Slovenski jezik
Glasilo Slavističnega društva
Letnik IV.
Uredili
Janez Logar Jakob Šolar dr. Franc Tomšič
1941
Izdalo Slavistično društvo p Ljubljani
Tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (.Tože Kraniarič)
KAZALO
Tine Debeljak: Dr. Ivan Grafenauer........................!
— Znanstveni spisi Iv. Grafenauerja............1
Fr. Kidrič: Zois 1819 o prerodu slovenskega jezika.......2
Fr. Ramovš: Iz pojavov soglasniške sklanje.........2
Dr. Anton Breznik: Primeri predikativnega nominativa v slovenščini	3
Dr. France Kotnik: Drabosnjakov Svovenje obace.......4'
A. V. Isačenko: Vokalični nastavek, proteza in hiat v slovenščini .	5
France Koblar: Delo Ivana Cankarja v »Zadrugi«. II..............5
Marja Boršnik Škerlak: Slovenka. II..........................8
Alojz Turk: Skrita posmrtnica Prešernovi Lavri........102
France Jesenovec: Kranjska Čbelica......... . .	105
F. Petre: Vpliv karautansko-panonske teorije na razplet ilirizma .	112
France Vodnik: Med Staroslovenci in Mladoslovenci......122
Marja Boršnik Škerlak: Dve Aškerčevi pismi.........125
Mirko Rupel: Valjavčev »Dnevopis«............128
Avgust Pirjevec: Doneski k slovenski bibliografiji.....148
Zapiski :
Kopitarjev lastnoročni pripis na Cvetni triodi iz 1. 1563 (Rajko
Nahtigal)..................'. .	173
Vuk Stefanovič Karadžič Juriju Kobetu (Alojz Turk)......174
Drabosnjak in Cochem (Dr. Fr. Kotnik) ..........175
Crobatliov prepis Drabosnjakovega Marijinega pasijona (J. Šolar) .	176
Prešernov epigram o begu in Bogu (Dr. Jože Turk)......178
Platno — plačilno sredstvo (A. Debeljak) . s........180
Mavke — duše rajnih (A. Debeljak) ...........181
Od kod »drnice«? (A. Debeljak).............181
Ocene:
Dr. Anton Breznik, dr. Anton Bajec, dr. Rudolf Kolarič, Anton Sovre, Jakob Šolar, Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šol (Logar Janez)..........182
Stanko Bimc, Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika (dr.
Fr. Tomšič) "...................184
Vend-szlovenska kniga cstenya za I., II. i III. zlocs narodne sole,
Budapest (Vilko Novak...............187
DR. IVAN GRAFENAUER
Tine Debeljak
Dr. Ivan Grafenauer
Dne 7. marca letos je dopolnil 60 let tudi drugi slovenski književni zgodovinar in filolog, dr. Ivan Grafenauer. To priložnost uporabljamo, da poskusimo oceniti delo svojega odličnega sotrudnika in člana SD, saj je bilo vse njegovo življenje posvečeno slavistični in slovenistični znanosti.
Prof. dr. Ivan Grafenauer je izšel iz tedaj najboljše šole slovanske filologije, iz Jagiceve na Dunaju; odlikovala jo je težnja, da v enaki meri goji poznanje jezika in vrednotenje spomenikov, raziskavanje starejše slovanske literarne zgodovine pa tudi narodopisnih snovi po besedno kritični in kulturno primerjalni strani. Poleg že omenjenega dediča Kopitarjeve in Miklošičeve tradicije ga je uvajal v znanstveno delo tudi slavist V. Von-drak, strokovnjak za starocerkvenoslovanski jezik, avtor temeljite monografije o brižinskih spomenikih; učitelj mu je bil tudi M. Murko, ki je prinašal v književno zgodovino že novo, sociološko, od Nemcev in Rusov prevzeto metodo, zasledoval prelivanje literarnih motivov in duha že v novejših dobah (romantiki) in selitev motivov v najstarejših narodopisnih spomenikih, odkrivajoč hkrati novo vrednost srbske narodne pesmi. Grafenauer pa je bil hkrati tudi germanist (nemški jezik mu je bil domač že iz ljudske šole, saj se je rodil v Veliki vasi pri Brdu v Šmohorskem okraju na Koroškem, obiskoval šolo v Beljaku in tam 1900 dokončal tudi gimnazijo); zato je dobil pač veliko znanstvenih in metodoloških pobud tudi od tedanjih dunajskih germanistov. Te sta predstavljala sociološki literarni zgodovinar Heinzel in raziskovalec nemške metrike Minor. V tem pogledu je dobil še več od germanistov kakor od slavistov, zakaj v njegovem delu so vidni vplivi nemških literarnih zgodovinarjev, kakor Schererja, Kummerja in Stej^skala ali jezikoslovca H. Paula. Grafenauer si je v tej šoli pridobil temeljito poznanje slavističnih, germanističnih in primerjalnih jezikoslovnih metod, se seznanil z ustreznimi jezikovnimi razvoji in spoznal dodobra tudi slovanske in nemške literarne zgodovine. Tako je 1904 zapustil dunajsko vseučilišče kot dobro izobražen filolog, družeč jezikoslovje in literarno zgodovino. 2e v tej literarnozgodovinski šoli mu je dozorelo prepričanje o primarnosti teksta in njegovih sestavin, spoznal je potrebo tekstnih in vsebinskih analiz, opisov in primerjav, da šele potem sme vključevati delo v življenje umetnika in njegov čas, kolikor je taka vključitev važna za delo, ne pa sama sebi namen. Ta šola je bila bolj bio-bibliografska in motivno-komparativna kakor pa sociološka ali celo psihološko-biološka, zakaj to zadnjo bolj zanima postanek dela kakor delo samo.
Toda čas, ko je Grafenauer zapuščal univerzo, je bil že zelo subjektivistično pobarvan, bil je pod vplivi fin de siecla. Ta je s svoje strani narekoval literarni zgodovini kult individualnosti in subjektivno estetsko
vrednotenje prvin, na drugi strani pa naturalistično povezanost osebnosti s tokom kulturno-političnih dogodkov, s temperaturo časa in okolja. Literarni zgodovinar je postajal ali soustvarjajoči esejist, izključno tvorni kritik, ali pa tudi zgodovinar političnih in kulturnih silnic, v katerih je literarna delavnost kot samostojno duhovno ustvarjanje nekako izginila in se skromno uvrstila ob različnih drugih. Te metodi se nista zadovoljili s tiskanim tekstom, temveč sta segli preko njega v arhive in osebno korespondenco, da bi dobili novo luč za osvetlitev individualne osebnosti in nje psihološkega problema ali pa za arhivalno ugotovitev, kakšni so bili zunanji povodi notranjega navdiha in kakšno je bilo dano okolje. Vse te smeri so vodile proč od filološke literarne objektivnosti, proč od njene suhoparne biografske in bibliografske opisnosti v notranjost zgodovinske nujnosti in v organičnost zgodovinske povezanosti s časom in osebnostjo. Tudi slovenska literarna zgodovina je stala tedaj na tem razpotju. Grafen-auer se je naslonil na šolo, iz katere je izšel, kot na svoje izhodišče, ne pa kot na dokončno zatočišče, kakor je razvidno iz njegove razvojne poti in obsežnega dela.
Grafenauer se od naših najvidnejših literarnih zgodovinarjev loči tudi po tem, da mu ni bilo dano posvetiti se izključno svoji stroki, čeprav je dobil veniam legendi na zagrebški univerzi. Morda bolj kakor v prirojeni strasti po znanstvenem iskanju skritih resnic se je njegovo življenje použivalo v poklicu gimnazijskega učitelja in vzgojnika, da ne omenjam očeta številne družine. Začel je svojo poklicno pot kot suplent v Kranju 1904, postal 1906 profesor, 1908 se je preselil v Ljubljano na današnjo klasično gimnazijo in ostal njen učitelj do upokojitve 1940 s kratkim presledkom v letih 1918—1921, ko je bil višji šolski nadzornik pri višjem šolskem svetu v Ljubljani. Med vojsko 1917 je promoviral na dunajski filozofski fakulteti, 1920 pa dobil veniam docendi na zagrebški fakulteti, a ni mogel predavati zaradi oddaljenosti. Ta življenjski poklic je v veliki meri določal smer njegovega javnega in znanstvenega dela. Njegovo delo bi lahko razdelili v tri vrste: 1. razprave analitično znanstvene vrednosti, ki polagajo temeljne kamne stavbi slovenske kulturne preteklosti; 2. priročnike velikih sintetičnih pregledov, ki imajo predvsem prosvetno kulturni značaj; 3. knjige pedagoško šolske smeri, s katerimi se uvršča med najodličnejše slovenske učitelje slovenističnih ved. Tako kljub odlični znanstveni višini ni ostal zapet učenjak, marveč sodi med najzaslužnejše širitelje ljubezni do slovenske književnosti, saj je seznanjal z njo našo širšo javnost in tujce. Akademski znanstvenik in profesor se v njem dopolnjujeta. Akademsko višino znanstvenega dela je odlikovala tudi Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, ko ga je 1940 imenovala 7.a dopisnega člana, za njegovo učiteljsko in javno delo pa so mu hvaležni rodovi učencev, ki jih je vodil v liram lepih umetnosti.
Javno je začel delovati v DSu 1902 z oceno hrvatskega leposlovnega dela (V. Novak, Dva svijeta); tako se je kot mlad akademik takoj zavedel naloge slavista, da se razgleda po vseh slovanskih slovstvih. Segel je po najbližji, hrvatski, saj je bilo to v skladu tudi s tedanjo dr. Krekovo smernico o zbliževanju s Hrvati; to misel je Gr. tedaj še posebej glosiral v letniku katoliškega akademskega glasila Zore, ki mu je bil urednik
(1903). Tu je priobčeval tudi ideološke in organizacijske članke proti narodnemu radikalnemu gibanju v dijaških vrstah, liberalizmu in verski indiferentnosti in nastopal proti njim v Mahničevem smislu odločnega katoličana (uvodni članek v letniku 1903). Tedaj je segel kot kritik v novosti slovenskega knjižnega trga in primerjal dve tedaj izišli pesniški zbirki: Župančičevo Čez plan in Sardenkovo V mladem jutru; poudaril je vsebinsko in miselno stran pesmi, zlasti pa katoliško gledišče na umetnost in kulturo; v poznejših letih je večkrat poudaril to stališče in presojal po njem kulturnozgodovinsko dogajanje doma in drugod (ob Vodnik-Drechslerjevi Povijesti hrvatske književnosti DS 1914; v oceni Prijateljevega Kersnika DS 1914; ob Kidričevi Zgodovini DS 1934, O pokristjanjevanju II. del). Tako si je že tedaj ustvaril nazor, ki ga je vedno odločno in samozavestno uveljavljal, kakor je napisal v DSu 1917, str. 192: »Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera v harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, naj si bo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico.« (Podčrtal Gr.)
Kot član Jagičevega seminarja se je najprej oprijel jezikoslovnega študija. Za njegov Archiv fiir slavische Philologie je ocenil Ljapunovlje mnenje o Pleteršnikovem slovarju (1904) in Tominškovo razpravo o narečju v Bočni (1904). Sam je napisal tedaj prvo samostojno razpravo o ziljskem narečju Zum Akzente im Gailtalerdialekte (1905). Tedaj je bil že suplent v Kranju. Prva leta je še nadaljeval znanstvene teme, spočete in načete na vseučilišču; napisal je ocene za Jagičev Archiv (o Ozvaldovih jezikoslovnih študijah, o Karaskovi primerjalni slovanski literaturi z odklonitvijo slovenskega dela, o šašljevih Bisernicah). S tega področja je napisal širšo filološko razpravo o slovenski izdaji Duhovne brambe in Kolomonovega žegna (ČNZ 1907), v Jagičevem Zborniku pa primerjavo Mlade Zore s Salomonovo legendo (1908). V DSu je zavrnil Govekarjevo prireditev Linhartove Zupanove Micke. Takoj nato pa se je kot šolnik lotil celotne ocene slovenske književnosti, pripravljal prva poglavja Zgodovine novejšega slovenskega slovstva (Od Pohlina do Prešerna) in jih predložil javnosti v izvestju kranjske gimnazije 1907/8 kot napoved celotnega dela. Tako je Gr. kmalu po začetkih svojega znanstvenega dela stopil na polje pedagoškega podajanja znanstvenih izsledkov — lastnih in tujih; to mu je za dalj časa usmerilo literarnozgodovinsko delavnost.
Tako smo videli že v teh prvih razpravah vse temelje njegove osebnosti in znanstvenih zanimanj: odločno katolištvo, zanimanje za jezikoslovje, folkloro, novejšo in najnovejšo literaturo in zanimanje za sintezo (Karasek), hkrati pa že zasnovo pregledov, primernih za šole, a ne morda toliko za dijake kakor za profesorje, saj je bilo to tedaj velika pedagoška slovenistična nujnost. Vidimo pa tudi, da Gr. ni imel še nobene večje samostojne analitične razprave iz področja slovenske literature, ko se je lotil pisanja sinteze (I. del v knjigi 1. 1909). Stavbo je torej začel pri vrhu, ob znanstvenem začetku, medtem ko ji sedaj, ob 60 letnem jubileju, koplje trdne in globoke temelje.
Ko je izdal II. del Zgodovine novejšega slovenskega slovstva (1911), je bil že bolj pripravljen z lastnimi nadrobnimi raziskavanji. Razbora
Kastelčeve zapuščine (1910) sicer ni mogel več uporabiti za Bleiweisovo dobo, ki je vsebina njegovega obsežnega 2. zvezka, pač pa razne primerjalne slovenistično-germanistične študije o literarnih vplivih Nemcev na Slovence, Gerstackerja na Jurčiča (DS 1908), Heineja, Goetheja in Prešerna na Jenka (DS 1908). Tudi je že tedaj razbral in kritično pretresel Levstikov življenjepis za njegova najbolj zamotana leta 1853—1858 (Blei-weisov zbornik) in načel vprašanje Bleiweisa tudi v polemikah z ocenami I. dela (z Iz. Cankarjem-Bregarjem v Času 1909/10). Največ pa je prinesel v Zgodovini sami s pregledom tedanjega časopisja, ki mu je dalo vpogled v literaturo po Prešernu, kjer ima korenine slovenska proza. Hkrati z Zgodovino je v družbi z dr. J. Šlebingerjem in Jos. Westrom mislil tudi na izdajo tekstov v zbirki »Izdaje za srednjo šolo«. Priredil je že dva zvezka in jih oddal Mohorjevi družbi, a ostala sta v rokopisu, ker je vse podjetje prehitela vojska; II. zvezek obsega noveliste Slov. Glasnika (Mencingerja, Erjavca, Zamika in Vesela). Na kat. shodu 1912 je bila sprožena misel, naj bi knjigarna izdajala v knjižni obliki ponatise dobrih povesti in črtic, ki v revijah in listih ostanejo izgubljeni za širšo javnost. Sad te pobude je bila Zbirka slovenskih povesti; urednik ji je bil Gr. Po izbiri in ureditvi se vidi, da je tudi pri tej zbirki imel urednik pred očmi lite-rarnozgodovinske in šolske potrebe, ker bi sicer ne bil začenjal zbirke (1913) z Ogrinčevo zgodovinsko povestjo Vojnimir, je nadaljeval z Erjavcem, Jakličem in Jurčičem, Meškom in jo šele zaključil (1915) s tisto črtico, ki je dala predlagatelju 1912 povod za ta predlog, namreč s Finžgar-jevim Našim vsakdanjim kruhom, ki jo je dodal dijaški povesti Študent naj bo. Ko bi ne bila vojska zavrla tega dela, bi se bilo morda razraslo v popolnejšo in pomembnejšo zbirko kot bistveno dopolnilo k slovstveni zgodovini.
Leto 1914. je bilo za Grafenauerjevo delo pomembno: postal je glavni pisec in kritik Iiterarnozgodovinskih vprašanj v obnovljenem DSu Izidorja Cankarja. Priobčeval je zopet razprave in ocene kakor nekdaj pri Jagi-cevem Archivu. Zasledoval je kritično vsako novost, ki se tiče osvetljave slovenske knjižne zgodovine; ocenil je Šlebingerjevo Bibliografijo, Glo-narjevo izdajo narodnih pesmi, Kotnikove sestavke o Drabosnjaku, Ba-zalovo razčlenitev Aškerčeve poezije, Prijateljevega Kersnika itd. Začel je tudi z analitičnim raziskavanjem gradiva za slovensko literarno zgodovino in priobčil temeljito filološko primerjavo Trubarjevih virov pri prevajanju Evangelijev (vse v DSu 1914). Prihodnje leto je pomagal k zmagi nove struje Dominsvetovcev z zanimivim esejem o najmlajših — Majcenu, Lovrenčiču in Velikonji in s tem uvel pri nas literarno kritični esej o šele nastopajočih književnikih. Pokazal je, da se zanima za literarno kritične prijeme v obravnavi sodobne književnosti, a da ne izgublja izpred oči kontinuitete slovenske lepe besede. Temu boju za novo obličje slovenske književnosti, za rast in razvoj nove umetnosti je veljal tudi njegov odpor proti Jeranovemu samo pedagoškemu presojanju literarne umetnosti, ki je bilo po njegovem še močno v navadi pri delu katoliškega razumništva (Jeranov problem, DS 1917). Tako je s svojimi lite-rarnozgodovinskimi razpravami pomagal Izidorju Cankarju pri revoluciji v presoji umetnin na katoliški strani slovenske javnosti. V teh letih je za nekaj časa pustil skrb za sintezo in se lotil analitičnega dela; pisal je
razprave s treh področij: 1. z zelo obsežno pripravo se je lotil kulturnozgodovinskega vrednotenja starih spomenikov slovenskega pismenstva izpred reformacije z monografično obdelavo stiškega rokopisa (I)S 1916), poročal je o rabi slovenščine v srednjem veku (Č 1916), o razvoju slovenske metrike do Pisanic (Č 1916) in poročal tudi o najnovejših razpravah, tičočih se brižinskih spomenikov (o Vondrakovem nazoru in Jagi-čevi polemiki, DS 1918); vse to je pozneje postalo izhodišče intenzivnega dela; 2. zanimalo ga je Vodnikovo pesniško gradivo, zlasti ostalina v Matici; napisal je več pogledov v njegovo delavnico (Knezova knjižnica 1918); razbral je kritično vse izdaje Vodnikovih pesmi do tedaj (ČJKZ 1918/19); posebej pa je še razložil Ilirijo oživljeno (DS 1917); 3. proti koncu vojske se je zopet lotil celotnih pregledov, največ zaradi zunanjih pobud; kratek pregled je potreboval dr. Krek za svojo znano propagandno brošuro Kroaten und Slowenen, ki jo je z A. Milčinovičem izdal v Jeni 1916; drugo je zmeraj bolj zahtevala slovenska javnost in šola, ker ni imela kje poučiti se o slovenskem slovstvu, nastala je Kratka zgodovina slovenskega slovstva (I. del 1917, II. del natisnjen tik pred osvobojenjem, a z letnico 1919). Hkrati je začel izdajati Jurčičeve Spise (1917).
Koj po vojski (1919—1931) je Grafenauerja zopet odtrgalo od sistematičnega dela na znanstvenem polju in ga vpreglo v voz praktičnega reševanja slovenskega šolskega vprašanja. Postal je višji šolski nadzornik. Za šole v novih razmerah je hitro priredil novo izdajo Kratke zgodovine slovenskega slovstva in pripravljal nove slovenske čitanke (za V. r. 1921, za VI. r. 1922, za VII. r. 1925, za VIII. r. 1930). Oskrboval je preglede slovenske književnosti na vse strani: za Novo Evropo (1924), od tod so prevedli spis tudi Cehi (Slovansky pfehled 1924) in Italijani (Europa orientale 1924); za Srbe (Slovenačka, SKZ 1927), a mu je urednik samovoljno črtal cele odstavke o sodobnih pisateljih. Urejal je še vse to desetletje Jurčičeve Spise (končal 1931 v 10 zvezkih) in sodeloval kot leksiko-graf pri Slovenskem biografskem leksikonu in pri Narodni enciklopediji s poročili o novejših slovenskih pisateljih in pesnikih. Vse to praktično potrebno delo je opravljal Gr. z resnično požrtvovalnostjo in v veliko korist naši ljudski in šolski prosveti, a hkrati tudi z vestnostjo resnega znanstvenika. Zato je razumljivo, da je v tej dobi mogel napisati le malo čisto znanstvenega; omeniti moramo jezikoslovno razpravo Naglas v nemških izposojenkah (Razprave 1923), Opombe k rokopisom Stapletona (ČJKZ 1923) in oceno Kidričevega Ogrodja za biografijo Primoža Trubarja (Č 1923).
Šele po 1. 1931. je Gr. spet začel z znanstveno analitičnim delom, sedaj v dveh smereh: nadaljeval je med vojsko začeto nadrobno raziska-vanje najstarejših slovenskih jezikovnih in književnih ter kulturnih razmer s članki o brižinskih spomenikih, ki so se razvili v polemiko o njih razmerju do domače tradicije, o njih odvisnosti od nemških najstarejših molitvenih obrazcev in njih vplivu na stcsl. tekste. To raziskavanje je rodilo več člankov in knjigo, ki sodi med najpomembnejša slovenska znanstvena dela »Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in čina nadi. izpovedajaštiimb se « (Razprave Z D 13, 1936). Razširil in dopolnil je te izsledke s primerjavo I. in III. brižinskega spomenika s starobavarsko (svetoemmeransko) molitvijo v starem slovenskem in staro-
cerkvenoslovanskem jeziku (Slov. jezik I, 1938). V isto dobo je zaoral drugo globoko brazdo s svojimi razpravami o slovenski narodni pesmi (DS 1937/38, SJ II, 1939 in obširen rokopis o Mladi Zori pri Akademiji). Te razprave pomenijo odlično znanstveno delo, za kakršno je Grafenauer s svojo slavistično in germanistično filološko šolo tako usposobljen kakor nihče drug pri nas.
Seveda pa tudi v tem desetletju ni odrekel pomoči pri različnih listih in izdajah. Tudi v tej dobi se je udejstvoval kot kritik in poročevalec v DSu in Času. Zmeraj je rad pomagal pri prosvetnem delu bodi s peresom, bodi z govori, bodi ob smrtih ali jubilejih. Njegovo delo ni tako enotno, kakor bi si želel strog znanstvenik in najbolj on sam, a pregled njegovega dela v 35 letih javnega delovanja kaže, da je bil njegov odmik od reševanja strogo znanstvenih vprašanj k reševanju dnevnih potreb žrtev, ki je ne znamo prav ceniti.
Iz početka je vse kazalo, da bomo dobili v Grafenauerju jezikoslovca. Njegova razprava Zum Akzente im Gailtalerdialekte v Archivu (1905) je pokazala, da se je seznanil z vsemi najboljšimi metodami jezikoslovne znanosti, da ima tenak sluh za glasovno opazovanje, trdno in dosti raz-sežno znanje za primerjanje in razlaganje jezikovnih opazovanj. Z razpravo je dognal naglasne posebnosti ziljščine v razmerju do drugih koroških in splošno slovenskih narečij; odkril je več vrst kratkega naglasa: 1. kratki rastoči naglas, ki je ohranil starejšo obliko slov. naglasa v ne-poslednjem zlogu, n. pr. sestra, voda, megla; 2. mlajši kratki rastoči naglas, ki se je na novo razvil iz dolgega naglasa v zaprtem zlogu, cesta, jutro; 3. kratki padajoči naglas, ki je nastal iz dolgega padajočega v zaprtem zlogu, n. pr. britva, hruška. Zanimanje za naglas ga je nagnilo do tega, da se je lotil vprašanja o razmerju med nemškim in slovenskim naglasom v naših nemških izposojenkah (RDHV I, 358—391). Ugotovil je, da je bil naglas v teh izposojenkah podoben naglasu nemških izvirnih besed, t. j. padajoč, bodisi dolg ali kratek; nadaljnji razvoj pa se je vršil po slovenskih jezikovnih zakonih. Nemški dolgi zlog je dal v izposojenkah dolgi padajoči naglas, nemški kratki zlog pa je dal v edinem zlogu kratko padajočega, v odprtih neposlednjih zlogih dolgo rastočega, v zaprtih zlogih in v mlajših izposojenkah pa dolgo padajočega. Razprava kaže, da se kljub intenzivnemu delu na literarnozgodovinskem področju zanima še zmeraj za vse izsledke slavistične lingvistike.
Čeprav Grafenauer ni napisal veliko čisto jezikoslovnih razprav, je prav v jezikoslovnem znanju našel zanesljivo oporo svojim literarnim raziskavanjem na področju naše najstarejše literature (brižinski spomeniki, starocerkvenoslovanski teksti in svetoemmeranska molitev, stari zagovori, narodna pesem itd.). Brez takega znanja bi tu ne bil nič opravil.
širšemu občinstvu je Grafenauerjevo ime znano predvsem po njegovih dveh sintetičnih delih, po njegovi Zgodovini novejšega slovenskega slovstva v dveh delih in Kratki zgodovini slovenskega slovstva, ki je postala šolska knjiga. Pri pisanju teh dveh del Grafenauer še ni imel lastnih nadrobnih obravnav za posamezne dobe in literarnozgodovinske probleme, zato pomenita predvsem povzetek dotedanjih slovenističnih izsledkov in dognanj. Tak sistematičen pregled stanja tudi najbolje pokaže
še nerešena vprašanja. Tako sta bili Grafenauerju bolj izhodišče kakor zaključek dela. Za pravilno presojo tega dela moramo imeti pred očmi, da sta literarna zgodovinarja Prijatelj in Kidrič, ki sta odkrila veliko novega gradiva, tedaj šele začela svojo pot. Oba sta bila tudi drugače usmerjena kakor Grafenauer: prvi je izšel iz individualistične družbe fin de siecla, bil je psihološko estetski duh, ki je gledal v književnosti izraze velikih osebnosti in njih notranje boje; drugi se je ves zakopal v arhive in iz njih prinašal novo gradivo za poznanje oseb in dob; oba pa sta laziskavala zlasti vznik dela, eden iz duhovne osebnostne moči, drugi iz tvarnega in življenjskega okolja; Grafenauer pa je imel za zanimanja vredno predvsem delo samo, tekst brez posebnega ozira na človeka in dobfj; tako je tudi svojo zgodovino zasnoval bolj na osnovi tekstov, torej bolj filološko kakor pa sociološko ali psihološko in ostajal kolikor mogoče v mejah literarnega, ne pa pretežno kulturnega okolja. Važnost je polagal na analizo teksta, tako da je podal skoraj vsako pesem v vsebinskem opisu, pozabljajoč pri tem, da vrednost umetnine ni v snovi, marveč v drugih prvinah, ki jih taka analiza ne more dojeti. V nasprotju s tedanjim sintetičnim pisanjem literarnih portretov in sociološkim utemeljevanjem nujnosti del je Grafenauer stal še na osnovah starejše objektivne literarno opisne analitične šole, okolje in življenje pisatelja je le bolj neorgansko vezal z vzniki del. To velja zlasti o prvem delu »velike« Zgodovine, medtem ko je v drugem delu že mnogo bolj upošteval okolje, če je hotel utemeljiti osebne poglede in novo gradivo, ni pa še posegal v družabno zgodovino, v kateri je literatura pri Prijatelju skoraj tonila ob Kersniku. Tako je bila nekaterim osnova in izvedba teh dveh priročnikov premalo sodobna po metodi, čeprav sta taka skušala biti, kakor je videti iz uvodnih kulturnih okvirov pa tudi po tem, da postavljata velike osebnosti v središče dob in jih po njih imenujeta; toda notranje so bili ti uvodi premalo izraziti in polni, da bi mogli zajeti duha dobe in vdahniti življenje osebnim portretom. Z njima niso zadovoljni tisti, ki so si želeli zgodovino slovenskega slovstva, podano v organski rasti, v dinamični zvezi z vsem kulturnim dogajanjem, s celotnim tokom kulturnega narodnega razvoja, kjer bi se nam pomembna dela razvrstila v kulturne vrhove, manj pomembna pa bi se porazgubila med gričevjem in po dolinah. Grafenauer pa je dajal preveč vrednosti malenkostim in premalo uporabljal relativno vrednotenje: bolj je zapisovalec kakor ocenjevalec, bolj statik kakor dinamik, bolj analitik kakor sintetik, in prav tega zahtevajo priročniki in pregledi. Prezreti pa ne smemo, da je bil v teh dveh knjigah predvsem pedagog, zato je zahteval kratko in jasno opredelitev in analizo, zato je skušal seznaniti s kar se da vsem gradivom. Zaradi te mirne objektivnosti in stvarne izčrpnosti so Grafenauerjeve zgodovine za šolo še sedaj upo-rabnejše kakor sintetično in dinamično pisana Slodnjakova. Če Grafen-auerjevi zgodovini hočemo biti pravični, jo moramo primerjati samo podobnim slovenskim delom pred njim, zlasti Janežičevim in Sketovim šolskim pregledom, Marnovemu nepreglednemu in razvlečenemu Jezičniku, Glaserjevi suhoparni knjigi. Ob tej primerjavi se jasno pokaže velik napredek, da je to prva sprejemljiva sintetična podoba slovenskega slovstva.
Da so bili taki pregledi nujno potrebni, pričajo mnogi posnetki in izvlečki in prireditve za tuje narode, da so se poučili o naši književnosti
(hrvatski, srbski, nemški, italijanski s članki o naši književnosti). V to vrsto informacij in pregledov sodi tudi Grafenauerjevo leksikografsko delo, ki temelji na istem načelu kakor njegova zgodovina: na biografsko bibliografskem opisu. S spoštovanjem do teksta in vsebine je urejeval tudi spise slovenskih pisateljev, zlasti Jurčiča, kjer je n. pr. pri genezi povesti Slovenski svetec in učitelj ali pri Tugomerju napisal celo zgodovinsko razpravo o predmetu in umetniški obdelavi. Posebno ceno dajo tem izdajam besedni tolmači in slovarčki, ki jih je on prvi uvedel v izdajo Jurčiča. Grafenauerjevo spoštovanje do Jurčičevega jezika je poudaril A. Breznik, ko je primerjal njegovo izdajo z drugimi (DS 1984, 235).
Znanstveno je kajpak pomembnejše Grafenauerjevo nadrobno proučevanje in raziskavanje posameznih dob, oseb, del in vprašanj iz področja našega slovstva. S protestantsko dobo se Grafenauer ni veliko ukvarjal. Najtehtnejša razprava o tej dobi je razbor Trubarjevega prevoda sv. pisma (DS 1914); primerjal je Trubarjev prevod z grškim, latinskim in Lutrovim in ugotovil, da Trubar kljub lastnemu zatrjevanju iz grščine ni prevajal, da se je najtesneje oklepal Lutrovega prevoda, nekoliko tudi Vulgate, prevodov Erazma Rotterdamskega in Buelingera ter nekega laškega vira. Važna je tudi Graf en auer jeva razprava iz zgodovine slovenske metrike (Č 1916) in o naglasnih principih od začetka do Vodnika: tu sta se bojevala narodni naglasni princip in protestantski kvantitativni, prevzet od nemških meistersangerjev; v katoliški dobi se je metrum zopet približal naglasnemu in zmagal z Vodnikom in Prešernom. S to razpravo je oral ledino in zasluži razprava večjo pozornost, kakor jo zbuja skromni naslov Drobci iz starejše kulturne in slovstvene zgodovine.
Pričakovali bi, da se bo znanstvenik tako odločnega katoliškega prepričanja s posebno vnemo lotil protireformacije in katoliške obnove, toliko bolj, ker velja slovenski kulturni zgodovini ta čas za občutno nazadovanje. Toda Grafenauer ji v podrobnih razpravah ni posvetil mnogo moči, le mimogrede je spregovoril o neznanem prevodu evangelistarja iz Stapletona (ČJKZ 1924) in v nekaterih ocenah. Nekaj novih pogledov na to dobo je podal v Kratki zgodovini.
Tudi prerod ga ni zanimal v celoti, čeprav je tam začel s svojo Zgodovino novejšega slovenskega slovstva. Mimogrede se je dotaknil Zoisa in Linharta v ocenah, a pri Vodniku se je ustavil večkrat in za dlje časa. Najprej je analiziral Vodnikovo Ilirijo oživljeno kot slavospev slovenski zgodovini (DS 1917); pesem naj bi bil Vodnik imel v načrtu že davno pred prihodom Francozov v naše kraje kot spomin na Linharta. Posebej Vodniku pesniku, njegovemu razvoju in pesniški »obrti«, tehniki je posvetil 1918 monografijo Vodnik pesnik v Knezovi knjižnici. V posebni razpravi primerja inačice in poznejše popravke v dotedanjih izdajah Vodnikovih pesmi (ČJKZ 1919); ustavil se je posebej pri Levstikovi izdaji in njegovih »popravilih«. Ob proučevanju Vodnikovega rokopisnega besedila v Matici se je dokopal do čistega Vodnikovega besedila in to svoje poznanje uspešno uporabil v posebni monografiji in doslej najboljši izdaji Vodnikovega besedila v Izbranem delu v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov (zv. 5., 1935); dragocene in bogate so tudi njegove stvarne in jezikovne opombe, kjer popravlja mnogo dosedanjih zmot in nejasnosti, kar je kritika premalo opazila. Zanimanje za Vodnikovo delo se kaže tudi
v zasledovanju prepisov Vodnikovih pesmi in njegovega deleža pri Kopitarjevi abecedni reformi.
Za poznanje Prešernove dobe in pesnika samega je največ naredil z objavo in razlago Kastelčeve zapuščine (izročil mu jo je g. nadsv. Julij Polec); v njej je našel Prešernove in Kastelčeve rokopise, ki nam kažejo v delavnico Cbeličarjev in zlasti Prešerna zaradi novih variant. Objavil je tudi rokopis II. in IV. zv. Čbelice in nekaj drugih rokopisov. Prvič je tudi objavljeno v celoti znano Prešernovo slovensko pismo staršem iz 1. 1824. Prešernoslovcem bo gradivo nudilo veliko zanimivega primerjanja in gre Grafenauerju hvala za vestno opravljeno delo. Sicer se v prešerno-slovju naslanja predvsem na Zigona, njegove izsledke in razlage je prevzel tudi v Zgodovino in s tem naletel pri nekaterih kritikih na odpor (Kidrič v Vedi 1911 in Iz. Cankar-Bregar v C 1909/10).
V dobo po Prešernu je segel Grafenauer najprej in najbolj z označitvijo Bleiweisa kot nepoštenega, nadutega in nesamostojnega človeka, ki ni bil zrel za vodstvo naroda in bil kulturnemu razvoju prava cokla. To svoje mišljenje je omenil že v I. delu Zgodovine novejšega slovenskega slovstva (1909); ker je podvomil o pravilnosti take sodbe Iz. Cankar-Bregar (Č 1910, 78), je v II. delu to svojo sodbo še posebej skušal podpreti in tako sociološko najbolje obdelal ravno Bleiweisovo dobo; iz njegovega opisovanja je čutiti, da stoji s srcem na strani koroških rodoljubov Janežiča in Einspielerja in sodi kranjskega samodržca z njunimi merili. O teh dveh koroških rojakih je tudi sicer rad spregovoril; o Janežiču n. pr. v DSu, ko kaže v članku Med Glasnikom in Zvonom, kako je pripravil pot čisto umetniški reviji Stritarjevi, in ob 50 letnici njegove smrti in prav tako o Einspielerju 1937. 2e sodba o Bleivveisu je zbudila pomisleke nekaterim kritikom (Debevec in A. Ušeničnik), a še bolj so se duhovi razvneli, ko je 1917 postavil v jubilejni letnik DSa članek Jeranov problem. Članek ni bil le literarnozgodovinsko važen, marveč pomemben z več strani: napisan je bil prav tedaj, ko sta A. Ušeničnik in Iz. Cankar razpravljala o mejah umetniške in pedagoške kritike, ko je bil postavljen problem, ali sploh more biti kaj lepo, kar je nemoralno; napisan je bil v jubilejnem letniku DSa in je s tem podprl urednika v težnji po čisto literarnem glasilu, za katero ne morejo veljati načela mladinske vzgoje, marveč zrele umetnosti, namenjene resnim izobražencem. V tem boju se je razčistil marsikak pojem in dobiva odmev še po 20 letih (ko A. Ušeničnik umika svoje trditve o razmerju lepega in nemoralnega v Izbranih spisih II, 296 in Grafenauer to stališče z zadoščenjem sprejema Č 1940); vendar se nam danes zdi, da Jeran le ni nadaljevalec janze-nistične tradicije pri nas, da je marveč treba iskati njegovemu razmerju do literature vzrokov v resnični duhovniški vnemi in gorečnosti za zveli-čanje duš, saj se to neprestano ponavlja.
Klasikom tega razdobja pa je Grafenauer posvečal veliko pozornosti z izdajanjem Ogrinca. Erjavca, Mencingerja, Zarnika, Vesela, zlasti še Jurčiča v Spisih. Napisal je vsakemu zvezku in delu uvod in nadrobno pripravljal opombe. Posvetil pa je klasikom tudi nekaj nadrobnih raziskav; preiskoval je razmerje Jurčičevih Rokovnjačev do Gerstackerjevega romana Die Flufipiraten von Mississippi. Podobno primerjavo je napisal tudi o razmerju med Jenkom in Heinejem ter Goethejem; našel je pri
Jenku vplive obeh, zlasti sorodnost v celotnem razpoloženju, ugotovil pa je tudi vpliv Lenaua in seveda zlasti Prešerna. Levstiku je že v Zgodovini II. odkazal osrednje mesto za vso dobo, posebej pa je obravnaval njegov življenjepis med leti 1853 in 1858 in objavil korespondenco med Levstikom in Hanko. V kritikah je seveda pogosto posegal v to obdobje in spregovoril o Kersniku, Mahniču, Aškercu in o sodobnih metodah literarne zgodovine in kritike.
Grafenauer se je mnogo ukvarjal tudi s sodobnostjo, z najnovejšimi, še živečimi in šele nastopajočimi pisatelji. Predstavil je najširši javnosti ob njih izdajah Jakliča, Finžgarja, Meška. Sočasno leposlovno delo je začel presojati koj v svojih literarnih začetkih s primerjavo Sardenkove in Zupančičeve poezije (Zora 1904), zlasti pa je pokazal svojo voljo po obravnavanju sodobnosti v članku O naših najmlajših (DS 1915); pred-stavil je tedaj javnosti najmlajše DSove sotrudnike Lovrenčiča, Velikonja in Majcena. Seveda se je ukvarjal zelo pogosto — in to do najnovejšega časa — z najnovejšimi pojavi v slovstvu z ocenami leposlovnih del. Njegove ocene so zelo resne in se jim pozna resna volja, da pride delu do živega z vsestransko analizo. Kdor pomisli na pogostno površnost sodobne kritike, bo znal ceniti njegov trud.
Kakor smo torej videli, je večina Grafenauerjevih nadrobnih razprav nastala šele po izdaji obeh literarnih priročnikov. Toda največ osvetlitev je Grafenauer prinesel v dobo našega najstarejšega pismenstva od naselitve do reformacije, zlasti pa še v razumevanje in poznanje našega narodnega pesništva. Leta 1916. je začel to svoje delo z nadrobno analizo stiškega rokopisa, ki so ga dotlej imenovali ljubljanskega. Ni ostal le pri besedilu, marveč po celotnem latinskem kodeksu, v katerem je slovensko besedilo vezano, je ugotovil, da je rokopis nastal v Stični, da to nista prvopisa, marveč prepisa, edeu manj, drugi bolj pravilen, da je prepise delal menih Čeh in uporabljal že ustaljene obrazce za splošno rabo v cerkvi. Tako je že tedaj ugotovil slovensko jezikovno tradicijo, da slovenska pridiga po samostanih ni bila zanemarjena. Rokopis je postavil v dobo okoli 1428. Istega leta je tudi popravil nekaj napak, kakor da bi deželni stanovi v srednjem veku ne bili uradovali v slovenskem jeziku in bi slovenski kmet, ki je ustoličeval vojvode, kot dvorni lovec ne bil razsojal slovensko. L. 1918. je opozoril na nove Vondrakove razprave o brižinskih spomenikih in že tedaj branil njih slovensko pristnost proti starocerkvenoslovanskemu vplivu. Ob 1. snopiču Kidričeve Zgodovine je v CJKZ 1931 objavil razpravo Poglavje iz najstarejšega slovenskega slovstva in z novimi dokazi podprl svojo staro misel, da brižinski-stiški rokopisi niso prvopisi, marveč prepisi, napisani deloma po pisani predlogi, deloma po posluhu, po nareku ali spominu, da gre torej za utrjene in ustaljene tekste, ki so se širili že pred zapisi. Dokazal je, da obrazec za očenaš in vera izhajata iz zelo starega izvirnika, da segata nazaj na formulo ok. 800, zdravamarija pa je iz 16. stoletja. Ob Kosovih dokumentih o pokristjanjenju je tudi s kulturnozgodovinske strani utrdil svoje dokaze o možnosti literarne tradicije vsaj za I. brižinski spomenik, da se njihova tradicija prav tako začenja v dobi Karlovih kapitularjev, torej ok. 800; tako je znova predstavil spor med Vondrakom in Jagičem o brižinskih spomenikih. Kar je v članku pisal ostro polemično, znan-
stveno mirno dokazuje v kujigi Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in čina nadri» ispovedajaštiinib s§: iz cerkvenih pisateljev pred Karlom Velikim se da spoznati, kakšno znanje je zahtevala Cerkev od preprostega ljudstva. Cerkvi je pomagal Karel Veliki s svojo zakonodajo in uspeli te se je kmalu pokazal. Proti koncu 8. stoletja so nastali obrazci očenaša in vere, v prvih desetletjih 9. stoletja pa izpovedni obrazci in druge molitve. Za slovenske podložnike v frankovski državi so kmalu nato prevedli očenaš in vero in v 9. stoletju je nastal že tudi slovenski prevod starobavarske molitve, t. j. 2. splošna izpoved v Činu, nadalje nagovor o izpovedi II. brižinskega spomenika in še nekateri deli I. in III. brižinskega spomenika. Ostali deli teh spomenikov so nastali v 10. stoletju. Nad vse pomembna je Grafenauerjeva najdba, da niso vsi deli brižinskih spomenikov nastali hkrati. Prvi in tretji sta dobila svojo nam znano obliko šele po stoletni rabi; k prvotnemu jedru so dostavljali razne nove dostavke. Nekaj delov obeh spomenikov je nastalo že v prvi polovici 9. stoletja, nekaj pa šele v 10. stoletju. V tretjem delu je dokončno dokazal, da je izpovedni red Sinajskega evhologija, ki ga je sestavil Klement Bolgarski, odvisen od zahodnih predlog na podlagi slovenskega prevoda. S tem je bistveno dopolnil Vondrakove dokaze. Zlasti je važno, da je našel nov vir tem obrazcem, namreč confessio fidei, ki jo je ukazal oglejski patriarh Pavlin svojim podložnim škofom in duhovščini na sinodi 796/7. Ta veroizpoved je bila napisana v slovenskem jeziku, ker so v oglejskem patriarhatu bivali tudi Slovenci. V nadaljnjem primerjanju (SJ I.) je še natančneje dognal razmerje Čina in brižinskih spomenikov. Našel je, da sta tretji spomenik in starocerkvenoslovanska prireditev starobavarske molitve v Činu II. nastala iz neke starejše skupne predloge, ki je morala biti pisana v slovenskem jeziku in je mogla nastati v Panoniji in se rabiti v letih 867—874 v Kocljevi državi. Ta panonska prireditev pa je nastala prvotno v Karantaniji in na to se naslanja izpovedni obrazec v I. brižinskem spomeniku. Prvotni vir vsem trem rokopisom pa je isti — starobavarska molitev. Vsa ta dognanja so za našo najstarejšo dobo zelo važna, pa ne le za našo, marveč za vso slovansko zgodovino v prvih letih krščanstva. Njegove izsledke sta upoštevala tudi Ramovš in Kos v najnovejši izdaji brižinskih spomenikov (1937).
Podobno pomemben je uspeh dela, ki ga je opravil Grafenauer na polju raziskovanja slovenske narodne pesmi. Če pomislimo, da je izšel iz Jagičeve šole, ki se je že zaradi srbskohrvatske narodne pesmi veliko ukvarjala s pesniško etnografijo, da je bil učenec dr. M. Murka, specialista v tem vprašanju, pripadnika ruske migracijske teorije (Veselovskij), nam bo razumljivo, da ga je vprašanje že zgodaj zanimalo. To nam kaže ocena šašljevih Bisernic in zanimanje za Drabosnjaka. Že tedaj je napisal razpravo o Salomonovi legendi in jo primerjal z našo Mlado Zoro; po 30 letih mu je vprašanje dozorelo v obsežno razpravo (ok. 25 pol, še v rokopisu). Zanimali so ga različni motivi v narodni pesmi: obdelal je Marijo v narodnih pesmih (1924), Sv. Rešnje Telo v narodni pesmi (1935), nazadnje pa se je lotil sistematičnega obravnavanja narodne pesmi. Poskusil je osvetliti kulturno ozadje in postanek najlepših narodnih epskih pesmi z vrsto razprav v DSu in SJu. S temi razpravami je našel drugo pot, po kateri bi rad prodrl v skrivnostni molk pred reformacijo, skozi to
okno bi rad videl, kaj je v pretekli davnini zanimalo našega človeka, kako so odmevali svetovni dogodki v njegovi duši, kakšno je bilo njegovo čutenje in mišljenje. To njegovo delo je brez dvoma tako, da zasluži vse priznanje, saj orje ledino v marsikakem pogledu.
Omeniti bi morali še Grafenauerjevo šolsko delo, če bi hoteli hiti izčrpni. Njegove čitanke nosijo pečat metod v vsem drugem delu. V šoli je zmeraj zahteval veliko branja in samostojne analize del; berilo mora biti izhodišče, ne pa tuja sodba o delu in pisatelju. Zato bomo tudi razumeli, da je hotel v čitanke obseči kar se da veliko branja, da je vsaka posamezna čitanka obsežnejša, kakor je bila stara Sketova Slovstvena čitanka. Te čitanke so pomenile brez dvoma velik korak naprej v pouku slovenščine, posebno še zaradi zelo skrbnih in bogatih opomb, ki so spremljale berila ob koncu knjige. Za berilo je skrbel tudi z izdajami posameznih del; njegova Zbirka ljudskih povesti je očitno narejena s tiho mislijo na šolo, naravnost šoli pa je bila namenjena zbirka Izdaja za srednje šole, a se žal ni uresničila. Če pomislimo na skromne razmere, v kakršnih se je tedaj stiskala slovenščina po srednji šoli, bomo razumeli, da je to delo pomenilo veselo pomlad. Po 1918 pa je bil dolgo Grafenauer edini, ki je sploh mislil na pouk slovenščine v višjih razredih, in to ni majhna zasluga, če pomislimo, da je slovenščina nenadoma postala središče pouka.
*
Če torej poskušamo ob 60 letnici prav oceniti Grafenauerjevo delo, bomo morali priznati, da je zelo obsežno — saj sega od lingvistike do sodobne literarne kritike, da je zelo požrtvovalno — saj je zaradi reševanja trenutno potrebnih del zamudil mnogo priložnosti osebnega uveljavljanja v zasedbi odličnih znanstvenih mest, da je znanstveno zelo pomembno — saj je bistveno pripomogel do rezultatov današnje slove-nistične vede.
Znanstveni spisi It. Grafenauerga
Kratice kakor v Slov. biogr. leksikonu.
1902:
(Ocena) Vjenčeslav Novak, Dva svjeta, Zabavna knjižnica Matice Hrvatske sv. 242—244, Zagreb 1900, DS XV, 1902, 631—2. (V Jubilejnem kazalu DS, 1938, se mu pod imenom Grafenauer, str. 65, pripisuje tudi kritika Murni-kovih Navihancev; kritiko je napisal F. S. Finžgar, kakor je na str. 50 pravilno zaznamovano.)
1903:
Društveno gibanje na Koroškem, Zora IX, 1903, 59—61.
(Poročilo) »Hrvatska pisma« v KO, Zora IX, 1903, 160—1.
1904:
(Ocena) B. M. L j a p u nov, Neskol'ko zamečanij o slovensko-nemeckom slovare Pleteršnika, Odesa 1903, AslPh XXVI, 1903/4, 115—120.
(Ocena) Dr. Josip Tominšek, Narečje v Bočni in njega sklanjatev, Jahresbericht des Staatsgymnasiums in Krainburg 1903, AslPh XXVI. 1903/4. 305—312.
Sil vin Sar de n ko — Oton Zupančič, Zora X, 1903/4, 51—60.
1905:
Znm Akzente im Gailtalerdialekte, AslPh XXVII, 1904/5, 195—228.
(Ocena) Dr. Kari O z v a 1 d , Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau, Jahresbericht des Staatsgymnasiums in Gorz 1904, AslPh XXVII, 1904/5, 138—9.
190(5:
(Ocena) Anton Linhart, Zupanova Micka. Predigra in poigra. Po osnovi dr. Jos. Vošnjaka spisal Anonvmus (Fr. Govekar). Talija, št. 20, Gabršček, Gorica 1905, DS XIX, 1906. 115—118.
1907:
(Ocena) .Josef K a r a s e k , Slawische Literaturgeschichte, Sammlung Goschen Bdch. 277—278, slovenski del, AslPh XXIX, 1906/7, 140—2.
(Ocena) Ivan šašelj, Bisernice iz belokranjskega zaklada I. Kat. tisk. društvo. Lj. 1906, AslPh XXIX, 1906/7, 475-6.
»Duhovna b r a m b a« in »Kolomonov ž e g e n«. ČZN IV, 1907. 1-70, 192.
1908:
Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, I. del: Od Polil in a do Prešerna. Prvi oddelek, Jahresbericht des Staatsgvmnasiums in Krainburg 1908, 3—51.
Salomonova legenda v slovenski narodni pesmi. Zbornik u slavu V. Jagiča. Weidmann, Berlin 1908, 65—70.
Jurčič — Gerstacker, DS XXI. 1908, 296—300.
Simon Jenko in njegovi pesniški zgledi. DS XXI. 1908. 420—1. 456—8, 506-12, 559-63.
1909:
Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, I. del: Od Pohlin a do Prešerna, Kat. bukvama, Lj. 1909, 153+(III) str.
Opazke k Levstikovemu življenjepisu, Bleiweisov Zbornik (ZMS XI). MS. Lj. 1909, 260—77.
1910:
Iz Kastelčeve zapuščine. Čas IV, 1909/10. 120—45. 212 —34, 270—84, 421—34. 469-86.
Nekaj iz Prešernovega peresa. Carn. Nova vrsta I. 1910. 13—20.
Nekaj o Levstiku. Č IV, 1909/10, 150.
Slovenski jezik
17
Fr. Bregarju v odgovor, C IV, 1909/10. 146—48. Nekaj o Bleiweisu, C IV, 1909/10,391. O načinu kritike, C IV, 1909/10. 490.
(Ocena) Dr. J a k. S k e t — .los. W e s t e r , Slovenska čitanka za prvi razred srednjih šol, MD, Celovec 1910, DS XXIII, 1910, 366.
1911:
Iz Kastelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi. Pomnožen in popravljen ponatisk iz Časa IV (1910). Katol. bukvama. Lj. 1911, (IV)+ 124 str.
Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. II. del: Doba narodnega prebujenja (1848—1868). Katol. bukvama, Lj. 1911, VIII+475 str.
1913:
Josip O g r i n e c , V o j n i ni i r ali poganstvo in krst. Po-\est iz časov pokrščevanja Slovencev (Zbirka slovenskih povesti, urejuje Ivan Grafenauer, I), Kat. bukvama, Lj. 1913, 78+(II) str.
Franc Erjavec, Hudo brezno in drugi spisi (Zbirka slov. povesti II), Kat. bukvama, Lj 1913. 79+(I) str.
1914:
Vesele povesti: F r. Jaklič, Za možem, \ p u st i v je šla. J o s. Jurčič, Pravda med bratoma (Zbirka slov. povesti III), Kat. bukvama, Lj. 1914, 79+(I) str.
K s a v e r Meško, Povesti in slike: Štiri smrti. Pot čez travnik. Požigalec (Zbirka slov. povesti IV), Kat. bukvama, Lj. 1914, 79+(I) str. O Trubarjevem prevodu evangelijev, DS XXVII, 1914. 297—303. (Ocena) Dr. Janko Š 1 e b i n g e r , Slovenska bibliografija za 1. 1907 do 1912. MS, Lj. 1913, DS XXVII, 1914, 62.
(Ocena) Dr. Branko Vodnik, Povijest hrvatske književnosti, Matica Hrvatska, Zagreb 1913, DS XXVII, 1914, 64-66.
Pojasnilo h kritiki Vodnikove Povijest i hrvatske književnosti, DS XXVII, 1914, 166-67.
(Ocena) Janez Mencinger, Izbrani spisi II, ured. dr. Jos. Tontin-šek, NS, Lj. 1913, DS XXVII, 1914, 125-6.
(Ocena) Dr. Joža A. Glonar (K. Štrekelj), Slovenske narodne pesmi, 15. snopič (IV. zv„ pole 31-43A), MS, Lj. 1913, DS XXVII, 1914, 126.
(Ocena) Izbrane narodne pesmi hrvatsko-srbske I: Junaške pesmi starejših časov, priredil dr. Branko Vodnik (Hrv. knjižnica MS VI), MS, Lj. 1913, DS XXVII, 1914, 126.
(Ocena) A. Aškerc, Izabrane pjesme. priredio dr. A. Bazala, Matica Hrvatska, Zagreb 1913. DS XXVII, 1914, 127-29.
(Ocena) Dr. F r. Kotnik, Andrej Schuster Drabosnjak. Ponatisk iz ČZN
1913,	DS XXVII, 1914, 165-66.
(Ocena) Rad J u g o s 1 a v e n s k e akademije znanosti i umjetnosti. knj. 199. Razr. historičko-filologički i filozofičko-juridički, Zagreb 1913, DS XXVII.
1914,	277—8.
(Ocena) Dr. Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba (Janka Kersnika Zbrani spisi, ur. dr. Iv. Prijatelj, zv. VI, seš. 2—3: Novelist in kritik), Schwentner, Lj. 1914, DS XXVII, 1914, 372-6.
1915:
F r. S. F i n ž g a r , Študent naj bo. Naš vsakdanji kruh (Zbirka slov. povesti V), Kat. bukv., Lj. 1915, 80 str.
O naših najmlajših, DS XXVIII, 1915: 1. Joža L o v r e n č i č , 6—10, 2. Stanko Majcen, 41—44, 3. N a r t e V e 1 i k o n j a , 92—95. t Frančišek Hubad, Carn. N. v. VI. 1915. 303-4. t Števan Kuhar, DS XXVIII, 1915,365-6.
(Ocena) Dr. K. Lončar, Janko Kersnik, njega delo m doba. ponatisk iz Vede (Gorica 1914), DS XXVIII. 1915, 67-8.
(Ocen?) Pavel Flere, Babica pripoveduje II, Učit. tiskarna, Lj. 1914. DS XXVIII, 1915, 138.
(Ocena) Andrej Rape, Mladini IV in V. zv., Društvo za zgradbo učit. konvikta, Lj. 1915. DS XXVIII. 1915. 205.
Stiski (ljubljanski) rokopis, DS XXIX, 1916, 239-43, 311-6 (s snimki).
Drobci iz starejše kulturne in slovstvene zgodovine, č X, 1916: 1. Slovensko uradovanje v preteklih stoletjih. 248—50, 2. Ali je razsojal koroški vojvoda kot vrhovni slovenski mojster na cesarskem dvoru v slovenskem jeziku. 250—54, 3. Hipolitov in Paglovčev prevod Tomaža Kempčana, 254—6, 4. Iz zgodovine slovenske metrike, 299—319.
(S 1 o w e n i s c h e) Sprache, Literatur, Volksbildung v knjigi »Kroaten und Slowenen« (A. Milčinovič und J. Krek), Diederichs. Jena 1916. str. 85—106 (brez imena).
Medvedova pesem »A ve Marija«, DS, XXIX, 1916, 53.
t Izidor Modic, DS XXIX. 1916, 50.
Ob tristoletnici Shakespearove smrti, DS XXIX, 1916 165-7.
1917:
Kratka zgodovina slovenskega slovstva I. del: Od začetkov do marčne revolucije, Kat. bukvama, Lj. 1917, str. 1 —160.
Josip Jurčič, Spisi V: Sosedov sin. Sin kmetskega cesarja. Med dvema stoloma, Kat. Bukvama, Lj. 1917, 187+(III) str.
Jeranov problem, DS XL. 1917, 10—13.
Vprašanja preteklosti in sedanjosti, DS XL, 1917, 188—92.
Vodnikova »Ilirija oživljena«, slavospev na slovensko zgodovino, DS, XL, 1917, 84—87.
t Frančišek Leveč, DS XL, 1917, 75—76.
1918:
Valentin Vodnik — pesnik. Analiza njegovega pesniškega razvoja iu značaja, KK XXII, MS. Lj. 1918, 104-169.
Med Glasnikom in Zvonom. Antonu Janežiču v spomin, DS XLI, 1918, 5—9.
Razni popravki, DS XLI, 1918: 1. Brižinski spomeniki, 104—6. 2. G r e g o r č i a n a , 106, 3. Razno. 107.
A u ton Janežič. Ob petdesetletnici njegove smrti, KMD za 1919, 65—72.
(Ocena) M. Murko, Die slavvische Philologie in Deutschland, SA aus Internationale Monatsschrift f. Wissenschaft. Kunst u. Technik«, Berlin, XII, 225-252, 295-320, DS XLI, 1918, 43.
(Ocena) R e n e B a z i n — Iz. Cankar. Gruda umira. Leonova družba. Lj. 1917, DS XLI, 1918, 43—44.
1919:
Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 11. del: Od marčne revolucije do naših dni, .lugoslov. knjigarna, Lj. 1919, str. 161—335. (Izšla je tudi skupno s še nevezanimi polarni 1. dela samo z naslovom »Kratka zgodovina slov. slovstva« 1919.)
Josip Jurčič, Spisi IV zv. : Cvet in sad. Hči mestnega sodnika. Kozlovska sodbs-. v Višnji gori. Dva brala. Jugosl knjigarna, Lj. 1919, 244+(II) str.
Josip Jurčič, Spisi VI. z v.: Doktor Zober. Tugomer. Jugosl. knjigarna, Lj. 1919, 212+(II) str.
t Ivan Cankar (Iz G.-jeve Kratke zgodovine slov. slovstva), Slovenska družina, 1918/19, 156—8.
O Vodnikovi pesniški zapuščini in dosedanjih izdajah njegovih pesmi. ČJKZ I, 1918/19, 179-92.
1920:
Kratka zgodovina slovenskega slovstva, druga popravljena izdaja, Jugosl. knjigarna, Lj. 1920, VI+326 str.
1921
Slovenska čitanka za višje razrede srednjih šol. S sodelovanjem dr. Janka Bezjaka in dr. Antona Breznika. I. del, Jugosl. knjigarna. Lj. 1921. VIII+320 str.
Slovenska čitanka za višje razrede srednjih šol. S sodelovanjem dr. Jpnka Bezjaka in dr. Antona Breznika. II. del. Kr. založba šolskih knjig in učil, Lj. 1922, II + 307+III str.
Josip Jurčič, Spisi I. z v. : Uvod. Narodne pravljice in pripovedke. Spomini na deda. Jurij Kozjak. Jesensko noč med slovenskimi polharji. Domen. Dva prijatelja. Jugosl. knjigarna, Lj. 1922, 275 str.
Josip Jurčič, Spisi III. z v. : Deseti brat. Nemški valpet. Jugosl. knjigarna, Lj. 1922, 238 str.
Josip Jurčič: Spisi VIL z v. : Lepa Vida. Lipe. Pipa tobaka. Moč in pravica. V vojni krajini. Pravda med bratoma. Jugosl. knjigarna, Lj. 1922, 195 str.
1923:
Josip Jurčič, Spisi II. z v. : Jurij Kobila. Tihotapec. Vrban Smukova ženitev. Kloštrski žolnir. Grad Rojinje. Golida. Jugosl. knjigarna, Lj. 1923, 287 str.
Josip Jurčič, Spisi VIII. z v.: Ivan Erazem Tattenbach, Bojim se et. Črtica iz življenja političnega agitatorja. Telečja pečenka. Šest parov klobas. Po tobaku smrdiš. Ženitev iz nevoščljivosti. Andreja Pajka Spomini starega Slovenca. Jugosl. knjigarna, Lj. 1923, 215 str.
Josip Jurčič, Spisi IX. z v. : Jurčič-Kersnik, Rokovnjači. Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ko je krompir kradel. Ponarejeni bankovci. Jugosl. knjigarna, Lj. 1923, 239 str.
Josip Jurčič, Spisi X. z v. : Slovenski svetec in učitelj. Veronika Deseniška. Jugosl. knjigarna, Lj. 1923, 218 str.
Naglas v nemških izposojenkah v slovenščini, donesek k zgodovini slovenskega naglasa, Razprave Znanstv. društva za hum. vede v Lj. I, 1923, 358—91.
1924:
Pripombe k slovenskemu Stapletonu, CJKZ IV, 1924, 106—16.
Pregled najnovije slovenačke književnosti (prevod s slov.). Nova Evropa X. 1924, 230—33 (Prehled nenovejši 1 i t e r a t u r y slovi n s k e. Se svo-lenim autorovym preložil J. Vuga, Slovansky Prehled, XVIII, 1924, 335—38).
La n nova letteratura slovena (ital. prevod z nemščine, brez avtorjeve kontrole), Europa orientale, Roma, XXIV, 1924, 1—18.
Marija v naših narodnih pesmih, Slovenec 1924, št. 205.
(Ocena) F r. Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja (Razprave ZDHV I. 1923, 179-272), Cas XVIII, 1923/24, 237-42.
1925:
Slovenska čitanka za višje razrede srednjih šol, III. del. S sodelovanjem dr. Janka Bezjaka in dr. Antona Breznika. Jugosl. knjigarna, Lj. 1925, VII+279 str.
Slovenski biografski leksikon (1. zv.): Anton Aškerc, Bartol-Nadlišek Marica, Bedenek Jakob, Bevk Blaž, Bevk France, Bile Janez, Božič Janez, Cankar Ivan, Cegnar Franc, Celestin Fran, Cimperman Fr. Ser., Čimperman Josip, Ce-bokli Andrej, Debevec Jože, Detela Fran, Drobnič Josip.
Narodna Enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (prevodi s slovenščine). I. knj.: Funtek Anton, Gangl Engelbert, Glaser Janko, Glaser Karel, Golar Cvetko. Gradnik Alozij, Grafenauer Ivan, Gregorčič Simon, Gruden Igo, Hostnik Davorin, Hribar Anton.
1926:
t F r a n Detela, Slovenec 1926, št. 155. Mladika VII, 1926, 299. Cas XX. 1926, 335—6.
Slovenski biografski leksikon (2. zv.): Erjavec Anton, Erjavec Fran, Fatur Lea, Finžgar Fr. Sal., Freuensfeld Josip, Funtek Anton. Gangl Engelbert, Gestrin Fran, Glaser Karel, Golar Cvetko, Golia Pavel, Gomilšek Jakob, Gorenjec Lavo-slav, Govekar Fran. Gradnik Alojzij, Grafenauer Franc, Grafenauer Ivan, Gregorc Pankracij, Gregorčič Simon. Gregorčič Simon ml., Gruden Janko, Hausmann Fany.
Narodna Enciklopedija (ii. knj.): Ilešič Fran, Jaiiežič Anton, Jarc Miran (tam tisk. napaka Milan). Jenko Ivan. Jenko Simon, Jeran Luka, Jeriša Franc, Jurčič Josip, Kaš Igo, Kette Dragotin, Kidrič Franc, Kleinmeyr Ferdo, Kleinmayr Julij, Kmet Marija, Knific Ivan, Kobe Jurij, Koder Anton, Koritnik Gliša, Korun
Valentin, Kosovel Stano, Kozak Juš, Kraigher Alojz, Krek Franc, Krek Gregor, Leban Janko, Leveč Frančišek, Levstik Fran, Levstik Vladimir, Macun Ivan' Majar-Ziljski Matija, Majcen Stanko, Maister Rudolf, Marn Josip, Maselj-Podlim-barski Fran, Medved Anton, Mencinger Janez, Meško Ksaver.
1927:
Novija (slovenačka) književnost (prevod s slovenskega, objavo pa je tehnični urednik zmaličil s tem, da je mehanično izpustil kar cele odstavke, ki so poročali o novejši literaturi (Iv. Šorli, Iv. Lah, Mil. Pugelj, Ant. Novačan, Al. Gradnik, Al. Kraigher, Iv. Pregelj, Vlad. Levstik, Cv. Golar, Silv. Sardenko, Rud. Maister, Voj. Mole, Peterlin Petruška, Ant. Debeljak in o eseju Iv. Prijatelj, Iz. Cankar i. dr. Prim. LZ 1928, 55), Slovenačka, Srpska književna zadruga, kolo XXX, br. 202, Beograd, 1927, str. 135-163.
Narodna Enciklopedija (II. knj.): Miklavec Peter, Milčinski Fran, Mole Vo-jeslav, Murko Matija, Murn-Aleksandrov Josip, Murnik Rado, (III. knj.): Neu-bauer Franjo, Novačan Anton, Ogrinec Josip, Opeka Mihael, Pagliaruzzi-Krilan Josip, Pajk Janko, Pajkova Pavlina, Perko Pavel, Perušek Rajko, Pesjakova Luiza, Pintar Luka, Podbevšek Anton, Podmilšak-Andrejčkov Jože, Potočnik Blaž, Pregelj Ivan, Pucelj Ivan, Pugelj Milan, Puntar Josip, Regali Josip, Remec Alojzij, Remec Franc Josip, Robida Adolf, Robida Ivan, Rozman Ivan (NB. članek Ravnikar Vladimir je napačno signiran z mojo kratico I. G. [namesto J. G. (?)]: Joža Glonar, raezn tega se mi v CJKZ VII, 1928, pripisuje še članek Podgornik Fran, ki pa je signiran z J. G.)
Debevec Jože šestdesetletnik, Mladika 1927, 152—3 (s sliko).
t Leopold Turšič, Mladika 1927, 273 (s sliko) IvMD za 1928, 75 (s sliko).
1928:
Fr. Ksaver Meško, Letopis Matice Srpske 1928, str. 74—81.
Slovenski biografski leksikon (3. zv.): Hitzinger Peter, Holz Vatroslav, Hostnik Davorin, Hudoklin Frančišek, Hueber Kajetan, Iskrač-Frankolski Jožef, Jaklič-Podgoričan Fran, Janežič Anton, Jarnik Urban, Jelene Vitomir Fedor, Jenko Ivan, Jenko Simon, Jeraj Vida (Frančiška), Jeram Peter, Josip, Jeran Luka, Jere-tina Janez, Jeriša Fran, Jurčič Josip, Kančnik Andrej, Kastelic Miha, Kaš Igo, Kersnik Janez Krstnik, Kersnik Janko, Kersnik Jožej, Kleinmayr Julij, Klodič Sabladoski Anton, Knafelc Alojzij, Kobe Jurij.
1929:
Narodna Enciklopedija (IV. knj.): Samec Janko, Sket Jakob, Slovenačka književnost novijeg doba, Sovre Anton, Spindler Vekoslav, Stare Josip, Steržaj Fr. Ksaver, Stritar Josip, Strniša Gustav, Svetec Luka, Svetličič Franc, Šanda Dragotin, Širok Karel, Šlebinger Janko, Štiftar Franc (Tvorcov Božidar), Tavčar Ivan, Terseglav Franc, Toman Lovro, Toman-Urbančičeva Josipina Turnogradska, Tominšek Josip, Tonejec-Samostal Matej, Trdina Janez, Trinko Ivan, Trošt Ivo, Trstenjak Anton, Trstenjak Davorin, Umek-Okiški Anton, Valenčič Fran, Valjavec-Kračmanov Matija, Velikonja Narte, Verne Mihael, Vesel-Koseski Jovan, Vesel-Vesnin Ivan, Vidmar Josip, Zarnik Valentin, Žigon Avgust.
1930:
Slovenska čitanka za višje razrede srednjih šol IV. del. Jugoslov. knjigarna, Lj. 1930, VI+343 str.
1931:
Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva, CJKZ VIII, 1931: I. Celovški rokopis, 68—73, A. Očenaš Celovškega rokopisa, 73—86, B. Zdravamarija Celovškega rokopisa, 86—91, C. Vera v Celovškem rokopisu, 91—102, II. So li Freisinški spomeniki osamljen pojav, 103—106, III. Očitna spoved Stiškega rokopisa, 106—117.
1932:
Slovenski biografski leksikon (4. zv.): Koder Anton, Korytko Emil, Kosmač France, Kostanjevec Josip, Kotnik Franc.
1934:
O pokristjanjenju Slovencev in pričetkili slovenskega pismenstva, DS 1934. I, str. 350—71, II. 480—503.
Ob stopetdesetletnici rojstva Urbana J a r n i k a , KMD (za Koroško) za 1. 1935, 102—105.
Mikavna slovanska novoletna šega, CZN XXIX. 1934. 162—3.
1935:
Valentin Vodnik, Izbrano delo (Cvetje iz domačih in tujih logov 5) MD, Celje 1935, 129 str.
Povzetek h Kidričevim glosam »Stoletja beležk brez literarne tradicije (LZ 1935, 289—95), DS 1935, 359—60.
Gutsmannov besednjak in njegova zbirka pregovorov, rekov in prilik, CZN XXX. 1-29.
Sveto Rešn je Telo v narodni pesmi (slovenski), Mladika 1935, 227—30.
(Ocena) Kocbek-šašelj, Slovenski pregovori, reki in prilike (Mohorjeva knjižnica 72), MD, Celje 1934, C XXIX, 1934/5, 188-91.
(Ocena) France Kidrič, Korespondenca Janeza Nep. Primca (Korespondence pomembnih Slovencev I), Znanstveno društvo, Lj. 1934, C XXIX. 1934/5, 313—4.
(Ocena) Moder n do r f e r Vinko, Narodno blago koroških Slovencev (Narodopisna knjižnica 2), Zgod. društvo v Mariboru 1934, Č XXIX, 1934/5, 313—4.
1936:
Karolinška katelieza ter izvor brižinskih spomenikov in »Čina nad ispo-vedajoštiim' se« (DHV v Lj. 13, filol.-lingv. odsek 2), Lj. 1936, 165 + III. str.
K sklepu 1050letnice sv. Metodija (poročilo o Grivčevi izdaji 2itja Konstantina in Metodija, Cvetje iz domačih in tujih logov 8, MD. Celje 1936). Slovenec 1937, št. 81-2 (7.-8. apr.).
(Ocena) Trubarjev C a t e h i s m u s , Akad. založba, Lj. 1935. C XXX. 1935/6, 220-1.
1937:
Najstarejši slovenski zagovori, Kovačičev zbornik (ČZN XXXII), Žgod. društvo, Maribor 1937, 275—93.
Andrej Einspieler, soustanovitelj MD in borec za slovenske narodne pravice (k 50 letnici njegove smrti), Knjižni Glasnik, MD, Celje 1937, 57-62.
(Ocena) Raj k o Nahtigal, Starocerkvenoslovanske študije (DHV 15, filol.-lingv. odsek 3). Lj. 1936. C XXXI. 1936/7, 348-52.
1938:
Starobavarska (svetoenuneranska) molitev v starem slovenskem in stcksl. jeziku, Slovenski jezik I. Lj. 1938, 8—54.
Vodnikov delež pri Kopitarjevi abecedni preosnovi. Slov. jezik I. Lj. 1938, 119—24 (s snimkom).
Prepisi Vodnikovih pesmi izpred čbelične dobe, Slov. jezik I, Lj. 1938, 171-2.
t Fran J a k 1 i č - P o d g o r i č a n , DS 1937/8, 138—41.
Slovenska narodna balada o »Lepi Vidi«, DS 1937/8, 236—37.
Slovenska narodna romanca o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega, DS 1937/8, 338—348.
Slovenska narodna balada o »Lepi Vitli«, DS 1937/8, 230—37.
(Ocena) F r. Ramovš in M. Kos, Brižinski spomeniki, Akad. založba, Lj. 1937, C XXXII, 1937/8, 249-53.
(Ocena) S a c r u m P r o m p t u a r i u m Janeza S v e t o k r i š k e g a , izbr. in prir. Mirko Rupel, Akad. založba, Lj. 1937, C XXXII, 1937/8, 313-4.
(Ocena) Narte Velikonja, Besede. MD, Gorica 1937, DS 1937/8, 290—2.	„ .
(Ocena) Fran M i 1 č i n s k i , Ptički brez gnezda, 2. izd. (Moli. knjižnica 98), MD, Celje 1937, DS 1937/8, 299-300.
Poljske novele, izbr. in prev. Fr. Vodnik (Moh. knjižnica 97), MD, Celje 1937, DS 1937/8, 300-301.	^
(Ocena) Pavle Sedmak, Kaplan Martin Čedermac, MS, Lj. 1938, Ds 1937/8, 371—75.
(Ocena) Mara Husova, Živa plamenica (Moh. knjižnica 99), MD, Celje
1938,	DS 1937/8, 375-77.
Franc Grivec, Slovenski knez Kocelj, Jugosl. knjigarna, Li. 1938, DS 1937/8, 380-84.
(Ocena) Lino Legiša, Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za po-kušino do priprav za Kranjsko Cbelico (1806—1828). Ponatisk iz Slov. jezika I Lj. 1938, DS 1937/8, 386-87.
1939:
Štiftarji in štiftarska narodna pesem. Slovenski jezik II. Lj. 1939. str 15-38, 137—154.
O Z a r i k i in Sončici in še kaj o španskih junakih (prav: kraljih in kraljicah), DS 1939: Zarika in Sončica, 78—83, Brajdika in Ančika, 83—84. Španski kralj v slovenskih narodnih pesmih, 84—89. 094 W8°ljska kraliica«> DS 1939: Poljska kraljica, Španska kraljica,
Še Mavri v (slovenski) narodni pesmi, DS 1939: O mlajši inačici »Lepe Vide« 281—3, Še o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega. 284—5. Zamorci in zamorske deklice v (slovenskih) narodnih pesmih, DS 1939:
1.	Sveta hostija onečaščena. Cerkveni ropar proda Judom sv. hostijo, 343—49;
2.	Marija, ptica in zamorska deklica. Ptičica poje o pšeničnem klasu in sladkem vincu, 409—418; 3. Jezus vrtnar in ajdovska deklica, Jezus slikar in krščanska deklica, 469—479.
Na veliko soboto ob deseti uri cerkev razsvetljena? Slov. jezik II, 1939, 109.
Ivan Vesel Vesnin v bogoslovju, Slov. jezik II, 1939, 112. Valjavčeva »Miš deklica« v indijski legendi. Slov. jezik II.
1939,	230.
Prigoda iz s r v n e 111. Razgovora med Salomonom in M a r -k o 1 f o m pri Jurčiču, Slov. jezik II, 1939, 230—1.
Ocena A. V. Isačenko, Narečje vasi Sele na (prav: v) Rožu (Razprave znanstv. društva v Lj. 16, filol.-lingv. odsek 4), Lj. 1939, Č 1938/9, 280—83. 1940:
K razvoju naziranj o razmerju med umetnostjo in nravnostjo C XXXIV 1939/40, št. 9-10.
(Ocena) France Kidrič, Zoisova korespodenca 1808—1809. (Korespondence pomembnih Slovencev I, izd. Akademija znanosti in umetnosti v Lj.) Lj. 1939, C XXXIV, 1939/40, št. 5-6.
V rokopisu je gotova obširna študija »Mlada Zora« in pripovedke o Salomonu 111 njegovi ženi. pripovednozgodovinska in književnozgodovinska primerjalna študija. Okr. 25. tisk. pol vel. 8°.
Pošiljal je dopise in prevode v koroški M i r iz Beljaka (pred 1900 bolj poredko) in z Dunaja; v Zoro pa je poleg omenjenih člankov pisal zlasti ideološke in organizacijske članke poleg kakih dveh leposlovnih črtic.
Fr. Kidrič
Zois 1819 o prerodu slovenskega jezika
Spričo maloštevilnosti gradiva za osvetljavo notranjih silnic preroda in redkosti izjav preroditeljev samih o gibanju nam mora biti dobrodošla vsaka drobtinica, ki spada sem. Na primer v Zoisovi ostalini članek iz marca 1819 o slovenski leksikografiji, ki je ostal do najnovejšega časa neopazen (Univ. bibl. v Lj. M. 365; Kidrič, Zois. koresp. 1808/9, str. 10).
V tem nemškem rokopisu razpravlja Zois o vzrokih slovenskih jezikovnokulturnih zamud in o stopnjah, ki jih vidi v gibanju. Sem ter tja rabi izraz: Karantanci, karantanski jezik, termin, s katerim hoče označiti notranjeavstrijske Slovence in kajkavce.
1.
Po sodbi barona Žige Zoisa so »zunanje razmere vsilile karan tan-skemu jeziku praktičen postranski jezik« (Afterzunge). Glavno leglo ger-manizmov v slovenščini je zrl v ustroju šol: »0 tem, kako se je izza časov izpreobračevalcev od poganstva, deželnih oskrbnikov (Landesverweser) in šomaštrov to moralo goditi (da se je slovenščina germanizirala), tukaj ne morem izčrpno govoriti. Naši leksikografi sami so primer dejstva in njegovih učinkov. Kako bi sploh moglo biti drugače? Kmečki otroci so v šoli pred jezuiti (do 1596) in pod jezuiti (1596—1773) svoj čisti materin jezik pozabljali ter se navajali, medtem ko so se učili nemščine, latinščine in morda grščine, pokvarjene, germanizirane kranjščine svojih učiteljev in mojstrov. Ti so jim sami dajali v 16. in 17. stoletju in čez sredo osemnajstega zgled, vsako nemško predavanje v šolah, na odrih in prižnicah opisovati z latinščino, kranjsko pa z nemščino, prav tako, kakor so tudi pravi Nemci še pozneje svoj slog krasili do ogabnosti s francoskimi frazami.«
2.
Zelo nazorno je Zois razložil, kako si predstavlja začetek in potek gibanja, ki ga je drugje sam imenoval gibanje za regeneracijo slovenskega jezika. Takole govori o prvih stopnjah preroda, za katerega more biti avtentična sodobna priča:
»V poslednji četrti preteklega (18.) stoletja je uvedba normalnih šol (torej 1775—1779), ki zelo pospešujejo ljudsko vzgojo, pripomogla, da je stari materin jezik iznova oživel, ker je zbudila vnemo mnogih patriotov, priti na pomoč pouku mladine in erudiciji šomaštrov s knjigami v izboljšanem slogu. V to epoho spadajo: Kumerdejev in Japljev prevod sv. pisma (izza 1784); Linhartova zgodovina Kranjske (1788—1791); gledališki poskusi istega avtorja (1789); Vodnikovo pesniško, slovniško in slovarsko delo (izza 1794) in celo tudi shizmatično delo Markovo (Pohlinovo izza
1765, a zlasti izza Besediša 1781), ki je kritiki dalo snov in duha, na kar je sledila Kopitarjeva revizija kranjske literature (1808), ki je zaključila vse prepire in zedinila vsa mnenja. Med francosko invazijo je Vodnik v svoji Pismenosti 1811 predlagal kranjski slovniški umetni jezik in (1813) oglasil svoj slovar.« In dalje:
»Po tem napredku za ohranitev deželnega jezika je tudi stara avstrijska vlada, ko se je vrnila, glede na novo proklamirano kraljestvo Ilirijo in glede na družino južnih Slovanov (sudlichen Slaven Verein) posvetila tej reči svojo neposredno pozornost. Najnovejšim odlokom 1813/ib gre hvala: da se je obenem s pomnoževanjem župnih šol dovolil pouk v deželnem jeziku; da se je priporočilo (Vodniku) prevajanje cesarskih patentov v čisto kranjščino, neodvisno od utesnjevanja doslovnega nemškega stavka; da so ustanovili na liceju stolico za vzpostavitev starega deželnega jezika in bogo s lovcem študij (tega jezika) ex offo zapovedali (1817); da se je cenzuri naročilo, dajati imprimatur le spisom v čisti kranjščini. Kakšen uspeh so te izvrstne odredbe v zvezi s prizadevanji naših učenjakov že rodile, pričajo zlasti Ravnikarjeve zgodbe v 3 zvezkih (1815—17) in več drugih duhovnih spisov istega avtorja, dalje Vodnikovi prevodi, zlasti prevod Matoškovega Babištva (1819) itd. Kaj še lahko pričakujemo od sedanjih teologov, ki so pripravljeni v čistem slavizmu in bodo, ko prestopijo v dušno pastirstvo, zbirali njegove elemente iz ust svojih župljanov, si lahko mislimo in predstavljamo. Že sedaj je prekosilo vstajenje čiste kranjščine na področju biblijske poezije v psalmih in himnah vsako pričakovanje (koga ima Zois tukaj v mislih, ni jasno). Kakor se je na drugi strani tudi pokazalo, da zadošča kopa tehničnih izrazov vsem zahtevam praktičnih doktrin. Učeni Srb Pavle Solarič, ki je v svoji knjigi (Rimljani slavenstvovavšii 1818) kranjsko narečje iz slovanske družine že povsem izključil, bo moral sedaj svojo besedo pač preklicati.«
*
Zoisova sodba, kateri glavni moment je povzročil propadanje slovenskega jezika, je precej točna.
Vezanje začetka slovenskega prerodnega gibanja z avstrijsko reformo osnovnega šolstva pušča sicer ob strani Pohlinovo in Devovo delo 1765—1777, toda je tem zanimivejše, ker stavi Zois tudi začetek svojega zbiranja slavističnih knjig v leto 1779., torej v isto časovno bližino (Kidrič, Zois. koresp. 157). Zdi se, da je začetek dela za osnovno šolstvo, za katero se je zanimal tudi Zois (LMS 1894, 305), res glavna pobuda za baronovo preusmeritev.
V orisu posezanja avstrijske vlade v jezikovno politiko na Slovenskem 1813—1819 bi bilo treba marsikatero Zoisovo vest preveriti še z akti, ki jih doslej ni bilo mogoče izslediti (zlasti odlok glede prevajanja patentov in odlok, naj cenzura pazi tudi na jezik). V odloku o učnem jeziku ljudskih šol na Kranjskem, ki je izšel sredi januarja 1815 (Mal, Zgod. 386), je zrl Zois važno pridobitev kakor v slovenski stolici. Kam meri Zoisova omenitev »biblijske poezije«, ni jasno, ker na Japljeve prevode pač ni mislil.
