List 28.
Politiški oddelek.
Kaj storiti?
Razbila se je koalicija, nova državnozborska večina se pa še ni osnovala. Prav nič se ne ve, kaj vse pride. Pomenljivo je vsekako, da levica začenja razpadati. Njeni vodja in bivši finančni minister pl. Plener odložil je svoj mandat, drugi levičarski vodje si pa gladijo pot v go-spodsko zbornico, ali pa že tudi mislijo popustiti politično delovanje. Boljši časi za levico so minoli, to je gotovo. Nikdar se več ne povzdigne do nekdanje veljave.
Minister Plener je bil še jedenkrat poskusil levico pripeljati do nekdanje mogočnosti. Sprva je imel tudi srečo. Podpirali so ga celo konservativci in Poljaki. Kdo ve, če bi se mu ne bilo posrečilo delo, da niso na jedni strani nemški nacijonalci, na drugi pa Mladočehi, začeli najhujšega boja. Takih dvojnih navalov pa levica ni vzdržala, aorala se je udati in razpalo je koalicijsko poslopje, v katerem se je Plener čul popolnoma varnega.
Najhujši udarec, katerega je grof Taaffe priložil levičarjem, je bil ta, da je dal petakarjem volilno pravico. Da bi le to popravili, pa bi zopet prišli na konja. To je dobro vedel Plener in z veliko odločnostjo je deloval v dosego tega zmotra. Načrt davčne reforme svojega prednika je predelal tako, da bi bili petakarji zgubili volilno pravico, ker bi se jim bil davek v toliko ponižal. S tem je Plenerjev načrt davčne reforme bil dobil navidezno jako ugodno obliko baš za te davkoplačevalce. Nekaterim židovskim kapitalistom pač taka davčna reforma ni posebno ugajala, ker bi se bilo nekaj davka nanje zvalilo, a spoznali so, da bodo na drugi strani še več pridobili. Levica bi prišla do večjega vpliva in veliki kapital bi žel.
Da Plener doseže ta svoj namen, za to je zastavil vse, tudi svoje dobro politično ime. Ni se menil za to, če je vse drugo v neredu, da le njegova davčna predloga zakon postane. Stvar je šla precej gladko. Jeden del nemških   konservativcev je delal male ovire, a te bi bil
Plener že premagal, da se le niso pojavile druge težave. Dipauli je sicer pretil, da bi njegovi pristaši glasovali proti davčni predlogi, če se zavrže njegov predlog o volilni pravici petakarjev, a verojetno pa ni, da bi bil to storil, ker bi sicer liberalci proti njegovi stranki bili začeli silno agitacijo, da ne zastopa interesov kmetov, katerim bi se bil po Plenerjevi davčni reformi nekoliko davek ponižal.
Le nemški nacijonalci in Mladočehi so preprečili Plenerjev namen. Prvi začeli so silen hrup zaradi Celja in levico prestrašili tako, da se ni upala glasovati za dvojezično gimnazijo v Celji. Mladočehi so pa začeli najhujšo obstrukcijo, ako se davčna reforma ne odloži, dokler se ne reši državni proračun in pa volilna reforma. Vsled odločnega upora ni bilo misliti, da bi se mogla rešiti davčna reforma še letos. Rada ali nerada je vlada morala pospešiti obravnavo državnega proračuna v odseku. Prišla je na vrsto celjska točka in tu se je koalicija zrušila. Plener je bil že vse storil, da bi levičarje pridobil za Celje, samo da s pomočjo koalicije dožene davčno reformo, če ne vže po letu, pa jeseni. Levice pa ni bilo več pomiriti, tako so jo bili zbegali nemški nacijonalci s svojimi agitacijami. Za prizadevanje svojega mojstra ni več imela pojma. Tako je prišlo, da je moral Plener ostaviti svoj ministerski sedež in popolen nevspeh mu je tako zagrenil politično življenje, da se popolno umakne v zasebno življenje. Čudimo se mi ne. Dvajset let je v zbornici se ponašal s svojimi finančnimi zmožnostmi. Kritikoval je razne finančne ministre, a naposled sam ni dosegel najmanjšega vspeha. Davčna reforma ni rešena in je najbrž za dolgo pokopana, valutna reforma ni pod njim skoro storila nobenega koraka dalje. Zlata še vedno ni v prometu. Poprej je grajal Steinbacha v tem oziru, a ko je sam minister postal, pa ni mogel nič pospešiti stvari j. Vedno je grajal, če državni proračun ni bil pravočasno rešen, a pod njegovim ministrovanjem je pa polovica leta se bližala h koncu, ko se še proračunska debata začela ni. Vsa slava njegova je torej proč. Mnogo je nevspehom to krivo, da je baš vse svoje moči
posvetil davčni reformi, da reši svojo stranko. Za plačilo ga je levica v celjskem vprašanji pustila na cedilu.
