Cvetje s polja modroslovskega.
(Spisal  dr. Fr. L.) (Dalje).
3. Nravni red.
da umeva nravne  dolžnosti   do starišev,  dolžnosti pravice in resničnosti.  O tem pričajo vsi
Ko pride človek na svet, najde okrog sebe     potovalci,   ki   poznajo   tuje   narode.   Nobenega
določene ali trdne razmere, v katerih mora ži veti. Najbližja mu je domača družina: oce, mati, bratje in sestre, potem so sosedje, domači znanci, sorodniki; nadalje domača srenja, potem domaČi rod, domača dežela, morda država — —¦ — vse to spoznava mladi Človek polagoma in vidi, da teh razmer ne more preme-niti, temveč mora se jim ukloniti. Zlasti tudi spoznava, kako mu je treba ravnati v teh razmerah: kako s stariši in kako z z drugimi ljudmi. Ljudje namreč, s katerimi živi in s katerimi se domenja z besedo, povedo mu vse, česa treba ali kaj od njega zahtevajo. Ako se ukloni pokorno razmeram, živi v družbi dobro in mirno; ako pa se ustavlja, zadenejo ga razne neprijetnosti ali kazni. Tako moč imajo do njega določene navade, šege in razmere. Toda ta red, o katerem govorimo, ni samo neka vnanja stvar. Mladi človek vidi in spoznava, da se mora ukloniti onim razmeram posebno zato, ker mu veleva tako notranji glas in ga priganja notranja moč.   Spoznava,
da mora tako biti, da je to in ono storiti dolžan, kakor so tudi drugi dolžni njemu dati in storiti različne stvari. Tako polagoma spoznava, kaj je dolžnost, kaj dobro, slabo, krivda, pregrešek. Sploh: čimdalje bolj se človeku jasni, kaj je nravni r e d. Seveda si ne pridobi vsak človek modroslovnega spoznanja, kaj je nravni red: toda vsakdo umeva bistvo tega reda in njegove zahteve, moč in veljavo. Celo poldivji človek dobi polagoma   toliko   tega   spoznanja,
,Dom in svet"   1897, št. 12.
Kraljica Omfala. (Kip iz ,Villa Albani'.)
jemlje,
naroda ni, ki ne bi imel nravnih pojmov, ki bi ne ločil dobrega dejanja od slabega in ki bi ne imel tistega človeka za kazni vrednega, ki je  storil kako  zlo.
Zato   so bili prepričani   že stari modrijani, da je nravni red splošen ali pri vseh ljudeh, in  pa   povsod   isti,   t. j. povsod   velja   bistveno isti red, čeprav so v nekaterih   navadah   ali   nazorih  razlike.
Kakor vlada v vesolj-nosti trdni in nepremakljivi prirodni red, tako je za vesoljni Človeški rod in za vsa umna bitja določen trden red, ki je tudi nepremenljiv, red, ki uravnava prosta bitja in njih dejanja, red, ki je utrjen v naši človeški naravi, ki je tudi večen.
Ne smemo si pa tega reda misliti tako, kakor da je določen samovoljno, kakor bi se bilo komu zljubilo, marveč red je tak, kakoršnega zahteva bistvo umnih bitij. Ako premislimo prepoved : „Ne kra-di!", ni ta prepoved samo zato, da bi ne smeli delati tega, kar bi hoteli, marveč ta prepoved določa, naj se imetje ne moti prav to zahteva  naša narava
ali ne sama.
Ako se sedaj vprašamo: Od kod je neki ta red, treba reči, da je od Boga, najvišjega bitja. Ker je ta red popolnoma v soglasju z bistvom stvarij, zato more biti le od taistega bitja, od katerega so vse stvari. Nravni red je ustanovil ravno isti stvarnik, ki je ustanovil prirodni red in določil bistvo stvarem. To je popolnoma jasno.  Saj nravni red ne more viseti
23