za strogo presojo glasovnih pravil.« Razumljivo, do kor velja zo germanista in romanista, velja tudi za slavista. Kot sem spredaj omenil, je advokat dr. Henrik Tumo že leta 1929 opozoril no delo Meyer-Lub­ kejo, ta po je tokrat objavljal izsledke svojega delovanja vsaj že deset let. Ali nismo pri nos v zakasnitvi za kakega pol stoletja? Po vsem tem so bo moglo o naših starih imenih razpravljati in jih dokončno etimološko razčistiti tokrat, ko bomo imeli nekaj naših mlajših jeziko­ slovcev, arheologov in zgodovinarjev specializi­ ranih na zopodnih univerzah tudi v študiju kelt­ skih narečij in keltske zgodovine po današnjem stanju teh znanosti, kajti te so se prav v zadnjih desetletjih razvile v tujini do visoke stopnje. Bralec noj mi oprosti, če sem v tem spisu po­ vedal nekaj več iz svojega življenja. Moral sem to zapisati, če sem hotel pokazati, do ne smejo biti vrata za razglabljanje o gorskih imenih od­ prto samo jezikoslovcem. Nujno je potrebno, do osvetlimo zibelko rojstvo imena z vseh strani, če noj dosežemo najvišjo stopnjo pravilnosti. Pre­ ozkosrčno nozironje slavista-etimologa privede lahko do nepravilnih sklepov. Mogel bi navesti precej tokih primerov, toda o njih bodo prej ali slej pisali poklicni strokovnjaki. Samo o enem imenu po le moram spregovoriti, to je o gorskem imenu Kuk, o katerem sem že ponovno pisal. V spredaj omenjeni jezikovni reviji, torej v glasniku za jezikovno pravilnost, je navedel slavist-eti­ molog: .. Kuk je staro slovensko ime.« Pred 80 leti je Trstenjak zapisal podobno: .. Kuk je staro slovensko ime, kajti besedo kuk je staro­ slovensko in pomeni „ Etwos Spitziges.« Potem, ko me je na to zapis opozoril prof. Wester, sem oblezel vse vrhove in kroje, za katere sem vedel. do imajo ime iz osnove kuk ali kok, nisem po našel med njimi koničastega vrha. Najbliže bi bil konici morda Kuk nad planino Govnjoč, o tudi to je le zaobljeno kopo. Ponekod se ime ne drži niti ne vrha, temveč samo njegovega pobočja ali celo vznožja, včasih tudi krajo. Redno so okrog takega imena razmere toke, do so bile primerne za prvobitno železarstvo s pečmi no veter, ponekod so poleg njih celo odkrili sledove prvobitnega železorjenjo ali po je tam teklo železarstvo še v srednjem veku. Ing. dr. Grompovčon je kot jezikoslovec ugotovil: cok (dolgi o se izgovori kot v angleški besedi row) pomeni keltsko: peči, taliti, kuhati, vreti po tudi pripravljati hrono. 1 0) 10 An English - Cornish Diciionary, Edited by R. Morton Nance, printed for the Federation of old Cornwoll Societies by Worden (Printers) LTD. Marazlon 1952. 506 Tega »starega slovenskega gorskega imena«, kot go ugotovijo slavist-etimolog v svoji strokovni re­ viji, po ne najdemo samo v Sloveniji, dosti go je po zopodnih predelih vse Jugoslavije in tudi po vsej Evropi. Po vsej Evropi go vendar nismo mogli razširiti Slovenci! Pripominjam po, do obstoji nekaj besed iz osnove kuk in po kok, ki so v zvezi z rudarstvom ali po železarstvom. Besede so iz iste osnove in iz istega tehničnega področja kot pri gorskem imenu Kuk in Kok. Npr. besedo „kukulo«, to je vrhnje obla­ čilo s ka puco, ki so go nosili Kelti in kasneje v srednjem veku rudarji po vsej Evropi. Zanimivo je, do vidimo takega rudarja s kukulo no tistem koščku slike sv. Krištofa no cerkvici sv. Janeza v Bohinju, ki so go pred leti odpraskali, do so od­ krili pod sedanjo sliko prvotno staro sliko. Drugo tako besedo je mednarodno strokovno besedo »kokilo«, ki pomeni posodo, v katero vli­ vajo raztopljeno železo iz peČj v železarnah. Torej tudi toki izrazi utegnejo potrjevati mojo domnevo. ŠTIRJE SRCNI MO2JE (Nadaljevanje) Franc Ceklin III. Luko Korošec (1747-1827) Priimek Korošec, ki go je nosil prvi triglavski pri­ stopnik Luko, je v Bohinju slediti tja v konec srednjega veko. Med 20 kosezi ( .. Edlinger «), ki so zadnjo leta 15. stoletja prebivali v bohinjskih naseljih pod radovljiško gosposko, je kot zadnji omenjen Jurij Korošec (Jury Corrossitz). (Urbar radovljiškega gospostva iz l. 1498, stran 93 in 94. Driovni arhiv LRS). Najnovejši izsledki in dognanja no temelju pri­ merjalne uporabe obstoječih listinskih virov, hiš­ nih imen in starih bohinjskih priimkov so poka­ zali, do je kosez Jurij Korošec in še osem drugih svobodnjakov sedelo no svojih koseščinoh no radovljiškem delu Srednje vosi no obeh straneh hudourniške Ribnice. (Spočetka manjši in mlajši del te vas, Je bil podložen briksensko-blejskemu gospostvu). Ostalih 11 kosezov je prebivalo v starodavnem naselju pod Studorom. Mejniki ob­ sežne prastare skupne posesti studorskih in srenj­ skih kosezov so bili postavljeni na najvišjih bo­ hinjskih gorah v neposredni bližini Triglava. Med 17 bohinjskimi kosezi {»Edlinger in der Wachain«) v radovljiškem urbarju iz leta 1579, str. 334-337, (Državni arhiv LRS), ni več priimka Korošec, pač pa je pri kosezu Gregorju 2vanu omenjeno, da ima ta poleg svoje podedovane koseščine tudi koseščino (in rovi), ki je bila po­ prej Koroščevo (Khi:irner gewesen). V storejših urborjih blejskega gospostva, iz 15. in 16. stoletja, ki so shranjeni v Briksenu, Ko­ rošcev ni najti. (Podatek dr. Milka Kosa). Toda takoj za Andrejem Korošcem (noslednikom Lenorto) in Pavlom Korošcem, ki se pojavita v Češnjici na pragu 17. stoletja (Blejski urbar iz l. 1602, str. 329, Državni arhiv Bozen, Italija. - Podatek dr . M. Kosa) in ki sto kot edina Ko­ rošca vpisana tudi v naslednjih dveh blejskih urbarjih, iz l. 1615 in 1635, (škofjeloški arhiv Briksen - podatek dr. Milka Kosa), pa množica Korošcev kar preplavi koprivniško planoto. Po podatkih v župnijskih matrikah Srednja vas v Bohinju (škofijski arhiv, Ljubljana) je bilo v dobrih 70 letih 17. stoletja (od 1. 1628 do 1699): Rojenih I Rojenih 1 V naselju Zokonskih oseb oseb Rojenih porov moškega I fenskega skupno spola spola Koprivnik 35 69 71 140 Gorjuše 7 14 13 27 Jereka 1 2 1 3 Češnjica 4 5 6 11 Stara Fužina 1 - 1 1 V neugotov. krajih 6 2 4 6 Skupaj oseb 1 54 92 96 188 s priimkom Korošec. Dalje: v prvi polovici 18. stoletja (1700-1750) je bilo v vsem Bohinju rojenih 182 otrok s priimkom Korošec. Ob ljudskem štetju po ukazu cesarice Marije Te­ rezije leto 1754 je bilo v Bohinju 23 družin s pri­ imkom Korošec, od teh na Koprivniku kar 17, na sosednjih Gorjušah 4, dve pa v Češnjici. In še : prvi triglavski pristopnik Luka je bil ob svoji prvi poroki (l. 1770) že sedemdeseti (moški) Korošec, ki je od začetka 18. stoletja dotlej stopil v zakonske »ojnice«; vsak od njih, seve, s trdnim namenom, da še pomnoži Korošce. Pot k razlagi teh presenetljivo visokih številk v primerjavi s poprejšnjo »sušo« Korošcev drži k bohinjskemu fužinarstvu in rudarstvu. »Nimamo še podrobnih študij, ki bi razodele, kako je bilo glede izvora naših starih rudarjev, fužinarjev ter oglarjev in tovornikov. Navaja se, da jih je obilo prišlo od drugod, do so prišli od furlanske in italijanske strani, zlasti fužinarji. Viri navajajo, da jih je prišlo s Koroškega. npr. v Bohinj, kjer tudi pogosti priimek Korošec (Češ­ njica, Koprivnik) priča, da se to poročilo ujemo z demografskimi sledovi.