Mladinska matica —mm Bolgari se zanimajo za knjige Mladinske matice. »Jutro« od 12. X. je prineslo v poročilu o Trboveljskih slavčkih v Bolgariji tudi te-le vrstice: »Povsod se zelo zanimajo tudi za slovensko mladinsko literaturo. Posebno še za »Naš rod« in za knjige »Mladinske matice«. Kolikor so imeli na razpola^o posameznih 'knjig, so jih Slavčki razdelili. Ameriški otroški vrtec namerava izdati nekatere Ribičičeve povesti v prevodu. —mm Šola Tribuče je tudi med tistimi, kjer se je število naročnikov na Mladinsko matico močno dvignilo, in sicer od lanskih 10 na 25, na II. deš. v Celju pa se je dodatno dvignilo število naročnikov od 120 na 235. —mm Rok za razpis književnih nagrad Mladinske matice poteče 1. novembra t. 1., na kar ponovno opozarjamo naše pisatelje. —mm Več originalnih risb iz »Našega roda« je razstavljenih na razstavi »Otrok v sliki in kipu« v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. —mm Prvo številko »Našega roda« smo morali ponovno ponatisniti, tako da znaša naklada te številke 26.000 izv. DVE KNJIGI T. SELIŠKARJA Ob priliki prevoda »Bratovščine Sinjega galeba« v hrvaščino in II. izdaje »Rudija« je izšla v oktobrski številki srbske revije »Vidici« spodnja ocena. Obe originalni izdaji knjig sta izšli v založbi Mladinske matice. Čeprav je po svoji prvi knjigi — zbirki pesmi «Trbovlje« — izdal še šest zelo pomembnih knjig (med temi »Nasedli brod«, »Roke Andreja Podlipnika«, »Hiša brez oken« in lani v založbi Slovenske Matice »Pesmi pričakovanja), je ostal Tone Seliškar izven svoje ožje domovine široki javnosti znan Ie kot pesnik trboveljskih rudarjev, pesnik njihovega trpljenja in borbe, njihove bede in umiranja. O njegovem velikem romanu »Nasedli brod« (češki prevod v dveh izdajah!) je priobčena komaj kaka manjša, predvsem bibliografska opomba — o tem pa, da piše Seliškar tudi za otroke (je tudi sourednik odlično urejevanega mladinskega mesečnika »Razori«), ,se pri nas gotovo ničesar ne ve. Toda niti »Rudi«, niti »Bratovščina« nista napisana, ako jih podvržemo strogi presoji, izključno za otroke, ali vsaj ne za one najmanjše. Poudarjamo: izključno, ker oblikovanje T. Seliškarja ima tudi v teh knjigah vse znake njegove celotne izraževalne tehnike. Niti slog, ne sugestivnost emocije, ne ona njegova toplina široke duše, niti prirojena pristnost in spontanost se v ničemer ne razlikujejo v svojem bistvu od njegovih ostalih knjig. Razumljivo, da to dejstvo ne zmanjšuje stvarne vrednosti njegovih knjig za deco. Nasprotno — ono samo dokazuje, kako blizu je Seliškarjeva duša otroški duševnosti: nežna, sočutna. Njegova psihologija — je psihologija tovariša in brata, psihologija resničnega otroka in očeta, in ravno zato psihologija zelo blizu otrokom, psihologija — končno — ki ravno tako pripada veliki, kakor tudi mali deci. Poleg te osnovne in zelo značajne karakteristike sta tako »Rudi« kakor tudi »Bratovščina« kratek, toda globok protest. Ker je sam preživel že v najzgodnejši mladosti mno go grenkobe, zato Seliškar to z izredno resničnim socialnim akcentom tudi sam čuti bol, ki jo prinaša krivičen družabni ustroj njegovim malčkom: tako Ivu, Rudiju, Milevi in mnogim drugim. Z ironijo in tendenco, ki niti najmanj ne žali in izziva z neokusnostjo, temveč se nahaja latentna v načrtu smeri njcgovih književnih ustvarjanj, prikazuje Seiiškar stvari tako, kakor so v resnici. A otroci njegovih povesti niso zadovoljni otroci. To pa je končno tudi povsem razumljivo: