Kaj bi se reklo o očetu, ki popiva, otroci pa doma stradajo, so strgani in zamazani in zanemarjeni! Ali ni to sramotno, skrajno sramotno in greh, smrten greh? Potem pride zdravje. Res je, da zdravniki včasih kako opojno pijačo predpisujejo zoper nekatere bolezni. Vendar je pa gotovo, da marsikomu tudi pitje sploh škoduje. Zdravniki trdijo, da je le prevečkrat alkohol kriv raznim boleznim. Razne stalne bolehnosti, radi katerih ni ravno treba v postelji biti, pa se radi njih slabo počutiš, težko svoja dela opravljaš, se odpravijo le, ako strogo redno živiš, in se opojnih pijač popolnoma ogiblješ. Marsikdo ima slabo živčevje, da mu že zmerno pitje škoduje; tak se mora vsake pijače zdržati. Isto velja o vsakem, ki brez popolne zdržnosti ne bi mogel opravljati svojih stanovskih dolžnosti. Omenimo naj pa eno bolezen prav posebno: namreč pijančevanje ali alkoholizem, kakor jo imenujejo zdravniki. Pijančevanje je hudobija, pa tudi bolezen. Do pijančevanja se ne pogrezneš v enem dnevu, pač pa polagoma, ako meje stroge zmernosti pogostokrat prestopaš; v tem grešiš in oboliš. Pijanec je navadno neozdravljiv: le pije in pije in sicer navadno mnogo čez mero. Kako bi se mogel ozdraviti? Edino s popolno vzdržnostjo! Ne kapljice vina ali žganja več! To je edini pripomoček. Ostal boš grd pijanec in velik grešnik, ako obetaš, da boš gotovo zmeren. Ako samo to obetaš, si izgubljen: za te zmernost ni mogoča. Saj ima alkohol to grozno lastnost, da zavžit vzbuja in podžiga hudo željo po zopetni pijači; ako pijanec začne piti s sklepom, da ne bo pil preveč, ampak zmeren ostal, je že zgubljen; ko izpiješ prvi kozarec, te ima že alkohol v oblasti, ustaviti se ne moreš, zopet boš pijan. Ali ni res, povejte mi! Pijanec ne bo nikdar zmeren, pač pa more biti popolnoma zdržen in se tako zopet pozdraviti. Torej na noge, pogum velja! Pa še ena vrsta ljudi je, ki bi morali popolnoma zdržni biti. Mislim otroke, mladeniče in dekleta, dokler niso popolnoma dorasli. Čuli ste, da je alkohol strup; da ti ne škoduje, mora tvoje telo biti močno in imeti veliko odporno moč. Toliko moč ima pa le telo popolnoma odraslega, popolnoma razvitega človeka; telo otroka in še ne popolnoma doraslega mladeniča in dekleta pa take moči še nima, saj še ni razvito, ampak se šele razvija. Zato se splošno trdi: opojne pijače so škodljive otrokom, dokler niso popolnoma dorasli, namreč do 16. ali 18. leta. Kako pa škoduje tej mladini opojna pijača? Alkohol posmodi življensko moč, kakor slana lepe cvetlice. Zato se ne more telo do-voljno razviti in tudi posamezni telesni udje zaostanejo; posebno živci se ne morejo do-voljno okrepiti, pa ostane otrok vedno slaboten. Ako je pa otrok slaboten, nima dovolj moči se ustavljati prehlajenju in raznim boleznim. Hodeč po župnijah vidim prav pogostokrat slabo razvite otroke, bledih lic, upadlih oči. Poprašujem po vzrokih in največkrat ču-jem, da je to zakrivila pijača! Otroci zgodaj pijo ! In kdo jim piti ponuja, jih sili? Oh, lastni oče, lastna mati! Celo dojenčkom se daje vino! Ali pa je navada v več krajih, da se za za-jutrek daje čaj in v čaju razne hudo opojne pijače: otroci morajo ostati nerazviti in slabi! Saj pijača ne redi in alkohol razvoj telesa zadržuje. Starši, posebno matere! Ali se ne bojite Boga, ko tako svoje lastne otroke kvarite! Pa še nekaj. Pri otrocih, ki pijo, zastane tudi razvoj možganov. In kaj odtod sledi? Možgane potrebuje duša za svoje delo, da misli, da se kaj nauči, da si kaj zapomni; zato morajo pa možgani biti popolnoma dobro razviti ; ako niso, jih duša ne more rabiti, ne more dobro misliti, ne more si vsega dobro in za dolgo zapomniti, ne more v znanju napredovati ! Vidite torej, kako škoduje alkohol, ki ovira pri otroku razvoj možganov in otrok ostane trde glave, se komaj komaj uči, ves je raztresen, vse pozabi, kar zabit je. V neki šoli so ob času birme nekateri otroci mnogo znali, drugi pa v ravno isti šoli skoro nič; kar v očeh se jim je bralo, kako so na umu slabo razviti. Poprašujem in izvem, da so brihtni otroci iz vasi, kjer je vse trezno in otroci ne pijo, zabiti pa iz drugega kraja župnije, kjer se navadno popiva, in sicer celo žganje. Dodam še to, da se tudi spolni nagon, grešna poželjivost hitreje in v večji meri razvija tam, kjer se začne zgodaj piti. Starši, zarotim vas, ne dajajte otrokom, mladeničem in dekletom piti, nikar ne grešite zoper svete dolžnosti do svojih otrok! Ali hočete imeti otroke slabotne, zabite, nečiste? Kaj poreče večni Sodnik? Starši, prosim vas, vcepljajte otrokom stud do pijanstva, stud do opojnih pijač! Pomagajte vašim duhovnikom, ki se v šoli in spovednici prizadevajo vaše otroke tako vzgojiti, da bodo popolnoma trezni in se bodo popolnoma ogibali opojnih pijač, vsaj dokler niso popolnoma dorasli. Sedaj vemo, kdo je v vesti pred Bogom dolžan biti popoln abstinent, dolžan se opojnih pijač popolnoma zdržati, ali vsaj omejevati, da pije malokdaj in le strogo zmerno. Ker je pa alkohol tako grozen sovražnik človeškega rodu, poglejmo še bolj natanko, kako nam škoduje, ako se uživa nezmerno. 4. Kako škoduje nezmerno pitje? Sami dobro veste, koliko nezmerno pitje škoduje. Ne bom vseh strašnih posledic dokazoval, le naštel bom nekatere, kakor jih lahko z lastnimi očmi gledate, in sicer škode za pijanca samega in škode za bližnjega. Kdor preveč pije, omoti si možgane, pa ne more več prav misliti in prav hoteti. Oh, koliko neumnosti storiš v pijanosti, česar trezen ne bi nikdar storil! Ali ni res, da ti prekanjen kupec ali prodajalec ponuja najpo-prej vina ali žganja; ko ga imaš preveč v glavi in ne moreš več prav misliti, pa s teboj kupčijo sklene. In kako! V tvojo največjo škodo. Ako pa tako um zapraviš, oskruniš v sebi podobo božjo, ponižaš se do živine, da, celo pod živino. Kakor živina ne moreš več misliti, razsojevati in govoriti. No, pa živina vsaj dobro vidi in hodi, ti pa ne, temno ti je pred očmi, noge te ne nosijo, po blatu padaš. In kako se ti umaže telo; tega kar zapisati ne morem. Izaija prerok se huduje, rekoč: „Od vina se ne zavedo, od pijanosti se motijo ... vse mize so polne bljuvanja in nesnage, da ni več snažnega prostora." (Iz. 28, 7, 8.) Kako ostuden greh je pijanost! Pa je tudi škodljiva za dušo in za telo. Oh, kako škodljiva je za dušo. Ker pijanec ne more več prav misliti, zato se nič ne boji, ne Boga, ne pekla. Je li katera zapoved božja, katere pijanec ne bi prelomil? Ali se pri opojnih pijačah ne govori pogostokrat ne le zoper duhovne, in sicer prav krivično, ampak kar naravnost zoper samo sveto vero! In koliko bogokletja zakrivi pijanec! Oh, moj Bog! Ti stvarnik nebes in zemlje! moj Jezus, Ti moj Odrešenik z grenko smrtjo na sramotnem križu! o Marija, moja nebeška in presveta Mati! pijanec vas preklinja ne le v pijanosti, celo v treznosti! Dragi moji, pri nas Slovencih se Bog, se Jezus, se Marija niso preklinjevali. Bogokletne psovke na Boga, na Jezusa, na Marijo so se slišale le na mejah laških, hrvaških in mažarskih; in sicer v teh tujih jezikih, ne pa v našem slovenskem jeziku. Pri nas se je v našem jeziku preklinjal le hudič ali pa v hudi jezi tudi nasprotnik, raz-žaljivec, sovražnik. Toda, strah in groza, zdaj se pa razširjajo tudi med nami v naši škofiji grozovite psovke na Boga, na Jezusa, na Marijo. Začeli so jih sirovi fantje, ki so se iz tujih krajev domov vrnili; ponavljali so jih, početka le bolj pijani fantje v pijanstvu; sedaj se pa te psovke večkrat čujejo tudi iz ust sicer dosti dobrega mladeniča ali celo moža, kadar mu v srcu vzkipi neobrzdana togota. Dragi moji mladeniči, pošteni možje, povejte mi, ali vas ne pretrese strah in grozota, kadar tako nezaslišano psovko izustite ali jo od bližnjega čujete? Ali ni v teh psovkah zares nekaj naravnost satanskega? Satan sovraži Boga, on Ga psuje in preklinja in pa njegovi privrženci v peklenskem breznu. Satan podpihuje tudi ljudi na zemlji, da bi od Boga odpadli, da bi ga sovražili in ga z njim vred v nerazumljivi predrznosti grdili, kleli, psovali. Mladenič, mož, ki se drzneš Boga preklinjati, Boga, ki te je ustvaril, Boga, ki je za te na križu svojo kri prelil, Boga, ki te posvečuje, Boga, ki ti je nebesa pripravil, ali ne spoznaš svoje hudobije, svoje sirovosti? ali se ne bojiš, da se pod tvojimi nogami odpre zemlja in se živ vanjo pogrezneš? ali se ne bojiš pravične sodbe božje? Mladeniči, možje! zarotim vas, trdno sklenite sedaj, potem vsako jutro pri molitvi, da Boga, Jezusa in Marije ne boste več preklinjevali; vas pa, ki se te gnusne grdobije še niste naučili, prosim s sklenjenimi rokami, nikar se je ne naučite, naj se vam studi v dno duše; očetje, matere, pazite na svoje otroke, da se na kaj tako groznega ne navadijo! Ne le 'take grozne psovke prihajajo od pijanstva, ampak še druga kužna bolezen za neumrjočo dušo: namreč nečistost, prešestvo-vanje. Kdaj mladenič oskrunja najbolj sebe in druge, kdaj ga najbolj omami spolni nagon? Ali ne pri in po preobilni pijači? In mož, ki je sicer pošten, kdaj začne grdo govoriti, kdaj pade in postane nezvest svoji ženi? Ali ne, kadar je vinjen, pijan? In ali ni mnogo deklet zapravilo svojega devištva, ko so bile vinjene? Da, s pijanstvom je združena nečistost. Alkohol namreč vpliva na možgane, kakor smo slišali, da pijan človek ne more ne prav misliti ne prav želeti; zraven ti pa vzbudi mesenost, vzbudijsilno poželjivost v vsem telesu, pa ni čuda, da se zvrneš v blato nečistosti. No, naj bo dovolj o grehih, ki izvirajo iz pijanstva. Toda ne le za dušo, tudi za telo je pijanstvo pogubno.1 Nezmerno uživana pijača pokvari ledvice, jetra, srce, pljuča, možgane, kri in živce sploh; pokvari torej vse dele telesa. Zato opeša življenska moč in odporna sila zoper razne bolezni. Izkušnja uči, da kužne bolezni najprej pijanca primejo, n. pr.: kolera, kuga, influenca, pljučnica, jetika in da so bolezni sploh pijancu veliko bolj škodljive in pogubne, kakor zmernim in vzdržnim osebam. Iz tega se razvidi, da pijanstvo prikrajšuje 1 Mladeničem; 2. zvezek: Življenje po veri, str. 70—76. življenje. Da, življenje prikrajšuje ne le pogostna prava nezmernost, ampak celo zmernost v širšem pomenu, ako se namreč sicer ne opijaš, vendar pa vsak dan svojo polno mero za-uživaš. Saj vidimo ljudi, ki so zgodaj opešali in so po vseh udih bolehni, da komaj hodijo in sicer za to, ker so, čeprav še zmerno, vendar pa redoma pili prav močna vina. Škoduje vino, še bolj pa žganje in sploh žgana pijača, kakor rum, konjak, špirit, ako se redno, četudi le v manjših množinah uživajo ; saj imajo te pijače veliko več pogubnega alkohola v sebi, kakor pa vino. Culi smo že, da v vinu pride na sto delov 6 do 25 delov alkohola, v žganih pijačah pa do 70 delov, pa so zato bolj pogubne. Pravkar sem dobil v roko Zlato dobo, v kateri sporoča zdravnik sledeči poučni zgled: „Pri neki ženski je nastopila trebušna vodenica vsled sprijenja jeter; vzrok te bolezni je večinoma alkoholizem; možni pa so tudi drugi vzroki. V tem slučaju so se dali vsi drugi vzroki z gotovostjo izključiti in se je moral iskati le v alkoholizmu začetek obolenja. Bolna žena je trdila, da ni pijači vdana, tudi njena vnanjost ni spominjala na pijanko. Po natančnem izpraševanju pa izpove, da ima že več let navado piti zjutraj čaj z rumom. Mahoma je bila stvar dognana. Čaj z rumom, zlasti kot zajutrek, igra po zdravniških izkušnjah žalostno vlogo pri postanku alkoholnih bolezni. Če poprašujemo bolnike s sprijenimi jetri, nam po vrsti odgovarjajo, da že dolgo ne uživajo zjutraj drugega nego čaj, oziroma črno kavo z rumom, slivovko ali konjakom. Omenjena ženska oseba se je brez dvoma smatrala za zmerno in vendar je bilo za njo alkohola preveč. Najmanj kar se more od zmernika zahtevati, je, da se vsaj vseh žganih pijač zdrži.“ Tako govori zdravnik in sedaj vprašam jaz prav resno vas, očete in matere: ali boste svojim otrokom še dajali za zajutrek kavo ali čaj z rumom, s slivovko, z žganjem? Ali jim ne boste rajše dajali čaj ali kavo z obilnim mlekom, ako jim že ne marate dajati drugih tečnih, manj razdražljivih jedi? Ljubite vendar svoje otroke, ne kvarite, ne morite jih! Ali naj še opozorim na to, da nezmernost pokvari ves značaj, da po nezmernosti postane človek brez srca, brez ljubezni do svoje družine, pa se ne zmeni za bedo žene in otrok, da, preklinja jih, pretepa jih; radi nezmernosti se izgubi spoštovanje, celo čuvstvo za čast in moški ponos; radi nezmerne pijače se zapravi premoženje, obožajo rodovine, se prodajajo posestva. O kaka hudobija je torej nezmernost! Res je, kar piše sveti Pavel: „Veliko jih živi, o katerih sem vam že večkrat rekel, sedaj pa tudi jokaje rečem, da so sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je poguba, katerih Bog je trebuh in hvala v njih sramoti, kateri pozemeljsko ljubijo.“ (Filip. 3, 18. 19.) Pijanec torej ne škoduje le sebi, ampak tudi svoji družini. Škoduje posebno otrokom. Kako grozno je v družini, kjer je oče pogostokrat nezmeren: čuje se pogost prepir, čujejo kletve, čujejo neusmiljeni udarci. Ali bo imel plemenito, mehko srce otrok, ki vzraste v taki družini? Mar ne bo njegovo srce temno, bridkoštno, osorno, brez ljubezni, uporno, brezobzirno? Mar ne bo mladenič surov, preklinjevavec, svojeglaven, uporen staršem, uporen Bogu in ljudem? pa zato nepristopen dobrim besedam, kar naravnost nepoboljšljiv? O nesrečni pijanec, ali ti je Bog zato dal otrok, da bo tvoj otrok nesrečen, da te bo preklinjal, preklinjal že na zemlji, potem pa še skozi vso večnost! Da, tako je; saj si ti kriv, da bo pogubljen, da bo zavržen za vekomaj! Nesrečni pijanec, ti škoduješ otroku celo še preden pride na svet. Otroci pijančevi so telesno bolj slabotni, pa zato boleznim bolj podvrženi, živčno slabi, mnogi celo gluhonemi; otroci pijančevi so navadno tudi dušno bolj slabotni in padejo hitreje v razne pregrehe, posebno v nečistost, v pijanstvo; močno nagnjenje na pijanstvo podedujejo od svojih pijanstvu vdanih staršev, pa zato naglo vanj zabredejo. Grozno, pijanstvo zastruplja člo- veka že v njegovem spočetju! To zastrup-ljenje je posebno hudo, ako je tudi mati pijači vdana, pa močno pije, ali se celo vpijani. Saj pride alkohol naravnost v materino kri, spridi jo in po tej sprijeni krvi pride strup alkohol v otroka še pred rojstvom, pa tudi po rojstvu z zastrupljenim maternim mlekom. Dekleta, matere, posebno ve v vinskih krajih, in ve v krajih, kjer celo ženske pri delu doma, na travniku in na polju pijete žganje, pijete peklenski špirit, pomislite, kako zastrupljate in uničujete svoj zarod! Nikar se ne čudite, ako vaši otroci zgodaj pomrjo, ako so vedno bolehni, slabega telesa in ako so trdi in zabiti in surovi, vam le v žalost in bridkost in morda celo v večno pogubljenje! Zdramite se in na boj zoper tega smrtnega sovražnika vaših družin, vaše časne in večne sreče! Naj to zadostuje! Sicer bi mogel še pokazati na bolnice, na blaznice in na druge zavode za človeško bedo in vam tam pokazati na pregrenke sadove pijanstva, pa naj zadostuje kar sem vam dosedaj napisal. Naziva se nam samo po sebi vprašanje, kaj naj storimo, da se te grozne škode obvarujemo. 5. Kako naj se obvarujemo te škode? Prevažno vprašanje za nas vse. Kaj naj torej storimo? Naštel bom nekoliko pripomočkov, da se pijanstvo vsaj zmanjša, ako se ne more popolnoma zatreti. Dragi moji, najpoprej vam je treba pouka. Te moje besede imajo ta namen. Poučil bi vas rad, da bi vedeli, kako zlo je pijanstvo in kako naj se sodi o opojnih pijačah. Zato sem vam vsestransko pojasnil korist, nevarnost in škodo opojnih pijač. Nauk vas mora pretresti in storili boste sklep, kakor vam je potreben in koristen za vašo časno in večno srečo. Pouk naj se razširja ne le v cerkvi, ampak tudi po časopisih, posebno pa po naših prelepih društvih: po mladeniški in dekliški Marijini družbi, po izobraževalnih društvih, po naših Orlih, po Tretjem redu, po družbi svete Družine, posebno po društvu za zmernost, ki ima sedaj ime Sveta vojska. Pomagajo naj vam primerne knjige, naš Domoljub in Bogoljub in Slovenec, najbolj pa Zlata doba. Starši, začnite pouk že zgodaj pri otrocih. Zarotim vas pri ljubezni, ki jo imate do svojih otrok, zarotim pri petih ranah Kristusovih, ne dajajte otrokom vina, ali celo žganja, ne dajajte jim za zajutrek čaja ali kave z žganjem ali celo z rumom, konjakom, špiritom! Matere, ne pijte v onem častitljivem stanju, ko vas je Bog blagoslovil z novim otrokom! Očetje, ne pijte, ne opijanite se, ako hočete zares zaslužiti častitljivo ime oče ! Koj, ko se otrok zave, mu vzbujajte v srcu strah, gnus, sovražnost do pijanosti, strah in bojazen pred vsako opojno pijačo, posebno pred žganjem; vzbujajte zavest, da vsaj do popolne dorastlosti ne sme prav nič piti, ako hoče biti telesno in dušno čvrst in zdrav, zavest, da tudi pozneje ostane popolnoma vzdržen, ali vsaj strogo zmeren. Starši, podpirajte duhovne in vse one dobre učitelje, ki se tudi v šoli trudijo vzgojiti otroke za popolno zdržnost v času, ko hodijo v šolo pozneje pa vsaj za strogo zmernost. Mladeniči in možje, ali ste še popolnoma trezni ? Oh, ostanite v tem stanju! Zaprisezite se zoper žganje! Žganje ni prav nič potrebno, tudi v planinah ne! Varate se, ako mislite, da vam daje moči in toplote. Dokazal sem vam že, da ne daje moči, ampak le še zadnje še ne potrošene moči popolnoma iztroši. Tudi toplote ne daje, marveč toplo kri, kar jo je v človeku, požene h koži in se čuti večja toplota; toda ta toplota prignana h koži, se sedaj izgubi v mrzli zrak, pa telo še to toploto izgubi in človek hitreje zmrzne. Ker ni potrebno, ga ne uživajte; marveč uživajte tečno hrano, ki da telesu novih moči. Delavci, ne zahtevajte pri delu žganja že na vse zgodaj in pri malicah! Žganje vam jemlje moči in toploto, pa boste poprej opešali, pa bo vaše telo sploh oslabelo, da boste za delo malo sposobni in nesposobni zoperstaviti se raznim boleznim, ki vas bodo napadale. Kako ste neusmiljeni in brez ljubezni, ako še na delo nočete, ako vam gospodar ne obljubi in ne pripravi žganja večkrat na dan! Siromašni gospodarji v naših tako pokvarjenih, brezsrčnih časih! In kaj zahtevajo delavci po vinogradih! Ne le samo dobro plačo, dobro večkratno hrano, ampak tudi preobilno večkratno pijačo, kar litre vina! Ali ne čutite, kako oškodujete ne le gospodarja, marveč tudi sebe na duši in na telesu! Mladeniči in možje, ne zahajajte ob nedeljah in praznikih v gostilne že dopoldne, še pred sveto mašo. Ali ne prideš v nevarnost, da zapiješ sveto mašo, da torej smrtno grešiš? in ali ne boš celi dan nespameten, omoten in surov, ako se že dopoldne napiješ vina, ali celo žganja? Torej dopoldne, pred sveto mašo ne v gostilno! Ako že greš v gostilno, da prideš v pošteno druščino, pa se malo razvedriš, pojdi popoldne po krščanskem nauku in litanijah, toda le za kratek čas. Prosim te, določi si natanko mero, katere ne boš prekoračil; določi si vrček piva ali največ pol litra vina. Ko to popiješ, bodi mož, vstani in pojdi malo v gozd, na polje in ob pravem času domov k večerji, večerni molitvi in k počitku. Ako to storiš, imaš zares nekoliko užitka, si lahko vesel, zadovoljen in ostaneš zdrav na duši in telesu. Prosim posebno vas mladeniče, ki ste v izobraževalnem društvu, ki ste člani društva „Orel“, dajte lep zgled popolne zdržnosti ali vsaj stroge zmernosti. Po božji službi hitite v društvo, kjer vas čaka kako predavanje, dober časopis in prijateljski razgovor; hitite v sobo za pouk v petju in v glasbi; hitite v telovadnico, da se telesno izurite in utrdite! Kolik blagor za vse naše ljudstvo, ako vi Orli in vi mladeniči iz Marijine družbe raztrgate in uničite one pogubne in sramotne stare fantovske razvade nezmernega popivanja, nesramnega govorjenja, grdega ponočevanja, surovega tuljenja in divjega pretepa! Kaj naj rečem vam, možje in mladeniči, ki ste že sužnji grozovitega alkohola? Prosim vas, nazaj k zmernosti in treznosti! Ako niste popolnoma izprijeni in posuroveli, s povzdignjenimi rokami vas prosim, odpovejte se temu 18 trinogu popolnoma! Vaš svet sklep naj bo: ne kapljice več, ne žganja, ne vina! Oh, nikar ne majajte z glavo, da ni mogoče. Je mogoče, le hoteti moraš! Vsaj ste junaški fantje, vsaj ste čvrsti možje! Ali se vam ne smili vaša družina, ali se vam ne smili vaša duša, ali se vam ne smili vaše telo ? Ali vas ni sram pred ljudmi, strah pred svetim in pravičnim Bogom? Na noge, na vojsko zoper trinoga za srečo in mir vaših družin, za vaše dušno in telesno zdravje! Dekleta in žene, tudi vas zarotim pri ljubezni Srca Jezusovega, ostanite popolnoma zdržne! Ne pijte žganja, kadar delate na polju, na travniku, v planini! Varujte se obilnega vina, pijte ga le malokdaj in prav malo, morda z vodo pomešano tudi v vinskih krajih, da ostanete čvrste, zdrave, da vam bo zdrava, nepokvarjena kri in boste mogle biti srečne matere zdravih, brihtnih otrok! Dekleta, nikoli ne v gos.ilno, ne same, še manj pa s fanti: čaka vas poguba časna in večna! Ali ne ljubite krstne nedolžnosti, ali ne ljubite deviške čistosti, ali ne znate ceniti nežne sramežljivosti? Kako grdo je, ako dekleta dajejo za vino ali za žganje; kako gnusno, ako se krohotajo, krohotajo pri nespodobnih šalah, pri nesramnih razgovorih med seboj, ali celo s fanti! Moj Bog, moj Bog! Dekleta, spoštujte same sebe, imejte v časti svoja telesa, pa jih ohranite čiste, neoskrunjene, popolnoma zdrave, da boste zares sposobne za visoki poklic, ki vam ga je odmenil sam večni Bog. Vse pa pozivljem na sveto vojsko zoper premnogoštevilne pivske razvade! Ali morate v gostilno, kadar se krsti otrok, kadar se deli sveta birma, kadar se pokoplje mrlič? Ali moraš piti, kadar skleneš kupčijo, kadar po poroki napraviš svatbo, da, celo ob mrliškem odru in pri toliko raznih priložnostih? Koliko se o teh prilikah zapravi denarja, poštenja, zdravja, nedolžnosti! Torej na vojsko zoper te razvade! Kadar je sveti krst, ali sveta birma: veseli se in napravi boljšo malico doma v hiši, tudi s čašo vina lahko postrežeš. Odpravi grdo razvado, da se ob mrliškem odru dolgo sedi, pije žganje in se grde šale uganjajo: tu rajši pomoli, poškropi in mirno domov odidi; vse to naj bo podnevu, nočnih sestankov pri mrliškem odru ni treba. In kadar je svatba! Ali morate biti skupaj čez noč, morda še dva dneva, dve noči ali še več? Ali se mora nezmerno piti, plesati, grdo govoriti, nečistovati pri plesu ali na skrivnem? In to tako svet in pomenljiv dan za ženina in za nevesto! Kako ljubo bi bilo Bogu in kolika čast pri vseh dobrih ljudeh, ko bi se napravil tega dne dober obed, bi se le prav zmerno pilo, ali celo nič in bi se do večera vsa družba razšla domov? O kje ste možje, kje očetje in matere, kje fantje in dekleta, ki boste imeli toliko previdnosti in poguma, da vse te grde in sramotne pivske razvade raz-derete, razbijete? Na noge vsi, naprej na čelu pa vi plemeniti Orli, pogumni člani Marijine družbe! Na noge vsi, na čelu matere, tretje-rednice, pred vsemi ve blage, za vse dobro vnete in odločne Marijine hčerke! Združite se, sklenite postopati zoper omenjene nesrečne razvade in podajte si roke za sveto vojsko! Konec. S tem končam svoj pouk. Izročim vse besede prečisti Devici Mariji in presvetemu, božjemu Srcu Jezusovemu! Naj jih spremlja dejanska, nepremagljiva milost božja, da ne pridejo le do vaših ušes, ampak proderejo v vaša srca, da nauke hitro razumete, se zanje vnamete in zavzamete in sledite mojemu klicu: na vojsko zoper našega najhujšega sovražnika! Bog bo z nami, kdo bo zoper nas! Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Sv. Duha naj pride nad vas in naj ostane vedno nad vami. Amen. V Ljubljani na god sv. Martina, škofa, dne 11. novembra 1912. f Anton Bonaventura knezoškof. 101. Svirtm fd) reißen an Mc Gläubigen kr Dtihefe fatbad) fiir brit Oboriti.^ Sott ein§etnen ^erfonett mtb oielett itnferer djriftlicheit Sereitte fittb mir oft Sitten oorgebrad)t morben, eilten Hirtenbrief gegen beit ©eituh geiftiger ©etränfe ergeben gu taffen. Sange gögerte ich bantit; beim ber Unterricht über geiftige ©etränfe, b. i. über beit ©ennfj beS SBeitteS, beS SiereS, bež Srannt= meines uiib beS ©pirituS ift fc^on ait ttttb für fid) nicht teicbjt, unb manche gibt eS, bie bariiber nichts hören lootten. iftad) tangerem Sögertt eutfdjloh id) niid) boef) gtt einem fotzen Hirtenfi^reiben gerabe fe|t in ber eritften SlboeittSgeit. Sd) nahm mir oor, auf fünf fragen eine flare Slntmort gu geben: 1. rnaS fagett geteerte SJJättner über geiftige ©eträtife, 2. maS fagt bariiber bie f)t. Birdie, 3. toer fott fid) ooUfontriteit atter geiftigeit ©etränfe enthalten, 4. meldjen ©djaben öernrfac^t unmäßiges Drittfett, 5. mie mtiffeit mir uns oor foldjettt ©fabelt tjiiten. SCRit bem t)t. Slpoftel ißattluS rttfe id) euch gn: „Sßie ant Dage taffet uns ehrbar manbetn; nicbjt iit ©djmattfereien unb ©elagett, nid)t itt Seilagertt unb Uttgud)t, ttidjt iit ©treit ttttb ©iferfud)t, fottberit gieret beu Herrn SefuS ©hriftitS an, ttttb ^eget nid>t für baS ffleifd) ^ürforge gu Segierlichfeiten." (9föm. 13. 13, 14.) Sd) fange att im Hainen uttfereS Hernt SefuS ©hriftuS. 1. HJns fagett gelehrte iUänner über gcifltge (öetränke? 3u ben geiftigett ©eträitfeit gäfjlt man: Sier, SBein, Sranntmein unb inSbefottbere ©pirituS. SDiefe ©etränfe enthalten itt fid) ben Sllfofjol, melcher ben äJteufchen beraufc^t. üttfofjot entfielt burd^ foge= nannte geiftige ©äfjrung ans foldjett natiirticfjeit ^Sro= buftett, bie oiet gnder enttjatten, g. S. attS Trauben, ©erfte, Kartoffeln, gmetfdjfen, u. f. m. üftidit alte ©e* tränfe entbjatten gleich oiet Sllfol)ol. Slnt meitigfteit t)at #S baS Sier; auf 100 Xeite Sier fommett 4 bis 5 Deile Sllfofjol; gefährlicher ift ber SBeitt; auf 100 Deile foitttttett 5—25 Deile Sttfotjot; noch ftärfer ift ber Sraitntmeiit; auf 100 Xeite fommen 25—60 Deile 2lIfoI)ol; baS gräf)lid)fte ift ber ©pirituS; 100 ^eite ©pirituS enthalten 60—70 Deile Stlfoljol. Das ift baS ©rgebuiS chentifd)er Unterfudjuitgen. SßaS fageit gelehrte SOtäntter über biefeS ©etränf, über bett Sllfohol? ©ie behaupten: SlIfof)oI ift ©ift, «Kohol enthält feine 9täl)rftoffe. Sllfohol ift ©ift. ©S ift gmar gemifj, bah baS ©etränf in ffeittem ÜDlohe gettoffett bett 9Jtenfchen auf-frifcht: baS Herg fchtägt lebhafter, bie ©ebanfett mecbfeltt fchneder, ber 9Jteitfd) rairb berebt, bie $ühe merben leichter. SRatt befommt ein angenehmes, froheS ©efiibt. Du erholft bich im freititblicbeu ©efpräch unb üergifft für fttrge geit bie bitteren ©orgett beS aü= täglichen SebettS. Sa, aud) bie 1)1. ©d)rift fagt: „Der SBein erfreue baS menfd)lid)e Herä" (^Sf- 103, 15), ober: „©ebet ftarfeS ©etränf beu Draitrigen ttttb SBeitt foldjen, bereit Herg betrübt ift. ©ie mögen trinfeit unb ihrer Slrmut oergeffen uttb ihres ©d)mergeS nicht ferner gebettfen “ (ißroo. 31. 6, 7.) Sßettit aber ber Sllfoljol iit geiftigeit ©etränfeu uitmäf3ig gen offen mirb, mirft er als ©ift. Diefe Sehaitptung bebarf mohl feines SemeifeS. ©chatte bir nur einen Setrunfenen au. ©ein ganger Körper ift frattf. ©r leibet an Kopfmet), bie Singen merben trübe, ber ©attg ungemifj; ber Stagen oerbaut nicht; ba ein richtiges Denfett unmöglich ift, fpridht er üer* morren, für feine Slrbeit ift er geeignet. Sft alfo ber Sllfohol nicht mahreS ©ift, fdjäblid) für beitten Seib? Da fagft btt aber üieHeicht: bie geiftigeit ©e= trättfe haben üftährmert, fie geben fa boch bem -ättem fchett neue Kraft für angeftrengte Slrbeit! fragen mir auch bariiber gelehrte SOtämter, fdjaueit mir auf bie tägliche ©rfahruitg. SBol)t mar man früher ber Slitficht, bah geiftige ©etränfe bodj gemihe iltährftoffe enthalten. HeutäUs tage ift ntatt ooit biefer Meinung gättglich abgefommett. SEßiffenfdhaftlidhe Unterfuchungeu ergaben nämlich,^baff * ®iefež ^irtenje^reiben foll an beit SCbDentžfonntagcn beriefen unb ertlävt werben. nur ba3 Sier 5 bis 6 ^rojeitt Säfjrftoffe enttjätt — anbere geiftige ©etränfe aber gar feine. 'Saoott ftnb tjeutgutage alle 5Xer§te überzeugt. $ie3 beftätigt auch bie tägfidje ©rfahruttg. ©e= rabe fofdje, bie fdpuere förderliche Arbeiten §it oer= richten haben, enthaften fich aller geiftigeit ©etränfe. ^aben nicht tapfere Kämpfer in aften 3eitcu jebeS betänbenbe ©etränf gemieben? ©ie umreit überzeugt, bah ber ©etttth berfefbett ihre förperfidjen Kräfte nur abfchmädfe. Sieoief leichter uitb auSbauernber arbeiten bie Arbeiter, bie in ber 3rrüfj feinen Slffoffof ge= noffeit haben! ®ie geiftigeit ©etränfe behiitberu aber and) gei= ftige Arbeit. Oft hört ntatt: id) muff oief nacfjbenfen, habe oiet p ftubieren — be31)alb barf ich nicht triufen! $ft e3 nicht bei Slrbeiteit, bie grohe geiftige Sfnftrengung üerfaitgett, gerabep oerboten, geiftige ©e= tränfe p genießen, j. S. bei ben ©ifettbahneit, bei bett Sfutontobifeu ? Sei angeftrengter geiftiger Arbeit ntirft bu ntiibe; bu uiinmft eitt ©etränf 51t bir — für einen Sfugettbficf füf)fft bu bid) molji ettuaS fri-fcher. Slber bafb barauf mirft bu ttid^t noch matter, fdjfäfriger, nteiiiger aufgefegt für loeitere Sfrbeit? ©iehe affo! bie geiftigeit ©etränfe geben bir feine neuen Kräfte uttb Sährftoffe, fie oerfepen bid) nur itt eine heitere ©tintntuttg, in eilt angenehmes Sohfbefinben, aber nur fofattge, al3 bu im ©ettnffe berfefbett fepr ntäfjig bift. $ebod) auch ber mäßige ©emih geiftiger ©etränfe ift nicht ohne ©efaljr. Saruin ? ©rftetiS ift e3 ferner, ba3 richtige SSah p haften. ©3 fagt ja bie heilige ©djrift: „©iehe bett Sein nicht ait, metttt er fo gelblich futtfeft, -toettn feine $arbe im ©fafe gfänjt; er geht angenehm hom»/ aber 511= fetgt beifjt er mie eine ©djfattge uttb fpript ©ift au3 loie eitt Safifisf." (ißroö. 23, 31, 32.) — Seit affo ber Sein fo herrfid) gtän^t, gefchieht e3 gar feidjt, bah bu p ttief battott nimntft uttb er tuirb bir p ©ift. 3meiten3 fehrt mtS bie ©rfahruttg: je mehr matt triitft, befto bitrftiger~mirb matt, ©eiftige @e= tränfe ftitfen ttidjt ben ®urft — mie ein ©faS frifdjeu Saffer3. $)er 2fffof)of troditet ©äfte in beittem Körper, bu fpürft neuen ®itrft, trinfft meiter, unb loirft baburd) unntähig im £riitfeit. 2fud) ift e3 mafjr, bah jene Söteufdjen, bie nidjt trittfen, länger febett uttb für oiefe ®ranfheiteit meniger entpfängfich fittb. Sei £ebett3üerficheritiigeit merbett oott bett Sfbftinetiten immer ffeinere ©umntett oerfangt. SDaS ift affo ba3 Sefultat miffenfdjaftficher Unterfuchuttgeu über geiftige ©etränfe. Sfffoljof ift ©ift, gibt bent Senfcheu feine Nahrung, ift affo fiirS 2eben nicht uotmeitbig. Sind) ntähig gettoffett fdjfieht er nicht grohe ©efahreu au3. 2)a3 ift bie Sfutmort auf bie erfte fjrage. 2. Was fagt bie heilige Ätrdje über geiftige ©etriinke? Unt biefe $™ge genauer beantmorten p fönnett, fragen mir perft: maS fagt bie hefige Kirche oont uttmähigem ©enuh geiftiger ©etränfe? ©3 fteht auher 3'ueifef, bah Uttmähigfeit im Xrittfett eine ©iiiibe ift, obmohf ttid)t immer eine S£ob= fitttbe. ®eitu mer nur ein mettig betrunfeit ift, begeht nur eine fähfiche ©itttbe. Ser fich aber ftarf unb oft beraufd)t, begeht eilte Sobfitttbe. £öret bie ffarett Sorte be3 heifigett ^3aufu3 über bie Uttmähigfeit: „Dffetifunbig fittb bie Serfe be3 £$Xeifd)e3, mefche fittb: Uitpd)t, Unfauterfeit. .. Srunfenljeit, ©d)mef= gerei unb biefett ähnliches, mooott ich eud) öorau3= fage, mie ich e3 fdjott ehebetn gefagt habe, bah bie, mefche fofdjeS tun, ba3 Dieid; ©otteS nicht erlangen merbett." (©af. 5, 19—21.) ?ftt attberer ©tetfe: „äöiffet ihr nicht, bah Ungerechte ba3 Seich ©otte3 nicht befipett merbett? Xäufdjet euch nicht! Seber Uttjüchtige, noch ©hebrecher . . . noch Srunfettbolbe, nod) ßäfterer, noch Saubfüdjtige merbett ba3 Seid) ©otte3 ererben." (1. ®or. 9, 10.) ®er heilige ißaufuS ftetft Untüchtige, ©hebrecher, Saubfüdjtige uttb £rttit= fettbofbe auf biefefbe ©titfe: fie fontiiteit nid)t in ben glimmet. 3ft ba3 nidjt fcfjauberhaft — emigetn Ser= berbeit faffett bie £ruitfenbofbe anheim! 3meitett3 betrachten mir, ma3 bie ßirdje über ntähige§ Xrittfeit benft? Sähigfeit ift mahre STttgettb. SOfähigeS Xriufett hat bie Kirche nie oerboteu. $tt ber heiligen ©djrift merbett Sein, Saffer, ©afj, Srot p ben erfteu £ebett3bebitrfitiffen getäf)ft; ba3 gelobte £attb toirb guten Seines toegen oerherrficht; gute Seinernte mirb af3 befottberer ©egett ©otte3 erachtet; an $efttagen hat man Sein getrunfen; bei Opferungen mar er oorgefdjriebett. 2fudj ber ©rföfer hat Sein gettoffett; Saffer hat er itt Sein oer= maitbelt, ba§ Opfer be§ neuen 23itnbe§ f)at er unter ben ©eftalten be§ 23rote§ itnb SBeitteg eingefept; ba§ pimmlifd^e 9teid) pat er mit einem fröpticpen 3Jcapte öerglichett. 2>ie ®ird)e Ipt fiir beit 2Beiu befonbere SBeipeformetn. SSJtä^iger ©enuf} geiftiger ©eträufe ift alfo er= laubt. Slßeitt, mann faitu man einen 9Jcenfd|eu mäfjig nennen? $iir geiröputicp jagt man: mafjig i[t jener, ber nidjt bie ©etropnpeit pat fid) p betriitfen. SBcitit mir jebod) öon ber SDMfjigfeit als einer Sugettb fpretpen, müffen mir it)reu begriff ftreitger auffaffett. $nt letzteren Sinne mirb gemöpntitp mäfsig jener ge= nannt, ber täglich nicpt mel)r at§ einen hölbeu Siter äöein trinlt. hiebei märe p bemerfen, baf) mau biejenigen, meldje glauben, baf) fie jebeit £ag ipren palben Siter paben müffen, ftpmerticp p ben 9Jtä^igen gäpteit tönnte. Sllfo bie Sehre ber S^ircpe über Unrnäfeigfeit unb über bie ÜIRäfjigteit. 2Ba§ fagt biefelbe ßtrdje öon ber üoßfommetten C£ntpaltfamfeit aller geiftigeit ©eträufe? 3fm alten SBitiibe mar biefe einigen Stäuben bireft geboten; fo beit fßrieftertt mäfjrenb ber Dpfer= hanblung im Xempel (3. SDtof. 10, 8); ferner ben fftafaräern, bie fid) bitrcp ein ©elübbe für einige geit auSfcplieplicp bem SDienfte ©otteS gemeipt paben (4. SOtof. 6, 3). Sold)e§ ©elöbttiS machten öiele, aitcp ber peitige 5Ipoftel i]3autu§. — Unter beit ©priften gab e§ immer öiele, bie gar feine geiftigeti ©etränfe p fid) nahmen. 93ou folcpen fpriipt uns ber S3ifcpof (£u= febiu§. ®em hl. £intothäit3 fcpreibt ber heilige fßauluS, er foße megen feiner ®ränflid)feit neben Sßaffer etma§ äBein trinfeu (1. l£im. 5, 23). üftach ber Sehre ber ®ird)e ift öoßfontmeue ©nt= haltfamfeit fein ©ebot, fonbent ein 9fat. ®iefe ©nt= haltfamfeit heiligt bie Siebe ju ©ott, menit ntatt aud) bent erlaubten ©enuffe au§ Siebe 51t ©ott entfagt; fie abelt bie Siebe pm 9iäd)ften, um ihm ein 33eifpiel p geben, um ihn leidster p unterftü|en. Sind) bie Siebe p fid) felbft rät bie öoHfoinmeue ©nthaltfamfeit, unt etmaš p erfparen, moburch btt leichter beiue ^Ungehörigen intterftüpeu fannft. — 3)ie öoßfommene ©nthaltfamfeit ift ein ©ott mot)l= gefälliges Dpfer unb mirb feijr angeraten. ®er heilige Später hat ößeit folcpen täglich einen Slblap 001t 300 Sagen oerliepen, mentt fie nebenbei auch eilx fitr^cš ©ebetleiu oerritpten. Sie üoßfomnteite Slb-ftinenj öon geiftigeit ©etränfen mirb allen empfohlen; ift aber üie(Ieid)t jentaub bap gar üerpflid)tet ? 3. lUer ifi p iioUltoinnmter 3ib(iinenj oerpflidjtct ? früher höben mir gehört, bah mähige§ Srinfeit erlaubt ift, mentt e§ bie S5ermögen§öerhältniffe, bie ©efuitbheit ttttb ba§ Sllter plaffen. SBettn jebod) biefe Umftänbe e§ nicht plaffett, fo märe and) möjiigeg Srinfeit fünbljaft. Su bift in Stpitlbett; bie ©erecptigfeit oerlangt, bah btt fie aßttiählich priidbejahlft; btt muht fparen; alle nicht notmenbigen SluSgabeit muht bu üernteibeit. UnD SluSlagett für geiftige ©eträufe fittb tticpt not= mettbig, mie mir gehört haben. — Neulich hat 11,1X11 mir in einer fßfarrei in Uuterfrain erjählt, bah bie Seute in ben fahren, al§ ihre äöeittberge oernidjtet marett, fleihig gearbeitet, oiel üerbiettt nnb manche Sdplbeit befahlt höben. Sept, mo bie 9iebe gebeiljt, trinfen fie oiel uttb machen neue Sdplben. $ft ba§ nicht unüernünftig, fünbhaft? — ®u bift $a= milienoater. Su bift ftreng üerpflidjtet für bie $antilie p forgett, für 9?al)rung, ®leibung, SSohnuttg. fReid) bift bu nicpt; auf jebett $eßer muht bu fcpaueu. SBie ferner miirbeft bu bicp oerfüttbigen, mentt bu bich bent Srunfe ergäbeft! Ser Sater oft betntnfen, bie ^ittber ohne 23rot, ohne Kleiber — meltpe Scpaitbe, melche Sitttbe! gmeitenž fontntt bie ©efunbheit in betracht. $mar öerfcpreibeit fye uttb ba Slerjte ein geiftigeS ©etränf als SRebipt. ©emih ift e§ jebod), bah öud) mäfjigeg trinfen manchem fdjabet. Sie ?lerjte be= haupett, bah ^er Sllfoholgenuh ber ®eint üieler ®ranff)eiten ift. ©iitem Unmol)lfein, einem gemiffett Unbehagen fannft bu leicpt abhelfen,' mctttt bu bich jebeS geiftigeit ©etränfeS enthältft. 2Ber fihma^e, entpfinblitpe fRerüen höt, barf nicht trinfen. ®a8felbe gilt üott aßen, bie ohne öoßfommene/^lbftitteng ihre StanbeSpflicpten nicpt öerricpten föitittett. ©ine ®ranf= heit muh 1C^ befottberS ermähnen: 2)ie ^runffncpt. ®ie Xrunffucht ift ein Safter; fattn aber auch eine ®raitfl)eit feitt. ©in Xruufeitbolb ift gemöhnlicp unheilbar; bettn ba§ einzige Hilfsmittel für ihn ift nur öoßfommene ©nthaltfamfeit aßer geiftigeit ©e= träufe. Slße 33erfpred)ungen bleiben bei ihm fruchtlos. Söettit er fagt, er merbe füitftighin nur ein meitig trinfcn, — ift er fdjoit oerlorett. ©obalb er baS ©e= träitf toieber foftet, eiitfCantiut in ihm bie alte 23e= gierbe, er trinft meiter, beraufdjt fid) ooit neuem. 3fft eS nicht mafjr? $itr foldjeu gilt nur eineS: nid)t einmal fofteu mefjr etn geiftigeS ©eträttf, tuemt er oon feiner traurigen ®ranfl)eit geitefen miß! SSoßfommeit enthaltfant fodctt ferner ®inber ittib Unertoadjfene fein. Sldgemeiu ift ntait ber 2litfid)t, baf) ber ©cuufj geiftiger ©etränfc bis put 16., 18. £ebenSjal)re für bie ©ntmidlung beS Organismus fdjäblid) ift. ®er unaitSgemachfeue Körper fatttt bettt 9llfol)ol feine genügenbe Söiberftaubsfraft leifteu, alfo fd)abet er. 'Oer 3ltfol)ol piubert bie gefunbe, regel= mäfjige ©uttoifluug ber Organe, befoitberS ber 9?eroett. ©oldje fö'iitbcr bleiben ©d)toäd)linge; bleidje ©efidjter, eingefallene Slugett — mie oft fatttt id) foldjeS in beit ©djuleit beobachten! Oft muff id) tjöreit, bafj 9Mtter fogar beit (Säuglingen Söeitt geben; ober, baff bie Äiitber pm 3mitf)ftücf Oee mit beigemifdjtent 2llfol)ol befommett! ©Itent! fürchtet ifjr nicht ©ott, baff itjr ben ßinbern fd)oit in prter Qugettb ©ift oerabreidjet! ©rohen üftadjteil iibt bei ber $ugenb ber 9(tfof)ot auf bie ©ntloifluitg beS @ef)irneS. OaS ©ebjirtt brauet bie «Seele pm SDenfen, Serneit, SSerfteljeit. OeSf)alb muh bagfelbe gut euttoidelt fein. OieS oerpiitbert aber ber Sltfotjol. ©oldje Ütinber bleibett ftumpffinuig, lernen fd)toer ttttb oergeffett fc^neCf. Sit einer ©djule ^abett bei ber Firmung einige ®iuber fefjr gut eutfprodjeit, attbere faft gar uictjtS gemufft Sd) fragte itad) ber Urfacfje. SÜcatt fagte mir, bie crfteit fontmeit aus einem Oorfe, mo bie Seute fepr brao ttttb orbeittlid) fittb; bie attberett bagegett aus einer ©egenb, mo ungenteitt oiel 33rautttmeiu getruttfeit mirb. ©rtuäl)ueu muff idj and), baff ber ©efd)led)t§= trieb unb bie fünbljafte 23egierlid)feit Diel ftärfer ttttb frütjer bei folgen auftreten, bie fid) fdjoit itt ber Su= gettb an geiftige ©eträufe gemopttt Ijabett. ©Iterit, toodt iljr iit ber Stat, baff euere Äinber fdjmad), fd)led)t eittmidelt, uttfeufd) merbett? £abt itjr feine ^itrdjt oor bettt emigett 9tid)ter? 0, unterftiijjet bod) eitere ©eelforger, bie in ber ©djule ttttb int 23eid)t= ftuljle fid) eifrig bemühen euere ®iitber an oodfom= tttette Slbftinenj attpgemöhneit, folattge fie ttid)t er-toachfeit fittb. 9iuit miffett mir, mer pr oodfommeiteit £lbfti--itettj oor ©ott oerpflid)tet ift. Snt meitereit modelt mir feljett, meid) groffett ©djabett baS unmäßige Orinfett bemirft. 4. töie fdjnbet itiunöfnges Criitken ? üftidjt ade furd)tbareit folgen unmäßigen Orim fenS mid id) befdjreibeu; id) toid nur bartun, loeldjett ©fabelt ber uttntäfiige Printer fid) felber ttttb bem Sttäcfjftctt pfügt. 2öer ju oiel getruiifcu, fatttt itidjt richtig bettfeit ttttb modelt. Söte tiefe Xorfjeitett merbett ba begangen, bie ntait im nüchternen gitftanbe nie begehen mürbe! Äornntt eS nid)t gar oft oor, baf) bir eilt geriebener Käufer ober SSerföufer perft Söein anbietet ttttb banu erft, menit btt etmaS angeheitert bift, mit bir fd)tted einen ®attf abfcfjliefst ? Uttb getuöhulidj p beinern ©djabett! Ott erniebrigft bidj int ©taube ber Xritnfentjeit unter baS unüernüttftige Oier unb trittft itt ben ®ot ba§ ©bettbilb ©otte§. ®er Sproptjet Sfaiaž beflagt fiep bitter, ittbettt er fagt: „$iefe fittb fittttlo§ oor SBeitt ttttb taumeln oor Xrittifenheit ... ade £ifdje fittb ood ooit ©efpei iit Unrat, fo bafj fein ^lap mehr ift." ($f. 28, 7, 8) Sßie abfdjenlich ift bie ©itnbe ber Unntäffigfeit! ©ie ift ferner fd)äblid) für bie ©eele mie für bett Körper. ®er Xrnitfettbolb fürchtet meber ©ott ltorf) bie §öde. ©r ift e§, ber am meiftett gegen Dteligion unb gegen ©eiftlidje fdjintpft. SBie oieler ©otteSläfternngen ttitb macht er fich fdplbig! £lch mein ©ott! $it ©tf)öpfer |)itntttel§ xtttb ber ©rbe! ®u mein ©rlöfer 3efu8 ©hriflit^ ! jDu himntlifdhe üJtutter 9Jtaria ! ^hr merbet fo furd)tbar oott ^runfettbolben geläftert, oerftud)t! 355er entfept fiep nidljt, mer fdiaubert nidb)t juriief oor bett Flüchen unb ©otte^läfterungen, bie in fretitbett ©pradiett ait§gefprocf)eit, fief) iit ben lepteit fahren leiber audj itt unferem Sattbe fo fehr oerbreitet haben! 3tt ber £)öde nur merbett foltfye ©ottegläfteruugeu au^geftoheit! 2llfo ba§ ©efpräd) hööif^er ©eifter ahmen jette ttitglüdlicheu ^ruttfettbolbe nach- — ©h^ifUi^e ©Itern, loadiet ftrettge, bah fi ift ju tun, unt fid) oor biefem ©cßabeu zu beioaßreit ? 5. Wie follett toir uns oor bem .Sdjaben ber itnmäßigkeit bemaßren? ©ine feßr toicßtige grage für unm aüe! Jcß loitl einige Stntmorten geben, bamit bam unmäßige Xrinfen menigftenS eiugefdjräitft, menit and) nidjt gaitj auSge= rottet merbe. $or adern muffen mir bariiber unterrichtet fein. SaS ift audj ber .Qmecf meines gegettmärtigen £>irtett= Briefes, eitd) adfeitig beit maljreii 235ert, bie ®efäljr= lidjfeit ltnb beit ©djaben geiftiger ©eträufe $u geigeu. Siefer Unterricht fott fortgefept tuerbett in beit Kirchen, iit beit Leitungen, in unfereif fatljolifdjett Vereinen, bei bett ntarianifcheu Kongregationen, im britten Drbett. ©Itern, eud) trifft gang befoitberS bie heilige ^Sfticf), in SBort uttb Sat euere Kittber über beit ©djabeit geiftiger ©eträufe gu belehren! Sfeidjet beit Kiubertt bodj fein geiftigeS ©eträitf, befoitberS feilten Söraittttmcitt; flöget iljitett Slbfdjeu oor jebem geiftigen ©eträufe ein, forget bafiir, bajf euere Kitiber fid) ait ooflfomttteite §lbftitteu§ angemöhiten, menigftenS fo lange bis fie gaitg ertuadjfeit fiitb. @eib aber babei bebad)t, bajj ih^ bttrch euer Söeifpiet nicht etma baS gerftöret, maS ihr burdj moljlmodeiibeS ©rtttahuett aitfbaitet. Süättner, güitglittge! euch tmfe idj befoitberS §unt Kampfe gegen bett Sllfoljol, gegen beit 58raitittmeiit auf! 'Ser 33ranittmein ift nie nötig. ©r gibt feine Kraft, feine SSärnte. Vielleicht bettfft bu, baf3 bid) ber Vrauntmein im SBiuter ermärmeit mirb. SBoljl treibt er für einige Slitgenblide martneS S3Citt iit bie £>aut= abertt, aber biefe Söärme geht iit ber fütteren Suft fchnett oerloreit; ntait friert noch wehr. Arbeiter, oertanget *boch nidjt jn euerem Sohn noch tagsüber fo oiet ©eträitf, befoitberS Vramitmeitt! SBie faitn bettit eilt fteinerer Söefi^er ade biefe §litS= tagen beftreiteit? Stad) geuoffeitem Sttfohot merbet ihr Bodh nicht ftärfer, für bie Strbeit aitSbaueruber, foitbertt int ©egettteil, ihr merbet matter, fdjtuädjer! SJtäittter, ^füngtinge! befncfjet ait ©oitit= unb geiertagen fein ©aftljauS oor ber hf. SJteffe. Kommt eS ba nidjt oft oor, bafj man baittt überhaupt nicht bie ht- SJteffe befucht! SBeutt bit bich au fofehett Sa= geit fdjoit etmaS erheitern itttb in eine freimbtidtje ©efedfdjaft fomnteit midft, fo fod bieS erft am Stadj= mittag gefdjeljen, nach bem ©otteSbieufte, ttadj ber Sitanei. Unb menn bu ba ein ©aftljauS befttdjeu midft, faffe bett entfteit Vorfap, nicht mehr als ein ©faS 93ier ober eilten hettben Siter Sßein ja trittfett. SQSetttt bit eS getrunfeit, ftelje auf, unb gehe heim, ober bu faititft bich braunen in ber Ijerrlidjen freien Statur ergehen, äöettn bu baS tuft, mirft bu bid) abenbS itad) bem ©ebete ruhig unb gitfriebeit put ©djlafe nieberlegeu. SOiättiter unb güitgliitge, befud)et gern bie Vorlefiittgeit ttitb Vorträge iit eiteren fa^ thotifd)en gortbilbuugSoereiueit, auf baff ihr neuen SStut, neuen ©ifer befotnmet für beit Kampf gegen ben Stlfotjol. 