« (Dr. Anton Melik: Pla­ nine v Julijskih Alpah, 1950, str. 76). Melik na­ daljuje (istotom, stran 78): »Le iz dosedaj zna­ nega pa se razvidi, da je marsikje prav fužinar­ stvo z rudarstvom pripomoglo k nastajanju novih vasi, o po opustitvi fužinarsko-rudarskega gospo­ darjenja k prehodu na kmetijsko-živinorejsko go­ spodarstvo s poudarkom na izkoriščanju novih planin oli pa vsaj novih gorskih travnikov. - Koprivnik je nastal na področju stare planine, ki jo je imela v višinah med 970m in 1100m stara vas Češnjico, nemara pa so se na planini za trojno naselili zaradi rudarstvo. Gorjuše so no podoben način nastale no področju stare planine, ki jo je imela vas Nomenj,« In dalje: »A tudi, če se izkaže, do ... so se posamezniki za trajno naselili no Koprivniku ter no Gorjušah in v Pod­ jelju že pred razmahom rudarstva in oglarstva, smemo za trdno računati, da se je prebivalstvo v teh vaseh močno zgostilo šele v rudarski dobi. - Da sta vasi Koprivnik in Gorjuše zelo kasno nastali, je docela izven dvoma,« (istotam, str. 79). K temu naj dodamo, do v omenjenem blejskem urbarju iz l. 1602, ki na straneh od 253 do 381 zajema podložne kmete in kajžarje v vaseh: Bi­ strico, Nemški rovt, Savico, Polje, Brod, Srednja vas, Češnjica, Nomenj, Bitnje in Laški rovi Koprivnik in Gorjuše nista omenjena. S tem pa ni rečeno, do Koprivnika tedaj še ni bilo, zakaj vsi podložniki s področja stare če­ šenjske srenje (Češnjica, Jereka, Podjelje in Ko­ privnik) so v odstavku »Kherschdorf, v zeschnitze« (na straneh od 329-362) zajeti skupno, pod ime­ nom matične vasi. Obstoj vasi Koprivnik v 16. stoletju je izpričan v urbarju radovljiškega gospostva iz l. 1579, v katerem je (na strani 325) med mejnim opisom področja nomenjske soseske (no Nomenju je imela Radovljico dve kmetiji), omenjeno tudi »vas Koprivnik« (Dori Kopriunikg). Po tem splošnem in številčnem pregledu Koroš­ cev in po ugotovitvah o času nastanka kopriv­ niške vasi preidimo k Lukinim prednikom. 507 Teden dni pred kresom lakotnega in kužnega leto 1629 (Valvasor) je ženo Marino rodilo Mihaelu Korošcu no Koprivniku sinčka Janeza, Lukinego pradeda. (Glej članek F. Ceklin, "Čigavo nago je prvo stopilo no teme Velikega Triglava«, Pla­ ninski Vestnik 1957, str. 315). Janezov boter je bil Jurij Jeklar, ded Luke Jeklarja s Koprivnika št. 12, imetnika lastne kmetije (,.ein oigenthumb«), nekdanje lastnine srednjeveškega svobodnjaka. (Blejski urbar iz l. 1749, stran 744). 32-letni Janez se je oženil v predpustu 1661. leto. Vzel je Marino, hčer Janeza in vnukinjo »češenj­ skega« Simono Koso iz Jereke. (Prvo triglavsko pristopniko Luko in Matevž sto si bilo v doljnjem sorodstvu. Marino je bilo namreč sestrično Janeza Koso, Matevževega deda). Minevalo so desetletja. Z njimi so šlo čez ko­ pivniške rovte vedro poletja in trde zime. V Jurjevčevi kamri je leto za letom odmeval nov otroški jok. V 22 letih bi se Janezu in Marini nabralo deset otrok, do niso štirje umrli že v detinskih dneh. Ostali - tri dekleta in trije fantje - so se pretolkli skozi pogubne otroške bolezni. Zadnjo, desetnico Nežo, ki je prišlo no svet v januarju 1684, prav v času strahovitega mraza nad Evropo, se je kasneje poročilo z domačinom Dijakom. Deset let starejšo sestro Marino se je omožilo v Podjelje, najstarejšo, Marjeto, po no Gorjuše. Gregor, srednji izmed živečih fantov, si je izbral nevesto no nekdanji svobodnjaški kme­ tiji - sestro omenjenega Luke Jeklarja. Kasneje je gospodaril pri Gregelču no Koprivniku, (hišno številko 29). Ostalo dva, Janez in Jakob, sto si nekdanjo veliko ,.Jurjevčevo« hišo razdelilo. Po pripovedovanju sedanjega Zgornjega Jurjevca, Valentino Dijaka (1. 1953), je po ustnem izročilu stalo nekdanjo Jurjevčevo hišo nekoliko niže od sedanje, zidane. Stalo je tako, do sto s sedanjo hišo Spodnjega Jurjevca (h. št. 46) tvorili eno samo, nekak dvojček, sicer z dvema "hišama«, o z eno samo hišno številko (31). 4 Med njima so bile samo »plonke«. Hlev je bil zidan. Se­ danjo Zgornjo Jurjevčevo hišo je sezidal - tako so pravili Dijaku - ded Lovrenca Korošca. (Sled­ nji še živi no Bohinjski Bistrici). Imenovani Dijak je hišo s kmetijo vred kupil od prezadolženega Lovrenčevega očeta l. 1898. Najstarejši, Janez, ki se je leto 1700 poročil z Uršo Smukovc iz Podjelja, se je udorni! no »spod­ njo« stran hiše. Sin Jurij mu je umrl že po treh letih. Edinko Morijo se je kot „domišorico« l. 1739 poročilo z Gašperjem Korošcem, Bovončovim iz 1 Od l. 1772 do 1837. 508 Češnj ice št. 50. Njuni potomci so bili »to moli Jurjevci«. Rod se je držal skoraj sto let. Vpogled v jožefinski kataster bi dol odgovor, ko­ likšen del velikega Jurjevčevega grunta je pri­ padal Janezu. Janezov brat Jakob - Lukin ded - se je uko­ reninil no »zgornjo« stran. šele 20 let star se je l. 1693 oženil z Nežo, hčerjo Antona Langusa iz Podjelja. Rodilo mu je šest otrok - štiri fante in dva dekliča. Najmlajšo, Ano in Luko, sto umrlo že v otroških letih, ostali so šli v vrh. Za Uršulo se je kmalu oženil tudi brat Matevž. Otrok ni imel. Tudi Jakobu, najstarejšemu Jakobovemu sinu, ni bilo dano, do bi kdaj pestoval svoj zarod, ker v vseh 18 letih zakono s Špelo Store, ki mu je umrlo l. 1748, ni dočakal svojih po­ tomcev. šele četrtemu otroku Jakoba in Neže, Tomažu, je bilo usojeno, do bo pognal mladike Jurjevčevega rodu. Tomaž je bil rojen 14. decembra 1708. Osem­ indvajsetleten se je 11. februarja 1736 poročil z Morijo, hčerjo Urbano in Helene Jeklar s Ko­ privnika. Morijo - med petimi otroki najstarejšo - je bilo rojeno 4. junija 1709. Oče Urban je bil bratranec že večkrat omenjenega lastnika store svobodnjaške kmetije, Luke Jeklarja. Trdoživemu dedu Jakobu je bilo dano, do je pe­ stoval kopico vnukov - vseh osem Tomaževih in Mininih otrok. Luko je bil šesti. Popis prebivalstva l. 1754 nam pove, do je mo­ ralo biti skupno skledo za deset žlic pri To vel' - kem Jurjevcu no Koprivniku precej zajetno. Popisovalec je našel v hiši tri rodove; 81 letnega deda Jakoba, 45 letnega očeta Tomaža in 7 let­ nega Luko. »Jakob Korošec, vdovec 95 let, Jakob sin 45 let, Tomaž brat 40 let, ženo Morijo 40, hči Morijo 16, Heleno 14, Marjeto 12, Nežo 10, Lu k o 8, Elizabeto ½.