retrospektivno gledanje skozi prizmo svojega detinjstva je najzanesljivejši način, da se ne Dobra knjiga za otroke — to je potrebno, da poudar^no ravno pri teh Scliškarjevih knjigah — pa naj bo to knjiga pesmi, povesti ali znanstvenih eksplikacij, knjiga, ki zares zasluži označbo »dobra knjiga« — mora imetl vedno ne le vrednost za deco, temvcč tudi vrednost za vsakcga sploh. Ona s svojo intuitivno evokacijo doživljenega mora biti enako radodarna za starše in za deco, mora t, isto močjo privlačiti ene kakor druge. To čimprej, ker je vez med starši in deco nerazdružna — vsaj podzavestno, torej vsebinsko. Emocija kot vrednota in merilo, formalno in bistveno, je enostavna in se more diferencirati samo po intenziteti. Jasno je torej, da samo pravi pisatelj more biti tudi pisatelj za mladino. Z retrospektivno in izraževalno projekcijo — kar posebno poudarjamo— s pomoejo govorice lastne otroške dobe more dober pisatelj ustvariti eminentna in neponarejena berila za otroke. Ne vidim tore.j v tem slučajnosti, da Ivo želi voditi ladjo, Rudi avtomobil, a Janko — junak tretje še neobjavljene Seliškarjeve mladinske knjige — lakomotivo brzovlaka. Kajti, ali ni to v svoji otroški dobi želel Seliškar sam, ki je sin strojevodje na tržaški progi? Tone Seliškar je — o tem ni dvoma — eden izmed teh, pri nas sicer redkih mladinskih pisateljev. On ne pripoveduje v svojih »mladinskih povestih« pravijic in pripovedk o čarovnicah.ki bi zajele in zanesle otrosko domišljijo in pozornost daleč proč ocl surove vsakdanjosti. Vživljen v utrip časa, priobčuje Seliškair svoje nazore in ideje, ki so izšle iz življenja, ki nas vse tlači kot svinčena kapa, pritisnjena na teme, toplo in resnično, v pnkladni obliki, vsem: nam in tem malčkom — bodočim Ijudem, da ne rečcm: ljudem bodocnosti. Njegovi otroci morda niso filozoii, morda tudi niso polni pragmatičnega duha, ali zato so pa prežeti hrepenenja za kakršno kolim načrtom o — realizaciji napora starejših. Pa tudi tam, kjer je to hrepenenje od zunaj vsiljeno, ostanejo otroci kreatori najbolj stvarnih izkušenj. Zato so Seliškarjevi otroci tako izredno inventiven in za ideje ploden element — tako, da iz njih diha neka zrelost, polna duha in smisla za čvrst matenal in logično linijo. V teh njegovih knjigah srecamo koncno tudi popolno otroško zrelost, ki pa je vendar divno naivna. Prepletenost te lirike naivnosti in materialne konstrukcije posnemanja starejših, je najsijajnejša odlika kompozicije Seliškarjevega »Rudija«, a posebno »Bratovščine«. V teh knjigah se kažejo otroci mnogo bolj sodobni kakor odrasli, ker neposredno in brez tradicij sprejemajo sodobnost. V kratkem: pisanc za mladino, ki že nosi v sebi svojo malo osebnost in svoj mali duh, niso Seliškarjeve knjige nič drugega kakor vzpodbuda, izzivanje podobnih reakcij, blisk v razum zaostalega otroka, higienske knjige za prečiščevanje slabosti v otroku, za razvoj malega uma in praktičnega nagona. —mm Cicibanova knjižnica. Ker nam prihajajo od nekaterih šol naročila na 1. zvezek lanske »Cicibanove knjižnice«, sporočamo vsem interesentom, da nam je zaloga že lansko leto popolnoma pošla. Ponatis bi nam bil mogoč le, če prejmemo dovolj naročil za drugo izdajo tega zvezka. Tiskan je samo v velikih črkah ter prihaja v poštev kot čtivo za začetnike od Novega leta dalje. Prosimo tedaj, da nam vsi reflektanti dopošljejo svoja naročila najpozneje do 1. decembra, da jim pravočasno dostavimo zaželeno število brošuric.