2£aS fod ich jeboc^ üott jenen fageit, bie ber SUfohot bereits iit feiner oodfontmeiteit ©emaft hat? Söettit ipr noch nidjt üodfommeit oerborbeit, üerroljt feib, fo befdjmöre ich eucf) mit aufgehobenen £jättbeit: Sßeg, meg oont Sllfotjol, gitritd ootn Verberben! Keilten Söeiit mehr, gar feilten Vraitntmeiit, audj feinen Sropfeit mehr! Schüttelt bod) nicht bebädjtig ben Kopf, als märe eS itid)t möglich! Stein, eS ift möglitf), menit matt nur miü, meint matt eS nur eritft nimmt. 2Boüet il)r mirflid) Seib uttb (Seele bem Verberbett preisgeben? gürdjtet ihr gar nidjt ©ott, bie ©migfeit, bie £öüe! Sr um, ftel)et auf pm entfteit Kampfe gegen bett Sllfoljol! grauen unb SJläbdjett auf bem Sattbe, eitdj bitte ich &ei ^er ßiebe beS hl- ^erjettS geftt, feib üod= fomnteit eitfijattfam. Sriitfet feinen Vraitntmeiit bei beit Slrbeiteit auf bem gelbe, auf beit SBiefen! SBein trinfet nur fetten unb ntäfjig, auf baff ihr gefunb bleibet unb — fo ©ott miü — SJtütter gefunber, fräftiger Kiitber merbet. SJtäbdhen, meibet jebeS ©afB hauS; gehet nidjt hinein allein, noch meniger in ©efeüfdjaft mit SÖurfchen! Senn fonft feijet il)r euch grofjer ©efahr aitS; eitere fHeinheit unb Keufdjljeit mirb babei üerloreit gehen! Söetdje (Sd£)aube, menn bie SJtäbdjeit ©elb pfatnmettlegett, um fidj äöein, Söraitittmeiit 51t fattfett! SMbdjen, forget für euere ©hre, für ben guten Stuf, auf Dafj it)r euih mürbig oorbereitet auf beit erhabenen Veruf, für beit euch ber ©djöpfer beftitumt hat! Slde ohne SluSitaljme forbere ich 0&er auf pnt Kampfe gegen ltugählige Srinfgelegenheiteit. SJtufj bei ber Saufe, bei ber girntuitg, beim Begräbnis mirflidj getrunfeit merbett? SOtujjt bu trinfeit bei Slbfdjliefpitg eines ®efd)äfteS? unb fonft bei oieleit ©efegenljeiten? SSie üiel ©elb, ©hre, Unfdjulb, ©e= fuubtjeit geht babei oerloren! Vei ber Saufe, bei ber girntuitg ift molji ant Vlajje, bafj bu bid) freuft; bereite beSljalb eitt bef= fereS SJtafjl; ftede audh ein ©las SBeiit auf beit £ifcfi, aber nur juin äitfjerft mäßigen ©enufj unb atteg ift in Drbnung. — 9Jiit aller ©ntfdjiebenljett mufi man ber jo fe^r oerbreiteten Unfitte entgegen* treten, baff bei ber 33at)re eines Xoten getrunfen mirb, gemöffnlict) 23rannttoein. SBetcf) efel^afte ©üitben fommen babei nidbjt üor! ©uere ^>oc^§eiten foöett nidft angarten in tagelange ©djmauferei unb lotteret! •äftänner, günglinge, grauen unb 9J{äbdjen, tretet mutig fjerbor! Stuf junt Kampfe gegen biefe Srinf-gelegenbjeiten! 23efonberg eud), SOtitgtieber marta* nifc£)er Kongregationen, gitt mein Söort: bereiniget eud) put ^eiligen Kampfe gegen biefe böfe, fdfäbtidje ^rinfgetegentjeiteu! © dj t u §. 9)?eiu Unterrict)t ift beenbet. Sttte Söorte empfehle \ä) bem peitigften ^erjen gefn, ber reinften ©otteg* mutter 5D?aria! SDtöge biefetben begleiten bie aEeg üermögeube ©nabe ©otteg, auf bafj meine SBorte nicfjt an taube Dpren gelangen, fonbern euere ^erjeit bur erbringen, bafj it)r meine Sepren fcpneü auffaffet unb bcgeiftert meinem fHufe folget: Stuf prn Kampfe gegen unferen furcptbarften geinb! ©ott ift mit nng, toer mirb gegen nng fein! 5)er ©egen beg attmäcf)tigen ©otteg, beg SSaterg, beg ©optieg unb beg $1. ©eifteg fomrne über eud) unb oerbteibe bei eud). Stmen. Saibacp, am gefte beg pt. S3ifcpof SJtartinug, am 11. iftobember 1912. f jlnfoit ^onauentura, gürftbifdjof. 102. Proprium Labacense. Presvetli gospod knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič je prosil sveto stolico v Rimu, da bi se število ljubljanski škofiji lastnih godov skrčilo. Imenovani so bili zlasti godovi svetnikov, ki so med ljudstvom skoro popolnoma nepoznani ali pa nimajo v brevirju nobenega življenjepisa. Na ta način bi se naš koledar bolj prilagodil splošnemu koledarju vesoljne Cerkve. Sveta stolica je prošnji ugodila, hkrati je pa odpravila skoro vse godove, ki so bili doslej v ljubljanskem propriju. Nadalje ostanejo v pro-priju naslednji godovi: 15. marca sv. Klemena Hofbauer, 29. maja sv. Maksima, 12. julija svetega Hermagora in Fortunata, 15. novembra sv. Leopolda. Na novo je dovoljen 5. novembra spomin Sacrarum Reliquiarum, quae in Ecclesiis Dioe-ceseos asservantur. Sv. Juri kot patron ljubljanskega mesta je postal za Ljubljano duplex 1. cl. cum Octava. Sv. Ciril in Metod se bosta praznovala, kakor jih obhaja vesoljna Cerkev, dne 7. julija. Ordinariat je sicer prosil 14. oktobra 1912, št. 4320, naj bi se dovolilo, kakor se je že 24. septembra 1902, obhajati ta god 5. julija, pa je došel odgovor z dne 18. oktobra 1912: Non expedire. — Po tem propriju bo direktorij urejen za 1. 1914. Za 1. 1913 pa se dovoli, da si smejo posamezni direktorij urediti po tem dovoljenju. Dovoljenje sv. stolice o skrčenem propriju se glasi: L. 27/1912 LABACEN. Hodiernus Rmus Dnus Episcopus Labacen., habito consensu Rmi Capituli suae Cathedralis Ecclesiae, Sanctissimum Dnum Nostrum Pium Papam X. supplicibus votis rogavit, ut facultatem concedere dignaretur, qua Clerus Labacen. Dioe-ceseos, relicto Kalendario Proprio hucusque adhibito, in posterum Kalendario Ecclesiae Universalis uti possit, additis tantummodo quibusdam festis in supplici libello descriptis, specialem cum memorata Dioecesi relationem habentibus. Sacra porro Rituum Congregatio, vigore facultatum sibi specialiter ab eodem Sanctissimo Dno Nostro tributarum attentis expositis, ita precibus annuit, ut in Dioecesi Labacen. Kalendarium Ecclesiae Universalis amodo adhiberi valeat, cum sequentibus additionibus et variationibus; videlicet: 15 Martii S. Clementis Hofbauer Conf. dupl. 23 Aprilis 24 „ S. Georgii Mart. Patr. Princ. Civit. La- bacen. In Civitate dupl. I. cl. cum Oct. Extra Civit, dupl. mai. 26 „ Ss. Cleti et Marcellini Pont. Mm. semi- dupl. In Civit. C. Oct. 27 S. Fidelis a Sigmaringa M. (d. a. 24 hui.) dupl. In Civ. C. 0. 28 „ S. Pauli a Cruce Conf. dupl. Com. S. Vi- talis Mart. In Civit. Com. Oct. et S. Vi- talis Mart. 19 29 Aprilis S. Petri Mart. dupl. In Civit. Com. Oct 30 „ S. Catharinae Senen. Virg. dupl. In Ci- vit. Com. Oct. 1 Maii Ss. Philippi et Jacobi Apost. dupl. 2. clas. In Civit. C. O. 29 „ S. Maximi Episc. Conf. In Eccl. Cath. dupl. mai. In Dioec. dupl. 30 „ S. Mariae Magdalenae de Pazzis Virg. (d. a. 29 hui.) semid. 7 Julii Ss. Cyrilli et Methodii Epp. Conf. dupl. mai. 12 „ Ss. Hermagorae et Fortunati Mm. Patr. Prin. Dioec. dupl. I. cl. cum Oct. 13 „ S. Anacleti Papae Mart. semidupl. Com. Oct. 14 „ S. Bonaventurae Episc. Conf. et Eccl. Doct. dupl. Com. Oct. 15 „ S. Henrici Imp. Conf. semidupl. Com. Oct. 16 „ B. M. V. de Monte Carmelo dupl. mai. Com. Oct. 17 S. Alexii Conf. semidupl. Com. Oct. 18 „ S. Camilli de Lellis Conf. dupl. Com. Oct. ac Ss. Symphorosae et Filiorum Mm. 19 „ Octava Ss. Hermagorae et Fortunati Mm. dupl. mai. 21 „ S. Vincentii a Paulo Conf. (d. a. ex 19 hui.) dupl. Com. S. Praxedis Virg. Dom. I. Septembris Ss. Angelorum Custodum dupl. 2 cl. Com. Dom. 2 Octobris............................................................ Dom. III. Octobris Dedicatio Ecclesiae Cathedralis et omnium Ecclesiarum Consecrata- rum Dioeceseos dupl. I. cl. cum Oct. Com. Dom. Dom. IV. Octobris Octava Dedicationis Ecclesiarum dupl. mai. Com. Dom. 5 Nov. Sacrarum Reliquiarum quae in Eccle- siis Dioeceseos asservantur dupl. mai. Com. Oct. 15 „ S. Leopoldi Conf. dupl. 16 „ S. Gertrudis Virg. (d. a. ex. 15 hui.) dupl. 6 Decem. S. Nicolai Epis. Conf. Titul. Eccl. Ca- thedr. Dupl. I. cl. cum Oct. 7 „ S. Ambrosii Episcop. Conf. et Eccl. Doct. dupl. Com. Oct. et Vigiliae. 9 „ De Octava Immac. Concept. semidupl. Com. Oct. S. Nicolai. 10 „ De Octava Immac. Concept. semidupl. Com. Oct. S. Nicolai et S. Melchiadis Papae Mart. 11 „ S. Dama si Papae Conf. semidupl. Com. Octavarum. 12 „ De Octava Immac. Concept. semidupl. Com. Oct. S. Nicolai. 13 „ Octava S. Nicolai Episc. Conf. dupl mai. Com. Oct. Imm. Cone. 14 „ S. Luciae Virg. et Mart. (d. a. ex 13 hui.) dupl. Com. Oct. Servatis Rubricis et Decretis quoad Festa Patronorum Principalium locorum et Titula-rium cuisque Ecclesiae. Contrariis non obstantibus quibuscunque. Die 24 Septembris 1912. Pro Emmo Dno Gard. Praefecto Fr. H. M. Card. Gotti m. p. Philippus Can. di Facea, Substitutus m. p. 103. Namestovanje obolelih kaplanov. C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 2. novembra 1912, št. 28.065, semkaj: Mit dem Erlasse des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 30. April 1907, ZI. 17.722 (h. o. Note vom 10. Mai 1907, ZI. 9560) (cf. Škofijski list, 1907, 86) wurde darauf hingewiesen, daß im Rahmen der bestehenden Gesetze eine Fürsorge für die Fälle der vorübergehenden Dienstuntauglichkeit von Hilfspriestern zulässig erscheine. Es wurden sodann speziell für jene Fälle, in denen gemäß § 10 des Gesetzes vom 7. Mai 1874, R.-G.-Bl. Nr. 50, die Mitwirkung der Staatsverwaltung erforderlich ist, die verschiedenen Modalitäten erörtert, wie für die Vertretung der erkrankten Hilfspriester Vorsorge getroffen werden könnte und wurde die k. k. Landesregierung eingeladen, die diesfälligen Vorschläge der kirchlichen Behörden der Amtshaltung zu unterziehen und h. o. die entsprechenden Anträge zu stellen. Von kirchlicher Seite ist nun geltend gemacht worden, daß die diesbezüglichen Maßnahmen im Hinblicke auf die finanzielle Lage der zur Vertretung berufenen Priester sehr dringlich erscheinen und daß es deshalb als wünschenswert bezeichnet werden müsse, daß die Schlußfassung der Landesstelle überlassen würde. Da dieser Anregung die Berechtigung nicht abgesprochen werden kann, hat sich das k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht mit dem Erlasse vom 22. Oktober 1912, ZI. 16.967, für bestimmt gefunden, die k. k. Landesregierung zu ermächtigen, in jenen Fällen der Fürsorge für vorübergehende Dienstuntauglichkeit von Hilfspriestern im Sinne des obbezogenen Ministerial-Erlasses, in denen die betreffende Maßnahme längstens für die Dauer eines Jahres zu verfügen und die Bedeckung für die daraus erwachsenenKosten im ordentlichen Gesamtkredite des bezüglichen Religionsfonds zuverlässig sichergestellt ist, mit der Bewilligung im eigenen Wirkungskreise vorzugehen. 104. Duhovnih vaj so se udeležili 1.1912. sledeči gg. duhovniki ljubljanske škofije: Premilostni gospod knezo-škof dr. Ant. Bonaventura Jeglič Ahačič Matej Aljaž Jakob Arh Luka Bergant Valentin Berlic Janez Bešter Ivan Bleiweis Franc Borštnar Janez Borštnar Jožef Brence Janez Brešar Jožef Dr. Breznik Anton Bukowitz Henrik Cankar Izidor Čadež Viktor Čebašek Janez Čerin Karol Čibašek Vinko Čuk Karol Dagarin Matej Dr. Demšar Jožef Dobnikar Janez Dr. Dolenec Jožef Dolinar Anton Drešar Janko Erker Josip Erzar Franc Erzar Matija Eržen Franc Ferjančič Franc Fertin Ignacij Flis Janez Fröhlich Jožef Funtek Feliks Dr. Gnidovec Janez Gnidovec Karol Gostiša Jožef Govekar Franc Dr. Grivec Franc Gross Karol Hartman Jožef Hoenigman Franc Hybašek Vojteh Intihar Anton Janc Peter Janež Dominik Dr. Janežič Ivan Jarec Alojzij Dr. Jere Franc Jereb Jvan Jereb Matevž Jerič Anton Dr. Jerše Jožef Jerše Valentin Ježek Matej Juvane Jožef Kajdiž Valentin Kalan Andrej Kalan Jakob Kerhne Franc Kerin Martin Kleindienst Jakob Klemen Janez Klemenčič Janez Klinar Tomaž Klinec Jernej Kmet Alojzij Dr. Knific Ivan Koechler Viktor Kogej Franc Kolar Matija Komlanec Anton Koprivec Peter Koritnik Anton Koželj Jožef Kralj Franc Kramar Janez Krauland Andrej Krek Franc KrumpestarjFranc Kržič Anton Dr. Kulovec Franc Lavrenčič Janez Lavrič Andrej Lebar Jakob Lenasi Karol Dr. Levičnik Alfonz Likar Peter Lomšek Janez Lovšin Anton, star. Lovšin Anton, ml. Markež Alojzij Mausser Janez Medved Janez Mensinger Jožef Mikuž Janez Dr. Merhar Alojzij Nadrah Ignacij Nemanič Martin Ogrizek Jakob Omahen Ignacij Omerza Franc Onušič Franc Opeka Janez Papež Anton Dr. Pečjak Gregorij Pečarič Martin Pengov Franc Perčič Mihael Dr. Perne Franc Pipan Andrej Plantarič Jožef Podlipnik Jožef Poljšak Anton Porenta Anton Porenta Gašpar Porenta Jakob Prešeren Jožef Prijatelj Ivan Prijatelj Vladimir Primar Janez Rakovec Engelbert Ramovš Jakob Razboršek Jakob Rebol Franc Regen Jožef Remškar Valentin Rihar Ivan Rihar Matej Rihar Štefan Rodič Miroslav Rožnik Tomaž Samsa Ivan Schiffrer Ludovik Sedej Ivan Selan Matija Sever Franc Sever Janez Sitar Valentin Skvarča Franc Skubic Anton Stazinski Nikolaj Steska Viktor Sušnik Matej Šalehar Jgnacij Šarec Alojzij Škerjanec Martin Škulj Karol Šmid Franc Štrubelj Janez Švigelj Jožef Švigelj Viktor Terpin Janez Texter Konrad Turšič Leopold Dr. Ušeničnik Aleš Dr. Ušeničnik Franc Vadnal Anton Verhovšek Franc Vodopivec Ivan Vole Jožef Vondrašek Venceslav Vovko Franc Vrankar Jožef Zabret Valentin Zabukovec Tomaž Zaplotnik Ignacij Zelnik Jožef Zevnik Mihael Dr. Zore Janez Zupanc Andrej Zupanc Ignacij Zupančič Valentin Zupanec Jernej Žagar Jožef Žavbi Janez Žerjav Gregorij Žlogar Anton Žnidaršič Anton, star. Žnidaršič Anton, ml. 105. Slovstvo. Škofijski list. Današnji številki jeprideljena položnica. Čč. župni uradi in drugi naročniki se prosijo, da čimprej tem potom naročnino poravnajo. Naročnina za župne urade je 6 K, za kaplane je izjemoma znižana na 3 K. Čč. gg. kaplani se opozarjajo, da morajo biti na Škofijski List naročeni. Novim naročnikom se bodo položnice priložile k 1. številki leta 1913. Zaostala naročnina naj se blagovoli tudi čimprej poslati. 106. Konkurzni razpis. Razpisujeta se župniji: 1. Lozice, 2. Šmi- kn.-šk. ordinariat v Ljubljani, za župnijo Šmihel hel pri Novem mestu. pa na kolegiatni kapitelj v Novem mestu. Zadnji Prošnje za župnijo Lozice so nasloviti na rok za vlaganje prošenj je 24. decembra 1912. 107. Škofijska kronika. Cerkveno odlikovanje: Č. g. Anton Lesjak, župnik v Šent Jerneju, je bil imenovan za kn.-šk. duhovnega svetnika. Imenovan je bil za župnega upravitelja v Šmihelu pri Novem mestu ondotni č. g. kaplan Anton Kastelic. Premeščena sta bila čč. gg. kaplana: Josip Koželj iz Šent Janža v Planino in Leop. Ogrin za 2. kaplana v Šent Rupertu. Umrl je preč. g. mons. Anton Peterlin, kn.-šk. duhovni svetnik, župnik v Šmihelu pri Novem mestu, dne 20. novembra 1912. Priporoča se čast. duhovščini v molitev. Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 22. novembra 1912. Vsebina: 100. Pastirski list za advent. — 101. Hirtenbrief für die Adventszeit. — 102. Proprium Labacense. — 103. Namestovanje obolelih kaplanov. — 104. Udeleženci duhovnih vaj. — 105. Slovstvo. — 106. Konkurzni razpis. — 107. Škofijska kronika. Izdajatelj kn.-šk. ordinariat. Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna. Anton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu. V torek dne 17. novembra 1908 se nas je v Rimu osemnajst avstrijskih škofov skupno poklonilo sv. Očetu Piju X. Izrazili smo jim čustva ljubezni in udanosti, ter jim obljubili popolno pokorščino in zvestobo. Sv. Oče so nas prisrčno sprejeli. Vsedli so se na prestol in nas razveselili s prekrasnim govorom. Navduševali so nas, naj svoje du-hovnopastirske dolžnosti točno in brez strahu izpolnjujemo, vžigali so nas, naj mnogoštevilne zmote naših dni zavračamo, naj zoper nje vedno in glasno govorimo, naj jih obsojamo in spričo njih nikar ne molčimo, pa naj bi nas nasprotniki resnice zavoljo tega tudi grajali, ker molk bi nam bil v obsodbo. Po tem naročilu sv. Očeta hočem sedaj svoj glas povzdigniti in Vam glasno govoriti zoper brezbožne zmote naših svobodomiselcev. Že lani sem Vas meseca oktobra na te naše verske odpadnike opozoril. Sedaj bi Vam pa rad odkril vsaj glavne njihove zmote in zavrnil njihova krivična očitanja zoper sveto rimsko katoliško cerkev. 1. V Rimu. Bilo je lani dne 16. novembra. V največji cerkvi sveta, v cerkvi sv. Petra je zbranih nad 50.000 vernih katoličanov vsake starosti in vseh stanov in vseh narodov. Vidiš preproste ljudi, pa tudi može in žene najvišjih stanov; vidiš siromaka in bogatina; vidiš zastopnike držav in zastopnike, ki so jih posamezni vladarji nalašč tega dne poslali v Rim; vidiš Italijane, Francoze, Španjce, Nemce, Poljake, Angleže, Slovence; vidiš lajike, redovnike in redovnice, duhovnike raznih obredov in časti; vidiš blizu 240 škofov in nadškofov, nad 40 kardinalov; pri altarju sredi cerkve mašujejo sv. Oče papež Pij X in pred njimi je po povzdigovanju pod podobo kruha in vina skrit sam Jezus Kristus, sin živega Boga. Na koru cerkve mogočno doneča glasba in ubrano večglasno petje. In zakaj ta slovesnost, izredna, nenavadna, kakoršne na svetu enake ni? Sv. Oče Pij X. praznujejo petdesetletnico mašništva; zato je okoli njih zbran katoliški svet. In kaj je Pij X., da se njegovega jubileja udeležuje vesoljni svet? On je sin siromašne laške družine; on nima milijonov, da bi ljudi podkupoval; on nima vojske, da bi se ga morali bati. Odkod pa toliko slavlje? — Zato ker je naslednik svetega Petra. Kdo pa je sv. Peter? Sv. Peter je preprost jud, galilejski ribič iz Kafarnauma. On ni obiskoval modrostnih šol po Grškem, ni bil učenec kakega modrijana, ni bil kak vojskovodja cesarski, ni bil kak sloveč govornik v i Atenah ali v Rimu: on ni drugega poznal kot Kristusa križanega in le tega je oznanjeval po Palestini, Aziji in v Rimu. Torej Peter je siromašen galilejski jud in oznanja siromašnega, križanega Boga, kar je bilo judom v pohujšanje, poganom pa nespamet.1 In vendar ima v Rimu, v tem svetovnem mestu rimskih vladarjev in cesarjev, slaven grob in nad grobom največji spomenik celega sveta, namreč cerkev po njem imenovano, v kateri so dela izredne umetnosti in v kateri se shajajo verniki, pa tudi neverniki iz vseh pokrajin zemlje. Njegov naslednik pa zapoveduje vsemu katoliškemu svetu. Ali ni to čudno, prečudno? Odkod Petru, galilejskemu ribiču tak spomenik v večnem Rimu, odkod njegovemu nasledniku, siromašnemu Lahu tolika moč, tolik čaroben sijaj? Odkod? Čujte in začudite se! Pred devetnajstimi stoletji je v Palestini ob reki Jordanu krstil in oznanjeval pokoro strogi in resni Janez Krstnik. Od vseh strani hite množice k njemu; dajejo se krstiti v znamenje pokore, da bi bili vredni sprejeti biti v kraljestvo nebeško, o katerem je Janez Krstnik oznanjeval, da se približuje. Nekega dne pride k Jordanu tudi Jezus iz Nazareta, sin Marije, žene tesarja Jožefa iz že propadlega kraljevega rodu Davidovega. Ko ga Janez ugleda, pokaže nanj in pravi: „Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta.“ Ta Jezus začne nabirati učencev. Prva se mu pridružita Janez in Andrej iz Galileje. Andrej dobi svojega brata Simona in mu reče: „našli smo Mesija,“ namreč obljubljenega Odiešenika. Potem ga pripelje k Jezusu. Jezus ga pogleda in mu reče: „Ti si Simon sin Jona, imenoval se boš Kefa, kar se pravi skala.2 Jezus je dobil več učencev. Hodil je od kraja do kraja po Palestini, učil je in čudeže delal. Ljudstvo se ga je oklepalo, farizeji pa in mnogi drugi so ga sovražili; iz sovraštva so sklenili, da mora umreti. In zares, vjamejo ga, pred rimskim upraviteljem Pilatom ga tožijo in na Križ zahtevajo. Tudi ljudstvo se jim pridruži in zahteva: Križaj, križaj ga! Pilat ga obsodi in Jezus umrje na Križu grozne in sramotne smrti. No, ta križani, od vseh zapuščeni Jezus je pa zadnje dni svojega življenja nekaj posebnega storil.1 „Prišel je v kraje Cezareje Filipove in je vprašal svoje učence rekoč: „Kdo pravijo ljudje, da je sin človekov?“ Oni pa so rekli: „Nekateri, da je Janez Krstnik, nekateri pa, da je Elija, nekateri pa, da Jeremija ali prerokov kdo.“ Jezus jim reče: „Vi pa, kdo pravite, da sem?“ Je odgovoril Simon Peter in rekel: „Ti si Kristus, Sin živega Boga.“ In Jezus je odgovoril in mu rekel: „Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, kije v nebesih. Pa tudi jaz ti povem: Ti si Peter skala in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“2 Čudnih besedi! Ob koncu svojega življenja pove Kristus, kaj pomeni to, da je Simonu ime izpremenil v Peter-skala. Na Petru bo sezidal svojo cerkev; on bo skalnati temelj njegovi cerkvi, tako trden, da je peklenska moč ne bo premagala; da Peter naj ima ključe te cerkve, namreč vso oblast, da jo vodi in ravna.3 Ali se bodo te besede izpolnile? Govori jih Kristus, Galilejec iz Nazareta, Petru, Galilej cu iz Kafarnauma; govori jih Kristus, ki bo prav kmalu sramotne smrti na križu umrl, popred pa ga bo Juda izdal, Peter zatajil, učenci zapustili. In besede, katere tak mož takim ljudem govori, naj kaj veljajo! Kdorkoli bi slične besede izgovoril, resno izgovoril, smejali bi se mu in sodili, da ni pri pravi pameti. Toda besede Jezusa iz Nazareta, Jezusa križanega so obveljale in še veljajo. Peter javno nastopi; Judom očita, da so samega i 1. Kor. 1, 23. - 2 Janez 1, 29. 37-43. 1 Mat. 16, 16 i. d. — 2 Append.ad Syn. dioec. L, str. 64 sqq. — 3 Bougured, le Christianisme t. 4., pag. 502 sqq. Sina božjega umorili; spokorne Jude in pogane krsti; evangelij oznanjuje v Jeruzalemu, v Antiohiji, v Rimu. Da, v Rimu postavi svoj sedež kot sedež vrhovnega glavarja Jezusove cerkve, ki se je po pridigovanju njegovem, po pridigovanju apostola Pavla1 in po pridigovanju drugih apostolov hitro razširila po vsem tedaj poznanem svetu. Rimski cesarji in vse cesarstvo začne borbo zoper Petra in njegove naslednike. Peter umrje na križ pribit, njegovi nasledniki umrjejo mučeniške smrti, na stotisoče kristjanov prelije svojo kri za Jezusa križanega: vkljub temu pa se v začetku četrtega stoletja zablišči križ na kronah cesarjev, cerkev Kristusova je zmagala, peklenske moči je niso mogle podreti. Papeži, nasledniki Petra, so priznani kot vrhovni poglavarji cerkve, kot nezmotljivi učitelji, kot voditelji vernikov, pa tudi duhovnikov in škofov. V vseh zadevah se išče v Rimu pouk in pomoč.2 Nasprotne moči papeže preganjajo, iz Rima pode; krivoverci katoliške nauke pobijajo; hudobneži ljudstva begajo in kvarijo. Toda cesarstva padajo in krivoverci se izgubljajo; Petrov naslednik ostane, on vlada vse vernike, on uči resnico in obsoja zmote; Petrov naslednik se še nikoli ni zmotil; kar je On po svoji vrhovni oblasti kot namestnik Kristusov zavrgel, pokazalo se je zmotno, kar je on potrdil, pokazalo se je kot resnično. To dokazuje zgodovina devetnajst stoletij. Odtod tudi s’jaj in moč in oblast Pija X., odtod na grobu sv. Petra tolika cerkev kot njegov nagrobni spomenik, odtod toliko vernikov v tej cerkvi zbranih. Pa kako je to mogoče? Edino zato, ker so resnične besede Petrove izrečene Jezusu iz Nazareta: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!“ 2. Preroki. Svobodomiselci taje resnico, daje Kristus Bog,3 saj taje samega Boga skoraj na vsaki 1 Dejanje apost. 1 — 28. — 1 Olej zgodovinske knjige, n pr. Hergenröther, Marx, Jungmann. — * Svob. Misel, str. 6, 1. 1908. strani svojega lista, ki zmot kar mrgoli. Ker je temu tako; in ker je oseba Jezusova v sredini današnjega verskega boja, moram Vas opozoriti še na nekatere onih dokazov, radi katerih smo prepričani, da je Jezus zares obljubljeni Odrešenik in Sin božji. Govorimo najpoprej o obljubljenem Odrešeniku.1 Govoriti moremo le na kratko, v kolikor nam je zoper svobodomiselne grde zmote potrebno. Gotovo, zgodovina nas uči, da so Judje ravno ob času Kristusa pričakovali Odrešenika. Ali ni kralj Herod popraševal, kje bi imel biti rojen Kristus?2 Starček Simeon je pričakoval „tolažbo Izraela“ in razodeto mu je bilo, da ne bo umrl, dokler ne vidi Kristusa.3 Pobožna Ana je govorila o Kristusu vsem, ki so čakali odrešenja.4 Poslanci Judov k Janezu Krstniku so vprašali: Kdo si ti? In je povedal: jaz nisem Kristus.5 Janez sam je vprašal Gospoda: „Ali si ti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?“6 Andrej je rekel bratu Simonu: „Mesija, t.j. Kristusa smo našli.“7 Tudi Filip je zatrdil Natanaelu: „Njega, od katerega je pisal Mozes v postavi in prerokih, smo našli, Jezusa iz Nazareta.“8 In ali ni tudi ljudstvo vpilo: „On je resnično prerok, ki ima na svet priti!9 Ali bo Kristus, kadar pride, več čudežev delal, kakor jih ta dela?“10 Ravno tako vero so tudi Samaritani imeli; vsaj je Samaritanka trdila: vem, da pride Mesija; kadar on pride, nam bo vse oznanil.11 To spričuje, da so Judje pričakovali Mesija, še preden so se Samaritani od njih ločili, kar se je zgodilo okoli 1. 722. pred Kristusovim rojstvom. Odkod Judom ta vera? odkod to vsestransko in željno pričakovanje ravno ob času, ko je Kristus v resnici nastopil! Iz njihovih svetih knjig, katere pa sedaj mi nočemo vporabiti kot svete, ampak samo kot zgodovinske; ker kot zgodovinske jih morajo tudi svobodomiselni bogotajci priznati. 1 Append. ad Synod. I., pag. 38 sqq.; Pesch, Institutiones, tom. I , pag. 134 sqq.; Outberiet, Apologetik, Bd. II., pag. 331 sqq. — 2 Mat. 2, 4. — 3 Luk. 2, 25. 26. - « Luk. 2, 38. - s Jan. 1,19 20. - e Mat. 11, 3. — 7 Jan. 1, 41. - * Jan. 1, 45. - » Jan. 6, 14. - i° Jan. 7, 31. — 11 Jan. 4, 25. Ne moremo pa tukaj dokazovati, da je vsaka onih knjig popolnoma zanesljiva, pisana o času in od osebe, kakor trdijo učenjaki. Ta dokaz bi bil pretežak in predolg. No, pa vsaj zadostuje to, do so bile te hebrejsko pisane knjige že v tretjem stoletju pred Kristusom prestavljene v grški jezik in razširjene po celem svetu pri Judih, ki so povsod prebivali in se pečali s kupčijo. In v teh starih zgodovinskih knjigah se piše o Kristusu, ki ima človeški rod odrešiti. Že koj po prvem grehu se obljubi Adamu, da bo potomec žene kači glavo strl; dalje se bolj točno oznanjuje, da bo iz rodu Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega oni potomec žene, v katerem bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.1 Umirajoči Jakob določi, da obljubljeni Odrešenik pride iz rodu Jude.2 Prav pogosto se potem naglaša, da bo Odrešenik sin Davidov.3 Isto se tudi trdi v psalmih.4 Zatem pridejo preroki. Izaija nam poda tako natančno sliko o Odrešeniku, da bi človek mislil, on pripoveduje pretekle, ne pa prihodnje stvari. Obljubljeni je sin Davidov, rojen iz Device, dobi ime od Boga, nastopi v Galileji, je mogočni, čudežni Bog, sedi na prestolu Davidovem na vekomaj, posreduje med Bogom in ljudstvom.5 Posebno točno opisuje njegovo trpljenje v celem poglavju triinpetdesetem. Isto se opisuje v raznih psalmih. Mnogo govore o Mesiju Ezehiel, Jeremija. Posebno imenitno pa je, da prerokuje Daniel o času njegovega prihoda. Ker je to prerokovanje eno najbolj imenitnih, naj Vam ga dobesedno povem in prav kratko razložim. Judje so bili v babilonski sužnosti. Prerok Jeremija6 je Judom oznanil, da bodo v Babilonu 70 let. Ze se je približal konec teh let, zato le Daniel h Gospodu klical. In Gospod mu je po angelu zagotovil, da bodo Judje kmalu rešeni iz babilonske sužnosti; zraven pa mu je razodel čas, ko pride Odrešenik, > Mojz. 3, 15; 12, 3; 26, 4; 28, 4. - 2 l. Mojz. 39, 10 -s II. Kralj. 7. - * B. 2 in 88. - s \z. 4, 1. - 7, 14. - 9, 1 sqq. - 1, 2 sqq. — 49, 1, 6. - 9, 6, 7. — 61, 1. — s Jerem. 25, 11. 12. Kristus in reši vse človeštvo iz sužnosti greha. Čujte besede angelove:1 „Sedemdeset tednov je odmerjenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da se prestopki uničijo in se greh konča in krivda izbriše in večna pravica pride, se izpolni prikazovanje in prerokovanje in bo maziljen Najsvetejši.“ „Vedi torej in razumi: od danega povelja, da naj se Jeruzalem zopet zida do Kristusa vodnika bo 7 tednov in 62 tednov in ulice in zidovi bodo zopet zidani v težavnih časih; in po 62 tednih bo Kristus umorjen in ne bo ljudstvo njegovo, ki ga bo zatajilo.“ „In ljudstvo s prihodnjim vojvodom bo razdejalo mesto in svetišče in njega konec bo razdejanje in po dokončani vojski je določena pustota.“ „Potrdil pa bo mnogim zavezo v enem tednu in v sredi tedna bo jenjala klavna in jedilna daritev in v tempeljnu bo gnusoba razdejanja in gnusoba bo trajala prav do konca.“ Tako je govoril angel Danielu v prvem letu vladanja kralja Darija, namreč 1. 538. pred Kristusom. — Naj prerokovanje prav na kratko razložim: 1. Ob koncu 70 letnega suženjstva v Babilonu zatrdi angel Danielu, da je odmerjenih 70 tednov za ljudstvo, pa bo konec hudobij, ker izpolnila se bodo prerokovanja in prišel bo Kristus, obljubljeni Odrešenik. Teh 70 tednov pomeni 70 letnih tednov, kakor je bila Izraelcem navada računati razne svete čase; teh 70 letnih tednov iznaša 7 krat 70, namreč 490 let. 2. Toda od kdaj naj se ta leta računajo? To pove angel prav natanko rekoč: „od danega povelja, da naj se Jeruzalem sezida“ pa do prihoda ali javnega nastopa Kristusovega bo minulo 7 in 62, to je 69 letnih tednov; v zadnjem tednu, namreč v 70. tednu, in sicer v sredi tega tedna bo Kristus umorjen, ker ga bo ljudstvo izdalo in vse daritve bodo v tempeljnu prenehale. i Dan. 9, 24 -27. 3. Od povelja torej, naj se Jeruzalem zopet sezida, se mora čas računati. Iz svetovne zgodovine je pa znano, da je tako povelje izdal perzijski kralj Artakserkses 1. 453. pred Kristusom. Kristus je pa začel delovati in greh razdirati, ko je b 1 star okoli 30 let.1 Od povelja kralja Artakserksesa je torej do nastopa Jezusovega minulo 453 in 30, torej 483 let, ali 69 letnih tednov. Kaj ne, kako natanko ? 4. Angel pove, da bo sredi 70 letnega tedna Kristus umorjen, ker ga bo ljudstvo izdalo. Zato bo pa tudi ljudstvo od Boga zavrženo; prišel bo vodja z ljudstvom, pa bo razdejal mesto in svetišče in to razdejanje bo trajalo do konca. In zares, ali niso Judje Jezusa izdali in je On po 3letnem delovanju na Križu umrl? In ali ni 37 let pozneje, to je 1. 70. po Kristusu prišel rimski vodja Tit z armado, razdejal Jeruzalem, porušil tempelj in je judovsko ljudstvo vse izgubilo?2 Kako točno je torej prerokovanje, kako natanko se je izpolnilo in izpolnitev gledamo še sedaj po 1900 letih z lastnimi očmi. Ne morem Vam popisati, kako si bogotajci prizadevajo, to prerokovanje odstraniti; toda zastonj! Čas prihoda Odrešenikovega naznanja tudi prerok Agej,1 namreč ob času, ko je še stal tempelj, ki so ga Judje povrnivši se iz Babilona dozidali. — Kraj rojstva, namreč Betlehem označuje prerok Mihej.4 — Prerok Zaharija5 prerokuje, da bo Odrešenik prihajal na oslu kot kralj v Jeruzalem, da bo za 30 srebrnikov prodan, da ga bodo prebodli, da bo pastir udarjen in se bodo ovce razkropile. — Zadnji med preroki pa, Malahija,6 trdi da bo pred Odrešenikom nastopil poslanec, ki mu bo pot pripravljal in pokoro oznanjeval. Ni mi treba dokazovati, da so se vsa ta prerokovanja do pičice izpolnila na osebi Jezusovi. Imajo pa dokazilno moč ne le za Jude, 1 Luk. 3, 23. — 2 Schusters Handbuch von Holzammer, Bd. I., pag. 796 sqq.; Grimm, Leben Jesu, Bd. I„ pag. 92. — 2 Agg. 2, 7. - 4 Mich. 3, 2. - s Zach. 9, 9. 12. 13; 12, 10. - 6 Mal 3, 1 sqq. ampak sploh za vse ljudi. Saj preroki vsega tega niso mogli sami preračunati. Kdo more povedati, kaj se bo dogodilo čez več sto let, ako so dogodki odvisni od proste človeške volje? Pa tudi slučajno se prerokovanja niso mogla uresničiti na osebi Zveličarjevi. Kak posamezen dogodek bi se mogel ravno na tej osebi slučajno uresničiti: toda toliko dogodkov se ne more na eni osebi slučajno združiti. Nemogoče je nazadnje, da bi se bilo življenje Jezusovo nalašč in s premislekom tako vravnalo, da se s prerokovanjem vjema. Saj dogodki niso bili v oblasti Gospoda ali njegovih učencev, ampak so se vršili po raznih zapletljajih z judovskimi poglavarji in z judovskim ljudstvom 1 Kaj iz tega sledi? Resnica, da je Jezus res obljuljeni Odrešenik, Poslanec božji, da, sam Bog. 3. Jezusovo vstajenje. Svobodomiselci silno bogokletno govore in pišejo o Gospodu Jezusu. Pišejo:2 „Kulturni svet ni mogel sprejeti fantastične pravljice o božjem sinu in o križanju in vstajenju od smrti, kajti takih orientalskih pravljic je že slišal dovolj .... za katoliško cerkev je nauk o vstajenju odločilen, on drži božanstvo in božanstvo drži cerkev; za nas vstajenje ni in ne more biti dokazano. Tudi za nas nima pomena in ga ne potrebujemo.“ Torej življenje in vstajenje Sina božjega „je le orientalska pravljica!“ O bogokletnih besedi! Potem „vstajenje za nje ne more biti dokazano, za nje nima pomena, ga ne potrebujejo!" O besedi lahkomiselnih! Mi jih povabimo, naj čujejo naš znanstven dokaz za vstajenje Jezusovo, ki je v resnici, kakor trdijo, za cerkev odločilen. Vstajenje je zgodovinsko dejanje, ni nobena skrivnost; zato se mora tako dokazati, kakor vsak drug dogodek iz preteklih časov. Priče moramo imeti, ki morejo za dogodek znati in ki so nam hotele o njem resnično izpri- 1 Gutberiet. Apologie, Bd. II., pag. 344 sqq. — 2 Svob. Misel 1. 1908, str. 52, 54. čevati. Poglejmo torej priče in kaj nam o vstajenju Jezusovem izpričujejo. 1. Priče so nam najpoprej štirje evangelisti. Sv. Matevž in Janez nam izpričujeta, kar sta sama videla, sv. Marka izpričuje to, kar je slišal od sv. Petra, sv. Luka pa je bil učenec in spremljevalec sv. Pavla. Zanesljiva priča je tudi sv. Pavel. Vsi ti so torej mogli vedeti, kar pišejo v evangelijih in v dejanju apostolov; evangelista Matevž in Janez sta za svoje izpričevanje umrla, istotako sv. Peter in sv. Pavel. Kaj neresničnega niso mogli trditi, ker bi jih bili očividci istih dogodkov lahko zavrnili, jim laž očitali in jo dokazali vsem ljudem. Topa se ni zgodilo, marveč se jih je mnogo k Jezusu izpreobrnilo. Zadnje čase so nasprotniki krščanstva sicer trdili, da so sv. evangeliji od drugih mož šele v drugem stoletju spisani. To so pa trdili edino radi pripovedovanih čudežev. Čudežev namreč nočejo priznati, zato so trdili, da niso očividci knjig napisali, ampak so knjige šele pozneje sestavljene, ko je v teku časa ljudska domišljija v poveličevanje Gospoda čudeže izmislila in jih njegovemu življenju dodala. Toda drugi nasprotniki krščanstva so po bolj točnem znanstvenem raziskavanju zgodovine dotične trditve zavrnili kot zmotne in priznali, da je res, kar o teh knjigah pištjo katoliški učenjaki. To naj zadostuje kot dokaz, da so knjige evangelijske zanesljive, pa tudi dejanje apostolov in pisma sv. Pavla.1 Sedaj pa poglejmo, kaj iz teh zanesljivih knjig o vstajenju Gospodovem vemo. 2. Iz evangelija zvemo, da je Jezus svoje vstajenje prerokoval in ga označil kot poseben dokaz za svoje božje poslanstvo. Ob koncu življenja je šel z učenci v Jeruzalem in jim je začel pripovedovati, kaj se bo ž njim dogodilo, rekoč: „Glejte, gremo gori v Jeruzalem in Sin človekov bo izdan velikim duhovnom in pismarjem in starešinam in ga bodo k smrti obsodili in izdali nevernikom, ki ga bodo zasramovali, zapljuvali in bičali in ga bodo umorili: in tretji dan bo vstal.“1 Ob drugi priliki so Judje rekli Jezusu: „S kakšnim čudežem nam izkažeš, da smeš to delati ?“ Jezus je odgovoril in jim rekel: „Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom zopet postavil.“ Tedaj so Judje rekli: „Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?“ On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je od mrtvih vstal, so se spomnili njegovi učenci, da je to govoril in so verovali pismu in besedi, katero je Jezus govoril.2 Znano je tudi, kar je odgovoril pismarjem in farizejem, ko so mu rekli, da bi radi znamenje od njega videli. On pa je odgovoril in jim rekel: „Hudobni rod znamenja išče! Pa znamenje se mu ne bo dalo razen znamenje Jona preroka. Zakaj kakor je bil Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri noči, ravno-tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči.“3 Zato so sovražniki Jezusovi po smrti rekli Pilatu: „Gospod, spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: čez tri dni bom vstal. Ukaži tedaj grob zavarovati do tretjega dne, da ga učenci ... ne ukradejo in ne reko ljudem: od mrtvih je vstal.“4 Jezus je torej moral iz groba vstati; če ne, bi bil lažnik in delo Njegovo strahovita goljufija. In zares, Gospod je vstal; tretji dan po križanju se je začel učencem prikazovati ter jih prepričevati, da je res iz groba vstal.5 3. Apostoli so bili o vstajenju tako prepričani, da so v svojih govorih do ljudstva oznanjevali vstajenje kot najbolj veljaven dokaz krščanske vere. Saj vemo, kako je sv. Peter zbranim množicam očital, „da so pravičnega ' O tem pišejo vsi katoliški razlagatelji sv. pisma. Lepo 1 Mark. 10, 33. 34. — Mat. 20, 17. — Luk. 18, 31 sqq. — obravnavo ima knjiga: Evangelien und Evangelienkritik, Schäfer. 2 Jan. 2, 18—22. — 2 Mat. 12, 38 — 40. — Luk. 11, 29. 30. — — Kratko in jasno tudi n. pr. Pesch, Institutiones, Tom. i., 4 Mat. 27, 63. 64. — 5 Luk. 24, 15 sqq.; 36 sqq. — Jan. 20, 19. — pg. 37 sqq. Mark. 16, 14. — Mat. 28, 9 sqq. ioo9. i. i. 1 izdali in zatajili, ... da so začetnika življenja umorili, ki ga je pa Bog od mrtvih obudil, česar smo mi priče.“1 Isto tudi sv. apostol Pavel v listih do Rimljanov in do Korin-čanov.2 Vsled teh govorov se je velika množica izpreobrnila k veri; in to v Jeruzalemu, kjer se je malo dni poprej vstajenje dogodilo. Govore so poslušali tudi morilci Kristusovi, ki so apostole v ječo vrgli, bičali in jim grozili, da o tem ne smejo več govoriti;3 toda niso jim rekli, da lažejo, da so goljufi; niso poskusili nasprotnega dokazati, kar bi bili kaj lahko storili, ako bi Jezus ne bil vstal. Govorili so pa apostoli kar naravnost, brez strahu, iz najbolj globokega prepričanja kot večkratni očividci.4 Zato ni čuda, da se je nauk o vstajenju Jezusovem sprejel kot član vere. Iz tega sledi, da je vstajenje zares zgodovinsko dejanje, ali pa da se Jezus, apostoli, verniki in vsa cerkev od početka do sedaj grozno varajo. Ker je pa to nemogoče, zato se varajo svobodomiselci, ki šele po tolikih stoletjih vstajenje Gospodovo taje. 4. Ako pogledamo dögodke o smrti in po smrti Jezusovi, pač ne moremo pametno dvomiti, da Jezus ne bi bil umrl in ne vstal. Spomnimo se na vrsto dotičnih dogodkov. Jezus je krvavi pot potil, celo noč so ga Judje zasramovali in zasmehovali, potem so ga bičali, po načinu rimskem, ki je tako grozen, da so bičani pogostokrat med bičanjem umrli.5 Vojaki so ga potem s trnjem kronali,6 kar je Gospoda tako izranilo, da je Pilat zavpil: „Glej, ali je to človek?“7 Križ je Gospod nesel sam, dokler vojaki niso prisilili Simona, da mu pomaga. Križali so ga po rimsko, pribili so ga namreč na križ z žeblji.8 Tri ure je visel na križu, potem pa je nagnil glavo in umrl.9 Po smrti pa so prišli vojaki in so prvemu strli kosti in drugemu, ki je bil z njim križan, 1 Dej. ap. 3, 13 — 15., 2, 22 sqq. — 2 Rim. 1, 4. — 4, 25. — 1. Kor. 15, 4 sqq. — 3 Dej. ap. 4, 21. — 5, 40 sqq. — 4 Dej. ap. 2, 32 sqq. — 4, 20. — 5 Cf. Cicero, Verres 5, 54. — Flavius Jose-phus de bello iud. 6, 5. 3. — 6 Mat. 27, 29. — 7 Jan. 19, 5. — 3 Jan. 20, 27. - » Jan. 19, 30. Ko so pa do Jezusa prišli, so videli, da je mrtev in mu niso kosti strli; ampak eden vojakov je s sulico njegovo stran odprl in zdajci je tekla kri in voda iz nje.1 Vojak je poizkusil, da li je Jezus mrtev, ali pa da ga usmrti, ako bi še ne bil mrtev. Pozneje so Gospoda sneli s križa, ovili v množino dišav in v tančico, ter položili v nov iz skale izsekan grob in zavalili velik kamen k durim groba.2 Ako se vse to preudari, moramo trditi, da je Gospod zares umrl, ni mogoče, da bi bil še živ ostal. In zares vse priče naravnost in brez obotavljanja tako trdijo. Tako izpričujejo vsi štirje evangelisti, vsi apostoli, stotnik z vojaki, veliki duhovni in farizeji, ki bi pač ne bili mirovali, ko bi bili le količkaj sumili, da sovraženi Nazarenec še ni umrl, Devica Marija, pobožne žene in vsi, ki so ga s križa sneli in pokopali. Po vseh pravilih zgodovine moramo tem pričam, prijateljem in sovražnikom, verjeti; saj pričajo o stvari, ki so jo mogli vedeti, o stvari, ki jim je globoko segala v srce in jim je bilo na njej prav mnogo ležeče in izpričujejo popolnoma soglasno brez najmanjšega dvoma. Ako se tem in takim pričam ne bi verjelo, potem se sploh noben dogodek več dokazati ne more. In pomislimo še to, da evangelisti tako točno opisujejo vse okolnosti smrti Gospodove ne zato, da bi dokazali njegovo smrt, ampak da bi povedali, koliko je on trpel. Jezus je tedaj res umrl; pa je tudi od smrti vstal! 5. Tako izpričujejo apostoli, ker se jim je Gospod prikazoval: Petru, učencema na potu v Emavs, ženam, zbranim apostolom, s katerimi se je razgovarjal, jedel, jim poka-zoval roke in noge in ranjeno stran, množici učencev v Jeruzalemu,- ob Genezareškem jezeru, na gori, na potu, v sobi, pri belem dnevu. Apostoli ne verjamejo, govorica žena o vstajenju se jim zdi domišljija, šele polagoma jih Gospod prepriča, da ni duh, da je ' Jan. 19, 32-34. - 2 Jan. 19, 39-41. - Mat. 27, 60. res v pravem telesu iz groba vstal, da, celo potipati se pusti in nevernemu Tomažu zaukaže, naj položi prst v rane na rokah in roko v njegovo desno stran.1 6. Bogotajci se izmikajo, da ne bi bili po dogodkih prisiljeni pripoznati vstajenja, verovati v čudeže in v Boga. Najpoprej so si izmislili, da Jezus ni umrl, pa je iz groba prišel in se apostolom prikazoval. Drugi so trdili, da so se apostoli lagali in so truplo Kristusovo ukradli. Tem neutemeljenim in nespametnim in nemogočim trditvam so mnogi verjeli in v nevero zabredli: sedaj pa sami brezverci spoznajo, da teh dveh trditev ne morejo zagovarjati, in so jih zato opustili. Pač pa se nasprotniki Gospodovi precej oklepajo tele razlage: „Križani je vstal le v veri svojih učencev. Slika Gospodova je prevzela vso njihovo pamet in je postala tako živa, da so v svoji veri menili, da imajo pred očmi samega Jezusa, kar potrjuje mnogo zgodovinskih sličnih dogodkov.“ Toda iz povedanega lahko vsakdo izpre-vidi, da so te trditve napačne. Le pokaže naj se v zgodovini sličen dogodek, da so si mnogi ljudje, ko so bili popolnoma budni, domišlje-vali, da gledajo vzbujenega od mrtvih, da ču-jejo njegove nauke, sprejemajo njegove zapovedi, da z njim jedo, da se ga dotikajo in vidijo, kako se pred njihovimi očmi v nebesa vzdiguje; in sicer vsi, pogostokrat, pri belem dnevu, na isti način in ravno 40 dni. In kje je bila ona živa vera apostolov, ki bi jim bila Gospoda tako živo pred oči postavila, kakor da živ pred njimi stoji? Saj smo zgoraj slišali, da učenci na vstajenje še mislili niso, da izpočetka niso mogli verjeti, da jih je Gospod k veri šele prisilil! Kaj ne, koliko nesmisla mora svobodomislec verovati, da mu ni treba verovati v Boga in ga moliti. Mi pa veseli verujemo, ker je vse, kar so si brezverci zoper resnico v vstajenju Gospodovem izmislili, smešno in puhlo in neumno; resnica je, da je Gospod > Jan. 20, 1 -30; Mat. 28, 1 18; Mark. 16, 1- 18; Luk. 24, 1-48. res vstal in s tem podal neovrgljiv dokaz, da je od Boga poslan, da je obljubljeni Odrešenik, da je Sin živega Boga.1 4. Odkod vera? Odkod vera? Kaj ne, čudno vprašanje? Za nas je odgovor lehak. Svobodomiselci pa ugibajo odkod vera? Tajiti ne morejo, da ga ni naroda brez vere. Prede jim pa, ko se vprašajo, kako je vera nastala. Posebno jim ugaja odgovor, da Boga v resnici ni, ampak Bog je le v domišljiji človeka, ki si ga je iz raznih vzrokov izmislil. Končno trdijo, da ni Bog ustvaril človeka, ampak da si je človek boga ustvaril, namreč izmislil.2 Oglejmo si to vprašanje znanstveno in zgodovinsko, pa bomo zopet spoznali, kako nevedni so svobodomiselci. 