38 Table tennis – The future depends on appropriate equipment Abstract TTable tennis is an extremely demanding and complex sport. Learning and mastering the correct techniques requires a lot of effort, denial and will from a child. As part of this, children’s effective performance in the game can only be ensured by appropri- ate equipment and the reliable accomplishment of basic exercises. One should consider several things when purchasing a table tennis racket. The choice of racket should be left to the table tennis coach and not to parents and shop assistants. Before buying a racket, it is good to know what a sports store offers and for whom we are making the purchase. The ideal would be a link be- tween future coaches, parents and a sports shop selling table tennis rackets. The advice and buying of a racket with the trainer’s assistance can lead to the child’s extra motivation and above all confidence in the coach as confirmed by the child’s parents in the selection and purchase of the racket. Key words: table tennis, racket, grip, adapted equipment, children Miran Kondrič Namizni tenis - Bodočnost je v pravilni izbiri rekvizita Izvleček Namizni tenis je izjemno zahteven in kompleksen šport. Učenje in obvladanje korektne tehnike pa zahteva od otroka veliko napora, odrekanja in volje. Za to pa je nujna uspešnost, ki jo lahko otroci dosežejo le z ustrezno opremo in zane- sljivo izvedbo osnovnih vaj. Pri nakupu namiznoteniškega loparja je treba biti pozoren na več stvari. Izbira namiznote- niškega rekvizita naj bo zato prepuščena namiznoteniškim trenerjem in ne star- šem ter trgovcem. Pred nakupom loparja je dobro vedeti, kaj nam športna trgovina ponuja in komu kupujemo lopar. Idealna bi zato bila povezava med klubskim tre- nerjem, starši in športno trgovino, ki pro- daja namiznoteniške loparje. Svetovanje in nakup loparja s trenerjem predstavlja za otroka dodaten motiv in predvsem za- upanje v trenerja, ki so ga z izbiro in na- kupom loparja potrdili njegovi starši. Ključne besede: namizni tenis, lopar, drža loparja, prilagojeni rekviziti, otroci iz prakse za prakso 39 Pri izbiri namiznoteniške opreme se je treba nujno posvetovati s strokovnja- kom. Primeren lopar je »conditio sinne qua non« učenja pravilne tehnike. Velikokrat je prvi motiv otroka pri sezna- njanju z namiznim tenisom želja staršev, da svojega otroka pošljejo v namiznoteniški klub. Seveda pa je za to treba navdušiti še otroka. Najlažja pot je seveda »otroka kupi- ti«! In nič čudnega, da potem naš Janezek ves presrečen pride na prvi namiznoteniški trening z novim sijočim loparjem in po- nosni Janezek se pri svojih novih in starih prijateljih ne more prehvaliti, kako lep nov lopar ima. In potem sledi šok: trener pove Janezku, da lopar, ki ga drži v roki, ni pri- meren zanj in z njim ne bo mogel vaditi in igrati. Razočaranje na Janezkovem obrazu pove vse. Nenadoma izgine z njegovega obraza nasmeh in v njegovi notranjosti se naenkrat pojavijo dvomi, ali še sploh želi ostati pri namiznem tenisu. Razočaranje mladega nadobudneža je enostavno veli- ko. In kje je prišlo do napake? Starši seveda že- lijo svojemu otroku le najboljše, vendar pa velikokrat razmišljajo o tem, kako prihrani- ti oziroma otroku včasih kupiti kakšno reč tudi na dolgi rok. Lopar, ki ga je dobil naš Janezek, je bil pravzaprav namenjen Jane- zu. Za Janezka je bil enostavno pretežak, prehiter, prevelik in s predolgim ročajem. To pa so le »malenkosti«, ki jih lahko veliko- krat opazimo, če se ozremo po mladih na- dobudnežih. Otroci si radi sposojajo stvari od odraslih in od svojih starejših bratov in sester, toda v namiznem tenisu to ni ravno pametno. Čeprav je namen v tem primeru dober, pa je učinek na koncu katastrofalen. Na eni od slovenskih osnovnih šol smo športnega pedagoga prosili, da bi sode- lovali pri uri namiznega tenisa. Otroci so k uri prinesli svoje loparje in veselo udrihali po žogicah, ki nikakor niso hotele leteti tja, kamor so želeli. Po pol ure vadbe smo jim zamenjali loparje in jim dali v roke otroške namiznoteniške loparje ter jih povprašali, kakšen občutek imajo, ko držijo v roki otro- ški lopar. Vsi v en glas so potrdili naša priča- kovanja, da bo ta rekvizit za njih primernej- ši. Tudi na koncu ure so bila njihova mnenja enaka, saj je bila tudi uspešnost izvajanja posameznih vaj veliko učinkovitejša. Namizni tenis je izjemno zahteven in kom- pleksen šport. Učenje in obvladanje ko- rektne tehnike pa zahteva od otroka veli- ko napora, odrekanja in volje. Za to pa je nujna uspešnost, ki jo lahko otroci dosežejo le z zanesljivo izvedbo osnovnih vaj. Vsak dober trener ve, da mora biti otrok pri iz- vajanju vaj izjemno uspešen; povedano z drugimi besedami: trener mora otroku da- jati takšne naloge, ki jih bo otrok lahko brez težav obvladal. Pretežke in neprimerne naloge rušijo v otrocih motivacijo in brez te pravega dela enostavno ni. Z neprimer- nimi loparji pa dosežemo ravno negativen učinek. Pri nakupu namiznoteniškega loparja je treba biti pozoren na več stvari. Seveda pri otrocih prednjačijo vizualni učinki – čim bolj se sveti, tem boljši je. Industrija posku- ša na vse možne načine pritegniti pozor- nost kupca, vendar pa v večini primerov velja rek: »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni.