Mati Terezija. Pridi, bodi moja luč: zasebni spisi svetnice iz Kalkute. Izbor in komentar Brian Kolodiejchuk; prevedla Marija Weisskirchen. Ljubljana: Družina; Novi svet, 2010. 400 str. ISBN: 978-961-222-809-5.
Postulator v postopku blažene matere Terezije, pater Brian Kolodiejchuk, je v zajetni knjigi objavil vrsto doslej zasebnih zapiskov svetnice iz Kalkute. Ta pisma, ki jih je mati Terezija napisala nekaterim svojim najbližjim sodelavcem, vsebujejo pretresljive izpovedi o notranji »temni noči vere«, ki jo je ustanoviteljica misijonark ljubezni prestajala okoli petdeset let.
Mati Terezija poroča o svoji novi »poklicanosti v poklicanosti«. Septembra 1946 so mater Terezijo, ki je bila tedaj stara šestintrideset let, poslali na letne duhovne vaje in na potrebni oddih v samostan loretskih sester v Darjeeling. Med vožnjo na vlaku je imela v torek, 10. septembra 1946, odločilno mistično srečanje s Kristusom. Čeprav je bila trdno odločena, o podrobnostih molčati, jih je pozneje le razodela:
»Bila je poklicanost v poklicanosti. Bil je drugi klic. Bila je poklicanost, da žrtvujem celo Loreto, kjer sem bila zelo srečna, in grem ven na ceste, da bi služila najbolj ubogim med ubogimi. Na tem vlaku sem slišala klic, naj vse zapustim in grem za Kristusom v najbolj revna prebivališča - da bi mu služila v najbolj ubogih med ubogimi ... Vedela sem, da je bila to njegova volja in da moram iti za Kristusom. Nobenega dvoma ni bilo, da bo to Njegovo delo.« (nem., str. 53)
Mati Terezija je imela ta dan, ki so ga pozneje začeli obhajati kot »dan navdiha, Inspiration day«, za dejanski začetek misijonark ljubezni, Missionaries of Charity. Mati sama je pozneje pojasnila: »Natanko ta dan leta 1946 mi je Bog na
vlaku za Darjeeling podaril poklicanost v poklicanosti, da bi tešila Jezusovo žejo s tem, da naj bi mu služila v najbolj ubogih med ubogimi.« Svoja mistična izkustva - notranje nagovore, ki jih imenuje »glas« in videnja, je pozneje natančno popisala.
Tistega 10. septembra 1946 je začela mati Terezija prejemati vrsto notranjih nagovorov (interior locutions), ki so trajali do polovice naslednjega leta. Mati Terezija je v resnici slišala Jezusov glas in se z njim zaupljivo pogovarjala. Kakor nekaterim izbranim svetnikom je bilo tudi njej dano, da je slišala Jezusov glas. Še več: Jezus se je z njo neposredno in zaupljivo pogovarjal in jo prosil, naj v Cerkvi prevzame čisto posebno poslanstvo. Vse od začetka teh izrednih izkustev mati Terezija nikoli ni niti najmanj dvomila, da je Jezus resnično govoril z njo. Ta Jezusova sporočila je označevala kot »glas«. Jezus se je obračal nanjo z izredno nežnostjo in jo nagovarjal »My own spouse, moja nevesta«. Mati Terezija mu je odgovarjala »My Jesus« ali »My own Jesus, moj Jezus«. Jezus ji je govoril o svoji žgoči žeji, o svoji goreči ljubezni do duš. Napovedal ji je hudo trpljenje. Mati Terezija se ni imela za vredno in je rekla Jezusu, naj si izbere bolj velikodušno osebo. A Jezus je vztrajal: Ali boš zavrnila?
Mati Terezija je o teh mističnih doživetjih govorila s svojim duhovnim voditeljem patrom Van Exemom in s kalkut-skim nadškofom Perierom. Septembra 1946 je nadškofu napisala tole pismo: »To leto sem zelo pogosto čutila hrepenenje po tem, da bi hotela biti vse za Jezusa in druge duše, pred vsem Indijcem ... Jezus me pri vsaki moji molitvi in pri svetem obhajilu nenehno prosi: 'Ali boš odklonila? Ko bi šlo za Tvojo dušo, ne bi mislil nase, ampak bi se prostovoljno žrtvoval zate na križu. Kaj pa ti?
