Štev. 3.
Y Ljubljani, 8. februarja 1918,
Leto LVIII.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov :
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5'— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h . , , dvakrat. . 14 „ . , . trikrat . . 12 , za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. ' -Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine.
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 15. febr. 1918.
in
Vase, ljudje, ozrite se! Kače sttupene, umaknite se iz svetišč, ki jih oskrunjate s strupom brezdušja, naslade 1 Vsi ste brstje ene livade!
E. Gangl: Večerna sonata.
Neštete delavske mase, kakor bi se zgrinjalo človeštvo v dolini Jozafatski, so v polpreteklih dneh križem položile žuljave roke. Stroji so stali. Ker je odpovedal dela vec, je delo počivalo. Bruhnilo je na dan z elementarno silo, kar je toliko časa tlelo v dušah, kar je peklo in razjedalo, kar peče in razjeda milijone trpečih, do smrti užaljenih in utrujenih duš. N! kruha, ni obleke, ni obutve, ni kuriva, ni luči, ni zdravja, ni zdravil, ni miru . . . Tako se vije ta strašna kača zlohotnosti in zatiranja brez konca naprej in prej! Ni! Edina pozitivna in resnična beseda današnjega dne: Ni! „Jaz sem berač!" je dejal minister Hofer, ki bi moral skrbeti za naš vsakdanji kruh. Molitev nič več ne pomaga. Od Boga so se v molitev sklenjene roke obrnile k človeku — generalu, a ta pravi: „Jaz sem berač!" Ni! In kjer še kaj je, tam pa nečesa drugega ni, ki naj bi dalo — srca ni! Ni kruha, ker ni nikjer več nobenega srca, in ker ni srca, ni miru! Ni! Edina pozitivna beseda, edina resnica . . .
In kača se vije naprej — preko kupov lobanj, mimo mrtvaških odrov, poleg jetičnih in sifilitičnih bolnikov, ob domovih, osirotelih in v žalost topopljenih, spremljana od obupnih zdihov, brzeča po morju krvi in solza, neopažena od zelenih miz in od — od — od . . . kaj vemo, od koga še neopažena — se vije naprej, in ves milijon otrovanih rezin njenege razcepljenega jezika kaže pot — v grobove! Vsega drugega ni, sami grobovi so! Tako daleč je prišlo človeštvo ! —
Simpatije vsega učtiteljstva vseh kulturnih narodov so na strani stavkujočih. A mi smo delali naprej. V duši bolest, ki ji človeški govor ne zna izraza, a na jeziku lepa beseda o dobroti, plemenitosti, čednosti, resnici in pravici! . . . Tako smo delali, tako delamo! Tako delamo, da ne vržemo v srca mladine bridkega sadu spoznanja, da je ne zastrupimo, njej ne po-mendramo lepote in mladosti, saj imamo vero, da vsaj ona, ona vsaj postane deležna še na tej zemji človeka vrednega in dostojnega življenja! In mi delamo naprej ' ne le z bolestjo v duši, ampak tudi s kletvijo v njej! S hrepenenjem, z živo, nikoli več pozabljeno željo po maščevanju! Toda nad mladino se ne bomo maščevali, nad nedolžnimi ne, temveč nad onimi, ki pijejo naš mozeg, ki hite za kažipotom kačjega jeziga in pripravljajo naše grobove!....
Ko smo 10. septembra lanskega leta zborovali v Ljubljani, je bil med nami tudi koroški slovenski učitelj. „Ne imenujte mojega imena, sicer gorje meni v domači deželi!" Tako nas je prosil — on, ponižani, do smrti užaljeni! Poglejte na Kranjsko, Goriško, v Istro, v Dalmacijo! Izstradani, razstrgani, bosi, izčrpani do usmiljenja božjega, izpostavljeni šikanam zelenih miz — tako delamo! Delo je, a ni plačila zanje! Tudi plačilo je, pa ga ne dado! Kakor bi bili tatovi naši gospodarji tako se godi nam in svojcem! Za nas ni bilo nikoli ničesar tam, koder so kamenje naložili na mesto človeških src. Najhujša je tista oblast, ki je od hudiča in njegovih
lažnivih spletk! Nje srce je želodec, ki se imenuje samogoltnost, a njena krona je častihlepnost, ki jo krase krvavi biseri izdajstva, samoljubja in krvništva. To spoznanje nam daje zgodovina vseh vekov od Efialta do Judeža, od Letice do Redla, od tega do onega . . .
In zato hoče miru tudi učiteljstvo! Miru hoče, ki mu bodi temelj resnica in pravica; miru, ki ga krsti in poveliča demokracija ; miru, ki mudaje diadem samoodločba narodov! Takega miru hočemo! Dajte nam ga — potem pride tudi naš kruh! Zakaj zarodek pekla ne bo več vršil med nami takega dela, kakor ga danes vrši morilno orožje na fronti. Živi ne moremo v zemljo; zato kličemo v zadnjem hipu: Hočemo miru in kruha! —
Vojna.
CESARJU.
(V novem letu 1918). Zazdi se mi — ne zdi — resnica je: Odkar je Bog prestoL Habsburški zgradil, vladar kreposti jasnih ni ga še zašel — kot Ti — Bog Te je nanj posadil! Pravice žar iz Tebe seva — ljubezen Tvoja vse ogreva!
Ko solnca žar v pomlad razlije se, kali iz leda reši zakovane: tako prihod Tvoj dvignil kamen je — ki tlači k tlo Ti narode prevdane! Vse rešenika Te pozdravlja — pot k svobodi se vsem pripravlja!
Modrosti Tvoje žar obsolnčil je Slovencev tudi dom — oj, dom trpljenja. — Le sanje so? — Oh, ne — saj čuti vse: v cesarju sreče luč, v njem odrešenje! . .
V	Te, cesar, upe vsak nas stavi! Rešitelj naš, naš oče pravi!
Odkrhnil si tiranstvu ost, jo stri, razmaknil vojnih ječ si stene temne, na Te svet trajno bo hvaležno zrl, ker Ti vladar modrosti si izjemne! Očistiš Avstrijo tlačanstva — dom bo nam bratstva veličanstva !
Ko rešen bil je svet obmejnih sten, smo zvali to domovja delo sveto. —
V	zvestobo našo dvomi kdo? — Noben, če ni tlačanstva mu srce razvneto!
