Listek.
641
svetlo dal pisatelj. Tiskala »Narodna tiskarna«. Str. 254, cena 1 gld 80 kr. — Tako slove popolni naslov knjigi, ki smo je omenili v osmi številki »Zvonovi«. Knjiga ni izvirno delo, pisatelj pa je pridejal marsikaj tudi iz svojega. Valen-čičeva knjiga podaje Slovencem vseh slojev praktična navodila, kako se naj vedejo v najrazličnejših položajih, v najrazličnejših razmerah z najrazličnejšimi ljudmi doma, v cerkvi, šoli, v družbi, na javnih zabaviščih, pri igrah, na plesu itd. Priznati treba, da je bil pisatelj jako natančen, daje obdelal svojo snov kolikor možno obširno ter da se je trudil, da bi bil razumljiv. Nedostatek knjige pa je pisateljeva gostobesednost in nekak pridigarski ton. Večkrat mu izgine tudi izpred oči meja, ki loči najvišje kroge od najnižjih (ali narobe), ter predpisuje vsem isto. Pisatelj je opazoval navade samo v enem — bržčas v rojstnem — kraju, pa misli, da so tiste navade znane in veljavne povsod drugod. Često-krat je v svojih predpisih tudi prestrog ter nadeva vse pretesne spone. Iz tega pa lahko nastane lesenost, neokretnost in okornost v vedenju in govorjenju. Želimo, da bi se učili Slovenci in Slovenke iz te knjige samo najboljšega! Pisatelj se nadeja v kratkem že II. izdaje; ne bilo bi torej lepo, ako bi mu brezbrižnost rojakov zamorila toli idealno nado.                                                                   X.
Stoletnica Blaža Potočnika. Stoletnice buditeljev Slovenstva se vrste druga za drugo. Pred durmi sta nam Slomšekova in Prešernova, letos pa je minila Potočnikova. Lepo so se je spominjali Šentvidčani, združeni z narodnimi društvi iz Ljubljane in okolice, v nedeljo dne 17. septembra t. 1. Hvaležni so svojemu nekdanjemu duhovnemu očetu, ker je za svojega 39letnega župnikovanja v Šentvidu toliko storil za njih prospeh. Zgradil jim je šolsko poslopje, ustanovil čitalnico, povzdignil mlekarstvo ter položil temelj sedanjemu razcvetu ondotnih obrtov. A Blaž Potočnik ni samo krajevno zaslužen veljak, njegovo ime se ne blesti samo v tesnem okviru šentviške povestnice, on je znamenit v zgodovini vesoljnega slovenskega naroda. Uspešni sledovi njegove mnogostranske delavnosti so globoko vtisnjeni v razvoju slovenskega politi-škega, kulturnega in slovstvenega življenja. Tem kratkim vrsticam ni namen, predočiti Blaža Potočnika politiško delovanje, pač pa bi radi z njimi izpod-budili rojake k hvaležnosti za njegove kulturne in slovstvene čine.
Pesnik in pevec — skladatelj — hkratu je bil Potočnik in pel je svete in posvetne pesmi. Kakšno borno pesemsko hrano so dajali v 18. stoletju razni Repeži, Redeskiniji . . . slovenskim cerkvam! Potočnik jez Gregorjem Riharjem pometel to spakudrano šaro z naših korov ter jo nadomestil s krasnimi, dostojnimi cerkvenimi pesmimi. Iz vesele domače družbe je izrinil nemško pesem. Namesto nje se je glasila poslej Potočnikova: »Pridi Gorenje . . .«, »Kdor ima srce . . .«, »Zvonikarjeva«. Pozneje se je pridružil Cebeli-čarjem. S pesmimi je zalagal »Slovenski cerkveni časopis«, »Novice«, »Ljubljanski časnik« in »Čebelico«. Prispel je na pomoč »Drobtinicam« in Vodnikovemu »Spominiku«. Na Potočnika je sprožil dr. Prešeren puščico »Prej pevcu potlej homeopatu«. Čebeličarja Potočnika jako hvali Čop: »Reinheit und Correctheit der Sprache geben seinen schriftstellerischen Erzeugnissen einen vorziiglichen Werth. An der Krainischen Biene nahm er gleich von Anfang thatigen Antheil. und seine Beitrage gehoren zu den ausgezeichnetsten in der Sammlung. Er trifft namentlich den eigentlichen Liederton gut, wie im Untcrkrainerliede (Dolenska I. 32), im Liede der Schnitterinnen (S. 45.) usw.« Iz Potočnikovih pesmi, ki seveda ne dosezajo sedanje višine naše  poezije,  odseva  vesela  narav  pesnikova,
642
Listek.
