Proslave naj bodo skromne
Jubilejno leto, štiridesetletnico osvoboditve Ljubljane, bomo pro-slavljali na različne načine in vsak Ima, seveda, tudi svojo predstavo o tem, kako/e ta osvoboditev potekala. Tisti, ki so osvoboditev doživljali, obujajo spomine na tiste čase, medteni koje mladim, rojenim veliko let potem, to oddaljeno. Kaj jim pravzaprav pomeni dan osvoboditve, kaj občutijo in na kaj pri tem mislijo, o tem smo povprašali nekaj deklet in fantov.
STANEJERINA (kjjučavničar):
»Človek doživlja predvsem tisti čas, v katerem živi. Vojna je zame nekaj nepojmljivega, zato je tudi pojem osvo-boditev zaine dokaj površen, čeprav mi je oče velikd pripovedoval o partizanih, o svobodi. Prav je, da se vsako leto vr-ste proslave, ki opominjajo ]judi na ne-varnost vojne. Ta vedno lebdi v zraku, a želimo, da se nikoli ne bi ponovila. Dandanes bi namreč lahko bila še mno-go hujša. Meni je doživetje, ko gremo na pohod Ob žici okupirane Ljubljane ali na kratke, a jedrnate komemora-cije.«                        »v
LJUBICA ZUPANČIČ (dipl. . prav-nica):  •   .
»Meni, pa tudi mojim staršem so voj-ni časi oddaljeni. Veliko pa smo zvedeli ¦ iz knjig, filmov in televizije, da si pri-bližno predstavjjamo, kako hudo je bi-lo. Pridobitve revolucije so jasne: vsi imamo približno enake možnosti za uspeh v žavljenju. Žal pa nas, mlade, ki smo neobremeryeni, šolahi in kritični, vse premalo upoštevajo. Pri tem merim na nepravilnosti v naši družbi, na kate-
re mladi že dolgo opozaijajb in predla-gajo tudi poti iz zagat, a vse prevečkrat naletijo na gluha ušesa. Še nekaj: prav je, da imamo proslave, a te naj bodo skromne, ne megalomanske, ker so na ta način tudi učinkovitejše.« BABBABA PETERNEL (dijakinja): »V šoli smo veliko slišali o naši NOB, o revoluciji, o hudih časih. pred vojno, vendar je pa nam mladim vse to odda-Ijeno. Ko se. udeležujemo raznih pro-slav, se mi zdi, da se vse preveč ponav-]ja in po pravici povedano, gre na ta način tudi marsikaj le skozi ušesa. Ne rečem, da ni lepo praznovati, vendar bi morale biti proslave tudi vsebinsko ta-ko naravnane, da bi mlade bolj zanima-le. Sodoben svet je- prav gotovo precej ogrožen in prav bi bilo, da bi nas pred-vsem opozaijali na to, saj bi bila nova vojna veliko hujša od prejšnje.« DARKO BIZJAK (prodajalec): »Mladi smo lahko hvaležni tistim, ki so nanv izborili svobodo in s tem druž-bo, ki naj bi jo sami upravljali. Prav je, da nas s proslavami vedno zhova opo-- zarjajo, kako hudo je bilo v borbi, ven-
dar je včasih le preveč",pompa' okrog tega. Proslave, meijene po človeku, nas lahko zbližajo, ker so skromne, prisrč-ne. Pompozne proslave so oddaijene od ]judi. Tako je s štafeto mladosti, za ka-tero je vsaka repbulika dala svoj pred-log, za kar je šlo veliko denaija. Lahko bi jo skupaj pripravili, saj štafeta zbli-žiye mlade, a morala bi biti skromnejša in naj bi jo ne vozili z avtomobili. Če bi mladi spet tekli z njo, bi si pridobila na ugledu. V naši d^lovni organizaciji bo-mp sami pripravili skromno proslavo, na katero bomo povabili tudi nekdanje-ga borca, da nam bo pripovedoval o borbi.«
MIRA KOREN (študentka): »Preteklosti prav gotovo ne gre poza^ biti in spoštujem Ijudi, ki so speljali ta-ko težko revolucijo. Veijamem nekate-rim filmom, vsem ne morem, ker so ko-mercialni in popačeni. Prdslave nas tu-di morajo opozaijati na preteklost, na NOB, na žrtve, na pridobitve, a kaj, ko je teh proslav vse preveč in za nameček se že leta in leta vse ponavlja, s čimer v^e skupaj izgublja dostojanstvo. Lju-dje so z njimi prenasičeni. Danes so drugi časi. Mladi so naveličani neneh-nih očitkov, kako so bili njihovi očeije in dedje herpji, oni pa nič. Ni res, da mladi niso sposobni. Le zaupati bi jim bilo treba, jim dati več priložnosti, da se izkažejo in prepričana sem, da bi tu-di pokazali pot iz krize, v kateri smo.«
Albina Admič