« Kot drugod je seveda popisovalec tudi tu na­ vedel le približno starost oseb. Ker go to, kot kože, ni motilo, noj ne moti tudi nos. Lukina brata, Blaž in Lovrenc, sto umrlo še v zibelki. sestrico Špelco po v 12. letu starosti. He­ leno se je omožilo no Gorjuše. O ostalih treh Lukinih sestrah (Mariji, Neži in Marjeti) pa v matičnih knjigah ni sledu. Od treh možnosti; da so se morda primožile kam zunaj Bohinja (Boh. Bela, Gorje, Bled); do so morebiti vzele kakega domačina, do pa so bile poroke kje zunaj Bo _ ­ hinjo, ali pa da so umrle samske, g re verjetnost prvima dvema. Potem ko smo spoznali Lukino ožjo »žlahto«, se ustavimo pri njem. Jesen 1747. leta je bila pa pričevanju kronistov zelo mila. Mehke južne sope so oblizovale gmajne nad Jereko. Ko so preskočile razgledna Slemena, so se lovile med lesenimi kočami raztresenega Kopriv­ nika, božale kuštrave pastirje in pasoče se črede nad vasjo, po zatem utonile v črnem lesu po­ kljuških gozdov. V tistih dneh je pri »To vel'kem Jurjevcu« na Ko­ privniku zajokal novorojenček. Tomaž in Mina sta za umrlim Blažem k štirim hčerkam spet do­ bila sina. No togem, orumenelem listu rojstne matrike iz tistih dni najdemo prvo sled njegovih stopinj: »16. oktobra 1747 okoli poldne je bil rojen in na­ slednji dan krščen Luka Korošec, sin To­ maža in Mine. Botra: »Lenart Jeklar in Jera Smukavc.« (Rojstna matično knjigo žup. Srednjo vos v Bohinj u, leto 1747, stran 300. škofijski arhiv, Ljubljano). Prvj spominski kamen ob Lukini življenjski poti je postavil srenjski kaplan Ignacij Ostenik. Nava­ den zapis v knjigo živih, opravljen po »uradni dolžnosti«, 37 let kasneje pa je Hacquet, opisujoč svoj drugi vzpon na Veliki Triglav in omenjajoč svoja vod­ nika - postavil Luki neminljiv pomnik: "· .. wo­ von einer mit Namen Lucas Koroshez, der erste war, der ihn, vielleicht solange die Welt steht, bestieg ... « Kratki stavek resnicoljubnega francoskega pro­ svetljenca je bil zapisan dve leti prej, preden sto Balmot in dr. Poccard - še leto dni pred Bene­ diktom de Soussure - doseglo vrh Mont Blanca; zapisan 16 let pred dnem, ko se je mladi Valen­ tin Stanič s Salmovo družbo povzpel na deviški Grossglockner. šele 20 let po tem stavku, zapi­ sanem v zori evropske alpinistične zgodovine, je stopila človeško noga no Ortler; vrh Zugspitze je še 36 let čakal no prvi obisk, Dochstein 48 let! Slovenska planinska javnost! Upravičeno si po­ nosno na Luko Korošca in njegove tovariše, no drzno alpinistično dejanje v davnih dneh. Prehojeno pot verjetnih domnev in otipljivih dog­ nanj o zgodnji planinski zgodovini Triglava pa je preletelo bežna senca. Ko smo v novejšem času Luko Korošca povsem zasluženo povzdignili v »sedlo .. , smo za »stremena« skušali uporabiti Willomitzerjev hrbet. Ko je mali Luka že drugo leto plezal - po de­ dovih kolenih - je blejska gosposko v novem urbarialnem zapisu omenilo tudi koprivniškega zemljoka Jurjevca. »Jakob, sin Janeza Korošca služi od ene kme­ tije . . . plačuje (skupaj) 6 goldinarjev in 28 kraj- carjev ... (Blejski urbar iz l. 1749, str. 727. Državni arhiv LRS). Primerjavo Lukinega deda Jakoba z Jurijem Prež­ ljem, p. d. Španom v Srednji vasi (št. 8), enim največjih bohinjskih gruntarjev (in lastnikom zna­ menite, še ohranjene zidane kašče z letnico 1604), ki je tedaj blejski gosposki odrajtoval 9 goldi­ narjev in 14 kr. davka, nos pouči, da so bili koprivniški Jurjevci trdni kmetje. Čeprav se to dejstvo in kasnejši Zoisov rudar Luka Korošec (kot ga omenja Richter), no oko nič kaj ne ujemata, vendar si, oba stoječa na trdnih tleh, nikakor ne nasprotujeta. Poleg kočarjev z Gorjuš in Koprivnika, da pose­ bej ne omenjamo tudi druga bohinjska naselja, 70 let je minilo, kar so se vpisali ti moije v prvo vpisno knjigo na vrhu Triglavu Foto F. Premru 509 ki jim kajža ni moglo rezati kruha, po so si go zato služili kot rudarji, drvarji in oglarji, so tudi kmetje iz teh dveh gorskih vosi prijeli za rudar­ sko kopačo, kadarkoli jim opravilo no kmetiji niso vezalo rok. Toko tudi To vel'ki Jurjevec, Luko Korošec. Rudni jaški za Gorjušami niso bili od rok, in krajcar zraven krajcarja je dol goldinar, ki se go tudi gruntorji niso branili. Pičli dve leti po omenjenem ljudskem štetju, ob katerem je bilo okoli Jurjevčeve mize zbrano še vso številno družino, so pogrebci odnesli no Rav­ nje nad Srednjo vasjo 83-letnego deda Jakoba, natanko tri mesece za njim tudi očeta Tomaža. V d evetem letu osirotelem Luki in sestricam je ostal za oporo stric Jakob. Ob njegovi roki, ki je skrbelo za veliko Jurjevčevo kmetijo, je Luko ro­ stel v fantovsko leto. To so bilo Luki no krotko odmerjeno. 2e zgodaj, v 23. letu, je legel v zakonsko posteljo. V sprem­ stvu vriskajočih svatov je 18. februarja 1770 pri­ peljal iz doline no dom mlado M ežnarjevo Mino. 21-letno nevesto je bila hči Pavla Alekšo iz Je­ reke, št. 11. Ko je preteklo poldruga leto, je Luka že zibal trimesečno hčerko Morijo. V začetku naslednjega leto je smrt pobrala 77- letnega strica Jakoba; pol leta za njim po po­ seglo v Lu kin zakon. Mlademu Jurjevcu je vzela ženo, v naročju po pustila 13 mesecev staro dekletce. Sedem mesecev kasneje. Pri Jurjevcu so spet vriskali svati. 26-letni vdovec Luka se je v drugo ženil. Tudi tokrat se je ognil koprivniškim dekličem in wvil v sosedno vas. Prvorojenka (med šestimi otroki) Antona Strgarja in Lucije (roj, Bulovec) z Gorjuš št. 36 je 3. fe­ bruarja 1773 postala drugo Lukina žena in mu poslej celih 45 let stala ob strani. Kot rodovitno leto, ki s težkim klasom v rado­ darni roki nasuje kaščo do vrha, je plodovitost druge žene - Mine - napolnila Jurjevčev dom. Leto dni pa poroki je Lukina vitalnost vnovIc pognala zibelko, ki se poslej ni umirilo polnih 21 let. Iz drugega zakona je imel Luko deset otrok - tri dekleta in sedem fantov - o le dobro polo­ vica teh mladik je ušlo smrtonosnim kozam in se pognala v cvet, in samo dva poganjka sta ob svojem času obrodila sad. Drugi po vrsti, Jožef, je živel samo tri tedne. Sedmega, Andrejo, je vzelo že po 15 mesecih. Četrti, Jakob, je še učakal sedmo pomlad; osem­ letna Morija - edinka iz prvega zakona - po je ležala no mrtvaškem odru prav tisti dan, ko se je Hacquet ob Kosovi pomoči in v Willomitzer­ jevi družbi prvič povzpel na Veliki Triglav. Na 510 dlani je, da je vprav hčerkina smrt preprečilo Luki njegovo udeležbo pri tem znamenitem tri­ glavskem vzponu. Tri leta kasneje se je Hacquet pod vodstvom Lu ke Korošca {drugi vodnik je bil najbrž Kos), že drugič povzpel na Veliki Triglav in dosegel njegovo teme. Vrh Trig lava je bil tisto leto proti severu za tri sežnje više pokrit s snegom. Skale, v katere so bile vsekane črke l. S. Z. H. (no tej je vklesal polkrog s piko) L. K. L. K. so bile zato za štiri sežnje globlje kot v kopnem. S temi inicialkami so se pri odkivanju triglavske zgodovine ubadali Vilko Mazi, Evgen Lovšin in Stanko Hribar. .. Najbolj čudno po je nesoglasje med inicial­ kami ... Koko to, do Hacquet ni našel inicialke W., to je oznake za Willomitzerjo, če je bil ta glavni udeleženec odprave?