France Bevk
Butec
Tako je bilo — pripovedujem, kakor sem slišal — živela je žena, ki je imela sina, mož pa ji je bil že umrl. Sin je bil slabotnega telesa, a debele glave, a kljub debeli glavi počasne paraeti, zato so ga klicali za Butca.
Malo je jedel, nikoli ni jokal ali se jezil. In kar je bilo še največje čudo -— ni poznal strahov. Zvečer so drugi otroci tekli v hiše, a on se je potikal po okolici. Ni"se bal ne maliča ne hudiča — še z očesom ni trenil. ako so pripovedovali o njem.
Tam blizu je stal star, prazen mlin, v katerem je strašilo vse noči. Baje so bile pogubijene duše rajnega mlinarja in njegovib. štirih sinov, ki niso našle miru. V življenju niso imele nikoli dovolj, po smrti jih je preganjala večna lakota. Kogar je v nočni uri zavedla pot tam mimo, so ga duše obstopile: »Daj nam jesti, daj nam jesti!« Vsakdo je pobegnil, kar so ga nesle noge. ln če bi ne bil pobegnil, bi ga bile duše živega raztrgale.   .
Butec je poslušal, ko so pripovedovali o tem. Obšla ga je želja, da bi se srečal s pogubljenimi dušami. Nobenemu ni rekel, kam gre, vzel je    vrečo in se napotil k mlinu. Dospel je, pogubljene duše pa okoli njega, cukale so ga za jopič in vpile:    
196
»Daj nam jesti, daj nam jesti!«
»Zakaj pa ne?« je rekel Bulec. »V vreči imam jedi. Ne bom dajal vsaki posebej — kar noter, pa se nasitite!«
Duše so smuknile v vrečo, ki jo je butec zavezal, si jo zadel na rame, pa hajdi domov.
Poslej nihče več ni srečal pogubljenih duš. In nihče ni slutil, da jih Butec nosi v svoji vreči, ki jo je imel vedno s seboj in nikomur ni dal, da bi pogledal vanjo. Le njegova mati se je čudila in se ni mogla pre-čuditi. Prej je njen sin le malo jedel, za ščinkavca, zdaj je pa izginilo vse, kar je postavila predenj, in. še ni bilo dovolj. Hranil je pogubljene duše, ki so bile hudo lačne. Kadar ga nihče ni videl, je odvezal vrečo — cop! — je vrgel vanjo jedi in jo zopet zavezal.
Tedaj je tisti deželi vladal kralj, ki mu je zbolela hči. Iinela je čudno bolezen. Ni ležala, a je bila zmeraj žalostna, sedela je ob oknu in tiho jokala. Prišli so zdravniki od vseh strani, a vsi so bili istega mnenja: ozdravela bo, ako se le enkrat zasmeje. Pa se je zdelo, da bi je nič na svetu ne moglo pripraviti do smeha.
Kralj je dal razglasiti: kdor mojo hčer spravi v smeh, jo dobi za ženo, a za doto pol kraljestva.
Ko je Butec to slišal, si je nadel vrečo in odšel v grad. Pa ga niso pustili pred kralja, dokler ni povedal, po kaj je prišel, potem pa so ga spustili celo pred kraljično. Zaradi svojega šibkega telesa in debele glavc je bil že tako zelo smešen, znal pa je tudi migati z ušesi. Ko ga je kra-ljična zagledala, so se ji nenadoma posušile solze, prasnila je v smeh. Tedaj se je zasmejal tudi kralj in vsi dvorjani, le Butec je bil resen.
»Dajte mi, kar ste obljubili,« je rekel, ko se je poleglo prvo veselje in smeh.
»Tebe za moža?« se je kraljična še huje zasmejala. »Ha, ha, ha! Tebe za moža? Ha, ha, ha!«
»Saj te še nočem ne,« je rekel Butec, ki je bil užaljen. »Pol kraljestva pa mi pritiče, kakor je bilo razglašeno.«
Kralju je bilo žal, da je toliko obljubil. Kaj bi Butec s polovico kra-ljestva? Mošnja zlatnikov mu bo več kot dovolj.
»Nič,< je Butec stresnil z glavo. »Pol kraljestva, za manj se ne menim. Ali pa odvežem vrečo, potem boste videli.«
Kralj se je zbal. Nihče ni vedel, kaj debeloglavec nosi v vreči. Pa se ga je vendar hotel iznebiti z zvijačo.
»Dobro,« je rekel. »Toda dokazati moraš, da si res vreden polovice kraljestva. Poglej gozd pod gradom! Če ga posekaš do zore, dobiš polovico kraljestva.c
Butec ni rekel bev ne mev, odšel je, zvečer pa je odvezal vrečo in iztresel iz nje pogubljene dnše.
»Danes še niste nič jedle,« jim je rekel. »In ne dobite niti drobtine, dokler ne posekate gozda pod gradom.«
Duše so bile lačne in so se koj lotile dela. Grad je spal, kralj je spal, medtem pa so padala drevesa, da je vse hreščalo. Zarana so se grajski prebudili, zagledali gozd na tleh in šli budit kralja.
