376
Domače zgodovinske stvari.
Petstoletnica  novomeška.
Ce se obletnice v življenji posameznega človeka obhajajo na petkrat pet, petkrat deset let: se pač obletnica v življenji cele srenje ali soseske sme obhajati na petkrat sto^ let. Taka je s kranjskim Novim mestom.*) Ce tukaj govori kdo o stoletnici, pač ni tako? kakor tam zunaj v deželi nam Slovanom sosednega ljudstva, kjer golih praznikov stoletnih, petdesetletnih, učenostnih , obrtnijskih, teloborskih , strelskih, zmagavskih, in kdo ve še kakošnih ni kraja ne konca, kjer ni druzega kakor velik hrum, vriš, strel, petje, godba, v zadnje sklep vsega z gostarijo in napivanjem. Stoletnica se lahko obhaja, da ni sama potrata velicih stroškov,  temuč naprava zares koristnega spominka.
Da na tem selišču, kjer zdaj stoji Novomesto, nekdaj ni bilo kacega posebnega mesta, govori že samo sedanje ime tega kraja. Sicer je ljudska govorica, da nekdanje mesto je segalo od Hmelnika do Mehovega, tako, da Smihel je bil ravno na sredi; pa ta govorica blezo izvira samo iz tega, da novomeška sodna pravica je pred časom imela tiste mejnike. Za čas rimskega gospostva pač se utegne k večemu to misliti, da je na polotoku poleg Kerke, kjer zdaj stoji Novomesto, bil kakošen trden grad ali kastel; saj kraj je v to prav pripraven, in zgodaj v srednjih časih se nahaja pričevanje, da se je kraj imenoval Gradec. Zatiški menihi so nam v svojih letnikih zapustili zaznamovano , da v tem Gradcu je  nekje  že  leta 1081   bil stolp ,  ki se je
*) Pa bi po tem izgledu tudi vse druge kranjske mesta in trg morali priti na vrsto. Visokoučeni gosp. dekan Hicinger, ki — kakor zopet ta sestavek slavno pričuje — do piČice pozna zgodovino domaČo, bi pac vstregel mnogim našim bravcem, ako bi nam godovnike ustanovljenja naših mest in trgov popisal na kratko.                                                                           Vred.
377
štel za shrambo meniškemu selišču stoječemu pod trško goro, kjer je zdaj gradič Vinski dvor (Weinhof). To pa je gotovo poleg ustanovitnega lista zatiškega samostana iz leta 1135, da je patrijarh Peregrin, takrat tudi deželni gospod na Kranjskem, temu samostanu daroval selišče Vinskigrad (Wingarten) ravno v okolici sedanjega Novomesta. Morebiti da je slovenski Gradec in nemški Wingarten ime enega in ravno tistega kraja. K tej posesti je Zatičina pozneje krog leta 1330 po premožnih dobrotnikih dobila še mnogo kmetij v gornjem, srednjem in spodnjem Bršlinu (Werschlaven), kakor je pisano, blizo Trga ali Tržišča (prope oppidum Mark-statt, auf dem Markstett). Ta zaznamek kaže, da takrat se je ta dolenski Gradec že štel za trg: to se vjema tudi s tem, da vinska gora poleg Novomesta se še zdaj imenuje „trška" gora.