Ali se hočeš upirati? Rad bi indijske sestre kot spravno žrtev svoje ljubezni, ki bi bile Marija in Marta, ki bi bile tako zelo zedinjene z menoj, da bi izžarevale mojo ljubezen nad duše. Rad bi svobodne sestre, ki so oblečene z mojim ubo-štvom križa. Rad bi pokorne sestre, ki so oblečene z mojo pokorščino križa. Rad bi sestre, ki so polne ljubezni, ki so oblečene z mojo ljubeznijo križa. Ali hočeš odkloniti, da bi to storile zame?'«
Moj Jezus - to, kar zahtevaš od mene, se mi izmika. Razumem komaj polovico tega, kar hočeš od mene. Nevredna sem - grešna sem - slabotna sem - prosim, Jezus, najdi dušo, ki je vrednejša kakor jaz, in dušo, ki je bolj velikodušna.
»Ti si postala moja nevesta iz ljubezni do mene. Zame si prišla v Indijo. Žeja po dušah te je pripeljala tako daleč. - Zdaj pa se bojiš tega, da bi za svojega ženina naredila naslednji korak - zame - za duše? Se je tvoja velikodušnost ohladila? Ali sem zate na drugem mestu? ... Bojiš se tega, da bi izgubila svojo poklicanost - postala svetna - da ti manjka vztrajnosti. Ne, tvoja poklicanost je ljubiti in trpeti ter reševati duše. Ko storiš ta korak, boš izpolnila mojo srčno željo. To je tvoja poklicanost. Nosila boš preprosto indijsko obleko, še bolje, oblačila se boš kakor moja mati - preprosto in ubogo. Tvoje sedanje redovno oblačilo je sveto, ker je moj simbol. Tvoj sari bo svet, ker bo postal moj simbol.«
Daj mi svojo luč. - Pošlji mi svojega Duha - ki naj me uči Tvoje volje, ki mi bo dal moč, vse tako storiti, da Ti bo ugajalo. Jezus, moj Jezus, ne pusti, da bi bila prevarana. Če si res Ti, ki to hočeš, daj mi dokaz za to; če ne, naj ta želja zapusti mojo dušo. - Slepo Ti zaupam - ali boš dopustil, da se moja duša pogubi? Tako se bojim, Jezus, bojim se tako grozno, ne
dopusti, da bi bila prevarana - tako se bojim. - Ta strah mi kaže, kako zelo ljubim sebe. Bojim se prihodnjega trpljenja
-	če bom živela po indijsko - če se bom oblačila kakor Indijci, jedla kakor oni, spala kakor oni - če bom z njimi živela in ne bom mogla storiti ničesar, kakor jaz hočem. Kako zelo se je ta udobnost že polastila mojega srca.
»Vedno si mi govorila: 'Stori z mano, karkoli hočeš.' Zdaj bi rad začel delovati, dopusti mi, moja mala nevesta, moja mala. - Ne boj se - vedno bom pri tebi. Trpela boš in trpiš že zdaj. Toda če si moja mala nevesta - nevesta križanega Jezusa, potem boš morala v svojem srcu prenašati te muke. Pusti me delovati. Ne odklanjaj me. Zaupaj mi polna ljubezni - zaupaj mi slepo.«
Jezus, moj Jezus - jaz sem edino Tvoja - jaz sem tako neumna - ne vem, kaj naj rečem - a stori z menoj, kar hočeš
-	kakor hočeš, dokler hočeš. Ne ljubim Te za to, kar daješ, marveč Te ljubim za to, kar jemlješ. Jezus - zakaj ne morem biti popolna loretska sestra - prava žrtev Tvoje ljubezni - tukaj - zakaj ne morem biti preprosto tako kakor druge. Poglej si sto loretskih sester - ki so Ti popolnoma služile in so zdaj pri Tebi. Zakaj ne morem iti po isti poti kakor one in priti k Tebi?