Fr. Ramovš
Iz pojavov soglasniške sklanje
Osnovno razvojno pot, ki jo je v slovenščini doživela sklanjatev besede kri, je z zadostnim zgodovinskim in sedanjim dialektičnim gradivom obrazložil že V. Oblak, Archiv fur slav. Phil. XIII. 44—47. Če povzamem njegova izvajanja, dobim tale pregled: 1. stara oblika no-minativa se je ohranila in služi celo za osnovo v kosih padežih (tako v tekstih 16. in 17. stoletja in v koroških dialektih); 2. kosi padeži, nastali po križanju nominativa z organičnimi oblikami kosih padežev in oni z vneseno novo osnovo kri- se sklanjajo po i-jevskih imenih; 3. od 18. stoletja dalje srečavamo organične oblike kosih padežev (razen v koroških tekstih); 4. v nom. sta zdaj v rabi kri na zapadu in v centralnih dialektih, krv pa ob južnovzbodnem robu slovenskega jezikovnega ozemlja. Gen. sg. krvi je pod vplivom nominativa prešel v kriji ali krtvi, instrum. krijo izpričuje i-jevsko tvorbo. V bistvu so ta izvajanja pravilna; vendar je treba še nekaj vprašanj pojasniti. Ali ima ohranitev nom. kri v jezikovnem oblikovnem sestavu kako oporo, ki bi mogla to ohranitev, ki je res prava starina, osvetliti? Ali ni čudno, da imamo v 16. stoletju nekakšno posebno sklanjo (kriji, krijo), v 18. stoletju pa organične oblike?
Posebna oblika nominativa je izločila našo besedo iz vplivnega območja a-jevskih imen in nekdanjih M-jevskih, ki so se v končnicah močno zbližala z a-jevskimi (že zaradi spola), čeprav so vsaj deloma v generalnih padežih (nom., acc.) in v instr. nudila še zvezo z i-jevsko sklanjo (cerkev, cerkvijo). Pri vseh drugih iž-jevskih imenih ima slovenščina prevzem acc. sing. v nominativ, pojav, ki je že od stcsl. dalje znan in tudi v vseh slovanskih jezikih običajen (največ starih oblik je ohranila čakavščina) in ki se je izvršil tudi v tistih slovenskih dialektih, ki imajo danes krv. Obratno pa je tam, kjer je nom. kri ohranjen, ta oblika pričela služiti tudi v akuzativu. Omenjeni kontakt z i-jevsko sklanjo in razmerje med nom. in acc. nam obrazloži sledečih pet analogičnih možnosti, ki so se v slovenščini uveljavljale. Osnovna sklanja se je glasila: kri, kfve, krvi, krv, krvi, krvjo; vpliv vzorca kost, ki je bil različen od našega imena samo v nom. in gen., je zahteval, da se izenačita nom. in acc. in da se gen. glasi krvi (pozneje krvi). Izenačevanje med nom. in acc. je moglo to ali ono obliko utrditi, od tod nov acc. kri, v vzhodnih narečjih pa nov nom. krv. Tam, kjer se glasi nom.-acc. kri, se skuša razmerje do ostalih padežev poenostaviti s tem, da se pravilne oblike krvi itd. približajo obliki kri, kar da krivi, krivi, krivjo. Ta sklanja ima v sebi še vedno dve konkurenčni obliki: kri in kriv-, kakor jih je prejšnja tudi imela (kri in krv-), zato gre pot zopet za tem, da prevlada ena sama; kjer zmaga kri, tam dobimo sklanjo (ki ostane vseskozi še
vedno i-jevska): kriji, kriji, krijo, drugod pa pod vplivom kriv- sklanjo: kriv, krivi, krivi, krivjo. Vzorec za izpreminjevanje je povsod i-jevsko ime kost; da pa se nom.-acc. kri tako trdno drži, mora biti tudi nekje utemeljeno. Zanj pride v poštev ime hči, ki s svojim razmerjem do osnove hčer- in s svojo i-jevsko sklanjo podpira razmerje kri : krv-(kriv-, krij-)\ obratno imamo tudi zato pogostno izenačenje med nom. in acc. (hči poleg hčer v acc.; celo mati se more pojaviti v acc., tako v Reziji).
Razume se, da omenjena Oblakova trditev, da organične oblike krvi itd. nastopajo šele od 18. stol. dalje, ne more biti opravičena. Kar nam kažejo teksti, to so že dialektične oblike; če je v 16. stol. kriji, ne more biti v 18. stol. krvi, kakor je iz zgorajšnjega pregleda samo po sebi umljivo; pač pa nam teksti kažejo prej oblike govorov tipa kriji kot onih z obliko krvi. Skratka, porazdelitev ima le geografski značaj že od početkov slovenskega tiska dalje. Centralni dolenjski govor Trubarjev je imel sklanjo kriji, kriji, krijo in mnogi pisci so jo od njega prevzeli. Ta sklanja je na Koroškem znana še zdaj, prim. za Rož: qrji< kriji, loc. qrjd, instrum. qrjd; v Gutsm. slovarju beremo poleg kervipoun tudi krijipoun 56; v Kolemonovem žegnu: gen. krije 53, 112, 225; instr. kerjo 20, 72, 75; v Duh. brambi: gen. loc. kriji 5, 9; instr. krio 75 (gen. krije 129 je očividno naslonjen na žensko končnico -e pri a-jevskih imenih). Da je marsikak kriji pri piscih tradicionalen in ne odsev njegove lastne govorice, je tudi lahko izpričati; fako piše Znojilšek običajno na Trubarjev način, poleg tega pa tudi krivi 148; Krelj piše za loc. krij 1 9b poleg kervi, v instr. krijo 52a, 132b, 141 b poleg kervio 141 b. Tudi rožanski govori imajo (v južnem pasu) instr. qrujd (za Sele je že značilno bližanje h gorenjščini: qri, gen. dat. loc. qfru. instr. qruga). Pač pa ima Rezija loc. kryje, čeprav je v vmesnem ziljskem govoru gen. krve; vidimo pa, da gre pas z oblikami tipa kriji s Koroškega v Soško dolino: v Bovcu govore kri, gen. krja, s krvjo-, gen. krja je moškega spola; očividno je bila osnova še krji, a maskulinizacija se je izvršda pod vplivom variante krvesa, ki je moškega spola. Današnji tip kri, krvi, za katerega je Oblak mislil, da so zanj podane organične oblike v tekstih 18. stoletja, ni v neposredni zvezi s psi. knve, -i, marveč je vmes tip krivi, ki je historično izkazan od 16. stol. dalje (Znojilšek, Stapleton). Pisci iz krajev, ki govore danes krvi, pišejo v starejši dobi krivi (da ne gre za učeno grafijo, bomo še videli), tako na prim. Skalar, Janez Svetokriški, Basar, Japelj, Pohlin, Kastelic, Rogerij in drugi. V predložnem genitivu se je na Krasu do danes obdržalo do krivi in semkaj spada tudi notranjska in dolenjska rečemca: vrezati se do krivega (prim. že pri Janezu Svetokriškem SP. I. 61: vfak dan do kriviga fe gaijshlal), ki predstavlja mešanje med do-krivi in do-krvavega-, v Poljanah se glasi gen. krtovi, loc. kr§u, v Črnem vrhu nad Idrijo pa gen. kr§vi, loc. krqi\ te oblike zahtevajo starejše krevi, krevi, kar je po redukciji nastalo iz krivi, -i gl. Južsl. Fil. II. 49. Vsi ti znaki kažejo, da so oblike 18. stol. (kervy Basar 16, 34, 115; kervi pri Krelju; kervio pri Skalarju, Basarju itd.) in današnje krvi, krvi, krvjo ne stare organske oblike, marveč da so po moderni vokalni redukciji nastale za nekdanje krivi, krivi, krivjo-, borovniško u krvd, horjuljsko u karu, savinjsko
kri, loc. krey,, dalje krši, kreivi (vzh. Kozjak), goričansko kri, krivi, kakor tudi krii, karvi na zap. Kozjaku (z mladim premikom krivi > krvi, ktvi) itd., vse izvira iz krivi in stara osnova krv- se v osrednjih in zapadnih narečjih sploh ni ohranila. Iz našega zgornjega razbora analogičnih vplivov je ta zaključek ne le umeven, marveč tudi nujen iD, kakor vidimo, izkazan in dokazan. Isto velja za osrednje štajersko krif, krvi (Št. Peter na Medvedjem selu; prim. še v Zelenkovi gramatiki str. 267: kryv, kervi). Samo govori v Beli krajini, Prlekiji in v Prekmurju, ki imajo nom.-acc. krv, so obdržali v kosih padežih staro neizpremenjeno osnovo krv- (krvi, krvi, krvjo).
Iz omenjene Oblakove študije je že znano, da prehaja naše ime v govorih ob Soči med osnove na -s; za ta pojav imam te-le primere: k nom. kri se glasi gen. do krvesa (Brda), kar navaja Oblak še za Cerkno in Davčo (v Davči se uporablja s-deblo samo tedaj, če se rabi kri v smislu »temperament«), v Lokovcu da krvies, dalje še v Podmelcu kri, krvi in da krvesa, v Kobaridu kri, krvi in krves, v Kredu kri, krvi in do krves ter v Bovcu kri, gen. krja ter do krvesi, u krves, s krvjd; s-deblo je torej omejeno le na gen., dat., loc. Kje je oblika, ki je posredovala med sklanjo imena kri iu med s- sldanjo? Treba je imeti na umu, da je prehajanje med osnovami na -o in -s zelo pogostno in to že od najzgodnejše dobe dalje. Prav ti gnvori ne ločijo med tema dvema sklanjama; v Ajdovščini na prim. govore dreu, kar izvira iz drevo, -a, ki je tudi še v rabi t. j. o-deblo, sprva srednjega spola, je zaradi enakšnih kosih padežev postalo moško ime; tako beremo tudi pri Janezu Svetokriškem SP. III.: drev 322, 323; pravi drev 330; gen. dreva, dat. drevu, instr. s'drevam, acc. du. dreua, dat. pl. drevom (vse na strani 322—3); dreua poleg dreueja je /.a 16. stol. dostikrat izkazano, enako čuda poleg čudesa, oka in očesa, tela in telesa itd. Lokalna oblika krivi je v teh govorih, ki poznajo akcentski premik tipa magla > megla, praviloma dala krau, kar se je moglo smatrati za loc. k nom. krau (konč-niški -u se je namreč reduciral), tak nom. pa je mogel biti le nom. moškega spola. Zaradi omenjene labilne razmejitve med o-jevskimi in sovskimi debli je k njemu mogla nastati tudi s-ovska oblika loc. u krves (-i,-u) in od tod se je pričela razširitev še na dat. in gen. Da je izhodna in tvorna točka bila loc., je razvidno tudi iz pomena »temperament«, kajti reklo to mi je v krvi« pomeni naravo, čud, temperament.
Osnove na -s, ki so predvsem v južnov/hodnih dialektih prešle med o-jevske, so v dveh primerih pomnožile število imen na -nt; besedi pero in uho, ki sta v knjižni slovenščini in vsaj v pretežnem delu slovenskih govorov med osnovami na -s, sta na Koroškem med osnovami na -nt, in pero se sklanja kot ime na -nt tudi v govorih v Soški dolini. Obseg oblike pero, pereta je grafično podan pri Tesnieru, Atlas lingu., karta št. 36 in gradivo za pereta, ušeta navaja še v Les formes du duel en slovene str. 172. Če so stara imena na -io- prehajala v imena na -nt, to ni čudno, ker je kontaktno zvezo oblika nom. in acc. sg. posredovala, za kar prim. acc. pl. plezheta Breznik, Večna pratika 66; v'jajzeti Ješenjak, Bukve za pomoč 71; jajze, -eta, -etu proti pl. jajza Slomšek, Blaže 171; v' jajzeti Drobtinice I. 60; pogosto se sliši tudi srceta, prseta; tudi k poune nastaja sklanja pouneta. Za moška imena
tipa Tone, Jože, po njih tudi za Miha (prim. Mihata Ješenjak 65) Jenko, sluga itd. je ta sklanja že močno po-plošena (prim. tudi prehod fleksije oča, oče v oče, očeta gl. Razprave Zn. društva I. 389). Vsi ti pojavi, ki so množili število imen na -nt v slovenščini, pa nam še ne morejo pojasniti prehoda pero, peresa in uho, ušesa v pero, pereta, uho, uščla. Vemo, da je bilo pero sprva deblo na -o, ki je šele z izpremembo pero > pero našlo pot k s-deblom. Stične točke s /-debli pa nikjer ni in to velja tudi za uho, ki je bilo k s-deblom še posebej po vzporednem oko, očesa, vezano, pa je vendar dialektično vse te vezi predrlo in se izpremenilo v uho, ušeta. Poglejmo, ali si moremo ta pojav kako obrazložiti.
Vzemimo najprej pero! Prvotno pero, du. dvi pere, pl. pira (tako v Reziji) ali p§ro,-a (tako v Bali krajini, severnih štajerskih dialektih in v Prekmurju) kakor tudi drugotno pero, peresa nas tu ne zanima.
V	govorih, ki sklanjajo pereta, je razmerje med nom. in kosimi padeži sledeče: p§ra proti parata, pl. paratd (Vrtojba pri Gorici; izglasni -q je tu dal praviloma -a, dolgi q pa praviloma a; v Brdih imamo proti t§l$, t^lata še p$rg, peresa)-, v Podmelcu: per°, peresa; v Drežnici: pere, pereta, pl. pereta, peret; rožansko je pare : pareta, ob Meži per°, pereta, ob Paki na Štajerskem p$re, pereta, v Bočni p^re, peridta; skratka povsod popoln sovpad s tele,-eta razen v Podmelcu. Ni pa s tem še rečeno, da je bila neka vmesna stopnja nekoč pero : pereta ali pa pere, peresa, dasi je ta izkazana in bi njen nom. pere bil narejen po kosih padežih, ki imajo pere- (prim. češ. bolg. nebe), obenem bi pa tak nom. podal zvezo s tipom tele; kajti prav tako si je možno misliti, da je na pero, peresa vplivala zveza z besedami perot, peretnica, kar je dalo pereta in šele nato je nastal nom. pere, da se skladnost s tele, teleta izvede do kraja. Slednjič je možno, da je prvo in drugo, vsaj ponekod, vplivalo obenem. Vsekakor je postanek sklanje pere, pereta prozoren. Vse drugače pa je s sklanjo uho, ušeta, ki je omejena samo na ko-roščino (od tod se je razširila na okolico Kranjske gore, na Jezersko in Solčavo). Tudi razmerje med nom. in kosimi padeži ter razmerje do vzporednice oko, očesa zasluži posebno pozornost.
Najprej si hočemo predočiti izpremembe pri sklanji imena oko, očesa in njegovega duala oči. Po vzorcu kosti je bil ta dual občuten kot nom. pl. i-jevskega imena in sčasoma se je skladno izobrazila vsa množinska sklanja po j-jevskem zgledu: oči, oči, očem, očeh, očmi. Tako stanje izkazuje knjižni jezik in večina osrednjih dialektov. Izpremi-njevanje osnove je imelo trojno lice in od tod trojna razvojna pot: 1) posplošuje se osnova, kakršno imajo edninski kosi padeži in, če gre to posploševanje do skrajnosti, dobimo tudi v nom. sg. očeso, v nom. pl. očesa, ki pa dobi ob istočasnem ohranjevanju starega oči poseben pomen (na prim. kurja očesa); 2) posplošuje se oblika oko, kar da gen. oka, nom. pl. oka (po vzorcu leto; tudi tukaj je možnost za diferenci-ranje pomena dana, če se staro oči še drži, prim. v Središču oka »popki« proti oči); 3) posplošuje se osnova, ki je izkazana v pl. oči in nastati more nom. sg. oč (v kosih padežih je očesa običajno še ohranjeno).
V	slovenskih govorih na črti, ki vodi z vzhodnega Koroškega čez Pohorje, Kozjak proti Slovenskim goricam, je v nom. in acc. pl. imen
srednjega spola pod vplivom izenačenja pridevniške ženske in srednje oblike nastopila končnica -e in, ker se je končnica dat. glasila -am, loc. pa -ah (pod zgodnjim in časovno prejšnjim vplivanjem nom. in acc. na -a), je sčasoma množina srednjih in ženskih imen postala enakšna (to začetno stanje feminizacije nekdanjih nevtrov je očitno pri samo množinskih imenih kakor jetra, vrata, pljuča, ki so feminina tudi v sosednjih govorih, čeprav v njih feminizacije v ednini pri srednjih imenih še nimamo) in končno je tudi singular prevzel obliko in sklanjo ženskih imen. Zato moremo v teh govorih dobiti žensko ime oka, gen. oke, pl. oke ali pa očesa, očese, pl. očese. Kje vse še posamezne od navedenih oblik nahajamo, tega tu ne bom podrobno navajal, marveč hočem za vsak primer podati nekaj oblik: 1) tip oko, očesa, oči na Dolenjskem (akou, ači Št. Jernej), na Gorenjskem (uko, uči), v rovtarskih govorih (ok, očiesa Poljane), ob Soči (akuo, ači Avče), na spodnjem Štajerskem (wokau, očese in uči Št. Peter na Medvedjem selu; wgk-b, uči Bočna), v Podjuni oku, učesa itd.; 2) oko, pl. oka, ok, okarn (Središče); fem. duka (Goričansko; v Prekmurju duka poleg okdu)\ 3) sg. uč, pl. učei (Mokronog, Mirna); sg. uuoč, pl. oči (Kobarid); u'šč, pl. uči (Bovc); sg. wdč, učiesa, pl. uči (Podmelec); 4) nom. sg. učqsu (Djekše), fem. učesa (Pohorje), očeisa (Kozjak); obliki nom. sg. uč in učes < očeso sta v otroškem govoru v Ljubljani dokaj pogostni.
Kar velja za oko, velja samo deloma tudi za uho in še to samo glede bistva razvoja, kajti nikakor ni potrebno, da je na prim. v govoru, ki sklanja oko po prvem zgledu, tudi sklanja imena uho enakšna. Že od vsega početka je bil namreč prvotni paralelizem v dveh ozirih porušen. Vidimo, da tisti govori, ki imajo oko, nimajo vedno tudi oblike uho, marveč uho, tako na Notranjskem in na Krasu wyho : icoku, v Avčah uxa n. sg. n.: akuo, pri Brežicah viixu:uku, na Medvedjem selu viixa n. sg. f.: wokay, in še drugod. To je imelo novo posebno posledico, da je namreč sklanja s posploševanjem nom. sg. uho bolj pogostna, naj si je že celotna sklanja prevzela osnovo uh- ali pa da ta osnova prodira najprej v pl., v sg. pa se še vzdržujejo vsaj kot vzporedne oblike ušesa,-u. Tako imamo sg. uho, pl. uha na prim. v Kobaridu: uxuo, gen. ušesa, pl. uxa (enako Kred, le n. pl. se glasi uxe); Podmelec: n. sg. uxa, pl. uxa, iix, uxam, uxax; Postojna: n. pl. uxa; v Košani: n. sg. ušesu, gen. ušesa, običajno pa uxa, nom. uxo, n. pl. uxa; Cerkno uxa n. sg. n. (po akanju), enako n. pl. uxa; v Beli Krajini: viixo, vuxa; na Bizeljskem vUxu, pl.vUxa; Št. Peter na Medvedjem selu: viixa f., du. dve viixe, pl. vUxe; Sv. Miklavž v Slov. goricah viixo, gen. vuxa, pl. vilxa, viix itd.
Druga razlika se tiče prvotnega duala. Takoj ko so fonetično šibki i. in b onemeli, torej že v X. stoletju, bi dual uši, če bi se smatral za pl. i-jevske sklanje — kakor se je to zgodilo s staro dvojino oči — moral dati takšnole množino: uši, uši, ušem, uši, ušeh, ušmi. Tako pa se je že glasila množina besede uš < vzšb. Jezik je uši sicer tudi imel za množinski nominativ, ali zaradi tega, da se izogne koliziji z množinskim uši<vi>ši, je bilo uši občuteno kot Dom.pl. moškega imena z osnovo na -o in nova množina se je v tem pravcu stvorila: uši, uš (eventualno ušev), ušem, ušq, uših, uši. Tudi od te množine
ni nič ostalo, ker je posploševanje po obliki uho in ušesa še bolj odmaknilo naše ime od imena vbšb. Vendar pa se je sled te zgodnje in kratkotrajne množine ohranil prav v koroškem ušeia in s tem nam ta dialektična starina, s kakršnimi so koroška narečja bogata, odkrije eksistenco nekdanje množine uši, ki smo jo prej le rekonstruirali. Najbolj pogosto rabljena oblika v množini je bil acc. ušq in ta je s svojim končnim -q spravil našo množinsko sklanjo v zvezo s sklanjo osnov, v katerih je bil -q- značilen glas; tako se je ušq prevedlo v ušqta in sčasoma se je po tem uravnala vsa množinska, naposled pa tudi ednin-ska sklanja. Zapovrstne stopnje so nekako bile: 1) uho, ušesa : uši, uš; 2) uho, ušesa : ušqta; 3) uho, ušqta : ušqta. Pojav ušq > ušqta nas spominja na prehod gen. sg. očq > očqta in po njem nastalo sklanjo oče, očeta (gl. Razprave Znanstv. društva I. 399) s to razliko, da se tu stara oblika nom. sg. uho (ali dial. iz njega nastalo uho) še trdno drži. Obenem je verjeten še vzporeden vpliv; z besedo uho sta v zelo pogostni rabi dve rečenici: »ti bom dal eno za uho« in pa »te bom za ušesa*. V zadnji se je v zgodnji dobi govorilo »za ušq« in moglo se je občutiti, kakor da sta »za uho« in »za ušq« dve enakovredni varianti t. j. ušq se je pričelo smatrati za varianto k uho, za nom. acc. sg., h kateremu je popolnoma upravičeno nastala fleksija ušqta. Tako občutimo na prim. tudi v današnjem »v uč mi je padlo« zvezo v-uč kot sg., t. j. kot varianto k v-uk(u), v-oko, čeprav izvira v-uč iz plur. v-dčv, na ti osnovi se pojavlja dialektični nom. acc. sg. dč (gl. gori) poleg oko. Podoben pojav imamo dalje še v koroških dialektih tudi v mlajši dobi: br%vbno je dalo bruno, kar je z maskulinizacijo nevter prešlo v brun; nom. pl. bruna pa praviloma v brune, ki se je kot kolektivno ime pričelo smatrati za singular, kar privede končno do sklanje bruneta (prim. Gutsmannov Slovar 494; Kristj. resnice: g. pl. teh brunet 102). Gradivo za koroško ušeia gl. pri Tesniere 1. c. 172; dalje navedem še: Duh. bramba ushete n. a. pl. 84, 96; Gutsmann Kristj. res. vufhete 185, ufhete 20, ufhetah 76, vufhetami 109; Slovar; vuhu, vufheta, pl. vufhete 208; Jarnik Etym. str. 31; iz živih govorov prim. še Jezersko: uxo, pl. uščte; na Obirskem: udx, ušeta; Libuče: iixu, ušata; Guštajn: iixa, udšqla; Sele: mase. uax, oššata, n.pl.ošeat; Djekše: en ušata, gen. ušata. Za zgornjo vplivno rečenico, ki ima »za uho« pa prim. še iz nje nastali substantiv zauho »klofuta« kot n. ali tudi kot fem.: Hipolit Diet. I. enu sauhu dati 248; Hasl, Sv. post: je bil leto savuho od hlapza dobil 83; Jarnik Etym. sauh »Obrfeige« 31.
V vseh drugih točkah pa se razvoj sklanje uho bistveno ne razlikuje od sklanje oko; seveda so obsegi (geografski) te ali one posplo-šitve zaradi omenjenih dveh zgodnjih in osnovnih razlik dokaj manjši. Navedem samo nekaj primerov: 1) posplošitev osnove kosih padežev tako, da more nastati nom. sg. ušeso ob pl. ušesa (prim. zgoraj omenjeno ljubljansko ušes < ušeso; ušesu Dobrava pri Dobrniču; ušiqs Št. Jernej; ušes Mirna; ušiesu Košana; semkaj spada, po svoji naravi, tudi djekško ušata) 2) posplošenje osnove uh- t. j. gen. uha, pl. uha gl. gori; V) v govorih s prehajanjem nevter v feminina imamo dve možni obliki: uha, -e in ušesa,-e na prim. na Kozjaku: vouxa, dvei vduxi, pl.vouxe; gori-
čansko viixa; v Prekmurju vuja f. poleg vijou d. Kak primer za *ušesa n. sg. f. mi ni znan.
Vse razlike in nove tvorbe, ki jih najdemo pri primerjavi med sklanjo oko in uho izvirajo torej iz dejstva, da dvojini oči in uši nista mogli imeti enakšnega razvoja, ker je pri obliki uši kolizija s pl. uši < Vbši morala usmeriti razvoj drugam in ker je predložna raba za-uho izredno pogostna. Tako nam postane tudi razumljivo, zakaj o dvojini uši v slovenščini ni nobenega sledu, dočim se je dvojina oči kot množina ohranila.
Pri dosedanjem razboru smo že omenili oblike nom. sg. očeso, ušeso in ušeto. Slovenščina je v splošnem obdržala staro razliko med nom. sg. in kosimi padeži; dočim je v drugih slovanskih jezikih prehod osnove v obliko nominativa dokaj pogosten, je Oblak J. c. 53 trdil, da v slovenščini oblik tipa teleso, koleso ni. Zgornje oblike kažejo, da je v slovenskih dialektih tudi ta pojav znan in to ne le pri očeso, ušeso, marveč še pri nekaterih drugih imenih, za kar prim. rožansko qolds, danes že maskulinum, ker se v tem govoru vrši maskulinizacija nevter; kozjaško koleisa (žensko ime, ker se tod pričenjajo nevtra feminizirati); v Avčah govore telfto, kar beremo tudi v beneško-slovenski rokopisni spovedoi knjižici iz sredine 19. stoletja (Baudouin de Courtenay, Materiali II. 179—192).
Stare konzonantične sklanje so na vse mogoče načine iskale zveze z o-jevsko, e-jevsko in i-jevsko sklanjo, ker so bila imena z osnovo na soglasnik maloštevilna. Pri tem prehajanju in poenostavljanju je zanimivo predvsem to, da se jezik ni upiral stanju, da se isto ime sklanja v ednini po drugem vzorcu kot v množini. Tako je za otbCb znano, da se sklanja v ednini dolgo časa kot a-jevsko ime, v množini pa kot !<-jevsko; pri oko imamo v ednini sklanjo na -s, v množini pa i-jevsko, pri uho edninsko sklanjo na -s in množinsko na -o. Šele pozneje se skuša poenostaviti tudi razmerje ednine do množine; to so posamezna narečja doslej v različnem obsegu izvršila in pri ti priliki moremo omeniti že dokaj pogostno hčera kot a-jevsko ime in na drugi strani kot pravo redkost moško ime jamen, -a (na zapadnem Kozjaku). Nimamo pa govora, ki bi vse te možne in izkazane poenostavitve pri vseh so-glasniških osnovah dosledno izvedel, marveč povsod naletimo ob povsem mladih tvorbah še na relikte nekdanje sklanje. Najbolj konservativna sta ime in mati, pri vseh drugih soglasniških osnovah pa najdemo enakšne ali enako usmerjene razvoje, pri čemer je tu svobodnejša pot tem osnovam, v drugih dialektih pa drugim.
Dr. Anton Breznik
Primeri predikatnega nominativa v slovenščini
V pričujoči razpravi sem se namenil govoriti o onih primerih pre-dikatnega nominativa, v katerih se rabijo tile povratni glagoli nepopolnega pomena: delati se (narediti se, storiti se), izkazati se (kazati se, pokazati se), čutiti se, videti se, v pomenu nem. sich stellen, sich zu etwas machen. Miklošič obravnava take primere v svoji Vergleichende Syntax der slavischen Sprachen, 2. izd. 1883, na str. 345, kjer pravi: Hierher gehoren... verba reflexiva, die ein gemacht... werden oder ein sich stellen usw. ausdriicken. Med zgledi navaja stcerkvsl.: sttvori s? bo 11> n t, češ: vy jste, ježto se sami spravedlivi činite. Za slovenščino ne navaja nobenega primera. Veliko zgledov ima za srbohrv., ker je to obširno obdelal Daničič v svoji Srbski sintaksi, Beograd, 1858, str. 7—11, in je Miklošič vse zglede za srbohrv. vzel iz njega, ne da bi ga imenoval. Ob prepisu iz te Sintakse se mu je primerila celo tiskovna pomota. Daničič pri zgledu: He aa ce mh bajtami nouajKeMo napačno navaja: 2 Kor. 13, 17 (str. 9) namesto pravilnega: 2 Kor 13, 7 (vrstice 17 v pismu do Kor. ni, ker se pismo prej konča). Ta napačni citat je vplival tudi na Miklošiča, da napačno citira: 2 cor. 13. 16 (tako!).
Za slovenščino ni vedel nobenega primera, dasi ta splošna slovanska sintaktična posebnost krepko živi tudi v slovenščini, tako v starejšem pismenem jeziku kakor še danes v ljudskem jeziku. Do konca 18. stoletja se rabi izključno samo nominativ pri naštetih glagolih, šele v zadnjem stoletju se je začel namesto predikatnega nominativa rabiti akuzativ v pismenem jeziku pri pisateljih, ki niso imeli več zveze z živim jezikom.
Loči pa se slovenščina od drugih slovanskih jezikov v tem, da se rabi predikatni nominativ le pri pridevnikih, pri samostalnikih se je izgubil, izjeme so le redke. V srbohrvaščini se rabi tudi še s a m o s t a 1 n i k n. pr. A vila se načini d e v o j k a. Onda on otide kuči te se načini pastir. Andeo se načini kaluder. Načini se (vila) čobanica mlada (iz Vukovih nar. pesmi in pripov., Akad. rječnik s. v. načiniti). — Marulič: Ki no se božji sin i cesar činjaše. Nalješkovič: Čini se kralj ovi vrh tebe i vrh nas. M. Držič: Ova se sumeštrica njeki gospodar čini. Bun-dalovič: Po zakonu ima umriti, za što se čini sin božji itd. (Akad. rječnik s. v. činiti). — Njegoš, Gorski vijenac: A kako se gradite1 vještice. Vuk, poslovice: graditi se gospodar. Daničič: Koji se gradi prorok. Dalje: Ima ko se gradi bogat a nema nista; i ko se gradi s i r o m a h a ima veliko blago (Ak. rječ. s. v. graditi). — Doleti devet zlatnih paunica, osam padne na jabuku, a deveta stvori se devojka... Ja ču se stvoriti lep konj
1 Graditi pomeni delati, prim.: Nevolja trpljenje gradi. Zakon gradi gnjev, Rim. 4, 15. Ako rečemo, da ne sagrješimo, gradimo ga (Boga) lažom. I. Jo. 1, 10 (zgledi iz Ak. rječnika).
Slovenski jezik
33
3
(iz Vukovih pesmi in prip., Broz-Ivekovič, Rječnik hrv. jez. 1901. s. v.
stvoriti).	.
V slovenščini so zgledi za samostalniški nonnnativ zelo redki in se
ti so morda samovoljne tvorbe pisateljev. Našel sem le malo primerov. Pri Rogeriju berem: Lata (=le-ta) iskalal fe je is nagnejnam te naturae en pravi S y n, inu u' tugenteh obilnishi (Palmarium empyreum 1731, I, 58). Osamljen je tudi zgled pri A. Šerfu: Totega veselja se mi napravimo delniki (= udeležniki), či mi radovolno terpimo nadloge (A. Šerf, Predge na vse Nedele no Svetke I [Nedelni del], 1835, 226). Drugače'se rabijo samostalniki le, če je pristavljen členek kakor, kot in pod.t n. pr. pri Trubarju: ... de le ta Vifoka inu nilka Golpolzhina koker lueifti tuy Ilulhabniki inu ozheti tuye Cerque, inu my tudi pruti nim koker ty lueilti pohleuni pokorniki le ilkafhemo (Catechismus, 1551, str. 200, ponatis Akad. založbe). Pogostneje zglede ima le H asi : kumej le Pi-latufh en mol h iskashe (Sv. post 1770, 309); je Iklenil, Ozhetovo volo Ituriti, de bi le en pokorni Iyn ilkasal (330); kader je Iyn Boshji imel vmreti, le je on en lubi Ozha ilkasal (337). Ona (= Marija) le bo pruti tebi ena Mati ilkasala, zhe le bolh ti en Ivn pruti nji ilkasal (360).
Predikatni nominativ pri pridevnikih poznajo vsa slovenska narečja. Do konca 18. stoletja se ne rabi nikoli akuzativ, ampak samo nominativ. Čut za to sintaktično posebnost se je začel izgubljati šele v 19. veku, a popolnoma tudi sedaj še ni otopel.
Zglede bom navedel po zgodovinskem redu.
Najstarejše zglede imamo v I. b r i ž i n s k e m spomeniku: tebe ze mil tuoriv od zih poltenih greh (Ramovš je to transkribiral: tebe se mil tvorjo od sili počtenih greh, Ramovš-Kos, Brižinski spomeniki, 1937, str. 19), dalje: teh za tebe miltuoriv (Ramovš: Teh s? tebe mil'tvorjo, str. 19). Izraz razlaga pravilno: »Izraz ze mil tuoriv pomeni toliko kot »delam se milega t. j. takega, da se (ti) smilim« (str. 14).
Za XVI. vek nam pričata Trubar in Dalmatin. Pri Trubarju beremo: Sa tako dobruto fmo my dellhni (= dolžni) ...liualelhni le ilkalati (Catechismus 1551, B3); dalje: se je on po nega martn shiu ilkalal 1 doftimi Inamini shtiridelleti dni perredi (Ta celi novi testament,
1582; Apost. dela 1, 3).
Dalmatin: ker je on tem Apoltolom, katerim le je on bil po lvoim terpleni shiu iskasal (Ap. dela 1, 3). - Vy Ite ty, kir le Iamy pred Ludmy pravizhni delate (Luka 16, 15).
Za notranjsko in primorsko narečje imamo zglede pri Kastelcu m
Janezu Svetokriškem.
Kastelec Matija, Nebefhki zyl, 1684: kateri bi fe dobr delal (14). Tazhas Ituri Te mozhan, premosi lam febe (17); kakefhna je eniga ta-kiga... velt, kadar le on taku oitudn, inu grosovitn... iskashe (62). Rihtarji fe moreo v' zhalfi larditi skasati (73); katera (= Chriltianlka lubesn) le 1 u b e s n i v a skashe tudi pruti fvoim fovrashnikom (76) itd. Pravilne rabe teh povratnih glagolov se je Kastelec dobro zavedal. Č e glagola ni rabil povratno, je predikat pravilno postavil v akuzativ, n. pr. Ta nevolhlivi s' lisko (= ljudsko, tujo) dobruto febe hudobniga dela (76); Ituri lam febe Bogu inu fvoimu blishnimu Iladkiga (246).
Janez Svetokriški I., 1691: o greshna dusha! gluha le de-lash, kadar Bug tebe h' febi vabi (Sacrum Promptuarium I., str. 19); s' grehami neuredni le Iture gnado S. Duha prejeti (98). Sakai taku terd inu neusmilen se pruti njemu iskashe (I., 2. sn., 62); cilu tize, kazhe, levy inu ply hvaleshni fe iskasheio (I., 176). Primeri so zelo številni.
II.	knjiga 1691: Kadar bolni bulshi le pozhuti (144).
III.	knjiga 1696: Bug tebe klizhe, inu ti vener gluh se delash (132, 133, 584 itd.). Inu vfem hualeshen le je yskalal (213, enako 277; 338 itd.). Ta dusha le je gluha dellala (585) itd.
IV.	knjiga 1700: De li lih je bila (= nuna) modra, le je dellala preprofta inu ki a m al ta (99). Koku fmo my dolshni hualeshni le iskasat Bogu (239). Kaj tedaj taku terd inu ofter fe iskashe (273).
V.	knjiga 1707: vfigamogozhnoft Boshja fe vredna ftury, sledni lalf nashe glave shtejti... ali de ti moj Bug fe vreden fturifh tudi nafhe lafsje shtejti (154); sahvalem vafs, moja usheffa, de fte fe gluhe dellale, kadar je bilu nevarnu (198); fim klizal moje hlapze inu dekle, ony pak fo fe gluhi delati (384; enako 385). Je terbei fe Ilep fturiti (508). Pred pofvejtno modruftio je velika nepamet skrivat svoje dobre della, inu fe pre-proft iskafat (77).
Nominativ rabi celo tam, kjer bi pričakovali dativ (dativus cum infinitivo), n. pr.: Inu sapovedal je (=Bog Oče) vfem karshenikom le-ta teden Chriftufu Jefufu hualeshni fe iskasat (V, 364).
P r e d i k a t n i nominativ je Janezu S v e t o k r i š k e m u tako na ušesa bil, da ga je rabil večkrat celo v primerih, kjer bi ga ne bil smel, n. pr.: ble (= bolj) dolshan fe sposnafh taiftimu, kateri eno dobro befsedo sa tebe gouori (I, 80). Pisatelj je hotel reči dolžan se čutiš, pa se mu je zareklo, da je pisal: dolžan se spoznaš. Enako: satorej ta, kateri je hotel pokoppan biti, s h i u fe je v' grob poloshil (IV, 85); pisec je hotel reči: živ se je v grob ulegel (tu se rabi živ kot predikatni prilastek). Dalje: Bug ne sapovej, de bi zhlovek fam febe umuril, inu s h i u pokoppal (IV, 148); pisec je mislil reči: in se živ pogreznil.
Po nemškem vplivu starih molitev (prim. stiski rokopis: Ya ze dalfan dam) piše: Se dolshan dam (V, 563). Pride greshnik pred Ipovednika. Se dolshen da, de je Boga reshalil; pride k' fpuvidi tvoj fovrashnik, fe dolshan da (V, 598); n' hozhesh fe dolshna dati, greshna duša (I, 2. sn., 63). Enako piše Dalmatin: Satu fe jeft dolshan dam (Job. 42, 6).
Tudi Janez Svetokriški se je zavedal, da se rabi predikatni nominativ le pri refleksivnih glagolih te vrste. Če glagola ni rabil refleksivno, je postavil predi k a t v akuzativ, n. pr.: Kaj mislite, de mene tako mlado delate (V. 87).
Za izključno rabo te konstrukcije v XVIII. stoletju nam pričajo Rogerij, Basar, Pohlin in Hasl. Nekaj primerov!
Rogerij I. del, 1731: kafal fe je skerben (49); on h' usemu kro-tak le je kafal (63); de bi fe serzhnefhi kakor ty drugi kafal (73); enak fe je kafal (83); fe je ubugliu iskafal (92); fe hozhem hvaleshen iskasat (103); vefsel se je kafal (161). Bug ... kafal fe je taku ferdit inu gro-
sovitin prutje (proti) Angelam (330). II. del, 1743: S. Urili le je fkerben inu podvisen kasal (20) itd.
Basar 1734: ti li le pruti meni nahualeshen skasal (69); fe je ureden Ituril tudi greshnikam perkasat (190); ne Ituri le gluh h' tirno opominvanjo (375); kadar le eden priasen della (405); zhlovek, kateri le grosoviten skashefh (432).
To konstrukcijo rabi tudi še Pohlin, n. pr.: de se taiste (= isti) hvalelhne (= Pohlinova pisava; pomeni: hvaležen) skallie (Linibar med ternam, 1768, 21); de se (o dobrutliva Mate!) uredna fturish mene gori-uleti (Dijanja lepeli zhednolt, 1771, 25).
Za zahodno štajersko narečje nam daje dovolj potrdil H a s 1, Sv. post, 1770, u. pr.: de fe na bomo vredni Iturili eno mili obuditi, kadar li fe ti (= duša) pruti njemu (= Kristusu) via na bogi i va, inu puntarfka ifkafala (4); my fe vezli dejl kefni, inu vtraglivi ifka-shemo v' flushbi Boshji (11); v' timu, kar Boga amtizhe, fe my toku tefhki delamo (11); katera (mati) bi fe bla sa fvojga fyna toku Ikerbna ifkasala (33); hitimo, kar nam je narvezh mogozhe, voli Boshji le pod-loshni fturiti (34); drushba milli, koku hi fe pred ludmy pravizhna delala (94); kateri fe je tebi enak Ituril (108); fe nilim lete hudobije de-leshen Ituril (118); kir fe ti pruti tvojimu truplu premehak ifkashelh (175). Letini (= le-tem) je she sadofti, de fo fe sa vol Tvoje krivize pred ludmy pravizhni delali (204) itd.
Za vzhodno štajerščino imamo obilo primerov v Šerfovih knjigah, n. pr. Predge, I, Nedelni del, 1835: Ivan kerstitel... je močno predgal zidovom, da bi se spobolšali od grehov no (= ino) pravo pokoro delali, ino se p ril ion i no vredni naredili za Jezuša Kristuša (25). Zato te nesmemo nikoli pozabiti ali se prevzetni skažyvati proti drygim (41); kajti tak mi skažemo njim našo lybezen, ino tak se te pa mi vekše sreče no vekšega blagoslava pri Bogi vredni naredimo (42). Zaponmo si toto velko srečo, ino se je vredni delajmo (42). Na totem sveti semo (= smo) mi zato, da bi se skos krepost no pobožnost preveno (= vedno) popuneši no Bogi dopadliveši delali (76); kajti bojak (= vojak) se nernre močen no vitesni skazati, či nema sovražnika (143); kajti, ker (=kdor) de (= bode) po nevrednem toti kryh jel no z' Gospodove kupe pil, bode se na teli no krvi Gospodovi kriv naredil (167); da se proti taki (zvesti) dryžini naprejpostavleni dobi i no pravični skažyjejo (216). Od zvynah (= zunaj) so se (Farizeji) skažyvali dobri, sladki, darovitni no pobožni (233); mi molimo, naj (= da) bi se za milost božjo priličneši delali (356); tvoja svetost je vsem očitna, tebi samemu zakrita je, da ti čydoviten se skažyješ (413); to je vse delo lybezni, či se dyša po voli Bogi spodobna
skažvje (423) itd.
Posebnost tega narečja je, da se rabi predikatni naminativ tudi pri glagolih videti se, čutiti se, občutiti se kakor v srbohrvaščini. N. pr.: »Lyba Melanja! kak se ti vsa načišna vidiš, kak perle (107). Kda se je že (devica Dionizija) proti staviti slaba v i d 1 a , je prišel svetel mladenič, no rassvetil ves hram (144). Kda je sveta Katreja v' skyšnjavi enkrat molila, no se že rešena občytila, je pitala Jezuša (238). Enako imamo v srbohrvaščini: Ti se vidiš junak od mejdana (Vukove nar. pesmi; Daničič, Srb. sint. 1858, 9). — Stanji pro-
fesori o s e č a j u se nemočni da vode borbu protivu ovoga zla (Ka-tolički list, Zagreb, 1940, str. 10). — Opat očutje se urno ran, Držič I., Prigodi se, da se kad očutimo teško pritisnuti (iz Akad. rječ. s. v. očutjeti). — Ako se čutiš u tvom srcu k r i p o s t a n. Kada no se čuti oskvrnjen od greha. Vi se čutite veoma prionuti na svijet (Ak. rječ-nik s. v. čutjeti).2 Tak zgled imamo še pri Haslu: sapulhen je bil ob takim zhafu, kir le je njegove pomuzhi narvezh potreben vidil (r. t. 369).
Za izključno rabo teh konstrukcij v srednještajerskih narečjih nam priča tudi še Slomšek. On piše še po starem, n. pr. Kakor so se hinavski Judje prijazni Judežu delali, de jim je prodal nedolžniga Jezusa (Apostolska hrana, II. del, 1850, str. 36; podobno str. 87, 88, 97 itd.). Od vzhodnoštajerskih pisateljev se loči v tem, da pri glagolih čutiti se piše akuzativ, n. pr.: Po odrešenji sini izdihoval, pa sim se čutil zvezaniga od svoje terdovratne volje (68).
Za Koroško imamo zglede pri G u t s m a n n u V nem.-slov. besednjaku (1789) ima s. v. stellen rečenico: er stellt sich krank le b o u n nareja. Pleteršnik navaja s. v. storiti iz njegove knjige Chriltianske rel-nize, 1770: vreden se storim, Guts. (Res.) — Mik., t. j. vzeto iz Miklošičevih spisov.
Čut za to sintaktično posebnost je začel pešati ob koncu 18. veka. Vplivati so začele konstrukcije nereflek-sivno rabljenih glagolov te vrste, pri katerih mora predikat stati pravilno v akuzativu, n. pr. Sam sebe pravičnega delam. Od tod se je začel prenašati akuzativ v primere, kjer se rabijo glagoli nepopolnega pomena v refleksivni obliki: pravičnega se delam, namesto pravilnega: pravičen se delam. Prve take primere sem našel pri J a p 1 j u. Kar pa nas preseneča, je to, da rabi Japelj izključno le akuzative pri teh glagolih. Če vidimo, da se pri toliko pisateljih še veliko desetletij pozneje rabijo izključno le oblike s predikatnim nominativom, si lahko mislimo, da Japelj analogičnih oblik ni jemal iz ljudstva, ampak jih je pač sam delal. Za nekatere primere verno, da jih je posnel po latinščini.
Japelj si je vzel za podlago Dalmatinovo biblijo. Toda kjer se Dalmatin loči od vulgate, se je držal le-te, pogosto dobesedno, tako da je prevajal njen način izražanja, t. j. njene konstrukcije, besedni red itd. Nekaj primerov je posnel tudi pri teh glagolih po vulgati. Dalmatinovo besedilo v Apost. delih 1, 3. je takole spremenil: katerim fe je 011 tudi po Ivojim terplenji shiviga Ikasal (Sv. pismo nov. test., 1786). Dalmatinovo besedilo pri Luku 16, 15. je izrazil z nerefleksivnim glagolom: Vy Ite tiilti, kateri famy lebe pred ludmy pravizhne delate (Sv. pismo, 1784); najbrž je hotel prevesti po črki vulgato: Vos estis, qui iustificatis vos. Gotovo pa je, da je spremenil po vulgati Dalmatinovo besedilo pri 2. Kor. 6, 4: Nikogar pak nepohujfhajmo v' obeni rezhi,... temuzh ilkashimo fe u' vfeh rizheh, kakor Slushabniki Bos h j i. Japelj
2 V srbohrvaščini se veže s predikatnim nominativom tudi glagol čuti se, če se rabi v pomenu čutiti se, česar ne omenjata ne Daničič (r. t. 7—11), ne Maretič Gramatika i stil., 2. izd., 1931, str. 421 in 483, kjer te glagole našteva. Primeri iz Ak. rječnika: U ovomu se ja (= duša) kriva čuju, M. Marulič. Kada se čuje zdrav, Š. Menčetič. Ni u čem kriv tebi se ne čujem, M. Vetranič. Veoma se od toga držani čujemo. M. Vetranič itd.
je spremenil: Ampak v' vl§h rezh§h le mi Ikashimo, kakor llushab-nike Boshje (1786; enako v 2. izd. 1804: fe Ikashimo, kakor Boshje Ilushabnike. Konstrukcije z akuzativom ni mogel slišati med ljudstvom, ker mu je čisto neznana, torej jo je mogel posneti po vulgati: exhibeamus nosmetipsos sicut Dei mini str os.3 Takih zgledov je veliko. Nekaj mest si najlaže razlagamo tako, da je zamenjaval obe konstrukciji: besedilo pri Luku 16, 15 (kateri Iamy 1 e b e pred ludmy p r a v i z h n e delate) je v 2. izd. (1800) izrazil refleksivno: kateri se pred ludmy pra-vizhne delate. Nove konstrukcije so ostale pri vseh naslednjih prireditvah Sv. pisma: Vi Ite, kteri le pravizhne delate (Sv. pismo nove zaveze, I. del, 1834). Vi ste, kteri se pravične delate (Wolfovo Sv. pismo, 1856). Vi ste tisti, ki se delate pravične (Jere-Pečjak-Snoj, Sv. pismo-, 1925).
Analogično obliko je rabil tudi Prešeren, ko je popravljal nar. pesem Rošlin in Verjanko.
Je v' hrambi govorila mat':
»Se jutro bolno bom fturila«- (Kranjska čbel. III, 1832, 102).
Te oblike zapisovalec Smoletove zbirke (gl. i. t. 84) najbrž ni čul od ljudskega pevca, ampak jo je sam ali pa Prešeren za njim »popravil«. Med ljudstvom so znane stare konstrukcije. Ko sem 1. 1899. zapisoval za dr. K. Štreklja nar. pesmi, mi je pevec v pesmi o Mladi Zori narekoval, kakor vidim zdaj v Glonarjevi zbirki Stare žalostne (Akad. založba, 1939), stare konstrukcije:
Mlad kraljio prav' in govori:
»Zorka, nared' se jutri bovna,
zutri bovna, zvečer mrtva.«
Zorka nar'di se zutri bovna,
zutri bovna, zvečer mrtva (str. 75, 76).
Moja mati so pogosto rekli: Bolna se je delala; mrtev se je naredil itd. V Slov. slovnici, 4. izd. sem zapisal njene besede, ki jih je ob svojih vnukih večkrat izrekla: Človek se mora pri otrocih neumen narediti (str. 90; obtožiti pa se moram, da sem njen stavek napačno uvrstil med zglede imenske s klan je (t. j. § 187), omeniti bi ga bil moral pri povedku, t. j. § 332). Poizvedoval sem po raznih krajih in sem videl, da se tako govori še povsod po zahodnem slov. ozemlju; najbrž bo isto tudi v vzhodnih narečjih.
Čut za stare oblike tudi pri sedanjih pisateljih še ni popolnoma izginil, dasi jih slovnica ni omenjala ali jih je celo krivo tolmačila. Podzavestno še uidejo tu pa tam kakemu pisatelju izpod peresa. Naj navedem nekaj primerov! Tevere (= list) meni, da so to nevarni računi, ki se bodo izkazali p o g r e š e n i, če bi Turčija nadaljevala vlogo orožnika (Slovenec, 30. I. 1940, 1); ...se je izkazal cesar Friderik III. naklonjen njegovemu nasledniku (p. Mirko Go-dina, Pax et bonum. Spominski listi ob 700 letnici minoritsk. samostana, Ptuj 1939, 48). — Jugoslavija se počuti močna v svoji notranjosti
3 Ta konstrukcija se je zdela tudi prirediteljem Wolfovega Sv. pisma preveč tuja, zato so jo opustili: ampak v vsih rečeh se skazujmo Božje služabnike (1856). Neprimerno Japljevo obliko pa so sprejeli Jere-Pečjak-Snoj: marveč se v vsem skazujemo kot božje služabnike.
(Slov., 19. I. 1940, 7). — Rajh želi narodom v tem delu Evrope, s katerim se čuti povezan zavoljo večletnega gospodarskega sodelovanja (Slov., 8. II. 1940, 1).
Starim oblikam tudi sestavljavci slovarjev niso bili pravični. Učne knjige bi morale podajati jezik, kakor dejansko živi v slovstvu in v ljudstvu. Pri teh oblikah se to ni zgodilo. V času, ko sta sestavljala slovarje Murko in Janežič, so bile stare oblike v veliki večini, vendar sta jih popolnoma prezrla. Murko piše v nem.-slov. delu besednjaka (1833) samo nove oblike: sich freundlich stellen le prijasniga delati, le prijasniga fkasovati (s. v. stellen). Takisto Janežič v nem.-sl. delu (1850): er stellt sich stumm mutastega se dela (s. v. stellen). V 2. izd. 1867 ima: sich krank maehen bolnega se delati (s. v. machen), dasi ima Cigale, po katerem se je ob tem delu ravnal, pod isto značnico: sich krank machen bolan (bolniga) se narediti, delati; er macht sich arm: dela se ubog (ima samo to obliko!). Cigale je po večini pisal še stare oblike, k nekaterim je pristavljal tudi že nove. Pod značnico stellen ima: er stellt sich krank bolan se dela (Gutsm.); nach Anderen bolniga se dela. Po Jane-žiču je sprejel tudi B a r t e 1 samo nove oblike; v 3. izd. nem.-sl. besednjaka (1889) ima: bolnega se delati (pod machen), v 4. izd. (1905) ima: delati se prijaznega (pod stellen). Čudno je, da je sprejel samo nove oblike Pleteršnik, ki se je sicer rad oklepal Cigaletovega slovarja. Pleteršnik navaja: delati se bolnega (pod delati); hvaležnega se izkazati (pod izkazati); narediti se hudega, jeznega (pod narediti), pokazati se hvaležnega (pod pokazati); storiti se mrtvega; izjemo je naredil samo pri zgledu, ki ga je vzel iz Miklošiča: vreden se storim (Gutsm. Res). — Mik., toda postavlja »poleg: vrednega se storim« (pod storiti).
Ker je ta konstrukcija splošno slovanska in zlasti v srbohrvaščini krepko živi, zato ne kaže, da bi se je v prihodnje naše slovnice branile, temveč naj jo poleg novejše oblike tudi še trpe.
Dr. France Kotnik
Drabosnjakov Slovenje obace
Drabosnjakovo Svovenje Obace je poučna pesnitev in je kratkočasilo branje, saj sam pravi: »da sača lepu podveči, katieri oče slišati nove reči« (v. 3—4) in »v tam svoveniam Obace je lapali naukov prace — Tu ma čvovak zan kratik čas brati — to se boš večiv sača per nja česti nati« (v. 7—10). Za različne stanove je pisano, vsak stan pa naj sam spozna svoje napake.
Pesnitev bi lahko razdelili v te odstavke: Uvod (v. 1—22), splošni nauki (v. 23—116); razmere na kmetih, nauki za kmete (za može in žene, hlapce in dekle, sinove in hčerke) (v. 117—302); življenje duhovnikov (v. 303—365); sredstva za srečno življenje in srečno zadnjo uro (v. 366 do 405). Ta razdelitev sicer ni povsem točna, ker poetove misli skačejo sem pa tja, vendar v glavnem drži.
Estetskih vrednot boš pač malo našel v Svovenjem Obaceju. Te rima-rije imajo večinoma le kulturnohistorično in jezikovno vrednost. Odprto je tudi vprašanje, ali je besedilo^ popolnoma izvirno, ali je večinoma prevod iz nemščine ali pa je nemški original služil samo za osnovo, na katero je naš ljudski pesnik snoval svoje skrotovičene verze. Gotovoi je mnogo originalnega v teh Drabosnjakovih verzih, so tudi vplivi reform Marija Terezije in Jožefa II. otipljivi, tam kjer govori poet o zanioevanem kmetu, ki pa vendar gospodi vse daja in od katerega izhajajo vsi stanovi »te graf noj firšt noj kaižer sam«. Ko pa hvali kmetski stan (v. 197—255), se poslužuje starega izreka o kmetu:
»Okueli sabe je kopou Odam, Pa obeden grof bel edelman«,
kar zveni po nemškem:
»Als Adam hackt' und Eva spanu, Wo war damals der Edelmann?«1,
ali pa:
»Do Adam reute und Eva spann, wo vvas do en Edelmann?«2.
pa tudi v angleščini:
»When Adam delv'd and Eve span, Who was then the gentleman«.
1	Z i t a t e n - und Sentenzenschatz der Weltliteratur alter und neuer Zeit — nacli Schlagworten geordnet und herausgegeben von Richard Zoozmann. Neue, wesentlich vermehrte Auflage. Leipzig, Hesse & Becker Verlag. str. 18. — Cit. Zinkgref, Apophth. 1.
2	Cit. Agricola, Sprichworter.
Slovenski pregovor:
>Dobra mera in vaga V nebesa pomaga«
je gotovo star. Drabosnjak ga je negativno- povedal:
»Kervična mera inu vaga
Tu tabe rihtek le v' pekov pomaga.«
Nemci so to slično- izrazili:
»Wage und Gevvicht Stehn in Gottes Gericht.«3
V Svovenjem Obaceju se zrcalijo žalostne socialne razmere Drabos-njakove dobe, a po osnovi segajo ti verzi gotovo v starejše čase, nemara v dobo nemške »Spruchdichtung«4, ali kakor Kidrič pravi: poezijo modrih rekov.4"1
Iz teh verzov se zrcali tudi Drabosnjakov značaj. Mož je veren, prebira sv. pismo, moralizira in na verski osnovi poučuje ljudstvo, ki naj no gleda na življenje duhovnikov, ampak na njih nauk.
SliČno je zadnje že povedal največji nemški lirik srednjega veka Walther von der Vogel wei de na koncu 12. ali v začetku 18. stoletja.5 Torej je bržkone tudi to našel v nemški predlogi. Pa saj leži poudarek v Svovenjem Obaceju. Ne morem si stvari drugače tolmačiti, kakor da je imel pred seboj kak nemški tekst z abecednim akrostihom, ki se je najprej pojavil v bizantinski literaturi in se uporablja tam večinoma v pesnitvah, ki so poučnega značaja kakor naš Obace. Uporabil je naš kmet abecedni akrostih še v dveh spisih, ki sta spisana v prozi, v Marijinem pasijonu, tiskani knjigi, ki je izšla 1. 1911®, in v »Unteršpergai al bukelcah od Matiaža«, ki so se nam ohranile v prepisu.7 V bizantinski literaturi imamo zelo mnogo abecednih akrostihov, počenši od IX. pa do XII. stoletja, od koder so prešli tudi v staro cerkven »slovansko slovstvo. Najstarejši so iz XII. do XIII. stoletja.
To so abecedne molitve (azbučna molitva).5 Pa tudi v cerkveno latinsko slovstvo srednjega veka je abecedni akrostih prešel, posebno- v himne, rimane molitve in pesmi.9 Iz srednjeveške latinske literature je
3	Napis na nek mestni hiši (rotovžu). Zitaten- und Sentenzenschatz dei Weltliteratur str. 1574.
4	Igra o izgubljenem sinu. Ljubljana, 1934. Izdala in založila >Založba ljudskih iger v Kranju (Niko Kuret) str. 9—10 mojega uvoda. — 4a Zgod. slov. slovstva str. 680.
5	Wackernagel, Das deutsche Kirchenlied II. Bd. Teubner, 1867, str. 64, Nr. 84.
6	Beitrage zur Volksliteratur Karntens. Program celovške gimnazije 1909/10, S. A., str. 12 si. in 19.
7 Cas, 1. 1923, str. 217 si.
8	A. Sobolevskij, Cerkovnoslavjanske stihotvorenja od IX.—X. veke i telmoto značenje za cerkovnoslavjanskija ezik. Sbornik nar. umotov. Kniga XVI i XVII, str. 314-324, Sofia.
9	Jezuita Guido Maria Dreves in Clemens Blume sta objavila ogromno zbirko himen srednjega veka: Analecta hymnica medii aevi. Leipzig. O. R. Reis-land. Podrobneje glej BeitrSge str. 21.
prodrl v nemško in zahodno rusko. Heinrich von Loufenberg (15. stol?) ima med drugimi tudi »Marien ABC.«10, naletimo na nje v knjigi modrosti (Buch der Weisheit), ki je pisana v prozi in tiskana v Ulmu 1484. »Bukvice« srbskega pisatelja Dositeja Obradoviča (1744—1811), ki jih je spisal 1. 1765, imajo tudi abecedni akrostih in se naslanjajo na Duhovni alfabit Izaija Kopinskega, učenca kievske sholastične šole, kamor je prešel akrostih iz srednjeveške latinske literature.11 Pa tudi naš slovenski pridigar otec Rogerij ga pozna, o. Ivan Svetokriški pa ima alfabetsko pridigo na osmo nedeljo po sv. Trojici (I. 207—215)1'2. Vzorce za abecedni akrostih je torej Drabosnjak imel v slovenskem in nemškem slovstvu.
V estetskem pogledu je abecedni akrostih popolnoma podrejenega pomena. Skoraj bi rekel, da je samo poetična igračka.
Drabosnjak je bil tudi praznoveren kakor njegovi sosedje in drugi župljani, ki so bili prepričani, da toča pobije, če ni župnika doma, da bi jo odvračal od župnije; saj je župnik hodil v »črno šolo«. To praznoverje je med nami Slovenci ponekod še danes razširjeno.
Kdaj je bila ta knjižica tiskana, oziroma kdaj jo> je Drabosnjak spisal? To vprašanje bo še vedno ostalo odprto. Za gotovo vemo- samo, da je te verze »naredil« pri delu poleti — ljudsko izročilo pravi, ko je oral, — ko je bil v srednjih letih in še ni bil »zvo star«.
V	jemeni S. S. S. Trojize Je shribano tu 0 B A C E Da sazha lepu podvezhi Katieri ozhe shlishati nove rezhi
5 Tu je shribano na ves blis Noi so tudei lepi raimi vmies
V	tam svoveniam OBACE Je lapah naukov praze
Tu ma an zhvovak sankratik zhas brati 10 To se bosh vezhiv zazha pernja zhelti nati U tam OBACE je tudei naiti Kar tvoje kni jmash smieram nati.
V	tam obace se an brvmn knabo poshushov An hudoben pa boshjei shtrafi cnabo vshov
15 Jas sim tu shribov na nekatieri Itan Sakatieri sposnei svoi falar sam Jas sem tudei falarjem podvershan Prosita da s bosje gnade knaboni sverslian Jas se skves to shrift ena povisham 20 — —ershzham se knabo ferdrisavo al nam ta visham
—	—m tu shribov smojo roko- sam
—	— — biti te hudobne sram.
10	Wackernagel, Deutsches Kirehenlied II., 557—559.
11	Tihomir Ostojič, Dositej Obradovič u Hopovu. Knjige Matice Srpske, broj 19. in 20., str. 366—368 in 307.
12	Ciprijan Korošak v Lj. Zv. 1910. str. 503.
Sazhetk tah Reimih rezhi
,4nv savpanje poftavi saketeri na boga Bras boga ni dnarjov bel bvaga 25 Na sama boga verij ti Szi obene prave vere ni. Bodi skerbn latvojo zhelt noi mei boga pred ozhmi Eo sate doro sai vera nas vezhi Al sazhelt knabosh ti marov 30 Bosh pa velzhe shpote terpeti morov Ga i t nai sazhei besiedi noi poshvsbei Tu bo tabe zhelt noi doro dushi Per mouzhenje le knabo znaguo' sarakou Merkei najask szi bo dusho pakvo. 35 Devei flisk noi boga t'a shegen prosi Noi tvoje krishe poterpeshlivo nosi Ta menshomi kna stori ti kervize Taku bosh shivou ti upravize Mangeli ti rad poshushei 40 Noi lousede ti kna pohushei
Kna jem!i navelto lavolo bvaga Ana brumna shana je le od boga Farje ti rad poshushei noi potam Itori Al ti po nieh dielah nekoli na stori 45 Da te li dnar noi bvagu sapulti Vender kna Itopi ti od brumnofti (7ospvede jemei ti vzhelti savolo pravize Duhovne paftierje pa savolo dushize Le katieri se gosposhzhini super Itavi 50 Te se samomu bogu super Itavi. //vishno daje tu resniza bodi moder Szi bosh pershov ti upekov noter Noi bodi ti burnam an dober ozlia Prosi tabe hte kar ozha 55 le i noi pi ti vsolei smaso
Dab li ti jemo v bogato kaso Te katieri poshresno ije noi pije Vsolej pradzaitam tak zhvovak vmerje Kna varjemi ti sazhomi zhvoveke vse 60 Kar prad tabo naresnizo marniase Pa tu varjemi meni li al ozhi Dasazhi sase skerbi podni noi ponozhi Lei da knabosh ferdrieslh na sako riezh Odpusti saketieromi prei dagresh leizh 65 Sakai teri zhuovak noi nekatiera
Sata dela nasmertno uro tashku vmiera Mei atio pravizhno jeso sa zh — — boshjo Kar iiasako pervoshnoltjo Jesa ta zhuoveka taku oslepi
70 Da utavezliah grieshali zhvovak bras skerbi spi Nai da se kriegajo stabo ludi Ti pa pozhasi povei kai se tabe godi Alpa je tabe shkoda nazhefti bel nabvase Taku terpi volim al dopoveti kna nale 75 Oh al bosh odkoga satoshan ti
Doklier kna viesh al maj o prou bel ti Tabe bo shje rihtar pobarou koku alkai Tedei ti pravi antvart dai
P--- — noi ofart tv bodi dalzh od tabe
80--na pernasa obena nuza al zhalti tabe
Jas tabe poviem kaj ofart pernase Da je bogate ludi perpraua obuse (Juma nekatieri kei svoje al nekatiera Shje naprei nase noi osiera 85 Spounei dasi falarjem tudei ti podvershan
Glei da ti od ludi noi od boga nabosh savershan J?ovnei da bosh ti bogu noi tabrumnam dopadov
Da kna,bosh mov ti nasabe obedu tadov iSiutra perporozhse S. trojizi tuje famomi bogu 90 On mora poshegnati tvojo shisho noi buagu Varei se grieha noi bodi b rum en ti V grieshah obene prave srezhe se natroshtei ti Tu viesh kai ti rad jemash Glei dati fazhomi nia zheft nash 95 Sakai tudei tabe ferzi boli
Kader tuojo zheft tergajo ludi Fiesh ti rad vse posvatne rezhi Pa tudei varjemi, kar ta shrift vezhi Bodi pravizhn noi — buernam dober tudi 100 Je le tefti prov mo — keri boga lubi IFuei se grieha bol kaker iftne kazhe Viesh da sovrashnek veshzhas okueli skazhe Glei da se vdorome nabosh navelizhov Tu viesh da tabe sovrashnek nabo isvelizhou 105 Xerkses kni nasvoiga gofpuda saupov Satu jega negovi fovrashnik otrupou Htver boga salubo jema Te per buegi venzhno shivlenje ma Ya perzaiti podai se k' buogi ti 110 Da te satan na,dobi
Te zhlovak bo tak von jemov Kakor je on natam sviete shivov Zierei tvojo dusho v dorah dielah Kna posabi nanjo vprasnikah noi vnedielah 115 Zait tvoje smerti bo vkrazbam pertekov Da satan kna,bo tuojo dusho pekov
Konz
Ano reglzo bom od tah lanikarnah pavrov brav Ta pridne bom jas pernieh zhelti nau Ta pridni skerbo sadusho noi hisho 120 Ta hudobni pavse sousede pohusha Bodi isvsiemi lepu noi ppse doro grade Te bojo vsi sousedi jemeli suo rade Shevina knema pameti noi kna vje Drupuele prida she pshenizoko poje 125 Caite mamo mi shlaht sata dela
Kier ani kumei zhakajo daje nedela Da se dovol shganja spio noi prat naji Doma so pa otrozi shana nappueu naji Daje li dragota se she nekatieri kmejti pela 130 Da tamo bras skerbi kurbja pia noi shpila Da shpila kaker vesoko- le eden ozhe Doma pani soli belpa aniere mozhe En tak kader mou pride sliana shnjem shtolzietra On pak klubi druje shanltuo kerasiera 135 Ane so padro shane tudei kaker kazhe
Davseme moshu usu guout noi nosi hvazhe Faint je tazhome moshu dajei on rezili kei nasmje Dali vidi da ona sazhi ta bueli pisl snje Mosh dieva doma noi svoje poli 140 Shana niemu nezh navarjeme kader kei sboli <7visimo hushije satazha mosha Kader shana druje sraven jema Kni husha liudiza kader se shana griehe poda Tedei nie mosh anu rivno shivlenje ma 145 Heduje kader je shana vhishi kaker sberma Tamo terpo ludi noi shevina Ana prava gospodinja noi an pravi gospodar Dalta posuam jefti noi von, inu ta burnam dar Ia vi gospodarji matha vel ko- doushnueltov she 150 Naiprei skerble sanieh dushe
Merkeita ali huapzi doma lasho To skerb nuzeita naipprei vasho Kna jemlita v'suslivo tazha shanltva Katere knamorjo biti bras moshtva 155 Pomerkeita tudei nanje
Da bota vedeli htve kniem gre Leite kai jas vam hvapzi dekle poviem Satu kier savasho doushnuelt doro viem So dro tudi posli shmentani ani 160 Da dovi seda kader golpodarja sraven ni Jtferkeita jas vam she amrt tako pravem Da tudei bodita flisk kader golpodarja kni sraven Sedei mam she sene noi nekatiero shzher Kier so ozhetam noi matheram napokorni szer 165 Nam volati daje sazhi ozha prav vezhi
Vendar vesujajo vse nozhi Nekatiere te nezhilti grieh tako oslepi Dase vtam shtemajo noi sejem prov sti Oh ta grieha se obedn nanavelizha 170 Dalih vso shtrafo sa sabo vliezha
Bo nekatieri shovnier skues tu gratou Dekelza pa ana kuerba varjemi moi perjatou Polei te grieh opravi ludi ob zheft noi obvagu Bueg otou dabi jas vegou vam vse tu 175 Lubi moi periatou
Jas sim an paver gratou (zumei sim se sliribou pa knism utegnou bol Jas main bras ta deua dovol Vdavonik mam jas zvelko deva 180 Svezhiera pa seshano ukupa leizh greva fiadi pridajo kmen unedieu ludi Da prad niemi pokoja ni Tu sim jas stuerou koperska kuje Da vjelta foushijo mad ludmi prov kakuje 185 ,Sedei mena shkoda suo modraga vezhi Vender mam pomenlcenje velko rezhi Jas sim se na ta vezha perjatala sanesou Pa glih te je menei rozhe terdu svesou Tu vielte dasim mou dober kruh brashkode vsah ludi 190 Sai vielte usi kai se menei godi Da utam buase velko dnarjou bo Jas si vender pomagati namo Fino p\'je moi sourashnk noi noi gre prate jeft Jas mam pa glih tui doro damam ano doro vielt 195 Tiho tiho gospudi vi
Poshusheite kai se vam povje IFaram jas date kni biu gospud bel an bogat Katieri je sazheu semlo kopat Menei sepa dro taku sti 200 Da je biu le od gmain ludi Xtuer ta prueva je an pour biu Katieri je nam te kruh dobiu Kader sviet ta paura knabiv mou Se obeden gospued nabiu snashou 205 Yas sahualmte o bueh ti nash
Da skues paura nam kruh dash Moja pamat mene taku vezhi Da od paura pridajo vse rezhi Zieu sviet biv nezh dr pauer kruh kna biu dobiv 210 Se tudei obeden gospued nabiv rodiv Sazhi ftan pride od paura knam Te graf noi firsht inu kaisher sam.
Konz
Al ta kar se shriba noi poje Pazh ta pruevi mosh an paver je 215 Okueli sabe je kopou Odam Pa obeden grof bel edelman Bol she gospued paura sa grob ima Dali vse vino noi prathe le pauer da Vender gospued paura sa norza jema 220 Noi sama draga gakna shtema Caheus je an bogat gospued biu Pa je le od odertnije biv on shiu Le sam pauer puele dieva noi skerbi Da gospued pian noi set bras skerbi spi 225 Doklier se tu sazhome resniza sti Da pauer shevje vse ludi Da kaisher nouizo venei da Gospued furt pauri vedeti na ZJnarn pauram ta riezh zbider je 230 Vender she tieri natu an fiertl vina spie Kader pauer pian je she Ma se shana vesele lashe Ferdries je shana noi se gerdu dershi Vender suo rada pemjam leshi 235 On pravi kniei al jas knism pauer prov Sai tabe shafam mesu kruh noi vev Grob te pauer frahtam je Dali pousoda lepu obhodise Frahtan je od vsah ludi 240 Noi she odtah katiere on sheuje Huishno je da neshzhier nasposna Da kruh noi use le od paura ma Taku je bu inu she bo< Dokler pauer dieva to samlo 245 Ima shounjer kruh inu mesu
Gospuedi pagre dnar noter kebi sovv Kader paura vezh nabode Tudi gospued vmrieti more Kier ti raimi sklenaje ose 250 Pauer tuoja zheft pa gmerase
Per sdanjam zaiti so gospued bras vsezhafti Htve mora rezhe da nuzajo kei gvishnofti Leite kaku oni tashku zhakajo ta paura kei Sedel je tah roimou tudi amrt krei 255 Taku so sedei zaiti ta sviata
Da obene gvishnafti ni mad ludmi sada Moi bueg guifhnaft je dalzh sashua Mora dro sheuzhno biti dasebo pertieromi snashva Rihtekait je saspava med ludmi 260 Da sejei sbuditi vmiglh ni Noi brumnoft jese skriva vsam
Satu kier je ludi prad nio sram Pot te pravize je shje saraftov Ta muadi folk nabo sanje vedou dabo sraltov 265 Oh pomozhnik je seshish ven shou Noi je an strashn zait pershou Ta usmilani ludi so shie pomerli Ta sedanje ko gledajo zhei bi aden druja odrli Per ludieh ni lubbiesni bel miera 270 Per nekatierah lubies shje felh vmiera Saresnizo ta lubiesn je suo bouna Per nekatierah je zelu mertva ()vartenje noi sazhi shpel snajo otrozi zhilto Ta vezhi samu to nazhiftolt zhafto 275 Ta liepe zhednofti mad ludmi ni Ane shlaht zaite smo dosheveli mi Resnize ni naiti vezli mad ludmi Saje tudei obedn nagovori Ta zhiftost pertah ludieh je pokopana 280 Ta nazhiftolt pa suoshtemana Saje shprihbort per ludieh Da se lubti ni vezh grieh Ta foushija je shje bras vse mere Kakur dabi na jmeli prave vere 285 Tierome se galfuati doro na
Seshe med ludm suo shtema Bol bo adn ana sovseda opravov Glih tv bo on naseme ta drajam pravou Fender shlaht gvishnoft majo ludi sda 290 Vegati sazhi otrok doro sna
Praviza je shie perdurah blisi Kerviza jepa vsolej permisi JFaram da so se pomujale deklze brunme biti Sedei se kna shavajo svoi fruht ubiti 295 Prei so ble deklze koker zhifta susana
Sedei se ana sramuja kader mora biti sama Xsetah pismah baram jas Kaku je sliivou ta muadi tobijas On je lepu bogov svoiga ozhe 800 Sedei so pa sinovi kaker pozhe
Fas shlishm da se ponozhi daro kaker vrane Skves tu bojo nadoushne deklze sapelane Poleimo she naduhovni ftan Kaku zhilto nezh ni sda shteman 305 Zait je pershou damamo duhounezhe ko sasmieh Kier nazhilta lubiesn pernekatierah ni vezli grih Ofart je madnekatieremi nai liusha Da se te folk madniemi svo pohusha
Konz
.4ni majo ofart vgovarijenie noi vsani dianje 310 Taltari so dergazhi sheveli kaker ta sedaiie Ta novi nemajo perpitje obene mere Satu le jim skori nezh navarjeme Bodi daje nieh uk svat Jeri nanjeh dianje gleda je svoje dushe tat 315 Knagleimo nanje nam napomaga Saije obeden vhvdobiji napramaga Celu ozhio biti od nas jemluani vezhenizi
V	grdei uri pakenozhjo biti našli i proshnizhi Le nash grieh je ursliah kader tozha pobije
320 Satu jim mavi varjame kader reskanzl vpije Duhounk ja dro sazhi doto vezlii Dama liko smishlane rezhi Predije morjo biti usolej povanjelab
V	prasnikah inoi nedielah
325 E ni dro shivo brumno nam navi dasli Sa denarme sopa ani kaker judash Kriltus noi apoftlni so bli Svoi uk is dianjam terdli Farji sedei doro predigati snajo 330 Vender srauen ani shlalit exempl dajo Tu je ursliah da shivo ludi le husha Kier je duhounk sam pohusha Gvislino povje S. shrift noi vdei sprizlii Da naftove moisesavam bojo vezhenizhi 335 Kar oni kuam porazho taku shevite Al ponjeh dielah kna Itorite //uava bebu bugu da bi bli ana luzli Tedei bebli nasha praua pomuezh Ana dora svev bemeli oni biti 340 Tedei bebu nam vehku unebo priti /as vas prosim kna gleita nanieh dianje Szi bojo vaslie dushe sapelane Ana prava duhovnka noshnja nasnanje da Kaku se sesadja drevv sposna 345 Kader se fije kna baro naosete So dro she ani venka vseti An dober duhounk suoje ouze posna An hudobn je pa vouku zhries na Lepu masli sposnati ti 350 Dama antak kaker vouk serzi
Kader ma faimoshter gobz kaker so vrovzi Tedei so manklh farmani nia norzi Merkeita an priden faimoshter je vsolei doma Noi anu brumno sadershanje ima 355 An prauvi faimoshter je triesbk podili noi nanuzh Da kader farman pride da dobo vsolei pomuezh Nam volati kader faimoshter po tabernah vpije
Slovenski jezik
49
i
Da farmanam vez,h barti tozha pobije Prosimo vsolei sadore vezhenizhe 360 Bomo meli gvishno vsolei vgerdi vri perbvegi prosb-
nizhe
Oni morjo nam velko pomati Noi hudo uro bek odgnati Pa mi nie mormo bogati ker nash vezho Bueg sagvishno knabo shtrafov nas stozho 365 Pofliseimose mi taku sheveti
Kaker dabi meli jutra vmrieti Mi smo ja boslija stvar On nas nabo savergou nikdar $umei je on nas smatarna talesa priti nav 370 Je nam sli je ta pravo shpisho dav Mi se mormo le veseliti — — Da on nas pod svojo shibo ima flounei bueg snami ponja svetei vole Papraterpimo vse bo shje amrt bvele 375 Kader bo nasha shivlenja amrt ankrei
Meimo saupanje da bo dau nam sveti rei Siutra perporozhimo se nashome bogu On bo poshegnou nashe dushe noi buagu Mi se mormo v' krishah le veselite 380 Bras krishov ni umagozh unbese prite Tu mei sazhi savried kar jemi bueg da Noi nekole naposliele shzhadrja Rodi ti per svojei shishi blisk Noi nekuemr po boshjah darieh nidk 385 Fariemi kar tebe ta shrift vezhi
Noi varise vsah kervizhnah rezhi Kervizhna mera inu vaga Tu tabe rihtek le v' pekov pomaga IFogei sai tabe htvoimi nuzi vezhim 390 Kar jas prov kna viem raishe samovzhim
Sedei bo v' krazham moii shribenje perkraji Shevimo prou da se bomo vidali v' setam raji Xangeli peli v' nabesah aleluja Paviefto tam bo puazhana nasha muja 395 Vi sta vsi moji bratri noi saltre inu periatle
Skues to shrift jas sheliem dabi vsi brumni gratale Fas se shribam Andrejas Shveftar Pa jas she knism suo Itar Jas main ane sriednie liete 400 Te raime sini naredov per moimi dele po lete Zait je mene od tah raimov vgerati Navas jas nezh vezh naviem pegerati Kaker dakna bodite nausmileni taku kaker kamen Da bom mogov jas vesievo rezhe Amen
Opomnje. Tekst v primerku Svovenjega Obaceja, ki mi ga je posodil v mojih vseučiliških letih takratni provizor v Pokrčah Janko Maierhofer, je na nekaterih mestih poškodovan. Knjižica je bila last Janeza Pajerja v Licji vesi v pokrški župniji. Na koncu knjižice stoji opomba: »Jannez Paijer v Ličei vesi temu slišijo te bukelce.« Nato je še pripis: »Anton Paijer in Leibsdorf 1906, 17/1.« Ta je najbrž sin ali kak sorodnik Janeza Pajerja. Ko sem takrat knjižico prepisal, sem jo vrnil J. Maierhoferju, ker jo je zahteval lastnik nazaj. Kdo jo ima danes, ne vem. Po tem prepisu je izdan ta tekst. Številke k verzom po 5 sem dodal jaz, v originalu jih ni.
Verz 3: sazha, beri sača < vsatega == vsakega; prim. sazhi v. Žil —vsaki, sazhomi v. 59 — vsakemu, Dasazhi v. 62 = da vsaki itd. — podvezhi — poduči; prim. vezhiv v. 10, vezhi v. 28 itd.
V. 5: blis iz stvn. vliz, dan. nem. Fleiss; na ves blis — na vso pridnost, z vso resnostjo.
V. 6: raimi nem. Reim — rima; pomeni verze z rimami.
V. 7: V tam svovenjam OBACE: ime je pač po abecedi, razvrščeni na vsake 4 verze kakor nekak akrostih; pridevek »slovenski« seveda ni upravičen, ker se drži nemške abecede, saj tlači vanjo slovenščini nepotrebne črke W, Q, X, Y,
V. 8: praze — precej.
V. 10 zazha pernja zhelti nati — zazha (sic!) — sazha — vsakega pri njega časti pustiti (nemčizem); nati = pustiti; prim. v. 12, nash v. 94, nai v. 31, bom nau v. 118, nas je priti nav v. 369 itd.
V. 12: kni — knabo v. 13, 20, 33, cnabo v. 14, knabom v. 18, knabosh v. 29, kna v. 37, ena v. 19 itd. = ni, ne bo, ne bom, ne boš, ne itd.; pred nikalnico je rožanski q.
V. 13: poshushov — pošušov — poslušal.
V. 14: vshov = ušel.
V. 16: Sakatieri — vsakteri.
V. 20: začetek je najbrž treba dopolniti s Pav(ershzham) — paverskim, kmetskim. — se knabo ferdrisavo iz nem. verdriessen — se ne bo upiralo, ne bo zoprno.
V. 21: dopolni: Jas se(m) ...
V. 22: dopolni morda z Da mora ali Da bo moralo...
V. 24: bel — bolj v pomenu ali; prim. še verze 73. 76, 197, 216, 269; včasih nahajamo tudi obliko bol. — bvaga — blaga.
V.26: szi — sicer; prim. še v. 34, 52 itd.
V. 28: doro in dro — dobro, tudi za druge sklone in spole.
V. 33: cnaguo — prehitro; c' je iz nemškega predloga zn-, oziroma iz srvn. ze (ze junge — zu jung) n. pr. zuschnell-, takih primerov je še nekaj v pesnitvi n. pr. zvelko v. 179 nem. zuviel — preveč.
V. 34: pakvo = peklo.
V. 35: devei — delaj. — flisk nem. fleissig = pridno; prim. v. 5.
V. 37: menshomi = manjšemu.
V.45: li (gli, glih) — prav, ravno; da te li — čeprav te; Dab li v. 56 = čeprav bi. Dali v. 218, 238 = čeprav.
V. 53: burnam (drugod tudi buernam n. pr. v. 99) — bornim, siromakom, beračem.
V. 54: hte = kdo; pravilno kakor drugod htve v. 156, 252; Htver v. 107 = kdor.
V. 55: smaso beri z maso = zmerno.
V. 62: podni — podnevi; prim. v. 355.
V. 63: ferdrieslich na sako riezh nem. verdriesslich sein auf eUvas — nejevoljen biti na kaj.
V. 67: zh--je treba dopolniti v zheft — čast.
V. 73: na bvase beri na buazd — na blagu, imetju.
V. 74: dopoveti = dopovedati. — nafe — pusti se; gl. v. 10'.
V. 77: rihtar nem. Richter — sodnik. — pobarou — pobaral, poprašal.
51
•c
V. 78: antvarl nem. Anhcort — odgovor.
V. 79 in 80 sta v začetku pomanjkljiva.
V. 79: ofart nem. Hoffarl — gizdavost, napuh, prevzetnost
V. 82: perpraua = pripravila. — obuse = ob vse.
V. 83: Quma beri kuema = komaj. — svoje je pisna napaka namesto svie — zve.
V. 84: osiera = osira, grdi, opravlja, obrekuje.
V. 85: Spounei = spomni, pomni.
V. 88: tadov nem. Tadel — napaka, graja. — Tu sta bila očitno v prepisu izpuščena dva verza, ker se sicer število 4 verzov redno vrsti pri vsaki črki.