Zato glas k Tebi naš odmeva: Odreši nas tlačanstva gneva!
Ne pusti zvesti svoj slovenski rod, da pod sovražnimi udarci naj umira! slovenski lev — branilec Ti povsod bil, je in bo, sovraga jez podira! Slovenci Tebi biser svetli ljubezni bodo v krono pletli! . . .
Josip Čonč.
*
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA „RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNOPO-MOŽNE SVRHE.
Na ljudski šoli pri Sv. Marjeti niže Ptuja se je nabralo za vojne namene 811.79 K; delo učiteljstva na ljudski soli na Dolu pri Hrastniku: 1. dve zbirki učiteljstva 465*34 K, 2. članarina 208 K, 3. zbirka učencev 42-41 K,
4.	lo/o prispevek od učiteljskih plač 87"21 K,
5.	šol. ravnatelj Ant. Gnus je daroval še posebej 83'60, 6. nabavil za stranke 60 srečk v vrednosti 1800 K, 7. zbirka v vojaških dnevih 49 86 K, 8. zbirke A. Gnusa za zaklad za vdove in sirote 47"40 K, 9. šolski ravnatelj A. Gnus je nabral za volno, iz katere so pletle učenke zapestnice, nogavice, dokolenice, 400 K; nadporočnik gosp. Rudolf Est in tovariš Darko Šterk sta nabrala za
oslepele vojake v Gradcu 228*46 K; Janez Robič, šol. ravnatelj in Fran Zacherl, učitelj, oba v Ljutomeru, za „Rdeči križ" po 5 K v mesecu januarju in februarju, 20 K; Skupaj 4239 37 K.
Danes izkazanih ... 4239*37 K
V	1. letos. štev. izkazanih . 286.183*67 „
Skupaj 290.423 04 K
IV.	VOJNO POSOJILO.
Po posredovanju šol. ravnatelja A. Gnusa so podpisale stranke 110500 K.
Danes izkazanih .... 110.500 K
V	zadnji štev. izkazanih . 2.761.438 „
Skupaj 2,871.938 K
V.	VOJNO POSOJILO.
Po posredovanju šol. ravnatelja A. Gnusa so podpisale stranke 184.000 K.
Danes izkazanih . . V zadnji štev. izkazanih
. 184.000 K 10,314.807 „
Skupaj 10.498.807 K
VI. VOJNO POSOJILO.
Pri nabiralnici ljudske šole pri Sveti Marjeti niže Ptuja, 30.600 K; po posredovanju šol. ravnatelja A. Gnusa so podpisale stranke, 64,300 K; skupaj 94.900 K.
Danes izkazanih .... 94.900 K V zadnji štev. izkazanih . 420.450 „ Skupaj 515.350 K
VIL VOJNO POSOJILO.
Pri nabiralnici ljudske šole pri Sv. Marjeti niže Ptuja, 55.400 K; s posredovanjem šolskega vodstva na Colu nad Vipavo, 22.000 K; skupaj 356.900 K.
Danes izkazanih..... 356.900 K
V prejšnjih štev. izkazanih . . 459.300 „
Skupaj . 816.200 K
Denarni uspeh dela slovenskega učiteljstva v dobi vojne do danes.
Glasom izkazov v „Učit. Tovarišu" :
Za „Rdeči križ", i. t. d. .	290.423*04	K
III.	vojno posojilo ....	278.848-69	K
IV.	vojno posojilo ....	-2,871.938 —	K
V.	vojno posojilo ....	10,498.807-—	K
VI.	vojno posojilo ....	515.350"—	K
VII.	vojno posojilo . . . .	816.200,—	K Srednje šole .... . .	67.837-38	K
Skupaj . 15,339.404 11 K
Panem ti immi
Dvakrat da, kdor hitro da, pravi že star pregovor. Toda žal, da ta prislovica ni našla še do danes odprtih ušes onih dveh faktorjev slovenskega ali pravzaprav kranjskega učiteljstva, ki tako rada trkata na svoji prsi, češ tu notri je pravo razumevanje za obči blagor vsega slovenskega ljudstva, namreč kranjskega deželnega odbora, ki pa menda ni še bil- nikdar polnoštevilno zbran, odkar razsaja vojna in — naše preskrbne c. kr. deželne vlade, kot zaščitnika vseh trpečih in zapuščenih.
Zgodbe o 70 milijonskem državnem prispevku nočemo ponavljati, ker je že preomlatena, dovolj je menda povedano, če pribijemo, da je bil ta prispevek namenjen hlapcu Jerneju, ki je pa dandanes popolnoma brezpraven, čeprav ga je sama pasja ponižnost in je patriotičen gori do ušes.
Danes lahko trdimo, da nam je ta prispevek napravil več duševnih in telesnih
muk, kakor da bi ga nikdar ne dobili v tej obliki in v tem obsegu.
Ako nas je hotel državni zbor vsaj malce oškodovati za naše triinpolletno stradanje in umiranje, naj bi bil doklado sam razdelil po oni Statistiki, ki jo ima deželni odbor, oziroma ki jo je imel z dnem 30. novembrom, ko nam je nakazoval zadnjo draginjsko vojno podporo. — Da pa dokažemo, v kako neprijeten položaj je spravil marsikaterega učitelja obljubljeni državni prispevek in koliko neprilik in morečih skrbi mu je prizadejal, ker ni bil izplačan o pravem času, navajamo par eklatantnih zgledov.
Odkritosrčno rečeno, veselili smo se vesti, ko smo čitali v dnevnikih, da dobi ljudskošolsko učiteljstvo po tolikem muka-polnem času vendar enkrat malo - zasluženo nagrado. Do 15. decembra mora biti nagrada izplačana. No, smo si misli, zakon je tu, tedaj pridemo gotovo do tega časa do plačila. In le premnogi kolega je grešil z ozirom na ta sklenjeni zakon, zakaj ta ali oni si je kupil za svojo družino kakega bolj ali manj suhega prešiča, dobro vedoč, čim delj časa bo odlašal, tem težje ga bo dobili. — In šel je pa vzel dotični znesek pri tem ali onem vaškem mogotcu, češ, dobiš v kratkem času, gotovo pa 15. decembra povrnjeno. — Toda prišel je 15. december, prišel je 15. januar, denarja ni in tovariš je ostal na cedilu in njegova beseda — je postala — laž.
