444
Knjige Slovenske Matice.
Slovenska Matica je letos izdala tri knjige, ki se sedaj razpošiljajo članom. Letopis je tako vrejen, kakor po navadi. Na prvem mestu je dr. K. Strekelja spis „Iz besednega zaklada narodovega," v katerem učeni gospod pisatelj nam podaje neznane ali manj znane besede udomačene mej našim narodom, katere bi se največ lahko rabile v pismenem jeziku. Ne navaja pisatelj le cisto slovenskih besed, temveč tudi take tujke, ki so se tako udomačile mej našim narodom, da lahko rečemo, da so dobile nekako pravico domačinstva. Graja pa vse pretirane čistilce našega jezika, ki se ogibljejo vsake tujke, bodi še tako udomačena mej narodom, sami pa nam bogatijo jezik s turškimi nepotrebnicami.
Ta spis obsega največ besede s Primorskega, in je torej nekako dopolnilo Erjavčevih podatkov „Iz popotne torbe." Nabrali so te besede gospodje Janez Jereb, uradnik v finančnem ministerstvu na Dunaji, Jožef Kenda učitelj v Ljubušnjem in Janez Kokošar, župnik v Še-breljah. Učeni pisatelj je pri največ teh besedah povedal, od kod in kako so nastale, za kar mu gotovo moramo vsi biti hvaležni.
Dr. Matija Murko pa letos nadaljuje razpravo učeno „Enklitike v slovenščini" in zlasti razklada njih porabo. Za ta spis moramo biti gospodu pisatelju hvaležni, ker baš enklitike delajo slovenskim pisateljem največjo težavo. V slovnicah so pravila o teh besedicah večkrat pomanjkljiva, vsaj je pa tudi to jeden najtežjih delov slovenskega stavkoslovja. Dosedaj smo v tem oziru imeli samo neko razpravo od gospoda Ladislava Hrvata. Ta spis pa v znanstvenem oziru vendar ni tako dovršen, kakor gospoda Murka razprava. V lanskem letopisu so temeljito razložene enkiklike v raznih slovanskih jezikih, letos se pa pisatelj bolj ozira na slovenščino. Mej drugim je navel tudi več zgodovinskih opazek o rabi enkiklik v slovenščini od 16. stoletja sem. Ta spis je velikega pomena za vsakega slovenskega omikanca, posebne vrednosti je pa še za jezikoslovce, ker je v njem mnogokaj, kar bi zastonj iskali po druzih spisih.
V dvojnem oziru je pa zanimiv spis „Jošt Josip Turn" od Ivana Steklase. Grofje Turni-Valsassina so jako znani v kranjski zgodovini. Gospod pisatelj nam razklada, da ta rodovina prihaja s Francoskega in se celo govori, da izvira celo iz kraljeve krvi. Vsak prijatelj kranjske zgodovine gotovo kaj želi izvedeti tudi o Turnih. Pisatelj je nam opisal jednega iz te rodovine, ki je živel od 1533—1589 leta in se odlikoval v turških bojih. Ker so turški boji jedne najznamenitejših delov slovenske zgodovine, zato smo prepričani, da je pisatelj s to razpravo jako ustregel slovenskemu občinstvu.
J. Navratil pa tudi letos nadaljuje svoj spis „ Slovenske narodne vraže in prazne vere", v katerem se najde marsikaj jako poučnega in zanimivega.
Posebno zanimiv je pa spis gospoda Antona Ko-blarja »Zgodovina železarstva na Kranjskem." Ta spis nam riše zgodovino železarstva  na  Kranjskem   od   naj-
starših do novejših časov. Posebno so zanimive vesti o pravicah kranjskih fužinarjev, katere so imeli v prejšnjih stoletjih. Ta spis posebno priporočamo svojim čitateljem, ker v njem je več poučnega, kakor bi kdo pričakoval. Ob priliki morda  o  tem spisu spregovorimo še kaj več.