1. Gotovo je, ako človek ne bi imel neumrjoče duše, ne bi nikdar mogel Boga spoznati, celo pojem „bog“ bi bil zanj nemogoč. Razumeli bote, ako trdim, da ni duše, tedaj je človek edino iz mesa, kit, kosti, krvi; on je samo stvar, popolnoma tako kakor žival, le nekoliko bolj razvita. Iz same tvari pa ne more nikoli pognati življenje, ne živalsko, tudi ne rastlinsko. Znanost današnjega časa dokazuje, in sicer z natančnimi poizkusi, da se življenje rodi edino iz življenja. Mrtva tvarina pa dati življenja ne more, ker ga nima. Odkod torej prvo življenje? Odkritosrčni učenjaki priznajo, da od Stvarnika; oni pa, ki stvarnika nočejo, večinoma pravijo: ne vemo in nikoli vedeli ne bomo; drugi pa trdijo, da se je samo razvilo, akoravno za to nimajo nobenega dokaza, ampak vsi znanstveni dokazi govore nasprotno. Kaj ne, to je znanost! Ako se pa že samo življenje pri rastlinah in pri živalih ne more razložiti, če se edino tvarina priznava, kako se bode moglo razložiti naše notranje življenje, namreč naše mišljenje in hotenje? 1 O tem glej razne razlagavce sv. pisma in pa katoliške dogmatike. 2 Svob. Misel, str. 29, 38. Ko bi bil človek le čutno bitje, bi mogel spoznavati edino one predmete, ki na čute delujejo, na čute vtiske napravljajo. Saj so naši čuti na telo navezani: vid na oko, sluh na uho, tip sploh na telo, zato pa morejo čuti sprejeti samo predmete, ki so tvarni in morejo telo zadeti. Saj vemo, da živali dozna-vajo le posamezne predmete in njihove lastnosti, v kolikor jih čutijo, otipajo, vidijo, slišijo, okusijo; toda imajo le dotični čut trdine, mehkobe, toplote, nimajo pa pojma, trd, mehak, topel. Človek pa poseže mnogo više, poseže do stvari, katere do nobenega čuta ne pridejo, ki so nadčutne. Kaj ne, mi vemo, kaj je cvetlica, kaj žival, kaj ruda, kaj človek? Vse to je nadčutno; vsaj do čutov pride le določena cvetlica, določena žival, določena ruda, določen človek, n. pr. lilija, konj, zlato, France, ne človek sploh, ali konj sploh. Človek nadalje spozna možnost kake stvari ali nemožnost, slučajnost ali nujnost, preteklost ali prihodnost, čas in večnost, pravico in krivico, resnico, dobroto, lepoto: ali te stvari do čutov prihajajo, na čute pritiskajo? ali jih doznava žival? ali niso marveč popolnoma nadčutne? ali resnico, večnost, pravico vidiš, slišiš, otipaš? In dalje: mi spoznamo čednost, dušo, Boga: ali niso to zopet stvari, do katerih noben čut ne pride? Isto velja o volji. Kaj hočemo mi? Ali morda samo to, kar na čute ugodno vpliva: hrano, pijačo, petje, godbo, lepe slike, krasne hiše? Ne, naša volja gre dalje; mi hočemo čast, slavo, resnico, čednost, napredek, popolnost. Ali mi to po čutih spoznamo? ali ni vse to nadčutno? In nazadnje prostost naše volje? Naša zavest nam spričuje, da imamo svobodno voljo. Toda tvarina ni svobodna! Kamen, cvetlica, zvezde se ravnajo po nujnih zakonih, drugače ne morejo. Edino človek stori to ali ono, kakor ravno hoče. Odkod ta svoboda volje edino pri človeku? Kaj iz vsega tega sledi? Človek mora imeti moči, katere niso tvarne, niso na tva- rino navezane, ampak moči, ki so netvarne, na tvarino, na telo, na čute nenavezane. Te moči pa ne moreio viseti v zraku; in kakor tvarne moči ne vise v zraku ampak so v telesu, tako morajo tudi te netvarne moči imeti bitnost, v kateri so in v kateri delujejo; ta bitnost mora pa tudi biti netvarna, torej duhovna : in ravno to je duša.1 Ta razmišljevanja so bolj težka. Poizkusil sem jih predložiti poljudno in tako, da jih bote večinoma razumeli. Ker so tako važna, bi bilo pač dobro, da jih večkrat premislite. Podajajo vam popolno zadostno umsko orožje zoper vse, ki tajč dušo in torej tudi Boga, torej zadostno znanstveno orožje zoper naše brezverne svobodomiselce. 2. Ko smo sedaj znanstveno dokazali, da imamo dušo, kije netvarna, duhovna, ki torej misli in svobodno hoče, sedaj si bomo šele mogli obrazložiti vprašanje, odkod vera? Samo po sebi bi ne b lo nemogoče, da bi človek sam z močjo svojega uma spoznal Boga in svoje dolžnosti do Njega. Kako to? Naj le kratko omenim.2 Ti vidiš svet: solnce, zvezde, zemljo in kar je na njej. Ker imaš razumno dušo, se nehote vprašaš: odkod zemlja, odkod rastline, vode, rude na zemlji? odkod solnce in zvezde? odkod ravno ta velikost, ravno ta lepota, ravno te moči? Ti vidiš, da je na svetu vse lepo urejeno; slede si štirje letni časi, vse o pravem in vedno istem času cvete, raste, dozoreva; na nebu se vsa telesa v točnem redu, po ne-vpogljivih postavah sučejo. Nehote se vprašaš: odkod ves ta red, odkod ti prirodni * zakoni ? V sebi čutiš razliko med dobrim in hudim; čutiš zapoved, da dobro delaj, hudega se ogibaj; čutiš neko veselje, ako si storil dobro, žalost in očitanje, ako si storil hudo; tako čutiš ti, tako tvoj sosed, tako vsi ljudje vsepovsod. Vsiljuje se ti vprašanje: odkod 1 Kathrein, Die katholische Moral, str. 26 sqq.; sploh vsako pravo dušeslovje. — 2 Jungmann, Instit. Theologiae dogmat., de Deo uno et trino, pg 8 sqq. — Pohle, Dogm., Bd. I., pg. 9. sqq. 2 ta razlika med deli, odkod ta zapoved, odkod to plačilo in ta kazen? Tako spoznaš in vprašaš ti, ki imaš dušo, in sicer dušo, ki je netvarna, duhovna; ne spozna in ne vpraša pa tako žival, ki nima duše, ampak le telesne počutke, na katere morejo le tvarne stvari vplivati. Ti greš pa dalje: ti spoznaš red, lepoto, postavo; ti hočeš vedeti za vzrok, saj ti je v duši jasen prvi zakon, da ničesar biti ne more, ako nima dovoljnega, zadostnega razloga. In ko tako vprašuješ, ko tako zahtevaš zadostnega razloga za svet, za lepoto in red na svetu, za nravni zakon v svoji duši; prideš nujno do sklepa, da mora biti neko bitje, od katerega vse to prihaja, bitje mogočno, vsemogočno, bitje neizmerno pametno in modro in lepo, bitje neizmerno dobro in sveto; da mora biti osebni Bog. Ako je pa Bog, ki je ustvaril vse, torej tudi tebe, tedaj si ti od Njega odvisen, ti si Njegova lastnina, On je tvoj gospodar in posestnik; zato moraš izpolnjevati nravno postavo, ki ti jo po duši oznanja; tvoja natura zahteva, da se Bogu podvržeš, da Njegovo voljo izpolnjuješ, da Njemu služiš. Vse to pa obsega vera v sebi. Odtod vidiš, da bi človek mogel priti do vere po svojih lastnih močeh. Ali se je to dogodilo? Preden na to vprašanje odgovorimo, poglejmo, kako si naši svobodomiselci razlagajo začetek vere. 3. Kako torej svobodomiselci razlagajo vero in njen početek. Na mnogih krajih svojega lista pišejo o tem prevažnem vprašanju. • Največ skupnega pa je o tem v članku o verstvu, ki je preveden iz češke zaplenjene brošure „Svobodne Misli.“1 Tu se piše: „Naravno je, da si je človek skušal na nekak način razjasniti uganke sveta in tajne sile vsemirja. Toda namesto, da bi si odkritosrčno priznal: tega ne razumem, tega si ne morem razjasniti niti jaz niti kdo drugi izmed ljudi ... je rekel človek: moja koča se ni 1 Svob. Misel, 1. 1908, str. 151 sqq. sama naredila, moral sem si jo postaviti in iz raznih stvari izgotoviti. In tako tudi svet ni mogel nastati sam od sebe, moral ga je nekdo narediti, ustvariti.“ „In kdo naj bi ga ustvaril? Človek? Ne, ta je . . . preslab. Stvaritelj sveta je moralo biti bitje, ki je mnogo popolnejše in močnejše kakor človek ... In tako je prišel človek k predstavi močnejših in dovršenejših bitij, katere je imenoval bogove in boginje.“ „Strah, s katerim je napolnjeval človeka blisk in grom, ga je privedel k daritvam in molitvi za odvrnitev strahu božjega . . . Tako so nastale vse vere, naj se že imenujejo poganske, ali kakorkoli.“ „Ljudsko mišljenje je nagnjeno k fantastičnim predstavam. Vile, čarodejnice, strašila, divje žene: to je vse proizvod ljudske domišljije. In enako si je človek izmislil v svoji domišljiji bogove. Bog je ustvarjen po človeški fantaziji, ne človek po božji podobi.“ „Da bi si kolikor mogoče največ verni-nikov zasužnili, izmislili so si duhovniki ne-umrjočnost duše, nebo, peklo . . . upanje, da bo človek živel na onem svetu dalje, večno, je otroško mišljenje, v navadi le pri neizobraženih ljudeh.“ Naj zadostuje. No, saj bote že iz teh izvajanj prav lahko spoznali, kako svobodomiselci nočejo resnično misliti in da za svoje grozne, bogokletne trditve ne navedejo nobenega dokaza. Oglejmo si ta izvajanja. a) Najpoprej vidite, kako trdijo, da ni Boga, ni duše, ni neumrjočnosti, ni večnosti, ni pekla, ni neba. Mi pa vprašamo, ako ni duše, odkod moč mišljenja, odkod predstave o duši, o neumrjočnosti, o večnosti, o Bogu, o stvarjenju? Zakaj pa žival nič ne misli, ne govori, nima nobenih pojmov, nič ne ve o duši, o Bogu! Saj vendar živi v enakih okol-nostih kakor človek? Kaj torej v človeku misli, ima predstave o Bogu, duši? Svobodomiselni bogotajci nam tega razvozlati ne morejo, da, ker taje, da je duša, ne bi smeli ničesar misliti; ker pa mislijo, s tem dejansko delujejo z dušo, katero taje. b) Svobodomiselci trdijo, da so si duhovniki izmislili neumrjočnost, pekel, nebo, da bi ljudi zasužnili. Prosim, kje je dokaz? Kateri duhovnik si je to izmislil? Kdaj? Kje? In to duhovniki pri vseh narodih, po celem svetu, povsod enako? Kako je to mogoče? In narodi so goljufnim duhovnikom prav povsod brez ugovora kar verjeli? Ali je to mogoče? O koliko neumnosti morajo svobodomiselci verovati, le da jim ni treba resnice verovati! c) Svobodomiselci pravijo: vile, čarodej-nice, strašila so proizvodi ljudske domišljije. To je res. Potem pa dodajo: enako si je človek izmislil v svoji domišljiji bogove! Tako trdijo, toda kje je dokaz za to, dokaz namreč, da si je človek pojem Bog izmislil v domišljiji? Saj vendar sami pišejo, kako je človek začel razmišljevati, odkod svet in kako je človek iz tega, da je njegova hiša le tako postala, ker jo je on sezidal, sklepal, da je tudi svet postal, ker ga je nekdo močnejši naredil. To pa ni domišljija, ampak dobro umsko sklepanje, katero za vsak učinek zahteva zadostni vzrok. Ako čujem petje, ako slišim vzdih in stok, ako vidim novo poslopje, ako se čudim lepi sliki: koj sklepam, da mora zato biti vzrok; sklepam, da je nekdo, ki poje, da je nekdo, ki radi muk vzdihuje, da je nekdo, ki je poslopje sezidal, da je nekdo, ki je sliko naslikal: in ta nekdo, mora biti zares, ne pa le v moji domišljiji. Kajne, to mora tudi svobodomislec priznati. Ako pa vidim svet, ki je postal, ki se razvija, ki se suče po točnih zakonih, in tako prisiljen sklepam, da mora nekdo biti, ki je svet naredil, ki mu je dal lepoto in zakone, tedaj ta nekdo ni v resnici, ampak le v moji domišljiji. Tako bedasto trdi svobodomislec! d) Svobodomislec pravi, da razmišljujoč svet, je človek prišel k predstavi močnejših bitij, katera je imenoval bogove in boginje. Ali je to res? ali najdemo bogove in boginje koj spočetka? Ta trditev kaže zopet grozno neznanje, s katerim se svobodomiselci odlikujejo. Resnično je to, da so vsi narodi, naj bodo omikani ali divji, spočetka verovali v enega Boga in šele pozneje, ko so začeli nravno in versko propadati, so začeli verovati v več bogov in tudi v boginje. Vi hočete dokazov? Tu jih imate. Učeni Kristijan Pesch preiskuje vero vseh indoger-manskih narodov in nazadnje sklepa: „Prehodili smo vse dežele, kjer je indogermanski govor in povsod smo našli vero ali vsaj ostanke vere v Boga, ki prebiva v nebesih in za nas po očetovsko skrbi, in sicer je ta vera toliko bolj čista, kolikor dalje smo šli nazaj v stare čase.“ 1 O Kitajcih piše V. Strauss: „Ni dvoma, da je bila prvotna vera Kitajcev monoteistična, verovali so v enega Boga. Tako se nahaja dosti živo izraženo v najstarejših pesmih in spisih, akoravno se že tam ime edinega osebnega Boga zamenjava z brezbojnim nebom.“2 O semitskih narodih, h katerim tudi Judje pripadajo, trdijo soglasno vsi učenjaki, da so spočetka verovali vsi v enega Boga.3 0 Egipčanih pravi Le Page Renouf,4 da so najvišje bitje imenovali Nutar in da so ga smatrali edinim Bogom, ki je ustvaril nebo in zemljo, bogove in ljudi. Isto velja o drugih narodih. Tako piše o veri Afrikancev Livingstone,5 kako da je prvotna njihova vera dozdevno ta, da je vsemogočen stvarnik nebes in zemlje, da je življenje po smrti. Kristjan Pesch je preiskoval vero Indijancev in vseh ostalih narodov v Ameriki in h koncu pravi: „Pri ljudstvih vseh časov in krajev smo popraševali o njihovi veri. Povsod smo čuli veroizpoved: je en Bog, gospodovavec in voditelj sveta in ljudi, varuh pobožnih, maščevavec hudobnih, sodnik nad dobrim in hudim. Rodovi se v mnogem razlikujejo . . . , toda ni ga naroda na zemlji, katerega bi naravni nagon nagibal k bogo-tajstvu. Vsi govore, ali vsaj jecljajo po svoje besede: Oče naš, ki si v nebesih ... Za onega, 1 Pesch, Der Gottesbegriff iu der heidnischen Religion des Altertums. — 2 Strauss, Essays zu allgem. Religionsw. — 3 Movers. Die Phönizier; Kaulen, Assyrien und Bab.; in drugi. — 4 Vorlesung über Ursprung und Entw. der Religion. — 5 Missionsreisen in Südafrika. 2* ki hoče čuti, doni od vseh krajev razločna izpoved rodu človeškega: resnično, je osebni Bog!“ Ta mogočni glas človeškega rodu razbije trditve bogotajcev. Ker je glas splošen, moramo trditi, da je to glas človeške nature, kateri torej bogotajec silo dela. 4. Ko smo sedaj znanstveno dokazali zmote svobodomiselcev in njihovo nevednost, poglejmo, kako je postala vera. a) Mi imamo krščansko vero. Zgodovina nam pove, da je njen začetnik Jezus Kristus, včlovečeni Sin božji, kakor se Vam vedno znanstveno dokazuje. Ker je razodel resnice za vse ljudi in za vse zaslužil potrebnih milosti v dosego večnega namena, je ustanovil svojo cerkev, katera naj do konca sveta vsem ljudem in narodom oznanja večne resnice, ki jih je On učil in deli milosti, ki jih je On zaslužil. Obljubil je pri cerkvi ostati do konca sveta, ter jo varovati, da ne zabrede v zmote, in je sovražniki ne uničijo. Slovesno je rekel, da bo izveličan, kdor veruje, da je pa že sojen, kdor ne veruje.1 Kako smo srečni, ker vemo komu verujemo in zakaj! b) Kaj pa narodi pred Kristusom ? Ozrimo se najpoprej na judovski rod. Kristus se je večkrat skliceval na njegove preroke;2 opozarjal je Jude na Mojzesa;3 govoril je o Abrahamu in drugih starih očakih;4 omenil je potop ob času Noeta;5 kazen ob času Lota;6 spominjal je na prve stariše, Adama in Evo,7 ki jih je Bog ustvaril; tudi hudiča, lažnjivca, ni pozabil;8 prišel je na svet, da odreši svet od greha in da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje.9 Kaj pa iz tega sledi ? Nepobitno sledi to, da je zgodovinska resnica, kar nas uči, sv. cerkev o stvarjenju Adama in Eve, o raju, o izvirnem grehu, o vesoljnem potopu, o Lotu, o Abrahamu in Izraelskem ljudstvu, o Mojzesu in njegovih knjigah, o prerokih in i Mat. 24, 19, 20. - Mark. 16, 15, 16. - Luk 24, 47, 48. — 2 Joan. 5, 39; Luc. XVI. 29, 31. - 3 j0an. 7, 22; 5, 45. 46.; 3, 14; - < Joan 8,37. 56-58,- s Luc. 17,26.; Mat. 24, 37-39. - 6 Luc. 17, 28. 32. — 7 Mat. 19, 4. — 8 Joan. 8, 44. — » Joan. 3, 16 36. sploh vse, kar uči ona o pomenu starega zakona. Sedaj pa vemo, odkod vera sploh. Adama in Evo, prve stariše vseh rodov na zemlji, je sam Stvarnik poučil o vseh onih resnicah, katere so morali vedeti koj, da so mogli svojemu namenu primerno živeti. Kaj so pa morali neobhodno znrii? Da je Bog, ki je vse iz nič ustvaril; da ima človek ne-umrjočo dušo; da je človek dolžan Bogu pokorščino skazovati in s tem priznavati Ga kot svojega Stvarnika in Gospoda; da naj služeč Bogu na zemlji sebi zasluži večno srečo ; da mora nepokorščino Bog kaznovati. To so glavni nauki in iz prve knjige Mojzesove1 vemo, da je Bog prvim starišem vse te razodel. Ko sta grešila, sta takoj čutila nemir vesti in Bog je kaznoval oba, vendar pa jima je obljubil Odrešenika, ki bo kači glavo strl. Od onega časa ni nikdar več otem-nelo upanje na Odrešenika, v katerem bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji, ampak se vedno bolj in bolj razvijalo, dokler Odrešenik ni zares prišel. c) Resnico teh dogodkov nam pa tudi najstarejši spomini drugih narodov dokazujejo. Pisatelji, ki primerjajo najstarejšo vero Judov, Perzov, Babiloncev in Asircev, ter Egipčanov so našli to-le:2 „Vsi pranarodi so verovali prvotno v enega Boga ; šele pozneje so zabredli v vero mnogih bogov; tudi nravni nauki o življenju so toliko čistejši, kolikor bliže so začetku človeškega rodu; še domnevanja o Trojici se nahajajo pri teh narodih in pa misel o odrešeniku, razen morda pri Babiloncih in Asircih; vsi poznajo hudobnega duha, ki je protiven Bogu in ljudem ; vsi verujejo, da je Bog začetnik sveta in posameznih stvari; o prvotnem stanu sveta mislijo skoraj vsi, da je bilo samo morje; vsa bitja v nebu in na zemlji, tudi bogovi in ljudje prihajajo iz rok najvišjega Boga; ostal jim je tudi spomin na zemeljski raj, nekateri vedo celo o drevesu življenja in o prvotni neumrjočnosti človeka; ohranili so 1 Mojz. 1 — 4. — 2 Fischer, Heidentum und Offenbarung nach den neuesten Forschungen. si v spominu greh prvega človeka po kači in po prvi ženi; klinasti napisi vedo tudi o kazni človeka in zapeljivca; nahajajo se pri njih sledovi o spominu na potop, na Noeta in njegovo ladjo; vsem so lastne spravne daritve; vsi so prepričani o neumrjočnosti duše, o sodbi po smrti, o nebu in peklu. Sedaj vprašamo, odkod spomini na te dogodke? Odtod, ker so se v zgodovini dogodili, ker so zares bili! Saj so vsi narodi potomci Adama in Eve, pa bi bilo čudno, ko bi bili izginili vsi spomini na prve dogodke v zgodovini človeštva. Vidimo, da so se ohranili, le pobledeli so, posamezni narodi so jih v svoji domišljiji precej izpremenili in jim dodali marsikaj zmotnega. Po drugem potu si vseh teh podobnih spominov pri narodih ne moremo razlagati, pa tudi ne tega, kar smo že slišali, da je prvotna vera vseh narodov vera v enega Boga. Vsi našteti dogodki so torej zares zgodovinski. d) Odgovorili smo na vprašanje odkod vera. Videli smo, da prihaja iz najbolj zanesljivega vira: od Boga, našega Stvarnika in Zveličarja. Pa tako je tudi moralo biti. Slišali smo že, da bi človek s svojim lastnim razumom mogel priti do spoznanja božjega in do spoznanja verskih dolžnosti. Zares mogel bi priti, toda premnogi bi sami do teh resnic nikoli ne prišli. Saj mnogi že zgodaj umrjo, mnogi nimajo časa, da bi resnice iskali, premnogi pa tudi za raziskavanje nimajo dovoljnih sposobnosti. In vendar mora človek koj, ko se zave, živeti svojemu večnemu poklicu primerno, torej mora te resnice koj znati, ko se zave. Odgovoril mi boš: učenike bi imeli in le-ti bi nas poučevali. Toda poglejmo v zgodovino, kaj opazimo? Učenikov je mnogo, pa se v odgovorih med seboj ne vjemajo, spoznanim resnicam zmote primešavajo, sami ne žive po nravnih naukih, ljudstvo se jih ne oklepa, le malo učencev zahaja k njim. Pa ko bi se tudi vjemali, ali bi za svoje nauke imeli dovolj veljavnosti, da bi jih ljudje sprejeli? Ali zadostuje samo človeška veljavnost, samo človeška gotovost, da se sprejme kot resničen kak nauk težko umljiv, nauk mojim željam protiven, nauk, ki mi nalaga premagovanje samega sebe, zatajevanje, ponižanje, čistost, pravičnost in zahteva od mene raznih žrtev? Zgodovina nas uči, da ne zadostuje.1 V vsakem oziru nam zadostuje le Božja veljavnost, da smo pripravljeni sprejeti vse resnice, ko bi od nas tudi najbolj težkih žrtev zahtevale. Bog je mogel pomagati naši nezadostnosti na več načinov; no, odbral si je pot poučevanja, prikrite resnice nam je razodeval sam, potem po svetih očakih in prerokih, nazadnje po lastnem Sinu, Gospodu našem Jezusu Kristusu in po apostolih. 5. Judovske bajke. Kar se torej po svetem pismu govori in uči o postanku sveta, o prvih starišib, o raju o grehu, o Bogu, o Odrešeniku, o neumrjočnosti: vse to je resnično in zgodovinsko. Seveda svobodomiselc tega ne bo priznal, saj on ne mara za resnico, ki bi ga vezala, ampak hoče svobodno misliti; zato trdi, da so vse te trditve same bajke, židovske bajke in človeška domišljija.2 Ko to večkrat ponavlja, zopet trdi: „O postanku sveta so imeli Židje, kakor vsak narod, svojo pravljico. Bog je ustvaril svet v sedmih dneh. Rekel je in je bilo . .. Stari ljudje so to verjeli. . . Danes tega nihče ne veruje. Da, cerkev sama je morala priznati, da svetopisemske dneve ni razumeti, kakor dneve, ampak da so to dobe. Morala je to storiti, ker je znanost dokazala, da se je svet razvil, da se je življenje razvilo, da seje človek razvil . . . Kristjanstvo je prineslo s seboj židovske bajke in teh se morajo naši otroci učiti kot svete resnice... Ali bo naša vzgoja še vedno slonela na starih židovskih pravljicah?“3 Kako drzne, da, kako bogokletne so te trditve! Ker se sedaj večkrat in na mnogih krajih čujejo, ravno zato sem bolj obširno 1 Glej katoliške apologete, kakor so Gutberiet, Schanz in drugi. — 2 Svob. Misel, str. 29, 38 i. dr. — 3 Svob. Misel, str. 69. razložil in znanstveno dokazal, da je Bog, da je duša neumrjoča, da so trditve cerkvene o stvarjenju, o raju, o grehu, o Odrešeniku zgodovinsko resnične. Da bo moj pouk dovršen in ne pomankljiv, naj še razložim, kaj o po-četku sveta uči prirodoznanstvo, in kaj po sv. pismu uči cerkev. 1. Kaj uči prirodoznanstvo?’ Ono premišljuje zvezde in zemljo in trdi: s poČetka je bil ves svet le nekako plinasta tvarina; ta žareča tvarina je postajala zmeraj bolj gosta, začela se je vrteti in v vrtenju so se razvili solnce in zvezde, ki se okoli solnca vrte. V takem vrtenju je po mnogih milijonih let postala zemlja, ki kroži okoli solnca in se tudi okoli lastne osi suče. Tudi zemlja je bila s početka vsa žareča, kakor je sedaj še solnce; počasi se je ohla-jevala na površini, pa je dobila tako skorjo; postala je temna in na skorji so se pare usedle v vode, pa je bila vsa zemlja z vodami pokrita; počasi so se iz voda dvigale gore in planjave, vode pa so se stekale v nižje planjave; na gorah in po planjavah so začele poganjati rastline in rasti drevesa; v morju so postale morske živali, po zraku so letale ptice in po kopnem so nastopile razne živali; vse to se je počasi razvijalo, površina zemlje se je večkrat menjavala, tudi prvotne rastline in živali so izmrle in nastopale nove, sedanjim vedno bolj podobne ; nazadnje nastopi človek. Za ta razvoj zahteva znanost veliko milijonov let. Tako znanost, kateri je naloga, da preiskuje to, kar je, kar živi, kar se razvija. Na vprašanja pa: odkod prva plinasta trarina, odkod prvo rastlinsko življenje, odkod prvo živalsko življenje, odkod prvi človek: na ta vprašanja prirodoznanci sedaj že pogostokrat priznavajo, da ne morejo odgovoriti in da tudi nikoli odgovoriti ne bodo mogli. Toliko naj zadostuje. 2. Kaj pa uči sv. pismo in kaj katoliška cerkev? Sv. pismo koj v prvih vrsticah trdi: 1 Schöpfer, Geschichte des alten Test.; Hoberg, Genesis; Hummelauer, Comment. in Genesim. „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdnom in Duh Božji seje razprostiral nad vodami.“1 Vidite, česar prirodna znanost ne ve, to pove sv. pismo koj v začetku. Odkod nebo in zemlja? Bog je ustvaril nebo in zemljo. V kakšnem stanu je biio vse koj v začetku? Sv. pismo molči, prirodna znanost pa skuša dokazati, da vse skupaj je bila neka plinasta tvarina. Sv. pismo se v drugi vrstici le k zemlji obrne in pravi, da je bila pusta, prazna, temna in z vodami pokrita, kakor tudi znanost dokazuje, kar sem že omenil Koliko časa je preteklo od začetka pa do tega časa, za to se sv. pismo ne meni; znanost pa zahteva veliko milijonov let; cerkev nič ne ugovarja in sprejme to, kar znanost zahteva. Le to doda sv. pismo, da je bil nad vodami Duh božji in se je torej ves daljnji razvoj zemlje vršil pod vplivom božjim. Kakšen pa je bil nadaljnji razvoj?2 Sv.pismo ga popisuje in razlaga, kako je na besedo božjo'prvi dan postala svetloba, ki jo je Bog ločil od teme, drugi dan nebes in ozračje, tretji dan morja, vode in kopno ter rastline, četrti dan luči na nebu, ki naj ločijo dneve in noč in naj bodo v znamenje časa, peti dan ribe v vodah in ptice pod nebom, šesti dan živali po zemlji in nazadnje človeka. Tako sv. pismo. Kaj ne, iz tega poročila se vidi, kako nam sv. pismo v kratkih, preprostih besedah zatrjuje, da je vse po volji božji nastalo, in sicer prav vse: svetloba, ozračje, suha zemlja in morje, rastline in živali in nazadnje človek, katerega je Bog ustvaril po svoji podobi. Kako je pa Bog vse to ustvaril, ali kar naravnost obenem vse rastline in zopet naravnost in obenem vse živalstvo, ali se je vse to polagoma razvijalo po prirodnih postavah, katere je On pri ustvarjenju prirodi dal: o tem sv. pismo nič ne govori. In zares, teh razlag tudi ne moremo in ne smemo v sv. pismu iskati, saj nas Bog ne bo učil posvetnih zna- ~Mojz. 1, 1. 1. — 2 1. Mojz. 1, 2-31. nosti, ampak razkriti nam je moral le one resnice, katere moramo znati, ako hočemo prav živeti; namreč, da je Bog, ki je vse ustvaril, nebo in zemljo, na zemlji rastline, živali in človeka. To zadostuje; vse drugo pa, način in čas razvoja naj pa človek sam preiskuje. Prirodna vednost je ta razvoj preiskovala Od stoletja do stoletja je napredovala in prirodo ter njen razvoj vedno točneje spoznavala. Iz tega, kar smo sedaj napisali, bi se mislilo, da si sv. pismo in znanost ne moreta nasprotovati. Sv. pismo pravi, daje vse ustvaril Bog, kako se je pa stvarjenje razvijalo, o tem sv. pismo ne govori. Znanost prirodna pa preiskuje le to, kar je, kako se je razvijala in se še razvija, odkod je pa vse to, do tega prirodna znanost ne more priti, to ni v njenem obsegu. In zato najnovejši učenjaki prav trdijo: mi ne vemo, odkod začetek sveta, odkod rastlinsko in živalsko življenje, odkod človek? Kar ne pove znanost, pa pove sv. pismo, da se znanost in sv. pismo lepo izpopolnjujeta. 3. Vendar pa svobomiselci posebno v treh stvareh trdijo, da jih je po sv. pismu učila sv. cerkev in jih je prisiljena po znanosti morala preklicati. Te stvari so: a) sveto pismo trdi, da je Bog v šestih dneh zemljo, ki je bila pusta in z vodami pokrita, pripravil za človeka, v šestih dneh se je razvilo vse: luč, kopno, morja, rastlinstvo in živalstvo: prirodna znanost pa zahteva za razvitek veliko milijonov let; b) po sv. pismu je zemlja središče sveta, okoli nje se sučejo solnce, luna in zvezde; prirodna znanost je pa dokazala, da je solnce središče in se zemlja okoli njega suče, in sicer kot prav majhna zvezda, ki proti velikosti solnca kar izgine; c) po sv. pismu je bila svetloba že prvi dan, solnce pa šele četrti dan, ko je vendar dokazano, da svetloba od solnca prihaja. Torej vidite, da se moti sv. pismo in z njim cerkev. Kaj naj odgovorimo? Le poslušajte odgovor na posamezne točke: a) Kar se tiče šestih dni, sveta cerkev ni nikoli učila, da so to dnevi po 24 ur; pre- pustila je učenjakom, naj te dni razlože, kakor vedo in znajo; zato se pa o pomenu dni cerkveni učeniki še nikdar niso vjemali, ne v prvih stoletjih, ne v srednjem veku, ne dandanes; ozirali so se na prirodno znanost in kakor se je ta menjavala, menjavala se je tudi razlaga dni. Danes še ne vemo, kako bi te dni razlagali. Zato pa na prižnici in v šoli govorimo z besedami sv. pisma o šestih dneh: radi pa dostavimo, da so to menda drugačni dnevi od naših, ker o solncu se govori šele četrti dan, sedmi dan pa še dandanes traja Ker torej cerkev o pomenu šestih dni nikdar nič določila ni, zato tudi ničesar ni mogla preklicati. b) Kar se tiče solnca, lune in zvezd, sveto pismo tako govori, kakor da jih je Bog radi zemlje ustvaril; saj pravi: „Bog je naredil dve veliki luči, večjo luč, da bi gospodovala čez dan in manjšo luč, da bi gospodovala čez noč in zvezde in jih je postavil na nebo, da bi svetile na zemljo.“' Na drugih krajih pa govori o solncu, da se okoli zemlje suče.2 Sveto pismo tukaj govori po tem, kar mi vidimo in skušamo. Za nas je zemlja središče sveta; solnce, luna in zvezde nam svetijo in ločijo dan od noči; našim očem se vidi, da solnce kroži okoli zemlje, o kateri se nam zdi, da stoji. Sveto pismo nas noče učiti zvezdoslovja, ampak le to hoče preprostim ljudem povedati, da je solnce, luno, zvezde in zemljo Bog tako uredil, kakor je urejeno. Iz tega stališča sv. pismo prav govori. Saj še sedaj mi pravimo: solnce vzhaja, solnce zahaja; govorimo, kakor nam oči pokazujejo. Do Kopernika in Galileja so tudi vsi zvezdoslovci učili, da zemlja stoji, solnce pa okoli nje kroži. Cerkveni učenjaki so se, razlagajoč sv. pismo, po teh zvezdoslovcih ravnali. Galileju se je 1. 1616. prepovedalo učiti, da solnce stoji in se zemlja okoli njega suče, ker se tak nauk protivi sv. pismu in je torej krivoveren. Koperniku se je pa 1. 1620. dopustilo, da to le kot mnenje uči in zadevo dalje raziskuje. Galilej je izpočetka poslušal i Mojz. 1, 16. 17. - 2 Joz. 10, 12. 13 prepoved, pozneje jo je pa prelomil in je ta nauk učil kot dognano resnico. Zato je bil kaznovan, in je od 1. 1632. do smrti 1. 1642. živel v lahkem zaporu in je s cerkvijo spravljen umrl. Cerkveni odbor, ki je Galileja obsodil, se je sicer zmotil, toda kriv je Galilej sam, ker je dotičen nauk naravnost trdil, ne pa le pogojno in ga premalo dokazal.’ Cerkveni odbori pa niso nezmotljivi; njihove določbe se morajo sicer s spoštovanjem in v pokorščini sprejeti, ker so ti odbori za papežem najvišje oblasti in od njega pooblaščene; vendar pa, ker niso nezmotljive, tudi ne, če bi njih določbe papež sam podpisal, kar je pri Galileju storil, se jim sme ugovarjati, ako so nasprotni razlogi zares veljavni in stvarni. Ti cerkveni odbori tako temeljito vse prerešetujejo, da se jim ne vrine lahko kaka zmota In zares le v slučaju Galileja se ve, da se je en odbor zmotil, Toda cerkev kot cerkev pa ni nikoli učila o razmerju med solncem in zemljo; le mi o tem učimo to, kar uče in dokazujejo svetni učenjaki; ker se pa ti večkrat zmotijo, motimo se mi z njimi. c) Tudi tretji ugovor se lahko reši. Sveto pismo pravi, da je Bog prvi dan ustvaril svetlobo, toda nič ne pove, odkod je ta svetloba prihajala. Znanost pa tudi trdi, da je bilo ozračje izpočetka tako gosto, da se solnce ni moglo od zemlje videti, akoravno je bilo na zemlji svetlo, kakor se opaža sedaj kak meglen dan; videlo se je šele, ko se je ozračje bolj očistilo. Torej tudi znanost ve, da je bila na zemlji najpoprej svetloba in se je šele čez dolgo dolgo časa pokazalo solnce kot izvor svetlobe Kako se torej drzne naš svobodomislec trditi, da je trditev sv. pisma o stvarjenju in sedmih dneh le pravljica in da tega nihče ne verjame in kako se upa divjati zoper versko vzgojo otrok, češ, da vzgoja še vedno sloni na starih židovskih pravljicah. Vse te bogokletne trditve dokazujejo nevednost svo-bodomiselcev. 1 Kirclienlex. Wetzer & Welte. Bd. 5., Seite 18 sqq. 6. Še nekaj ugovorov. Rad bi že sklenil, toda omeniti moram še nekaj ugovorov, s katerimi svobodomiselci katoliško cerkev grde. Vedno proslavljajo meniha Savonarola, duhovnika Husa in taje sv. Janeza Nepomuka. Naj vam prav nakratko razložim, kaj je res. 1. Savonarola je bil dominikanec in od leta 1491. v Florenci pridigar. Bil je posebno goreč in pravega redovniškega življenja. V pridigah je bičal tedanjo razuzdanost v Florenci, po Italiji in v Rimu, tudi papežu Aleksandru VI. ni prizanesel. Podal se je v politično življenje, spodbil je oblast Medičejcev, vpeljal demokracijo in se zvezal s francoskim kraljem. Izpočetka na pravem potu, si je začel domišljati, da je od Boga poslan prerok in je marsikaj prihodnjega napovedal. Toda, ker je bil preoster, ker se je s Francozi zvezal in se njegova prerokovanja niso izpolnila, je začel veljavo izgubljati. L. 1495. ga papež Aleksander VI. povabi v Rim na odgovor radi tega, ker se je ponašal z božjim razodenjem. Savonarola se izgovarja, da je slaboten in da ima preveč sovražnikov in ne gre. Papež mu prepove pridigo-vanje. On uboga nekoliko časa; toda 1. 1496. začne zopet pridigovati. V teh pridigah je gromel posebno zoper grehe v Rimu. Papež Aleksander ostane do njega potrpežljiv. Ker je Savonarola nov dominikanski red zasnoval, mu papež pod cerkvenimi kaznimi zapove, da naj se s starim redom zopet združi. Savonarola ne uboga, ampak še hujše govori zoper Rim. Papež ga 1.1497. iz cerkve izobči. Prenapeti dominikanec proglasi v listu pisanem vsemu krščanstvu, da je izobčenje neveljavno. Nekoliko časa opusti duhovna opravila, vendar pa se jih še istega leta zopet poprime in začne na to delovati, naj bi se sklical cerkveni zbor, ki bi papeža odstavil. Radi njega so nastali v Florenci 1. 1498. hudi nemiri. Vlada zapre Savonarolo in še dva dominikanca, ter prosi papeža, naj dopusti, da jih sodi. Papež bi bil rad zadevo v Rimu obravnaval, toda v Florenci so sodbo pričeli. Savonarolo so sodili njegovi politični sovražniki, ter obsodili njega in oba tovariša na vislice in potem mrtve na grmado. Sodba se je izvršila 23. majnika 1. 1498.1 To je zgodovina dominikanca Savonarola. Cerkev ni kriva, da je bil sežgan Naj mimogrede omenim, da je bil papež Aleksander VI. res strasten in grešen mož, lahko rečem, da je bil najslabši od vseh papežev. Ko je bil star 25 let, ga je stric papež Kalikst III. imenoval kardinalom; mlad in bogat je živel razuzdano; tudi kot papež je ostal strastno poželjiv; umrl je pa 1. 1503. ves spokorjen in skesan. Vladal je jako spretno in dobro. V njegovih višjepastirskih določbah ne najdemo nobene zmote: le škoda, da je z osebnim življenjem omadeževal prestol sv. Petra. 2. Še bolj se cerkvi očita Hus, ki je bil kot krivoverec sežgan 6. julija 1415. Zaradi tega se katoliška cerkev močno grdi. Čujte kratko zgodovino Husovo. Hus je bil duhovnik v Pragi. Učil je na vseučilišču, kjer je bil večkrat rektor ali prvi ravnatelj. Od 1. 1403. je bil tudi pridigar v betlehemski kapeli. Živel je strogo, bil je pa jako domišljav in oblasten. Čital je knjige Wiklefa, angleškega krivoverca in se navzel krivih naukov. Leta 1407. je začel krive nauke v pridigah zagovarjati in širiti. Trdil je n. pr. „da udje katoliške cerkve so le izvoljenci božji; ti so za nebesa odločeni in se pogubiti ne morejo, cerkvene kazni in izobčenje jim ne more škodovati; so pa mnogi ljudje odločeni za pekel, ti ne morejo biti nikoli izveličani.“ Kaj ne, grozni nauki! Dalje je trdil „da sveti Peter ni bil nikoli glavar sv. cerkve in da je papež svojo oblast od cesarja dobil; vsak škof, duhovnik in kralj ali vladar izgubi vso oblast in ne more ničesar zapovedovati, ako je v smrtnem grehu.“ Sami vidite, da so to grozne zmote, ki upor v cerkvi in državi naravnost zagovarjajo in utemeljujejo. Zavoljo teh in drugih krivih naukov je bil izobčen iz cerkve. Ni se podvrgel, marveč 1 Hergenröther, Kircheng., Bd 2, pag. 984; Wetzer u. Welte, Kirchenlexikon, Bd. 10, pag. 1738 sqq. se prizival na občni cerkveni zbor. Ker le ni miroval in je tako daleč zabredel, da je papeža imenoval antikrista, gaje papež Ivan XXIII. zopet izobčil. Hus je ugovarjal in se prizival na Kristusa. Radi njega so nastali veliki nemiri v Pragi in drugod. Leta 1414. je bil v Konstancu v Švici cerkven zbor. Tje pokličejo Husa na odgovor in zagovor. Trdil je, da noče biti krivoverec in če mu iz sv. pisma dokažejo kak kriv nauk, naj ga le kot krivoverca sežgo. Dokazovalo se mu je mnogo krivih naukov, ki so se nahajali v njegovih spisih; toda on se ni dal podučiti. Zato so ga škofje proglasili kot trdovratnega krivoverca, vzeli so mu vse du-hovske časti in ga izročili svetni oblasti. Onega časa je bilo krivoverstvo državen zločin, kakor je uboj ali zarota ali izdajstvo. Ako je kdo izdal cesarja, je bil s smrtjo kaznovan, ako pa kdo izda samega Boga, ali ni to še večji zločin ? Raditega so po takrat veljavnih državnih postavah trdovratne krivoverce obsojevali na grmado. Cerkev je sodila, kdo je trdovraten krivoverec, ga izročila državi in ta ga je ukazala sežgati. Po teh postavah so sežgali tudi Husa, o katerem se mora trditi, da je s čudovito trdovratnostjo nagrmadi smrti čakal.1 — To je kratka zgodovina krivovernega in trdovratnega Husa. Sedaj pa sodite sami, ali niso cerkvene oblasti popolnoma pravilno postopale? 3. Svobodomiselci se pritožujejo, „kako malo je narod poučen o velikanskih klerikalnih lažeh.“2 Ta pritožba se potrjuje z nastopnim stavkom: „Zgodovinarji so čisto jasno dokazali, da je legenda o sv. Janezu Nepomuku zgodovinska laž, katero so si izmislili jezuitje... ker so rabili kakega narodnega svetnika kot protiutež proti Janu Husu . . . Zgodovina nam jasno pokaže, da tisti Janez Nepomuk, katerega se je proglasilo za svetnika, ni nikdar živel, da je pripovedka o njem in o njegovem vtop-ljenju vsled spovedne molčečnosti gola izmišljotina, da so v nezmotljivem Vatikanu proglasili za svetnika osebo, katere sploh nikdar ni bilo na svetu.“ 1 Hergenröther, K'rcheng., Bd. II., pag. 889 sqq.; Marx, Kircheng., pag. 522 sqq. — 2 Svob. Misel, 1. 1908., str. 74. 3 Tako svobodomiselci. Nalašč sem besede točno navel, da jih vsi čujete. Sedaj pa poglejmo, ali je legenda o sv. Janezu Nepomuku res zgodovinska laž? Mi trdimo, da je Janeza Nepomuka dne 16. majnika 1383, v Moldavi vtopil kralj Vaclav IV., ker mu ni hotel povedati, kaj se kraljica izpoveduje. Kako mi to trditev dokazujemo? Z zanesljivimi pričami, kakoršnih imamo dovolj. Poglejmo! a) Sloveči dunajski zgodovinopisec Tomaž Ebendorfer piše v svoji „cesarski knjigi“, spisani pred 1. 1451: „Kralj Vaclav IV. je zaukazal v Moldavi vtopiti Janeza, učitelja bogoslovja, ki je bil spovednik njegove žene, ker je rekel, da je le tisti vreden kraljevega imena, ki dobro vlada in ker se je menda branil prelomiti spovedno molčečnost.“ Ta Ebendorfer je bil trikrat rektor dunajskega vseučilišča, je bil 1. 1433. kot poslanec bazelskega zbora v Pragi in s Cehi pogostokrat v stiku. On je torej zanesljiv porok o dejstvu, da se je v njegovem času govorilo o mučencu spovedne molčečnosti. b) V „zitavskih zapisnikih“, ki so prilično iz istega časa, je pri letu 1383. zapisano, da je bil na povelje kralja v Moldavi vtopljen pobožen duhoven, Janez iz Neponiz, ker ni hotel izdati spovedi kraljeve soproge. Utopljen je bil tako skrivaj, da za to nihče ni vedel. Zapisnik nato doda, da so Janezovo truplo našli ribiči in leži pokopan v stolnici sv. Vida pri velikem oltarju, kjer se veliki čudeži gode in kjer so okoli groba napravili železno ograjo, da ne bi romarji stopali na grob. Tako govore zapiski; torej k grobu sv. Janeza so hodili romarji polni zaupanja do njegove priprošnje; romarjev je bilo toliko število, da se je morala napraviti ograja okoli groba Pripomnimo, da se tako čita v zapiskih iz Zitave, kjer je od leta 1420 —1436. prebivalo nekoliko kanonikov praške stolnice sv. Vida, ki so iz Prage radi kralja v Zitavo pribežali. Ali ni torej poročilo zanesljivo? c) O smrti in o vzroku smrti poroča isto Pavel Zidek v svojem „pouku za kralja Podie-brada“ spisanem leta 1471. To izpričevanje je velevažno, ker prihaja od moža, znanega radi učenosti in radi trpljenja za cerkev, doktorja na petih vseučiliščih, takrat že 30 let člana kanonikov stolnice sv. Vida in živečega skupno še z ljudmi, ki so sv. Janeza osebno poznali; in to izpričevanje je dal na dvoru kralja samega. Ali se sme dvomiti, da bi on ne bil zanesljiv tolmač tedanjega splošnega prepričanja? d) \ dnevniku praškega kapiteljskega arhiva je pri letu 1383. zapisano : „Johanko iz Pomuka iz mosta vtopljen“. To je zapisal dekan Janez iz Krumave, ki je umrl 1. 1487. Vzrok tega pa pove latinski dodatek pridejan nekoliko let pozneje, ki seje nedavno v stolnem arhivu našel in ki se glasi: „Janeza iz Nepomuka, kanonika praškega, svetega in pobožnega moža... je kralj Vaclav mučil, naj bi spoved kraljice izdal; toda on ni hotel in ni mogel; zato ga je zaukazal čez most v Moldavo vreči 1. 1383. dne 16. maja. Slovi po čudežih“. e) Isto javno prepričanje izpričujejo razne podobe sv. Janeza iz 15. in 16. stoletja. f) Ravno to nam potrjuje starodavno ustno poročilo in javno mnenje: poroki in varuhi tega izročila so najstarejše družine v Pragi, v Nepomuku in v drugih čeških mestih, tudi družine, ki so pozneje od vere odpadle in sv. Janeza niso več častile, pa vendar niso upale dogodkov tajiti. Varuhi tega izročila so nam Cisterijani, Benediktinci, Premonstratenci in druge redovniške družine, ki so od nekdaj po Češkem cvetele in so izročilo sv. Janeza sveto čuvale. Še bolji varuh in porok resničnosti tega dogodka je pa praški stolni kapitelj, katerega član je bil sv. Janez in v katerega cerkvi je ležal pokopan; kapitelj je torej grob Janezov takorekoč stražil in ga vedno' imel pred očmi, pa tudi vedno znal, zakaj je ta grob tako slovesen. g) Najboljši porok za zgodovinsko resnico o sv. Janezu Nepomuku je postopanje cerkve o času, ko je bil on od cerkve kot svetnik proglašen. Nad 20 let se je iskalo gradivo po knjižnicah in arhivih; 5 let je trajala preiskava o slovesu svetosti, o mučeništvu, o čudežih in o starodavnem češčenju sv. Janeza; 1. 1719. so grob uradno odprli; našli so v njem truplo z znaki mučenja, jezik pa nestrohnjen: na te- melju teh preiskovanj je bil sv. Janez 1. 1721. proglašen „blaženim“. Potem so trajaia raziskavanjaomučeništvu sv. Janeza še dve leti od 1123. do 1725; vodil jih je bistroumni Prosper Lambertini, poznejši papež Benedikt XIV. Ko so se še štirje čudeži dokazali, je papež Benedikt XIII. dne 19. marca i729 slovesno razglasil, da je Janez Nepomuk zares svetnik in prvi mučenec spovedne molčečnosti. Kdor je prečital spise o teh raziska-vanjih, posebno ugovore Lambertinija in odgovore, bo pač moral priznati, da ni dosti dogodkov, ki se kot zgodovinsko resnični verujejo, tako vestno in natančno preizkušnjo prestalo.1 Nalašč sem vam naštel glavne dokaze za dejstvo, da je sv. Janez res živel, da ga je zares kralj Vaclav IV. vtopiti dal, in sicer posebno zato, ker ni hotel izdati spovedi njegove soproge. Sodite sedaj sami in povejte mi, ali ni skrajno predrzna trditev svobodo-miselcev, ,,da je legenda o Janezu Nepomuku zgodovinska laž in da sv. Janez nikdar ni živel?“ In „Jezuitje so si vse to izmislili, da bi češčenje Husa izpodrinili!“ In vendar je bila družba Jezuitov še le 1. 1540. potrjena in šele leta 1555. je prišel v Prago prvi jezuit! Priče pa, ki sem jih naštel za sv. Janeza in za njegovo splošno češčenje so vse še pred letom 1500, ko o Jezuitih še sledu ni bilo. In vendar kljub temu so si jezuitje sv. Janeza in njegovo življenje naravnost izmislili! O nevednosti in drznosti! In kaj porečete o nesramnem vzkliku istih8: „Kdor danes še trdi, da je „svetnik“ Janez Nepomuk živel; pa noče poslušati zgodovinske resnice, ki pravi nasprotno, tak človek je v očeh poštenih ljudi trdovraten lažnik!“ Sklenem z besedami P. Schmudeja :3 „Noben razlog nas ne sili, da bi odstopili od starodavne vere, ki je veljala več stoletij in je bila temelj cerkvenemu postopanju, da se sv. Janez proglasi svetnikom. Najmanjše sence dvoma pač ne moremo odstraniti, ker nimamo sodobnih spisov; tudi ni mnogih iz časov, ki so tem dogodkom prav blizu; vendar pa * Wetzer u. Welte, Kirchenlexikon, Bd. 6, pag. 1725—1742, kjer so tudi rami pisatelji o življenju sv. Janeza našteti. — 3 Svob. Misel 1. 1908., pag. 166. — 3 Kirchenlexikon, I. c. so hpričevanja zadostna, da nam mučeništvo sv. Janeza popolnoma dokažejo. Krivično je torej očitanje, da je 1.1729. cerkev proglasila moža, ki nikoli ni živel.