V. 90: shisho = hišo; se večkrat ponavlja ta kor. narečna oblika.
V. 94: nia — njega, njegov.
V. 99 in 100 sta v sredi pomanjkljiva; v 99. manjka ta (buernam), v 100. pa mou namesto mo-.
V. 101: Wuei — boj; Nemci so pisali slovenske besede, ki so se začenjale z B s črko W, n. pr. Breznik — Wriesnig, Brdovšek — tVerdouschegg, Brdinje = IVerdinie itd. w za b piše v nekaterih primerih tudi Pohlin. »W wird in kray-nerischen Schriften nicht so oft, als in Bolimishen gebrauchet. Es macht meisten-theils den Unterschied zwischen gleichlautenden Wortern. Darinn besteht auch die mehrere oder wenigere Reinig- und Vollkommenheit einer Sprache, wie mehr, oder vveniger sie ihre Worfer durch einzelne Buchstaben unterscheiden kann. Wodem, ich steche, bddem, ich werde; nogam, gehorche, iz Boagam, mit Gott; sem wyla, ich habe geschlagen, sem bila, ich ware gewesen,« razlaga v Kraynski Grammatiki II. izd. Lj. 1783, str. 19. V Malem besedišu treh jezikov ima pod W: Wajer -ja Fischteich, Warle Barle, Weiag-a die Flucht, ireifhim -fhati fliehen, icqka -e Selzvveide, icerisch der Scherge, icodem stechen, ivogat -a -o reich. uwj -a der Kampf, tvorscht der Forst, ivrod das Ufer, die Uberfurth, wugejme Almosen. Gotovo je vplival na Drabosnjakovo pisavo ir za b tudi Pohlin.
V. 106: otrupou, strupati — zersehlagen, otrupati anschlagen. schlagen. Otrupou — ga je premagal.
V. 108: venzhno — večno; ohranjeni n pred č za nazal je značilnost tega narečja.
V. 109: per zaiti = o pravem času, zgodaj.
V? 113: Zierei nem. zieren — krasiti, imper. krasi, lepšaj.
V. 115: vkrazbam je pisna napaka namesto vkrazham — v kratkem.
V. 121: ppse je tisk. napaka. Kako se naj bi glasil stavek pravilno, je nejasno. Mogoče prse (pri sebi).
V. 124: Drupuele prida tisk. napaka namesto do puele = do polja pride.
V. 128: nappueu na ji — na pol nagi.
V. 132: soli belpa anire mozhe — soli ali pa nobene moke.
V. 133: mou — domov. — shtolzietra nem. stolzieren — napihovati se, bahati se.
V. l&l: On pak klubi je tisk. napaka namesto On pak lubi. — kerasiera nem. Kurassier = oklopnik. Kerasiera nejasno.
V. 136: guout nem. Geicalt — oblast, moč.
V. 137: Faint nem. Feind = sovražnik; se splošno rabi nad Vrbskim jez.
V. 138: pisl nem. Biss, Bissel — grižljaj, zalogaj.
V. 139: Mosh dieva doma noi svoje pbli — mož dela doma na svojem polju; prim. isto zvezo z ak. v. 223 in 224.
V. 141: hushije = hujši je.
V. 143: hudiza namesto hudizha.
V. 145: sberina — sverina.
V. 14$: von nem. Lohn — plača, plačilo.
V. 151: lasho beri ložo — ležijo; skrajšana oblika po zgledu neso; prim. podobne oblike še v. 274 zhafto -- časte, v. 325 shivo - žive in vezho = uče v. 365.
V. 153: v' sushvo = v službo.
V. 161: arnrt iz an bart nem. eine Fahrt — enkrat; prim. vezh barti v. 358.
V. 1.63: sene — sine (sene) sinove. — shzher — hčer.
V. 165: Nam volati — pustim veljati (nemč.).
V. 171: shovnier nem. Soldner = vojak. — skues tu gratou = po tem postal.
V. 174: otou — oHi — hotel. — vegou — legal, lagal.
V. 175: perjatov — perjatu — prijatelj.
V. 178: main tisk. napaka nam. mam — imam.
V. 179: Vdavornik — v delavnik.
V. 181: unedieu — v nedel (praznik, ko se ne dela).
V. 183: koperska kuje, mogoče ko priskakuje, toda nima pravega pomena. V. 185: Sedei mena shkoda suo modraga vezhi — sedaj me škoda zelo modri. V. 186: brashkode — brez škode. V. 192: namo = ne morem.
V. 194: glih tui — ravno tudi, ravnotako, kljub temu. V. 197: Waram, = berem.
V. 201: Xtuer beri Htuer — kdor; x mu je pomenil k + konzonant. — prueva — prva; prim. v. 214.
V. 209: dr — 'dr = kader.
V. 217: Bol she gospued paura sa grob ima — bolj ima še gospod (graščak) kmeta za grobega; prim. v. 287.
V. 220: Noi sama draga gakna shtema. — Kaj pomeni prvi del, je nejasno. »In sama draga« — mogoče misli ženo ali drugo dekle. Ga kna shtema — ga ne št ima.
V. 224: novica — davek.
V. 228: furt vedeli na nem. (so)fort uissen lassen — takoj pusti (da) vedeti. V. 229: zbider je nem. zuicider sein = zoprn je, nasproten je, upira se. V. 230: lieri — 'tieri — katieri; prim. dr. v. 209. Tierome v. 285 in Jeri v. 314.
V. 232: Ma se shana vesele luske = Doma se žena (vsale) laže; laže je mogoče samo zaradi rime uporabljeno.
V. 233: Ferdries je shana — nejevoljna, jezna je žena; prim. v. 20 in 63. V. 236: shajam nem. schaffen — preskrbujem. — vev — vov — ol; stara slovanska pijača, danes pomeni v Rožu pivo; Vouv je vev piu = vol je 61 pil. Izgovorite po rožansko!
V. 237: frahtam tisk napaka nam. frahtan nem. verachtet. V. 238: obhodise nem. umgehen — se vede, ponaša. V. 241: neshzhier — nihče. V. 243: bu = bilo. V. 246: sovv = sul (suti).
V. 249: Kier ti raimi sklenajo se pomeni: Kjer se ti rajmi končajo. V. 250: gmera se nem. sich mehren — se veča, raste. V. 252: gvishnojt nem. Geicissheit — gotovost, pravna osnova, praviea; miza jo kei gvishnofti — da se poslužujejo pravice.
V. 254: Sedei je t ah raimou tude amrt krei (zveza z v. 249). V. 255: ta sviata — tega sveta.
V. 258: dro sheuzhno beri it-,učno iz nem. selten — redko, zelo redko. — pertieromi — pri katerem, pri kom.
V. 259: Kihtekait nem. Richtigkeit — pravičnost. V. 260: vmiglh nem. unmoglich — nemogoče. V. 265: seshish = iz hiš. V. 268: zhei — kje
V. 270: lubies nam. lubiesen. — felh nem. vollig — čisto, popolnoma. V. 271: Saresnizo — res, zares.
V. 281: Saje = saj je. — shprihbort nem. Sprichtcort — rek, pregovor. V. 287: opravou — opravil.
V. 288: naseme = na sejmu, pomeni tudi na prosčenju. V. 290: Vegati — legati, lagati.
V. 294: se kna shavajo nem. sich sheuen — se ne sramujejo. V. 297: Xsetah beri V svetah; X je delal Drabosnjaku sitnosti, zato mu je podtikal najrazličnejše glasovne vrednosti.
V. 300: pozhe beri p o 6) iz nem. H nek — kozel. V. 301: daro = dern, dere jo. V. 308: madniemi dial. oblika nam. nad niemi. V. 316: jemluani vezhenizi imenovani učeniki.
V. 318: proslinizhi po ak. prosltnizhe nam. nom. proshnizi; prim. v. 316 in v. 334 vezhenizi — vezhenizhi. V. 320: mavi = malo. V. 322: Dama liko — čeprav imale.
V. 323: Predije — pridige. - povanjelali = po evangelijih. V. 325: nam navi dash = nam na videz. V.326: sa denarme = za denarmi, denarji, denarjem. V. 333: vdei sprizhi = v tej priči.
V. 335: porazilo heri porahi, analogna oblika po drugih osebah nam. poreko. V. 336: Hvaua bebu bugit — Hvala bi bilo Bogu; prim. v. 340. V. 339: svev — sol, -i. V. 340: vehku — lehko, lahko.
V. 345: Kader se fije kna baro naosete, Kader napaka nam. Kaker — Kakor se fige ne bero na osatu.
V. 351: Kakor so vrovzi — kakor so vrelci (vrouc — vrelec).
V. 352: manklli iz srvn. manneclich — vsak, večina, večji del.
V. 353: Merkeita — vedite, zapomnite si.
V. 355: triesbk <lrezvek — trezen.
V. 357: Nam volati = pustim veljati.
V. 359: sadore = za dobre.
V. 361: pomati = pomagati.
V. 362: bek nem. tceg — proč.
V. 364: nash napaka nam. nas.
V. 365: Pofliseimose nem. sich befleissen — potrudimo se; prim. v. 5.
V. 370: slipisho stvn. spisa, nem. Speise — hrana, jed.
V. 371: ob koncu verza je treba dostaviti nia = njega.
V. 375: bo anlcrei — bo konec.
V. 381: mei... savried — imej za vrednost.
V. 382: shsliadrja = ničesar drugega.
V. 383: blisk — flisk nem. fleissig — priden; prim. v. 5.
V. 384: nidk, srvn. nit (gen. nides), nem. Neid, neidig = nevoščljiv.
V. 388: rihtek nem. richtig = res.
V. 389: Wogei — bogaj, ubogaj. — hivoimi nuzi = v tvoj prid, sebi v korist. V. 393: Xangeli — K so angeli = Ko so angeli, stavek je pomanjkljiv; prim. v. 297.
V. 402: Navas pegerati nem. begehren — od vas ne zahtevati, želeti, prositi.
A. V. Isačenko
Vokalični nastavek, proteza in hiat v slovenščini
Vokalični nastavek ali napon (coup de glotte, fester Vokaleinsatz) je laringalen glas, ki ga tvorijo zgostitev zraka med larinksom in glasilkami in sunkovita odpora (eksplozija) ter zapore. Vokalični krepki nastavek je nezveneč glas, ki napravi vtis, da se je glas zaletel; sledi mu pa vokal s svojo polno zvočnostjo (?«). V nekaterih jezikih, n. pr. v nemščini, najdemo krepki nastavek povsod, kjer se beseda začne s samoglasnikom (das *Amt), na švu dveh morfemov (be»obachten) in v izposojenkah, kjer bi nastal hiat (The?ater). Vokalični nastavek je torej sredstvo, ki preprečuje nastanek hiata (zeva). Drugi jeziki, tako n. pr. angleščina, francoščina, italijanščina ter večina slovanskih jezikov, v splošnem ne poznajo vokaličnega nastavka. Pri izgovarjavi začetnih in postvokaličnih samoglasnikov se glasilki v teh jezikih polagoma napenjata, ne da bi se pri tem slišal kak postranski šum. Ta način izgovarjave imenujemo rahlo vglašanje. V teh jezikih nič ne ovira nastanka hiata, zato ga najdemo kot pesniško sredstvo v verzifikativnem sistemu teh jezikov (prim. tudi različne pojave »sandlii« in franc. »liaison«). Slovenščina rada in pogosto rabi hiat v pesmi, podobno tudi italijanščina, medtem ko ga nemščina tako rekoč ne pozna. Vokalični nastavek spada med tiste fonetične pojave, ki sami po sebi nimajo diakritične funkcije, to se pravi, da v teh jezikih, kjer obstoji krepki nastavek, ni dveh besedi, ki bi se razlikovali samo po tem, da ta ima, ona pa nima vokaličnega nastavka. V teh jezikih je krepki nastavek pač sam ob sebi razumljiv pridatek vsakega začetnega in postvokaličnega samoglasnika.
Skoraj vsi slovanski jeziki dopuščajo hiat. Besede kot nauka, nauk, ali pa zveze kot Severna Amerika se izgovarjajo mutatis mutandis povsod brez prekinitve zvena med a—u, ozir. a—A. Edinole češčina dela v fem oziru izjemo; tu imamo namreč pred vsakim začetnim in postvokaličnim samoglasnikom krepki nastavek, prim. po ?obede, na?uka. Ker je ta glas nezveneč, si asimilira pred seboj stoječe zveneče izglase predlogov, n. pr. v iiteri zveni kot f 9 Meri.
Književna slovenščina ne pozna krepkega nastavka, vsaj ne v nor-mal ni, intelektualni plasti jezika. Slišimo ga pač v afektu in pri emfazi, v nikalnici na?a in v čutno pobarvanih zvezah kot še ? enkrat! — ?evo ga! — ne! Kar velja za književni govor, velja tudi za večino narečij. Tudi tam ne najdemo krepkega nastavka in potemtakem imamo tudi v dialektih različne hiatične pojave. Le v nekaterih govorih je krepki nastavek doma. Ker pa imamo opravka s pojavom, ki ni izoliran, temveč tesno vezan na druge fonetične pojave, kot vokalična proteza, hiat in ves kompleks gutu-
ralnih in laringalnih glasov, ga hočemo obravnavati v tej zvezi z ozirom na nekatere koroške govore.
V	ziljskem govoru vasi Brdo, ki ga je v glasoslovnem in akcento-loškem oziru opisal in obrazložil prof. Ivan Grafenauer, najdemo posebno značilne primere hiata.1 V tem govoru, kakor tudi drugod v ziljščini, sta intervokalna u in i izpadla, zaradi česar sta dva vokala prišla v stik: noge> noje> noie> *no$. Šele kasneje se je med tema dvema vokaloma razvil epentetični glas u, tako da imamo danes obliko noue za noge. Toda v nekaterih primerih, posebno v skupinah aua, ni prišlo do postanka novega epentetičnega glasu, tako da slišimo obliko kraa < krava, dobraa < dobrega, bidaa< videla. Kolikor mi je znano, nima ziljščina sledu krepkega nastavka, prim. oko, ozek, osme, apno, dntvarx.
V	drugem delu Koroške, v podjunskem narečju južno od Drave, nimamo sicer hiata v notranjosti besede, toda v zvezi dveh besed lahko nastane liiat: za-iixa, oba-očiasa, slatka-adsgica (jagodica).2 V zapadnem delu Podjune, ki meji na rožanščino, pa ne najdemo več vokala v začetku besede in potemtakem tudi ne hiata. Vsak vokal v začetku besede dobi protetični glas h, u ali i, n. pr. Dobila ves: liosam< osem, iihua<igla, hiti < iti, harš<rž, hiixa ali Uuxa itd. To pravilo velja tudi za izposojenke: hofan < offen, hgršt < erst.
Zanimivo pa je, da se krije črta vokalične proteze z mejo med laringalnim q in guturalnim k in tudi z izogloso med laringalnim h < g in guturalnim g. Vse tri izoglose gredo med Globasnico in Dobrlo vesjo severno do Drave in čez Dravo do jezikovne meje, tako da ostanejo Djekše v kraju, kjer se govori qai, noha in s protezo hosam, Kneže pa v kraju, kjer imamo kai, noga, osam.
Kakor sem pokazal v svoji razpravi o narečju vasi Sele,3 sega nadomestitev guturalnih glasov k in g z laringalnimi glasovi q in h po vsem Rožu ob južni obali Vrbskega jezera vse do podnožja Kepe. Pripomniti je treba, da zveni laringalni q zelo podobno krepkemu nastavku in je v nekaterih legah, posebno v intervokalični z njim skoraj identičen. Razumljivo je, da zaradi tolikšne bližine dveh glasov nimamo v Rožu niti sledu kakega krepkega nastavka, ker bi sicer nastala prav nevarna sličnost med besedami kakor qdsa in ?osa. Toda s tem ni rečeno, da imajo vsi rožanski govori hiat tako kakor v knjižnem jeziku. V ozemlju s q in h (za stari k in g) najdemo namreč več lokalnih govorov, kjer stoji v začetku besede pred samoglasniki protetični glas, in sicer spet u ali h, n. pr. Sele: hdsa<osa, horu< orel, hapan <apno itd. Poudariti je treba, da najdemo na Koroškem protetični h (laringalni) samo tam, kjer se je tudi stari g spremenil v laringalni h.
Na ozemlju, ki leži med zgoraj orisano zapadnoi mejo g-jevskih govorov in ziljščino, n. pr. v Ledenicah, pa najdemo krepki nastavek v vseh legah, t. j. v začetku besed pred vokali in v sredini besed med dvema samoglasnikoma; torej na eni strani guturalni k (kača), na drugi strani
' Prim Zum Akcente im Gailthalerdialekte«, Archiv fiir slavische Philo-logie XXVII, 195 si.
- Prim. A. Isačenko »Les dialectes slovenes du Podjunje en Carinthie«, Revue des Etudes slaves XVI, 44 si.
3 Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 16, str. 36, 38.
pa »dssm, sQ&a, ?iftan »strupen«, b§l<?2&ška in v izposojenkah ?ddlar, kraic^otar, pQSt?auto itd. V tem govoru ni nevarnosti, da bi si bili besedi kol kosa in ?osa preveč slični.
Iz vsega tega vidimo, da so pojavi kot hiat, proteza in krepki nastavek vezani na celokupni sistem glasov dotičnega govora. Slovenščina ima prav izrazito tendenco, izogibati se hiatu. Tam, kjer nastane zaradi kakih glasovnih sprememb nov hiat, se po navadi vrine epentetični kon-zonant (zilj. noue <*noe) ali pa v knjižnem izgovoru socialan, eventualno. Prehod starega g v laringalni pridih /i favorizira nastanek prote-tičnega h, ki se na Koroškem najde samo v ozemlju s tem prehodom (v Rožu). Ker pa je prehod g>h v zvezi s prehodom k>q, in sicer fiziološko in tudi geografično, li dialekti zaradi prevelike blizkosti q in ? ne morejo odpraviti liiata z vrinjenim krepkim nastavkom. Le-ta je mogoč samo tam, kjer ne sovpada z drugimi glasovi, namreč na ozemlju običajnega guturalnega k.
Zusammenfassung Fester Vokaleinsatz, Vokalprothese und Hiatus sind eng miteinander verbundene Erscheinung. Das Schriftslovvenische kehrt in der Dar-stellungsebene der Sprache keinen festen Ansatz, er befindet sich nur in affekt-betonter Rede. In Karaten findet man verschiedene Mittel, den Hiatus zu beseiti-gen, weil sich sowohl die Schriftsprache als auch die Mundarten dem Hiatus entge-genzusetzen scheinen. Einerseits wird der Hiatus durch prothetische Konsonanten (h, u, i) verhindert, andererseits durch den festen Ansatz. Die fi-Prothese kommt nur dort vor, wo bereits ein h aus g besteht (Rosenthal). In diesem Gebiet ist aber auch k zu laryngalem q gevvorden. Wegen der allzugrofien Nahe zw. q und g kann der feste Ansatz nur in solchen Gebieten auftreten, wo das gutturale k nicht zu r/ wurde. Dies tritt auch in der Mundart der Dorfes Ledenice ara Fufie der Kepa (Mittagskogel) ein.
France Koblar
Delo Ivana Cankarja v »Zadrugi"
II. Začetki »Erotike«.
Pesniško gradivo, ki ga je Iv. Cankar bral pri zabavnih shodih Zadruge«, je mogoče samo približno ugotoviti in datirati. Cankar je bil zlasti v začetku med najpogostejšimi predavatelji, toda njegova napovedana predavanja niso bila vedno zanesljiva; isto predavanje je bilo večkrat zapored naznajeno, a se naposled še ne da dognati, kdaj ga je zares opravil. Njegova črtica »Morala« (LZ 1894, 670) je bila n. pr. napovedana za V. zab. shod 17. dec. 1893, nato za VII. zab, shod 7. jan. 1894 in tudi takrat črtana; poročilo o V. zab. shodu pravi o tej zadevi: Zabavni del vršil se je, kakor je bilo naznanjeno v vabilu; samo zaradi odsotnosti Čl. Cankarja je izostalo njegovo berilo in Kettejeva kritika, ker mu imenovani ni dal spisa.« To se je sicer zgodilo tudi drugim »zadružanom , a za Cankarja je neredno prihajanje k društvenim sestankom najbolj značilno.
V	II. poslovnem letu (poletni tečaj šol. 1. 1892/93) je Cankar bral šestkrat. Poleg »Junaške pesmi« in »Framazonskili brenkanj« je bral še »Pesmi« (najbrž 12. maja 1893), nato epsko pesem »Dva trpina«, prevod neke Heinejeve pesmi in črtico »Pisar«. Od teh branj se ni v »zadružnem« arhivu nič ohranilo, le v »Pesmih« drugega branja (12. maja) bi utegnile biti »Romanca o cvetici« in njeni lirični dostavki, ker kažejo izmed vsega ohranjenega gradiva največ začetniškega.
Za III. poslovno leto (šol. 1. 1893/94) so v zapisniku ohranjeni samo naslovi predavanj in imena ocenjevalcev, datirati pa je mogoče le nekaj del. Tako je Iv. Cankar bral pri I. zab. shodu (ob koncu oktobra) epsko pesem »Ivan Kacijanar« (ocenjeval Iv. Kunšič), pri III. zab. shodu (12. nov.) balade »Ljubezen«, »Mohamed in Kadiča« (oc. Iv. Škrjanec) in Rozamunda« (oc. Drag. Kette); pri V. zab. shodu (26. nov.) pesem »Kaj pripoveduje vrba« (oc. Iv. Škrjanec), pri VII. zab. shodu (10. dec.) epsko pesem »Hagara« (oc. Drag. Kette); kasneje je še nastopil s prozo »Morala« (oc. Robert Eržen) ter epsko pesmijo »Sihem in Dina« (oboje je ocenjeval Rob. Eržen), črtico »Ledeni ljudje« (oc. Alojzij Peterlin) in proti koncu leta še s »Pesmimi« (oc. Al. Peterlin). To leto je tudi bral pripovedno pesem »Sodba« (LZ 1894, 292), o kateri na široko govori deloma ohranjena Kettejeva kritika »Sodba o Sodbi«.
V	zadnji seji tega leta je bil Iv. Cankar vdrugič izvoljen za predsednika »Zadruge« v IV. poslovnem letu (šol. 1. 1894/95), toda na I. obč. zboru (20. sept.), ki ga je zaradi predsednikove odsotnosti vodil tajnik Drag. Kette, je pri ponovnih volitvah svetoval ud Al. Peterlin, »naj bi se Cankar po svoji lastni želji ne volil v odbor, kar se odobri«. To leto je bral trikrat »Pesmi« in enkrat prozo; ocenjevalci so mu bili: O. Zu-
pančič, Al. Peterim (dvakrat) in Ant. Dermota; to leto je bilo pač kratko, ker se je zaradi potresa šola sklenila že o veliki noči. Ohranjena kritika A. Dermote 31. marca 1895 omenja neko satirično pesem »Pesnik, ki mo-ralizuje« in romanci »Sultan Soliman« ter »Konfutse«.
V	V. posl. letu (šol. 1. 1895/96) preneha seznam predavanj prav s praznovanjem društvene petletnice 19. dec. 1895 v gostilni na Dreni-kovem vrhu. Iv. Cankar, ki je bil na občnem zboru 13. okt. izstopil, a 5. dec. spet vstopil, je pri društveni petletnici bral pesem »0 sandalih«, pesem, ki je, kakor pravi zapisnik, »vsem ugajala«, 30. jan. 1896 pa cikel »Helena«. To je bilo njegovo zadnje branje pesmi, ocenjevalec Ant. Dermota je sprožil oster pesnikov odgovor in čez nekaj tednov, ko je še dvakrat nastopil kot kritik, je popolnoma izostal.
V	»zadružnem« arhivu so se od navedenih predavanj ohranile te-le pesmi: Romanca o cvetici, Ivan Kacijanar, Ljubezen, Mohamed in Ka-diča, Tragedija, Rozamunda, Sihem in Dina, Nauk ljubezni in cikel Helena. Osmerodelna »Helena« ima pri šestih številkah opombo »v knjigo« to se pravi, da so jih prepisali v »zadružno knjigo«, kamor so prišli spisi, ki so bili najboljši; Romanca o cvetici je ohranjena s podpisom Ivan Cankar m. p.; Ivan Kacijanar in Ljubezen sta pisani s svinčnikom in se le malo ločita od besedila, ki je takoj za branjem v »Zadrugi« izšlo v LZ. Ostale pesmi so skrbno prepisane že za uredništvo LZ in so bile brane neposredno preden jih je pesnik izročil za javnost, ali jih je morda bral celo potem, ko mu jih je urednik LZ vrnil.
Zato so bili posamezni popravki v teh pesmih napravljeni v »Zadrugi«; rokopis »Helene« ima pri vsaki pesmi posebej Cankarjevo novo šifro I. S. (Ivan Saveljev), s katero jih je bil izročil LZ-u.
Romanca o cvetici
Na vrtu cvetka mi stoji,	Oj kako je težko ti življenje,
Kot sneg se krona ji blišči, Vedno več trpljenja nosi čas; Nikdo še lepše videl ni.	Nimam niti ljubice prelepe
Niti čaše vina nimam jaz.
Ne glej, o deček, je nikar,
Če vname ti srce njen čar,	Pač imel bi ljubico prelepo
Več ne pozabiš je nikdar.	A kar mine, mine za vsekdar;
Pač imel bi vina čašo polno.
A on želi še bolj strastno,	Ali kje, o kje si moj denar? —
On ljubi jo še bolj srčno,	_
Odtrga jo z drzno roko.
In ko na prsi jo pripne, Lepota njena umrje In cvet prebeli se ospe.
In lice dečku obledi, Ugasne ogenj mu očij — In srce mu še bolj zboli.
Le enkrat sem videl, draga. Lice tvoje, le enkrat. Le enkrat je bilo srečno. Srce moje, le enkrat... Kdo pozna ljubezni radost Če jo pije le enkrat? Solnce ne prikliče vesne če zašije le enkrat
Gorko te ljubi srce moje,	Usodo vso ljubezni svoje
Kot nikdar še ljubilo ni;	V teh lepih gledal sem očeh,
In vendar mi je bilo tesno	Opojne gledal sem trenotke
Ko gledal tebi sem v oči.	In večno žalost poleg teh.
Ivan Cankar m. p.
Mohamed in Kacliča
Srce mi od žalosti trepeče, Kadar gledam v lice ti cveteče... Strastneje te dan na dan poljubljam, Vero v tebe bolj in bolj izgubljam: Jasno gledaš, kadar se poslavljam, Temno gledaš, ko te spet pozdravljam. Oh, in ti si, draga še krasne j ša, In ljubezen moja še gorkejša. Ko bi vedel, da se nisem varal, Ko bi vedel, kdo te je očaral, Več solza ne bi za tabo točil, Smrti njega meč bi moj izročil... Reci, da se motim, draga moja, Naj osreči me ljubezen tvoja ...«
Na divanu se Kadiča ziblje, Glavo tožno Mahom upogiblje. »Res prehudo, Mahomed, me sodiš! Ko po svetu za bogastvom hodiš, Naj li sama v izbi tihi plakam, Hrepenim po tebi in te čakam? Naj li vene moje lepo lice Ko cveto mi še na njem cvetice? Kamor nesla mene je stopinja, Vsem junakom bila sem boginja, Hrepeneč je vsak za mano hodil, Vsak o sreči neizmerni blodil... Ali trem le krasna sreča sije, Izmed vseh so dragi mi le trije — Mahomed, in ti si mi četrti, Tudi ti si dragi moj do smrti...«
Mahomedu se je užalilo, In oko se mu je zasolzilo; Roma daleč, daleč tja v puščavo, In ovenča se z visoko slavo ... Podučuje v Meki svoje drage: »Ne bodite, bratje, duše blage! Žensk pohotnih slepo ne ljubite, V izbe tesne varno jih zaprite, Jih zaprite, jim zakrijte lice,
Ko cveto jim še na njem cvetice.« Ivan Cankar.
Tragedija
Kaj-li sanja v jasni lepi noči, Sam, otožen v svoji temni koči? Vroča solza mu na lice kane, Krvave mu spet nekdanje rane.
»Bleda luna je še bolj bledela, Ko po nebu nočnem je hitela. Še bledejše zvezde so sijale, Kakor v strahu vse so trepetale. Jaz pa trkal sem na okno tvoje: .Kaj ne čuješ, ti življenje moje, Ti življenje moje, moja sreča, K tebi duša si želi kipeča ...' Z belo roko okno si odprla, Nisi name se tedaj ozrla; Slutnja težka mi je v srcu vstala, Ti ponosno meni si dejala: ,Cuj me, ljubček, žalosten ne bodi, Več pod okno moje mi ne hodi, Ne pod okno ne na vrt zeleni, Da bi pravil o ljubezni meni: Saj ne ljubi več te srce moje In ljubezni več ne maram tvoje. Glej, graščak se v mene je zaljubil. Pri očetu me je davi snubil, Dal v zvestobo mi dari bogate, prstan zlat in pa uhane zlate. V treh nedeljah ob jutranji zori Izprehajam že se v belem dvori, In blišče se biseri na vratu, In žare se roke v svetlem zlatu... Siromak si ti v leseni koči, Dari Tvoji so poljubi vroči — Glej, zato več k meni ti ne hodi, A otožen pa nikar ne bodi...' Z belo roko okno si zaprla, Nisi name se tedaj ozrla ... Mrtvo srce, mrtvo hrepenenje. Vse usoda, vse si ti mi vzela, Le ljubezen bolj močno si vnela.«
Vroča solza mu na lice kane, Krvave mu težke srčne rane. In vztrepeče ... »Ali se mi sanja .. Trudna, bleda ljubica nekdanja Tiho duri v sobico odpahne In v ljubeče mu roke omahne.
»Ljubček zvesti, srce mi umira, črni grob že meni se odpira ... Srce moje boli več ne čuti, Onemoglo mi je v togi ljuti. Več ni moglo mi tako živeti — Poleg tebe si želi umreti. Kaj ni bledo lice, prej rudeče? Kaj oko ni mrtvo, prej žareče? Solze meni so oko skalile, Solze beli so obraz močile. Tri nedelje me graščak je ljubil, Mene, tebe, ljubček, je pogubil. ,. O tri dolga leta je trpelo, A umreti srce ni hotelo. Pa nocoj na gradu z gosti pije In okrog vrata roko mi ovije: ,Več te, draga, moje srce noče; Bratje, vzemi si jo, kdor jo hoče.' In stemnilo se je v duši moji, In bežala sem, da v roki tvoji Trudno srce jenja mi živeti — Poleg tebe si želim umreti.« In poljub na ustna njemu dahne, Hladna, mrtva mu v roke omahne.
Nem od jadne sreče ne toguje, ustna mrtva strastno poljubuje... Pa iz koče v tiho noč odide In v dvorano glasno grajsko pride. Tam graščak med divjo družbo pije, vsem na licih strast in vino sije... Kot polnočni duh pred njim vstane, Pred graščaka v urnem hipu plane: »Smrt krvavo, brate, pošljem tebi...« In prebode prsi tudi sebi; Gosti glasni vsi so obledeli, Vsi molčijo kot okameneli.
Trošan
Rozamunda
I.
Z gradu zvenijo pesmi v noč: V Pavi j i poje roj plešoč; Na licih vino jim gori, Gori jim vino iz očij.
Potihne glasnih pivcev krik, Zakliče Alboiu vodnik: »Kje, dragi, vendar je nocoj Kozarec najkrasnejši moj?
Oj Rozamunda, ni li ta Lobanja lepša od srebra, Ki otcu svojemu v spomin Nekdaj je vzel je Alboin?
0 vzemi čašo, srček moj, Krepča naj mehki duh se tvoj! Praznuj z menoj veseli dan, Ko srečno je sovrag pregnan!«
In hrup in smeh in divji spev, Na licu njenem divji gnjev; Ostane hladna kakor kip, Izprazni čašo vso na hip.
Vso noč slavi končani boj Na gradu sivem divji roj; Na licih vino jim gori, Gori jim vino iz oči j.
II.
Vozi luna se po nebu, Jasnem nebu nad Pavijo; Tam pod oknom Rozamunde Poje pesmi Helmigis.
Daj v slovo mi roko svojo Daj, poljubi me v slovo; Naj v objemu tvojem sladkem Bodem srečna za trenotek.«
Molim, krasna te boginja Iz vse duše, vsega srca; Čuj me danes, oh saj danes Molim te poslednjikrat.
Da, v usode črno knjigo Bog mogočni je zapisal, Kruto sodbo je zapisal, Da umrjem od ljubezni.
Čuj me, lepa Rozamunda, Čuj me danes, oh saj danes Kličem te poslednjikrat, Da te ljubim, Rozamunda ...
In omamljen ves od sreče Stopa tiho po stopnicah, Po stopnicah s plamenico Stopa krasna Rozamunda.
»Kaj-li sanjaš o slovesu? Kdo, povej, naj loči naju: Ni-li močna moja roka, Ni nabrušen li moj meč?««
»Loči naju Alboin, Loči naju čase večne. Sam odloči: naj li solnce Nama sije ali njemu.«
Nama ali njemu! Dvigni Plamenico, Rozamunda! Naj odločim komu solnce Naj zašije drugo jutro.««
S plamenico po stopnicah Sveti njemu Rozamunda; Luna gleda v izbo krasno — Tla namaka vroča kri ...
»Ljubim te, o Helmigis! Ljubim te iz vsega srca, Kakor nikdar še ljubilo Ni doslej človeško srce.
In zapro se grajska vrata. V zori jaše po ravnini Mlada, lepa Rozamunda, Nji na strani Helmigis.
Jašeta pod grad mogočen; Tam v Raveni starodavni Flavij sprejme ju prijazno, Flavij, gradu gospodar. —
Objame spanec jo mehak, Nji bliža lahen se korak. In Flavij sam pred njo stoji
V	željah mu lice plameni. »V Raveni krasni, oh kako Pač živel sem doslej lepo: Oči ognjene, diven stas, Deklet najlepših bel obraz Ni ganil mi doslej srca,
Ni vnemal mi doslej želja ... Zakaj-li srce, oh povej Več nisi mirno kakor prej? Kdo vendar, vroča moja kri, Od srca v lice ti veli? Povejte mi, roke, noge, Kdo vodi vedno vas do nje? ... Ljubezen, ti vladar si moj: Oh težek res je jarem tvoj!
In Rozamunda se vzbudi, Odpro nebeške se oči.
Pozdravim, Flavij, te srčno! .. . Kako ti lice je bledo, Kako pogled ti je teman, Kaj dragi Flavij si bolan?
Res, draga, sem hudo bolan, Morda je blizu smrtni dan: Na srcu sem bolan hudo, Ozdraviš me le ti samo: En sam poljub, en sam objem, In zdravje najde srce v njem . ..«
Pokrije zemljo svetla noč,
V	objeme vre ljubezni moč ... Oko nji solza po rosi
In tiho njemu govori: — — : Ko Helmigis ozre se v me,
Kako vztrepeče mi srce; In vstane v duši mi spomin: Nesrečni mrtvi Alboin. Ubil ga s kleto je roko, Objema zdaj z roko me to. Vsak dan v objemih bolj drhtim, Vsak dan se njega bolj bojim. Bog dal ti roko je močno — Kaj, dragi, treseš se tako?«
Od straha Flavij zadrhti,
Od straha lice mu bledi.
Ne grešuj — lepi angelj moj,
Preveč predrzen duh je tvoj!
Kaj ni ti dosti še gorja,
Kaj ni ti dosti še solza?
Kaj ni krvi ti še preveč,
Naj jaz oskrunim še svoj meč?« —
Ves grad že v tihi noči spi,
V	dvorani Helmigis stoji. In Rozamunda se smehlja, Kozarec vina njemu da:
Pij, Helmigis predragi moj, gotovo truden duh je tvoj.« In pije slastno... A kako. Da zatrepeče mu telo? Kako, da lice mu bledi, Da mu zastaja v žilah kri? »Na zemlji bila si moj raj, Iz zemlje skupaj greva naj; Saj tu je vina še preveč, Saj ni pretežek še moj meč...« »»Oskrunjen naj ne bo tvoj meč. Saj tu je vina še preveč.. .«« In lepo lice ji bledi, In v žilah ji zastane kri. . . Na tla se zgrudita oba;
V	dvorano luna se smehlja ...
Trošan.
Sihem in Dina
Pripovedka v verzih.
Roma Jakob iz dežele sirske Proti Sihmu, mestu v Kanaanu. Vodi sabo svoji krasni ženi,
Svoji ženi Rahelo in Lejo, a z ženama divno hčerko D ino: Lepša je kot solnce v prvem svitu, Lepša je kot luna med zvezdami. V spremstvo jim je dvanajst lepih deklic, Jakobu je v spremstvo dvanajst sinov, Dvanajst sinov in še tristo hlapcev, Da mu varno je bogastvo silno: Mnoge čede in zlato in srebro.
Ko priroma Jakob tja pred Sihem Z vso družino in bogastvom svojim. Pa napravi si šatore bele In vesele dni živi v šatorih.
A zaljubil se je v Dino Sihem, Sin ponosni Hamorja Hivejca, » Ki knežuje v belem mestu Sihnni. In zaljubil se je v Dino Selef, In zaljubil se je v Dino Tubal, In zaljubil se je v njo Havila, Vsi bogati knezi v mesti Sihnu.
Pa izide mladi knez Havila Tja k šatorom Jakobovih sinov. Sabo vzame dragocenih plaščev In orožja in zlata in srebra. Kadar pride do šatora Jude Nagne glavo, govori ponižno: »Močni Juda, klanja se ti hlapec! Prosim, vzemi dar iz roke moje Ako tvoje srce ne mrzi me.« In Havili odgovarja Juda: »Res veliki so darovi tvoji In hvaležno ti je moje srce. Stopi v šator, pijva čašo vina, Vmes besedo modro govoriva In izginil bode dan v veselju.« In zakolje Juda mlado tele, In pečenko dene pred Havilo, Da mu kruha z gostoljubno roko. In nevtrudno toči vina v čaše. Ko napolni glave duh razkošni, Pa objema Judo knez Havila, In poljublja kneza močni Juda. A naposled govori Havila: »Dragi Juda, lahko mi pomoreš: Glej, zaljubil sem se v sestro tvojo, V sestro tvojo, čudokrasno Dino.
Slovenski jezik
65
Ti pomozi mi v ljubezni, Juda. Daj, govori svoji sestri Dini, Daj, govori Jakobu očetu!« »Da si, dragi, prej mi to povedal, Prej govoril zate bi obema. Več ne skrbi, o Havila dragi, Jutri večer bode Dina tvoja.«« In radosten vrne se Havila, Juda spremi ga do mesta Sihma.
In napravi se mogočni Tubal Tja k šatorom Jakobovih sinov. Sabo vzame srebrnine svetle: Trije hlapci jo neso na ramah; Vse daruje Tubal Simeonu, Da govoril zanj bi lepi Dini, In govoril Jakobu, očetu. Pogosti ga Simeon prijazno, Ga napaja z vinom do večera. A naposled mu obljubi Dino In še spremi ga do mesta Sihma.
In napravi se pobožni Selef Tja k šatorom Jakobovih sinov. Tam daruje Rubenu zlatnine, Da pomore mu v ljubezni Ruben. In obljubi Ruben mu prijazno, Da več solnce dvakrat ne zatone Ko mu dal bo Jakob lepo Dino. A naposled spremi ga do mesta.
In zašlo je solnce v sinje morje, Mrak leži nad belini mestom Sihniom. In odpro se tiho mestna vrata, In iz mesta stopi mladi Sihem. Temno haljo vrgel je čez ramo; A obleka sveti se mu v srebra.
Luna plava žalostno po nebu, Kakor v boli tresejo se zvezde; In otožno je pri srcu Sili mu. Kaj ti, Sihem, tožno je pri srcu! Glej, kako se sveti tam v dolini Beli šator krasne tvoje Dine. Hiti, Sihem, hiti ji v naročje. Ko te čaka že z odprtim srcem, In z objemom in poljubom vročim. Sihem mladi, pusti bolečino!
Hujše, Siheni, grenko je veselje, Hujše kakor sama grenka žalost.
Tiho stopa Siheni tja k šatorom In še vedno mu je srce težko ...
»Dina moja, krasna zvezda moja, Bridka sreča polni me v objemih, Divna žalost je v poljubih tvojih. Bog nebeški nama je odločil, Da se kmalu je ločiti nama. Ali Dina, prej mi poči srce Preden tebe izgubim na večno.« In oči mu solze porosijo, In pritisne jo na burne prsi. In od toge zatrepeče Dina, Obledita ji nebeški lici: Tudi meni srce je otožno; Ali, dragi, saj je Bog dobroten. Pojdi v jutro k Jakobu očetu, Pa poprosi njega moje roke. Ce odbije nama gorko prošnjo Ze končano je življenje nama. Če izpolni nama gorko prošnjo Pa za naju se prične življenje.« »Rad bi vstregel, draga, tvoji želji, Ali srce se boji mi vedno, Da pokopljem nama s prošnjo srečo.«« Kaj bi, Sihem, rad še dolgo živel
V	upu večnem in pa v večnem strahu? Ali ni ti težko to življenje?«...
In vso noč sta pila slast ljubezni... Ko zašije v jutru zlato solnce Pa se vrne Sihem proti mestu.
In ko stopi v Haniorjevo hišo Reče Sihem svojemu očetu: Oče dragi, vzemi srebrnine In zlatnine in oblek najlepših; Sluge svoje praznično obleci, Da neso ti vse darove krasne. Ker zaljubil, glej, sem se presilno
V	lepo Dino, Jakobovo hčerko. Prosi, oče, zame lepe Dine,
In darove vzemi sabo v šator; Jaz te spremim, oče, do šatorov.«
In napravi Hamor se k šatorom, Da za Sihma prosi lepe Dine.
Sabo vzame srebrnine svetle, In zlatnine in oblek najlepših. In ko pride Hamor do šatorov, Se prikloni Jakobu in pravi: »Vzemi, Jakob, kar ti v dar prinesem, Da zaveza vtrdi se med nama. In objame Jakob in poljubi Poln veselja Hamorja Hivejca. Hamor dragi, bodi mi pozdravljen, In vse mesto in družina tvoja. Veselijo tvoji me darovi, Krasno hočem ti jih povrniti. Pojdi v šator, da gostija glasna Srce naše nam razveseljuje.« In odide Hamor s spremstvom v šator.
Glasna godba zazveni v šatoru, Glasna godba in veselo petje. Bliskajo se vrči in kozarci, Svetijo se gostom vsem obrazi Od veselja in od kaplje sladke... Do večera pije družba srečna, Do večera in vso noč do jutra. Ko pogleda solnce v tihi šator Se začudi Hamorju Hivejcu, Se začudi Jakobu očetu, Se začudi vsem pobožnim gostom: Po šatoru križem vsi ležijo In s kozarci v rokah spijo v sanjali. Vse je v sanjah, le v šatoru Dine Govorita o ljubezni vroči Mladi Sibem in čarobna Dina ... Ze visoko splavalo je solnce, Ko vzbude se Jakobovi gosti In gostija spet prične se glasna. Do večera pije družba srečna, Do večera in vso noč do jutra. In ko gleda goste tretje jutro, Pravi Hamor Jakobu slovesno: »Dragi Jakob, glej, zakaj že vtretjič gleda solnce goste nas pri tebi? Zlate kaplje smo popili mnogo. Tvoje čede mnogo pogubili — A še nisi zvedel, kar teži me. Jakob dragi, mlad je sin moj Sibem In bogastva nima ravno malo: Daj mu Dino, ako te je volja, Ako nočeš, Jakob, pa oprosti.«
»Res prijazna je beseda tvoja,
In prijazno odgovarjam nanjo:
Bodi, Hamor, kakor te je volja.««
Godba zopet zazveni v šatoru,
Glasna godba in veselo petje;
In spet tri dni pijejo veselo.
Tretje jutro pa odide Hamor
Z Dino, Sihmom in vsem svojim spremstvom.
In ko stopa Sihem poleg Dine, Gleda mrko mladi knez Havila, Jezno gleda Selef, bled je Tubal. In vsi trije vzamejo orožje,
V	bledi jezi vsi hite k šatorom ... »Sram te bodi v tvoje lice, Juda, Da prelomil si besedo svojo 1« »»Nisi vreden, da orožje nosiš, Ker nečastno si govoril, Ruben!«« »»»Odgovori Simeon sleparski,
Kaj si delal z mano kakor s hlapcem!««« »Z mečem, Juda, hočem te učiti, Da mi nisi vzrasel do ramena.« »»Kleti Ruben, danes ti pokažem, Da vladar še nisi naše zemlje.«« »»»Naj ti rečem prvič in poslednjič, Da odpraviš se odtod še danes.«««
A vsi trije bratje obledijo, Obledijo vsi od silne jeze. Vsak orožje svoje vzame skrivno, vsak zabode skrivno zabavljivca. Žejno zemljo črna kri napaja, Ali bratom ne pogasi gnjeva. Vsak pokliče hlapcev sto na noge,
V	mesto Sihem tolpe vse drvijo. »Naj se vidi, ni li zemlja naša, Naj se vidi, kdo naj gospoduje.« Kri v potokih teče v mestu Sihmu, Ali žejni še so divji bratje. »Srečen, Sihem, da pogineš v sreči!« Kliče Ruben v Hamorjevi hiši — Mladi Sihem zvrne se na zemljo.
Krasna Dina plane skozi tolpo, Na krvavo se telo mu vrže In izdihne v hipu jadno dušo.
Trošan.
Nauk ljubezni
Romanca
Mladi Omar na zemljo poklekne, Skloni glavo in goreče moli: »Ti, ki vladaš gori nad zvezdami, Vladaš zemlji in sedmerim rajem, Ti, ki vidiš v mojo čisto dušo — Allah, tebi jaz nocoj prisegam: Vse življenje svoje, vednost svojo Darovati hočem v srečo svetu,
V	slavo tvojo, tvoje svete vere... Kje je sreča? Sreča je v ljubezni. Jaz ponesem jo, ljubezen sveto med krvave boje, med nasilstvo
Z jasnim vzgledom in z besedo vneto. Kadar glas moj stre temo sovraštva Slava moja bo v nebo donela. Slava tvoja, Allah vekovečni! A da v slavo jaz pomorem tebi, Ti pomozi meni v maščevanje! —
Hčer imel je krasno stari Hakim. Oj odpusti mi, vladar nebeški: Bolj sem ljubil njo kot sveto Meko. Bolj sem ljubil njo kot tebe, Allah. In kako ne ljubil bi krasote Kakoršne je nima širna zemlja. Kadar v prah sem pred teboj pokleknil Njo sem molil in pred njo sem klečal; Njeni klanjal jaz sem se krasoti Kadar sklonil glavo sem pred tabo; Ko roke sem k tebi razprostiral Hrepenel sem po objemu njenem ... In naljubši moj prijatelj Ali
V	srcu mojem videl je ljubezen. Ti si hotel, da me je prevaral, Hoti, Allab, da se mu osvetim! Vzame Ali tristo svetlih zlatov Pa odide k Hakimu in pravi: »Krasna, Hakim, je Zulejka tvoja, Sultan nima v haremu krasnejše. — A krasnejši so bleščeči zlati. Vzemi, Hakim, pa mi daj Zulejko! ... Ko devojko da mu grešni starec
Pa izgine Ali v tihi noči, Z njim izgine radost moje duše ... Da ne brani ga ledena starost v grob jaz pahnil Hakima bi starca.
Ali kje je Ali, kje Zulejka? Zemljo širno preletim na konji, Morje vse na ladiji preplovem; In če pridem solncu do zibelke, Če umrjem ob njegovem grobu — Duša moja hoče maščevanja, Najti hočem Alija hinavca In nezvesto, čarobno Zulejko. — A kadar po sladkem maščevanji V duši srda mi vihar potihne — Takrat, Allah, posvetim se tebi, Posvetim se sreči bratov svojih.
Ko odmoli Omar, pa se dvigne, Damaščanko svetlo si pripaše In odjezdi na konjiču iskreni. Lastvavica ne leti hitreje, Ne hitreje strela pod oblaki Kakor jase Omar proti morju. Kadar morje pred seboj zagleda Mladi Omar v ladijo poskoči In preplove vse široko morje Dokler pride v krasni carski Stambul; Tam pa najde Alija hinavca, Z njim nezvesto čarobno Zulejko. In od rane zore pa do mraka Tam na ravnem polju se borita Mladi Omar in hinavec Ali. In ko pade v morje svetlo solnce, Pade Ali na žemljico hladno — Tvoja, Omar, je devojka lepa ... A v prevari umrje ljubezen. — Odpočije si od boja Omar Pa povede k sultanu Zulejko. »Lepše nima je tvoj harem, sultan, lepše nima je vsa širna zemlja — Jaz poklanjam devo ti najlepšo, Ti pa daj mi tristo svetlih zlatov.« Da mu sultan tristo svetlih zlatov. Takrat lice Omar ju zašije, Zablišče se mu oči v svetosti. »Čul, o Allah, mojo si molitev, Ti podaril moč si roki moji... Zjasnil dušo mi je žar ljubezni Do človeštva, do njegove bede In začeti hočem delo svoje ... Kaj ne smili se ti narod, sultan? Naj odpre ves svet očem se tvojim Pa ne vidiš sreče, ne ljubezni.
Dušo mojo Allah je razsvetlil, In poslanec jaz njegov ponižni — —« Takrat dvigne sultan temni pogled.
Človek, molči, in izgini v hipu! Ti sovražiš zlobo svojih bratov, Pa je vendar klila v srcu tvojem Ko osvetil si se z besnim srdom ... In učiti hočeš ti ljubezen? Ako svet ni tebe spreobrnil, Tudi ti ne spreobrneš njega!«
Trošan.
Če pri tej ohranjeni pesniški snovi upoštevamo še tiste pesmi, ki so bile natisnjene v LZ od 1. 1894 do 1896 in ki jih je bilo vsaj nekaj med njimi lirskih, kakor to omenja tudi Dermotova kritika 31. marca 1895, se nam s precejšnjo jasnostjo pokaže pesniška podoba Cankarja-zadružana. Ob tedanji formalistični liriki se je poizkušal celo s trioleti in kanconi (LZ 1894), dokler se njegova lirika ni s »Heleno« prebila v novo občutje in novo pesniško smer. Najmočneje je na njegovo svobodomiselno razpoloženje vplivala Aškerčeva pesem, ki je zaradi svojih miselnih osnov bolj in bolj začela dobivati paraboličen pomen.
Vendar Cankar ni samo Aškerčev posnemalec. Njegov čut za izbrano snov je prav poseben, orientalski prisluh ostrejši kakor pri Aškercu, ba-ladna in romančna zgradba bolj zapletena (Rozamunda, Sihem in Dina), ironija v priliki je predirnejša in finejša. Epsko pesništvo je bilo takrat v ospredju, saj imamo okrog Aškerca več lirsko nastrojenih epikov (Medved, Funtek i. dr.), toda pri Cankarju se budi že tisti ostri, brez-prizivni upor proti življenju in tisto omamno erotično občutje, ki je tako značilno za njegovo prvo liriko. Segal je v svet, »Zadružanom« tuj, saj so bili med njimi skoraj sami preprosti ljudje, vneti domoljubi in Slovani. Ta svojstveni Cankarjev svet je odkril že Kette in mu v kritiki »Sodba o Sodbi« na koncu 1893 ali v začetku 1894 leta (»Sodba« je izšla v LZ 1894, 292; Zbr. sp. I., 96) oponesel nedomačnost in tuje vplive: »O Cankarju smo trdili, da je izboren pesnik. Le škoda, da vplivajo drugi pesniki toliko nanj. Skuša naj torej, da pridobi svojo popolno individualnost. A še nekaj je opomniti! Pesniki raznih narodov se razlikujejo baš v tem, da imajo vtisnjen v svoj duh pečat svojega naroda. Cankar je Slovan, a pri njem pogrešamo slovanskega duha! To smo čuli od zelo kompetentne strani, to razsodi vsak, kdor čita več njegovih poezij... Da dobi stališče trdno stališče na književno slovenskem polju, tudi naj si Cankar vglobi v svoj duh slovensko mišljenje, kar bode izvestno tudi storil, kot ljubeči sin svojega naroda. Škoda bi bilo tako izvrstno nadarjenega človeka. Nič naj se ne straši, le pogumno na delo, katero mu bode uspelo nedvomno v veliko korist in slavo njega in njegovega naroda!«
Pesmi v »Zadrugi« nam ne kažejo le slovstvenega začetnika, ampak že del osebnosti. Del tako značilne »Erotike« iz 1. 1899 je že tukaj. Tam najdemo Ivana Kacijanarja, Romantiko (prejšnjo Ljubezen), Sultanove sandale, Konfutseja (bral v februarju 1895, a šele v Erotiki prvič objavil),
Heleno in verjetno še kako pesem iz, časov, ko je bil ob Heineju in Francozih započel liriko, ki je vodila v prve zglede naše »dekadence«.
III. Kritik in glosator.
Marsikaj Cankarjeve mladostne samozavesti in kljubovanja omenja že Iz. Cankar v DS 1920. Nas zanima predvsem njegovo razmerje do slovstvenega dela tovarišev, oziroma sodbe o samem sebi. To in ono se nam je ohranilo v nekaterih zapisnikih o »zabavnih shodih«, še več pa v značilnih neposrednih pričah, kakor sta zlasti zadnji dve kritiki, Odgovor Dermoti in ocena Kržetovih »Lovcev«.
Kakor so drugi ocenjevali njegova dela, tako je ocenjeval tudi on Dermotove, Škrjančeve, a največ Kettejeve pesmi. Najstarejša je ocena Erženovega »Liričnega quodlibeta« (4. jun. 1893) in takoj nato Dermotovih pesmi »Iz dijaških let« (Dermota jih je bral 13. jun. 1893). Tu si je Cankar ob nepesniškem Dermotu še enkrat privoščil Eržena in povedal, da čuti v obojnih pesmih ljubezensko prisiljenost in da se najde mnogo bolj vzvišenih predmetov za lirične pesmi in epigrame. Njegova sodba je kljub negativnosti prizanesljiva, na splošno vljudna in formalistično natančna: »Zadnja pesem, katera je zložena na čast Mahniču, ima obliko prav dobro. Le škoda, da ima konec tak, kakršnega bi ne smela imeti nikdar nobena pesem. Tako nizko sovraštvo, namreč boga prositi, naj koga ubije, to ne spada v poezije, naj mi pesnik verjame.« Dermota je namreč svojo molitev h grmečemu Jehovi takole končal:
Za smrt sem te Mahniču prosil, Da ne bi rodu več slepil;
Uslišal me nesi; a nosil
To v srci bom, dokler bom žil, Da bi ga ubil! —
Najpogosteje je Cankar ocenjeval Kettejeve pesmi. Iz teh ocen se kmalu čuti prijateljska vera v talent in pohvala, toda če bi primerjali, s kakšnim občudovanjem je n. pr. Kette razložil in povzdignil njegovo šibko »Rozamundo«, se nam pokaže Cankarjeva prva sodba o Ketteju popolnoma z druge strani:
Kritika Kettejevih p e s m i j
Najprej povem nekoliko o prvi pesmi »Vade in pace!« Ker je naslov latinski, mi je ostal precej dolgo nejasen. Sploh pa nevem, zakaj naj bi bil ravno latinski. Ali to naj pustim! — Kaj je ta pesem, ali balada ali romanca? Kajti povest v verzih ne more biti, ker je prekratka in ima zelo malo vsebine. — Balada je pripovedna pesem, katera ima pretresu-jočo vsebino in v kateri se junak navadno bori z nadnaravnimi ali saj nepremagljivimi silami. — To bi bilo. A dalje — balada naj je pisana v živem jeziku in dejanje naj se razvija dramatično. Temu zadnjemu stavku pa pesem »Vade in pace« nikakor ne zadošča. Ta vsebina bi se lahko spravila v 10 verzih, tako jih pa ima 144. Torej balada nikakor ni! Ali tudi romanca ni, ker romanca ima navadno mirno vsebino in popisuje
vedno bolj čute delujočih oseb. Ali naj bo, kar hoče, poglejmo, kakšna je! Najbolj bi se gotovo vsak spodtikal nad to nenaravno dolgostjo pesmi. Vsebina je sledeča: Menih želi svobode, hoče uteči, ali primejo ga, vržejo ga v ječo in naposled prejme kazen, mislim, da smrtno — kar pa mi še zdaj ni popolnoma jasno, ko sem pesem štirikrat prebral. Menih si želi svobode — a zakaj je šel v samostan? To bi bil moral pesnik jasno povedati, česar pa ni storil. Morebiti nam hoče s temi verzi nekoliko namigniti:
I on imel je zvezdico lestečo.
Kako prijetna je in mila bila!
In ta — mu je prerokovala srečo,
A žal, da je za večno zatonila.
Toliko fantazije pa vendar nimam, da bi iz teh štirih verzov izvedel, kaj se je godilo, predno je šel v samostan. Dalje mi ni zadosti jasna nekaka skrivnostna oseba, o kateri govori menih, da mu pride v pomoč. -Dalje je čudno, da je bila ravno takrat [ko] je menih hotel uteči, kar tolpa menihov pri portalu. Kaj so že nanj čakali? Nejasno! Ali kakor sem že povedal, tudi zadnjih verzov ne razumem. Potem bi bil moral pesnik povedati, v katerih časih se je dejanje godilo. Ker da bi se z menihi sedaj tako ravnalo, tega ne verjamem.
Naj omenim še nekoliko o obliki. — Kitico 1, 3, 9 in 13 lahko pesnik kar izpusti, ne da bi s tem dejanju škodil, ker so do cela nepotrebne. Tako tudi mnogo stavkov v drugih kiticah. Zelo je priljubljeno pesniku začeti stavek sredi kake vrstice in ga v začetku naslednje končati — a naj mi verjame, da to ni lepo. V mnogih verzih je en stop premalo, v nekaterih en zlog preveč. Tudi slovniških napak je nekoliko.
To je torej kritika o pesmi »Vade in pace!« Naj mi pesnik oprosti, če je preostra. Vem, da bi lahko napravil kaj boljšega, a moram kritiko-vati to, kar je.
Kaj naj rečeni o drugi pesmi »Ribičeva hči«. Prav malo. Pesem je balada, to je res; a ima že popolnoma znano vsebino. Preširoka je zelo, in ves četrti del pesnik prav lahko izpusti. Mera ni posebno prikladna slovenskemu jeziku, dasiravno jo rad rabi Preširen. Mešani stopi naj se nikar ne rabijo. Sicer je jezik prav lep, kakor tudi deloma v prvi pesmi. Pesnik naj se samo potrudi, da dobi svojemu jeziku lepe misli in lepe snovi. Potem bo tudi kritika popolnoma drugačna.	Ivan Cankar.
Cankar, ki je vidno preraščal svoje tovariše, je kmalu začel tudi s svojo sodbo gospodovati v »Zadrugi«. Ko je 31. marca 1895, v zadnji seji IV. poslovnega leta bral kritiko o Zupančičevih pesmih, pravi tajnik Kette v zapisniku: : V svoji kritiki podal nam je član Cankar mnogo zabave in zabavljanja«. V isti seji ga je Dermota gotovo užalil, ko je v oceni njegovih pesmi omenil, da je v II. posl. letu njegovo pripovedno pesem »Dva trpina« pohvalil, in nato nadaljeval: »Ko je začel Cankar peti i lirične pesmi — doslej je čital zvečine le pripovedne — dobil sem v kritiko šopek takih pesmi i jaz. Izrazil sem se tako nekako srednje, 1. j. ne preveč hvalil in ne preveč grajal«. Pri »Pesniku, ki moralizuje« graja Dermota verze: »Seboj ga ne vzemi papirja / In tintnik svoj, / vse.
česar ti treba, da poješ, / Imaš seboj« — nato omenja še neko drugo pesem in vnovič poudarja, da se jasno kaže, »koliko več more Cankar v epiki nego v liriki«.
Med redoljubnim Dermotom in več kot svobodoljubnim Cankarjem se je začela napetost, ki se je izražala v malenkostnih spopadih in osebnem obračunavanju. Zadružni predsednik Dermota je težko gledal Cankarjevo netočnost in samozavest. Cankar je večkrat zavračal Dermotove ukrepe in jih skušal osmešiti. Ko je bil 13. okt. 1895 izstopil in je Kette 5. nov. spet predlagal njegov sprejem, je bil sprejet s 4 proti 3 glasovom, a dva uda nista glasovala. Dermota je nasprotoval sprejemu zaradi Cankarjevega vedenja pri sejah (»zasmehovanje, preziranje etc.«), Zevnik pa je zagovarjal njegove zmožnosti. Toda Ivan Cankar je vedno manj mogel biti reden »Zadružan«. Njegove opazke pri sejah, kadar se jih je udeležil, so vedno pogostejše in ostrejše.
Odločilen dogodek je bilo branje »pesmi, ki opevajo Heleno« (zapisnik 30. jan. 1896). Ta cikel, ki je tedaj že čakal, da izide ves v LZ (1896, str. 65, 154), je ocenjeval Dermota. Zoper oceno se je oglasil Cankar sam in želel, da mu dovolijo protikritiko, kar so mu dovolili. V isti seji je še »laskavo« ocenil Kettejeve pesmi, nato se je z ostrimi opazkami pridružil neugodni oceni dveh Kržetovih spisov »Pisk« in »Cardaš«.
Dermotova ocena »Helene« se ni ohranila, toda Cankarjeva proti-kritika jo tako obsežno uporablja, da iz nje razberemo vse glavne točke. Tu je Cankar v tekočem, ostro naperjenem obračunu, skoraj brez vsakega popravka in oddiha, pokazal »Zadrugi« svojo polemično moč in še posebej osmešil nasprotnika. Njegova protikritika je prvi odličen poskus poznejše hudomušne dialektike.
Odgovor
n a D e r m o t o v o kritiko mojih p e s m i j
M o 11 o : Izjavljam odločno, da me niso vodili n i k a k i osebni nagibi, ko sem pisal to (proti-) kritiko ...«	Dermota.
Priznati mora vsakdo, da je najtežje delo, samega sebe zagovarjati, zakaj človek ostane v takih slučajih le z največjim trudom sredi med samoljubjem in neumno skromnostjo. Ker pa je že vam vsem znano, da jaz nisem bil nikdar preveč skromen in tudi ne maram biti, a ker vam je tudi znano, da se nisem nikoli vedel tako smešno samoljubiio, kakor nekateri drugi naši prijatelji, zato sem prepričan, da bote razumeli moj zagovor tako, kakor ga je treba razumeti, namreč, da ga ne bote smatrali za kakšen pamflet, izvirajoč iz puhle ošabnosti in spisan zato, ker je hotel avtor njegov na vsak način imeti zadnjo besedo.
Praša se, zakaj sem tedaj pisal to protikritiko.
Maiokje drugod velja kritika toliko, kakor na Slovenskem. Bodi še tako razumen, vendar ne primes zlepa v roko knjigo, ki bi bila proglašena po naših listih za slabo. In kdo kritikuje na Slovenskem? Ljudje, ki razumejo o poeziji toliko, kolikor jaz o turškem pravu, pišejo estetične
razprave, in kar oni reko, to je kakor pribito in s trto povezano. Tako na priliko so raztrobili, da so Levstik, Stritar in Cimperman veliki pesniki, 110, in Levstik, Stritar in Cimperman se svetijo odslej pri nas v taki glo-riji, da se jih ne sme nihče niti z mazincem dotakniti; če bi govoril o njih le nekoliko nespoštljivo, kričal bi nanj ves naš kritični in poetastrski Izrael tako, da bi si izkričal hripava grla... Tako je v slovenskem literarnem življenju, in še nekoliko slabše je z Zadrugi. Kolikokrat se je že pripetilo, da je ta ali oni brezpogojno hvalil kakšno ničvredno zmašilo, in to iz same čiste lenobe; »kajti«, mislil je, »če grajam, tedaj bi moral nekako navesti kakšno napako,« in ker bi bilo treba zategadelj spis najmanj dvakrat prebrati, začne rajši svojo kritiko nekako z besedami: »Spis je v vsakem oziru dober, samo vidi se, da je mojster malo preveč hitel...« a skonča je: »Naj nas gospod pisatelj kmalu razveseli z novim in še lepšim proizvodom ...« Autor je bil doslej gotovo prepričan, da se je blamiral, a zdaj revež ne ve, ali je on sam bolj neumen, ali kritik; komaj se otrese prvega začudenja, pa že kobaca v mastnem blatu samozavesti, češ: »Kritik je dejal, da sem pesnik — ergo sem pesnik.« Kaj pa poslušalci? Nič! Z glavo kimajo, kakor bi tudi kimali, če bi kritik brez pardona mahal po ubogem predavalcu. Hvalilo se je prejšnje čase vse vprek; le časih je skočil kdo z občnega tira, toda nikdar iz stvarnih, temveč navadno le iz osebnih ozirov. Potem pa se je začela doba krvavih kritik; vse navzkriž se je klestilo, kakor na žegnanju. In tudi takim kritikom je občinstvo ploskalo, naj so bile že opravičene ali ne. Če je kdo izmed poslušalcev časih malo slutil, da je ocena morda vendar le skrajno bedasta, vendar je molčal in čepel v svojem kotu, ter se je bal blamaže in ni zaupal svoji pameti in svojemu jeziku.
Takšne torej so pri nas razmere, in kdor le hoče, lahko uvidi, da predavalcu v nekaterih slučajih ne preostaja drugega, kakor da se brani sam proti ocenjevalcu, ki se je zaletel vanj s svojim topim orožjem, brez najmanjšega kritiškega duha in ne da bi razumel, kar je ocenjeval.
Pri zadnji seji sem predaval jaz osem pesmij, Kete pa samo tri; njega sem kritikoval jaz, mene Dermota; ta je dobil svojo stvar v roke štiri dni pred sejo, jaz pa štiri ure, predno sem prišel sem: in kljub temu sem spisal jaz o treh pesmih štirikrat tolikšno kritiko, kakor Dermota o osmih pesmih. »Na kvantiteti ni toliko ležeče,« bo kdo ugovarjal; zato se predrznem trditi, da sem jaz v svoji kritiki ne samo štirikrat toliko, temveč najmanj desetkrat toliko povedal, kakor Dermota v svoji in očitati se mu upam, da mojih pesmij niti kritikoval ni, ker mu tudi ni bilo mogoče, zakaj on ne ve, kaj je kritika, ne ve, kaj je poezija in zato se mu še ne sanja ne, kako se pesmi ocenjujejo... Vse te trditve skušam dokazati, ker bi bilo sicer v tem zagovoru nepotrebno, kajti tudi Dermota ni v svoji kritiki niti najmanjše stvarice dokazal, ne da bi mu kdo to v zlo štel; pametno bi torej bilo, da bi jaz Dermoto o tej priliki samo pošteno opsoval, in nihče bi mi ne imel pravice ugovarjati: jaz bi se lahko skliceval na Dermotovo kritiko, ki obstoji iz par brezsmiselnih trditev brez najmanjšega dokaza... Toda ker sem toliko ponosen, da se tudi glede kritik ne maram primerjati z Dermoto, hočem dokazati celo stvari, ki so jasne kakor dan za vsacega, kdor ne obrača nalašč glave v stran. —
Rekel sem, da Dermota ne ve, kaj je kritika. In to mi bo brezpogojno pritrdil vsakdo, kdor ni takrat spal, ko je bral Dermota oceno mojih pesmij. če berem dobro kritiko kakšnega spisa, ki mi ni znan, tedaj spoznam iz nje duh kritikovanega pisatelja ravno tako dobro, kakor da bi bral spis sam. Zdaj pa naj človek pogleda Dermotovo zmašilo... Praša se, kaj je predaval Cankar? Z velikim trudom spazi, da je predaval lirične pesmi; koliko da jih je bilo, tega Dermota ni zapisal in bi najbrže tudi vedel ne, ko bi ne stala nad zadnjo pesmijo številka osem... Kakšne so bile pesmi, ki jih je predaval Cankar? Dermota se usekne in zapiše po kratkem prevdarku: »sentimentalne«... Ljubi moj Dermota, ali sploh veš, kakšne so sentimentalne pesmi? V svoji kritiki si pokazal, da ne veš, in zato bi storil veliko bolj pametno, ko bi lepo molčal o stvareh, ki jih ne razumeš. Pisal si, da so moje pesmi sentimentalne; nič manjše budalosti bi ne napravil, ko bi trdil: »Cankar se je preveč zaglobil v koran, in to ni dobro; naj se uči rajši iz svetega pisma!«...
Dermoto je zapeljala melanholija v mojih pesmih. Kar pa ni veselo in poskočno, še ni sentimentalno; to naj si Dermota zapomni. V sentimentalnih pesmih se izraža nezadovoljnost s samim seboj, s svojo nepopolnostjo in z nepopolnostjo družbe in življenja, ki ga gledamo krog sebe, — vse to pa ob pogledu na veličastno, mirno, brezstrastno naravo, ki je vedno ista, a v svoji neizpremenljivosti vedno lepa (neizpremenlji-vost rabim tu v pomenu: način življenja). Tudi zaljubljene pesmi so lahko sentimentalne, to pa samo tedaj, če vidi pesnik v svoji ljubici ideal vse lepote in dovršenosti, in če hrepeni po nji le zato, ker je toliko do-vršenejša, kakor so drugi in kakor je on sam; sentimentalen pesnik ni žalosten zato, ker ga ljubica ne mara, temveč zato, ker ve, da mu nikoli ne bo mogoče doseči njene popolnosti in dovršenosti in potemtakem tudi deklice same... To se seveda nikjer ne izreče tako naravnost, kakor sem tu povedal jaz. Zaljubljene sentimentalne pesmi delajo ljudje, ki so v svojem mišljenju še popolnoma otročji in zarude do ušes, če jih iz-voljenka le nekoliko od strani pogleda... »Sentimentalnost je nezrelost! Tako je dejal Aškerc v zadnji številki letošnjega »Zvona«; toda Aškerc ni imel čisto prav; zakaj sentimentalnost, kakor se kaže v Sterneju, je vsekaj drugega, kakor zaljubljena sentimentalnost. Človek, ki je izkusil, kako podel in pokvarjen je svet, in ki je spoznal tudi lastno nepopolnost, vrača se z vso ljubeznijo k naravi, ki se razvija sama iz sebe, kakor se je razvijala pred tisoč leti, ne da bi jo mogel kdo ukovati v spone konvencijonalnosti in etikete. Taka sentimentalnost ni smešna, razen če prekorači vse meje, kakor pri nekaterih nemških pesnikih prejšnjega stoletja. Smešna pa je zaljubljena sentimentalnost in naravnost izziva parodiste... Škoda, da nimam pri roki Stritarja. Če se ne motim, pripoveduje ta človek nekje, kako leži ponoči na mrzlem pragu pred vrati svoje drage. On se tedaj smatra za tako nizkega in malovrednega, da se vede nasproti svoji ljubici po pasje. Seveda se mora tu upoštevati, da ona ne ve, kaj se godi na omenjenem pragu... Če bi Stritar dejal, da ona ve, kje je on, pa da ne mara zanj, in se tisti čas zabava v izbi s kom drugim, to bi stvar dobila precej vse drugačno lice; to bi ne bila več sentimentalnost, zakaj pesnik bi storil neumnost in legel na prag pred
vrata svoje drage ne iz visocega spoštovanja in platonične ljubezni do nje, temveč gnala bi ga strast in ljubosumnost... Takih čutov pa se v sentimentalnih pesmi ne dobi... Dermota moj dragi, morda zdaj nekako slutiš, kaj je sentimentalnost. Jaz bi ti razlagal stvar še natančnejše, pa ker bi to ne spadalo več v protikritiki, zalo že moraš malo potrpeti in vzeti v roko Kleinpaula ali Schillerja ali Herderja, da se nekoliko poučiš o teh stvareh. Potem pa pridi vdrugič in preberi znova moje pesmi, in prepričan sem, da boš ti, Dermota, pisal o njih tako-le: »Jaz, Dermota, sem govoril v svoji oceni, da so Cankarjeve pesmi sentimentalne. Takrat, dragi bratje, nisem mnogo vedel o poetiki, ker sicer bi tega ne zapisal. Zato izjavljam tukaj slovesno, da je tedanja moja trditev popolnoma jalova, kar hočem dokazati (četudi svoje dni nisem imel navade, kakšne stvari dokazovati). Cankarjeve pesmi, pravim jaz, Dermota, niso sentimentalne, kajti, kaj je sentimentalnost, nam je povedal pesnik sam o priliki svoje protikritike, s katero se zdaj popolnoma strinjam... Cankar hrepeni po svoji dragi zato, ker je zaljubljen vanjo, ne pa v ideal, ki je v nji poosebljen. Da njegovo pevanje ni mehkužno in osladno, kažeta predvsem sedma pesem in četrta, katero sem tedaj popolnoma prezrl, kar pa ni čudno, ker sem jo samo enkrat in še takrat samo površno prebral. Tu je strast, ki ne spada v sentimentalnost, tu je samoljubje, ki še celo ne spada vanjo. Sentimentalnost je vsa nekako v zraku razbli-njena, kakor lahen veter se zibljejo čuti v negotovih višinah. Pri Cankarju ni tako! Kdor je bral »Heleno«, bo zapazil, da ima vsaka misel ali bolje rečeno, vsak čut realno podlago! V sentimentalnih pesmih se razlaga s prilizljivim, osladnim jezikom nekak čut, a Cankar sploh čutov ne razlaga: v vsaki njegovi osmih pesmi je narisana situvacija, in še-le ta vzbuja čutstva, ne pa da bi se iz čutov izvajale posledice, kakor je to vselej pri sentimentalnih pesnikih. Ravno ta situvacija pa je tudi tisto, vsled česar Cankarjevi proizvodi niso toliko lirične pesmi, kolikor romance... Iz vsega tega razvidite, dragi moji, da njegove pesmi nimajo nikakega sorodstva s sentimentalnostjo, in predlagani, da se izreče meni, Dermoti, od celega zbora ukor, ker sem se predrznil sprejeti v oceno pesmi, ne da bi le slutil, kaj je poezija in kaj je kritika.«
Tako bo govoril Dermota, a to šele takrat, kadar bo prebral par poetik in kadar se bo sam navadil misliti... Nadejam se, da sem dokazal, da moje pesmi niso sentimentalne. To je bila glavna trditev Der-motova, na katero se je opirala vsa kritika. Zdaj hočem ovreči še druge, ki sicer niso tako važne, ki pa vendar izvrstno karakterizirajo kritikovo površnost in nevednost.
Dermota pravi o mojih pesmih z vsem kritiškim patosom, ki bi se imel glasiti nekako ironično: "Otožno, žalobno in milobno je vse to, — več pa tudi ne!« Ko bi Dermota vedel, da mi je izrekel tu največjo pohvalo, ki se more dati liričnemu pesniku, tedaj bi priložil samemu sebi zaušnico. Glej, Dermota, tako se zgodi človeku, če ne ve, kaj zapiše! »Več pa tudi ne!« Res je, dragi moj, in jaz tudi več zahteval nisem in liričen pesnik niti več zahtevati ne more, kakor da so njegove pesmi »otožne, žalobne in milobne«, kakor praviš ti, Dermota! Izmed naših liričnih pesnikov, tistih namreč, o katerih pravijo kritiki, da so slavni, sta samo dva zahtevala od svojih pesmij še kaj več. Ta dva sta bila seveda Levstik in
Cimperman, za njima pa kobalijo nekateri drugi, ki so samo tako dobri ali boljše rečeno, ravno tako slabi, kakor njihova učitelja, samo da niso tako slavni, ker jih še nista štempljala Leveč v »Zvonu« in Malovrh v »Slovenskem narodu«. Jedno prednost imajo navadno: skoro vsi izidejo v zlati obrezi. A njihovih liričnih pesmij ne bere živa duša; daj jih gospodični, in ko prebere dve, tri pesmi, se ji zazdeha in knjiga roma v rniz-nico, iz katere jo izvleče morda še-le pozni vnuk, da jo vrže v par minutah nazaj na mesto, ki ji jedino pristuje... Nekateri ljudje namreč mislijo, da morajo na vsak način spraviti v verze vsako svojo misel, če je še tako suhoparna in prozajična. Tako dela zdaj tudi Aškerc, in jaz sem prepričan, da se zgodi z njegovimi filozofičnimi in političnimi proizvodi prav tako, kakor se je zgodilo s Klopstockovimi odami: slavili jih sicer bodo, toda bral jih ne bo nihče. V liričnih pesmih se morajo zrcaliti čuti, ne pa globoke in samo za pesnika razumljive misli. Beri ti, Dermota, pesmi Goethejeve in Heinejeve in jaz stavim, da ravno v tistih, ki so jih celo suhoparni kritiki proglasili najlepšim, ne najdeš prav nikakšnega razmišljanja in modrovanja... Pravi pesnik mora gledati, da vzbudi v bralcu iste čute, katere je imel 011 sam, ko je zlagal pesem; čute, pravim, ne filozofične misli; razumi, Dermota! Če pa ima pesnik za poiuto posebno misel, tedaj mora biti taka, da gane naše srce žalostno ali veselo, ne pa, da nas pusti ledene, kakor nas puste ledene »Listi ljubezni«, ki jih je v potu svojega obraza skrpucal Cimperman... Tako je, vidiš Dermota, in ker ti nisi mene poučeval v svoji kritiki, tedaj moram jaz tebe v svoji protikritiki... Dejal si, da so moje pesmi »otožne, žalobne in milobne«. Jaz sem res hotel, da bi bile take, in če jih bralec, in še celo tako strog bralec, kakor si ti, Dermota, priznava za melanholične, tedaj sem dosegel svoj namen v polni meri, zakaj filozofije nisem hotel učiti nikogar s svojimi pesmimi, in tudi tebe ne, ljubi moj Dermota, četudi si poduka krvavo potreben. — Takoj za tem stavkom pripoveduje moj kritik nekako očetovsko, da »... časih radi in z veseljem čitamo Heine-ja«. Ali ste že slišali podobno hvalo najodličnejšega modernega lirika? Da, Dermota, res ga časih radi čitamo, tega Heineja, in še celo nekako z veseljem ga čitamo, kakor ti praviš... Ali ne, kako zna Dermota hvaliti? Kadar bodo odkrili Prešernov spomenik, naprosili bodo Dermoto, naj govori slavnostni govor, in on bo dejal: »...saj časih radi in z veseljem čitamo Prešerna!« Ploskaj, publikum, to je hvala! Dermota, tako se govori o Vodniku, ali da gremo malo višje, o Gestrinu, ne pa o Hei-neju!... Ali kljub temu, da si ga spravil na oder svoje kritike, se uso-jam vendar trditi, da si Heineja komaj od zunaj videl... Prvič si govoril o njem tako nekako, kakor bi bil sentimentalen pesnik, in drugič si ga spravil v neposredno zvezo s pesmimi, ki so imele to komično nesrečo, da si jih ti ocenjeval... Povedal sem že, kaj je sentimentalnost, in kdor je Heineja res čital, ta bo videl, da posnema on narodne pesmi, tako glede vsebine, kakor glede oblike. (Tu seveda ne upoštevam Heinejevih poznejših pesmi, na katere tudi Dermota mislil ni.) Kdor pa se uči iz narodnih pesmij, ne more biti sentimentalen. Zakaj ne? Nepopačeni narod je še sam tako naraven, da ne čuti nikake potrebe po prirodi in ne vidi njene svobode in dovršenosti, ker je sam svoboden in nepopačen. Zdaj, ko tudi prosti narod surovi, misleč, da se lika, ni tudi narodnih pesmij
več, ali če so, tedaj so čisto drugačnega duha, kakor so bile prejšnje... Heine tedaj ni sentimentalen, in moje pesmi tudi ne. Kaj imam torej jaz opraviti s Heinejem? Ne bom tu razlagal, kako silno in zakaj se razločujejo moje pesmi od njegovih; kdor je bral oboje, bo to že sam izprevidel... Zakaj je torej postavil Dermota Heineja v svojo kritiko? Zato, da bi se mi na skrivnem drezali s komolci in šepetali: »Glejte, glejte, Heineja je bral... To je ženij, ta Dermota!« No, a jaz mislim, kakor sem že povedal, da je Dermoti Heine prav tako malo znan, kakor sentimentalna poezija.
Kritik pravi dalje: ...»nujno je treba, da vzklijejo pesmi res iz srca, ne pa iz želje, nekaj verzov narediti, in ne vedeti, zakaj!« Ponoviti moram, da govori te besede kritik Dermota, kar se nam gotovo čudno zdi, če ste poslušali vse, kar sem doslej povedal. On zatrjuje malo prej, da so moje pesmi »tožne, žalobne in milobne«, zdaj pa me očetovsko opominja, naj se vendar toliko potrudim in nujno naročim svojim pesmim, da naj mi vzklijejo iz srca in na noben način ne odkod drugod... Človeku se zdi, da je pisal Dermota kritiko, medtem pa je tarokiral: vrže »pagat« — in zapiše: »Cankarjeve pesmi so otožne, žalobne in milobne —«, vrže : monda«, in ker je pozabil, kaj je prej zapisal, opominja: »Pesmi naj vzklijejo iz srca!« V kakšni zvezi je to? — Pesmi niso bile brez utiska na kritika, zakaj sicer bi ne pisal, da so otožne... In vzbuditi so morale v njem čut melanholije, kajti, ko bi ga silile k smehu, tedaj bi dejal: »Pesmi so smešne«, ne pa »otožne so«. In če so vzbudile tak čut že v njem, ki jih je bral s trdnim prepričanjem, da niso dobre, kako je moral čutiti še-le pesnik, ko jih je zlagal .. In te pesmi, praviš Dermota, niso vzklile iz srca? Po navadi pravimo, da čutimo s srcem in mislimo z glavo... In ti, kritik moj, si se učil logike? ... Ti zahtevaš, naj bodo pesmi kaj več, kakor »otožne hi milobne«, torej, da naj bodo polne jedrnatih misli j — in potem pridiguješ, da naj vzklijejo iz srca? Dermota, meni se zdi, da jaz ne mislim s srcem...
Tako sva torej z božjo pomočjo pregledala tvoje največje napake. Sicer bi ti lahko vdrugič očital nevednost glede sentimentalne poezije in slovenskega slovstva, kajti na nekem mestu govoriš o Stritarjevi liriki in praviš, kako dobro se še spominjaš, da sem jaz pred par leti strogo obsojal tega pesnika. V veliko zadoščenje mi je, da to poveš, zakaj prvič si s tem dokazal, da sem jaz o poeziji že pred par leti tako mislil, kakor mislim zdaj, in drugič si dokazal, da veš o Stritarju ravno tako malo, kakor o Heineju, o sentimentalni poeziji in o mojih pesmih. Mislim, da se mi je že prej posrečilo dokazati, da moje pesmi niso sentimentalne in zato mi ni treba še-le razlagati, v čem se razločujejo od Stritarjevih, ki je na nekaterih mestih sentimentalec, na drugih pa suhoparen pridigar... Jaz govorim tu o Stritarju seveda le kot liriku in istotako o Levstiku.