« Poceni roba ima eno dobro la- stnost in sicer to, da je poceni; ima pa tudi eno slabo lastnost – ni vredna praktično nič! Tako kot odrasli se tudi otroci zgledu- jejo po svojih sosedih in prijateljih. Če ima sosedov Franček, ki je sicer nekaj let starejši od Janezka, potem tudi naš Janezek hoče takšen lopar. Vse lepo in prav, če bomo našli točno takšen lopar v otroški izvedbi. V poskusu čim boljše prodaje so nekate- ri tako imenovani »low cost« proizvajalci enostavno samo skrajšali ročaj in lopar predstavili kot otroški. Le redki proizvajalci pa so zares prisluhnili potrebam otrok in namiznoteniških trenerjev ter izdelali pravi otroški lopar (pri nas ga je možno dobiti v prodaji pri ttsport.si). Osnova otroškega namiznoteniškega lo- parja je seveda v ročaju. V teoriji namizne- ga tenisa zasledimo anatomski, konični, konkavni in ravni ročaj. Položaj roke v ro- čaju odreja nakup primernega loparja. Še posebej občutljiva je ta zadeva pri otroški roki, ki je veliko manjša od odrasle, in je zato treba iskati otroški roki primeren ročaj. Pri pregledu strokovne literature smo zasledili različna razmišljanja o tem, katera oblika ročaja je za otroke najprimernejša. Sam se pri izbiri bolj nagibam k izbiri koničnega ali anatomskega ročaja. Pri konkavnem ročaju sem dobil občutek, da otroci lopar pretrdo stisnejo, kar se jim pri koničnem ne more zgoditi. Za ravnega pa jih večina trdi, da imajo občutek, kot da bi jim lopar hotel spolzeti iz roke. Pri preizkušanju loparja moramo otrokom vedno predstaviti problem izbire loparja s kakšno prispodobo. Otroci uživajo v domi- šljijskem svetu in se z njim lažje poistovetijo kot s kakšno strokovno razlago, ki je zago- tovo ne bodo razumeli. Otroci si naj zato pri držanju loparja predstavljajo, da v roki nežno držijo hrčka. Če ga bodo namreč sti- snili, bo ubogi hrček poginil. Zagotovo jim bo ta prispodoba dala veliko več informacij kot pa strokovna razlaga, zakaj ne smejo loparja prijeti čvrsto v roko. Do sedaj pove- dano že v svojem bistvu nakazuje, kako naj bo izdelan namiznoteniški lopar za otroke. Ne samo dolžina, tudi obseg ročaja naj bo prilagojen loparju. V kolikor je obseg lopar- ja prevelik, imajo otroci sicer občutek, da ga držijo rahlo v roki, vendar pa je to občutek, ki vara in jim ne bo omogočal kvalitetnih udarcev. V tem primeru namreč otroci pod- zavestno stisnejo lopar v točki kontakta z žogico, saj se prestrašijo, da bi jim lopar pa- del iz roke. Optimalen obseg ročaja za otro- ka zato predstavlja naslednja mera: med 40 prstancem in blazinico palca se pri oprije- mu ročaja ne pojavlja prazen prostor. Otrok je s tem razbremenil zapestje, ki ga je nuj- no treba sprostiti, predvsem pri izvajanju udarcev z rotacijo. Predebel ročaj zahteva od otroka stisk – močno stisnjen lopar pa omejuje vključevanje zapestja, osnovnega elementa za proizvajanje rotacije. Ni pa samo obseg ročaja problematičen pri učenju nižjih starostnih kategorij. Tudi predolg ročaj povzroča otrokom nemalo preglavic. Podobno kot pri tenisu in bad- mintonu se tudi otroci v namiznem tenisu srečujejo z največ problemi pri izvajanju bekend (BH) udarcev, ko v rokah držijo pre- dolge loparje. Predvsem pri BH kontra, BH spin in BH začetnem udarcu prihaja do blo- kade spodnjega roba ročaja z zapestjem. Ta blokada preprečuje tehnično pravilno izvedbo prej omenjenih udarcev. Seveda pa tudi pri dolžini ročaja otroškega loparja naletimo na različne poglede. Večina tre- nerjev meni, da – gledajoč z BH strani – pri- bližno 1 cm ročaja seže čez nivo mezinca in roba dlani. Spet drugi pa pravijo, da naj bi bilo le nekaj milimetrov prostega ročaja, saj krajši ročaj omogoča večjo gibljivost za- pestja, ki je nujna za učenje tehnike, kjer je poudarek na rotaciji žogic. Predstavljena problematika pa vseeno ni tako enostavna, kot se na prvi pogled morda zdi. Proizvodnja namiznoteniških loparjev še zdaleč ni poceni in večina na- miznoteniških podjetij (npr. Tibhar, Donic, Stiga, Butterfly, Andro, Joola, TSP in druge) v iskanju tržnih niš pač išče takšne, ki so z ekonomskega vidika zanimive. Žal se do sedaj proizvodnja loparjev za otroke ni po- kazala kot ekonomsko upravičena. Večina podjetij zato več ali manj ponuja le enega ali dva modela za otroke. Tudi predelava loparjev za odrasle je opci- ja izbire loparja za otroke. Vendar pa je pri tem treba biti izjemno previden. Materiali, iz katerih so narejeni loparji, so namreč iz- jemno občutljivi in v svoji konstituciji tudi zelo labilni. Že najmanjši poseg lahko po- ruši strukturo lesenega dela loparja in ta- kšen lopar postane kaj hitro neuporaben. Skrajšanje ročaja loparja z žaganjem prive- de že do prvega velikega problema. Pro- porcionalne mere med ročajem in glavo loparja se namreč v tem primeru porušijo in glava loparja postane pretežka za otroka. Brušenje in zmanjševanje glave loparja pa je na drugi strani spet povezano s proble- mom velikosti glave, ki se pri otrocih kaže v problemih preciznega zadevanja žogice. Seveda pa se je treba zavedati, da takšen lopar postaja tudi hitrejši! Skrajšanje ročaja loparja za odrasle ima še eno dodatno sla- bost. Večina ročajev je danes sestavljena iz različnih materialov in nova razporeditev uteži v ročajih lahko v veliki meri izniči sta- bilnost loparja, ki mora biti predvsem pri otrocih uravnotežen. Najobčutljivejši del doma obdelanega loparja predstavlja me- sto med ročajem in glavo loparja. Prav vrat loparja je tisti, ki po navadi popusti pri raz- ličnih neprimernih aktivnostih in neželenih obremenitvah. Naslednji problem pri loparju za otroke predstavljajo obloge. Čeprav je na začetku namiznoteniške vadbe vedno v ospredju zabava in igra, pa je prav za to obdobje nujno, da otrok prime v roke primeren lo- par. Rek: »Kar se Janezek nauči, to bo Janez znal«, se odraža še posebej v učenju pravil- ne tehnike, ki jo lahko osvojimo samo s pri- mernim rekvizitom. Prevelik lopar in obra- bljene