“ Konec. Moram hiteti h koncu Kaj ne veliko naukov sem vam razložil. Temelj vseh in središče je nauk o Gospodu Jezusu, da je naš Zveličar in pravi Bog; da je katoliška cerkev Njegova cerkev, ki jo je ustvaril, da Njegovo delo odrešenja nadaljuje. Te nauke ste od detinstva sem že pogostokrat slišali; drugih pa skoraj gotovo še niste nikoli slišali, vsaj ne tako natanko; toda ... mislil sem, Naj Vam jih povem, da se boste znali ravnati, ko bi jih slišali. Svobodomiselci se namreč prizadevajo svoje društvo povsod med Vas razširiti. Imajo svoje zaupnike, ki širijo njihov brezbožni list, v katerem zmot in laži kar mrgoli, in nabirajo člane. Ne upajo si povsod nastopiti javno, vsaj ne vsi, ampak skrivaj rujejo. Od več strani sem slišal, da se po vaseh njihov list tajno razširja Upam sicer, da lista ne sprejmete. Vendar se pa bojim, da bi se kdo ne izpozabil. Saj trdijo sami, da se jim je zapisalo mnogo dijakov in učiteljev in sokolov, celo žena ter da so dobili že mnogo naročnikov. Morda se preveč bahajo, vendar nevarnost je tu. Zato sem Vam odkril največje temelje njihove zmote ter dokazal, kaj je resnica: hočem Vas na nevarnost opozoriti in zoper njo o pravem času oborožiti. Povem Vam še to: kdor pristopi društvu „Svobodna misel“, je že s pristopom samim odpadel od katoliške cerkve, je zatajil Zvtličarja Jezusa in samega Boga. Kdor čita list „Svobodna Misel“, ki spodbija vsako vero, ki kliče na boj zoper katoliško cerkev, ki taji večnost, neumrjočnost in sploh vse večne resnice, ta greši smrtno zoper ljubezen do samega sebe in zoper cerkveno postavo. Saj niste toliko učeni, da bi vse zmote spoznali in zavrnili! Posebno Vas stariše zarotim, varujte svoje otroke! Svobodomiselci se namreč spodbujajo, da bi začeli pri mladini, da bi že otrokom vzbudili dvome, ter jih pripravljali na 3* odpad. Zato pazite na otroke, ki šolo obiskujejo; pazite posebno tam, kjer učitelji niso zanesljivi, ali kjer se Vam vrivajo razni nevarni svobodomiselni visokošolci. Mladeniči in dekleta, Vas vse prosim, dobro prečitajte moj pastirski list in bežite od zgrabljivih volkov v ovčji obleki! Ali še hočete svoj razum napolniti z zmotami in svoje srce vžgati sovraštva do resnice? Hočete li zatajiti Gospoda Jezusa, zatajiti Boga, zatajiti svojo dušo in se uvrstiti v red neumnih živali? Torej ne v svobodomiselna Postna postava za Pooblaščen od svetega Očeta dnč 14. junija 1906 morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto gledč posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so: 1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. 3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih. 4. Vse od cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred božičem. II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnevi same sdränosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki celega leta. IV. Ob sgoraj (pod I. in III ) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti: 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona, ali pa je semenj. V Ljubljani, dne 6. januarja na pra društva, ne čitati svobodomiselnih, protiverskih knjig! Kdor gre sam v nevarnost, se bo v nevarnosti ponesrečil. Vera je velik dar božji, nikar se tega daiu ne stori nevrednega! Častimo božje Srce Jezusovo v presvetem Rešnjeni Telesu! častimo prečisto Devico Marijo! molimo srčno in stanovitno! pristopajmo k sv. zakramentom ! poslušajmo besedo božjo ! varujmo se raznih nevarnosti za vero, za krščansko in nedolžno življenje! To je klic Vašega duhovnega pastirja: poslušajte ga! ljubljansko škofijo. 3. Nekaterim osebam in sicer: vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, sprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko polajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo ; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Vse one, ki se bodo danih polajšav po-posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in spovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. nik sv. Treh kraljev 1909. f Anton Bonaventura, knezoškof. .Antoniu» Öonnucntuta burdj §ottcs nnb bes apopnfdjen $tu(}fes $nabeit gtürpifdjof t>oit <£at0adj allen ©laubigen feiner Diirjcfe Ijeil «nb Segen non unferem fjerrn uni) fjetlaniie 3cfus djrifluo. ie retigiöfe ©efatjr nimmt p; bie SIbfaCt§= bemegttng ooin ©fjrifteittunt, ooit ©ott mirb immer utefyr organisiert, ergreift beftänbig meitere Greife. Spiele ®att)otifen, befonberš jene, iuetd)e 51t beit ©ebitbeten gerechnet merben motten, begeben fid) felbft in biefe größte aller ©efatfreit. So mirb ooit fetjr nieten, ja non, ben meiften bie Söfimg ber retigiöfen fragen gefitzt? Sei ben Reinheit ber 9ictigioit. Uitb ma§ fiir eine ©ematt über bie ©eifter tjaben bie ©djtagmörter: ©ogmenjmang einerfeit§ tutb freie $orfd)iing anberfeitš! Ser erinnert fid) nid)t an bie biešbepgtidjeit, feinežmegš mit ebten Soffen geführten Kämpfe anf ben Unioerfitäten Defterreidjš ? Sei biefer Sage merben ©ie mir, teure Stiften, motft oer^eitjen, memt idf and) tjener, mie fo oft fdjoit in ben oergangetten Sauren, mieber 0011t ©tauben uitb 001t ber fatfmtifdjeit ®ird)e ait ©ie einige Sorte richte. 1. 3n Korn. Segebeit ©ie fief) mit mir nadj Sont iit bie ©t. ißetergfirdje, in metdjer 70.000 Stenfcfjeit ^taf) fiitbcit föitneit. ©§ ift Stontag ber 16. Sooentber 1908. 3at)t= reiche Sotfgmaffeit ftrömen ber Äird^e p; itad) unb itad) mirb fie beinat)e angefüttt; an§ bem 9tautm üert)ättniffen mirb berechnet, baff fid) rnnb 50.000 Senfdjeit iit ber Äircge befiitben. ®ie 9tnmefenben gehören oerfdjiebeiten Seidfen nnb Nationen att: oertreten finb Statiener, ©panier, Sranpfen, tiDeutfdje, ©tarnen. 2(nd) au§ atleit ©tänbeit finb Vertreter tjerbeigeeitt: Saien, ®terifer, Orbent ßerfoiten; Sanbtente, ©emerb3= nnb ®auftente; Sc= amten, ©otbateit; ©bte, ©rafett, $nrftett; Sertreter regierenber Käufer; sDrbeit§fd)mefterit, einfache ißriefter, SQüffiottäre, Prälaten, gegen 240 Sifdjöfe unb über 40 ßarbinäle: au ber ©pifee ber heilige Sater fßapft fßittg X. fetbft. 2Bag t)at biefe $cicrlid)feit 51t bebeuteit? ®er heilige Sater feiert feilt 50 fäfjrigeg ißriefterj;itbiläitut. Uitb ait biefem Jubiläum nimmt bie ganje 2Belt Sin-teil? SBaritnt? 3Bcr ift benn fßiuS X.? 2)er ©eburt itad) ein armer Italiener, ber ©oljit eineg armen, einfachen Seamteubietterg; bem ülmte nad) ift er ber 257. 9iad)folgcr beg 9(poftelg fjSetrug unb a(g foldjer Oberhaupt ber fattjotifdjen Äirdfe.. Unb mag ift beim ber 2(poftel betrug gemefeu? ©in Söelteroberer ? ©in SBeltmeifer? D nein, foubertt ein einfacher $ifd)er, ein gefaßter galiläifdjer Öube. Unb biefer betrug !ant um bag Öaßr 42 nad) 9iom, in bie ©tabt ber römifd)en Imperatoren, in bie §aupt= ftabt ber ganjen bamatigeu SBelt. Sit 9?om attgefommett erffärte er ber ganjen tjeibnifdjen 2Belt beit Strieg; er befämpftc bie SieU götterei, er er()ob fid) gegen bie fyeibnifdjc ©itteu= oerberbuig. ©tatt beffeit uerfüubete er einen ju Öe= rufalem gefreujigteu ©ott, prebigte ©etbftuerfeugnung, Slbtötuug, Keufdjtjeit, geittbeglicbe, 'Semut. S)a entbrannte ein gemaltigerÄantpf beg mächtigen ^eibeutuntg gegen bag eben erft beginnenbe ©tjriftem tum. Ölt biefem Kampfe fiel betrug; 3 2 feiner 9Jad)= fotger ftarbett eiueg gemaltfamett Xobeg, taufeitbe unb abermal taufenbe ©tjrifteu oertoreu ißr Sebert unter ber ^peufergtjanb, bod) itad) einem 800 jährigen Kampfe fiegte bag ®reuj, fiegte ber gefreujigte ©fjriftug, oor bent ber römifdjc föaifer ßonftatititi itad) bem gtän= jeitbeit ©iege über ÜU'iajeutiug, bent Vertreter beg |)eibetttumg, a£g erfter unter beit Sfaifern aubeteub uiebcrfiel. 2. Die kntl)olifd)e iüird)e. Sottt Staifer Äonftautin mürbe bie fatfjolifdfe ®ird)c and) ftaattid) anerfanut. ÜBag Ifat nun biefe £ird)e beit Sölfertt genügt.1 ©ie bat beit Göttern Kultur, Silbung gebracht. SDeuu betrachten mir bie Äulturüölfer, fo gemahreit mir, baß eg faft augfd)ließlid) djrifttic^e SBötfer fittb. äöag bei t)eibuifd)ett Sölfertt an ßitltur jtt fiubett ift, iit Öapait, öubiett, (££)itta, ift jittn guten Steil beit d)rifttid)eu lottern entlehnt; fie nahmen Xeit 1 (Sattjrein, $ie fatljoIi)cf)e SDJorat, pag. 181 sqq. ait ber Kultur, fomeit fie iit bett Sereid) beg ©i n ftuffeg ber d)rift(id)en Nationen gefotiinteit fittb, unb auf?erbettt befebräuft fid) biefe £jeibnifd)c Kultur faft gauj auf bag ©ebiet beg 9Rateriedeit. Sei niattdfeit l)eibitifd)eu Sölfertt ift and) faft fein Öortfdjritt be= merfbar; fie fittb int 3nftanbe ber ©rftarrung, ber jeber ©ntfaltung ben tjartuädigften SBibcrftaub feiftet, felbft meint djriftlidhe Sölfer ihre Kultur ju förbent fttd)en. Ötn Stftertum mareit aderbiitgg bie ©ried)ett uitb fRönter auf einer hohen ©tufe ntateriefler Guttur augelangt. Ött 9iom befonberg ftaub bie matcricde Kultur jur $eit ber Kaifet fo t)°d), baß mir ttttg heute nur fdjmer eine Sorftedung baoott machen föitncit. Slber mie faß eg mit ber geiftigeit, fittlicßeit Kultur aug? SDeit größten Xeil ber SUienf^en biO beten red)t= uitb fittcidofe ©fiaoett. SDcr uorneßme 9iönter oeraeßtete bie Vlrbeit, feilte eittjige Sefd)äf= tiguitg mar gemeiner ©inttengettufe. ®ic ©hefdjeibung mar etmag adtägticßeg unb bag Santiüeidebeu ood= ftänbig jerriittet. SDic 9ie(igiott mar üeradjtet; ber gebitbetc Üiönter mißclte über bie jaßlreidjett ©ötter unb ©öttiuitcit. SDer eiitjig anerfaunte ©ott mar ber ©taat ober ber Kaifer, ber fid) gött(id)e Sereßritug jotten ließ. Ulud) ber einflußreid)fte fftötner mußte täglich auf eine Auflage beim Kaifer unb auf Kott= figfatioit feiner ©iitcr unb Serluft feiiteg ßebeitg gefaßt fein. SDie ißrotiinjett mürben ol)tte ©d)eu aug= gebeutet. ®ag mächtige 9iönterrcidj fanf tiefer unb tiefer unb feine ttteufd)(id)e 9Sftad)t mar imftaitbe, biefett Serfall aufjuhaltett. ©iit biifterer fßeffiniigntug unb Sebettgüberbruß l)at fid) meiter Greife bemächtigt. ®a brachte bie fatl)olifd)e Kird)e Rettung, ©g hat fich allmählich bag Slitgefidjt ber ©rbe erneuert. Sor adern jeigte fie beit SReitfcßeit, baß fie ade oßne Slug nähme, ttttb ©flauen, Kittber begfelbett himntlifchen Saterg fittb, ber fie ade erfd)affett hat unb mit berfelbctt üäterlicfjen Siebe lenft unb leitet. ®ie 90?eufcf)en bilbeit eine eittjige ©ottegfamilic; ©hriftug ift gcfontitteit, ade SÖleufdfeit ju erlöfett unb felig ju tttacfjett. Sefeitigt mareit bantit bie häßlichen unb eitg= herjigeu nationalen ©d)raitfeit, toeldjc bie Sölfer oott= eittattber abfcßloffett; jitrücfgegebeit 'mar beit SOicnfchett ihre perföulid)e SBürbe, begrünbet bie eittjig mafjre ©leidjfjeit aller 9)ienfdjen t»or ©ott. SDaburdj mar bic 9(gt angelegt ait bie SBurjel ber entmürbigcnben ©flaoerei, in ber ein großer Steil ber StRenfct>t)eit fdjmadjtete. Surdj baž ©feriftentunt luttrbe bie ganje Sebenž' auffaffintg eine üöllig neue. ©ž erljob beu Sftetifdjeu auž feinem rein irbifdjeit Sradjtett ltttb abelte iljit bttrdj ben Hiniueiž auf feine glüdfelige einige 23eftim= muug uub bie liebenbe SSorfetjung ©ottež, bie über ade 99teufdjeit inadjt unb beu ©uteit adež junt 23efteit gereichen läßt. 2Bie feeder, marmer ©ounenfdjeiu er= leudjteten biefe äßßafjrfjeiten baž ©rbenbafein; Heiter* feit, ^ro^finit unb djriftlidje Hoffnung fefjrten in baž 9Jleufd)enljerj ein uub fjeilten ben biiftereu fjeibnifdjeit SPeffimižmuž, ber friitjer fo niele ju ftuntpffinniger ©rgebuug ober ju SSerjineiflung unb ©elbftmorb ge* trieben bjatte. Ser SUJeufd) befafe mieber cine fefte, flare, foufequente Söeltanfdjauuug, bie ade üfätfel biefel Sebenž in befriebigenber Söeife auffeedte uub erflärte. Söäljrenb baž ^eibentum bie ^aubarbeit ner* adjtete, fjat baž ©fjriftentum mieber bie ,fpod)fd)ä£ung jeber niifelidjen Vlrbeit gebraut. Sie $amilie f)at ^až ©ferifteuhim mm ©ruitb auž neu geftaltet, inbem ež bie ©Ije jmn ©aframent erljob uub il)re Unaufložlidjfcit betonte. Saž ©fjriftett* tum brachte ber $ran ifere Söürbe juritcf; fie Ijörte auf bie ©flaniit bež Stdannež ju fein unb murbe feine ebenbürtige ©efäl)rtiit. Surdj Regelung ber 93er* Ijältuiffe jtnifdjeit ©Itent uub Siitbern uub bttrdj bie 93erpflidjtuug aller jur ©intradjt, ^eufdjljeit, $röm* migfeit uub ju allen aubereu Sugeitben l)at ež baž Heiligtum ber d)riftlid)en gamilie gcgriinbet, bent baž |>eibentum ttidjtž aljnlidjež an bic ©eite ju fteden feat. Ser ©taat ift burc^ baž ©tjrifteutum auf gaitj neue ©ruublageit geftedt morben, Sie ©taatžgemalt ift non ©ott, au ©ottež ©ebote gebitnbeu unb mufe and) baž Üfedjt ber Untergebenen maljren; ber Sräger ber ©taatžgemalt ift fomit nidjt bie Oitede bež Dtedjtež uub für feine 93erinaltung nor ©ott neraut* mortlidj. Staž ©fjriftentum förberte bie adgeuteiue 93il* bitug. ©ž ift ja befauut, bafe bie fatljolifdje Sfirdje bie dftutter nidjt blofe ber 5)5farr= unb ^lofterfdjuleit, foubent audj ber grofeartigeit Hodjfdjitleit bež 93?ittel= alterž ift. Siffeufdjaft unb ®unft fjabett in ber ®irdje iljre gröfete 93odfommenf)eit erreicht. Uub maž fod man non beu munberbareu ^rüdjteit ber fieiligfeit fagett, meldje baž ©fjriftentum non beu erften Sagen fciuež Safeittž in adeit «Stäuben unb klaffen gejeitigt fjat? 9£až non beit unjäfjligeit Söerfen ber ©ijaritaž, mit beneit baž ©fjriftentum bie ©rbe befät fjat? ©rinnert fei nur ait bie jafjllofeit retigiöfen ©enoffenfdjaftett, bereit äditglieber adeit irbifdjen Hoffnungen eutfagen, nur mn bent SBofjle ber üüiitmeufdjen ju leben. 28o fjat baž He^eiltum etinaž ©benbitrtigež bent ©fjriftentum ait bie ©eite ju fteden ? ©o fjat baž ©fjriftentum in 2Saf)rljeit baž 2lu* gefidjt ber ©rbe erneuert uub unž eine gauj neue, fjöljere Kultur gebracht, uub jmar eine adfeitig Ijarino* ltifdje Kultur, mcldje bic geiftlidjen unb leiblichen, bie jeitlidjeit unb emigen Qntereffeu ber 9Jfeitfd}eit umfafet. 2. Der (ßekrcujigte. Söir feaben gauj furj unb nur anbeutuugžmeife bie fjerrlidjeit ©rfolge bež ©fjriftentumž, ber fatljo* lifdjeit ßirdje, gejeidjuet, jener Šfirdje, au bereit ©pipe S|3iuž X., ber 257. 9fadjfolger bež iJ3etrnž, bež $i* fdjerž non ©aliläa, ftefet. 97un fragt ež fid), in meffen 9tamcu treten bie Zapfte auf? 3m 97amen uub im Aufträge 3efu nou 97ajaret. 3Baž ift beuit biefer 3efuž non 97ajaret? SDer äufeerett ©rfdjeinung nad) mirb er für eiitež 3immerntaunž ©oljit gehalten, ber biž jum breifeigfteit 2ebenžjaf)re in ber SBerfftätte feiuež SSaterž arbeitet, ber lualjrfcfeeiitlidj nie eine ©djitle befucfet feat, jebeit= fadž feine Ijöfeere 33ilbung ermorbett, ber nie etinaž non griedjifdjer ober inbifdjer if3fei(ofopljie gehört hatte. 3m 9Uter nou 30 3afereit tritt er brei 3afere laug öffeittlid) alž Seferer auf, nerfiiubet eine Setjre, bie burd) iljre ©infeeit, 97eiitfeeit, ©rofeartigfeit, Siefe unb ©djönfeeit ade pljilofopljifdjeu ©pfteme in ben ©chatten ftedt, eine fieljre, ber felbft bie eutfdjiebenften ©eguer bež ©ferifteittumž iljre ftauuenbe 9Sermuit= berung nicht oerfageit föttiteit. 3a biefer 3efuž noit 97ajaret fpricfet gegen baž ©ube feiuež Sebenž jit i}5etruž:1 „3c^ fage bir: S)tt bift ipetruž uub auf biefeit 5elfe11 tnerbe icfe meine Äirdje bauen uub bie Pforten ber Höße tnerbeit fie 1 äKatti 16, 17, 18. ltidjt übermäßigen. Uub bir merbe id) bte ©cfjfiiffaf beg |>tmmefreid)eg geben. 3öa§ immer bit biitben iuirft auf ©rbett, bag mirb and) im |) itn tuet gebunben feilt; ltnb mag immer bit löfen iuirft auf ©rbctt, mirb and) im |>immef geföft feilt!" 2Bie gemaftig ftiugcit biefe SBorte! Sie ftubett oerfotgeu öefug, fie befdjfiefjen feinen Stob; er mirb gefangen genommen, ntifjfjaubeft, gegeißelt, mit Sor= ueit gefrönt ititb oerfpottet, er mirb 31111t Stöbe oer= urteitt mtb ftirbt beg fdjmadjnodften Sobeg am ßrettje. ©eine $eiitbe triumphieren; fein SSerf fdjeint gc= fcfjeitert, auf ernig begraben 31t fein. Sod) nein! betrug ltnb feine dJtitapoftef oer= fititben ben ©efreusigteit: oiefe gilben gfauOen uub taffen fid) bttrdj bie non ©f)riftug angeorbnete Saufe in feine &ird)e, in feilt fReid), aufncfjmen; bod) bie meifteit bfeibeit geinbe beg Söerfeg ©prifti, mic fie and) ©priftitiu angefciubet uub juin Stöbe nertaugt fjabett. Hub mag gefdjiefjt? ^erufatent mirb jerftört, ber Stempel bem ©rbbobett gleid) gemad)t, bie jubelt getötet, bie überfebenbett in ade SBeft jerftrent; fie ^abeu feittcu Völlig, feine Sßriefter, feinen Seutpef, feine Opfer, mie eg beit ftubeit bie Propheten uub ber @efreu§igte oorfjer gefagt pabctt. 9fod) mefjr! betrug fommt nad) dtom, ftedt feinen Seprftupf neben ben Sproti ber ©aefarett auf uub oerfiiitbet beit gefreujigteit SJfajaräiter: bie ©ötter beg föapitofg ftiirjen, bie peibuifdjett Sempef ^erfadeu ober merbett für beit ®uft beg ©cfreujigten itnigc-manbett; bag SReid) beg ©efrenjigten breitet fid) aug, fuftiniert bie barbarifdjeu Söötfer uub burcpbringt bag gaitjc ©taatg= mtb ftamificufebeit, erneuert bag ganje Hintere beg äRettfcpett. Uub biefeg dteidj beg ©efreusigteit t)at ade Ärifeit übermunben, fjat gerabe itt ber lebten $eit unter ben Sßäpften Sßing IX., 2eo XIII., Sßiug X. pcrrficpe Sri= ltntppe gefeiert, 51t mefcpett and) bie oben gefd)ifberte ©gelte uom 16.SRooember beg eben nerffoffeneit Sapreg in ber @t. ^Setergfirdjte 51t SKont gehört. 4. Der dmtfesfopn. 2öie föniieit bie bigper gefdjifberteit gefd)id)tfidjcit Satfacpeu erftärt merbeit? SGßag ift ber ©tifter beg ©priftentumg ? ©in bfofjer SÖJenfdj? SBernepmett mir bag 93efenntnig beg SPetrug. Sie obenermäpnte SBerpeifjung ©prifti an betrug, er mode auf iptt, afg auf einen Reffen feine non feiner ©emaft 51t befiegeube ^irdje bauen, erfolgte auf bag feierfidje Sßefeitntttig beg betrug:1 „Sit bift ßpriftug, ber ©optt beg tebenbigeu ©otteg!" ©priftug bezeugte eg fetbft, bafj er ©otteg ©of)n uub maf)rer ©ott, mie fein Sßater ift. ©r nannte itientanb aubereit feinen Sßater afg ©ott, obmopf bie gilben if)in oormarfen, bafj er ber ©ofjn ^ofefg, eineg gimiitermanneg, fei.2 — ©id) fetbft nannte er ©optt ©otteg, mtb jmar bett ©iitgeboretteit,3 mefd)er ber Anfang uub Urfpritug ader ‘Singe,4 mefcper ba ift, efje 5tbrapam toarb,5 ef)e bie SBeft mar,6 ber uott ©ott auggegaugeit,7 ber 0011t fpimtitef tjerabgeftiegen, ber int ^iniinef ift;8 ber affo iticf)t mie attbere bfofj ein augeitommeiter ©optt ober ein ©efaubter ©otteg ift, fottbern ber matjre ©ott ift, mie ber SSater: betttt id) mtb ber SSater, fpricpt er, fiub eittg; ber S8atcr ift in mir uub id) int Sßater;9 adeg, mag ber Später fjat, ift mein ;10 adeg, mag ber Sßater tut, bag tut auf gfeidje SBeife and) ber ©optt.11 SBer fief)t nic^t, bafj fid) ©priftug bitrd) biefe uitb äfptfidje ?fugfagett ber ©otttjeit nad) beut SSater gfeid)ftedt? Sie Qubeit erfaitutcit bieg mof)f, baruttt ärgerten fie fid) an feinen Otebeit uub toarett ntef)r afg eiutttaf im begriff, iptt afg einen ©ottegfäfterer 51t fteiitigeit. Sfdcitt anftatt feine SBorte jtt miber= rufen, fadg er unrid)tig uerftaitbeit morbett märe, beteuerte er ttad) mie oor, bafj er jmar dJJeitfcp uub ■äReufdjeitfopit, aber and) jugfeid), bafj er ©ott uub ©ottegfol)ii fei, mtb berief fiep bcgfjafb auf bie ®raft, äöuubcr 511 mirfett, moburd) ©ott fein Sßater fetbft 3euguig für bie SBaprpeit feiner üfttgfage abfege. „Söettit id)," fpraep er 51t feinen Reinheit, „ttiept bie 2£crfe nteitteg Sßaterg tue, fo glaubet mir ttidjt, metttt id) fie aber tue, fo gfaitbet ben Sßerfett, batttit ipr erfeuitt mtb gfaubt, bafj ber S8ater in mir ift uub id) iit bettt S8ater."14 ©priftug fjat ferner feilt 3eugnig bttrep bie ^eifigteit feitteg Sebcttg, bitrd) SBeigfaguitgett, bitrd) SBttuber uub bitrd) feinen Sob befräftigt. SCBie tjeifig mar bag Sebett ftefit. Um bie 2Ba^r= f)eit feineg 3eugniffeg 31t erfjärteit, ^at er fid) felbft 1 SOtattt). 16,16. - 2 TOatt^. 13, 55; 3of). 6. 22. - 3 g0f).3,16.— < Qol). 8, 25. - s Qoi,. 8, 58. - 6 17, 5. _ 7 3^. g, 42. - s 3ot). 3, 13. - s Qoi,. 10, 30. 38. - >0 30I). 16, 15. - » Soft. 5, 19 sqq. - 12 Qot). 10, 37. 38. auf bie Sabellofigfeit feines SebcitSmaubelS berufen. „2Bcr auS eitel)/' fpridjt er 51t feinen bösmilligcit Beobachtern, „faitu ntid) einer ©i'utbe befdjitlbigcit?"1 ‘Sie ^ßharifäer berftummten; feiner uuterftanb fid) aitd) ben feifefteit Sabel borpbrittgeit. Sa futjr SefuS fort: „SBarunt glaubt ifjr mir nicht, tuenu ich cllch bie 23M)rl)eit fage, tuenu ich euch beteure, bah ich ©ott bin, baff ich 0011 ®ött auSgegaugeit bin?" SefuS beabfichtigte baburdj, feinen Reinheit t)anb= greiflid) 31t geigen, toic freoeutlich fie ihn für einen •äflenfcheit halten, ber oenuorfeu genug märe, fiel) fälfdjlidj jum ©ott 51t machen. ©elbft SubaS, fein Berräter, ber brci Safjre im oertrautefteu Ber!el)r mit ihm gelebt hotte, foitutc nichts miber iljit aufbriitgeit; er bekannte, er höbe uttfdjulbigeS S3lut oerrateit.2 Unb ißilatitS, ber l)cib-itifd)e Saitbpfleger, fah fid) itad) forgfamem Berljör gebruugeit, öffentlich unb feierlid) 511 erfläreit: „Sch fiitbe feilte ©djulb an ihm."3 SBeitit mir au ber Haub ber ©oangelifteu Sefitiit in feinem öffentlichen £ebeu begleiten, fo feheit mir ihn niete aitfferorbeutliche äöerfe nollbriugeit, bie itad) bent Urteile eines jebeit unbefangenen Beobachters ade natürlichen Kräfte mcit überfteigeit ititb folglich einer höheren, übernatürlichen, göttlichen traft gitgu= fdjreibeit fitib. ©r l)ot SBaffer in Sßeiit oermanbelt/ niete Saufeitbc mit meitigeit 93roten gefpeift,5 er matt= beite auf beitt Bteere,6 ftillte Söiitbe uitb SBogeit mit einem äöorte,7 gab SBliitbeit baS Slugeitttdjt,8 Saubeit baS ©ehör,9 ©tunimeu bie ©pradjc,10 Sahnten ben ©ebraud) ber ©lieber,“ heilte mit feinem Söorte12 bie nerjährtefteu tranft)eiten, medte Sote auS bent ©rabe.13 SiefeS finb nur inenigc aus ben nieten 3öuuber= taten, bie SefitS im Verlaufe feines breifährigeit 2eljr= amteS oottfitljrt hat. Unb biefe Satfadjen gefdjaljeit nicht im nerborgeiteit, fottbern öffentlich, nicht etma blofj in ©egemnart feiner Siittger, fonbern gumeift nor bent gangen SSolfe, im Slugefidjt neibifcher Seinbe, bie jebeit ©djritt unb jebe 33emegnitg beS neuen SehrerS mit taiterubem ©päljerblid mitfterten. Siefe Satfachen mareti fo offenfuubig, bah felbft bie geidjmoreitftcit fjeinbe beS ©hrifteittumS, Subeit > Qol|. 8, 4ß. - 2 Wattf). 27, 4. - 3 19, 4. _ « 2. - 5 Wattt). 14. - s Wattt). 14. - 1 Wattfj. 8. - s g;0t,. g; £uf. 16. - » Warf. 7. - 10 Wart. 7. — » Wart. 2, 3. — 1» golj. 5; Suf. 8. - *3 Suf. 9; 3ot}.ll. nämlich l,n&- Reiben, biefelbcn tneber leugneten nodj bcgmeifelteu; moht aber biefelben ber Räuberei uub beut böfeu ©cifte gitfd)riebcit. Unb als baS Bolt trophein fd)areitineife Sefu folgte mtb il)it für einen Propheten, für einen ©efaitbteit ©otteS h^lt, fafjteu fie beit gotttofeu ©ittfdjluh, it)u geiualtfam aitS betu Söege git räumen.1 ?lud) im Salutub, einem 9teligiouSbnlclt äRäuner ooit ausgezeichneter SBilbitng uub 0011t höchften fKauge: ^rofoitful ©ergittS ißaitlitS, ißrofonful $la--oiuS Siemens, Bermaubtcr beS ÄaiferS Sontitiait, Äouful SlciliuS ©labriS; ferner berühmte $fji©f°Phei1 unb ©eiehrte, barunter: ülriftibeS, 9ltf)enagoraS, SuftiuuS. ©elbft unter beit Subeit gab eS auSge= jeidjnete SÖMttiter, meld)e auf bie befprod)eiten SBnnber hin an Sefutn glaubten, mie BifobenutS, SaintS unb eine grofje Beenge ooit ifkiefterit. Sie Sehre ooit feiner ©ottljeit betätigte SefuS auch kurch feine SßeiSfagttitgeit, ittbent er oiele Singe üorljerfagte, bie itttr ©ott miffeit foititte: ben SSerrat beS SubaS, bie Verleugnung beS ißctruS, bie Slrt feines SobeS, feine Sluferftehuitg, feine Himmelfahrt. Übrigens hat cr auch Söeisfagititgen h*nter^affen, bereit ©rfitdititg itodj heutzutage oor ituferett Singen fortbauert: bie Vermerfititg ber Subeit uub bie 33e= i 3ot). 11,47. 53. ' ntfititg bei1 Reiben, bie Sßerfüubigititg be! ©oatt= getinm! auf ber ganjen SBelt, bie 0ljitmad)t ber Pforte ber £)ö(Ie in ber 33efäntpfung ber ®irdje, ber üotlfomnteite ühtiu bei Sentpel! jtt Öerufatem. (Sublid) l)at ber £>eitaitb bie 2et)re 001t feiner ö5ottl)eit and) mit feinem Sobe befiegett. Stt! er gefangen nm SRitternac^t oor bent tjotjen 9?ate, bem e! uoit redjtimegeit jitftaub, nad) ber ©eitbuitg bei neuen 2et)rer! jtt fragen, ftanb, befdpoor er feiertidj, baff er ©ofpi ©otte! fei. Seitu all i()tt ber Rolfen-priefter Staiptjal antttidj uernaf)iu uub fprad): „Öd) befdpoöre bid) bei ©ott bem Sebenbigeii, bafj bit mtl fageft, ob bn (Stjriftit! ber @ot)ii ©otte! bift,“ fo autmortete Öefu!: „Stt fyaft e! gefagt, id) bin e!.“1 „Öd) fage end) aber, oou nun an merbet itjr ben 9J?eitfdjeufot)it fetjen, fibenb jttr 9ted)teit ber ®raft ©otte! itnb tommcnb auf ben Söotfeit bei $imme(!.“* ÜRnti riefen ade: „Stt bift alfo ber ©ofpt ©otte!?“ nnb Öefu! miebertfotte bie befd)tuorene Stulfage unb fpract): „Öt)f faget el, bal tjeifft, id) bin el, mic el il)r faget.“3 Sa jerrieg ber (potjeupriefter feine Kleiber nnb fpract): „Sr t)at ©ott getäftert! Söal tjaben mir nod) Beugen nötig? ©et)t, nmt fjabt it)r bie ©otteltäfteruug gehört! 2öal biinft end)?“ ©ie aber antmorteten nnb fpradfett: „(Sr ift bel Sobe! fdjntbig !“4 Öefu! aber brad)te fein SBort oor, nm bie fernere Stuf fage ber ©otteltäfteruug nnb ba! gegen il)it aulgefprodjctte Sobelitrteit bnrd) nähere (Srftäruug ober bnrd) SQSiberrnf oott fid) abjumeitbeu. Stt! it)it ber t)ot)e 9tat bent Saitbpfteger Sßitatu! iibertieferte nnb beteuerte, er ntiiffe ftcrben, beim er tjabe fid) fetbft junt ©ot)itc ©otte! gcntad)t,5 fo tief) fid) Öefu! and) in biefent entfct)eibenben Stugeitbticfe meber ju einer (Srftäruug ttod) ju einem Söiberrttfe t)erbei: er fd)tuieg unb befamtte bnrd) fein ©titlfd)meigen taut fcitte ©otttfeit uub befiegctte biefe! fein 53efenitt= tti! mit feinem 23(ute. SBetttt irgettb eitt SJteufd) oor ©eridjt fid) fätfdp tict) für ©ott aulgäbe ltttb troj) bei Sobelurteite! auf feiner Stulfage belfarrte, müßten mir i()tt ttid)t eittmcber für einen 3Bat)itfinnigeu ober für eilten oer= ftodtcn 33öfcmicf)t t)atteu? SMd) größere S3eruu= etfruitg, meid) freoetffaftereit ©djitttpf föttitteu mir I SOtattf). 26, 63; 14, 62. - 2 9Kattt). 26, 64. — 3 ßu{. 22, 70. - * SKflttt). 22, 65 — 67. - 5 3of). 19, 17. alfo Öefu aittitit, at! ba märe, feiner eibtidjeit $3e= teueruug, baff er ©ott fei, feinen ©tauben beijit= nteffeii? fjiir menit müfjten mir it)it batttt tjattcu? Ser üWtuub barf e! uid)t aitlfpredjeit. Uttb mie tiefje fid) bie! jufammenreimeit mit bem, mal fic£) bei uub ttad) beut Sobe Öefu ereig= nete ? SMljreub (Sfjriftu! am trenje f)ittg, eutftaub Öiitfterni! über bie gattje (Srbe oou ber fed)fteu bi! jttr iteuitteti ©tttitbe.1 Uub at! ber ©efreujigte ba! £nupt geneigt itnb feilten ©eift aufgegebett tjattc: „fiet), ba rif) ber $ort)ang bei Sentpel! itt jmei ©tiide 001t oben bi! unten; bie (Srbe erbebte uttb bie getfeit fpatteten fid); bie ©räber öffneten fid) uub oiete £eid)ttame ber entfd)tafeueu Zeitigen mürben anfermecft.“2 5ttu britteit Sage ift Öefu! au! eigener $raft auferftanbeit, er tjat ba! oerfd)(offene unb oer= fiegette ©rab üerlaffett uttb ift fortan öfter! feinen Öüngerit int oert)errtid)teu Seibe erfdfietteit, bi! er oor itjreit Stitgeu 40 Sage ttad) ber Stuferftetjung fiegreid) itt beit ^)iutuiet aufgefafjrett ift. llttb atte biefe SBttttber uub 3eid)ett fottte ©ott uiiüerfeititbar jtt ©uitftett uub jttr $erf)err(id)ititg eilte! äöafpifinuigeit ober eine! oernteffeneu ©otte!= täftercr! gemirft t)abeu? Ser bjeibttifd)e Hauptmanu, meldjer ben ©efreujigteu bcmad)te unb oott bem (Srbbebett uttb oott attent, loa! foitft gefdjefyett, Beuge gemefett mar, rief (aut: „Sßatjrtid), ©ofpt ©otte! mar biefer!“ Uub btt fotlteft ait bie ©ottfjeit (Sfjrifti nictjt glauben?! 5. Ute tthtttkr tu bett (Eunitgelten. Sie ntobertte SSSett mirb über biefe Shtlfülfrititgeu täd)etn, betttt c! mirb fooiet oott SBuitberit erjäf)tt: aber SBuitber gibt e! ja nid)t, 3Buttber fittb unmögtic^. Stuf biefett ©ittmitrf motten mir antmorteu. Uttfere Stulfü^ruugeit fjabett mir auf bie ©oangetieu geftü^t. Se!t)atb motten mir nur biefe Urfuitbett auf itfre 3öa()d)eit uub ©d)tt)eit ititterfitd)eit. Setttt fittb bie ©oaitgetieu ed)t uub bie itt ben ©oaugetieu erjät)tten Satfadjeit toa^r, fo gibt e! Söttitber unb e! märe atbertt, über bie SQtögtic^feit ober Uumögtid)feit berfetbeit ttoc^ ein SBort jtt oer-tiereit. Spören mir junädjft eittett iitbirefteit Sßemei! für bie ©d)tt)eit ber ©üaugetiett unb für bie 2öaf)r= t)eit beffett, mal itt beitfetben erjät)tt mirb. — Stuf > Ütättij. 27, 45. - 2 SDtatt^. 27, 51-53. beit in beit (Süangeliett erzählten STatfae^eit, auf beit bort aufgejeidjueten SSitttberit ift ba! gange (Sfjrifteit' tum aufgebaut. ©ittb biefe erfogen, fo ift balfelbe and) nur Siige. Sßie öermag jebod) ber gefititbe iJRenfcheiiüerftaiib eittjuräuinen, baf3 eine ^Religion, bereu Sehre fo fjeitig, bereu Segnungen fo uitner= fettnbar fiub, bereu Dieidj fidj bi! au bie ©rennen ber (Srbe erftredt, bie, mäf)reitb Stjrone finiten, ad^eit beftiirmt, immer fiegte: baff eben biefe 9?eti= giou, meldje oont ©lait^e fo oieter SLitgenbeit ftraljlt, meldje jitr Slufflärttng ber SBelt, §ur ©efittuitg ber 23ö(fer unb gixr Siiiberiutg iljrer Seibctt fo muitber= bare! geteiftet hat mtb itod) immerfort reiftet: bafj biefe fReligiou nicht metjr all ein eleitbe! SOtadjioer! bei Xntgel, ber f^amtofefteu Sitge fei? jDeitttodj ntitf} biefett gredeit Uitfiuit jeber behaupten, melier bie ©laubmiirbigfeit ber (Soangeliett leugnet. SSotjl mit 9fed)t fagte ber geteerte SBoffuet 51t beit Un= gläubigen feiner Zeit: ,,Öhr Xoreu! um nicfjt uit= begreifliche Söaljrheit glauben 511 muffen, glaubet itjr ben atterunbegreifüchfteu Unfinit." «Run gehen mir junt birefteit 23emei! ber 28af)r= heit ber eoaugelifdjeu (Srjählung über. 2öir fragen tut!, fonnten beim bie Sieridjterftatter bie äöaljrtjeit miffeit unb modtett fie bie SBaljrheit auch feigen. $ou ber 23eautmortuug biefer fragen f)äugt bie ©lattb= miirbigfeit jeber gerichtlichen Xatfadje ab. £>öret bie Slutmort! $ie eoattgelifchen 23eridjterftatter founteit beit mafjrett S£atbeftaitb miffeit, bemt fie beridjteu nur bal, mal fie felbft gefeljeu haben, nämlich 9Jtattt)äu§ mtb Öohciunel, ober mal fie 001t getreuen 5titgeii§eugeit oernommen haben, nämlich Sttfa! 0011t Sfpoftel fßaulitl, Sttarfu! üont Slpoftel fßetrul. Zubern haben bie (Soait= gelifteit ädatthäitl, ÜDiarfu! uttb Sttfa! ihre 93erid)te noch üor ^er 3erftörung Öerttfalem! oor ben Singen ber geitgeuoffen (Sfjrifti, Öotjaitite! hingegen gegen ba! (Sttbe bei erften Öaf)rhuitberte! oerfafjt. fßroteftanteit uttb anbere ©egiter ber fatholifdjeit Kirche gaben fich jmar mteitblidje üftithe, 51t bemeifeit, bafj bie eüattgelift^eit ^Berichte gaitg ober junt grofjeit £eil in einer oiel fpäteren Ze>t entftanben feiett, etma int 2. ober 3. 3at)rl)unbert uitferer Zeitrechnung, ober noch fpäter. (Gelingt biefer ÜRadjmei!, bann märe e! ein Seidjtel, ba! in fetten Berichten (Sitthalteue all ©agett, ilfthtljen, itttüerbiirgte Xrabition, phantafieooUe Slulfdjmitcfiiitg Ijiujuftelleit. ®ie 33emeife ihrer 3ln= fichteit fdjöpfteit fie nicht aitl ber ©efdjidjte, foitbern nur aitl inneren ©riiuben: ®ie mituberbareit £at-fadjen bitrd)freu§teit ihre SSeltaufdjauuitg, nach meldjer eilt äöitnber unmöglich ift, foinit muffen bie muitber= baren eoangelifdjeu (Sr^ählmtgett in bal 9ieid) ber •äRärdjeit oerlegt merbeu, mal nur bann möglich märe, meint nadjgemiefeit merbeu föitnte, bie eoangelifdjeu SSeridjti feien erft Ijuitbert unb mehr Öaljre fpäter entftanben, all fidj bie aufge§eid)neteit muuberbareit Xatfadjeit ereignet hoben follteu. Öd) frage, ift biefer Vorgang üoraulfehuugllol, miffeufdjaftlidj ? Unb iit ber STat, felbft bie neuere proteftautifdje Öorfchunghat biefelrationaliftifd)eHartenhaul grüublid) nntgeftofjcit. ÜBefoitber! ber proteftautifche fßrof. £)aruad unb feine ©djitler haben fich >n tiefer S3e§iehitng ein unleugbare! Söerbienft ermorbeit. Öit nberjeitgeuber Söeife ha&eu fie bargetan, bah bie ältefte Siteratur ber Äirdje in beit |jauptpuitftcn uttb iit ben meifteit (Sinjelheiten, literarifch=l)iftorifd) betradjtet, mahrljaftig mtb guoerläffig ift. „SSir fiitb," fchreibt ^antad,1 „in ber ^ritif ber öitelleit bei ältefteu (Shrifteittum! oljite Örage iit einer riidlänfigeit S3emegttng jttr Xrabi^ tiou .. ., beim ber djronologifdje fRaljmeit, iit melchem bie SErabitiou bie Urfuubeit aitgeorbuet Ijot, ift in adelt £>au)d)!itu!ten richtig unb gmiugt bie ^»iftorifer, 0011 alten |)t)|3othefen iit bejug auf beit gefdjichtlichen Verlauf ber ®iuge abjitfeheit, bie biefen dtaljmeit negieren." Silfo nach langen ^refahrten unb itachbem oiefe biefen ^rrfahfteit folgeub ben ©lauben an ©hriftitl üerloreit ha^en/ lam bie Söiffenfdjaft auf ©rititb genauer literarifch4)iftorifd)er f^orfchuitg über ben Zeitpuuft ber SSerfaffnitg uitferer (Soaitgelieit §tt jenen fdefnttateii, melche ooit ben fatholifdjeu ©eiehrten feit jeher feftgehalteit merbeu: bie (Soangelien uad) SÜ7at= thäitl, SJtarfu! unb Sitfa! fiub oor ber Zerftörnug Öernfaleml, alfo oor bem Öafjre 7u, abgefaht, ber ^irdje übergeben unb 001t berfelben angenommen morbeit, ba! Öohaniteleoangelinm hingegen erft gegen ba! (Sube bei erften Öahrhm'tert^- 2öa! folgt baraul? ®af3 bie SSerfaffer all S(ugeit= unb Dhreitjeugeit bie Wahrheit miffeit fonnten. (Sbenfo uitjmeifelhaft ift e! auch, ^e 2öahr= heit fageit mollteit. * S3orrel>e jur „Chronologie ber altcf)riftlicf)eii Sileratur". 2* ©djott bie Strt uiib Weife, luie fie bie S£atfad)ett erjähteit, überzeugt ooit bcr Slnfridjtigleit it)rer ©e= finmuig. SDiait uemte nur einen ©efdhidjtfdjreiber, ber fchtidjter, anfpruchSlofer fcfjreibt, offenherjiger erjagt, aiS fie. Wem lanu eS einfallen, in ber imnadjahnu lidjett ©iufalt beS ©oaitgeliumS bie ©pradje eines ©djmärnterS ober VetriigerS jit erlernten? Hub luie liefje eS ficb nur beulen, bafj bie SIpoftet nidjtS nn-bereS im ©itttte hatten, als burd) ©djreibett uub Sfkebigett ber Welt ein albernes ÜDiärdjen aufjnbittbeit? WaS batten fie babei ju gemiuueit, melchett Soliti iit biefent ober jenem Sebett bafiir jtt hoffen geljabt? Öäftt fid) iuot)t ungereimteres erfiitneit, a(S bafj fie, bie armen, fd)lid)teit Scanner, blofj um ber greube mißen, bie Welt betrogen ju haben, ben grimntigfteu £iafj i^rer Sanbsleitte, ber £)oheitpriefter, 9iid)ter ititb Kaifer auf fid) laben uub intmermäljrenbe Verfolgung, ©eifjell)iebe, betten uub Vattbe, felbft ben S£ob leiben mofltett? Wer oerbieut molji el)er ©laubett, als Veu= gett, bie, um bie Wahrheit iljrer SluSfagett ju be= fräftigeu, fid) peinigen uub Ijiumiirgen laffett? Wären fie aber and) fo uubegreiflid) tottfiunig gemefeit, um einen foldjeit ^Slan ju faffeu, mie mar eS ihnen möglich, benfelbeit auSjufüljreu ? Wo l)ätteu uttmiffenbe Seute, uub iit ber VoraitSfepttug, bafj fie Vetriiger marett, bie laftertjafteften Seute, eine fo reine uub heilige ©ittenlehre l)crgenommeit, mie jene bes ©oattgeliumS ift, eine ©ittenlehre, meldje aßeS übertrifft, maS bie gröfjteu Weltmeifeu mittelft ber bel)arrlid)fteu Stuftrengung erfonnen babeu ? Wie hätten fie ben fo bemunberuugSmiirbige (£ljarafter Sefu er= ftnbett löttnett, ber gaitj im Wtberfprudj mit beit Sitten, beit Vorurteilen, ber ©rjiehuttg uub Slnfid)t ber bantaligeu Subett ift? Wären aber bie ©oaugcliett ©rbidjtuitg, fo Ijatteu itjre Verfaffer and) bie Seljre uub bie £eibeuSgefdjid)te Sefu erbid)teit miiffeu. 2>od) gefegt, eS märe ihnen eine foldje ®id)tuitg gelungen, mie mar eS möglid), bafj ein oou ben l)anbgreiflid)fteu Siigett ftropenbeS Werl junt Sltt= fel)eit eines göttlidjen Vud)eS gelangen fonnte uub bafj eS biefeS Slufeljett ueuujef)n Saljrhuiiberte lang bei aßen aufgellärten Vollem, ja, bei beit gröfjteu Bettlern behauptete ? Sdj fage: „bie hanbgreiflidjfteit Sügett". 2>euu bie ©oaitgeliften erjäf)leii itid)t Vegebeitheiteit, bie etma taufettb Saljte üor ihnen in irgeitb einem uu= belauuten ©rbmiufel fid) ereignet hätten, fonberu baS, maS ju il)rer Veit im Subeitlanbe oor aßer Singen gefc£)et)en ift. ©efept, eS länie heute jemaubeu in ben ©tun, uuS ©tauben machen ju moßeu, baß biefer £age je= ntanb oont ^immel herabgeftiegeu fei uub bie er= ftaunlid)fteu Wunber mirle; in nuferer ©ettteinbe, oor nuferen Singen habe er Stote junt Sebett ermedt, Vliitbe feheitb, Sahnte geheitb gentad)t. Wer toiirbe einem folcbeu Wahnfiititigen ©laubett fcheufeu? Uub maS mürben mir ooit einem Vud)e halten, in melchent biefer bare Unfiutt aufgejeid)ttet märe? Würben mir eS nicht mit ©ntrüftmtg ober bodh mit einem mit' leibigeit Sädjeln megmerfen? Wie hätte eS alfo beit Slpoftelit uub ©oattge= lifteit ergehen tnüffett, meint bie Wunber, bie fie uns in beitfelbeit erjä£)leit, erhieltet mären? Ipätte nicht jebermaitn ihnen ermibert: mo ift bettit ber Vlittb= geborene, ber baS Slugetilicht erlangt haben foß? mo bie ooit beit Xotett erftaitbeue £od)ter beS SairttS? mo bie Witme ooit Slaint ttitb ihr ©ohn? mo jener SajarttS, ber oier £age itn ©rabe lag? mo fiitb bie Sahnten, bie tauben, bie ©ichtbriid)igeit, bie geheilt morbeit fiitb? Kein 9Jienfdj meifj baooit? Uub maS träumt ihr ooit ber breiftünbigen $tttfterinS, bie bett ganjett ©rblreiS bebeeft haben foß, ooit Reifen, bie jerfprattgett, oon ©räbent, bie fich öffneten, üott ^eiligen, bie erfdjieitett, oottt Vorhang beS Tempels, ber jerriefj? Sind) mir haben Slugeit tutb Dl)reu! Wahrhaftig, eutmeber feib ihr mahttfittnig ober haltet ihr uns aße für mahufittnig! „SJIeint ihr molji," fragt SlritobiitS,1 ber jur Veit ber bioUetianifdjeit Verfolgung lebte, bie Speibeit, „meint ihr mohl, bie Vieitfdjett bantaliger Veit mären bis ju bent ©rabe albern, blöbfinttig uub toß gemefeit, fid) eiujitbilbett, baSjenige, maS fie nie gefeljeii hatten, bod) mirllid) gefel)eit ju haben ? Vein! SDurdj bie Kraft ber Waljr= heit felbft befiegt, untertoarfen fie fich ®ott bent ^errtt ttttb hielten eS nicht für Verluft, auch if^e ©lieber jtttn Verreipeu uttb ihre Seiber jutn Verfleifd)en hi^ jugebett." ©S liegt bentttadh atn Sage, bafj bie heiligen ©oangelifteu bie Wahrheit nic^t nur fdjreibeit louttten uub moßteit, foubent eS auch mufften, meil fie nieber= fd)riebett, maS Saufenbe, bie bantalS noch lebten, maS 1 Disp. adv. gentes 1.1. n. 54. 55. fterufalent, gnitj 3ubäa nitb ©altlna mit eigenen Stngeu gefetjen ober ooit Slugeitjeitgen oernommeit babett, uttb ^loar oon folgen, tuettfje fmfj uitb 91eib aittriebeit, allež uuuarf)fid)tlid) attfž ©eitaitefte itad)* jupriifen.1 6. Folgerungen. •ŠRidjt waljr, je^t ift itttž alle» ftar! Mar bie $eierlid)feit in 9tont beit 16. ÜRooeutber 1908, Har ber ©rfolg ber ^rebigt bež gali(äifd)eit fjifdjerž BCi truž, !(ar bie allgewaltige, fdEjaffenbc $D?ad)t ber Söorte, ber Berbeij3itugeu uitb 53efeE)Ie bež gefreujigteit 3efuž ooit Casaret. ÜRotgebrungeit müffeii wir ntit ^SetrnS aužritfeit: „Sit bift ©briftuž ber ©obit bež lebem bigeu ©ottež!" Sarattž folgt: a) Sie 2lbfaHžbeweguitg oont ©briftentitm ift ein ?(ufruf)r gegen ©briftuž, gegen beit lebenbigeit ©ott. Sie ©rüiibe für bie Bewegung löttttett nid)t auf S9öl)r§eit berufen. Uitb in ber Sat, beit ©tür* mertt gegen baž ©briftentum werben gerabeju Um fettntitiž ber £et>ren bež ©briftentuniž, Berjerruitg ber Dogmen, gälft^ttng ber ©efdjidjte itadjgewiefeit. ©o ^at 5. B. fogar ber ^roteftant Siaiimamt in ber ^apftgefdfidjte |>oeitžbroed)ž mehrere fntitberte oon 5älfd)iittgett ttadigewiefett; eben berfelbe t>at and) 2Babr= tttttnb falfdje Sluffaffuitg ber Sehren ber Mrd)e uitb Uttwiffeitfyeit itt bett Hrd)lid)ett Sognteit offen jum Borwurf gentadjt. b) 3ft ©briftuž Wahrer ©ott, batttt finb wat)r bie Satfadjeit uitb Setjren über bie ©djöpfititg, über baž erfte 9JEenfd)ettpaar, über beit ©üttbeitfall, über bie ©rbfüitbe, fo wafjr uitb gefdjidjtlid) ber ftnljalt ber Büdjer SOlofiž. 3cb tjebe berüor bie ©rgäbluitg DJcofiž,2 ©ott babe im Slnfattge £>imntel uttb ©rbe erfdjaffett, bie ©rbe fei einmal mit SBaffertt uttb $im fterniž umgeben gewefett uttb Ijabe fid) in einem Seit* raume, beit wir mit fedjž Sagen bezeichnen, jutn heutigen Buftaitbe entmidelt, zulejjt ^abe ©ott beit SJlettidjett gemalt ttttb il)ttt eine uufterblidje ©eele eingebaudjt. SBaž bie fec^ž Sage ju bebeutett Ijabett, toaž für ein Berbdltitiž zwifdjett ©rbe uttb ©otttte heftete, bariiber ift Hrd)lid) gar ttic^tž entfdjiebett worbett; nid)tž eittfdjieben worben ift and) barüber, ob ©ott 1 Sefyarbe, Kat«f)i3mu3, 3)b. 1., pag. 50 sqq. — 2 1. 3Jtof. 1. sqq. allež int fertigen 3uftaube erfdjaffen Ijabe, ober t)abe er blofj beit Urftoff mit feinen Mäfteu erfdjaffen, ber fid) batttt im Verlaufe oon SOiillioneti oon 3abren gitnt heutigen äBeltfbftem entwicfelt Ejat. Sariiber wiffett wir and) alž gläubige ©brifteit nur baff, waž ttttž bie SBiffenfdjaft itad)ioeift. ^ebeS gefieberte 9te= fultat ber üBiffenfdjaft iiefjitten wir mit grcubett au. freilich l)at lll,g ^>efe äßiffenfdjaft fdjoit oft betrogen, weil fie geirrt uttb ben Irrtum erft ttadj neuer, ntüb= fanter fjrorfdjung aufgebedt b«t- Verwerfen miiffeu wir nur jette 9iefultate ber $orfd)erarbeiten, welcl)e ©ott, bie ©rfcbaffnttg, bie Unfterblidjfeit ber ntenfcf)lic£)eit ©eele leugnen. ©oldEjett Settgttertt fteben ja aubere SRämter ber SBiffeitfdjaft gegenüber, welche tro£ ibrer freien gorfebung ©ott beit ©djöpfer uttb bie Unfterblidjfeit ber mettfc^lit^eit ©eele befeitneit. ©egen biefe SB3aE)rbeiteit fämpft febott über breiig 3al)re ber unglüdjelige £)äcfel oon 3etta au. 3ft er jitoerläffig! ©cbott fein $afj gegen baž ©briftentum mu§ i^tt alž böcbft üerbäcbtig erfd)eineit laffett. Uttb in ber Sat wirb ibm felbft oou feilten gewefenett ©djiilern Unfenntniž uttb 3rrtitm in jetten Zweigen ber BJiffenfdjaft oorgeworfett, auf welcEjett er fein ©bftent anfgebattt baf» i«/ würben ibm oor mebrerett 3abrett fowobl alž aueb in ber lebten ^eit fogar bewußte $älfdjungett ltadEjgewiefett, uttb and) bie gatt§e Slrt ber S3ebanbluttg ift berartig, ba^ ber proteftantifebe pjüofoplj ^aulfett öffetttlid) er= Hart bot, er f^äme fid), baß ein berartigež 2Ber!, Wie ež bie Söelträtfel üott |)ä(fel fiitb, itn beutfd)en Sßolfe alž ein wiffenfdjaftlid)ež 2öer! gelten uttb eine berartige Službreitnng b^i finbett föttueu. Uttb biefer ^)ädel, acb, wie oiele Sanfenbe bat er beut ©brM*eiltum abwettbig gentadjt! c) Sft ©bnftuž wahrer ©ott, fo ift uttfer innigftež Verlangen ttacb eiuer 9ail5 suoerläffigen Slntwort über ©ott, über unfer SSober uttb SBoEjin, erfüllt. Sie fragen: wober bitt id) gefomtiteit, wobin gebe id)? finb für jebett beitfeitbeit ©eift teinežwegž mü^ig; beim oon Der Beantwortung biefer fragen bängt meine gatt§e SebeužfUbrung, meine 2Beltan= febauung ab. 3a, obite eine ganj jttoerläfiige, un= triiglidie Beantwortung föitute id) ja feiitežioegž rubig leben. 3dj gebe bem Sobe, ber ©toigfeit entgegen: wie ift ttuit bie ©wigteit befdjaffen ? gibt ež eine ©wigfeit? barüber mufj id) eine üoHfomiueite uitb ficßere Bluffläntng ßaben, foitft müßte id) einer ftutiu men ^erjmeifluug anßeimfadeu. Uub )uo merbe id) eine foldje, oon meiner oer= niiuftigeit 9iatnr geforberte Ülutmort befommett? Snrd) eigene $orfcßititg ? 21 ber mer ßat benn 3^it nnb Sa= lent, nnt in biefeit ßöcßftett nnb fdjmicrigften fragen 51t forfdjen nnb forfdjeub 51t einem befriebigenben 9ie= fultate gelangen §11 föitncu? Unb mann fönnte id) im beften $adc baju fommen? ©rft fpät: id) muß jebod) non meinem erfteu 23emußtfeiit an biefeS 9ie= fitltat feitneu, um mein Seben orbentlid) einrid)tcn 51t fönnctt. 3fcß feße ein, id) muß einen gnuerläffigeii Seßrcr ßaben. 200 fiitbe id) it)it ? Sie ©efdjidjte bet* alten uub neuen geit meift mir feinen folcßeu aitf: ad), bic Söeifeit ber Söelt fommett troß bes müßfamfteu gorfcßettS 51t feinen fefteit Sfefuftateu, ja, fie miber= füredjeu meifteuS eiitanber. Stein Söuttber, meint mau iit ber nenefteu $eit nor beit ßöcßfteit fragen fteßeit bleibt, rneiter oorjubringeit itid)t magt nnb befenitt: tuir miffeit eS uicßt uub mcrbeit es niemals miffen; ober meint matt mit Sdießfcße ruft: eS ift uidjtS maßr; ober mit |)artmaitit baS neruuuftlofe Stier beueibet, meif eS nufere ©eifteS= ttttb ©eeleuqualeit itid)t fcuiit. ©olleit and) mir oerjmeifeltt? 9leiit! 2öemt eS einen ßerfönlidjett ©djüpfer, einen ©ott gibt, fo muß er ttttS Mittel jttr fid)eren ©rfeitutuiS nuferer ©itb= beftimmuug att bie $aub gegeben fjabett. 9? utt, iit ber Sat attS bctt oielett ntöglidjeu Mitteln l)at er baS ber ßofitioen Offenbarung gemäßlt. Siefe Dffett= baruttg l)at iit ©ßriftuS beut ©efreujigteit, iit ©ßriftitS bcm ©otteSfoßu ißreit 2lbfcßluß gefunbeu. ©ßriftuS ift ber SHittelpunft uttfereS ganjen perföttlicßen, ja, ßeittjntage and) beS fokalen unb politifdjeu ScbeitS. 2Bir finb rußig; mir glauben au ben ©otteS-foßtt, ueßnteit feilte Seßrett, feilte ©ebote ttttb feine IpeiliguugSmittel an uub miffeit, baß mir auf bettt rechten 2Bege fittb uub tticßt feßlgcßeu fönnen, betttt ©ott fatttt rneber tänfcßen uod) getäufd)t mcrbeit. 2Bir feßett aber attcß ein, baß ber 2Beg ber pofitioeit Offenbarung, beS anftoritatioen 23eleßrettS für ttttS ade ant paffenbften ift. ©r paßt für baS Stinb uub für ben ©reis, er paßt für beit eiufacßfteu üdattn, mie für beit ©eleßrteu, melcßer ficß bttrd) eigene gorfcßttttg iit bie geoffeubarteit Seßrett immer nießr oertiefeu unb biefelbett immer adfeitiger er= feititett fattit. git ben meiftcu ßeuutniffen fontmett mir ja auf beut SBege ber Söeleßrtiug, unb nur be= treffS ber einigen Söaßrßeiteu fod bie 23eleßrung tticßt am ^laße, fod bie 23eleßritng nernunftmibrig feilt! $8ernunftmibrig? Söirb beim bie Sätigleit ber SSernititft attfgeßobeu? 