Oglejmo si naposled še nekatera interesantna mesta Dermotove kritike .. T
Najbolj, pravi, mu je všeč osma pesem; sam bog si ga vedi zakaj, ocenjevalec nam tega ni povedal. A mene je spreletel lahen slrah, ko sem slišal iz Dermotovih ust to sodbo svoje pesmi. Všeč mu je, — kaj bi moralo to biti? Hitro jo preberem še enkrat in oddahnem se. Prepričan sem bil namreč za trenotek, da je slabša od drugih, ker je Dermoti uga-
jala. Ali slabša ni in boljša tudi ne, zato še zdaj ne vem, kaj ima na sebi tacega, da je našlo milost pri mojem kritiku.
Tudi tretja in peta pesem mu nekoliko ugajata. Ali glede tretje pesmi nam daje kritik na znanje, da konca ne razume. Naj bo Dermota preverjen, da mi je to res zelo žal in hudo, toda pomagati mu ne morem. Kdor ne razume tako preproste pesmi, naj pusti literaturo in pisanje pri miru, in če je kdaj upal na kakšen lavorov venec, naj rajši kar obupa in se obesi... Iz usmiljenja mu hočem vendar stvar razložiti, iz usmiljenja, pravim, zakaj ta razlaga bi bila nasproti pametnemu človeku čisto nepotrebna. On praša, kaj pomeni tista uvela roža, ki leži pred pesnikom, samim in zapuščenim, in ki je pala predenj iz roke njegove drage, šeta-joče se z veselo družbo po parku... Ze s tem, da je on sam in žalosten, medtem ko gre njegova ljubica vesela z drugimi mimo njega, je zadnja kitica dovolj razložena in mislim, da razen Dermote ne bo nihče prašal, kaj pomeni v očigled mrtve dekletove ljubezni in mrtve sreče uvela roža... In ta roža se je morala omeniti v zadnji kitici, zakaj ljubica je morala pokazati pesniku sama, da ne mara več zanj; in to je storila indi-rektno, ko je spustila iz roke cvetlico ravno ko je šla mimo njega. Jaz sicer vem, da bi Dermoti bolj ugajalo, ko bi nazadnje deklamovala Helena s solznim patosom svojo ljubavno odpoved, a trdil ne bo nihče, da bi bilo to poetično... Toliko v pojasnilo ubogemu kritiku, ki ima to nesrečo, da ravno najjasnejših verzov ne razume... Sploh se mi pa nekako zdi, da je Dermota vendarle kapiral tisto kitico, a da se je razko-račil nad njo iz vse drugačnega razloga. Mislil si je namreč: Nekaj podrobnega moram povedati, drugače bodo ljudje mislili, da so Cankarjeve pesmi res brez vsake formalne napake. In kritik Dermota je šel in zgrabil tisto pesem, ki je bila najbolj pri roki, in to nesrečo je imela ravno tretja pesem in tretje pesmi zadnja kitica. To je še dobro, da je ostala kljub Dermotovi kritiki taka, kakršna je bila ...
Srečno smo tedaj prekoračili plitvi in peščeni potok Dermotove ocene, in ostaja mi le še par pripomenj... Znamenito in kratkočasno se bere, s kakšnim strahom je pisal naš kritik svoje vrstice. Za vsakim drugim stavkom je preplašen pogledal na svoje delo in — tako bi rekel Nemec — »ergriff das Hasenpanier . Na priliko takoj v začetku: »Svest sem si bil, da sem si s to kritiko naložil težko breme, to tem bolj, ker se je Cankar odločno izrazil, da bode branil vsako vrstico...« Povem ti, Dermota, ko bi jaz imel pisati takšno kritiko, tedaj bi jo pisal z lahko vestjo, četudi bi se mi pesnik zagrozil, da hoče braniti vsako piko in vejico posebej. Jaz pa sem se omejil le na vrstice, in moj kritik si je naložil breme, katerega je nosil cele štiri dni, in zato ni čudno, da se je rodila pod tako težkim jarmom tako čudna kritika... Nekoč je že celo sam uvidel, da to njegovo delo ni veliko vredno, kajti imenoval ga je sam golo »besedovanje«...
Tako mislim tudi jaz, da je moja protikritika popolnoma nepotrebna, kajti Dermota sam dobro ve, da ni v vsi svoji kritiki povedal niti toliko pametnega, kolikor je za nohtom črnega... Pravi namreč, da svoje kritike ne bode branil, če bi ji kdo ugovarjal. Če bi bil Dermota prepričan, da je pisal razumno, tedaj bi bil gotovo tudi pripravljen, da se brani. A on tega ni storil, ampak izročil je vse stavke svoje ocene nemili usodi,
Slovenski jezik
81
r,
in poteguje se samo za jednega, ki mu je posebno na srce prirastek Čujte ta stavek: »Cankarju je podeljen manjši dar za liričnega pesnika nego za epika.« Ta stavek spada v njegovo kritiko ravno toliko, kakor če bi vam jaz zdajle začel pripovedovati o najnovejši smeri finske dramatike. Ker jaz nisem predaval liričnih pesmij, bi se tudi Dermota ne smel nanje ozirati. Toda ker je 011 to, kar je, namreč slab kritik, moral je kaj črhniti, bodisi že potrebno ali nepotrebno, pametno ali ne, samo da bi mu predsednik ne naložil globe. Ker ni mojih pesmij dovolj pazno prebral, tedaj je tudi čisto naravno, da ni vedel ničesar povedati o njih. Da mu pa vzamem še poslednje veselje, se nikakor ne bom upiral onemu njegovemu ljubljenemu stavku, ampak mu ga pustim, naj ga varuje in neguje, kakor zenico v svojem očesu, da se mu ne pripeti kaj zalega... S tem pa seveda še ne rečem, da se strinjam z njim, temveč njegov stavek pustim pri miru samo zato, ker vem, kako je hudo takemu človeku, ki ima samo jedno jedino stvar, ki bi se rad potegoval zanjo, pa mu še tiste neče noben oporekati...
Na vse zadnje moram Dermoto še vpričo vseh pohvaliti in v njegovem imenu še enkrat poudarjati, da svoje kritike ni pisal iz nikakoršnih osebnih nagibov... To je treba dobro premisliti, kajti jaz si samo predstavljam, kako bi bila njegova kritika šele tedaj ssušmarjena, če bi jo pisal iz osebnih ozirov, ko je že zdaj tako brezsmiselna...
[Še besedico o tej protikritiki. Ko je zadnjič bral Dermota svojo oceno, ste mu vsi pritrjevali, kajti vsi ste molčali, a v Zadrugi je navada, da vsak spregovori svojo misel, če ima kakšno. Ker si moram torej misliti, da imate o poeziji vsi take zmedene in meglene pojme, kakor Dermota, kateremu ste molče prikimovali, zato velja ta moj zagovor vam vsem, in ravno iz tega vzroka tudi pričakujem, da mi nasprotujete vsi, kajti deviza nekaterih Zadružanov je: »Človek mora biti konsekventen v pametnih stvareh, kakor tudi v budalostih.«]
To sem hotel Dermoti povedati; če kakšne točke tega odgovora ne razume, tedaj sem mu pripravljen dati podrobnejših pojasnil
Ljubljana, 7. II. 1896.	Ivan Cankar.
Isti dan 8. svečana 1896, ko je bral Cankar svojo protikritiko, je moral ocenjevati tudi »Lovce« svojega zadružnega tovariša Fr. Kržeta. Z isto uglajeno ostrino, vendar stvarneje, je pisal tudi ta obračun s prozo; zdi se, da ga je stresel kar mimogrede in da med enim in drugim polemičnim spisom ni oddiha, saj sta datirana kar zapored.
Kritika o Kržetovih Lovcih«
Motto: (Sr fdjtnierte lote man ©tiefel fdjmiert.
Platen.
Krže se je nedavno prvič oglasil v »Zadrugi« in takrat, kakor se gotovo še spominjate, nam njegove stvari niso ugajale. Takoj potem, ko je slavno propal, pa oglasi novo predavanje. Ko bi 011 smatral svoje »Lovce« za ravno takšen spis, kakor sta bila »Pisk« in »Čardaš«, tedaj bi najbrže ne bil toliko predrzen in brezobziren, da bi nam jih čital; smatral jih je torej za mnogo boljše in si mislil: »Zdaj vam pokažem, kaj
lahko napravim, samo če hočem...« Če se je Krže motil ali ne, če je vsebina in oblika »Lovcev« kaj vredna ali prav nič, to hočem s kratkimi besedami povedati in dokazati.
Kakšna je vsebina Kržetovega spisa? »V neki vasi je živel nekoč Janez, ki je hodil s svojim tovarišem Peginom na tatinsk lov. Pri tem pa se je z drugimi tatinskimi lovci spri in stepel, dobil je v glavo in prsa nekaj svinčenih zrn, tako, da mu te proklete rane še zdaj nagajajo, posebno še zategadelj, ker so se mu prisadile...« To je vsebina Krže-tove povesti... Prašam vas, ali spada to dejanje v kakšen leposloven spis? In ali je tu sploh kaj dejanja? Vsa stvar nima na sebi niti trohice zanimivosti in da si je Krže ravno njo izbral za vsebino svojega spisa, priča samo o veliki nevednosti piščevi kar se tiče pomena in bistva povesti, novele in črtice. V pametnem leposlovnem proizvodu mora biti predvsem snov zanimiva, razpletati se mora iz značajev delujočih oseb, dokler ne pride katastrofa sama ob sebi in zato, ker je morala priti. Kje ima Krže v začetku svoje povesti kakšno ekspozicijo, kje ima potem dušeslovno vtemeljen konflikt, kje ima nazadnje katastrofo? Vsega tega nima in sicer zato ne, ker bi iz take snovi, kakoršno si je on izbral, tudi najboljši pisatelj ne mogel napraviti izvrstne črtice, da bi polovica ljubljanskih višje-gimnazijcev napravila boljšo kakor je pričujoča, to je gotovo... Naj pa nikar Krže ne misli, da zahtevam preveč od njega... Prav tak razvoj, kakor sem malo prej dejal, da mora biti v vsaki noveli, zasledi se lahko tudi v najmanjši črtici. Saj ni treba, da bi bilo dejanje samo zunanje, stopnjuje se lahko v duši glavne osebe pod vplivom drugih značajev, s katerimi pride junak v dot/ko-. Take psihologične črtice ali novele pa morajo biti pisane še bolj zanimivo in duhovito, da ne dolgočasijo. Za vzgled postavim najlažje Goethejev roman »Werthers Leiden«... Ali kam sem zašel!... Goethe bi se v grobu obrnil, ko bi vedel, da govorim o njegovem Wertherju v svoji oceni K r ž e t o v i h »Lovce v«. Snov tedaj je slaba in ne spada v črtico, ki je tudi del pesništva. Kakšni so značaji? Temu vprašanju pri najboljši volji ne vem odgovoriti, zakaj značajev v tem spisu ni. Jaz sem prepričan, da bi mi nihče izmed [Zadružanov] ne vedel razložiti, kakšen človek je bil prav za prav tisti Janez ali Pegin ... To sta dva lesena možica, ki jih ima Krže na niti in se morata vesti in gibati, kakor izvoli njegova milost; kar je drugih oseb, to so ravno tako lesene figure, samo s tem razločkom, da se Kržetu niti vredno ne zdi, da bi jih bezal in premikal, to se pravi, te osebe ne delujejo, in služijo le za štafažo... A pisec ni pomislil, da se smejo privesti v vsakem spisu na oder le tiste osebe, ki so neobhodno potrebne; če pa se jih že privede brez vsake potrebe, naj pripovedovalec vsaj gleda, da jih opiše tako dobro in zanimivo, da čitatelj njihove brezpomembnosti niti zapazi ne... Tukaj moram pripomniti, da kadar govorim o opisovanju, ne mislim tistega govoričenja, ki je v navadi posebno pri nemških romanopiscih, in kjer pisec pripoveduje, da je imel junak tak in tak obraz, v obrazu tak in tak nos, na nosu toliko in toliko bradavico, dalje, kako se oblači, kako hodi, kako je, kako se pači, kadar kiha in kašlja itd. — ne! Novelist ne sme biti blebetav tolmač, temveč skrbeti mora, da vidi bralec žive in delujoče osebe in ne pisatelja, ki je za njimi skrit in dirigira ... Pa tega Krže ne razume; kakor je res, kar je zadnjič Zevnik rekel, da se on, namreč
83
6'
Krže v svojih spisih ne sili na površje, tako je tudi res in še mnogo bolj, da stoje njegove osebe ravno v tisti megleni daljavi, kakor on sam; tu ne vidiš ne pisateljevih mislij, ne kakšnih drugih mislij, nobenega dejanja, nobenih značajev in sploh nič, kar bi te moglo količkaj zanimati.
Kakšna je kompozicija? ... Vredna snovi in značajev. Prvo poglavje je nepotrebno, ker ni z drugim v nobeni zvezi... Če pa misli Krže, da je prvo poglavje bolj imenitno, tedaj je pa drugo nepotrebno... Recimo, da se zdi Kržetu glavna stvar tisti pretep v gozdu, — kaj ima s tem opraviti tatinski lov v prvem poglavju; kaj ima s tem opraviti zaljubljeni dialog, kaj materino in očetovo opominjanje? Jaz ne vem in zdi se mi, da je vse to napisal Krže le zategadelj, da bi jezil kritika in dolgočasil poslušalce. Zakaj noben prizor v obeli poglavjih nima niti najmanjšega pomena, — in to lahko še povem, kar sem pozabil povedati takoj od začetka, ko sem govoril o vsebini... Dejanje, ki nam ga pisatelj kaže, mora vplivati na usodo junakovo, naj bo že v slabem ali dobrem pomenu; in zategadelj ravno je dejanje za nas zanimivo, ker se nam je glavna oseba tako priljubila, da se z njo veselimo in žalostimo... Kako pa se moremo veseliti ali žalostiti z junakom, če po vseli burnih skušnjah živi tako, kakor bi živel, če bi se mu nikoli nič zgodilo ne bilo? On mora propasti ali zmagati... In prašam vas, dragi moji, kdo se ogreva za Kržetovega Janeza, ali za kakšno drugo osebo v »Lovcih«; to bi bilo čisto nemogoče, iz česar se zopet jasno razvidi, da v »Lovcih« ni niti de-jauja, niti značajev, da torej »Lovci« niso nikakoršen leposloven spis...
Pogledati je še vredno, kako Krže pripoveduje.
V vsej dolgočasni stvari ni niti trohice poezije. Tisto Kržetovo opisa-vanje noči v začetku črtice je čisto navadno in poleg tega nerodno, a vsaj smešno ni, kakor je smešen tisti ljubavni prizor, ki je pač jedina stvar v vsem spisu, da sem jo z zanimanjem bral. Fant trka na okno, ljubica mu odpre, a zaljubljeni Janez jo po prvih besedah že spet popiha; meni se zdi, da stoji kmečk fant delj časa pri oknu svoje drage, in četudi bi ga čakal v gozdu kdo drugi, kakor kakšen dolgočasen Pegin... Pa to omenim samo mimogrede, dasiravno je odličen dokaz Kržetove nerodnosti, ki se kaže očitno in vsi svoji nagoti v raskavem jeziku in brez-primerno trivijalnem in suhoparnem pripovedovanju. Sami goli stavki; kjer pa pisec poskusi kakšnega daljšega, mu spodleti; več ponavljanja: Janez pa Janez, Pegin pa Pegin itd. Besedi, kakor: reče, pravi, govori, odvrne... kar margoli po spisu... In če že omenim, da se najde v črtici precej slovniških napak a skoro nič ločil, tedaj nimam k svoji sodbi o »Lovcih« ničesar več pripomniti.
K sklepu samo opominjam Kržeta, naj ga nikoli več ne zapelje skušnjava, da bi vse zapisal, kar je slišal praviti v svojem domačem kraju; zanj je morda kaj tacega zanimivo, a pomisliti mora, da v Zadrugi ne predava sebi, temveč nam drugim... Če čuje kakšen interesanten dogodek, naj vzame iz njega tisto, kar je res lepo, naj obdela po svoje, naj si drugo, kar je še potrebno sam izmisli, četudi morda na podlagi samo jedinega zanimivega značaja, — in potem je mogoče, da spiše kdaj kaj dobrega, četudi je ta mogočnost vzpričo njegovega današnjega spisa zelo majhna. —
Ljubljana 8. II. 1896.	Ivan Cankar.
Ko je Cankar sestavljal odgovor Dermotu, je bilo prvih pet pesmi »Helene« že izšlo v LZ, čeprav tega nikjer ne omenja, pač pa iz iste številke LZ navaja Aškerčevo sodbo o sentimentalnosti (Listnica uredništva, str. 128). Za današnjo primerjavo teh pesmi je treba vedeti, da je pesnik v Zvonu vstavil pod štev. 6 novo pesem (str. 154: »Kot začarane stoje«) in da so se številke od 6—8 premaknile na 7—9; v Erotiki 1899 je št. 7 (LZ št. 8 »Oh, Amor, kaj sem ti storil«) opustil.
Cankarjevo stališče v tej polemiki je tako svoje in samozavestno, da se ne igra s samo z dialektiko, ampak skuša vplivati tudi s teoretičnim znanjem. Od kod pozna čustvenega in humornega Laurencea Sterneja (1713—68), od kod Kleinpaula z njegovo sicer precej znano, a obsežno Poetiko v treh knjigah? Morda po Levcu? Pač so se »Zadružani« iz šolskega znanja večkrat sklicevali na Herderja in Schillerja. Zazdi se nam celo, kakor da je neposredno ali posredno poznal Kantova »Razmišljanja o čustvu lepega in vzvišenega«, ali vsaj Schillerjevo razpravo »0 naivnem in sentimentalnem pesništvu«. Ali je bilo vse samo prešerna igra z imeni v obraz svojim tovarišem ali res znanje? Da se je z literarno teorijo in slovstvom res mnogo ukvarjal, priča tudi pismo, ki ga je naslednje leto pisal bratu Karlu: »Glede Murna: Svetuj mu, naj si kupi moderne pesnike (n. pr. Richard Delimel in Detlev v. Liliencron); profitiral bo več kakor iz desetih Gottschallov s Kleinpaulom vred« (DS 1920, 23). Tudi tu je bil Cankar daleč pred svojimi tovariši. Značilno je mesto proti Aškerčevi miselni, t. j. tendenčni poeziji, še bolj pa zavrnitev sentimentalnosti, mimo katere skuša postaviti svoj svet, neromantičen, resničen, tudi povsem drugačen, kakor je Heinejev. Svojo sodbo o Stritarju in Aškercu je čez štiri leta povedal javno v nepodpisanem članku »Die slo-venische Literatur seit Prešeren« v dunajskem »Siidenu« (Zbr. sp. III., str. 288—90, 294), še odločneje pa Aškercu v posebnem pismu (CZ, str. 99). — V kritiki Kržetovih »Lovcev« vidimo, da je Cankar dobro poznal povprečne zahteve tedanjih poetik in da celo po svoje poudarja znano mesto v Levstikovem »Popotovanju« o- nepotrebnosti podrobnega popisovanja po zgledu Nemcev in Francozov; tudi on poudarja važnost karakteristike in kompozicije. Toda ob nemodernih, naravnost zastarelih estetičnih zahtevah je duh njegovega pisanja nov, brezobziren v čutu za umetnost. S posebnim poudarkom omenja važnost notranjega razvoja v pripovesti, psihološko gradnjo drobne črtice in novele, s katero se je kmalu uveljavil v »Vinjetah«. Cankar je imel umetnost že popolnoma v rokah in je čutil, kje je vsaj slutnja umetnosti in kje samo neplodna volja. Svoje sodbe je postavljal s popolno vero vase, kljubovalno in zmagoslavno.
Odgovor Dermoti je najbrž zaprl sapo prizadetemu kritiku in »Za-družanom«, toda ocena »Lovcev« je zbudila živahna prerekanja. Nekateri so se zavzeli za pisatelja in menili, da je bila ocenjevalčeva sodba preostra. Krže sam je menil, da je sodba proti njemu zato tako stroga, ker je začetnik; Cankar ga je zavrnil in Kette je predlagal, naj se Kržetu dovoli protikritika. Štefe je grajal tudi motto v kritiki, toda Cankar je ugovarjal, »trdeč, da kar sme reči Platen Heineju, to sme reči tudi Cankar Kržetu« (Tajniška knjiga).
Zadnjič je bil Cankar navzoč pri seji 22. II. 1896, ko je ocenjeval Kettejeve in Murnove pesmi ter spis tovariša Jaka »O narodnih pesmih«. O Kettejevih pesmih se je tako izrazil: »Kritika o teh pesmih se ne da pisati, ker so brez napake in bistveno dobre.« Murnove pesmi je pismeno ocenil, toda ocena se ni ohranila, o Jakovem spisu pa je sodil, da je napravljen po Levčevem predavanju in po šolskem berilu.
Pri tej seji so razglasili Cankarju tudi ukor, ker je kljub predsednikovi prepovedi še nadaljeval v »Dopisni knjigi« razvneto debato o predmetu, ki ga je Iz. Cankar podrobno opisal v DS 1920, str. 16. Ostrino je bil vsej zadevi zopet dal redoljubni in pikri Dermota, dolžeč nekatere člane društvene malomarnosti zaradi — krokanja. Cankarju ugovor zoper ukor ni nič pomagal; ker se naslednjih sej ni udeležil, je bil 7. III. 1896 zaradi nerodnosti izključen (s 7 proti 5 glasovom; 2 nista glasovala). Natančnejši zapisnik o izključitveni debati je predsednik Lovrenčič, kakor pravi knjiga, tajniku zabranil. Čez štirinajst dni so vendar še brali njegovo oceno o spisu Dominika Puca. Ko je dober mesec kasneje (25. apr.) Murn bral protikritiko o svojih pesmih, je sklenil predsednik debato s pripombo, »da se je prikazal duh Cankarjev v obleki Murnovi«. S Cankarjem je izostal iz »Zadruge« tudi Kette. Za odhodnico ob koncu leta so »Zadružani« z 8 proti 3 glasovom sklenili, da oba povabijo k sodelovanju. Zadevo so vnovič obravnavali 4. julija, ko je Dermota vprašal odbor, če sta Cankar in Kette svoja predavanja predložila; odgovorili so mu, da ne, pač pa sta obljubila sodelovanje kot prosta gosta in zato nista primorana predložiti svoje spise. Z ozirom na odlično družbo tujih gostov, ki bo pri valeti navzoča, bosta gotovo gledala, da ne bosta kaj spotekljivega predavala, saj bi si s tem le na svojem ugledu škodovala (Tajniška knjiga). Tako utihne ime Ivana Cankarja v »Zadrugi«. Zadnji ga imenuje Dermota v svojem poslovilnem govoru v isti seji 4. julija, ko priporoča delo in skrb za društvo. Njegova misel, da so si v Zadrugi« kolikor toliko pridobili Cankar, Kette in Zupančič, je kajpak za vse tri, posebno za Cankarja, prenagla. Ivan Cankar je z vsem svojim značajem, še bolj pa s pesniškim delom stal zunaj kroga svojih tovarišev in se je po vsem ločil od njih.
Vse to se je godilo, ko Cankar ni bil več dijak, saj je v šol. 1. 1895/96, ko ni opravil mature, ostal zunaj šole; ti zgodovinski drobci dokazujejo, da je bival večinoma v Ljubljani, sicer bi ne bili razni društveni ukrepi proti njemu upravičeni. Takrat sta uživala s Kettejem, ki je bil tudi moral ostati izven šole, dvojno siromaštvo in prvo svobodo bohemskega življenja, kakor je to kasneje opisal v črtici Konec literarne krčme« (DS 1911, str. 430); podrobno o tem poroča tudi Fr. Govekar (LZ 1934, str. 97 do 100) in odstira pisano podobo Cankarjeve Helenine« dobe.
Marja Boršnik Škerlak
Slovenka
II. Pod uredništvom Ivanke Anžič Klemenčičeve 1
Po poroki (aprila 1899)2 je prva urednica Slovenke Marica Nadlišek Bartolova pod pritiskom rodbinskih vezi pričela resno misliti na to, da se Slovenki odpove, kar je z zaključkom tretjega letnika tudi storila. Ko se v svoji poslednji številki poslavlja od sodelavcev in čitateljev, podaja hkrati tudi nekakšno bilanco triletnega dela pri Slovenki ter opravičilo' za različne nedostatke. Na očitek, »da list prinaša premalo stvari, tičočib se ženske in ženskega vprašanja«, odgovarja: »Ali morda nisem čutila tega sama najbolj? Toda kje in odkod jemati takih spisov, ako naše ženstvo še ne more seči tako globoko v te razprave? Čujem, da obrne moja naslednica vso pozornost prav tem spisom in tako je prav.«
Tudi naslednica Ivanka Anžič se je v tem času že oglašala z leposlovnimi črticami; feministični članki, s katerimi se je javljala v Slovenki in Edinosti, pa pričajo, da v nasprotju s prejšnjo urednico' njeno delo veliko bolj teži v socialno publicistiko ko pa v breztendenčno poezijo.
Podlaga za različno usmerjenost ne izvira zgolj iz različnih dispozicij obeli urednic, marveč zlasti tudi iz različnega okolja, v kakršnem sta se razvijali. Medtem ko je Marica rastla v dokaj ugodnih meščanskih razmerah — njen oče je bil geometer — in ji je učiteljska služba po-menjala le bolj ali manj nadležno prehodno stanje, dokler se varno ne reši v zakonski pristan, je Anžičeva že v zgodnji mladosti skusila pomanjkanje, pred katerim jo je vse življenje do zaslužene upokojitve ščitilo le delo lastnih rok.
Ker njenemu očetu kot ljubljanskemu predmestnemu gostilničarju ni dohro šlo, je gostilno opustil in postal cestni nadzornik. Ob njegovi smrti ji je, trinajstletni, grozila težka gmotna stiska. V tovarno* ni hotela. Mesta trgovske uslužbenke se je rešila s pobegom. Ker je dovršila meščansko šolo in je veliko brala, med drugim tudi nemško feministično čtivo, ji zlasti nemščina ni delala težav. To jo je usposobilo, da jo> je sprejel advokat dr. Papež k sebi v pisarno; tu je ostala do svojega štiriindvajsetega leta, ko so jo zvabili v Trst za urednico.
1	O Ivanki Anžič Klemenčičevi in o Slovenki pod njenim uredništvom prim. poleg SBL še: Slovenska žena. Zbrala in uredila Minka Govekarjeva, 1926, 204—S, 216-7: Pavla Tloeevarjeva, Ivanka Klemenčičeva, ŽS 1931, 65—9; Boršnik Marja, Cankarjeva pisma urednici »Slovenke«, SJ 1938, 130—44; Marja Boršnik Škerlak, Aškerc, 1939, 242 s., 246, 256 s., 269 s., 280 s., 297 s., 301. — Za ustne biografske podatke kakor tudi za obsežno uredniško korespondenco, ki sem jo prejela v uporabo, sem dolžna ge. Klemenčičevi toplo zahvalo.
2	E 10., 11. apr. 1899.
Ivanka Anžičeva in Zofka Kvedrova sta bili med prvimi, če ne sploh prvi Slovenki, ki sta si v pisarni sami služili kruh. To ju je poleg skupnih literarnih zanimanj prijateljsko družilo in, ko se je Zofka, skušajoč se sprostiti ozkih razmer, na koncu stoletja preselila v Trst, je kmalu posredovala, da se je njena družba — zlasti urednik Rudečega prapora Etbin Kristan in dr. Gregorinov stenograf, stalni sodelavec Edinosti Fran Klemenčič — pričela zanimati tudi za njeno tovarišico. Končno je Klemenčič sprožil idejo, naj ta postane Maričina naslednica.
Ko je prispela Anžičeva v Trst, Zofke tam ni več našla — odpotovala je bila medtem v Švico — našla pa je tem več zaslombe v Kristanu in Klemenčiču. Poslednji jo je kot velik srbofil krepil v navdušenju za naše južne brate ter jo podpiral zlasti jezikovno in pri upravnih poslih. Ti so se povečali, ker je Slovenka s četrtim letnikom prenehala biti štirinajstdnevna priloga Edinosti in je, čeprav še zmerom v rokah istega založništva, postala samostojen mesečnik. Kristan pa naj bi bil nekakšen tih Slovenkin sourednik; tako si je vsaj sam kot izkušen starejši literat vso stvar predstavljal in se v tem smislu tudi izjavljal,3 ker ni dovolj upošteval uredničine svetovnonazorske usmerjenosti in javnega mnenja meščanskih krogov.
Slovenski Narod in Slovan, na katera je bil njen oče naročen, sta Ivanko sicer že od osmega leta vzgajala v naprednem duhu, protikleri-kalno miselnost ji je še povečalo različno drugo, zlasti zgodovinsko čtivo. vse to pa ni omajalo njene strogo konfesionalne vernosti, ki je našla netiva v Lichtenthurnovi vzgoji. Njen brat kot krščanski socialist tudi ni ostal brez vpliva nanjo. Zlasti močno je učinkoval nanjo govor J. E. Kreka na nekem zborovanju, kamor jo je brat povedel. Njena tedanja navdušenost za krščanski socializem in za njegovo glasilo Slovenski list se zlasti kaže v člankih, ki jih je od 9. avgusta 1899 priobčevala v Edinosti. Ze koj v prvem nastopa kot izrazita nasprotnica idej socialne demokracije, Češ da niso drugega kot utopija, ker njih zastopniki premalo računajo z obstoječimi političnimi razmerami. »Ustvariti so> hoteli popolno drugačne, temeljno nove zakone za človeško družbo. 0 tem pa niso' pomislili, da ta družba nikdar ne bo hotela podreti stavbe načel in ustave, katero je ... zidala in utrjevala skozi tisočletja. Niso premislili, da je temelj te stavbe svet in sploh tudi nerazrušljiv, da sestoji iz večnega človeške duše... Zato nikakor ne morem simpatizirati s socijalnimi demokrati; pač pa sem se pridružila krščanskim socijalistom.« V nečem pa naj bi Slovenska krščanska socialna zveza vsekakor posnemala socialne demokrate. Tudi ta naj sprejme v svoj program žensko enakopravnost. Slovenski list da je kot krščanskosocialno glasilo že ponovno pokazal, da ni nasproten razvoju ženske emancipacije, za svoje načelo pa da tega vendarle še ni priznal. »Sploh se žensko vprašanje — ki je pa v najtesnejši zvezi ravno s socijalnim vprašanjem — več ko preveč ignorira, ali se mu izogibljejo v ,Slov. kršč. soc. zvezi'. ... Kakor najiskrenejša privržnica krščansko socijalne ideje in najtoplejše zavzeta za prospeh in napredek ,Slovenske Bocijalne zveze' bi priporočala vodstvu zadnje, naj ukrene potrebno, da
3 Dolinarjeva Anžičevi 1. dec. 1809.
se bo predavalo o ženskem vprašanju in sicer v smeri ženske jeduako-pravnosti.«4
Slovenski list je ta svojevrstni dopis sicer ignoriral, vsekakor pa ne bo brez zveze, da kmalu nato — točno mesec dni po tem dopisu (9. sept. 1899) — z uvodnim člankom poziva slovenske žene in dekleta k javnemu socialnemu delu za izboljšanje človeške družbe ter k organizaciji v duhu dunajske Krščanske ženske zveze. Značilno pa je, da v nadaljnjih dopisih, kjer govori o razvoju tega društva, v njegovem delovnem programu nikjer ne naglaša ženske enakopravnosti; zato nič čudnega, da med moškimi in ženskimi imeni v zvezi z delom pri tem društvu ni najti imena njegove idejne predhodnice. Anžičeva je bila za to društvo preradikalna, zato ni iskala stikov z njim.
Pa tudi Slovenski list si je vse drago prej ko prizadeval, da bi jo pridobil. Dne 6. jan. 1900 je takole naznanil novo uredništvo Slovenke: »Nekateri pa pravijo, da je za to Ivanko skrit Etbin Kristan. Konsorcij ,Edinosti' je dolžen, da pojasni to razmerje.«
Še preden je mogla iziti prva številka nove Slovenke, že je neizkušeni urednici pretila nevarnost, da se zaduši njen idealizem v ognju svetovnonazorskih nasprotij in političnih intrig. Na eni strani vezanost na naklonjenost narodnih dam in na rodoljubarsko tradicijo mlačno liberalnega založništva, na drugi nevarnost pred strupenimi napadi s strani tistih krogov, ki so ji bili svetovnonazorsko najbližji, a po taktiki najdlje, na tretji tesna osebna povezanost z zastopniki najradikalnejše umetnostne in politične smeri, ki jo je po svetovnem nazoru sicer odbijala, a ji je bila po slogu in po odnosu do ženskega vprašanja najbližja — vsa la nasprotstva so trla njeno ravno linijo, jo silila k previdnosti in h korekturi marsikakšne posrečene zasnove.
Socialnodemokratski borec Etbin Kristan, ki ji je ž njim zagrozil katoliški tabor, ni bil edini in najbrž tudi ne najnevarjneši element, ki bi bil utegnil porušiti Slovenkino meščansko idilo. Njegovo dotedanje literarno delo v tem listu kaže dokajšno brezbarvnost. Huje bi bili znali vznemirjati občinstvo nekateri sodelavci nekdanje Nove Nade, ki so se v tem času zbirali krog karlovškega Svjetla. Njihova revolucionarnost — deloma bolj moda ko nujnost — sicer ne umetnostno ne politično ni bila enotna ne izčišeena, zato pa v taktiki tem srboritejša.
Sprva je vse kazalo, da se bo urednica naslonila na to strujo, zlasti, ker ji je pripadala tudi Kvedrova. Eden najglasnejših tedanjih hrvatskih literarnih prevratuežev, Zofkin fant Vladimir Jelovšek je v svojih pismih že koj od početka skušal pokroviteljsko učinkovati na bodočo urednico. Dajal ji je sicer trezne in pametne nasvete, jo svaril pred gmotno odvisnostjo in skrajno radikalnostjo, hkrati pa navajal k odločnemu, samostojnemu. brezkompromisnemu postopanju. Na njegovo pobudo se je Anžičeva odločila, da povabi k sotrudništvu tudi druge Hrvate in da spremeni svoj list v nekakšno jugoslovansko feministično revijo. Jelovšek je ni bil voljan podpirati le z nasveti, marveč tudi s sodobnimi feminističnimi knjigami, zlasti pa je bil pripravljen, da ji nudi sotrudniško pomoč.
4 Ivanka, Socijalizem iu žensko vprašanje, Edinost 1899, št. 181.
Dne 30. dec. 1899 ji pošilja za prvo številko članek s prošnjo, naj ga uvrsti koj za pesmijo, vendar je v dvomih, če si ga bo upala objaviti. Dalje ji pošilja poročilo o neki češki knjigi, z željo, naj da vsaj začetek natisniti že v prvi številki kot samostojen članek. Prilaga tudi članek prijatelja Milana Marjanoviča in nekaj za »listek«. Poplavlja jo še s kopico ponudb in zaključuje: »Nemojte se bojati neprilika — neka babe gun-draju, što ih volja, pa i popovi — idite samo lijepo čvrsto svojim putem dalje! Mi čemo Vas drage volje pomagati. Ta Vi znadete, kako mi je srcu prirasla Vaša stvar!«
Končno je z dokajšnjo zamudo prva številka Slovenke izšla, prinesla pa ni ne zdaj ne kasneje nobenega prispevka ne od Jelovška ne od Marjanoviča, pa tudi ne od Henrika Krizmana ali Mihovila Nikoliča, ki sta ji bila prav tako radovoljno ponudila zaželene prispevke.5
Jelovšek se 16. jan. seve razburja, da se urednica boji objaviti njegovo delo v prvotni obliki. Dva dni nak> (18. jan. 1900") pa ji piše tudi Marjanovič: »Danas sam primio glas od Jelovšeka, da ,Slovenka' neče biti slobodno glasilo, nego vezano obzirima na više strana, a osobito na klerikalizam i njegovu kliku, pa za to, što se bojite dapače i Vi i konzorcij jednoga diformiranoga — imena, molim, da pod nipošto ne uvrstite moj poslani članak u Vaš list, jer neču da stvar zbog kojih obzira ne izadje podpunom, a niti da izadje uz ovoliko obzira i klauzula. Ako je sve to istina... neču sudjelovati pri listu i molim moj članak bezodvlačno natrag.«
Tragična ironija, da je ta prva številka tudi brez Kristana in brez Hrvatov naletela na besen odpor prav iz tistega tabora, čigar območju je Jelovšek prisodil Slovenko. Ogorčenje je povzročil zlasti Daničin (Elvire Dolinarjeve) članek Svobodna ljubezen in zakon.
Po Daničinem klic po odpravi zakona in proslavljanje svobodne ljubezni »ni toliko znak propadajoče morale kakor znak pripravljajoče se revolucije v javnem življenju — preobrata in prenovljenja naše zastarele morale«. Avtorica odklanja svobodim seksualno izživljanje, ki bi pomenilo »ogromen korak v civilizaciji nazaj« in bi imelo za posledico' »skrajno poživinjenje človeštva«. Odklanja pa tudi trdo okorelost zakona, ki jo občuti človeštvo kot spono. V primeru, da pride med zakoncema do ne-spravljivega razkola, zahteva svobodno ločitev, ker se ji zdi »taka zveza človeškega dostojanstva nevredna ter ga poniža na nivo prostitucije«. Pa tudi ženska, ki se poroči samo iz gmotnih razlogov, se prostituira. V nadaljnjem dokazuje, : kako' vzgojevalno upliva svobodna ločitev na zakone in kako postaja v državi, kjer so ločitve zakonito dovoljene, »zakonska zveza blažja, plemenitejša, idealnejša«. K ublažitvi zakona bo v veliki meri prispevala popolna ženska osvoboja, ki gmotno samostojne žene ne bo veo tirala v zakon pod tako poniževalnimi pogoji. Idealno urejena družba prihodnjih rodov bo temeljila »v prostovoljnem a svobodnem zakonu; ljubezen se ne bode več dala kovati v verige«.
5	Na podlagi tedanje korespondence omenjenih hrvatskih literatov z urednico.
6	Letnica 1899 na datumu je po vsebini in po pečatih sodeč na vsak način pomota.
Daničin članek sicer odločno odklanja vsakršne izrastke živčno raz-dražljivega, senzacij željnega, bolestno prenasičenega hiperindividualizma, naglašajoč nujnost harmonično razvitega, zdravega in krepkega rodu, kljub temu pa je v svojih izjavah in zahtevah za naše tedanje razmere tako nov in radikalen, da je moral vzbuditi v katoliških krogih ogorčen protest.
Ne da bi avtorico imenoma navajal, ji posveča Slovenec 24. februarja pod naslovom Naš Bebel cel podlistek, naglašajoč, da nazori, ki se zavzemajo za prosto ljubezen, izpodkopujejo katolicizem in moralo ter pripravljajo teren za socialno demokracijo. »Tudi v ženskem vprašanji nastopile so torej pri nas uže javno- protiverske težnje in ne zapisujemo fraze, ako zapišemo tu sem znani opomin: Caveant consules!«
Istega dne se je lotil Slovenke tudi Slovenski list, napadajoč Danico med drugim takole: »Ne, to sramočenje ženske in zakona ni spisala slovenska kristjana, to je podtaknil mokraški Kristjan, ki se je le poslužil firme bivše institutke usmiljenih sester, da je tembolj neusmiljeno pro-stituiral žensko čast. Slovenka, ki trpi v hiši ,Slovenko', mora že biti nele moderno naduta, ampak na duši in telesu garjeva, ali pa gotovo postane.«
Ker so pričeli Slovenko napadati četo z leče in je dr. Gregorin urednico posvaril, da utegne imeti to še težke posledice, nemara celo izobčenje iz cerkve7, je bila ta prisiljena k umiku. Naslednjo številko zaključuje z Razgovori, kjer se skuša na dokaj neroden način zagovarjati. Namesto da bi poudarila, da Daničin nekoliko socialistično pobarvani liberalizem nima zveze s Kristanovim marksizmom, ker sanjari le o- nekem idealnem cilju, ne pozna pa sredstev in ovir — se zateka k pojasnjevanju. da osebno' poznanstvo še ni pogoj za enako politično prepričanje. Glede Daničinih nazorov pa meni: Saj s tem, da se priobči ta ali ona razprava, še vendar ni rečeno, da je ista neovržna resnica, ki se komurkoli vsiljuje.« Da dokaže tolerantnost lista, poziva k debati, priobčiljoč kot začetek Ilešičevo medlo obsodbo Daničinega članka, z avtorjevo zaključno zahtevo: »ne pošiljajte mi .Socialistinje", ampak ,Slovenko'«.
Čeprav ta kompromis Slovenskega lista ni zadovoljil8, se je gonja vendarle do neke mere umirila, dasi ne povsem polegla.
Nekaj opore je našla Slovenka edinole v Edinosti, kjer se je zavzemal zanjo uredničin bodoči soprog Klemenčič.9 Celo Slovenski Narod se je isti dan, ko sta sprožila napad njegova katoliška nasprotnika (24. februarja), srečal z njima v podlistkarjevi opazki o naših anarhist-kah«, pri čemer je vzel v misel poleg Danice tudi Ivanko.
Ivanko je zadela podlistkarjeva ironična ost zaradi njenega odklonilnega stališča do primitivne Valenčičeve knjige Vzgoja in omika, ob kateri je našla priliko, da je zavrgla vsakršen bon ton kot ceremonialno krinko neumnosti, hinavstva in nazadnjaštva.
Ivankin odpor zoper vsakršen formalizem korenini v miselnosti Cankarjeve generacije, zato nič čudnega ni, da je naletel s Cankarjeve strani
7	Klemenčičeva 26. in 30. apr. 1937 ustno.
8	SL 24. marca 1900.
9	E 14. febr. 1900 i. dr.
na odobravanje10, s strani nasprotnikov Cankarjevega »anarhizma« pa na ogorčenje. Med zadnje je spadala zlasti prejšnja urednica, ki se je čutila pri tem tudi osebno prizadeto. Kajti prav ona se je prejšnje leto v Slovenki za omenjeno knjigo brez pridržka navduševala in jo toplo priporočala.11 Zato je 5. marca 1900 objavila v Narodu podlistek, kjer deloma utemeljeno zavrača stališče Slovenke.
Ta Narodova epizodična polemika s Slovenko, ki ni bila zadnja12, je zgolj rahel vnanji izbruh nasprotij, ki koreninijo globlje. Marica je z Narodom vred začutila, da za njeno miselnost pri novi Slovenki ni več prostora. Nič več se ni oglasila ne v Slovenki ne v zvezi z njo, tudi prebirala je ni več,13
Novi Slovenkin program na prvem mestu naglaša pomembnost socialnega vprašanja, v katero vključuje tudi žensko vprašanje; poleg duhovne izobrazbe poudarja važnost ženine eksistenčne borbe in izjavlja, da hoče biti glasilo vseh ženskih slojev, začenši pri najnižji delavki. V prvi vrsti bo torej Slovenka strokovno glasilo, čeprav bo upoštevala tudi leposlovje in umetnost sploh. Izrecno pa poudarja, da »ni namenjena mladini, marveč zrelemu in razsodnemu o b č i n s t v u«.14
Takšen program je mogla v tistem času uresničiti komaj peščica najnaprednejših slovenskih izobraženk, medtem ko so druge obstale pri Marici, obžalujoč spremembo v uredništvu. Neka Helena Bandek vrača Slovenko zaradi Daničinega članka, poudarjajoč, da se naroči, kadar bo v glasilu toliko verskega duha kot je zdaj socialnodemokratičnega.15 Takih, ki so časopis vračale ali izražale vsaj željo po konservativnejšem urejevanju, je bilo precej, med drugimi celo »moderni« dokaj naklonjeni Vidic15a in mlada pesnica Ljudmila Poljančeva, ki 9. sept. 1900 urednici naravnost izjavlja, da se njuni nazori v marsičem glede urejanja povsem razlikujejo.
Nio čudnega, če prizadeta Danica že 15. marca vzklika nasproti prejšnji urednici, ki jo še zmerom visoko ceni: »Ali pa nismo Slovenci morda le pravi otroci? Članek, ki bi ga drugje niti več ne pogledali, ker ne prinaša absolutno nič novega, pa povzroča tak vik in krik... Narod brez slobod-nega ženstva ne more šteti med civilizirane rode.«
Zato pa je našla Slovenka tem več opore — vsaj moralne — pri moški mladini, zlasti pri tisti, ki je prisegala na Cankarja.
i» Prim. SJ 1038, 130. 132.
Ska 1899. 403 s., 424.
12	Prim. Grigorovičevo Sobotno pismo v SN 21. jul. 1900 in temu sledeče nedatirano Govekarjevo -opravičilo Anžičevi.
13	Rartolova v nedat. pismu podpisani dec. 1939.
14	Pro domo, Ska 1900. 24.
15	Anžičevi 10. marca 1900.
15» Značilna je Vidičeva i/Java Maričini prijateljici Mankočevi '26. febr. 1901: Slovenka' je res zašla na čudna pota. Zdi se mi, da je par desetletij prezgodaj krenila na to pot. Jaz namreč mislim, da pri nas še nimamo takega ženstva razen par emancipirank. ki bi čutilo potrebo po takem listu. .Slovenka' na) bi bila ostala še nekaj časa na svojem prvotnem stališču, zlasti ker se je tudi Zvon oddaljil s pripovednega polja, tako da so našim dekletom na razpolaganje le še — .pobožne novelice' .Doma in Sveta'.«
t
Da si je pridobila naklonjenost in sotruduištvo zastopnikov naše »moderne«, izvira predvsem iz okoliščine, ker se je mladina pod Cankarjevim vodstvom zarotila zoper Aškerčev Zvon.
Razgibana in bojaželjna urednica se je čutila, s Cankarjevo generacijo preveč sorodno, da bi ji v tej borbi ne prepustila prostih rok, zlasti še, ker v Aškercu ni zaslutila zgolj idejnega nasprotnika »moderne«, marveč tudi protivnika ženske enakopravnosti. Vprašanje pa je, če bi se bil Aškerc v tem pogledu kdaj koli tako daleč zakrknil, ko bi se ne bil čutil tako globoko zadetega z Župančičevimi in Klemenčičevimi epigrami ter s Cankarjevim Literarnim pismom v prvem letniku Slovenke. Njegov brutalni izbruh proti urednici v pismu Gavriloviču (17. jul. 1901) dokazuje, da njegova subjektivnost ni poznala mej, če je bil prizadet njegov ugled.10
Medtem ko je bila Maričina Slovenka zlasti sprva zgolj nekakšna filialka Zvona in je radovoljno prevzemala blago, ki za Zvon ni bito več porabilo, se je Ivankina Slovenka v tej zvezi nehote10'1 razvijala v konkurenčno revijo, ki je pretila, da Aškercu odje najboljše sodelavce.
Preden je prejel prvo Ivankino številko v roke, se Golarju še zdi, da se Slovenka doslej še ni mogla meriti z Zvonom (Anžičevi 24. jan. 1900). Nekaj mesecev kasneje (22. aprila) pa Baebler urednico- že navdušuje: »Čestitati Vam moram na velikanskem napredku ,Slovenke'. Vsaka številka mi bolj ugaja, in, da govorim popolnoma odkrito (pritrdila sta mi tudi Zupančič17 in Cankar) v malem času bo ,Slovenka' dohitela ,Zvon', ki je v zadnjem času, kakor Vam je znano, v konfliktu z mlajšimi literarnimi močmi.« In že dober teden dni nato (30. aprila) vzklika Šorli: »,Slovenka' je pa res prav fletna frajlica! Saj ima krog sebe že skoraj vse iste punce in fante, ki jih ima ,Zvon'!... Tudi Medved nosi svojo najboljšo robo k nam! Talent hoče prostosti, vsaj zavest prostosti hoče, če jo tudi ne uporablja ...«
Zanimivo, da je ostal Medved sprva tudi Ivankini Slovenki zvest; prispeval ji je uvodno pesem in se ni dal ostrašiti od Slovenskega lista, ki je bil 24. februarja izrazil grožnjo, da se Medved, »ako ima še kaj spoštovanja do samega sebe, ne bode več dal tiskati v listu, kateri podira zakon, temelj krščanskega družinskega življenja«. Nasprotno, Medved je kot edini od starejših naših pesnikov povsem soglašal z izjavami mlajših: »Slovenka ima svoje mesto in nalogo v slovenskem knjištvu. Tega ne dvomi noben razsoden človek. Takisto naravno^ je, da piše v interesu in zmislu prostomiselnega, zavednega ženstva in ne v zmislu onih kreatur, ki hočejo z bobnom katoličanstva zopet rekrutirati ženske na stalo pagan-stva. Čujeni, da vzbuja Slovenka vedno več simpatij.« (Anžičevi 19. aprila.)
16	Prim. SJ in monogr. o Aškercu, cit. v op. 1.
isa Prim. urednieino izjavo: »Postavili smo se na stališče, da namen edinega slovenskega ženskega lista nikakor ne obstoji v tem, da z leposlovnim gradivom dela konkurenco ,Zvonu' in ,Domu in Svetu' ter pomore slovenskemu ženstvu, da čim prijetneje pretolče svoj prosti čas. Nalogo ,Slovenke' vidimo marveč v tem, da budi naše ženstvo na resno delo za obči blagor, ne le v narodnem, temveč tudi v gospodarskem oziru.« (Ska 1900, 42.)
17	Prim. Župančičevo pismo Anžičevi 16. maja 1900: »,Slovenka' se lepo razvija — skoro bo delala ,Zvonu' konkurenco.«
Sredi leta pa je Medved utihnil in se v Slovenki ni več oglasil. Mogoče urednica res ni vedela, da je sodeloval pri njej s ponatisom iz Doma in sveta18, in je šele na podlagi opozorila Ljudmile Poljančeve z dne 19. aprila prišlo med njo in pesnikom do kakšnega konflikta. S tem je izgubila zadnjega pomembnega pesniškega pripadnika starejše generacije, tako da se je odslej opirala skoraj izključno na mlajše.
Od pesnikov Maričine Slovenke so se tu pa tam oglašali samo Gangl, ŠOiii, Baebler in Rudolf Mole (Tehomil), pa še ti le prvo leto; od pesnic prvi dve leti Trojanškova (Zorana), Schullerjeva (Kristina) in Jerajeva (Vida), medtem ko sta Strnad-Cizerljeva (Marica II.) in Poljančeva (Bogomila) že prvo leto utihnile. Molk Marice II. je v zvezi z njenim odhodom v Rusijo in z njeno tamošnjo službo, zaradi katere se je razvila polemika med Slovenko in Slovenskim Narodom19. Poljančevo pa je odbilo zapostavljanje njenih pesmi in odtujitev Slovenke od prejšnje miselnosti in prejšnjih sodelavcev.20
V nečem je imela Poljančeva vsekakor prav: nova urednica je s strožjim izborom občutno dvignila nivo časopisa, bila pa je stalno v nevarnosti, da bo morala sama zalagati lačne predale.
Le prekmalu je morala ugotoviti, da ogorčenje nad Aškerčevim uredniškim tiranstvom prečeš to ni upravičeno in da pesniki, ki so se, odbiti pri Zvonu, samozavestno zatekali k Slovenki, niso prinašali le suhega zlata. Murn (Aleksandrov) je žal utihnil že po prvi pesmi, iz Kettejeve zapuščine je objavil Sajovic en sam sonet, Župančič se je drugo leto spet povrnil k Zvonu, ostali, kakor Cvetko Golar (Demeter), Vekoslav Spindler (V. S. Fedorov), Fran Valenčič, Žiga Laykauf (Mozirski) in nekateri drugi, manj pomembni (Milivoj Ivanov, Franjo Klemenčič-Sophos, Fran Zgur), pa pesniške strani lista niso mogli vzdržati na višini prve naše revije.
Zlasti se čuti usihanje ženskega pesniškega naraščaja, ki prihaja v tem našem edinem ženskem glasilu čedalje manj do veljave. Edina nova moč, ki se do neke meje razvija v zadnjih dveh letnikih, je Ljudmila Modic (Mila, Utva), medtem ko ostali dve novi imeni (Vanda21, Terevčeva Marica) le slabo nadomeščata pomembnejše pesnice, ki so polagoma umolknile.
Komična igra usode, da se antifeminist Aškerc v času, ko Slovenka Zvonu preti odtrgati najboljše moške moči, zateka k nekaterim pomembnim pesnicam in pisateljicam, zlasti k Poljančevi, Bartolovi in Kve-drovi, za katere v Slovenki ni več prostora.
Že Maričin molk je bil za Slovenkino prozo občutna škoda, razdor z Zofko na prelomu predzadnjega in zadnjega letnika22 pa je Slovenko pokopal.
Proti koncu Maričinega urejevanja Zofka s Slovenko nič več ni bila zadovoljna in je sklenila, da jo pusti.23 Z nastopom nove urednice pa se
18	Prim. neznatni varianti 0 mraku: DS 1899, 399, Ska 1900, 89.
19	Hostnik Klemenčiču 14. okt., 23. nov., urednici 1. dec. (?) 1900: Ska 1900, 241, 1901, 16 s.; SN 30. nov. 1900; E 31. jan. 1901.
20	Anžič Klemenčičevi 19. apr., 28. jun., 9. sept. 1900.
21	Marica Gregorič Stepančič — nova le v liriki.
" Prim.: E 18. dec. 1901, 22. in 23. jan. 1902; SN 17. jan., 3. febr. 1902; IDKZ III, str. XXI s.
23 Kvedrova Anžičevi 11. jul. 1899.
je v listu vsa razživila in je s svojim sočnim leposlovjem pa tudi s temperamentnimi socialno-feminističnimi članki in beležkami Slovenki občutno pripomogla do pestrosti in razmaha. Prvo leto je tu objavljala roman Študentke — razgiban odsev življenja, kakršno je imela priliko doživljati v kratki fazi univerzitetnega študija v Švici. Kljub mladostni naivnosti pa tudi površnosti, ki so jo deloma povzročile neurejene in težke razmere, v katerih je delo nastajalo, in kljub kompromisom, na katere je morala pisateljica pristati na željo uredništva, da časopis razbremeni napadov,24 je ta prvi in edini izvirni roman, ki ga je Slovenka prinesla v teku svojega obstoja, zanimivo delo, za katerim Zofkina ostala leposlovna proza zadnjih letnikov občutno zaostaja. Naslednji letnik je polnila z dramat-skimi prvenci, ki jih je koj nato izdala v posebni knjigi Ljubezen. Ta delca dokazujejo, da se Zofkina izrazito epska narava ne da utesnjevati v zakone dramatske discipline in napetosti in da ji je dramatska borba v obliki dialogov nekaj skoraj povsem tujega. Zaradi dokaj pereče vsebine, zlasti v najuspelejši, socialno močno občuteni poslednji enodejanki Ljubezen, pa ta delca kljub temu niso nepomembna in se vrzel v zadnjem letniku, ko je v Slovenki utihnila, tudi v leposlovju občutno pozna.
Od ostalih nekdanjih sodelavk so razen urednice, ki je prispevala nekaj črtic (Ivanka, Adela), v pripovedništvu vse utihnile, kar bi ne bila nobena škoda, ko bi si bila mogla Anžič-Klennenčičeva vzgojiti pomembnejši naraščaj. Oglasila pa se je ena sama nova (Lina Lavrič), ki ni veliko obetala.
Da ni urednica pritegnila niti enega od pomembnejših Maričinih črtičarjev in novelistov, kot so bili Finžgar, Mesto, E. Kristan, Kraigher,25 Govekar, ima najbrž tudi svoje politične razloge. Prvima dvema se je Slovenka utegnila zdeti preradikalna, druga dva sta bila preradikalna prvi po naziranjih, drugi po slogu — Slovenki, Govekarju pa že Cankarjev napad v Literarnem pismu tega ne bi bil dovoljeval, ne glede na uredničino nasprotstvo do njegove struje.26
Najpomembnejše je poleg Šorlija (Fedor Sokol) prispeval Cankar, dasi se tudi temu pozna, da sodeluje le mimogrede in da se mu zdi za Slovenko primerno tudi kaj takšnega, kar so drugi časopisi zavrnili. To velja za njegovo najdaljšo prozo v Slovenki — Jesenske noči, ki je končno preko Naroda, Zvona in Života tu le našla zatočišče. Čeprav je to delo značilen izraz bolestnega velikomestnega razpoloženja, s kakršnim se je opajal Cankar v svoji prvi, dekadentski fazi, ga je avtor sprva le precenjeval, medtem ko ga kasneje tudi v izboljšani obliki ni več zadovoljevalo.27
24	Poleg IDZK II, str. I s. prim. še ZoJkino nedatirano izjavo urednici: »Pustiti mi moraš nekaj prostosti in, če se bom tudi v celoti ravnala po Tvoji želji, se v posameznih poglavjih in v vsakem nadaljevanju ne morem.«
25	Glede novelice To je usoda..., ki jo je poslal pod psevdonimom Al. Poljak za Slovenko 1900, Kraigher leto nato (24. apr. 1901) urednici ugotavlja, da je za v koš, da pa ji, če želi, pošlje kaj boljšega.
26	Prim.: Slovenkina opazka o »zdravem realizmu« v zvezi s Kostanjevcem: Ska 1901, 21 s. ter skrajno krivična ocena Zolaja: Ska 1902, 322.
27	Aškerc, 245, 442.
I)a se Cankar v Slovenki ni tako razmahnil, kot je obetal, bo v precejšni meri vzrok tudi skromen honorar, dasi je v hipni velikodušnosti obetal celo brezplačno sodelovanje.28
Urednica, ki si je od svoje uredniške plače (mesečnih 50 gld.) le težko kaj več utrgala, ker je bila to njena edina gmotna podlaga za življenje, se v tem pogledu ni mogla meriti na primer z Aškercem, ki je ves svoj honorar razdelil med sodelavce. Skrbela pa je, da so nekaj malega prejeli vsaj najpomembnejši in najpotrebnejši.29 Ker je bil pa od mlajših skoraj vsak potreben, se je morala zadovoljiti tudi z manj pomembnimi prispevki,30 če za pomembnejše nagrada ni zadostovala. Takšen je Zbašnik (Doljan F. J.), ki se je v zadnjem letu kot edini starejši pisatelj pridružil Slovenkinemu krogu, večkrat prekosil s svojimi dokumentaričnimi črticami, zajetimi pretežno iz sodnijske prakse.
V	pomanjkanju dobrega izvirnega leposlovja v verzih in prozi se je urednica zatekala k prevodom in je med drugim 1. 1902. objavila tudi Puškinovega Borisa Godunova (poslovenil Edvič-Prijatelj) in Macharjevo Magdaleno (v šibkem Dermotovem prevodu). Kakor pri izvirni epiki je tudi pri prevodih težišče v socialni problematiki (Machar, Ada Negri, Jakoby, Frangois de Ninon) in, kolikor se ta rešuje konservativno (Laza-revič), je očividno upoštevana zgolj iz narodnostnih razlogov. Ta težnja, da bi bila s priznanimi imeni zastopana vsa večja slovanska slovstva, je skoraj edina rahla dediščina Maričine Slovenke.
V	ostalem pa je tolikšen prelom, da zadeva celo format lisla. Iz malega Zvonovega formata se je prvi Ivankin letnik spet zatekel k velikemu Slovanovemu, dokler ni časopis v zadnjih dveh letih sprejel Doui-insvetove oblike. Prvo leto je kot priloga prinašal tudi slabe, iz večine nabožne enobarvne reprodukcije, ki niti vsebinsko' niti oblikovno niso v skladu z linijo revije. Ta je v ostalem veliko enotnejša in doslednejša kakor poprej in zasleduje v glavnem en sani smoter: izboljšanje ženinega položaja. S tem je dobilo leposlovje, dasi je skrbneje izbrano, podrejeno vlogo, glavna pozornost pa je odslej posvečena ženini duhovni in gmotni osamosvoji.
Kakor poprej tudi odslej naglasa Slovenka, da hoče biti glasilo vsega našega ženstva; vendar medtem ko je poprej predvsem ustrezala zahtevam rodoljubne nialomeščanke — žene in matere, se zdaj v glavnem posveča socialnim vprašanjem, ki zadevajo poklicno ženo, v precejšni meri tudi proletarko.30a Skrbno si prizadeva, da ne zdrkne na nivo družinskega lista, zato v njej ni več prostora ne za modo ne za gospodinjsko
28	SJ 1938, 135.
29	Klemenčičeva 28. jun. 1937 ustno.
311 Ostali pripovedniki: Župančič, Regali, Golar, Klemenčič, Ivan Podlesnik (Ivan P—k), C. Jekovec (Nirvan), Ivo Trošt, dr. Ivan Merhar, R. V. Lačevski. A-A, E. E.
3"a »žensko vprašanje se ne začenja pri vseučiliščih, marveč v brezupnem stanju proletarskega ženstva. Tu se ne gre edino le za to, da nekatere ženske postanejo doktorice, profesorice itd., da se s tem dokaže intelektualno zmožnost žene. Tu se gre veliko več za to, da se nižje ženstvo otme moralni pogubi in socialni bedi.« (Ivanka, Bistvo ženskega vprašanja, Ska 1900, 26.)
rubriko. Ker nima več namena vzgajati leposlovke31, opušča tudi uredniško listnico.
Namenjena je v prvi vrsti izobraženkam, s pogojem, da te posredujejo njeno miselnost tudi proletarkam.32 Uredništvo ponovno opozarja poklicno ženstvo, naj mu pošilja podatke o svojem položaju in, čeprav v tem pogledu ne doseže posebnih uspehov, si vendarle, zlasti prva leta, z neumorno vestnostjo prizadeva nadrobno informirati čitatelje o bednem položaju in krivičnem zapostavljanju naše učiteljice, poštne uradnice, trgovske, krojaške, hišne pomočnice ter delavke. Bori se proti prostituciji in dvojni morali za spolno vzgojo in oisvobojo od predsodkov, ki tudi moralno zasužnjujejo ženin položaj v družbi.
Sredstev za izboljšanje vidi pred seboj dvoje: organizacijo, strokovno in feministično, ter vzgojo.
Časopis poziva neštetokrat k organizaciji in, ko pride končno 1. 1902. do ženskega društva v Ljubljani, ki ima v svojem programu poleg splošnega izobraževanja naše žene še posebej vzgojo »v socijalnih vedah«,33 ustanovitev radovoljno podpira, dokler ji rodoljubarsko brezdelje naših »narodnih dam« ne odpre oči.33a Oceno programatičnega Tavčarjevega predavanja v tem društvu sprejema sicer z rezervo, češ da je ne more kontrolirati, očividno pa soglaša z mnenjem ocenjevalca, da Tavčarjev program: potreba po ženinem nastopanju v javnosti, po' svobodnem mišljenju ter po osvoboditvi od duhovniškega varuštva, ni zadosten, ker da »žensko gibanje pozna tudi važnejše točke«.34 Soglaša pa z ocenjevalcem tudi glede »klerikalne« stranke, v prepričanju, da nima žensko gibanje prave zaslombe ne v prvi ne v drugi.
Vendar medtem ko se s prvo ne spušča v polemiko*, klerikalizem v različnih zvezah neštetokrat napada. Braneč čisto religioznost obsoja vsakršno izkoriščanje vere v politične namene, hkrati pa nasprotuje vzgoji v samostanih in sirotiščih, češ da se tam vzgajajo dekleta k hinavščini, ovaduštvu, nevednosti in najmračnejšemu tercialstvu in da se pri tem uporabljajo »vsa sredstva, da se v njih zamori človek«.35 Dasi naglaša, da smatra krščanstvo »za nedotakljivo' svetinjo narod a«, tega svojega intimnega prepričanja noče nikomur vsiljevati.3"
Čeprav si časopis prizadeva ostati nadstrankarski in opozarja na absurdnost naše strankarske zagrizenosti, ki ne dopušča možnosti za stvar-
31	Ska 1902, 117.
32	Ska 1900, 28.
33	Mila Dobova (Govekarjeva), Splošno žensko društvo, Ska 1901, 90 s.; Pravila »Splošnega slovenskega ženskega društva«, Ska 1901, 193.
33a Značilna je v tem pogledu nedat. izjava Govekarjeva urednici (pečat 23. jul. 1901): »Da ste glede našega društva pesimističnih nazorov, je povsem naravno in pravilno. ... Naše dame niso za resno delo, njim je vse igrača, zabava; saj so same vsled slabe vzgoje večinoma le lepe igračke. Sedaj mislijo, da bodo rešile s skromno knjižnico ves slovenski narod. Druzega ne vejo in tudi nočejo začeti.«
34	Horao novus (Ciril Premrl), Žensko vprašanje in naši narodni stranki, Ska 1902, 54. — Prim. tudi ugodno reakcijo v Slovencu, ki jo Ska z zadoščenjem registrira; S 15. marca 1902, Ska 1902, 94 s.
35	Ska 1900, 224s. Prim. še: Ska 1900, 192, Ska 1901, 106, 165, 166 i. dr.
36	Ska 1900, 292.
Slovenski jezik
97
no presojo, in dasi ponovno poziva k debati v svrho razčistitve različnih nazorov, se vendarle neprestano duši v svetovnonazorskih in političnih polemikah. Slovenec je s Slovenko še nekako strpen37, zato1 pa prihaja do tem bolj vročih spopadov s Slovenskim učiteljem, z Dergančevim Jugom in Rudečim praporom.38 Značilno, da največkrat in najostreje polemizira s tisto stranko, pri kateri ima v borbi za socialno pravičnost in žensko enakopravnost največjo zaslombo — s socialno demokracijo.
Tedanja strankina mternacionalnost Slovenke niti ne bode v oči. Slovenka sama hodi v tem pogledu pot, ki jo je najjasneje označil tedanji masarykovec Lončar: »Ne deklamirajmo vedno o sami ljubezni do domovine in naroda, ampak rajši iz ljubezni zanj socialno delujmo.«39
Socialni cilji Slovenke soglašajo s cilji socialne demokracije. Najjasneje priča o tem že Danica v omenjenem toli napadanem članku Svobodna ljubezen in zakon, kjer razgrinja perspektivo' srečne bodočnosti, »ko bode svet ves preobražen, ko bode zavladalo splošno bogastvo in bode izginila razlika stanov, ko bode vsa družba, le družba naobražencev«.40
Prepad med obema pa je v sredstvih za dosego tega cilja. Medtem ko socialna demokracija pričakuje socializacijo kot plod političnega razrednega boja, pri Danici o takem pojmovanju ni sledu. Ona vidi eno samo pot do cilja — vzgojo. Kasneje, po napadih v katoliških listih, se Slovenka ogiba jasno razglašati svoje poglede v bodočnost, čeprav se toplo zavzema za izboljšanje sedanjosti. Pri tem jo ščiti Krekov krščanski socializem, čigar stališče o osebni enakosti, o telesnem in duševnem eksistenčnem pravu proglaša urednica v drugem letniku svojega časopisa za program ženske emancipacije.41
Prav Ivanka, ki se od vseli naših dotedanjih meščanskih žen naj-zreleje ukvarja s socializmom, globoko občuti razliko med Krekom in Luegerjem, zato odklanja »Krščansko žensko' zvezo« v Ljubljani, osnovano po vzorcu dunajske »krščanske ženske zveze«, ki se ji zdi le »imeniten aparat zvitega župana Luegerja«. Gnusi da se ji »brezvestno, f r i -volno izrabljanje vere in ž e n s t v a v politične in osebne svrhe«, od srca rada pa podpiše krščanska načela, prepričana, »da bi bilo v veliko korist ne samo našega naroda, marveč vsega človeštva, ako bi se ta načela vselej dosledno in odkritosrčno dejanski izvajala.«42
Prav svetovnonazorske razlike med urednico in socialno' demokracijo pa so tista zaseka, ki mora nujno privesti do preloma med Slovenko in Rudečim praporom.
Uredništvo opozarja, da »,Slovenka' ni glasilo kake stranke ali kakega društva in tudi ne glasilo urednice, marveč glasilo s loven-
37	Po ustni izjavi ge. Klemenčičeve z dne 15. jun. 1937 ji je dr. Žitnik sam priznal, da je on preprečil nadaljnji napad na Slovenko. Njenemu možu pa da je izjavil, da je pripravljena SLS v Ljubljani zalagati Slovenko pod istimi pogoji in istim uredništvom, če se zaveže, da se ne bo borila zoper verske dogme.
38	Poleg Ledinega (Klemenčičevega) članka Feminizem v zrcalu slovenskega novinstva, Ska 1901, 183 prim. še: Ska 1900, 45, 1901, 165, 220, 229 i. dr.
39	Ska 1900, 8.
49 Ska 1900, 4.
41	Ska 1900, 171.
42	Ska 1901, 106 s. Prim. tudi Ska 1900, 67.
s k e g a ženstva, kateremu pa ne misli to glasilo ničesar diktirati«. Zato je pripravljeno upoštevati sodelavce najrazličnejših strank in prepričanj, da le stvarno razpravljajo o stvareh, ki zadevajo ženin napredek.43 Založništvo je dalo urednici v tem pogledu nekaj smernic le ob nastopu, ko so se širile vesti, da se skriva za njo E. Kristan, to je, socialna demokracija; kasneje pa se v njeno delo ni več vmešavalo.44 Na ta način so prišle, zlasti sprva, do besede različne napredne smeri: poleg drugih naprednih Slovanov, zlasti nekaterih Srbov hi Hrvatov, ki deloma objavljajo celo v originalu, da nas tesneje povežejo s seboj, prihajajo do veljave tudi naši rusofili, tako pristaša rajnega Slovanskega sveta Hostnik in krvoses slovenščine Štiftar (Božidar Tvorcov); zmerni liberalci in simpatizerji socializma, njim na čelu Danica, ki pa je žal že prvo leto utihnila,44a in Zofka, ki sicer ni imela izčiščenih nazorov, zato pa tem več socialnega čuta in feministične navdušenosti; krščanski socialisti, ki sta jih zastopala urednica in njen v polemiki nasilnejši, ideološko in načelno pa šibkejši soprog; masarykovci z zmernim Lončarjem ter z Dermoto in Ferfoljo; levičarji brez izrazite pripadnosti, kakor na primer bivši socialni demokrat Rok Drofenik, ki je pomagal tudi pri upravi; zmernejši socialni demokrati kakor Prepeluh, z naziranji o nujnosti, da se poveže žensko vprašanje z bojem zatiranega razreda proti kapitalizmu.45
Kmalu pa se je skazalo, da ljudje tako različnih življenjskih na-ziranj ne morejo delovati drug poleg drugega. Zlasti Prepeluliovi nazori so bili v prehudem nasprotstvu z linijo Slovenke, saj načelno odklanjajo vsako emancipacijo, ki ni povezana z razrednim bojem.46 Nujno je moral slediti razkol, četudi bi ga ne izzval Rudeei prapor. Polemiko je zaključila urednica z izjavo, »da se z ljudmi, ki zmerjaj o onega, ki se z njimi ne strinja, ne da paktirati«,48^ in s tem levici dokončno zaprla vrata v svoje glasilo.
Ker je temu prelomu kmalu nato po večini iz osebnih razlogov sledil prelom tudi z Zofko, se je Slovenka nenadoma znašla v opoziciji do vseh strank, zapuščena od vseh pomembnejših idejnih sodelavcev, tako da je zadnje leto le s težavo vzdržala, prikrivajoč idejno brezbarvnost z večjo količino leposlovja in literarne kritike.
Kot literarni ocenjevalci in esejisti so ji stali ob strani zlasti štirje strokovni slavisti: dr. Ivan Prijatelj, dr. Fran Ilešič, dr. Josip Tomiušek in dr. Ivan Merhar. Prvi je prispeval 1. 1000 vsekakor najpomembnejše delo te vrste: Tip slovanskega skitalca v ruski poeziji, zanimivo študijo, ki je le del prvotne razprave o Tolstoju. Pri objavi v Zvonu je bil Aškerc
43	Ska 1901, 229.
44	Klemenčičeva 26. in 30. apr. 1937. ustno.
4,a Prim. Daničino zadnje pismo urednici, kjer 16. apr. 1901 navaja za vzrok odstopa nedopustno kratenje težko prisluženega honorarja.
45	Abditus, O ženi in njeni ravnopravnosti, Ska 1901, 82 s.; Upliv gospodarskega razvoja na ženo, Ska 1901, 178.
46	»Jasno je, da je vsaka emancipacija v razredni družbi le mogoča z zasužnjenjem svojega bližnjika. V tem smislu je tudi u m e v a t i
meščansko žensko gibanje.« Ska 1901, 180.
46a Ska 1901, 230. Ker Rudečega prapora teh let v Jugoslaviji ni mogoče dobiti, tega spora zaenkrat ni mogoče točneje osvetliti.
ta del izpustil,47 izgovarjajoč se s pomanjkanjem prostora, vsekakor pa je to storil še iz drugih, globljih razlogov: boleča razklanost med slovanskim inteligentom in ljudstvom je s Prijateljevim poudarkom tudi njega v živo zadela.
Ostali k eseistiki, ki je bila tedaj pri nas še skoraj povsem nerazvita, niso prispevali česa pomembnega, pač pa so- vzdrževali literarno kritiko na revialni višini. Težke porodne bolečine v zvezi z uredničino svetovnonazorsko reakcijo na Merharjevo oceno Cankarjeve Knjige za lahkomiselne ljudi48 pa dokazujejo, da se niti Cankar niti Merhar v tem času ne bi bila mogla uvrstiti med idejne glasnike Slovenkine smeri. Uredničina liberalnost in toleranca sta s težavo premagali prepričanje, da dela, ki ruši občeveljavne vrednote, ne velja hvaliti. Saj je kljub čistemu stremljenju po socialnem izboljšanju Slovenka ostala glasnica starega reda in priznanih idealov, tako da teh idealov s Cankarjem ni mogla rušiti, še manj graditi nove.
Zadnji trije letniki Slovenke pomenjajo vsekakor ogromen razvojni korak v primeri s prejšnjimi, vendar si jih brez podlage prvih treh skoraj ne moremo predstavljati. Medtem ko je Maričina Slovenka naše povprečno ženstvo šele naučila brati, ga obudila iz brezbrižnosti in vzgojila k narodni zavesti in k ljubezni do naše kulture, ga je Ivanka vsaj deloma iztrgala iz vodenega meščanskega, vase pogreznjenega rodoljubarstva in mu pokazala smernice moderne socialne vzgoje in problematike. Medtem ko je Maričin časopis v glavnem za osrednjim literarnim glasilom daleč zaostajajoč družinski list, skuša biti Ivankin moderna feministična revija, ki postaja Zvonu nevarna ne samo zaradi zarote mlade generacije, marveč tudi zaradi naprednejše in popolnejše obravnave socialnega vprašanja, ki si jo je tudi Aškerc stavil v program. Medtem ko je Maričina Slovenka glede ženskega vprašanja še tako razcepljena, da se zateka celo k skrajno konservativnim načelom, vzdrži Ivankina glede osnovnih zahtev ženske svobode in enakopravnosti na nivoju tedanjih najnaprednejših nemških meščanskih feminističnih revij, ki so ji za zgled,49 dasi ima komaj peščico pristašev. Prav ta razmah pa poleg idejnih in osebnih trenj v ozkem so-trudniškem krogu izpodkopuje njeno trdnost: razvoj je presunkovit, da bi mogel potegniti za seboj vsaj del našega ženskega izobraženstva. In ker hoče neodvisno, nadstrankarsko presojati napake našega javnega in zasebnega življenja, tudi pri politično organiziranih moških ne najde več opore. Liberalna stranka, ki ji je bila Maričina Slovenka dobrodošlo sredstvo za nacionalno prebujo, se je pred Ivankino Slovenko umaknila, sluteč v njeni socialni ideologiji, če že ne nevarno opozicijo, pa vsaj reprezentativnim narodnim damam povsem tujo miselno in delovno usmerjenost.
Medtem ko je posvečala Marica vzgoji ženskega literarnega naraščaja največjo pažnjo in je ostala z njim v najtesnejših stikih, se je Ivanka po večini naslonila na naprednejše moške, ne sluteč, da njena
47	Aškerc, 298.
48	SJ 1938, 142 s.
49	To velja zlasti za berlinsko Die Frau, ki jo tu pa tam celo ponatiskuje, <nedtem ko prihaja z dunajsko Dokumente der Frauen včasih tudi dokaj navzkiiž. (Prim. Ska 1901, 96 s., 306.)
intelektualno visoko razvita stvarnost na tedanje ženstvo učinkuje hladno in nedostopno. Ivanka je v veliki meri doumela duha novega časa in mu je z vso prizadevnostjo služila. Sodobna problematika in silna mladostna razgibanost Slovenke pod njenim uredništvom je razbila intimnoi patriarhalno idilo, razpršila omahljivost in nenačelnost ter postavila ženskemu meščanskemu gibanju močan realen temelj, trden tem bolj, ker je zgrajen z nesebičnimi, čistimi rokami.
Slovenka pomenja prvo samostojno manifestacijo združenega hotenja naših tedanjih najnaprednejših žen in tvori kot taka v svoji dobi vrh, ki ga skuša po dolgih letih molka šele v današnjem času preseči vrsta novih ženskih teženj.
Alojz Turk
Skrita posmrtnica Prešernovi Lavri
Dne 2. februarja 1864. ob dveh zjutraj je po daljšem trpljenju, previdena s tolažili katoliške vere, v 48. letu svojega življenja v gradu Neuhofu v Kandiji umrla Julija pl. Scheuchenstuelova, roj. Primčeva, soproga predsednika c. kr. okrožnega sodišča v Novem mestu.
To vest je sorodnikom, prijateljem in znancem pokoj ničine rodbine naznanil nemški obsmrtni list.
Dva dneva nato je bil pogreb: po tihi maši v grajski kapeli jo je novomeški prošt Jernej Arko pokopal na šmihelskem pokopališču.
»0 njeni smrti ni nikjer v javnem časopisju tistih dni prav nobenega glasu. Ni črke ne.«1
Petnajst let po smrti Franceta Prešerna, o čigar »živenji še niti kratkega popisa« nismo imeli2, trideset let po izidu Sonetnega venca, ki nosi črke njenega imena, med novomeškimi izobraženci,3 tudi med »zastavnimi gospodi«, ki so osebno poznali pesnika in se v trinajstih letih Julijinega življenja v Kandiji dostikrat menili o njem,4 ni bilo nobenega, ki bi bil Slovencem sporočil, da je umrla žena, ovekovečena v njegovih Poezijah.
Šele dobra dva tedna po njenem pogrebu je utegnil pozoren bralec nemške Laibacher Zeitung (1864, št. 41, sobota 20. februarja, str. 163) med »lokalnimi in provincialnimi poročili« najti tele vrstice:
»A. R. Neustadtl, 17. Februar. Seit vvir Ihnen letzthin3 schrieben, hat sih so Manches in Neustadtl und dessen nachster Umgebung zu-getragen, vvas zu iibergehen uns Herz und Pflicht verbietet. Unsere Gegend ist nicht darnach gethan, der Kunst und vvas mit ihr zusammenliangt, Rosen zu streuen, die Kunst, sie liegt hier, wie allervvarts am Lande, brach und ilire Anhanger und Verehrer sind nur aufierst diinn gesaet; daher kommt es, dafi manches Ereignifi nicht derart gevviirdigt vvird, wie es seiner Wesenheit nach verdienen wurde. So kam 's auch hier. In den ersten Tagen des Monats Februar ging der Genius der Poesie hart an uns voriiber, doch sein Antlitz war verhiillt, denn trauernd senkte er seine
1	Dr. Avgust Žigon, France Prešeren, Pripombe, 66. in Ob Langusovi sliki Prešernove Julije, DS 1921, 40.
2	Tako so pisale Novice 3. februarja 1864, 35: predavanje dr. E. H. Coste o ljubljanski narodni čitalnici »Kaj je zgodovina? Kako se piše zgodovina?«
3	Odvetnik dr. Josip Rozina, Prešernov konkurent za advokaturo; prošt Jernej Arko. Prešernov znanec in korespondent, hišni prijatelj Scheuchenstuelov: profesor p. Ladislav Hrovat, Julijin izpovednik.
4	Trdinovi neposredni in posredni informatorji o »Doktorju Prežirju« (LZ 1885, 652: Zbrani spisi IV, 80): Jožef Viljem Vesel, Trbuc — Martin Tri-b u z z i, Janez A ž m a 11, Ravnik = Ludvik Ravnikar, Groga = Gregor Ker-ž i č — razen drugega tedaj vsi v službi pri sodišču v Novem mestu.
5	LZg 1864, št. 4., 7. januarja, str. 15.
Fackel als letzte Leuchte iiber ein edles, ihm nah' verwandtes Wesen, das einst unseren Dichter Prešern seine gol dene Tage traumen half, das der haufige Impuls seiner wahrhaften dichterischen Begeisterung gewesen und das in ali' der Schone und der verklarten Herzensgiite aus den Sonne-ten wiederspiegelt, in denen es der gefeirte Dichter so idealisch be-sungen hat. Prešern's Laura ist nicht mehr, doch wird sie leben unsterb-lich fort, leben mit dem Dichter, der sich und sie mit sich verevvigt hat. Wer aber Herz und Sinn fiir Kunst iiberhaupt und fiir unseres Prešern's meisterhafte Poesien insbesondere hat, dem wird das Grab seiner Laura ein Heiligthum sein und bleiben und dieses Bevvufitsein, diese Erinnerung ist der sclionste Kranz von Immortelen, den wir auf das noch frische Grab der Verklarten mit einiger Riihrung legen.«
Kdo je bil ta ljubitelj umetnosti in Poezij, ki se je v začetku daljšega dopisa iz Novega mesta s tako toplimi besedami v javnosti spomnil Prešernove Lavre, a brez navedbe njenega imena?
Spokojno idilo Novega mesta iz desetletja Bachovega absolutizma so po uvedbi ustavnega življenja začeli motiti slovenski avskultanti, adjunkti in sodniki, ki so od leta 1861. prihajali ali se vračali k novomeškemu okrožnemu sodišču iz Ogrske, iz Banata in iz Hrvatske, od koder so razen večje samostojnosti v uradovanju prinesli tudi »die leidigen Nationalitats-geliiste, deren Fahne sie nun bald nieder, bald wieder hoch schvvingen, wie eben der Windzug ihrer Entfaltung forderlich ist.«6
Za prebivalce dolenjske metropole, v kateri sta po Trdinovi besedi že nad deset let »v vseh rečeh svet dajala in odločevala« prošt Jernej Arko in predsednik okrožnega sodišča Jožef pl. Sclieuchenstuel, pa so konec dotedanjega mirnega, feaškega življenja pomenili dopisi, ki so se pod šifro A. R. vrstili v Laibacher Zeitung od sredine 1863.7
Novomeški Napoleon« je o dopisniku poročal višjemu deželnemu sodišču v Gradcu: »Ungliicklicher Weise nehmen seine Artikel eine Richtung an, welche ganz geeignet ist, die Gemiither in hohen Grade aufzuregen, Partheiungen zu bilden. kurz den Frieden und die Eintracht, vvelche in einer so kleinen, alles Comfortes entbehreuden Stadt von doppeltem Werthe ist, zu storen.«8
6	Scheuchenstuelovo poročilo višjemu deželnemu sodišču v Gradcu 3. junija 1864. — v registraturi okrožnega sodišča v Novem mestu; o Gregorju Ker-žiču: »Er ist durch und durch Serbe.«
7	Razbor teh dopisov: Janko Jarc, Ob petstoletnici Novega mesta 1. 1865. (Kronika II.) in Narodno prebujenje Novega mesta ob njegovi petstoletnici 1865. (Kronika III.) Šifro A. R. si je po srednjih črkah svojega imena in priimka izbral Franz Sorko = Franz Zorko. roj. 13. 10. 1833. v Novem mestu; tu študiral šest-razredno gimnazijo, v humanitetnih razredih se 1848—1850 pod profesorjem Ful-gencijem Arkom učil tudi slovenščine iz tehle knjig: Potočnikove in Janežičeve slovnice, 4 snopičev Kranjske Čbelice, Pesmi Valentina Vodnika. Malavašičevega Erazma iz Jame. Koseskega Device Orleanske in v začetku iz Bleiweisovih Novic (Sejni zapisnik 4. julija 1850. v gimnazijskem arhivu); po maturi v Ljubljani (?) in dovršenem jusu služboval od 6. 5. 1857. kot poskusni praktikant, potem avskultant v N. m., od 20. 8. 1859. v Litiji, od 10. 11. 1859. v N. m., od 13. ali 18. 1. 1860. kot provizorični sodni adiunkt v Zagrebu s plačo 525 fl., od 1. 6. 1861. kot avskultant v N. m. s plačo 315 fl. (Registratura sodišča v Novem mestu.)
