Na grmado z veščami! Na grmado z veščami! 4Ž4363 484363 Priprava razstave: Gorenjski muzej Kranj Avtor razstave: mag. Matevž Košir Avtorica postavitve: čar. Janja Ošlaj Izvedba postavitve: RPS Ljubljana Zvočna oprema: reklamna agencija PAN Gradivo za razstavo so prispevali: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana Mestni muzej Ljubljana Muzej organov za notranje zadeve Republike Slovenije, Tacen Nadškofijski arhiv Ljubljana Narodna galerija Ljubljana Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Slovenski etnografski muzej, Ljubljana Gorenjski muzej Kranj Razstavni katalog: Založil: Gorenjski muzej Kranj Avtor besedila: mag. Matevž Kd! Lektorica: Irena Avsenik Oblikovanje: čar. Janja Ošlaj Grafična priprava: Datamix Kranj Tisk: tiskarna Šulc Naklada: ^00 izvodov Kranj, februar Vsebina Uvod.2 Oblikovanje čarovniške predstave.4 Podoba hudiča.16 Sabat.22 Procesi v Evropi.26 Obrambno in zaščitno čaranje.32 Zelišča.38 Čarovništvo in procesi v lokalnem okviru.44 Nesreče in grožnje prebivalsvu v času novega veka.48 Sodišča in sodna praksa.54 Slovenija .......v,..-;.. 66 Kranj.74 Seznam ilustracij v katalogu.78 Seznam eksponatov.82 Literatura.86 \Uvod Vsi smo se že srečali z različnimi bolj in manj zloveščimi podobami čarovnice ali čarovnika v mitu ali pravljici. Gotovo je najbolj znana podoba zlobne čarovnice iz pravljice o Janku in Metki. Morda poznamo tudi katerb izmed drugih čarovniških podob iz gledaliških uprizoritev in literature vse od Homerja prek Shakespeara do sodobne hollywoodske filmske produkcije. Te podobe so del našega domišljijskega sveta in težko si predstavljamo, da so bile nekoč resnične. Samo tristo let nas loči od obdobja, v katerem so bile te podobe veliko bolj jasne in oprijemljive in zbujajoče občutek resnične nevarnosti. Spoznanje o tem, pa tudi, da je naš čas naslednik te družbe, verjetno ni vedno preprosto. Najbolj verodostojen slovenski izraz za čarovnico iz dobe čarovniških procesov je vešča. Ta izraz srečamo tudi v izvirnih spisih, nastalih pri vodenju čarovniških procesov. Že samo ime, le to poimenuje tudi nočnega metulja, se navezuje na nočne polete, škodljivo čaranje in potovanje duš umrlih. Čarovniški svet iz obdobja omenjenih procesov ima po eni strani zelo razpostranjene in globoke korenine, po drugi strani pa je posebnost, ki se razlikuje od čarovništva tako imenovanih “primitivnih” ljudstev in nenazadnje tudi od modernega čarovništva, ki je bistveno različno od koncepcij Evropejcev pred tristo leti. Zgodovina čarovniških procesov ni zgodovina zmag, ampak zgodovina enega bolj črnih pojavov v preteklosti Evrope. Evropska zgodovina pozna veliko primerov zločinov proti celim rasam, narodom ali drugače verujočim in v to zgodovino lahko umestimo tudi čarovniške procese. Čarovniški procesi, ki jih v tej obliki pozna le zahodno¬ evropski kulturni prostor (katoliška in protestantska Evropa), so svoj vrhunec dosegli v obdobju renesanse in reformacije, ne pa v temnem srednjem veku, kot se navadno misli. Ti procesi so kompleksen problem in jih ni mogoče pojasniti z navajanjem enega samega vzroka. Velika nevarnost pri njihovi razlagi in interpretaciji je poenostavljanje. Predstave iz obdobja procesov so večplastne in raznovrstne. Raziskave so v zadnjih tridesetih letih opozorile na številne nove vidike pojava. Z razstavo želimo odkriti kanček tančice iz te ne tako davne zgodovine, ki je na svoj način vedno znova sodobna. Oblikovanje čarovniške predstave Čarovniška verovanja so stara toliko, kot je staro človeštvo. Temelj čarovniškega pojma sestavljajo prastare predstave, ki pa so jim dokončno vsebino določili cerkveni in pravni teksti ter državna zakonodaja. Vendar pa čarovniške predstave vaškega prebivalstva niso bile nikoli povsem identične s čarovniškim pojmom sodnega aparata. Škodljivo čarovništvo je bilo kaznivo že v Hamurabijevem zakoniku, kot kaznivo dejanje pa ima korenine tudi v antiki. V antiki je bila kazniva škodljiva magija, oziroma skrivna umetnost, ki drugim prinaša nesrečo. Antika nam kaže bogate dokaze o verovanju v čarovniško umetnost. Grška boginja Hekata je podobno kot Medeja veljala za zavetnico čarovništva. Ponoči sta se pojavljali kot boginji, ki ju spremlja horda psov. Čarovnica Kirka je poznala tudi učinke strupenih zelišč. Precej sestavin poznejše čarovniške predstave, kot na primer letanje po zraku, srečamo že v Metamorfozah Apuleja iz Madaure iz drugega stoletja našega štetja. Iz Svetega pisma je znana čarovnica iz En Dora, ki je bila zaklinjevalka duhov umrlih in je priklicala duh Samuela. V drugi mojzesovi knjigi je tudi ukaz: “Čarovnice ne puščaj pri življenju!”. Tudi Homer v Odiseji poroča o prerokovanju z zaklinjanjem duhov umrlih. Tako prerokovanje opisuje tudi Shakespeare v delu Henrik VI. V starem Rimu se je lahko prvi v rodu pogovarjal z mrtvimi predniki, posebno enkrat na leto, podoben prizvok imajo tudi Samhain in Haloween. Poznejše cerkvene sinode so zaklinjanje umrlih prepovedale in le to je pridobilo negativen pomen. Vera v resničnost čarovništva ni bila le rimska dediščina. Predstave o šamanističnih potovanjih na drugi svet so bile v različnih oblikah vsesplošno razširjene pri evrazijskih ljudstvih. Zasledimo številne vzporednice med verovanjem v čarovnice in šamani, ki so zdravili v ekstazi. Šamani so bili posredniki med življenjem in smrtjo, med tostranstvom in onstranstvom. Njihova duša je potovala v onstranstvo in tako dobila moč, da je zdravila bolne. Tudi čarovnice so bile popotnice med svetom živih in mrtvih. Šamanova palica je bila simbol potovanja njegove duše po nebu, povezave zemlje in neba. Šamanovo doživljanje letenja je bilo verjetno povzročeno s halu¬ cinogenimi sred¬ stvi, saj je šamano¬ vo telo med poto¬ vanjem njegove du¬ še ležalo kot mrtvo. Podobne šamanis- tične obrede pri nekaterih pleme¬ nih srečamo še da¬ nes. Med šamanis- tičnimi in čarov¬ niškimi predstavami je veliko podobnosti. Seveda pa so šamanistični miti izjemno stari in izhajajo še iz predzgodovinskega obdobja. Na Slovenskem so se šamanistični elementi ohranili tudi prek mita o kresnikih. Šamanizem kaže na povezavo s kultom velike boginje. Velika boginja je bila boginja rodovitnosti (zemlje, rastlin, živali...), boginja smrti (noči, lune, zemlje) in boginja neba. Bila je trinitarna in triglava boginja: rodovitnosti, smrti in nebes. Na ta kult se navezuje velik del mitološkega kozmosa, ki je preživel skozi stoletja in bil delno sprejet v čarovniške predstave, boginje divjega lova, boginje živali, rastlin, rodovitnosti, mrtvih, podzemlja, lune, čarovništva... Odmev zasledimo v grški, rimski in drugi mitologiji, na primer pri Hekati, Artemidi, Diani, Demetri (rimska Ceres), Proserpini, Luni, Belloni, Rhamnusi, Izis (egipčanska, etiopska), Freji, Holdi (germanska) itd. Mit odmeva tudi v pravljicah, Pehtri babi in sredozimki, vse do predstav o divji jagi, ki poteka pod nebom ob zimskem kresu, v družbi duš rajnih prednikov. Čarovništvo in ma¬ gijo so v nekaterih pravnih tekstih po¬ vezovali tudi z za¬ strupljanjem. Zastrup¬ ljanja v povezavi z ljubezenjsko magijo