BALADA
IVO  BRNČIČ
Ko sredi blatnega polja razbit naposled obležiš, ve zate le še burje piš, s teboj zgolj črna je temš.
Ko psi med razvalinami zatulijo v brezzvezdno noč — kar koli že si bil nekoč: zavržen med krtinami
ko mrhovina, kot osat, ujet v objem prsti lepljivi samo še toneš, toneš v sivi plasti podzemeljskih prepad.
Tedaj zaman je vsak upor; saj ne prevpiješ več viharja; iz mraka ti le odgovarja dežja in vetra mrki zbor.
Zaman na ljubljeni obraz
še misliš v blazni bolečini;
nikogar ne otmo spomini,
ki mu je drug predsmrtni mraz.
Drget mesa, potop krvi, molitev razdrobljenih rok, krvavih ust samotni stok, grgranje nemo — to si ti.
Ko sredi blatnega poljš razbit naposled obležiš, nad tvojim grobom burje piš le poje in molči tema.
24