Sosed kolega — s prav številno družino mi je ravno te dni tožil poln skrbi, da ga misli sosed kmet, kjer si je izposodil znesek za prešiča, izročiti sodniji, ako mu ne plača v 8 dneh posojenega zneska okrog 800 kron. Svetoval sem mu, naj predloži račun c. kr. dež. šol. svetu, mogoče ga tam rešijo iz te zagate ?! — In koliko je sedaj takih kolegov, ki nimajo toliko poguma ali bolje rečeno kredita, da si izposodijo to vsoto; premnogo jih je pa zopet, ki iz golega ponosa, ker se nočejo dati „v zobe" vsej občini — nočejo prositi na „posodo", — in raji bodo jedli nezabeljeno in stradali, kakor prosili miloščine. — Kdo bo kriv temu ? — Ne vprašajte . . .
Premnogo bo pa zopet tovarišev, ki se bodo tolažili z obljubo, ko prejmem denar, kupim prešiča, kupim masti itd.
Tem tovarišem svetujem, da naj se že sedaj obrnejo na vodjo „Kranjskega deželnega mesta za vnovčevanje živine v Ljubljani Radota Legvarta, da jim prihrani toliko in toliko prešičev, predujem si lahko preskrbi ali pri dežel, odboru ali ga pa naj vzame iz čistega dobička, ki ga je le-ta vnovčevalnica do sedaj napravila.
V mesecu marcu ne bo dobiti niti prešiča več, če tudi bi ga hoteli odtehtati z zlatom. —
In sklep: jej nezabeljeno, vsaj si hlapec Jernej . . in navdušuj izročeno ti mladino za vse lepo in blago — ter kriči na vse grlo: — ? ! ? —
Tako je tudi z ostalim živežem in obleko. — Do decembra se je tuintam še kaj dobilo — če si pravočasno prišel, seveda preplačati bi moral. In to si lahko storil, vsaj si dobil prvega decembra pre-sijajno plačo — plačo m rnih časov, onih časov, ko je veljal kg kaše 16 h — 1 kg mesa 96 h — tedaj onega decembra, ko stane 1 kg kaše 5 K, a 1 kg mesa 7 K 60 h. — O obleki pa niti ne govorim. —
Vso nagrado dam onemu, ki mi pomaga rešiti to - le preprosto računsko nalogo:
Imam 18 službenih let. — 2 otroka se šolata v Ljubljani, za katera plačujem mes. po 85 K, doma smo trije, ki imamo tudi slučajno še želodce, stanovanja plačujem
mesečno — pač samo 25 K itd. — — — a dobil sem dne 1. decembra 1917. leta: beri v četrtem letu vojne — ravno 158 K ali z besedami: enstopetdesetosem kron plače — No, g. grof Attems, ali si upate rešiti ta račun z eno samo neznanko, ki se glasi: kje bom vzel.
Odkritosrčno rečeno, ko bi ne imel tako trdnega upanja v boljšo bodočnost, kedaj bi že posegel po revolverju ter napravil konec takemu nečloveškemu mučenju.
In če bo javnost kedaj brala, da je hlapec Jernej rešil pet mučenikov počasne a gotove smrti, naj pobere prvi kamen ter z njim zdrobi glave onim, ki so huji kakor najkrutejši trinogi Neronovih sovrstnikov.—
Ker nam pa naš kranjski deželni odbor hoče toliko časa izplačati našega denarja, a ker se naša zaščitnica c. kr. deželna vlada ne upa niti toliko skorajžiti, da prisili deželni odbor, da nam izroči naš denar, jo prosimo — ne zaradi nas samih, temveč iz usmiljenja na naše stradajoče sirote otroke to - le:
1.	naj takoj javno razglasi, da nam morajo dati vse obstoječe aprovizacijske komisije dvojno količino moke oziroma kruha, kakor tudi drugih živil. —
2.	pošlje naj vsem šolskim vodstvom nekake legitimacije, na podlagi katerih bodo trgovci in kmetje prisiljeni prodajati učiteljstvu svoje blago za denar, a ne tako, kakor se dandanes vrši ves promet: blago za blago.
3.	vsemu učiteljstvu na Kranjskem naj preskrbi vsaj po en par dobrih zimskih črevljev.
Panem, kriči danes pa ne sestradana druhal po ozkih starodavnih rimskih ulicah, temveč kranjski ljudskošolski učitelji in njih bedne rodovine. Ali jih še vedno nočete čuti, vi trdosrčni gospodje in ti c. kr. vlada? Ali jih hočete pritirati prav do propasti?
Gospoda, hi pa?
Spominjamo se časov, ko sta pod gornjim naslovom polemizirala dva Slovenca v „Dnevu" in razpravljala o učiteljskih težnjah itd. Danes je stopila vsa učiteljska mizerija zopet pred splošni forum. Danes zakličemo zopet lahko: „Gospoda, kam pa?" Učiteljske plače na Kranjskem so bile že predvojno tako sramotno nizke, (plača začasnih učnih moči: 66 K 66 h pove dovolj) da se je slednjič celo učiteljstvu skrajno neprijazni deželni zbor odločil izdelati načrt za regulacijo plač. Ta se je potem obesil na visok kol, da se je videl daleč, a doseči ga ni bilo mogoče. V njegovi senci pa so izdelali načrt „draginjskih doklad". Da pa ne bi mogoče kdo izmed učiteljstva naglašal enakopravnosti državljanstva in imel kot tak enako pravo do doklad, so „montirali" na to politiško ma-šino varnostno zaklopnico, t. j. postavili so v tisti odlok klavzulo „previdnosti", po kateri se je potem podpora delila. Kako so se razdeljevale doklade, vemo vsi dobro. Danes nimajo več haska s podporo ne tisti, ki so jo prejeli, ne tisti, ki so jo delili. Hvala Bogu se je tudi kranjska poli ika toliko spremenila, da čakamo le prvih volitev . ..