obloge zagotovo ne bodo prispevali k uspešnosti v izvajanju posameznih nalog. Izbira obloge naj bo prepuščena trenerju, saj le-ta najlažje najde primerno oblogo za posameznega otroka. Zagotovo pa ne sme biti ta obloga v začetni fazi prehitra. Otro- ci morajo na začetku vadbe najprej zadeti žogico, nato zadeti cilj, usmeriti žogico na kakršenkoli način na drugo stran mize in šele nato razmišljati o kvaliteti udarca. Izbira namiznoteniškega rekvizita naj bo za- to prepuščena namiznoteniškim trenerjem in ne staršem in trgovcem. Pred nakupom loparja je dobro vedeti, kaj nam športna trgovina ponuja in komu kupujemo lopar. Idealna bi zato bila povezava med klub- skim trenerjem, starši in športno trgovino, ki prodaja namiznoteniške loparje. Sveto- vanje in nakup loparja s trenerjem predsta- vlja za otroka dodaten motiv in predvsem zaupanje v trenerja, ki so ga z izbiro in na- kupom loparja potrdili njegovi starši. Na koncu pa je vendarle treba omeniti tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji edinega pro- izvajalca lesenih delov loparja, ki izdeluje »deske« za nekatere svetovne prodajalce namiznoteniške opreme. V kolikor niste po- polnoma prepričani v vaš nakup v trgovini, bo najbolje, da se oglasite pri njih in z vese- ljem vam bodo svetovali (NTT, proizvodnja športne opreme, Žiga Janškovec S.P ., Loka 36, 4290 Tržič). Našim namiznoteniškim nadobudnežem želim veliko užitkov in uspešnih udarcev ob udarjanju žogice z ustreznim loparjem. prof. dr. Miran Kondrič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si psihologija športa 41 Motives for engaging and participating in professional alpine skiing Abstract With the research I wanted to acquaint which motives for participating in sport are most important, and also if there are any differ- ences in motivation between more successfull (professional) and less successful alpine skiers. The sample included 18 alpine ski- ers of which 6 are professionals- competing at top level, and other 12 are less successful (do not compete at World Cup top level) skiers. Average age of the sample was 23.56 years. To examine the motives athlets answerd an Incentive systems of motivation questionare which I conducted myself and was based on findings of Wood and Nancy (1980). The results showed that the most important motives for participating in sport are Socializing, Excitement and Perfection. Also it showed that there are a few small differences between more and less successful skiers but none of the differences, except one of incentive system of Socializing, were significant between the two groups. Key words: motivation, athlets, alpine skiing, incentive systems of motivation. Jaša Čebulj Motivi za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smučanju Izvleček Z raziskavo se je ugotavljalo, kateri so najpomembnejši motivi za udejstvova- nje in vztrajanje v športu ter ali obstaja- jo razlike v motivih med bolj uspešnimi (vrhunskimi) športniki in manj uspešnimi športniki. Sodelovalo je 18 športnikov – alpskih smučarjev, od tega 6 zelo uspe- šnih (vrhunskih športnikov) in 12 manj uspešnih (športnikov) glede na FIS točke. Njihova povprečna starost je bila 23.56 let. Za namen raziskave je bil uporabljen vprašalnik incentivnih sistemov moti- vacije, ki sem ga sestavil sam, zasnovan pa je bil na podlagi dognanj Woods in Nancy (1980). Z vprašalnikom se je pre- verjal status športnika glede na FIS točke ter pomembnost motivov za vztrajanje in udejstvovanje v športu. Ugotovljeno je bilo, da so najpomembnejši motivi za vztrajanje v športu druženje, vznemirlji- vost in popolnost ter da med bolj in manj uspešnimi športniki/smučarji obstajajo razlike le glede motiva druženja. Ključne besede: motivacija, športni- ki, alpsko smučanje, incentivni sistemi motivacije. 42 Uvod „ Vrhunski šport ni igra, ampak je trdo ustvar- jalno delo, v katerem se prepletajo številni interesi (Bednarik, Ferenčak in Turšič, 2002; v Mikolavčič, 2010). Zaradi množice intere- sov postaja vrhunski šport vedno bolj sis- tematična in dobro načrtovana dejavnost. Vrhunski dosežki potemtakem niso na- ključni, ampak so plod dolgotrajnega dela, odpovedovanj in tudi nadpovprečne na- darjenosti športnika (Doupona Topič, 2002; v Mikolavčič, 2010). Športniki so zaradi ra- znovrstnih motivov pripravljeni trenirati prek svojih zmožnosti. To pa pomeni, da se športnik slej ko prej sreča tudi s poškod- bami. »Fiziologi ugotavljajo, da se napori vrhunskih športnikov začenjajo tam, kjer se po normah medicine dela konča težko fizično delo« (Mikolavčič, 2010). Profesionalni oz. vrhunski športnik je tisti, ki je za svoje delo plačan in se s tem tudi preživlja (Janković, 2010). Kajtna, Tušak in Kugovnik (2003) pravijo, da se športna motivacija od splošne loči v številnih vidikih. Šport, za razliko od drugih dejavnosti, zaznamuje visoka storilnostna usmerjenost in tekmovalnost, usmerjenost na izboljšanje nastopa in visoka motivacija za dosego ciljev. Tako kot imajo ljudje različne motive za opravljanje določenih dejavnosti (npr. otro- ci za šolo), imajo tudi športniki različne mo- tive za udejstvovanje v športu. Športnikova motivacija tako ni vedno pojasnjena samo z željo po dokazovanju in/ali razvoju nje- govih fizičnih zmožnosti. Allen (2003) pravi, da so ravno tako pomembni tudi socialni dejavniki, npr. razvoj socialnih povezav z drugimi, možnost kvalitetne in iskrene so- cialne interakcije, odobravanje drugih, pri- dobivanje prijateljev/znancev ... Najpomembnejša teorija, teorija potrebe po storilnosti (ki sta jo razvila Atkinson in McCleland s sodelavci leta 