9leitt! Sie Vernunft ßat guuäcßft bie Satfadje int allgemeinen 51t betoeifen uub banu flarsulegeit, bie Seßre, itnt melcße eS fid) ßanbelt, fei iit ber Offenbarung eutßalten. ©iitb biefe beibeit 33emeife gelungen, bann nerlangt eS meine Vernunft, baß id) bie Seßre als fiebere, als uiitriig--licße Söaßrßeit aitueßmeit muß; bie 2(ttitaßnte oer= meigent, ßieße neritituftmibrig ßaubelu. ©bettfb oerlaugt eS nufere Vernunft, baß mir ttttS au bie £mße ßalteit fodeit. §at tticßt ber ©otteS= foßit ‘petruS, ber feilte göttliche Söiirbe belaitute, 511m Reifen gemaeßt, auf bettt er feilte ®ird)e bauen mode?1 §at er ißnt tticßt bie ©cßliiffel feines ideicßeS oer= fprocßeu mit ber 2Mmacßt, adeS ju löfeit unb 51t biubeit?2 £>at er ißu uießt 511111 Ipirten feiner ganjen §erbe beftedt?3 Unb mie fpraeß ber §eilattb naeß feiner 2luferfteßung ttttb unmittelbar oor feiner £>immet= faßrt 51t ben Slßofteln? „9dir ift ade ©emalt ge= geben im $immel ttttb auf ©rben. Sarum geßt ßitt nttb leßrt ade SSölfer ttttb tauft fie im idamett beS 23aterS uub beS ©oßueS uub beS ^eiligen ©eifteS; nnb leßrt fie adeS ßalten, maS icß eud) befoßten ßabe; ttttb fiel), icß bin bei etteß ade Sage bis attS ©ube ber Söelt."4 ferner fprad) er bei berfelben ©elegeitßeit: „@eßt ßitt in bie ganje Söelt unb ßre= bigt baS ©oaugelittm adett ©efeßößfett. 2Ber ba glaubt unb fid) taufen läßt, ber mirb felig merbett; mer aber tticßt glaubt, ber mirb oerbamntt merbeit."5 9Jid)t maßr, bie 2öorte finb flar. 0, mie muffen mir bem ©otteSfoßu für biefe Slttorbuung baitfbar fein! ©eine Slpoftel unb ißre idacßfolger ßat er uns 51t ßeßrerit beftedt. ißetruS uub feine 9M)folger ßat ec ttitS sunt §irteit gegeben; er ttitb bie Slßoftel ßabett 001t ißnt bie SSodmacßt, 51t leßreu, 51t taufen unb bett Söidett ©otteS 51t oerütubeit; fie ßabett üott ißnt bie 23eüodutäcßtigititg, adeS 51t löfett unb 511 bittben, uub, meit fie feßmaeß fittb, mid er felbft bei ißiteit bleibeit bis junt (Sitte ber ja, Petrus 1 DJtattf). 16, 16 sqq. — 2 16, 19. - 3 Sol). 21, 15 sqq. - 4 SOtattt). 28, 18 qq. - 5 Wall 16, 15 sqq. mtd er jit einem Reifen madjeit, baß bic auf biefem Reffen gebaute ftirdje nie itbermunbeit tucrbeu föntte. SBetdje ©idjerljeit fjiemit für ttug! 3Sir bratt= d)eu ttttg nur au biefe firdje aitjufdjfiefjeit, fo finbeu mir iu iljr bie bode SEBafjrfjeit über nufere S3eftint= tnititg, bie bode Sfitfffäruttg über beit SBideu ©otteg t.tnb bie ÜDUttef, bie ttitg uotmeubig fiitb, um beut Söideu (SJotteS geittäf) febeit 51t fömteit. ©0 tjat eg ber ©of)it ©otteg augeorbitet. d) $ef)t berftef)eit mir bag 335ort „Poginem Smaug" uub „freie Smrfd)iutg". 3a, fotl eg beuit feine feftftefjeube 2öafjrf)cit geben? Uub meint eg eine fofd)e gibt, berfangt eg bemt uidbjt eine Vernunft, baf3 idj ifjr guftimme ttitb boit mir ade S3e()auptuugeii feritfjafte, mefdje mit if)r uidjt übereiitftimnteit; ber= fangt eg uidjt bie SSernmift, baf3 id) in meiner $or-fd)itug nie 51t Ütefuftaten gefangen biirfe, me(d)e jener geiuiffen äöafjrfjcit miberftreiteu mürben? Ober barf metite $oi:Kf)»Il9 SU fofdjen üiefitftaten fomtncit? SBärcit fofdje Dtefuftate uid)t ein Irrtum? Uub beit Irrtum biirfte id) nid)t bermerfeit? Uub biefe 9?ot= mettbigfeit, beit Irrtum 51t bermerfeit, märe ein |>im beruig ber freien ^orfdjuttg? 3ft eg uidjt biefntef)r ein |)ilfgntittef, baff meine gorfdjitug beit 28eg eim fjafte, ber §ur 2Saf)rf)eit fiif)rt uub uid)t auf 2tbmege gerate? ©djfttfj. 2£ir fönttcit fc^fiefseit. — ©efiebte iit ©Ijrifto, bfeibeu ©ie getreu 3eftt, bettt febenbigett ©otte, faffeit ©ie firf) bitrd) gfäugettbe 91ebeitgarteit boit ber Um mögfidjfeit ber SBituber, bont ®ogmen5maitg uub boit ber ^reibjeit ber f^orfc^ung itid)t maufeitb, int ©fau= beit irremadfjett! $egf)afb begeben ©ie ficf) nid)t frei= miffig in ©faubeuggefafjren! SBariint fefeit ©ie bemt Söiicfjer, mefdje beit ©tauben abfid)t(id) befämpfeit ? SBariint Ctafteit ©ie Seitungen, bie bag ©fjrifteutum ltntermitfjfen? .fjabeit ©ie aug ber fatf)ofifd)en üfpofogetif, ®ogmatif, SOtoraf mtb ©efdjidjte geitiigeube ßenntitiffe, um bie 3rr= tiimer uub ^äffdiitugeit erfeititeit 31t föititeit? ©g ift bieg nid)t ntögfid). 2fffo fort mit fofdjeu 23iidjerit, fort mit fofd)eit 3eitunggbfättern, mefd)e ^f)reit 3Ser= ftanb unter ber iWtagfe ber 2öaf)rljeit mit Qrrtiimerit aitfitden, iit 3f)rem ^erjeit ^^etfeC aitregeit mtb gemaftige ©eefenfäiitpfe oeraitfaffeit! äöeuit fid) 51t einer fofdjeit gfaitbeiigfeitibfid)en £eftiire nod) bag £efen fcfjfitßfriger Stomaite gefedt mtb ©ie mit gfanbengfofeit, biedeid)t and) fitteulofen 9Jteufdjett oerfebren, fo merbeit iit 3[)iteit bie gefäfjr= fid)fteit £cibciifd)aftcu gemerft, eg fommt 51111t t»er= boteneu ©eituffe ber böfeit Sitft, bag ©ebet mirb uuterfaffeit, ber ©ouutag uidjt tnefjr gezeitigt, bag £idjt ber ©nabe ©otteg erfifcf)t, ©ie merbeit im ©faubeit uub im ©faitbeitgfebeii gfcidjgiiftig, uad)= fäffig, ja, bemfefbeit bafb feiubfefig gefilmt uub bie ©efaf)r, bag ©faitbeugfebeit auf^ugebeit, beit ©faubeit 51t bermerfeit, ift bor ber 2mr. Söag mirb ge= fd)ef)ett? £)f benfeit ©ie au beit Xob, ait bag ©eridjt, ait bie ©migfeit! SDeitfeu ©ie au beit @otteg= fof)tt! Sfineit. £aibadj ant 9tanteu=3efm3efte, beit 17. 3äititer 1909. f Jlntontus ^ouaDCittura giirftbijdjof. gafteitiitnitbat fiir bic ?ai(mrf)cr 2>iiijefe. ©eitefjtntgtmg bež 9lpoftü(ijd)en ©tu Ijtež I. . 1). tnge, nu kiten jtuar nur einmalige .Sättigung, ttodj ju iltittag ber (ßcituß non jflcifdj|jjei|cn erlaubt iß: 1. Slße übrigen Stage ber oierjigtägigeit e5afteit= jeit, ausgenommen bie Sonntage. 2. Die 9)iittioodje ber Slboentjeit. III. SXbßittenjtaije, b. Ij. Cage, an betten ber (öfttitß non JSleifdjrpeifcn uerlioteu, bie mehrmalige Sättigung jebodj erlaubt iß: Sitte übrigen Freitage beS gatjreS. IV. 3Ut bett oben (I uitb III) genannten Jttß-tageit iß jebodj ber ikifdjgcttnß ertaubt: 1. gitr bie gaitje Diösefe, jo oft ein gebotener firdjtidjer geiertag auf einen ber fritfjer genannten Stbftincustage faßt. 2. gitr eittjetue Orte, tueitu baS geft beS ßirdjcnpatronS feiertidj begangen uitb fo oft bafetbft ein gatjrmarft abgetjatten tuirb. (58iete Pfarren be= ftetjen aitS mehreren oou einauber entfernten Orten: ba gitt bie DiSpettfe nicht für bie gaitje Pfarre, foubertt nur für jette Orte, au bettcit beS SDtarfteS tnegett baS 3iMainntenftröuten oou SDiettfdjen ftattfiubet.) 3. giir einzelne fJSerfoneu: Der ©eitufj oou gteifdjfpeifen ift ertaubt ait aßen Dagett beS $at)reS beit Strbeiteru itt beit S3erg= locrfett ttttb gabrifeit, beit (£ifenbatjn=®oubufteuren, beit 5Reifeitbeit, bie auf beit Satjuftatiouen fpeifett tttttffen; beitjettigen, toetdje fid) jur £erfteßitug ber ©efuubtjeit itt S3äbertt auftjalten, mit ifjrett Singe* hörigen ttub itjrcr Dienerfdjaft; beitjentgeit, toetdje in ©aftfjäitferu itjre ®oft itetjmeit ntüffett, uitb toetdje oou anbereu abhängig fidj gafteitfpeifeit nicht oer* fchaffett löttiteit. V. S(tt alten gaft= ttttb Stbftineujtageu ift nicht ttttr ber ©ebrattdj oou Sdjmats, foubertt attdj oou Dierfett jur Bereitung oou gafteufpeifett ertaubt. VI. Stit gafttagen fotoie au So tut* tagen tu ä h r e tt b ber oier§igtägigeit g a ft e tt = jeit ift ber ®ettufj oon gijdj* ttttb gteifdjfpeifeit bei einer ttttb berfetbeit SJtatjtjeit uidjt ertaubt. 9BaS baS Siadjtmatjl ber junt Deite bispen* fierteu gafttage aubetangt, fo bitte ttttb toiiitfdje id), baf? matt beim fetbeu gteifd) nicht geuiefje, bod) geftatte id) ber bisherigen ©elooljutjeit getttäfj beit ©cunf} oou gteifchfpeifeit beim ‘Jiadjteffeit; attSge= ltontineit fittb bie ißriefter, betten eS attdj nicht ertaubt ift beim SRadjtmafjt gteifdjfuppe 51t genießen. Stße biejeuigeit, bie fich ber gemährten Siadjfidjten bebietten toerbett, ermatjue idj jum ©rfape bafiir gute Sßcrfe ^u oerridjtett, j. 58. fünfmal baS „SBater Uttfer" uitb „®egritfjeft feift bu SCIiaria" bett fünf Söititbeu ©fjrifti 51t ©tjreit ju beten ober bett Stritten ein reidjtidjereS Sttmofeu jtt fpettbett. Die e r r e tt Pfarrer ttub S3 e i d) t ü ä t e r fittb ermächtiget, itt eitt5etttett gäßett einer loirftidjeit Stotioeubigfeit noch toeitergeljeube DiS* pettfeu oont Verbote beS gteijdjgeituffeS jit erteilen, aber nicht auf länger atS für eitt gatjr. Ser eine bteibeitbc DiSpettfe 51t bebitrfen gtaubt, tjat fich bieSfaßS att baS fiirftbifdjöftidje Orbittariat jtt loettbett. f JUttoutus ^onaDcntura giirftbifdjof. Anton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v V Kristusu ljubljeni verniki ljubljanske škofije! Dosedaj sem v svojih pastirskih listih do Vas branil temelje svete vere zoper razne napade. Posebno obširno sem to storil lani. Pokazal sem Vam, kako napačni, krivi in nedokazani so nauki naših svobodomiselcev, ki hočejo z njimi podreti in razrušiti starodavno poslopje sv. katoliške vere. Letos sem si pa izbral ono nam najbolj drago in sladko skrivnost naše svete vere, nad katero se siromašni in zaslepljeni svobo-domiselci najbolj izpotikajo in jo nad vse sovražijo. Lahko uganete, katero skrivne st mislim: skrivnost sv. Rešnjega Telesa. Da o njej izpregovorim, me nagiba ne samo hudobija svobodom:selnih izdajavcev, ampak tudi Vaša gorečnost, Vaša ljubezen do te svete skrivnosti, katero kažete ob urah ponočnega, nedeljskega in celodnevnega če-ščenja in pa z vedno pogostejšim pristopanjem k mizi Gospodovi. Govoriti pa hočem o treh točkah, namreč I. o svetem Rešnjem Telesu sploh, II. o svetem obhajilu in III. o pogostem svetem obhajilu. Prosim Vas, da prav pazljivo poslušate in dobro premislite vse vzvišene resnice, katere Vam bom sedaj razlagal. Gospodu našem Jezusu Kristusu! I. O sv. Rešnjem Telesu sploh. Mi verujemo v presveto Rešnje Telo. Kaj se to pravi? To se pravi: „Mi verujemo, da je pod podobo kruha pričujoče pravo Telo Jezusovo In pod podobo vina prava Kri Njegova.“ Ta resnica je največja skrivnost naše svete vere. S svojimi naravnimi močmi je ne moremo dokazati, saj nam naši čuti, vid, tip, okus, ne kažejo Telesa in Krvi Gospodove, ampak edino le podobi kruha in vina; zato bi sodili, da je pred nami kruh in vino. In vendar vkljub temu zahteva Cerkev od nas, naj verujemo, da pod tema podobama ni kruh, ne vino, ampak pravo Telo in prava Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ta zahteva je pač težka; naš razum hoče zanesljivih, nepobitnih dokazov; le tedaj se bo podvrgel in veroval globoko skrivnost, akoravno čuti drugače izpričujejo. Takih dokazov zahtevamo, ker naša vera mora biti razumna. In zares, dokazov za našo vero nam ne manjka. Prav prepričani bomo o popolni resničnosti te skrivnosti, ako pogledamo nauk Cerkve, besede Jezusove in želje našega srca. 1. Nauk Cerkve. Sveta katoliška Cerkev je nauk o presvetem Rešnjem Telesu vedno in nepretrgoma oznanjevala, branila in verovala. Le poglejmo nekoliko dokazov v teku devetnajstih stoletij. Dokaz te vere so spisi cerkvenih očetov in učenikov, od prvih časov do današnjega dneva. Sv. Ignacij, naslednik sv. Petra v Antiohiji, ki je umrl 1. 107., piše o krivovercih svojega časa, da se zdržujejo sv. Rešnjega Telesa, „ker nočejo priznati, da je tukaj Telo našega Gospoda, ono Telo, ki je za naše grehe trpelo in ki ga je Oče v svoji ljubezni od smrti obudil.“ Sv. Justin, modroslovec, duhovnik in mučenik, je živel v prvi polovici drugega stoletja. Branil je katoliško Cerkev zoper rimske preganjavce. V tej obrambi pripoveduje, kaj kristjani pri svojih shodih delajo. Poroča, da dijakoni dele kruh in vino, ter trdi: „to hrano imenujemo evharistijo in je ne prejemamo kot navadno hrano in navadno pijačo; ampak kakor je Jezus Kristus v naše odrešenje nase vzel meso in kri, tako tudi verujemo, da je ta v Njegovem imenu blagoslovljena hrana meso in kri včlovečenega Jezusa.“ Škof in mučenik Irenej, učenec sv. Polikarpa, ki je do konca drugega stoletja živel na Francoskem, kamor je prišel iz Azije, piše: „Kako bi se moglo trditi, da naše meso ne bode kdaj vstalo, ko se vendar hrani z mesom in krvjo našega Zveličarja?“ Tertulijan v tretjem stoletju piše: „naše meso se hrani po Telesu in po Krvi Kristusovi, da raste po božanstvu dušno življenje.“ Naj govori še imenitni patriarh Krizostom iz četrtega stoletja; on piše: „ker je Kristus rekel: to je moje Telo, ne smemo vere zadrževati. Mnogi govore: ko bi le mogel gledati Zveličarja v enakem človeškem Telesu, kakor ga je imel na zemlji! Jaz Vam pa rečem, da ga zares gledate, da se ga dotikujete, da ga sprejemate v svoja srca, da ga uživate.“ Enako jasno, razumljivo in določno uče vsi sv. očetje in drugi učitelji skozi vsa sto- letja do današnjega dneva. Naj imenujem sve-tega Tomaža Akvinskega iz trinajstega stoletja, ki nam je zapustil prekrasne slavospeve na sv. Zakrament, in sv. Alfonza iz osemnajstega stoletja, od katerega imamo tako pre-srčna premišljevanja za obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa. Vero katoliške Cerkve vseh časov nam izpričujejo tudi krasne hiše božje in božja služba v njih. Kdo je zidal prelepe cerkve in jih napolnil z umetninami, kakor jih vidimo po vsem svetu iz novih in iz najstarejših časov? Ali ne vera naših očetov, dedov in pradedov, ki so hoteli svojemu Bogu pripraviti primerno stanovanje? In odkod ime hiša božja? Isto nam izpričuje božja služba in vse, kar se rabi zanjo in pri njej: tabernakelj, ki mora biti posebno skrbno napravljen in pripravljen; od škofa posvečeni oltar za sveto daritev; blagoslovljene mašne obleke, ki se rabijo edino pri svetih opravilih; svete posode iz zlata in srebra, katerih se sme dotikati le blagoslovljena roka duhovnikova; sveče med sveto daritvijo, večna luč pred tabernakljem, toliko poklekovanj pri povzdigovanju in za njim, besede duhovnove pri svetem obhajilu: „Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj obvaruje tvojo dušo v večno življenje!“; verniki, ki med sv. mašo pobožno kleče, praznik sv. Rešnjega Telesa, slovesne procesije, celodnevno češčenje: ali vsi ti obredi ne dokazujejo vere svete Cerkve v resnično priču-jočnost Jezusovo pod podobo kruha ? Za dokaz te vere se moremo sklicavati tudi na krivoverce prvih tisoč let. V teh letih je nastopilo mnogo krivovercev, ki so pokvarili prave nauke Kristusove in so se zato odtrgali od rimske Cerkve. Toda vse te nove vere so ohranile nauk o sv. Rešnjem Telesu, nobena se ni drznila tajiti ga. Posebno imenitna je iztočna Cerkev. V devetem stoletju se je šiloma odtrgala od rimske. Na čelu razkola je bil carigrajski patriarh Focij. Da bi svoj korak opravičil, je rimski Cerkvi vse mogoče očital: toda vere v presveto Rešnje Telo se ni dotaknil. To vero izpričuje iztočna cerkev še dandanes in jo je navdušeno branila zoper razne krive učitelje, ki so jo zavrgli in so poizkusili tudi iztočno cerkev zase pridobiti. Vero katoliške Cerkve izpričujejo tudi razni cerkveni zbori. Deset stoletij vere v presveto Rešnje Telo ni nikdo motil. Sele v enajstem stoletju nastopi Berengar zoper ta nauk. Pohujšanje je bilo silno; zašumelo je po vsem katoliškem svetu. Sklicalo se je enajst pokrajinskih cerkvenih zborov, ki so krivi nauk obsodili z veliko nevoljo in v zadoščenje za to hudobijo se je vpeljala navada, da se po posvečenju svete hostije in keliha oboje povzdigne, med povzd:govanjem pa verniki klečeč na kolenih molijo Kristusa, ki je po posvečenju pričujoč v podobah kruha in vina. In ko so zopet v 16. stoletju krivoverci tajili nauk o presv. Rešnjem Telesu, se je v Trident na Tirolskem sklical vesoljni cerkveni zbor, na katerem je sveta Cerkev, nezmotljiva varihinja resnice, nauk zopet slovesno določila, oznanila in iz Cerkve izobčila vsakega, ki bi ga tajil. Ako samo to premislimo, namreč nauk sv. Cerkve skozi vsa stoletja, ali ne bomo nekako veselega in hvaležnega srca povzdignili rok proti sveti hostiji in iz dna duše govorili: verujem! Verujem v pričujočnost Jezusovo in s to vero se pridružimo nauku svete Cerkve skozi 19 stoletij! V to verujem z vsemi pravimi kristjani, z vsemi velikimi in svetimi možmi, ki so kdaj živeli, s svetim Avguštinom, Krizostomom, Bernardom, Tomažem, Bonaventuro, Alfonzom, Frančiškom Šaleškim, z vsemi svetniki in svetnicami božjimi! 2. Besede Jezusove. Toda, od koga pa ima sveta Cerkev ta nauk? Odgovorim: od samega Gospoda Jezusa Kristusa in Njegovih apostolov. Le poglejmo dotične dogodke. Leto pred svojo smrtjo je Kristus nasitil pet tisoč ljudi s peterimi hlebi in nekoliko ribami. Po čudežuje šel v Kafarnavm. Ljudstvo, razveseljeno po toliki dobroti, Ga je iskalo in Ga našlo drugega dne v Kafarnavmu. Kristus ljudi pokara, rekoč: „Iščete me, ne ker ste videli čudeže, temuč ker ste jedli od kruha in bili nasiteni. Delajte ne za jed, katera mine, ampak za jed, katera ostane v večno življenje in katero Vam bo Sin človekov dal.“1 Ozirajoč se na čudež s kruhi, je Kristus začel govoriti o novi jedi, katero jim bo dal. In katera je ta jed? čujte samega Gospoda, ki prav slovesno tako le govori, kakor nam poroča sv. apostol Janez: „Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so umrli. Ta je kruh, ki pride z nebes, da ne umrje, kdor od njega jč. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Ako kdo jč od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.“2 Te besede so jasne: Kristus obljubi, da bo dal novo jed in ta jed je Njegovo Telo, ki ga bo dal za življenje sveta. Judje so to prav po besedi razumeli, zato „so se prepirali med seboj, rekoč: Kako nam more ta dati v jed svoje meso?“3 Kaj pa Gospod na to odgovori? Ali morda svoje besede prekliče, ali jih drugače razloži? Ne, ampak še bolj jih razjasni in potrdi, veleč: „Resnično, resnično Vam povem: ako ne bote jedli mesa Sinu človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.“4 Kajne, besede so jasne? Poslušavci so jih dobro razumeli. Vedeti pa niso mogli, kako nam bo Gospod dal v hrano svoje meso in svojo kri. To bi morali Njemu prepustiti in pa verovati, da bo že On, ki je Sin živega Boga, vse prav in dostojno uredil. Toda celo 1 Jan. 6, 26, 27. — 2 Jan. 6, 24-52. - 3 Ibid. 6, 53 - * Ibid 6, 54-57. mnogi učenci tega niso storili, marveč so govorili: „To govorjenje je trdo in kdo ga more poslušati ?“1 Ali je Gospod sedaj preklical, kar je govoril, ko so mrmrali ne le judje, ampak celo mnogi učenci Njegovi? Ne, ampak je nevernike pokaral, kar nam sv. Janez tako-le pripoveduje: „Ker je pa Jezus sam pri sebi vedel, da zavoljo tega Njegovi učenci godrnjajo, jim je rekel: to Vas pohujša? Kaj tedaj, ko boste videli Sinu človekovega iti gor, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja, meso nič ne pomaga. Moje besede so duh in življenje. So pa eni med nami, ki ne verujejo . . . zato sem Vam rekel, da nihče ne more priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.“ Glejte, kako je Kristus svojo obljubo zatrjeval in pokaral one, ki niso hoteli verovati. Kaj pa sedaj? Sv. Janez piše dalje: „Odsihmal je veliko učencev odstopilo in niso več z njim hodili.“2 Učenci torej in to mnogi zapuščajo Gospoda. Kaj bo, ako ga zapuste vsi? Tedaj bi bilo Njegovo delo uničeno. Moida bo vsaj sedaj Gospod preklical, ali drugače razložil svoje besede, če jih morda vznevoljeni učenci niso prav razumeli. Ne, On tega ne stori; ampak obrne se celo do svojih apostolov in jih vpraša: „Hočete li oditi tudi vi?“3 Nevarno vprašanje! Kaj pa, ko bi odšli tudi apostoli? Nič ne dč, Kristus ničesar ne prekliče. In kaj store apostoli? „Simon Peter Mu je tedaj odgovoril: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji.“4 O, pravega odgovora iz globočine žive vere! Tako je prav; tudi mi se pridružimo sv. Petru in apostolom. Kar je pa Gospod o tej Veliki noči obljubil, je izpolnil o Veliki noči leto dni pozneje. Dogodek Vam je znan. Prišel je velikonočni čas, in sicer oni preimenitni čas, o katerem 1 Ibid. 6, 61, - 2 Ibid. 6, 67. - 3 ibid. 6, 68. - < Ibid. 6, 69, 70. je bilo od vekomaj določeno, da Kristus umrje na križu in odreši človeški rod. V četrtek zvečer, ravno pred smrtjo, je z apostoli jedel velikonočno Jagnje; umil jim je noge, sedel k mizi iz ljubezni do Boga in do nas, ves zamaknjen je vzel kruh v svoje roke, ga posvetil, dal apostolom in rekel: vzemite in jejte, to je moje telo ... Potem je vzel v roke kelih z vinom, ga tudi posvetil, dal apostolom in rekel: vzemite in pijte, to je moja kri nove zaveze . . ., to storite meni v spomin. Tako nam pripovedujejo trije evangelisti.1 Predragi v Kristusu, ali niso to zopet jasne besede? Z besedami: „to je moje telo“ je izpremenil kruh v svoje Telo in z besedami „to je moja kri“ je izpremenil vino v svojo Kri. Drugače se te besede ne morejo razumeti. In zares, dobesedno so jih razumeli apostoli, dobesedno vsi kristjani vseh časov. Ne, niso rekli z judi: „to je trd govor“, ampak v živi veri so zaklicali s Petrom: „verujemo, saj si Ti Kristus, Sin božji, torej vsemogočni Bog, ki si z Očetom in Sv. Duhom iz nič ustvaril nebo in zemljo, in zato verujemo, da moreš to, kar že je, izpremeniti v kaj drugega, izpremeniti torej kruh in vino v svoje Telo in v svojo Kri.“ Ko bi se mi v veri motili, morali bi trditi, da je Gospod sam zakrivil našo zmoto. Saj je vedel, da Ga bodo dobesedno razumeli ne le Njegovi apostoli, ampak vsi, ki bodo kdaj Vanj verovali, in sicer najbolj trdno in neomahljivo ravno oni, ki bodo Njega najbolj ljubili, se Zanj žrtvovali, da, celo umrli. Ako bi bilo to dobesedno razumevanje napačno, moral bi bil On besede koj popraviti in v pravem pomenu razložiti. Ker pa tega ni storil, moramo trditi, da edino resnična je dobesedna razlaga. Zato mi verujemo. Temelj naše vere je pa resnica, da je Kristus Sin živega Boga, včlovečeni Bog. Pomisli, ko bi kak navaden človek predte stopil in trdil, da bo kruh in vino izpremenil v svoje meso in v svojo kri in da je od vere na te besede in od uživa- 1 Mat. 26, 26, id.; Luk. 28, 19, id.; Mark. 14, 22, id. nja te hrane odvisno večno življenje, s kakim studom in gnusom bi se Ti obrnil proč od njega, ki se iz Tebe tako norčuje! In vendar trditev, ki bi bila samaposebi smešna in neumna, ta trditev se veruje po vsem svetu, verujejo jo milijoni ljudi vseh narodov, vseh stanov, verujejo prvi učenjaki vseh stoletij od početka do današnjega dneva. Ali je to mogoče? Da, še več, ta vera je središče verskega življenja toliko milijonov najboljših ljudi, duša katoliške svetovne Cerkve in mati največjih ljudi, največjih svetnikov! Vprašam te, je li mogla priti ta resnica iz ust človeka? Ne, ni mogoče! Zato moramo trditi, da prihaja od Boga. Pred nekoliko leti je v Lüttichu mlad, izobražen in strogo veren mož prišel v družbo nevernih svobodomiselcev, ki so ga začeli zbadati. Med drugimi ugovori in očitanji so mu tudi rekli: „Kako bi mogel razumen človek verovati, da je v koščku kruha pričujoč Bog, največje bitje? Kako je to mogoče? Kako bi si mogel pameten človek to razložiti?“ Mladi mož mirno in odločno odgovori: „Ko mi odbije zadnja ura, upam, da bom zveličan in pridem v nebesa, toda ne skozi vrata, na katerih je zapisano: „Kako je to mogoče“, ampak skozi vrata, na katerih je .zapisano: „Verujem, kar je Bog razodel“. Ako hočete izpodbiti resničnost katoliške vere, morate najpoprej dokazati, da Kristus ni prišel na svet, da On ni pravi Bog, da ni delal čudežev, da ni od mrtvih vstal in da tega nauka ni popolnoma jasno izgovoril.“ Zasmehovavci so nato obmolknili. 3. Želje našega srca. Mi torej dobro vemo, da je pod podobo kruha sam Jezus med nami: saj imamo ta nauk iz ust Boga samega. Akoravno te vere ne podpirajo naši čuti, nam vendarle ni težka, saj ustreza neugasljivim željam našega srca. O tej trditvi se prav lahko prepričamo. V dnu srca nosimo globoko zarisano prepričanje, da je nekdo nad nami, ki nas vodi in poseza v naše življenje. Tega prepričanja ni mogoče iz srca izbrisati. Ko pridejo bridke ure bolečin, izkušnjav, zapuščenosti, obupnosti, se roke nehote dvigajo kvišku k Onemu, ki edini more pomagati, potolažiti. Da, kraj želimo imeti, kjer bi našli svojega Boga, Mu odkrili svoje srce in Ga prosili pomoči. Vemo, da je Bog povsod pričujoč, da je ves svet hiša božja. To nas že potolaži; vernemu človeku je to čvrsta opora v viharnih dneh zemeljskega življenja. Vendar pa ta vera še ne zadostuje nam, ki smo navezani na čutila. V temnih dneh hrepenimo po kraju, kjer je Bog posebno blizu, kjer se na poseben način razodeva, da ga moremo nekako videti, čutiti, z Njim govoriti. To potrjuje zgodovina. Lep je bil raj, kjer sta prebivala prva dva človeka : toda vsa lepota in prijetnost ne bi bila zadostovala za popolno srečo, ako bi se v raju ne bil razodeval Bog na poseben način, in bi ne bil nekako vidno z njima občeval. Šele posebna pričujočnost božja je prve starše popolnoma osrečila. Kar pride greh in pokonča to neizrekljivo srečo. Po kazni za greh se Bog nekako umakne, ljudje so nekako bolj sami sebi pripuščeni, Oh, kako so zdihovali po Bogu, zdihovali po kraju, kjer bi ga našli! Kajn in Abel zažigata darove, da bi si naklonila milostno pričujočnost božjo. Tudi Noe je daroval in o sv. očakih čitamo, da so darovali posebno na onih krajih, o katerih so mislili, da biva tam Bog na poseben način in so zato ti kraji posebno sveti. Saj vemo, kako je zaklical očak Jakob: „Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz nisem vedel! In prestrašen je rekel: Kako strašan je ta kraj! Tukaj ni drugega kakor hiša božja in vrata nebeška.“1 To potrebo so čutili tudi poganski narodi. Boga so hoteli imeti blizu sebe, zato so si napravili podobe malikov, postavili oltarje, sezidali templje. To so bili sicer krivi bogovi, vendar pa izpričujejo željo človeške narave, ki hoče Boga imeti blizu sebe. > 1. Maj, 28, lč, 17. Pri Izraelcih je tej želji Bog nekoliko ustregel. Zapovedal je napraviti šotor, pozneje krasen tempelj! V njem je bil poseben, od vseh drugih prostorov odločen del, kjer se je Bog na poseben način razodeval. Znak posebne pričujočnosti božje na tem kraju je bil temen oblak nad skrinjo zaveze. Saj je sam rekel: „Svoj šotor bom postavil med Vami in moja duša Vas ne bo zavrgla. Med Vami bom prebival, in bom Vaš Bog, Vi pa boste moje ljudstvo.“1 Ves razveseljen je v imenu ljudstva zaklical Mojzes: „Ni ga drugega ljudstva tako velikega, ki bi imelo bogove tako blizu, kakor je naš Bog pri vseh naših molitvah.“2 In ko je bil v Jeruzalemu sezidan tempelj, je ljudstvo potovalo na ta kraj, da se tukaj pokloni svojemu Bogu, Ga moli in prosi in poveličuje in Mu prinaša daritve. In ko je radi njihove nehvaležnosti Bog pripustil, da so Babilonci tempelj razdrli in ljudstvo odpeljali v sužnost, kako je ljudstvo čutilo, da je zapuščeno, nesrečno! Jokali so ob rekah babilonskih in pri molitvah so se obračali proti kraju, kjer je bil njihov tempelj, v templju pa njihov Bog in tolažnik. Vendar pa ta pričujočnost še ni umirila želj njihovega srca. Kako so hrepeneli, da bi Bog zopet med njimi hodil in se jim osebno razodeval. Vsi pravični so milo zdihovali rekoč: „Rosite Ga nebesa in dežujte Ga oblaki pravičnega ; odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja.“3 In glej, v novem zakonu je Bog izpolnil to srčno željo človeškega rodu. Ko so se izpolnili časi, kakor jih je Previdnost božja določila, pride sam Bog na svet, On postane človek, postane naš brat in prebiva med nami osebno. Vemo, kako so se Ga ljudje oklepali, kako so se za njim gnetli, celo v puščavo so mu sledili in Ga po več dni poslušali; tolažil je žalostne, poučeval nevedne, ozdravljal bolnike, blagoslavljal otroke. Ko je dovršil svojo nalogo na zemlji in izpolnil voljo nebeškega Očeta, je moral nazaj v nebesa. Kaj pa sedaj? Ali naj rodovi za njim ostanejo zapuščeni, brez pomoči? Ali naj se jim odtegne posebna pričujočnost božja? Odrešenje bi jim malo koristilo, po Bogu bi vedno zdihovali. Ne, dragi Zveličar nas ni hotel zapustiti; vzkliknil je: „Glej, z Vami sem do konca sveta!“1 O tolažilne besede! Pa kako bo ostal z nami? Pri zadnji večerji je postavil presveto Rešnje Telo pod podobama kruha in vina in dal apostolom ter njihovim naslednikom oblast izpreminjevati kruh v Njegovo Telo in vino v Njegovo Kri. O presrečne iznajdbe modrosti in ljubezni božje! Sedaj vem, kje je moj Bog! V tabernaklju prebiva noč in dan. Blizu nam je kakor oče svojim otrokom. Mi moremo iti k Njemu, predenj poklekniti, izliti pred Njim svoje brid-kostno srce in Mu potožiti vse, kar nas stiska in tare in peče. Le zaupno hitimo k Njemu, saj nas On tam čaka z vso ljubeznijo in usmiljenostjo in veledušnostjo Svojega srca! II. Sveto obhajilo. Opravičena je torej in nepobitno dokazana naša,vera v presveto Rešnje Telo. Kristus živi med nami osebno. Kjerkoli so verniki, On je med njimi, On, kot Bog in človek, On, živi Jezus. Zakaj pa je pričujoč ravno pod podobama kruha in vina? pod podobo hrane? Ta podoba hrane nam oznanja novo stran neizmerne ljubezni Jezusove. On hoče biti hrana našim dušam, telesno in osebno hoče priti v naša srca, zediniti se z nami v najsvetejši ljubezni. Ali smemo to verovati? Je li to mogoče? Dobro trdi neki svetnik: lahko verujem, da je Jezus povsod pričujoč, saj je vsemogočen; da pa hoče biti moja dušna hrana, ne bi mogel verovati, ko bi ne bil On sam tega tako jasno povedal, da noben dvom ni mogoč. In zares, saj je pri zadnji večerji rekel: „Vzemite in jejte, vzemite in pijte. Pri obljubi pa je po- > 3. Maj, 26, 11, 12. — 2 5. Moj. 4, 7. - 3 \z. 45, 8. 1 Mat. 28, 20. hovno zatrjeval, da je Njegovo Telo res jed in Njegova kii res pijača in da bo le oni imel življenje, ki uživa Njegovo meso in pije Njegovo kri. O tej nebeški hrani torej ne moremo dvomiti. Ker se pa nas tiče, zato se moramo bolj natanko poučiti o potrebi, o koristi in o pripravi za to hrano. I. Potreba sv. obhajila. Najprej se vprašajmo, da li nam je sv. obhajilo potrebno? Odgovorimo, da nam za zveličanje ni tako neobhodno potrebno, kakor sveti krst in po smrtnem grehu sveta pokora. Ta dva sveta zakramenta dajeta življenje posvečujoče milosti božje, brez katerega bi nam bila nebesa zaprta. S to milostjo je pa tudi združena pravica do onih dejanskih milosti, ki so potrebne, da bi krščenec mogel ostati otrok božji, da bi se spokornik mogel obvarovati povratka v smrtne grehe in bi se torej oba mogla zveličati. Toda izkušnja kaže in sveta Cerkev uči, da bi bilo to jako težko in v posebnih nevarnostih skoraj^ nemogoče; nemogoče posebno tedaj, kadar so zunanja zapeljevanja silna in kadar se v človeku oglašajo neukročene strasti, med katerimi je poželjivost najhujša. V tem boju bi v človeku pojemale življenjske moči, bi se zmanjševala odporna moč, in bi podlegel. Zoper to nevarnost imamo po dobroti Jezusovi zakrament svetega Rešnjega Telesa, imamo sveto obhajilo. Sveto obhajilo se nam daje v podobi hrane v znak, da je sveto obhajilo duši, kar je hrana telesu. Hrana pa ohranjuje življenje in nadomešča moči, izgubljene pri delu in naporu. Videli bomo, da ima sveto obhajilo ravno ta namen, da nam ohranjuje življenje milosti božje in povrača v borbi izgubljene moči. Ako torej samega sebe ljubiš, ako resno želiš, da se ne pogubiš, ampak zveličaš, moral boš pritrditi, da ti je sveto obhajilo, akoravno ne neobhodno, vendar pa silno potrebno. Ko bi sveto obhajilo zanemaril, bi zanemaril najbolj izdatno pomoč, da si ohraniš dušno življenje, ohraniš posvečujočo milost božjo. Ti bi bil sam svoj sovražnik in sam vzrok, da skoraj gotovo padeš in se izgubiš. Bog ni dolžan dati Ti izrednih milosti in izredne pomoči, ker lahkomiselno zanemarjaš navadno pomoč, ki Ti jo ponuja, namreč sveto obhajilo. Da se pa ne zanemariš, Ti je Jezus v svoji ljubezni sveto obhajilo zapovedal, in sicer sam pa po sveti Cerkvi. Kaj je pa rekel Gospod, ko nam je to sveto, nebeško, angelsko hrano obljubil? Znane so Ti njegove izredno slovesne besede: „Resnično, resnično Vam povem; ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.“1 Jasno je, Jezus je slovesno povedal, da življenja v sebi nima, kdor ne uživa te hrane, kdor ne uživa samega Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ako torej ne bi hodil k svetemu obhajilu, ne bi mogel dolgo ostati v milosti božji, ker prehude so izkušnjave, prehuda je naša poželjivost in prevelika naša slabost! S temi slovesnimi besedami je Gospod sveto obhajilo zapovedal. Kot zapoved razlaga sveta Cerkev tudi besede Gospodove ob času, ko je sveti Zakrament ustanovil. Rekel je: „To storite v moj spomin!“2 Te besede zadenejo duhovnike in vernike. Duhovniki naj svete skrivnosti vrše, darujejo, zauživajo in dele, verniki pa naj jih iz njihovih rok prejemajo. Dolžni smo torej prejemati sveto obhajilo, Gospod je to zapovedal v našo korist. Ali Ga ne bodemo prav radi ubogali? Saj je ta zapoved zapoved ljubezni, doma v očetovski skrbi za nas, za naše zveličanje. Ako je ne bi izpolnjeval, bi pokazal, da v svoji nerazumljivi lahkoumnosti ne maraš ne za Jezusa, ne za Njegovo ljubezen in dobroto, pa tudi ne za svojo srečno večnost. Kajne, to bi bilo kaj neumno, skrajno nespametno! 1 Jan. 6, E4. — 2 Luk. 22, 19. Sedaj pa se vprašajmo, kolikokrat pa smo dolžni prejemati sveto obhajilo? Števila in časa nam Gospod ni zapovedal. Vendar pa moreš sam sklepati, da gotovo večkrat, ker je sveto obhajilo dušna hrana. Saj tudi telesno hrano uživaš večkrat; če je ne bi užival, bi telo opešalo, umrlo. Torej gotovo je, da moraš iti k svetemu obhajilu večkrat v življenju. Toda kdaj? Gotovo ob smrtni uri, tako se razlaga Gospodova zapoved. Ob smrtni uri se gre za večno zveličanje; strah in groza, ako v tem času, ko greš v večnost, ne bi imel življenja v sebi; o strah in groza in skrajnja neumnost, ako v tem usodepolnem času ne bi hotel svetega obhajila, ki je vendar najboljše sredstvo, da si ohraniš življenje milosti in ga ne izgubiš. Grešil bi smrtno zoper ljubezen do samega sebe. Samo ob smrtni uri ni dovolj; saj moraš hrano vendar večkrat uživati, da ne omagaš na potu. Torej kolikokrat? Mislil bi, da boš to hrano užival rad, pogosto! Saj bi tako zahtevala lastna ljubezen. Toda kako je svet zaslepljen! Sveto obhajilo smatra kot nekako neznosno butaro in se ga ogiblje, ogiblje v svojo večno škodo in nesrečo. Kaj pa sedaj ? Sedaj pa nastopi naša mati, sveta Cerkev, in določi bolj natanko zapoved Gospodovo. Znana Ti je četrta cerkvena zapoved, ki strogo zapoveduje, da prejmeš vredno sveto obhajilo vsaj enkrat na leto, in sicer ob velikonočnem času. To enkratno sveto obhajilo je torej najmanj, kar moraš storiti, da izpolniš zapo\ed Jezusovo; ako pa še enkrat v letu ne bi hotel, smrtno grešiš, izgubiš življenje duše in ostaneš v smrtnem grehu. Tedaj vsaj enkrat v letu! Ali je pa to že dovolj ? Dovolj zate, ki živiš v nevarnih okolnostih, zate, v katerem s plamenom gori ogenj poželjivosti, pohlepnosti, sovražnosti, jezljivosti, zate, ki imaš tako težke dolžnosti, tako bridko življenje in že skoraj obupuješ? Je li dovolj v letu samo enkrat? Preden odgovorimo na to imenitno vprašanje, prepričajmo se poprej o koristih, ki nam jih donaša sveto obhajilo in o pripravi zanj. 2. Koristi sv. obhajila. Ako pomislimo, da po svetem obhajilu pride v nas sam Gospod Jezus Kristus, bomo morali sklepati, da ne pride praznih rok, ampak, da nam prinese obilico milosti. Katere pa so te milosti? Posneti jih moremo iz besedi Gospoda samega. Čuli smo že Njegove besede, ko je rekel: „Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan; ker moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor jč moje meso in pije mojo kri ostane v meni in jaz v njem.“1 Vidite, Jezus naglasuje prav posebno, da nam daje hrano, da ima življenje, kdor uživa to hrano in da v uživavcu ostane On, uživavec pa v Njem. Te besede Gospodove treba le nekoliko razdrobiti, pa bomo prav lahko spoznali splošne in posebne koristi svetega obhajila za dušo in tudi za telo. a) Splošna korist za dušo. Prav gotov in zanesljiv cerkven nauk o sv. zakramentih je nauk, da so sv. zakramenti vidno in podelilno znamenje nevidne milosti božje. Pri svetem obhajilu je vidno znamenje hrana; od tega znamenja moremo in moramo sklepati, da kar je hrana za telo, to je sveto obhajilo za dušo. Hrana vzdržuje telesno življenje, popravlja in povrača zmanjšane telesne moči, daje telesu rast in ga usposobi za odpor zoper vse, kar bi življenju škodovalo. Enako moremo trditi, da sveto obhajilo vzdržuje, popravlja, pomno-žuje dušno življenje in ga usposobljuje zoper moči, ki bi bile temu življenju nevarne. Tako moremo sklepati, pa je tudi Gospod naravnost povedal. Kaj pa je dušno življenje? Vemo, da posvečujoča milost božja, katero Sveti Duh vlije i Jan. 6, 55 — 57. v dušo in ji s tem podeli novo življenje, kakršnega samaposebi nima Duša ima raznih moči, posebno razum in prosto voljo, da more z njimi delovati. Slično so tudi s posvečujočo milostjo združene posebne moči, ki izpopolnijo um in voljo za zveličavno delovanje. Po pravici trdijo cerkveni učeniki, da so s posvečujočo milostjo božjo združene tudi božje in naravne čednosti ter darovi Svetega Duha in da se te čednosti in darovi vlijejo v dušo skupno z božjo milostjo. Posvečujoča milost s čednostmi in darovi je torej dušno življenje, katero ohranjuje, po-boljšuje in pomnožuje sveto obhajilo. Kakor telesna hrana življenja ne podeli, ampak le vzdržuje, enako tudi sveto obhajilo življenja duši ne podeli, ampak ga mora duša že imeti in to sveto obhajilo ohrani in vzdrži. Kolika sreča je torej za nas sveto obhajilo! Brez življenja milosti božje ne moremo zaslužiti nebes; to življenje se pa v dnevnih borbah zoper strasti in poželjivosti prav lahko izgubi; toda sveto obhajilo ga obvaruje, po-boljšuje in množi. In zares, ali nam ne dokazuje tega vsakdanje življenje? Kjer ni skoraj nikdar svetega obhajila, tam je navadno mnogo grehov, tudi smrtnih; kjer je pa pogosto sveto obhajilo, tam greha skoraj ni, ali so le mali grehi, pač pa je živa vera, trdno upanje, goreča ljubezen do Boga in do bližnjega, modrost, pravičnost, srčnost, zmernost, čistost. Sveto obhajilo pa posebno vzbuja dejansko ljubezen, ki je kraljica vseh čednosti. Ali ne pravi sam Gospod: „Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem?“ Posledica svetega obhajila je torej tesna združitev Jezusa z obhajancem. Je pa dvojna združitev. Prvič pride sam Gospod v obha-janca in je osebno v njem, dokler ostanejo podobe neizpremenjene. Že ta združitev prihaja iz ljubezni. Ljubezen je nagnila Gospoda, da se hoče z nami združiti tako tesno, ljubezen pa tudi vernika žene k svetemu obhajilu, kjer bi se rad zedinil z Jezusom. Toda ta združitev je le pogoj, da se duhovna združitev po milosti ohrani in razvija in izpopolnjuje. Ta združitev se pa vrši po ljubezni, katero sveto obhajilo vname, da dejansko vzplamti. Ta ljubezen razsvetli um in izpodbuja voljo za sveta dela, za izpolnjevanje zapovedi božjih, za premagovanje izkušnjav, za odbijanje vsega, kar bi Boga žalilo. Iz te ljubezni prihaja luč, da se večnost in življenje bolj spoznata, prihaja nagib Bogu se bolj posvetiti, se rodi želja za bližnjega delati in trpeti. Ta hrana izredi močan, zdrav in bojevit rod, rod navdušen za vse, kar je plemenito, da ostane čednosten tudi v težavah, v na-sprotnostih. Po tej hrani se ves človek nekako poživi in dobi veselje do neprestanega truda in dela. b) Posebne dušne koristi. Ta sedaj razjasnjena splošna korist pa obsega v sebi mnogo posebnih koristi. Čujte še o njih, da boste sveto obhajilo bolj cenili, pa tudi bolj močno poželeli. Rekli smo, kar je hrana za telo in njegove moči, to je sveto obhajilo za dušo in za njene moči. Hrana vzdržuje, pomnožuje in prenavlja telesno življenje, pa tudi razveseljuje človeka; sveto obhajilo, ki je dušna hrana, vzdržuje, pomnožuje in prenavlja dušno življenje, pa tudi razveseljuje obhajanca. To so neizrečeno velike milosti; premislimo jih. Sveto obhajilo ohranjuje poprej popisano dušno življenje. Naše dušno življenje je vedno v nevarnosti. Strasti hočejo vladati v duši: prevzetnost, lakomnost, nečistost, nevošljivost, požrešnost, jeza, lenoba; najbolj silna in divja strast pa je poželjivost. Vse te strasti hočejo šiloma uničiti dušno življenje, življenje milosti. Sveto obhajilo je pa ona močna hrana, da se moremo tem strastem postaviti v bran, jih pobijati, jih zmagati. Ali ne pravi Kristus, da bo imel življenje, ki Njega uživa? Obraniti Te od smrtnega greha, obvarovati Te v milosti božji, brez katere ni večnega zveličanja, je najbolj dragocen sad, naj večja korist sveto obhajilo. Sveto obhajilo pomnožuje dušno življenje. Tudi telesna hrana pomnožuje telesno življenje, toda le do gotove meje, potem telo več ne raste. Pri dušnem življenju pa ni meje, po-množevati se more vedno do smrti. Sveti krst ima namen, začeti dušno življenje, sveto obhajilo pa izpopolnjevati ga do naj višje stopinje, kar se zgodi s pomnožitvijo milosti božje ali z večjim žarom ljubezni, katerega ravno sveto obhajilo neti. Oh, koliki žar dejanske svete ljubezni opažamo pri onih, ki sveto obhajilo prejemajo pogostokrat, in kake čednosti! Ponižnost, krotkost, srčnost, čistost, pravičnost, potrpežljivost, pokorščino, požrtvovavnost! Kako razvito je njihovo življenje po moči svetega Rešnjega Telesa! Sveto obhajilo poravna vsakdanje izgube dušnega življenja. Posvečujoča milost božja in z njo združena ljubezen se sicer ne more zmanjšati v svoji bitnosti, pač pa v svojem žaru, v svoji gorečnosti in v vplivnosti na življenje. Polet ljubezni se izgublja, gorečnost duha se zmanjšuje, čednosti so bolj redke, bolj slabotne in pomanjkljive. To se kaj lahko zgodi v naših vsakdanjih borbah zoper strasti, pa se žar ljubezni zmanjšuje po neštevilnih malih grehih in po izprijenosti naše narave. Toda, kakor telesna hrana telo, izmučeno, oslabljeno, opešano, zopet poživi, pokrepča in usposobi za delo, tako tudi sveto obhajilo kot dušna hrana povrne izgubljene moči in iznova vžge žar ljubezni. Podeli namreč obilnih dejanskih milosti, dušne moči se obnove in dobe novih silnih nagibov za delo in za čed-nostno življenje. Pa tudi mali grehi se izbrišejo. Poživi se namreč ljubezen, v ljubezni pa je že stud tudi nad malimi grehi, ki se zato iz duše izbrišejo. Toda sveto obhajilo izbriše male grehe tudi kar naravnost. Saj kot hrana samaposebi odpravlja slabosti in ker namerava združitev v ljubezni, odstrani vse, kar tej združitvi nasprotuje, torej tudi male grehe. Vendar pa se zahteva, da nisi nanje navezan in da jih nekako obsojaš, ako bi bil pa nanje navezan, se ti ne morejo izbrisati. — Oh, koliko vredna je ta korist svetega obhajila! Za dušno in duhovno življenje je nikakor ne moremo preceniti. Saj brez te koristi ne bi mogli napredovati v krščanskem življenju in bili bi v'vedni nevarnosti, da milost božjo samo izgubimo. Sveto obhajilo nas nazadnje razveseljuje. Pri telesni hrani imamo sladek užitek, ki ga je Stvarnik zato združil s hrano, da se ne bojimo truda, ki je potreben, da si hrano pridobimo in prislužimo. Slično tudi sveto obhajilo razveseljuje in razvedruje obhajanca. Po tej hrani, po kateri se vernik z Gospodom samim tesno združi, začuti, kako sladak je Gospod; začuti mir in veselje življenja v Bogu; zajema poguma in tolažbe v bojih in trpljenju vsakdanjega življenja, moči in odpornosti zoper hude izkušnjave; začne prezirati svet in njegovo ničemurnost, navduševati pa se za vse, kar je v čast božjo in v zveličanje duš. Ali ne opazimo te razpoloženosti pri vseh, ki hodijo radi k svetemu obhajilu? To dušno veselje in razpoloženje prihaja iz bližine in pričujočnosti samega Jezusa, ki smo ga prejeli pod svojo streho, posebno pa iz obujanja žive vere in iz plamtečih čuvstev ljubezni in pobožnosti, h katerim nam sveto obhajilo podžiga naše srce. Ta živa vera, ta plamteča ljubezen, ta sveta čuvstva nam vzbujajo v srcu neko posebno blaženost in radost in srečo. — Iz tega pa vidiš, da tega veselja ne boš občutil, ako se sam zanj ne prizadevaš, ako se ne potrudiš obujati vere, ljubezni, vdanosti, sklepov, prošenj; pa tudi malomarnost, raztresenost, svetne skrbi, navezanost na stvari, mučna opravila, nemir življenja, mali grehi morejo ta užitek zmanjšati ali celo popolnoma zaprečiti. c) Telesne koristi. Kaj pa telo in kaj telesno poželjenje? Ali sveto obhajilo vpliva tudi nanj ! Že sami-posebi moramo misliti, da ne bo brez koristi za telo, ako je po svetem obhajilu v njem samo deviško Telo Gospodovo. Vemo pa tudi, da se mora odrešiti, torej tudi posvetiti ves človek, njegova duša in njegovo telo. Kar ti pove tvoj razum, to se tudi zares dogodi. Kajne, že splošna korist svetega obhajila je ohranitev in pomnožitev dušnega življenja. Da sveto obhajilo to doseže, mora podeljevati posebnih dejanskih pomoči zoper vse nevarnosti tega življenja; ker pa dušnemu življenju preti največja nevarnost ravno od mesene poželjivosti, mora sveto obhajilo dati potrebnih moči, da se ta strast premaguje. Tedaj že odtod prihaja iz svetega obhajila pomoč telesu. Duša in telo pa nista ločena, nista drug poleg drugega, marveč sta tesno zvezana, takorekoč med seboj prepletena, da postane iz obeh ena človeška narava. Zato pa tudi drug na drugega vplivata. Ako je v duši posebno jasno spoznanje, čuti se nekaka vedrost tudi v telesu ; ako je v duši večje veselje, žalost, kesanje, ljubezen, pogum, vse to občutimo v telesu, v katerem prekipeva bolj zbujeno dušno življenje. No, po svetem obhajilu pa se vzbuja in pomnožuje dušno življenje; po dejanskih milostih zažari v duši sveta ljubezen, volja se navduši za čednosti, um se napolni z novo lučjo, vsa duša je nekako polna novega življenja in svetih občutkov. Ali ta sveti ogenj v duši ne bo prevzel tudi telesa? Ali ni res, da po svetem obhajilu, posebno po pogostem, srce bije bolj živahno, da se lice razvedri in se mu barve požive, da so oči nekako žarne svetega ognja, da je jezik bolj obrzdan, da se vsa telesnost in zunanjost človeka nekako izpremeni ter pridobi nekako posebno milino in lepoto P Čudiš se tej moči svetega obhajila; toda izkušnja uči, da je res tako. Pa še nekaj pomisli. Pri svetem obhajilu pride Gospod Jezus telesno vate, On postane takorekoč eno telo s Teboj, Tvoje telo postane nekako Njegovo telo. Kako je s tem Tvoje telo povzdignjeno v časti in dostojanstvu! In ali se Gospod za to telo ne bo posebej zavzel in ga posebej varoval, da se ne bi omadeževalo, da se ne bi ognusilo, ampak da bi se poželjivost boljinbolj zmanjševala in se Tvoje telo vedno bolj približevalo pove- ličanemu telesu Gospodovemu? To se pa godi z notranjimi milostmi, da se poželjivost oslab-ljuje in z zunanjimi milostmi, po katerih se preprečuje, da se poželjivost ne vzbuja. Upanje in pravico do teh posebnih pomoči podeljuje ravno sveto obhajilo, v katerem se naše telo tako tesno združi z Gospodovim telesom. Sedaj pa sodite sami, kako potrebno je sveto obhajilo za vse, ki hočejo lepo dišečo lilijo svete čistosti ohraniti neomadeževano, ali pa se izkopati iz blata nečistosti, v katerega so morda že globoko zabredli. Posebno deviška čistost brez svetega obhajila ni mogoča; čistost se mora s svojimi koreninicami vzrasti v sveti Zakrament, da iz njega srka moč in življenje. Zato pa tudi vidimo, da je miza s tem nebeškim kruhom pogrnjena vsak dan tam, kjer se živi v deviški čistosti, pogrnjena v samostanih, kjer čiste device žive edino za Boga in za pomoč svojega bližnjega, pogrnjena tudi v svetu za vse, ki hočejo posebno v mladih letih neomadeževano obvarovati svoje sicer poželjivo telo. Toda ne le v življenju, ampak še celo po smrti se kaže vpliv svetega obhajila na naše telo. Saj je tako zatrdil sam Zveličar rekoč: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ga bom obudil poslednji dan.