Doba najhujših persekucij je minila in Bog je poslal na svet šibo vojne. V vojni so se zenačili prejemki vsega učiteljstva — (Ne še. Nekateri ljubljanski učitelji še vedno ne dobivajo 50 stanarinske doklade. Op. ured.) razun tistih podpor, ki jih izvoljenci še danes prejemajo tako pod roko kakor prej. A tudi to ne pomaga dosti — mizerija je splošna in ugnezdila se je v sleherno hišo slov. učitelja. Ker so navezani gospodje deželni odborniki tudi le na krušne, mlečne in druge karte, ni čuda, da so potem sklenili ustaviti dra-ginjsko doklado. Sigurno jih je pri tem vodila demokratska misel: Če stradamo mi, naj strada tudi učiteljstvo. Le poglejte tja v tiste nepregledne vrste čakajočih! Ali najdete eno gospo ali kuharico deželnih gospodov med njimi?
Da sit lačnemu ne veruje, vidimo ravno sedaj!
Seveda bo kdo rekel, da smo zabavljali čez sedanjo vladajočo stranko. Bodimo pravični! Ko so bili liberalci na krmilu, so bili vsaj toliko pravični, da niso dali nikomur ničesar. Razni gospodje so le tolažili učiteljstvo, da bo že bolje. V sedanjih časih se pa izgovarjajo na klerikalce, da oni nočejo ničesar storiti.
Vse naštete krivice in revščina, o kateri se danes nahaja učiteljstvo, nas dovaja le do ene misli Če nimajo tisti, ki bi jim morala biti skrb in izobrazba našega naroda ter napredek domovine pri srcu toliko smisla, da bi tudi pošteno plačali učiteljstvo, moramo vsakogar odločno svariti, ki hoče vstopiti v naš stan.
Le pride torej človek v svoji mizeriji tako daleč, da se mora boriti edino le za
svoj življenski obstoj, ni čuda, da se razblinijo vsi ideali. Domovina mu tega ne bo štela v zlo, pač pa onim, ki so to zakrivili.
Slovenci zavzemamo med vsemi slovanskimi narodi, kar se tiče naobrazbe drugo mesto. Podlaga vsemu je pa bila vedno ljudska šola in je torej ljudskošolsko učiteljstvo prvo, ki ima pri tem zasluge. Tega se zavedajo tudi naši preprosti ljudje, in dokaz temu je pismo nekega slov. voj nega ujetnika, ki je opisal veliko Rusijo takole: „Rusi so daleč za nami. Malokdo zna citati in pisati in šele sedaj so začeli ustanavljati šole, ker vidijo, da le izobražen človek napreduje. .
Zakaj imajo Nemci take uspehe? Edino zato, ker so izobraženi! Naši mladi tovariši, ki so v vojni, so videli veliko sveta in se seznanili z razmerami, ki so jim bile do izbruha vojne popolnoma neznane.
Kruha bo za nje po vojni drugod in boljšega, kakor ga jim sedaj daje domovina - mačeha.
Praskali se bodo nadzorniki, ko jim bodo zevale nasproti prazne rubrike, ki jih ne bodo napolniniii niti z ženskimi imeni.
Kdo bo kriv temu? Mar tisti, ki so padli za domovino, ali pa oni, ki so obrnili nehvaležni deželi "hrbet ?
Tovariši, otresite se tistega strankarskega robstva in postanite učitelji — ne napredni in ne klerikalni, ampak slovenski narodni učitelji. Potem vas ne bodo zmerjali s^ „šomaštri"!
Če se bo ukoreninila res prava tova-riška zavest, ne bomo orodje raznih poli-tiških strank, ampak nas bodo upoštevali kot prave kulturne delavce.
Potem se bo tudi nehalo tisto nesramno mešetarjenje s službami, kakoršno je sedaj v navadi in ni vredno izobraženega človeka.
Oddaja raznih mest a la Ljubljana, Črnomelj - Metlika i. dr. pričajo o stanovski demoralizaciji in jako pičli izobrazbi.
Ali se bo moglo potem zgoditi, da bo na nečedni način izpodrinil mlad tovariš starejšega, ki čaka že 18 let na mesto?
Tam na Ruskem se sklepa mir. Naj se sklene mir tudi med tovariši našega stanu in naj nas združi v enotnem delu za narodov blagor!	R.
J. PAHOR:
0 reformi šolstva.
(Konec.)
Usodna napaka našega šolstva je naposled njegova razrednost. Pojavlja se že v nižjih letnikih ljudske šole v obliki zasebnih poučevanj, v višjih nastopijo potem pravcata prebiranja: otroci premožnejših stanov odhajajo v nadaljne šole. Največkrat ne odločajo pri tem niti dejanske potrebe, niti nagnenja in zmožnosti, temveč zgolj sredstva. Nasprotno pa je z ljudsko šolo v glavnem končana naobrazba nadarjenih siromakov, ki bi morda še veliko koristili družbi, z vso nesebično silo svojih darov, ki pa ostanejo za vslej le mrtvi kapital. Tako se na eni strani kalijo že v mladih srcih osti soc. nasprotstev, na drugi strani pa prihajajo na važna mesta višjih poklicev nezmožni, necivilizatornih predsodkov prežeti ljudje, izmozgana deca šolskih klopi. In vendar bi morali doseči ona mesta pravzaprav sinovi trde živ-ljenske borbe, nele duševno, ampak tudi telesno pravi .vzor — ljudje, ker le taki zmagujejo v življenju!
Goli nacionalizem tega ni razumel. Sicer se tudi pri nas skuša tupatam pomagati z ustanovami, podporami in sličnim, toda to je daleč nezadostno za ohranitev proletarskih talentov, zraven vsega pa še razdeljevano čisto brez načel, kar je ko-nečno istovetno s korupcijo. Naloga demokracije bo, da gre tudi v tem po vzore na zapad. Naj ponovim, kar sem že leta 1914. zapisal o Angleški: Nešteto občin daje vsako leto štipendije otrokom, ki nimajo sredstev za nadaljevanje študij. Koncem leta se vršijo v javnih elementarnih šolah tekme; onim, ki izidejo kot zmagovalci, poskrbijo občine za 2—5 letno na-obrazbo, v katerem času dobe dijaki razun vsega potrebnega tudi dovolj obleke. Najepše je razvilo ta sistem mesto London, ki podeljuje ubožnim letno 3000 štipendij v znesku od 140 do 350 K; razun tega se pa podeljujejo še nagrade do zneska 2100 K letno, da se omogči talentom, ki jih starši ne morejo podpirati, obiskovanje vseučilišč. Vsako leto izda London nad 5 milijonov kron za revne dijake, izdatki pa še vedno naraščajo . . .