« vprašuje Vilko Mazi (Planinski vestnik 1957, stran 249). Prav tako tudi Evgen Lovšin (Planinski vestnik 1958, str. 409), ko citira Hacqueta, ki je videl vklesane črke L. K. L. K.: .. Kdo naj bi bili ti štirje ali dva?« „Morda je Hacquet prezrl nekatere črke, morda jih je zbrisalo strelo, morda jih je zakril sneg ... « skuša najti sprejemljivo razlago tega protislovja Stanko Hribar, noto po nadaljuje: .. če po ne drže te domneve, se triglavska uganka zaplete še bolj. - Luko Korošec - če je bil som klesar - bi se vklesal kor dvakrat z začetnicama imena in priimka, manjkal po bi med drugimi tudi Ma­ tevž Kos, kar je malo verjetno .. . « (Planinski vestnik 1958, stran 610). S tipajočim korakom - ko v temni gorski noči - stopimo no težavno pot k vrhu Triglava, k ča­ stitljivim črkam no njegovem temenu, ki jih je - v šoli rečeno - "premalo« a v isti sopi tudi npreveČ<<. Ko Richter po Zoisovih zapiskih poroča o prvem vzponu na Triglav, pravi, da so prvi pristopniki vsekali v dve skali ( ..... auf 2 Felsen ein .. . «) na- slednjo imena ( ..... die Nahmen ... «): Jožef II., baron liga Zois, Baltazar Hacquet, Jožef Štefan­ čič, Lovrenc Willomitzer, Kristijan Novak, Štefan Rožič, Matevž Kos in Luko Korošec. Začetne črke somih im en bi bile (v nemščini): l. S. B. l. L. C. S. M. L. Ker ta pot ob primerjavi z inicialkami, ki jih je videl Hacquet, očitno drži v slepo ulico, zato ven iz nje k priimkom. Toda tudi pri samih priimkih smo v zagati; njihove govorice - l. Z. H. S. W. N. R. K. K. - ne razu­ memo. Zato uberimo tretjo pot: združimo začetne črke imen in priimkov: l., S. Z., B. H., l. S., L. W., C. N., S. R., M. K., L. K. Da s to združitvijo nismo krenili na napačno pot, nam pritrdi Richter z navedbo polnih imen in priimkov. Ker nas od zibelke do groba in še čez, s pasjo zvestobo spremljata ime in priimek, in na tej naši poti puščamo sled skoraj vselej „ovekove­ čeno« z obema omenjenima življenjskima prives­ koma, tedaj ne smemo tega odreči prvim tri­ glavskim pristopnikom. Iz zamotane štrene triglavskih inicialk skušajmo potegniti tele niti: o) znana dejstva, b) verjetne domneve, c) zevajoče praznine, ki dopuščajo različne raz­ loge, č) nerazložljivo protislovja. Dejstvo: 1. No vrh Triglava so se 26. ovg usta 1778 po­ vzpeli prvi pristopniki Lu ko Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. (Dokaz: prof. Richter po Zoisovih zapiskih; posredno tudi Hacquet). 2. Za inicialkami „gospodov« so prvi pristopniki vklesali svoje začetnice, ne drugih. (Dokaz: Rich­ ter). Ne pozabimo na razpisano nagrado za prvi vzpon, ki je terjala dokaz. (Hacquet). 3. Inicialke so vsekali v dve skali. (Dokaz: Rich­ ter). 4. Hacqueta je no drugem vzponu na Veliki Tri­ glav (24. julija 1782) vodil prvi pristopnik Luka Korošec. (Dokaz: Hacquet). 5. Hacquet se je tedaj povzpel na Veliki Triglav predvsem zato, do natanko izmeri višino vrha in do - čimbolj zgodaj zjutraj - posname in nariše pravi položaj Velikega Kleka, Snežnika, Grintovca in Dobrača. (Dokaz: Hacquet). 6. Hacquet je tedaj našel teme Velikega Triglava pokrito - posebno no severno stran - s tri sež­ nje visokim kupom zaledenelega snega, (.,, .. mit Eisschnee bedeckt war ... «), (Dokaz: Hacquet). 7. Skale z vklesanimi črkami, ki so bile v kopnem le za 6 čevljev (ca. 2 metra) proč oziroma niže od najvišje točke Triglava, so bile zarodi nako­ pičenega snega na severni strani, za 4 sežnje (skoraj 8 metrov) globlje. (Dokaz: Hacquet). 8. Hacquet je no vrhu Triglava videl (ne recimo našel) vklesane črke začetnice l. S. Z. H. (nad svojo inicialko je vklesal polkrog s piko) in L. K. L. K. (Dokaz: Hacquet). Domnevamo: - do so prvi pristopniki vklesali no vrhu Triglava začetnice i m en in p r i i m k o v ; - do je bil vrstni red vsekanih inicialk enak vrstnemu redu imen in priimkov, kot jih navoja Richter; - do razen prvih pristopnikov ni bil do drugega Hacquetovega vzpona no Veliki Triglav še nihče na temenu vrha, soj je Hacquet (po Richterjevih navedbah) ob prvem poskusu (8. avgusta 1779) ves "upehan ln onemogel« obtičal pod (tedoj) navpičnim ostenkom ob Rdeči glavi v vršnem delu vzhodnega grebena Vel. Triglava; - do drugi Hacquetov vodnik no Vel. Triglav (24. 7. 1782) ni bil Willomitzer; - do Hacquet za gotovo ni imel namena, da ponovno preverja dokaze o resničnosti vzpona prve odprave l. 1778, soj je to storil že 8. avgu­ sta 1779, kor tudi som pove: ,.Ker je bil nekdo za to drzni podvig določil denarno nagrado, so morali ti ljudje zarodi zagotovila doseženega uspeha vsekati v skale znake, ki sem jih tudi no nekaterih krojih našel.« (V Predgovoru II. delo Oriktogrofije); - da je z visokega kupa zaledenelega snega no severni strani najvišje točke T riglavo - ki so go našli Hacquet in njegova vodnika - strmo sne­ žena odeja podala globoko na sončno stran, in skale z vklesanimi črkami začetnicami morda po­ krivalo še čez in čez; če ne povsem, po vsaj v znatnem delu, soj so bile le za dva do tri korake vstran od najvišje vzpetine T riglavo; - da je ·v primeru, če je sneg vklesane črke še povsem pokrival, Luko Korošec zaledeneli oklep na prvi skali okoli Hacquetovih (in sosednih) inicialk razbil in jih napravil vidne. To bi mogel storiti po lastnem nagibu, še verjetneje po na Hacquetovo željo, do bi to videl samega sebe vklesanega na vrhu mogočne gore, in do bi v dokaz zmage nad njo mogel dodati zraven še polkrog s piko. Reči smemo, da Luka - upravi­ čeno ponosen no svoj prvenstveni vzpon pred šti­ rimi leti - ni pozabil odkriti tudi svojih (in z njimi vred bližnjih) začetnic; - ali še določneje: celo trdimo, do pri dvakrat­ nem zaporedju črk L. K. - kot jih navoja Hac­ quet - prav gotovo ne gre za dve osebi z ena­ kima začetnicama imena in priimka 2 • Vse kože no to, do je polovica teh črk (najbrž prvi dve) del inicialk drugih udeležencev prve odprave leta 1778, in sicer začetnic imena in priimka. 2 Izmed prebivalcev bohinjskih vosi, ki so plonšorlli pod Triglavom, je bilo l. 1778 samo por (odraslih moških) oseb, ki so imele z luko Korošcem enake začetnice imena in priimka. Na Koprivniku: Lovrenc Korošec, p. d. Metkovc, h. št. 22, tedaj star 35 let, in Lenart Korošec, p. d. Vučkov, h. št. 4, star 26 let. No Gorjušah Je tedaj živel 22-letnl Lovrenc Korošec (h. št. 8). Med triglavskimi Kosi, Jerekarji in Podjelci ni bilo ljudi s takima začetnicama. Ob popisu prebivalstva l. 1754 Je bilo med 20 podjelskimi družinami kor enajst s priimkom Smukavec. In še: pred Luko Korošcem, prvim prlstopnlkom no nošo najvišjo goro, Je bilo v 100 letih kar pet Korošcev (v tam­ kajšnjih voseh), ki so jih klicali za Luko. 511 Proz n in e - ki po si jih moremo tako ali dru­ gače razložiti: 1. Ko nam Hacquet pove, do so bile začetnice vklesane v dve skali, in Richter navede njihov vrstni red - po ne moremo reči, iatere črke so bile no eni in katere no drugi skali. Smeli bi domnevati, do so imenitnike nposodili« no prvo, morda više ležečo (ali levo) skalo, somi sebe po do so vklesali no spodnjo (ali desno) stran. 