8	To in poznejše: iz koncepta uradnega spisa Scheuchenstuelovega, ohranjenega med prezidialnimi akti v registraturi okrožnega sodišča v Novem mestu, št.' 319. z dne 4. julija 1864.
Dopisnika ni bilo težko odkriti: treba je bilo samo poizvedeti, kdo pošilja dopise na pošto in kdo prejema od uredništva lista honorar zanje. Scheuchenstuel, birokrat iz Metternichove dobe, je, kakor sam priznava, oboje tudi storil in pod šifro A. R. se mu je razodel Franc Zorko, avskul-tant pri c. kr. mestnem delegiranem sodišču.
Prvi službeni opomin šefov zaradi časniških napadov na novomeški občinski odbor z županom T. pl. Fichtenauom na čelu je avskultanta za nekaj časa oplašil. Pod vtisom tega opomina je čakal, da bo kateri drug Novomeščan javnosti sporočil smrt Scheuchenstuelove žene; ker pa se to ni zgodilo, se je le odločil in previdno v dopis skril posmrtnico Prešernovi Lavri, posmrtnico, ki ni nosila črk njenega imena.
Predsednik okrožnega sodišča je odslej na Franca Zorka še bolj pazil in štiri mesece nato ga je že posvaril — »zaradi neprimernega, neprevidnega govorjenja« v privatni družbi in mu »ponovno priporočil, naj gleda, da ne bo še nadalje s svojimi slabo uporabljanimi šalami motil sloge sicer tako mirnega mesteca«.
Navdušenemu pristašu ustavnosti je bilo to preveč. Ze nekaj dni nato je Laibacher Zeitung 1864, št. 148, z dne 2. julija prinesla oster dopis s pozivom na koncu, naj se tisti, ki bi radi vedeli ime kraja, kjer je kljub ustavi prepovedano govoriti, obrnejo na A. R.
Po tem odgovoru bi bil Scheuchenstuel dopisnika najrajši zasledoval po državnem pravdniku; z njim se je o< tem že posvetoval. A da se izogne vsem nadaljnjim podobnim konfliktom, je v posebnem poročilu predsedniku višjega deželnega sodišča dva dneva po izidu dopisa predlagal, naj avskultanta Franca Zorka, oženjenega in očeta dveh otrok, o prvi priložnosti premesti v kak večji kraj, kjer bo> njegov nemirni duh mogel najti več zaposlitve, hkrati pa javil, da ga je od mestnega delegiranega sodišča poklical k okrožnemu sodišču.
Graško višje deželno sodišče je predlogu nemudoma ugodilo: z odlokom Priis. N™. 1480. z dne 8. julija 1864. je nemirneža premestilo k deželnemu sodišču v Ljubljani. In natančno pet mesecev potem, ko je pisal posmrtnico Prešernovi Lavri, se je Franc Zorko moral umakniti iz Novega mesta.
France Jesenovec
Kranjska ( belita
(Njeno mesto, pomen in cena v razvojni črti slovenskega preroda.)
Posvetna pesem pred Kranjsko Čbelico
Dasi so Pisanice 1779 do 1781 in pozneje Vodnik dokazali, da je slovenski jezik tudi za posvetno verzifikacijo sposoben, vendar dvajseta leta prejšnjega stoletja niso vredno nadaljevala niti ne dvignila našega pesništva. V tem desetletju je prav za prav vodil naše slovstvo Jernej Kopitar, saj je 1820 sklical na Dunaj slovanski filološki kongres, katerega odmev je bil precejšno zanimanje za slovenska slovnična vprašanja, posebno za črkopis. Potemtakem je bilo to desetletje čas filološke romantike.
Vendar pa so se v desetletju 1819—1829 poskušali s pesmimi Kuralt, Bile, Stanič, Grabrijan, Kosmač, Potočnik, Holzapfel, Cigler, Burger, Kastelic in Prešeren (Koseski je zaenkrat utihnil), a ti poskusi soi večinoma ostali res le poskusi v rokopisih ali pa je sem ter tja zašel kdo v Ilirski list in se moral stisniti med nemški tekst. Poleg tega kranjsko-goriškega kroga je treba omeniti tudi preroditelje, ki so na Štajerskem in po Koroškem posnemali delo v Pisanicah, kakor: Koren, Jug, Lipold, Strašek, Podvinski, Slomšek, Vodušek, Urek, Modrinjak, Dajnko ter ljudska pesnika Vodovnik in Simoneti. V nobenem središču pa si pre-roditelji takrat niso osnovali lista, ki bi bil ves njihov, samo slovenski, ludi ni v tem času nihče šel v posnemanju Valentina Vodnika tako' daleč, da bi bil izdal svoje pesmi v posebni zbirki. (Prim. o tem L. Legiša. Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino' do priprav za Kranjsko Čbelico 1806—1828; Slov. jez. I.. 63—112.)
Kljub vsemu temu pa se zlasti v Ljubljani proces našega preroda glede posvetne poezije ni povsem ustavil, marveč je krepko napredoval prav med ljubljanskimi bogoslovci (Burger, Fink, Vovk, Svetličič, PTolz-apfel). Ti so 1823—1824 ustanovili tajni krožek, da so se vadili predvsem v pesnjenju. Iz tega krožka je izšla misel slovenskega lista Slavinje; za dovoljenje so jeseni 1824 vložili Cigler, Andrioli in Holzapfel na ljubljanskem guberniju prošnjo. Ko bi je Sedlnitzki ne bil odbil, bi bili dobili Slovenci svoj list in marsikakega Vodnikovega epigona, saj so snovatelji Slavinje sami naglasili, da bo list služil literaturi, zabavi in pouku. Zaradi neugodne ocene, ki jo> je dal O' snovateljih Slavinje škof Wolf Schmidburgu, pa je ideja slovenskega lista ostala še za pet let nerešena. (Prim. Prijatelj, ZMS 1907.) Prav zato pa to desetletje tudi ni rešilo nalog, ki so še čakale slovenske preroditelje: treba je bilo popularizirati preroditeljsko ideologijo vsaj med izobraženci, odstraniti stari predsodek o nesposobnosti slovenščine za posvetno verzifikacijo, za slo-
vensko korespondenco idr., utrditi slovenski knjižni jezik in pravopis, pritegniti vse kulturne delavce v skupni krog in eno samo središče, zbrati in objaviti v tisku naše narodne pesmi, izoblikovati naš jezik estetsko in ga tudi prečistiti, ustvariti umetniška dela, ki bi prenesla vsako kritiko idr.
Čeprav ideja lista tudi po neuspehu 1824—1825 ni zamrla, je vendar gotovo, da marsikateri gornji nalogi kdor koli od prej naštetih prerodi-teljev ne bi bil kos, zakaj bili so ali množitelji starih tekstov, nekoliko janzenistično pobarvanih, ali filologi ali pa epigoni. Zlasti za zadnji dve gornjih nalog je bilo treba močne umetniške potence — dobili smo jo* v Prešernu —, pa tudi velike estetske izobrazbe — prejeli snio jo v Čopu. Ta dva sta 1827—1828 prišla skupaj v Ljubljani in potegnila črto slovenskega preroda v posvetnem pesništvu — do vrhunca,.
Tudi v Celovcu in Gradcu se je 1829—1830 začelo živahno delo za slovenski prerod; Slomšek in Vraz sta združila delavce v slovstvu, toda njihova dela so ostala v rokopisih ali pa včasih izšla v nemških listih. Ljubljana pa je uresničila željo* iz 1824—1825 in si ustanovila svoj slovenski organ — Kranjsko Čbelico. Njo so čakale zgoraj omenjene naloge.
Naloge novega lista in snovatelji Čbelice
Misel na izdajo almanaha se je porodila Mihu Kastelcu v avgustu ali septembru 1829. Kastelic je pač najprej obvestil o svoji nameri Čopa, Prešerna, Zupana in Kosmača, potem pa se je spomnil tudi nekdanjih snovateljev Slavinje Holzapfla in Ciglerja, da bi si jih pridružil. Holzapfla sta Kastelic. in Kosmač osebno obiskala v Mengšu in ga prosila za prispevke. Tako so bili navezani stiki med Slavinjo in Kranjskoi Čbelico. Z dne 3. oktobra 1829 nam je ohranjeno doslej še ne dovolj upošteto pismo, ki ga je pisal Holzapfel Kastelcu in mu v njem sporočil, da bo prejel Kastelic njegove pesmi, kakor hitro jih bo prebral in morda popravil Potočnik, »kot smo se dogovorili«. Da se je celo Holzapfel vsaj deloma zavedal nalog, ki čakajo snujoči se pesniški almanah, priča odstavek iz tega pisma: »Naj se kranjska Muza, ki je doslej toliko* časa molčala, sedaj oglasi tem krasnejše, da ne bomo culi večnih očitkov: Kranjci so slabi.«
O zavesti nalog novega lista nam priča tudi precej vestna organizacija delavcev ob Kranjski Čbelici, kajti Kastelcu so* pri urejevanju pomagali Prešeren, Čop in Zupan, založnik in izdajatelj je bil tudi Kastelic, njen kritik in branitelj pred vsemi napadi pa Čop.
Namen čbeličarjev je bil povsem estetskega značaja. Hoteli so* z izdajanjem periodične publikacije napraviti tistim izobražencem, ki se zanimajo za materinski jezik, prav ta jezik lep in enakovreden drugim živim jezikom in so s tem hoteli ovreči podobna mnenja o našem jeziku in književnosti, kot jih je zapisal dve leti pozneje Čelakovsky, češ da je naša književnost tako uboga, da je že povsem obupal, da bi se Slovenci sploh še kdaj mogli dvigniti iz zaostalosti. Ovreči pa so hoteli tudi mnenja, kot jih je pisal še v januarju 1828 sam Čop v pismu Kopitarju, češ kako daleč je še Ljubljana in kako malo je upanja, da se kdaj združijo izobraženci v krožek, kot se je zgodilo že poldrugo leto nato, češ: »In litera-
rischer Hinsicht ist Laibach mit Lemberg nicht zu vergleichen. Das Inte-resse fiir solche Dinge scheint hier immermehr abzunehmen — es ist nichts zu machen ... Meine hiesigen Bekannten haben sich theils zerstreut, theils so verandert, dass wir uns nicht viel mit einander zu verkehren veranlasst finden ...«
Tudi iz namena o izdajanju almanaha sledi jasno, kako- dobro so se zavedali snovatelji Čbelice nalog novega lista. V prošnji 8. januarja 1830 so svoj namen izrazili nekako tako: naj bi bila Čbelica mogočna spodbuda za vse prijatelje kranjske Muze, da bodo skušali svoje moči v plemenitem in dobrem, da hočejo likati slovenski jezik, da nameravajo z razširjanjem plemenitih misli dobrohotno vplivati na srčno izobrazbo našega naroda.
Ta namen Čbelice z jasno podčrtano preroditeljsko tendenco1 pa ni bil lahko dosegljiv, ne toliko zaradi tega, ker bi ne bila sklenjena črta v posvetni verzifikaciji našega preroda, pa tudi ne zaradi pomanjkanja moči, ampak zato, ker so čbeličarji zadeli ob odpor Jerneja Kopitarja in janzenistov. Ko je moral Čop pred Kopitarjem braniti pomen Čbelice, je zopet dokazal, da se zaveda nalog novega almanaha. Večkrat mu je zatrjeval, da je Čbelica namenjena izobražencem, ki jim že zelo- ugaja in zbuja mnogo zanimanja med njimi, ne pa kmetu, za katerega jih že mnogo piše. Niti za dobiček ne gre čbeličarjem, je pisal Čop Kopitarju 16. maja 1830, ampak glavni dobiček bi naj bil ta, da obrnejo- pozornost izobra-ženstva na domači jezik in njegovo oblikovanje, a to ne samo gramati-kalno. Čop je pisal: »Upoštevam kmeta povsem, a pri literaturi, zlasti poetični, ga lahko prezre i ko. Zanj ni druge poezije kot tista, ki jo- dela sam; ta je namreč, če je dobra kot srbska, tudi za izobraženca dragocena, poezija izobraženca pa z redkimi izjemami ostane kmetu tuja.« S temi besedami je Čop bolj poudaril svoje, Kopitarju nasprotno mišljenje kakor pa svoje misli o našem prerodu; ko bi namreč preprostega človeka ob prerodu pri literaturi povsem prezrli, bi nastal med izobraženstvom in preprostim ljudstvom prepad, ki bi ga bilo pozneje težko- premostiti; bil bi pa prerod naroda, ki sploh ni odločal o- svoji usodi, pri takem mnenju o preprostem človeku naravnost nemogoč.
Janzenistov so se čbeličarji rajši ognili. Huje je bilo, ko sta se ta dva načelna nasprotnika Kranjske Čbelice 1833 združila in se je pridružil še abecedni boj. Toda iz vseli teh bojev je Čbelica zmagoslavno izšla, dokaz da so jo vodili možje, ki so hoteli pospešiti naš prerodni proces na vsak način.
Odločno in neustrašno delo čbeličarjev je treba tembolj dobro ceniti, ker so v predmarcu morali jadrati po zelo ozkem otoču med klečmi pretirane janzenistične nravnosti, spoštovanja do dinastije in do obstoječega političnega reda v državi.
Prerodna borbenost čbeličarjev
Ob Čbelici se je združilo 16 sotrudnikov, pridružili pa so- še Vodnikove pesmi in slovenske, srbske in češke narodne pesmi. A vsa ta množica ni dala našemu drugemu almanahu nič jasnega, izrazitega in svoj-skega. Ves preroditeljski ton je vodil France Prešeren. Prvi zvezek 1830
je bil ustanovni, programni zvezek, ker so v njem Čbeličarji javno, v pesniški obliki povedali namene, ki smo jih zgoraj povzeli iz prošnje za dovoljenje in iz zasebnih pisem. Drugi zvezek 1831 je prav isto še odločneje poudaril in bil kar naravnost bojno razpoložen proti moralistom, ker so se spotikali ob Prešernovih pesmih in njegovem prevodu Lenore že kar iz počelka,. Poudarili so tudi svoje estetske nazore o umetnosti in svojo narodnost. Prešernova lirika pa je nemoteno izražala njegova nagnjenja do Laver v krasnih sonetnih oblikah. V tretjem zvezku 1832 je obračunal Prešeren s čbeličarji samimi kakor tudi z metelkovci. Ta letnik je tudi podčrtal, da je naš prerod že dodobra oplojen s tisto črto romantike, ki je značilna za vse slovanske literature tiste in še naslednje dobe: z zbiranjem narodnega blaga. Kot prejšnji zvezki v sonetih tako je dosegel četrti zvezek vrhunec v gazelah, Vodnikovih anakreontskih in srbskih narodnih pesmih. Tako so se stopnjevali prerodno bojni momenti do tretjega zvezka, v četrtem pa bojevitost poneha, ker je bila takrat že dobojevana črkarska pravda. Erotični motiv pa je v četrtem zvezku po Juliji povzročil najlepše produkte slovenske lirike. Peti zvezek 1848 pa je izven našega obdobja.
Prerodni pomen Čbelice
Če naj ocenimo pomen Kranjske Čbelice in zberemo momente, s katerimi je dvignila in pospešila prerodni proces slovenskega naroda, bi navedli tele:
Kranjska Čbelica je po časovnem redu naš drugi almanah, toda visoko nad Devovimi Pisanicami, kajti v nji se je prvič razodela svobodna umetnost, svoboden polet človeškega iti pesniškega duha, ki je postal glasnik prave intimne poezije in dal taka umetnostna dela s povsem novo vsebino, da jih moremo meriti s pravimi, za umetnost edino pravilnimi estetskimi merili. Čbelica je dvignila našo posvetno poezijo visoko nad Pisanice in Vodnika in se v Prešernu povzpela na evropsko višino literarne umetnosti. Dala je posvetni verzifikaciji dotakratnega preroda novo vsebino, ker je od preprostega opevanja narave, ptičev, rož in letnih časov, od naivnega navduševanja za lepoto naše zemlje preokrenila v močno pesniško občutje, v erotiko, v življenjske boje posameznika s svetom in samim seboj, pa še dalje v trpko satiro in ostre puščice: spojila je življenje in umetnost.
Ta globoka, resnična poezija se je v Čbelici izredno obogatila s povsem novimi oblikami, kakor jih je Prešeren presadil k nam z romanskega juga in zahoda ter iz orienta.
čbeličarji so objavili v svojem almanahu mnogo narodnih pesmi, ne samo slovenskih, ampak tudi srbske in češke. Zato ni brez pomena, da sta bila Smole in Korytko v tesnem stiku s čbeličarji, saj je Korvtko njihovo delo nadaljeval.
Čbelica je v poeziji dohitela druge, celo državne evropske narode; narode pa, ki so bili v enakem socialnem, kulturnem in političnem položaju kot Slovenci, je celo prehitela. Bito je seveda to' mogoče le ob osebnostih, kot sta bila Čop in Prešeren.
V Čbelici se je s Prešernom dvignil naš slovenski jezik tako visoko, da je bila sijajno dokazana njegova sposobnost tudi za oblikovanje najvišjih estetskih vrednot in ovržena kljub šestdesetletnemu napredovanju v prerodu še vedno vladajoča tradicionalna misel, da je slovenščina le za molitvenike in pratike.
Z vsem naštetim je Čbelica dokumentirala zvezo s svetlimi točkami v dotakratnem slovenskem prerodu, s Pisanicami, Linhartom in Vodnikom in njihovo umetniško delo dvignila tako visoko, da so šele naša zadnja desetletja s poezijo dostojno stopila Čbelici ob stran.
Odločno je pometla s takratnim utilitarističnim pojmovanjem umetnosti in z vsem napačnim ocenjevanjem umetniških del. Uveljavila je prava estetska merila, za praktično porabo in za mladino pa naj pišejo drugi, za katere veljajo druge sodbe in drugačni sodniki.
Navdušila je za poezijo izobraženstvo, zlasti njegovo mladino, zato je ta rasla v povsem drugačnem pojmovanju vrednosti in porasta slovenske književnosti; važno je, da se je oglasilo mnogo epi-gonov in da so se kakor Čbeličarji družili v krožke ali mislili celo na samostojno izdajo pesmi.
Isti mladini je Čbelica odkrila in pokazala narodne pesmi, pa tudi v Čbelici natisnjene umetne lirske pesmi so nekatere kmalu ponaro-d e 1 e.
Združila je v svojem krogu može, ki so hoteli pospešiti naš prerod s tem, da so dali slovenskemu izobraženstvu v roke novo, umetniško slovensko knjigo in ga že s tem navdušili za čim hitrejše napredovanje našega preroda. Ob Čbelici se je naše slovensko izobraženstvo mnogo temeljiteje razgibalo kakor ob Pisanicah, Linhartu ali Vodniku, čbeličarji so vsaj med izobraženstvom popularizirali prerodno ideologijo in ga s tem pripravili za njeno nadaljnje delo zlasti v prerodno političnem poslanstvu. Zal je bila sila predmarčne birokratične vlade tako močna, da tudi »leto pomladi narodov« ni moglo še napotiti izobraženstva med narod. Šele v šestdesetih letih se je slovensko izobraženstvo povsem zavedelo nalog, ki so mu jili že Čbeličarji pokazali.
Čbelica je bila odločna manifestacija svobodnih misli v pred-marcu in je premagala ob naklonjenosti ljubljanskega gubernija marsikatere ovire, ki jih ji je sicer delala stroga cenzura, ker je ostro pazila, da ni kdo napisal kaj proti obstoječemu državnemu redu in vladajoči dinastiji. In prav zato, ker gubernij čbeličarjem ni nikoli nasprotoval, so tembolj zamerili članom svojega naroda, tako ljubljanskim janzenistom kot »dunajskemu gromovniku«, da so iskali dlako v jajcu največ iz osebnega nasprotstva.
Proti Kopitarju so čbeličarji pokazali visoko poslanstvo umetnosti, visoke romantike, ki je sledila Kopitarjevi filološki romantiki.
Dalje so- čbeličarji nastopili za enotnost pisave, za ohranitev starega Bohoričevega pisma. Pomen njihove zmage ne tiči toliko v njihovem zagovarjanju konservativne pisave, kolikor v poudarku, da je odločilno to, kaj pišejo in kako oblikujejo pesniki svoje nove misli, kakor tudi v tem, da so vse dotlej, ko se je vpeljala gajica, ohranili našo- enotno pisavo z bohoričico.
Cbelica je bila prvi publikacijski organ, ki so se v njem poleg Kranjcev oglasili in po prestanku 1834 še vedno hoteli oglašati tudi Korošci in Štajerci. Prav takrat so se torej podrle ograje pokrajinske ločenosti in prebivalci posameznih slovenskih dežel so se jasno začeli zavedati, da morajo kot člani istega naroda skupno ustvarjati vseslovensko književnost in kulturo.
Istotako je Čbelica prva zbudila može, ki so začeli razmišljati o enotnem knjižnem jeziku pri Slovencih. Ob krogu čbeličarjev je Vraz že stvarno razpravljal o tem, koliko naj na središčnih narečjih sloneči knjižni jezik popusti tudi koroškim, zlasti pa vzhodnoštajerskim narečjem.
Preko slovenstva je Čbelica poudarila pripadnost Slovencev k veliki skupini Slovanov in stopila v tesne stike s češkim narodom. Čelakovsky se je Čbelice zelo razveselil, pohvalil porast slovenske književnosti in jo pokazal v pohvalni oceni še drugim slovanskim narodom. V nekaterih stvareh — v sonetu — nas je drugim Slovanom celo stavil za zgled.
Ob Čbelici je celo »dihur, ki noč in dan žre knjige«, stopil na dan in v Ilirskem listu pokazal estetske vrednote almanaha, ki mu je bil sani duša. V tihem ozadju, zlasti v boju s cenzuro, pa se je izkazal tako odličnega njenega branitelja, da niti Kastelic niti Prešeren nista po njegovi smrti upala stopiti na njegovo mesto.
Kranjska Čbelica stoji v isti vrsti s prvotnim Janežičevim Glasnikom, Zvonom 1870 in Ljubljanskim Zvonom 1881, ker je obenem z njimi tvore 11 list, ki pomeni novo dobo v našem slovstvu, saj je prinesla povsem nove elemente v naš preroditeljski proces: nov stil, novo pojmovanje umetnosti. Čbelica je mejnik: prejšnja doba je cenila le praktične in koristne stvari, doba za njo pa je mogla spoznati pravi namen umetnosti. Le žal, da po 1834 ni bilo nobenega organizatorja in se je le tako moglo po letih Čbelice razbohotiti pulilo klasje verzilikatorjev, ki so za tri desetletja zakrili visoko umetniško ceno Kranjske Čbelice in Prešerna.
Končno je pomembno še to, da SO' čbeličarji postavili nov slovenski literarni program: poleg umetne pesmi ustvariti še novelo, roman in dramo. Prešeren je k izpopolnitvi tega programa skoraj že pristopil, a tragika njegovega življenja mu je načrte uničila. (Prvo slovensko izvirno povest je napisal vprav čbeličar Cigler.) čbeličarji so izpričali samostojnost slovenske književnosti in kulture. Saj so bile ravno štiri bukvice Kranjske Čbelice Prešernu velika moralna opora v obrambi slovenstva proti Vrazovemu ilirstvu, vsem Slovencem pa najboljši dokaz lastne kulture, ker so se ob njih mogli desetletja navduševati za slovenski jezik, za njegovo ohranitev in oblikovanje, pa tudi za slovenska umetniška dela v pisani besedi. Čbelica je slovensko misel poudarila tako odločno, da so Mladoslovenci pokazali nanjo in na Prešerna, preden so se mogli uveljaviti v slovenski književnosti.
Katere prerodne naloge so čbeličarji rešili
Od nalog, ki so po Zoisovi in Vodnikovi smrti 1819 še čakale na pospeševalce slovenskega preroda, so čbeličarji večino rešili: popularizirali so prerodno miselnost vsaj med izobraženstvom, odstranili staro
tradicijo o nesposobnosti slovenščine za posvetno verzifikacijo, vsaj deloma so pritegnili vse slovenske kulturne delavce v skupen krog, zbrali in objavili v tisku mnogo slovenskih narodnih pesmi, estetsko izoblikovali naš knjižni jezik in ustvarili prava umetniška dela.
Katere prerodne naloge so se ostale nerešene
Naslednike Cbeličarjev so čakale še tele prerodne naloge: utrditi slovenski knjižni jezik in pravopis in očistiti jezik; še trdneje združiti Slovence ob enem samem skupnem središčnem časopisu, ki bi ga bilo treba ustanoviti. Na sploh je slovenskemu prerodu po Čbelici še manjkalo: v besedni umetnosti novele, romana in drame; res izvirnih in domačih prozaičnih del; prave estetske književne kritike; znanstvenih del vseh strok v slovenskem jeziku; popolne in celotne izdaje slovenskih narodnih pesmi, pregovorov, pravljic in pripovedk; družinskega, strokovnega in umetniškega časopisa; povsem političnega lista; ustanove narodnih društev za pouk in izobrazbo; znanstvene in umetnostne akademije; slovenskega vseučilišča v Ljubljani; narodnega gledališča in podeželskih odrov; popolne ravnopravnosti slovenskega jezika v uradu in šolali; družb za izdajo lepih, zabavnih in strokovnih knjig; ureditve socialnih prilik, političnega preroda in politične samostojnosti slovenskega naroda. Vse to pa so zahteve, ki se uresničujejo le polagoma pri vseli narodih, a so za popolno samostojno kulturno življenje vsakega naroda neobhodno potrebne. Šele z uresničitvijo vseh teh zahtev se narod povzpne do popolnega preroda.
F. Petre
Vpliv karantansko- panonske teorije na razplet ilirizma
Kopitarjev nazor v poreklu in bistvu slovenskega in hrvatskega jezika je v poslednji dobi pridobil ua zanimivosti, ko je opozoril profesor Kidrič v svoji izdaji Zoisove korespondence1, da prav za prav ni Kopitar duhovni oče karantanske iu panonske teorije, temveč Zois. V času, ko je pisal baron Zois pismo hrvatskemu feldmaršallajtnautu Vukassovichu', na katerega zares zanimivo odkritje se je oprl Kidrič, je imela Kopitarjeva teorija šele prve rahle obrise v njegovi slovnici, kjer je poizkusil mladi Slovenec uveljaviti proti dotedanjim pogledom novo razmejitev med hrvatsko in slovensko jezikovno skupino, oziroma knjižnim jezikom.
V uvodu slovnice je Kopitar razdelil po Dobrovskem južne Slovane na dve jezikovni veji, ilirsko, ki da obsega Bolgare, Srbe, Bosance, Slavonce, Dalmatince iu Dubrovčane, in hrvatsko, kamor da spadajo tudi »Vindi« iz Kranjske, Štajerske in Koroške, a pri poslednji pristavil opombo »Wird vielleichl bey niiherer Untersuehung anders befunden. werden«3, ki je že obetala, da bo prispeval slovenski slovničar k spoznanju zapletenega vprašanja jezikovnih razmer pri južnih Slovanih boljšo razlago, kakor jo je mogel podati v svoji oddaljenosti ob nezadostnem poznanju gradiva češki slavist.
Ob izbiri pravopisa za Slovence se je Kopitar v slovnici res še enkrat vrnil k vprašanju, zopet v rahli polemiki z Dobrovskim. Ta je menil v »Slavinu«4, naj bi se ,Vindi' vendar prilagodili hrvatskemu pravopisu ali bolje, se še dalje zenotili na enaka načela pisanja vsi tisti Slovani, ki so rabili latinski črkopis. Kopitar je naslonil svoje pomisleke proti slovenski podreditvi hrvatskemu knjižnemu jeziku na več dokazov: na narodno-številčnega, po katerem bi se moralo 700.000 Slovencev (K a r a n t a n e r - S l a v e n in Inner-Oesterreich) podrediti 600.000 Hrvatom; na političnega, po katerem je menil, da je samo zgodovinski pojem »Kraljevina Hrvatska« zmotil Dobrovskega, ko je hotel, naj bi se ostale južnoslovanske dežele kulturno organizirale okoli Hrvatske; na pravopisnega, s katerim je opozoril, da je bilo vprašanje slovenskega pisma urejeno že 1584, medtem ko vlada pri Hrvatih še vedno velika zmeda, še poleg tega, da so slovenski znaki mnogo bližji točnejši oznaki
1	Kidrič F., Zoisova korespondenca 1808—1809, izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana 1939, 204, 206.
2	z0is _ Vukassovichu okoli 14. marca 1809, istotam 182-3.
3	Kopitar B., Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karaten und Steyermark, Ljubljana 1808, uvod str. XX.
4	Dobrovsky J., Proben aus dem angezeigten Windischen Neuen Testamente, Slavvin, Botschalt aus Bohmen an alle Slavvischen Volker... II. zv. (1806) 85.
glasov, ki jih hočejo predstavljati; na slovstvenega, ki je pokazal, da je hrvatska literatura mnogo revnejša kakor slovenska, saj nima še niti prevoda biblije, medtem ko ima slovenska že dva.5
Prav tam je Kopitar tudi izrekel misel, ki je že kazala na jedro karantanske hi panonske teorije. Kakor pogled na celo vrsto' vprašanj iz duhovnega in gmotnega življenja Slovanov, je tudi onodobne nazore o Hrvatski odlikovala velika neenotnost. Kdor je Hrvatsko gledal s političnega, zgodovinskega vidika, mu je razpadalo hrvatsko ozemlje na več ločenih pokrajin: Dalmacijo, Slavonijo, Hrvatsko... Kdor jo je gledal z narodnega in vzel za kriterij narodne pripadnosti jezik, mu je šele več, sicer upravno-politično ločenih pokrajin sestavljalo Hrvatsko. Kopitar se je v slovnici pri Slovencih ravnal po drugem, tedaj modernejšem, narodnostnem načelu; s tem je kazal razumevanje potreb in stanja zamud-niških, nedržavnih narodov. Zato je imel tudi za hrvatsko vse, kar je govorilo katerega izmed bolj razširjenih dialektov, to je Dalmatince, Sla-vonce in Hrvate iz »Kraljevine Hrvatske«; tej historični politični tvorbi pa je pritaknil več ozemlja, kot ga je imela, kajti sledil ni njenim mejam, temveč mejam razširjenosti kajkavščine; h kajkavcem pa je štel tudi del spodnještajerskih Slovencev in Prekmurce ter Hrvate na Ogrskem. Ker pa je bil v skupini severno-zahodni slovenski element kulturno močnejši in je kazal večjo asimilacijsko sposobnost, je mislil Kopitar, da se ta ljudska skupnost, ki se je res šele oblikovala v narod, ne bi smela imenovati hrvatska, temveč k a r a n t a n s k a6.
Še globlje kot slovnica kažejo nekatera istodobna Kopitarjeva pisma, kako pereča slavistična znanstvena potreba se mu je zdela razrešitev vprašanja medsebojnega jezikovnega odnosa Hrvatov in Slovencev. Zlasti drastično obliko je dobilo iskanje v Kopitarjevi zasebni korespondenci z Dobrovskim, kjer se je moral boriti proti višjemu ocenjevanju Hrvatov, obenem pa sam poskušal dognati na podlagi bližjega jezikovnega sorodstva in poznanja dejansko zgodovinsko odvisnost7. Polagoma so se mu nazori ustalili, da je menil sedaj, da je »... provincialni Hrvat Slovenec po svoji slovnici in zgodovini«8, sedaj, da bi bil potreben samo skupni pravopis, da bi se oba jezika zbližala in končno zlila9, sedaj, da čaka prav Slovence naloga, skrbeti za ponovno kulturno zbližan je s Hrvati-kajkavci: »Tudi. provincialno Hrvatsko in zapadno Ogrsko si moramo še priboriti«10 — to je združiti Slovence, kajkavski del Hrvatov in Prekmurce v enoten slovenski narod.
Osnove za karantansko kulturno-politično središče ni izoblikoval šele Kopitar. Iz politično neorganizirane gmote slovanskih plemen, ki so ob naselitvi prodrle do vzhodnih obronkov alpskega masiva, jo je dvignil že Linhart v svoji zgodovini Kranjske oziroma slovenskih dežel: »Nicht. nw das heutige Karnten — die Grenzen dieses Herzogthums sind Folgen
5 Kopitar, Grammatik ..., 207-8.
8 Istotam 207.
7	Prijatelj I.. Slovenščina pod Napoleonom. Veda I (1911) 324—7.
8	Kopitar — Zoisu 24. oktobra 1809, istotam 226.
9	Kopitar — Serresu, po Kopitarjevem posnetku v pismu Zoisu 26. oktobra 1809, istotam 229.
10	Kopitar — Zoisu 7. junija 1811, istotam 424.
Slovenski jezik
113
8
aptiterer politischen Begebenheiten und Verhaltnisse — sondern die Wohnsitze aller Slaven im Siiden Deutschlands, an der Save, Drave und Kur, bis an die Ens und Donau hin, durch Krain, Karaten, die Steiermark und Oesterreich, wo sich die julischen, karnischen und norischen Alpen durchkreuzen, heissen in der Sprache des Mittelalters K a r an t a ni a«'1. Linhartovo zgodovinsko delo je bilo s smrtjo prezgodaj pretrgano, da bi bil mogel slediti razvoju deželnih in državnih idej in političnih tvorb na tem ozemlju v pozni srednji vek in dalje, toda za dobo sedmega stoletja je dal deželi, ki ji je vladal Samo, ki se je stikala na Donavi s češko zemljo in s katero je prišlo kot s prvo na slovanskem jugozahodu v stik krščanstvo, večji pomen kot oblikovanju katerega koli drugega središča prednikov Slovencev.
Linhartov delež pri utrditvi pomena Karantanije nam samo potrjuje prepričevalnost poročila, da je Kopitar posnel svojo misel iz razgovorov z mentorjem. Dejstvo, da piše Zois, kako se je sam zanimal za vprašanje preteklosti južnoslovanskih narodov (>■... obschon ich schon seit langer Zeit fiir Slavisclie Sprache und Geschiclile Materialien sammle«12), nam ptav kaže, da je šla tradicija od Linharta preko Zoisa h Kopitarju. Kopitarjeva priloga Zoisovemu pismu, naročil jo je baron za izpopolnitev svojih podatkov hrvatskemu generalu v avstrijski službi, ki je zbiral informacije, ker je želel svoje otroke bolje poučiti o preteklosti svojega naroda, kakor je znala vzgoja poučiti njega samega13, razvija za stopnjo dalje »popolnoma nov sistem 14 ocenjevanja hrvatske jezikovne pripadnosti: današnji Hrvatje so panonski Praslovani; mednje se je res primešalo nekaj pravih Hrvatov, vendar pa ti niso tako izpremenili značaja jezika, da njih jezik ne bi bil še vedno odtenek karantanščine, medtem ko spada slavonščina že k srbščini15.
Nazor o hrvatsko-slovenski kajkavski enoti po Kopitarju ni zamrl.
Tradicija je tekla še dalje proti sredi 19. stoletja in se celo poglobila.
*
Dunajsko delo se je Kopitarju v naslednjih desetletjih raztezalo vse širje in širje po področju slovanske filologije in po celi vrsti sorodnih stranskih področij. Iz njega se je razvil učenjak bolj enciklopedičnega tipa kakor prerodnega delavca; vzdrževal je pač izredno razsežne, vprav evropske znanstvene stike, a zanemarjal zvezo s svojim ljudstvom. V domačem razvoju se je dotedanje slavistično delovanje obrnilo1 s Prešernovo generacijo v nenavadno naglem vzponu, ki ga je mogla ustvariti samo močna pesniška individualnost, v povsem literarno kozinopolitsko smer, a noviško v drugo skrajnost, v prizadevanje za gmotni in civilizacijski dvig kmečkih množic (ali bolje kmečkega posestnišitva) in obrtniškega stanu. Potrebe prve smeri Kopitar ni priznaval in se je zapletel z njo- v
11	Linhart A., Versuch einer Geschichte von Krain... II, Ljubljana 1791, 137. Glej tudi Zwitter F., Prva koncepcija slovenske zgodovine, G MS XX (1939) 335-72.
12	Zois — Vukassovichu okoli 14. marca 1809, Zoisova korespondenca 182.
13	Vukassovich — Zoisu 2. oktobra 1808, istotam 182, op. 1.
14	Zois — Vukassovichu okoli 14. marca 1809, istotam 183.
15	Delni koncept Kopitarjevega članka istotam 182—3, op. 3.
boj, drugi — noviški — smeri so bila njegova filološka raziskavanja, propaganda ljudske folklore za idejno in oblikovno osnovo nastajajočega umetnega pesništva itd. previsoke stvari, da bi imela ob njegovem publicističnem in znanstvenem delu do njega kaj več neposrednih odnosov kot spoštovanje velikega rojaka in slavista. Pač pa je bil na Slovenskem krožek, ki se je mimo obeli vodilnih domačih krogov v Kopitarjevi dozoreli življenjski dobi zopet tesneje naslonil na dunajskega slavista. Bila je to tista slovenska generacija, ki sodi po času nastopa med dobo velike Prešernove tvornosti in začetek izdajanja Novic, vzhodnoštajerska družba, ki se je po 1835 približala hrvatskemu ilirizmu.
Dva člana družbe sta sledila Kopitarju: Miklošič in Vraz, prvi življenjsko, saj je postal po preselitvi iz Gradca lia Dunaj nadaljevatelj Kopitarjevega slavističnega dela, drugi idejno, ker je svoje nazore o visečih jezikovnih vprašanjih med Hrvati in Slovenci končno uravnal s prevzemom Kopitarjeve teorije. V delu poslednjega je dobila karantan-sko-panonska delitev pomen, ki je daleč presegal njen prvotni jezikovni značaj in bi ob večji popularnosti ilirizma lahko globoko- zarezal v splošni slovstveni razvoj dobe okoli 1848.
Vrazov pristanek na sprejem ilirizma v njegovi zreli obliki, ki je zahteval od Slovenca opustitev misli na samostojni knjižni jezik, se je izvršil v okoliščinah vplivov zelo različne vrste: družabnih, osebnih, literarnih in idejnih. Toda, ko je bilo treba po že izvršenem dejanju prestop utemeljiti, a ob razidu s Prešernom opravičiti, ni pritegnil v razpravo drugih kot poslednje, načelne vzroke. Za svoje idejno izhodišče je prevzel Kollarjevo zamisel slovanske vzajemnosti, ki je priznavala upravičenost zgolj štirih slovanskih narečij, v današnjem pomenu knjižnih jezikov, in sicer poleg češkega, poljskega in ruskega za vse južne Slovane skupaj še ilirskega. Vraz sam je bil sicer poglavitni propagator naukov slovaškega ideologa, toda v svojem oboževanju Ko-llarja tedaj prav nič osamljen. Na slovenskem Štajerskem je bila popularnost Kollarjevega slovanskega učbenika takoj po njegovem izidu tolika, da je verovala v možnost izvedbe idealistične zamisli poleg Vraza še cela vrsta mladih glav, vnetih za slovenstvo, slovanstvo in napredek.
Kakor pa je to pri večini idej, ki v prividu neslutenih možnosti razvoja naglo razplamte duhove, da jih življenjska stvarnost zavrne nazaj v kolosek človeških zakonov in družabnega ravnotežja, je tudi prepričevalna sila ideje slovanske vzajemnosti in mesijanizma pri dnevni svetlobi morala začeti kmalu usihati. Mejnik so prva leta Vrazovega življenja na Hrvatskem med 1839 in začetkom 1842. Prav to- je doba, ko se je tudi Vrazov odnos do Slovencev bistveno izpremenil. Nekaj let sožitja z ilirskim Zagrebom in z njegovo literarno, družabno in politično- razigranostjo je v njem znatno izpodrinilo zanimanje za slovensko slovstveno- življenje, ki je preživljalo po ustavitvi izdajanja Čbelice itak krizo. Praznota je nastopila tudi zato, ker je omilil tako ustuo- kot pismeno propagando za priključitev slovenske inteligence k ilirizmu.
Uskok iz slovenske književnosti se je moral vrniti k domačim vprašanjem leta 1842, ko je začel v Zagrebu izdajati četrtletno revijo »Kolos in je v nji v rubriki Pregled hotel objavljati slovstvena poročila iz vseh slovanskih dežel. Prvo slovensko poročilo je prinesel tretji zvezek, ki je
115
8*
izšel po precejšni zamudi spomladi 1843. Do te dobe se je v Vrazu dovršil idejni proces, ki bi ga mogli imenovati preorientacijo od K o 11 a r j a h Kopitarju.
Poseg prvega ilirskega literarnega kritika v slovensko slovstvo bi mogel biti zanimiv in njegova literarno-kritična razčlemba tedanjega slovstvenega stanja v vseh ozirih dobrodošla pomoč onim slabotnim prizadevanjem, ki so še ostala po Prešernovem molku. Toda v štajerskem ilircu se še niso polegli veliki notranji boji za narodnostno vprašanje, da bi bil mogel mimo njih pristopiti k literarnim.
Delo, ki ga je izbral za svoj vidik, je bila druga izdaja Murko-ve slovnice1", prav tiste, s katero se je dobro desetletje prej med štajerskimi prerodnimi in dušebrižnimi delavci uveljavila mlada graška dijaška generacija, ki ji je pripadal tudi Vraz. Vzrokov, zakaj bi se mogel sedaj najprej ustaviti prav ob Murkovi slovnici in njo prvo podvreči kritiki zrelih let, je bilo nešteto: pregledati, z delom kakšne vrste in smeri je nastopila njegova generacija; kakšno mesto- ji bo pripadlo- v kulturnem razvoju slovenskih dežel; še enkrat pretehtati Murkovo- razmerje do kranjskega knjižnega jezika in pravopisa, ki ga je osvojil, in Dajnkovega vzhodnoštajerskega, ki ga je zavrgel; do načel pesništva, kot jih je razvil; pretresti Murkovo oceno Prešerna . ..
Nobenega teh vprašanj ali podobnih, ki bi kako mejila na literarno področje, se ni dotaknil Vraz. Ocena opušča vse druge kriterije in se omejuje samo na primerjanje Murko-vega vidika obravnave slovenskega jezika s karantansko in panonsko teorijo. Svoj pristanek h Kopitarjevim naukom o slovenskem značaju kajkavščine je izpričal Vraz mimogrede že v članku »Narodne pesme H drv ai ah« v istem 3. zvezku »Kola« (str. 31—2); kot svoj vir je tam navedel Glagolita Clozianus. Kopitarjev pogled na razširjenost slovenskega jezika je bil v ilirskem tisku nov, zato ga je obrazložil Vraz načelno in v podrobnostih, kakor bi šlo- za samostojen lingvistični traktat in ne le za pritegnitev tujega načela v slovstveno kritiko. Po Kopitarju ilircu Vrazu gornja veja južnih Slovanov, Slovenci, niso segali samo do mej Štajerske, Koroške, Kranjske, Primorske in Benečije, marveč tudi po železni in saladski županiji na Ogrskem, po vsem Medjimurju, po Vojni krajini, vsej Hrvatski med Dravo, Savo in Kolpo severni Slavoniji do blizu Po-žege, a na jugozahodu globoko v Gorski Kotar, skratka povsod, do kamor je segala kaj-kavščina. Ves ta jezikovni kompleks je v notranjosti razdelil na panonski in karantanski del, a mejo med njima določil s črto, ki je potekala od Rabe do Radgone na Muri, po Slovenskih goricah do Maribora, dalje po desnem bregu Drave do Ptuja, proti jugu na Rogatec, v bližino mesta Krapine in sredi po Zagorju med rečicama Krapino ter Sotlo na Savo pri Samoboru in še dalje proti Gorjancem in Gorskemu Kotaru do Hrvatskega Primorja. V zadnjem delu mu je bila razmejitev težavna zaradi silne pomešano-sti kajkavskega, čakavskega in štokavskega elementa. Vraz je navedel za obe polovici njiju poglavitne
16 (Vraz S.), Literatura južnih Slavenah. a) Knjiženstvo Slovenacah, Kolo III (1843) 119—20. O pomenu Murkove slovnice (Theoretisch-praktische slo\ve-nisehe Sprachlehre ... Gradec 1832) za mlado Štajersko glej Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih 12-6.
dialektološke značilnosti in ugotovil, da se nanaša Murkova slovnica samo na karantanski del Slovencev, a pušča vnemar panonskega — s tem je izčrpal kritične poglede na to filološko delo.
Postopek s karantansko-panonsko teorijo odkriva celo globlje notranje vzmeti Vrazove miselnosti in sploh psiholoških črt značaja, kakor poglobitev v prave vzroke njegovega prestopa k ilirizmu in osvojitev Kollarjeve ideologije. Ne govori nam več samo o Vrazu entuziastu, temveč o predstavniku najčistejšega tipa romantika — idealista, ki more nasloniti svoj nazor o vprašanju iz povsem izkustvenega sveta na čisto neempi-rično zamisel, sproščeno vezi predmetne stvarnosti, zgrajeno kakor v abstrakciji brezzračnega prostora.
Stoletni razvoj je oblikoval slovanska plemena v alpskih predelih v strnjeno skupnost socialne, politične in kulturne opredeljenosti, ki jo je po pokrajinskih enotah določalo upravno-politično sožitje, a do zavesti slovenske skupnosti privedla kulturna povezanost s knjižnim jezikom, slovensko cerkvijo, šolo in vrsto drugih činiteljev vsakdanjega življenja.
Linhartovo idejno izhodišče, da v vprašanju pripadnosti ljudstev ni odločilen razvojno politični moment, ki ga je v slovenskem primera predstavljala nemška organizacijska akcija na slovanskem jugu, temveč prvotni narodni, kakor se kaže že v ločitvi po plemenih, je doživel na poti od Kopitarja do Vraza še večjo poglobitev. Vraz je sploh zanikal, da bi imelo kasnejše človeško- delo kak pomen za usodo- naroda in moglo kaj izpremeniti v danostih krvi in jezika prastarega stanja. Svoj nazor je ugnetel v naslednje narodnostno načelo-: »Nu iztraživalac jezika neka se nedade varati i slepiti od uredjenjah ljudskih, več neka njega vodi uredjenje božje: jezik i karv«." S to- romantično teorijo je bila sicer strogo izvedena ločitev med prvotnim praslovanskim prebivalstvom in kasnejšim nemškim naseljevanjem na slovenskem ozemlju, ljudstvo ločeno od plemstva in nemške uradniške upravno-po-litične mreže, toda z a -n i k a 11 obenem tudi pomen vsake k u 1 t u r n o - p o 1 i t i č n e organizacije, ki je vedla v poznejših dobah k drugačnim narodnim enotam, kakor je bila s t a r o s 1 o -venska. Ker je Kopitarjeva teorija priznavala samo- karantansko-panonsko kajkavsko skupnost, brez ozira na to, kaj je nastalo na tem jezikovnem ozemlju kasneje, je tudi Vraz izključil vsak poznejši vpliv. Vendar je med Vrazom in Kopitarjem bistvena razlika. Kopitar je gledal na problem jezikoslovno, hoteč utrditi jezikovno stanje določene historične epohe. Naj je bila stopnja pravilnosti ali nepravilnosti njegove teorije večja ali manjša, je o-stal z voljo do empiričnega raziska-vanja historične gramatike na realnih tleh stvarne znanstvene analize. Vraz je shematično prenesel zgodovinski vidik na sodobnost in ocenjeval pod njegovim zornim kotom pojave ne neke pretekle faze dialektov, temveč novega knjižnega jezika, ki se je v zadnjih stoletjih izoblikoval pod čisto svojimi razvojnimi vidiki. V tem je bil neživljenjski idealizem njegove teorije. Kopitarjeva historična hipoteza s področja lingvistike je v njegovi roki prevzela funkcijo osrednjega kriterija vseh
17 St. Vr(az), Kolo III 31.
novih prizadevanj tako na področju knjižnega jezika kot slovstvenega m kulturnega življenja sploh.
Primer z Murkovo slovnico iz 1843 ni osamljen; nanizala se je nanj cela vrsta drugih, ki nam kažejo, da je ostal Vraz svojemu novemu pogledu zvest do kraja svojega slovstvenega udejstvovanja.
Prevzem Kopitarjeve teorije je vplival tudi na končno ustalitev Vrazovih nazorov o knjižnem jeziku. S svojo podreditvijo smernicam ilirizma je pristal Vraz na Gajevo izbiro štokavščine za skupni ilirski knjižni jezik, dasi tedaj ni prav vedel, kako naj poslej gleda na »kratij-ščino« kot na nastajajoči skupni slovenski knjižni jezik. Ko se mu je pokazalo celotno kajkavsko ozemlje v podobi enote, katere dialektu ni več priznaval pravice do višjih kulturnih ambicij, ki bi stremele po dvigu »kajkavšoine v knjižni jezik, je zadobilb njegovo razmerje do slovenskega knjižnega jezika in knjižne kajkavščine, ki jo je delno pisala Hrvatska pred Gajevo reformo in mimo nje, povsem preprosto jasnost: obe »prostonarodni podnarečji«18 bi se smeli uporabljati v tisku samo- za oni preprosti nujni stik inteligence in ljudstva, ki je potreben na primer za gospodarsko povzdigo dežel ali za sporazum duhovnika z verniki. Misel o dveh jezikih za knjižno rabo — prvi naj bi bil za vse višje, kulturne namene, drugi za goli ljudski utilitarizem — srečamo pri Vrazu prvič v bežni, prehodni obliki že zgodaj, v začetku 1839, ko je predlagal nekaj takega za Slovence seiniškemu kooperatorju Matevžu Ravnikarju19. Javno je izdelal svojo novo delitev v isti dobi, kot je porabil Kopitarjevo teorijo, in sicer ne v domačem tisku, temveč v svojem najobširnejšem ekspozeju o slovstvenem stanju pri južnih Slovanih, ki ga je pisal za tuje slovanske interesente. Objavil ga je varšavski slavistični časopis vseslovanske smeri, Dennica-Jutrzenka20. Brez zagrizenosti in odpora je tam predočil ljubljansko slovstveno in izdajateljsko delovanje ter zagrebško, kar ga je bilo v kajkavščini, kot hvalevredno, požrtvovalno delo za najnujnejše potrebe preprostega ljudstva in še poudaril, da nima slovstva te vrste v tako obilni meri noben drug slovanski narod.
Pot Vrazovega povratka k slovenstvu se je torej izvršila v okoliščinah. ko je njegova informativna služba tujini zaradi poniževalnega merila več škodila domačim interesom, ki so stremeli po uveljavi v slovanski literarni tekmi, kakor koristila. Prav isti vidik je porabljal za Slovence tudi v svojih poročilih češki javnosti v praškem leposlovnem almanahu Kwety21.
V taki izčiščenosti jezikovnih nazorov je imela za Vraza raba vseh knjižnih jezikov pri južnih Slovanih, z edino izjemo pisanja v štokavščini, samo značaj rabe dialekta; za samosvoj knjižni jezik ni priznaval niti bolgarščine22. Prezir slovenskega knjižnega dela mu je lajšal dejanski
18 Vrazov izraz v Dennici-Jutrzenki II (1843) zv. III 47.
io Petre F., Poizkus ilirizma pri Slovencih. 185 (vir 359).
20	St. Vraz, Of)osnf,wue .'in-renaTvon kmkhust. c^annui, an 1842 r. — Przeglinl literatury Stowian poludnio\vvch za 1842 r., Dennica-Jutrzenka II (1843) zv. III. 20-51. zlasti 47-9.
21	(Vraz S.). Ze Štvrska (Wyjimek z dopisu pratelskeho K. Jaromirovi dne 16. dubna r. t.), K\vetv XI (1844) 235: St. Vr., Ze Zahreba (Literatura. Štyrska matice. Umelci. Z pratelskeho dopisu.) Kwetv XI 571.
22	St. Vraz, Ze Zahreba, Kwety XIII (1846) 282.
upadek literarne tvorbe v Ljubljani in drugod po Slovenskem, ki ga je zaznamovati po dobi delovanja in vpliva Prešerna in Čopa, saj vse desetletje po Čbelici in bojih okoli nje ni več pokazalo dela, ki bi bilo toliko zanimivo ali umetniško zrelo, da bi vzbudilo pažnjo tudi zunaj domačih meja. Poezijo desetletja predstavlja samo priložnostna noviška lirika, pripovedništvo pa prireditve po okusu in slogu povesti Krištofa Schmida, kake dramatične produkcije ni bilo. Koseskega besedna patetika s heroično nacionalno noto pa je imela po svoji osnovni ideji med literarno tvorbo nekaj prav tako zgrešenega in le iz dobe razumljivega kakor romantična jezikovna in narodna idealizacija slovenskega ilirca v svetu političnih idej sodobnikov.
Po neki notranji zakonitosti je spremljala orisano Vrazovo literarno poenostavitev tudi splošna generalizacija javnega življenja južnih Slovanov, tako da njih ozemlja ni več imenoval srbsko, hrvatsko, bolgarsko ..., tudi ne več ilirsko, temveč s skupnim imenom slovinsko. Izraza ni posnel po češkem nazivu Slovencev, marveč po starejši primorsko-hrvatski praksi iz 17. in 18. stoletja, zlasti iz del Juraja Barakoviča in Andrije Kačiča23, ki sta tako imenovala južne Slovane, kadar sta menila njih celoto. Mesto priznanja pravice do novega formiranja kulturnih središč in upoštevanja zgodovinskega procesa, historizem torej tudi pri pokrajinskih imenih in to v času, ko so prav zmagovale tendence, ki so ustvarile delitev, kakršna je končno ostala.
*
Če je imelo obveljati prepričanje, da vežeta slovenski in kajkavsko-hrvatski svet dve bistveni in najgloblji prvini človekovega bitja, kri in jezik, to ni moglo ostati brez vpliva tudi na najznačilnejši izraz duševne napetosti in sproščen j a ljudstva s tega ozemlja, na njegovo v anonimnosti izoblikovano in kolektivu pripadajočo narodno pesem. Res je karantansko-panonska teorija bistveno izpremenila Vrazove nazore o domači folklori.
Misel o kajkavski enoti se je usedla vanj že po izdaji zvezka narodnih pesmi, s katerim mu je uspelo izvesti leta 1839 prvi korak v monumentalnem življenjskem načrtu, zasnovanem na misli, da bo zbral in izdal tekste in napeve narodnih pesmi vseh tistih predelov balkanskih Slovanov, ki jih ni izčrpal Vuk Karadžič. Vraz načrta, ki bi mu prinesel enako slavo, kot sta jo uživala Karadžič in Čelakovsky, ni izvedel, dasi ga nikdar ni opustil. Objavljeni zvezek je vseboval le slovenske pesmi, zbrane po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, vendar se je odločil, da jih bo imenoval »Narodne pesni ilirske«. Pripravil jih je v dobi svojega največjega zanosa za ilirizem, ko ga ni motilo', da je pritaknil naslovu tendenco, ki je obetala več, kot je mogla dati vsebina. Gluhota, s katero je sprejel ilirski Zagreb njegov načrt, denarne neprilike s prvim zvezkom in brezplodni napori v zvezi s Prago so pokopali mogočno zasnovo. Vseeno pa se je ponudila Vrazu neka prilika, ko bi mogel dati v javnost drobec iz svojih velikih zbirk, čeprav po tuji roki, v tuji obliki in pod tujim
23 Barakovic T., Vila Slovinka. Benetke 1614 (za Vrazovo poznanje gl. Kolo III 33); Kačič M. A., Razgovor ugodni naroda slovinskoga, Benetke 1756 (za pomembnost, ki jo je Vraz pripisoval temu zgod. delu glej m. dr. Vraz — Dragoili .Tarnevicevi 25. okt. 1841, Gradja za povijest hrv. književnosti III (1901) 201. Vraz je imel pač Wenediktovo dunajsko izdajo iz 1836.)
imenom. To je bilo vabilo Anastazija G runa, grofa Auersperga, naj bi mu oskrbel gradivo za prevode slovenskih narodnih pesmi v nemščino. Bilo je to leta 1846. Vrazovo pripravljenost, da ugodi prošnji, je spremljal poskus pridobitve Auersperga za kajkavski koncept.'24
Po oceni Murkove slovnice je bil to drugi primer, ko je obrazložil Vraz problem v vsej širini in brez navedbe, da se naslanja na Kopitarja. Nemškim etnologom naj bi bile po njem predstavljene narodne pesmi s slovenskega ozemlja in ozemlja provincialne Hrvatske kot duhovna enota, izvirajoča iz enotnega jezika Slovencev. Tudi Vrazu se je zdel sicer značaj hrvatskih in slovenskih narodnih pesmi različen, toda prav tako- se mu je zdelo potrebno, razumeti vzroke, ki so dovedli do tega, in odkloniti posledice, izvirajoče iz njih. Zaključki, ki jih je v takih mislih nanizal za grofa Auersperga, so izčrpno prikazali njegov pogled na razvoj obeh ljudstev. Po njih je bila provincialna Hrvatska s svojim slovenskim prebivalstvom (mit seiner windischen Bevolkerung23) že pred več stoletji politično in socialno ločena od jezikovno sorodnih Slovencev na Kranjskem in v ostalih slovenskih deželah, a prišla v ožji stik s srbskim in pravim hrvatskim jezikovnim deblom. S tem je dobilo tudi notranje življenje značaj, ki se nagiba bliže k srbski in hrvatski psihi kot k slovenski, čeprav ne more povsem izgubiti prvotnega duha in izraza. Kot je- 1843 odklonil vsako vplivno upravičenost novejšega kulturnega razvoja in za-koreninil oni pravi značaj, ki ga sme imeti knjižni jezik, v romantično mistični povezanosti krvi, je tudi 1846 opredelil bistvo narodnega poslanstva z vplivom iracionalne sile: Hrvate — kajkavce je postavila Previdnost (die Vorsehung) za most med srbskim, pravim hrvatskim in slovenskim svetom. Po njem je bil posredniški duh izredno- močno ugne-ten tudi v večino kajkavskih narodnih pesmi, ki nosijo- zato- znake svojevrstnega političnega in socialnega stanja in ni njih značaj niti srbski, niti slovenski. Duhovna izmenjava, ta najkarakterističnejša lastnost dežele se ni ustavila niti ob nasprotnih mejah, zato- so- posamične srbske narodne pesmi prodrle celo preko- Hrvatske v južne predele Štajerske in Kranjske.
Tudi v tem načrtu Vraz ni imel sreče, da bi ga dovedel do kraja, kajti prav tedaj mu je odvrnila skrb za idejne boje trpkejša skrb za borni redni osnovni zaslužek, ki si ga je končno le želel prvi literat na slovanskem jugu, ki se je spustil v nevarnost življenja brez meščanskega poklica.
*
Karantansko-panonska teorija je doživela torej tik pred marčno revolucijo poglobitev in posplošenje, po katerem naj bi postala osrednji vidik pri reševanju hrvatsko-slovenskih vprašanj. Soočenje tega prenosa z življenjsko stvarnostjo bi pač pokazalo, če bi do njega prišlo, da je bila tudi to le ena izmed romantičnih oddaljitev od pravih smernic dobe. Nastala je pod velikim vplivom filološke šole in vsega neustaljenega iskanja inteligence, ki je zapustila vrste ljudstva, a se še ni znašla, kako
24	Vraz — Auerspergu 24. junija 1846. Djela Stanka Vraza V (Zagreb 1877) 391-3.
25	Istotam, 392.
bi zastavila delo, da bi tudi z nove ravni ohranila povezanost s tradicijo in bodočim razvojem svojega naroda. Medtem ko* je imela pri Kopitarju še samo značaj aktualnega lingvističnega problema, je Vraz iskal v nji rešitev mnogo širših vprašanj, kar je preseglo njeno vplivno* področje. Ob njem nas že več ne zanima toliko* nazor sani, temveč vse bolj in bolj nemirna, a zanimiva osebnost slovenskega ilirca.
Danes je Vrazov končni zatek h Kopitarjevi razlagi slovensko-hrvatske skupnosti kot k rešilni vrvi iz nejasnosti narodne problematike toliko kakor pozabljen, saj ga ne poudarja niti slovstvena zgodovina. Ne, da bi poznejših generacij njegova omahovanja ne zanimala. Kljub vsem izkušnjam še vedno sveže in vedno znova in znova razpravljano* vprašanje nam govori o prav nasprotnem. Le to* je, da si iščemo* za predstavo* miselnosti nekega človeka ali tudi dobe posplošen j, ker ne moremo trajno zadržati podobe preveč zapletenega duševnega razvoja. Pri ilirizmu je to tem teže, ker ga je gnalo njegovo osnovno romantično stališče zaradi drzne in s tem negotove podjetnosti v vedno nove neprilike, ki so ga silile, da je iz leta v leto izpreminjal svoje nazore.
Razvoj karantansko-panonske teorije nam je znan bolj po* njenih lingvističnih iskanjih, s katerimi je hotela dognati kraj nastanka staro-cerkvenoslovanskega jezika. Toda tudi ta druga faza njenega vpliva prav za Slovence ni omejena na ožja jezikoslovna vprašanja. Po* splošnem pomenu, ki ga je imel Miklošič za razvoj slovanske filologije, so se zajedli tudi njegovi, oziroma Kopitarjevi romantični nauki globoko v boje za izoblikovanje slovenskega knjižnega jezika in jim sledimo še daleč v drugo* polovico stoletja.
France Vodnik
Med Staroslovenci In Mladoslovenci
(Nekaj pripomb k periodizaciji ali novejše naše literarne zgodovine.)
V drugi polovici minulega stoletja je bilo pri nas mnogo pisateljev, katerih ustvarjanje po navadi delimo v delo »mladih« ter »poznejših« let. Seveda je jasno, da nam taka zgolj biografska razdelitev ne pove mnogo ali pa nič o dobi, v kateri je pisatelj živel in deloval. Že to dejstvo samo pa nas dovolj glasno opozarja na težkoče, na katere naletimo, ko> nam je treba uvrstiti takega pisatelja v okvir določene dobe ter ga označiti po smeri njegovega delovanja.
Profesor dr. Ivan Prijatelj je razdelil dobo novejše slovenske književnosti v obdobje Staroslovencev (1848—1868) in v obdobje Mladoslo-vencev (1868—1895). Ta vsekakor utemeljena in tehtna razdelitev pa je dejansko splošna označba teh dveh dob in se potemtakem ne omejuje na literarne tokove, marveč označuje predvsem njuno splošno kulturno in politično strukturo. Zato je Prijatelj poimenoval s posebnimi nazivi tudi literarne struje, a le za dobo Mladoslovencev, ki jo je v tem pogledu razdelil na dve obdobji: na obdobje romantičnega realizma (1868—1881) in na obdobje poetičnega realizma (1881—1895). Človek bi si zategadelj želel prav takega vzporednega literarnega poimenovanja za slovstvene struje v dobi Staroslovencev. Res da je dr. Prijatelj pozneje tudi dobo Staroslovencev razmejil v obdobje tvornega konservatizma (1848—1860) ter v obdobje okorelega konservatizma (1860—1868).1 Toda tako poimenovanje je zopet samo splošno in se dotika v prvi vrsti duhovnega in družbenega pomena staroslovenske dobe, ne pa tudi takratnih literarnih prizadevanj. To pomanjkljivost občutimo kljub naslednjim besedam: »Jemati kak literarno-teoretičen naziv pa ne kaže, že zato ne, ker ne vodijo peres piscem te dobe predvsem literarno-umetnostna gesla.«'2
To je sicer res; a prav tako je res, da moramo v tem obdobju razlikovati dvoje med seboj bistveno različnih in druga drugi nasprotujočih si literarnih struj, kar na drugem mestu priznava Prijatelj sam, ko pravi že o JaneŠičevih slovstvenih poskusih: »V primeri z ljubljanskim ozko praktičnim Bleivveisovim in ozko moralističnim Jeranovim slovstvom pomeni ,Slovenska bčela', ta prvi idealistični obmejni korak v svobodnejše leposlovje, kljub vsemu velik napredek. V nasprotju z ljubljanskimi ,s t a r o s 1 o v e n s k i m i'3 preganjalci erotike si je upala .Bčela' vplesti v kakšno povest ali pesem celo motiv spolne ljubezni, seveda še ne v
1 Prijatelj. Kulturna in politična zgodovina Slovencev (1938). I., 3.
- Tam.
3 Podčrtal jaz.
vlogi elementarnega življenskega nagona, pač pa kot poetično rahlodaljno slutnjo.«4
Še jasneje pa čutimo to pozneje, ko govori pisatelj o »Vajevcih«, kasnejših sodelavcih »Slovenskega Glasnika«, katerih delo in pomen označuje s temile besedami: »Narodni hram se je bil po letu 1848. zgradil in postavil za silo od politične in narodnogospodarske, torej bolj praktične smeri in je kot tak nujno potreboval samo še dojemljivosti mladega naroda primernih delavcev ob docela zanemarjenem traktu narodne umetnosti. In v to vrzel je skočila ta mladina, polna idealizma in dobre volje, zlasti pa smisla za organizacijo enotnega pokolenja, ki ve, kaj hoče, torej smisla za solidarnost smeri ene cele g e n e r a -c i j e ,3 ki je podlaga za vsak uspešen napredovalni razvoj. In po združni in složni organizaciji se odlikujejo ti zidarji, ki so gradili na narodnih tleh in pogosto na osnovi ljudskega fabuliranja slovensko leposlovno stavbo tako zelo, da razločno vidimo ne samo njih kipeče lastno delo, ampak otipljivo čutimo za njimi večjega, velenadarjenega narodnega arhitekta, ki ni bil nihče drug kakor naš veliki — Levstik.«5
Vse to priča, da moramo v dobi Staroslovencev dejansko razločevati dve literarni struji, izmed katerih se ena še zmerom oklepa literarno-utilitarističnega pojmovanja »Novic« in njihovega kroga, medtem ko je za drugo značilno že globlje 1 i t e r a r n o - s o c i o 1 o š k o gledanje na umetnost. Razloček med obema je ta, da je bila prvi literatura samo sredstvo za dosego raznih praktičnih, recimo narodnih in moralnih ciljev, dočim so drugi — z Levstikom na čelu — pojmovali literaturo razen tega taudi kot — ogledalo ljudskega življenja.
K tej prvi generaciji Mladoslovencev. kakor bi jo zaradi premnogih, s Staroslovenci diferencirajoeili potez, po Slodnjaku6 v resnici lahko imenovali, bi bilo po moji sodbi treba poleg Janežiča, čigar poskusi, ustanoviti samostojen leposlovni list. so bili zmerom bolj ali manj v opreki s težnjami Staroslovencev (o tem pričajo hladni sprejemi in celo nasprotovanja v »Novicah ) — šteti zlasti še Levstika in Vajevee, katerim se je kmalu pridružil tudi nekoliko mlajši Mencinger. K temu naj dodam, da je skupino — navaja na primer Jenka, Erjavca, Mencingerja in druge — imenoval »neposredne prednike in deloma vrstnike slovenske literarne dobe k afeksohen, to je Stritarjeve (mladoslovenske) dobe — že dr. Fr. Vidi c v oceni Glaserjeve Zgodovine slovenskega slovstva.7
Poglavitno, kar ta rod — poleg časovnega okvira — še zmeraj veže s Staroslovenci, je miselnost, da bodi literatura slej ko prej v službi narodne prebuje, ter želja, da iztrebi v narodu vražarstvo in babjeverstvos
4	Tam, 1!.. 65. Prim. tudi str. 68.
5	Tam, 79.
8 Slodnjak. Pregled slovenskega slovstva, 165. — Ta izraz privzemam za označbo enega dela pisateljev v petdesetih letih, torei ne kakor Slodnjak za vse takratne leposlovce. Semkaj je po mojem mnenju treba šteti zlasti tisti pisateljski rod, ki po svojem literarnem poreklu pripada mladoslovenski generaciji, čeprav je nastopil in se uveljavil že v dobi Staroslovencev.
7 LZ 1898, 311.
kar je bila na primer tudi ena izmed poglavitnih prosvetnih nalog Blei-weisa in njegovih.8 Toda vse drugo ga bistveno loči od njih ter ga označuje za predhodnika in znanilca novega časa.
Ti diferencirajoči znaki bi bili zlasti: pojmovanje literature že tudi v estetskem smislu; s tem v zvezi zahteva po posvetni literaturi in klic po posebnem leposlovnem listu; dalje — zelo značilno — pozitiven odnos do Prešerna in njegovega pesniškega dela ter hkrati že negativen odnos do Koseskega9; zahteva po kritiki. Pa tudi sicer vidimo mnogo znakov, ki kažejo v nov čas: da se narodna misel zmerom bolj druži s svobodoljubnimi, demokratičnimi idejami; da se tradicionalni historizem premaguje z idejo o napredku, a domača patriarhalnost s kozmopolitizmom kljub še vedno močnemu poudarku o veliki vrednosti ljudskega izročila.
Ta rod — prva generacija Mladoslovencev — je doraščal in se oblikoval v glavnem pod vplivom 1. 1848. To leto »pomladi narodov« je sicer prineslo Slovencem le malo trajnih uspehov, vendarle pa je bilo zelo pomembno za nadaljnji razvoj našega narodnega, političnega in literarnega življenja. Kajti kljub »molčeči tišini obnovljenega absolutizma«10 so tlele iskre revolucionarnih idej nadalje, posebno v mladini. Le-ta je že tako imela v programu poleg politike tudi leposlovje.11 Ko pa je »naraščajoča in proti absolutizmu jadrajoča reakcija«12 politično delovanje onemogočila, se je tem bolj oklenila literature, ki je sedaj »postala družabna (socialna) potreba«13 slovenske kulturne sredine in organsko dopolnilo narodnosti.14
Poleg mnogih listov, ki so v porevolucijski dobi prevzeli v svoj program tudi literaturo (Vedež, Ljubljanski časnik in drugi) ter Janeži-čevih poskusov, da ustvari Slovencem samostojen lepolovni list, je treba opozoriti zlasti na Levstikovo pisateljsko delo ter še posebej na njegov literarni program, katerega je I. 1858. razvil v »Popotovanju iz Litije do Čateža« in kjer je nekako strnil prizadevanja te dobe v naslednje zahteve: da bodi literatura v službi slovenstva, vendar tako, da bo »Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«; da naj se zaradi tega naslanja izključno le na ljudsko govorico ter naj zajema snovi iz zaklada narodnega izročila in resničnega življenja; da bodi literatura v pravem pomenu besede, da bodi torej ne le poučna ali verska, ampak tudi posvetna in estetska; ter — končno — da naj se goji v prvi vrsti pripovedništvo z motivi, zajetimi iz kmečkega življenja.15
8	Prijatelj, o. m., 83.
9	Mnogo tozadevnega dokumentaričnega gradiva najdemo n. pr. v Mencingerjevih spisih. Kar zadeva Prešerna, glej Skušnjave in skušnje (IS. II.. 50), glede Koseskega in Levstika pa Mojo hojo na Triglav (izd. 1897, str. 103).
10	Prijatelj, Istorija najnovije slov. knjiž., Letopis Matice Srpske, '244, 22/23
u Prijatelj, Kulturna ia pol. zgod. Slovencev, II., 15.
12	Tam, 58.
13	Prijatelj, Letopis Matice Srpske, 244, 23.
14	Prijatelj, K. in pol. zgod. Slov., II., 47.
15	Slodnjak, Levstikovo Zbrano delo, III., str. 51—56.
Marja Boršnik Škerlak
Dve Aškerčevi pismi
Sledeči doslej še neobjavljeni pismi navajam v celoti kot popravek oziroma kot dopolnilo k Aškerčevi bibliografiji (Maribor 1936) in k monografiji o Aškercu (Ljubljana 1939).
Prvo, naslovljeno na dr. Danila Majarona, last Majarono-vih dedičev v Ljubljani, sem prejela — po prijaznem posredovanju dr. J. Šlebingerja - šele po izidu obeh knjig in ga tam nisem mogla upoštevati. Iz Aškerčeve korespondence z Majaronom, ki sem jo- imela že dotlej na razpolago, je razvidno Majaronovo prizadevanje za izboljšanje Aškerčeve eksistence,1 zato nič čudnega, da Aškerc, ki se je očividno v tej zvezi sestal z Majaronom tudi v Ljubljani, svojemu političnemu somišljeniku že koj naslednji dan po prejemu službenega dekreta sporoča novico o- novem premeščen ju. Kot navaja v pismu, je dekret za Skale prejel že 5. oktobra 1894, torej šest dni prej, kot je premestitev navedena v službenih zapiskih v arhivu škofijskega ordinariata v Mariboru.' Aškerčeva izjava, da te premestitve »ni smatrati kot kazen«, je subjektivno pač utemeljena, če je sam želel proč iz Mozirja, objektivnih dokazov pa je dovolj, da so- bili razlogi za kazensko premestitev, da jih je Aškerc dobro poznal in je to premestitev kot negativno kasneje tudi bridko- občutil. Če v pismu omenja neznosne razmere v župnišču kot edini vzrok, zakaj da si je želel iz Mozirja, 1» to pač v zvezi z napadi in natolcevanji razjarjenih svetohlink, ki so »skrbno prežale, kako bi ga čimprej onemogočile kot duhovnika in človeka«.3
Njegova pesem Grešnik mu je položaj v katoliških krogih še poslabšala, pri čemer pa mozirski župnik Želielj, ki je ostal v spominu Mozir-čanov kot strpen, nepolitičen, Aškercu naklonjen predstojnik4, najbrž ni bil dosti kriv.
Drugo pismo, last ljubljanskega mestnega arhiva, ki sem ga pred objavo omenjenih knjig uporabljala samo v izvlečku in zaradi tega pomotoma in po krivici pripisovala Ivanu Hribarju,5 je vsekakor naslovljeno- na
1	Prim. AB, 62, 67; Aškerc, 105 s., 108, 432. — Pobude za izboljšanje Aškerčevega položaja je dajal predvsem sedanji senator g. Ivan Hribar, ki me v pismu 26. februarja 1940 obvešča, da je tudi prvič on predlagal pritegnitev Aškerca k Slovenskemu Narodu. Popravljajoč opombo k 127. str., 17,—22. vrsti »Aškerca« na str. 432. izjavlja: »Ravno tako je stvar bila, kakor sem jo jaz popisal. Jaz sem namreč Majarona nagovoril, da je Aškercu pisal in on je z mano popolnoma soglašal. Da je v pismu Aškercu omenjal dr. Tavčarja, storil je zato, ker mu ie o stvari moral pro forma poročati kot predsedniku .Narodne tiskarne'.«
2	Aškerc, 132.
3	Aškerc, 119.
4	Aškerc, 118, 128.
3 AB, 60; Aškerc 227.
pesnika Ivana Resmana, ki se je z Aškercem spoprijateljil zlasti v času svojega službovanja v Velenju. Pisano je na prelomu, ko je Aškerc zapustil kaplansko mesto v Skalah in se nastanil v Celju, da tam počaka na nastop arhivarske službe na ljubljanskem magistratu. Aškerčeva domneva, da župan Hribar ni v Ljubljani, je pravilna, ker se je ta prav tedaj mudil v deputaciji ljubljanskega občinskega sveta na Palackega slav-nosti v Pragi.6 Aškerčevo tedanje nerazpoloženje in odpor do hrupnih veselic mu nista dopuščala, da bi se bil mogel odzvati vabilu tovariša Resmana, znanega rodoljuba in veseljaka, ki ga je hotel pridobiti za sestanek v Zagorju. Tam se je 26. jun. 1898 vršila ob velikih pripravah in s precejšnim uspehom veselica v zvezi s koncertom mešanega pevskega zbora ljubljanske Glasbene Matice.7 Ta veselica je bila organizirana v nemškutarskem Zagorju predvsem iz narodnovzgojnih nagibov in navdušeni naprednjak Resman je hotel Aškerca očividno pridobiti za javnega govornika. — Z objavo tega pisma popravljam na napačno osebo naslovljeno domnevo, da je očividno »tudi pokrovitelj Hribar Aškercu namignil, da pričakuje od njega politične pomoči«,8 hkrati pa se g. senatorju zahvaljujem za prijazno opozorilo1, ki mi je odkrilo pomoto.
L
Velecenjeni gospod doktor!
Cenjeno pismo Vaše sem našel na mizi prišedši domov. Hvala Vam za prijazne vrste. Po cirkusu nisem mogel priti k Zajcu, ker bi sam ne bil našel in tudi sem dvomil, da bi bili Vi ob jednajstih še tam. V četrtek zjutraj me je dež tako melanholičnega naredil, da sem kar odišel iz Ljubljane; tudi mi čas ni več dopuščal.
Včeraj sem dobil dekret, ki me prestavlja iz Mozirja v Skale pri šoštanji — ali mej Šoštanjem in Velenjem v šaleški dolini. Bomo torej premog kopali, ha-hal
T d prestava ni smatrati kot kazen; jaz sem sam želel priti proč iz Mozirja jedino zaracl nekih neznosnih razmer v tukajšnem farofu. Za Mozirjem mi je žal; Mozirčani so dobri ljudje.
Skale so samotna fara in ne vem, kaj bo tam...
Čim se malko uredim na novi štaciji, pridem spet študirat v Ljubljano slov. dramatiko. Ljubljana se mi čedalje bolj dopada. Obetam Vam tudi, da bom, kadarkoli bo mogoče in povod za to, poslal kaj »Narodu« v tej ali drugi obliki.
S posebnim spoštovanjem
klanja Vam se
Mozirje 6/10 94.	Aškerc.
« SN 17., 20., 21. jun. 1898.
7	SN 21., 25., 27., 28. jun. 1898.
8	Aškerc. 227.
Celje, Hermanova ul. 6.
Dragi gospod Ivan! Hvala lepa za pismo in pozdrav!
Dekret sem clobil včeraj. In zdaj ne vem, kdaj bi nastopil službo. Gosp. Hribar pa zdaj gotovo ni doma, ampak je bržčas v Pragi. Sicer bi. bil prišel že n. pr. včeraj ali danes predstavit se in »prisegat« ter, kar je važno, stanovanje najemat si. Bog ve, kdaj se povrne g. župan?
Časa imam res dovolj, čeprav nisem brez dela, pa denarja nimam preveč!
V Zagorje me gotovo ne bo.
Reči Ti moram kar a pr i o r i, cla jaz tam pri Vas ne bo m nikdar in nikjer osebno in javno nastopal niti dr ž al kje kakršnih si bodi govoranc! Skušal bom opravljati svojo službo, pisaril tudi dalje za »Zvon« — drugače pa živel kot. pravi p uščavnik, s a m o t ar. V javnost me ne spraviš ne Ti, ne nihče drugi! To je kakor pribito!!
Nisem za nikake izlete, za nikake zabave. Prestar sem zato. Glasbo in petje pa bom vžival laJiko v Ljubljani.
Toliko Ti povem že zdaj Tebi kot prijatelju in videl boš, da ostanem pri svojih besedah! —
Tukaj mi je že res dolg čas. Vsega sem že sit. Bržčas se vidiva prav v kratkem, še ta mesec.
Do svidenja Te lepo pozdravlja Tvoj stari
Aškerc.
17. VI. 98.
Mirko Rupel
ValjaTČev „Dnevopls"
Valjavčev dnevnik se v slovstvu večkrat omenja. Prvič beremo o njem v Novicah (1848, str. 5) v opombi k Valjavčevi pesmi Seničica: »S pričijočo pesmico vpeljemo pervikrat veliko obetavniga mladenča na slovenski parnas. Matija Valjavec je ime mladiga pesnika, učenca visoko častitiga gosp. profesorja M a r t i n a k a v šesti šoli v Ljubljani, od kteriga imamo — kakor pričijoča pesmica spričuje, pri kteri nismo ne čerke popravili — v prihodnje veliko lepih pesniških del pričakovati. — Drugo pot bomo iz Valjavcoviga dnevo-p i s a (Tagebuch), ki ga je v preteklih velicih šolskih praznikih doma spisal, en sostavek v prozi bravcam za poskušnjo podali, namreč: pravlico od lesene sklede. Vredništvo.«
Res so Novice dve številki kasneje (N 1848, 15) prinesle omenjeno pravljico z opombo: »Pričijočo pravlico podamo po obljubi bravcam iz dnevopisa Valjavcoviga, kteriga so nam gosp. profesor M a r t i n a k prebirati dali. Z velikim veseljem smo ga dva k r a t prebrali in v njem toliko lepiga našli, de želimo, de bi gosp. M a r t i n a k od svojih učencov več tacih dnevopisov dobivali. Častiti gosp. M a r t i n a k imajo namreč posnemanja vredno navado, de svojim učencam po dokončani peti šoli o velicili šolskih praznikih dnevnik pisati ukažejo, naj si bodi v latinskim, nemškim ali slovenskim jeziku, v prozi ali v pesmih, kakor kdo hoče in more. Vredništvo.«
V prvi opombi noviškega urednika je treba popraviti trditev, da je vzeta pravljica o leseni skledi iz dnevnika, napisanega v preteklih velikih šolskih praznikih, torej v velikih počitnicah 1847; napisana je bila marveč o veliki noči 1847 (gl. niže objavo). V drugi opombi ne drži, da bi bil Martinjak ukazal pisati dnevnik po dokončani peti šoli o velikih počitnicah, temveč že po četrti šoli; o tem govori Valjavec sam v avtobiografiji (Knezova knjižnica II, 170): »Iz četrte šole — ,sintakse' zvane — stopil sem v peto, zvano ,poezi' pod Martinjaka. Ta je imel navado, ko mu je bilo iz šeste spet v peto šolo stopiti, proti koncu leta priti v četrto šolo in naložiti učencem, da morajo na leto stopivši v peto šolo prinesti mu dnevnik čez praznike. Ta so dnevnik sploh pisali nemški, jaz pa sem ga spisal slovenski in po svojem načinu in s tem sem se mu zavalil na srce, da me ni mogel več odvaliti ž njega.«
Leveč (Knezova knjižnica II, 187) pravilno omenja, da je Valjavec izročil dnevnik prof. L. Martinjaku, »stopivši v peti gimnazijski razred«, netočno pa je, da ga »je nadaljeval tudi med počitnicami p o dovršenem petem razredu«. Leveč »Dnevopisa« ni poznal, zato ni mogel vedeti, da ga je pisal v petem razredu tudi m e d šolskim letom, o binkoštih in veliki noči.