K temu naj pripomnim'še, da se dajejo nagrade nele najbolj nadarjenim, temveč posebno onim, ki so najbolj izvirni, najbolj samostojni in podjetni. Pri nas je ravno nasprotno. Podpor (ne nagrad!) so deležni prepogostokrat najmanj vredni, najponiž-
nejši in zato največkrat najbolj hinavski in predrzni. Zlo je še večje, ker se dele kot miloščina. Bil bi že čas, da taka oblika sočutja z revščino izgine, da stopi na nje mesto sistem nagrad, ki je tudi na Francoskem doma. Učencem je podeliti nagrado za najboljše prestano skušnjo, za najboljše prestano skušnjo, za najboljšo nalogo ali slično delo. S tem se jim ne izkaže le priznanje, temveč se jim tudi plačata pridnost in trud, a obenem dostojno omogoči nadaljevanje študij. Dosledno bi se moralo uveljaviti načelo, da nadaljuje vsak nadarjeni učenec ubožnih štaršev svoje nauke izrednim potom, torej z javnimi sredstvi, ki pa naj jih tudi sam nekoliko dosega. Tudi precej nadarjeni naj se vzdržuje z nagradami, mora pa dopolniti zmožnosti s pridnostjo. Nagrade so sicer lahko zasebne, javnih korporacij i dr., toda ker ostanejo take vsekakor le slučajne, naj občine prevzamejo sistematično ureditev tega vprašanja kot svojo dolžnost.
Preden končam članek, moram še pribiti, da so vse zveneče besede o vzgoji votle fraze, da .e vse šolstvo zgradba na pesku, če ni že predšolska doba oskrbela otroku zdravih razvojnih pogojev, če ni rodovina kot vogelni kamen družbe tudi nosilec prave prihodnosti rodu.
V	prvi nezavedni mladosti, morda že v prvih letih se odloči usoda človeka. Preden še stori otrok prvi korak v življenje, preden je prišel v šolo, padejo navadno kocke. V prvih šestih, sedmih letih otroka je v pretežni večini slučajev že odločeno, kaj bo novi občan nravstveno pomenjal v življenju in vsa šolska vzgoja, ves pouk ne bosta več tega bistveno spremenila. Rodovina je vir in od staršev, od njih nravstvenih in umstvenih vrlin je odvisna sreča otroka. Gospodarske razmere so sekundarnega in malokdaj odločilnega pomena. Le če starši že iz najzgodnejše mladosti z železno dosled. vzgajajo otroka v s a-modejavnost i, skromnost i, resnico" ljubnosti in ubogljivosti in to predvsem z zgledom, bodo ustvarili podlago, da se na njej razvije nravno vrl človek, zdrav, plemenit član družbe. Dosledno, pravim. Mati, ki ne ve, da mora otrok nositi že iz prve mladosti preprosto obleko, uživati skromno hrano, spati na trdi postelji. taka mati ne ve, da drami in podžiga najbolj zle nagone človeškega srca in oče, ki smatra za svojo dolžnost, da oskrbi sinu čim lažje, čim udobnejše življenje, ki brez miru zbira sredstev v ta namen, se ne zaveda, kako zavaja s tem otrokovo etično čuvstvovanje v zgrešeno smer, proti kateri bo kedaj tudi vsa borba družbe brczvspešna. In vendar ni treba nasilja v vzgoji. Intuicija matere iu autoriteta očetova vodita mlado bitje, da samo izbira, čebo otrok dosegel ono nujno prvo nrav-stvenost, sicer jo utegne skaliti laž. Rrez resnice pa ni vesti in brez vesti ni zdravega razvoja družbe. To vidimo vedno bolj. Čim več je dvomov in varljivih naukov v svetu, tem bolj se izpodkopujejo nravstveni temelji, s katerimi družba stoji in pade, tem težje je življenje o ozračju brez-vestnosti, tem manj individualne sreče med posamičniki.
Rodovina je prvo, je glavna celica v organizmu d-iužbe. A brez vesti tudi rodovina ne more vspevati. Kakor hitro pa izgubi z izpodbitim etičnim tlom svoj idealizem, svojo svetost, izgubi tudi svojo samostalnost in nad njo se zgrne sila državne samovolje, ¡s propadom idealizma in samostalnosti je pa onemogočena dobra vzgoja in zrušena prihodnost otrok. Kdor hoče tedaj prave ljudske vzgoje, mora iskati predvsem sredstev, ki ohranjajo ro-dovino na etični višini. Kakor hitro prevzame učiteljstvo to veliko nalogo, si mora biti tudi v sveti vse silne odgovornosti, mora jasno videti stebre, na katerih sloni zdrav družbeni razvoj, sicer lahKo tira svoj lastni narod na visečo ravnino.
Čas, ki ga preživljamo, je vnovič napisal vzgojitelju s plamenečimi črkami na steno dvoje resnic: da ni vesti brez pravega krščanstva v kulturi in da ni sreče izven nravnosti.
Zborovanje Zavezine delegacije.
Dalje.
Posledice evropske vojne.
In zakaj se je sklicala delegacija šele po preteku dolgih štirih let?
Prvo leto po srebrnem jubileju je potekalo mirno licaifooir. prejšnja leta. Vršile so se redne saje vodstva, pa tudi upravni odbor se ¡je sešel ik eni redni seji. Vse je bilo že pripravljeno za XXVI. redno glavno skupščino', ki bi se morala vršiti v Piuilijiu dne 8. in 9. septembra 1. 1914., toda čez noč je bilo preruišeirno naše — kakor mnogih drugih društev — redno dr uš t v eno d elovan je.
V	Sarajevu je zahrbtno umorila dne 28. 'junija 1. 1914. zločinska roka našega
prestolonasl. nadvojvodo Frana Ferdinanda, prizanesla pa itudi ni njeigavi blagi soprogi vojvod inji Zofiji. Avstrija se je odela v znak žalosti padlih ljubljencev, v žalno .obleko. Ali že tedaj je -bilo pričakovati, da ta zločestmi čin ne imore in me sme ostati breiz vidne kazini. In ¡res, preiskavama 'in tedanje razmere so dozorele itako daleč, da je morala napovedati Avstrija vioti.no Srbiji', ker se je slednja branila dati v določenem rotou zahtevano zadoščenje. Na mah so nastali za našo mogočno Avstrijo krvavi dnevi. Od vseh strani je bila oigrožena od silnih drižav. Kakor gobe po dežju so vstajali ;iin vstajajo' še' danes ljuiti sovražniki, ki prete upropastiti to častitljivo državo. Mogočni in silni so naši nasprotniki, a še močnejše ¡in siinejše je naše orožje, še jačji in poguiminejši naši borilci! Vse je moralo iti na krov! Med prvimi, ki so poprijeli za delo v prid domov,ne, je bilo avstrijsko učiteljstvo.
