J. N. Resman: Pred zrcalom. 429 2 C3 H0 (O. NO,)3 = 6 CO, + 5 H, O + N, O + 4 N ,. . ( oglikova , f vodena , [dušikov , , v., nitroglicenn = < f. ,. 4- t -f- < , . , . -f dušik. & l kislina \ para (oksidu! S tem se ujema Berthelotovo merjenje, samo namesto N20 + 4 N je le ta našel 6 N + O. Dasi torej ta števila niso vseskozi zanesljiva, vender je gotovo, da so vse z g o r e 1 i n e plinaste, da se tedaj tudi tukaj vrši gorenje brez dima. Po toplotni energiji prekosuje nitroglicerin blizu dvakrat, po največji napetosti plinov v zaprtem prostoru pa do dvanajstkrat energijo črnega smodnika, in v istem razmerju je večja tudi njega raznesilna moč, kadar deluje ob trda telesa. 1 kg nitroglicerina da 710 / plina in 1,282.000 kalorij toplote, r / istega olja pa 1135 / plina in 2 051.000 kalorij (Berthelot), Ker dosega zapaljen nitroglicerin že v silno kratkem času svojo največjo napetost, je dosti bolj brizanten, nego črni smodnik. In tako je njega raznesilna moč celo pri razstreljevanju s prosto na površju teles ležečimi patronami več ko I2krat silnejša od raznesil-nosti črnega smodnika. Pri razstreljevanju mehkih teles pa, n. pr. mehke zemlje, je učinek počasi delujočega smodnika večji od nitroglicerina. (Dalje prihodnjič.) Pred zrcalom. f red zrcalom je hodila, Danes komaj se pogleda, Dolgo gledalo v srebro Hitro, hitro že zbeži — Cisto, lice si motrila Zdaj je rdeča, zdaj je bleda . . In smehljala se sladko . . . Kaj le danes jo teži ? J. N. Resmann. Korotan. 1. megleno daljo moj hiti pogled Vrhove že objel je zore svit, Raz teme tvoje, starodavno Razjasnil mračne vse doline; Gorenjski mi na jugu gleda svet, Le Korotan, v temne megle zavit, Na severu zre Dravsko polje ravno. Doli pred mano skriva in planine. V temne zastrt megle spi Korotan, Stoleteu vedno sen še sanja. — Kedaj mu vender vzide svetli dan, Kdaj narod že mu vzdrami se iz spanja? f& 45* Korotan. Sladke sanje dolzih dnij nesrečnih V hipu niso več le bežne sanje. »-Knez ponosen nisi ti, o Henrik ! Kaj o smrti govoriš brezupen, Ko življenje čaka te najlepše?« Knezu dušo nova moč prešine Ko odgrne svoj obraz kraljica. »Ti si moja, danes tu na večno! Nova sreča vzide nama v srcih, Ko prisije v jutru zlato solnce !" . In prisije v jutro zlato sobice. Hrup in šum po gradu se razlega: Kralj pripravlja viteško gostijo. Po vseli potih na konjičih iskrili Proti gradu vitezi hitijo. Po dvoranah šetajo se lahno Deve krasne s krasnimi junaki; A najlepša je kraljica mlada, In junak je Henrik najkrasnejši. Kruko sede na visoki prestol — V hipu vtihue govorjenje sladko. Svetle čase nosijo strežaji, Z rujnim vinom polnijo jih gostom. In s prestola vstane temni Kruko. Mirno stopi Henriku pred lice In visoko dvigne čašo zlato: »Henrik, srcu mojemu najdražji, V trdno zvezo pij iz čase moje !« »»Kaj z levico mi napijaš, Kruko, A desnico pa za pasom skrivaš? Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje, Da ostale bi ti v podli duši, In morilec iz očij ti gleda! . . . Ti si hotel, da se kri prelije, Naj zgodi se, Kruko, volja tvoja!