je bila obtožena naprimer tudi Veronika Desniška. Primeri zastrupljanj so sicer znani predvsem iz Nenazadnje je vera, da imajo nekateri ljudje magične moči, s katerimi lahko drugim tudi škodujejo, navzoča v številnih kulturah od zahodne Afrike, Indonezije, vzhodne Azije do Južne Amerike. Te predstave o nočnih poletih in podobnem je zgodnje krščanstvo označevalo za praznoverje; kot praznoverne jih označuje tudi Canon episcopi (okrog leta 900), ki pozna različne oblike čarovniških predstav. @ Od 11. stoletja dalje so znani pregoni herezij, kot so katari, valdežani in albižani (križarska vojna zoper albižane je bila med letoma 1209 in 1229), ki so bili organizirani v velike skupnosti in so prinesli nove izkušnje. V 12. stoletju je bila postavljena inkvizicija in ta je začela uvajati nove postopke proti krivovercem. V boju zoper krivoverce (npr. albižane) so bili še posebno dejavni dominikanci, ki so bili pooblaščeni tudi za inkvizicijo. Red dominikancev je bil ustanovljen v 13. stoletju. Drugače misleče so med pregoni prikazali kot brezbožneže, perverzneže ter končno kot hudičeve sodelavce in zarotnike. Do 14. stoletja čarovniški pojem še ni bil oblikovan, obstajali so le posamezni elementi poznejšega pojma. Vzporedno pa so se vedno pogosteje pojavljali demonološki teksti. Temelje demonologiji so postavili tudi veliki teologi Zahoda. Konec 14. in v 15. stoletju je verjetno pod vtisom kužnih epidemij in njihovih posledic prišlo do povezave posameznih elementov v novo predstavo. Inkvizicija je v pregonih proti krivovercem postala pozorna na v tedanji Evropi navzoče zelo stare predstave o obstoju ljudi, ki lahko letajo po zraku, pripadajo vojski mrtvih duhov in potujejo po nebu ter na predstave o krvosesih, volkodlakih in podobnih figurah. Predstave o ženskah, ki jezdijo živali, o ljudeh, ki hodijo v onstranstvo, da bi se bojevali za boljšo letino, o potovanjih in vračanju mrtvih duš. Te zelo stare predstave so prvotno veljale za praznoverje, pozneje pa jih je inkvizicija sprejela za resnične in jih vključila v predstavo o sabatu. V alpskih deželah (severna Italija, jugovzhodna Francija, Švica) se prvič srečamo z ljudmi, ki naj bi pripadali sekti in naj bi med mučenjem priznali, da so se odrekli veri, da so letali po zraku in se udeleževali tako imenovane Synagoge diabolicae, tam so jedli otroke, spolno občevali s hudičem in z njim podpisali sporazum. Ti ljudje naj bi povzročali škodo sosedom in drugim, čarali naj bi točo, neurja, bolezni, neplodnost, in podobno. Refleksija o čarovništvu spremlja nastajanje novega hudodelstva. Čarovniška predstava je bila teoretično utemeljena v 15. stoletju. Prior do¬ minikanskega samostana v Baslu Johannes Nider, (približno 1380- 1438), leta 1425 je na Dunaju promo¬ viral iz teologije, je v delu Formica- rius (1435; tiskano 1475) čarovništvo označil kot novo pregreho. Inkvi¬ zitor dominikanec Bernard iz Coma (umrl 1510) je pri svojih zaslišanjih v lombardski dolini Val Tellina v za¬ četku osemdese¬ tih let 15. stoletja obsojene označil za pripadnike nove čarovniške sekte, pri kateri je naletel na predstave, kot jih opisuje Canon episcopi. Ta kanon, sprejet v 9. stoletju, je predstave o nočnih poletih označeval kot praznoverje; Bernard iz Coma pa je menil, da je omenjena sekta postala dejavna šele v zadnjih 150 letih ter da so predstave o nočnih poletih in sa¬ batu resnične. Bernard (Tractatus de strigibus, 1508) skuša s sklicevanjem na procesne spise iz severne Italije ter na priznanja in tradicijo dokazati resnični obstoj čarovniških orgij in letanja čarovnic po zraku, le to je bilo kot delikt v njegovem času novo. Dominikanski provincial za zgornjo Nemčijo Jacob Sprenger (1436-1495) je menil, da se bliža konec sveta in s tem čas, v katerem hudič začenja zadnji napad. Boj naj bi vodil ob pomoči krivovercev in čarovnic. To naj bi bil čas prihajajoče apokalipse. Ideje o čarovniški zaroti so navdušile inkvizitorja domini¬ kanca Heinricha Kramerja oziroma Institorisa. Inkvizitor Institoris pri svojih idejah ni naletel na podporo, zato je odšel v Rim in tam od papeža Inocenca VIII. dobil tako imenovano čarovniško bulo “Summis desiderantes affectibus”(l484). Bula kaže na spore glede pristojnosti med inkvizicijo in posvetnimi sodišči. Nov nauk o čarovništvu pa je potreboval zgodovinsko in teološko utemeljitev. Heinrich Insistoris je skupaj zjakobom Sprengerjem izdal najbolj znano teoretično delo o boju proti čarovništvu “Malleus maleficarum” (1486). V omenjenem delu je opazen zaostren odnos do žensk -tak odnos do žensk pa je bil splošna značilnost tedanje dobe in v tem smislu delo ni zelo izstopalo. Po drugi strani pa je delo obračunavalo s stališči tistih, ki so kakor koli dvomili v čarovništvo. Izdaja Malleusa malleficaruma pomeni dokončno umestitev čarovniškega zločina v svetovno zgodovino. Konkreten povod za tisk tega dela je bil neuspešen poskus inkvizitorja Institorisa, da bi izvedel proces v Innsbrucku. Procesu so nasprotovali meščani, prav tako tirolski deželni stanovi. Briksenški škofje ob inkvizitorjevih zahtevah menil, da mu gre zaradi visoke starosti na otročje. Na njihov pritisk je deželni knez inkvizitorja, kljub papeški licenci, pregnal iz dežele. Malleus maleficarum je bil poskus razbiti pomisleke zoper čarovniške procese. Avtorja utemeljujeta, da je čarovništvo zelo staro, množičen značaj pa naj bi po njunih besedah dobilo šele po letu 1400. Njuno delo je doživelo več kot 40 ponatisov. Težišče novega zločina je bilo v povezavi s hudičem. Čarovniške predstave so bile sestavljene iz petih elementov: sporazum s hudičem, spolni odnos s hudičem, letanje po zraku, udeleževanje sabata (predstavljen je bil kot satanski kult, ki naj bi potekal predvsem na znanih čarovniških vrhovih) in škodljivo čaranje (čaranje slabega vremena, toče, bolezni in podobnega). Stari predstavi o čarovniški osebi, ki lahko zdravi ali tudi škodi, je bil predpisan nov hudičev nadčloveški položaj. Avtorja sta zavzela stališče naj čarovnicam sodijo tudi posvetna sodišča. Čarovnice s tem niso bile izenačene s krivoverci, za katere je bila pristojna inkvizicija, ampak je čarovništvo našlo pot med druga kazeniva dejanja, o katerih so sodila posvetna sodišča. Tudi sprejetje tega stališča je botrovalo razmahu čarovniških procesov. Omenjenima avtorjema so sledili še drugi strastni zagovorniki procesov, na primer ugledna pravnika Jean Bodin (1530-1596, delo De Magorum Dae- monia 1591) in jezuit Martin Delrio (1551- 1608, delo Disquisiti- onum magicarum libri sex 1603). Bodin je sicer znan predvsem po svo¬ jem pravnem tekstu De la Republica. Delrio je študiral in predaval na številnih univerzah, med njimi tudi na univerzi v Gradcu. Med zagovor¬ niki boja zoper čarov¬ ništvo sta bila tudi Martin Luter (1483-1546) in Jean Calvin (1509-64). Sklicevala sta se na Biblijo “Maleficas non patieris vivere”. Čarov¬ nice naj bi bile božja kazen za človeške pre¬ grehe, kot piše o tem dominikanec Bartholomeo Spina (1479- 1547), papežev svetovalec na tridentinskem koncilu. Povezavo čarovnic s hudičem in njihovo vsesplošno zaroto