2. Kakor ni moč reči, do so stole vse črke drugo nad drugo, tudi ni trdnih tal za domnevo, do bi bile vse inicia lke vklesane drugo ob drugi. Mogli bi postaviti domnevo, do omenjeni skali po obliki poč nista bili podobni ne pokončno stoječi no ležeči žrdi, marveč do sto bili - po vsej ver­ jetnosti - okroglosti ali nekoliko podolgovati, in do sto s to obliko narekovali prvim pristopnikom sebi primerno razvrstitev in zaporedje vrst in črk. 3. Ne vemo tudi, katere črke so bile - kot so­ sede - vsekane ob iniciolkoh, ki jih je videl Hac­ quet. Pri tem iskanju bi se mogli rahlo opreti no znani Richterjev vrstni red imen in priimkov prvih pristopni kov. Proti s I ovij - katerih bi nikakor ne mogli razvozlati - v tej triglavski uganki n i. Opisano dejstvo, podprto z verjetnimi domne­ vami, nam dopuščajo, do izrečemo trditev: nvo­ zel« triglavskih inicialk ni tako hudo zadrgnjen, kot je videti ob goli primerjavi Richterjevih imen in priimkov s črkami, ki jih je videl Hacquet. Ko se v megli domnev vzpenjamo k zasneženim triglavskim inicialkam, naletimo no tej spolzki poti no dva trdnejšo oprimka: o) med začetnicami imen in priimkov vseh prvih pristopnikov so tudi črke, ki jih je videl Hacquet; b) teme Triglava z vklesanimi inicialkami ob Hacquetovem vzponu ni bilo kopno - pokrival go je oklep zaledenelega snega. Zdi se, do je Hacquet no k opni h ali od k o - pon i h delih obeh, bodisi delno ali po v celoti s snegom po k r iti h s k o I razbral ali mo­ gel razbrati s o m o začetne č r k e naslednjih i men in p ri i m k o v, (ki jih navajamo po Richterjevem zapisu)? l. (Joseph 2.), S (igmund) Z (ois), (Bolthosor) H (ocquet), L (orenz Willo­ mitzer), (Motthčius) K (oss), L (ucos) K (oroschez) - o s t o I e i n i c i o I k e po do je p o k r i v o 1 zaledeneli s n e g. Spodnjo skico kože - možnih je več variant - koko bi Hacquet omenjene črke no vrhu Triglava mogel videti strnjene; seveda, če iih ni pobiral - kot kokoš raztreseno zrnje po dvorišču - vsako posebej. 512 Zakaj s tem, do je Hacquet v svoji Oriktogrofiji inicialke nanizal skup oj, še ni rekel - in za njim še nihče dokazal - do je te triglavske nvi le« videl, ko so se »držale za roke«. Ko so 26. avgusta 1778 prvi pristopniki zapustili vrh Velikega Triglava, sto no skalni plošči no temenu ostalo Jožef Štefančič in Kristijan Novak. Kdo in kaj sto neznanca, do sto zraven znanih imenitnikov tistega časa smelo zavzeti častn i mesti no vrhu Triglava? V rojstni matični knjigi žup. Srednjo va s v Bo­ hinju za razdobje 1705- 1737 (škofijski arhiv, Ljubljano), je no strani 195 zapis: nDne 9. marca 1726 ob 11. uri ponoči je bil rojen Jožef Gregor, zakonski sin gosp. Lovrenca Štefančiča (Stephon­ tschitsch) in njegove žene gosp. Uršule. Botro: gosp. Petro Antonio Pittoni in gosp. Morijo Ano Moyrhoffer. Krstitelj: č. gosp. Anton Schaffer, tuk. kaplan. Z Bistrice.« 2eno Lovrenca Štefančiča - uslužbenca teda­ njega lastnika bohinjskih fužin, Pittonijo - Mo­ rijo Uršulo, rojeno Šušteršič, je bilo v tistih letih botro dvema sinovoma tedanjega rudarskega sod nika v Bohinju, Franco A ntona Sigfrido Moyr­ hoffra. Jožefov oče Lovrenc Štefančič je umrl že 6. de­ cembra 1733, star šele 46 let.J (Mrliško matično knjigo žup. Srednjo vos v Bohinju - 1705-1737, str. 67. Škofijski arhiv, Ljubljano). Ob popisu prebivalstvo l. 1754 Jožef Štefančič ni bil v Bohinju. Štiri leto kasneje go najdemo kot upravitelja graščine Neuhous. Do leto 1774 je bil upravitelj graščinske posesti Altgutenberg pri Tržiču. Ko je leto 1774 dotedanji blejski administrator Franc Florjan Chroboth umrl, je briksensko ško­ fijo izročilo blejsko gospostvo novemu zakupniku - upravitelju Jožefu Štefančiču. Do so udeleženci prve odprave l. 1778 no vrhu Triglava vklesali tudi Štefančičevo ime, je po sebi um ljivo. Mogočno roko svetnega gospodo no Blejskem gradu, ki je bilo iztegnjeno nad dobršnim delom Bohinja (razen soseske Staro Fužino-Studor), je segalo do Triglava. Ne poza­ bimo, do so bile te črke vklesane enajst let pred zgodovinskim julijem, ko je bilo za krvavimi zi­ dovi pariške Bostilje obležalo fevdalno dobo. V decembru 1779 - ko je bil Štefančič peto leto zakupnik Bledo - so bilo v gorenjskem kotu silovito, viharno neurja z ogromnimi poplavami. Podrti so bili mostovi no obeh Sovah. Zatem je zapadlo čez dva met ra snega, ki je za dalj časa 3 Čeprav Stefančiči niso bili bohinjska rodovino, je ta priimek znan v Bohinju že v 17. stoletju. V letih 1674 in 1675 sta pod Studorom umrli Marjeta in Marina, hčerki Lovrenca Stefančiča. ohromil vsokršen promet. škodo, ki so jo zarodi te elementarne nezgode utrpeli podložniki in gosposko, je bilo izredno veliko. Zarodi bolehnosti v poslednjih letih svojega živ­ ljenja je Jožef Štefančič leto 1780 privzel zo pomoč pri uprovljonju svojega zeto lgnocijo No­ voko. To je po njegovi smrti postal upravitelj blejskega gospostvo. Jožef Štefančič je učoko l le 56 let. 2e leto 1782 je umrl. Pokopan je bil no Bledu (v staro žup. grobnico). Številni spisi v Blejskem arhivu (Državni arhiv LRS) hranijo mnogotere podatke o tem možu, čigar ime je vklesano v prog triglavske ploninsko­ olpinistične zgodovine. Kristijan Novak (Christian Novog) je bil oskrbnik Zoisovih železarskih obratov no Bohinjski Bistrici. Leto 1779 je nasledil tedaj umrlega ostarelega Jožefo Bohmo, ki je služboval v Bohinju (vsaj) od l. 1738 dalje, sprva ob oskrbniku Luki Ferdi­ nandu Drnovšku, kasneje po več desetletij kot bistriški oskrbnik železarskih obratov barona Mi­ chelangelo Zoisa. A. Mullner navoja (v svoji nGeschichte des Eisens«, 1909, str. 362), do je Kristijan Novak l. 1781 izvršil inventuro materiala in napravil obra­ čun. Pokazalo se je, do so delavci, zaposlen i v bohinjskih fužinah in rudnikih, dolgovali podjetju od leto 1754 dalje nekaj nad 24 000 goldinarjev (zo živilo in drugo, predvsem npošterji« zo pre­ vzete količine železo, iz katerega so potem ntov­ žentorji" kovali žeblje). Bistriški oskrbnik Kristijan Novak je - stor šele 37 let - umrl že 2. julija 1785 (v bistriškem gradu). Enak priimek tedanjega upravitelja no Blejskem gradu, Ignacija Novaka, dopušča krepko dom­ nevo o njunih sorodstvenih vezeh. Z obiska pri imenitnikih no Blejskem gradu in v bistriških fužinah se vrnimo no Koprivnik, med številno Jurjevčevo družino. Lukini hčeri iz drugega zakona, Jero in Marjeto, sto ostali samski. Kot ostareli „Jurjevčevi teti« sto dočakali skoraj sedem križev. Dobro dva meseca za znamenitim Hacquetovim vzponom no vrh Velikega Triglava je prijokal na svet četrti Lukin sin - Luko. Njegova življenjska pot nom ni znana. Zdi se, da je moral kot peto­ rojenec obleči soldoško suknjo in da tuja zemljo krije njegove kosti. Lukin sin Jakob se je 24-leten oženil z Uršulo Beznik z Gorjuš. Postal je gospodar Podrobičor­ jeve kmetije na Koprivniku (15). 