Dokaz naše narodne zavednosti pred 10 leti. Dne 7. aprila 1928 je minulo 10 let, ko se je vršil oni znani slovenski tabor v Št. Janžu pri Spodnjem Dravogradu. Na zborovanju je bilo nad 2000 navdušenih slavenskih mož, fantov ter deklet. Zastopane so bile: Dravska, Mislinjska ter Labudska dolina. Zborovanje se je vršilo na obširnem dvorišču gostilne pri Času. Ka predlog blagopokojnega dr. Verstovška je bil izvoljen predsednikom domači župan g. Bart, ki je podelil besedo g. dr. Antonu Korošcu. Govornik je klical navzočim v spomin v nebo kričeče krivice, ki so se godile Slovencem pod Avstrijo in osobito še med svetovno vojno. Vso to gorje slovenskega naroda kliče ter zahteva novo jugoslovansko državo. Ko so slišali zborovalci ime: Jugoslavija, je zaorilo proti nebu iz lisočerib. grl: »Živela jugoslovanska deklaracija! Živela Jugoslavija!« Na ta veličaslni tabor se je priklatilo od vseh strani nad 200 oboroženih Nemcev ter nemškutarjev pod vodstvom žihpoljskega Lučovnika in tedajnega urednika najbolj hujskaškega lista »Marburger Zeitungc Jahna. Ko je tadruhal čula ime »Jugoslavija«, je začela kričati nad dr. Korošcem, da je veleizdajalec! Ker s kričanjem niso nič opravili, so hoteli nastopiti z dejansko silo. Vsak od nemškutarskih pretepačev je imel v žepu velik kamen, katerega bi naj bil pognal proli dr. Korošcu na dano povelje. Ko so videli naši vrli možje ter fanti, da hoče ta najeta ter nahujskana druhal razgnati shod s kainenjem in palicami, je zavrela v njih slovenska kri. Razgrajače so porinili iz zborovalnega prostora in jim pokazali pot, odkoder so prišli. Od slovenskih pesti ugnana nemškutarija se je razkropila na vse strani. Dr. Korošec je dokončal svoj deklaracijski govor. Takoj po Koroščevem govoru je zaključil vladni komisar shod. Rajni dr. Verstovšek je še pozval navzoče, ali so za ali proti jugoslovanski deklaraciji. Zbrana množica je enoglasno vzkliknila: Živela Jugoslavija!« Koroške Slovenke so izročile g. dr. Korošcu na tisoče podpisov iz Koroške, kjer se je jzrekal narod za Jugoslavijo. Slovenka iz Guštajna je še nagovorila dr. Korošca in mu izročila trobojnico. Zborovalci so še zapeli par navdušenih narodnobudnih pesmi in se razšli. Poraz v Št. Janžu je Nemce in nemškutarje silno razljutil. Po svojem časopisju so začeli srdit boj proti dr. Korošcu in vsem voditeljem slovenskega naroda. G. dr. Korošca so ožigosali kot veleizdajalca, ki spada na vislice, slovenske može in faiite so slikali kot krvoločne boljševike, ki napadajo »mirne« Nemce. S shoda v Št. Janžu je objavilo nemškutarsko časopisje sliko, na kateri sta naslikana dr. Korošec, ko jezdi s trobojnico na kozlu, dr. Verstovšek s pištolp v roki na volu. Oba sta obdana od slovenskih kmetov, ki s cepci, kosami in vilami pobijajo »miroljubne« Nemce. Te slike so potem širili po celi rajni Avstriji dn hujskali proti Slovencem. Radi šentjanškega shoda so bila prepovedana vsa javna zborovanja za jugoslovansko deklaracijo. Od shoda v Št. Janžu na belo nedeljo 1918 je minulo 10 let. Ta pomembna 10letnica nam kliče v spomin neustrašeno navdušenost naših voditeljev za udejstvi*ey nove — jugoslovanske države. Od teh težkih časov pred 10 leti je zatonilo ko¦naj 10 let in naši politični nasprotniki bi radi imeli monopol na narodnost in to še predvsem ljudje iz Žerjav-Pucljevih vrst. Le poglejmo vse sramotilne članke ter slike, s katerimi so ovajali ter grdili Nem ci in nemškutarji naš boj za ustanovitev Jugoslavije, nikjer ne najdemo imen: dr. Žerjav, dr. Kramer, Pucelj, Urek itd. itd., ampak: dr. Korošec, dr. Verstovšek, dr. Hohnjec, dr. Jerovšek, Roškar, dr. Jankoviž, dr. Benkovič itd. Spominov na lOletnico kot je šentjanika, bi lahko navedli več, za danes naj zadostuje eden, ki nam kaže korajžo naših voditeljev, mož, fantov in deklet tedaj, ko je šlo za glavo in so se naši sedajni nasprotniki m monopolizirani narodnjaki — skrivali bogzna kje! — Dobri Bog! To je pač prijetna dežela! Veruj mi, da nimam izgleda na uspeh. Ako te Raoul spozna, smo isgubljeni! — Ne bo me spoznal — je dejal Diibell, ko je bil aopet obrit. — Saj me je enkrat ali dvakrat videl. .— Toda kaj, če se nepričakovano pojavi Miguel? je pripomnil Govers. — Miguela ne bo sem. Za to sem poskrbel. — Ti . . .? — ga je nekako preplašeno vprašala Betka. — 2alega mu vendar nisi storil? Dubell se je smejal. — Nel Pripravil pa sem mu potovanje, ki fa bode precej dolgo zadrževalo. Povedal je, kako je spravil Miguela aa napačno sl*d. — Samo eno me skrbi — je nadaljeval in pogledal Betko, — in sicer to, kaj naj naredimo s teboj? Betka se je smejala. — Nikar se ne brigaj za tol Kakor sem doslej skrbela za sebe, tako bom tudi zanaprej. Dubell se s tem ni dal pomiriti. Obmil se je h Gregorju: — Ker Betka noče slišati o tem, da bi se vrnila v Blino, bo najbolje, da se poslovimo in oba gresta nagaj. Jaz ostanem in si bom prizadeval, da pridem do eflja. _ _, _ Belka in Gregor s tem nista bila aadoroljna. — Najbolje bo, ako gremo *si trije — je »dločil Govers. In tako se je tudi zgodilo. Las Gasas je prijazno sprejel družbo. Dasi je vedel, kaj je pripeljalo te Ijudi k njemil, tega ni izdal. — Veseli me . . . zelo me veseli, da imam čast . . Sploh sanjalo se mi ni, da bi imel na tein zapuščenem kraju kedaj goste. — Nam pa se ni sanjalo, da bi vas našli tu — je odvrnila Betka tako nedolžno, da ni bilo mogoče dvomiti o resničnosti njenih besed. — Ali ni res, Gregor? — Oh . . . pač — je jecljal Gregor, ker mu je bilo težko, da mora neresnico govoriti. — Vaš brat me je našel — se je Raoul sladko obrnil k Betki. — Gotovo vam je že govoril o vsem, kar je videl. c — Da, povedal je, da je tukaj zJat rudnik. Si lahko mislite, da sem že od otroških let želela nekaj takega videtil Gregor je strmel. Nikoli ni mislil, da bi imela njegova sestra tako sposobnost za pratvarjanje. Casas se je obrnil k Dubellu: ,.,. ^ | Dalje prih.