proti družbi, Cerkvi in oblasti so zagovarjale predvsem elite. Te so čarovnice vključile v predstavo o koncu sveta; sam Antikrist naj bi vodil vojno za uničenje sveta in krščanstva; čarovnice pa tudi drugi, na primer gobavci, Judje ipd., naj bi bili njegovi sodelavci v tej zaroti. Vaško prebivalstvo pa je čarovnicam pripisovalo predvsem povzročanje škode, se pravi škodljivo čaranje - predvsem neurij, toče in bolezni. Skupina čarovniških predstav evropskega Zahoda (poleti, orgije s hudičem) je bila tuja drugim kulturnim krogom, kot na primer islamu, judom in pravoslavnim. Izjema sta magija in škodljivo čaranje, znana v številnih kulturah; jedro zahodnoevropskega čarovništva pa je v sporazumu s hudičem, čarovniškem poletu in čarovniških shodih. Že v dobi procesov so nekateri pisci nastopili proti njim, vendar njihova dela in utemeljitve niso dosegli tako velikega odmeva, kot dela, ki so čarovniške pregone zagovarjala. Procesom v alpskih dolinah je nasprotoval Erazem Roterdamski (1465-1536); Andreas Alcati (1491-1550) v zvezi s procesi govori o “novi holocausti”; za Johanna Weyerja (1515-1588) so bili procesi prelivanje nedolžne krvi in posledica ženskih fantazij. Med bojevite nasprotnike čarovniških procesov pa lahko štejemo tirolskega jezuita Adama Tannerja (1572-1632), ki je primerjal čarovniške procese s pregoni kristjanov v obdobju Nerona. Friderich Spee (1591-1635), je nastopil predvsem proti načinu vodenja procesov in ob tem poudarjal, da so žrtve priznale take zločine samo zaradi mučenja. Vendar pa ta dela niso naletela na velik odmev. Proti pregonom sta pisala tudi Nizozemec Bartolomei Bekker (1691-1693) - v svojih delih je nasprotoval veri v moč in učinkovitost hudiča, in končno še Christian Thomasius (1655 - 1728), ki je proti čarovniškim procesom nastopil že v duhu racionalizma v svoji disertaciji “De crimen magie” - zagovarjal jo je leta 1701. Končanje čarovniških procesov v 18. stoletju lahko pripišemo med uspehe evropskega razsvetljenstva. V obdobju razsvetljenstva so vero v čarovništvo opustili tudi v teološkem prostoru, nekaj časa pa je še živela v ljudskih prepričanjih (predvsem kot škodljiva magija). 'odoba hudiča Hudič je predvsem religiozni pojav in teološka figura; srečamo ga v vseh religijah - kot princip zla, ki je nasproten dobremu. Tudi v krščanstvu predstavlja zlo, padlega angela, ki je ljubezen do sebe postavil pred ljubeznen do Boga in bil zato kaznovan z nasilnim padcem iz nebes v pekel - tam je postal gospodar teme in voditelj zlih demonov. Torej negativni protisvet angelom. Iz pekla naj bi bojeval svojo vojno proti Bogu in si prizadeval k sebi privabiti čimveč duš. V prvotni krščanski umetnosti ne srečamo upodobitev satana; prve njegove grozljive upodobitve so iz 11. in 12. stoletja. V 6. stoletju je Cerkev poganske bogove razglasila za demone. S tem so se ti demonizirali in izgubili svojo božanskost. Tako so različna božanstva germanskega, slovanskega, antičnega, bizantinskega in celo bližnjevzhodnega izvora ustvarila bogat zbir vzorcev za različne podobe demonov in hudiča. Prvotno Vas, qui conjungitis domum ad domum, $C agrum agro copulatis vfque ad cerminum loči. Epu. cap. $. 3Bc£cbmcit/ bit riti ipaujj ait anttr Jfcfett/ tmt> rin ŠJcfcr jum cniboit fcrfngm / bifour Sftarrt c fJinati. Elai cap. 5. Dd 3 D*- Mn 2(ngtfhtt/ tmt» (>a& Ml(f)tiu(?3u fcfccn •»).< * » ' + \fintmyii *-{)« 1(1 J JU t\ i>' (^ycnu(dujiiUTtr fi tfn pttT.trn luiruiarcMii milit m Ju t il o>f4|iwty»' d*l*tr dimni Utiiyr" anftib*p\imi tVt* »ti (hu/f •.rthutAu-n^l.t. tfrm. ueruiif rntguncnf'X Jfivntiut rfdinfmfPS. <1 Jjri?’. \4winufr HlT»llll'ri/igaMi4 lir 0-ft'ifaf Ar ul m thmuludiH, n\td\* \oy. "'V %• V f f' •*Hff dtntum utp.ifijl.r dier K « v,, ir ,- V.fi («’ r, f- tf- y •( .p A jv > C' (J- J 'H 'P * » .fviii: H’ P' 'P -| 'C f „ v> P l’ Q"f ,,, -TV f':K' 'fl '1 || f Ml x r O ;l' S--F J) , f y *V f \9\ T ' 'f 'IJti. C n *irKr»incr^.'tr ' f’ tfrnr ufip .ib.idnrnru >«ntnj v** a7/ r '' , ,z **'« « V\‘ w,,„, J Cm,,mr fe l. tcnunifD^Jdoucm Uo,,r FV »7 ii™ : ‘;,T f wt rnranir fc ^wju.«mscfei4jS, 'elišča g Poznavanje zelišč in njihovega delovanja je v zgodovini in tudi v zgodnjem novem veku zbujalo veliko zanimanje. Zelišča so uporabljali za zdravljenje in tudi kot čarovniško sredstvo. Ljudje so verjeli v njihovo magično moč. Za nekatera so verjeli, da prinašajo srečo in bogastvo, v čarovniške namene pa so uporabljali tudi druga, ki so vsebovala omamljajoče in halucinogene snovi. Za čarovniška kadila in napitke posebno pa za pripravo maže za letanje naj bi uporabljali dele strupenih zelišč, kot so volčja češnja, skupaj z drugimi sestavki, npr. krvjo, otroško mastjo in živalskimi izločki. Taka maža naj bi ob zaužitju ali mazanju povzročala halucinogene občutke - na primer občutke spreminjanja v živali, letenja in erotične občutke. V ta namen so uporabljali predvsem ta zelišča: - Volčjo češnjo (Altropa belladona), ljudsko imenovano tudi hudičeva češnja. Že od nekdaj se je uporabljala kot lepotno sredstvo in za ljubezenski napitek. Uporabljala se je tudi pri izdelavi čarovniških napitkov in čarovniškega mazila. Zelo razredčen izvleček naj bi v manjših količinah povzročal vzburjenje in privide. Uporabljala se je tudi kot kozmetično sredstvo, saj strup poveča zenice - in zaradi tega naj bi bile oči videti vpadljivejše in lepše. Vsi deli rastline so izjemno strupeni. - Strupeno daturo (Datura stramonium) Bila je sestavni del čarovniških maž. Vsebuje alkaloide, ki naj bi zviševali potenco. Že stoletja so jo uporabljali v šamanistični praksi. Odpravljala naj bi tudi uroke in varovala pred zlimi duhovi. Tudi datura je izjemno strupena. - Pikasti mišjak (Conium maculatum) Prav snovi iz te rastline naj bi zaužite v manjših količinah ali vtrte v kožo povzročale občutek letenja. Tudi pikasti mišjak je strupena rastlina. - Črni zobnik (Hyoscycamus niger) Velja za enega najstarejših uspaval in pomirjeval. Tudi strupen. Kot čarovniška rastlina naj bi pomagal pri zdravljenju protina. Tudi njegove izparine so strupene. Privabljale naj bi dež. - Preobjede (Aconitum - ) Že od antike znana kot rastlina, ki vsebuje izjemno hude ■ strupe. Uporabljali so jo pri izdelavi mazila. V čarobnih vrečkah naj bi varovala pred vampirji in volkodlaki. - Mandragoro (Man- ciragora officinarum) Mandragora kot sredstvo za spremin¬ janje zavesti je v tradicionalni magiji imela zelo veliko vlo¬ go. Vsebuje strupe in alkaloide, ki povzro¬ čajo halucinacije. Uporabljali so jo tudi za čaranje s podo¬ bami, pri izganjanju demonov in privab¬ ljanju ljubezni. Zara¬ di njene redkosti in \yX- visoke cene pa so morali večkrat poiskati različne nadomestke. Med ljudmi je bilo razširjeno verovanje, da ima mandragora čudežno moč, ki v možu vzbuja ljubezen in ugodno vpliva na rodnost žena. Iz njenih in drugih korenin so krošnjarji izrezovali kipce, ki so predstavljali človeka in jih prodajali za drag denar. Svoje mesto je imela tudi v srednjeveških apotekah, kjer so jo predpisovali kot zdravilo proti nespečnosti in hudim bolečinam. Vsebuje horciamin in skopolamin. Poleg omenjenih so