1953) pravi, da sta v tekmovalni situaciji pomembni težnja po uspehu in težnja po izogibanju neuspe- ha (Tušak in Tušak, 1997). Prva predstavlja pozitivno, druga pa negativno storilnostno motivacijo (storilnostno vedenje pomeni truditi se močneje kot sicer). Tušak in Tušak (1997) navajata, da športniki, ki so visoko storilnostno motivirani, izbira- jo visoke, a vendarle dosegljive cilje, ki jim predstavljajo izziv. Bolj kot nagrade jih za- nimata delo in storilnost, ki sta odvisna od sposobnosti in vloženega truda, ne pa od sreče. Kajtna in sodelavci (2003) menijo, da je za sam uspeh veliko bolj pomembna pozi- tivna storilnostna motivacija, saj športnika usmerja k izboljševanju in taki športniki tudi radi tekmujejo. Negativna storilnostna motivacija je manj učinkovita, saj ob kon- stantnih, povprečnih rezultatih povzroči »motivacijski zlom« (Kajtna idr., 2003). Ntoumanis in Mallett (2014) se osredoto- čata na samodeterminacijsko teorijo mo- tivacije (ang. Self-determination theory; v nadaljevanju SDT teorija), ki sta jo leta 1985 predstavila znanstvenika Ryan in Deci. Ena izmed predpostavk SDT teorije je, da soci- alni kontekst »poskrbi« za zadovoljitev treh osnovnih psiholoških potreb: avtonomi- ja, kompetentnost in povezanost (Deci in Ryan, 2000; v Ntoumanis in Mallett, 2014). Ko so te potrebe zadovoljene, bo posa- meznik visoko kvalitativno motiviran (oz. bo bolj samo-determinirano motiviran), imel bo višje psihološko blagostanje. Deci in Ryan trdita, da so te psihološke potrebe, čeprav variirajo po izraženosti od posame- znika do posameznika, prirojene, univer- zalne in bistvenega pomena za optimalen razvoj posameznika, torej tudi športnika (Ntoumanis in Mallett, 2014). Tudi Gillet in sodelavci (2010) navajajo, da se notranja motivacija pozitivno povezuje s športnikovim nastopom (oz. uspešno- stjo) na samem tekmovanju. S športnikovo uspešnostjo na tekmovanju pa se pozitiv- no povezuje tudi to, da se športnik sam do- jema kot avtonomno osebo (ter tudi, da ga trener tako dojema) (Gillet idr., 2010). V športu je bilo narejenih mnogo raziskav, ki so poskušale razložiti, kaj vpliva na vrhun- ske dosežke. V psihologiji se le-te osredoto- čajo na raziskovanje športnikove osebnosti, sposobnosti, emocionalnih stanj in motiva- cije (Lazarević, 1987; v Tušak, 2003). Kot prvo naj omenim ugotovitev, da se vrhunski športniki statistično pomembno razlikujejo od mladih športnikov v težnji po uspehu ne glede na vloženo delo. Mladi športniki si zaradi privlačnosti zmag in od- mevnih rezultatov ter zaradi identifikacije z uspešnimi športniki izredno močno želijo uspeh za vsako ceno ne glede na to, ali je uspeh rezultat res dobrega dela oz. samo plod slučaja. Vrhunski športniki pa z leti trdega dela spoznajo, da je resnični uspeh lahko samo posledica truda, ki so ga vložili v treninge (Tušak, 2003). Hanranah in Gross (2005; v Young in Me- dic, 2012) navajata, da vrhunski športniki kot uspešne ocenjujejo bolj svoje nastope (npr. tehnika/čas vožnje oz. nastopa) kot pa same rezultate nastopov (npr. končni rezultat na tekmovanju), kar dejansko ka- že na usmerjenost k določenim aspektom naloge in na večjo motivacijo notranjega izvora. Halldorsson in Helgason (2012) sta v svoji študiji v kontekstu motivacije primerja- la elitne športnike in športnike, ki (še) ne tekmujejo na svetovni ravni. Zaključila sta, da kažejo elitni športniki večjo predanost svojemu športu kot »neelitni« (amaterski) športniki. Predvsem so se bolj pripravljeni odrekati določenim stvarem (zabava, dru- ženje s prijatelji ipd.), prav tako pa se eli- tni športniki razlikujejo od amaterskih po »mindsetu« (npr. na vsako tekmo, tudi vsak trening, se mentalno pripravijo – upora- bljajo določene tehnike, ki jim pomagajo zmanjšati stres ter povečati koncentracijo). Visoka predanost vsakodnevnemu trenira- nju in konstantnemu napredovanju je naj- verjetneje eden izmed najpomembnejših dejavnikov participacije v športu in prav tukaj nastajajo razlike med skupino elitnih in amaterskih športnikov, pravita Halldors- son in Helgason (2012). Ob povzemanju različnih raziskav (npr. Mathes in Battista, 1985; Summers, Ma- chin in Sargent, 1983) sta Frederick in Ryan (1993) ugotovila, da se motivacija starejših športnikov razlikuje od motivacije mlajših športnikov. Motiva druženja (oz. »zabava«) ter uživanja se pri starejših športnikih po- javljata manj pogosteje. V svoji raziskavi pa sta Frederick in Ryan (1993) ugotovila, da so motivi, povezani z zanimanjem (ang. interest) in uživanjem (ang. enjoyment), bolj značilni za udeležence, ki se s špor- tom ukvarjajo tekmovalno. Pri rekreativnih športnikih (ter tistih, ki se ukvarjajo s fitne- som) pa so bolj izraženi motivi, povezani z zunanjim izgledom. Na področju motivacije so Kajtna in sode- lavci (2003) našli nekaj pomembnih razlik med vrhunskimi športniki in športniki. La- stnosti oz. koncepti, kot so tekmovalnost, orientacija k zmagi, težnja po moči, dose- ganje uspeha in samomotivacija, so višje izraženi pri vrhunskih športnikih (Kajtna idr., 2003). Pri ugotavljanju razlik med bolj in manj uspešnimi športniki so raziskave pokazale tudi, da uspešni športniki običajno pripisu- jejo neuspeh predvsem notranjim dejavni- kom in tako izražajo osebno odgovornost za neuspeh. Medtem ko neuspešni špor- tniki iščejo vzroke neuspeha v zunanjih psihologija športa 43 dejavnikih, zmago/uspeh nasprotnika pa praviloma pripisujejo sreči. Zato je pri le- teh doseganje optimalne motivacije veliko zahtevnejše, saj iščejo izgovore zunaj sebe, zunaj lastne kontrole (Tušak in Tušak, 1997). Gould in sodelavci (1982; v Tušak in Tušak, 1997) so raziskovali motive pri mladih pla- valcih v ZDA. Izkazalo se je, da ženske mo- tivom sposobnosti, prijateljstva in zabavati se pripisujejo večjo težo oz. pomembnost. In da mlajši plavalci pripisujejo večjo po- membnost motivom uspešnosti, potova- nja in dejstvu, da tako želijo starši/sorodniki (Tušak in Tušak, 1997). V svoji študiji motivacije športnikov so Me- dic in sodelavci (2005; v Young and Medic, 2012) ugotovili, da imajo vrhunski športni- ki vrsto različnih motivov za kontinuirano participacijo v športu, ne glede na vrsto športa. Kot najpomembnejše so izpostavili uživanje v športu, možnosti za izboljšanje svojih sposobnosti, skrb za zdravje, socialni razlogi (druženje), pa tudi zunanje nagrade (npr. denar, trofeje). Nekatere raziskave (npr. Wood in Nancy, 1980) pa so bile usmerjene v raziskova- nje motivov mladih športnikov in njihove atraktivnosti (incentivna vrednost ciljev). Motivacijo za udeležbo v tekmovalnem športu so klasificirali v sedem glavnih in- centivnih sistemov (Wood in Nancy, 1983; v Tušak in Tušak, 1997): p o p o l n os t : • možnost narediti nekaj ek- stremno dobro; m o č : • možnost vplivati, spreminjati in kontrolirati druge; v z n e m i r j e n j e : • možnost za vznemirlji- vost, zanimivost in senzorne izkušnje v zvezi z novostmi, tudi negotovostjo; n e o d v i s n os t : • možnost biti samosto- jen, brez nasvetov ali kritik drugih; u s p e h : • možnost doseči status, prestiž, socialno odobravanje za svoje dosežke ...; a g r e s i j a : • možnost fizično dominirati, si podredi druge športnike in jih osramo- titi in »zastrašiti«; d r u ž e n j e : • možnost pridobiti, ohraniti in okrepiti dobre medosebne odnose (primarno z drugimi športniki). V raziskavi za izdelavo modela incentivnih sistemov za športnike je bilo preizkušenih 2000 kanadskih športnikov in športnic, starih od 11 do 18 let, iz različnih športnih panog. Srednje vrednosti incentivnih siste- mov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha so bile konsistentno večje kot srednje vrednosti sistemov moči, agre- sivnosti in neodvisnosti (Wood in Nancy, 1980; v Tušak in Tušak, 1997). Nekatere raziskave (npr. Alderman in Wood, 1976; Sapp in Haubenstricker, 1978) so ugo- tovile, da so eni izmed pomembnejših motivov za vztrajanje v športu pri mladih športnikih povezani z druženjem (oz. »za- bavati se«). Poleg motiva druženja pa so med pomembnejšimi tudi razvoj sposob- nosti in doživljanje izziva. Nekateri znan- stveniki (npr. Gill in sodelavci) so ugotovili, da se motiv druženja močno povezuje z vznemirljivostjo in akcijo (Passer, 1981). Namen raziskave Z raziskavo sem želel ugotoviti, kaj žene vr- hunske smučarje, da vztrajajo v športu tudi takrat, ko ni vrhunskih rezultatov, ko je trdo delo, ki ga spremljajo tudi poškodbe. Na začetku raziskave sem si postavil dve glavni vprašanji, in sicer: Kateri so najpomemb- nejši motivi za vztrajanje v vrhunskem športu pri alpskih smučarjih? Ali obstajajo razlike v motivih pri bolj in manj uspešnih alpskih smučarjih? Iz tega sem s pomočjo že obstoječe literature izpostavil tri sledeče hipoteze: H1: Najpomembnejša motiva za vztrajanje v vrhunskem športu sta popolnost in vzne- mirjenje. H2 : Razlike med bolj in manj uspešnimi smučarji obstajajo. Uspešnejši športniki vztrajajo v športu bolj zaradi popolnosti in vznemirjenja (imajo bolj izražene srednje vrednosti teh motivov), manj uspešni pa bolj zaradi uspeha in druženja. H 3: Srednje vrednosti motivov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha so večje kot srednje vrednosti motivov moči, agre- sivnosti in neodvisnosti. Metode „ Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 18 športnikov – alpskih smučarjev iz različnih držav: Slo- venije (N = 5), Norveške (N = 3), Švedske (N = 2) in Kitajske (N = 8). Izmed 18 so bile 4 ženske in 14 moških. Šest udeležencev je bilo uvrščenih pod kategorijo vrhunski športniki (od 1. do 30. mesta na mednaro- dni lestvici FIS), ostalih 12 pa pod kategorijo športniki (od 30. mesta na mednarodni FIS lestvici višje). Najboljši udeleženec je v se- zoni 2015/16 zasedal 2. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, najslabši udeleženec pa je zasedal 1478. mesto (na mednarodni lestvici FIS) v sezoni 2015/16. Povprečna starost vseh udeležencev znaša 23.56 let (SD = 3.96) – povprečna starost v kategoriji vrhunskih športnikov znaša 28 let (SD = 3.52), povprečna starost v kategoriji športnikov pa 21.33 let (SD = 1.56). Najsta- rejši udeleženec ima 32 let, najmlajši pa 19. Vsi udeleženci so člani reprezentanc svojih držav. Pripomočki Kot pripomoček sem uporabil lestvico oz. vprašalnik motivacije, ki sem ga sestavil sam, zasnovan pa je bil na podlagi razi- skav Wood in Nancy (1980). Vprašalnik je bil sestavljen iz desetih postavk. Prve tri so zahtevale splošne podatke o udeležencih raziskave (spol, starost, rang na FIS lestvi- ci). Ostale postavke (od 4. do 10.) pa so bile zasnovane na lestvici likartovega tipa, vsaka z desetimi stopnjami. Na lestvicah je udeleženec označil (od 1 – ni pomembno zame do 10 – zelo pomembno zame), kako pomemben se jim zdi posamezen motiv za njihovo udeležbo v športu. Postopek Vprašalnik sem najprej sestavil v sloven- skem in angleškem jeziku. Slovensko verzi- jo vprašalnika sem objavil na spletni strani mojaanketa.si, osebno kontaktiral udele- žence, ki so bili iz Slovenije, ter jih prosil, da rešijo vprašalnik. Angleško verzijo vprašal- nika pa sem poslal po elektronski pošti vsa- kemu posameznemu udeležencu, ki mi je rešenega poslal nazaj (po elektronski