Skoda, da ga ni poznal Pregelj, ko je v svojem spisu Na vakance (Izbrani spisi VI) tako spretno zbral o mladem Valjavcu vse drobne podatke, med njimi tudi vesti o njegovem dnevniku.
Iz Martinjakove zapuščine hrani vseučiliška knjižnica v Ljubljani še štiri dnevnike (Ms 494). Pisali so jih Janez Trdina, Janez Božič, Matevž Frelih in J Kogej. Dnevniki obsegajo samo binkoštne počitnice 1848 (Valjavčev je iz 1847!) in niso tako obsežni ne tako osebni kakor Valjavčev »Dnevopis«, čeprav se v njih ponekod že kaže vpliv prebujenja leta 1848.
Del Valjavčevega »Dnevopisa«, ki mi je prišel bolj slučajno v roke, obsega: a) 5 (nepovezanih) pol po 2 lista; pole nosijo številke 1—5 in ob robu datume: 27 sušca 1847... 3. Mali travna: — b) 9 (nepovezanih) pol po 2 lista, le prvi m zadnji poli manjka drugi list: pole nosijo številke 1-3, 9-14 in ob robu datume: 22. Velikiga travna... 29. Kim.; — c) 1 list s pesmima Edmi dol in Srca rana se ne sceli. Na nekaterih straneh je zgoraj ime (Matija Valjavic).
dnevopis.
27. Sušca 1847.
Koj, ko ob desetih z šole pridem, perpravim, kar je k popotvanju potreb-niga, in predin je ura enajst bila, sva jest pa Božič1 Ljubljano že dalječ za herbtam imela. Eno je ravno vdarila, ko stopiva v Medvodah k Martami2 v kerčmo. Polič vina po šestnajst sva pila, pa je bilo kej burno. Kislo je bilo, de je obema usta na skriž vleklo. Južnala bi bila kej rada, pa v posti imajo po kerčmali na kmetih grozno piškave jedi. Prežgano juho so nama ponudili pa kisliga fižola. Preste bi se bile tudi dobile, pa predin bi bile poparjene, sva djala, bi se vtegnila predolgo zamuditi. Vsak slanika si tedaj rečeva pernesti. 2e sva se naprej namenila, kar pridejo moj oče v kerčmo. Po me so peršli, de bi se domu peljal, in celo dopoldne so po opravkih v Ljubljani hodili, brez de bi bil kej vedil. O poldne še le so me v Ljubljani zgrešili, ko so na mojim selu zvedili, de sini že davno domu potegnil. Berž vprežejo in kmalo perdirjajo v Medvode. Pa je bila tudi kobila mokra, de je od nje kapalo. Zdaj nama je bilo pa še treba čakati, de se je kobila nasitila. Se nekej vina smo pili, tode boljiga, kot je bilo poprejšno. Štir je pred še odbila, predin smo od tod odrinili, tako dolgo smo se mudili. Javeljne bi bil jest k nogam šel, ko bi bil vedil, de so z vozam po me peršli, pa se mi je zato toliko bolj potlej peljati perleglo, ker sini se popred na poti spehal. Meni je bilo sicer prav, de so peršli, Božiču se ve, de ni bilo kej všeč, de je tako dolgo čakati mogel, zakaj, ko bi bila midva naravnost svoj pot naprej hodila, bi bil Božič ravno z nočjo vred že doma, tako je pa še le pozno v terdi noči, javeljne pred desetem, domu perlezil. Ravno solnce je zahajalo, ko se perpeljemo v Krajnsko mesto. Tukaj dam za kaki dve nedelji Božiču slovo, vesele praznike mu vošim in lepo jasno vreme njemu in sebi saj veliki teden, če ves čas ne, de bi mogla brez potika vse dni, zunej praznikov, sadje trebiti, kar sva se tri nedelje nar manj popred dan na dan vedno pogovarjala. Tudi žago sim kupil, prav enako nji, ki je v krajnskim vertnarju3 na malim obrisana, desiravno sim dvajsetico na posodbo vzeti mogel, kar pa brez zvijače in laži, lahko se vselej ne dobi. Poomračilo se je že, ko se domu na Belo perpeljem in luna je sijala in zvezde so migljale, jasna spomladanska noč je bila.
28. Sušca.
Ob desetih grem v cerkev v Preddvor. Dečki ali mladenči so me srečovali, ki so nosili gobance ali bogance ali, kot jih še drugač koj butare imenujejo, razne visokosti k blagodarjenju. Nekateri so imeli koj gole, to je same leskove in verbove palice v butare zvezane, nekaterih so bile z zelenjavo ovite; na nekaterih so pa še clo rumeno-rudečkaste jabelka bengljale. Tode lahko bi jih izštel, ki so jabelka na gobancah imeli. Z učili so se namreč že, de jih ni varno v cerkev nositi, zakaj otroci in tudi odrašeni še, ne le jabelka z gobance sna-mejo, ampak tudi, ko se za nje pulijo, vso gobanco razstergajo in tako narede, de ni nikomur podobna. Deklici, dekleta in ženske sploh so z olikinami vejami pod pasho v cerkev drobnele. Na poti s cerkve doidem trop terdo kmeških. Počasi grem za njimi in poslušam, kaj se menijo. »Ti, Gašper! sim slišal nekiga sojimu tovaršu reči, ki je vštric njega šel, ti, Gašper! lej tole jabelko je dans že v tretjič na cvetno nedeljo blagodarjeno. Zdaj ko domu pridem, ga bom snedel, de me gorečica več ne popeče, lej! doma so mi djali in več drujih sim že slišal reči, de se potem gorečica zgubi, de ga žive dni več ne peče. Sej bi ga že po poti snedel, pa pravijo, kdor v cerkev ali s cerkve grede kej je, de ob letu vmerje.« Več jih nisim slišal, tode na tihim sim se smejal iii mislil sam
1	Božič Janez, doma iz Nove vasi pri Lescah (pozneje duhovnik, pisatelj in urednik Einspielerjevega Slovenca), je bil Valjavčev sošolec. Prim. SBL I, 55; Valjavec, Poezije 147; Leveč KK II, 171, 173, 176.
2	Pri Martanu: danes gostilna Cirman v Mednem.
3	Krajnfki Vertnar, ali poduzhenje v'kratkim veliko fadnih drevef sa-rediti... Spifal Franz Pirz. (Izšel prvič v 2 delih 1830/34, drugič 1845.)
Slovenski jezik
129

per sebi: »Te dve vraži pa še spet nisim slišal«. — Lep dan je bil še dosti dans, ako se jutro ne preverile, sini djal, bom pač laliko drevje trebil. Povsod, še per večerji, sim vedno mislil, kako bom jutro po drevju lazil, ktere veje odžagal, ktere odrezal, ktere pustil, kako bom mah in šperasto skorjo oster-goval itd, kar petelin zapoje. »Drugo vreme bo« zavpije vsa družina; pravijo namreč per nas, kadar zvečer petelin poje, de drugo vreme kmalo poj je. — Malokdaj res obstoji vreme, ki je popred bilo, če se ravno koj drugi dan ne preverile, pa se gotovo kmalo; le redko je, de, kadar petelin o takim času poje, vreme stanovitno ostane. — Zdaj je pa šlo moje veselje rakam žvižgat, le steni sim se še tolažil, de se morde ravno zdaj ne bo prevernilo, pa sini se le vedno bal; skor spati nisim mogel samih skerbi.
29. Sušca ali Brezna.
2e koj zjutrej je bilo vse z meglami prepreženo, k dežju se je ravnalo, pa vender se napravim sadje trebiti. Od sedmih do enajstih sim bil soj pot na drevju in še bi bil vse popoldne, če bi me dež ne bil pregnal. Sim mislil, de bo saj kej prenehal, pa je celo popoldne lil. Zdaj nisim vedil, kaj bi počenjal, kam bi se djal. Vlegel sim se, ker me je preveč gerlo bolelo, zakaj tako sim bil trepast, de sim v spavnici oba večera oba okna odperel, brez, de bi pomislil, de je nezdravo, de sim le poslušal našo vodo Belico šumljati.
30. Sušca.
Še vse dopoldne me je vrat silo bolel, tako, de sim še slino komaj po-žeral. Dež tudi ni nič prenehal. Šel je do enajstih v eni meri koj naprej. Zdaj neha. Komaj se nemalo drevje posuši, sim že trebil. Pa ob štirih je zopet jel iti. Zvečer, ko smo ravno per večerji sedeli, se je jelo bliskat' in grometi, de je bilo kej. Vsi okoli mize so djali, de gromenje o takim času ne pomeni, kej posebno dobriga. Kar pred sv. Jurjam gromi, pravijo kmetji, pred sv. Mi-helam rada slana pade.
31. Sušca.
Celi ljubi dan so šle po jugu megle. Kadar se je kaka bolj sivozačernela megla pervlekla, pa se je dež vlil. Enekrate je pa vender tako šel, kar ga je z nebes moglo, de je prav od tla poskakval; le na redke čase je nemalo pojenjal, pa se je spet vsel.4 Spet dans je bilo vse moje veselje proč, in celi dan v nič.
—	Ravno dobro noč se je storila, kar perpodi od sv. Jošta sim v naše kraje jug togotno sivočerno meglo. »Ta ga bo pa dala kej, ta,« smo djali, kar se vsuje precej debela sipa ali sodra ali babje pšeno, ali Bog ve vse imena drobcine toče, de je je bilo reč na tleh. Gor po Storžiču in po bližnjih gorah je je bilo še drugi dan vse belo. Čez sedemnajst tednov po sodri ali sipi, pravijo nekateri, gre rada toča. Tega ne smem pozabiti, de bom vidil, ali bo okoli sv. Jakopa toča pobila, kej okoli nas, kjer je sipa šla, ali ne. — Zlo sim tudi želel, de bi se po noči kej prevedrilo, de bi saj vidil, kako mesec merkne. Tak' o pol enajstih sim vender za kake dve trenutja nemalo tamne lune skozi razstergane oblake vgle-dal, pa jo je berž drug siv oblak pokril, de se več spet ni perkazala.
1. Mali travna.
Še dans se ni zvedrilo, pa pred veliko nočjo se bo javeljne tudi, ko se že zdaj ni. Zdaj že vidim, de bom mogel za letaš veliko dreves neotrebljenih pustiti, pa de bi le te jablane dokaj sadu obrodile, kar sim jih otrebil, zakaj desetkrat bolj ceno bodo jabelka z otrebljenih dreves imele, ko vse drugo še slajši sadje, desetkrat raji jih bom zobal. — Po večernicah pred večerjo sva bila s hlapcam sama v hiši; jest sim per mizel sedel, Tine — tako je poslu ime
—	je pa zavijal (olje stiskal).5 K meni na mizo perleze zdaj pokalica ali sko-
4	usul.
5	Prim. avtobiografijo: »Na srednji Beli in tudi na gornji so bili mlini in zlasti stope za olje, katero so prodajali v Tržič in Kranj.« (KK II, 167.)
kalica, majhina živalica, Serne perute ima, de lahko leta, pas, to je med glavo in spodnjim životam, kjer repetnice perčno; je rudečkast, ima šestero nog, na vsacim kraju troje, pa dve čutilnici. Če se ta živalica preverne, de znak obleži, se napne poči in še precej visoko skoči, de se zopet na prav postavi. Zavoljo poka se ji tedaj pokalica, za volj skoka skokalica pravi. »Tine! rečem hlapcu, poka-lica je k meni perlezla.« »Bo pa čas ječmen sejati« mi je odgovoril. »Ali se takrat ječmen seje, ko pokalice perlezejo?« ga vprašam. »Ječmen je takrat treba sejati, ja,« mi odgovori.
2.	Mali travna.
Spet dans je bilo celi dan deževno tudi zvečer petelin ni pel, de bi se prevleklo. Po večernicah mi je pravil Tine od nekiga peslajnarja tole, kar terdi, de je res: »Blizo Vokel, vasi na Gorenskim pod Šent Jurjam, v gojzdih je bil pred nekej leti peslajnar. — Kajne? Matija! sej veš, kaj de je peslajnar?« O ja! pol psa, pol pa človeka, odzgor pes, od spod človek, mu odgovorim. — »Ovce pa teleta, pravijo je kradil in dalječ v tamnih gojzdih po berlogih jih je kuhal, ali, kakor čenčajo, koj sirove pojedal. Z Vokel in bližnje okolice že več niso ovec ali telet hotli na pašo goniti, zgol strahu, de bi peslajnarju ali sami v pesti ne padli, ali pa de bi jim živinčet ne pokradil. Zbralo se je nekdej več možakov, de bi peslajnarja spod nog spravili; streljat so ga šli, pa so djali, de se ga krogla ne prime. So bili že, rajtam, preveč vajeni v streljanju, ga pa zadeli niso; de bi se s sramote zlekli, bi djal, so govorili, de se ga ne prime. Rada, ki je bil takrat berič v Krajni, debel, širok, močin močili mož, tudi narajma v tistih gmajnah ali gojzdih tega peslajnarja, tode mu je bil zagomec.6 Peslajnar parkrat vanj zalaja in nezastopljivo reče: »Te'm snedel, te'm snedel, če se'111 na sprav'š.« Rada ga perbriše s pušo parkrat čez rebra, de se zvali. Vklene ga in pelje ga v Krajnj. Sto palic so mu našteli in vojak je mogel biti. Bil je namreč ta peslajnar vhajnik, de bi se tedej bolj skrivati mogel, se napravi, kot peslajnar. Ukradil je namreč pasjo kožo, in napravil se je po peslajnarsko.« — Velikokrat sim že kej slišal tacih komatij od peslajnarjev, pa mi ne pridejo vse na misel. Sej je že beseda peslajnar sama na sebi čudna, ki se le, rajtam, okoli nas sliši, po druzih krajih mislim je ne poznajo. (Po nemško, bi jest djal, peslajnar, je nar bolj primerjeno merkevci, ki se ji pravi Ourang-Outang, nej bo že prav ali ne.)
3.	Mali travna.
Ob sedmih zjutrej sim šel v Preddvor v cerkev. Ravno ogenj so blago-darovali ali žegnali. Komej sta gospoda odšla, planejo z gobami nad ogenj, de so ga nesli vsak na svoj dom. V naši vasi, to se pravi, kar je srednje Bele, je že od nekdej navada, de ga cerkvar nosi. Za krajcar ali pa za dva pirjia ga povsod odda. Potem na njivah zakurijo, de celi dan gori. Tudi je vraža po več krajih, de se lišaj zgubi, če se takrat z vodo umije, ko zvonove odvežejo. Ob petih popoldne sim šel k vstajenju.
4. Sušca.7 Velikonočna nedelja.
Še precej so popoldne po litanijah štručali, ali terkali ali turčali ali kako še pravijo; pa meni se ni ljubilo. Spomnil sim se rančih starih oča,8 ki so drugi petik o njih godii, po sv. Matiju vmerli — Bog jim daj nebesa, vmiru počivati, naj jim sveti večna luč —. Spomnil sim se kako so tudi oni radi štručali, zatorej, ko jih več ni, tudi jes nisim hotel. Veliko število jih je že smert od Božiča okoli nas pobrala, to je dobro, de le stare bolj mori; ob tednu vsaciga skorej spravi, ki le boleha. Kar glava ga boleti začne, in če ga mraz strese, gre ob tednu gotovo po herbtu (znak) v cerkev.
f zagomec biti komu : biti komu kos. (Plet.)
7	Napačno namesto malega travna.
8	Ded Matija (materin oče) je zelo rad imel Valjavca (KK II, 168).
5. Sušca. Velikonočni pondeljik.
Tudi dans niso manj štručali, ko včerej, desiravno so jajca o zdajnim času silo drage. Tudi dans se nisim med nje vtikval. Šel sim domu, vsedel sim se na vertu pod oreh, kamor je brat mlinsko kolo (kamen) v podobi mize včinil, in dilje okrog za stole položil. Na roko sim glavo naslonel in mislil sim svojih mladih dni. Kanca stara mati9 so mi peršli na misel. Spomnil sim se, kako sim jih rad imel, kako sva večkrat po leti jes pa moj brat Miha po vertu okrog njih veselo skakljala. Tik našiga verta Belica teče. Blizo per bregi smo nar večkrat z materjo bili, kjer se je zahodno solnce nar bolj vidilo. Neki spomladanski dan, še se dobro spomniti vem sva brala z Miham stari materi ob kraju Belice jagode, ki so jih mati zlo čislali, jih radi jedli, pervič, ker so se jim dobre zdele, in drugič, ker so jih tudi brez zob lahko zobali. Vsak eno mavrico sva jih nabrala, in ko sva vidila, kako z veseljam so jih hrustali, sva se neizrečeno veselila. Ko so naju pridnost pohvalili, nama je tako dobro djalo, de sva jih zopet hotla iti nabirat, in šla bi jih bila tudi, ako bi djali ne bili, de jih imajo dovolj. Na to so nama mogli vselej kej povedati. Takrat so nama pravili od Baraga in Pirca.10 Rekli so: Lejta, Miha pa Matija! tamle za unim gorami, za ktere se solnce pomikje, t?m so gospod (pa sej so le djali gospos - prav po gorensko) Baraga, tam so gospod Pire; nejevernike in divjake praviga Boga poznati učita. Z všesi, z očmi, z odpertim ustami sva sede per njih z Miham poslušala. Naju um pa je bil še preslab, de bi bila razumela, kar so nama perpovedovali. Zdaj sva jih prašala, kdo so bili Baraga, kdo Pire, zdaj sva vediti zaželela, kaj de je Amerika, zdaj so nama mogli razlagati, kaj so nejeverniki, ali kaj so divjaki, pa nikoli nama niso mogli dovolj povedati. Tako dolgo sva jih z vpraševanjem nadlegvala, de se je mračiti jelo, pa še le nisva mogla nehati, jih le vprašati, kako reč še, pa le. Zdaj Omarijo ali večno luč zazgoni. Angeljsko češenje moliti začnemo. Mati naprej molijo, mi dva pa za njimi. Po molitvi smo se po časi proti domu majali. Včasi so nama pa še, ko smo dalj zvun ostali, od lune ali mesca, kej perpovedovali. Zdaj so pravili, de je Abel ali Kajn v luni, zdaj, de kovač kuje itd. Ali so nama od zvezd kej pravili, kako se ti ali uni pravi, kar so jih poznali. Večernico so nama nar večkrat pokazali in zjutrej danico, ki je skoz okno v spavnico svitila; ali Burovž, ali Šmarni križ, ali Rimsko palico. Rimsko cesto. Gostoštevke pa, so djali, se še le bolj pre tje zimi vidijo. Zmirej sva jih na tanjko poslušala. — Ognja tudi, se še spomnim, sim se zlo bal. Vidil sim nekdaj, tega ne bom nikoli pozabil, zvečer je že bilo, kmalo po zgonu večne luči, ko je neki ravno gorelo, skoz okno svit ognja. Jokati sim se jel, tresel sim se, kot želca (žovca) ali ko bi merzlico imel. O jomnasta! oče! sim jih trepetaje vprašal — ali bo tudi naša hiša pogorela, kaj? (sicer sim po gorensko vprašal, prav, kakor per nas na Beli govore: Ojemnasta, voča! a bo tud naša šisa po-goreva, kaj?) Kar moliti sim jel in nisim pred jenjal, de je ogenj pogasil, de je goreti nehalo. Kot ognja, ravno tako in še bolj, sim se bal tudi bliska in gro-menja, posebno pa, če se je po noči nevihta pervlekla, de je hudo treskalo. — Na verhi, to je v posamesni hišici, sva ležala jes pa brat, in stara mati so naju strahu varovali, de naju ni snedel, in de sva predin sva se spat vlegla, molila. Mnoge kratke molitvice so naju učili. Škoda, de sim skor vse pozabil, le to se vem, ki smo jo vsak večer molili, predin smo pospali. Nej jo tu perstavim, sej ne potrebuje veliko prostora, le majekin kotičik je za njo perpravin: »Angelj varli, ki si me varval dans ta dans, varuj me še nocoj to noč, in ves čas mojiga
9	Prim. avtobiografijo: »Jaz sem pa najrajši imel ,staro mater', materino mater, kajti ona me je varovala, z mano molila ne le očenaš in druge navadne molitve, ampak tudi necerkovne, ki so bile večjidel v stihih, in se ni utrudila odgovarjati, kar sem prašal, a popraševal sem neki toliko, da mi je samo babica mogla na vse odgovor dajati.« (KK II, 168.) Prim. tudi Sanje (Poezije, str. 142).
10	Baraga in Pire. znana misijonarja; Pire (r. 1785 v Kamniku, župnik v Podbrezjah) je tudi veliko storil za dvig sadjarstva pri nas (prim. op. k 27. sušcu); v Ameriko je odšel 1835, a Baraga je tam deloval od 1831. Prim. Jaklič, Misijonski škof I. Fr. Baraga, Celje 1931 in Hrovat p. Florentin, Franc Pire, oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijanci v severni Ameriki. Družba sv. Mohorja 1887.
živlenja pred vso nesrečo na duši in na telesu. Amen.« Tudi so naju prelepe svete pesmice učili. Veliko sim jih znal, pa sim skoraj vse pozabil, kakor postavim:
Delajmo, delajmo kolesa, De se popeljemo vsvete nebesa, Angelje' trobentajo Duše pa rajajo, de se vse stresa.
Druge mi ne pridejo v glavo, pa kam sim neki zašel tako dalječ od namena? Kako sim se bliska in strela bal, sim mislil povedati, pa sim na vse drugo peršel! De se tedej k temu vernem, vse drugo na stran. Ležala sva, kakor sim že povedal, pod streho z bratam, in stara mati so naju strahu varovali. Neki poletni večer smo šli zgodej spat. Okoli desete ure se pervleče hudo vreme. Od konca se je le bliskalo in na redke čase je zagromelo, pa kmalo se je jelo hitreji bliskati, in za vsacim bliskam je zabučalo. Zmirej terši in terši treska. Dež se vlfje, šel je, kar ga je doli moglo. De siravno so stope zlo ropotale,11 se je vender grom tako slišal, de je vse po všesih bučalo. Bliskalo se je vse križem in akoravno sim mižal in skril glavo pod odejo, se je skozi vso tako posvitilo, de mi je skor pogled uzelo. Kadar se je zabliskalo, sim zamižal, de bi bliska ne vidil, in všesa zatisnil, de gromenja nisim slišal, pa vse zastonj. Kako sim takrat trepetal, kako sim takrat molil, si je lahko misliti. Trešilo ali vdanlo je bilo tudi takrat na spodnji Beli v neko hišo. Oče so šli gasit. Nikoli ne bom pozabil tiste noči, vedno soje žive dni se je bom spomnil, in kadar se zdaj še kako hudo vreme napravi, de se bliska in treska, mi pride tista strašna noč na misel in od tod se še zdaj vedno gromenja bojim. — Zdaj je dež jel kapljati in pregnal me |e spod oreha.
6. Malitravna,
Desiravno še današni dan praznujejo, vendar nisim mogel sterpeti, de bi drevje ne otrebljeval. Dans sim ga precej otrebil. Kej sim bil vesel, de se je vsaj že zadnji dan vreme naredilo, de je komu podobno. Ko sim na sredi verta jabelko otreboval, sim se spomnil nekih češpljevih dreves, ki so davno tamkej rastle, kako sim tamkej nogo zlomil. Okoli petih let sim mogel star biti. ko sim nekdaj že pozno v jeseni pastirju krave pomagal pasti. Sadja'ni bilo tisto leto. Eno češplo vgleda pastir še na suhi češplji viseti. Po to je plezal. Jest pa Miha sva prav pod-nj stopila, de bi češpljo dobila, če bi vtegnila doli pasti. Precej visoko je že perplezal, kar se mu suha veja vlomi, pade z drevesa ravno na me, noga se mi zvije, zlomi se. Jest sim jokal na vse gerlo, bratu so solze v luč (oči) stopile, pastir je bled postal, ko zid; božal me je, tolažil me je, češpljo mi je dal, vsake baže igre mi je omislil, de bi le mirni postal. Koj drugi dan pride zdravnik, me obeže in gre in še obljubi priti. Valjavčevi, ki so me obiskali, so djali, »zdaj se bodo pa naš stari oče pred ozdravili. Matija, ko ti«. (Valjavčevi oče [stari] so si tudi neke nedelje pred nogo vlomili) pa kdaj sim že jest zdrav, Valjavčevi pa še le po berglah Rodijo, — mladost pa starost!! Za tega voljo mi še zdaj pravijo součenci, de ne znam hoditi, pa nej že hodim šepasto, hvala Bogu, de sim le zdrav.
7. Mali travna.
Tri je na Beli odbila, ko sim dom zapustil in pred desetem sim se že v Ljubljano perpeljal. Javeljne bi se bil pred vernel. kot v četrtik, ko bi oče opravka v Ljubljani ne imeli; sej še nikoli nisim tako zgodaj peršel. ko ravno zdaj, pa tudi nikoli več ne mislim pred priti, ko zadnji"čas. — Popoldne sim kupil »Poezije Doktorja Fr. Prešerna, Pesme Valentina Vodnika, Veseli dan ali Matiček se ženi, in Varh, kar sim že vedno želel.12
11	Prim. v avtobiografiji: »Hiša ima mlin, stope in žago.« (KK II. 167).
12	Kupil si je torej vse, kar je tedaj bilo znamenitega na slovenskem knjižnem trgu; Novice pa je dobival od 1847, saj je Kmetijska družba na Martinjakovo
8. Mali travna.
Ob devetih začnem pričijoči dnevopis pisati, kar sim si še zmisliti vodil, kaj sim doma počenjal, pa mi je kej naglo teklo, ko bi pero samo pisalo.13 Celi dan sim pisaril, de so me persti boleli. Ob petih sim spisal do sedmiga Mali-travna, ime dva dni, sim djal bom pa kot jutro zjutrej berž naredil in spisal, kar se zvečer spomnim de še nisim vse dognal, de moram še nekaj storiti, kar bi davno že končano imelo biti, pravlico od lesene sklede namreč.14 Vsedem se tedej po večerji k pisanju in berž skujem takole:
»Izročil je starček svojimu sinu celo pohištvo in vse premoženje, de bi na stare dni brez skerbi o miru in pokoju živeti mogel. Pa zmotil se je sivi starček. Nehvaležni sin. kot se navadno po svetu godi, je dobrote stariga očeta z hudimi vraeeval. Dokler je sivček še za kej bil, de je sinu in sinahi ali zetinji per delu pomagal, so se še nekaj zastopili, ko je pa od dne do dne starši in s starostjo slabši perhajal, sta ga jela pisano gledati, in želela sta. de bi se ga skorej znebila. Sosebno težko sta ga tudi zravin sebe per mizi gledala, in zlo se jima je gnusilo (studilo) ko so starčiku zavolj prevelike starosti vse redke jedi z žljice na mizo pljuskale. Starost mu je namreč slabost pernesla, de so se mu roke tresle. Kmalo je mogel posebej v koti za pečjo jesti. V vegasti skledi mu je nehvaležna sinaha slabe in pičle jedila dajala. To je starimu očetu težko djalo in marsiktero grenko solzico je skrivej pretočil, pa vendar ni godernjal, le žal besede ni rekel sinu. Vdal se je božji volji in mirno je terpel. Permeri se pa, de starčiku skleda z rok uide, na tla pade in se vbije. To viditi zetinja se jezi, go-dernja, kolne. ozmerja stariga. namesti, de bi sivi glavi perzanesla. »Sčasama bo še vso posodo poterel. in dnar ne pada z nebes, de bi vsaki dan z nove sklede jedek je tožila zdaj brezvestna zetinja, napihnjena in rudečo bleda od goliga serdii zdaj krivico starčika. Kupila mu je tedej leseno skledico v kteri mu je perhodnjič še slabši jedi in na pol ne tako dobre cene, kot sebi in svojim možu, nosila. V serce je ta nehvaležnost stariga očeta zabolela, na glas je zdihval in jokal in sinu nehvaležnost očital. Sin! je djal, ali tako vračuješ starimu očetu dobrote, ki sim jih s trudam zate perdobil? Je to zahvala ljubezni moje proti tebi, nehvaležnik? Se ti ne smilijo sojiga stariga očeta sivi lasi. plešasta glava, zvele lica, suhe rokž? Si mar pozabil, kako je Bog v četerti zapovedi božji otroke, ki svoje starše ne spoštujejo, ojstro kaznovati obljubil? Vse to svarjenje terdoserč-niga sinu ni ganilo; ni porajtal očetovih solz, ni se vsmilil sive glave sojiga stariga očeta: v posamesnim koti je tudi za naprej v leseni skledici pičle, slabo oso-tiene jedila dobival. Permeri se pa. de je nehvaležni sin sojiga, kakih 7 let stariga sinčika vprašal, kaj de igra s treskami in diljcami. Kaj druziga, mu otrok odgovori, ko majhino koritice. skteriga hočem vam, ata! ko boste tako stari, ko tamkej za pečjo moj stari oče, jesti dajati. Te besede so očeta tako presunile, de je svojo nehvaležnost spoznal, se milo zjokal in stariga očeta kleče za zamero, za odonšanje prosil. Odšle zanaprej je do smerti per eni mizi z sinam in sinaho vred jedel...
Kmalo je bilo to narejeno in spisano. — škoda, de so tako naglo velikonočni prazniki pretekli. Veliko veselja sim res užival vse dni. kar sim bil doma, pa še veči bi bilo veselje, ko bi mi bilo perpušeno celi čas sadje trebiti, ali pa, de bi se bili prazniki teden pred perčeli, to mi bilo še bolj všeč, pa kaj, ko bi vse človek dosegel, kar poželi, kam bi peršel nazadnje?15
pobudo brezplačno delila Novice 12 učencem višje gimnazije (prim. Novice 1847, 15 in Imena prejemnikov kmet. in rokod. Novic v letu 1847. str. 12): o drugem slovstvenem zanimanju mladega Valjavca gl. še Trdina, LZ 1905, 466.
13	Dnevnik od 27. snšca do 8. malega travna (velikonočne počitnice) je Valjavec spisal torej v Ljubljani dne 8. malega travna, ko se je vrnil s počitnic.
14	Dnevnik je bil namenjen za prof. Martinjaka; »pravlica od lesene sklede« je bila pač domača naloga in Valjavec jo je kar v Dnevnik vrinil. Objava v Novicah (o tem gl. zg.) kaže pravopisne in stilistične popravke.
15	Tu je konec prvih petih pol. Ker se štetje pol pri binkoštnem dnevniku spet začenja s številko 1, se zdi, da tu nič ne manjka.
22. Velikiga travna.
Ni jih letaš šolskih praznikov bilo, de bi ne bil šel domu, tud o binkuštih ne smem Ljubljane stražiti. Ob desetih koj bi jo bil že domu navezal, tode ni se mi ljubilo o poldne v nar hujši vročini popotvati, torej sim čakal kosila in manjši vročine. Že skor nisim mislil iti, pa sim djal, moram saj gledat iti, kako se kaj sadje obnaša, ki sim ga o veliki noči otrebil, ali je kaj cvetelo, ali ne, ali bo kaj prida obrodilo ali slabo. Tedaj jo potegneva jest in Lombar10 ob eni čez poldne z Ljubljane; kar k nogam sva jo mahala. Vroče, se ve de, nama je bilo tako, de nama je scurkama pot po čelu lil, in de se je srajca herbta deržala, kot de bi bila nanj perlimana ali s Idejam namazana. V vsako senco, kamor sva peršla, sva se zavalila, de bi se nekoliko ohladila. Vino v Medvodah se nama je bolj per-leglo, kot dve za uh, desiravno ni bilo preveč posebne dobrote. Ko je sonce vto-nilo za gorami sva še le v Krajnj perlezla. Ko prideva zun mesta, so ravno moj oče kobilo vpregali. Berž se jim na voz usedeva in kmalo smo odrinili od tod. Pa nas je vendar le noč prehitela, predin smo na spodnjo Belo peršli. Tu se Gašper na stran zavije in gre domii v Babji vert. Majhino je manjkalo devetih, ko se perpeljeva z očetam domu. Žejo sim si berž pogasil s hruševo vodo in s kislim ali z izsedenim mlekarn. — Odvečerjali so nama že bili.
Drugi dan. to je 23. Velikiga travna ali binkuštno nedeljo me kmalo po štirih pokličejo, de sim ustal. Zdaj so šli mati polje kropiti z blagodarjeno vodo, de se stara šega, ki so jo že naši spredniki rabili, ne pozabi. Ko nazaj pridejo smo molili vse tri dela rožnikranca, tudi de se stara navada ohrani. Vraža, kterih se po kmetih ne manjka, .je tudi v nekaterih kotili naše vasi (Bele) in bližne okolice ravno tako, de, kater ima garje, lišaj, če se z roso na binkuštno nedeljo zjutraj, kadar dan perterkava, vmi.je, vse te in take oskrumbe zgubi. Sosebno pa ženske vražami prav verjamejo. Za tri osebe z naše vasi vem, ki so tudi tako vražne, de so se dans z roso umiti hotle, de bi se lisaja znebile. Dve ste bile ženski, edin možak. V Preddvar sim bil obakrat šel v cerkev, zjutraj in ob desetih, popoldne pa, namest de bi bil h keršanskim nauku šel. sim doma sadje ogledoval. De te vender, kak so češnje polne! kar v šopeh se češnja češnjice tiši in vejice v grojzdih bengljajo. Škoda, de bodo pred dozorele, predin domu pridem.
24. Velikiga travna.
S potama v cerkev in s cerkve smo se razne reči menili. Med drugimi, kak je sadje letaš cvetelo, de se ga bo obilno perdelalo, vse saj ne bo negodno počepalo; dovolj ga bo, ako bi le kakiga hudiga vremena ne bilo, toče "postavim, de bi še nedozorjeno sadje nepokončala; de žita, kjer niso pozeble, tudi niso preveč burne, kjer jih je pa mraz zaterel, so redke. Na poslednjič smo še na čebele peršli. Tudi te so se dozdaj dobro obnašale in upati je, de bodo tudi dobre ostale do konca, ako le ajdovi cvet prepičel ne bo, ko so pa češnje letaš zlo zlo cvetele, tudi mislijo, de bo a.jdoviga cvetja precej. Ze so rojile v naši vasi v vsakim čebelnjaku gotov (ulnjaki so pa štirji na srednji Beli, za trideset hiš, mislim dovolj). Nekatere so že tudi po dvakrat rojile. — Popoldne, namest de bi bil v cerkev šel dremat, sim rajši čebel ogledoval. Še jih nisim pol ure ogledoval kar z nekiga panju ali lila na prav in znak in ritnisko čebele suti začno, rojile so, in namreč ta panj že vtret.je. Ni bil preveč velik roj, pa za tretjica dovolj. Cerkvarjev je bil z naše vasi. kteri ni več, ko dva iila čebel imel, zda.j ima pa že šest panjov. Ta panj, ki je danas rojil, je pervi roj dal v sredo pred vnebohodam, vdrugo je rojil čez šest dni. to je v tork pred binkiisti, in vtretje dans. — Ko so od keršanskiga nauka peršli. sim bil šel k stricu v vas. Vino smo pili in mnoge reči smo se pogovarjali. De vročina prezlo pertiska, sim povsod slišal, kamor sim doletel; de bi kaj kmalo Bog dežja poslal, je vsili ■želja, de lan in sploh vsa setev, sosebno pa zelje, dežja zlo zlo potrebuje. Zdaj se teta oglase in pravijo, de bo kmalo dež rekoč: Ne bo dolgo več tako lepo ostalo, kmalo se bo sonce v dež premenilo, sim že zgon od Krajnja slišala brenčati. Oče moj, ki so ravno tudi zravin peršli in slišali, kaj se menimo, so djali
16 Lombar Gašper, Valjaveev sošolec.
de zna priti, pa tako berž še ne; ko bi se bilo, perstavi.jo še, zgonjenje od sv. .Tošta slišalo, bi bil pa dež berž berž tu. O, saj se je tud' od sv. Jošta, perstavi teta. No, tako bo pa, predin dva večera pretečeta, dež šel, rečejo spet oče. Ne bo dolgo ne, de pride, stric pravijo, sim vidil černiga polža lesti. Tih in takih znaminj dežja so še več povedali, ki so že dolgo skušene, pa tudi večkrat spod-lete, de niso ies; torej so djali stric, Rog že ve kdaj in komu je dežja treba in so povedali neko pravlico, ktero okrajšano tu perstavim:17 — Jezus in sv. Peter gresta v hudi vročini nekdaj popotvat. Kmalo srečata popotnika, ki je v senci na kraji ceste počival. Peter ga vpraša: Mož! ali vam je kaj vroče? Se ve, de mi je, odgovori popotnik in pravi dalje, pa mislim, de bo Icmalo dež, sim že vidil černiga polža. Ne bo ga še ne za vas, reče zdaj .Jezus ter gresta naprej. Ne dalječ od tod zopet dobeta nekiga počivati. Spet ga Peter vpraša, če mu je kaj vroče. Vse po čelu mi teče, taka vročina je, pa mora kmalo dež priti, že gobe na gnoju rastejo, jima odgovor da. Jezus mu o kratkim odgovori, liot per-vimu. Zdaj prideta do tretjiga popotnika in ga ravno tako ogovorita, kot prednje dva. Ta pa jima reče, de ima kmalo dež priti, je že v kadi berbljalo. Gospod mu reče kot pervima dvema ter gre s sv. Petram soj pot naprej. Čez nekaj časa doideta bolj perletniga moža tudi počivati. Peter ga navadno vpraša, ako mu je kaj vroče. Starček mu odgovori: Že dolgo ni bilo take vročine in suše ko je zdaj, de bi se nas le Bog revnih grešnikov vsmilil, in nam kaj kmalo nebeške rose ali dežja poslal! Jezus, vesel, mu reče: Mož! vaša vera je prava, kmalo bo dež in šla sta s sv. Petram naprej. Kmalo se nebo pooblači in o pol ure je že dež šel. — Ko so to pravlico dokončali, smo vsak nemalo pili in potem smo vnovič govorico natvezli. pa na drugo reč, namreč od dragine današniga dn£. Per ti priči so stric spet neko pravlico povedali. Naj jo tu perstavim de se prostor spolni. Začeli so: Pod svitlim Cesarjam Jožefam je neki bogatin polne skedne žita nakupil, de bi ga bil za dobiček prodajal. Še ga ni prodajati jel, kar se pervleče neki dan hudo vreme, ura sile: bliskalo se je vse križem in treskalo je, de je po všesih šumelo, ko de bi se hotlo nebo pogrezniti in trešilo je v —• skedenj bogatina in vse poslopja z žitam vred so 11111 pogorele, na beraško palico je bil peršel. V ti revi gre h Cesarju, mu razodene svojo nesrečo ter ga prosi de bi mu pomagal. Cesar ga popraša. ali je sam vse žito perdelal. ali si ga je nakupil. Ko je pa bogatin (zdaj beračon) z glavo zmajal, in djal, de ne, de ga je le nakupil, mu Cesar pravi: Prav se ti je zgodilo, Bog že ve, kteri kozi rog odbije; ako bi bil ti žito sam perdelal in ga ceno med vboge predajati mislil in njih revo podperal, bi ti bil vse povernel; ker si pa žita nakupil, le de bi se dobička nalezil in vboge še v več revo spravil, ti ne dam nič, le bodi sam berač in skusi palico reve. — Ta pergodba vse vtiče, ki hočejo v časih dragine vse pokupiti (so perstavili stric zdaj) de bi potem prav drago prodajali in reveže zaterali. Sft.j sim že dokaj takih pravlic bral od Jožefa, te pa še nisem, ali pa, če sim jo, sim jo že davno, davno, de sim jo tako čisto pozabil; sam sebi ne verjamem, de bi jo bil kdaj bral ali kje slišal. — Kako je to, de se je ta pergodba clo na kmete vtepla in tako dolgo nepozabljena ohranila? Po gostvanju smo šli stricov vert ogledovat. Lepe in čedne so sadne drevesa vsake baže, mlade, srednje in stare. Še čez trideset mladih drevesc so letašno spomlad stric vcepili in vse zelene, nobeno se ni posušilo. —
25. Velikiga travna.
Popoldne proti večeru pride k nam berač moke prosit. Ker se mi pa ni še preveč star zdel, ga poprašam, zakaj, ko je še tak korenjak, de služit ne grč. Odgovoril mi je: Saj sim služil od sv. Jurja do sv. Marka18 od tistihmal sim pa moko bral. Smehljaje sim mu stresel periše moke v mavho, ki ni bila preprazna.
17	To je snov za legendo v vezani besedi Znamenja dežja, ki jo je Valjavec objavil v Novicah naslednjega leta (N 1848, 121); verzi se zelo naslanjajo na stričevo pripoved.
18	Sv. Jurij je 24. aprila in po mnogih krajih novo leto za posle; sv. Marko pa je že naslednji dan 25. aprila; služil je torej samo 1 dan.
26.	Velikiga travna.
Kavno drevje sini ogledoval, ko pride Mihovic memo po cesti. Mihovic stanuje v Tupaličah, je godec (v obojnimu pomenu, godec de gode, in godec de burke vganja, nemško ^offenretfjet). Na vsako ženitvanje je povabljen, de svate s svojimi burkami in šalami razveseljava. Ženitvanje, kjer ni Mihovca zravin, ne velja dosti. Tega, ko sim ga vgledal, sim se spomnil, nekaterih burkov, ki jih je počenjal, in pravlic in kratkočasnic, ki jih je za smeh na stote nakvasil. Le eno naj povem, ki mi je ravno v glavo trešila, ktero je sam takole perpo-vedoval:
»Ko sim že veliko rokodel (tukaj sam od sebe govori) skusil, in ker so mi vse spodletele, mi svetje žena še klobčarstvo poskusit in pravi: Ti, mož! klobčarija tudi dnarje nosi, poprimi se še te. Imaš prav, žena! ji pravim, še klobčat se moram navaditi, ter grem na Koroško in si volne nakupim. Polno besago jo neseni čez Zaplato. Ko je bila pa še nemalo mokra od dežja, ki me je bil včeraj do dobriga opral, de sim bil moker, ko bi me bil spod kapa po-tegnel, jo zgernem verh Zaplate po tleh, de bi se posušila na soncu. Sam se pa vležem za germ v senco, de bi se nekoliko shladil, in skor bi bil zaspal, dremal sim že. Zdaj veter potegne, volno zgrabi vzame jo sabo, de bi v Ameriki klobčaril. Jest skočim na noge, upijem za njim, de naj mi volno nazaj da, ko sim pa vidil, de me ne posluša, mu pravim: No pa srečno pot v Ameriko, pa dobro klobčari namest mene. Vesel (kaj bi žalostin bil) grem domu. Berž me žena popraša: No, ti! kako ti je kaj pomedlo? »Čisto.« ji odgovorim.« Vsi svatje so se smejali, de so hotli popokati. Pa kako se moško obnaša, kader kaj per-poveduje, nobedin ne ve! Sam se nikoli ne smeja, včasi le ne malo šobo napne, ali z obrazam pokaže, če kaj takiga na versto pride, ali koj z roko perpoveduje itd. de se mu bolj smejajo. Zidane volje je vsak, ki je vsvatah, kjer je Mihovic zravin, pa tudi skorej nobene ženitnine ni, kamor bi ne bil Mihovic povabljen, kjer bi burke vganjal. Take jim včasi kvasi, de ne vedo, ali so kuhani ali pečeni, tako se jim laže, de sam misli, de je res, kar perpoveduje. — Zato tudi pravijo, kadar kdo kaj takiga pove, de je gotovo bosa, ali laž: Ta je pa gosčeva (godcova) [še drugač: ta je s pete vzeta]. Bi še več takih burkov načenčal, ali mi časa zmanjkuje, naj se pa za kdaj drugikrat hranijo. — Dans je bil tudi zlo nesrečen dan. Zjutraj gre neki berač po bervi čez rov, spodleti mu in pade, de si rebra polomi, in komaj je perlezel do mojiga strica. Po gospoda so mu šli in v sv. olje so ga djali. Stric ga nalože potem na voz in ga peljejo na Breg domu, kjer je gostval. To je perva nesreča, ki se je zjutrej na vse zgodaj perpetila. Druga je pa ta. ki se je pa v terdi noči naklučila: Kovačica gre v mlin k mojim stricu po moko: Dež je ravno šel. Ko bi imela nazaj iti, ji rečejo stricovi: Varuj se de ne padeš. Ne bom ne. je djala. še nisim nikoli, kar živim, rajtam, de tudi dans ne bom Pa. lej! ravno pred vežjo, ji spodleti, ker je bilo prepolzko, in pade, polnik ji z robam na roko telebi in roka se vlomi. —
27.	Velikiga travna.
Pretje poldne naprežemo in v Ljubljano dirjamo in predin je ura 4 bila, smo bili že na koncu popotvanja. Berž se vsedem in začnem pisati leta dnevopis. Ga prepisujem in perpisujem clo v terdo noč, de me je spanje posililo in tako so binkuštni prazniki prešli, sam ne vem — kam? — — —19
... takim bi tudi posel znal izlečke iz cvetic napravljati in bolnike ozdravljati . Med tem pridemo verh gojzda, kjer se starček na drugo pot zavije, midva sva
19 Tu je konec binkoštnega dnevnika (na koncu 3. pole). Naslednje pole so zaznamenovane s številkami 9—14 in vsebujejo dnevnik velikih počitnic; manjkajo torej pole 1—8 ali vsaj 4—8, t. j. začetek dnevnika velikih počitnic.
pa naravnost kviško lezla po sami travi, in komej bi bilo de bi bila krampžarje20 imela, zakaj zlo je spodletvalo. Prideva na verk pa se druziga ni vidilo, ko megla, in kakih pet pedi od nosa komej tla. Megle so se vedno, brez de bi kaj prenehale, vlačile semtertje, de ni bilo moč na nobeno stran kej viditi. Lom nad Teržičam se je kake tri trenutja vidil, pa berž berž ga pokrijejo goste megle in spet sva bila vsa v oblačili, kakor copernike ali copernice. kadar menijo s točo vbozih kmetov polje pokončati; ki si pred perpravljajo orodje za brambo zemlje sinam, kteri zastopniši od svojih bratev z Eve, bi vtegnili točo vstaviti, in tako delo in ravnanje copernikov vsih in copernic zraven, ako bi količikaj napak bilo, pod nič spraviti. Na verhn na nar višjim naju pa še dež vjame, in veter začne briti, de naju je prav v roke zeblo; višnjeve so že perhajale. Toliko ste omreli obranile, de do pasa nisva bila mokra, škriee je pa veter po dežju vihal, namočil jih je, de bi se bilo iz njih, kaj bi djal, precej deževnice vželo. Kar od kolen naprej ni dež premočil je še dolga trava, borovničje in kamničje do do-briga namočilo; škorniee so se vode napile za več dni. veljbljode posnemaje, vedši, de bodo malokdaj vodo gora Gojskih21 pile. Jerebov in jerebic par za param je s cretja ali kakor tuki pravijo cretovja zletelo, de bi jih tri nedelje dovolj bilo za Križki Jarovž, le kar sva jih midva vidila; par vjetih sva tudi midva med cretjam zazerla, z ocnov snela in sabo vzela ne za gospod fajmoštra, naka, sama zase. — Opoldne se verneva in po dolinah ali senožetih greva nazaj. Vsaka dolina ima svoje ime, ki je legi ali velikosti senožetu permerjeno, ali odi kake pergodbe osnuto. — Perpovedujejo22 de je po zimi v nedeljo sena nekima Gojžanu za živino zmanjkalo. Torej veli svojima sinovama vgoro po vlake. So pa vlake takele: Terta se položi po podolgim ena. po počez več: na te se dene sena do pol; vsredo se vtakne hrastova ali kakoršina si bodi veja, to s senam zadevajo, le de deblo viin moli. in tej veji se pravi duša. Potem povežejo s ter-tami seno in to je vlaka ali kakor v Bledi pravijo danka. Po sneg se še le seno iz gora zdriča. — Do vlak prideta in lej. odterga se verh gore plaz in oba pod-suje. Oče nesrečo zvedši je neki zdihnil: Čej sta, moja edina, čej sta?! In od tod se imenuje tista senožet še dandanašni »edini dole in leži med dolinama Po%'ico in Gašperko. — Čez noč še ostanem v Gojzdu23 in drugo jutro sim si še le namenil, domu iti. in še bi bil kake dva dni v Gojzdu obtičal, če bi ne bila ravno angeljska nedelja, naš semenj, in na semenj ne domii iti, ino! kdo bi tega ne želil. Še ki v daljnih krajih služijo posli in dekle pridejo na semenj in de bi jest ne šel, o! o! tega'ne, po nobeni ceni ne. De te vender! klobase bi pušal in namest štrukljev in boba v gojzdu ričet tolkil! pač bi ne imel možgane na pravim kraji v butici, kaj ne de? Pač res!
28. v. serp.
Še le o poldne po južni pridem domii pa se berž spravim dva jablana obirat, vosevko in tofelj, oba polna, de bi jih škoda bilo pustiti nočnim postopačem. Obojno pleme bi še ne bil obral, pa se je bilo bati. de bi jih ponočni vasvavci ne obrali in polomili; zapazili so ju bili že, gotova tedej je. de bi bili danes vse čisto pokončali. Je že navada vkoreninjena, de vso noč pred semen jam ta dan zunej ostanejo, pijančevajo, pokajo s korobači, ki si jih celi teden z ličja
20	Navadna gor. oblika je »krampežai je« ali »krampeže«, nekake močne dereze, ki si jih navezujejo na čevlje zlasti ob košnji po hudih strminah ali po hribih pozimi, kadar so poti ledene.
21	Gojslce gore mu seveda ponieuija Križko goro nad seliščem Gozdom, koj nad zdraviliščem Golnikom.
22	To pripovedko je verzificiral Valjavec pod naslovom Edini dol in jo v začetku 1848 objavil v Novicah (N 1848, 29). Pesem je ohranjena tudi na koncu Dnevopisa.
23	Valjavčev komentar v Novicah pod pesmijo Edini dol: »G o j z d je majhna vas na Gorenskim. Koj nad G o .i z d a m se dvigne gora, kjer imajo Gorci ali Gojžani svoje senožeti. Vsaka senožet. večidel dolinice, ima svoje ime, ktero je legi ali velikosti primerjeno, ali od kake druge take reči osnovano. Med druzimi je »Edini dol« taka senožet, ki je svoje ime od pri-čijoče zgodbe dobila.« (N 1848, 29.)
v vodi nalaš za to rabo godniga, spletajo, in strelajo in ukajo, trudnim celo noč nepokoj delajo. Sadja žlahtne so ta večer reve. —
Ravno obral in shranil sim jabelka, ko začne perterkvat semenju.24 Serce od veselja človeku poskakje, kadar veselimu prazniku zvoni. Semenj bo jutro, veseli se Matija! zgonenje veselo, vstreženo oznanuje velik praznik, veselo obha-janje, posvečenje cerkve sv. lina,23 dočakuje cela Bela in se veseli juteršniga dne; očetje ali hišni gospodarji perpravlajo meso. hišne matere štruklje narejo, za bob mesijo; fantiči, deklici, nove oblačila od krojarjev, mojšker in čevlarjev nosijo, umivajo obraze, vratove, roke, noge, de bi jutro, svitle zvezde zmed druzih bli-sketale. — Sonce zahaja, z dimnikov skaka dim, bob se cre. od deleč diši crenje, poljsko delo jenjuje, mlinsko ropotanje vtihje — pok s korobači, strel s puškami, ukanje se sliši, razlega po ravnim, jek odrekuje iz Storšica, z Zaplate in sosednih gora po dvakrat in trikrat: tema. noč zemljo pokrije, mirni in pametniši pospa-vajo. vasvavci. fantini, otroci, o čudo! vriskajo, pokajo, strelajo, trudnim celo noč nepokoj delajo, sadja lomijo; pijaneevajo; pa so v vednimu strahu, po stranskih potih postopajo, na cesto si ne upajo; deset je ura, kerčme morajo zapustit; žandarmov se boje, boje se žandarmov, ječe, palice še bolj; pa pijan človek, sej ne ve, kaj dela, v vinu v žganju si možgane vtopi, um skali, pamet zapravi, jezik se mu odveže, vrisk sam, kletev sama z gerla vre, noge ga ne derže, vsa steza, cesta je pijancova, v rov telebi, se v jamo zverne; počasi se spet na noge sko-mata, oči zakaliene ne poznajo ljudi, z žandarjam se srečata, ta ga še le vkroti in drugi dan ječa. — Grem pa vender desetkrat raji spat, ko bi se po noči okrog klatil, in vlačil, ko megla brez vetra, ne vedil, kam bi se obernel. V kerčmo ne smeš in vso noč pod milim Bogam postopaj, se boš kmalo naveličal; pa tudi drugi dan, poglej ga pijanca, ki je vso noč brez potrebe prečul in prevriskal, poglej ga vlice, bled je ko zid. oči zakaljene komaj odpera, bolj je smerti, le de k6se še nima, bolj je smerti ko človeku podoben; ga šiplje, kolie, glava, trebuh ga boli. ne ljubi se mu jesti ne piti, pa, de bi zasramovan ne bil. se sili z jedjo in pijačo, in pije, de se spet vpijani, in meni, de ni fant, ako ni pijan ta dva večera, pa zdravje zapravlja, grob duši in telesi koplje, kmalo oveni, ki bi lahko še sive lase. sive dni doživel. Kje so. mati Kraina! nekdanji čversti sinovi tvoji? Žganje, pijača Satana, vse, vse ti je spačila. Poberi se žganje z dežele in klet na vedno bodi; če te na gnoj vlije, skaziš ga, poberi se z dežele, nisi za rabo, nisi ji v prid. poberi se. Pijanci vi dozorjeni! ki ure skorej ni trezne za vas. kleti vas ne smem, .Tezus prepove, pa zaničujem vas. zaničujem na vso moč zavolj nespameti: pa zato vam ne prepovem piti vina. piti kar je prav in židane volje biti se sme, tode kar je prav, kar je preveč, je pa preveč; tudi sam ga rad pijem, ne skrivam očitno povem: sej vince je sladko, daje moč človeku, veselje mu v serce vliva, če se zmerno pije, ali če ni čobodra in zmešano z svincam in žveplam, in na ravnost povem, de ga bom jutro, sej je semenj, če Bog hoče, še čivkal, zakaj bi ga ne, ker se mi ponuja.
29. scrp. v.
Veselo preterkvanje zjutrej ob dveh že je oznanovalo velik praznik, veselo obhajanje. Že pred dnevam krave na pašah bokajo, ukanje pok strel se zopet bolj zažene, dan se zaznani, veseli praznik je, vse kar ima zdrave ude. hiti v cerkev h božji službi, mladi, stari, žene dekleta, vse, vse kleči pred Bogam na kolenih. Po deseti maši, velikim opravilu v domači cerkvi sv. lina, kjer so pevke sicer pele, ali godcov ni bilo in tudi topov groma ni bilo slišati, ker je bil strel pred 3 leti prepovedan, po deseti maši se začne semenj in z bližnih krajev pride skoro vselej precej ljudi na semenj, kjer, kadar so godci, do terde noči ostanejo. Kar poslov ali dekel drugod služi vsi vsi pridejo domu na semenj. Mesa, klobas, štrukljev, boba je bilo na mizah, de so se šibile. Vina, to se tako ve, je bilo
24	Prim. opis tega semnja v Sanjah (Poezije 134 si.)!
25	Srednja Bela ima podružno cerkev sv. Egidija ali sv. Tilna (god 1. sept.); več o razvoju slovenskih narečnih oblik iz latinskega Aegidius odn. Aegilius gl. Fr. Ramovš, Historična slovnica II., str. 246 si.
za vsaciga dovolj, kteri je dnarje imel, de je zanj dajal. — Navada je o semnju per nas, de pastirji in pastarice na vse zgodej ženejo, skušajo se, kteri bo pred gnal, in ki zadnji na pašo žene ga dražijo, de ga mora sram biti, ako je le količkaj sramožljiv: Pominjek pogodal, godavs, godavs!26 in še nekakošino drugač prav v pesmici, pa me je povedati sram.
30. 31. v. s.
Dans ni človeka, de bi ga glava ne bolela, de bi se za trebuh ne deržal, de bi ne bil vertoglav, vsakiga je semenj pohodil, vsaciga, vsaciga.
1. Kimovca
Komej se je nekoliko trebuh spraznil, pa ga je treba spet napolniti, glava, kome j trezna, spet se zmeša, možgani se vnamejo; žganje plamen gneti.
2.	Kimovca.
Spet si vertoglav, opotekaš, lice ti prebleduje, rad bi ležal, pa ti ne tekne, vstaneš, delat se ti ne ljubi, križem roke pokladaš, greš po vasi, srečaš svojiga bratca per žganji, tožiš mu, de te glava boli, v trebuhu te šiplje, kolje, tovarši, ki se jih berž nabere celi trop, ti tudi potožijo, de jih noge ne derže, komaj stoje, pa prav'te: De se pozdravimo, bratci! gremo spet nad žganje, ga spijemo vsak merco, pregnane bodo težave; merca za merco. maseljc za maseljcam mine, mrak se stori, noč je, pa ni še konca ne kraja pijače, zasemenjevavec, praviš, mora biti, ehe bratci! le pimo, sej ga jutro ne bo; ura je deset, zdaj moraš žganje zapustit.
3.	Kimovca.
Si se mislil bolehnosti včerajšne znebiti, pa žganja se napivši, spet dans nisi za rabo, ne primes za nobeno delo, pohajkovaš, lenobo paseš, delo ti zastaja in zastane.
4.	Kimovca.
Celi teden je prešel, de nisi nič, čisto nič podelal, dans je že sabota, praviš, pet dni je preteklo, de nisim nič delal, naj pa še danes, de bo ravno celi teden. — To dela pijača, to stori žganje!
Lani je zlo korun" pognjil, ker ga niso ljudje v prav rabili; žganje kuhajo žnjega, strup, hujši kot gada. gad če piči, piči le na redke čase kakiga, ali žganje, kamor se je zaneslo, celo deželo v kratkim pokoplje, desiravno tako berž ne, ko gad, pa kmalo se pokažejo njega nasledki; dela zastajajo, mladenči namest rudečih lic, imajo blede ko zid; žganjarjev sinčike, poglej jih, že v zibeli nimajo prave barve, bledi so, kot oče; ni znati lic rudečih, navadno znammje zdravih otročičev; mladenči bolj odrašeni žganja navajeni kmalo zvenijo in zgodni grob je plačilo žganja. Ali ni očitno gnjiloba koripia kazin božja, ker ljudje korun v prav ne obračajo? Ali ni boljši, če ga v oblicah sneš, ko žganje, ki ga z njega skuhaš? V kožici napravljen gotovo je bolj ko v žganje stlačen; morebiti m res". Kaj pa de. — Kmet objokuje gnjilobo korana, ker se lakote boji, ker ga v oblicah jesti ne bo; gospodi se tudi milo dela, ker v kozi zanaprej ga le malo
26	Prim. Sanje: »Zbude se zdaj pastirji, in sramota — ga čaka, ki prižene prvi, grenka, — še večja pa, ki zadnji prikoraka... O, kako rožno na uho buči mu: — »Glodavs, glodavs, pomijnik si poglodal!« (Poezije 130.)
27	Krompir. L. 1846. je krompir močno gnil (prim. N 1846, 123, 125, 126, 134. 150 itd.).
bo; žganjopivca vprašaj po komu mu je žal, res bo miloval gnjilobo, ali derzno poreče:
De jesti nima, kmet zdihuje, Ker ves korun mu je zognjil, Gospoda, de ga ni, žaluje, Ker zlo je v koz' okusen bil; Jes tudi lijem zanj solzice, Ker malo bo žganja, medice.
De bi te tf in tvoje žganje! ni ti v mislih druziga, ko sama pijača; pojdi pojdi in pij ga noč in dan, pij ga, ljubi žganje, pij si grob; jes pa grem, si kupim raji poliček tertniga soka, presladkiga vinčika, ki cedi v serce veselje, skerbi odganja in pojem:
Mi zmerna pijača Iz terte soka Skerbi odurača, Vesele dni da.
Le pij ga Matija Če volja te je, V kozarček nalija Če zmerno ti se.
5. Kimovca.
Nedelja je nedelja!
6. 7. Kimovca.
Repa bi že imela opleta biti, pa per nas že še ni; ni bilo časa, torej ker pred malim Šmarnam ni bila opleta, ne bo repa, bo repiea, pravijo. Ali gosenc gosenc na repi! na vsaki njivi, kjer repa raste, jih je vse černo, same štible po konci molijo. Ometajo jih sicer z brinjevim vejami in jih zaterajo, pa jim je nič ne obranijo. Zmeram jih je vse živo. — Alo Prešerin! zapojite, kar ste obljubili v imenu učenca »gosence kaj na repo varje; mož beseda, gospod dohtar! zapojite!
8. Kini. m. Šmar.
»De te! berhko se redi.«
Dans grem v Kokro na božjo pot k divici Marii. Ob desetih se začne opravilo. Po maši je bilo darilo (ofer). Tudi Zauer28, ki je per Polajnarju na vakancah bil, je dal nekej krajcarčikev. To se je basal in majal s trebuščikam! Kmeški ga viditi so ga nalaš še stiskali in djali: De te! berhko se redi«, itd itd. itd. itd. itd.-----
10. Kimovca.
Dans smo pervikrat korun pokusili; precej je gnjiliga skor več, ko lani; tode naš je od druzih še precej lepši in tudi lani ni bilo sile gnjiliga per nas; drugod ga je pa polovico skor Černiga. — Bog nas obvaruj! kaj bo? Korun gnije, repo bodo gosence požerle, s kom se bo živina redila? lakota za petami lazi, jedo (ajdo) naj pa slana pokonča, so se pa vernile tiste leta, ko so ljudje travo zobali; dobra bo kislica in druge take trave; kteri jih pozna, si bo že še pomagal, kteri pa živi, ko božji volek, v en'dan, temu bo jalova pela. Žganjarji he! kupite jsi žganjčika, korun gnije, kupite, kupite, de ga boste saj namest kruha imeli, če ga berž ne napravite, si ga boste po leti s trave, po zimi pa s sršža nacejali! he, berž!
28 Sauer, sošolec (KK II 169).
14. Kimovca.
Prostost-9
Do jeseni preživela, se je mlada tičica, Ker za njo je mat skerbela, Serca mati miliga.
Ker tedaj je log goliše, Gojzda trate zapusti, Tikama na vertec hiše Jest iskat si perleti.
Ali mater skol ujame Ji na pozno že jesen, Vso podporo tiči vzame V sercu svojim skol leden.
Zdaj si sama tica vboga živež iše na zimo, Po drevesih vel'ga loga Leta simtertje skerbno. —
Gaj ogoli ojstra zima, Perje spadlo je z dreves, Piče tičici več nima Posmojen od burje les.
Al sirotica se vjame O gorje! na limanco, Z limance jo deček sname, V kletko jo zapre tesno.
Res de pit in jest imela Dosti zmeram je vsiga; Al kot zunej ni vesela Nikdar nikdar več bila.
Le zdihiije vjeta reva, Ker zgubila je prostost, Vedno poje, vedno peva Sužnosti teške grenkost.
Od 16.—29. Kim.
sva z bratam v mlini delala, ker je dosti dela, pa delavcov malo. V mlini ni veliko pokoja, zdaj kdo pernese ali perpelje, zdaj na kamen zasuj, tega zaprl, temu vodo daj, pred pšenarjamj presej, volju perlij, stopam permešaj, zavijat pojdi, noč in dan ni pokoja ne miru, še per jedi ne. Kadar je bilo količkaj časa sini pa na obode kaj zrezval; na kamen, kteri pšenico melje, sim zarisal:
De bode pogača, De bode potica,
ki za kruh in kuho melje tele verstice:
Za ljubi se kruhek Ta kamen verti,
Na pšenarja:
Okusno za kašo Zdelujem proso,
Se kamen obrača, Se melje pšenica
De polni trebuhek Se lačnih ljudi.
De lačen si pašo Za čeva dobo.
in tako dalje na vsaki kamen posebej sim kaj zapisal in med tem čas preteče, de nisim vedil kdaj. Od sadja nisim nič povedal, kar sim obljubil, pa so že taki zaderžiki, de ne dajo. Vgank ali zastavic tudi nisim nič perdjal — obljubim oboje za Božič, če bom še živel.
Dijak ob praznicili
(Nekoliko zabavlj.) I.
Mož in žena.
Mož:
Nekoliko sim pred od dela nehal. Je res, pa kaj? sej je sabotni dan. Se celi teden trudil sim in pehal, Je žuljev polna roka, polna ran; Tedej, če spijem polič ga, se grehov Pomnožiti število ni mi v stan', Poliček saj se spiti danes more, Sabota je, šlo sonce je za gore.
Od južne ur prešlo je že petero, Pet ur brez jed' se tud zlakotva, Pet ur brez jed' in dela po stotero, Je ljuba moja tudi jalova; Tedej pernes' eno mi saj ga mero, H Gorjancu pojd', ima nar boljiga. — Bo že! nalij in pij, se vsedi k meni, Per možu biti se spodobi ženi.
29 Nekoliko popravljena je pesem izšla v Vedežu 1848 in Valjavčevili Pesmih 1855, 53.
Je vroče, de mi znoj po čelu teče, Naj pijem, vino je nar bolj ohlad, Če sonce ga čez dan na polji peče Na večer pije vsak ga merco rad; Ki se ga brani, ki ga piti neče V sosesčini ga ne poznam enkrat. — Bog živi te! le pij, sej ga je dosti. Per vin' in kruhi se nikar ne posti.
Žena:
Nagnil se dan je, se tema je strila, Poglej skoz okno, dan je terda noč, Miglja na nebu lučic brez števila, Svitel krog mesca vidi se obroč, Bo treba, za večerjo de b' zak'rila, Ležat' in spati lačen ni mogoč'. — Lej nekdo gre, gosposkiga je duha, Škric bije mu na pete permaruha!
Mož :
Kdo neki je? gotovo kos beriča. — Oho, žandarm! tak pozno na večer, Kaj semkaj ga perneslo je hudiča? Ciganov in tatov saj ni nikjer. —
Žena:
0 joh! zavil se k nam je, Bog je priča, De napčniga nič ni; per moji ver! Po Miha!! !30 pojdi, reci, de se skrije, O hiti, teci, zadnja ura bije!
Oče.
Oče in mati: Moj sin! moj sin! kakovi strah naredil Si nama bil, poznala nisva te, Domu de prideš danes, kdo bi vedil, Berič, sva mislila, de k nami gre.
Žena sama: Si lačen sen, kaj ne? boš malo jedil?
Oče :
Se ve de lej! na poti človek speha se, Sim sam že skusil, kak po dolgi poti Diši jedilo v vsakim bodi koti.
Sin:
Cel dan hoditi, to se človek speha! Pa ne de z vozam po me bi peršli, Sej vedili ste, de se šola neha. De se perčnejo šolski prazniki; Kaj ne? ločit' od vina se in smeha, Ki v naši se ne manjka ga vasi, Ločit' od vina se ne da nikoker, Naj potva sin, naj potva znoja moker.
Mož:
Prepozno! mislim de ne bo pa sile, Poprosim jes, poprosiš ti kej zanj, Solze so že precej jih omečile, Če pa po sili, s hudo plane nanj, Kar solza ni, petice bodo strile, Zato ne bode mošna lož' in tanj; Petica pa gotov beriča gane, In Mihec per nama doma ostane.
Žena:
Kar nam novga so komisarja dali, Dobili smo zapovedi terde, Kar pred je prav blo, kar se nismo
bali,
Se zdaj bojemo, vse na robe gre, Za vsako malo stvarico so gnali, U ječo dokaj jih, kjer še sede, In reveži preveč popred veseli, Sedejo, da se bodo nasedeli.
Mož :
Če Miha vzamejo, pa ni pravice, De bi se v misel vzelo, vredno ni, Kar storil je, ter tol'ko ni krivice, De vječi bo, se zoperno mi zdi; Pa čuj! čez vežne stopa že stopnice, Morivko, puško vidim pred očmi. Tristo medvedov! že stoji na pragi, Odpera, de b' ga vsi peklenski vragi!
II.
Mati. Sin.
Oče :
Kdo zlodja bode vedil, kdaj končate, Sej delapust je komej svet'ga Jakopa, Eksamen že prestopno letaš 'mate, Kak bo prestopno le še leta druziga, Tak zgodej letaš že domu capljate, To ne pomeni kej preveč veseliga; Ne rečem, če te s šole niso zgnali, Koga si spet počel, de so te dali?
Sin :
Se vidi, de ste ga preveč serkljali, De vino sivi glavi um kali, Možgani so se vam uneli, vžgali, Ste časi bolj per pameti bili; Mi, ki smo v peti šoli, smo končali Za letaš šolo pred za dvoje dni. —
Oče :
Si zdelal pa, de spet ne bo plačila? Sin :
Sim zdelal ja, ne bo plačati sila.
30 Miha je bil Valjavčev brat (prim. spredaj Dnevopis >5. Sušca«),
Oče :
Pernesi še ga, žena, ta je stekel, De pije, ker po volji je končal, Naj boljiga naj da, reci, sim rekel, Le urnih nog, že rad bi ga serkljal, Tačas se ravno jajčnik bode spekel.
Lepč dišeč, okusen, terd in prav. Bog živi te! ker spehan si sirota.
Sin :
Naj ga pa dosti bo, ker je sabota.
III.
(Drugo jutro v nedeljo.) Dijak in njegovi brat.
Brat:
Je sedem preč, eno že čez odbila. Oho Matija! kaj še zde j ležiš? Je šesta maša davno že minila, Le leži, de kosilo31 zamudiš. Ustan' ustani, žgance zabelila Že dečla je, lioho! kaj le še spiš? Le berž, le berž, kosilo je na mizi. Le berž, si ustnice nikar ne griži.
Dijak: Okrožnik pernesite, ni drugači, De vzamem nanj si vsako bodi jed.
Brat:
Lej ga, gosposki duh, kako se pači. Si rojen kmet, in si, kar bil si pred, Se peto leto krog gospode vlači, In misli, de jo mora že posnet',
Z lesene ne, s košene hoče žlice Ze jesti, ko ima komej druge škrice.
So že premalo žganci mu politi. Ocvirki so na njih mu prežeri,3-Zdaj zelje mora hujši kislo biti. In ak je kislo malo bolj, renči, Z vodo vred mleko se ne sme topiti, Premalo v soku zdaj mu je soli, In ričeta gospos še ne pokusi, Od deleč viditi ga, se mu gnusi.
Je zadnji v cerkev šel, pa pervi dami To mora Bog, to cerkev mu dišat! Sam bil gosposki v cerkvi je med nami, Sram bo33 ga je na tleh prašnih klečat, Per povzdigvanj' ganil se ni z nogami, Kolena se mu niso hotle vdat Križ delal je sam Bog ve po kakovo, Serce je menim zmerznilo njegovo.
IV.
V kerčmi per G......
Dijak
T o v a r š i
Povej, te prosimo, povej Matija, Če kdaj v Ljubljani v kerčmo kam
greste?
Dijak : Še prašate, ne v'ste de ošterija Je izzidana zato, de se pije, De vsaka kerčma bla bi beračija, Kar jih v Ibljan' povsod narajma se. Kerčmarja kerčma imela bi sromaka, Ak bi ne blo žolnirja in dijaka.
Pred pustam, rečem de ga ni večera, De bi se trop ne zbral ukupej nas, Staniča polna se nas skup liabera. Po kerčmah kratimo si dolgi čas; Nam streže Francika, Marička. Jera. Ko mišk' in kri rudečkasta v obraz Tobaka, de se vse kadi, pijemo, Nam jezik vin' od veže, de pojemo:
in tovarši.
Cynthia prima suis miserum me cepit
ocellis.
Tovarši: Nikar, nikar ne kroži po letensko,35 Belili v šolah nismo si glave, Zapoj, zapoj nam raji po Slovensko, Sej vidiš, kar nas je, smo Krajnci le, Al pevaj raj' eno nam po Gorensko ln stavi namest k v besedah č.
Dijak: Naj volja vaša moja bode volja. Zapojem pesem krajnskiga vam polja:
V jasno zri zvečer nebo, Dokaj zvezdic gori sije, Ali meni dveh svitleji ni je, Obojno Milice oko, Ktero sije le še za-se Mene revo vleče na-se.
31 Kosilo = zajtrk v gorenjskem narečju.
3- Navadna oblika »prežerlu«, iz gor. žerek, žerka,-o, knjižno žarek, žarka.-o.
33	Gor. oblika iz byo < bilo.
34	Beri: per Gorjancu (prim. zgoraj 2. kitico).
35	Zraven stoji v oklepaju: gorensko; reči hoče, da je to gorenjska oblika.
Miš
Bila je mišika v poglavitnim mestu mišjiga vojvodstva, mirna, tiha, pridna; ali vse miši so jo zaničevale, jo pisano gledale, sovražile. Zdaj umerje mišji vojvoda. Mačka, kraljica miši se perpelje v mesto noviga vojvoda izvolit. Vse žlahtne miši ji hite naprot in vse mislijo, de bodo vojvodi, pa mačka poterdi za vojvoda — mišiko zasramovano.
Če konec po sreči Izsteče se nam, Težave nar veči So vse za herbtam.36
Tožba zavolj smerti pute
Sodnik. Katra ki toži. Špela tožena.
Sodnik. Kdo ste? Katra. Kdo? Sod. Vi. Kat. Jest — kdo? Sod. Kdo ste? ime čem vedit, koga ste, kje stanujete? K a t r. Kdo? jest? Sod. Ja, vi. Katr. Kdo sim? Sod. Ja. K a t r. Katra Jekovka, vdova, gostujem. Sod. Kje? Katr. Koga. Sod. gostujete? Katr. Na verhi pod streho. Sod. Pod čigavo streho? Katr. Pod Jurgeljnjevo. Sod. Kaj želite? Katr. Kaj želim? ta baba mi je puto okradla, želim jo nazaj. Špela. Ni res gospod. Katr. Je res, v pričo laže. Sod. Molčati, jezik za zobmi zdaj, znate potem govorit, ko pride versta na vas. Vi Katra —. Katr. Kdo? jest? Sod. Ja. Katr. Kaj? Sod. Vi Katra, povejte berž zdaj koga in kako se je vse godilo. Katr. Gospod žlahtni! Ob enajstih —. Sod. Kdaj? Katr. Ob enajstih. Sodn. Zjutrej? zvečer? Katra. Snoč grem spat. Komej oči vkup stisnem kar slišim v izbici, kjer hči spava, neki ropot. Jes ustanem, se napravim, peržgem luč, grem gledat, kaj se godi, pridem pred vrata, pa se mi spodtakne, padem in luč ugasne; ustanem, odprem vrata, kaj menite, gospod žlahtni! koga, mislite si, koga dobim. Ta prekleta Špela, s kuro je ravno skoz okno lezla, jes skočim, de bi jo za kite nazaj potegnila, pa starke, ni je bilo več; šla je čez dreva, ko bi jo veter nesel.
—	Hči se zbudi, praša kaj je — rev'ca nič ni vedla. Luč vkrešem, kar vidim perje po hiši streseno, vidite gospod žlahtni, sej sim ga za priče sabo pernesla.
—	Sod. Špela, ste slišali, zakaj ste toženi? Š p. Slišala, sej imam všesa per sebi. Sod. Kaj rečete vi na to? Š p. Kaj rečem jest na to? jest rečem de se je zlagala, vse vse zlagala, de ni resnične besede z nje ust slišati bilo. Sod. Tako? pa spričajte, de ni resnico govorila. Š p. Snoč ob desetih sim bila še na ženitnini, ob enajstih še tudi, dvanajstih, ob eni — ob dveh sim šla še le domu, pa je bilo tema, de se ni vidlo tri pedi od nosa, vse krave so bile černe, mačke pa rijave. Moj sin se je vženil; sim imela jedi na zbiranje, mi ni bilo mar Katrine pute krast' iti. Sodite. Sod. Katra govorite. Katr. Sej sim jo za kožuh prijela, ko je skoz okno vbežala, še prav mehkiga je imela, Bog ve, kje ga je pa zmuzala, stara babavs. Š p. Ni res; je pa že kakšni per hčeri vasi bil, ko je tebe slišal, je pa zbežal. Katr. Ti si bila, ti, sej sim kožuh čutila. Š p. Ni res. Sod. Ni res ne; je že lesica kuro obvoliala, in šla žnjo, ko je vas čutila, za kožo ste jo potipali, ste pa mislili, de je kožuh. — Z Bogam! —37
36	Te verze je objavil Bleiweis v Novicah 1848 brez Valjavčevega imena z naslovom: V tolažbo zatirani m. (N 1848, 163.)
37	Tu se konča dnevnik velikih počitnic, ker stoji na začetku lista, zaznamovanega s številko 14, zgoraj v sredi beseda »K one c«, medtem ko je vsaka prejšnjih pol imela na istem mestu »Dalje« ali »Naprej«.
Slovenski jezik
145
10
Edini dol38
(Gorenska pravljica.)
»Živina nima jesti, stradala de ne bo, Je treba, de v senožet gresta ji po seno, Res danes je nedelja, alj iti morata Po dvojno vlako v goro, očeta bogajta.«
»Nedelja, oče I dans je, nedelja, sveti dan, Nedelja, velik praznik, povsod bo praznovan, Se ne spodobi danes, hoditi na goro, Sej sosed nam posodi za silo že seno.«
»Ni zgovora, jes pravim, in morata v goro, Gorje, če v petih urah sena doma ne bo! Velevati ne dajta po dvakrat si nikar, Če vama je beseda očetova kej mar.«
Tako grozi se oče, mož star čez petdeset, Sinovama veleva v nedeljo, praznik svet, Iti po vlaki, — svisli ker so spraznile se — V senožet na goro, kjer seno do zime je.
Sinova, ker sta vedla, de bogat morata, Nerada scer, pa vender na pot se dvigneta, Scer sonce je sijalo, alj mraz je blo na moč, Ker padel sneg na stari je nov preteklo noč.
O mrazu in po snegu pergazita do vlak, Ozeblen bil je niju od hud"ga mraza vsak, Ker sevra bil je v gori strupeni pihal piš, Ker mraz bilo je toljko bolj, kar bila sta viš'.
Tedej se brez odloge berž verneta s senam, In uro pičlo pota imela še sta dam,39 Kar plaz neznan odterga se ravno nad jima, In preden se zavesta, podsulo je oba.
In oče nij, ko ravno je gledat šel, če že Sinova njega dami nek prideta z gore, Z lastnim očmi je vidil, kako je plaz podsul Edina dva otroka, edina dva sinu.
Strahu se strese, več ne derže kolena ga, Na tla se zverne, zdiline: Edina dva sina! Edina moja, kje sta? zadela mene, vem, Za greh je roka božja 1 ne dihne več potem.
Nad Gojzdam je senožet, pergodbe le te kraj, »Edini dok od zdiha se zove zmir še zdaj, In žalostne pergodbe te še današni dan, Z grozo se neko spomni in strahonia Gojžan. —
Nedelja, velik praznik! oskrunit se ne sme, Ki praznik ne praznuje, desetkrat mu gorje! Je sveti dan nedelja, je praznovanja čas, Praznujmo jo, de božja serd ne zadene nas.
38	Ta in naslednja pesem sta na posameznem listu, ki kaže po papirju in pisavi, da sodi k Dnevopisu, a ga ni moč uvrstiti med ohranjeni in tu objavljeni del dnevnika. Edini dol je v nekoliko spremenjeni obliki objavljen v Novicah 1848, 29; zgodbo v prozi gl. spredaj v Dnevopisu pod 27. vel. srpanom.
39	Tu je Valjavec na robu dodal: »Gorensko namest domu«.
Serca rana se ne sceli40
Ni še sonce dokončalo Svojga pota letni tek, Kar serce bolno si zbralo Rani je globoki lek.
Sladko je bilo zdravilo, Sercu bolnimu ohlad, Rano naglo je celilo, In ozdravel sim nakrat.
Ali kmalo zagrenilo Slaja sladkiga popred Serca rani je zdravilo, Ter zboli serce mi spet.
Ino huji in huji sile So zavalile se nanj, Rano toljko se zveršile, Kar popred bila je manj.
(Elegija.)
De bi še kdej ozdravelo, Vidim, upam de zastonj, Mi veselje je zvenelo, Brez dobička hodim ponj.
Svet veselja za me nima Ništo več današni dan, Kadar roji huda zima, Gaj u serce je bolan.
Odcvetela je cvetica Vsake moje radosti, Obledavajo mi lica, Kdej veseli duh medli.
Vidim, vidim perbližuje 2e se mi prijazna smert, Vrata zlate odklenuje, Ki derže v nebeški vert.
Tamki bo se ohladilo Serce tužno bolečin, Tamki bo se zveselilo, Zabilo sveta spomin.
40 Te pesmi Valjavec ni sprejel v svojo zbirko (Pesmi), tudi Leveč je v Poezijah ni objavil.
147
m'
Avgust Pirjevec
Doneski k slovenski bibliografiji
V pričujoči seznam sem sprejel le tiske, ki sem jih imel sam v rokah. Pri vsakem tisku sem navedel tudi, kje se hrani; to seveda še ne pomeni, da tiska v drugih knjižnicah ni. Marsikaj tega, kar hrani UB v Ljubljani, ima tudi knjižnica ljubljanskega NM. Nasprotno pa UB še nima tistih tiskov, pri katerih sem navedel kot hranišče knjižnico NM.
Tiskov, ki jih poznajo že drugi dodatki v ČZN, nisem sprejel, pač pa sem sprejel tudi take tiske, ki jih morda ta ali ona razprava ali SBL imenujejo. Posebne odlise sem sprejel le tedaj, če jih paginacija in naslovni list karakterizirata kot bibliografske enote.
Kratice: Lj.: Ljubljana. — NM: Narodni muzej v Ljubljani. — OB: Offentliche Bibliotliek. — s. a.: sine auno. — s. 1. a. et t.: sine loco, anno et typographo. — UB: Univerzitetna biblioteka. — Ostale kratice kakor v SBL.
Formati: 16° do 15cm; m.8° do 18H; 8» do 22'A-, v.8° do 2o'A; 4° do 35 in f° do 45 cm.
Znaki: V oglatih oklepajih [ ] stoji vse, kar sem dodal naslovu iz drugih virov; v okroglih oklepajih () so vsa dopolnila naslovnega lista iz tiska samega; kotni oklepaji < > zastopajo originalne oklepaje naslovnega lista.
A. M. Gl.: Mežnarec, Anton.
ABC Bukvize sa te, kateri shelijo flovenlke Zherke posnati inu brati le navuzhiti. 1818. s. 1. ett. 16°. Str. 23 (+1: Einmahl eins).
Primerek hrani UB v Lj., sign. 40485.
ABECEDNIK. Abezednik sa §hole na Kmetih ... v' Ljubljani. 1822., 1826.
Gl.: Ravnikar Matej.
ABECEDNIK. Abezednik sa fhole na kmetih, v' zelar. kralj, der-sbavah ... S' zelarlkiga kraljeviga opoftoljfkiga (!) Velizhaltva pravizo in dovoljenjem. Na Dunaji. V' salogi zel. kralj, bukvarnize sa Iholfke bukve per Iv. Ani v' Janesovih ulizah. 1845. (Natifnil L. Grund.) m. 8°. 32 str.