24. februarja 1793 je prišel na Koprivnik Valen­ tin Vodnik. No prvo stran krstne knjige nove župnije je zapisal: nPloninam brez cirkve Nova foro Skuz Povele Cesarja Jožefo II . Plačo Bledske gosposke 2elezo bistriške fužine, Mujo Koprivnikarjov in Gorjušmanov v letu 1791 .« Štiri mesece kasneje - no Petrov dan - je Vod­ nik opravil drugi krst, v omenjeno knjigo pa s svojo značilno, krepko pisavo zapisal: »Marijo, zakonsko hči Luke Korošca, Koprivnik št. 31.« 2e naslednje leto so deklico pobrale pogubne koze - in Vodnik jo je tudi pokopal. Zločeste koze so v valovitih presledjih skozi de­ setletja sem morile otroški svet. Proti koncu 18. stoletja se v mrliških motrikoh vse Češče pojovljo njihova grozljiva sled. V besedici nvariola" (koze) je zgoščena bolečina in obup strtih materinskih src. V njej je skrita nemo bridkost prenekoterego očeta, ko je ob edinčevi krsti spoznal, do je poslednji svojega rodu. Iz župnijskih matrik in iz zajetnih urbarjev obeh gosposk so ginili številni priimki - stare bohinjske rodovine so izumirale. Peta pomlad je zogrinjola s cvetjem grob male Jurjevčeve Mince, ko je Valentin Vodnik v svojih nNovicah« (z dne 9, majo 1798) oznanil nadvse razveseljivo novico, do se je mlado medicino tudi pri nas spopadlo z morilko otrok in slavila zmago: .. Pretečeni teden so lublanski ozdravilci pervikrat začeli otrokom dobre koze ce­ piti, ker je Ioni dosti otrok zo kozami umerlo. Slišim, de so tudi nekteri kmetiški pustili svojim otrokom koze cepiti; vošim, de bi Judje to dobro vižo, koze prestati, bolj spoznali, ktera tolikaj otrokom živlenje perhroni.« Kolikšken pomen zo zdravstveno vzgojo neukih množic so imele Vodnikove besede, naj ponazori primerjava: Leta 1798 je v Ljubljani umrlo za kozami some 24 otrok 4 - v Bohinju pa je - pov­ prečno vzeto - skoraj vsak drugi dan ugasnilo po eno otroško življenje - 172 otrok pod desetim letom starosti. Poslednjemu otroku Luke Korošca po pogubne koze in druge otroške bolezni niso mogle do živega. 15. september 1795. Valentin Vodnik se že drug ič v tem letu povzpne no vrh Malega Triglovo. Vo­ dita ga Matevž Kos in njegov 16-letni sin Anton. V Jurjevčevi kamri prikriči med brate in sestre • V Ljubljani je l. 1798 umrla 524 oseb (Novice, I, 1799). 513 krepak deček, enajsti Lukin otrok. Po izvršenem vzponu Vodnik prenoči v Zoisovi botanični koči no Velem polju. Ko je naslednjega dne „v petih urah spet pri svoji cerkvi«, krsti v njej Jurjevče­ vega fantiča, v knjigo novih, najmlajših prebi­ valcev te planinske fare po zapiše njegovo ime - Andrej (= 43. Vodnikov vpis). Andrej - umrl l. 1875 - je vseh osem desetletij ostal na domu, pri Jurjevcu, in kot samski „stric« večino svojega življenja prebil v gorah, pri plan­ šorjenju. Bil je „več'n major«, kot je dejal o njem pokojni Lovrenc Beznik, 5 p. d. Sednekar na Ko­ privniku št. 5, ki go je še poznal. Andrej je bil velike postave in zelo močan. 6 Spomladi in je­ seni je posel na Goreljku. Jurjevci so imeli na tej senožetni pokljuški planini, odkoder je čudovit pogled no Triglav in njegove gorske sosede, stan in dva hleva. V prvem, ob gmajni, so imeli živino ob spomladanski paši; v drugega, sredi rovtov - v Vodnicah - so jo zapirali v hladnih jesen­ skih nočeh. Poletno, .. ta visoko« planino, so imeli Jurjevci sami zase. To njihovo planino, Zgornjo Vrtačo v bližini Velego polja, so Studorci, do so jo ločili od svoje, Spodnje Vrtače, poimenovali po hiš­ nem imenu domačije - Jurjovčovo . Samotno dolinico, razvlečena v smeri sever-jug, Pokopano pod ogromnimi snežnimi plazovi s str­ mih vzhodnih astenij Velikega Stogo (2040 m), zbudi šele pozna pomlad. Tedaj se odpre svetlo očesce skromnega močilo v plitvem dnu, in od­ maknjena gorsko vrtačo se z mladostno neuča­ kanostjo požene v bujno rast. Odprta proti Uskovnici se v dopoldanskih urah naužije sonca - rastoče popoldanske sence Stogo jo zagrnejo v hlod. Tihotni dol, pomaknjen na južni rob v razore zo­ ranega pa s kontomi in nizkimi glavami pose­ janega podolja ob Velem polju. Danes dvakrat tih, je bil nekdaj, v poletnih dneh, živ in glasen. Pesem črednih zvoncev, ki je pred pičlim pol sto­ letjem utihnila,7 je skozi stoletja oživljala to samosvoji košček gorskega sveto pred obličjem Triglava. Iz pasoče se goveje črede razločno pozvanjajo krepki, pojoči glasovi „ta zvončaste•. Mednje se prepleta čista, igrivo žuboreča pesem ovčjega in kozjega tropa. Od skalnate stene no koncu vrtače venomer odmeva utišan zven. - številni „Jurjevci« so go nosili v ušesih. Njega dni je ubrani glas zvenel tudi Luki Korošcu, ko je s ko- 5 Lovrenc Beznik je umrl spomladi 1952. ' Beznik ml je pravil: •Andrejo j' onkret srečov vok (volk). Vjedov (ugriznil) go j' za r6ko 'n zoklenov zobe, do so J'h mo potle l'dje komej rozklenila'm po Andrejo rok6 ven vzela.• 7 Planino Je bilo opuščeno v začetku prve svetovne vojne. 514 privniških rovtov prihajal v svojo planino; radost­ no pritrkaval ob Lukinem življenjskem prazniku pred 185 leti, ko se je zmagoviti „Jurjevec• vračal z zavzetega triglavskega vrha. Blizu sto metrov visoka Jurjovčovo Glava brani Triglavu, do bi se spogledoval z Vrtačo. Glava se v skokovitih, poraščenih ostenkih spušča v krnico in pri dnu odsekano pade vanjo. Kjer si mogočno stena in položni travnati dol podaj,:ito roko, zija v steni globoko, razsežna votlina. Potisnjen pod mogočni naravni obok je v za. vetju votline stol prostori Jurjevčev stan. Pomak­ njenega v ogromno levo go niso šibola poletna neurja, ne težile gorske zime s sežnji nagroma­ denego snega. Skrit pred pogubno silo plazov, ki zimo za zimo hrumijo po žlebu izza Velikega Stoga, je leseni »predjamski grad« pod Trigla­ vom preživel stoletja. Ker stanu po opustitvi planine ni nihče vzdrževal, je počasi hiral. Resda brez strehe, je častitljivi planinski očak, kljubujoč vsemu in vsem, dočakal v gluhi samoti Vrtoče še nekaj desetletij. Sele pred nekaj leti je končal - v »krematoriju«. Ko je Planinsko društvo Srednja vos v Bohinju pred par leti gradilo na Velem polju novo, zi­ dano postojanko, je v Jurjevčevi Vrtači ob močilu postavilo apnenico. Uničujoči plazovi so namreč prejšnje leto v zimskih dneh podrli veliko zaplato gorskega gozda ob Vrtači in pustili za seboj obilo „zolomja•. Ko je tega kuriva zmanjkalo, je velika apnenico požrlo tudi skoraj vse ostanke nekdanjega Jurjevčevega stanu. Tako sedaj ta patriarh - zvest samemu sebi in pokoren zakonom narave o