pošti). Rezultate sem vnesel v program IBM SPSS Statistics 22, kjer sem jih tudi analiziral. Rezultati „ Deskriptivna statistika Tabela 1 prikazuje osnovne deskriptivne statistike za vsak uporabljen motiv pose- bej. Opazimo lahko, da ima najvišjo srednjo vrednost motiv druženja (M = 8.72). Sledi- jo mu vznemirjenje, popolnost, agresija, uspeh, neodvisnost in na zadnjem mestu, z najmanjšim povprečjem, motiv moči (M = 6.11). Rezultati Kolmogorov-Smirnov testa za preverjanje normalnosti porazdelitve ka- žejo na statistično pomembno razliko med spremenljivkami in normalno porazdelitvi- jo (p < 0,001) pri večini spremenljivk (po- 44 polnost, druženje, vznemirjenje, agresija in neodvisnost), kar pomeni, da se nobena od teh spremenljivk ne porazdeli normalno. To predpostavko potrjujejo tudi koeficien- ti asimetrije, kjer noben od koeficientov ni enak 0; podatki so torej asimetrični v levo (negativno) ali v desno (pozitivno). Tudi koeficienti sploščenosti so pri vseh podat- kih različni od 0, kar kaže na nenormalno porazdelitev podatkov. Nekoliko drugače velja za spremenljivki uspeh in moč, kjer Kolmogorov-Smirnov test kaže na vredno- sti p, ki so višje od 0.05. Spremenljivki uspeh in moč pa se torej porazdelita normalno. Iz Tabele 2 so razvidne srednje vrednosti in standardna deviacija za vsako od upora- bljenih spremenljivk glede na kategoriza- cijo športnika udeleženca. Opazimo lahko nekoliko večjo izraženost motiva druženje (M = 9.17) in motiva uspeh (M = 7.67) pri športnikih, za razliko od vrhunskih športni- kov (kjer srednja vrednost motiva druženje znaša 7.83, srednja vrednost motiva uspeh pa 5.17). Pri drugih motivih večjih razlik ni opaziti. Najmanjša razlika v srednji vrednosti motiva med vrhunskimi športniki in špor- tniki (dobljena na uporabljenem vzorcu) pa obstaja pri motivu vznemirjenje. Prav tako lahko opazimo, da je pri vrhunskih športni- kih najbolj izražen motiv popolnost (M = 8.83), najmanj pa motiv uspeh (M = 5.17). Pri športnikih pa lahko razberemo največjo izraženost motiva druženje (M = 9.17) in najmanjšo izraženost motivov neodvisnost (M = 6.17) in moč (M = 6.17). Preverjanje razlik med katego- rijami V Tabeli 3 prikazane razlike med vrhunski- mi športniki in športniki glede proučeva- nih spremenljivk sem pridobil z uporabo Mann-Whitneyevega testa po izvedenem testu normalnosti porazdelitve, ki je poka- zal, da se spremenljivke po večini ne po- razdeljujejo normalno. Edina statistično pomembna razlika se je pokazala pri mo- tivu druženje (p = 0.007*), kjer športniki ta motiv cenijo bolj kot vrhunski športniki za udeleževanje v športu. Pri drugih motivih Tabela 1. Deskriptivna statistika in rezultati Kolmogorov-Smirnov testa za normalnost porazdelitve vseh spremenljivk za vse športnike skupaj. N M SD Min Max S K K-S (p-vrednost) P op olno st 18 8.33 1.82 5 10 -0.63 -0.92 0.002 D ru žen je 18 8.72 1.84 3 10 -2.09 4.84 0.001 V znemir jen je 18 8.56 1.89 5 10 -0.99 -0.63 0.001 Us p e h 18 6.83 2.85 2 10 -0.46 -1.12 0.085 A gresi ja 18 7. 3 9 2.50 2 10 -1.11 0.58 0.002 Neodvis no st 18 6.50 1.95 3 9 -0.54 -0.92 0.018 Moč 18 6 .11 2.68 2 10 0.01 -1.06 0.200* Legenda: N = numerus; M = povprečje; SD = standardna deviacija; S = koeficient asimetrije; K = koe- ficient sploščenosti; K-S = Kolmogorov-Smirnov test, p = signifikanca. Tabela 2. Srednje vrednosti vseh spremenljivk posebej za vrhunske športnike in za športnike N M SD P op olno st Vrhunski š. 6 8.83 1.33 Športniki 12 8.08 2.02 D ru žen je Vrhunski š. 6 7. 8 3 1.17 Športniki 12 9.17 1.99 V znemir jen je Vrhunski š. 6 8.50 2.07 Športniki 12 8.58 1.88 Us p e h Vrhunski š. 6 5.17 2.48 Športniki 12 7. 6 7 2.74 A gresi ja Vrhunski š. 6 6.33 2.58 Športniki 12 7. 9 2 2.39 Neodvis no st Vrhunski š. 6 7.17 1.72 Športniki 12 6 .17 2.04 Moč Vrhunski š. 6 6.00 2.61 Športniki 12 6 .17 2.82 Tabela 3. Rezultati Mann-Whitney testa glede na kategorizacijo športnika in motive Mann-Whitney U p-vrednost P op olno st 28,500 .460 D ru žen je 9,000 .007* V znemir jen je 35,500 .960 Us p e h 16,500 .063 A gresi ja 21,500 .16 4 Neodvis no st 24,500 .271 Moč 35,500 .962 Legenda: *p < 0,05. pa se razlike niso izkazale za statistično po- membne. Med slednjimi se največja razlika med vrhunskimi športniki in športniki kaže pri motivu uspeh (p = 0.063); ki pa se ni iz- kazala za statistično pomembno na upora- bljenem vzorcu. Diskusija „ Hipoteza 1, ki pravi, da sta najpomembnej- ša motiva za vztrajanje v vrhunskem špor- tu popolnost in vznemirjenje, se zavrne. V Tabeli 1 lahko razberemo, da je največjo srednjo vrednost dosegel motiv druženje. Vznemirjenje in popolnost pa sta takoj za njim, na drugem in tretjem mestu po povprečnih vrednostih med vsemi motivi. Torej lahko rečemo, da je glede na vzorec najpomembnejši motiv druženje, med pr- vimi tremi najpomembnejšimi pa sta tudi popolnost in vznemirjenje. Wood in Nancy psihologija športa 45 (1980; v Tušak in Tušak, 1997) navajata, da športniki, ki imajo višje izražen motiv po- polnosti, dojemajo udejstvovanje v špor- tu kot možnost narediti nekaj odličnega. Ogromna stimulacija zanje je možnost premagovanja drugih v športnih veščinah. Značilno je, da veliko trenirajo in naredijo vse, da bi izboljšali svoje sposobnosti ter dosegli osebno popolnost. Športniki, ki ocenjujejo vznemirljivost zelo visoko, tre- tirajo tekmovanje kot možnost vznemir- jenja, kot novost in negotovost. Športniki, pri katerih je močno izražena težnja po druženju, pa vidijo v tekmovanju možnost pridobivanja novih ter ohranjanja starih medosebnih stikov/odnosov, pomembno jim je biti cenjen in sprejet s strani drugih (Wood and Nancy, 1980; v Tušak in Tušak, 1997). Dejstvo, da je večja srednja vrednost bila izračunana za motiv druženje, lahko pripišemo temu, da je v vzorcu večje šte- vilo športnikov, ki ne tekmujejo na najvišji stopnji in prav tako dosegajo nekoliko slab- še rezultate. Do podobnih rezultatov so prišle tudi nekatere druge raziskave (npr. Alderman in Wood, 1976; Sapp in Hauben- stricker, 1978), ki so ugotovile, da so eni iz- med pomembnejših motivov za vztrajanje v športu pri mladih športnikih povezani z druženjem (oz. »zabavati se«). Poleg motiva druženja pa so med pomembnejšimi tudi razvoj sposobnosti in doživljanje izziva. Ne- kateri znanstveniki (npr. Gill in sodelavci) pa so ugotovili, da se motiv druženja močno povezuje z vznemirljivostjo in akcijo (Pas- ser, 1981). Zato torej tudi ni presenetljivo, da se najbližje najvišje izraženega motiva dru- ženja (na pridobljenem vzorcu te raziskave) nahaja tudi motiv vznemirjenja. Podobno pravita tudi Tušak in Tušak (1997) – moti- vacija pri manj uspešnih športnikih je bolj zunanjega izvora (npr. druženje), medtem ko uspešne športnike žene predvsem no- tranja motivacija (npr. vznemirjenje), kar pa se je pokazalo pri Hipotezi 2. Raziskave Me- dica in sodelavcev (2005) so pokazale, da se pri tudi pri vrhunskih športnikih izražajo motivi zunanjega izvora (socialni dejavniki – druženje; zunanje nagrade – denar, trofe- je ipd.), poleg sicer prevladujočih notranjih motivov (uživanje v športu, možnosti za iz- boljšanje svoji sposobnosti ipd.). Delno lahko potrdim/zavrnem Hipotezo 2, ki se glasi: Uspešnejši športniki vztrajajo v športu zaradi popolnosti in vznemirjenja, manj uspešni športniki pa zaradi uspeha in druženja (oz. uspešnejši imajo višje izraže- ne srednje vrednosti motivov popolnosti in vznemirjena, manj uspešni pa višje izra- žene srednje vrednosti motivov druženje in uspeh). Iz podatkov v Tabeli 2 lahko opa- zimo, da sta srednji vrednosti motivov po- polnosti in vznemirjenja res najvišje izraženi pri vrhunskih športnikih. Medtem ko se pri športnikih opazi, da imajo najvišje izraženo srednjo vrednost motiva druženje, motiv uspeha pa se ne nahaja med najpomemb- nejšimi za udejstvovanje v športu pri manj uspešnih športnikih. Obstajajo pa, kot sem predvideval že na začetku raziskave, neko- liko višje srednje vrednosti motivov uspeha in druženja pri športnikih, kot pri vrhunskih športnikih. Srednja vrednost motiva vzne- mirjenje pa se je pokazala kot enaka (oz. minimalno višja) pri športnikih kot pri vr- hunskih športnikih, ravno zato hipoteze ne morem popolnoma potrditi, niti popolno- ma zavrniti. Iz Tabele 3 so razvidni rezultati Mann-Whitney U testa za preverjanje razlik med kategorijami, izvedenega v programu IBM SPSS Statistics 22. Opazimo lahko, da statistično pomembnih razlik med vrhun- skimi športniki in športniki ni pri nobenem izmed motivov, razen pri motivu druženje. Blizu meje statistične pomembnosti pa se je pokazala tudi razlika pri motivu uspeh. Kot sem omenil že v prejšnjem odstavku, naj bi uspešnejši športniki pripisovali uspeh ter črpali svojo motivacijo predvsem iz no- tranjih dejavnikov – popolnost in vzne- mirljivost, medtem ko bi naj manj uspešni športniki iskali vzroke neuspeha bolj iz zu- nanjih dejavnikov, kot sta druženje in uspeh (Tušak in Tušak, 1997). Kot sta v svoji raziska- vi motivacije v športu ugotovila tudi Frede- rick in Ryan (1993), se (vrhunski) športniki bolj fokusirajo na aspekte same naloge v njihovem športu, kar je tudi karakteristika notranje motivacije (npr. želim se izboljšati v svoji aktivnosti, želim pridobiti/izboljšati nova znanja/sposobnosti ...). Torej se pri vrhunskih športnikih bolj pojavljajo mo- tivi povezani z zanimanjem (ang. interest) in uživanjem (ang. enjoyment). Rekreativni športniki pa so kazali bolj instrumentalno naravnanost do udeležbe v športu. Bolj, kot vrhunske športnike, jih vodijo zunanji motivi (npr. telesni izgled, »večje mišice«, boljše spopadanje s stresom ...). Podobne ugotovitve sta izpeljala tudi Halldorson in Helgason (2012), katerih rezultati študi- je so pokazali večjo (notranjo) motivacijo pri vrhunskih športnikih in prav tako ve- čjo predanost športu, kot pri nevrhunskih športnikih. Prav tako pravi Tušak (2003), da se vrhunski športniki od mladih statistično pomembno razlikujejo v težnji po uspehu, ne glede na vloženo delo. Mladi (še ne ta- ko uspešni) športniki imajo višje izraženo težnjo po uspehu, saj si zaradi privlačnosti zmag ter tudi zaradi identifikacije z uspe- šnejšimi športniki zelo želijo uspeha za vsa- ko ceno. Pri tem pa ni važno, ali je uspeh rezultat res dobrega dela ali pa samo plod slučaja. Za razliko od teh pa se vrhunski športniki naučijo, da lahko resnični uspeh nastopi samo kot posledica dolgotrajnega usmerjenega dela (Tušak, 2003). Višja izra- ženost motiva popolnosti pri vrhunskih športnikih se, tako kot pravi Tušak (2003), kaže prav zato, ker se le-ti trudijo močne- je, imajo možnost boljše koncentracije, izbirajo daljše treninge, nastopajo bolje in se nasploh bolj posvečajo vsemu v zvezi s športom. Kot navaja teorija potrebe po sto- rilnosti (Atkinson in McCleland s sodelavci, 1953; v Tušak in Tušak, 1997), naj bi motivi se povezovali z dražljaji v okolju in na ta na- čin spodbudili čustvena stanja (npr. ponos ali sram), ki izzovejo instrumentalni obliki vedenja približevanja ali izogibanja (Tušak in Tušak, 1997). To se sklada z mojimi ugo- tovitvami, da vrhunski športniki predvsem težijo za popolnostjo in vznemirljivostjo, kar se povezuje s ponosom. Ker so bili v mojem vzorcu udeleženci, ki so spadali pod