Članstvo.
Kakor prejšnja leta, šteje naša Zaveza tudi sedaj med vojno 33 učiteljskih društev, 2 deželni Zvezi in 7 častnih članoiv. Koliko je bilo število častnih in podpornih članoiv v vsakem izmed ¡teh vojnih let, ni mogoče natančno določiti,' iker je sikoro vse moško učiteljstvo od 17. do 50. leta pod orožjem, ali pa je saj deloma nosilo v tami času vojno suknjo.
Delovanje v Zavezi.
Delovanje vodstva Zaveze, upravnega odbora, deželnih Zvez in posameznih okrajnih ¡učiteljskih društev ni povsem prestalo. Delovanje se je ivršilo na podlagi starih pravil. Karkoli in kadarkoli je bilo potrebno in umestno, se je ¡izvršilo, četudi smo morali vsi računati z izrednimi razmerami. V vseh štirih upravnih dobah je bilo 19 vodstvenih sej in 3 seje upravnega odbora. Zlasti marljivi lin skrbni predsednik je bil neprestano na delu. Ker je bil društveni tajnik takoj mobiliziran, je prevzela tajniške posle II. tajnica toiva-rišica Iva Sabiadinova, kar je ¡trajalo polnih 16 mesecev, dokler se ni vrnil tajnik zopet nazaj v šoto. Koliko je delalo Zavezino učiteljstvo, kažejo poročila in spisi v stanovskem glasilu, v pedagoški reviji in v ¡mladinskem mesečniku.
Raziun prve upravne dobe v vojnem času, je bilo v ostalih trel le malo zborovanj in predavanj in še manj hospitacij. Nekaj so bile itamu vzrok slabe prometne zveze iin odpoklici učiteljev pod orožje, mnogo, iker so se vršila spočetka vojne nepotrebna preganjanja naprednjakov in ponekod tudi evakulranja, največ pa 'ker se je vedno in ¡sikoro povsod ¡mislilo, da maj se prične z intenzivnim ¡delcim v društvih po končani vojni. Vendar bi pa v diriuišt venam .smislu lahko ¡delovalo marsikatero učiteljsko društvo Mnogo več; vsaj itaim, kjer ni bilo vojnega ozemlja, iin tedaj, ko niso ¡bili dotični kraji ovirani po marš-ikoirnipanijah .
Tekoče zadeve.
Vse cenjeno članstvo se je obvestilo po »Učiteljskem Tovarišu« sproti o vseh najvažnejših korakih, ki jih je ¡storilo vodstvo oziroma upravni odbor v korist celokupnega Zavezinega juigslovansikeiga učiteljstva. Želeti pa je, da dajo podaželne učiteljske zveze, kakor tudi posamezna včlanjena učiteljska društva več iniciativ in podatkov ¡za nadaljne ukrepe. Le v združenju je prava moč!
Da je skupni pregled Zavezinega poslovanja tem jasnejše, ¡opozarjati morami po vrsti vsaj na najvažnejše ukrepe, četudi so bili deloma že objavljeni.
1.	¡Njega c. kr. Visokost nadvojvoda-prestolcnasledinik Fran Ferdinand je odposlal z Dunaja ina vdanoistno izjavo povodom XXV. maše skupščine brzojavno zahvalo.
2.	Istotiaiko je sprejela Zaveza uradnim 'potom Najvišjo zahvalo ina vdanostma izjavo, ki jo je poslala povodom slavnostnega zborovanja ob svoji 25-letni.c.i Nj. c .kr. Veličanstvu cesarju Francu Jo-Nj. c. kr. apostolskemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu 1. v Isohl.
3.	S 1. oktobrom il. 1913 je prevzel upravništvo »Učiteljskega Tovariša« ljubljanski učitelj Fran Marolt. Zavez in predsednik ¡¡n blagajnik sta pregledala in podpisala vse knjige, predan so se izročile novemu upravniku.
4.	¡Zaveza je pristopila k čekovnemu prometu.
5.	Poleti s. 1913 je praznoval ljubljanski »Sokol« petdesetletnico svojega obstoja. Zavezo je zastopal pri si a vnos ti upravni odbornik tovariš Jakoib Dimnik.
6.	»Zveza jugoslovanskih na narodni podlogi osnovanih strokovnih organizacij delojemalcev« se je ustanovilo sredi avgusta 1. 1913 v Ljubljani. Zevem je bila vabljena, da pristopi v njo kot članica. Vsako strokovno društvo lahko pošlje v
to Zvezo po enega delegata. Zveza stoji nad strankami, namen ji je samo, da služi s svojo močjo slovenskemu narodu. Vodstvo je sklenilo, da zastopa pri ustanovitvi te Zveze, našo organizacijo Zavez in predsednik, o pratvetm pristopu pa naj sklepa po predlogu upravnega odbora šele delegacija.
Srednješolske vesti.
V m činovni razred so pomaknjeni profesorji: gg. dr. Jak. Zmavc in dr. Fran Koptrivnik v Ljubljani ter Mihael Martkič v Novem Mestu; glasbeni «učitelj na c. kr. ljubljanskem učiteljišču gosp. Anton De-kleva je pomaknjen v VIII., vadimiški uči-teda Anton Lenarčič pa v IX. činovni razred; profesor na c. kr. državni obrtni šoli v Ljubljani gosp. Henrik Podkrajšek je po^ maknjen v VIL, strokovni učitelj na istem zavodu gosp. Ivan Bernot pa v VIII. či-aiovrai razred; vpokojein je profesor na I. državni gimnaziji v Ljubljani gosp. Ludo-vik Lederhas. Za injegovo dolgoletno in odlično službovanje mu je nauano ministrstvo izreklo zahvalo in priznanje.
Iz nase organizacije.
Skupne zadeve.