v čarovniške namene uporabljali še številna druga zelišča, ki so jim pripisovali čarobne moči. Vera v čarobno moč zelišč je bila velika. Zelišča so uporabljali tudi pri ljudskem zdravilstvu, kot talismane ali sredstva za zaščito. Pomagala naj bi preprečevati bolezni in prinašala srečo. Nekaj teh čarovniških rastlin: - Navadni pelin (Artemisa vulgaris) Pripisovali so mu zdravilne moči. Povezan na stopala naj bi preprečeval utrujenost. Obešen na podstrešju naj bi preprečeval nevarnost strele. Uporabljali so ga tudi za ljubezenske napitke. - Navadni sporiš (Verbena officinalis) Kot amulet okoli vratu naj bi povzročal priljubljenost pri ljudeh. Na polju naj bi preganjal nadloge in čarovnije ter skrbel za bogato letino. Uporabljali so ga tudi pri čaranju za denar. Bil je sestavina ljubezenskih mešanic, pa tudi zdravilno zelišče. -Veliki oman (Inula helenum), ljudsko atlant, orlika Kot zdravilna rastlina je bil znan že v grški antiki. Po sagi naj bi nastal iz Heleninih solz. Nosili so ga kot zaščito pred čarovnijo. Zdravil naj bi “heksenšus”, moro in druge pričarane bolezni. Kot zdravilno sredstvo je igral vlogo pri zdravljenju nahoda. - Zdravilna špajka (Valeriana officinalis), ljudsko baldrijan Odganjal naj bi zlo, hudiča in pregnal čarovnice. Dodajali so ga tudi k ljubezenskim čarovnim vrečicam. - Kijasti lisičnjak (Lycopodium cla- vatum) Ta naj bi imel varovalno vlogo, dajal naj bi moč. Tistemu, ki ga ima pri sebi na sodišču, naj bi prinesel ugodno razsodbo. -Navadni netresk (Sempervivum tectorum), ljud¬ sko imenovan tudi gromotresk Rastoč na stre¬ hi naj bi hišo va¬ roval pred strelo. - Navadni potrošnik (Ci- chorium intybus) ljudsko imenovan tudi cikorija Uporabljal se je pri lju¬ bezenskem čaranju, imet¬ nika je lahko naredil ne¬ vidnega. - Koper (Anethum grave- olens), ljudsko dil, smodil Pripisovali so mu zaščitno moč pred čarovnijo in tatovi. - Česen (Allium satvium) Verjetno je zaradi močnega vonja veljal kot sredstvo proti hudobnim duhovom, hudobnemu pogledu in vam¬ pirjem. Znane rastline, ki so jim pripisovali posebne čarobne in zdravilne moči, so bile še: pravi pelin (Artemisa obsinthium), navadni vratič (Tanacetum vulgare), zelena (Apium graveolens), arnika (Arniča montana), kolmež (Acorus calamus) in praprot. Druga zelišča naj bi bolezen prevzela nase in tako pozdravila bolnika: velika kopriva (Urtica dioica), navadni oves (Avena sativa), dresen (Polygonum), drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus) itd. Glavne obredne rastline za kresni večer in kresni dan so praprot (Pteridium aquilinum), kresnice (Chrysanthemum leucantheum), rumene šentjan- ževe rože (Hypercum perfo- ratum) in košata bela stelja ali kresničevje, tudi lisičji rep (Aruncus diocus). Prvo mesto gre vsekakor praproti. Čarovno moč ima zlasti praprotno seme. Čarovništvo je v okviru vaške skupnosti odigralo določeno vlogo. Ljudje so po eni strani čutili potrebo, da bi razložili nesrečo, po drugi pa so svoja čustva sovraštva prenašali na druge. Tako so bili procesi velikokrat bolj posledica stisk ter odraz napetosti na vasi in ne toliko posledica prihoda lovca na čarovnice. Odkrivali so težave vaške skupnosti in njihov pomen je bil v maščevanju zaradi različnih nesreč. Tudi na Slovenskem je iz te dobe dokumentiranih nekaj primerov, ko so besni kmetje potem, ko jim je toča potolkla pridelek, sami linčali osebe, ki so bile na glasu, da se ukvarjajo s čarovništvom, ker so jim pripisali točo. Še veliko več pa je primerov, ko je prišlo do naznanitve pred sodiščem. Poseben tip so bile medsosedske obtožbe. Kmetje, ki so bili v slabih odnosih s sosedi, so le-te obtožili čarovništva, toliko prej, če jih je zadela nesreča, ki si je niso znali pojasniti (smrt otroka, bolezen). Čarovniške obtožbe na podeželju so bile številne, vendar se niso vselej končale s procesom. Izvor številnih čarovniških obtožb je bil dvom oziroma nezaupanje do soseda. Kmetje so škodo, ki so jo utrpeli zaradi neurij in podobnega, pripisovali nadnaravnim vplivom, zato ni čudno, da so bile obtožbe škodljivega čaranja pogost povod za procese. Čarovniji so pripisovali točo in neurja, pa tudi drugo škodo v hiši in hlevu. Čarovnice so bile v nekem smislu samoumeven del vaške skupnosti. Rabili so jih za škodovanje sovražniku, pa tudi za zdravljenje, ljubezensko čaranje ali čaranje proti drugim čarovnicam. V bistvu je čarovnica imela dvojen položaj. V vaškem svetu so živele predstave o škodljivem čaranju - čaranju neurij toče, bolezni, izgube mleka; predstave o čaranju epidemije, “hexenšusa”, impotence, smrti in zastrupljanja. Vendar čarovnici nikoli niso pripisovali le škodljivega čaranja. Proti temu čarovništvu so se na vasi borili s protičarovniško zaščito. S protičarovnjjo so ljudje lahko živeli skupaj s čarovnico, brez potrebe po tem, da jo demonizirajo. Take rezultate so pokazale tudi raziskave med afriškimi plemeni. Vaške predstave se niso močno spremenile niti potem, ko so nove znanstvene razprave čarovnico postavile v položaj hudičeve služabnice. Vendar pa so ljudje začeli uporabljati državni aparat kot sredstvo za svojo obvladovanje življenja. Tudi vaške elite so si na ta način sku¬ šale utrditi svoj položaj in se zne¬ biti tekmecev. Ljudska in znanstvena predstava o čarovnici sta bili sicer različni, a sta se s časom med seboj pre¬ pletli. Nesreče in grožnje prebivalstvu v času novega veka I Od leta 1348 do leta 1600 so bile nesreče v Evropi številne in so izzvale dolgotrajne duhovne pretrese. Črna smrt - kuga, ki je zajela Evropo leta 1347, je oznanila vrnitev smrtonosnih epidemij. Od 15. do 18. stoletja so Evropo pretresali različno intenzivni valovi kužne epidemije in zahtevali na milijone žrtev. Evropo tega časa so zajele tudi številne vojne. Turki so nevarno prodirali proti severu, vse od kosovske bitke leta 1389 dalje. V začetku 16. stoletja je prišlo do husitskih vojn, papeštvo je moralno propadalo, v zahodnokrščanski cerkvi je prišlo do protestantskega razkola, vzajemnih izobčenj, to pa je povzročilo nove pokole in vojne. Refleksija, posebno teološka, je postala izvor novih strahov. Strahu pred kugo, lakoto in vojno se je pridružil strah pred koncem sveta. Čas čarovniških procesov je čas razdvojenega krščanskega sveta. To je bil čas, ko se je pojem krščanski svet začel umikati pojmu Evropa. Ta Evropa je v veliki meri še ohranila materialno kulturo iz 12.stoletja, toda bila je Evropa duhovnega nemira. Obdobje od smrti Karla Velikega do začetka ll.stoletja je bilo prav tako polno nesreč. Vendar v 10. stoletju zahod ni bil obseden s strahovi, ki so se razširili 400 let pozneje. Takrat je bil še preveč vaški, nepovezan in neizobražen, da bi bil podvržen močnim propagandnim tokovom. Čez 400 let se je že močno urbaniziral, razširila se je izobražena elita. Ljudstvo so vznemirjali pridigarji, ki so hodili iz mesta v mesto, religiozni teater in številne knjige, ki jih je širilo nastajajoče tiskarstvo. Velike protičarovniške gonje so zajele Evropo šele po iznajdbi tiska 1. 