»Rad bi indijske sestre, Missionaries of Charity - ki naj bodo moj ogenj ljubezni med čisto ubogimi, bolnimi, umirajočimi, malimi otroci. Rad bi, da pripelješ uboge k meni - in sestre, ki darujejo svoje življenje kot duše zadoščeva-nja za mojo ljubezen, prinašajo te duše k meni. Vem, da si najbolj nesposoben človek, slaboten in grešen, vendar bi te rad za to prav zaradi tega, za mojo slavo. Ali me boš zavrnila?«
»Moja mala, pripelji mi duše - pripelji k meni duše ubogih malih otrok na
cestah. - Kako me rani - ko bi le vedela
-	ko gledam te uboge otroke zamazane z grehom. - Hrepenim po čistosti njihove ljubezni. - Ko bi mi le odgovorila in mi pripeljala te duše - ter jih iztrgala iz hudičevih krempljev. Ko bi le vedela, koliko malih vsak dan zapade h grehu. Veliko je sester, ki se brigajo za bogate in premožne, a za moje čisto uboge pa ni sploh nikogar. Po njih koprnim - nje ljubim. Ali se boš upirala?«
Leta 1947 je mati Terezija slišala notranji glas in prejela posebno videnje v treh podobah. Najprej navaja Jezusov nagovor: »Moja mala - pridi - pridi že
-	nesi me v jame ubogih. - Pridi, moja luč. - Ne morem iti sam - ... ne poznajo me - zato me ne marajo. Pridi ti - pojdi mednje, nesi me s seboj k njim. Kako zelo hrepenim po tem, da bi prišel k njim v njihove jame - v njihove temne nesrečne hiše. Pridi, bodi spravna žrtev zanje - v tvoji daritvi - v tvoji ljubezni zame me bodo prepoznali - me bodo spoznali - me bodo hoteli. Žrtvuj se še bolj - smehljaj še prijazneje, moli še bolj goreče, in vse težave bodo izginile.«
»Bojiš se. Kako me rani tvoj strah. -Ne boj se - tudi ko bi bil ves svet zoper tebe, če se ti posmehuje, tudi če te tvoje sosestre in predstojnice prezirajo, ne boj se. Jaz sem v tebi, pri tebi in zate.«
»Trpela boš - zelo veliko trpela -toda ne misli na to. Pri tebi sem. - Tudi če te ves svet zavrne - misli vedno na to, da pripadaš meni - in da jaz pripadam samo tebi. Ne boj se. Jaz sem. -Samo ubogaj - ubogaj veselo in takoj in ne postavljaj vprašanj - samo ubogaj. Nikoli te ne bom zapustil - če ubogaš.«
Zdaj mati Terezija poroča o zelo pomembnem videnju. Takole pričuje:
1. Videla sem veliko množico ljudi -veliko različnih ljudi - tam je bilo prav tako zelo veliko ubogih in otrok. Vsi so
držali svoje roke povzdignjene proti meni - jaz sem stala v njihovi sredi. Klicali so: »Pridi, reši nas - prinesi nam Jezusa.«
2.	Spet ti številni ljudje - v njihovih obrazih sem morala prepoznati veliko skrb in bolečino. - Klečala sem poleg Marije, ki je gledala vse te ljudi. - Nisem videla njenega obličja, mogla pa sem jo slišati govoriti: »Ne skrbi zanje - meni pripadajo - pripelji jih k Jezusu. - Prinašaj jim Jezusa. - Ne boj se. Uči jih moliti rožni venec - družinski rožni venec in vse bo dobro. - Ne boj se - Jezus in jaz bova pri tebi in tvojih otrocih.«
3.	Ista velika množica ljudi - tema je obdajala ljudi. Kljub temu sem jih mogla videti. Naš Gospod na križu. Marija nekoliko stran pod križem - in jaz sama kot majhen otrok pred njo. Njena leva roka je bila na moji levi rami - desna pa je držala mojo desno roko. Obe sva gledali na križ. Naš Gospod je rekel: »Prosil sem te. Oni so te prosili in Marija, moja mati, te je prosila. Ali se boš branila storiti to zame - da bi skrbela zanje in jih prinašala k meni?«
Odgovorila sem: Jezus, veš, da sem vsak čas pripravljena iti.
