Pesem žene Vital Voclušek Osto res je, le težko se v pesmi pove: žena sera mestnega delavca; in za vozovi premog po cestah pobiram. Vedno pa v novi sklanjam se skrbi: s čim se družina naje! JVmaln zamažem si ranjene roke s premogom. misli s ceste ranjeno dušo stcmne. jutro za jutrom bije nas, bije gorje, v njem otopela je vsaka misel za Bogom. 13om razpada in komaj, da krije nas še: trhle stene prijeten so dom za stenice. Kaj nas še veže? Opoldne si gledamo v žlice. Da bi ljubili se — kdaj smo se prvikrat že! V pesmi vam tožim. Morda ne veste, zakaj? Komaj znam brati; ne vem, kako mrzla je črka, zato zaupam, da komu na dušo potrka. da bi odprl v ljubezni nam jo na stežaj. JXakor že On je včasih prišel med trpeče: z zvesto ljubeznijo je ublažil otroke, .vse nas je združil. Kot da se držimo za roke, zbližal nas je. Potem je otroško boječe pravil o Bogu, nebesih, o solncu in zlatu, da so vse trhle stene se v njem zasvetile, da so uklenjene duše v nebo se sprostile — da so se k Bogu vrnile kot k davnemu bratu. On je prišel kot svetel čudež med nas. Ves je bil naš; a nihče mu imena ne ve. Zdaj mu je v dušah zaupljivo zrastlo ime: Prosi za nas. Cjrrenek je dora. Grenko materinstvo. Le priče težkega smo gorja. Morda kdaj prisveti nova nam milost po Bogu. Da mogla bi peti, dokler prošnje ime spet Njega nam ne prikliče! 237 Salve virgo Catharina! ali Ljubljanski študentje Igra v potili dejanjih Ivan Pregelj Četrto dejanje Na Dunaju, leta 1683., ko ga Turki drugokrat oblegajo/v noči med ponedeljkom po angelski nedelji in torkom, dne 7. septembra. Utrdbe: poševno z desne v ospredju proti levi v ozadju kurtina med Grajsko in Lobelsko bastijo, ki ni vidna, ker jo zakriva nadomestna utrdba, imenovana »Maček«, z baterijo. Pa-lisade, ki so očitno zgrajene na naglo roko, podrti je v zidov ju, ki zija. Grajska bastija vidna perspektivno. Plastično vogal ulice pred njo. Preko kurtine in skozi razpoko v zidu pogled proti jugu čez turške rove in taborišče s šotorom Kara Mustafe na Traut-sonovih vrtovih. Mesečina, pozneje jutranje svitanje. Od 16. julija že se brani mesto in drži. Turki ga obstreljujejo, rijejo pod nasipe, jarek in obzidje, palijo strahotne mine, trgajo zidani ščit in napadajo uro za uro, dan za dnem in noč za nočjo živo mejo cesarskih brambovcev, plima jo kakor pobesnela črna povodenj ob njihove prsi in odtekajo odbiti, gubeč se v labirintu rovov, ki jih z desne in leve varuje pred izpadi izbrana vojska janičarjev, a ne obrani od-spredaj. Kara Mustafa oblega mesto po načrtu. Pobegli kapucinec Ahmed Bej mu je napravil načrte. Stopnjema uspeva obleganje paši, stopnjema usiha odporna sila mestne posadke. Nasip — kontreskarpa s palisadami — je padla, Turki imajo dohode ali de-scente v jarek, podkopali, razbili in zavzeli so rave-lin med imenovanima bastijama, pognali so mine globoko pod bastije in zid. 4. septembra popoldne so odprli za šest sežnjev zunanji del Grajske bastije, 6. septembra ob eni popoldne pa 24 čevljev debeli zid ob Lobelski. Stresli so vse mesto do temeljev, napadli in se odbili. V devetih vzporednih rovih rijejo dalje pod mesto. Vsako uro, vsako minuto morejo pognati še ta del v zrak. Grof Riideger Star-hemberg maši vrzeli z zasilnimi palisadami in je pripravil verige, da zapre za poulično obrambo ceste z njimi. Kar bi držalo in morda vsaj konjenici pot zaprlo. Sicer hrope mesto v zadnjih vzdihih. Rakele s stolpa svetega Štefana kličejo že od 27. avgusta vsako noč na pomoč. Vojsko uničuje griža in slabi pomanjkanje, ki ga delajo peki in mesarji, ki strašno dražijo. Meščani (in čevljarji so tudi med njimi, pereat crepida!), za hrbtom Kaplifevim in Starhem-bergovim, bi se radi predali na milost in nemilost. Usihajoči borci pa stoje, zvesta cesarska vojska, hrvatski graničarji, Čehi, Štajerci, Kranjci in gor-jani Nemci, plemeniti Francozje, mrki severnjaki in vedre kompanijice šolarske, ki pod Marijinim praporcem s šolskim geslom: Zdrava, sveta Katarina! izpadajo, polegajo in umirajo z neugas-lim zanosom čistih oči in vedrega srca... T.