“1 Kako se bo to zgodilo ? Najpoprej moramo reči: Ker sveto obhajilo pomnožuje posvečujočo milost božjo in pomaga posebno za stanovitnost do konca, zato pripomore tudi po smrti za slavno vstajenje. Toda še nismo opisali vsega vpliva svetega obhajila za slavno vstajenje. Saj Gospod tako govori, kakor da je sveto obhajilo pogoj za vzbujanje poslednji dan. Zato moramo reči, da sveto obhajilo podeljuje posebno pravico za slavno vstajenje in pravico za prav posebne pomoči potrebne za tako vstajenje, katerih ne bi dobili, ako svetega obhajila ne bi bilo. Nazadnje še lahko trdimo: kakor ima telesna hrana moč in namen, da razvije telo do največjega razvitka, mora tudi dušna hrana, ki je Telo Gospodovo, imeti moč in namen razviti * Jan. 6, 55. telo do nadnaravne popolnosti, katera se doseže v slavnem vstajenju in v doseženi večni blaženosti. Preljubi v Kristusu! Ako še enkrat premislimo vse koristi svetega obhajila, kakor sem Vam jih lepo po vrsti razložil, ali ne bomo Gospodu Jezusu za to pomoč hvaležni iz dna srca, ali ne bomo zaželeli udeleževati se teh koristi v naj obilnejši meri in ali ne bomo obžalovali, kar smo do sedaj zamudili, zamudili posebno v svojih nevarnih mladih letih? 3. Priprava za sv. obhajilo. Kajne, kolike koristi nam prinaša sveto obhajilo? Tako natanko se Vam morebiti ta nauk še ni razložil. No, ali ne bi bili prav vsi radi deležni teh koristi na duši in na telesu, za časnost in za večnost ? Pravtako: toda pri svetem obhajilu se Vam bodo te koristi podelile le, ako ste za to dobro pripravljeni. Silno važno je, da tudi to znate. Kaka priprava je torej potrebna. Da se udeležite splošne koristi, namreč, da se Vam pomnoži posvečujoča milost božja, je potrebno samo to, da niste v smrtnem grehu, kadar pristopite k mizi Gospodovi. Življenje imate, hrano zaužijete, življenje se pomnoži; saj ga pomnoži zakrament sam po sebi, ako ni kake zavire, kar bi bil edino smrtni greh. Da se pa doseže ne le splošna korist, ampak naštete posebne koristi, da torej sveto obhajilo obrodi vse svoje sadove, je pa potrebna še posebna dejanska priprava. Človek mora tudi sam storiti, kar more, da bo za sveto obhajilo čimbolj vreden; ako se človek tudi sam prizadeva, se temu prizadevanju spodobi podelitev večje milosti. Zato je potrebno, da obujaš dejanje vere, upanja, ljubezni, počeščenja, poniževanja, kesanja, hrepenenja. V teh obuditvah se pa posamezni ljudje mnogo razlikujejo; nekateri so bolj površni, malomarni, počasni; drugi bolj vneti, goreči, željni, — pa se zato razlikujejo tudi koristi. Ker je obhajilo izredno sveto dejanje, se vsaj nekolika priprava zahteva; kdor bi jo opustil, bi zagrešil proti spoštovanju do vzvišenega opravila, bi storil mali greh. Seveda se ne zahteva od vseh enako goreča in srčna in popolna priprava, ampak tu se zahteva ravna po napredku v duhovnem življenju poedincev. Kako bi se od otroka ali od navadnega človeka zahtevalo toliko in take priprave, kakor se more in mora zahtevati od redovnikov, duhovnikov in od drugih ljudi, ki se z duhovnim življenjem bolj pečajo in so v njem že mnogo napredovali! Da, za preproste ljudi bi zadostovalo, ko bi se radi vere v sveti Zakrament prizadevali, pristopiti spoštljivo in dostojno, posebnih molitev pa ne bi opravili. Kaj pa mali grehi, ali preprečijo koristi in milosti svetega obhajila? Tudi to vprašanje je važno, ker izkušnja uči, da tudi ob-hajanci store v življenju več ali manj malih grehov, ki jim morda ob času svetega obhajila še niso odpuščeni. Da, morda se celo pri svetem obhajilu kaj malega pregreše ali imajo vsaj radovoljno nagnjenje do samoljub-nosti, ničemurnosti, nevolje, prevelike radovednosti, slastnih jedil in sličnih malih slabosti. Ako se v teh slabostih obhajajo, ali se jim podele koristi svetega obhajila? Kdor pristopi k svetemu obhajilu sicer v milosti božji, toda omadeževan z malimi grehi, dobi sicer splošne in posebne milosti svetega obhajila, toda navadno ne v popolni, ampak v manjši, morda v jako majhni meri. Mi vemo, da mali grehi ne uničijo posvečujoče milosti božje, ampak more oboje skupno biti v duši. Ako torej pristopiš k mizi Gospodovi pa imaš na duši male, ne še odpuščene grehe, se Ti milost božja vendar le more pomnožiti. Isto velja celo tedaj, ako pri svetem obhajilu samem kaj malega zagrešiš, ker si morda bolj malomaren in raztresen in površen. Saj sveto obhajilo kot hrana že samoposebi daje duši življenjskih moči, če se le zaužije. Vendar pa morejo mali grehi, storjeni poprej ali pa ravno pri svetem opravilu, zmanjšati mero splošnih in posebnih koristi. Pa kako je to mogoče! Ali nismo slišali, da se s svetim obhajilom mali grehi naravnost izbrišejo? Da, toda le pod pogojem, da jih obžaluješ, da zanje več ne maraš, da premaguješ tudi nagnjenje do njih. Ako si pa do malih grehov še nagnjen, ako si niče-muren, prevzeten, jezljiv, zamerljiv, nevoščljiv, len pri molitvi in raztresen, in teh slabosti re popravljaš, ampak si vedno enak, se ti gruhi ne odpuste, ampak preprečujejo koristi svetega obhajila, da se Ti podele le v prav majhni meri. Saj ravno dejanski mali grehi kvarijo pripravo za sveto obhajilo, daje morda prav slaba, poprej storjeni pa, posebno ako so mnogoštevilni, zmanjšujejo gorečnost, prisrčnost, iskrenost priprave, od katere zavisi mera milosti svetega obhajila. Vkljub temu se pa ne zahteva, naj bi hodili k svetemu obhajilu samo oni, ki so popolnoma čisti ne le smrtnih, ampak tudi malih grehov in nagnjenja do njih. Ne, saj sveto obhajilo ni plača, ampak sredstvo čednosti; ravno po njem naj bi se počasi izmotali iz grešnih verig, katere nas morda oklepajo. More se svetovati, da pristopaš pogosto k mizi Gospodovi, akoprav ne zajemaš iz nje vseh koristi, katere bi mogel, ko bi bolj pazil in se bolj prizadeval. V tolažbo čuj še nauk cerkvenih učenikov, ki pravijo: „Pristopiti k svetemu obhajilu s posameznimi malimi grehi, četudi brez kesanja zanje, ker se jih ne spominjaš, ali ker iz človeške slabosti še ne moreš svojega srca od njih odtrgati, ni ravno nov greh.“ H koncu še to dodam, da se ne more pričakovati, da bi se koristni uspehi svetega obhajila pokazali koj prav očitno. Saj posvečujoče milosti božje in njene mere ne vidiš z očmi; in ta milost, morda visoka mera, more obstati, akoprav bi bilo v duši še nagnjenje do pogreškov in slabosti; posvečujoča milost tudi ne podeli lahkote in spretnosti za čednostno življenje. Zato bi ne bilo prav zahtevati, da mora sveto obhajilo zunanje živ- ljenje takoj popolnoma predrugačiti. Dokaz za moč svetega obhajila je v tem, da se ob-hajanci bolj lahko in navadno zdržujejo smrtnih grehov, kar tudi izpričuje življenje onih, ki pristopajo k svetemu obhajilu večkrat. Ako sedaj pomisliš, koliko se za pripravo k svetemu obhajilu zahteva, moraš pač reči, da jako malo in da je prav lahko sveto obhajilo prejemati vredno in sadonosno. In morda se Ti vzbuja želja po večkratnem svetem obhajilu. III. Pogosto sveto obhajilo. Da, sedaj pride za vse naše življenje pre-imenitno vprašanje, kolikokrat naj bi pristopali k svetemu obhajilu? Da dobimo prav jasen in resničen odg wor, poglejmo sedanjo navado, čujmo opomin sv. Očeta Pija X., in ubogajmo ga. 1. Sedanja navada. Pred leti je bilo sveto obhajilo pri nas še prav redko. Navadno so k mizi Gospodovi vsi verniki pristopali ob velikonočnem času, kakor je stroga cerkvena zapoved, ki jo je izdal papež Inocencij III. na lateranskem cerkvenem zboru leta 1215. Spočetka namreč so kristjani prejemali sveto obhajilo vselej, kadar so bili pri sveti maši, potem vsaj vsako nedeljo; pozneje seje zapovedalo, da najmanj trikrat v letu mora prejeti sv. obhajilo vsakdo. Ko so se pa kristjani še bolj polenili in so sveto obhajilo zanemarjali po več let, je cerkveni zbor izdal strogo zapoved, da vsaj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času, mora vsak odrasel kristjan prejeti sveto obhajilo. Ta zapoved veže pod smrtnim grehom; kdor je ne bi izpolnjeval pa bi v tej upornosti umrl, ne zasluži cerkvenega pogreba. Iz tega spoznate, da navada iti k svetemu obhajilu samo enkrat v letu, je skrajnja meja in da je sveta Cerkev to mejo postavila le prisiljena po lenobi večine kristjanov, ki še enkrat v letu ne bi prišli k mizi Gospodovi, ko bi tako stroge postave ne bilo. Vendar pa je bilo pri nas precej vernikov obojega spola, ki so prejemali svete zakramente tudi v adventu kot prav dobro pripravo za mile božične praznike. V mnogih krajih se fantje in možje te navade drže še sedaj. Sveto obhajilo jim je nekaj neljubega, zoprnega, težkega, še teže pa sveta izpoved pred njim. Toda, hvala Bogu, zmeraj manj je takih župnij, v katerih bi večina mladeničev in mož šla k svetemu obhajilu samo dvakrat na leto. Ze se nahaja precej župnij, kjer pristopajo moški k mizi Gospodovi vsaj vsake kvatre, na tri mesece, torej v letu štirikrat. V ta namen se porabi Marijini majnik ali dan celodnevnega češčenja presv. Rešnjega Telesa ali kako romanje k znanim svetiščem Matere Božje. Večji napredek pa nahajamo pri možeh, ki so v tretjem redu, pri mladeničih, ki so pri Orlih ali v Marijini družbi, sploh pa pri ženah in dekletah. Od leta do leta se množe mesečna, tedenska, celo vsakdanja sveta obhajila, kar je dosti veselo znamenje probu-jenega verskega življenja. Je pa tudi po želji presvetega Srca Jezusovega. Saj smo o tem že govorili. Zakaj se nam je zapustil pod podobo hrane? Ali ne zato, da bi nam še te podobe klicale v spomin, naj si to hrano privoščimo večkrat, ako hočemo, da ne opešamo, kakor opeša telo, ako se mu ne da večkrat dobre hrane? In ali nismo čuli Njegove trditve, da ne bo imel življenja v sebi, kdor ne uživa te hrane? Spomnim še na to, da je Gospod to hrano primerjal z mano, ki so jo Izraelci dobivali v puščavi vsakega dne; ali s to podobo ni hotel povedati, naj to hrano uživamo vsak dan ali vsaj prav pogostokrat? Cerkveni zbor tridentinski izreka isto željo, da bi verniki pristopali k svetemu obhajilu vselej, kadarkoli so pri sveti maši, in sploh naj bi ta nadnaravni kruh uživali prav pogostokrat. Kar pa želi Kristus in priporoča sveta Cerkev, na to naj nas nagiba tudi naša lastna korist. Ti vendar želiš srečno umreti, torej umreti v stanu posvečujoče milosti božje. Gorje, ako bi Te smrt dohitela v smrtnem grehu. Ako sebe ljubiš in sebi dobro hočeš, moraš za življenje uporabljati vsa ona sredstva, ki so potrebna, da si ohraniš in pomnožiš posvečujočo milost božjo in da se obvaruješ smrtnega greha. Katero sredstvo je pa za to najboljše?' Ali ne ravno sveto obhajilo? Saj smo že čuli o splošnih in posebnih koristih svetega obhajila, o koristih za dušo in za telo, posebno o tej koristi, da le z njegovo pomočjo moremo zmagati najhujšega svojega sovražnika, namreč meseno poželjenje. To je vzrok, zakaj jaz, odkar sem v Ljubljani, večkratno sveto obhajilo priporočam prav vsem in pozdravljam kot znak probu-jenega verskega življenja, probujene verske zavesti dejstvo, da se v naši škofiji sveto obhajilo sedaj splošno mnogo večkrat prejema, kakor v poprejšnjih časih. 2. Opomin Pija X. Da Vas vse v tem prenovljevanju duha še bolj utrdim, naj Vam razglasim opomine in navodila svetega Očeta Pija X. z dne 20. decembra leta 1^05. V tem listu se sveti Oče najpoprej pritožujejo, kako je v teku časa prvotno pogosto sveto obhajilo prenehavalo, potem pa k večkratnemu, k pogostemu svetemu obhajilu vabijo prav vse vernike in jasno razlagajo pogoje za to. Do sedaj namreč tudi učeni in pobožni cerkveni možje niso bili edini v nauku, kake priprave je treba onim, ki bi k sveti mizi radi prav pogosto, morda vsak dan — prihajali. Nekateri so zahtevali posebno čistost srca, da celo čistost od nagnjenja na male slabosti in greha. Splošno se je nekako mislilo, da kmetski ljudje pač ne bi smeli in mogli svetega obhajila prejemati pogostokrat. Le kake stare ženice in prav posebno pobožna dekleta naj bi se obhajala vsako nedeljo ali pa še katerikrat med tednom. Tej needinosti in negotovosti so pa sveti Oče storili konec z omenjenim pismom pred štirimi leti. Čujte njihova navodila! Sveti Oče pravijo: 1. „Pogosto in vsakdanje sveto obhajilo, ki ga naš Gospod Jezus Kristus in sveta Cerkev tako srčno želita, naj bo vsem kristjanom kateregakoli stanu in poklica na voljo; nikomur naj se ne odreka, kdor je v posvečujoči milosti božji ter ga želi s pravim namenom in pobožnim srcem prejeti.“ Vidite, sveti Oče govore o pogostem in vsakdanjem svetem obhajilu. In o tem pravijo, naj bo na voljo vsem kristjanom kateregakoli stanu ali poklica. Nikdo ni izvzet! Nebeška miza je vsak dan za vse pogrnjena. Vsakdo more priti k njej, ako je v posvečujoči milosti božji, pa ima pravi namen in pobožno srce. Torej le oni naj ne pristopi k tej mizi, kdor je v smrtnem grehu in nima dobrega namena. Kaj pa je pravi namen? Čujte besede svetega Očeta, ki pravijo: 2. „Pravi namen pa je tedaj, če kdo želi prejeti sveto obhajilo ne iz navade, ničemur-nosti ali človeških ozirov, temveč ker Bog tako hoče, da bi se vedno tesneje ž njim v ljubezni združil ter bi z božjim lekom po-mogel svojim slabostim in pomanjkljivostim.“ Ali tega namena nima prav lahko vsak človek, naj bo še tako preprost ? K mizi Gospodovi vendar ne boš hodil iz same navade, to je malomarno, brez zbranosti, brez misli na sveto dejanje, pa tudi ne iz ničemurnosti, češ, kako boš lep v očeh ljudi, ali pa iz človeških ozirov, da bi se ljudem prikupil, ali se komu ne zameril, ampak šel boš zato, ker Te pogosto sveto obhajilo obvaruje smrtnih grehov, Te očisti malih grehov, Ti je v pomoč zoper meseno poželjivost in te vname za sveto ljubezen do Boga in do krščanskega življenja. Glej, samo to, kar se razumeva še samoposebi je priprava za vredno pogosto sveto obhajilo. Ali je potrebno še kaj drugega? Sveti Oče pišejo dalje? 3. „Četudi je kar najbolj želeti, da bi bili vsi, ki pogosto ali celo vsak dan prejemajo sveto obhajilo, brez malih grehov, ali vsaj brez popolnoma rado voljnih, ter brez nagnjenja do njih, vendar zadostuje, da so vsaj brez smrtnega greha s trdnim sklepom nikoli več ne smrtno grešiti; ako imajo tak trden in resničen sklep, ni mogoče, da se ne bi, če vsak dan prejemajo sveto obhajilo, počasi bolj-inbolj oprostili tudi malih grehov in nagnjenj “ Sveti Oče nam razlagajo, kaj se poleg dobrega namena sicer močno želi, kaj pa vendarle zadostuje. Želi se prostost vsaj od rado-voljnih malih grehov in od nagnjenj do njih. To se sicer želi, da bo sad svetega obhajila večji, ne zahteva se pa ne, ker, tako visoko se povzpeti, je prav težko. No, kaj se pa zahteva? Nič drugega ne, kakor prostost od smrtnega greha in sklep smrtno ne grešiti. Zahteva se torej za pogosto sveto obhajilo ravno toliko in nič več, kakor za redko. To je pa vendar neizrečeno majhna zahteva in prav za vsakega mogoča. Saj vendar ne želiš smrtnega greha! Kajne, kako se s tem naukom svetega Očeta ujema, kar smo poprej govorili o potrebni pripravi za sveto obhajilo? Glej, ako smrtnega greha nimaš in si trdno sklenil, da se boš smrtnega greha varoval, je upati, da se počasi oprostiš tudi malih grehov in nagnjenj do njih. Vendar pa je ob času obhajila samega potrebno pobožno srce, ako hočeš, da ga prejmeš ne le vredno, ampak da boš sprejemljiv za prav obilne koristi. Tudi o tem govore sveti Oče in pišejo : 4. „Ker pa zakramenti nove zaveze sicer vsakikrat podele milost, kadar jim sami ne delamo ovire, a vendar vedno tem večjo, čim bolj smo pripravljeni, zato se je treba za sveto obhajilo skrbno pripraviti in po svetem obhajilu zahvaliti primerno močem, stanu in poklicu “ V teh besedah povedo sveti Oče dva nauka. Prvi je nauk, da sveti zakramenti dele milosti že kar po sebi, le ovir jim ne smeš postaviti. Ovira za milosti svetega obhajila je edino smrtni greh, saj hrana koristi edino živim, ne pa mrtvim. Ako torej nisi v smrtnem grehu, ko pristopiš k svetemu obhajilu, dobiš njegove koristi. Toda ali ne želiš, da bi dobil te koristi v največji meri? Kaj je pa za to potrebno? O tem smo že govorili, pa tudi sveti Oče pravijo, da je zato potrebna posebna priprava pred svetim obhajilom. S pripravo in zahvalo svoje srce tako-rekoč razširiš, da more več držati. Mislil boš, da dobra posebna priprava presega Tvoje moči, in zato ne boš mogel pogostoma k svetemu obhajilu. Toda ne boj se! Rekli smo že in tudi sveti Oče pravijo, da ta priprava naj bo primerna močem, stanu in poklicu. Delavec mora hitro v tovarno, dekli se mudi domov, gospodinjo že vse doma čaka: za take zadostuje pobožnost nekolikih minut; pa tudi gredoč domu lahko misliš na Jezusa, ki ga imaš v svojem srcu, pa ga moliš, prosiš, ljubiš in častiš. Ali preprost človek, ta tudi ne more storiti toliko, kolikor izobražen kristjan. Bog gleda na srce in na voljo. Kaj pa, ali boš hodil k svetemu obhajilu kar poljubno, kadar in kolikokrat boš hotel? Ne, nekoliko si pa še omejen, kar tudi sveti Oče omenjajo, rekoč: 5. „Da bodo pa prejemali verniki pogostno in vsakdanje sveto obhajilo z večjo razsodnostjo in z večim zasluženjem, je treba izpovednikovega sveta.“ Te besede svetega Očeta so prav modre. Človek bi samega sebe lahko prevaril, ker se je težko spoznati. Oni, ki so prav natančne vesti, ne bi upali pristopiti, oni pa, ki so bolj lahkoumni in površni, bi pa predrzno pristopali. Zato naj se izpovednika vpraša za svet. Izpovednika le ubogaj; ako pristopaš iz pokorščine, imaš večje zasluženje in si tudi Gospodu bolj všeč. Izpovednika se pa ne boj; ako bode videl, da nimaš smrtnega greha, imaš pa dober namen, Ti bo rad dopustil sveto obhajilo tolikokrat, kolikorkrat boš pristopiti hotel in utegnil. Tako sveti Oče. Kako moramo biti hvaležni Bogu in svetemu Očetu za tako krasno in za nas razveselivno navodilo! Živimo v težkih in nevarnih časih, v časih strasti, uživanja, jeze, sovraštva, nečistosti, divjih bojev zoper sveto vero: Kako bi mogli obstati, da ne pademo, ako ne bi imeli one svete, zdrave in močne hrane, ki nas poživlja in krepi, da se borimo zmagonosno do smrti. In ta hrana, ki je tako nujno potrebujemo, se nam ponuja, pristop k njej se nam tako olajšuje, da je treba le še nekoliko pravega spoznanja in dobre volje, pa jo uživamo prav lahko pogostokrat, tudi vsak dan. Sveti Oče nas vabijo, da bi k tej mizi pristopali prav pogostokrat: ubogajmo jih! 3. Ubogajmo. Sveti Oče vabijo vse k pogostejšemu svetemu obhajilu. Jaz Vam pa kličem: ubogajte! Zakaj ? Prvič, ker Vas sveti Oče vabijo. Kadar sveti Oče nastopijo^kot učenik vesoljne Cerkve, govore kot namestnik samega Jezusa; zato imajo kot tak prav posebno pomoč božjo, da zadenejo ravno to, kar je resnično in časovim potrebam primerno. Le prepričani bodite, da za potrebe našega časa ne zadostuje več redko, ampak le bolj pogosto sveto obhajilo. Drugič, ker so nevarnosti naših duš velike. Ali ni dandanes naša sveta vera bolj v nevarnosti kot kdaj, ali ni v nevarnosti medsebojna ljubezen, ali ni le preveč priložnosti za smrtne grehe? Ne samo v mestih je mnogo odpadnikov, hudih sovražnih nasprotovanj in le preveč greha najgršega uživanja, ampak tudi po deželi se izkuša širiti brezverstvo po časnikih, knjigah, društvih, tudi po deželi se hujska hiša zoper hišo, sosed zoper soseda, tudi po deželi se ljudje odvračajo od molitve, od službe božje zoper in od svetih zakramentov, tudi po deželi je le premnogo pohujšanja. Kako se boš rešil teh nevarnosti? Najboljše sredstvo je ravno bolj pogosto sveto obhajilo, h kateremu Ti je pristop tako olajšan. Saj je sveto obhajilo zakrament vere in ljubezni in moči zoper po-željivosti in zoper smrtne grehe sploh. Zato prihiti k mizi Gospodovi pogostokrat, da si ohraniš vero in ljubezen in sploh posvečujočo milost božjo. Tretjič, ker nam sveto obhajilo toliko koristi prinaša. Ali ne znaš ceniti vrednosti milosti božje in vseh raznih čednosti, katere Ti sveto obhajilo pomnožuje; ali ne znaš ceniti srečne smrti, častitljivega vstajenja in večne blaženosti? Vse to Ti zagotovi pogosto sveto obhajilo. Četrtič, ubogajte posebno Vi mladeniči in dekleta! Ali niso ravno v Vaših letih strasti najbolj divje, ali se ne užiga v Tebi ogenj poželjivosti, ali Te ne vabijo in mamijo v nevarnosti strastni tovariši po gostilnah in pri ponočevanju, ali Te ne vleče grešno znanje? In ako se vsem tem strastem vdaš, ali si srečen, zadovoljen, imaš li mir v srcu, doma, pri družbi ? O grozne nesreče v mladih letih! Ali ne boš želel, da se je obvaruješ? Želiš li to? Torej k svetemu obhajilu večkrat, bolj pogostoma; ako pride v Tvoje srce sam Zveličar Tvoj z milostmi, se Ti bo dušno življenje pomnožilo, se Ti bo v srcu vnela sveta ljubezen, bo po milosti Jezusovi pojemal žar poželjivosti, Ti bo v razumu vse bolj jasno spoznanje in mogel boš strasti premagati, dušo ohraniti v milosti božji, telo pa v čistosti in neomadeževano, neoskrunjeno. Ako si se navadil na skrivne grehe z drugimi ali sam s seboj, je strast tako silna, da je ne moreš premagati brez posebne pomoči božje, katero Ti bo dal Jezus, ako se v svetem obhajilu pogostokrat z njim združuješ; obhajilo v letu enkrat, dvakrat, trikrat ne zadostuje; ako se hočeš greha oprostiti, ako hočeš raztrgati sramotne verige, na noge, pristopaj pogostokrat, pristopaj mesečno, vsak teden, morda še večkrat v tednu; ako tega ne storiš, ostaneš suženj strasti. Petič, ubogajte možje in žene. Najpoprej vprašam Vas može, ali niste Vi v velikih nevarnostih, posebno v nekaterih krajih, po mestih, po tovarnah, po železnicah, v raznih službah? ali Vas ne premaguje prevzetnost, svojeglavnost, jeza, uživanje ? Hočete li ostati sužnji teh strasti? Ne, vrzite s sebe njihov jarm! Odkod pomoči? Od pogostejšega svetega obhajila. O kako lepo je v hišah, v vaseh, v občinah, kjer pristopajo možje bolj pogostokrat k svetim zakramentom! Koliko je več miru, prijateljstva, skupnega dela, treznosti, zakonske zvestobe! In kako vleče zgled mož in vpliva na mladino! Kaj pa žene? O, Ve ste šele prave mučenice! Koliko bridkosti in skrbi imate kot gospodinje, koliko kot žene in koliko šele kot matere! Ali ne boste omagale pod težkim križem? Boste, ako Vam ne pomaga križani Jezus, ki prihaja k Vam po pogostem svetem obhajilu. Žene! ali ne čutite njegove pomoči? namreč one žene, ki rade večkrat pristopate k mizi Gospodovi? Šestič, starši, prosim Vas, nagibajte svoje otročiče, da bodo k svetemu obhajilu hodili radi ne samo mesečno, ampak na štirinajst dni, vsak teden, pa še med tednom. Kako ima Jezus otročiče rad, pustite in vodite jih k Njemu! Naj se jim pomnožuje posvečujoča milost božja in z njo sveta ljubezen do Boga, do krščanskega življenja, do svete sramežljivosti in neomadeževane čistosti! Ali si ne želite takih otrok ? Gotovo, zato pa ubogajte svetega Očeta in pomagajte duhovnim pastirjem, da bodo mogli Vaše otroke navaditi na pogostejše sveto obhajilo. Sklep. K sklepu Vas prosim, ne pozabite naukov, ki sem Vam jih sedaj razložil. Trdna, neomahljiva naj bo Vaša vera v presveti Zakrament, saj ga je ustanovil sam Jezus Kristus, pravi Bog; zato pa bi mogel tajiti ta presveti Zakrament le oni nesrečnež, ki je zatajil samega Jezusa. Visoko cenite sveto obhajilo, ki Vam ga je pripravil Gospod, da ne izgubite življenja milosti, marveč si ga pomnožujete in boste vredni po smrti priti v sveta nebesa, tja v pravo domovino, tja k Očetu. Pristopajte k mizi Gospodovi prav radi, pogosto, saj Vas vabi sam Gospod, vabi Vaša mati sveta Cerkev, vabijo sveti Oče, papež Pij X. Ali se boste takim vabilom ustavljali? Teh naukov torej ne pozabite; izpolnjujte jih sami, pa tudi svoje otroke, svojo družino na to napeljujte! Zato naj blagoslov Boga Očeta in Sina V Ljubljani na Novega leta dan, l.janu- in Svetega Duha pride nad Vas in naj nad arja 1910. Vami ostane vekomaj. Amen. *f* Anton Bonaventura knezoškof. Postna postava za ljubljansko škofijo. Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906, morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititr, so: 1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. m 3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih. 4. Vse od Cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred Božičem. II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnevi same zdr&nosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki vsega leta. IV. Ob zgoraj (pod I. in III.) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti: 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona ali pa je semenj. 3. Nekaterim osebam, in sicer: vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, izprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko polajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in izpovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. f Anton Bonaventura knezoškof. Aitfouiito tfonnucutimt burd) §ottes uub bes npo[!ol'ifd)cu £tupfes ^itrtbcu ^türflOifdJof dou (iibnd)t toirb itt immer meitere SBoIfgfreife Derbreitet, bie Kommunionen luerbeit immer häufiger, bie ©aframentgbrojeffiouen jä^rltd) feierlicher. ©et)et iljr nicht ba ben Ringer ©otteg, ber bie He^cit ber 9J?enfd)eu leitet uub leutt? ©erabc ber lebeubige, tatfräftige ©laube ait bag gröjjte ©e= heimniS nuferer heiligen 9icligiou foll alg ein recht mirffanteg Heilmittel gegen beit immer lueitere Kreifc ergreifeuben Unglauben bienen. 8d) glaube, baff idj im ©iiine biefeg Söiufeg ber göttlichen $Borfel)ititg l)aublc, mcitit ich im frieg= jährigen Hirtenbriefe über bag allerheiligfte ©a= Irameut fpredje. Saju bräugt mich and) bag Seub= fdjreibeit uufereg Ißapfteg ^tug X. 00111 20. Se= 3ember 1905, in melchent er alle ©laubigen 51t einer recht häufigen Kommunion ciitlabet. 2(ug bicfeit ©riiitben habe ieh mir oorgc= nomnteit, 1. über bie 2öal)rl)eit ber ©ud)ariftie, 2. über bie heilige Kommunion uub 3. über ben häufigen ©mpfaitg berfelben 311 euch Su fpred)eu. 1. Die tt)al)rl)cit ber (Endjariftie. Sie ©itajariftie ift mol)l bag größte ©eheimnig unferer heiligen 9icligton, fie ift für nuferen SBerftanb einfach uuergrünblid). 3ft nun bie 2öal)rl)eit ber ©ndjariftie üerbiirgt? ©ott oerlangt nufere $11= ftimmung, nuferen ©lauben, megljatb mir ermarten bürfen, er merbe auch fnr geniigenbe 23emeife geforgt haben, bamit nufer ©laube ein oeruüuftiger genannt merbcu fönue. Unb in ber Sat! ©ott hol unfere ©rmartmtg nicht gctäufdjt, foitbern biefe Wahrheit mit einer 3Bol!e oon 93emcifen umgeben, bie bei aller ©infadjheit fo lid)tooll unb flar finb, bafj fie im ©eifte beg ein* fad)eu©l)riften fomoljl, alg and) beg ©elehrteu einen über allen ^tocifel erhabenen ©lauben erjengeit mitffen. 2Bir molleit nur brei 23emeifc recht htrj uub einfach ertuägeit. Ser erftc 23eioeig für bie 2öahrl)eit ber ©ud)a= riftie ift ber fortmährenbe ©laube ber fatljolifcheit Kird)e. Sßßie mir jetd glauben, bie ©ud)ariftie fei ber mafjre Seib unb bag mal)re 931ut uufereg Henm Sefng ©hriftug unter ben ©eftalten beg 23roteg unb beg Söeiueg, fo hat bie Kirche 0011 Slttfang an ununter* brodjen geglaubt. 3uut SBeloeife beffeit bienen bie ©d)rifteit ber heiligen SSäter, angefaitgeit 00m hl- Öguatiug aug bem ^Beginne beg 2. ^ahrhunoertg hinburdj big jum 1)1. $0:0113 ©alefing unb SUfong Signori in ber neuen 3eit. ©iit 93emeig für beit fortmährenbcit ©lauben ber Kirche finb and) bie glän^enbcn Kirchen, bie herrlichen Kathebralcit, bie ntajeftätifd)eit SBafilifeu, gebaut 001t uitfereit SSorfahreit, um beut unter ber 53rotgeftalt oerborgeiteit ©ott eine loitrbige 2öol)nung 31t bereiten. Serfelbe ©laube liegt sugruitbc ber heiligen SU titrgie: ber ?l(tar, bag Sabernafel, bie heiligen ©e= fäfje 1111b ©emänber, bie Kmcbeugiiitgen, bie 21nbad)ten unb ^ro3effionett 311 ©t)ren beg ?Ulerl)eiligfteu. 3eugen bafiir finb and) bie feierlichen ?lttgfhriid)c ber Kou= 3ilieit, mobitrdj bie Kirche ihren ©laubeit beftätigt unb bie $rrtünier eiiteg Söereitgar im 11., eiiteg Sutl)er, Kaloiit, 3miitgli int 15. 3al)rhunbert oer= morfttt hat. Sftun, mofeer befiel bie $ird)c biefen tauben? 3unäcf)ft ton beit Slpoftetn unb ooit ber apoftolifdjeit Urfirdje. $ie 9lpoftet feierten bažfetbe aHert)eitigfte ©ef)eimttiž, mie mir ež feiern. ©ž feeifet ja in ber sauž 3U £auž unb nahmen ©peife in {^reitbigfcit unb ©iitfalt bež $er§en§." Unter Srotbredfett tuurbe bie freier ber ©udfariftie gemeint. Unb ber Zeitige Stpoftel ^Saulitž fdjreibt an bie Äoriitt^er:2 „2£er uumürbig biefeS Srot ifet ober tont ®eld) bež $errn trinft, mirb bež SeibeS itnb bež Slutež bež §errtt fdbjutbig fein. ©ž prüfe aber ber äftenfd) fid) fetbft; unb fo effe er ooit biefem Srot unb triitfe tott biefent ßeldjc; beitn mer uumürbig ifet uttb trinft, ifet unb trinft fic£) baž ©eridjt, inbem er ben £eib bež $errit nidfjt unter= fefeeibet." ®iefe ffareit SBorte bejeitgeu §itr ©einige beit ©tauben ber apoftolifdjeit ftirdje. 9iun bie $rage: mofjer f)at bie apoftoüfdje ®ird)e biefen ©faubett? 2)er fieifige Slpoftel ^auluž belehrt uttž baritber; oerttefetnen mir feinen Söeric^t. ®er Seridjt bež s2lpoftelž fiifjrt uns 511m jmeiten S3emeife für bie 2Bal)rl)cit ber ©udjariftie, nämlid) 3ur ©infe^ung bttrd) ©fjriftuž. ©r fdfreibt :3 ,,3d) habe tom Ferrit empfangen, maž id) eud) überliefert fjabe, bafe ber £err ftefuž ©fjriftuž in ber ÜJiad)t, in iuefdjer er oerratett mürbe, 33rot ttaljm uttb battffageitb brad) uttb fpradj: ,!Jiet)met feilt unb effet, biež ift mein £eib, ber für eud) ba feiugegebett merbeit mirb; biefež tuet 3U meinem ©ebäcfetttiffe!' ©Ieid)ermeife uaf)nt er audj ben SMcfe itadb) bent StRafele, iitbent er fprad):,tiefer ®eldj ift ber neue S3tttib itt meinem Sinte; biefež tuet, fooft iljr trinfet, §u meinem ©ebäcfetttiffe! S)enn fooft ifer biefež Srot effet unb biefen Štelcfe trinfet, oerfiittbet it)r bett 2ob bež fterrit, biž er fornrnt.'" mt biefett SBorteu erjäf)ft ltttž ber Sfpoftel bie ©ittfefeuitg ber feeiligett ©udjariftie genau fo, mie ttnž auefe bie ©üattgetien über. biefefbe befet)ren. ®rei ©üattgeliften4 berieten uttž über biefe erhabene ©tuube, über biefež gröfete Söuuber, meld)ež bie SBelt je ge= fefeen, über bie Serleifeuttg biefer feödjften ©ematt an bie Stpoftef uttb ifere 9iacfefolger. fteber üerftäubige uttb torurteilžfreie 9J?ettfcC) feöre uttb urteile: „Diež i 2lft. 2, 46. — 2 1. ®or. 11, 27-29. - 3 1. for. 11, 23-26. 4 2Jtattt). 26, 26. ff. - £uf. 22, 19. ff. - 2Karf. 14, 22. ff. ift mein £eib, biež ift mein Slut, tuet biež 31t meinem Slnbettfen!" „3cfe für meinen Xeif," fagt ber berühmte SOZfgr. ©egttr, „erftäre laut unb unoerfjofjleu, biefež SBort genügt mir, uid)t atfeiit mu attfž gläix§eitbfte 31t betoeifett, bafe $efttž ©feriftuž maferfeaft uttb mefeittlicfe itt ber ©ud)ariftie gegeumärtig ift, foitberit and) mir auf eine ebettfo ituüerbrücfelicfee SIrt 31t bemeifeit, bafe er maferer ©ott ift: beim nie feat ein 9)feitfd) ber= artigež gefagt, nie f)at ein Süteitfdj etmaž ooit ber Strt fagen föttneit." SDettfett mir uttž einmal einen SDlettfcfeett, ber mit ber Sefeauptuitg oor uitž feiuträte, er mode Srot unb SBeitt iit feitt ^äfefe unb fein Stut oenoaubefn uttb baoott, bafe titatt baž glaube unb fein Sdäfdj unb fein Slut geniefee, feäuge baž emige Seben ab. 9)iit toeld)em Slbfdjeu mürben mir uttž ooit einem fold)ett äfteitfdjeit abmenben, ber bei gefitubctt ©innen mit feinen SJUtmeitfdjen foldjeii £)ofett unb mit bent emigett £ebcit folgen $l’eüeI triebe! ©itt ^roteftaut, ber ©nglänber |)ife=2Billiattt, fagt gatt3 sutreffeub: „sJJian fage nidjt, ber ©lattbe an bie mirflidje ©egeumart ^eftt ©ferifti itn 2lltarž= faframeitte fei triigerifc^ unb falfd)! ?ltt fid) betrachtet ift er freitid) 31t ungereimt, alž bafe eitt ®feitfcfe auf ben eigenen ®opf ež gemagt feätte, ifett aitberett 9Dfeitfd)eit au3iibieteit. |)ätte ein Stpoftet ifjtt feinen SOiitarbeitern üorgefdflageu, fo mürben fie ifett für einen Uitfittttigett augefefeett unb üerladjt tjabeit. 2®eil ež itutttöglid) ift, bafe berfelbe oon üJfettf^ett feerritfere, baritm fdjeitit er 001t ©ott 31t fotnmeit uttb alž göttlid) oerliert er alle feilte Ungereimtheit unb mettn ež ttod) fo unbegreiflid) tuäre." Sebeufen mir nun, unter $eftl)attuiig biefer treff= lidjett SBorte, baž folgettbe: ©itte ©ad)e, bie 31t bettfen, oor3ttfd)lagen unb aitsune^ineit fo töricf)t ge= mefett märe, bafe fie ihren Urfeeber fofort läcljerlich gemad)t hätte, biefe ©ad)e feat fid) ©tauben oerfdjafft itt aller SCßelt, unter 9JUlliotten unb ÜJiilliottett aller gebilbeteit Sölfer, ©tättbe uttb ©efd)led)ter, ©laubett oerfd)afft biž tjerauf 3um 20. $at)rl)itnbert! Qft baž nteufdjlid) möglich? ltot^ biefer ©lattbe ift ber SJcittelpunft bež religiöfett Sebenž ooit 9Jcil= liottett gemorbeu, bie ©eele ber fatl)olifd)eit 3Beltfird)e unb bie eigentliche ©röfee ber ebelfteit 90?ettfcheit, ber gröfeteit ^eiligen. Bir haben je|t oott beii (Siiifefcunggmorten beg |>eilaubeg gefprodjen. 9iod) ftarer merbett uug biefe Borte erteilten, menit mir fie im gufammenljange mit beii SBerheifjunggmorten ©f)rifti betrachten, bie er gu ß'apharitaum cin Sat)r oor ber ©infeijuug gesprochen hat.1 üftacij beni Buitber ber 33rotnermet)ruitg fing er au gu ben 33otfgfd)aren ooit einem aitbereit 23rote gu Sprechen, metdjeg er geben merbe: „bag 23rot, metd)eg id) geben merbe, ift mein Steifd) ftir bag Seben ber Bett. Sa [tritten bie Subett untereinanber nnb Sprachen: Bie fann biefer nng Sein Steifd) g n eSSen geben? Sefug aber Sprach gu ihnen: Batjrtidj, mahrtidj, id) jage euch: menit itjr bag ffteifd) beg SDteufdjeit-Sotjueg nicht eSSen nnb Sein 23tut itid)t triufen merbet, So merbet itjr bag Sebeit itidjt in end) haben. Ber mein f^feiSch ifjt nnb mein 23tut trinft, ber hat bag emige Sebeit uitb id) merbe itjn auSermeden am iüngftett Sage. Seitn mein fJfeiSch ift mahrhaft eine ©peife uitb mein 23tut iSt mahrtjaft ein Sraitt. Ber mein Steifdj ifjt nnb mein 23tut triuft, bteibt in ntir unb id) in ifjm." jRidjt matjr, mic t(ar fiub biefe 3Borte! Ser ^eitanb faitb jebod) feinen ©tauben nicht btof3 bei beit Sttben, fottberit and) bei nieten Seiner Sünger, metd)e ifjtt infolge beSSett oertiefgeit itttb nicht metjr mit itjm manbetten. Srot)bem hat ber |)eitanb uid)tg miberrnfett, Sottbertt Sid) Sogar an Seine Stpoftel mit ber Srage gemeitbet, ob auch f*e iS)» oertaSfen motten. Sm üftamen atter legte betrug bag emig bettfmitrbige Söefetmtnig ab: „Bof)in Sotten mir gepen; Sit haft Borte beg emigett Sebettg; beun mir haben geglaubt uitb be= fattut, baf3 Sit ßfiriStug, ©otju ©oteg bift." @o betrug mie bag geiamte djrifttidj ge= morbette SRenfdjengefchledjt ging mit if)»1 itttb rieS Sefug oott 9fagarett) gu: „Bir gtanbeit, mag Sit gejagt unb oertjeijjeu haStUnb motjer bieSer ©taube att eine So unbegreifliche Setjre? Sie Stntmort barauf ift teidjt: Beit berjettige, ber bieg atteg oottbrad)t hat, feilt b(of3er ajieitfd), fonberit gugteich matjrer ©ott ift, bemiefeit bitrd) fein gaitgeg Sebeit, burdj bie gange 2Bettgefdjid)te, metd)e man einfad) uluftürgeit mnf3te, mentt mau feine ©ottt)eit teugiteu motite. jubent entfprid)t biefer ©taube einem unoer= tilgbaren SBebiirfuiffe beg menfchticheit ©eifteg unb * Sot). 6, 52. ff. tpergeng, beffeit furge ©rtäuterung ben britteu oben ocrfprod)eneit 23emeig augiitadjt. Sief im menfchticheit tpergen ift bag 23emnhtfein oom Safeiit eineg perföntid)cn ©otteg eiitgefchriebeit. Siefeg Semufjtfeiu fauit gloar oerbunfett, jeboch nie auggetitgt merbeit. 3» 3eiteu ti»er größeren ÜRot erhebt ber ÜDfenfd) uumittfürtidh feine |)änbe gum £)immet empor unb feitfgt um Stbhitfe. Sa, ber Stteufch üertangt, feinen ©ott iit ber 9fät)e gu haben, um gu ihm fontmen, bor ihm fein tperg auggiefjen, ooit ipm Sroft itttb |)itfe erlangen gtt föttueit. Bag finb beim bie Setnpel, bie 2tttäre uitb bie ©ö^ett ber Reiben attbereg, atg ein lauter Üiitf ber 9J?enfd)heit nach ber 9fät)e ©otteg? Sagfetbe bemeift auch Sempet ber Sfraetiteu mit feinem ©ottegbienfte. Unb ©ott ift biefem |)ergetigmunfd)e ber 9Renfdj= heit immer eutgegeitgefommen. Sm ißarabiefe oer= fefjrte er fid)tbar mit ben Säftenfdjeu, er oerfehrte mit ben ^atriard)eu unb Propheten, er lieh fid) in ber ©tiftgtjiitte uub Später im Sempet gu Serufatem auf eine geheimuigootte Beife nieber. Sod) biefe üRähe genügte ben frommen Sfraetiteu noch nicht, fie feitfgten itad) einer nod) gröberen Offenbarung. ©ott erhörte biefeg ©eufgen. Ser ©olju ©otteg ift üftenfd) gemorben unb manbette burch 33 Sahre in 9Renföhengeftatt in ißateftina. Sag SSotf ging ihm nach, brängte fid) um ihn, fg»9 an feinen Sippen itttb fnchte in jeber 9iot bei ihm 2lbt)itfe. Ser |)eitanb muhte gum Sßater guriieffehren. Birb nuit bie ©rbe feiner fegenS* uub erbarmuuggootteu ©egenmart beraubt? ©otleit bie (£hriftenoötfer fd)ted)ter baran fein, atg bie Sfraetiteu? üRein, ber |)eitaub mottte auf eine Sichtbare, menit auch geheimuigootte 2trt unb SBeife bei ltiig bteibeit: er fe^te bag atterheiligfte 2tttarg= faframent ein. 25Jir miffen nun, mo er, unfer ©ott uub |)eitanb, perfönti^ gegenmärtig ift, mo mir ihn fiubeu, aitbeteit unb bitten fönnen. Sie iitnerfte ©ehnfucht unfereit ^»ergeitS ift oottfommen befriebigt uitb eben beghatb ift utig ber ©taube an bag grofje ©eljeiinnig nicht btoh leicht, foitberit füh unb troftoott. 2. Die h^tige lommunion. Surd) feine ©egenmart unter ber 23rotgeftatt mottte ber .f)eitaub noch einen gang befonberen erreichen. Heber biefeit 3n«c! betehrt ung bie 33rot= geftatt fetbft. Bie bag 23rot bent Körper gur Nahrung l* bient uitb if)nt bog Sehen erhält, fo fofl and) biefeg ©aframeut nuferer ©eele jur Sčahrttng bienen mtb il)r bog Sehen ber ©nabe erhalten. Sie ©eele tjat nänitid) neben bem natürlichen noch e>11 8ait3 ltlI‘) 9nr übernatürliches Seben, bag Scheu ber ©nabe, metdjeg 31a ©rreidjttttg beg ©itb= jieteg, ber einigen ©etigfeit, unumgänglich notruenbig ift. Siefeg Sebett mirb burd) bie heilige Saufe in ber ©eele gritubgclegt mtb, fatfg cg burd) eine Sobfiiitbe oertoren gegangen ift, burd) bag Vitj3= faframent mieber fjergeftettt. SSeil biefe beibeit ©afratueitte bem SJleufdjen ein Slitredjt auf jene mirffatnen ©naben oerteihen, meldje jur ©rt)altnng biefeg Sebeitg notmenbig fiitb, fo ift eine neue fiilfe jur ©rhaltmtg biefeg Sebeitg nidjt unumgänglich notmenbig. SBeittt mir jebod) bie grofjett ©efahren, bie üerfd)iebencn Verfudjungett uitb Verführungen ing Singe faffeit, mie fie in ber ©e= genmart aüjn sahlreid) fitib uitb überall aitgetroffeu merben, fo biirfte uitg bennoch eilte fel)r begrünbete $itrdjt befdjleidjett, bafj mir biefeg ©itabeitlebeit oer-liereti föunten. $a, burd) bie täglidje, redjt traurige ©rfaljrniig mirb nufere gurdjt noch gefteigert. 0, mie Diele leiben ©djiffbrud), mie niete merben noit nerfchiebetten Seibenfdjafteu t)iitgeriffeii, übertreten bie ©ebote ©otteg in micbtigeu fünften, nerlierett bag ©itabeitlebeit mtb laufen ©efatjr, einig sugntnbe 51t gehen! liefern Utbel hat bet £>eilattb abgeholfen, ©r beforgte uitg eine gaitg tjimntlifc^e .Nahrung mit ber befouberußraft, bag ©ttabeitleben iit uitg 31t beiuafjrett, meiter 31t entmirfelit, bie fleitteren ©ebredjett 31t heilen uitb uitg fogar mit ^rettbe 31t erfüllen. Siefe Slab' rttttg ift bie heilige ©ndjariftie. Vebettfe, mie bie heilige ©ndjariftie alg ©eelett= itahntitg 311m ©itabettlebett ber ©eele ttü^lid), ja not= tneubig ift. Ser Stufen ber ©ndjariftie für bie ©eele mirb ähnlich fein bettt Stuben ber materiellen Slalj= rttttg für beit Körper. Sie ©aframente fitib ja äufjere Geilheit ber inneren ©nabe. Sie materielle Slahruttg erhält bag Sehen beg Störpcrg uttb betnahrt eg nottt Sobe; bie ©ndjariftie hingegen mirb bag Sehen ber ©eele erhalten unb notn Verluftc betoahren. Ser fieilaub felbft ^at uitg bieg beteuert, ©agte er bctttt nidjt:1 „SBeitit il)t 1 3ot). 6. bag fjfleifdj beg 9)lenfdjenfof)ueg nicht effeit, fein Vlitt nicht triufeit merbet, merbet il)r bag Sehen nicht iit cndj haben. 