1445. Še več, z uporabo tiska so preganjalci čarovnic lahko propagirali svoje praznoverne ideje. Tudi slikarstvo in grafika sta popu¬ larizirala strahove, posebno strah pred Antikristom, velikim sovražnikom Boga in ljudi. Slovenske dežele so vse od leta 1469 ogrožali akutni turški vpadi. Naši kraji so bili vse od petdesetih let l6.stoletja izpostavljeni gospodarski recesiji. V političnem položaju pa se je kazalo nasprotovanje med plemiškimi stanovi in deželnoknežjim absulutizmom. To nasprotovanje se je pokrivalo z reformacijo in protireformacijo. Deželni stanovi so zagovarjali reformacijo, knez, pa se je zavzemal za protireformacijo. V naših deželah je konec 16. in v začetku 17. stoletja deželnoknežja oblast okrepljeno začela izvajati protireformacijo. Posebno hudi pritiski na protestantske pridigarje so bili v obdobju dolge turške vojne (1593-1606). Protestanti so se morali v letih 1628-29 izseliti ali se pokatoličaniti. Zelo hude posledice za naše dežele je imela tudi tridesetletna vojna (1618-1648), čeprav naše dežele v njej niso bile neposredno udeležene. Gospodarstvo je zajela visoka inflacija, mesta so bankrotirala, cesar je uvedel nove davke, ker je potreboval denar za vojsko. Tridesetletna vojna je očitno močno prizadela prav kmete, ki so se ukvarjali s tovorništvom in trgovino. Po koncu te vojne se je povečalo število beračev, potujočih prerokovalcev, izganjalcev duhov ipd. Razmere po tridesetletni vojni kažejo na zvečanje ljudske agresivnosti. Vojna sicer po naših krajih ni neposredno pustošila, kljub temu pa je bil njen vpliv nanje močan - inflacija, visoki stroški za vojsko, udeležba številnih prebivalcev iz naših dežel. Med divjanjem tridesetletne vojne je slovenske dežele leta 1635 zajel kmečki upor, ki je obsegal tako rekoč celotno slovensko ozemlje. V prvi polovici 17.stoletja je na starih povezavah zaradi ukrepov protireformacije (izselitev), posebno pa še zaradi tridesetletne vojne prišlo do znatnega upada trgovine - ta je tako po letu 1650 imela dosti skromnejši obseg. Obenem je pomen izgubila tudi “Ljubljanska cesta”, zaradi nazado¬ vanja beneškega gospodarstva. Kriza je posebno prizadela vinogradnike, ki so živeli od prodaje vina in so bili bolj vezani na trg. Pri njih je imela pomembno vlogo ženska delovna sila. Prav vinogradniški okoliši so med tistimi, v katerih so bili čarovniški procesi najpogostejši: Štajerska s Halozami, Slovenskimi goricami in Bela krajina. Vinorodni okoliši so bili posebno občutljivi tudi na vremenske pojave in točo. Kriza kmečkega gospodarstva je po tridesetletni vojni dosegla svoj vrh. Vojna je povzročila gospodarski upad, hkrati pa pri ljudeh povečala strahove in agresivnost, ki so se kazali že po epidemijah kuge. Čarovniški procesi so se na Slovenskem posebej razmahnili prav po koncu tridesetletne vojne. Povodi zanje so bili nemalokrat neurja in toča, ki so uničevali pridelek. Evropska zgodovina ponuja veliko primerov, v katerih so bili posamezniki ali cele skupine odgovorni za probleme in strahove družbe. V teh primerih so posegli po preprostejših razlagah za težave kot so bile lakota, bolezen ali kaka druga nesreča. Za uteho so kot krivce poiskali nedolžne žrtve. Sodišča in sodna praksa l V drugi polovici 15. stoletja so se v avstrijskih deželah, podobno kot tudi v cesarstvu na področju kazenskega sodstva začele počasne, a zanesljive spremembe. V tem obdobju zasledimo številne pritožbe zaradi pomanjkljive javne varnosti. Dejavnost je bila usmerjena v smeri nadzora in omejevanja patrimonial- nega kazenskega sodstva. Deželnoknežje reforme so bile sicer predmet številnih sporov med deželnimi stanovi in deželnim knezom. V bistvu se je začelo podržavljanje sodstva. Tako je bil v začetku 16. stoletja uveden institut deželnoknežjega krvnega sodnika (Bannrichter); ta je, kot neke vrste potujoči sodnik razen nadzora varnosti na cestah imel tudi nalogo soditi na sodiščih, ki niso imela svojega krvnega sodnika, ali na sodiščih, ki niso imela interesa izvajati svojega lastnega kazenskega sodstva. Začetki instituta krvnega sodnika v naših deželah segajo v leto 1510. Na Kranjskem in Koroškem je bil postavljen le en deželnoknežji krvni sodnik, tudi na Štajer¬ skem je bil v začetku en sam, leta 1612 pa so uvedli posebnega krvnega sodnika za celjsko četrt. Od leta 1742 so bili na Štajerskem trije krvni sodniki. Uvajanje tega instituta je povezano s sprejetjem rimskega prava in z vse večjo uporabo mučenja v kazenskih postopkih. Hkrati z uvajanjem instituta krvnega sodnika si je deželni knez prizadeval za enotno normiranje kazenskega prava. Prizadevanja vladarjev, da bi razcepljeno srednjeveško pravo poenotili, zasledimo od 15. stoletja dalje. Sodni red za vsa deželska sodišča na Kranjskem je leta 1535 razglasil cesar Ferdinand I. Sodni red za Štajersko je bil razglašen leta 1574 s strani nadvojvode Karla II., za Koroško pa je bil sodni red sprejet leta 1577. Vsi omenjeni redi prištevajo čarovništvo med kazenskimi delikti. Podlago za ravnanje v čarovniških procesih je sicer predstavljal že kazenski zakonik cesarja Karla V. iz leta 1532 (Constitutio Criminalis Carolina), ki je bil sprejet za vse cesarstvo. Ta je pri sodnem postopku dovoljeval običaje deželnih stanov. Dokončna centralizacija in poenotenje kazenskega prava sta se začela v terezijanski dobi. Tako je leta 1768 stopil v veljavo Terezijanski kazenski zakonik (Constitutio Criminalis Theresiana). XXI, SSon Slnjeigimg fcemv bte ttut-Sau* bereš; nsab^ttfagcn ftcf; untctftcf;en* fofl aud) aufber Sfnjcigen/ bte auč ^uberei? cbfi: anbeicc ^unlten mabtjufagen fid) anmaflcn/ niemcm&č &i!©efangnup oberpefnltdjet: ftrag geiiommen/ fonbem btefelbige crngemaffete ‘SBabsfagcrunb SlnEldger follen barum meiben. @o ciucb bei baruberauf folcbe M 3 bec Sodna organizacija v deželah je bila razcepljena tako teritorialno kot stanovsko. Za privilegirane sloje (za plemstvo in klerike v posvetnih zadevah) sta v deželi delovali posebni sodišči: ograjno sodišče in deželnoglavarsko sodišče, ki jima je predsedoval deželni upravnik oziroma glavar. Ograjno sodišče (ime je dobilo po ograji) je reševalo predvsem civilnopravne zadeve plemstva, deželnoglavarsko pa predvsem plemiške kazenske zadeve. Za podložnike so z deljenjem pristojnosti nastale manjše enote v okviru mest, trgov, vasi in pomirij. V pristojnosti teh sodišč so bile civilne zadeve in tako imenovano nižje sodstvo (manjši kazenski delikti). Od 14. stoletja je sodstvo nad svojimi kmeti izvajal tudi vsak zemljiški gospod (tako imenovano patrimonialno sodstvo). Patrimonialno sodišče je bilo pristojno le za civilnopravne in manj pomembne kazenske zadeve podložnikov. Kazenske zadeve neprivilegiranih slojev (pod¬ ložnikov) so bile v največji meri v rokah tako imenovanih deželskih sodišč. Deželsko sodišče je bilo pristojno za hujša kazniva dejanja, bila ocenjena: usmrtitev in izdaja vladarja, organiziranje "^^^^^upora zoper gosposko, uboj, umor, telesne poškodbe, ^^^^(j^^delikti zoper spolno moralo, zakonsko zvezo in rodbino/^^J^^^ rop, velika tatvina, izsiljevanje, utaja najdenega meta, ponarejanje listin, mer, uteži, tehtnic in trgovskega blaga, požig, kriva prisega in krivo pričevanje, bogokletno