neuničljivi energiji - vtelešen v Vodnikov dom no Velem polju, še po "smrti« nudi gostoljubno streho številnim obču­ dovalcem Triglava, kot jo je svoje dni njegovemu zmagovalcu - Lu ki Korošcu. Privoščimo si stoletni skok - nazaj. V poletju 1859, (če ne že prejšnje leto), je fuži­ narske planine in visokogorski svet pod Trigla­ vom obiskal 21-letni Grogorjev Janez z Broda pri Bohinjski Bistrici. Naslednje leto je mladi pisatelj - tedaj je štu­ diral pravo na Dunaju - objavil v celovškem »Slovenskem Glasniku« povest „zlato pa sir«. Povest se godi v bohinjskih planinah pod Tri­ glavom. V realistično opisanem pozorišču spo­ znamo Jurjovčovo Vrtačo in stan pod skalo. Iz resničnosti so vzete tudi pomembnejše osebe, ki nastopajo v povesti. Andrej čuk, iskalec zlatice v Triglavskih gorah, je bil čudaški Bunder iz Stare Fužine (h. št. 75); zalo bovška planšarico, mlado Rezijanka Silvija, pa 19-letno Jurjevčeva Mino s Koprivnika, pravnukinja Luke Korošca. Mino je tedaj skupaj z ostarelim, 64-letnim sto­ rim stricem Andrejem, Lukinim sinom, mojorilo v Vrtoči. 8 Mladi Janez Menciger nos že no pragu povesti nagloma prestavi v triglavski svet: »Hipoma te postavim no planino Grintoljico, pla­ nino v triglavskem pogorju, komor sem koračil pet dolgih ur no svetega Jernejo dan nedavnega leto, ko sem se spremenil v lovca z zelenim klo­ bukom in risano dvocevko, strah in pomor no­ merjaje divjim kozam ... « Drugo jutro navsezgodaj go je star, izkušen lovec posodil no čakališče visoko v gorah. Ča­ kajoč, kdaj se pripodijo gamsi, je Janez obču­ doval gorski svet: »Rovno nad menoj se je kopičil strmi Stog z umito glavo in globokimi gubami v obrazu, ki so mu jih izgreble vse skrbi od Adamovih časov do danes; led in sneg mu pol leto zakrivata iz­ mite oči in strelo mu je že davno vse zelene kodre posmodila.• Po dolgih urah čakanja je njegov strel kozla zgrešil, razparal po tihotni gorski vzduh in spro­ žil vriske pastirjev z gore v goro: »Začelo se je vriskanje in petje razlegati okoli po skalovju v mirnem zraku. livljenje se je obu­ dilo v teh goličavah in utegnilo je v meni obujati sanje o lepoti pastirskega in hribovskega živ­ ljenja. Milovol bi bil, do mi usodo ni dovolilo prepošoti rejenih čred po domačih planinah, v javorovih coklah cokloti za trmastimi kozli in v zadrgnjenem rokavu nositi plesnivega kruha in suhih hrušk za mlade zobe in zdravi želodec; zdihnil bi bil, zakaj ste me vtaknili v tesne izbe daljnih mest, zakaj mi niste pustili uživati snež­ nice in prostosti planinske - po no mahovitem stolu sede sem gledal globoko v dolino no bi­ striško vos in od tod se mi je izmed gostega drevja bleščalo belo prijazno hišo, v kateri imajo tako dobro vino in še veliko boljšo vodo ... »le celo uro me je trpinčilo žejo,« nadaljuje Men­ cinger, »ko začujem blizu sebe zvonček - zvon­ ček odrešenja želodčevego. Obrnem se in pred menoj se rozpoša ovčjo čredo, čez tri ure za­ gledal po tudi zopet človeški obraz in to obraz je bil lep, celo dekliški. Starost okoli osemnajst let, tanko visoko rast, okrogel bel obraz brez madeža, gosti črni lasje, črne nedolžne ocI ... « Vprašal jo je po studencu, po požirku hladne vode. • Stric Janez - planinsko Javnost go pozna kot gorskega vodnika dr. Tuma - ve povedati, da sta v Jurjevčevi Vrtači vselej majarlla po dva. Tako tudi takrat - pred 65 leti - ko Je on hodil Iz GrlntoJce vasovat k brhki Koprivničanki, pod njo, na spodnjem leflšču - •medvednJeku•, po Je smrčol stor pastir, gluh ko noč. », , . prijazno me je povabilo, noj grem za njo, pri njenem stanu je studenec, po roje mi bo dola sladkega mleko; do stanu je pa pol ure hoda.« „Store bukve popisujejo veselje Kolumbovo, ko je našel Ameriko. Nepopisno je bilo moje ve­ selje, ko sem zagledal stan svoje voditeljke. To stan je po vzidan v votlo skalo, do komaj strehe potrebuje; še bolj pod skalo in močno hladen je po mlečni hrom, v katerega sem stopil z neiz­ rečenim veseljem. Dekle sname raz police lat­ vico mleko, jaz po, polostivši se plitve snemal­ nice, poberem dokaj moče iz latvice, do se je ob krojih dobro poznalo mero moje žeje. Dobre reči sem že požiral, malokdaj po tako slastno kot v stanu pod skalo ... »Prijetno je nekaj ur prebivati v takem stanu, akorovno je tesen, nizek, zakajen in neznano samoten, po Bog me vari, celo poletje tukaj vicoti. šest brun je zvezanih no četrt, čez nje dva šperovca z nizkim slemenom, ki nosi streho v dve pleni iz klonih smrekovih deskci, to je stan od zunaj. Od znotraj so ob eni strani široke police za mleko, ob drugi po visok oder, no vrhu koritu podoben, v njem je nekoliko seno ali mahu, in pravi se mu posteljo. Ob tretji steni je ognjišče iz ilovice, po steni gori so po klini, do se piskri in cunje obešajo, čez ognjišfo sto po trama za drva. Duri v stan so nizke in ozke iz brun izsekane, po ne drže do tal in ne do strehe, in veliko vaje je treba, preden človek ročno hodi skoznje.« Oblo glavo Tosca in rojdo štrlečih vršacev okoli Velego polja je pobelil prvi jesenski sn~g. Leto so posrebrilo tudi Andrejevo glavo. Z ostarelim Jurjevčevim stricem, brhko Mino in čredami po tropi se vrnimo no Koprivnik - vrnimo v Andre­ jeve detinske dni. Znamenito 18. stoletje se je nagibalo h koncu. V družini 30-letnego Matevža Mencingerja pri „Prongorju« no Savici (št. 7) še ni steklo zibelko sinu Gregorju. šele čez sto let nos bo Gregorjev sin in Matevžev vnuk - dr. Janez Mencinger - v svoji sloviti »Hoji no Triglav„ vnovič povedel. v prelestni triglavski svet. 18. stoletje. Stalo je ob zibelki štirim triglavskim "srčnim možem«; videlo jih je stoti kot zmago­ valce no vrhu Triglava. Preden je samo ugasnilo, je to stoletje pokopalo tudi prvega izmed njih, jerekorskego Koso. Komaj je novo, 19. stoletje prestopilo prog, je pobralo naslednjo dva: Willomitzerjo in Rožiča. četrtemu, Luki Korošcu, je krepko naturo dodalo še dolgo vrsto let. 515 Ostarelo Evropo je tedaj doživljalo razburkane čase. Prisiljeno se je vdajalo mlademu Korzičanu; kronane glave so pod njegovo taktirko plesale »napol jonski« ples; trhli kraljevski in cesarski pre­ stoli so se majali vsevprek. Z mirom v lunevillu je Avstrijo zgubilo obsežno ozemlja no zopodu, za „tolažbo« po dobilo po­ sestvo cerkvenih velikašev v avstrijskih deželah. Briksenško škofijo je s tem zgubilo gospostvo Bled, obsegajoče tudi dobršen del Bohinja s Ko­ privnikom vred. Ko je habsburško roko za menjalo škofovsko, ki je dotlej ležalo no Bohinju osem stoletij, je 55- letni koprivniški Jurjevec postal »cesarski«. Oblost je bilo resda zamenjano, gosposko no visoki blejski skali po je ostalo, ostali so grajski urbarji z zapisanimi žulji in znojem - in tudi Lukina podložništvo je ostalo pri starem. čas je puščal za seboj leto vojska in lakote. Kot neuklonljiv