153
Spomin popotovanja na sv. Višarje.
Vsako leto enkrat, če je le moč, jo potegnem en-malo po deželi. Letaš sim bil s svojo rodovinco in s starim prijatlam Alešem na Koroškim; cilj in konec našima popotovanja pa so bili sv. Višarji, kjer sim Mater Božjo in pa svojiga draži ga prijatla — neutrud-Ijiviga prijatla matere Slave — gosp. Matija Majerja
obiskal, ki so zdej duhovnik na sv. gori. Prav zdravi in veseli so na sv. Višarjih (ne Lušarjih, kar somi gosp. Majer povedali, ker je še neka druga gora blizo tukaj, ki se Višar imenuje} — mnogo sva se pogovorila zastran ene in druge slovenske reči, zavoljo besednika, kterimu hočejo tudi pomagavec biti, i. t. d. Škoda, de smo se mogli kmalo ločiti, ke'r smo namenjeni bili, še tisti dan iz Trebiža skoziZiljsko dolino vBlei-berg priti. Nikdar tudi ne bomo pozabili prijetne vožnje na sanih, ktere gredo kot blisk z gore navzdol. Mende de na celim svetu ni kaj taciga. V pičli pol uri smo bili že pod hribam , na kteiiga je 3 ure hoda. Na gori je prijazin pogled krog in krog, na visoke hribe in prijazne doline. Pa si tudi lepšiga vremena nismo mogli vošiti, kakor smo ga imeli, zakaj sv. Višarji so visoki, kjer včasih tudi ob sv. Ani sneg pade. Konec tega mesca grejo gosp. Majer z gore v Žabnico, ktera pod hribam leži. — Zdravi in veseli naj bodo, kamor koli jih njih poklic pelje !                  Vrednik.