priseganje, preklinjanje in čarovništvo. Velika večina čarovniških procesov na Slovenskem je potekala pred deželskimi sodišči. Deželska sodišča so se razvila v srednjem veku iz teritorialnih zemljiških gospostev. Vezana so bila na deželnega kneza, saj je ta sodnikom podeljeval krvnosodno oblast (Bann und Acht). V 1 6 . in 17. stoletju so se deželska sodišča drobila in skoraj v celoti prešla v zemljiškogosposke in mestne roke. Zaradi sprejetja rimskega prava, v zvezi z uvajanjem inkvizicijskega (preiskovalnega) sodnega postopka in mučenja pod vodstvom kvalificiranih sodnikov je prišlo do razlikovanja med privilegiranimi in neprivilegiranimi dežel¬ skimi sodišči. Le privilegirana deželska sodišča so smela sama izvrševati sodstvo nad življenjem in smrtjo - tako imenovano krvno sodstvo. Privilegirana deželska sodišča so imela pravico in sredstva, da so sama vzdrževala svojega krvnega sodnika. Na Kranjskem so bila privilegirana deželska sodišča v Ljubljani, Goričanah in Pleterjah. Neprivilegirana sodišča pa so bila tista, ki niso smela sama razsojati nad življenjem in smrtjo. Taka sodišča so sicer imela prisednike in morišče ter svoj sedež, vendar so morala za vod¬ stvo krvnih pravd po uvod¬ nem postopku, v katerem so določeno dejanje ocenili kot hujše, poklicati krvnega sod¬ nika, ki je vodil proces in skupaj s prisedniki izrekel sodbo. Velik del sodišč, pred katerimi so potekali čarovniški procesi je bil neprivilegiran in ta so poklicala deželnoknežjega krvnega sodnika, ki je bil nameščen pri deželnih uradih (na Kranjskem pri uradu deželnega vicedoma, na Štajerskem pri notranjeavstrijski vladi, na Koroškem pri deželno- glavarskem sodišču). Pomirja ali obgradja (mestna, trška in graščinska) so imela nižje sodstvo za neko ozemlje in na njem so izvrševala policijsko oblast. V hujših kazenskih zadevah so imela le pravico aretacije in izročitve (izjemoma tudi pravico preiskave). V zgodnjem novem veku je prišlo do velikih sprememb pri vodenju kazenskega postopka. Namesto prvotnega tožbenega procesa, v katerem so nasto¬ pali konkretni tožniki, se je začel uveljavljati preisko¬ valni proces. Zaradi suma je lahko sodni urad sam ukazal pre¬ gon in prijetje ter zaslišanje osumlje¬ ne osebe. Sodnik je bil tudi v vlogi tož¬ nika. Pri prvih procesih, so bile v običaju poravnave, božje sodbe; preizkusi so dokazovali krivdo ali nedolžnost. V preiskoval¬ nem postopku pa je v ospredje stopilo priznanje osumljenca in osumljenčev opis dejanja. Postopke so v vlogi sodni¬ kov vodili izobraženi prav¬ niki. Za pomoč pri prido¬ bitvi priznanja in temeljnih informacij so uporabljali torturo. Sodnik je osumljeno osebo po prijetju zaslišal in jo skušal zmesti z vprašanji. Včasih so izvajali tudi različne preizkuse. Preizkus z vodo so v obdobju razmaha procesov uporabljali zelo redko, pogostejši je bilo iskanje čarovniških znamenj. Ne glede na to, ali so iskali znamenja, je rabelj osumljenim čarovništva vedno ostrigel lase in dlake ter jih oblekel v grobo konopljeno srajco. To je storil zato, da si osumljeni v procesu ne bi mogli pomagati z različnimi amuleti. Ker sodišče od osumljenih ni dobilo priznanja, je začelo mučenje. Pri uporabi torture so sicer veljala pravila, vendar pa pri čarovniškem deliktu, ki je bil ocenjen kot izjemen zločin, v praksi ni bilo nobenih omejitev. Tortura je bila “duša” čarovniškega procesa. Brez nje ne bi mogli dobiti priznanj osumljenih. Gnus in sovraštvo do hudičevih čarovnic sta bila v čarovniških procesih nemalokrat dodaten motiv za še večje grozovitosti. Tortura je veljala kot pripomoček za iskanje resnice. Predvidenih je bilo več stopenj mučenja. Začeli so z lažjimi in nadaljevali z vse težjimi. Navadno je bila prva stopnja stiskanje palcev in bičanje; druga stopnja zvezovanje čez razrezano kožo, privijanje nog s španskim škornjem; tretja stopnjo pa je bilo raztegovanje vseh vrst in čarovniški stol oziroma čarovniška koza. Raztegovanje so opravljali z obešanjem za roke - na lestvi ali na različnih raztezovalnicah, opremljenih tudi z žeblji ipd. Čarovniški stol je bil opremljen s konicami na sedalu, oziroma z zelo ostro ošiljenimi deskami. V uporabi je bilo več različnih stolov. Mučilna koza je bila na vrhu ostro ošiljena in osumljenec je moral na njej sedeti tako, da jo je imel med nogami, na noge pa so mu obesili uteži. Čarovniški stol je bil namenjen dolgotrajnemu mučenju. Večkrat so osumljene pustili sedeti na njem vso noč, včasih tudi dlje - to je velikokrat imelo za posledico njihovo smrt. Vprašanja, na katera so morali odgovoriti med torturo, so obtožencem včasih bolj, včasih manj jasno sugerirala odgovor. V čarovniških procesih se je tortura le izjemoma končala brez priznanja. V več primerih je osumljeni med mučenjem umrl, ker je vztrajno zanikal obtožbe. Čarovniška zaslišanja in preiskave so potekali tajno za zaprtimi vrati. Potem ko je bila sodba že sprejeta, je moral osumljeni na javni razglasitvi znova potrditi priznanje, nato so sodbo javno razglasili in izvršili. Javna usmrtitev na običajnem sodnem kraju, to je bil navadno hrib na vzpetini v bližini mestnih vrat ipd., je bila spektakel, ki je privabil radovedno množico. Rabelj je nosil grozljiv kostum, prav tako obsojeni. Sodba se je izvršila na točno določenem prizorišču po predpisanem scenariju. Čarovnice so vedno sežigali, ker naj bi ogenj uničil zlo. To so večinoma storili tudi v primeru, če je osumljeni umrl v postopku, včasih pa so kako že umrlo domnevno čarovniško osebo celo izkopali in truplo (oziroma posmrtne ostanke) sežgali. Usmrtitve so opravljali na običajnem sodnem mestu, na katerem so večinoma stale tudi vislice, kot znamenje oblasti deželskega sodišča. To je bilo navadno na vidnih krajih, na hribu ali celo na križiščih cest. Čarovništvo so večinoma kaznovali s smrtjo, v zgodnejših in poznejših procesih (v 18 . stoletju) pa so že skeptični sodniki dosodili tudi milejše kazni in oprostilne sodbe. To se je dogajalo tudi, kadar ni šlo za pravo čarovništvo, ampak le za prerokovanje in vražarstvo. Krvni sodnik je za proces dobil plačane dnevnice in takse, prav tako njegov pisar in krvnik. Zapis stroškov procesa: Krvni sodnik Krvni sodnik potrebuje za pot od doma in nazaj dva dni. V kraju samem je bival sedem dni, skupaj torej devet dni. za vsak dan dobi šest šilingov. Skupaj šest goldinarjev in 45 krajcarjev. Za dvoje zaslišanj Marine Sep 28. junija 1695; za vsakega šest šilingov; skupaj en goldinar 30 krajcarjev. 