Od tedaj nisem ničesar več slišala in tudi ničesar več videla, toda o vsem tem vem, kar sem napisala: to je resnično.
Mati Terezija v istem pismu navaja, da je Gospoda prosila, naj se obrne na bolj velikodušno osebo, ker sama čuti svojo nevrednost. Toda želja, da bi tešila Jezusovo ljubezen po dušah ubogih in postala čista spravna žrtev Kristusove ljubezni, jo navdaja pri vsaki maši in pri svetem obhajilu. V ta namen prosi nadškofa za dovoljenje, da bi smela čimprej začeti to obliko apostolskega življenja.
Nadškof Perier je v tej vztrajnosti odkril velikodušnost in močan značaj ma-
tere Terezije. Po treznem premisleku in po globoki molitvi se je odločil ustreči prošnji matere Terezije. Vrhovni predstojnici loretskih sester je pisal, naj materi Tereziji omogočijo izstop iz kongre-gacije. Dne 6. januarja 1948, na 19. obletnico Terezijinega prihoda v Indijo, je po sveti maši v skupnosti loretskih sester v Kalkuti izrekel materi Tereziji dolgo pričakovane besede: »Začnite!«
Gospodov načrt je uresničen. »Moj Bog, daj mi zdaj, ta trenutek pogum, da vztrajno sledim Tvojemu klicu.« (mati Terezija)
Samo Bog je vedel za visoko ceno žrtve, ki jo je mati Terezija plačala, ko je odšla iz skupnosti svojih dragih loretskih sester v Kalkuti. Odšla je v Patno, kjer naj bi se naučila osnov nege bolnikov. V svoj dnevnik je zapisala naslednjo molitev: »O Jezus, edina ljubezen mojega srca, za tvojo čisto ljubezen bi rada pretrpela vse to, kar trpim in kar hočeš, da naj trpim. Ne zaradi zaslug, ki si jih s tem morem pridobiti, in tudi ne zaradi plačila, ki si mi ga obljubil, marveč edino zato, da bi ti bila všeč, da bi te slavila, da bi te poveličevala, tako v veselju, kakor tudi v trpljenju.«
Mati Terezija je aprila 1961 med duhovnimi vajami pisala jezuitskemu patru Josephu Neunerju, ki je deloval v Indiji in jo duhovno podpiral, pismo, ki vsebuje pričevanje o njeni dotedanji duhovni poti. Po hudi notranji stiski je dosegla popolno predanost: »Prvič po teh enajstih letih sem prišla do tega, da ljubim temino - kajti zdaj verujem, da je del, zelo zelo majhen del Jezusove temine in bolečine na zemlji.«
Prisluhnimo njeni izpovedi: »V Lore-tu sem bila zelo srečna. - Mislim, da sem bila najbolj srečna sestra. - Nato je prišel klic. - Naš Gospod me je vprašal povsem neposredno - glas je bil jasen in povsem prepričljiv. - Vedela sem, da
je bil On. - Tesnoba in grozni občutki -bojazen pred tem, da bi bila varana. - A ker sem nenehno živela v pokorščini -sem vse predložila svojemu duhovnemu voditelju - ves čas v upanju, da bo rekel
-	češ da je vse le hudičeva prevara, toda ne - kakor glas - tako je rekel tudi on: Jezus sam Vas prosi. - nato veste, kako se je vse nadaljevalo. - Moji predstojniki so me 1947 poslali v Asansol - in tam je bilo tako, kakor da bi se mi naš Gospod sam popolnoma podaril. - Sladkost in tolažba in edinost teh šestih mesecev - so minile mnogo prehitro.