Izvod se hrani v UB v Lj. s sign. 40491.
ABECEDNIK za šole na kmetih. Na Dunaji. V zalogi ces. kralj, bu-kvarnice za šolske bukve pri sv. Ani v Janezovih ulicah. 1850. (Natisnul L. Grund.) m. 8°. 32 str.
Izvod v UB v Lj. s sign. 40492. — Prim.: Simonič, str. 3, z letnico 1851.
ABECEDNIK za šole na kmetih ... V Tersti. Vladarska tiskarnica. 1850. m. 8°. 32 str.
Izvod v UB v Lj. s sign. 40497.
ALEŠOVC, Jakob: Ein Held der Sternallee. Roman aus der Ge-genwart. Laibach. Druck u. Verlag von lgn. v. Kleinmayr & F. Bamberg. 1866. m.8°. 78 str.
Izšel v LZg 1866, št. 106—136 (SBL).
Primerek v UB v Lj. s sign. 26604.
ALEŠOVC, Jakob : Laibacher Mysterien. Sittenroman aus der Gegemvart. Laibach. Druck u. Verlag von lgn. v. Kleinmayr & F. Bamberg. 1868. 8°. 92 str.
Izšel v LZg 1868, št. 162—203 (SBL).
Izvod v UB v Lj. s sign. 27306.
ALTMANN, Josip: Prvo cvetje. Pesmi. V Ljubljani. Založil skladatelj. — Tisk Blasnikovih nasl. 1893. m.8°. Str. 22+ (2).
Izvod v UB v Lj. s sign. 35055.
APOSTOLJSTVO molitve v zedinjenji z naj svetejšim božjim Sercem Jezusa Kristusa in njegova podružnica v kloštru častitih gg. devic Uršuli-naric v Ljubljani. (Založila podružnica bratovščine. Natisnil Jož. Blaznik.) 186[0]. 8°. 8 str.
Hrani UB v Lj. s sign. 26086.
ARBEITSORDNUNG der krainischen Kunstwebeanstalt. Delavni red kranjskega zavoda za umetno tkanje. Laibach - Ljubljana. Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1899. 8°. 13 str.
Besedilo nemško in slovensko. Izvod v knjižnici NM vLj. s sign. 3004.
ARTIKELNI Tiga ta 9. dan ledajniga mefza v' Luneville Ikleneniga, inu sa poterjenje podpifaniga meni. (1801.) s. 1. et t., m. 8°. (4 listi brez štetja).
Hrani se v knjižnici NM v Lj. s sign. 5594.
AUSZUG aus der provisorischen Wahlordnung zur Verfassungs-Urkunde vom 25. April 1848. Izpis i k is tačasniga reda volitve po ustavnim pismu od 25. maliga travna 1848. (Na Dunaji <Beču>) 9. ve-liciga travna 1848. s. t., f°. 8 str.
Besedilo nemško in slov. Primerek hrani OB v Celovcu. Ljubljanski tisk gl. pri Simoniču 166.
BELEHRUNG. (Ad Num. 895).... Podučenje. Od c. k. deželne komisije za odvezo zemljiš na Koroškem. V Celovcu 10. maja 1850. Ge-druckt bei v. Kleinmayr in Ivlagenfurt. f°. 1 list.
Besedilo nemško in slov., primerek v OB v Celovcu.
BERGGEBETH. Molitev, s. 1. a. et t., m. 8°. (2 lista). (Nemško besedilo na 1. listu v gotici, slovensko na 2. listu v bohoričici.)
Primerek v NM v Lj. s sign. 13717 iz knjižnice Anast. Griina.
[BILC, Janez]: Pozdrav »Narodne Čitalnice« v Bistrici na Notranjskem. svojim gostom pri pervi slovesni besedi 7. avgusta 1864. (Založila nar. čitalnica v Bistrici. Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani.) v. 8°. 2 lista.
Prim.: N 1864, 269. Izvod se hrani v UB v Lj., sign. 25979.
BLEIWEIS, Janez: Blagorodnemu gospodu ... Bleiweisu za ... 70. rojstni dan 1. 1878.
Gl.: Cimperman Josip.
BRANJE sa Fare na Deshelli, inu v' Lublani od Jubilevma ali Sve-tiga Lejta, dovoleniga od njegove Papeshove Svetolti Piusa tiga Scheltiga
(!) ul§m Zefarfkim deshellam sa tu lejtu 1795. V' Lublani. Per Ignaziu Merku Utifkavzu. (1795.) m. 8°. (8 listov brez štetja.)
Prim.: Simonič, str. 46 in 611; primerek se hrani v knjižnici NM v Lj., sign. 2626.
BUKELCE. Nove pobulshane Sainske-Bukelze sa na vezh Sort svojo Srezho v' Lottoriskme Spillu najdet. 1813. s. 1. et t. 16°. (19 listov brez štetja.)
Izvod hrani UB v Lj., sign. 47385.
[CEGNAR, Franc]: Kresni žarki blagorodnimu ... Janezu K. Kersniku, starašinu c. k. akademiškiga učeliša ... o njegovim veselim godu od hvaležnih slovenskih učencov posvečeni 24. Rožnika 1849. [V Ljubljani.] (Natisnil Jožef Blaznik.) 4°. 2 lista.
Izvod hrani UB v Lj. s sign. 23596.
CIMPERMAN, Josfip]: Blagorodnemu gospodu dr. Janezu Blei-weisu za velečastiti 70. rojstni dan 1. 1878. [Sonet.] V Ljubljani. J. Blaz-nikovi nasl. v. 8°. 1 list.
Slavnosten tisk. Okvirne črte modre, tisk rdeč. Primerek v UB v Lj.
CIMPERMAN, Jo s tip]: Pevčeva zahvala. [Sonet.] s. 1. a. et t. 2 lista. m. 8°.
Izvod hrani UB v Lj.
COSTA, Eftbin] Hfenrik]: Bibliografija slovenska ali slovensko knjigoznanstvo od začetka 1868. leta do konca 1873. leta ... Tretemu arha-jalogičkemu kongressu v Kijevu. V Ljubljani. Zal. pisatelj. Tisk Blaznikov. 1874. 8°. 16 str. [Posebni odtis iz LMS 1870.]
Primerek v knjižnici NM v Lj. (sign. 3173) vsebuje samo gradivo iz LMS za 1. 1870, torej bibliografijo za 1868—1869, ne pa, kakor trdi naslovni list, »do konca 1873. L« Ali je nadaljevanje muzejskega primerka zgubljeno, ali morda v ponatisu sploh ni izšlo, ne morem ugotoviti.
CURRENDE (N® 205 0. C.) der politischen Organisirungs-Commissiou fiir Karnten... Razglas (št. 205/ urav. komis.) politiške uravnavne komisije na Koroškim. Razdelik, obseg in začetek politiških oblastnij u Ko-roškej kronovini. (Ferdinand Kleinmavr.) [Celovec. 1848.] f°. 25 str.
Besedilo nemško in slov., primerek v OB v Celovcu.
CVETKO, [Franc]: Nafleduvanje nemshkih Pefmi sa obvarnike Ravenske; katire je vkupfpifo F. Z\vetko. V' Grazu 1809. s. t. 8°. (8 listov brez štetja.)
Prim. SBL pod značnico Cvetko; primerek v knjižnici NM v Lj., sign. 5573.
ČAST. Ta ufselei terpeozha Zhaft Mariae Matere Bofhje. Koku taifta u' Leblani od Bratoufhine Mariae Nebu usetja bode zhefhena. s. 1. a. et t. 1 list.
Na 1. str. pod naslovom lesorez Matere božje z besedilom v gotici: Erzeige dich eine Mutter zu seyn. Na 2. str. navodila za člana bratovščine. Primerek v arhivu NM v Lj. med zapuščino Val. Notarja.
ČERNE, Anton: Kras in njegove razmere. V Trstu. Tisk Sinov K. Amati. 1881. 8°. 15 str.
Prim.: SBL pod značnico Černe Anton; primerek se hrani v UB v Lj., sign. 34198.
CRKOVJE. Zherkovje. s. 1. a. et t. 8°. 7 str. — (Na str. 3.: Zifre, ali Snarnle sa Shtenje. Str. 4.: Tabla sa Vkupfhtenje. Str. 5.: Tabla sa Doljemanje. Str. 6.: Tabla sa Verftovanje. Str. 7.: Tabla sa Rasdavanje.) [Vsi napisi v verzalkah.]
Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 5571.
DELNIČARJEM Narodne tiskarne. Poseben iztisek iz 26., 27., 28. in 29. lista »Novic«. (V Ljubljani. Blaznikova tiskarna.) [1873.] 8°. 10 str.
Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2850.
DEM ... Johann Bapt. Kersnik ... zur Nahmensfeier ... 1841. Laibach. Gl.: Malavašič Franc.
[DEZMAN, K are!]: Kranjci pazite! Prostemu ljudstvu v poduk in prevdarek pri novih volitvah za kranjski deželni zbor. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & F. Bamberg. 1867. 8°. 8 str. — (Naslov na ovitku.)
Primerek hrani UB v Lj. s sign. 26843.
DEŽMAN [Karel]: Notranjske gore in Cirkniško jezero, V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik 1850. 8°. 12 str.
Izvod v UB v Lj., sign. 23618.
DOJENEC. Vzgojevanje njegovo in vzrejevanje v dnevih zdravja in bolezni. Voditelj za vsako mater, ki hoče vzrejevati svojega otroga (!) in ga vzgojevati zdravji primerno. Izdal otroški zdravnik ... Dunaj. Založil samo R. Kufeke. Tisk. pl. G. Moser. 1899. m. 8°. (Naslov na ovitku.)
Izvod v UB v Lj., sign. 55844.
DOLINAR, Juri. [Življenjepis. Posebni odtis iz ZD 1859, št. 1—3, 5. V Ljubljani.] (Nat. Jožef Blaznik.) [1859.] 8°. 7 str.
Izvod v lj. NM s sign. 3164.
FERDINAND T. cesar avstrijski: Wir Ferdinand der Erste ... Mi Ferdinand Pervi ... (Dano ... na Dunaji sedmi dan kimovca tavžent osemsto in osem in štiridesetiga leta ...) (Dunaj, 1848.) s. t. f°. 4 str. [Razglas o prenehanju podložništva.]
Besedilo nemško in slov., primerek se hrani v OB v Celovcu.
(FRANKE, Ivan): Zboljšanje ribarstva v Krki. (Kleinmayr & Bamberg. Ljubljana. 1899.) 8°. 28 sir.
Izvod v UB v Lj. s sign. 35897.
(FREYER, Heinrich): Verzeichnifi slavischer Pflanzen-Namen. Zur Completirung allen Vaterlandsfreunden anempfohlen. (Laibach. s. t. 1836.) 4°. 8 str. — (Nemški naslov in nemški zaključni pripisek v gotici.)
Primerek v UB v Lj. s sign. 23660.
GEBETH, welches der Pfarrvikar von heil. Kreuz bey Thurn — vermog der Vereinigungs-Urkunde ddo. Laibach den 16. Juny 1826 an jedem Sonn- und gebothenen Feyertage, gleich nach abgehaltenen Pfarr-Gottesdienste von der Kanzel, oder vom Altare fiir die bereits ver-storbenen, und die noch lebenden Glieder der Freyherrlich G ali von G a 11 e n s t e i r. i s c h e n F a m i I i e in der Landessprache laut zu ver-richten verpflichtet ist. s. 1. et t. (1826). 8°. 2 lista. (Nemško besedilo v gotici, slovensko v bohoričici).
Na str. 2. (brez štetja) je nemški G e b e t h, na str. 3. mu sledi slovenska M o 1 i t u v.
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 2803.
GERKMAN, Frfancj: Prestave vaj iz »Slov.-nemške gramatike« za II. razred glavnih šol. I. zv. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. (Tisk Egerjev.) 1864. 8°. 21 str. — ... za III. razred glavnih šol. I. zv. Zal. in prodaja Janez Giontini. (Tisk. R. Eger.) 1864. 8°. 28 str. — ... za III. razred. I. zv. 2. nat. Založil in prodaja Janez Giontini. (Tisk J. R. Milicev.) 1867. m. 8°. 25 str.
Gl. tudi SBL pod značnico Gerkman. Izvodi v UB v Lj. s sign. 25989 in 26007.
GERKMAN, F rja ne]: Vaje v številjenju. Šolski mladosti za rabo. V Ljubljani. Zal. Janez Giontini. (Natis. Rozalia Eger.) 1864. m. 8°. 23 str. Izvod v UB v Lj. s sign. 25914. Tisk omenja tudi SBL. GERKMANN, Franz: Kurzgefasstes Auskunfts-Handbuch des Her-zogthums Krain. Zum Gebrauclie fiir Geistliche, Beamte, Gemeinde-Vor-stande, Advocaten, Notare, Arzte, Lehrer u. Geschaftsleute. Laibach. Druck u. Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1865. 8°. XVII+111 str. Izvod v UB v Lj. s sign. 26008.
GERKMANN Franz: Personalstand der k. k. Behorden und Aemter im Herzogthume Krain. Laibach. Druck von Klein & Kovač <Eger>. 1880. v. 8°. 27 str.
Primerek v UB v Lj., sign. 31031.
[GLASER, Marko]: Pohoshnoft k' fvetem Fauttini Mart. kerega fveto truplo je na 8. den Septembra 1844 pri fari fvetega Petra blisu Marburga zhaftitlivo prenefheno, ino... fkus olem dni obhajano bilo. 1844. s. 1. et t. 16°. 31 str. 1 slika.
Izvod v UB v Lj., sign. 55790.
[GLOBOČNIK, Anton pl. S o ro dol s k i]: Zapiski starega Ljubljančana. (Ponatis iz III. letnika »Slovenskega lista«.) [V Ljubljani. J. Blaznika nasl. 1898.] m. 8°. 31 str.
Prim.: Simonič, str. 590. Pisca anonimnih »Zapiskov« je razrešil Iv. Vrhovnik v izvodu UB v Lj. (sigi:. 41876). Glo-bočnik jih je napisal nemški. Poslovenil in izpopolnil jih je Anton K o b 1 a r.
GORE, Notranjske, in Cirkniško jezero. V Ljubljani 1850. Gl.: D e ž m a n Kare 1.
GOSPODU. Gofpodu Janesu K. K e r f n i k u... o njegovim godu ... 183S. V' Ljubljani.
Gl.: Ž a k e 1 j Anton.
GOVOR pri slavnosti petdesetletnice gospoda Matije Kader-žaveka dne 27. junija 1875. Festrede ... bei der 50 jahrigen Jubel-feier des ... Mathias Kaderžavek ... V Ljubljani. Tisk »Narodne tiskarne«. Založilo tiskarsko društvo, v. 8°. 2 lista. (Slov. in nem. besedilo.) Primerek hrani UB v Lj. med ostalino Lujize Pesjakove (ms. 488). [GRABRIJAN, Jurij]: Pozdrav gostom o odprtii »ipavske čitavnice« 14. avgusta 1864. (Založila ipavska čitavnica. Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani.) 8°. 1 list.
GL: N 1864, 287. — Primerek v UB v Lj., sign. 25981. GRAJŠČ1NA družbe sv. Cirila in Metoda na Muti ... V Ljubljani.
Gl.: K o b 1 a r A n t o n.
GREGOREC, Lavoslav: Stara in nova šola. Za prosto slovensko ljudstvo. II. Gradec. Založba pisateljeva — tisk društvinski — prodaja Moser-jeva. 1871. 8°. m. 8°. 56 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj., sign. 2955.
GREŠNIK. Grelhnik ne odlalhaj vezh pokore, sakaj zait bo prefhov in Imert te bo prehitela, s. 1. a. et t. (1 list v velikosti 25X17K cm.)
V bakru rezan naslov je na zunanji strani lista in začrtan v obliki pisma z dvema narisanima pečatoma z monogramom Marije in angelom, ki se naslanja na navzdol obrnjeno ugašajočo baklo. Ako se list zloži, dobi torej obliko pisma. Besedilo na notranji strani lista se začne:
Eno polebno Pifmo od katerga je she na vezh krajeh Ililhati, de tailto bliso Rima najdeno blo, v' katirmo sa terdouratne greflmike stralhno shuganje stoji. Pilmo. Gorje vam terdouratnim grefhnikam ...
Hrani se v knjižnici NM v Lj. s sign. 2801.
GREŠNIK. Grelhnik ne odlalhaj vezh pokore, sakaj zait bo prilhel, in Imert te bo prehitela, s. 1. a. et t. 16". 20 str.
Na prvi strani ovitka slika sv. Jošta z napisom: Sveti Jdfht profi sa nal; na zadnji strani ovitka slika in besedilo: Svete Stenge per S. Jolhti.
Izvod se hrani v knjižnici NM v Lj. s sign. 2442.
GREŠNIK. Grelhnik [pomni Te, de morafh umreti, s. 1. a. et. t. 16°. 20 str.
Na listu, hi ga je dobil tisk verjetno pozneje kot ovitek, je slika Jezusa ob vodnjaku v pogovoru s Samaritanko, podpis pod sliko nemški. Izvod iz Vrhovnikove zapuščine v UB v Lj., sign. 53708.
GRLICA. Gerlica. Venec slovenskih pesem. Vredil J [uri] Fleišman. Založil in natisnil Jožef Blaznik. V Ljubljani, s. a. I., II., III. zv. Nova [t. j. 3.] izdaja.
Izvodi v UB v Lj. s sign. 25969.
(HAŠNIK, Jož[ef]): Kronanje nebeške kraljice na Slovenskem. (Ponatis iz »Zgodnje Danice«. V Ljubljani. Tisk Blaznikov. V lastni zalogi. 1874.) 8". 2 lista.
Izvod v knjižnici NM v Lj., sign. 2853.
HRIBAR, Ivan: Kazenska pravda gospoda dra. Ivana Tavčarja, advokata v Ljubljani. Po poročilih v »Slov. Narodu«... V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna«. 1887. 16°. 57 str.
Primerek hrani UB v Lj., sign. 41278.
IGRA sa kratek zhaf s 32 kvartarni sa vlezhi. Na Dunaji pri Pater-novi vdovi. 1846. (Na prodaj pri Giontini v Ljubljani...) 16°. (Futeral iz lepenke z 32 kartami z besedilom.)
Izvod hrani knjižnica NM v Lj., sign. 2354.
ISKRE pri vmestjenji ... korarja Janeza Ker s t. Novaka v čast vodstva ljubljanske duhovšnice po ... knezu-škofu ljubljanske škofije Antonu Alojziju Wolfu v znamnje ponižnega spoštovanja in dolžniga po-češenja od bogoslovcov c. k. učiliša v Ljubljani 16. Velkitravna 1845. (Natisnil Jožef Blaznik). 4°. (3 listi.)
Izvod v 1TB v Lj. s sign. 23590.
IZOBRAŽEVANJE, Nadaljevalno, ljudskih učiteljev na Kranjskem. Pojasnilo »letnega sporočila c. k. izobraževalnice za učitelje v Ljubljani, na koncu šolsk. 1. 1872«. <Ponatis iz »Uč. Tov.«> ... V Ljub-
ljani. Zal. vredništvo »Uč. Tovariša«. — Natis. Rud. Milic. 1872. v. 8°. 10 str.
Primerek v UB v Lj. s sign. 28619. J. L. Gl.: L i po ld Jožef.
[JEREB], Jo ah i m 0. F. M.: Štiri pridige čestitega očeta Joahima. V Ljubljani. V lastni založbi. Tisk Blaznikov. 1883. m. 8°. 43 str. Izvod se hrani v knjižnici NM v Lj. s sign. 2569. JOŠT. Jofht. s. 1. a. et. t. (1 preganjen list, 22X16 cm. V sredi barvan lesorez, predstavljajoč sv. Jošta.) Primerek v UB v Lj., sign. 10126.
KADERZAVEK, Mati j a : Govor pri slavnosti 50 letnice ... M. Kaderžaveka ... 1875 ... V Ljubljani. Gl.: Govor...
(KADILNIK, France): Devet jezer v enem dnevu. (V Ljubljani. Zal. France Kadilnik. — Natis. Klein in Kovač. 1872.) 8°. (2 lista.) Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3167.
(KADILNIK, France): Izhod na Triglav. (V Kranji 1866. Natis. Klein in Kovač v Ljubljani). 8°. (2 lista.)
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3169.
(KADILNIK, France): Na Triglav! (V Ljubljani. Zal. pisatelj. — Natis. Klein in Kovač, 1873.) 8°. (2 lista.)
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3171.
(KADILNIK, France): Pa le zopet na Triglavu! (V Ljubljani. Zal. pisatelj. — Tisk Blaznikov.) [1874.] v. 8°. (2 lista.) Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3168.
[KALTENEGGER, Friedrich Ritter v. Riedhorst]: Zur Wahl-frage ... Laibach. 1867.
GL: S t r a h 1 E d u a r d v. & Friedrich K a 11 e n e g g e r Ritter v. Riedhorst.
KAPRETZ, J[o s e f]: Vorschlaege zur Anbahnung der Uibertragung der Gabelsberger'schen Stenografie auf die slovenische Sprache. <Vor-trag ... bei der Monatsversammlung vom 7. April 864 im Stenographen-verein Laibach.> (Autographie u. Verlag J. Kapretz. Druck des Jos. Blas-nik. 1864.) v. 8°. (2 lista; besedilo predavanja stenografirano.) Izvod v UB v Lj. s sign. 25933.
KEESBACHER, Friderik: Pouk o bistvu, nastopu in razširjanji azijatske kolere in o pravilih, katerih se je držati ob koleri. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Bamberg. 1886. 8°. 19 str. Primerek v knjižnici NM v Lj., sign. 2862.
KERSNIK, Janez K.: Golpodu Janesu K. Kerfniku ... o njegovim godu 1838. V' Ljubljani.
GL: Žakelj Anton.
KERSNIK, Janez K.: Iskrene želje ... ob njegovim veselim godu ... 1843. V Ljubljani.
GL: Zelje Iskrene...
KERSNIK, J a n e z K.: Kresni žarki ... o njegovim veselim godu ... 1849. [V Ljubljani.]
Gl.: C eg n a r Fran c.
KERSNIK, J o h a n n Bapt.: Dem Herrn Joh. Bapt. Kersnik ... zur Nahmensfeier ... 1841. Laibach.
GL: Malavašič Franc.
[KLUN, Vinko Fereri]: Anton Alois Wo 1 f, Fiirstbischof von Laibach. Ein Beitrag zur Geschichte der Diocese Laibach ... Wien. Druck von Ludvvig Mayer. 1858. 8°. 18 str. (V gotici.)
Prim.: SRL pod značnico Kluu; primerka v UB v Lj. s sign. 41947 in v knjižnici NM v Lj. z razrešitvijo anonima, sign. 991.
KNJIGA, Žepna, za nosilce ranjencev avstrijske družbe rudečega križa. V Ljubljani. V založbi deželn. patrijotičnega društva za Kranjsko 1886. (Natisnila Klein in Kovač). 16°. Str. (12)+143.
Izvod v UB v Lj. s sign. 58958.
KNJIŽNICA za ljudstvo. Izdaje katoliško-politično društvo v Ljubljani. I. Zadruge in njihovi nasprotniki. Uredil Janez Krek. V Ljubljani. Založilo katol-polit. društvo. Tiskala Katoliška tiskarna. 1899. 16°. 63 str.
Izvod v UB v Lj. s sign. 35924.
[KOBLAR, Anton]: Grajščina družbe sv. Cirila in Metoda na Muti. Ponatis iz »Slovenskega lista«. V Ljubljani. Tisk J. Blasnikovih nasl. 1899. 8°. 12 str.
Primerek v UB v Lj. s sign. 41922.
KRANJCI pazite! ... Ljudstvu v poduk ... pri novih volitvah za kranjski deželni zbor. V Ljubljani. 1867.
Gl.: D e ž m a n Karel.
KUNDMACHUNG (N° 935)... Oznanilo (št. 935) c, k. deželne komisije za odvezo zemljiš na Koroškem. (V Celovcu 13. maja 1850 ... Gednickt bei v. Kleinmayr.) f°. 4 str. [Vsebuje »cenitveno tarifo«.]
Besedilo nemško in slov., izvod hrani OB v Celovcu.
LAUFENSTEIN, Anton Pad.: ... Gospodu Antonu Paduanu od Laufenstein ... Laibach. 1842.
Gl.: R e p n i k Ivan.
LEON XIII. papež: Delavsko vprašanje. Okrožnica. Preložil Andrej Kalan. V Ljubljani. Samozaložba. Tisk »Katoliške tiskarne«. 1891. m. 8°. 1 list + 54 str. (Naslov na ovitku.)
Primerek v UB v Lj. s sign. 34511.
LESAR, Josip: Sv. Ignacij in Tovarištvo Jezusovo. Govoril v dan 31. julija 1889. leta v cerkvi sv. Florijana v Ljubljani. V Ljubljani. Samozaložba. — Tiskala »Katoliška Tiskarna«. 1889. v. 8°. 16 str.
Primerek hrani knjižnica NM v Lj., sign. 2921.
LflPOLI)], J[ožef]: LandAVehrs Lieder des zusammen gesetzten zillier Bataillons. verfafit voin Feldpater J. L. s. 1. et 1. 1810. m. 8°. 24 str.
Naslov v gotici. Nemške in slovenske pesmi. Prim. SBL pod značnico Lipold. — Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 5599.
LITANIJE. Lytanie S. Neshe. Divize inu Martemze. s. 1. a. et t. ni. 8°. 2 lista.
Izvod hrani UB v Lj.
M. F. Gl.: Malavašič Franc.
M. S. Gl.: Smol e j Matija.
(MAH, Janez): Kratek poduk, kako izrejevati hrastove svilne gosenice, Yama-Mal imenovane. (V Ljubljani. Natisnil Jož. Blaznik. — Zal. c. kr. kranjska kmetijska družba. 1868.) m. 8". 5 str. [Pos. odt. iz N 1868, št. 45—46.]
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 3029.
(M[ALAVAŠIC1, Ffranc]): Dem Herrn... Johann Bapt. Kersnik, Senior am k. k. Lyzeum zu Laibach ... Zur Nahmensfeier als ein Denkmahl der Liebe u. des Dankes ... von den ... Horern des 2. phi-losophischen Jahrganges den 24. Juni 1841. Laibach, gedruckt bei Joseph Blasnik. 4°. 3 liisti
Hrani UB v Lj. s sign. 23594.
MARIJA Pomočnica na Brezjah iu čudne dogodbe na tem kraji. (V Ljubljani. Založil H. Ničman. — Tisk Egerjev.) [Med 1867—1873.] 16°. 16 str
Hrani UB v Lj. iz Vrhovnikove zapuščine, sign. 55765.
[MESEN GUY, Fran qo i s Philippe]: Sveta. Malha inu kerfhan-Iku premifhluvanje sa ufsak dan is S. Pilma, tudi druge nuzne molitve od Jurja G o 11 m a y r j a ... V' Lublani. Per Joann (!) Frideriku Egerju. 1783. 16°. 223 (+3) str.
Po Simoniču (str 305) je izšel Mesenguy-Gollmayrjev molitvenik v 16 ali 17 natisih. A Simonič ni zabeležil vseh izdaj in prireditev. Prvih pet izdaj (1783—1797) je založil Janez Frid. Eger, šesto izdajo je založila njegova vdova Terezija (1801). Sedmo izdajo je oskrbel po njeni smrti Andrej Gassler 1803. leta. Še istega leta je prodal Gassler nekdanjo Egerjevo tiskarno Janezu Retzerju (gl. SBL 205), ki je oskrbel v 1. 1804—1813 osmi do dvanajsti natis. Z 12. izdajo je dobil molitvenik novo notranjost, pomnožil, jezikovno ga je predelal in predgovor mu je napisal Matevž Ravnikar. A še preden je izdal Retzer Ravnikarjevo prireditev, je izšel pri A. H. Hohnu sledeči molitvenik:
MOLITVE svete Malhe sa fpoved inu obhaylu, sjutrejne, vezherne, inu druge molitve. Tudi Kerlhanlku Premishluvanje sa vlak dan tiga Mefza is Svetiga Pifma. V' Lublani. Se najde per Adam Heinrich Holm Bukveveszu. 1811. m. 8°. 226 (+2) str.
Holinov molitvenik je ponatis Mesenguv-Gollniavrjeve »Svete Maše«, kar je zabeležil Zois v svojem izvodu (zdaj v UB v Lj., sign. 10202) s sledečo s svinčnikom v gotici pisano beležko: Dies ist eigentlich die 12te Auflage die aber Hahn (!) mit verandertem Titi et Datum herausgab, weil es ein Verlags Artikel des Retzer ist.
In der 12lten Auflag bei Retzer bat man obige ignorirt, folglich sind der 12ten [Auflage] zwei. Zois m. p.
Hohn je skušal dati svojemu ponatisu vsaj videz novega molitvenika. Zato mu je spremenil naslov. Tudi ni ponatisnil Retzerjeve 11. izdaje, ampak je segel nazaj na 5. Egerjevo izdajo iz leta 1797. Mesenguy-Goll-mayrjev molitvenik je namreč nekdo že pred Ravnikarjevo prireditvijo jezikovno popravljal. Prve pomembne jezikovne spremembe zasledimo' pri 6. izdaji. Kot primer naj nam bo prvi stavek druge molitve na 3. str. V 5., to je v zadnji izdaji J. F. Egerja (1797) se glasi: »O moi Bog! pred katerim fe snajdem, jeft te molim, kaker mojiga Stvarnika...« — V
6. izdaji Egerjeve vdove 1801. 1.: »O moj Bog, prizlio kateriga le snajdem? jelt molim tebe mojiga Stvarnika ...«
Besedilo Hohnove izdaje iz 1. 1811. se glasi: »O moj Eog! pred katerim le snajdem, jelt te molim, koker mojiga Stvarnika...« in je tedaj identično s 5. natisom.
Kakor začetek molitvenika, to je naslovni list, tako je prenaredil Holm tudi konec molitvenika na ta način, da je »Drugo pelem per Iveti Malhi«, ki vsebuje masne pesmi od »kyrija« do »shegiia«, umaknil na konec molitvenika, medtem ko stojijo v 9. izdaji (1805), kjer so prvič natisnjene, takoj za »pefmijo k' Ivgti Malhi«, nekako v prvi tretjini molitvenika. Hohnov molitvenik »Molitve fvete Malhe ...« iz 1. 1811 je tedaj recte 12. natis Mesenguy-Gollmayrjeve »Svete maše«.
Dvanajsta [recte 13.] izdaja v Ravnika rjevi prireditvi (1813) je bila natisnjena na navadnem in na boljšem papirju; dedikacijski izvod na močnem, svetlosivem papirju z Ravnikarjevim posvetilom Kopitarju hrani UB v Lj. (sign. 10210).
Dvanajsti [recte 13.] izdaji je sledil po Simoniču »13. popravleni in pomnoženi drugi natik iz 1. 1815., ki ga je sicer natisnil J. Retzer, a je bil »na prodaj per Ružičku bukvovezu« in je štel 305 str. Te izdaje [recte 14.] nisem imel v rokah, pač pa sledečo:
Bres islage dvanajftiga, popravlena bres nje perviga natifa. V' Ljub-lani 1816 Natilnena per Mizi Rezarzi, vdovi. Na prodaj per Henriku Holinu, bukvovezu. 16°. 211 (+1) str. — (V UB v Lj., sign. 46829.)
Te izdaje Simonič ne pozna. S to izdajo, ki je prav za prav že 15. natis našega molitvenika, se začenja vrsta izdaj Hohnove založbe. Njegovo štetje 12. (1.) lahko razložimo le tako, da Holm Ravnikarjeve popravljene in pomnožene izdaje ne upošteva. Sedaj sledijo po vrsti:
Bres islage trinajltiga, popravlena bres nje drujiga natifa. V' Ljub-lani, 1817. Na prodaj per Henriku Holinu, bukvovesu. s. t.! 16°. 208 str. — [to je recte 16. natis.]
fjhtirinajftiga, popravlena tretjiga natifa. V' Ljublani ... 1820. (Na-tifnene per Joshefu Safeubergu.) 16°. 224 str. — [recte 17. natis.]
Petnajftiga, popravlena zhetertiga natifa. V' Ljublani ... 1822. (Na-tifnene per Joshefu Safenbergu.) 16°. 224 str. — [recte 18. natis.]
Sheftnajftiga, popravlena petiga natifa. V' Ljublani ... 1826. (Na-tifnene per Joshefu Sassenbergu.) 16°. 238 (+ 2) str. — [recte 19. natis.] Na zadnji strani 16. (5.) [recte 19. natisa] sledi kazalu seznamek tiskovnih napak »Hujfhi pogrefhki« (primerek UB v Lj. sign. 13104), ki nam dokazuje, da Holm odslej novih natisov ni več štel!
V roki imam drug izvod 16. (5.) Holinovega natisa (UB v Lj., sign. 46823), ki je izšel verjetno šele 1834. leta, čeravno nosi na naslovni strani letnico 1826 in tudi označbo 16. (5.) natisa. Dokaz, da je to povsem nov natis [torej recte 20. natis], so oni »hujši pogreški«, ki so v besedilu popravljeni in manjka zato tudi za kazalom seznam tiskovnih pomot. Privezan pa je temu izvodu sledeči tisk:
K ris hov Pot, pervizh v' lafhkim jesiku od brumniga Patra L e o n a r d a imenovaniga a P o r t u M a u r i z j o ... sloshšn ... sdej pa
v' krajnfko preltavljen ... Tretji popravljen natil ... V' Ljubljani, 1834. Natilnii Joshef Sassenberg. Na prodaj per Adam Henr. Honu... 16°. 62 str.
Četudi ima »Križov Pot« poseben naslovni list in posebno paginacijo, pa ga moramo vendar smatrati za sestavni del molitvenika, kar dokazuje vez v skupnih sodobnih platnicah. Sklepati smemo tedaj, da je ta izvod »Sv. Maše« bil natisnjen 1834. leta, čeravno nosi naslovni list letnico 1826. Ali in koliko drugih izdaj je izšlo med natiskoma 16. (5..), recte med 19. in 20. natisom, to je v dobi 1826—1834, se bo moglo dognati le s primerjanjem posameznih izvodov.
Leta 1839. je natisnil 17. [recte 21.] izdajo Hohnovega založništva že J. Blaznik.
[ MESEN GUY, F r a n g o i s Philippe]: Molitve Ivete Malhe sa Ipoved inu obliaylu, sjutrejne, vezherne, inu druge molitve. V' Zelouzi, vtifnjene Ikus Aloisia Ignazia Kleinmayerja, deshelltvega (!) itamparja. [Med 1785—1794.] m. 8°. 77 (+2) str.
[MESENGUY, Frangois Philippe]: Molitve Ivete Malhe sa Ipoved inu obhaylu, sjutrejne, vezherne, inu druge molitve. V' Zelovzi, Natilnii ino jih ima na prodaj Antoni Gelb. [Po 1794.] 16°. 103 (+ 1) str.
Oba primerka v UB v Lj. sign. 13077 in 13124.
Dva koroška tiska Mesenguyjevega molitvenika. Stavek iz molitve na 3. str. se glasi v Kleinmayerjevem tisku: O moj Bug! pred katerim le snajdem, jel te molim, kaker mojiga Stvarnika ... Jes tebe salivalim ...
V Gelbovem natisku pa: ... pred katerim le snajdem, te molim, kaker mojiga Stvarnika ... Tebe sahvalim ...
Jezikovno se naslanja Kleinmayerjeva izdaja na 1. do 5. ljubljanski natis, kar pomeni, da je izšla pred 6. ljubljansko izdajo, to je pred 1.1801. Ker pa je lgn. Al. Kleinmayer dal svojo celovško tiskarno že 1794 v najem J. Kiimmlu in A. Gelbu (SBL I, 459), moramo datirati njegov tisk med 1785 do 1794, Gelbov pa po 1. 1794. Gelbovo izdajo je nekdo jezikovno popravljal — morda že pod vplivom Ravnikarjeve prireditve,— in je zlasti preganjal nepotrebne osebne zaimke.
M[EZNAREC], A[nton]: Jezus na križi moja ljubezen! Molitvene bukve, ki obsežejo mašne, spovedne, obhajilne in druge molitve. Sv. kri-žev pot, litanije in pesmi... V Ljubljani. (Natisnil Jožef Blaznik.) 1858. 16°. Str. 346 (+ 6).
Simonič navaja osem natisov, deveti je izšel 1903 s 448 str.
Piscc A. M. je v inventarnem katalogu UB v Lj. pod sign. 23235 razrešen kot Mežnarz Anton. Mežnarec Anton je bil duhovnik ljubljanske nadškofije, rojen 13. junija 1833 v Breznici, ordiniran 22. julija 1856 in je umrl 11. junija 1900 kot župnik in dekan v Kranju. Prim. šema-tizme ljubljanske nadškofije, ZD 1900, 192, 200, 216; S 1900, št. 132.
MIKLOSICH, Franz: (Verhaltnis der classischen Philologie zu den modernen Philologien.) Eroffnungsrede (der 18. Versammlung deutscher Philologen, Schulmanner u. Orientalisten in Wien vom 25. bis 28. September 1858). [Izšlo v]: Verhandlungen der 18. Versammlung deutscher Philologen, Schulmanner u. Orientalisten, Wien 1859. Str. 1—4.
MOLITEV Iderfkih knapov, ki gredo v jamo, Gebetli der Berg-knappen zu Idria bei ilirer Anfahrt. s. 1. a. et t. m. 8°. (2 lista brez štetja; slov. in nemško besedilo, nemško v gotici.)
Izvod v knjižnici NM v Lj., sign. 2799.
MOLITEV. Molitu enga greshnika k' Marii sa giiado te resnizhne pokore, s. 1. a. et t. m. 8°. (2 lista.)
Primerek hrani knjižnica NM v Lj., sign. 2792.
MOLITEV. Molituv ob vojfki. s. 1. a. ett. m. 8°. (2 lista.) [Nemško besedilo na 2. 1. v gotici]: Allgemeines Gebetli.
Izvod hrani UB v Lj. s sign. 23714.
MOLITEV. Molituv Zlies Tresk inu hudu Vreme. V' Lublani per Joan. Fiid. Egerju, s. a. m. 8°. (1 list.)
Izvod se hrani v knjižnici NM v Lj., sign. 2797.
MOLITEV. P o n i s h n a molitu k' prefveti Divizi Marii, sa eno Irezhno sadno uro! s. 1. a. ett. m. 8°. (2 lista brez štetja.)
Izvod v UB v Lj., sign. 55854.
MOLITEV, P o I e b n o mozhna, k' Ivetim Angelam sa odpufha-nje grehov sadobiti. s. 1. a. et t. m. 8°. 8 str.
Naslov stoji na 2. str. Na 1 str. bakrorez, predstavljajoč Kristusa v ječi, ki je pripet z verigami okrog vratu, rok in nog; podpis: Nesnano terpljenje Chriftusa; angel s trakom in napisom: na fodni dan Ihele resodeto.
Primerek v knjižnici NM v Lj., sign. 2794.
MOLITEV sa mojega Ipovednika. s. 1. a. et t. 16°. (2 lista.)
Hrani se v knjižnici NM v Lj. s sign. 2790.
MOLITEV v nevarnostih ali v skušnjavah zoper čistost. [V Ljubljani.] Natisnil J. R. Milic. 1853. 16°. 1 list.
Hrani UB v Lj., sign. 23723.
MOLITVE Ivete Malhe sa Ipoved inu obliaylu, sjutrejne vezherne ... V' Zelouzi... Al. Ign. Kleinmayer. s. a.
Gl.: M e s e n g u y Fran 501 s Philippe.
MOLITVE Ivete Malhe sa Ipoved inu obhaylu, sjutrejne vezherne.. V' Zelovci... Ant. Gelb. s. a.
Gl.: M e s e n g u y Frangois Philippe.
MOLITVE Ivete Malhe sa ipoved inu obhaylu, sjutrejne vezherne.. V' Lublani... 1811.
Gl.: Mesenguy Fran?ois Philippe.
MOLITVE, Te n ar bo lihe, katere je nalh Ivitli ozlie Papesli Pivs VI. refvetil... V' Lublani 1808.
Gl.: PIUS VI. papež.
MOLITVE. Tri p r o u lepe Molitue per eiimo zhloveku, kater umira, silno nuzne, k Sveljzhania souje (!) dushe sa uzata. s. 1. a. ett. m. 8°. — (4 listi brez štetja. Na naslovni strani lesorez, predstavljajoč umirajočega in dva duhovnika, ki molita.)
Primerek v knjižnici NM v Lj., sign. 9699.
MOLITVE. Tri sil lepe Molitue per enmu umiriozhim zhloveka. silno nuzne, k' Svelizhanja suoje dushe sa uzata. (Tele tri molitue so
Mefnimth kega nal louino drnka ne.) s. 1. a. et t. m. 8°. (4 listi brez štetja. Na naslovni strani lesorez: monštranca z angeli.) Hrani se v knjižnici NM v Lj., sign. 2793. MOLITVE za odvruitev potresa, s. 1. a. ett. 16°. (1 list.) Izvod v UB v Lj. s sign. 53639.
MOLITVE za popolnama odpustke, ktere zamorejo kristjani v god sv. Feliksa m. od popoldne sv. dne do večera sv. Štefana pri mestni farni cerkvi sv. Jakopa v Ljubljani zadobiti. ... V Ljubljani. Natisnil J. R Milic. 1859. 16°. 12 str. (Hrani UB v Lj., sign. 23557.)
NA Dunaji zbrani nadškof je in škofje Avstrijanskega cesarstva— vernim svojih škofij... (Na Dunaji 1849.)
Gl.: Pismo, Pastirsko, avstrijskih nadškofov... NAHMENBuCHLEIN zum Gebrauche der Landscliulen ... Laibach.
1826.
Gl.: Ravnikar Matej.
NAUK, Kratek, od [vetih sakramentov. (V Ljubljani. Natifnil Joshef Blasnik. s. a.) m. 8°. 16 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 2849.
NAUK, P o t r e b n i 11 u obilne, sa ta Od njegove Papeshave Svetulte Piusa tega VI. Na tu lejtu 1776. dadejlen velzhihern Jubilaeum, tu je Odpultek S. Le j ta. Koku le leta velek Odpultek v' Lublani inu v' ze-lemu Lublanskemu Shkofiftvu od 14. dneva Malega Travna da (!) 13. dneva Kosaperfka letega lejta sadobiti ima. v' Lublani. Vtilnjen, inu naprudej poltavljen per Joan. Fridr. Egerju Vtilkauzu Kravnlke dushelle. N. 189. (1776.) 16°. 48 str.
Hrani se v knjižnici NM v Lj., sign. 2748.
NAVODILO za prisilne upravnike. Izd. e. kr. pravosodno minister-stvo... poslovenil Gregor Krek. V Gradcu 1899. Založilo predsedništvo c. kr. višje deželne sodnije. (C. kr. vseučiliščna tiskarna ,Styria'.) 111. 8°. Str. IV + 74. —
Izvod v UB v Lj. s sign. 58999.
NAZNANILO od odrajtvil za pisma z pisemskimi markami. [Izd.] (C. kr. poštno vodstvo za Kranjsko. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1850.) f°. 1 list.
Hrani UB v Lj. s sign. 23758.
NAZNANILO od skapulirja terpljenja in naj svetejših sere Jezusa in Marije. (V Ljubljani. Natisnil J. Rud. Milic.) [Po 1850.] m. 8°. 16 str. Izvod hrani UB v L j., sign. 24387.
[NAZNANILO] Odbora za stavljenje spomenika na čast ... Antonu Martinu Slomšeku ... V Mariboru. J. M. Pajkova tiskarna. 1878. 8°. 1 list.
Primerek hrani UB v Lj. s sign. II. 58356.
NAZNANILO popolnama odpustkov za brate in sestre III. reda sv. Frančiška, ki med svetom živijo. V Ljubljani. Natisnil J. Rud. Milic. Založil III. red v Kamniku. 1872. 111.8°. 11 str. Primerek v UB v Lj. s sign. 28621.
NE zavarujte se pri »Ogrsko-francoslcej zavarovalnej družbi« in tudi ne pri »Avstrijskem Feniksu«. Ljubljana. Založil Srečko Magolič. Narodna tiskarna. 1889. 16°. 18 str. —
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 2721.
NOVAK, Janez Ker s t. : Iskre pri vmestjenji ... v čast vodstva ljubljanske duhovšnice ... v Ljubljani 1845. Gl.: Iskre...
OBRAVNAVE, Tri, pred goriškimi porotniki v mesecu aprilu 1.1893. namreč: I. Nemški profesor Bobsch proti »Novi Soči«. II. Šest slovenskih Podgorcev pred porotniki. III. Zdravnik Braun proti bivšemu uredniku »Rinnovamenta«. < Ponatis iz »Soče«. Založilo uredništvo »Soče«. > V Gorici. Tiskal A. M. Obizzi. 1893. m. 8". 96 str. —
OBREZA, Adolf: Svojim volilcem o svojem delovanji v zborovanji državnega zbora na Dunaji 1.1879—1880. V Ljubljani. Založil poročevalec. Tisk J. Blaznikovih naslednikov 1880. 8°. 32 str.
Nadaljnja poročila ima tudi Simouič. Izvod v UB v Lj., sign. 31845. OD novega posojila. [Dunaj.] (Iz c. k. dvorne in deržavne tiskarne.) [1854.] 8°. 23 str. —
Izvod v knjižnici NM v Lj., sign. 2852.
OPOMINJANJE. Opomlnanje Eniga sv^ftiga Efterajza na Krajnze. Lublana. Per Joan. Fridr. Eger. Na Polanak Nro. 3. [Najkasneje 1798.] 4 listi. —
Iz predgovora izvemo, da je naročil ljubljanski škof baron Mihael Brigido »Opominjanje« posloveniti, natisniti »inu med Njih duhovne ovzlrize kakor eno dobro pafbo rasdeliti«. Nemški original je izšel na Dunaju, napisal ga je »en sv§ft Zefarjov podloshen«. — Primerek se brani v arhivu NM v Lj. med zapuščino župnika in dekana Valentina Notarja, ki je umrl 1828. (Več o njem gl. Pokoril, Šematizem 1788.)
OPRAVILO, Sveto, očitne službe božje za slovenske duhovnije Tržaško-Koparske škofije. V Trstu. Zal. škofijska pisarna. Tisk »Katoliške Tiskarne« v Ljubljani. 1892. v. 8°. (4) + 120 str. — Primerek v UB v Lj., sign. 34702.
ORGLAVEC, Cerkveni, na deželi. Vredil Gregor Tribnik. I. zv. 1884. Izdal in zal. Karol Tribnik na Teharjih. V Gradcu. Natisnila tiskar-nica Styria. 1884.. v. 8°. 238 str. —
Prim.: Simonič 353, ki pa ni imel izvoda v rokah. Hrani UB v Lj. s sign. II. 59212.
OSEMSTOLETNICA v Šentvidu nad Ljubljano ... V Ljubljani 1886. Gl.: Zan Ivan.
OSNOVA učnih čertežev za slovenske ljudske šole na Kranjskem. [V Ljubljani.] (Zal. uč. društvo za Kranjsko. — Natis. J. Rud. Milic.) [1871.] v. 8°. (1 list.) —
Izvod v knj ižnici NM v Lj. s sign. 3162.
PAJK, J o h a n n : Zur Theorie der menschlichen Nachahnumgen. Psychologische Studie. Separatabdruck aus dem Jahresberichte des zwei-ten deutschen Gymnasiums in Brunn. Briinn. Eigenthum des Verfassers. (Druck v. C. Winiker.) 1887. v. 8°. 35 str. — [Doktorska disertacija.]
Izvod z avtorjevim posvetilom škofu Napotniku v UB v Lj. s sign. II. 58453.
Slovenski jezik
161
ii
PESEM. Ena nova Pejfem od pokonzheine te voiske. [ca. 1813.] s. a. 1. et t. 1 list. 2lKX16A cm.
Hrani se v knjižnici NM v Lj. s sign. 5596.
PESEM. Ena Nova Pelem od rranzosov. [ca. 1800.] s. 1. et t. m. 8°. 2 lista.)
Primerek hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 5595.
PESEM od svetiga Heinriha Cesarja. (Natisnjeno pri J. A. Kien-reiliu.) [Gradec, 1861?] 16°. 8 str.
Primerek v UB v Lj. s sign. 41.634.
PESEM. Pelem Od Sazhetka Suete Prehke Martre, Kadera le je u.' letu 1708, na Peravi lune j VVillaka, u' Koroshki Dilheli s' enga gladkiga Sidu lazhela un Ipushat. S' Perpushejnam vislii Gofpolke un dana 17;4. s. 1. et t. m. 8°. — (5 listov brez štetja s signaturami C, Ca, Cs.)
Hrani knjižnica NM v Lj., sign. 2459.
PESEM. Pejfem per fveti pejti Malhi. s. i. a. et t. m. 8". (4 listi.)
V	knjižnici NM v Lj. pod sign. 2468.
PESEM. Peiffem od Divifhtva. s. 1. a. et t. m. 8°. (2 lista.)
Hrani knjižnica NM v Lj., sign. 2460.
PESEM. Preperanja zadnje ure. Tožba. Kako se bolnik iz smertjo boruje, iii kako se hudič in Angel za dušo pravdajo. (V Trstu. Tisk. Huala. Založil Franc Švara.) s. a. [ok. lt>70]. 16". (4 listi brez štetja. Na naslovni strani slika: ob postelji umirajočega stojijo smrt s koso, duhovnik, angel in hudič, nad njim angel s tehtnico in mečem.)
Hrani UB v Lj., sign. 55800.
PESMI, prepevane 8. septembra 1862 v Vipavskem trgu. V Ljubljani. Natisnil J. Rudolf Milic. v. 8". 10 str.
Izvod v UB v Lj., sign. 25649.
PESMI. Romarske Pesmi sa S. Vsharije. s. 1. a. et t. m. 8". (12 listov brez štetja.)
Vsebuje 8 pesmi s štetjem: Ta perva Pejsem per S. Joshtu ... Ta drugo (!) pesem v Lubnem ... Nadaljnje pesmi niso lokalizirane. Osmi pesmi sledijo: Pesem. Nashe ferza gor povsdignimo ... Peisem od S. reshenga Telesa ... Pesem Krishovga pota ...
Se hrani v knjižnici NM v Lj. s sign. 2468.
PESSIAK, Louise: Am 16. Juni 1879. Laibach. Blaznik. v. 8". 2 lista. — [Pesem ob smrti Roberta Luschina, sina stotnika Luschina.]
Izvod se hrani v zapuščini L. Pesjakove v UB v Lj. Ms. 488.
(PESSIACK, Louise): Eine Immortelle auf Beatrice's und Bruno's Grab. (Laibach. Kleinmayr & Bamberg. [1884.]) m. 8°. 2 lista.
V	zapuščini L. Pesjakove v UB v Lj. Ms. 488.
(PESSIACK, Louise): Epilog zum Abschieds-Concert am 7. September 1876. (Bischoflak, 7. September 1876. Verlegerin Louise Pessiack. Druck von J. Blasniks Erben in Laibach.) v. 8". 2 lista.
Primerek v UB v Lj. v zapuščini L. Pesjakove. Ms. 488.
(PESJAKOVA, L u j i z a : Grobne cvetlice.) Blagorodnemu gospodu Dr. J. Zupancu v znamenje globocega sočutja. (V Mariboru. Tisk Narodne tiskarne. Zaloga L. Pesjakove.) [1874.] 4°. 2 lista.
Izvod v zapuščini L. Pesjakove v UB v Lj. Ms. 488.
PESSIACK, L o u i s e : Hab gekaiint eiti siisses Kindlein ... Laibach 31. August 1877. s. t. 8°. 2 lista. [Pesem z akrostihom: Hans Koch.]
Primerek v UB v Lj. v zapuščini L. Pesjakove. Ms. 488.
(PESJAKOVA, L u j i z a): Palackemu. (V Ljubljani 23. aprila 1876. Tisk Blaznikov.) v. 8". 2 lista.
V	zapuščini L. Pesjakove v UB v Lj. Ms. 488.
(PESJAKOVA, L u j i z a): Proslov [za proslavo Matije Kaderža-vekaj. V Ljubljani. Tiskala in založila Klein in Kovač <Egerjeva tiskarna. > [1875.] v. 8". 2 lista.
V	zapuščini L. Pesjakove, ki jo hrani UB v Lj. s sign. Ms. 488.
PESSIAK, L ouise: Pri vpeljevanji novega mestnega fajmoštra
prečastitega gospoda G. K os tel-na pri sv. Jakobu 24. mal. travna 1867.
Seiner Hochvviirden, Herrn Stadtpfarrer Gustav Kostel. Zum 24. April 1867. Tisk in zalog Rud. Milicev v Ljubljani, v. 8°. 2 lista. — (Nemško besedilo v gotici.)
Tisk je izšel v 2 izdajah, luksuzna izdaja z zlatimi črkami na močnem belem bleščečem papirju. V zapuščini L. Pesjakove v UB v Lj. Ms. 488. Izdaja na navadnem papirju z navadnim tiskom v UB v Lj. s sign. II. 58502.
(PESSIAK, L o u i s e): Zur Feier der Eroffnung und Einvveihung des Elisabeth Kinder-Spitales in Laibach am 19. November 1865. (Schlummer-lied ... in Musik gesetzt von Theodor E 1 z e. Laibach. Druck von Josef Blasnik. Selbstverlag.) 1865. 8°. 2 lista.
Dva izvoda v UB v Lj., sign. 26159 in Ms. 488.
PESJAKOVA, L u j i z a & [Josip STRITAR], psevd. (B[oris] M tiran]): V spomin Antona Janežiča. (Na Dunaji. Založil J. Stritar, tiskala A. Keiss in F. Lob. 1876.) v. 8°. 1 list.
V	zapuščini L. Pesjakove. UB v Lj. Ms. 488.
PINTAR, Lovro : Kaj dela deržavni zbor na Dunaju. (V Ljubljani. Natisnil in založil Jožef Blaznik. 1867.) f". (1 list.)
Primerek hrani UB v Lj. s sign. 26872.
PISMI, D ve, iz »Novic« našim Notranjcem. Poseben iztisek iz 29. in 30. lista »Novic« [tečaj XXXI]. (V Ljubljani. Blaznikova tiskarna.) [1873.] 8". 8 str.
V	knjižnici NM v Lj. s sign. 2999.
PISMO, Odprto, gosp. E. Terpinu! (V Ljubljani. Natisnil in založil J. Blaznik. 20. sept. 1868.) 8°. 1 list.
Izvod se hrani v knjižnici NM v Lj. s sign. 2854. — Ter p in Ed-mund je bil posestnik v Ljubljani in si je pridobil zasluge za olepšanje Tivolija. Umrl je 29 .oktobra 1891 v Celovcu. S 1891, št. 251.
[PISMO, Pastirsko, avstrijskih nadškofov in škofov] (1849): Na Dunaji zbrani nadškofje in škofje Avstrijanskiga cesarstva vernim svojih škofij pozdravljenje in žegen od Boga Očeta in našiga Gospoda Jezusa Kristusa. (Na Dunaji. 1849.) s. t. f°. (2 lista.)
Izvod v UB v Lj., sign. 22696.
PIUS VI. papež: Te narbolfhe molitve, katere je nalh Ivitli ozlie Papesh Pivs VI. relvetil, inu refloshil vfsem tailtim k' pridu, kateri ta Offer Ivete Malhe s' andohtjo shlifhat, inu Ivete Sakramente fpodobnu prejeti shelle. Is lafhke v' to nemlko, sdaj pak tudi k' duhovnimu dobizhiku
163
ii-
tem krainzam v' to krainlko Slipraho Ikerbnu, iau sveltu preltaulene. Na pervolenje vikfhe Gofpofke. Ponovlene drugemu malu natilnene. V' Lublani, le najdejo per Vinzenzo Ruziczka Bukvavesizo 1808. 16°. 72 str.
Simonič pozna le izdajo iz 1. 1783. Primerek v UB v Lj., sign. 13063.
PIVARNE, kako se dela pivo v njih in kako koristijo tudi živinoreji. (Ponatis iz »Novic«.) [V Ljubljani.j (Tisk in zaloga J. Blaznikovih naslednikov.) s. a. 8°. 16 str.
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 3006.
PLATELTAF ali bukve zherk, inu beledi sa vle, Kateri le hozhejo Krajnlko brati is sazli^tka vuzhiti. S' pervolenjam Vilhili. V' Lublani, So natilnene, inu le dob§ per Joan. R^zerju. 1814. m. 8". 40 str. — [Novi natis]: 1815 [ima na naslovnem listu napako: Belledi].
Simonič, str. 390 pozna izdajo iz 1808. Primerka v knjižnici NM v Lj. s sign. 3090 in 3091.
PLATELTAF, Nov popravleni,ali bukve teh zherk, inu beledi, sa ulse (!) Kateri le ozhjo Krajnsku brati is Fundamenta vuzhiti. Is Pervolenjam tih Viklhih. V' Lublani, So Itiskane, inu le dobe naprodej per Jan. Fridrihu Egerju. 1784. m. 8°. — (10 listov brez štetja; nepopoln izvod, na koncu najmanj 6 listov izrezanih.)
V knjižnici NM v Lj., sign. 3088.
P0B02N0ST. Poboshnolt k' Ivetem Faultinu Mart. ... 1844. s. 1. et t.
GL: G laser Marko.
PODUCENJE. Kratko podvučenje krez mariansko Bratovšino svetega milosti- in čudopolnega škapulira. V Linci. Natis Huemerove vdove ino Dannera. 1858. 16°. 8 str. (Na naslovni strani slika Marije z napisom: O Maria prelepi Kinč karmelski, prosi za nas!)
Izvod hrani UB v Lj., sign. 43280.
PODUCENJE za prebivavce krajnske dežele, kteri so dolžni svoje zendjiša oprostiti, kako jim je dohodke in kapitale plačevati. V Ljubljani. Natisnila Rozalija Eger. 1852. 8°. (2 X) 12 str. +2 tabeli. Unter-r i c h t fiir die Verpflichteten des Herzogthums Krain iiber die Bezahlung der Grundentlastungsschuldigkeit an Renten und Kapitalien. Laibach. 1852. Druck aus der Eger'schen Buchdruckerei
Besedilo slovensko in nemško, nemško v gotici. Primerek hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2992.
POMOČ. Ena polebna pomozh sa eno frezhno sadno uro! s. 1. a. et t. m. 8°. 8 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 2802.
POSTAVA dne 9. marca 1879, s katero se spremene in dopolnijo nekatera določila deželne postave od 25. februarja 1870, dež. zak. št. 11, katera zadeva šolsko nadzorstvo, deželne postave od 29. aprila 1873, dež. zak. št. 21, kako naj se uravna napravljanje, vzdrževanje in obiskovanje javnih ljudskih šol v vojvodstvu Kranjskem, in deželne postave od 29. aprila 1873, dež. zak. št. 22, za uravnavo pravnih razmerij učiteljev na javnih ljudskih šolah vojvodine Kranjske, veljavna za vojvodino Kranjsko. (Ponatis iz »Učit. Tovariša«, list 22, 23. V Ljubljani. Založba in tisk Milicev. 1879.) v. 8°. 11 str.
Gl.: Simonič 406, pomanjkljivo; izvod v UB v Lj. s sign. 52436.
I OSTAVA dne 23. junija 1886, s ktero se izdaje gasilni red za vojvo-dmo Štajersko izven deželnega glavnega mesta Gradca. V Mariboru. Tisk 111 založil E. Janšič nasl. <L. Kralik>. (1886.) m. 8°. 15 str
V UB v Lj. s sign. 43208.
POSTAVA od 2. maja 1883, s katero se nekatera določila postave od 14. maja 1869 <Drž. zak. št. 62> izpreminjajo. (Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša«, list. 12. V Ljubljani. Tisk in založba Miliceva. 1883.) v. 8.' 8 str.
Simonič 406, pomanjkljivo; izvod v UB v Lj., sign. 52437.
POSTAVA, veljavna za Kranjsko, kako naj se vravna napravljanje, zderževanje in obiskovanje javnih ljudskih šol. (Str. 7.): Postava za uravnavo pravnih razmerij učiteljev na javnih ljudskih šolali vojvod m--Kranjske. (Ponatis iz »Učit. Tovariša«. V Ljubljani. Natisnil in založil Milic 1873.) v. 8°. 16 str.
Gl.: Simonič, str. 406, ki pa očividno tiska ni imel v rokah. Izvod v UB v Lj., sign. 52435.
POSTAVA za poučevanje v krščanskem nauku na ljudskih in srednjih šolah, kakor tudi po učiteljiščih, ter za troške, ki bodo vsled tega narastli. (Str. 2.): Ukaz ministra za uk in bogočastje z 12. februarja 1884. L, št. 23122, glede zmanjšanja pisarij pri ljudskih šolah in pre-naredbe nekaterih dotičnih določeb učnega reda z 20. avgusta 1870. 1., štev. 7648. (Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša«, list 7. in 8. 1.^1884. V Ljubljani. Natisnil in založil Milic.) v. 8°. 3 str.
Primerek v UB v Lj., sign. 52439.
POSVEČEVANJE, Slovesno, temeljnega kamna za novo cerkev na Brezjah dne 9. oktobra 1889. leta. V Ljubljani. Samozaložba. — Tisk »Katol. tiskarne«. 1889. 8°. 12 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3027.
POT in potovanje največih modrijanov, ali vodila, pridobiti si večno in zboljšati časno življenje. Spisal novošegen puščavnik, prebivajoč v gorski samoti na Gorenjskem, izdal A. Mlaka r. II. zvezek. V Ljubljani. Založba izdajateljeva. - Tisk Milicev. 1877. m. 8°. str. 31—54.
Naslov na ovitku. I. zvezek, to je str. 1—30, mi ni znan, tudi nadaljevanja nisem imel v rokah. Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2870.
POTOČNIK, Blaž: Slavnost Blaža Potočnika in 25 letnica Narodne čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani. 1891.
GL: Slavnost.
[POTOČNIK, Blaž]: Zastavi čitavnice ljubljanske. [V Ljubljani.] Založila čitavnica ljubljanska. Natisnil Jožef Blaznik. [1864.] v. 8°. 1 list.
Primerek v UB v Lj. s sign. 25980. Gl. N 1864, 263—4.
POZDRAV gostom o odprtii »ipavske čitavnice« 14. avgusta 1864 ...
Gl.: G r a b r i j a n Juri j.
POZDRAV »Narodne Čitalnice« v Bistrici na Notranjskem svojim gostom ... 7. avgusta 1864 ...
GL: Bile Janez.
POZOR! Slovenci na Goriškem! Spisal odkritosrčen rodoljub meseca maja 1885. Založil pisatelj. — Tiskal J. Leon v Mariboru. 8°. 19 str.
Izvod v UB v Lj., sign. 45693.
PRATIKA. V e z h n a Pratika Kjer fe naidet more, naimrezh Letne Zifre, Nedelna zherka, Slate Zifre, Pepelniza, Velikanozh, Binkshtna Ne-
dela, inu St. Jur. od Letta 1815 noter da 1954. s. 1. et t. [1814.] 16°. (10 listov brez štetja.)
Primerek hrani UB v Lj., sign. 47386.
PRAVDA, Nova civilna. Spisal Praktičen jurist. <Ponalis iz »Slovenskega lista«.> Ljubljana. Samozaložba. Tisek J. Blasnikovih nasl. 1898. 16°. 46 str.
Primerek v UB v Lj. s sign. 35685.
PREMIŠLJEVANJA. Premilhluvanja na V'faki dan tega Tedna, od teh nar Poglavitnilhih Navukov nafhiga Mojftra Jesula Chriftufa. Is Nem-fhkiga na Krajnski (!) Jesik preltavlena. V' Lublani, Per Adam Heinrich Hohn, 1803. m. 8°. 47 str.
Primerek hrani UB v Lj., sign. 23684.
PREMIŠLJEVANJE. Premifhlovanje Svete Mafhe ali Molitve per fveti Malhi, po imenitnilhih Ikrivnostih terplenja Gofpoda nalhiga Jesula Kriltula. Kjer le tudi llie sjutranje, vezherne, per fpovedi ino obhajilo, in druge molitve sa fleherne zhafe ino perloshnofti, tudi k' nektirim SS. Pa-tronam najdejo, vezhi del is zerkvenih molituv vsete. V' Ljublani. Na prodaj per Carlnu Ruziczku, meftnimu Rukvovesu. 1828. 16°. 231 (+3) str.
Naslovnemu listu sledi uvezan v sredi preganjen bakrorez, na levi strani Kristus s križem, na desni nov krajši naslov z jagnjetom: Premi 1 h 1 o v a n j e Svete Malhe, ali Molitve per fveti Maflii po imenitnifhih fkrivnoftih terplenja Gofpoda nafhiga Jesula Kriftufa. V'Ljublani 1828... per Carlnu Ruziczku ...
Izvod v UB v Lj. s sign. 13119.
PREMIŠLJEVANJE. Premifhluvanje. Mejhen je bil hlev v Bethle-hemu ... s. 1. a. et t. 8°. (1 list.)
Primerek hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2796.
PREMIŠLJEVANJE. Sveto Spremifhlovanje sa prave Kriftjane. Od fhtirih poflednih rezhi zhloveka. (V' Lublani 1829. Na prodaj per Wain-mann.) 16°. (4 listi brez štetja.)
Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2623.
PRIDIGE, Štiri, čestitega očeta Joahima. V Ljubljani. 1883.
Gl.: Jereb, Joahim.
[RAVNIKAR, Matej]: Abezednik sa Sliole na Kmetih po zefar-fkih kraljevih Deshelah. V' Ljubljani, 1822. Na prodaj per Jurju Lilitu, bukvoprodu, ino fholfkimu bukvarju. s. t. m. 8°. 36 str.
Izvod hrani UB v Lj., sign. 40486. Simonič pozna le izdajo iz 1. 1816.
[RAVNIKAR, Matej]: Nahmenbiichlein zum Gebrauche der Land-schulen in den k. k. Staaten. Laibach, 1826. Abezednik sa Sliole na Kmetih po zefarfkih kraljevih Deshelah. V' Ljublani, 1826. Na prodaj v' bukv&rnizi sa ludfke fhole Lublanfkiga poglavarftva, v' fholah. m. 8°. 95 str. — (Naslov in besedilo abecednika nemški in slovenski; nemško besedilo v gotici.)
Izvod v UB v Lj. s sign. 40487. Simonič pozna le izdajo iz 1. 1816.
RAZGOVOR o desetletnem ravnanji narodne večine v kranjskem deželnem zboru in o drugih zmešnjavah na Kranjskem ... V poduk prostega kranjskega ljudstva pri volitvah v deželni zbor. Ljubljana. Tisk in založba pl. Kleinmayr & Bamberg. 1877. 8°. 23 str.
Primerek v UB v Lj., sign. 30288.
Hkrati z »Razgovorom« je izšla pri istem založniku nemška brošura I 11 zwolfter Stunde; primerka še nisem imel v rokah.
RAZGOVORI načasnega (!) deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga. [Graz. 1848.] (Natisneno pri A. Leykam'ovih naslednikih.) 4°. 68 str.
»Razgovori« vsebujejo zapisnike 38. do 45. seje, zapisnike 1. do 37. seje gl. v dodatku na str. 172.
Knjižnica NM v Lj. hrani dva izvoda: IT. 6506 in II. 14269.
RED (št. 8331) za letne sejme in tržne dneve v glavnem mestu l jubljanskem. J a h r - und W o c h e n m a r k t - 0 r d n u n g fiir die Landeshauptstadt Laibach. (Iz mestnega zbora glavnega mesta ljubljanskega 2. novembra 1866. (Ljubljana.) s. t. f". (4 listi).
Primerek v UR v Lj. s sign. 26824.
REICHSVERFASSUNG fiir das Kaiserthum Oesterreich. Deržavna vi a db in a vstava za avstriansko cesarstvo, s. a. l.et t. [1849.1 f°. 21 str. —
Besedilo nemško in slovensko. Primerek v OB v Celovcu.
[REPNIK, I van]: Vifoko-blagorodnimu ino prezliaftitimu go-fpodu... Antonu Paduanu od Laufenstein, zefarlkimu kraljevimu De-shelniga Poglavarttva Svetniku ino Poftojnfke Krefije Poglavarju, na Spomin. V' Poftojni ta 30. profenza 1842. Laibach, gedruckt bei J. Blasnik. 4°. (2 lista).
Slavnosten tisk z zlatimi črkami; primerek, na katerem je razrešen anonim, v knjižnici NM v Lj.. sign. II. 3529.
REŠI dušo! Spomin na sveti misijon... (Celovec, Tisk in založba tiskarne družbe sv. Mohora. 1887) 16°. 16 str.
Hrani UB v Lj., sign. 55779.
RfUTAR], Sfimon]: Iz Bara v Podgorico. Potopisna črtica. <Po-natis iz »Slovenskega Naroda«. > V Ljubljani. Samozaložba. 1891. Narodna tiskarna. 16°. 46 str.
Izvod v UB v Lj. s sign. 40508.
S. R. GL: Rutar, Simon.
SERNEC, Josef: Der Materialismus und das Slaventhum Mar-burg. Selbstverlag des Verfassers. 1874. (Druck der Narodna tiskarna.) 8". 45 str. (Gotica.)
Izvod v UB v Lj.. sign. 41934.
SLANC K [a r e 1]: Poročilo o dolenjski volitvi 29. februarja 1895. Založil pisatelj. (Natisnil D. Hribar v Celji.) m. 8°. 22 str.
Izvod hrani UB v Lj. iz Vrhovnikove zapuščine, sign. 59747.
SLAVNOST Blaža Potočnika in petindvajsetletnica Narodne čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Spisal Vesekdo. V Ljubljani. (Samozaložba. Tisk »Katol. tiskarne«.) 1891. m. 8°. 24 str. (Naslov na ovitku)
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 2606.
SLAVNOST Vodnikova dne 28., 29. in 30. junija 1889. v Ljubljani. Tisk »Narodne Tiskarne«. 4". 2 lista.
Primerek v UB v Lj., sign. III. 57320.
SLOMŠEK, Anton Martin: Odbor za stavljenje spomenika na čast... A. M. Slomšeku... V Maribora 1878.
GL: Naznanilo odbora ...
SLOMŠEK, A 111 o 11 M a r t i 11: Veselica... knezu-škofu... pri na-stoplenju sedeža viši pastirskiga labudske cerkve ... v duhovšnici celovški ... 1846.
GL: Veselica.
SMOLE J, Mfatija]: Pogovor od posta. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. — ZaL pisatelj. 1865. 8°. 51 str. — (Na ovitku: ... Spisal M. S.)
Izvod v UB v Lj. s sign. 26605.
SMREKAR, Anton: Pesem zlatomašniku oastitemu gospodu Andreju Potočniku. V Ljubljani. Natisnil in založil Jožef Blaznik. [1864]. v. 8°. 1 list.
Izvod se hrani v UB v Lj. s sign. 25982.
SPINČIČ, V j e k o s 1 a v : Le condizioni politiche e nazionali nel Litorale. Interpellanza ... a ... ministra presidente dirigente ... conte Taaffe, mossa in seno al Parlamente deli' Impero nella seduta del 22 Maržo 1893. <Ristampato, in diecimila copie, dal ... »II Rinnova-mento«... > Gorizia. Tip. edit. A. M. Obizzi. (1893.) m. 8". 14 str. (Naslov na ovitku.)
Primerek hrani UB v Lj. s sign. 59748.
SPOMENICA na 800 letnico '"šentviške fare nad Ljubljano ... V Ljubljani 1885.
GL: Zan Ivan.
SPREMTŠT.OVANJE ... GL: Premišljevanje.
SREČEN. Srezhen Blashe. [Pesem.] s. 1. a. et t. 8°. (1 litogr. list)
Se hrani v knjižnici NM v Lj. s sign. 3177.
[STRAHL, Eduard v. & Friedrich KALTENEGGER Ritter v. Riedhorst]: Zur Wahlfrage. Ein Wort zur Aufklarung. Laibach. Pruck u. Verlag von Ign. v. Kleimnavr & Fed. Bamberg. 1867. 8". 10 str. — (Naslov na ovitku).
Izvod hrani UB v Lj., sign. 26842.
SULL'esodo dei deputati sloveni dalla Dieta prov. di Gorizia. Ris-posta ali'atto di protesta dei deputati prov. italiani. <Ristampato dal giornale »II Rin nova men to< N. 143.> Gorizia. »Goriška tiskarna« A. Gabršček edit. 1895. 16°. 31 str.
ŠANTEL, A [nt on]: Allgemeines und specielles zur Methodik des Gvmnasialunterrichtes. < Separatabdruck aus dem Jahresprogramme des k. k. Staatsgvmnasinms in Gorz vom .Talire 1892.> Druck u. Verlag Seitz. Gorz 1892. v 8°. 46 str.
ŠOLMA.TERJEVA, Kornelija: Prolog k dobrotni »besedi« v čitalnici ljubljanski 22. novembra 1868 ... poslovenil L. J. (V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik. ZaL čitalnica ljubljanska.) 16°. (2 lista).
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 2584.
TABLA teh puhstabou, inu visha le navuzhiti Krainsku,, ali Slo-vensku brati. (V' Lublani, per AloyIiu Raabu.) s. a. m. 8°. (1 preganjen list iz tanke lepenke.) —
Na notranji levi strani lista sledijo naslovu posamezne male in velike črke, na to posamezni zlogi v 2 stolpcih; na desni strani je natisnjen zlogovan očenaš,
Izvod hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2570.
THIERFABEL, Eine, aus Krain. Erbauliche Historia fiir maniglich zu Nutz und Fronun. In zierliche Knittelreimlein gebracht durch J o -c o s u m H i 1 a r i u m den Jiingeren ... Wien. Druck v. Lud\vig Mayer. 1861. 8°. 14 str.
V SBL I, 133 sem sklepal iz Dežmanovega rokopisa »Thierfabel« v ljubljanskem NM, iz računa ljubljanskega knjigarja Lercherja o- 400 izvodih »Thierfabel« na Dežmanovo ime, ki se brani tudi tam, in iz »Holz-mann-Bohattovega Deutsches Pseudonymen-Lexikon (129), da je pisec »Thierfabel« Dež m a n. Pozneje mi je dal pok. prof. Val. Rožič izvod »Thierfabel«, ki ga je Dežman posvetil profesorju ljubljanske realke Jos. Jul. Binderju. Pod posvetilom je razrešil Dežman psevdonim Jocosus H i 1 a r i u s der J ii n g e r e kot Dr. F r i t z K e e s b a c h e r. Da bi bil Dežman odličnega člana nemške kolonije v Ljubljani, profesorja Bin-derja, mistificiral, pač ni verjetno. Nerazumljivo je le, zakaj je Dežman »Thierfabel« prepisal; verjetno pa je, da je na Dunaju vodil tisk in imel z Lercherjem obračune kot nekak tih založnik Keesbacherjevega delca. Od dunajske tiskarne sta pač izvedela Holzmann-Bohatta za Dežmanovo ime. Tudi sodobniki so pripisovali avtorstvo »Thierfabel« Keesbacherju, drugi zopet Issleibu, uredniku LZg. V istem izvodu je Dežman razrešil vsa »pesniška lica«. Takih izvodov sem imel več v rokah.
TODESURTHEIL, welches wider Franz M. und Johann E. wegen Verbrechens des Mordes heute in Vollzug gesetzt worden ist. S m e r t n a sodba, ki se je danes zoper Franceta M. in Janeza E. zastran hudodelstva umora izpolnila. (V Ljubljani 12. grudna 1861. Gedruckt bei Josef Blasnik.) 4°. (2 lista; nemško besedilo v gotici.)
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. II. 3575.
UKAZ ministrstva za uk in bogoeastje z 8. junija 1883. 1., št. 10618., da se izpelje postava z 2. maja 1883. 1., drž. zak. št. 53., s katerim se prenarejajo nekatere določbe postave z dne 14. maja 1869. 1., drž. zak. št. 62. (Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša«, list 14. in 15. 1. 1883. Tisk in založba Milic-eva v Ljubljani.) v. 8°. 8 str.
Izvod v UB v Lj., sign. 52438.
UNTERRTCHT (N" 187./F. D.) ... P o d u č e n j e (Št. 187./V. P.) za dolžne <zavezance> Koroške vojvodine, kako imajo za zemljišno odvezo dolžne dohodke in kapitale plačevati (U Celovcu 12. februarja 1852. Od c. k. vodnije odvezninske pokladnice u Koroškej vojvodini. Gedruckt bei Ferdinand v. Kleinmayr...) f". 4 str.
Besedilo nemško in slovensko, primerek v OB v Celovcu.
UNTERRICHT fiir Dominien und Unterthanen, um sowohl Vieh-seuchen, als auch andere wichtige Krankheiten der niitzlichen Hausthiere, wenn es moglich ist, zu verhuthen, schon wirklich ausgebrochene zu tilgen, und in ilirer Verbreitung za hemmen. — N a v u k Gofpojfkam in Kmetam. domazho shivfno varvati kuge in teshkeh bolesni. bolnim ven-tati, in jim kushnost overati. s. 1. a. et t. f°. [Po 1786.] (36 listov brez štetja; signature A do U.)
Nepopoln izvod, manjkajo pole s signaturami S do T-\ hrani UB v Lj., sign. III. 53317.
UREDBA »besede« od slavjanskih rodoljubov napravljene u Gradcu u dovrani (!) glasbe noga družtva o poldne 23. marca 1851. (Gradec. Natisk per A. Lejkami. 1851.) 16°. 19 str
Hrani knjižnica NM v Lj. s sign. 2578.
URH, Peter: Nagovor ... pri 25letnici lia Dobrovi 26. vel. ser-pana 1879. <Ponatis iz »Zgod. Danice«.> V Ljubljani. Tisk in zal. J. Blaznikovih nasl. 1879. 8°. 12 str. (Naslov na ovitku.)
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3025.
URH, Peter: Ogovor ... pri poroki Jankota Kersnika z gospodično Lojziko Tavčarjevo dne 15. svečana 1881. <Ponatis iz »Zg. Danice«.> V Ljubljani. Tisk in zaloga J. Blaznikovih naslednikov. 1881. 8°. 4 str. (Naslov na ovitku.)
Primerek v UB v Lj. s sign. 55454.
URH, Peter: Za novo leto 1886. Pridiga ... na novega leta dan ... v kapiteljski cerkvi v Novem mestu. Ponatis iz »Zgodnje Danice«. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnik-ovi nasl. 1886. 8°. 10 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj., sign. 2855.
VERBAJS, Anton : Zgodovina kamnogoriške fare. Ponatis iz »Zgodovinskega zbornika«. V Ljubljani. Samozaložba. Tisk. Katoliška tiskarna. 1898. 8°. 47 str.
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. 3433.
VERORDNUNG, Kaiserliche ... Ad N° 358. Cesarski ukaz veljaven za vse kronovine razun lombardo-beneškega kraljestva in vojaške krajine, s kterim se izdaje predpis za izpeljavo zaukazov in razsodb cesarskih političnih in policijskih oblastnij. (Na Dunaju 20. aprila 1854. Gedruckt bei v. Kleinmayr.) [Celovec.] f°. 6 str.
Besedilo nemško in slov., primerek v OB v Celovcu.
VESELICA ... knezu-škofu Antonu S 1 o m š e k u pri nastop-lenju sedeža viši-pastirskiga labudske cerkve v znamnje iskrene radosti in pokorniga počešenja pevana od labudskih bogoslovcov v duhovšnici celovški 19. maliserpana 1846. (V Celovcu. Natisnil Janez Leon.) 4° (7 listov.)
Tisk vsebuje latinsko pesem, ki jo je napisal Martin G robel n i k , dve slov. pesmi Franca K o s a r j a , eno slov. pesem Petra C i z e j a in nemško pesem Viktorja G r e t s c h n i g a.
Izvod v knjižnici NM v Lj. s sign. II. 3530.
VISOKOBLAGORODNIMU ... gospodu Antonu Paduana od Lau-fensteina ... Laibach. 1842.
Gl. R e p n i k Iva n.
VODNIK [Valentin]: Slavnost Vodnikova ... 1899. v Ljubljani.
Gl.: SI a v nos t Vodnikova ...
VRTI, Šolski. (Ponatis iz »Novic«. V Ljubljani. Zal. družba kmetijska. — Tisk Blaznikov.) [1875.] 8°. (2 lista.)
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 3163.
VZEMI in beri! Ljubljenim rojakom poklanja dobri prijatelj. V Ljubljani. Zal. tretji red sv. Frančiška. Katol. tiskarna. 1899. 16°. 30 str
Primerek v UB v Lj. s sign. 25925.
WAGNER, Richard: Lohengrin. Romantična opera v 3 dejanjih. Poslovenil M. Markič. Izdalo in založilo Dramatično društvo. V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna«. 1898. 8°. 41 str
Izvod v UB v Lj. s sign. 35914.
WOI,F. Anton Alois ... [Življenjepis.] Wien 1858.
Gl.: K lu n Vinko F e r e r i.
(ZABUKOŠEK, Jožef): Sgodna Daniza. Molitne bukve v' zhaft Marii Devizi. V' Zelovzi. Natilnil Janes Leon. 1841. m. 8°. 166 str. (3 slike.) — (Na str. 103: Premilhlovanje in molitve v' zhaft Boshji Glavi. S ko s devet dni.)
Izvod v UB v Lj. s sign. 7198. — Simonič, str. 77—78, pozna anonimni izdaji iz 1844 in 1847.
ZAČETEK čudodelne podobe in romarske cerkve Matere Božje Marije na sv. Višarjih na zgornjem Koroškem. Prodaja Luc. Moschitz, ter-govec v Zabnicah. 1883. (Tisk Josef Muhr, Beljak.) m. 8°. 16 str. — (Na naslovnem listu slika Sv. Višarij.)
Izvod se hrani v UB v Lj. s sign. 55305.
ZAČETEK čudopolne. milostne podobe Marije na sveti Višarski gori na zgornjim Koroškim. (Prosto iz nemškiga.) V Ljubljani. Natisnila Ignac žl. Kleinmayr in Fedor Bamberg. 1858. m. 8°. (8 listov brez štetja.) — (Na naslovni strani slika višarske JVIarije.)
Hrani se v knjižnici NM v Lj., sign. 2848.
ZAČETEK. Sazhetik tega Mirakelna gnadljive podobe Marije na 1've-teh Visharjah na sgornim Koroshkim. (.. is nemshkiga ...) Najti pri Vin-zenz Pufizh v Zabnio. (!) (Natisnila Ign. žl. Kleinmayr in Fedor Bamberg.) [V Ljubljani 1859.] m. 8°. 15 str. — (Slika na naslovni strani: Marija se prikaže dvema pastirjema.)
V knjižnici NM v Lj., sign. 2847.
ZAČETEK. Začetik tega Mirakelna gnadljive podobe Marije na sve-teh Višarjah nasgornim (!) Koroškim. Najti per Lukas Moschitz v Saifnitz. (V Belaku natisnil J. Hoffmann.) [Okrog 1860.] 16". 12 str
Slika na naslovnem listu predstavlja, kako se sv. Marija prikaže 2 pastirjema. Izvod v UB v Lj., sign. 41276.