«« Kralju vroča kri privre iz prsij, Obledi mu lice v bolečini, In k nogdm se knezu mrtev zgrudi, Miren stopi Henrik tja k prestolu, Meč krvavi mu drži desnica, Po dvorani zre oko ponosno: »Kaj molčite, ko na zlati prestol Kralj vam novi seda z žezlom v roki ?« V začudenju, strahu družba kliče: »Bog te živi, novi kralj naš Henr k !« In Slavina sede poleg njega. »Kaj na mizah vino vam počiva, Ko poreča se vladar vaš, Henrik ?« Po dvorani čase zazvenijo. »Bog te živi, novi kralj naš, Henrik, Bog te živi, o kraljica krasna !« Trošan. Korotan. fi a mizi v kozarcu blestečem Smehlja se mi vince zlato, A kaj, da od njega k točajki Uhaja mi včasih oko ? Postavi naj njeni bolj divim, Krasoti naj polnih se lic ? A kaj li pomenja na prsih Cvetoča ji kita plavic? — II. Vrata. Germanije hčer se nazivljei In zreš me ponosnih očij; Da, nemščina tvoja — dovoli Trdo se nekako glasi. Čemu li tajila bi smelo? Brez truda te vsakdo spozna: Saj prva Slovenka ti nisi, Ki tujcem prodala duha . . . * * * Soo %; Korotan. Tu se je zlasti ogibati tistih umetnih perijod, ki so kje drugje prav na svojem mestu in vse hvale vredne. Tu pa tam kak »anakolut« razveseli bralca, kakor popotnika jelševa senca na polju v vročini. Ogibati se je onih puhlih abstraktov, onih zvenečih fraz; ki so samo za uho. Posebno previden pa mora biti pri nas poljudni pisatelj z novimi besedami in izrazi, ki morejo le počasi prodreti v ljudstvo. Tu se stežka zdržujem, da ne navedem nekoliko vzgledov ; posebno pa v pesmih, pesmih ! Nekateri pisatelji delajo prav, kakor bi hoteli svojemu bralcu kazati svojo učenost in »imponovati« mu z njo. Tu velja: »vsaki dve uri žličico«, ne pa iz kebla! In pa tisto nesrečno »moralizovanje«! Kdor ima nekoliko razuma in izkušnje na to stran, ve, da se s tem nič ne doseže, ali pa nasprotno temu, kar se namerava Povest, pesem bodi v jedru svojem moralna, to je dovolj ; nič ni treba tistega: Haec fabula docet. O tem sem že pisal o svojem času, ne da bi bil mislil, da bo kaj pomagalo, saj menda tudi ni; vender sem že zopet začel; storimo šiloma konec! Torej pisatelji slovenski, če ste še tako imenitni ter vajeni hvale in slave, med ljudstvo, med ljudstvo 1 Kdor more in zna, čast in dolžnost mu je pisati za družbo sv. Mohorja! Jos. Stritar. K orotan. III. . V Celovcu. vpiraj tožuih v me pogledov, Gospode ti ukor v ušesih Nikar se me ne boj! Nemara še zveni? Čeprav gosposko nosim suknjo, Ker jezik tuj v slovenskih ustih Po rodu brat sem tvoj, Gladko ti tekel ni! Užalil te uradnik morda Od nekaj že takri ravnajo Rohneč je nad teb6, Nekažnjeni s tebo: Ko predeuj davek štel na mizo Zameril se, prijatelj, tujcem, S tresočo si rokd ? Zameril si hudo\ Da ljubiš domovino našo, Ki onim je v zasmeh, Da jezik v čisli tebi rodni, Pri njih je — velik greh. 5°4 Korotan. ki nekoliko časa »unisono« spremlja solista, a kmalu pride v »omni-sono« in se dere še hujše kakor poprej. In tako se večkrat vrstita šolo in zbor in zbor in šolo do ranega jutra, in konec tega monstre-koncerta je navadno ta, da pride ta in oni maček s pobito butico v zjutraj