3i)
cije na Češkem, se tu riše kot častno, rodoljubno junaštvo ali pa se vsa krivda vz-vrača na katoličane, ki so se samo branili proti nasilju. Tuji vojaki so tu „božji bojevniki", češki katoličani so izdajalci domovine in bedaki. Sedaj bi Hevduk gotovo takega dela več ne napisal, ker trezni zgodovinarji ne gledajo več na dobo reformacije tako pristransko in tendečno kakor takrat, ko je Hevduk pisal svoje ponesrečeno delo. — Metafizičnih problemov Heyduk nežna in jih tudi ne rešuje. Naš pesnik se klanja veličanstvu srca in prirode, to je vsa njegova filozofija.
Kakšne nazore ima Hevduk o umetnosti in njeni nalogi, se vidi jasno iz njegovih spisov. A pesnik se je o tem tudi naravnost izrazil z besedami: „Ne smatram umetnosti za aristokratsko predpravico, smatram jo za nujno osveževanje srca človeškega, za razjasnjevanje njegovega obzorja, za omla-denje njegove krvi . . . Podajam resnico, seveda resnico izbrano, kakršna sama je vredna verzov. Postava lepote in resnice ostane vekomaj moderna."
Največ se je Hevduk učil v prirodi in potem pri narodnih pesnih. Sicer pa odmevajo iz njegovih del glasovi raznih pesnikov. V neki pesni Heyduk sam našteva svoje priljubljene pisatelje, ki so: Puškin, Mickiewicz, Asnyk, Petofi, Byron, Tennyson,
Prešern, Freiligrath, Baumbach, Čelakovskv, Cech, Neruda, Vrchlicky in Vajansky.
Adolf Heyduk je izdal svojo prvo pesniško zbirko „Basne" 1. 1859., torej takrat, ko sta začela pevati tudi Vitezslav Halek in I. Neruda, ali po svoji duševni svežosti že v osemdesetih letih častno tekmuje z najboljšimi češkimi pesniki, s Sv. Čechom, Vrchlickym in Jul. Zeyerom. Ko je prva Heydukova zbirka „Basne" po treh letih izšla v drugi izdaji, se je pokazalo, kako so se njegove pesmi čitale in kako so občinstvu ugajale vsled mične preprostosti, ljubkega čuvstva, smelega poleta in neprisiljenih verzov. Duh narodne pesmi je vel iz vsake vrste. „Cikanske melodie" na pr., so si namah pridobile Častno mesto v češki književnosti, in ko so bile od Bendla in Dvofaka uglasbene, so se razširile po vsem kulturnem svetu. Ali kritika se dolgo ni hotela ogreti za Hevdukovo pesniško tvorbo in jo je do-zdaj obdelovala bolj priložnostno nego sistematično, dasi je osobito mlajša češka kritika Heyduku dolžna večjo pozornost in obširnejšo analizo. Občinstvo pa je takoj izpočetka sprejemalo pesnikove proizvode kar najsimpatičneje in še zdaj rado sega po njegovih finih, tihih in skromnih verzih.
(KONEC.)