Iz Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. V zadnji štev. »Učit. Tov.« smo podali vsemu v Zavezi včlanjenemu učiteljstvu navodila, po katerih naj se ravna vse Zavez ¡¡no članstvo. Najnujnejše je sedaj, da nemudoma sestavi vsako okrajno učiteljsko društvo natančen imenik svojih članov in ga pošlje v dveh izvodih Zaveziinemu vodstvu, da mora takoj urediti dostavljanje »Učiteljskega Tovariša« in »Popotnika«. Dokler nima vodstvo imenikov v roki, ne more glede rednega dostavljanja listov ničesar ukreniti. Društvo bo najlažje poslovalo s svojimi člani, ako pristopi čekovnemu računu poštne hranilnice in naroči potrebno število položnic za svoje člane.
Ponovno prosimo tudi deželne zveze oz. okrajna učiteljska društva, da izvolijo čimprej svoje zastopnike v upravnem odboru Zaveze, ker se mora isti konstituirati najkasneje letos o veliki noči.
Vodstvo Zaveze.
Hranilnice in posojilnice „Učiteljskega konvikta" v Ljubljani, registrovane zadruge z omejenim jamstvom, občni zbor se je izvršil 2. februarja 1.1. ob dobri udeležbi zadružnikov. Sprejela so se vsa poročila in so se soglasno odobrili vsi predlogi računskega zaključka za 1. 1917., ki je bil priobčen v „Učiteljskem Tovarišu" 25. januarja t. L
Goriško.
Zborovanje sežanskega učiteljskega društva. Sežansko učiteljsko društvo je zborovalo zopet po dolgem premoru dne 31. jan. t. 1. Od zadnjega svojega zborovanja v maju 1.1914 do danes ni imelo društvo, razun izrednega, zaradi nezado-dovoljivih prehranjevalnih in gmotnih razmer izzvanega sestanka v avgustu 1. 1. nikakega zborovanja. Vabilo na dolgo pričakovan občni zbor je sprejelo sežansko učiteljstvo kot klic po prerojenju, kot imperativ samoohrane. Odzvalo se mu je v tako častnem številu, da je že samo to dejstvo vplivalo mladostno in vspodbuje-valno na zborovalce. Bili smo skoraj vsi, odločeni, da položimo nov, trden temelj svojemu društvenemu delovanju. Potek zborovanja nas je potrdil v tej zavesti: sežansko učiteljsko društvo je imelo dne 31. jan. 1918 svoj „zgodovinski" dan.
Iz preobilice gradiva se mi je omejiti pri poročilu že zaradi dragocenega prostora v našem listu le na najvažnejše in sicer ¡le na to, kar tudi širjo učiteljsko javnost predvsem zanima.
1.	Gmotna podlaga društvenemu življenju je dana že po delegacijskem sklepu: vsak član plačuje 24 K letne članarine, ki se mu odtrže v mesečnih obrokih od plačilnih prejemkov.
2.	V polnem priznavanju potrebe duhovne preroditve učiteljske organizacije se sklene „decembersko izjavo" temeljito obravnavati v zaporednih društvenih zborovanjih v tekočem letu.
3.	Z ozirom na popolnoma nezadostne aprovizacijske razmere ima novoizvoljeni društveni odbor opravljati vse potrebne funkcije aprovizacijskega odbora za sežansko učiteljstvo.
4.	Da se čimpreje izplača učiteljstvu državni nabavni prispevek, obrača se društvo s tozadevno sklenjenimi resolucijami na deželni odbor, dež. šolski svet in „Jugoslovanski klub, ter na „Zavezo" zaradi drag. doklad v tek. letu 1918,
5.	Novoizvoljeni odbor, ki se je po zborovanju takoj konstituiral, je sestavljen tako - le: predsednik Alojzij Hreščak, učitelj v Lokvi; predsednikov namestnik Anton
Mervič, naduč. v Povirju; tajnik Ivan | Caharija, učitelj v Divači; tajnikov na- j mestnik Josip Pahor, učitelj v Sežani; bla- i gajničarka Ana Macarol, učiteljica v Se- ' žani; pevovodja Fran Bollé, nadučitelj v Lokvi; odbornik Anton Fakin nadučitelj v Kostanjevici. Razun tega so se izvolili še štirje namestniki, in sicer: naduč. Anton Kosovel, Alojzij Bekar, Ferdo Kenda in učiteljica Olga Del Cott.
6. Na predlog tov. Hreščaka se je sklenilo:
a.)	Učitejlsko društvo za sežanski okraj poziva vodstvo „Zaveze" da naj čim prej poskrbi za redno tedensko izdajanje „Uč. Tovariša" in mesečno izdajanje „Popotnika".
b.)	Učiteljsko društvo za sežanski okraj opozarja vodstvo „Zaveze" na izredno važnost zadružniške zobrazbe slovenskega učitaljstva. V to svrho proučuj vodstvo že zdaj vse možnosti, ki bi pospeševale tozadevno izobrazbo. V poštev bi prišli predvsem učiteljski poučni tečaji ter informativno delo. „Uč. Tovariša". Zlasti mora biti delo „Uč. Tovariša" organizirano smotreno in velikopotezno s socialnofilozofskega stališča, zakaj v zadružniški ideji leži bodočnost našega naroda. Učiteljstvo mora postati glasnik in steber te ideje. V tej smeri leži tudi najodličnejša samopožna akcija ljudskošolskega učiteljstva.
c.)	Vodstvo „Zaveze" skušaj na vsak način, da se koncentrira vse slovensko učiteljstvo v skupni stanovski organizaciji. Duh časa, ki je duh sprave in medsebojne iskrenosti, naj vodi „Zavezo" pri tem delu.