ZAGORŠEK, Anion: Konec sveta. Premišljevanje o uzrokih pogina naše zemlje in o uzrokih pogina človeškega rodu, s posebnim ozirom na dogodek 13. novembra letos. V Trstu. Tisk in zal. tiskarna Dolenc <Fr. Polič>. 1899. m. 8n. 80 str.
Izvod v UB v Lj., sign. 41300.
ZAPISKI starega Ljubljančana. [V Ljubljani. 1898.]
Gl.: G 1 o b o č n i k Anton pl. Sorodolski.
ZAPOPADEK. Sapopadik Glavne fodbe zheh (!) Turnoviga gmej Soldata Valentina Klobuzhar ali Zapek, Katira je 12 mali ferpana v' Lublani nad njim ispolnena. (Lublana.) s. t. 1798. m. 8°. 12 str.
Iz Erbergove zapuščine; knjižnica NM v Lj., sign. 5598.
ZASTAVI čitavnice ljubljanske. [V Ljubljani. 1864.]
Gl.: Potočnik Blaž.
ZUR Wahlfrage ... Laibach. 1867.
Gl.: S t r a h 1, Eduard v. & Friedrich Kaltenegger Ritter v. Riedhorst.
[ŽAKELJ, A u t o 11J: Golpodu J a 11 e s u K. K e r I n i k u, pravima uzheniku ... Polvezheno mu od njegovih hvaleshnih uzhenzov o njegovim godu 24. roshniga zveta 1833. V' Ljubljani natilnii Joshef Blasnik. 4°. 2 lista. —
Primerek v UB v Lj. s sign. 23593.
[ZAN, Iva 11]: Osemstoletnica v Šentvidu nad Ljubljano od 17. septembra do 30. oktobra. Ponatis iz »Zgodnje Danice«. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnikovi nasl. 1886. 8°. (Naslov na ovitku.)
Pod skupnim ovitkom z gori navedenim naslovom sta združena dva tiska, in sicer:
[ZAN, Ivan]: Spomenica na 800letnico šentviške fare nad Ljubljano 1885. Slovesnosti od 17. septembra do 18. oktobra, in sveti misijon od 19. do 30. oktobra. Ponatis iz »Zgodnje Danice«. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnikovi nasl. 1885. 8". XXI strani (rimska paginacija).
[ZAN, Ivan]: Spomenica na osemstoletnico fare Št.-Vidske nad Ljubljano. Nekteri zgodovinski posnetki. 1085—1885. Sostavil Šeutvidčan. Ponatis iz »Zgod. Danice«. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnikovi nasl. 1885. 8°. 28 str. —
Primerek v knjižnici NM v Lj. s sign. 3023; razrešitev anonima po primerku Iv. Vrhovnika v UB v Lj. s sign. 52916.
ŽARKI, Kresni, ... Janezu K. Kersniku ... o njegovim veselim godu ... 1849. [V Ljubljani.]
Gl.: Cegnar Franc.
ZELJE, Iskrene, slavi spoštovaniga ... gospoda Janeza K. Kersnika, starašine na c. k. akademiškim učelišu ... Ob njegovim veselim godu od hvaležnih učencov slovenskih posvečene in pete 24. Rožni-cveta 1843. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 4°. 3 listi.
Primerek v UB v Lj. s sign. 23595.
ŽIVLJENJE. Shuleine suete Divize inu Maternze Neshe. s. 1. a. et t. m. 8°. 1 bakrorez, 8 str.
Izvod hrani UB v Lj., sign. 55298.
Dodatek
Na str. 167 navedeni Razgovori so le zadnji del zapisnikov štajerskega deželnega zbora iz 1. 1848. Prva dva dela se glasita:
POGOVORI v' namestnimu zboru Štajerskiga Vajvodstva. s. 1. ett. 4". (1,—13. seja). 108 str.
POGOVORI provizorniga deželniga (!) zbora Štajerskiga vojvodstva. s. 1. et t. 4°. (14.-37. seja). 242 str. Oba izvoda v knjižnici NM v Lj., II 6506.
Zapiski
Kopitarjev lastnoročni pripis na Cvetni triodi iz 1. 1563.
Zanimanje za Kopitarja je v zadnjem času (prim. M. Vasmer, B. Kopitars Briefvvechsel mit Jakob Grimm. Berlin 1938; K. Paul, Pavel Josef Šafafik a Barto-lomej Kopitar. V Praze 1938 i. dr.) zopet oživelo. Njegov mednarodni znanstveni pomen vse raste, pa vsaka črtica od njega in o njem upravičeno vzbuja pozornost. Gori navedeni pripis je posebno mikaven še zbog tega, ker Kopitar v njem omenja svojega zvestega učenca Vuka Karadžiča. Napisal ga je, kakor se razvidi iz fak-
-tn l'xt> ty?//> nuj 11 ,t ,.,,u'„j ?Ji'6ont\r qMoe) ift-vaj- f
CcL,Cei\tL c<h'ita& Jira.<fuje\>au>f in	Jev*
... / ..... r . t	* s	. ✓ _ j *( c
Vir
■Vf	]?uk- -Karaul-t iti)
rnuiTT eUnjH ul<'gtta d»v J CjuaTerni
Jkpkao" de. oc>Y<\ ,	IM ,
jdiO.
eMaris t ^ - • -
cZ^afl A-.zA^rAV/L, n cortHtra^ M rp<x<)e CKeNfi Qf>.n , /n
'aucmApo kamuAO '
ŽCLNe-rrt-'
/u.rjc lf;>rt'" C()ii<incm (\nict~ nune
I ,	/	vi/.- >'..
chanirto uutn. puinc (jUi fineOtTu .
/};>.{< f ti.C CJ.^L).
simila, 1. 1828, in sicer na notranjo stran zadnjih platnic 1. 1563 v Skadru tiskane srbskocerkvenslovanske t. zv. Cvetne triodi (TpHnecHuu.i po tripesenskih kanonih božjih služb) ali pentikostarja za čas od cvetne nedelje do nedelje vseh svetih, prve po binkoštih, medtem ko obsega prvi del, t. zv. Postna triod službe božje od začetka velikega posta pa do Cvetne nedelje. Kakor vemo iz obširne grške legende o sv. Klimentu, učencu slovanskih apostolov, je ta priredil Cvetno triod (Fr. Miklošič, Vita Clementis, cap. XXVI Vindobonae '1847, str. 31).
Izvod skadrskega tiska Cvetne triodi, v katerem je pripis, se hrani sedaj v ljubljanski Univerzitetni biblioteki (Sign. 19279. V. 3 b. 2 9) iz nekdanje Kopitarjeve, po „Verzeichniss der in die Verlassenschaft des Herrn Bartholom. Kopitar gehorigen werthvollen Bucher und Handschriften" (Wien 1845, str. 43) „922 Triod pentecostarium. Fol. Venetiis 1563. (rarus). Holzb." Navedba „Venetiis1' ni pravilna (prim P. J. Šafafik, Geschichte der serbischen Literatur. Prag 1865, str. 272, 286; .Ib. CrojaHOBnt., CTape cpncice inTaMnapnje. Eeorpa,! 1902, str 37, pos. odt. iz Cpu. KhiBJK. rjiacHBKa). Kopitarjevemu izvodu manjkata zadnja dva lista zadnje kva-ternije, zaznamenovane Ee. Popoln izvod je sestajal iz 28 kvaternij z 224 listi in folio, od katerih je bil zadnji bel. Po opisu I. Karatajeva, Omicame cjiaiumo-pyccK0xt KHnri. HanciaT. KHpnjrjioBCKnMH 6yKnaMH I c-b 1491 rio 1652 (CaHKrnerep-
6ypn, 1883. CGopmiin, otjrfc.i. pycc. H3Lii<a 11 c.-ionecn. IImii. Ah-aa. Havitb t. XXXIV, M 2, str. 142, 145—146) stoji iia koncu 223. 1. popolnih izvodov: CkRpuim ce cha EOJKkCTRkNA KHHTd (U pattkAiCTRA, jfCKA 2. ijl. T. (1563) AISCU.A ASUAlkpa, Hi K. A. (24.), Rk CTpdlU^k AUKiA^HCKH^k Rk IVTkHCRO Kk rpaA« CKIH,\ipH, AtAHCTpO KdAlHA« SANfTH (prim f alvSi II1 i le). Od
Kopitarja navedeni Sopiko\v je B. C. Conuicoin, (1765-1818). Onun. pocciflcKoii 0u6jiiorpa(j>iH hjiu iiojihhh c.iobapt co-iHHeiiiii u nepeBo^oht, HaneMaTaiiHList Ha cjioneHCKoMij a pocciilcicoMT, j[3i,iKaxT, ott, Haiaaa 3aBeAemji Tunorpa({iifi ao 1813 ro«a I—V. (Cn6. 1813—1821) „Biblioth. Caes. Vind." je prejšnja dunajska dvorna knjižnica, sedaj „National-Bibliothek'\ „Vincentii" je izdaja Postne triodi, tiskane v Benetkah 1. 1561 na stroške Vincenca Vukoviča (gl. Narodna enciklopedija IV, 723 „Štamparije stare srpske"; Jt>. CTojaHOBnh 1. c. 12 si.; S. M. Štedimlija, Božidar Vukovič i mletački štampari u XVI vijeku. Zagreb 1939, str. 20). V Kopitarjevi knjižnici sta bila kar dva izvoda te izdaje, prim. „Verzeichniss" (str. 42) „910
Tridion (Kirchengesange). Fol. Venetiis Vinzenzo 1561. Holzbd. 911--idem liber,
eademcjue editio". Sedaj je oboje v ljubljanski univerzitetni biblioteki. Na prvem listu stoji gori na začetku 0> pojkctba .jjc.	(1560 s pomoto m nam. prim. na koncu
knjige CkRpkuiH ce Rk A-fcr® . . . vf^gJ. AveCfUA rfNO\-KApa ha s.) hibama 5 AimTRi.RHU,fNU,f af r«cn®AHHk E^HiiiAApa bSkoI; CPak cimpua, t. j. Starčeva, samostana s cerkvijo Gorica Sv. starca Makarija na malem otoku v Skaderskem jezeru (Narodna enciklopedija IV, 455).	Rajko Nahtigal
Vuk Stefanovič Karadžič Juriju Kobetu
Jurij Kobe Sodevski se je bavil z narodopisjem, in sicer menda prvi med Slovenci pod vplivom spisov Vuka Stefanoviča Karadžiča. V literaturi o njem (SBL I, 476) pa ni nikjer sledu o tem, da bi bil ta Vrazov dopisnik in sotrudnik ilirske »Danice« v dopisni zvezi tudi z velikim Srbom.
Učiteljska knjižnica drž. realne gimnazije v Novem mestu hrani med častitljivimi starinami »Srpske narodne poslovice i druge različne kao i one u običaj uzete riječi. Izdao ih Vuk Stef. Karadžič. U Beču u štampariji Jermen-skoga manastira 1849« s temle lastnoročnim avtorjevim posvetilom na ovojni naslovni strani: rocuo«Hny Jypy Kooe 3a cno.veH. y Beiy 4 Anp. 850 Byn CieiJ). Kapaunh
Enako posvetilo z istim datumom ima tudi »Novi zavjet« (Beč 1847), ki ga sedaj hrani slovanski seminar ljubljanske univerze kot posebno zanimivost. (Zgodovina slovenske univerze do 1. 1929, str. 347.)
Knjiga je bila prvotno v inventarju dijaške knjižnice. V »Programu« za 1883/84, str. 49, navaja kustos profesor p. Ladislav Hrovat med prirastkom v tem letu razen »Srpskih narodnih poslovic« še tale Vukova dela: »Srpski Rječnik, Srpske narodne pjesme, Jezik i običaji Srba« — vsa kot darilo Ign. Šaleharja.
Od koga in kdaj jih je dobil darovalec, tedaj že nad deset let kaplan na Trebelnem (roj. 13. oktobra 1841, ord. 31. julija 1871)? Od prvotnega lastnika, ki je umrl 29. junija 1858 na Čatežu, osebno še kot dijak gotovo ne, verjetno od njegovih dedičev že kot bogoslovec ali kaplan. Šele srečna najdba zapuščine čateškega »hudega Slovenca« bi utegnila posvetiti v vprašanje o stikih med Vukom in Kobetom.	Alojz Turk
Drabosnjak in Cochem.
Med koroškimi Slovenci izven Drabosnjakove ožje domovine je bilo najbolj znano delo Marijin pasijon, ki je izšel leta 1811. Ko sem pred 33 leti zbiral gradivo za spis o Drabosnjaku, so ga o postu še zelo radi prebirali. Prof. dr. J. Arnejc mi je celo zatrjeval, da ga je znala stara ženica blizu Rožeka na pamet in ga je molila v cerkvi. Kako je bila knjiga priljubljena, priča to, da je prišel kmet iz hodiške okolice v Celovec k rajnemu Vekoslavu Legatu, poslovodji tiskarne Družbe sv. Mohorja in ga je prosil, naj mu natisne nov izvod Marijinega pasijona, ker je bil njegov že star in čisto obrabljen.1 Knjiga je bila med vsem slovenskim koroškim prebivalstvom razširjena, na Zilji- in Rožu3. Posebno razširjena je bila seveda v ožji domovini Andreja Šusterja-Drabosnjaka v okolici Vrbe ob Vrbskem jezeru. Tudi v Podjuni je bil znan. Pri Mališniku v Libeličah so ga pred 33 leti še prebirali.4 Zasledil sem ga tudi na Stražišču pri Guštanju v Mežiški dolini.
V	Preddvoru pri Kranju je živel ob Drabosnjakovem času Matija Naglič, ki si je napravil register 47 slovenskih knjig (od 1680—1830), katere je sam prebral. iMed njimi navaja tudi Drabosnjakov Marijin pasijon. V Celju je dobil en izvod učitelj Gerlanc od učenca meščanske šole.
Močno dialektično pobarvana knjiga se je vkljub temu širila med našim ljudstvom kakor n. pr. tudi Kolomonov žegen. Pa saj je tudi njen nemški izvirnik Cochem bil med nemškim ljudstvom zelo razširjen. Prvikrat je izšlo veliko Cochemovo Kristusovo življenje v Kelmorajnu 1. 1682., petkrat je izdaje avtor sam popravljal, zadnjič 1. 1689. Pa tudi še druge izdaje so izhajale, bodisi da je Cochem pri njih sodeloval, ali pa tudi ne, tako v Munchenu, I. del 1702, II. del 1709, v Frankfurtu in Mainzu.5
Umestno bi bilo vpliv p. Martina Cochema na slov. slovstvo razsvetliti. Opozoril bi vsaj rad na nekatere stvari.
V	arhivu Zgodovinskega društva za Koroško v Celovcu je slovenski rokopis, ki je prevod legend p. Dionysa iz Linzenburga, katere je p. M. Cochem popolnoma predelal.6 Rokopis obsega 1032 strani in vsebuje 181 legend za več ko polovico cerkvenega leta od prvega dne v adventu do 30. junija. Te legende, meni Sket, je prevedel Ožbalt Gutsman, ker se pisava strinja z Gutsmanovo, ki je ohranjena v kn. šk. arhivu v Celovcu, Gutsman da je te legende rabil za privatno uporabo, ker je bil »missionarius vaguus per Carinthiam«. Spis je pisan v podjunskem narečju, kar dokazujejo nekatere oblike, kakor: modlitou, miesenc, mertlemo (mrtvemu) itd.
Z našim Drabosnjakom ta rokopis nima zveze, pač pa je tu idejna zveza, ker oba prevajalca prevajata iz istega ali podobnega vira.
V	začetku 19. stoletja sta izšli dve legendi o Genovefi v slovenščini. Prva je iz nemškega na kranjski jezik preobrnjena in je izšla v Kranju pri Kremžarju brez letnice, druga pa v Celju pri Josh. od Bacho c. kr. krasi je stiskavcu 1. 18187 na slovenski jezik preobrnjena. Obe knjigi nam podajata legendo v Cochemovi obliki.
Naglič navaja v halištru tudi knjigo o štirih poslednjih rečeh in o Jezusovem življenju in trpljenju, ki sta bili v rokopisu prevedeni
1 Povedal rajni Vekoslav Legat.
- Prof. dr. J. Arnejc jo je našel na Vratih.
3	Prof. Jan. Scheinigg je našel 2 izvoda v Borovljah in je prvi poročal o njem v Kresu V. (1885), 424—426.
4	Poročilo župnika A. Vogrinca.
5	Leben und Leiden unseres Herrn und Heilands Jesu Christi und seiner gebenedeiten jungfraulichen Mutter Maria (Cochem) Volksausgabe, Munster i. W. 1893 Aschendorffsche Buchhandlung VII. A. str. VII—XV. — Nagi — Zekller, Deutsch. osterreichische Literaturgeschichte trdi str. 620, da je izšel Cocheinov »Leben Jesu« prvikrat že 1676.
8 Dr. J. Sket, Legende Martina Kohemskega v slovenskem prevodu. Kres VI. str. 171-176.
7 Simonič, Slov. bibliografija str. 148, Rebol Fr. Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina, Cas II (1908) str. 425 si.
pred letom 1824, ker je v začetku tega leta pisal Naglič lialištra leli dveh knjig. Ube knjigi sta prevedeni iz Cochema.8 Ena je celo iz istega vira kakor Drabosnjakov Marijin pasijon, iz Kristusovega življenja. Imamo torej prevedeno celo Cochemovo Kristusovo življenje pred 1. 1824, ki je ostalo v rokopisu, in pa posamezne dele, ki jih je prevedel Drabosnjak in izdal 1. 1811. Cochemove knjige so baje bile v jožefinski dobi prepovedane.9 A vkljub temu so se med ljudstvom ohranile, pri nas Slovencih večinoma v rokopisnih prevodih.
Cochern je vplival tudi na slovenske nabožne pisatelje XVIII. stoletja, n. pr. na o. Rogerija. V začetku XIX. stoletja pa imamo za to direktne dokaze v navedenih prevodih. Misticizem živi pri nas zraven romantike še v prvi polovici XIX. stoletja.
Tudi Drabosnjakovega Marijinega pasijona ne smemo podcenjevati. Posredoval je mistično strujo, ki se je sicer že davno prej pojavila pri nas, črpal je iz podobnega vira kakor njegov prednik Rožaii Matija Zegar," ki je 1. 1769 prevedel Antikrista p. Dionizija iz Linzenburga na slovenski jezik. Ta je v prepisu prodrl tudi črez Karavanke na Gorenjsko.
P. M. Cochem je vzbujal bralčevo čustvo in hotel s tem skrbeti za njegov dušni blagor. Ne straši grešnika s peklom, kaže mu milostljivega Boga iu mu kliče: »Črpaj poguma, ne obupaj, čeprav si globoko padel, prebiraj pobožno to knjigo in skušaj srce pripraviti, da bo sotrpelo in bodi prepričan, da ti je še mogoče pomagati.« Ta evangelij ljubezni, ki ga je črpal iz čudežnega studenca srednjeveške mistike, je zastopan v vseh Cochemovih spisih. Osvojiti si je moral srca bralcev.10
Razumljivo je, da se je priljubil tudi slovenskemu ljudstvu. Toda književna tisi ;ana slov. produkcija mu ga je nudila premalo, zato so ga bukovniki prevajali in prepisovali.
V Celju na veliki petek 1940.	Dr. Fr. Kotnik.
Crobathov prepis Drabosnjakovega Marijinega pasijona.
Številnim prepisom Drabosnjakovih del, ki pričajo o njih priljubljenosti med ljudmi, moramo pridružiti tudi prepis, ki ga je pred leti našel g. Jože Do-lenec v Železnikih na podstrešju. Obsega 18 listov v tormatu 39X24cm; listi so popisani na obeh straneh v dveh stolpičih, strani pa lepo obrobljene in po sredi predeljene s svinčnikom. Ob koncu rokopisa je podpis B. Crobath. Po vsem soditi je torej prepis napravil železniški rojak Blaž Crobath, saj ga je v svojih dijaških letih 1812—1818 lahko spoznal, ko je bil nekaj časa v Celovcu. Prav v tistih letih se je po Koroškem širil prvi natis (1811) Marijinega pasijona. Prepis je hkrati zanimiv primer, kako je prepisovalec prelival koroščino v svoje narečje.
Drabosnjakov Marijin pasijon je po zunanjosti knjižna posebnost. Izdan je bil v oizkem in visokem formatu 934X30 cm. Drabosnjak si je izbral tako obliko očitno zato, da je laže dal besedilu videz pesnitve. Kljub prozi je namreč besedilo razdelil na majhne odstavke po 6—12 vrstic; zato so odstavki videti kakor kitice pri pesmi. Odstavke je začenjal po vrsti s črkami nemške abecede (prim. v tem letniku Svovenje obace). Pri Drabosnjaku se odstavki Predgobora po vrsti začenjajo z besedami: Andohtlivi, Berimo, Caj, Doklier, Enkrat itd. do Ona. Tega predgovora pa Crobath ni prepisal, ker ga pač pri uporabi pasijona niso brali. Že zaradi te opustitve Crobathu ni kazalo upoštevati Drabosnjakovo abecedo začetnih črk, saj bi bilo sicer razvidno, da je nekaj izpustil. Pa tudi sicer se mu je ta abecedna igra zdela preveč izumetničena in v železniškem govoru naravnost nesprejemljiva. Pri nekaterih črkah je namreč Drabosnjak delal tako očitno silo jeziku, da Crobath ni mogel za njim. Bohoričici sta neznani črki Qu in X, le redko, večinoma v tujkah pa je uporabljala C, Y in W. Za koroško narečje je bila zamenjava w in b kaj pogostna, deloma v izgovoru samem utemeljena, ne tako v centralnih narečjih. Črka C ima pri Drabosnjaku glasovno vrednost K in Crobath jo je tudi dosledno tako prepisoval, n. pr. Caj
8	Rebol Fr. v Času III (1909) 67 si.
9	Isti, Čas III. str. 72.
10	Nagl-Zeidler, Hauptband str. 621.
(2X), Criftus (2X), Cier (2X), Oader (5X), Cnku (2X) — pri Crobathu: Kaj, Vriftuf, Kjer, Kader, Koko. Največ težav sta Drabosnjaku povzročali črki Qu in X. Odstavke, ki so se morali začenjati s Qu, je Drabosnjak redno uvajal s Qvelko (4X) ali Qumej (8X), ki se v koroškem govoru res nekako podobno slišita kakor nemški qu, a nikakor ne pri Chrobathu, zato jih ta dosledno pre-pisujeKwifew in Komej. S črko X je Drabosnjak zaznamoval različne glasove: s (6X), s (2X)> 's (IX), ks (2X); Crobath jih je tudi redno tako prepisoval, n. pr.: Xazhelka ta vola — Cr. Sashetka ta volja; Xatu — Cr. Sato; Xtega imash sposnati — Cr. S tega imafh fposnati; Xama pove — Sama pove; Xo vfi ljudi — Cr. So vfi ljudje; Xa njei — Cr. K' fo nji; Xo vende bli — Cr. K' fo vender bli. W ima pri Drabosnjaku navadno glasovno vrednost B, n. pr.: Wodem (2X), Woga (3X) itd. Crobath ima povsod B, le Wiua (34) si je obliko raztolmacil s tiskovno napako in prepisal Wona, čeprav je verjetno treba brati Bila. Medtem ko Drabosnjak po mili volji menja u in v, loči Crobath dosti dobro med uporabo enega in drugega znamenja po tedanjih pravopisnih pravilih, čeprav večkrat uporablja w namesto v. Y pomeni Drabosnjaku J (največkrat v besedi Ya) in I (Ynu). Po izumetničenih besedah je pogosto segal zaradi abecede tudi pri nekaterih drugih črkah, zlasti pri H in F, ker je le malo domačih besed, ki se začenjajo s tema glasovoma. Tako je pogosto uporabil koroški izgovor G ali K kot h, n. pr.: Hrenke, Hdu, Hter, H t emu, Hsatemi itd.; Crobath ima Grenke, Kdo, Kter, H'temu, Satim itd. Še samostojneje je delal pri črki F; medtem ko piše Drabosnjak Felaeh (iz nem. vollig), Fariferji, Farifaerji, Farifarji, Fangelifti, Frihtej, Furt potem, Frishtii fimi fmo rajshahj, ima Crobath v teh primerih: Felih, Fariserji, Evangelifti, Sapovni, Preže j potem, V' frischni simi fmo rajshali. Že pri teh tujkah je videti, da je Drabosnjak zaradi abecede segal po takih tujkah, kakršnih Crobath svojim bralcem ni smel prepisati, če ni hotel ostati nerazumljen.
Crobath je prepisoval Drabosnjakovo besedilo zelo vestno, a z očitno volio, da ga posreduje svojim bralcem v Železnikih. Zato se je dosti zvesto držal predloge, a prevajal glasovne posebnosti v tradicionalno knjižno obliko, tu in tam pa tudi v krajevni govor. Tako redno piše Mefzov nam. Miefenzou; o ali u nam. koroškega ue, n. pr.: nadlogo nam. ndluego, grenkofti nam. grenkuefti, Bog nam. Bueg, pruti nam. prueti, fkus nam. skues, nozh nam. nuezh itd.; prav tako piše e namesto koroškega ie ali i, n. pr.: she nam. shie, vefh nam. viesh, [vet nam. sviet in fvit, befede nam. befiede in Befide, odrefhu nam. odrishou, Sredo nam. Srido itd. Eden izmed notranjih dokazov, da je prepisovalec res Crobath iz Železnikov, je prepisovanje oblik z (-oni. Medtem ko Drabosnjak dosledno piše u, w ali v namesto l pred a, o, u, pred soglasniki in na koncu besede, prepisuje Crobath ta l dosti dosledno po rabi selškega narečja, fo se pravi: l pred a, o, u, pred soglasniki in na koncu besede pa u, n. pr.: shaloft nam. shauoft, fedela nam. fedeua, rajshala nam. rajshaua, mogla nam. mogua, poflan nam. pofvan. lohko nozh nam. uehko nuezh, gajshlal nam. gajshuali, poflufhala nam. poshushaua itd. Ta pisava je v skladu s pravopisno tradicijo te dobe in bi še ne govorila za kako krajevno naslonitev; da pa ga pri takem prepisovanju ni vodila samo knjižna tradicija, nam priča odmik od nje v primerih pred soglasnikom in na koncu besede, n. nr.: dougo za Drabosnjakovo dougo, dovg za doug, fovse za souse, dopounu za dopounou, v'daru za u'darou, imov za jemou, perfhou za pershou, flovo v'seu za fuovo vfeu, vosku za voshzhou. govoru za govoriu, blo za bu itd. Da je knjižno pisavo >z l poznal, nam dokazujejo primeri kakor nadolshni za nadoushni; ti so sicer redki in navadno r>ri manj znanih besedah, a vendar kažejo poznanje knjižne tradicije. V skladu s krajevnim narečjem je pisal tudi obliko en mal, mal zajla za Drabosnjakovo eno mauo, mano zajta. Tudi stopnja in rezultati moderne vokalne redukciie se pogosto odmikajo Drabosnjakovi in se ujemajo s selškim govorom, čeprav je vpliv knjižne tradicije dosti močan. Medtem ko Drabosnjak v skladu s koroškim govorom glagolsko obrazilo -i dosti redno niše. ua Crobath redno izoušča, n. nr. vdali, gajshuali, kronali, perbili, sashpotvnli itd. piše Crobath pelal, gajshlal, kronal, perbil, sashpotval, kakor se v Selški dolini tudi v resnici govori.
V oblikovnem in leksikalnem pogledu so odmiki prepisovalca Crobatha v jedru enaki: ognil se je najočitnejšim samo koroškim oblikam in besedam in jih zamenjal z izrazi, znanimi njegovim bralcem. Redno je zamenjaval koroško
Slovenski jezik
177
12
nikalnico kna, kni z na In ni, torej ne s književno obliko ne, marveč narečno na, kakršno govore v Železnikih. Drabosnjakovo obliko koku ali kaku je redno prepisoval z narečno koko\ razlik je več v zaimkovih oblikah, n. pr. k'njei (Dr.) — k"nje (Cr), men (Cr.) — menei (Dr.) ipd. Med besedami, ki jih je Crobath zamenjal, so na primer takele: moj samizhni Sin (Dr.) — moj' farni fin (Cr.); Jeft fe pa ko bojem (Dr.) — Jeft se pa mozhno bojim (Cr.); napačno je bral Crobath obliko živo in jo prepisal v slo — zelo, namesto celo; koroški germa-nizem fteboj zue pojde je popravil v pojde; včasih je popravil Drabosnjakov deležnik obnamagan v obmagan — omagan; zfridna je popravil s selško tujko kontent; prehode jo moje Serze je popravil v prederejo moje Serze, čeprav ne bi bilo potrebno, ker je Drabosnjakov izraz v selškem govoru tako znan kakor Ciobatbov; nerodno Drabosnjakovo zvezo kaku nerad jeft tebe ne odrezhem je popravil v koko nerad tebi odrezhem; al bo menei le mogozhe (Dr.) — Zhe bo meni le mogozhe; al je popravil kasneje redno v zhe-, an molili je popravil v molili; na str. 12. v Drabosnjaku je naredil stvaren popravek: ...da ga (križ) bodem na goro Kalvarijo nefti mogu, ko je pravilno nadomestil Oljsko goro s Kalvarijo; shpot bojo meni nadjali je popravil v ...naredli; popolnoma v skladu z domačim govorom je popravek noter sa te sadnje kaplje namesto noter da te sadne kaple; v selškem narečju neznano besedo tog je zamenjal s trd: je vef terd poftou; respokenti je redno nadomestil z raspozhti-, tudi Drabosnjakove uporabe besede dokler ni zmeraj razumel in jo je včasih zamenjal, n. pr.: Dokler! je pa she ta popouden biu (Dr.) — Ker je pa she ta popoudan biu; Drabosnjakovo obliko dousihmau ali de ufih mau popravlja v pravilno dofihmau\ Drabosnjakovo množino jeft fe tudi vam sahvalim, o! vi brumne Seflre de [te mene (25) popravlja Crobath v dvojino jeft fe vama tudi lepo sahvalim, de fta mene ...; bari redno zamenjuje z domačim krat, n. pr. netekajbarti — entikaj-krat; včasih je kaj izpustil, ker ni prav razumel, n. pr.: bode tebi vfe sufhbe bogato povernou (Dr.) — bo tebi pogato povernou (Cr.), služba mu ni pravi izraz za usluga, zato ga je brez škode izpustil; poglajtanje je popravil v fpremlju-vanje; vstavil je v stavku savoljo ftrahu, de fe bo... — savoljo ftrahu, ker fe je bala, de fe bo ...; vsfe je bek je poslovenil vfe je prezh; okueli kragna (Dr.) je Cr. prepisal' okoli vratu itd.
Iz teh nakazil je razvidno, da Crobathov prepis ni segal daleč preko predloge, da pa je imel vendar namen približati koroško besedilo selškemu govoru. V splošnem je Crobathova grafika mnogo doslednejša in pravilnejša v pogledu na knjižni jezik kakor Drabosnjakov tisk. Vsekako pa je prepis zanimiv dokument živega zanimanja za slovensko besedo v začetku 19. stoletja, bodi že pri prepisovalcu Crobathu, ki mu je bilo tako prevajanje iz narečja v knjižno-narečni jezik odlična jezikovna vaja, bodi za ljudstvo.	J. Šolar.
Prešernov epigram o begu in Bogu
Med Prešernovimi epigrami beremo tudi epigram o begu in Bogu, ki ga je 1866 prvič natisnil Levstik po rokopisu v Kastelčevi, ne v Prešernovi lastnoročni pisavi. Kastelčev rokopis navaja ta epigram v tejle obliki:
»P r e š e r i n o v a vera. Kar je beži Al beg ni Bog? Ki vodi vekomaj v ne-bo Kar je, kar blo je in kar bo.«
V poznejših izdajah pa se epigram glasi: »Bog.
Kar je, beži; al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je bilo, kar je, kar bo.«
Po naziranju Iv. Prijatelja, ki o tem poroča v svojih »Duševnih profilih slovenskih preporoditeljev«' (Lj. 1935, str. 141), je najzanimivejša posebnost m novost v Prešernovem epigramu po Kastelčeveni zapisu vprašaj, ki je v majlini
razdalji postavljen za besedo »Bog«. Ta vprašaj spreminja po Prijateljevem mnenju »dosedanjo negacijo drugega stavka v retorično vprašanje, torej »v pozitivno trditev«; zato bi se smisel epigrama dal v prosti prozi rekonstruirati nekako takole: »Bistvo vesoljstva je bežno izpreminjanje. Nič drugega kot beg ni tudi ono bitje, ki ga imenujemo Boga in ki vodi, je vodilo in bo vodilo vekomaj v nebitje (smrt) vse ono, kar je, kar je bilo in kar bo« (o. c. 141).
Prav poudarja Prijatelj, da je bil Prešeren ne samo velik poet, marveč tudi »izrazita filozofska glava, dvigajoča se... v visoki svet tedanjih najboljših umov Evrope« (o. c. 142).
Filozofijo Prešernovega epigrama spravlja Prijatelj v odvisnost od Heglove filozofije, oziroma oa Feuerbachove evolucije Heglove filozofije. Sicer priznava, da nam naši dosedanji viri molče o tem, ali je Prešeren kdaj v resnici bral kakšno Feuerbachovo delo ali pa se je seznanil s Feuerbachovo smerjo, v oni dobi jako moderno, samo po publicistiki, razširjajoči v člankih ta pogled na svet in življenje (str. 142). Zato dokazuje Heglovo oziroma Feuer-bacnovo filozofijo Prešernovega epigrama iz modernosti te filozofije in iz misli epigrama, kakor si jo je on (Prijatelj) predstavljal.
V smislu Heglove teze, antiteze in sinteze bi se dal, pravi Prijatelj, razložiti epigram na naslednji način: »bitje (Seiu) večno prehaja v nebitje (Nichi-seiu, za kar ima Prešereii duhovito, čeprav slovniško nepravilno besedno igro: ,ne-bo'), stalno je samo nastajanje (Werden)«. Vendar pa pripominja Prijatelj, da »Prešeren tako poudarja baš ,beg' vsega obstoječega, da prihaja človek nehote do prepričanja, da našemu pesniku ni ostala neznana tudi zadnja faza tedanje filozofije, da je torej evolucioniral ob roki Feuerbacha« (str. 142). Po Feuer-bachovi filozotiji eksistirajo za človeka samo pojavi vidnega sveta. V teh pojavih ni nič stalnega: vse je gibanje, izpreminjanje, nastajanje; tudi ni počela, ki bi vs to vodilo in uravnavalo v enoto, zlasti ne transcendentnega (str. 141).
Ali je ta Prijateljeva razlaga pravilna? Misel Prešernovega epigrama je drugačna, Kakor si jo je predstavljal Prijatelj: Prešernova misel je originalna in nima s Feuerbachovo filozofijo nič opraviti.
Pravi smisel epigrama se nam razodene, ako upoštevamo dve reči: 1. da imamo v epigramu duhovito besedno igro, in 2. da se ta igra nanaša na filozofijo o bistvu preteklosti v primeri z večnostjo iii prihodnostjo.
Besedna igra je čisto gotovo izražena v besedah »beg« in »Bog« v pogledu na konzonante; dalje v besedah »ne-bo« in »nebo« v pogledu na zloge, v besedama »je« in »beg« ter v besedah »beg«, »Bog« in »nebo« v pogledu na vokale in končno v relativnem stavku »ki vodi...«, saj se lahko nanaša na »beg« in na »Boga«. Besedna igra ostane, naj si za besedo »Bog« mislimo vprašaj ali pa tudi ne.
Vsa ta besedna igra nam postane jasna, če se zavemo, kaj je bistvo preteklosti. Duhoviti Prešeren je dobro vedel, zakaj je postavil besedno igro »ne-bo«. Ta igra bi bila res da slovniško nepravilna, če bi si pod »ne-bo« predstavljali »nebitje (smrt)«. A Prešeren ni mislil na »nebitje (Nichtsein)«. Kajti vse, kar se spreminja, in v času se vse spreminja, beži v preteklost. A preteklost ni »nebitje« ali nič. Če bi to bilo resnično, potem bi imeli neko in to celo zelo moderno znanost, ki se imenuje zgodovina in katere predmet bi bilo »nebitje« ali nič. A ravno nasprotno je res: zgodovinska znanost ima opraviti z zelo resničnimi bitji, z bitji, ki so sicer v sebi za sedanji čas preminila, a kljub temu bivajo v svoji realnosti in v našem in božjem umu, in to še na veliko odličnejši način kakor bitja, ki so v sedanjem času. Kar je za sedanji čas preminilo, biva tako, da ostane za vekomaj in absolutno nespremenljivo. Kar se zgodi, se zgodi tako, da tistega niti Bog ne more več spremeniti. Factum non potest fieri infectum. Kar pa biva v sedanjem času, se stalno spreminja. Zato pa, kar se zgodi, se zgodi tako, da se ne bo nikdar več zgodilo: preide v stanje večne in absolutne nespremenljivosti, ki ga Prešeren zaradi podobnosti z večnim in nespremenljivim nebom in v s v r h o besedne igre imenuje »ne-bo«.
Ako si torej za besedo »Bog« postavimo vprašaj, bi bil smisel besedne igre, ki pač po svojem bistvu temelji na podobnosti, tale: ali ni torej beg podoben Bogu, ker vodi vse v »ne-bo«, kakor vodi Bog v nebo, oziroma ker oba
(beg in Bog) vodita stvari v »ne-bo«? Če pa si mislimo stavek brez vprašaja, bi bil pa tale smisel: beg ni Bog, ker beg je spremenljivi čas, Bog pa večno nespremenljivo bitje, ki vodi v nebo vse, kar je bilo, kar je in kar bo, oziroma vodi s časom vred v tisto stanje, ki se imenuje »ne-bo«.	dx. Jože Turk.
Platno — plačilno sredstvo
Trgovina na meno je edina, ki so jo poznali Praslovani. Glagol k temu se je glasil meniti (menjati), odtod m(e)nenje, prav za prav dogovarjanje. Za srečkarsko menjavanje predmetov pa ima moja rodna občina Loški potok poseben izraz: ala uj! uj za uj! Tako ponuja nekdo sobesedniku skrito stvar, n. pr. uro za nož, in drugi mu izroči prav tako zakrito vrednost.
Od Gotov so pradedi prevzeli kupiti, ki sega v lat. c a u p o, sprejeto »udi tam iz tujine. Številčno izražene cene torej pri menjavi ni, cena pomeni tačas globo, s katero se odtegneš krvni osveti, prim. sor. lat. poena. Za kupčijo domenjeni enakoceni predmet se je imenoval veno (češko danes: prinos, priženilo, dota). Pri trgovski pogodbi je bila še tretja oseba, svedok, ki je v času nepismenosti vedela za ta sklep. Svedok se pri nas dandanes najraji nadomešča s pričo (pri-tak-niti se), drugod se mu je reklo: tretiji, odtod ruski tretjak ali tretčik, vsebujoč isto misel ko lat. testis, iz terstis (tretji).
Menjavanje blaga med tujci se je vršilo na nepristranskih, nevtralnih tleh, kjer sta se sešli obe stranki. Za to so bili najprikladnejši obmejni, osameli ali neobljudeni pasovi. Ni li naziv trg od tega p r e t r g a n e g a pasu?
Davnejši in običajnejši način kupčevanja pa je bil menjava darov med rodovi, ki jih je družilo gostinstvo. Pogostljivost od kraja ni bila odmev blagega srca, marveč praktična, sebična poteza. Pripadnik tujega plemena je bil tedaj brez obrambe in brez pravic. Ako pa je prinesel darov, želeč kakega blaga v zameno, se je za nekaj časa prelevil v gosta, pravega uda gostiteljeve družine. Naš gost kakor latinski liostis pomenita prvotno — tujca, zamejca, ki si ga smel ubiti. Pri Latincih je hostis ostal s prvobitnim obeležjem — sovražnik, pri Slovanih se je preokrenil v zaželeno osebo. Njegov zapoveduik »gostipodj« (gostov oblastnik) se danes glasi: gospod.
Na menjalno trgovino kaže še izraz zbožje (češko: zbožf-blago, roba), ki je v zgodovinski dobi še pomenilo: imetje roda, bodisi živina, bodi žito ali kaj drugega. Torej podobno kakor danes »blago«! Kadar je bilo treba določenega plateža, na primer pri globah za umor ali za ranjenega sorodnika, Praslovani niso rabili novcev, pač pa goved, ovco, silje (proso, ječmen), med in vsakovrstne kožuhe (kuno, veverico, lisico), lan ali platno. Sčasoma so si inozemci za platež izgovarjali posebno zadnja dva pridelka. Izdelovali pa so davni pred-namci ne pražnje platno niti ahlančno platno, temveč trpežen hodnik, trajno hodnino.
Ze v sivi pradobi se pripravlja kasnejši pomen besede platiti, ki jo pro-testantovski pisci še rabijo za »plačati«. Prvotno pa izraža: prekladati, skladati, zgibati Sorodno je nemško »falten« (odtod izposojenka: fald ali valila guba). Platno je potemtakem stvar, ki se da platiti, zganiti, zložiti. Goti so prejeli od pred-namcev izraz p 1 a t = zaplata (platnen kos), zapadni Finci pa so si izposodili od Rusov pojem p a 111 i n a »platno«. Menjava traja noter v 1'2. stoletje po Kr. Izraz platiti se je poslej prenesel na podmirjenje, poravnanje dolga s kovanci ali s papirjem. Ob sliv. glagolu »podmiriti« stoji romanski pacare, pagare, payer iti angleški: to pay.
Po kakih zvezah je prihajal v praveku kupec? Urejenih cest je bilo kaj malo. Trgovski poti (ta moški samostalnik ijevske sklanje se je pri nas močno pobabil, na Dolenjskem je še precej možak, v češčini ga nadomešča cesta, pout' ž. = romanje, božja pot) so bili vezani z rekami, brodi, doli, stezami. Tem so rekali Praslovani: stagna, stodza. Prvo se drži v slovenščini kot stagna n. pl. ali stagne f. pl., oziroma s polglasnikom: stegna in stogne (ograjen živinogon), v Dalmaciji kot stagnja, stagiid. v ruščini zastarelo: stogna (trg in ulica). Istega korena je stszda, živa še na Koroškem, drugod obrušena v staža. — Prehod čez vodo vam je lajšal most, obtesano bruno (prim. sorodno nem. Mast in frc. mat, jadrnik), po močvirnem svetu pa vam je pomagala iti lava, narejena iz desak.
S tem izrazom lahko tolmačimo Pleteršnikovo »lavo« (močvirje), ne da bi bilo treba segati po nem. Laue, I.ache (mlaka), kakor tudi drugo »lavo« (klop, kamin, kredenca). V Bohinju so poslednjo prelevili v »levo« kakor čadro v čedro.
A. Debeljak.
Slavke — duše rajnih
Lani (1939) bi se bil srečal z Abrahamom pokojni J. Premk. ki je navzlic pičli naobrazbi in mladosti objavil okoli sto črtic in povesti, eno z naslovom »Movje«. Izraz pomeni bajeslovna bitja, duše nekrščenih otrok. V Pajkovih Črticah se imenujejo poleg inavje še s prvotnejšo obliko navje. V Jurčičevem Tugo-meru kaže »nav« na rajnikovo dušo, v stari cerkveni slov. pa — truplo, mrlič. V stari češčini znači: onostranstvo, pekel. Kakor sodi til(ec), tilek, tilnik, zatilec v isto skupino kot otaviti (osvežiti), tako gre nav na glagol, živ še v č. nvti = kop(r)neti, giniti po čem; unaviti = utruditi. V 6- r. gimnazije sem si za mesečnik DP izbral ruski psevdonim Unylyj (potrt, otožen). Ruski praznik radunica, ki je prešel med finske Karelijce kot raadenitsa ali raatintsa, se imenuje še: denj mertvych, navij (navskij, naskij) den j. Mimogrede: Travnik v Loškem potoku pozna prišvrk Navski, pri Navskih. a tu tiči vsekakor akanje: Novski, kakor opažam v isti vasi izreko ka-uc = kolec.
Ukrajinščina ve za »niavki«. Navke, Mavke in podobno potvorjena imena pomenijo prvotno: mrtvec, nas uči dr. J. Janko (O praveku slovanskem. Praha, 1912). Po huculskem predan ju bivajo rajni po duplih, po bolgarski predstavi letajo okrog ko nevidni duhovi ali ptiči pod širnim nebom, soglasno pa se misli o njih, da so duše prezgodaj preminule dece ... Pri tej Jankovi razlagi sem se domislil, da v Tolmincih tica znači metulja, kakor na Krku vtičica. Pleteršnik navaja: navčič = kraljiček. palček, strežič, strežek, a pod značko »mavkac puh iz regratovega cveta, rastlinska dlaka, vetrnica. V moji rodni občini predstavlja mavka, mavkica soznačnico za »micko«, to je ptičje perjiče, zlasti najlažje, najtanjše. Mavec, mavček. mavčica so Pleteršniku bombaž, pavola, mačice na drevju ali rastlina s kosmiči. Od kod izvirajo micke in mavčice? Schmellerjev Bair. Wb. ima izraz Mauke za bolezen (podpada, podsed. podpadnica), kar nemara tiči v briškem mavku (viseč otok, otekla bezgavka), toda za rastlinsko kosminie (mavec, mavček, mavčica) nimajo nobene miselne skupnosti. Predniki so si po vsej priliki predočevali. da se duhovi spreletujejo utelešeni v podobi ptic, metuljev, rastlinskih kosmičev in takih zrakoplovnih ceperov. S tem bi bila dana etimologija za našo micko: peresce. ki se vesi ali se nosi po vzduhu. je dobilo naziv dekleta, devičice. Kako tudi ne, ko v resnici ponazoruje našo raino Micko! Osebno ime v pomenu občega pozna v tem primeru tudi ruščina: Mašenjka = devka, devočka (Sreznevski, DS 1899. 165). Vendar je možna izposoditev bav. zvokoslič-nice Miez (mačka).
Pod koren, iz katerega Kelemina izvaia stvn. m u o w e (Bajke. 18). Traut-rnannov balto-slovauski besednjak pa srot. naups in nem. Not, uvrstim sledniič nav-ček — mrtvaški zvonček. A navžar —■ slab godec radi ž ne more iti semkaj. Razen škantar ali škripač pomeni navžar po Koštialovem zapisku na Gorenjskem: malo-vreden človek. S tem se bliža obwaldskemu nauš = slab. hudoben. V Loškem Dotoku je navža - nerodno oblečena baba. Zadnii zgledi potekaio vsekakor iz it. nausea -_ stud. lat. morska bolezen, neugodje. Ujema pa je rodila prejkone Levstikovega žavžarja = šušmarja.	A. Debeljak.
Od kod »cirilice«?
Stara poročila oponašajo Slovanom nečistočo. Tak očitek — na pr. pri Prokopiju - razumemo ob pomisli na prvotno slovansko bivališče, stoječe pogo-stoma pod zemljo, koder je mrgolelo mrčesa: bolhe, gnide, stenice, uši, mušice, mravlje. — Da bi se laglje otepali mraza in gomaza, so si predniki telo kakor lase radi natrli z maslom. Ime razodeva, da je bil ta izdelek prvotno namenjen ne za hrano, pač pa za mazilo. Vendar je že praslovanski glagol: miti. Poleg umivanja so se zatekali v kopanje. Ako je izraz kopel domač, izveden od kopa (butara vej, sveženj dračja), ne smemo dvomiti o parnih kopelih med pred-namci. Saj ta navada je zakoreninjena pri severnih poljedelskih Indoevropcih.
Danska vlada je 19. II. 1940. prepovedala vse tople kopeli, ker je primanjkovalo kuriva. Tudi o finski »sauni« ste zadnje čase laliko ponovno čitali.
Potilne kopeli so bile spočetka kaj preproste: v votlino so naložili kamenje, razgreto v peči pa z mrzlo vodo sparjeno. Kakor je še danes šega v finskem znojili!, so se tudi naši za dopolnek trepljali s šopi brezovih vejic, imenovanih »chvo-sty«. Odtod naš »host« ali »hosta« (brst, dračje, hrašča, naložje, praščje, sehljad, lomača), odtod tudi ch\vostište, ki je dalo Čehom košte (metla).
V rimsko-frankovski dobi so pradedi prevzeli posebno kopalnico, kurjeno s pečjo. To je istaba, katere naziv gre na grški styphos (sopara) in ki je dala na zadnje pojem »izba«, po madjarskem ovinku pa »soba«. Za parjenjem si je prednamec privoščil prho, polivanje s studenčino.
Pri vzhodnih Slovanih se rabi za opisani način telesne nege naziv: banja, pri Čehih pa: lažen. Bruckner sodi, da je prvotni pomen banje in laznje: jama, dol, kamor je bilo treba »lesti, laziti«.
Drugi raziskovalci na ne puščajo z vidika sozvočja med banjo in lat. balnia (iz grškega balaneion), Pleteršnik celo misli na nem. Wanne (to iz lat. vannus). Neoporečno domač izraz je dvornica, ki je pred 14. stol. prešel v nemščino kot: turniz, diirnitze, dwarneiz. v staro danščino: dorns (znojilnica). v nižji nemščini še danes Dornse. Dvornica je bila, kakor trdi prof. dr. Jos. Janko (O pra-veku slovanskem, 1912, 116), dvoriščni prostor, opremljen s pečjo, služeč osobito za kopeli. Nekdanji naziv dvornica pri nas ne živi več (nikar ga zamenjati z novinko: dvornica, dvorska gospa), toda zdi se ohranjen v obrušeni obliki. Pleteršnik navaja koroško rečenico: drnice igrajo = žarnice i. Drugod praviio: kresniki se tepejo, obilnjaki se sekajo (Kelemina navaja še: brganti, kombali), kadar ob poletnih nočeh blisketa, se pobliskava, kadar plamika. O sličnem svetlobnem pojavu, koroški Neži«, govori z gorenjskega stališča J. Plestenjak v Našem rodu (dec. 1939). Bliskavica, pobliskavanje, blisketanje se je opažalo, če so ponoči zanetili ogenj v kopalnici na dvorišču.	A. Debeljak
Ocene
Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šo!. Sestavili dr. Anton Breznik, dr. Anton Bajec, dr. Rudolf K o 1 a r i č, Anton S o v r e, Jakob Šolar. Cena 44 din. Izdalo Slavistično društvo v Ljubljani 1940.
Za pouk slovenščine v III. in IV. razredu srednjih šol se je doslej uporabljala Breznikova Slovnica. Vsi smo čutili, da je za to učno stopnjo pretežka. Pogrešali smo knjige, ki bi tudi snov za ta dva razreda razporedila in obrazložila podobno, kot je obdelana v Slovenskih čitankah za I. in II. razred. Sedaj smo tudi to knjigo dobili. Napisali so jo avtorji Slovenskih čitank s sodelovanjem dr. Antona Breznika. Ta sestava sodelavcev nam obeta, da v knjigi ne bo naukov in zahtev, ki bi bili v opreki s splošno veljavno Breznikovo Slovensko slovnico in Breznik-Ramovševim Slovenskim pravopisom.
Ze pri prvem pregledovanju knjige lahko ugotovimo, da v metodičnem pogledu nič ne zaostaja za Slovenskimi čitankami istih avtorjev; še več lahko trdim. Slovenska slovnica za III. in IV. r. je krona desetletnega poštenega garanja naših čitankarjev. Saj knjiga ni samo medel posnetek Breznikove Slov. slovnice; nasprotno, čeprav nikjer bistveno ne odstopa od njenih predpisov, je vendarle popolnoma samostojno in novo delo, pa ne samo v metodičnem, temveč v marsikaterem poglavju tudi v stvarnem pogledu.
V podrobno ocenjevanje vseh novosti se tu ne morem snuščati. Poudarim naj samo nekaj splošnih misli o delu. Za največjo odliko te knjige imam uspešno prizadevanje avtorjev, da tudi najtežja slovnična poglavja metodično tako obdelajo. da jih v nekem obsegu lepo približajo že nižješolcu. Mislim tu zlasti na noglavja iz besedoslovja (o sestavi besed, o pomenu besed, o besedah tujega izvora, o tvorbi posameznih besednih vrst itd.). Vse to gradivo je v novi knjigi spretno poenostavljeno, olajšano in porazmeščeno tako. da si ga bo dijak brez posebnih težav osvojil že na nižji stopnji. Obširno poglavje o tvorbi besed je n. pr. obdelano kar v oblikoslovju mimogrede ob posameznih besednih vrstah.
Dijak bo ob učenju po tej knjigi kaj kmalu sredi bujnega življenja našega jezika, gledal bo od blizu njegovo rast in odmiranje, otresel se bo vtisa, da je jezik nekaj statičnega, po posameznih predalčkih slovnice in slovarja za vedno porazpoloženega.
Vsi vemo in pogosto bridko občutimo, da je v slovenski slovnici še mnogo poglavij neraziskanih. Koliko je n. pr. še vprašanj v skladnji, ki bi jih bilo treba podrobno obdelati ob knjižnih tekstih, narodni pesmi in živi govorici. To so pač trdo občutili tudi sestavljavci nove knjige, če niso hoteli samo preobračati in presukavati dosedanjih ugotovitev in trditev. In priznati jim moramo, da so si pošteno prizadevali, priti slehernemu vprašanju globlje v obisti; prikopati se vsepovsod do zadnje jasnosti. In njihov trud ni bil brezuspešen. Kdor se hoče o tem prepričati, naj pregleda samo poglavje o glagolu. Nova, na Tomšičevi študiji (gl. Slovšnski jezik II. 155.—169.) temelječa je opredelitev povratnih glagolov; poglavje o časih prinaša prav lepe nove ugotovitve zlasti glede rabe sedanjika (koliko so tu grešili naši prevajalci iz nemščine in francoščine!); tudi odstavki o načinih prinašajo mnogo novih osvetlitev ob zadostnem in zanesljivem gradivu. Ob obravnavi nedoločnika so avtorji točno opredelili, kdaj bodi nedoločnik ločen z vejico in kdaj ne. Tu so razmaknili tudi pretesno Breznikovo omejitev, da »predmet stoji v rodilniku samo tedaj, če je neposredno odvisen od zanikanega glagola«. (Breznik. SI. si. § 319). Naši najboljši pisatelji pogosto pišejo drugače. (N. pr. Finžgar, Kronika gospoda Urbana, 10. avg.: »Od same lenobe se mu ni ljubilo kidati hleva.«) Avtorji nove SI. slovnice so se skušali tu prikopati do nekega pravila, a so storili prav, da ga niso postavili kot absolutno veljavno.
Omenim naj še izvrstno poglavje o tvorbi in rabi deležnikov. Tudi tu so točno opredelili rabo vejice. Ta pravila bodo morala tudi v novo izdajo Slovenskega pravopisa, da bo tudi v tem vprašanju konec neenotnosti.
Poglavje o stavku je bilo že v II. delu Slov. čitanke dobro obdelano. Tu je še izpopolnjeno in razširjeno tako, da si boljše obdelave ne moremo želeti. Tudi poglavje o rabi sklonov je potrebno. Podano je jasno in točno.
Knjigi je dodan nauk o tropih in figurah ter meroslovje. Ta poglavja so bila prvotno v Slov. čitanki za IV. razred, zdaj pa je prav, da jih je prevzela Slovnica, ker sem bolj spadajo.
V	vsej knjigi je dosledno uveljavljeno načelo, da naj pravilo izhaja iz primerov, nabranih v vsakdanjem govoru in v delih naših najboljših pisateljev. Kako prav je prišlo pisateljem Slovnice, da so imeli ob Čitankah toliko opravka s teksti! Kako živa in zanimiva so znali napraviti najbolj pusta poglavja! Kako lepe so vaje in naloge, ki jih dobiš za vsakim važnejšim poglavjem! Celo pravopisne vaje so dodane, čeprav pravopisnih pravil tu niso obnavljali, saj mora vsak dijak tako vedno imeti pri sebi Slovenski pravopis.
01) podrobnem predelovanju z dijaki se bo morda pokazala tu in tam tudi kaka vrzel, nedoslednost. Katero delo je brez tega? Tudi jaz sem si ob čitanju zabeležil nekaj stvari; naj jih tu omenim. Predvsem se mi zdi škoda, da samostalnik, zaimek in pridevnik niso obdelani malo obširneje, v sorazmerju n. pr. z glagolom. Vem, da bi za šolo knjiga še bolj narasla, a avtorji bi s tem ustregli marsikomu, ki si bo knjigo ohranil še preko šolskih let. V naslednjem bom naštel kar po vrsti nekaj opomb k posameznim paragrafom. V § 12. in 14. me moti izraz goltnik, ki se je spet vtihotapil v knjigo za mehkonebne konzonante. V poglaviu o tvorbi in razdelitvi glasov tega izraza nismo srečali. Prav bi bilo, da ga čisto izločimo. V § 7. popravi tisk. napako: priliči se so-glasnik (ne samoglasnik).
V	§ 25. in 26. mi ne ugaja izraz staroslovenščina za staro cerkveno slo-vanščino. V § 38. je izpuščen lokal. V § 46. je edina opomba zgodovinskega značaja v sklanjatvi, a je nejasna: našteta obrazila so iz moške ijevske sklanjatve, ne iz ženske. V § 6J. in 159. se mi zdi nevarna trditev, da nam srednji spol pridevnika rabi za prislov. Oblika je res ista v I. stopnji, ne pa vedno v primerniku. § 77. v skladu z Breznikom določa rabo relativnih zaimkov ki in kateri. Mislim, da se rabita oba zaimka že skoraj brez razlike; o izbiri odločajo večkrat le estetski oziri (ritem, ponavljanje); zato bo treba pravilo opustiti. K § 91., 4. imam primer: »Glej, da boš redno hodil v šolo! — in s tem dokaz, da drugi del navodila ni točen. V § 97., 3. je treba menda odgovoriti, da so ukaje
in gledaje narejeni po daljših oblikah. Sicer pa formulacije v tem odstavku sploh niso dovolj jasne. V § 112. bi bilo le dobro omeniti in razložiti glagole III. 1.: šteti, štejem, umeti, umejem. V § 149. točka 4. odgovor na zadnje vprašanje ni točen: Namenilnika dovršnikov se radi ognemo s prirednimi stavki, ti pa so lahko tudi pripovedni. (Šli so in povedali bratom.) V § 151. pogrešam omembe, da ima glagol reči poleg del. rekši tudi rekoč in da pred njim stavimo vejico, če mu sledi dobesedni govor (= predmet). V § 152. se mi zdi prav, da se rekši ne loči z vejico, zato bi bilo treba pa popraviti primer v § 211.: Rekši, udari Vencelj... V § 178. je pravopisna napaka konsonanti. V § 180., 2. bi vprašalne veznike ali. li, če dal kar med predmetne, ker to v resnici so. Saj tudi odvisnih vprašalnih stavkov ne obravnavamo posebej. V opombi v § 184., 2. c) bi pristavil, da se rabi povedno določilo v moškem spolu tudi tedaj, če je en osebek ženskega, eden srednjega spola. Opredelitev odvisnih stavkov v § 191. se mi zdi premalo jasna. Treba bi bilo poudariti, da so odvisniki oni stavki, ki so stavčni členi glavnih stavkov. V § 237. bi ne usiljeval redkega (lokalnega) poudarka strahoma. V slovenskem meroslovju se mi ne zdi pravilno govoriti o krat čini (glej tudi SP), ko gre v resnici le za nepoduar-jene zloge (§ 15., 24.). Dobro bi bilo opomniti, da slovenska metrika (kot sploh metrika modernih evropskih jezikov) ne zahteva, da pesnik uresniči vse poudarke, ki jih metrična shem a zahteva, da so nasprotno ravno prekrški sheme pogosto močno izrazno sredstvo. Drugače je bilo to v grški in latinski poetiki.
Tako sem nanizal nekaj opomb in stavil nekaj predlogov za izboljšanje. S tem seveda ne mislim prav nič zmanjševati velike cene knjigi. Kar sem rekel, ponavljam: Slovenska slovnica za III. in IV. razred srednjih in sorodnih šol je pomembno delo in bo v nepregledno korist pouku slovenskega jezika. Bo pa tudi drugim ljubiteljem slovenščine zvest vodnik skozi njene lepote.
Logar Janez
S t a n k o B u n c , Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1940. Str. 152.
Prireditelj te knjižice je hotel v povzetku podati, kar so doslej dognali na področju opisne slovnice slovenskega knjižnega jezika. Gre torej za repeti-torij in zato ne prihaja v poštev vprašanje originalnosti, temveč smotrne razdelitve, jasne in precizne stilizacije in seveda tudi jezikovne pravilnosti. Pri vsem tem se pa že takoj iz početka ne morem ubraniti misli, ali je tak repeti-torij pri današnjem stanju slovenskesa slovničarstva potreben in kolikšna je njegova praktična vrednost, tudi če bi bil popoln. Potreben bi nam bil. dokler smo imeli samo Breznikovo slovnico, saj je bila to znanstvena in šolska slovnica obenem, zato za praktično uporabo nestrokovnjaku večkrat res težko pregledna. Ko smo pa dobili slovenske slovnice za nižje razrede srednjih šol, je postala potreba tudi dobrega repetitorija problematična. Ker se Bunčev Pregled ne more ponašati s preglednostjo in tudi ne s stvarno pravilnostjo in skrbno priredbo, si težko predstavljam človeka, ki bi rajši segel po njem kakor pa po slovnici, ki ni obsežnejša kakor Pregled, pri tem pa skrbno prirejena, vsebinsko neoporečna in izredno pregledna.
Snov je razdelil avtor razen uvoda na 7 poglavij. Neprimerno je, da je ločil glasoslovje in pravorečje; prvo ima na začetku, drugo pa šele prav ob koncu. Poglavje o pravopisu pa je prav za prav odveč. Kdor ima količkaj opraviti s slovenskim pisanjem, ne prebije brez SP, v njem pa so pravopisna pravila podana tako zgoščeno, da jih ni mogoče posneti v izvleček, ampak samo prepisati. Ne vem", čemu je bilo treba "razkosati glagol: manjši del ga najdeš v oblikoslovju, večjega pa v skladnji, vsega skupaj pa je preskopa mera in bi glagol kot najpomembnejša besedna vrsta zaslužil več pažnje.
Oznaka odprti glasovi (17. 18) je nerodna, saj nam to pomeni samo široke vokale, ne pa vokalov sploh. Zakaj ne bi rajši zapisal: odporniki? Soglasniki č, š, ž niso »trdonebni« (18), ampak zobni. »Trdonebnim« glasovom pravimo v slovnici kratko nebni glasovi. Zlitnika c slovenska slovnica ne šteje med sičnike in č ne med šumevce (18). Iz Pregleda bi se dalo sklepati, da je polglasnik nezveneč samoglasnik, saj so zveneči, kakor ie napisano, samo a. e. i, o. u (18). Jako nejasno je obdelan prevoj. Ne vem. koliko si bo kdo pomagal s stavkom: »Pri kakovostnem (prevoju) se spreminjata barva in vrsta samoglasnika, dol-
žina pa ostane nespremenjena« (19). Poglavje o prevoju samo na sebi ni lahko, dvakrat pa postane težko, če mešamo zgodovinske in današnje oblike. Za zgled naj navedem samo en primer: dahniti je »oslabljena«, brati pa »onemela« stopnja (19). Razvojno pa sta v resnici ena in druga v oslabljeni stopnji (brati iz barati, saj avtor to obliko tudi navaja, kot da bi hotel sproti ovreči svojo trditev).
Asimilacija po zvonkosti glasu ali zvokovna asimilacija (21) ne pomeni nič, ker je vendar treba ločiti med zvenom in zvokom. Tudi z »daljno« asimilacijo nima sreče (22): zgledi pražnji, letošnji, premišljevati itd. kažejo na čisto navadno asimilacijo, saj tudi sam na str. 24. iste in podobne zglede navaja pri tako imenovani »jotaciji«, kjer ne more biti govora o kaki »daljni« asimilaciji.
Lep zgled nasprotujočih si trditev najdeš pri definiciji skupnih imen: »pri množini ločimo posamezne predmete, pri skupnem imenu ne« (31). Sedaj pa primerjaj na str. 34.: »Pomni, da so skupna imena čreva, rebra, jadra, ikre.« Kljub izrecni definiciji, da značijo osebna imena le osebe (31), šteje na str. 110. med osebna imena tudi imena živali. Lepa je tudi zmešnjava z množinskimi samostalniki (33—34), med njimi je namreč kopica nepravih primerov, prim. žganci, tropine, mekine, dlesne, meča, ledja, nosila itd. Samostalnike ženskega spola na -v (cerkev) proglaša za soglasniške osnove (35). Površno je pravilo, da se v gen. pl. ■ vtika med soglasnik in končni r, 1, lj polglasnik (35): kaj pa pasem, krošenj? Prim. podobne trditve še na str. 39. in 128. Pogrešeno je navajati med primeri kost, vas, noč, strast tudi zibel kot zgled za premični poudarek (36), ker 1. naglašamo zibel, zibeli (gl. SP) in 2. tudi če bi naglašali zibeli, to še ni premični poudarek, ker ostane poudarek še vedno na osnovi. Glede samostalnikov nagelj, rabelj itd. (37) bi avtor bolje naredil, če bi se lepo držal SP in ne bi dajal samovoljnih napotkov.
Presplošna je trditev, da se določna pridevniška oblika spozna po naglasu (43), saj velja to le za redke primere. Mnogi in drugi nimata samo določne oblike (44), temveč tudi nedoločno mnog in drug (= drugačen). Pridevnik cel ima pri Buncu samo nedoločno obliko (44); prim. pri Brezniku § 186: prinesi celi hleb. »Samostalni zaimki so tisti, ki imajo eno obliko za vse tri spole« (46): on, -a, -o je potemtakem pridevni zaimek! »V tretji osebi rabimo (namreč namesto svojilnih zaimkov) tudi rod. ali dajalnik osebnih zaimkov« (47): med zgledi pa bereš stavek »brat m i je«. Glagola preživeti ne moremo postavljati kot neprehodnik proti prehodniku preživiti (51), saj sla oba prehodna. Po nepotrebnem ponavlja zastarele izraze »živa bitja, nežive stvari« (71) Kaj naj počnemo s »kalki ali odbitki« (77) za nove besede, »ki so po zvoku slovenske, po duhu pa tuje«?
Na str. 81. piše pri zgledih odvisnih vprašalnih stavkov stalno vprašaj, na str. 92. in 124. pa uči, da stoji na koncu odvisnega vprašalnega stavka pika: torej kako? Razlika je med nepopolnimi glagoli in glagoli z nepopolnim pomenom, Buncu pa je to vseeno (85). Nerodna je zadeva, če ne ločiš stavčnih členov. »Otrok noče kruha« (85): kruha je pri njem povedno določilo! »Služi kot učitelj« (86): kot učitelj naj bi bila apozicija! »Imenovali so ga rešitelja« (101): rešitelja je objekt! Na isti strani pa bereš tudi stavek: »Nazval sem te svojega prijatelja«, tu je prijatelja povedno določilo. V stavkih: Imam oblast zapreti^ vas. Dolžan je ubogati. Zmožen ni prenašati vročine (107) vidi v vseh nedoločnikih povedno določilo, dasi je v prvem atribut, v ostalih pa objekt.
Veliko zmedo je napravil s povratnimi glagoli. Pri svojih naukih o povratnih glagolih izhaja iz moje razprave v SJ II., a bi jo moral pravilno porabiti in dobro premisliti, kaj spada iz, znanstvene razprave v praktično slovnico in dvakrat, premisliti kaj v repetitorij. Na str. 87. uči, da imajo objekt samo pravi povratni glagoli, nepravi pa da ga ne morejo imeti. Toda že na str. 88. naletimo na primer »držim se starih navad« (držim se je »nepravi povratnik«!), na str. 100 pa je takih primerov še več: bati se nesreče, spomniti se mladosti itd.
Priredje, ki ima izpuščen veznik, ni nepopolno ali eliptično (91), temu pravimo brezvezno priredje. Števnik dvoje je v Pregledu delilni števnik (98). Poglavje o rabi sklonov je zelo suho in pomanjkljivo. Glede tega poglavja je jako poučna primerjava s Slovensko slovnico za 3. in 4. razred. Prečudno zmedo pa je ustvaril Bunc s poglavji o rabi g 1 a gotskih oblik. Pričakovali bi,
da se bo držal Breznikove slovnice, a se je ni. Pravi nedovršni sedanjik mu je samo tisti, ki se godi »spričo mene« (102). Zato je moral seveda poiskati nekaj novega za tiste primere, ki se ne gode »spričo mene«: »Nepravi označa neko lastnost ali poklic: Drava teče v Donavo. Oče dela v tovarni. Sin vozi po železnici. Sestra poje v zagrebški operi.« Razumi, kdor more! Bunc dalje proti izrečni prepovedi Breznikove slovnice dovoljuje rabo nedovršnega sedanjika v prihodnjem pomenu. Očividno gre tu in še na nekih mestih preko okvira pravega repetitorija in hoče poleg veljavnih pravil in preko njih uveljaviti še svoje domisleke. Nezgoda se mu je primerila na str. 103: »(nedovršni sedanjik) izraža željo ali zapoved: Da si mi zdrav! Glej, da me opravičiš!« Ne glede na to, da je šepavo to pravilo in tudi pravilo niže na isti strani: »(dovršili sedanjik) izraža željo in zapoved«, ker vsega tega so zmožni dovršniki in nedovršniki, je imel smolo, da je med nedovršniki postavil zgled z dovršnikom in s tem takoj nazorno pokazal vrednost pravkar postavljenega pravila. Mnogo hujša pa je napaka, da Bunc ne loči preteklega pogojnika od predpreteklega časa (104) in da pozna zato samo en pogojnik (105).
V nove težave in nove zmede je zabredel pri glagolskih načinih. Po njegovem so tvorni samo prehodniki (105); kaj je z neprehodnimi glagoli, ga očividno ne zanima, saj ne pove nič o njih. Pasiv je glede rabe predlogov od, s in po pokazan zelo nejasno. Prim.: »Sredstvo se izraža s predlogom s...: Lovec je ranil srno s kroglo. Pasivno: Srna je bila ranjena s kroglo (od lovca)< (100). V čem se loči »s kroglo« v aktivnem stavku od pasivnega? Ali ni v obeti primerih enako sredstvo? Poglavje o načinih je na splošno slabo in še posebej nejasno zaradi avtorjevih nerodnih manipulacij s povratnimi glagoli. Od podrobnosti naj omenim samo en primer: na str. 107. beremo, da se pasiv izraža z nedovršnimi povratniki: »Pšenica se žanje«. Ali nimamo prav tako pasiva, če bi rekli: »Pšenica se lahko hitro požanje«?
Na 107. in naslednji strani govori o rabi nedoločnika v stavku. V treh točkah ugotavlja, kako funkcijo ima nedoločnik v stavku, v četrti pa pove, da se rabi tudi kot samostalnik. Taka opredelitev je popolnoma laična, saj samostalnik ni stavčni člen, v prvih treh točkah so pa tako in tako samo taki primeri, da nedoločnik nadomešča samostalnik. »Tvornosedanji deležnik na -e ki ga imajo samo prehodni glagoli, se rabi kot prislov načina...: Kleče je molila. Smehljaje mi je podala roko« (108). Zapisati bi moral »nedovršni glagoli«, saj sta vendar oba primera neprehodna. Ta deležnik se tudi ne rabi kot prislov načina, temveč kot prislovno določilo načina.
Tem vsebinskim pomanjkljivostim in napakam se pridružuje še daljša vrsta nejasnih, večkrat celo nerazumljivih formulacij in stilističnih ohlapnosti. Navedel bom samo nekaj primerov: ovire in zapore stavlja jezik (17); zračni tok se zaleta v glasilki, ki se začneta tresti (16); samoglasniki nastanejo v odzvoku neoviranega prehoda zračnega toka pri različnih oblikah ustne votline (18); nasprotno pa pišejo Srbi in Hrvatje tako, kakor govorijo; pravimo, da imajo fonetičnega (!) (21); na koncu besed nastopa onemitev in odpad nekih glasov (27); končna soglasnika r in j požirata samoglasnike (27); analogijo vodi stremljenje po poenostavitvi jezikovnih oblik, ki imajo neke vezi (28); če imajo v odvisnih sklonih (staroklasična imena) drugačno osnovo kot v imenovalniku, pridržimo tujo osnovo (40) (le katero neki, če sta dve osnovi?); rabi se ne-sklonljiv (48); izraža pogoj lahko kot resničnega... mogočega... ali nemogočega (69); prilastek, ki mu služi neodvisen samostalnik, imenujemo pristavek (86); vejica stoji pred besedami, ki se naštevajo (123); v teku stoletij (115); verske zajednice (113); prevoj je dvojen: kolikosten (kvantitet n i) in kakovosten kvalitet n i) (19); asimilacija se v pisavi le redko odraža (21); sprednje jezični (18, 23); prihodnjost (104); pomni, da se ne sme rabiti s predlogom za, ker je ordinarni (!) germanizem (108) itd.
In končna sodba? Avtor bi moral knjigo, preden jo je dal v tisk, temeljito predelati; kontrolirati bi moral svoje trditve, da si ne bi nasprotovale, definicije bi moral stilistično in premnogokrat tudi stvarno popraviti, da bi bile jasne in zanesljive; poskrbeti bi pa moral seveda tudi, da bi se jezik v vsem kril z zahtevami novega pravopisa. Knjiga v tej obliki, kot je, ne bi smela iziti; obilica napak in pomanjkljivosti priča ali o preveliki naglici ali pa o premajhni avtorjevi kritičnosti.	Dr. Fr. Tomšič.
Vend-szlovenszka kniga csteuja za I., II. i III. zloes narodne sole — Olvasokonyv a vend-szloven tannyelvii nepiskolak I., II. es III. osztalya szamara. Budapest. A Szent Istvan-Tarsulat kiadasa 1939. Str. 138.
Ko govori naša dnevna publicistika o zamejskih Slovencih, običajno prezre, da živi v osmih vaseh med našo in madžarsko državno mejo in Monostrom ob Rabi okoli 6000 Slovencev. Mnogo njihovih rojakov živi v Ameriki; ni pa znano število Slovencev, ki žive raztreseni po ogrskih mestih. Spričo tega, da Madžari stalno prištevajo k svojemu »zasedenemu« ozemlju tudi vso Slovensko krajino, je naša nemarnost za te Slovence vredna obsodbe.
Slovenci ob Rabi imajo madžarsko šolstvo, ki je do zadnjega časa upoštevalo slovensko narečje le tedaj, če ga je bil učitelj zmožen in voljan uporabljati pri razlagi in utrjevanju madžarskega pouka. Zaradi jezikovnih težav je uspeh pouka v teh šolah prav neznaten. Lansko jesen pa so dobili otroci v vaseh ob Rabi, katerih prebivalci pravijo o sebi, da so »Slovene« in da govore »slovenski« (saj se Monoštru najbližja vas imenuje Slovenska ves), knjigo z gornjim naslovom. Ker je nad njim madžarski napis »Učbeniki madžarskih manjšinskih ljudskih šol«, nas mora zanimati, za kakšno manjšino so izdali to »v e n d -szlovenszko« knjigo. Naša država ne pozna med svojimi narodi nobene »vend-slovenske skupine in naša znanost je že davno zavrnila to madžarsko agitacijsko oznako izza pariške mirovne konference. Saj tudi besedilo v knjigi sami nikjer ne rabi izraza »vend«, marveč govori le o Slovencih. Zato tak naslov knjige odločno zavračamo!
Oglejmo si še druge narodnostne momente v knjigi! Učbenik je v glavnem prevod madžarske knjige in se na posebne slovenske razmere ozira le trikrat, a še to z raznarodovalnim namenom, še več — celo proti obsegu naše države. Zato je knjiga polna gesel povojne Madžarske; tako ima 2. stran pod podobo sv. Štefana povsod razširjeno »Verjem v ednom Bogi...«, ki je tu ob koncu spačeno v nerazumljivo obliko: »Verjem Vogrskoga v dfčnem gorstanenyi!« Taka gesla, obdana z okvirom, so še: »Ne ostavim vogrsko zastavo! Ne, ne, nigdar!« (17) »Maria, ... Patrona Vogrskoga Orsaga!« (35) »Vogrin se bojuje za sloboščino celoga vogrskoga naroda!« (46) »Ka popeva mali ftiček na zelenoj veki?
—	Najlepši Vogrski orsag tu na etom sveti! (109) O prihodu Madžarov v sedanjo domovino pripoveduje: »Na etoj krajini je v tistom vremeni dostafele naroda bilo. V najvekšem tali morvaslovaki pa bolgari... Dosta indašnyi prebivalcov je tti ostanolo. Oni so se podali vogrom. V6gri so za svoje liiblene brate gori-prijeli nye. (95—6) Pod naslovom »Dom i domovina« pa je zapisano: »Naša ltiblena domovina je vogrska kralevčina! Eto lepo drago domovino so nam od-vedki naši pokojni očaci spravili i obarvali. — Vogrske kralevčine vsaki rodnik je dete ete medsebne lepe domovine. Eta medsebna vogrska domovina vse (h) nas prava mati, rodjenica, dojka, kakšikoli jezik si gučimo« (125—6). — O razmerju do materinščine so zapisane sicer pravilne besede: »On človek je ne pošteni, ki materni jezik zataji« (60), toda kakšen je odnos tistih, ki so se odločili izdati to knjigo, do jezika Slovencev ob Rabi, zlasti do njegove veljave v javnosti in ljudski omiki, — ni jasno. Ta izumetničena »slovenščina«, v kakršni je spisana pričujoča knjiga, more biti le zelo slab pripomoček k priučenju državnega jezika; nikakor pa ne more in noče biti osnova za prisvojitev višje omike v narodnem jeziku. Knjiga namreč ve za Slovence zunaj ogrske domovine in je berilo »Na Markovo« vtihotapila tale zaključek: »Bog! Naš dober nebeški oča! — Čuvaj naše vogrske sStve i daj nam kruha našega vsakdenešnvega! Pelaj naš držgi, od nas vtrgnveni Slovenski narod nazaj v našo liibleno domovino: na Vogrsko!
—	Amen.« "(70) — Menda ne gre tu za »vrnitev« vsega slovenskega naroda, kakor ga pojmujemo mi, marveč mislijo neimenovani prireditelj in njegovi pro-tektorji v smislu svoje frazeologije, znane nam iz raznih tiskov, na prekmurske Slovence, o katerih ogrska »vendska« teorija noče nič vedeti, da so del slovenskega naroda, ki živi še daleč onstran Mure. — V zadrego pa bodo prišli madžarski učitelji, ko bodo kot prvo berilo v 3. razredu brali otroci pesem »Oča naš!« V vzhajajoče sonce je načrtkan zemljevid bivše Ogrske, ki se vanj ozira pet oseb. Spodaj pa so verzi: »Suši skuze naše. dokončaj trplenje... / Smiliij se, troštaj nas, tvoje mantrnike (mučenike) ... / Vu tiihenskom robstvi trpčče Slovence!« Če bodo razlago teh vrstic zvezali s sledečo kitico: »Oča naš, zmožen Bog, ki si gor vu nebi / Nas Slovence živi v Vogrskoj Drželi!« — tedaj
bodo morali reči, da so v obeh kiticah imenovani isti Slovenci ... — Knjiga prinaša se ve tudi ogrski »Hymnus« in Vorosmartyjev »Nabtid« (»Domovini ne-vkleknyeno (Boj oh! vogrin podan...«) v neokretnem, delno neumljivem (»Tak dugo bozsanami«?) prevodu, znanem nam že iz Mikolove Domovine. Madžarski državni in narodnostni značaj polni vso knjigo v besedilu in obilnih ilustracijah. »Naša domovina je vogrski orsag« (65) in »... to je naša domovina, štera se vogrsko kralestvo zove« (80) se ponavlja v mnogih inačicah.
O jezikovnem značaju knjige moremo na kratko reči, da je spisana v glavnem v jeziku prekmurskih učbenikov iz 70-ih let minulega stoletja, ki jih je prevajal pastor J. Kardos. Zato moramo reči, da je bil vsaj eden njenih prirediteljev dober poznavalec jezikovne tradicije prekmurskih protestantovskih pisateljev, ki ima danes le enega aktivnega varuha. V knjigi tedaj ne bomo iskali značilnosti rabskega slovenskega govora, tudi ni priporočljiva za študij prekmurščine, marveč predstavlja kot svojevrstnost le primerjalni člen v razvoju »knjižne« prekmurščine — a to le za dobrega poznavalca predmeta, ki mu bo večkrat humoristično čtivo z grenko primesjo tragike iz misli na rod, ki je obsojen na uživanje take umetne hrane ...
Oglejmo si le nekatere primere tega izumetničenega jezika, ki je daleč od živega govora! Prekmursko glasovje ne pozna obrazil kot: dičnem (3), z vti-panjem (17), kosminjem (32) itd.; dolga je vrsta prisiljenih etimologij: zdttha-vata (7). pridtihavam (33), zhahajo (12, Shajajo), idti (17), bidti (6 itd.), losči (26), okuncsanom (47), najkratsisi 59 stičen (59 — sečan!), itd. — Večkrat ne vemo, ali je v kaki obliki tiskovna napaka — teh kar mrgoli — ali pisateljeva samovoljnost in neznanje. Tako je lisica tu lesica; nežive so oblike z do-brotjov (55), z mladami (40), v oči (mestnik! 41), pod nyl (orodnik! 41), vu svojoj mesti (41), grizati (33), Hce (rodilnik! 33), vse kinč (19), megnjena (19), vti jakosti (18), Sveti Tre Krali (57), vse Svecov (47), ltidjem (55) itd. Med tvorbe, ki jih je težko razložiti, gredo n. pr. izrazi »obravnači, obravnokinje« (61) za bolniške strežnike. Kadar ne pozna domačega izraza za ptiča, obdrži kar ogrskega (sarmany 50); da ne govorimo o vseh ogrskih tujkah, ki jih je sprejel. Pomaga si tudi s hrvaščino: »prekrstimo se« (35) in istega izvora je menda tudi ponovni »kako«. Skladnja je polna tujih vplivov, zlasti pri glagolu. Najbolj se je uveljavila prevajalčeva izvirnost v »računskem in merarstvenem navuku«, kjer je ustvaril svojevrstno terminologijo. Nadrobnejše navajanje primerov je odveč; saj jih je na sleherni strani toliko, ki dokazujejo, da je otrokom celotni vtis tega jezika tuj in si jo mora zato skušati prisvojiti enako kot knjižni jezik. Prisvojil pa si v celoti tega jezika itak nihče ne bo.
Knjiga je pisana v madžarskem črkopisu z vsemi poudarnimi in kvalitetnimi znaki. Nikakor si ne more lastiti, da je pisana »po našem lepom, staro-slovenskom jeziki« (60). Koliko bo koristila, o tem bo odločala sposobnost in razumevanje učiteljstva. Obžalovati moramo, da je tako hladna in tuja.
V. Novak
Popravek.
V prejšnjem letniku SJ se je na str. 188. brez avtorjeve krivde vrinila napaka z zadnjim stavkom v zapisku Še ena Jera Prešeren. Peter Dobravec ni bil v sorodstvu pesnikovem, kakor ne njegova mati Jera, starejša sestra Valentina Prešerna.	Uredništvo.