Tulipani za tovarišico Daljši dnevi in svetlejše sonce že naznanjajo, da se bo morala znia posloviti, čeprav mraz še obliluije ledene rože na Spah. Stojim pri oknu in premišljujem. Kmalu bo 8. marec. Kaj naj z nčenci pripravim za prosiavo? Nehote se mi » mislih pojavi deček žlvih. modrih oči s skuš-trano giavico in mi pravi: »Si morda pozabila name in na iuH-pane, ki san Jih hcrtel prinesti za 8. marec? Takrat še niso cveteG, pa sem jlh ptinesel pozneje!« Kako bi mogla pozabiti... Večina občanov pozna naselje ob Agrokombinatski cesti v Za-logu. V eni od montažnih hišic, ki jih spomladi krasijo cvetlične gredice z živopisanimi tulipani, stanujeta bratca Viktor in Franci. Viktor je bil tedaj učenec 1. ra-zreda, Franci pa je hodil še v vrtec. Spomladi so jutraše hladna in pusta, zato sta se starša, ki sta zaposlena v Ljubljani in morata že zgodaj zjutraj zdoma, odJočila zaupati sinu Viktorju, da se bo pravočasno odpravil v šolo, Fran-cija pa spotoma pospremil do vrtra. Za Viktor ja je to bila velika skrb. Kar tako stopiti iz sveta igračk in brezskrbnosti v šolo, sedaj pa še skrb za bratca! Dan žena... Učenci vedno ra-zveselijo svojo tovarišico s šop-kom cvetlic. Viktor pa je ta dan žalosten, zaskrbljen. Tovarišica to opazi in ga vpraša: »Viktor, kaj pa je danes s teboj?« Takrat ji Viktor šepne v uho: »Tovarišica, kmalu bodo vzcveteli, takral vam jih bom prinesel.« Že dobro, Viktor... V upanju, da se je jeza in su-mničenja zaloških gospodinj že ohladila in šla v pozabo, vani bom izdala čudno izginotje tulipanov. Bilo je megleno jutro. Viktor in Franci sta korakala tako kot vsak dan v šolo, v vrtec. Viktor ni po-zabil obljube tovarišici. Vzcveteli so! Hitra in gibčna sta oba brata. Natrgata jih lep šopek. Viktor ponosno stopa v šolo. Sošolcem pravi: »Tulipani za tovarišico!« Tovarišica se zahvali in si misli: Fantič ni imel šopka, ki bi ga po-daril za 8. marec, pa se je spomnil sedaj, ko so vzcveteli na domači cvetlični gredi. Po pouku pride Viktot k meni in mi šepne: »Jutri vam botn pri-nesel še lepše!« Ker se mi mudi na vlak, na to nisem pozorna inšepet nehote preslišim. Drugi dan ob-stanem. Viktor stoji še z večjim in lepšim šopkom pred šolskimi vrati. Vprašam ga: »Viktor, ti je mamica dala tulipane?« Ne, sama sva jih s Francijem natrgala za vas.« Spreleti me mraz: kje?Seže razumemo. Viktor in Franci pač še ne vesta: to je naša, to sose-dova gredica! Ves svet je njun v pomladnem soncu, poln veselja in sreče. Viktor nadaljuje: »Jutri vam bom prinesel še lepše.« Ker je bister fantič, verjetno zapazi spremembo na mojem obrazu. Pro-dorno me pogleda in reče odrezavo: »Saj če jih ne bi jaz, bi jih pa drugi« Zamišljeno vprajam, kaj. »Saj veste, potrgali.« Z Viktorjem sva sama. Pogovoriva se. Pojasnim mu, da imam zelo rada rože. da jih ludi sama gojim, tako kot njegova mamica, sosede in da se mi rožice zdijo najlepše v naravi, tam, kjer raste jo, da tam dlje časa žive kot v vazi, v vazi hitro ovenejo. Viktor pripomni: »Umrejo, da. tako!« Obl jubiš Viktor, da ne boš več trgal tulipanov za tovarišico? »Obljubim!« Danes je Viktor že u&nec (Rtega. njecov bratec p» treljega razreda. Oba su tabornika, ki čuvata n»r«vo in če bosta sreiala v meglenefn pomladnem jnmi kakega fanttta z vetikim šopkom lulipannv, bosta verjetno pozorna "*"'¦ IVANKA BABRŠČEK OS ADOLFA JAKHLA