2Bcr mein pfeifet) ifjt unb mein Vlitt trinft, ber tjat bag einige Sehen." Sllfo ohne ©udja= riftie Vertu ft beg ©uabenlebeitg, burd) bie ©ndjariftie Vemahruitg beffelbeti. Sie Stahrung entmidelt ferner bag förderliche Sehen big 31t beit ©rettsen, bie beit eiiigeluen Körpern burd) bie Statur gesogen fiitb; fomit mirb and) bie ©ndjariftie bag ©itabeitlebeit entmicfelit, unb smar ohne ©rettseit, ba ja bag innere Sehen feilte ©rettgeit feitut. Sieg gefchieljt bitrd) Vermehrung ber heiligtuadjeitbeit ©nabe ttttb burd) ein gröfjereg Siebegfeuer, meldjeg eben burd) bie ©ndjariftie mehr unb ntel)r entflammt mirb. llitb bemerfett mir nidjt im täglichen Sehen, bag eine he*l*9e Sie^ie in beit fersen berjeitigett brennt, ineldje bie ©ndjariftie öfter empfangen, baff biefelbett im ©laubeit, in ber Semut, Slufricptigfeit, ©ebttlb, Städjftenliebe, ißfüdjterfülluitg tagtäglid) 3ituehnteit? Sie Staljntug erfetjt bie burd) bie Slrbeit anf= geriebenen Kräfte. Sieg gefdjietjt and) burd) bie ©ttd)a= riftie iit besag auf bag Seelenleben. Sag ©itabem leben faittt smar nicht ftufenmeife abnehtnett, aber feilte SSärme, feine ®raftäufseruitg, fein ©iitflufj auf bie Vetätiguitg fattit abnehntett. Sabttrd) nimmt ab ber ©ifer, merben bie Sitgeitbeu feltetter, matter, uitüollfommeiter. Qu beit täglichen Kämpfen mit beit Scibenfdjaftcit faitit tttait oermunbet merbett, er= utiibcit, üiele läfflidje ©iinbett begehen. Sie ©ttdja= riftie alg ©eelcnfpeife ftärft bie eridjlafften Kräfte, erneuert mieber bag $cimr ber Siebe uitb löfcht aug bie SJfafel ber Idfjlidjett ©üitbeit, teilg unmittelbar bttreh fid) alg and) burd) 2lnfadjuitg ber Siebe, in metdjer bie Verabfdjettuitg ber läjjlidjeit ©itttbett eiit= gefcfjloffen ift. Ser ©ebraud) ber Slahrung ift mit einem ©e= ttuffe oerbititbeti, oerurfadjt 3ufriebenfjeit ttitb ^reube. Sind) bie ©ndjariftie erseitgt geiftige ^rettbe, eine innere 3ufriebcnl)eit, eine gemiffe Weiterleit unb Veruhiguug beg ©emiiteg. Siefe ^rettbe ermädjft attg bem Vemufjt* fein ber iunigften Vereinigung mit 3?efug, aug beit Slfteu ber Siebe, ber Eingabe, ber Sanfbarfeit, beg ©laubeng. Seghalb mufft btt bich redjt fefjr bemühen, mit |>itfe ber ueuentfacijten Siebe biefe Slfte tatfädj= lieh 31t crmedeit. 2Ber 31t träge ift, üielleidljt recht ober= fläcplicp, redjt jerftrent, an bic täglichen Sfrbeiteu gan§ Angegeben, anpäitglicß an oerfdEjiebeite Seibenfcpafteit, ber iuirb bie ^reitbe ber Kommunion nidjt mapt= nehmen, foitbent er iuirb gait§ feer unb troden bfeibeit. 3a, fogar auf ben Körper bepnt fiel) ber ©itt= flup ber fjeifigen Kommunion ans. 3uuäcpft iuirb bie böfe Begierlidjfeit gebämpft. Xie Kommunion bemaprt un§ ja uor Xobfünbeit, luefcfje gnmeift eine $olge ber 33egierficf)feit fiitb; fomit muß in ipr eine befonbere Straft jur Uebermiubitng ber Begierlidjfeit inneiuotjnen. Xauit miffeit mir, luie ob ber innigfteu Bereinigung ber Seele mit bent Seibe bie Seeleit= äuftänbe, mie ^reube, Xratter, Borit, Sepnfubpt, and) auf beit Körper uitb feine Xätigfeit eiuiuirfeit. 9luit iuirb burd) bie peilige Kommunion iit ber Seele ein peiligeg Siebegfeuer angejünbet, Slfte ber Eingabe, ber Bette, ber Xentut, ber Slitbetung, beg. ^paffeg gegen bie Sünbe luerbeu erluedt: iuirb beim biefeg Seelenleben niept and) auf ben Körper eiuiuirfeit xtitb ber böfeu Begierlicpfeit immer ntepr ipre innere ßraft bettepnten? IXeberbieg fomutt bttrep bie peilige Kommunion ber £>eilattb itt uitfer £>er3, er uereiitigt ft dp auf bag imtigfte mit ttitg, nufer Seib iuirb gfeiepfatn fein Seib: iuirb er infolge beffett ftir nuferen Seib niept eine größere f^itrforge tragen uitb iptt uor äußerer Siiitbe beluapreu? Uitb in ber Xat, mag fepen mir im täglidjeit Sebett? Xie pei= lige Äenfcppeit bliipt bort, mo bie peilige Kommunion oft empfangen mirb, uermelft bort, mo biefelbe nie ober feiten empfaugeit mirb. 3ebod) nicfjt bloß 511 Seb^eiteit mirft bie peilige Äommitnioit auf ben Körper, foitbent fogar ttad) bent Xobe. Xer ^peifaitb beteuerte augbriitflief), er lucrbe biejeitigett uom Xobe aitfermecfeit, mefepe fein fjrleifcp genießen toerben. £icr ift gebaut bie glorreicpe 2tuf= erftepuug, ju meldper bie peilige Kommunion ein be= fottbereg Slitredjt erteilt. Xieg mirb ttitg flar ein= feuepten, lueitit mir bebenfeit, baß ttitg bie peilige Kommunion bag ©nabenlebeit erpält unb fomit jttr ettblicfjett Beparrlicpfeit luefentlicp pilft. Xabttrd) mirb eben bie glorreicpe Sfuferftepuitg aitgebapnt. 3a, aug bett Söorteit beg £>eilaitbeg fönuteii mir fcpließeit, bie peilige ä'omtniiuiou oerleipe ttttg ein befoitbereg ?lit= recpt auf befonbere Unterftüßnngen, baß mir 31t einer glorreicfjeit Sluferftepung gelangen, meldje mir opue biefelbe niept erlangen mürben. Ueberbieg ift eg ber Speife eigentiimlid), bag Sebeit big 31m pöcpfteit Stufe 31t eiitmideln. infolge beffeu fönucit mir bepanpteit, bie peilige ©uepariftie afg überitatiirlicpe Speife luerbe bag überitatiirlicpe Sebeit beg Seibeg big 31m pöcpfteit ©ntmidliinggftufe bringen, melcpe eben in ber glor-reicpeit 5luferftepititg unb ber barauf folgeiibcit pimtn= lifcpeit Berfläritug beftept. Söie baitfbar müffett mir bem £>eilaubc für bie Sfitorbitttitg ber peiligeu ßommunioit feilt! 2Bie oiele ©nabeit unb ©abeu für Seele unb Seib, für bie Beit unb ©migfeit fiitb in berfelben nnfgepäuft! Bint, foffeit mir ttitg niept bemiipeit, biefer f^ülle ber ©nabeit teilpaftig 31t luerbeu? 3. Der pättftge (Empfang brr pl. ftomnuution. 2lug ben bargelegten 3riid)teii ber peiligeu $om= miutioit müffett mir beit Scplttß siepen, baß ber ©mpfaitg ber peiligeu Äomiittiniou für alle fepr not* menbig fei, beim opue biefelbe fönnten mir iit beit Berpältniffen, in beueit mir befoitberg peut3iitage leben, bag ©nabenlebeit nid)t bemapren. Xegpalb merben mir fdjon burd) eine georbuete Selbfttiebe 3tmt ©ntpfaitge ber peiligeu Kommunion gebräugt. 2Ser biefeg 3110 ©rpaltnng beg ©nabenlebeug fepr not-meitbige üühttel oernad)läffigt, ober gar üerfdjmäpt, ift fein eigener g'eiub unb bemeift, baß er für fein Sceleitpeil unb für bag ganse ©rlöfititggiuerf feinen Siitit pabe. B^nt ift eg flar, baß in ber Bernadp läffigung uub Berfcpmäpimg biefer pocppciligeit ©tta= beumittel §ttgleicp eine arge Beleibigitug beg ^>ei= lattbeg liege. Xiefer Siinbeit, biefer Uitbattfbarfeit molleit imb bürfeit mir ttitg niept fdpilbig niaepen; begpalb moden mir bie peilige Kommunion gern unb mit einem peiligeu Berlattgen empfangen. Butt, luie oft? Ueber bie £)änfigfeit ber peiligeu Kommunion pat ber £)eilanb uicptg beftimmt. BJir paben jeboep ein Kitcpengefeß, uadj melcpem jeber ©prift menig= fteitg einmal im 3apre, uitb 3iuar 311t Dfterseit, bie peilige Kommunion empfaugeit muß, fallg er alg Katpolif gelten miH. 2Ber biefeg ©ebot partuäcfig uitb mit Borfaß üeritadjläffigt, bem fann bie fircplicpe ©emcinfd)aft unb naep bent Xobe bag fircplicpe Be= grnbitig üerlueigert merben. 3u biefem ©ebote, befoitberg in biefent menigfteug, mirb uitg jeboep ein großeg ©leitb beg 9J?eiifcpeuge= fdjledjteS oor 9fugeit geführt. 2Sie blitib für nufer ©eelenheil unb mie eiufidjtSloS für nufer matjreS 3Bo^£ niitffeit mir feilt, meint tittS bie Ä'irdje unter 5lnbrot)itiig oott grofjeu ©trafen befehlen muh, meuigfteuS eitt= utal int $al)re bie ©udjariftie 31t empfangen. $tt Slnbetradjt ber ©iiter itänt(id), bie uns bitrd) bie heilige ßotnmuuiou ntitgeteitt tuerbett, möd)tett mir ermarteu, bie ©tjrifteit merben fo oft als möglich, ade ©ottrn ltttb Feiertage, ja, oielleicht täglidj 3um STifdje beS £jerrtt fontitten. 2lber nein! 5Der jährliche eitt= malige ©ntpfaug muh ftreitg befohlen merben. Söirb ber einmalige ©ntpfaitg ttttg genügen? 9ieiu, uitb abermal§ nein! Uttfer lebettbige ©lattbe bräitgt uns 31t einem fel)r Ijäufigeit ©ntpfaug, um ber großen ©naben redjt häufig uitb reidjlidj tei(= tjaftig 31t merben. SBegett ber ©efäfjrlidjfeit nuferer 3eitlage fjat ber tjeilige Später atu 10. SDesentber 1905 fogar ein |)irtenfd)reiben erlaffett. itt melchern er alte 311 einer tjäufigeit, möcheutlichett, ja fogar täglidjeit Kommunion einlabet. Bttgleidj erläutert er uns and) bie Bebiitguitgen, unter betten eine häufige Kommunion 3ttläffig ift. Berueljiiieit mir biefelbett! ®er tjeilige Bater fdjreibt 1. „SDie Ijäufige uitb tägliche Kommunion foß, meil 001t ©hrifto bem $errn uitb ber fattjolifcfjen Äirdje bringenb getuünfcfjt, attett ©hriftgläubigeit jebeS BattgeS uitb jebeS ©tanbeS ge= ftattet fein, fo baff ltiemaub, ber itn ©taube ber ©ttabe ttttb iit richtiger uitb frommer 2lbfidjt 311m tjeiligen Xifdje gefjett miß, baoott abgehalteit merben fatttt." |)ier merbett brei fünfte angegeben: a) ©fjriftuS uitb bie fiirdje mitnfc^eit bie tjäufige, ja, bie tägliche Hommitition, b) fie foß geftatiet feitt aßen (£fjrift= gläubigen jebeS langes unb jebeS ©tanbeS; c) als Bebiitguttg mirb ttirfjts aubereS geforbert als ber ©taub ber ©ttabe ttttb eine ridjtige uitb fromme 2lbfidjt. $)er ©taub ber ©ttabe mirb erforbert, meil bie Ijeilige Kommunion als geiftige -Wahrung baS Sebett ber ©eele oorauSfeßt, betttt eS liegt in ber Statur ber “Wahrung, bafj fie baS Sebett itidjt gibt, fottbertt baS oortjatibene Sebett erhält unb förbert. 3um ©taube ber ©nabe tttttfe ttod) bie ridjtige Slbfic^t Ijinstifontntett. SBoritt beftetjt betttt biefe ricfjtige 2lb= fic^t? ®er tjeilige Bater ertlärt fie mit folgettbcit SBorteit: 2. „Xie ridjtige Slbfic^t aber ift bann tmrfjanbett, meint matttt 311111 Sifrij beS |territ geljt nidjt aus blofjer ©emotjubeit ober ©itelfeit ober nteufd)lic^eit Bücffidjteit, fottbertt itnt ©ott 31t gefallen, itjm bttrdj bie Siebe enger fiel) 31t oerbiitbeu ttttb mittels biefer göttlichen SWebisitt bie ©djmädjeit ttttb $efjler ber ©eele 31t Ijeifen./' SÖSie leicht, mie natürlich ttttb febftoerftänbtich fittb biefe Bebingititgeit 3ttr ©rlaubtljeit einer häufigen, ja, fogar täglichen Kommunion! ©S ift gatt§ felbft= oerftänblich, baß matt 31t biefer beigen |jaub(ung nid)t attS blofjer ©emoljutjeit ober ©itelfeit ober meufchlidjeit Biidfidjteii gehen bitrfe, fottbertt 001t ber Slbfidjt getragen merben miiffe, ber iit ber £'om= ntuitioit angeboteneu ^riiehte teilhaftig 31t merbett, meldje in einer innigeren Bereinigung mit ©ott bttrdj Vermehrung beS ©ltabeitlebeuS ttttb ber Siebe ttttb itt ber Reifung uttferer täglichen ©djmachheiteit befteheit. 3öie mettig mirb für bie häufige, für bie täglidje Kommunion oerlaugt! SCßirb bettu für eine einmalige int $aljre meuiger oerlangt? SReitt! Slber, fittb betttt lä^licJje ©üttbett lein ^pittbernis für eitt tjäufige, für bie tägliche S'oiuittunion? ftörett mir bariiber beit heiligen Bater! ©r fdjreibt: 3. SBeutteS fdjoufehrgut ift, baf3 biejenigett, meldje häufig ttttb täglich lommunisiereit, 001t lählidjeit ©iitt-beit, menigftenS oott bett gatt§ freimißigen unb oott ber Sluhänglidjleit ait biefelbett, frei feien, fo genügtes uic£)tS= beftomeniger, bafj fie oott fdjmerett ©iiitbett frei fittb unb bett Borfaß tjüheu, i>1 3ulunft nicht fchmer 311 fititbigeit. $ft biefer aufrichtige Borfatj oorljaitben, fo ift er itidjt attberS möglich, bah fiel) hie täg= lid) Äonttttunigierettben auch 00,1 heit läßlichen ©iin= bett ttttb ber Slnhättglidjfeit att biefelbett aßntäljlid) loSiitadjeit." ®iefe SEBorte beS heiligen BaterS fittb Har. $rei= Ijeit üon läßlichen ©üttbett uttb oott ber 2lnhättglid)= feit ait biefelbett ift ermüufcht, jebodj nicht geforbert. Söarutn nicht? 2Beil baS Borhanbettfein oott läfj= lidjett ©üttbett unb ber 2lithäitglid)feit att biefelbett mit bent Sebett ber ©nabe befteheit fantt, fomit auch eine Berntehruttg ber ©ttabe nicht auSfdjlieht, metttt and) oielleicfjt baS SWafj ber Bermehruttg mittbert. liefen ©djabett mürben befonberS bie gatt§ freimißigen früher, ober gar gttr $eit ber hl- Kommunion be= gangeiten lä^licfjett ©üttbett betoirleit. ©S ift jeboch Ju hoffen, baff fidf öie ©laubigen tu ®raft Der heiligen Kommunion wenigfteitl allmählich ooit gaitj fret= willigen läftlidjen ©ünbeit unb oott einer bewußten Stnb)änglid)!eit an biefelbeu lolmadjen werben. ©I loäre fomit gauj oerfehlt, jtt erwarten ober gar ju Oertaugen, fßerfoueit, bie jum Xifdje bei ^errit oft, oielleidjt täglich fjinjntreten, werben altfogleidf alte, gar alle, auch bie geringfteit ffelfler abtegen; junädjft Wirb fid) bie ®raft ber ©udjariftie bariu be= wätjreit, baff biefetbeu feine Sobfüitbett begehen, we= nigftenl nid)t in ber Vegel mtb ltidjt oft. Xrotj ber äitfjerett fehler onb Schwachheiten fattn bal innere ©nabeutebeu nidjt nur beftetjen, fonbent auch juttehmen, beitn bie ©tmbe oerteil)t ja nicht bie Seid)= tigfeit uitb fjertigfeit jur Vefäntpfung ber $et)ler unb junt Sitgeitbleben, foitbern bie äRögtidjfeit, baf3 man burd) ßampf unb 2(btötung im Sugeitbleben jitnehnteit fanit. 2Bie troftoott ift biefe Sehre für uni arme ©rbem pilger! 2(lfo nur feilte Sobfihtbe am ©ewiffen unb beit Vorfatj, feine Sobfüttbe begehen ju wotten, unb itt biefer Verfaffuug fauitft bu beim Stifdje bei |>errn täglich erfefjeinen. 2lber neben einer foldfeit ©eiftel= üerfaffung wirb wolft eine gattj befonbere Vorberei= tuitg notwenbig fein? Söal fagt baoou ber Zeitige Vater? ^öreit wir! 4. „Sa bie ©aframeitte bei neuen Söuubel, obfdjou burdb bie ihnen innewobjneitbe ßraft an uitb für fid) wirfenb, eine um fo größere Söirfuitg heroor= bringen, je beffer ber ©mpfäitger oorbereitet ift, fo muff geforgt werben, baff ber Zeitigen Kommunion eine eifrige Vorbereitung oorattlgelfe unb eine ent= fpredfettbe Sattffaguttg folge, wie biel eiitel feben Kräfte, Verhältitiffe unb Obliegenheiten ertauben." Ser heilige Vater erinnert au bie Söirffamfeit ber heiligen ©afrantcitte: fie wirfeit nämlich burd) bie ihnen iitnewohiteitbe ^raft ot)ne Viidficht auf beit ©mp= fänger ober ©peitber; bal SJtajf ber Söirfimg bjängt febod) oott ber Vorbereitung bei ©ntpfängerl ab. 2öer junt @d)öhfeit bei Sßafferl nur ein fteinel ©efäfj mitbriitgt, wirb nur eine geringe Hienge Söaffer itaef) |>aitfe tragen; wer mit einem grojfen ©efäjfe fotntitt, wirb eine grofje fJJieitge fd)öpfen föniteit. ©beitfo ift el mit bem fötale ber ©naben, bie man attl ber heiligen &'ontntuiiiou mituehmeit wirb. Selljatb fiitb aufjer bem greifein oou Sobfünbeit uitb aufjer bent Vorfafje, feine Sobfüitbe ju begehen, auch eine eifrige Vorbereitung unb Saiiffagung fefjr notwenbig. Ser (Empfänger fott eben fein £>erj jur grömmigfeit au= regen, er fott bie 2tfte bei ©taubenl, ber SDentut, ber Siebe, bei Vertangcnl, ber Veite erweden; be= fouberl alte läfjtid)eit ©üitbeit unb bie StutjäugtidEjfeit au biefetbeu fott er bereuen unb oerabfeheuen, bcitit nur allbann werben fie nachgetaffen unb wirb bie Seele befähigt fein, mehr ©naben ju empfangen. 21 (fo eilte eifrige Vorbereitung unb Saiiffagung fiitb fetjr notwenbig. SSer ohne atte Vorbereitung junt Sifdje bei ^errit ^ingntreten wollte, würbe burch biefeit Vfaitgel ait gebiihretiber (£hrflirc^1: eine läfjlidje Siitibe begehen. Siefe Vorbereitung uttb Sattf= faguitg feboch fotten ben Kräften, Verhättuiffen unb Obliegenheiten eine! feben entfpredjeit. 3Jtef)r wirb ge= forbert oott ißrieftent, oott Orbeitlperfoiteit, bann oon fotdjeit, welche mehr $eit ha^e*b ßl3 ttoit Vebienfte= ten, üoit einer ^aulfrau, ooit einem einfachen Arbeiter, wetdje nicht oiet geit J»r Verfügung fja&en. 23ei fotzen würben eine für je Vorbereitung unb einige Vtinuteit Sanffagitng genügen; fie föititteit ja unter= loegl unb bei ihren Arbeiten an ben lieben fiei-taub beitfen. ga, bei ganj einfachen ©laubigen, welche nicht oiet beten föitnen, würbe fdjoit bie Ve= müt)uitg genügen, fid) orbentlid^ unb anftänbig, wie ber ©taube el oertaugt, ju benehmen. 2tu! allen biefeit leichten ©rforbentiffeit ift er= fichtlid), bafj eiu häufiger, ja, ein täglicher (Empfang ber heiligen ßontnuittioit fehr leicht gemalt werben fattn. 2ln weldfe Vornt fott mau fid) bei ber öfteren unb täglichen Kommunion hallen? Sind) barauf aitt= wortet ber heilige Vater, inbem er fdjreibt: 5. „®amit bie häufige unb tägliche ftontmm ition mit größerer Klugheit gefd)ehe unb oerbienft= tid)er fei, fo fott ber Vat bei Veicfftoater! eingeholt werben." 2ltfo beiuen Veichtüater fotlft bu mit Vat fragen, bamit mögliche ©elbfttäufdhungeit unb ©ittehrungeu Del 2tllerheiligfteit hintangehatteu werben. Ser Vei(ht= oater wirb nach ben eben erflärten Vegelit eittf^eibeit unb bir recht gern and) bie tägliche ßommunion erlauben, ja, bid) fogar bajtt brättgen, wenn in bei= ttetn |)erjeu bie oom ^eiligen Vater metiigfteu! bie auf bal geriugfte ÜJJfaff befchränfteu Vorbebiitgimgen oorhaubett finb. Sdjlnjl. ©elicbte iit SCjrifto! Jttbem id) eud) einige 23eiocife für bie 2Sat)rl)eit ber Zeitigen (Siid)ariftie unb bie reichlichen Jriidjte ber t)eitigeu ßommunioit in atter für^e auSeiuaitbergelegt ijabe, fjatte id) bie Slbfidjt, eud) fiir bie bringeitbe ©inlabuitg bež pei= tigeit SBaterS ju einer häufigen, ja, täglichen Zeitigen Äommuitiou oorjubereiten. SBerbet il)r tuol)l ber (£iit= labung fjotge leifteu? SaS SBort bež ©teßocrtreterS ßfjrifti ergebt an aße: an bie grauen mtb Jungfrauen, aber and) an alte SUiämter mtb Jünglinge aßer ©tänbe, bie tjöd)= ften nid)t ausgenommen. ©eliebte in (Sfjrifto! Sie ©efaljreit fiir beit ©laitbett unb für baS fittlidje Sebett fiitb grof); uiele, oiele fabelt fidj betören laffeit, betören bttrd) eine fatfd)e, lügenhafte 2öiffeitfd)aft mtb haben i()re ©eele üerlorett, il)rett ©ott oertoreit unb toerben and) ihre ©migfeit oerlicrett. 3uriid jttitt ©tauben, 51t einem Sebeit nach bem ©laubeit! Ser 2öeg baju ift baS ©ebet, ber fottntägige ©otteSbienft unb ber ©mpfang ber ©a= framente, ganj befonberS ber ©udjariftie, biefeS ©a= frantettteS ber Siebe itnb beS ©lattbenS. Sltnett. Saibach aut 9?eujahrStage, beit 1. Jänner 1910. f Jlutou iäouaueiitura ______ g-ütft6ifd)of. Jnftciiiiinubnt für bie Saifiadjcr Siö)cfc. Zufolge ©enehntigititg beS 9fyoftotifcf)eu ©tut)leS oont U.Jtttti 1906 faittt id) für bie Saibadjer Siöjefe mehrere ÜJiadjfidjten 0011t aßgemcitieit fird)(icheu Jafteit= geböte and) für baS laufeitbe Jahr jugefteheit. ©S haben bemttad) bie ©(ättbigeu ber Saibadjer Siojefe iit betreff biefeS ÄirdjengeboteS itt biefem Jahre 9?ad)ftel)enbeS p beobachten: I. (Eigentliche lirettge iFafltage, b. h tage, nn bencn ber (ßcttufj uoit fleifchfyeifen uerboten unb nur einmalige .Sättigung erlaubt i|t, fiitb folgettbe: 1. Ser Vlfdjerntittmod) unb bie brei testen Sage ber ®armodie. 2. Sie Jreitage ber oierjigtägigeu Jafteit= ttttb ber ^boeittjeit. 3. Sie SÜtittmoche, Jreitage ttttb ©antStage ber Ouatemberseiteit. 4. 'Sie SSorabettbe üor ißfingftett, ^Setri unb ipauli, 9J?ariä=|)immelfahrt, ?lßerl)eiligeit, Unbeflecfte (Smpfäitgitiö STcariä ttttb 3öcit)iiachten. II. fafltage mit einigen Ilad)|td)tcn, b. I). tage, an bencn )unir nur einmalige Sättigung, bod) 31t Jtittag ber CöcnnjS non fleifdjfpcifen erlaubt i|l: 1. SltXe übrigen Sage ber oierjigtägigett Jaftem jeit, ausgenommen bie (Sonntage. 2. Sie 9Jtitttuod)e ber Slbüentjeit. III. ^bllinenjtage, b. I). (tage, an betten ber (öettuh non flei|th(pei|tn nerboteu, bie mehrmalige Sättigung jebod) erlaubt ift: Slfle übrigen $mt:aÖe beS Jal)reS. IV. iÄtt bctt oben (I. mtb III.) genannten JFaft-tageit ift jebod) ber flcifdjgemtfi erlaubt: 1. Jitr bie gattje Siö3efe, fo oft eitt gebotener lirdjlidjer Jeiertag auf einen ber frül)er genannten Slbftinenstage faßt. 2. Jiir einzelne Orte, tuettn baS Jeft beS ^irdjenpatrottS feierlid) begangen ttttb fo oft bafelbft ein Jal)rmar!t abgehalten tuirb. (Ü8iele ffSfarrett be= fteljen aus mehreren 001t eittanber entfernten Orten: ba gilt bie SiSpeitfe nidjt für bie gange Pfarre, foitbcrtt ttttr für jette Orte, ait betten beS 9JlarfteS toegeit baS 3ufatttmeuftrömeu uoit 9JJeitfcheit ftattfinbet.) 3. Jür einzelne fßerfotteu: Ser ©eituf) oott $leifd)fheifeit ift erlaubt au aßen Sagen beS JaljreS beit Slrbeiterit in beit 33erg= merfeu unb Jabrifen, ben ©ifeitbahn^oitbufteureu, beit 9leifettbeit, bie auf beit 33ahnftatioiteu fpeifett tnüffen; beujeitigeit tuelche fid) §ur ^perfteßititg ber ©efititbheit in 23öberit aufhalten, mit ihren 9lnge= hörigen unb ihrer Sienerfd)aft; bettjenigen, toeldje in ©afthänferit ihre ®o[t itel)iueit ntüffen, itnb toeld)e oott anberen abhängig fid) Jmfteitffjeifeit nicht oer-fd)affeit fönneu. V. 21 it allen 3faft= ttitb Slbftineitjtageit ift nicht nur ber ©ebraud) t>oit @d)inalj, foitberit au^ ttoit Sierfett jur Bereitung 001t f^afteitfpeifen erlaubt. VI. Sin Safttagen fotu i e au ©oitit* tagen luüljrenb ber oier^igtägigeit aften = 5 eit ift ber ©ettuf) ooit 3ufd)= uitb ^[eifd^pctfcn bei einer nnb berfelbeu SJtaljljeit uidft erlaubt. 20až baž 9iacl)tmat)( ber §mit Xeife bižpett= fiertett Safttage anbelangt, fo bitte ttitb tuiinfdje id), bajj man beim felbett nid)t genieße, bod) geftatte id) ber bižfjerigen @etuof)iiI)eit gcmäf) bett ©eitufj ooit $Ieifd)fpeifeit beim -Jiadjteffen; ait§ge= nommeit fiitb bie ^Sriefter, beiten ež and) nicljt erlaubt ift beim Siadjtmaf)! ^feifdjfn^pe ju genieffeit. SI Ile biefenigen, bie fid) ber gemährten 9tad)fid)ten bebienen werben, ermaljue id) pm (Srfatje bafiir gute SBerfe p oerridften, 5. 58. fünfmal baž „SSater Unfer" uub ,(@egr ü f) e ft feift btt sD?aria" beu fiiuf SBuubeu Sljrifti §11 (Streit p beten ober beu Sir men ein r e id)Iicf)e rež Sllmofeit 51t fpeuben. Sie Herren fßfarrer uub 58eid)toäter fittb ermächtiget, in einzelnen {^äflett einer tuirflictjeu Stottuenbigfeit uod) meitergcljeube Siž= pcitfeit uom Verbote bež 3deifd)gemtffež 51t erteilen, aber nid)t auf länger alž für ein $aljr. Söcr cine b I e i b e it b e Sižpenfe 51t bebürfen glaubt, fjat fid) biežfadž ait baž fiirftbifc^öftidje Drbiitariat 511 toeitben. f Jtntonius ^onaucntura gürftbi)cf|of. Pastirski list vsem vernikom ljubljanske škofije za Advent. Od posameznih oseb in raznih društev dobivam že več časa ustne in pismene prošnje, naj za vse vernike ljubljanske škofije napišem pastirski list o uživanju opojnih pijač. Dolgo sem odlašal s pastirskim listom, ker je pouk o uživanju opojnih pijač, namreč vina, piva, žganja in špirita, težak sam po sebi, ker ni lahko povedati vse tako, kakor je res in pa, ker takega nauka marsikateri ne marajo poslušati. Glavne nauke sem sicer že razpravljal v knjižici, ki ima naslov: „Mladeničem. Življenje po veri." Ker pa ta knjižica malo komu v roke pride in ker smo v resnem adventnem času, sem vendarle sklenil govoriti vam v pastirskem listu o opojnih pijačah. Prizadeval si bom odgovoriti točno in jasno na pet vprašanj, in sicer: 1. kaj trdijo učeni možje o opojnih pijačah; 2. kaj trdi o njih sveta Cerkev; 3. kdo mora biti popolnoma zdržen; 4. kako škoduje nezmerno pitje in 5. kako se moramo varovati škode? Zakličem s svetim apostolom Pavlom (Rimlj. 19, 13.): „Kakor podnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevoščljivosti, temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu v poželjenju.“ Začnem v imenu Jezusa Kristusa. l.Kaj trdijo učeni možje o opojnih pijačah ? Katere pijače so opojne pijače? Odgovorim: vino, pivo, žganje in posebno špirit. Odkod prihaja, da te pijače človeka opijanijo? Zato, ker imajo v sebi takoimenovani „alkohol", ki ima take lastnosti, da opijani človeka. Od kod pa je alkohol? V naravi ga ni; mora se umetno pridobiti iz takih naravnih pridelkov, ki imajo v sebi sladkor, n. pr. grozdje, ječmen, krompir, slive in drugi sadeži. Iz teh se proizvajajo opojne pijače, v katerih je alkohol. Niso pa vse pijače enako opojne. Katere imajo manj alkohola, so manj opojne, katere ga imajo več, pa opijanijo bolj in hitreje. Najmanj opojno je pivo, ker ima na 100 delov le 4 do 5 delov alkohola; bolj nevarno je vino, ker ima na 100 delov 5 do 25 delov alkohola; še hujše je žganie, ker ima na 100 delov 25 do 60 delov alkohola, najbolj grozen je špirit, ker ima na 100 delov 60 do 70 delov alkohola, torej je v enem litru špirita do 70 delov čistega alkohola. To so pokazala raziskovanja učenih mož. Kako pa ti možje ocenjujejo alkohol! Ako pogledamo v njihove knjige, bomo videli, da trdijo: alkohol je strup, alkohol nima nobene redilne moči. Torej, alkohol je strup. Res, ako se le malo pije, se človek nekako poživi: srce hi- l treje bije, misli se urno razvijajo, jezik laglje govori, noge so bolj lahke in poskočne, oči se zaiskre in čuti se nekako veselo, ugodno razpoloženje, v lahkem veselem razgovoru in petju se pozabijo skrbi in nadloge vsakdanjega življenja. Zavoljo tega ljubiš dobro vino, zavoljo tega toliko pesmic o vinskih goricah in o radostnem popivanju. Zato celo sveto pismo pravi, da ima „vino namen, razveseliti človeško srce“ (Ps. 103, 15) ali: „dajte močne pijače žalostnim in vina njim, ki so bridkega srca; oni naj pijejo, da pozabijo svoje betežnosti in se svojih bolečin več ne spominjajo.“ (Pregov. 31, 6. 7,) Kljub temu je alkohol, ki je v opojnih pijačah, vendarle strup, ako ga pride večja mera v tvojo kri. Ali bi se ta trditev morala šele dokazovati? Saj vendar poznaš pijanca, ali pa to veš iz lastne žalostne izkušnje. Ali je pijanost telesu ugodna? ali ni po njej vse telo bolehno? Glava boli, jezik se zapleta, oči slabo vidijo, noge te ne nesejo, želodec ne prebavlja, 'razum ne razvija misli, vse te nekako boli, za nobeno delo nisi. Ali torej alkohol ni strup, ni škodljiv za tvoje telo? No, rekel boš, opojna pijača: vino, pivo, žganje, špirit ima krepilno moč, saj vendar podeli telesu novih moči za naporno delo! Le počakaj, poprašajva o tem učene može in pa izkušnje v vsakdanjem življenju. Učeni možje so zares poprej trdili, da imajo opojne pijače redilne moči. Vendar so pa nekateri začeli o tem dvomiti in so v zadnjih časih opojne pijače znova preiskovali, namreč preiskovali so, kaj imajo v sebi! In kaj so dobili? Edino pivo ima nekoliko redilne moči, namreč na 100 delov pride samo 5 do 6 delov redilnih snovi, torej skoraj nič; vino pa, žganje in špirit pa redilnih snovi sploh nimajo; torej ne morejo človeka prehranjevati, le hipen ugoden užitek mu pripravljajo. Tako prepričani so sedaj vsi zdravniki. Pa tudi izkušnja tako uči. Ako bi opojne pijače dajale moči, bi jih najbolj rabili oni, ki se morajo telesno močno natezati. Toda opojnih pijač se ogibajo in se jih popolno vzdržujejo ravno tisti ljudje, ki za svoja dela potrebujejo posebnih telesnih moči. Zdrževali so se pijač že borilci v starih časih, da jim telo ne bi opešalo. Popotniki, ki so uspešno preiskovali razne posebno nevarne kraje na zemlji, so ravno popolni vzdržnosti pripisovali ono vztrajno telesno moč, da v silnih naporih niso omagali. Opazuje se pri delavcih, koliko laže in bolj vztrajno delajo delavci, ki se zdrže žganja in ga ne marajo za za-jutrek. Opojne pijače torej zavirajo telesno delo, pa tudi dušno telo. Kolikokrat čujem, da se kdo brani pijače rekoč, da ima mnogo premišljevati in se učiti, pa ne bi mogel, ko bi pil. Da, pri opravilih, kjer se zahteva napeta pozornost, se vsaka pijača sploh prepoveduje, kakor pri železnicah, pri avtomobilih. Res, ako si utrujen, pa nekoliko piješ, čutiš neko novo moč za delo. Toda ali nisi prav kmalu še bolj utrujen, kakor pa poprej ? Človek namreč čuti utrujenost, še preden porabi zadnje svoje moči, pijača pa mu le te zadnje moči zbudi, ne da mu pa novih; te se hitro potrošijo in onemoglost je še večja. Glej torej! opojne pijače ne nahranijo tvojega telesa, ne dajo mu novih moči, kakor jih daje tečna hrana, ampak pripravijo in dajo ti edino le nekak užitek, neko veselost, neko ugodno razpoloženost; toda le toliko časa, dokler se prave mere držiš. No, pa tudi v teh mejah užitek ni brez velikih nevarnosti. Zakaj ? Prvič zato, ker je izredno težko držati se v pravih mejah. Že sveto pismo te svari rekoč: „Ne glej vina, ali je lepo rumeno, ali se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda naposlednje piči, kakor kača in strup razlije, kakor bazilisk.“ (Preg. 23. 31. 32.) Namreč, ker se tako lesketa in gladko teče, ga kaj hitro in preden se zaveš, potegneš čez mero, pa se ti užitek izpremeni v strup. Drugič poizkušaš sam, da čim bolj piješ, tem bolj te srce vleče, da bi še več pil. Opojna pijača žeje ne pogasi, kakor jo pogasi kozarec hladne vode, ampak jo še poveča. Kako to? Tisti pogubni alkohol ima to lastnost, da posuši sokove v tvojem telesu in zato hoče telo vedno novega prilivanja. Voda bi odpomogla, opojna pijača pa le še bolj suši; od tod huda želja, le še in le še piti: in preden se zaveš, nisi več zmeren, ampak že nezmeren; polagoma postaneš suženj alkohola, ne moreš se mu več obraniti. Tretjič pokaže izkušnja celo to, da so manj bolehni in da dalje časa žive oni, ki se opojnih pijač popolnoma vzdržujejo, kakor pa oni, ki pijo vsak dan, če tudi zmerno. Celo pri zavarovanju za življenje zahtevajo zavarovalnice manj zavarovalnine od onih, ki nič ne pijo, kakor pa od onih, ki vsak dan zmerno pijo. Učeni možje torej trdijo na temelju učenih raziskovanj in raznih izkušenj tole: v opojnih pijačah je snov, ki se imenuje alkohol; alkohol se prišteva k strupom; alkohol podaja sladkega užitka, ne hrani pa ne in ne daje telesu novih moči; zato opojne pijače niso hrana, za življenje niso potrebne, more se brez njih opraviti; da, celo užitek, ki ga zmerno uživane dajejo, ni brez nevarnosti; kdor je popolnoma zdržen sme upati, da bo bolj zdrav, da bo bolj dolgo živel in da bo za dušno in telesno delo bolj sposoben. To je odgovor na prvo vprašanje. Ko smo slišali, kaj pravijo učeni možje o opojnih pijačah, poprašaj se sedaj: 2. Kaj trdi o njili sveta Cerkev? Kaj ne, odgovor na to vprašanje nas bo Še bolj prepričal: saj nam po sveti Cerkvi govori sam Bog, sam Sveti Duh. Kaj torej trdi sveta Cerkev o uživanju opojnih pijač? Da bomo mogli najti natančen in resničen odgovor, moramo vprašanje razdrobiti v tri vprašanja in povedati, kaj nas uči sveta Cerkev o nezmernem uživanju opojnih pijač, kaj o zmernem uživanju in kaj o popolni zdržnosti? No, da je nezmernost greh, o tem nihče ne dvomi. Pijanost torej ni le sramotna, ampak tudi grešna. Res, greh ni vselej smrten. Kdor Je le malo pijan, stori mal ali odpustljiv greh ; kdor se opijani močno, greši smrtno. Cujte, kaj govori o tej pijanosti sv. Pavel! On pravi: „Dela mesa pa so znana in ta so : nečistost, nesramnost . . . pijančevanje, požrešnost in kar je temu enakega. Od takih del vam napovem, kakor sem vam že napovedal, da, ki take reči delajo, ne bodo dosegli kraljestva božjega,“ (Galač. 5, 19—21) In na drugem mestu piše: „Ali ne veste, da krivični ne bodo kraljestva božjega posedli! Nikar se ne motite! Ne nečistniki, ne prešestniki . . ., ne pijanci, ne preklinjevavci, ne roparji ne bodo posedli nebeškega kraljestva.“ (2. Kor. 6, 9, 10.) Sv. Pavel stavi torej na isto stopinjo nečistnike, prešest-nike, roparje in pijance; v nebesa ne pridejo. Ali ni to grozno! Pijanec, ako te ne odvrne od pijanstva sramota, naj te odvrne vendar strah pred večnim pogubljenjem! Kaj pa uči sveta Cerkev o zmernem pitju? Odgovorim, da je zmernost prava čednost. Zmernega uživanja opojnih pijač Cerkev ni prepovedovala ali celo zavrgla, marveč vedno učila, da je zmerno uživanje dovoljeno, ako to dopusti zdravje, starost in premoženje. V svetem pismu se vino, voda, sol, kruh in drugo prišteva prvim potrebam za življenje; obljubljena dežela se hvali zavoljo dobrega vina; dobra vinska letina se smatra za blagoslov božji; ob praznikih se je vino pilo; celo pri daritvah je bilo vino zapovedano; tudi Zveličar je vino pil, vodo je v vino izpre-menil; daritev novega testamenta je pod podobo kruha in vina ustanovil; nebeško kraljestvo se prispodablja veselemu obedu, kjer tudi vina ne manjka; tudi Cerkev ima za vino posebne blagoslove. Torej zmerno uživanje opojnih pijač je dovoljeno, ni greh. Toda, kdo pa je zmeren? Ponavadi praviš, da je zmeren, kdor ni pijan ; da ni nezmeren, kdor le malo vina v glavo dobi, da je Židane volje in ga le nekoliko čuti. Tako v navadnem življenju; vendar pa se v strogem smislu ne moreš prištevati med zmerne, ako si pogostokrat nekoliko vinjen. Tako uživanje gotovo škoduje zdravju in prikrajša življenje; ako torej govorimo o ne- l* škodljivi in popolnoma dopuščeni zmernosti, ako govorimo o čednosti, mislimo zmernost v prav strogem pomenu besede. In v tem smislu bi se prišteval zmernim, ko ne bi popil več vina na dan, kakor okoli pol litra navadnega ; vendar pa dodam, da nekateri prištevajo med nezmerne tudi one, ki bi mislili, da morajo toliko vina popiti vsak dan in da se ga ni treba nikdar popolno zdržati. Slišali smo cerkveni nauk o nezmernosti in o zmernosti; čujmo še onega o popolni zdržnosti. V starem testamentu je Bog zdržnost nekaterim stanovom kar naravnost zapovedal. Zapovedal jo je duhovnikom ob času, ko so v templju opravljali božjo službo (3.Moz. 10, 8); zapovedal tudi takoimenovanim Nazirejcem, to je možem, ki so se zavezali z obljubo, da se za nekoliko časa posvete edino Bogu, njegovi službi in prizadevanju za sveto življenje. (4. Moz. 6, 3.) Tako obljubo so storili prav mnogi; med njimi je tudi sveti apostol Pavel. Popolna zdržnost od opojnih pijač je torej znak posebne bogoljubnosti, posebne pripravnosti za božjo službo. Zato se nam ni treba čuditi, da je bilo tudi med kristjani vedno mnogo popolnoma zdržnih. O takih nam pripoveduje zgodovinar in škof Evzebij; tak je bil sv. Timotej, kateremu je radi bolehnosti sveti Pavel svetoval, naj ne pije same vode, ampak naj vodi doda še nekoliko vina (9. Tim. 5, 23.); takih je bilo in je prav mnogo v resnici pobožnih kristjanov. Po nauku svete Cerkve je zdržnost posebno dobro delo in se močno svetuje. Torej zdržnost se ne zapoveduje, pač pa svetuje. Zdržnost posveti ljubezen do Boga, ker se zdržni iz te ljubezni odpove onemu sicer dovoljenemu užitku, ki ga daje vino; posvetiti jo more tudi ljubezen do bližnjega, ako si popolnoma zdržen zato, da daš bližnjemu dober zgled, da ga obvaruješ nezmernosti in mu pomagaš premagovati svoje strasti, da mu bolj lahko pomagaš v potrebi; tudi ljubezen do sebe samega ti zdržnost svetuje in posveti, ako si bolehen in bi ti celo stroga zmernost škodovala, ako hočeš kaj prihraniti za svoje domače, prihraniti, da si moreš kupiti dobrih knjig, dobrih časopisov. Po nauku Cerkve je torej popolna zdržnost začasna ali vedna, iz ljubezni do Boga, do bližnjega ali do samega sebe velika čednost, pri Bogu zaslužno delo in se prav močno priporoča. Popolna zdržnost je torej svet, ne zapoved. Svetuje se posebno dandanes, ko se nezmernost bolj in bolj širi, z njo pa tudi vse hude posledice. Sveti Oče so za vsak dan, ko se opojnih pijač popolnoma zdržiš in malo molitvico opraviš, podelili 300 dni odpustka in priporočajo sploh zmernost in zdržnost. Zdržnost se tedaj vsakemu svetuje in močno priporoča. Kaj pa, ali je pa morda kdo tudi naravnost dolžan, da opojnih pijač nikdar ne okusi? 3. Kdo mora hiti popolnoma zdržen? Zgoraj ste slišali, da je zmerno uživanje opojnih pijač pred Bogom dovoljeno, ako to dopusti zdravje, starost in premoženje. Iz tega lahko posnameš, da bi bilo tudi zmerno uživanje grešno, ako tega ne bi dopustilo premoženje, zdravje ali starost. Torej najpoprej premoženje. Tudi zmerno piti ne sme, ali pitje mora vsaj močno omejiti oni, ki je dolžan varčevati. V dolgove si se zakopal, vrniti moraš, tako zahteva pravičnost. Zato moraš vse nepotrebne stroške opustiti; ako ne storiš, grešiš zoper pravičnost do bližnjega. Nepotreben pa je strošek za pijačo. Slišali smo, da pijača nič ne hrani, nič ne krepi telesa, ampak je gol užitek za razvedrilo in se brez pijače prav lahko živi. Nedavno sem bil v neki župniji na Dolenjskem. Tam se mi je reklo : ko se je trta pokvarila, ljudje niso pili, pač pa so pridno delali in dolgove poplačevali; sedaj trta rodi, ljudje zopet močno pijo, pa dolgove delajo. To je vendar nespamet in greh! — Ali, otroke imaš, ti si pred Bogom dolžan poskrbeti, da jim preskrbiš stan, obleko, hrano, dobro vzgojo. Bogat nisi, za vsak vinar ti je težko: torej moraš varčevati zavoljo otrok, ne smeš po nepotrebnem trošiti svojega denarja, ne smeš ga trošiti za opojne pijače. Kaj bi se reklo o očetu, ki popiva, otroci pa doma stradajo, so strgani in zamazani in zanemarjeni! Ali ni to sramotno, skrajno sramotno in greh, smrten greh? Potem pride zdravje. Res je, da zdravniki včasih kako opojno pijačo predpisujejo zoper nekatere bolezni. Vendar je pa gotovo, da marsikomu tudi pitje sploh škoduje. Zdravniki trdijo, da je le prevečkrat alkohol kriv raznim boleznim. Razne stalne bolehnosti, radi katerih ni ravno treba v postelji biti, pa se radi njih slabo počutiš, težko svoja dela opravljaš, se odpravijo le, ako strogo redno živiš, in se opojnih pijač popolnoma ogiblješ. Marsikdo ima slabo živčevje, da mu že zmerno pitje škoduje; tak se mora vsake pijače zdržati. Isto velja o vsakem, ki brez popolne zdržnosti ne bi mogel opravljati svojih stanovskih dolžnosti. Omenimo naj pa eno bolezen prav posebno: namreč pijančevanje ali alkoholizem, kakor jo imenujejo zdravniki. Pijančevanje je hudobija, pa tudi bolezen. Do pijančevanja se ne pogrezneš v enem dnevu, pač pa polagoma, ako meje stroge zmernosti pogostokrat prestopaš; v tem grešiš in oboliš. Pijanec je navadno neozdravljiv: le pije in pije in sicer navadno mnogo čez mero. Kako bi se mogel ozdraviti? Edino s popolno vzdržnostjo! Ne kapljice vina ali žganja več! To je edini pripomoček. Ostal boš grd pijanec in velik grešnik, ako obetaš, da boš gotovo zmeren. Ako samo to obetaš, si izgubljen: za te zmernost ni mogoča. Saj ima alkohol to grozno lastnost, da zavžit vzbuja in podžiga hudo željo po zopetni pijači; ako pijanec začne piti s sklepom, da ne bo pil preveč, ampak zmeren ostal, je že zgubljen; ko izpiješ prvi kozarec, te ima že alkohol v oblasti, ustaviti se ne moreš, zopet boš pijan. Ali ni res, povejte mi! Pijanec ne bo nikdar zmeren, pač pa more biti popolnoma zdržen in se tako zopet pozdraviti. Torej na noge, pogum velja! Pa še ena vrsta ljudi je, ki bi morali popolnoma zdržni biti. Mislim otroke, mladeniče in dekleta, dokler niso popolnoma dorasli. Culi ste, da je alkohol strup; da ti ne škoduje, mora tvoje telo biti močno in imeti veliko odporno moč. Toliko moč ima pa le telo popolnoma odraslega, popolnoma razvitega človeka; telo otroka in še ne popolnoma doraslega mladeniča in dekleta pa take moči še nima, saj še ni razvito, ampak se šele razvija. Zato se splošno trdi: opojne pijače so škodljive otrokom, dokler niso popolnoma dorasli, namreč do 16. ali 18. leta. Kako pa škoduje tej mladini opojna pijača? Alkohol posmodi življensko moč, kakor slana lepe cvetlice. Zato se ne more telo do-voljno razviti in tudi posamezni telesni udje zaostanejo; posebno živci se ne morejo do-voljno okrepiti, pa ostane otrok vedno slaboten. Ako je pa otrok slaboten, nima dovolj moči se ustavljati prehlajenju in raznim boleznim. Hodeč po župnijah vidim prav pogostokrat slabo razvite otroke, bledih lic, upadlih oči. Poprašujem po vzrokih in največkrat ču-jem, da je to zakrivila pijača! Otroci zgodaj pijo ! In kdo jim piti ponuja, jih sili? Oh, lastni oče, lastna mati! Celo dojenčkom se daje vino! Ali pa je navada v več krajih, da se za za-jutrek daje čaj in v čaju razne hudo opojne pijače: otroci morajo ostati nerazviti in slabi! Saj pijača ne redi in alkohol razvoj telesa zadržuje. Starši, posebno matere! Ali se ne bojite Boga, ko tako svoje lastne otroke kvarite! Pa še nekaj. Pri otrocih, ki pijo, zastane tudi razvoj možganov. In kaj odtod sledi? Možgane potrebuje duša za svoje delo, da misli, da se kaj nauči, da si kaj zapomni; zato morajo pa možgani biti popolnoma dobro razviti ; ako niso, jih duša ne more rabiti, ne more dobro misliti, ne more si vsega dobro in za dolgo zapomniti, ne more v znanju napredovati ! Vidite torej, kako škoduje alkohol, ki ovira pri otroku razvoj možganov in otrok ostane trde glave, se komaj komaj uči, ves je raztresen, vse pozabi, kar zabit je. V neki šoli so ob času birme nekateri otroci mnogo znali, drugi pa v ravno isti šoli skoro nič; kar v očeh se jim je bralo, kako so na umu slabo razviti. Poprašujem in izvem, da so brihtni otroci iz vasi, kjer je vse trezno in otroci ne pijo, zabiti pa iz drugega kraja župnije, kjer se navadno popiva, in sicer celo žganje. Dodam še to, da se tudi spolni nagon, grešna poželjivost hitreje in v večji meri razvija tam, kjer se začne zgodaj piti. Starši, zarotim vas, ne dajajte otrokom, mladeničem in dekletom piti, nikar ne grešite zoper svete dolžnosti do svojih otrok! Ali hočete imeti otroke slabotne, zabite, nečiste? Kaj poreče večni Sodnik? Starši, prosim vas, vcepljajte otrokom stud do pijanstva, stud do opojnih pijač! Pomagajte vašim duhovnikom, ki se v šoli in spovednici prizadevajo vaše otroke tako vzgojiti, da bodo popolnoma trezni in se bodo popolnoma ogibali opojnih pijač, vsaj dokler niso popolnoma dorasli. Sedaj vemo, kdo je v vesti pred Bogom dolžan biti popoln abstinent, dolžan se opojnih pijač popolnoma zdržati, ali vsaj omejevati, da pije malokdaj in le strogo zmerno. Ker je pa alkohol tako grozen sovražnik človeškega rodu, poglejmo še bolj natanko, kako nam škoduje, ako se uživa nezmerno. 