domov. Človek bi mislil, da ima dovolj, da ga bode spametoval ta »maček«, katerega ima drugi dan. Res mu je morebiti nekoliko žal; ali brž ko izginejo zadnji solnčni žarki za gorami, so pozabljene vse rane, pozabljeni vsi dobri sklepi, in zopet je tak, kakor prejšnji dan osorej, zopet vesel in željan, to noč prebiti kakor prejšnjo. »Blagor vam mačkom, ki se tako hitro iznebite svojega ,mačka',« sem čul vzdihovati cesto starejšega prijatelja, in jaz mu pritrdim, in, mislim, marsikdo drug tudi. Včerajšnjo noč si bil nekoliko bolj vesel, kakor po navadi, in malo globlje si pogledal v kupico, in danes ? Četudi si spal toliko, kolikor drugekrati, ali danes si vender tako zaspan, da komaj glavo pokonci držiš; nekako čudno truden si, in glava te boli. Pa kaj boli, boli! To neznosno šumenje in bobnenje, kakor v žrelu kakega vulkana, ki se pripravlja, da začne bruhati ; vedno misliš, da se ti zdajci razleti na tisoč in tisoč kosov. Začneš pisati pismo — roka se ti trese, nič ti ne pride na misel, in ne zvršiš niti začetka. Vzameš v roko knjigo, da bi čital, a le stekleno gledaš vanjo, ne moreš dalje, vse črke ti plešejo in skačejo pred očmi ter te spominjajo pretekle noči, ko si se tudi ti veselo vrtel. Sedaj pa še vest, ta grozna vest, ki ti vedno očita: »Vsaj bi bil lahko včeraj malo bolj zmeren, in prihranil bi si bil lahko vse to trpljenje.« In da bi zadušil nekoliko glas svoje vesti, greš in potožiš prijatelju, pa še celo ta se ti danes smeje in pravi: »Prav ti je!« Korotan. !*• Pred deželno hišo. ovzdignil nad sovragi Hej, to v dvorani širni Svoj glas je mož srčan, Besnel tačas je krik, Da branil bi naš narod, Dokler se presenečen Zatiran in teptan. Usedel ni tožnik ! Od nekdaj jim, to vemo, Uzor je kruta pest, A bodi nam v tolažbo, Da čutijo vsaj — vest! * * * $22 4.: Korotan. In z rok in nog na okomig Vsa teža pade spon, verig ! t In čudna slast srce" mu vnema, Ko žena krepko ga objema. In tam na vratih, glej, na mali Brez ključev jenjal je zapah. Odprta na stežaj so vrata . , . »Z mendj ! Svoboda vabi zlata ! Za nama svet verig, ok6v, Pred nama boljši svet, ves nov Za roko rahlo ven k svobodi In luči ona sužnja vodi. Spet diha božji sveži zrak, Kako legak mu je kordk! Ze zarja rdi tam za gorami . . . On v ječi mrlev spi na slami. A. Aškerc. Korotan. 2«^ila, reka srebropena ! V novo deli so te strugo; Da jim v smer ne kreneš drugo, Zagradili ti bregove. A po volji ni ti ječa, Spone niso kameuite: V kraj srdita se zaganjaš, Po svobodi hrepeneča. Pri Žili. In povspenja vedno više Zmagonosno se valovje, In drobi se v prah zidovje Pred mogočno silo tvojo . . . Tožen reki zrem v globine, A sred mi polni misel: Da posnema njo moj narod, Spas kedaj i njemu sine. L» dni, spev slovenski, ddni Čez hribe mi in čez ravan! Z radostjo srce mi polniš, Vesel naj si, naj si tožan. VI. Podklošter. Pravijo, da v Korotani Naš davno pokopan je rod, Da od nekdaj tujčev jezik, Z njim spev se tuj glasil je tod. A ko ti se mi razlegaš, Cez plan cvetno, čez hrib zelen, Glasna zdiš se meni priča, Da še prebiva tu Sloven.