kategorijo športniki, nekoliko mlajši od vrhunskih športnikov, lahko te ugotovi- tve povežem tudi z ugotovitvami Goulda (1982; v Tušak in Tušak, 1997), ki je raziskoval motive pri plavalcih v ZDA. Ugotovil je, da so mlajši udeleženci višje ocenjevali pred- vsem motive uspeha in druženja, kar sem ugotovil tudi na mojem vzorcu. Prav tako lahko delno potrdim/zavrnem Hipotezo 3, v kateri sem predvideval, da so srednje vrednosti motivov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha večje, kot srednje vrednosti motivov moči, agre- sivnosti in neodvisnosti. Podatki v Tabeli 1 kažejo, da so srednje vrednosti motivov druženja, vznemirjenja, popolnosti res višje od motivov agresije, moči in neodvisnosti. Srednja vrednost motiva uspeh pa se je pokazala manjša le od srednje vrednosti motiva agresije, vendar vseeno nekoliko višje od motivov moči in neodvisnosti. To se sklada z ugotovitvami Wood in Nancy (1980; v Tušak in Tušak, 1997). Zdi se zelo spodbudno, da so na prvih mestih druže- nje, vznemirjenje in popolnost. Uspeh, kar je predvsem motivacija zunanjega izvora, in dokazovanje moči pa z manjšimi srednji- mi vrednosti, kar nekako nakazuje, da se športniki v osnovi opirajo bolj na notranjo motivacijo, njihovo zadovoljstvo. Gillet in sodelavci (2010) navajajo, da se notranja motivacija pozitivno povezuje s športniko- vim nastopom (oz. uspešnostjo) na samem tekmovanju. Hanranah and Gross (2005; 46 v Young and Medic, 2012) ugotavljata, da vrhunski športniki kot uspešne ocenju- jejo bolj svoje nastope (npr. tehnika/čas vožnje oz. nastopa) kot pa same rezultate nastopov (npr. končni rezultat na tekmo- vanju), kar dejansko kaže na usmerjenost k določenim aspektom naloge in na večjo motivacijo notranjega izvora. Kot pravi La- zarevič (1987; v Tušak 2003) pa morajo biti tudi uspešni (oz. vrhunski) športniki orien- tirani proti dosežkom, zato je logično, da je tudi vrhunskim športnikom pomemben motiv uspeha, čeprav ne v tolikšni meri in takšni obliki, kot se mogoče izraža pri manj uspešnih športnikih. Športniki, ki jim uspeh predstavlja glavno spodbudo, zaznava- jo tekmovalno situacijo oz. sam šport kot možnost doseči status, ugled in položaj. Zunanje nagrade in odobravanje jim pred- stavljajo glavno motivacijo. Čeprav spod- buda uspeha pogosto izhaja iz spodbude popolnosti, pa pri večini prihaja do razlik, kot pravita Wood in Nancy (1980; v Tušak in Tušak, 1997). Zaključek „ Rezultati so pokazali, pomembnost moti- vov druženja, vznemirjenja in popolnosti za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smučanju, kar lahko s pridom upoštevamo vsi vpleteni v ta šport. Čeprav pomembnost motiva druženja pri bolj uspešnih alpskih smučarjih v primerjavi z manj uspešnimi nekoliko upade, saj jih bolj vodita popolnost ter vznemirjenje (narediti nekaj ekstremno dobro, še toliko bolj, če je v ozadju negotovost), ne smemo zanema- riti dejstva, da je vrhunskim športnikom še vedno pomembno biti cenjen in sprejet s strani drugih, da je torej pripadnost, po- vezovanje in krepitev dobrih medosebnih odnosov (s sotekmovalci, trenerji itd.) ključ- ni element, ki športnika spodbuja, da kljub trdemu in napornemu delu, celo kljub po- škodbam, še vedno vztraja. Literatura „ Allen, J. B. (2003). Social motivation in youth 1. sport. Journal of sport & exercise psychology, 25, 551–567. Frederick, C. M. in Ryan, R. M. (1993). Diffe- 2. rences in motivation for sport and exercise and their relations with participation and mental health. Journal of sport behavior, 16(3), 124 –14 6 . Gillet, N., Vallerand, R. J., Amoura, S. In Baldes, 3. B. (2010). Influence of coaches' autonomy su- pport on athletes' motivation and sport per- formance: A test of the hierarchical model of intrinsic and extrinsic motivation. Psychology of sport and exercise, 1 1, 155–161. Halldorsson, V. in Helgason, A. R. (2012). Atti- 4. tudes, commitment and motivation amon- gst Icelandic elite athletes. International jour- nal of sport psychology, 43. 241–254. Janković, G. (2010) 5. Motivacija amaterskih in profesionalnih športnikov v bench pressu in po- wer liftingu. (Diplomsko delo, Višja strokovna šola Kranj). Pridobljeno iz https://www.bb.si/ doc/diplome/Jankovic_Gregor.pdf Kajtna, T., Kugovnik, O. In Tušak, M. (2003). 6. Osebnost in motivacija športnikov in špor- tnic. Psihološka obzorja, 12(1), 67–84. Ljublja- na: UL, Fakulteta za šport. Miklovačič, M. (2010). 7. Poklicna kariera vrhun- skega športnika po končani športni poti (Di- plomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni- lj.si/cobiss/diplome/Diploma22051500Mi- kolavcicMitja.pdf Ntoumanis, N. in Mallett, C. J. (2014). Motiva- 8. tion in sport. V A. G. Papaioannou in D. Hack- fort (ur.), Routledge companion to sport and exercise psychology: Global prespectives and fundamental concepts (str. 67-82). Združene države Amerike: Routledge Passer, M. W. (1981). Children in sport: 9. Participation motives and psycholo- gical stress. Quest, 33(2), 231–244. doi: 10.1080/00336297.1981.10483756 Tušak, M. (2003). 10. Strategije motiviranja v špor- tu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Tušak, M. in Tušak, M. (1997). 11. Psihologija špor- ta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Young, B. W. in Medic, N. (2012). Expert ma- 12. sters sport performers: Perspectives on age- related processes, skill retention mechani- sms, and motives. V S. M. Murphy (ur.), The Oxford Handbook of Sport and Performance Psychology (str. 493–512). ZDA: Oxford Uni- versity Press. Jaša Čebulj Študent psihologije Kotlje 121, 2394 Kotlje jasa.cebulj@gmail.com