In nato se je začelo Delo - decembra 1948. - Ko se je 1950 večalo število sester - je raslo tudi Delo. - Toda zdaj, pater - od leta 49 ali 50 ta strahotni občutek izgubljenosti - ta nepopisna temina - ta osamljenost - to trajno hrepenenje po Bogu - ki v mojem srcu povzroča to globoko bolečino. - Tako globoka temina vlada, da resnično ne morem ničesar videti - niti s svojim duhom niti s svojim razumom. - Prostor Boga v moji duši je prazen - v meni ni Boga. -Bolečina hrepenenja je tako velika - želim si Boga in hrepenim samo po njem
-	in potem občutim samo to. - On me ne mara. - Boga ni tukaj. - Nebesa -duše - zakaj so to samo besede - ki mi ničesar ne pomenijo. - Moje življenje se dozdeva tako protislovno. Pomagam dušam - iti kam? - Zakaj vse to? Kje je duša v mojem lastnem bitju? Bog me ne mara. - Večkrat - naravnost slišim krik svojega srca - »Moj Bog« in nič več ne pride. - Torture in bolečin ne morem razložiti. - Od svojega otroštva sem občutila najnežnejšo ljubezen do Jezusa v Najsvetejšem - a izginila je tudi ta. - Ničesar ne občutim pred Jezusom - in vendar ne bi za nič na svetu hotela pogrešati svetega obhajila.
Vidite, pater, protislovje v mojem življenju. Hrepenim po Bogu - rada bi ga
ljubila - Ga zelo ljubila - živela samo za Njegovo ljubezen - samo ljubila - in vendar je tu samo bolečina - hrepenenje in nobene ljubezni. - Pred leti -pred nekako 17 leti - sem hotela Bogu podariti nekaj lepega. - Pod kaznijo smrtnega greha sem se zaobljubila, da Mu ničesar ne odrečem. - Od tedaj sem držala svojo obljubo - in če je temina včasih zelo temna - in sem tik pred tem, da rečem 'Bogu ne', me iztrga misel na to obljubo.
V svojem življenju bi rada samo Boga. - 'Delo' je resnično in samo Njegovo. - On me je prosil zanj. - On mi je povedal, kaj sem morala storiti. - On je vodil vsak korak - usmerja vsak gib, ki ga storim - polaga besede v moja usta
-	mi daje, da sestre učim pravo pot. -Vse to in vse v meni je On. - Če me svet zato hvali - se me to resnično ne dotakne - niti površja - moje duše. Glede Dela sem prepričana: to je On.
Prej sem mogla ure preživeti pred našim Gospodom. - Ga ljubiti - z Njim govoriti - in zdaj - še meditacije ne morem prav opraviti - nič drugega /ne spravim iz sebe/ kot samo 'Moj Bog' -včasih pa še tega ne zmorem. - Kljub temu nekako globoko v mojem srcu prodira to hrepenenje po Bogu skoz temino. Ko sem zunaj - pri delu - ali ko se srečujem z ljudmi - je tam neka navzočnost - nekoga Živega čisto blizu - v meni. - Ne vem, kaj je to, vendar zelo pogosto, celo vsak dan - vedno resnič-neje raste v meni ta ljubezen do Boga.
-	Zalotim se pri tem, kako Jezusu ne zavedajoč se dajem nenavadna znamenja ljubezni.
Pater, odprla sem Vam svoje srce. -Učite me - Boga ljubiti - učite me, zelo Ga ljubiti - ne vem veliko o božjih rečeh. Rada bi ljubila Boga kot 'svojega Očeta' - kar je zame.
Zelo pogosto si želim, da bi se sama hranila s hrano, ki jo dajem svojim sestram - a tega nikdar ne morem - isto velja za duhovne knjige. Vse to je bilo prej zame tako naravno - dokler ni naš Gospod popolnoma stopil v moje življenje. - Boga sem ljubila z vsemi močmi otroškega srca. Bog je bil središče vsega, kar sem storila in govorila. - Toda zdaj, pater - je tako temno, tako drugače, in vendar je On moje vse - tudi če me ne mara, in kakor da se zame ne briga.
Ko se je Delo začelo - sem vedela, kaj to pomeni. - Toda tedaj sem vse sprejemala iz vsega srca. - Samo za eno sem prosila v molitvi - naj mi podari milost, da bi Cerkvi dala svetnike. Moje sestre, pater, so božji dar meni, sestre so mi svete - vsaka posamezna od njih. Zato jih ljubim - bolj kakor sebe - sestre so zelo velik del mojega življenja.