viharnik vrh Zagona pred Velim poljem, je korenjaški luko dočakal še četrt sto­ letja. Učakal je, do je »koprivnšč« gospod Balant v Ljubljani dol „na svitlo« zbir poskočnic „za poku­ šino«, s podobo Triglava no čelu. Doživel je jesen osmega leto - triglavski vzpon bohinjskih Dežmanov; drznega Staniča z Banjšic v neurjih jesenskega ekvinokcija. V maju naslednjega leto sto luko in Bohinj za­ gledalo Francoza - pritisnilo ju je pezo „kontri­ bucjono«. V predpustnih dneh desetega leto je Jurjevčevo hišo dobilo »to mvodo«, luko, ki si je začel nala­ gati sedmi križ, snaho, njegov 33-letni sin France po ženo - šest let mlajšo šokličevo Nežo iz Češ­ njice (št. 80). France - ki je svojčos ob očetovem prvenstve­ nem vzponu no Triglav komaj shodil - je dol življenje petim otrokom. Ded luko je kaj kmalu zibal prvorojenko Minco, v letu prestonko fran­ coske Ilirije pestoval Janeza, v hudih časih občne lakote Antona, tri leto z njim Jakoba, petinsedem­ desetleten po še Lovrenca. Medtem je smrt pobiralo njegove znance, vrst­ nike, najbližje. No cesarskem Dunaju je spod­ kopalo lukinego tovariša nekdanjih triglavskih dni Hacqueta. l eto dni zatem, ko je luki umrlo drugo ženo, Mino, je omahnil v grob Kopriv­ nikarjem priljubljeni Valentin Vodnik; v pozni jeseni po je Bohinj presunilo zlo novico, do je umrl mož, ki mu je desetletja rezal kruh - hromi »bistriški gospod« - Zois. luko še stoji pokonci, ko prof. Richter obišče Bohinj. še učaka dan, ko tuji zgodovinar s tiskano 516 črko, namenjeno nam, za vselej poveže njegovo ime s Triglavom. Ni še izpito poslednjo kupo pelina. Koprivnik je odet v črno žalost. V opoldanski uri - 9. julija 1822 - stoji l uko med množico, ki zagrinja ko­ privniško pokopališče. V odprti grob polagajo Cerkovnikovega Tonejo, žrtev strele no vrhu Tri­ glovo. Goreljek. še go doseže njegovo nogo. Okoli koščatega starca brsti tisočero življenj vigrednih Vodnic. Vzod bleščečo belino zasneženih goro. še čuje pojoči žvenket hladnih kos, vriskajoč.o govorico mladih senosekov in zvonki smeh zar­ delih deklet. Nad črnim lesom gozdov sijejo po­ letne gore in še kličejo njegov pogled. še obišče priljubljene Vodnice, s katerih jesenske slone preženejo črede in trope pod koprivniški krov. Pešajoče oko še zaobjame z ranim snegom pobe­ ljene gore - ostro konico Triglava žari v jutrn­ njih lučeh, odseva v starčevih očeh. Konec? Ne. še zimo. Umika se. Prve blazine zardelega vresja vrh Pokrovca. Raz­ vlečene zastave suhega fena no Bukovskih gorah. Pozno uro zgodnje marčne noči. Ostri nočnik z goro lije čez osrenjene Rovne v spečo kopriv­ niško vos. »Jurjevčevo« kamro. Roko nekoga seže k hišni uri in ustavi škripajoče nihalo. V živem, trepetajočem svitu lojenke - ne­ gibni, mrtvi obraz moža. Vse je minilo. Ne, ostal je tole krotek zapis: .. Luko Korošec, vdovec, star 84 let, Koprivnik št. 31, umrl 8. marca 1827 ob 3. uri zjutraj in 10. marca ob 9. uri pokopan. Vzrok smrti: telesno (starostno) oslabelost.« (Mrliško matriko župnije Koprivnik, zop. št. 420. Matični urad Bohinjsko Bistrico.) Kot smrti - tudi življenja ni moč ustaviti. Lukin vnuk Lovrenc - korenjak po postavi, kot je vedel povedati stori Sednekor - se je kasneje udomil pri Novaku v Češnjici (št. 83), kjer njegov rod še živi, v stranski veji tudi pri 2vobu v Jereki. Lovrenčev brat Janez - Sednekor je dejal, do je bil majhne rasti in šibak - je deset let po Lukini smrti vzel domačinko Mino, hčer Spod­ njega Kozarja. Imelo sto pet otrok. Njuno drugorojenko Mino nam je živo upodobil Janez Mencinger v svojem delu »Zlato po sir«. Mino se je kasneje omožilo h Kalčarju v domači vosi (št. 47), umrlo po v začetku našega stoletja, nedolgo pred tem, ko je Ivan Grohar pričaral no platno - za nos, ne zase - čudovito lepi »Koprivnik«, Lukin sin France je tri leto pred svojo smrtjo še pestoval vnučko Janeza, rojenega v upornem letu 1848; zadnjega Jurjevca Lukine krvi. Janez je 1875 pokopal »starega« strica Andreja, Lukinega sina, sedem let zatem tudi svojega očeta Janeza. Ko mu je še iste jeseni umrlo tudi 38-letno ženo Uršulo (rojeno Beznik, Koprivnik, št. 22), so Janezu ostali trije nebogljeni otročiči v starosti od enega do petih let. Vdal se je pijači; nekdaj veliko Jurjevčevo posestvo je začelo pro­ padati. Otroci so bili prepuščeni betežni, hirajoči babici. Janez se je čez nekaj let v drugo oženil - ko po sto mu kmalu zatem umrli 80-letno moti, za njo po še ženo Lenko (Špančevo iz Srednje vosi št. 41), so bili otroci prisiljeni - še nedo­ rasli - oditi zdoma s trebuhom za kruhom. Osamljeni in zapiti Janez je 1898 posestvo prodal, životaril kot Jurjevčev preužitkar, dočakal je prvo svetovno vojno, in 26. februarja 1916 ugasnil. Pokopal go je tedanji koprivniški župnik Franc Steržaj. Slednji se je ukvarjal tudi s pisatelje­ vanjem (znan je njegov »Upor Bohinjcev«). Janezov sin Lovrenc še živi. Po trdem življenju mladih let se je ustalil v Bohinjski Bistrici in si ustvaril družino. Ko sta njegovo starejšo fanta odšlo v partizane, go je okupator v juniju 1943 odvlekel v Nemčijo z družino vred, odkoder se je vrnil šele v dneh po osvoboditvi. Njegov sin Lovro - trikratni pravnuk zmagovalca Triglava, Luke Korošca - je aktivni oficir, pod­ polkovnik JLA. MLINE KOT TURISTIČNO ATRAKCIJO bo izrabilo že tako s prirednimi pogoji za turizem bogato Portugalsko. V deželi je tritisoč mlinov no veter in 27 000 vodnih mlinov, gotovo največ v Evropi. Portugalsko vlado proučuje, koko bi to »potrimonij« čimbolj koristno izrabilo v dobi, ko postajo pravo ljudsko blago spričo svetovljanstvo vse bolj dragoceno vrednoto. Samo če pomislimo no to resnico, ki jo danes priznava ves kulturni svet, se nam zdi, no priliko, pravdo o Veliki planini in njeni tipični arhitekturi odveč. Če bi je ne imeli, bi jo morali ustvariti. P!ERRE MAZEAUD je plezalski mušketir prve vrste, po poklicu univerzitetni profesor pravo, planinski pisatelj, ki je dobil zdaj še specialno dolžnost v ministrstvu za mladino in šport, ki mu pod de Goullom že ves čas stoji no čelu Mourice Herzog, himalajec z Annopurne. SLOVAŠKI ALPINISTI, povečini doma iz Bratislave nedaleč od cesarskega Dunaja, iščejo tesne stike z avstrijskim ekskluzivnim alpinističnim klubom OAC (Osterr. Alpenclub). član OAC je bil Stanislav Lednar, ki go je ubilo kamenje v severni steni Matterhorna marca 1967, v članstvo je bil sprejet Ivan Kluvonek. Ker so pogoji za sprejem »visoki«, je članstvo v OAC priznanje. članico OAC je bilo noša plezalko Miro Marko Debe­ lokovo. Po vojni se nobeden od naših plezalcev, vsaj kolikor je znano, ni potegoval za sprejem v OAC ali v kok drug ekskluzivni plezalski klub. V vodstvu OAC je še vedno tudi dr. Paul Koltenegger in sicer kot pravni svetovalec. Klub je v l. 1967 nastopil 89. leto obstoja. 517