Zlasti  je nas  razveselil  spis    „0 načinu skladanja
v
številk" dr. Simona Subica. Ravno posebno novega v tem spisu ni. Kdor je čital kako boljšo zgodovino matematike in je tudi proučil teorijo števil, mu bodo pač vse te stvari znane. Spis je pred vsem zgodovinsk in nam razklada sestavo številk pri raznih narodih. Nekatere bode pač zanimalo vedeti, da so učenjaki prepričani, da so številke pri vseh narodih starše nego pismenke. Tega spisa smo se razveselili posebno zategadel, ker dosedaj Letopis še tacih spisov ni prinašal, temveč je navadno se polnil z večkrat precej pustimi jezikoslovnimi razpravami. Matematičnega in prirodoznanskega literarnega polja pa pri nas še niso dosti obdelovali. Spis odlikuje tudi lahko umljiva pisava, katera gotovo ne bode ostra-šila čitatelja, da bi ga ne čital, kar se rado prigodi pri nekaterih podobnih knjigah, zlasti nemških.
Gospod Ivan Tomšič je pa nam priobčil biblijo-grafijo 1891. leta. Pregledujoč ta spis smo se prepričali, da se zlasti znanstva na Slovenskem premale goje. Vec oddelkov smo našli še praznih. Pri tacih razmerah se ni toliko čuditi, če nam nasprotniki očitajo revščino v literarnem oziru. Seveda mnogo je temu krivo to, ker nimamo slovenskih učnih zavodov.
Članov je Matica imela lani, kakor razvidimo iz letopisa lani 7 častnih, 292 ustanovnikov in 1901 letnika.
Druga knjiga je prvi zvezek večjega dela „Slovenska zemlja", opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Letošnji zvezek obsega „Pokneženo grofijo Goriško in Gradiščansko." Če povemo, da je to delo spisal gospod profesor Simon Rutar, potem mislimo, da ga nam ni treba dosti vee hvaliti, dovolj je znano ime tega pisatelja. Da pa jo bode vsak slovenski domoljub z veseljem prečital, smo pa prepričani, ker za domače kraje se vsakdo zanima. Podobno knjigo smo pa jako pogrešali. „Matica" je še ob svojem začetku mislila na izdajo take knjige. Izdale so se bile že knjige „Vojvodstvo Kranjsko" in „Voj-vodstvo Koroško", ter »Slovenski Štajer" I. in III. del. Potem je pa bilo podjetje zaspalo. Nam ni znano, zakaj. Želimo, da se sedaj tako ne zgodi, temveč, da prvemu zvezku kmalu sledi drugi, tretji i. t, d.
Tretja knjiga je VII. zvezek zabavne knjižice in obsega L in II. del znanega romana „Z ognjem in mečem" od poljskega pisatelja Henrika Sienkiewicza v slovenskem prevodu. Ta roman iz poljske zgodovine je že preveč prehvaljen po raznih listih, da bi ga nam bilo treba še ocenjevati. Veseli pa nas, da se je našel zopet pisatelj, ki nam je nekaj preložil iz poljskega, da je vsaj premena. Poslednji čas nam le ponujajo prevode ruskih del. Poljska del? zde se nam vsekako nekako bolj domača nego ruska in so torej prikladnejše našemu narodu.    Ta   knjiga ima
445
zaradi podob obliko četrtinke. Natisnil jo je jako lepo F. Šumaček v Pragi, ki je tudi tiskal češki prevod. Podobe nam jako ugajajo. Pri tej priliki pa vendar ne smemo zamolčati, da se nam dozdeva, da bi knjige ne bilo treba pošiljati tiskat v Prago, ker smo prepričani, da bi jo bila ravno tako lepo oskrbela kaka ljubljanska tiskarna, vsaj mnogokrat čitamo po listih o napredku slovenskega tiskarstva, tista hvala pač ni vselej prazno besedičenje. Pa brez zamere!