Moje srce in moja duša in moje telo pripadajo samo Bogu - tega je On vrgel proč kakor nezaželenega otroka svoje ljubezni. In zato sem, pater, pri teh duhovnih vajah naredila naslednji sklep -da bom Bogu na voljo.
Z menoj more storiti, karkoli hoče, kakor hoče in dokler hoče. Če je moja temina za kakšno dušo luč - a tudi če za nikogar ni prav nič - sem popolnoma srečna - da sem božja cvetka na polju.«
Pater Neuner je nekaj let pozneje zapisal, da pri materi Tereziji ni bilo mogoče zaznati prav nobene osebne pomanjkljivosti, ki bi mogla pojasniti njeno duhovno suhoto. Bila je marveč temna noč, ki jo poznajo vsi veliki učitelji duhovnega življenja. Nobenega človeškega zdravila ni bilo zanjo. Zanesljivo znamenje za skrito božjo navzočnost v tej temini je žeja po Bogu, močno hrepenenje po vsaj enem samem žarku njegove luči. Edino ustrezno ravnanje v
tej hudi preizkušnji je popolna izročitev Bogu in sprejetje temine v edinosti z Jezusom in z njegovo zapuščenostjo na križu.
Natanko v tem smislu je mati Terezija pisala patru Neunerju: »Dragi pater, svoje hvaležnosti - ki Vam jo dolgujem za Vašo dobroto do mene - sploh ne morem izreči z besedami. - Prvič po teh enajstih letih sem začela ljubiti temino.
-	Mislim namreč, da je to del, zelo zelo majhen del Jezusove temine in bolečine na zemlji. Vi ste me naučili, da sprejmem temino 'kot duhovno stran Dela', kakor ste pisali. - Danes čutim globoko veselje nad tem - da Jezus ne more iti več skoz smrtno bridkost - a da jo hoče preživljati v meni. - Bolj kakor kadarkoli se mu izročam. - Da, bolj kakor kadarkoli Mu bom na voljo.«
V tem duhu se je mati Terezija na duhovnih vajah odločila za »prisrčno 'pritrditev' Bogu in veliki 'smehljaj' do vseh«. Ali: »Kolikor temnejša bo temina, toliko prisrčnejši bo moj smehljaj za Boga.« Še več, za naložene preizkušnje se celo zahvaljuje: »Hvala Bogu, da se še vedno sklanja navzdol, da bi jemal od mene.« Od Boga sprejema, karkoli ji daje. Piše: »Danes sem molila novo molitev. - Jezus, sprejemam, karkoli daješ
-	in dajem, karkoli jemlješ.« Ta molitev, ena njenih najbolj priljubljenih molitev, je nastala v globini njene stiske in zapu-ščenosti. Bila je sad njenega živetega izkustva, dejanje volje, ki je bilo v nasprotju z njenimi čustvi. Pozneje je to svojo molitev spremenila v pogosto izrečeno priporočilo: »Z velikim nasmeškom sprejmi vse, karkoli ti On daje, in daj, karkoli ti vzame.«
Svojo temno noč tako brez pridržka vzljubi, da zapiše naslednje besede: »Če bom kdaj postala svetnica, potem bom zagotovo 'svetnica temine'. Nenehno
bom manjkala v nebesih - da bi prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi.«
Ob prebiranju spisov sv. Marjete Marije Alacoque je zapisala: »Njena ljubezen do Jezusa je prebudila v meni tako boleče hrepenenje po tem, da bi Ga ljubila tako, kakor Ga je ljubila ona. - Kako mrzlo -kako prazno - kako polno bolečin je moje srce. Sveto obhajilo - sveta maša vse te stvari duhovnega življenja - Kristusovega življenja v meni - so vse tako mrzle - tako nezaželene. Telesna situacija mojih ubogih, zapuščenih na cestah, ki so nezaželeni, neljubljeni in ne sprejeti - je prava podoba za moje osebno duhovno življenje, za mojo ljubezen do Jezusa, in vendar mi ta strašna bolečina nikdar ni vzbudila želje, da naj bi bilo drugače. - Kaj hočemo več, rada bi natanko tako in tako dolgo, kakor On hoče.«