Splošno se ugiblje, iz katerih strank se osnuje nova večina. Levica se nekako odriva, a vendar po našem mnenji le ni nemogoče, da bode vendar v novi večini, posebno, če Slovani ne nastopijo pravega pota. Stranka, ki ima nad 100 poslancev se tudi težko prezira. Drugače bi bilo, ko bi bila v zbornici kaka druga tako močna stranka, ki bi nemški vpliv paralizovala.
Taka stranka bi se dala osnovati, ako bi se združili vsi Slovani. Sedaj je to ložje, Ker se Poljaki že nekoliko približujejo Mladočehom. Za podlago taki združitvi pa more služiti jedino narodna jednakopravnost. Vsaka druga ideja bode Slovane le cepila. Nevarnost tiči v tem, da Mladočehi preveč naprej rinejo češko državno pravo. Veselo znamenje je vsekako, da tudi vplivni možje v mla-dočeškem klubu naglašajo, da narodna jednakopravnost more biti temelj sporazumljenju avstrijskih narodnostij. Slovanske stranke bi sicer večine ne imele, a nekaj drugih poslancev bi se pa že pridružilo, kajti manjše stranke iščejo pomoči večjih. Z zjedinjeno levico bi pa nekatere nemške stranke ne mogle hoditi.
Če pa Slovani ostanemo razcepljeni, bode pa zjedi-njena levica vedno še igrala važno vlogo. Mnogi pri nas le na to silijo, da bi se naši poslanci držali nemških konservativcev. Ta politika je popolnoma napačna in za Slovane  poniževalna,  ker  nas  dela  odvisne  od Nemcev.
v
Z njo bi odganjali od sebe Mladočehe. Sicer pa nemški konservativci niso dosti bolj nam naklonjeni nego liberalci. Pokazali so to v štajarskem deželnem zboru, ko so z liberalci glasovali proti dvojezični gimnaziji v Celji.
Sicer je pa nemškokonservativna stranka se tudi že preživela, kakor liberalna in morda ne bode dolgo, ko razpade. Taki propadajoči stranki obešati se, pa ni politično umno. Dedščino za njo prevzamejo nemški na-cijonalci in krščanski socijalisti. Če se Slovani zjedinijo, jim pomoč nemških konservativcev ne odide. Primorani biti iskati slovanske pomoči, ker drugače sploh ne bodo prišli nič v poštev. Bolje je pa za Slovane zmiraj, če bodo konservativni Nemci prisiljeni prositi slovanske pomoči, kakor bi jo pa bili Slovani pri njih. V prvem slučaji bodo prisiljeni ozirati se na nas. Pa tudi krščanski socijalisti bodo radi ali neradi ozirali se na veliko slovansko stranko, ker drugače bi ne dosegli najmanjšega vspeha.
Vse je torej odvisno od Slovanov. Če se bodo v sedanjem odločilnem trenotku znali postaviti na svoje noge, postanejo odločilen faktor v Avstriji, če se bodo pa vsiljevali nemškim strankam, bodo pa še nadalje Nemci gospodarili. Na pravičnost katoliških Nemcev ni nič računati, ker tista pravičnost ni druzega, kakor fraza.
----    274    —