»Nocoj je nekdo posekal gozd pod gradom,«  so mu rekli dvorjani.
Kralj je šel gledat, ali je resnica. Butec je pravkar sekal zadnje drevo. Ko je padlo, je vrgel sekiro proč in si pomel roke.
»Strašno me je izlačnilo,« je rekel. »Dajte mi jesti, toda ne premalo. Najmanj pol ¦ola.t  
197
Kralj mu je ukazal speči pol vola. Butec je jedel, a največje kose — cop! — v vrečo. Ko se je nasitil in z njim pogubljene duše, je zahteval pol kraljestva.
Toda kralj mu še vedno ni bil voljan odstopiti pol dežele.
»Dobro si se izkazal,« mu je rekel. »Toda to še ne zadostuje. Poglej poln  skedenj žita. Ako ga omlatiš do jutra, bova govorila.«
Butec ni rekel nobene. Nastal je večer, tedaj je zopet odvezal vrečo, izpustil duše in jim rekel:
»Tako in tako. Najedle ste se, zdaj pa na delo. Dokler žito ne bo omlačeno, ne dobite več niti grižljaja.«
Kralj je zaspal, dvorjani so pospali, pogubljene duše pa so šle na delo. Vse ure do zore se je pokanje cepcev razlegalo v noč. Ko je kralj vstal, je šel pogledat na gumno, kaj se godi. Butec je pravkar mlatil poslednji snop. Brcnil ga je v kot in si pomel roke,
»Tudi to je opravljeno,« je dejal. »Toda izlačnilo me je, da nikoli takega. Peko kruha, pa brž, da se nasitim!«
Prinesli so mu peko kruha. Lomil je hlebce in — cop! — najlepše kose je metal v vrečo. Kruh je izginil, kot bi ga pometlo. Butec si je zrahljal pas na trebuhu.
»Zdaj pa Ie,« je rekel. »Gozd je posekan, žito je omlačeno — kje je mojega pol kraljestva?«
Kralj je bil zelen od jeze. Še ni imel namena izpolniti obljube. Raz-mišljal je, kako bi Butca pogubil.
»Pol kraljestva je tvojega,« je rekel. »Toda preden ti ga dam, mi na-pravi še eno dobroto. Tam zadaj, v soteski, je polno medvedov, ki ne na-padajo le čred, ampak tudi ljudi. Polovi jih do jutra. Tebi je to lahko, ker si vsega zmožen.«
Butec je bil tiho. Odšel je v gozdnato sotesko za gradom in počakal noči. Potem je odvezal vrečo in rekel dušam:
»Poslušajte! Jedle ste iu zdaj že veste, kaj in kako, ako vam ni do stradanja. Do zore mi polovite medvede, niti eden naj ne ostane.«
Butec je sedel na parobek in vso noč pasel lenobo. Medtem pa so po-gubljene duše izkopale veliko jamo in se razkropile. Lovile so medvede in jih s strašnim hruščem podile naravnost proti jami, da so pocepali vanjo.
198
Ko se je zarana prikazal kralj, se je začudil. Butec je sedel na parobku in ga pričakoval, a on je mislil, da so ga gotovo raztrgale zveri.
»Kod pa hodite tako dolgo?« inu je rekel debeloglavec. »Že dve uri vas čakam. Poglejte!«
Kralj je pogledal v jamo — res, bila je polna medvedov. Cela čreda se jih je valjala na dnu. Pa to ga ni razveselilo. Le kako bi se iznebil Butca, mu je šlo po glavi.
»Počakaj!« se je popraskal za ušesi. »Pol kraljestva je tvojega, a zato mi ne boš odrekel še ene prošnje. Naredi tako, da ne bom umrl.«
Mislil je, da je to nemogoče. Butec ni bil tako butast, da bi ga kra-ljevo oklevanje ne bilo razjezilo. Pa mu vendar ni ugovarjal. Ako želi, da ne bi umrl, naj mu bo še to.
Počakal je noči, tedaj je poslednjič odvezal vrečo.
»Duše, zdaj ste proste,« je rekel. »Ne potrebujem vas več. Toda, ko odidete v pekel, vzemite tudi kralja s seboj. Saj  ga je zaslužil.«
Tisto noč je kralj izginil. Povsod so ga iskali, niso ga mogli najti. Ni umrl, zakaj šel je živ v pekel. Ker pa niso mogli ostati brez kralja, so Butca posadili na prestol. S svojimi deli se je bil tako izkazal, da si niso mogli misliti boljšega ¦vladarja. Tudi kraljična ni več vihala nosu, ampak ga je vzela za moža. Kadar je bila žalostna, je pomigal z ušesi in že se je zasmejala.
Menda ni treba praviti, da je vzel tudi mater k sebi. Bil je dober sin in dober kralj. Ako ne verjamete, pojdite in vprašajte njegove podložnike. Še danes se ga z veseljem spominjajo, četudi je že zdavnaj iimrl.