29. junija, za iskanje hudičevega znamenja: 45 krajcarjev 30. junija, izpraševanje s torturo in zvezanje storilke: 45 krajcarjev 1. julij, izpraševanje na čarovniškem stolu: 45 krajcarjev Izpraševanje za sodno mizo 45 krajcarjev dvoje priznanj: za vsako 1 goldinar in štiri šilenge; skupaj trije goldinarji vodenje procesa: 1 goldinar 30 krajcarjev za krvnega sodnika skupaj 16 goldinarjev 30 krajcarjev Pisar krvnega sodišča plačo za devet dni po štiri šilinge; skupaj štiri goldinarje 30 krajcarjev obtožba: en goldinar 10 krajcarjev olajšanje sodbe 35 krajcarjev varno spremstvo 15 krajcarjev za pisarja krvnega sodišča skupaj 6 goldinarjev in 30 krajcarjev Rabelj in njegov hlapec Rabelj in njegov hlapec dobita za devet dni po 6 šilingov; skupaj 6 goldinarjev in 45 krajcarjev izdelava škripca za dvigovanje 15 krajcarjev iskanje hudičevega znamenja 1 goldinar striženje 1 goldinar dvoje ispraševanj s troturo 1 goldinar priprava stola in posaditev na stol 45 krajcarjev priprava obsojenke 15 krajcarjev usmrtitev 45 krajcarjev grmada 45 krajcarjev kljuka za ogenj 30 krajcarjev pokop pepela 1 goldinar sodna pojedina 48 krajcarjev za rablja in njegovega hlapca skupaj 14 goldinarjev in 48 krajcarjev Celotni sodni stroški 37 goldinarjev 48 krajcarjev (žgodovinjski arhiv Ptuj, FKS šk. 29) Paradoks čarovniških procesov je, da gre za pravno utemeljen proces, ki je bil na videz razumen proces. Podpirali in vodili so ga vodilni sloji družbe. Pri procesih so se sklicevali na pravno in teološko tradicijo, ki je že stoletja sestavljala kulturni temelj zahodne civilizacije, in kljub kritiki so trajali več kot 200 let. Veliki lov ni bil voden v paniki, ampak z uradno nadzorovanimi procesi. Evropa renesanse in reformacije je izvajala pravno utemeljeno čistilno akcijo proti Judom, krivovercem in čarovnicam. | Slovenija Prve prave čarovniške procese na Slovenskem poznamo v 16. stoletju. Iz 15. stoletja je znan le proces proti Veroniki Deseniški v Celju, ki pa je bil politično motiviran in se razlikuje od poznejših čarovniških procesov. V njem je bilo čarovništvo pojmovano kot magija (ljubezensko čaranje) in zastrupljanje. Veronika je bila pred sodiščem obtožena, da je s čarovnijami premamila Friderika, da jo je poročil in da je hotela zastrupiti tasta. Kot piše celjska kronika, so jo sodniki, oprostili, stari celjski grof Herman pa jo je kljub temu dal utopiti v Ostovici. Proces je bil očitno posledica Hermanove jeze, ker se je Friderik po uboju svoje žene, poročil s plemkinjo nižjega stanu. Do srede l6.stol. so znani še trije procesi. Prvi je potekal leta 1513 v Ljubljani, prvi pravi čarovniški proces na Slovenskem pa je bil v Mariboru leta 1546. Leta 1546 je bilo obtoženih več žensk iz Maribora in okolice, da so zavdajale ljudem, povzročale točo in zastrupile nekega mariborskega meščana. Napraviti so znale ča¬ rovniško jed iz kuščarjev, gadov, slepcev in krastač. Pridelek so uničevale tako, da so na dan sv. treh kraljev kadile vinograde z mrliškimi kostmi. Točo so znale tudi preprečiti. Letale so z burkljami, ki namazale z mazilom. Leta 1550 je bil v Mariboru sežgan kramar, ki je čaral s čarobno palico. Leta 1562 sta bili v Ribnici na grmadi sežgani dve ženski, ki ju je pijan hlapec obtožil, da sta leteli na Klek in plesali z vragom. V Mariboru je bil leta 1578 obtožen goljuf Lovrenc, da je za plačilo učil čarovniško umetnost. Leta 1579 je poslal deželni knez ukaz deželnemu vicedomu na Kranjskem v zvezi z izpustitvijo duhovnika v Vipavi, ki je bil zaprt zaradi vpletenosti v čarovništvo. Istega leta so bile v Celju na grmado obsojene tri ženske zaradi povzročitve hude slane. Ena izmed teh, doma iz sv. Ožbolta pri Celju, je bila kot vedeževalka znana daleč naokoli. V letih 1580 in 1581 je bilo v Mariboru obsojenih več (vsaj osem) “zlobnih žensk” zaradi čarovništva. Marjeta Vilhalm je v procesu leta 1585 pred deželskim sodiščem Vurberg izjavila, da so čarovnice za svojo umetnost potrebovale perje, ki so ga populile kokošim na pusta, in tri kamne - vse to so na pepelnični večer zmešale z vodo. Letale so na burkljah, skupaj s hudičem črnim Gašperjem. Leta 1586 so v Mariboru opravljali proces proti sedmim čarovnicam, ki so znale vino spremeniti v kri. Če so se z njo namazale, so se spremenile v jastrebe in odletele na Vurberg ter tam kuhale točo. Hudič Gašper jim je v podobi črnega moža prinesel denar. Konec 16. stoletja opazimo porast števila procesov na Štajerskem. Na Kranjskem so bili čarovniški procesi v tem času še redkost. Leta 1643 je bil v Škofji Loki proces proti vlomilcu v cerkev, ki ga ne moremo povsem uvrstiti med čarovniške procese, vendar ima nekaj podobnosti. Vlomilec naj bi s svojim sodelavcem za drag denar prodajal ukradene hostije goriškim Judom. Drugi vlomilec je bil zaprt v Kranju in je zaradi posledic mučenja izdihnil v zaporu. Prav tako je bilo naslednje leto več žensk pred loškim gospostvom obtoženih, da so kradle hostije iz tabernakljev. Leta 1652 sta bili v Škofji Loki živi sežgani starejši ženski, ki sta v več kot pol leta trajajočem postopku priznali, da sta čarovnici, da sta se udeleževali sabata, čarali škodo in podobno. Obsojeni sta letali na sabat v Benetke. Proces je odmeval tudi v sočasnih procesih na Ptuju. Leta 1654 se je začela razprava pred loškim glavarjem zaradi suma, da je obtožena poskušala uporabiti hostijo v čarovniške namene. Spor zaradi procesa se je vlekel celo desetletje in se končal z denarno kaznijo obdolženke. Leta 1661 je bil začet proces proti Marini Miklavčič iz Železnikov. Ker je imela razmerje z Urbanom Vogom, jo je njegova žena obtožila, da je moža zacoprala. Kako se je proces končal, ni znano. 24. januarja 1669 je bila v Kranju sežgana čarovnica Marina Slapar. Sodni postopek je trajal od srede leta Istega leta je bil čarovništva obtožen Andrej Novak, župnik v Mošnjah. Župnik je bil večkrat zaslišan, 8. marca 1669 pa je bila izdana oprostilna sodba. Leta 1676 je bila pred loškim sodiščem sojena Marjeta Svetek, ki se je izdajala za desetnico, hodila po vaseh in prerokovala. Bila je oproščena, ker ni čarala, ampak le uganjala “traparije” in prerokovala le, da bi preživela. Čarovniški procesi so se na Kranjskem in na Štajerskem razmahnili v drugi polovici 17. stoletja, ko so dosegli tudi svoj vrhunec (1660- 1700). Teh procesov zaradi njihove izjemne številčnosti ne navajamo podrobneje. Šestdeseta leta 17. stoletja so prinesla razmah procesov na Štajerskem z glavnim središčem na Hrastovcu. Leta 1661 se je v Hrastovcu začel velik proces, ki je potekal sočasno s procesi v Radgoni, na Ptuju in v Mariboru. Zveza med njimi je bila vedno znova vzpostavljana s pripovedmi o sabatu. S hrastoviškimi procesi se je začelo klasično obdobje čarovniških procesov na Štajerskem. To je bil čas največjega razmaha procesov in uveljavitve predstav sabatskega čarovništva. Na Štajerskem je val najhujših pregonov trajal nekako od 1660 do 1700, na Kranjskem pa so se procesi zares razmahnili nekaj desetletij pozneje. Procesi so zajeli vedno več krajev in naslednje desetletje so bili najštevilčnejši v Ljutomeru. O velikem procesu v sedemdesetih letih 17. stoletja na Kranjskem poroča Množični so bili procesi pred sodišči v Ljutomeru, Mariboru, Hrastovcu in Gornji Radgoni. Le del žrtev se je bolj resno ukvarjal z magijo in prero¬ kovanjem. Velik del obsojenih so naznanile same žrtve procesov, saj so morale imenovati svoje sodelavce. To je imelo za posledico nove in nove procese, ki so se širili kot plaz proti vedno bolj naključno izbranim žrtvam. Valvasor, ko naj bi sežgali vaš- I čane Bočkovega (Notranj¬ ska). Vrhunec so dosegli na Štajerskem v osemdesetih letih. Posebno številčni so bili na ozemlju med Muro in Dravo. Med seboj so bili po¬ vezani