Avstrijanski nadvojvoda Rudolf IV., ki je drugod že marsikako ustanovilo napravil, na pr. cerkev sv. Štefana ali pa vseučilišče na Dunaji, si je hotel tudi na Kranjskem, ktero je iz dni cesarja Rudolfa I., namreč iz leta 1282 v lasti habsburških knezov, postaviti spominek. Zamenil si je leta 1365 od zatiškega opata Petra mnogo posestev, s temi je združil še več posestev mehovskega grada, in ustavil na polotoku, ki ga Krka s svojo vodo od treh strani obdaja, in kjer je bil poprej kraj Gradec (locus seu villa Gratez), novo z ozidjem obdano mesto. Po svojem imenu je vojvoda to mesto v nemškem jeziku imenoval Rudolfswerth, to je po naše Rudolfov otok; dal je ustanovimo pismo in s tem mnoge pravice mestnjanom leta 1365 v pondelek po Cvetnici. Da se je nemško ime „Rudolfs-werth" ohranilo v vseh listinah, v letnikih, v deželnih zborih, v deželnih popisih, je res; al domačemu slovenskemu narodu je vedno le ime ,,Novomesto" se prilju-bovalo. Po tem glasu se je včasih še celo latinščina ravnala, ker ni vselej pisala „Rudolfswerta", temuč tudi „Oppidum Neomestanum" leta 1594 v listu patri-jarha Frančiška Barbara, ali ,,Nova Civitas" v potopisu škofa Tomaža Krena leta 1600, ali „Novamesta" v ustavljanji prosta Jeronima kneza Lantierskega leta 1686. H koncu je jela celo nemščina zabiti ustanovi-teljevo ime, in po malem, na pr. v deželnem zboru leta 1612 in 1737, rabiti čisto prestavo iz slovenščine „Neustadt": pomanjšavno obliko „Neustadtl" je spravil leta 1783 na dan mož, ki tudi po druzih straneh Nove-mumestu ni bil v drugo kot v zatiro in pogubo. Se ptuji francozki posilnik ni rabil golega zmanjšavnega imena, temuč je pisal „la ville de Neustadt." Pri vsem tem pa je gimnazija novomeška še do leta 1848 pisala „gimnasium Rudolphswertenseu.
Toliko o imenu novega mesta Rudolfovega. O zgodbah tega mesta bi se dalo še na dalje več govoriti; kako namreč je izprva dobilo lastno duhovnijo, razun stare cerkve sv. Antona v gojzdu zidalo novo sv. Nikolaja, leta 1494 dobilo korarstvo s proštom; kako je sprejelo leta 1472 samostan frančiškanski, pred letom 1490 bolnišnico z duhovnikom vred, leta 1658 samostan kanucinski: kako se le hrabro branilo silovitim turškim napadom leta 1430, 1469, 1492 in 1547, in zraven služilo za trgovsko stanišče in za vojaško založnico proti turški meji; kako je dalje leta 1746 imelo latinske šole, leta 1748 okrožno glavarstvo, kako je pa dalje jelo slabeti in se manjšati, zlasti ko je leta 1809 ptuji posilnik okolico požgal; kako pa je v najnovejših dneh si zopet začelo pomagati na bolji stan. Pa vse take reči, menim, da bi zgodovinski spis za petstoletnico imel svetlo in obširno razložiti.
Petstoletnica — ker ni ležeče na velicih stroških za kak nečimern hrum, za golo našopirjeno praznovanje po neslovanski  šegi — bi se  utegnila s tem obhajati:
da se prvič na svetlo da spominska knjiga, ki bi obsegala zgodovino novomeško, in poglavitne listine, ki v to zgodovino zadevajo, na pr. vstanovilno listino Novomesta po Rudolfu IV., ustanovilo frančiškanskega samostana , korarstva in proštije , prvih latinskih šol in više gimnazije itd.; da se drugič v ustanovilni dan , v pondelek po Cvetnici, ali za veselega spomina voljo bolj prav po Velikinoči, obhaja s slovesnim cerkvenim opravilom, s sprevodom mestnega stražnega krdela, s slovesno besedo ali z drugo primerno veselico ; da se tretjič vstanovi koristna naprava, ki bi tudi poznim vnukom oznanovala nekdanjo petstoletnico. Za tako ustanovilo je neki dopisnik v „Novicah" in v „Ljub-ljanšici" že nas veto val vtrjenje in zagotovljenje više gimnazije, za ktero je zares vredno skrbeti, da se obdrži na korist mestu in celi dolenski strani. Tudi kamniten spominek pred mestom ali v mestu bi ne bil napačen.                                                          H i c i n g e r.