Osamljenost matere Terezije je bila tako popolna, da jo je mogla primerjati samo s peklom. Po več kakor petdesetih letih notranje temine je patru Neunerju predložila naslednji opis: »Kar se mene tiče - kaj naj Vam povem? Nimam ničesar povedati - ker nimam Njega - katerega si tako koprneče želita imeti moje srce in moja duša. Osamljenost je tako neizmerna. - Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na kogar bi se mogla obrniti. - On mi ni odvzel samo duhovne
-	marveč tudi človeško podporo. Z nikomer ne morem govoriti in celo če to storim - nič ne pride v mojo dušo. - Želela sem si govoriti z Vami v Bombaju
-	kljub temu sploh nisem poskusila, da bi to omogočila. - Če obstaja pekel - tedaj bi to moral biti pekel. Kako strašno je, biti brez Boga - nobena molitev - nobena vera, nobena ljubezen. Edino, kar še ostaja - je prepričanje, da je Delo Njegovo - da so sestre in bratje njegovi.
-	In tega se oklepam kakor pijanec, ki ne more drugega, kakor da se oprije-mlje slamnate bilke.« (289)
»Kako strašno je, biti brez Boga,« je rekla mati. Še veliko huje je moralo biti zanjo, da je izgubila vsak občutek za njegovo navzočnost, ko je bila vendar nekoč z njim tako globoko povezana. V resnici je bila v teh pol stoletja trajajočih mukah deležna Kristusovega smrtnega boja in njegove zapuščenosti. Ko je sestram posredovala svojo razlago Jezusovega čutenja, je imela pred očmi tudi svojo notranjo deležnost pri Kristusovem križu:
»Jezus nam je s svojim učlovečenjem postal enak v vsem, razen v grehu. A v času pasijona je postal greh. Sprejel je naše grehe nase in zato ga je Oče zavrgel. Mislim, da je bilo to najhujše trpljenje, ki ga je moral prestajati, in tisto, česar se je najbolj bal pred svojim smrtnim bojem v vrtu. Te njegove besede na križu so bile izraz globine njegove osamljenosti v trpljenju - to, da Ga celo njegov Oče ni priznaval za svojega Sina! To, da ga njegov Oče, kljub vsemu njegovemu trpljenju in njegovi duševni stiski, ni priznaval za svojega ljubljenega Sina, kakor je to storil pri krstu po Janezu Krstniku in pri spremenitvi na gori! Sprašujete: 'Zakaj?' Ker Bog ne more sprejeti greha, in Jezus je naložil nase
greh - Jezus je postal greh. Ali povezujete svoje zaobljube s tem Jezusovim trpljenjem? Ali doumete, da tedaj, ko sprejemate nase zaobljube, sprejemate nase tudi isto usodo kakor Jezus?«
Mati Terezija je svojo poklicanost opisala z besedami: »Bila sem poklicana, da postanem nevesta križanega Jezusa; poklicana, da tešim božjo žejo ...« Krik žejnega Jezusa ne izraža toliko njegove fizične žeje ob križanju kakor neskončno ljubečo željo ali »žejo« božjega Sina po človekovem odrešenju in posve-čenju, to je: po naši polni deležnosti pri življenju troedinega Boga. Mati Terezija je razumela besedo žejnega Jezusa s križa kot izraz najgloblje razsežnosti božje ljubezni; hotela je vračati Jezusu ljubezen za ljubezen in tako tešiti njegovo žejo.
Glavni namen misijonark ljubezni je, tešiti žejo Jezusa Kristusa na križu iz ljubezni in za duše s ponižnim služenjem Jezusu v najbolj ubogih med ubogimi. »Jaz ne storim ničesar. On stori vse. Jaz sem majhen svinčnik v božji roki. On piše. On misli. On giblje. Jaz moram biti samo svinčnik ...« (mati Terezija)
Anton Štrukelj