s predstavo o sabatu. Od leta 1688 pa verjetno do leta 1691 so potekali čarovniški procesi na gospostvih v Ložu, na Planini in Snežniku. Na Kranjskem so se zares razmahnili šele v devetdesetih letih. Zaradi čarovništva so v Ljubljani leta 1691 sodili devetim osebam. Pet jih je rabelj sežgal še isto leto, štiri pa je taka usoda doletela naslednje leto. Ena izmed osumljenih je umrla v zaporu za posledicami mučenja. Tudi vse leto 1692 so v Ljubljani potekali čarovniški procesi. V letu 1692 so v Ljubljani usmrtili 26 ljudi. Na Kranjskem pašo bili večji ali pogostejši procesi na Poljanah ob Kolpi, v Ljubljani, Krškem, Ribnici, Škofji Loki in v okolici Cerkniškega jezera. Posebno hudi so bili procesi na gospostvu Poljane ob Kolpi (Predgrad), kjer je bilo med letoma 1691 in 1699 usmrčenih vsaj 60 oseb. Na Kranjskem je število procesov v devetdesetih letih 17. stoletja tudi doseglo svoj vrhunec. V začetku 18. stoletja je število procesov upadlo. V tem obdobju je središče večjih procesov postalo Krškojv tem mestu so bile sežgane najverjetneje tudi zadnje žrtve čarovniških procesov na Kranjskem. Iz poznejših procesov ni znana nobena smrtna obsodba več. Iz začetka 18. stoletja so ohranjena tudi poročila o čarovniških procesih v Istri. Dokumentirano število sojenih zaradi čarovništva na Slovenskem je okoli 500. Čarovniški procesi so mnogo bolj prizadeli Štajersko kot Kranjsko. Med obtoženimi je bilo 341 ali 68,6 procenta žensk, 62 ali 12,5 procenta moških; za 94 ali 18,9 procenta žrtev pa je spol neznan. JCrt NICOLAI de BECKMANN, bacn Romani Imperij Eqnitis, & Sacrae Csefarese Majtftatii Confiliarii J, A. Id ea JURIŠ STATUTARII ET CONSVETUDINARII STIRIACI ET AUSTRIACrŠR\ JURE ROMANO collad In quantum fingula cum illo convenianV— & in quancum indc reccdani. ViBoriofi bac JpiU armis jupprimtndo Urnam, in Oriente nune trmdem Ptr *DEt Or ut um dommtimr, M fr Jur, frtbmrm Inpermm er«* uit tmitlUa^fifetTmt ,Itturil revmi, (S Wn«; I««- uciinUkS^k Coubertini Mtgtl ImftrtUrirM^al nj«f; in kxmpr» itfTem{q**m »n«, comjmuntr _ GRACII, Sumcibu* AUTORI 8 . AKNO Cauin, 16 8 8 * Največ obtože¬ nih so obsodili na smrt-kar 265 (53,3 procenta). Zaradi posledic mučenja je izgu¬ bilo življenje 41 oseb (8,2 pro¬ centa). Na mi¬ lejše kazni in oprostili so 54 (10,9 procenta) oseb. Šestim (1,2 procenta) ose¬ bam je uspelo pobegniti. Za 131 primerov (26,4 procenta) pa izid procesa ni znan. Zadnja procesa na Štajerskem in na Kranjskem sta bila leta 1745 v Gornji Radgo¬ ni in Metliki. Po nepotrjenih po¬ ročilih pa naj bi bila menda leta 1752 v Senože¬ čah sežgana še neka čarovnica. .MALLEVS ^ MALEFICARVM.^ MALEFiCAS ET E hiErefim framea contcrens, EX VARIIS AVCTOR1BVS COMPILATVS, & in cjuatuor Tomos iuftc diftributus, gvoRrM v V o priores vanas vmmonvm verfutias ,pr*Jtigiofas e or um dclujtones > fupcrjliticfas Strigtthagar um cx remonta s , horrendos etiam cum Ulit iongrejfus j exaftam denique tam pejfifer a fettet difquifttionem , & p um ti enem complettuntnr. Tertiuspraxim ExorciJlarum ad Damonum , & Strigimagarum male - ficiade chrifii fidelibus pellenda ; guartus vero Artem Daftrinalem , Bencdičlionalem , & Exorcifmaletn continent. črt TO M V S PR IM V S Judiccs Au flor um, capitum , rcrmejne nori defunt- Edicio nouiflima , infiniris pene mendis expurgata ; cuiquc acccflit Fuga Darmonum Sc Complcmcnrum artis cxorcifticx. vero Artem Da tirmalem , - v, jpj- 1$ zre d rN 1 , Sumptibus CtAVBii BovRGEAT.fub figno Mcrcurij Galii, Virfme mulier,tn quibus Pjtkonicus, vel diiiinationisfuerit fpiritus } morte moriatiir . g /£• * Lcuftici cap. 10 . jf ^T M C+UMSl M. D C. LX1X. CVM PfIVILECIO RECI5* Zimskega dne 24. januarja 1669 se je proti morišču kranjskega sodišča na polju pred Kranjem vila kolona. Obsojena je bila zvezana, oblečena v skromno mrtvaško haljo, izčrpana od mučenja in polletnega obdobja, ki ga je prestala v kranjski ječi. Sprevod so spremljali duhovnik, mestni pisar, nekateri člani sodnega zbora, rabelj in njegovi hlapci ter seveda radovedna množica. Kolona je obstala ob grmadi; tam je pisar znova prebral sodbo,” po božji zapovedi in cesarski pravici, po dovoljnih dokazih in danem priznanju... se obtožena drugim v opozorilo sežge v prah in pepel.” Tako se je končala sodna drama, ki se je začela poleti 1668, ko je grofica Doroteja plemenita Schrottenbach, imetnica gospostva Brdo, predala kranjskemu sodišču Marino, podložnico gospostva Brdo, ki je živela v dolini Kokre. Kranjsko krvno sodišče je bilo namreč v kazenskih zadevah pristojno tudi za ozemlje gospostev Brdo in Preddvor. Poizvedovanje za osumljeno se je začelo že maja 1668, ko je deželni glavar poslal ukaz kranjskemu sodišču in gospostvom Smlednik in Brdo, naj jo primejo in predajo kazenskemu sodišču. Osumljena je bila čarovništva in sestajanja z drugimi čarovniškimi osebami. Marina je bila na glasu, da izreka vraže in prerokuje, kar pa v tistih časih ni bila redkost. Na kranjskem sodišču, kjer so proti njej vodili preiskavo, pa so želeli izvedeti več kot le priznanje vražarstva. Sodnik, ki je bil preiskovalec in tožilec hkrati je postopek vodil za zaprtimi vrati. Ker zlepa ni hotela priznati več kot vražarstvo, so jo mučili v mestnem stolpu. Na torturi je Marina priznala, da je skupaj s prijateljico zjezerskega letala na Grintavec ter se tam s številnimi drugimi osebami družila s hudimi duhovi. Na Grintavcu so pili, jedli in plesali, igrala je godba na trobente in gosli ter druga glasbila. Dalje je še priznala, da so čarali huda neurja z grmenjem, uprizarjali orgije s hudičem in se spreminjali _ 7 / Unvrc < ^r*'tsn J^fKHii/. ktinuf A Clui&«S CrasnJfu+ficnsSuJ 'WtL* ČjUicj&idk d+dd.vt&$. -ilbiAJt cic Jžfi&nJut Jci cl t><£ ZJL* tU><^ eietitri&TPCm CAujat a&unArdddo uuuvrlč ■ (JcUrrt* tic^f ex cc-rtcK StUntmL- &*m nie£u>n imXC i Cdu*.t>A ■ CA,J*rrm* t auifluf mao**', cC tnaUcct; a&t&un, outnvčecn* litn*CCrvli*r» ))-Ceti StfttrUn Jlcfc^ldhčii < ar&rrivtdf me A&cturutn < c-u-rA-i^TiAiv-, &mn t jlur«4f, ci. tfduii a.XCCpbi&-. ^ ■ -G> .±..* c ^C-*jJ :t iyrun\ • e^rMHxr<^m<^ i OTnm. ^voi t)tdut> drbtČ-CsiAb ~ r ,n> nu$M/lnU-6 cvrrij^i&t ’ ertm-de (h^u^Jtcjuzr adlt£e, C£n, ČUftOttatn nu.$« 7 * JuSrmn-Um tri C ■url’At , AMA mCapimtMrm et2i^a&cL, 7tvinh) AdjuOi^^^' «&*■ m-A&Shk eieLm m^uAura*, rmde cJlu)-«* ; odidete m -u^vte*, u.*i cxtr <*., (fecASiaru. ~~2>'C»<3 conficiendi medicamenta. 25. Talisman za dneve v tednu iz leta 1722. 26. Hinko Smrekar, Čarovnice na pokopališču, Narodna galerija Ljubljana. 27. Hinko Smrekar, Kmet v risu, Narodna galerija Ljubljana. 28. Turški vojaki, lesorez 1557. 29. Antikrist, Slovenski etnografski ”' muzej. 30. Jean Callot, Les Misereres et les Malheurs de la Guerre, Pariš 1633-L - *fc-**P 21 inu Ikoli vczk nil.iua ca- peluvana. Ckr, M, n, 4 s- at- Shegen S. Ubalda, 1 Nash Hospued Jesush Chri- ftush bodi per tabe, da, te obuarije. On bodi u tabe, ta de suefseli , ,bodi prad tabo ^ da te pele. Bodi sraun tabe da te poterdi Bodi sverha zhies ti , da te on shegna. Te, kir s’ Dzhetam, inu s’ S..Du- _ hairy i ^pravei Inu popounamei Edinofti shevi, inu kraluje od Vek orne