v njih bije pristna narodna žila; zato so se mnoge izmed njih tako prikupile našemu ljudstvu, da so popolnoma ponarodele. — Ne mislimo natančneje opisovati Potočnikovega delovanja na šolskem polju — spisal je slovensko-nemško slovnico za šolsko rabo in knjigo za računstvo — takisto ne namerjamo ocenjati njegovih zaslug za slovensko časnikarstvo in koledarstvo niti naštevati njegovih nabožnih knjig in spisov, poudariti hočemo le še neko važno točko iz njegovega delovanja: on je bil eden izmed tistih razboritih mož, ki so napeljali slovenski književni jezikvsedanjo naravno strugo ter so se krepko porobu postavili jezikovni mešanici, ki so jo hoteli uvesti Majar, Macun, Razlag. Kako je Potočnik ljubil slovenščino ter gorel za njen razvoj, priča njegov predgovor k nemški pisani slovnici »Grammatik der si owenischen Sprache« 1849. »To narečje vesoljnega slovanskega jezika so do najnovejših časov prezirali celo omikani   Slovenci — piše ondukaj
—  ter ga, dasi po krivici, izmed vseh slovanskih jezikov skoraj najmanj cenili; kot neizobrazno so obsodili slovenščino na smrt ter jo zatirali sistematiški. Tako krutega preganjanja pač ne zasluži slovenski jezik, in obsoditi so ga mogli samo taki, ki ga prav nič ne poznajo in se niti ne potrudijo malo prelistati kako slovensko slovnico, katerih je več in so nekatere izmed njih prav dobre; samo taki nevedneži morejo hladnokrvno trditi, da je slovenščina nepopoln, docela neizobražen jezik, ki se ga ni moči naučiti.« Nasprotnike slovenščini pobija potem, kažoč na njeno častito starost, na brižinske spominike, na slovstvo v 16. stoletju, na biblijo, že dvakrat prevedeno na slovenski jezik, na rastoče število slovenskih knjig, po katerih hlastno sega slovensko ljudstvo. Kakor Koseški v znani poslanici: Bravcem »Novic«, opominja tudi Potočnik svoje vrstnike, naj čistijo slovenski jezik, naj si na vso moč prizadevajo za njegov procvet in njegovo omiko sedaj, ko so po cesarski milosti razdrobljeni stoletja stari, težeči okovi. Hkratu naznanja, kako naj se spopolnjuje slovenščina. Ne samo na podlagi sorodnih narečij in staroslovenščine, ona naj se preporodi sama iz sebe. Skrbno naj se nabirajo krajevna in osebna imena, iz njih naj se počr-pajo izvirne, že pozabljene korenike. Kadar se kujejo iz dosedanjih znanih ko-renik nove besede, treba paziti, kako govori narod. V njegovem duhu naj se razvija slovenščina. Da bo jezik blagoglasnejsi, izgovarjajmo vsak samoglasnik popolnoma in čisto; tako govori po mnogih slovenskih pokrajinah tudi narod. Tikisto popolnoma in čisto naj se izgovarja /v moški deležnikovi končnici. Slovenščina naj se ne iznebi nobene v narodu ukoreninjene oblike, katere slučajno nimajo drugi Slovani, češ, da bi se jim po tej poti približali, kakor menijo nekateri novejši slovenski jezikoslovci in pisatelji. Jezik je nekaj živega, nekaj samoniklega, nihče mu ne sme sile delati. Slovnicar naj slovniska jezikovna pravila izvaja iz jezika samega, nikakor pa jih ne sme on dajati jeziku.
—  Ali ne veljajo ta načela, ki jih je utemeljeval Potočnik pred petdesetimi leti, še dandanašnji? Ali ni jasno gledal naš starina pred seboj poti, po kateri se povzpne dotlej zanemarjana slovenščina kvišku? —
Dne 4. oktobra 1891. 1. je vzidala šentviška »Narodna čitalnica«, praznujoča petindvajsetletnico, spominsko ploščo svojemu ustanovitelju Blažu Potočniku; tedaj je izdal g. nadučitelj Janko Žirovnik oduševljeno spomenico — ži-votopis gospoda očeta Blaža Potočnika. Dne 17. septembra t. 1. pa so se razkropile iz prijaznega št. Vida nad Ljubljano razglednice s podobo sto-letnika Potočnika, obrobljeno z njegovim   verzom:   »Kdor   hoče   živeti   in
Listek.