4. Kako škoduje nezmerno pitje? Sami dobro veste, koliko nezmerno pitje škoduje. Ne bom vseh strašnih posledic dokazoval, le naštel bom nekatere, kakor jih lahko z lastnimi očmi gledate, in sicer škode za pijanca samega in škode za bližnjega. . Kdor preveč pije, omoti si možgane, pa ne more več prav misliti in prav hoteti. Oh, koliko neumnosti storiš v pijanosti, česar trezen ne bi nikdar storil! Ali ni res, da ti prekanjen kupec ali prodajalec ponuja najpo-prej vina ali žganja; ko ga imaš preveč v glavi in ne moreš več prav misliti, pa s teboj kupčijo sklene. In kako! V tvojo največjo škodo. Ako pa tako um zapraviš, oskruniš v sebi podobo božjo, ponižaš se do živine, da, celo pod živino. Kakor živina ne moreš več misliti, razsojevati in govoriti. No, pa živina vsaj dobro vidi in hodi, ti pa ne, temno ti je pred očmi, noge te ne nosijo, po blatu padaš. In kako se ti umaže telo; tega kar zapisati ne morem. Izaija prerok se huduje, rekoč: „Od vina se ne zavedo, od pijanosti se motijo ... vse mize so polne bljuvanja in nesnage, da ni več snažnega prostora." (Iz. 28, 7, 8.) Kako ostuden greh je pijanost! Pa je tudi škodljiva za dušo in za telo. Oh, kako škodljiva je za dušo. Ker pijanec ne more več prav misliti, zato se nič ne boji, ne Boga, ne pekla. Je li katera zapoved božja, katere pijanec ne bi prelomil? Ali se pri opojnih pijačah ne govori pogostokrat ne le zoper duhovne, in sicer prav krivično, ampak kar naravnost zoper samo sveto vero! In koliko bogokletja zakrivi pijanec! Oh, moj Bog! Ti stvarnik nebes in zemlje! moj Jezus, Ti moj Odrešenik z grenko smrtjo na sramotnem križu! o Marija, moja nebeška in presveta Mati! pijanec vas preklinja ne le v pijanosti, celo v treznosti! Dragi moji, pri nas Slovencih se Bog, se Jezus, se Marija niso preklinjevali. Bogokletne psovke na Boga, na Jezusa, na Marijo so se slišale le na mejah laških, hrvaških in mažarskih; in sicer v teh tujih jezikih, ne pa v našem slovenskem jeziku. Pri nas se je v našem jeziku preklinjal le hudič ali pa v hudi jezi tudi nasprotnik, raz-žaljivec, sovražnik. Toda, strah in groza, zdaj se pa razširjajo tudi med nami v naši škofiji grozovite psovke na Boga, na Jezusa, na Marijo. Začeli so jih sirovi fantje, ki so se iz tujih krajev domov vrnili; ponavljali so jih, početka le bolj pijani fantje v pijanstvu; sedaj se pa te psovke večkrat čujejo tudi iz ust sicer dosti dobrega mladeniča ali celo moža, kadar mu v srcu vzkipi neobrzdana togota. Dragi moji mladeniči, pošteni možje, povejte mi, ali vas ne pretrese strah in grozota, kadar tako nezaslišano psovko izustite ali jo od bližnjega čujete? Ali ni v teh psovkah zares nekaj naravnost satanskega? Satan sovraži Boga, on Ga psuje in preklinja in pa njegovi privrženci v peklenskem breznu. Satan podpihuje tudi ljudi na zemlji, da bi od Boga odpadli, da bi ga sovražili in ga z njim vred v nerazumljivi predrznosti grdili, kleli, psovali. Mladenič, mož, ki se drzneš Boga preklinjati, Boga, ki te je ustvaril, Boga, ki je za te na križu svojo kri prelil, Boga, ki te posvečuje, Boga, ki ti je nebesa pripravil, ali ne spoznaš svoje hudobije, svoje sirovosti? ali se ne bojiš, da se pod tvojimi nogami odpre zemlja in se živ vanjo pogrezneš? ali se ne bojiš pravične sodbe božje? Mladeniči, možje! zarotim vas, trdno sklenite sedaj, potem vsako jutro pri molitvi, da Boga, Jezusa in Marije ne boste več preklinjevali; vas pa, ki se te gnusne grdobije še niste naučili, prosim s sklenjenimi rokami, nikar se je ne naučite, naj se vam studi v dno duše; očetje, matere, pazite na svoje otroke, da se na kaj tako groznega ne navadijo! Ne le take grozne psovke prihajajo od pijanstva, ampak še druga kužna bolezen za neumrjočo dušo: namreč nečistost, prešestvo-vanje. Kdaj mladenič oskrunja najbolj sebe in druge, kdaj ga najbolj omami spolni nagon? Ali ne pri in po preobilni pijači? In mož, ki je sicer pošten, kdaj začne grdo govoriti, kdaj pade in postane nezvest svoji ženi? Ali ne, kadar je vinjen, pijan? In ali ni mnogo deklet zapravilo svojega devištva, ko so bile vinjene? Da, s pijanstvom je združena nečistost. Alkohol namreč vpliva na možgane, kakor smo slišali, da pijan človek ne more ne prav misliti ne prav želeti; zraven ti pa vzbudi mesenost, vzbudi silno poželjivost v vsem telesu, pa ni čuda, da se zvrneš v blato nečistosti. No, naj bo dovolj o grehih, ki izvirajo iz pijanstva. Toda ne le za dušo, tudi za telo je pijanstvo pogubno.1 Nezmerno uživana pijača pokvari ledvice, jetra, srce, pljuča, možgane, kri in živce sploh; pokvari torej vse dele telesa. Zato opeša življenska moč in odporna sila zoper razne bolezni. Izkušnja uči, da kužne bolezni najprej pijanca primejo, n. pr.: kolera, kuga, influenca, pljučnica, jetika in da so bolezni sploh pijancu veliko bolj škodljive in pogubne, kakor zmernim in vzdržnim osebam, iz tega se razvidi, da pijanstvo prikrajšuje 1 Mladeničem; 2. zvezek: Življenje po veri, str. 70—76. življenje. Da, življenje prikrajšuje ne le pogostna prava nezmernost, ampak celo zmernost v širšem pomenu, ako se namreč sicer ne opijaš, vendar pa vsak dan svojo polno mero za-uživaš. Saj vidimo ljudi, ki so zgodaj opešali in so po vseh udih bolehni, da komaj hodijo in sicer za to, ker so, čeprav še zmerno, vendar pa redoma pili prav močna vina. Škoduje vino, še bolj pa žganje in sploh žgana pijača, kakor rum, konjak, špirit, ako se redno, četudi le v manjših množinah uživajo ; saj imajo te pijače veliko več pogubnega alkohola v sebi, kakor pa vino. Culi smo že, da v vinu pride na sto delov 6 do 25 delov alkohola, v žganih pijačah pa do 70 delov, pa so zato bolj pogubne. Pravkar sem dobil v roko Zlato dobo, v kateri sporoča zdravnik sledeči poučni zgled: „Pri neki ženski je nastopila trebušna vodenica vsled sprijenja jeter; vzrok te bolezni je večinoma alkoholizem; možni pa so tudi drugi vzroki. V tem slučaju so se dali vsi drugi vzroki z gotovostjo izključiti in se je moral iskati le v alkoholizmu začetek obolenja. Bolna žena je trdila, da ni pijači vdana, tudi njena vnanjost ni spominjala na pijanko. Po natančnem izpraševanju pa izpove, da ima že več let navado piti zjutraj čaj z rumom. Mahoma je bila stvar dognana. Čaj z rumom, zlasti kot zajutrek, igra po zdravniških izkušnjah žalostno vlogo pri postanku alkoholnih bolezni. Če poprašujemo bolnike s sprijenimi jetri, nam po vrsti odgovarjajo, da že dolgo ne uživajo zjutraj drugega nego čaj, oziroma črno kavo z rumom, slivovko ali konjakom. Omenjena ženska oseba se je brez dvoma smatrala za zmerno in vendar je bilo za njo alkohola preveč. Najmanj kar se more od zmernika zahtevati, je, da se vsaj vseh žganih pijač zdrži.“ Tako govori zdravnik in sedaj vprašam jaz prav resno vas, očete in matere: ali boste svojim otrokom še dajali za zajutrek kavo ali čaj z rumom, s slivovko, z žganjem? Ali jim ne boste rajše dajali čaj ali kavo z obilnim mlekom, ako jim že ne marate dajati drugih tečnih, manj razdražljivih jedi? Ljubite vendar svoje otroke, ne kvarite, ne morite jih! Ali naj še opozorim na to, da nezmernost pokvari ves značaj, da po nezmernosti postane človek brez srca, brez ljubezni do svoje družine, pa se ne zmeni za bedo žene in otrok, da, preklinja jih, pretepa jih; radi nezmernosti se izgubi spoštovanje, celo čuvstvo za čast in moški ponos; radi nezmerne pijače se zapravi premoženje, obožajo rodovine, se prodajajo posestva. O kaka hudobija je torej nezmernost! Res je, kar piše sveti Pavel: „Veliko jih živi, o katerih sem vam že večkrat rekel, sedaj pa tudi jokaje rečem, da so sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je poguba, katerih Bog je trebuh in hvala v njih sramoti, kateri pozemeljsko ljubijo.“ (Filip. 3, 18. 19.) Pijanec torej ne škoduje le sebi, ampak tudi svoji družini. Škoduje posebno otrokom. Kako grozno je v družini, kjer je oče pogostokrat nezmeren: čuje se pogost prepir, čujejo kletve, čujejo neusmiljeni udarci. Ali bo imel plemenito, mehko srce otrok, ki vzraste v taki družini? Mar ne bo njegovo srce temno, bridkostno, osorno, brez ljubezni, uporno, brezobzirno? Mar ne bo mladenič surov, preklinjevavec, svojeglaven, uporen staršem, uporen Bogu in ljudem? pa zato nepristopen dobrim besedam, kar naravnost nepoboljšljiv? O nesrečni pijanec, ali ti je Bog zato dal otrok, da bo tvoj otrok nesrečen, da te bo preklinjal, preklinjal že na zemlji, potem pa še skozi vso večnost! Da, tako je; saj si ti kriv, da bo pogubljen, da bo zavržen za vekomaj! Nesrečni pijanec, ti škoduješ otroku celo še preden pride na svet. Otroci pijančevi so telesno bolj slabotni, pa zato boleznim bolj podvrženi, živčno slabi, mnogi celo gluhonemi; otroci pijančevi so navadno tudi dušno bolj slabotni in padejo hitreje v razne pregrehe, posebno v nečistost, v pijanstvo; močno nagnjenje na pijanstvo podedujejo od svojih pijanstvu vdanih staršev, pa zato naglo vanj zabredejo. Grozno, pijanstvo zastruplja člo- veka že v njegovem spočetju! To zastrup-ljenje je posebno hudo, ako je tudi mati pijači vdana, pa močno pije, ali se celo vpijani. Saj pride alkohol naravnost v materino kri, spridi jo in po tej sprijeni krvi pride strup alkohol v otroka še pred rojstvom, pa tudi po rojstvu z zastrupljenim maternim mlekom. Dekleta, matere, posebno ve v vinskih krajih, in ve v krajih, kjer celo ženske pri delu doma, na travniku in na polju pijete žganje, pijete peklenski špirit, pomislite, kako zastrupljate in uničujete svoj zarod! Nikar se ne čudite, ako vaši otroci zgodaj pomrjo, ako so vedno bolehni, slabega telesa in ako so trdi in zabiti in surovi, vam le v žalost in bridkost in morda celo v večno pogubljenje! Zdramite se in na boj zoper tega smrtnega sovražnika vaših družin, vaše časne in večne sreče! Naj to zadostuje! Sicer bi mogel še pokazati na bolnice, na blaznice in na druge zavode za človeško bedo in vam tam pokazati na pregrenke sadove pijanstva, pa naj zadostuje kar sem vam dosedaj napisal. Naziva se nam samo po sebi vprašanje, kaj naj storimo, da se te grozne škode obvarujemo. 5. Kako naj se obvarujemo te škode? Prevažno vprašanje za nas vse. Kaj naj torej storimo? Naštel bom nekoliko pripomočkov, da se pijanstvo vsaj zmanjša, ako se ne more popolnoma zatreti. Dragi moji, najpoprej vam je treba pouka. Te moje besede imajo ta namen. Poučil bi vas rad, da bi vedeli, kako zlo je pijanstvo in kako naj se sodi o opojnih pijačah. Zato sem vam vsestransko pojasnil korist, nevarnost in škodo opojnih pijač. Nauk vas mora pretresti in storili boste sklep, kakor vam je potreben in koristen za vašo časno in večno srečo. Pouk naj se razširja ne le v cerkvi, ampak tudi po časopisih, posebno pa po naših prelepih društvih: po mladeniški in dekliški Marijini družbi, po izobraževalnih društvih, po naših Orlih, po Tretjem redu, po družbi svete Družine, posebno po društvu za zmernost, ki ima sedaj ime Sveta vojska. Pomagajo naj vam primerne knjige, naš Domoljub in Bogoljub in Slovenec, najbolj pa Zlata doba. Starši, začnite pouk že zgodaj pri otrocih. Zarotim vas pri ljubezni, ki jo imate do svojih otrok, zarotim pri petih ranah Kristusovih, ne dajajte otrokom vina, ali celo žganja, ne dajajte jim za zajutrek čaja ali kave z žganjem ali celo z rumom, konjakom, špiritom! Matere, ne pijte v onem častitljivem stanju, ko vas je Bog blagoslovil z novim otrokom! Očetje, ne pijte, ne opijanite se, ako hočete zares zaslužiti častitljivo ime oče ! Koj, ko se otrok zave, mu vzbujajte v srcu strah, gnus, sovražnost do pijanosti, strah in bojazen pred vsako opojno pijačo, posebno pred žganjem; vzbujajte zavest, da vsaj do popolne dorastlosti ne sme prav nič piti, ako hoče biti telesno in dušno čvrst in zdrav, zavest, da tudi pozneje ostane popolnoma vzdržen, ali vsaj strogo zmeren. Starši, podpirajte duhovne in vse one dobre učitelje, ki se tudi v šoli trudijo vzgojiti otroke za popolno zdržnost v Času, ko hodijo v šolo pozneje pa vsaj za strogo zmernost. Mladeniči in možje, ali ste še popolnoma trezni? Oh, ostanite v tem stanju! Zaprisezite se zoper žganje! Žganje ni prav nič potrebno, tudi v planinah ne! Varate se, ako mislite, da vam daje moči in toplote. Dokazal sem vam že, da ne daje moči, ampak le še zadnje še ne potrošene moči popolnoma iztroši. Tudi toplote ne daje, marveč toplo kri, kar jo je v človeku, požene h koži in se čuti večja toplota; toda ta toplota prignana h koži, se sedaj izgubi v mrzli zrak, pa telo še to toploto izgubi in človek hitreje zmrzne. Ker ni potrebno, ga ne uživajte; marveč uživajte tečno hrano, ki da telesu novih moči. Delavci, ne zahtevajte pri delu žganja že na vse zgodaj in pri malicah! Žganje vam jemlje moči in toploto, pa boste poprej opešali, pa bo vaše telo sploh oslabelo, da boste za delo malo sposobni in nesposobni zoperstaviti se raznim boleznim, ki vas bodo napadale. Kako ste neusmiljeni in brez ljubezni, ako še na delo nočete, ako vam gospodar ne obljubi in ne pripravi žganja večkrat na dan! Siromašni gospodarji v naših tako pokvarjenih, brezsrčnih časih! In kaj zahtevajo delavci po vinogradih! Ne le samo dobro plačo, dobro večkratno hrano, ampak tudi preobilno večkratno pijačo, kar litre vina! Ali ne čutite, kako oškodujete ne le gospodarja, marveč tudi sebe na duši in na telesu! Mladeniči in možje, ne zahajajte ob nedeljah in praznikih v gostilne že dopoldne, še pred sveto mašo. Ali ne prideš v nevarnost, da zapiješ sveto mašo, da torej smrtno grešiš? in ali ne boš celi dan nespameten, omoten in surov, ako se že dopoldne napiješ vina, ali celo žganja? Torej dopoldne, pred sveto mašo ne v gostilno! Ako že greš v gostilno, da prideš v pošteno druščino, pa se malo razvedriš, pojdi popoldne po krščanskem nauku in litanijah, toda le za kratek čas. Prosim te, določi si natanko mero, katere ne boš prekoračil; določi si vrček piva ali največ pol litra vina. Ko to popiješ, bodi mož, vstani in pojdi malo v gozd, na polje in ob pravem času domov k večerji, večerni molitvi in k počitku. Ako to storiš, imaš zares nekoliko užitka, si lahko vesel, zadovoljen in ostaneš zdrav na duši in telesu. Prosim posebno vas mladeniče, ki ste v izobraževalnem društvu, ki ste člani društva „Orel“, dajte lep zgled popolne zdržnosti ali vsaj stroge zmernosti. Po božji službi hitite v društvo, kjer vas čaka kako predavanje, dober časopis in prijateljski razgovor; hitite v sobo za pouk v petju in v glasbi; hitite v telovadnico, da se telesno izurite in utrdite! Kolik blagor za vse naše ljudstvo, ako vi Orli in vi mladeniči iz Marijine družbe raztrgate in uničite one pogubne in sramotne stare fantovske razvade nezmernega popivanja, nesramnega govorjenja, grdega ponočevanja, surovega tuljenja in divjega pretepa! Kaj naj rečem vam, možje in mladeniči, # ki ste že sužnji grozovitega alkohola? Prosim vas, nazaj k zmernosti in treznosti! Ako niste popolnoma izprijeni in posuroveli, s povzdignjenimi rokami vas prosim, odpovejte se temu 2 trinogu popolnoma! Vaš svet sklep naj bo: ne kapljice več, ne žganja, ne vina! Oh, nikar ne majajte z glavo, da ni mogoče. Je mogoče, le hoteti moraš! Vsaj ste junaški fantje, vsaj ste čvrsti možje! Ali se vam ne smili vaša družina, ali se vam ne smili vaša duša, ali se vam ne smili vaše telo ? Ali vas ni sram pred ljudmi, strah pred svetim in pravičnim Bogom? Na noge, na vojsko zoper trinoga za srečo in mir vaših družin, za vaše dušno in telesno zdravje! Dekleta in žene, tudi vas zarotim pri ljubezni Srca Jezusovega, ostanite popolnoma zdržne! Ne pijte žganja, kadar delate na polju, na travniku, v planini! Varujte se obilnega vina, pijte ga le malokdaj in prav malo, morda z vodo pomešano tudi v vinskih krajih, da ostanete čvrste, zdrave, da vam bo zdrava, nepokvarjena kri in boste mogle biti srečne matere zdravih, brihtnih otrok! Dekleta, nikoli ne v gostilno, ne same, še manj pa s fanti: čaka vas poguba časna in večna! Ali ne ljubite krstne nedolžnosti, ali ne ljubite deviške čistosti, ali ne znate ceniti nežne sramežljivosti? Kako grdo je, ako dekleta dajejo za vino ali za žganje; kako gnusno, ako se krohotajo, krohotajo pri nespodobnih šalah, pri nesramnih razgovorih med seboj, ali celo s fanti! Moj Bog, moj Bog! Dekleta, spoštujte same sebe, imejte v časti svoja telesa, pa jih ohranite čiste, neoskrunjene, popolnoma zdrave, da boste zares sposobne za visoki poklic, ki vam ga je odmenil sam večni Bog. Vse pa pozivljem na sveto vojsko zoper premnogoštevilne pivske razvade! Ali morate v gostilno, kadar se krsti otrok, kadar se deli sveta birma, kadar se pokoplje mrlič? Ali moraš piti, kadar skleneš kupčijo, kadar po poroki napraviš svatbo, da, celo ob mrliškem odru in pri toliko raznih priložnostih? Koliko se o teh prilikah zapravi denarja, poštenja, zdravja, nedolžnosti! Torej na vojsko zoper te razvade! Kadar je sveti krst, ali sveta birma: veseli se in napravi boljšo malico doma v hiši, tudi s čašo vina lahko postrežeš. Odpravi grdo razvado, da se ob mrliškem odru dolgo sedi, pije žganje in se grde šale uganjajo: tu rajši pomoli, poškropi in mirno domov odidi; vse to naj bo podnevu, nočnih sestankov pri mrliškem odru ni treba. In kadar je svatba! Ali morate biti skupaj čez noč, morda še dva dneva, dve noči ali še več? Ali se mora nezmerno piti, plesati, grdo govoriti, nečistovati pri plesu ali na skrivnem? In to tako svet in pomenljiv dan za ženina in za nevesto! Kako ljubo bi bilo Bogu in kolika čast pri vseh dobrih ljudeh, ko bi se napravil tega dne dober obed, bi se le prav zmerno pilo, ali celo nič in bi se do večera vsa družba razšla domov? O kje ste možje, kje očetje in matere, kje fantje in dekleta, ki boste imeli toliko previdnosti in poguma, da vse te grde in sramotne pivske razvade raz-derete, razbijete? Na noge vsi, naprej na čelu pa vi plemeniti Orli, pogumni člani Marijine družbe! Na noge vsi, na čelu matere, tretje-rednice, pred vsemi ve blage, za vse dobro vnete in odločne Marijine hčerke! Združite se, sklenite postopati zoper omenjene nesrečne razvade in podajte si roke za sveto vojsko! Konec. Sttm končam svoj pouk. Izročim vse besede prečisti Devici Mariji in presvetemu, božjemu Srcu Jezusovemu! Naj jih spremlja dejanska, nepremagljiva milost božja, da ne pridejo le do vaših ušes, ampak proderejo v vaša srca, da nauke hitro razumete, se zanje vnamete in zavzamete in sledite mojemu klicu: na vojsko zoper našega najhujšega sovražnika! Bog bo z nami, kdo bo zoper nas! Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Sv. Duha naj pride nad vas in naj ostane vedno nad vami. Amen. V Ljubljani na god sv. Martina, škofa, dne 11. novembra 1912. f Anton Bonaventura knezoškof. KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA. 2476 12 $trfenfc^rei6en an Me (öltiubigeit kr ftiöjefe fatbad) für beit ^ibueut. Sou einzelnen ^'erfüllen itnb fielen nuferer chriftlidjen Vereine ftnb mir oft Sitten borgebradjt morben, einen Hirtenbrief gegen beit ©eituf) geiftiger ©etränfe ergeben 51t taffen. Sange gögerte id) bamit; beim ber Unterridjt über geiftige ©etränfe» b. i. über oett ©enufj beg 2£eiiteg, beg Siereg, beg Srannt= meitteg unb beg ©piritug ift fdjon an itnb für fid) nicf)t feiert, nnb manche gibt eg, bie barüber itidjtg hören motten, Sach tangerem 3ögerit eutfchlojj id) mid) bod) gu einem fotdjen ^irtenfcfjreiben gerabe jetjt in ber ernften Slböentggeit. Öd) nahm mir oor, anf fünf Smogen eine ftare Stntmort gu geben: 1. mag fagen geteerte Stänner über geiftige ©etränfe, 2. mag fagt barüber bie t)t. Kirdje, 3. mer fott fid) üottfommen aller geiftigen ©etränfe enthalten, 4. metdEjen Staben öerurfad)t uttmäfjigeg Srittfeh, 5. mie mitffett mir ung üor fold)eiit ©d)aben ^üten. Stit bem Ift. Spoftel ißaulug rnfe id) endj gu: „2Bie am Sage taffet ung ebrbar manbetn; itidjt in ©djmaufereien unb ©etageu, nicht in Seilagertt unb Ungudjt, nidjt itt ©treit unb ©iferfudht, foitbertt gieret beit Herrn Öefug ©hriftug an/ lin^ he9et nicf)t für bag ^teifcb Öiirforge gu Segierticbfeiten." (9töm. 13. 13, 14.) Öd) fange an im Samen unfereg Herrn Öefug ^briftug. 1. Uflas fagen gelehrte iMänner über geiftige ©etränke? 3tt ben geiftigen ©eträttfen gäljlt man: Sier, SJeitt, Sramttmeiit unb ittgbefottbere ©piritug. Siefe ©etränfe ent^atten itt fid) ben SltfoEjot, meld)er bett Stetifd)ett beraufcf)t. Sttfotjot entfteEjt burd) foge= nannte geiftige ©äbruttg aug fotzen natürlichen üßro= buftett, bie oiet guefer enthalten, g. S. aug Trauben, ©erfte, Kartoffeln, 3metfd)fen, u. f. m. Sid)t atte ©e= tränfe enthalten gteid) oiet 2llfol)ol. 2lm meitigfteu bot ieg bag Sier; auf 100 Seile Sier fommett 4 big 5 Seile 2llfol)ol; gefährlicher ift ber Söeitt; auf 100 Seite fommett 5—25 Seite Stlfohot; itod) ftärfer ift ber Sraitntmein; auf 100 Seite fontmen 25—60 Seite 2Ilfof)ol; bag gräfjlichfte ift ber ©piritug; 100 Seite ©piritug enthalten 60—70 Seite 2llfol)ot. Sag ift bag ©rgebttig d)emifcher Uuterfuchungeit. 2Bag fagett gelehrte Stänner über biefeg ©eträttf, Über beit 2ltfol)ot? ©ie behaupten: Sltfohot ift ©ift, ?ttfohot enthätt feine Sährftoffe. Sttfohot ift ©ift. ©g ift gmar gemifj, bafj bag ©eträttf itt fteitteut Piaffe geüoffett ben Steitfd)en attf= frifcht: bag Herg fd^tägt lebhafter, bie ©ebanfett mecbfelit febuetter, ber Sfettfd) mirb berebt, bie Öüfje merben leichter. Statt befomntt ein angenehmeg, froheg ©efitht. Sn erhotft bid) im freuttblichen ©efpräc^ unb »ergibt für fttrge 3eit bie bitteren ©orgett beg all-täglichen Sebettg. Öa, auch bie fft. ©djrift fagt: „Ser SEBein erfreue bag meitfd)liche Herž" ($f- 103, 15), ober: „©ebet ftarfeg ©eträttf bett Sraurigen unb Söeitt fo!d)en, bereit Her5 betrübt ift. ©ie mögen triufen unb ihrer ülrmut ttergeffen unb ifjreg ©chmergeg nid)t ferner gebettfen “ (ißrot). 31. 6, 7.) Söetttt aber ber Sllfohol in geiftigen ©etränfen unmäfjig genoffett mirb, mirft er afg ©ift. Siefe Sehauptung bebarf moht feitteg Semeifeg. ©chdue bir nur einen Setruitfeiteit ait. ©ein ganger Körper ift frattf. ©r leibet an Kopfmel), bie Slttgen merben trübe, ber ©ang ungemifj; ber Stagen berbaut nidbt; ba ein richtigeg Senfett unmöglich ift, fprid)t er t>er= luorren, für feine Strbeit ift er geeignet. Öft affo ber SUfoIjol nid)t mahreg ©ift, fchäblid) für beinen Seib? Sa fagft bu aber oießeidjt: bie geiftigen ©e= tränfe hoben Säfjrmert, fie geben ja bod) bem Stern fdjeit neue Kraft für aitgeftrengte Arbeit! öragett mir auch barüber gelehrte Stänner, fdjauen mir auf bie tägliche ©rfahruttg. 2öof)l mar matt früher ber Slnfid^t, bafj geiftige ©etränfe boch gemifje Säl)rftoffe enthalten. Heutgm tage ift mau tiott biefer Steittuttg gänglid) abgefommen. 2Biffeitfd)afttid)e Unterfud)uitgen ergaben nämlich, bafj nur bag 93ter 5 big 6 ^rogent üftäprftoffe entsaft — anbere geiftige ©etränfe aber gar feine. Dauoit finb peutjutage affe Sferjte überzeugt. Dieg beftätigt aud) bie täglidje ©rfapruitg. ®e= rabe fofdje, bie feinere förperfidjc Sfrbeiten gu oer= ridjteit paben, enthalten fid) aller geiftigeu ©etränfe. |)abeit uicpt tapfere Kämpfer in alten feiten jebeg betäubenbe ©eträuf gcmteben? ©ie tnaren iiber^engt, bafj ber ©ettufj berfelbeit if)re förperftdjeit Kräfte nur abfdpoäcpe. 233ieoiel leidster unb augbauernber arbeiten bie Arbeiter, bie in ber $ritp feinen 2fffopof ge= ttoffett tjabeit! Die geiftigeu ©etränfe bepittberit aber and) gei= ftige Arbeit. Oft pört man: icp ntufj nie! uacpbeufen, pabe üief ju ftubieren — begpafb barf id) nidjt trinfen! $ft e§ nicpt bei Arbeiten, bie grofje geifttge Slnftrengung tierlaugen, gcrabe^u tierbotett, geiftige ©e= träufe su geitiefjen, j. 33. bei ben ©ifeitbapnett, bei beu Stutomobifeu ? 93ei augeftrengter geiftiger Slrbeit luirft bit ntübe; bu nimmft eilt ©etränf ju bir — für einen Hugenblid füplft bu bicp mopl ettuag fri-fc^er. Slber batb barauf tuirft bu nidjt ttod) matter, fcpfäfriger, meitiger aufgelegt für meitere Sfrbeit? ©iepe affo! bie geiftigeu ©etränfe geben bir feine neuen Kräfte unb üftäprftoffe, fie tierfepett bic^ nur in eilte peitere ©tintntung, itt ein attgeitepnteg 2S3oplbefiubett, aber nur folange, atg bu int ©enuffe berfetbeit fepr ntäfjig bift. ftebocp aud) ber mäßige ©enufj geiftiger ©etränfe ift nicpt opne ©efapr. 233arunt ? ©rfteitg ift eg fdjmer, bag ricptige jDlafj §u pafteit. ©g fagt fa bie peifige ©cprift: „©iepe ben 233eiit nidjt au, trenn er fo gelbfid) funfeft^menit feine ^arbe im ©fafe gfäugt; er gept attgenepm pitteitt, aber ju= fetjt beifjt er trie eine ©cpfange unb fpript ©ift aug trie ein 33afifigf." (j|3roti. 23, 31*, 32.) — 2®eil affo ber äöeiit fo perrlicp glättet, gefdjiept eg gar leicpt, bafj bu ju riet baoon nimmft unb er mirb bir ju ©ift. 3>oeiteng feprt mtg bie ©rfapruug: je ntepr man trinft, befto burftiger mirb mau. ©eiftige ©e^ träufe ftiHeit uicpt beu Dürft — mie ein ©lag frifdjeit äöafferg. Der 2llfopof tracfuet ©äfte itt beittent Körper, btt fpürft neuen Dürft, trinfft meiter, uttb trirft babitrcp unmäßig im trinfen. ?fucp ift eg tuapr, bafj fette SDteitfdjen, bie nidjt trinfen, länger leben unb für riete Sfranfpeiteu meitiger empfängficp finb. 33ei Sebettgrerfid^erungen merbeit roit beu Sfbftinenten immer ffeinere (Summen tierfangt. Dag ift affo bag 3tefuftat miffenfdjaftficper Uiiterfudjititgeu über geiftige ©eträitfe. Sfffopol ift ©ift, gibt bent 9Jfeitfd)ett feilte -Jiaprung, ift affo fürg Sebeit nidjt itotmettbig. 2lucp ntäf3ig geitoffeit fdjfiefjt er tticpt grofje ©efapreit aug. Dag ift bie Sfutmort auf bie erfte fjfrage. 2. tüos fagt bie peilige itirdjc über geiftige ©etrnitke? Unt btefe $rage genauer beantmorteit ju föittteit, fragen mir juerft: mag fagt bie peifige ®ircpe oont unmäßigem ©enufj geiftiger ©etränfe ? ©g ftept aufjer ßtreifef, bafj Unmäfjigfeit int Drinfen eine ©üttbe ift, obmopf nidjt immer eine Dob= fitttbe. Denn mer nur ein mettig betruitfeit ift, begept nur eine fäfjfidje ©üitbe. 233er fiep aber ftarf uitb oft beraitfcpt, begept eine Dobfüttbe. |)öret bie ffareit 233orte beg peifigcit ^aufug über bie Xlitinä^igfeit: „Dffeitfuitbig finb bie 233erfe beg ^feifepeg, melcpe finb: Uitjucpt, Unfauterfeit... Drunfettpeit, @cpmef= gerei uttb biefett äpitfidjeg, moooit id) eud) tioraug= fage, mie id) eg fcpoit epebent gefagt pabe, bafj bie, mefepe fofepeg tun, bag Steicp ©otteg tticpt erfaitgett merbett." (©af. 5, 19—21.) 2fn attberer ©tetfe: „Sßiffet ipr tticpt, bafj Uitgerecpte bag 9?eicp ©otteg nicpt befipeit merbeit? Däufcpet euep nidjt! 2Beber Uitjüdptige, ttoep ©pebred)er . . . uoep Drnttfeitbolbe, itodp Säfterer, ttodp Ütaubfiicptige merbett bag 9teid) ©otteg ererben." (1. ®or. 9, 10.) Der peifige jßauhtg ftetft Hugüdjtige, ©pebreeper, 9taubfüdptige unb Drutt= fenbofbe auf biefefbe (Stufe: fie fontmen tticpt in beu £>intntef. 3ft bag nid)t fepauberpaft — emigem 33er= berbett faffett bie Druitfeubofbe anpeim! ßmeitettg betraepten mir, mag bie ^irdpe über mäfjigeg Drinfett benft ? ülftäfjigfeit ift mapre Dugettb. SfRä^tgeg Drinfett pat bie ®ird)e nie tierboten. $it ber peifigett ©cprift merbett 233ein, äöaffer, ©afj, 33rot 511 ben erften Sebeugbebürfttiffen gejäpft; bag gelobte Saitb mirb guten SBeitteg megett tierper’rfidpt; gute 2S3eiuernte mirb afg befonberer ©egen ©otteg eraeptet; ait f^efttagen pat mau 233eitt getritttfett; bei Opferungen mar er oorgefepriebett. 2lttcp ber ©rföfer pat 2®eitt genoffen; 233affer pat er itt 233eitt oer= manbett, bag Oper beg neuen SJunbeg pt er unter ben ©eftalteit beg 33roteg unb 233eiiteg eingefep; bag pmnttifdje 9Zeid) pt er mit einem fröpdjen SDZaPe bergticpn. ®ie štirdje pt fiir ben SBein befonbere SBeipformetit. 9J?ä^iger ©enufj geiftiger ©eträufe ift alfo er= laubt. Stffein, mamt fauit mati einen SÖZenfcpit mäpg nennen? $iir gemöpitict) fagt man: mäpg ift jener, ber nidjt bie ©eiüotjntjeit pt fid) p betriufeit. SBemt mir jebod) bon ber -MZäpgfeit atg einer ^ugenb fprec^en, miiffen mir ipen begriff ftrenger aitffaffen. 3nt festeren ©inne mirb gemöpttid) mäpg jener ge= nannt, ber täglid) nidjt niep atg einen ptbett Siter SBein trintt. £>iebei märe p bemerfen, bafj man biejettigeit, meldje glauben, baf3 fie jeben £ag ipen ptben Siter pbett müffen, fdjmertid) p ben SOZäpgen pPett fönnte. Sltfo bie Sepe ber ®ird)e über Umnäpgfeit unb über bie SDZäpgfeit. SBag fagt biefetbe ®ird)e bon ber boflfommenen ©ntpttfamfeit alter geiftigen ©eträufe? 3m atten 33ttitbe mar biefe einigen ©täitben bireft geboten; fo ben ^ßrieftern mäpenb ber Dpfer* pnblung im Sempel (3. SDZof. 10, 8); ferner ben SZafaräent, bie fid) bitrd) ein ©etiibbe für einige $eit augfdjtiepid) bem ®ienfte ©otteg gemeip pben (4. SJZof. 6, 3). ©olpeg ©etöbitig ntadjten biete, and) ber pitige Slpoftel ^ßaulug. — Unter ben ©piften gab eg immer biete, bie gar feine geiftigen ©eträufe p fid) natjmen. SSott fotzen priemt ung ber 33ifd)of ©u= febiug. SDem p. £imotpug fepeibt ber pitige ißaulug, er foUe megen feiner ®ränftid)feit neben SBaffer .etmag SBeitt triufeu (1. Xim. 5, 23). SZad) ber Sepe ber ®ird)e ift bottfommeue ©nt= pltfamfeit fein ©ebot, fonbern ein OZat. SDiefe ©itt= pttfamfeit pitigt bie Siebe p ©oft, meint mau and) bem ertaubten ©enuffe ang Siebe p ©ott entfagt; fie abett bie Siebe ptn SZädjfteit, um ipn ein S3eifpel p geben, um ipt teieper' p uuterftüpn. Slucf) bie Siebe p fic^ fetbft rät bie bottfommeue ©ntpttfamfeit, um etmag p erfpareit, moburd) btt teidjter beine Slitgeprigett uuterftüpn fannft. — SSbie bottfommene ©ntpttfamfeit ift ein ©ott mop= gefättigeg Dper unb mirb fep angeraten. $>er pitige SSater pt atten fotzen tägticJ) einen Slbtafj bon 300 Sagen bertiepn, menn fie nebenbei and) ein fitrjeg ©ebettein berriepen. Sie bottfommeue Stb-ftineng bon geiftigen ©etränfen mirb atten enpfoPen; ift aber bietteiep jemanb bap gar berptiepet? 3. lücr ift p nollkotttmener Ibflittcnj oerppdjtef? $rüpr pben mir geprt, bafj mäpgeg Sriufeit ertaubt ift, menit eg bie SSermögengberpttniffe, bie ©efuitbpit itttb bag Sttter §ntaffen. SBenit jeboeb) biefe Umftäitbe eg nidjt gulaffen, fo märe aud) mäpgeg Srinfeit fünbpft. Sit bift in ©cptlben; bie ©erccpigfeit oertangt, bafj bn fie attmäpid) prüdbepPft; bu mup fparen; alte niep notmenbigen Slttggabeit mup bu bermeiben. Uitb Slugtagen für geiftige ©eträufe finb nidjt not= meubig, mie mir geprt pben. — SZeutict) pt man mir in einer Pfarrei in Unterfraiit erjäpt, bafj bie Sente in ben Sapeit, atg ipe SBeinberge bernicfjtet mareit, fleißig gearbeitet, biet berbient nnb ntanep ©dbjutbeit beppt pben. 3ep, mo bie DZebe gebeip, trinfen fie biet nnb madjeit neue ©djutben. 3ft bag niep nnbernünftig, fünbpft? — Su bift $a= mitienbater. Sit bift ftreng berpfticfjtet für bie ^amitie p forgeit, für SZapttitg, ®(eibuitg, SBopmtg. SZeid) bift bu nipt; auf jeben fetter mup bu fcpiteit. SBie fermer mürbeft bu bid) berfüubigen, menit bu bip bem Xrunfe ergäbeft! Ser 93ater oft betrnnfeit, bie ®iitber ope 33rot, opie Kleiber — metcp ©djaitbe, tretje ©itnbe! 3meiteitg fommt bie ©efuitbpit itt S3etrad)t. 3mar berfc^reibeit pe unb ba Sterbe ein geiftigeg ©etränf atg SPZebipt. ©emifj ift eg jebod), bafj and) ntäpgeg Srinfett maitcpin fepbet. Sie Stergte be= pupen, bafj ber Sttfoptgenufj ber ®eint bieter ^ranfpitett ift. ©iitent Unmopfein, einem gemiffeit Uitbepgen fannft bu teiep abptfen, meint bu bid) jebeg geiftigen ©etränfeg entpttft. SBer fdjmat^e, empinbtid)e Sterben pt, barf niep trinfen. ®agfetbe gilt bon atten, bie opte bottfommeue Stbftinenj ipe ©tanbegf)pd)ten nic^t berri^teit föititten. ©ine ^ranf-pit mu^ id) befoitberg ermäpien: ®ie ^runffndjt. ®ie ^rutiffud)t ift ein Safter; fatttt aber aitp eine ^ranfpit fein, ©in Xrunfenbotb ift gemöpttid) unpitbar; beitn bag einzige |)itfgmittet für ipt ift nur bottfommene ©ntpttfamfeit alter geiftigen ©e= tränfe. Sitte 93erfpred)itiigen bteiben bei ipt frneptog. SBeitit er fagt, er merbe fiiuftigpn nur ein rnettig trinfen, — ift er fchott bertoreit. ©obatb er bag ©e= tränf toieber toftet, entflammt in if)nt bie alte 23e= gierbe, er triuft meiter, beraufdjt fidj ooit neuem. $ft eg nicht maljr? fjiir fotdjett gitt nur eine§: ttidjt einmal fofteit mehr ein geiftigeg ©etränf, menit er bott feiner traurigen ^ranffjeit gettefen miti! 23odfomnteit entfialtfam fodett feriter $ittber uttb Uttermadjfene fein. Mgemein ift man ber Slitfidjt, bafj ber ©cttttjj geiftiger ©etränf e big jttm 16., 18. 2ebengjaf)rc fiir bie ©ntmidtung beg Drgattigmitg fdjäbtid) ift. ©er uttauggemadjfeite Körper fann bem SUfotjol feitte gettiigeitbe 235iberftanbgfraft leiften, alfo fd^abet er. 2)er SUfotjot Ijinbert bie gefuttbe, reget= mäßige ©ntmiftung ber Organe, befottberg ber Serben, ©olche fö'inber bleiben ©djmädjtiitge; bleibe ©efidjter, eingefallene Stugeit — mie oft fatttt id) fotdjeg iti beit ©djulett beobachten! Oft muff ich fjören, baff üdtütter fogar bcn Säuglingen Söein geben; ober, baff bie ®ittber gum ^mithftiid ^ee mit beigentifd)tem 5ttfohot befommett! ©ttern! fürchtet ihr nid)t ©ott, baff il)r bett ®ittbern fchott itt prter Sttgettb ©ift berabreidjet! ©rofjett 9^ad)teit übt bei ber Sngettb ber Dttfotjot auf bie ©ntmiftung beg ©etjirneg. ®ag ©ehirtt braitd)t bie ©eele pm $enfen, Sertteit, 23erftetjeit. ®egl)alb muff bagfelbe gut eittmidelt fein. t£)ieg oertjiitbert aber ber SIHohot. ©ot(f)e $inber bleibett ftumpffiuuig, lernen fchmer uttb bergeffett fdjtted. $tt einer ©chute hoben bei ber Firmung einige ®ittber fehr gut eittfprodjeit, anbere faft gar nidjtg gemußt. 3dj fragte ttad) ber Urfadje. üdfott fagte mir, bie erfteu fontmen aug einem Smrfe, mo bie Seute fehr brab uttb orbentlidj fittb; bie attberen bagegen aug einer ©egettb, mo ungemein biet 23roitntmeiit getrunfeit mirb. ©rmäf)iteit muff ich oudj, baff ber ©efdjtedjtgs trieb uttb bie füitbhafte 33egierlid£)feit biel ftärfer uttb früher bei folgen auftreten, bie fic£) fd)on in ber $u= genb au geiftige ©eträitfe gemohitt tjabett. ©ttern, modt ihr itt ber £ot, buff euere ®inber fchrnndj, fdjlecht eittmidelt, uideufch merbett? £abt ihr teilte gtircht bor bem emigett Otiater ? D, unterftupet bodj euere ©eelforger, bie itt ber ©chute uttb im 23eidjt= ftuhte fidj eifrig bemühen euere ®ittber ait bodfont= tttette fKbftineitj attpgemöhnen, folange fie ttid)t er-modjfett fittb. Sßutt miffen mir, mer pr bodfommeiteit 2Ibfti= uettj bor ©ott berpftidjtet ift, ^ttt meiterett modelt mir fehett, meid) grofjen ©djaben bag unmäßige Printen betoirft. 4. Wie fdjakt unmäßiges Crtitheit ? üdidjt ade furchtbaren f^otgeit unmäßigen Strim fettg mid id) befdjreibett; ich nur bartuit, melchett ©chabett ber unmäßige Printer fich felber ttttb bettt üftächften §nfügt. 235er p biel getrunfeit, fatttt nicht richtig benfett ttttb modett. 2Bie biete Torheiten merbett ba begangen, bie matt im itüd)tertteit gitftanbe nie begehen mürbe! ^omutt eg nicht gar oft bor, baff bir ein geriebener Käufer ober 23erfäufer §uerft Söein anbietet ttttb batttt erft, menn btt etmag angeheitert bift, mit bir fd)tted einen tauf abfd)lief3t? Uttb gemö^ttlicf) p beinern ©djobett! ®tt erniebrigft bid) int ©taube ber Sritnfenheit unter bag ltitberitüuftige Xier uttb trittft iit beit tot bag ©benbitb ©otteg. ®er Prophet ^faiag beftagt fich bitter, iitbern er fagt: „®iefe fittb fiitntog bor Söeitt ttttb taumeln bor STrunfeitheit ... ade Xifdje fittb bod bott ©efpei itt Unrat, fo baff fein ffta^ mehr ift." ($f. 28, 7, 8) Söie abfcheutith ift bie ©iittbe ber Uitmäffigfeit! ©ie ift ferner fdjäbtid) für bie ©eete mie für bett törper. 5Der Xrittifenbotb fiirdjtet meber ©ott noch bie §öde. ©r ift eg, ber am meiftctt gegen Religion uttb gegen ©eifttidje fchimpft. Söie bieter ©ottegtäfterungeu ttttb $tüd)e mad)t er fich fdjutbig! 2Id) nteitt ©ott! 5Dtt ©djöpfer |)itntttetg uttb ber ©rbe! Sht mein ©rtöfer $efug ©hriftitg ! $tt hintmlifdje 9Jfutter SJtaria ! Qh^ merbet fo furchtbar bott Srunfenbolben getäftert, berftitcht! 2Ber entfett fidh nicht, mer fchaubert nidjt jurtid bor bett S'Wch611 11 tlb ©ottegtäfterungeu, bie iit frembett ©pradjett auggefprodhett, fi^ in ben testen fahren teiber auch i» nuferem Sattbe fo fehr berbreitet hoben! Sn ber |)öde nur merbett fotdje ©ottegtäfterungeu auggefto^eit! Sttfo bag ©efpräch ^öttifcher ©eifter ahnten jette unglüdticheit ^ruttfenbotbe ttad). — ©hriftlidje ©ttern, machet ftrenge, baff fid) euere ®iitber nicht etma att fotche etliche attgemöhnett; bor adent aber forget felber, baff feitt $tud)mort, feine ©ottegtäfteruug über euere Sippen fommt! ©g gibt aber noch eine attbere fßeftfraufheit, bie aug ber Uittnäfjigfeit ftammt — ich me”,e bie Unlauterfeit, lXnfeiifd)t)eit. SSerbett nitfjt bie meifteit ©ünbeit ber Uttfeufcppeit bei juitg ltitb alt, bet le= bigeit alö auep üerßeirateten ißerfoiieit gerabe nacp nteßr ober lueitiger unmäßigem ©enuß geiftiger ©e^ tränte oerübt! 3)am ift flar; ber Alfoßot umnebelt beit flareit SSerftanb, reizt bie Heroen, entfacht fintt= lidje 23egierlicpfeit im gangen Körper — ade $or= ftufeit jur Uulautbarfeit fittb alfo ba; mam SButtber, menit ber SDteitfcp fällt! ©o fdjabet übermäßigem 3miitfeu ber ©eele; aber aitcß bem Körper bringt em unberechenbaren ©ißabeit. Unmäßigem Xrinlen fc£)abet bem derzeit, ber Seber, beit Vieren, ber Sttitge, bem ©eßirit, oer= ßinbert bemuacß gefuitbe SJIutbilbung ttttb zerrüttet allmählich bam ganze üfteroenfßftem. 35er Körper loirb fcßtoacß, ßat meitig SBiberftaitbmfraft gegen manche föraufpeiteit. Sruitfeitbolbe merbeit am eßefteu üoit ber Ißeft, Jitflueitza, Sungenentjünbung, Aum= Zeßrung angegriffen. — ©o oerfiirzett fiep bie ©äufer aum eigener SSerfcßulbuitg bam Seben. ©c^äblict) mirb fcßoit ber SBeiit, noch fcßäblicßer ber Söranntmeitt, 9titnt, ©ogitaf, ©piritum, meun fie regelmäßig jebeit Xag genoffeit merbeit, auep meint nur mäßig getrunfen. ©aitz abzuraten ift bie ©e= moßnßeit zum ^rüßftiid 35ee mit diutit, ©limomiß ober ähnlichen geiftigeit ©eträitfeu ju nehmen. 35ie Aerzte fiitben bariit bie Urfadje gar mancher ®rattfßeit, bie matt fiep attberm gar iticpt erfläreit fönitte. 3>em-palb bitte icp euch, Eltern, neuerbiugm, bett Säubern iticpt biefem fcpäblicße, ©eele uitb Körper jerrüttenbe Jrüßftüd ju geben, ©ebet ben ®iitbertt Kaffee ober £ee mit gettügenber ÜDUlcp; bam mirb bie jungen Körper ftar! uitb gefuttb ntacpeit! ©od icp meiterm itoip beifügen, baß bie Um mäßigfeit ben ntenfcplicpen ©ßarafter jerftört: ber ÜJienfcß berropt; er mirb untbarmßerzig, pat feine Siebe ttub Anßäitglicßfeit für feine jBermanbteit; bie 3^ot ber Familie befütnmert ipit nießt; er oerliert bam ©efiißl ber (Spre ttub bem Anftanbem. Söelcße Uebel alfo atte ber Unmäßigfeit! SIRit 9tecßt fpriept ber pl. gaulum: „3Siele manbeln, mie iip euep oou ipnett oft gefagt ßabe, jeßt aber unter tränen fage, alm bie Jeinbe bem Kreuzern ©ßrifti, bereit ©nbe bam 23er= berben, bereit ©ott ber Söaitcß ift, unb bereu Shtßrn in iprer ©epattbe beftept, bie itad) bem ^rbifcpeit traepten." («ßpil. 3. 18, 19.) $er 3!runfenbotb fdjabet alfo fiep felber; großen ©cßaben oerurfaept er auep feiner Familie, befoitberm beit Säubern! SCßelcp gräßlidje $uftänbe ßerrfeßen in ber Familie, meint ber SSater bem unmäßigen 35rnnfe ergeben ift! ©m mirb gekauft, geflucßt, geftritten; aucf) unbarmherzige ©djläge bleiben iticpt aite. 2Bo ift ba eine eble, gute, gottemfiircptige ©rjiepung ber Sänber möglich ? Unglüdlidper Jantilieiioater, ber bu bem Xruttfe ergeben bißt! 3)u allein bißt fepulb, meint beitte Sänber aitcß flucßen, menn fie ermacßfeit and) ber Uitntäßigfeit attpeintfadeit! 35u mirft int ©rabe liegen, beine ßinber, beiite ©öpite merbeit biep aber oerflucpeit, ltitb menit fie megett iprer Safter oerloren gepett, merbeit fie bidj oerflucßeti burep ade ©migfeit; bentt bu bift fepulb, meint'aueß biefe emig uttglüdlidp merben. Unglüdlidper 3munfettbolb, bu fepabeft beitten ®inbern ftpon beoor fie geboren fiub. ©olcpe Äinber finb geiftig unb förperlid) fepletpt entmidelt; oiel empfänglicher für ade Unarten unb Safter. ©cßon bei ber ©rnpfäitgnim oergiftet ber 35runfenbotb bam menfeßließe Sebeit. — idoeß ärger §eigt fiep bei beit Sänbern ber ©epaben ber Uitntäßigfeit, menit attdb) bie SDfutter bem Xruufe ergeben ift, ja loenn fie öfterm unmäßig ift! 35er Alfoßol oergiftet bam 23lut ber ÜRutter; uttb folcpem S3lut faitit beut ®inbe, bam fie unter bem derzeit trägt, fein gefuttbem Sebett geben. Jcß befeßmöre euep, SUJütter, uitb auep Jungfrauen, bie ipr einft in ber ©pe gliidlicp fein loodet, beitfet ait bett ©epaben geiftiger ©eträitfe, ermäget eueren popeit SSeritf. Arbeiterinnen, oerlanget bei eueren Arbeiten feinen Sörattiitmein! erfläret nnerbittliipen Sätntpf bem Alfopol, biefem Xobfeiitbe bem 9Jlett= feßett, ber ben 9J?enfcßeit geiftig unb förperlid) uit= glüdlicp mad)t, für 3eit nnb ©migfeit! 3)iem fod genügen! Jcß fönitte noep piitmeifeit auf bie Säcanfem nttb Jrrenßäufer, mo mau fiep fo leießt oom ©epaben ber Uitntäßigfeit überzeugen famt, aber bam ©efagte fod genügen. Sßoit felbft bräugt fiep nun bie Jrage auf, mam ift ju tun, unt ßiep oor biefem ©cßabett zu bemapreit? 5. Hüte follen mir uns oor bem Sdjabcn ber Unmäpigkeit bemapren? ©ine fepr mieptige fjrage für tute ade! Jcp mid einige Aittmorten geben, bamit bam unmäßige Xrittfeit mettigfteitg eingefdjrüttft, metin aiidE) nidjt ganj au§ge= rottet loerbe. SSor attem miiffen tuir bariibcr unterrichtet fein. 'Sag ift auch ber $med meines gegentuärtigeu |>irteu= briefeg, ettdj attfeitig beit magren Sert, bie <55efät)r= tic^feit uub beit Schaben geiftiger ©eträufe 31t §etgeit. Siefer Unterridjt fott fortgefe^t loerben tu beit Kirchen, itt bett geituugen, itt unferen fathotifd^en Vereinen, bei bett mariattifd^eit Kongregationen, im britten Drben. ©ttern, eud) trifft gauj befoitberS bie peitige iPfticp, itt Sort uiib Sat euere Kiubcr über beit Schaben geiftiger ©eträufe §tt belehren! Dieicpet beit Kittberit bodj feitt geiftigeS ©eträitf, befottberS feinen 23ranntmeiit; ftöfjet ihnen Stbfdjeu oor jebem geiftigen ©eträufe eilt, forget bafiir, baff euere Kittber fidj att üoltfommeite 5lbftineit§ augemopneit, menigftettS fo lange biž fie gattj erioachfen fittb. Seib aber babei bebant, baff ihr bttrd) euer SScifpiet nicpt etloa bag jerftöret, mag ihr burd) moptmotleiibeg ©rmaptten aufbauet. Säittter, Füitgtiitge! euch rufe id) befottberg junt Kampfe gegen bett Sttfopot, gegen beit 23ranittmeiit auf! Ser SBrattutmeiu ift nie nötig. (Sr gibt feine Kraft, feitte Sänne. 33ietteidjt bettfft btt, baff bich ber 23raitittmein im Sinter ermärnteit tuirb. Sopt treibt er für einige Stugettblide marmcg 23tut in bie |iaitt= abertt, aber biefe Särme geht itt ber fütteren Suft fdjitett oertorett; mau friert noch mepr. Arbeiter, oertanget bodj nidjt ju euerem Sopit noch tagsüber fo oiet ©eträitf, befottberg 33rantttmeitt! Sie fann beim ein ffeiiterer 33efiper alle biefe 2lug= tagen beftreiten? 9facp gettoffettem Sltfopot merbet ihr boch nicht ftärfer, für bie Strbeit aitSbauerttber, fottbertt int ©egenteit, ihr merbet matter, fdhmädjer! Sätttter, Füttgtinge! befudljet ait Sotttt= uttb Feiertagen feitt ©aftpaug oor ber ht. Seffe. Kommt eg ba nicht oft oor, bah matt bann überhaupt itidjt bie hi- Seffe befudjt! Setttt bu bich au fotdjeit Sa= gen fdjott etmag erheitern ttttb in eine freitnblicpe ©efettfcpaft fommett miCtft, fo fott bieg erft am 9iacp= mittag gejcpepen, nach bent ©ottegbienfte, ttac^ ber Sitanei. Uttb mentt bu ba eitt ©aftpaug befttchett mittft, faffe bett eritften SSorfap, nicht mehr atg eitt ©tag 93ier ober einen palbett ßiter Sein ju triitfeit. Setttt bu eg getrunfen, ftehe auf, uttb gehe heim, ober bu fattitft bich braufjen itt ber herrtidhett freien 9?atur ergehen. Setttt bu bag tuft, mirft btt bich abettbg nach bem ©ebete ruhig ttttb §ufriebett §itnt Schtafe niebertegett/ Sätttter uub Fiiugtinge, befitcpet gern bie SSortefuitgen ttttb Vorträge itt eueren fa= tpotifcpen Fortbitbunggoereiiten, auf bah ipr neuen SDhtt, neuen ©ifer befotnmet für beit Kampf gegen bett Stlfopot. Sag fott id) jebocp oott fetten fagett, bie ber Sltfopol bereits itt feiner oottfommeueit ©ematt hat? Settn ipr noch nicht üoHfontmeit oerborbett, oerroht feib, fo befcptoöre idh euch mit aitfgehobettett £>änbeit: Seg, meg ootn Sttfopot, juriid oom Sßerberbett! Keinen Seitt mehr, gar feinen 33ranittmeiit, auch feinen tropfen mehr! Schüttelt bocp nicht bebäcptig bett Kopf, atg märe eg nicht möglich! 9fein, eg ift möglich, ^enu matt tuir mitt, meint man eg nur entft nimmt. Sottet ihr mirftid) Seib uttb Seete bem SSerberbett preisgeben ? Fügtet ipr gar itid^t ©ott, bie ©migfeit, bie |)ötte! Srttm, ftepet auf 511m eritften Kampfe gegen bett Sttfopol! Frauen uttb Säbcpeu auf bem Sattbe, euch bitte ich &ei &er Siebe beg pt. ^)er§enS Feftt, feib oott= fommeit entpattfam. Srittfet feinen 33ranntmeiit bei beit Arbeiten auf bettt F^H auf ben Siefen! Sein trinfet ttur fetten unb ntäfjig, auf bah i|r gefunb bteibet uttb — fo ©ott mitt — Sütter gefititbcr, fräftiger Kittber merbet. Säbcpett, meibet febeg ©aft-pang; gepet nicpt pittein altein, ttodj meniger in ©efettfcpaft mit töurfcpen! Seim foitft fepet ipr endp grofjer ©efapr attg; euere Steinpeit unb Keufcppeit mirb babei oertorett gepen! Setcpe Scpattbe, meitn bie Säbdjen ©etb sufantmeutegen, tttn fiep Seitt, 23rautttmeiit 51t faufett! Säbdjett, forget für euere ©pre, für bett guten 9htf, auf bah ipr eud) miirbig oorbereitet auf ben erhobenen Söeruf, für beit eud) ber Sdjopfer beftimtnt tjat! Sitte opne Stugitapme forbere icp aber auf juttt Kampfe gegen uitjäptige Sriufgetegenpeiteit. SÖhth bei ber Saufe, bei ber Firmung, beim 33egräbitig mirftief) getrunfen merbeit? Supt bu trinfeit bei Slbfdjtiehuitg eiiteS ©efepäfteg? uub fottft bei oieteit ©etegenpeiten? Sie oiet ©etb, ©pre, Uitfcpulb, ©e= fnubpeit gept babei oertorett! S3ei ber Saufe, bei ber Firmung ift mopt ant ißtape, bah &u biep freuft; bereite begpatb ein bef= fereg Sapi; ftette auep eitt ©tag Seitt auf bett £ifdj, aber nur gum äufjerft mäßigen ©ettufj unb alleg ift in Drbnung. — SOiit aller (SntfdBjiebenfjeit muff man ber jo fetjr verbreiteten Uufitte entgegen^ treten, baff bei ber Söabre eitteg Xoten getrunfen tuirb, gerüöf)ulic£| 33ranutmeiu. SBeldj efettjafte ©üitben fomrnen babei nic^t vor! ©uere §od)geiteu fotten nid)t an§arten in tagetauge ©djmauferei unb SSößerei! Scanner, Jünglinge, grauen unb SJtäbcben, tretet mutig fjervor! Stuf gurn Kampfe gegen biefe Xriuf' gelegenbeiten! S3efonberg eucb, SDiitglieber maria= nifd^er Kongregationen, gitt mein Sßort: vereiniget eucb Sunt heiligen Kampfe gegen biefe böfe, fdjäblicbe Xrinfgetegenbeiten! ©djlub. ütRein Unterricht ift beenbet. Stile SBorte empfehle ich beut beiligften bergen gefu, ber reinften ©otteg= mutter ÜRaria! SJiöge biefelbcn begleiten bie alteg oermögenbe ©itabe ©otteg, auf baff meine Söorte nicht an taube Obren gelangen, fonbern euere bergen bnrchbrittgen, baff ihr meine ßebreit fcbnell auffaffet unb begeiftert meinem fHufe folget: Stuf gttnt Kampfe gegen uttfereit furchtbarften {Jeinb! ©ott ift mit ung, toer mirb gegen ung fein! 2)er ©egen beg allmächtigen ©otteg, beg SSaterg, beg ©obtteg unb beg |)t. ©eifteg fomme über eud) unb verbleibe bei eucb- Simen. Saibact), am gefte beg bl- S3ifcbof SJtartinug, am 11. üftonember 1912. t Litton Bonaventura, giirftbifcbof. KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA. 2476 12