643
srečo imeti, naj dela veselo pa moli naj vmes.« V desnem kotu razglednice je napis: »Ob slovesni stoletnici rojstva slovenskega pesnika in skladatelja Blaža Potočnika svojemu ustanovitelju Narodna čitalnica v Št. Vidu nad Ljubljano.« »Ljubljanski Zvon«, ki se je spominjal Blaža Potočnika o prvi slavnosti, se pridružuje tudi letošnjim slaviteljem prezaslužnega slovstvenika.                 —ar.
Pavla Diakona slavnost. V Čedadu (Cividale) na Furlanskem so praznovali od 3.—10. m. m. enajsto stoletnico smrti Pavla Diakona, langobar-škega zgodovinarja. Poleg »zgodovinskega kongresa« je bilo še vse polno ljudskih veselic, razsvetljava, godba, petje Tomadinovega oratorija »vstajenje«, obrtno-poljedelska razstava in razstava goveje živine, sestanek furlanskih učiteljev in alpinistov (turistov)  itd.
O Pavlu Diakonu in važnosti njegovega dela za slovensko zgodovinopisje je razpravljal podpisanec že 1. 1875. v podlistku goriške »Soče« pod naslovom »Razmere med Slovenci in Langobardi«. Ta spis je izšel popravljen in pomnožen v »Zgodovinskih črticah iz poknežene grofije goriško-gradiščanske« v Gorici 1896. 1. (str. 81.—-123.). Zatem je priobčil v Matičinem »Letopisu« 1. 1885. razpravo »Kakošno važnost imajo Pavla Diakona knjige »De gestis Langobar-dorum«za starejšo zgodovino Slovencev.« Tam je opisano tudi življenje in delovanje Pavla Diakona, kolikor je o njem znano. Tu naj sledi torej le še nekaj malega, kar se oslanja na novejše preiskave.
Pavel Diakonus se je rodil, kakor se vobče trdi, v Čedadu in sicer med 1. 720.—725. (Waitz. Scriptores rerum Langobardicarum, Berlin 1878). Oče mu je bil preprost Langobard Warnefried, zato se tudi P. D. navadno imenuje »Warnefridi filius«. O svojih pradedih in njih nezgodah pripoveduje zelo naivno v IV. knjigi, 37. poglavju, kako so bili v avarsko sužnost odpeljani, kako je njegov praded Lupichis pobegnil, kako mu je volk (lupus!) pot kazal, in kako se ga je neka slovenska žena usmilila, da ni gladu poginil in da je srečno prispel v svojo domovino. Warnefrid je namenil svojega sina za duhovski stan, in tako je postal naš Pavel »diakon« akvilejske cerkve, kar pomeni toliko, kot francoski »abbe«. Ko je postal furlanski vojvoda Ratchis kralj langobarški, je šel z njim tudi P. D. v Pavijo, langobarško prestolnico, kjer je postal domač učitelj na kraljevem dvoru. V tej službi je ostal P. D. tudi za poslednjega kralja Deziderija, ki mu je bil izročil svojo hčer Adelpergo v vzgojo. Ko se je ta omožila z benevenškim vojvodo, je šel P. D. z njo v dolenjo Italijo in se seznanil z meniškim življenjem v Montekasinu blizu Akvina na Napolitan-skem. To življenje mu je jako prijalo, in ko je 1. 772. propadla langobarška kraljevina, je šel po zgledu svojega starega dobrotnika Ratchisa v omenjeni samostan.
L. 776. so se bili Langobardi na Furlanskem še enkrat vzdignili proti Karlu Velikemu, toda on jih je užugal in hudo kaznoval. Med kaznjenci je bil tudi Pavlov brat Arichis, katerega so odpeljali v zapor na Nemško in mu zaplenili premoženje, tako da je morala njegova osamljena žena s četverimi otroki lakot trpeti. Da bi bratu in svakinji pomagal, je spisal latinsko žalostinko ter jo osebno nesel Karlu na dvor v Cahe. Ta korak je imel povoljen uspeh, in Pavel je ostal iz hvaležnosti pri kralju, ki je bil osnoval akademijo učenjakov. Toda mrzla Nemčija ni Ugajala Pavlu; prosil je vedno Karla, naj bi ga odpustil z dvora, in res gaje kralj uslišal okoli 1. 785., ali pa je morda Pavel še osebno spremljal Karla v Italijo decembra meseca 786.1. Po letu 787.1. nahajamo našega