č.) Vodstvo „Zaveze" se opozarja na nujnost potrebe, da se ustvarijo med vsem jugoslovanskim učiteljstvom čim ožji stiki. Potrebujemo kulturne in idejne skupnosti z vsemi jugoslovanskimi učiteljskimi organizacijami preko ovir društvenih statutov in deželnih meja Vodstvo naj razmišlja, če bi ne bil možen začetek takih stikov za enkrat z mesečno prilogo „Uč. Tovariša" z informativnimi doneski iz jugoslovanskih dežel, kateri vsporedno naj izhaja slična priloga v hrvatskih in srbskih uč. listih z doneski iz Slovenije. S tem bi bil storjen začetek; drugi zbliževalni koraki bi sledili auto-matično vsled žive zavesti naše skupnosti.
d.)	Sežansko učiteljsko društvo opozarja vodstvo „Zaveze" na živo občuteno potrebo poljudnega vzgojnega lista za starše in prijatelje slovenske mladine. Naloga pa je tako važna in tako velika, da so potrebne v njeno izvršitev najboljše moči slov. naroda. Zato pa spoznavamo, da tudi daleko prekorača moči same naše „Zaveze", ki naj povzame zaenkrat le iniciativo, ker je to vprašanje odlično etičnega značaja in zaradi tega eksistenčna zadeva naše bodočnosti. Zainteresirati je torej za njo najboljše slov. moči brez razlike strankine pripadnosti in tudi najširjo javnost. Prispevati v tej smeri je častna dolžnost vseh pravih rodoljubov.
e.)	Sežansko uč. društvo poziva tovariški društvi na Goriškem, da se čim prej osnuje zveza goriških uč. društev. Sežansko učiteljstvo stoji odločno na stališču ustanovitve zveze in ne kakega novega učiteljskega društva za Goriško in to iz stvarnih in tehničnih razlogov:
Stvarni razlog:
Zveza bi obsegala eo ipso vse goriško učiteljstvo in omogočila temeljitejše razpravljanje o vseh vprašanjih že v posameznih uč. društvih. Princip demokratizacija bi bil na ta način mnogo lažje in popolnejše uveljavljen.
Tehnični razlog: Tako udruženje v zvezo bi bilo zelo enostavno, ker bi se le naslonilo na že obstoječa društva.
f.)	Učit. društvo za sež. okraj naproša c. kr. okrajni šolski svet, da odredi zopet takojšnje odbitke od učiteljskih plač za nabavni prispevek okrajni učiteljski knjižnici
Razun teh predlogov so načeli tovariši Štrekelj, Kenda, Pahor, Mervič, Kosovel, Hreščak, Fakin, Caharija in Bollé mnogo važnih vprašanj glede aprovizacije, pavšalij, kulturnega dela učiteljstva, glede Slovenske in Šolske Matice, družbe sv. Mohorja, Krekovega spomenika) verskih vaj, „Učiteljske tiskarne" i. t. d., ki so dovedla deloma do pozitivnih sklepov, deloma služila informativnim svrham.;Važne so te zadeve predvsem za društveno notranje poslovanje in interese sežanskega učiteljstva, zato o njih le to kratko poročilo. Po zborovanju je učiteljstvo podpisalo i izjavo, s katero se pridružuje majniški I deklaraciji.
Pozno v mrak je odhajalo učiteljstvo I zopet enkrat s povzdignjeno glavo proti
svojim bornim domom z zavestjo v srcih, da se umika v vesoljstvo dan, ki je bil žrtvovan po najboljših močeh na oltar naši skupni bodočnosti.	A. H.
Kranjsko.
Občni zbor „Ljubljanskega učitilj-skega društva" se je vršil dne 2. februarja t. 1. v prostorih Učiteljske tiskarne. Predšednik nadučitelj J. Dimnik otvori ob 11. uri dopoldne zborovanje, pozdravi navzoče in se s toplimi besedami spominja v vojni službi umrlega tovariša praporščaka Karla Widra. Navzoči se vzdignejo s sedežev in zaldičejo „Slava" v časten in trajen spomin vrlemu tovarišu. Nato poroča tovariš predsednik o dopisu Zaveze, v katerem pozivlje okrajna učiteljska društva k marljivemu delu na podlagi novih Zavezinih pravil in novega poslovnega reda. Posebno nujno je, da se takoj sestavi imenik društvenih članov in pošlje v dveh izvodih „Deželnemu slovenskemu učiteljskemu društvu v Ljubljani", da se uredi čimprej redno dostavljanje Učit. Tov. in Po p.,'ki ju bo odslej dobil vsak član. Poročio tovariša blagajnika in pregledovalcev računov se vzame odobruje na znanje. Tovarišu blagajniku se naroči, da izplača Zavezi članarino za leta 1915, 1916 in 1917. V odbor se izvolijo: ^predsednik Jakob Dimnik, namestnica Vita Zupančičeva, tajnik Josip Tratar, blagajnik Ludovik Drmelj, odborniki: Josip Ambrožič, Anton Likozar in Fran Skulj. Potem je sledila razprava o aprovizacijskih zadevah ljubljanskega učiteljstva. Pri tem razgovoru so se cule razne pritožbe: poudarjalo se je, da se ljubljansko učiteljstvo silno malo upošteva takrat, ko se deli pravica. Ljubljanski učitelji so delovali kot žitni komisarji, popisovali so po hišah zaloge moke in žita, delujejo v krušnih komisijah itd., a za to delo niso dobili od magistrata niti toliko, kakor najmlajši sluga. Poznajo nas samo takrat, ko nam nalagajo dolžnosti in delo. Vse svoje moči posvečujemo izobrazbi ljubljanskega prebivalstva in storimo v zadnjih časih tudi mnogo v njih telesni blagor, in vendar ne najdemo na mero-dajnih mestih iste opore, ki bi jo zaslužili za svoje delo. Posebno težke pritožbe smo slišali o učiteljskem aprovizacijskem odbora. Očitala se mu je pristranost pri razdelitvi črevljev, ker so dobili nekateri po 3 pare črevljev in do 9 parov podplatov, nekatere pa komaj en par drugi pa nič. Ker nimamo zaupanja v ta aprovizacijski odbor, ki se nam je uzurpira', smo izvolili odsek treh članov, ki naj stori v aprovizacijskih zadevah v vseh slučajih potrebne korake. Nato je sledil razgovor o razmerah na ljubljanskih deških ljudskih šolah. Nekateri starejši učitelji poučujejo še sedaj na dveh zavodih, mlade učne moči in suplenti pa na eni. Ali se res hoče te tovariše ugonobiti duševno in telesno? Društvo pojasni te razmere v posebni vlogi na c. kr. mestni šolski svet. Več šolskih poslopij je že zdavnaj izpraznila vojaška oblast, vendar so še vedno zbasane 4 deške šole v poslopju na Ledini. Nihče se ne zmeni, da bi se preselile šole v lastna prazna poslopja. Koliko trpi vzgoja in pouk ljubljanske mladine, vemo najbolje mi učitelji in starši. Ali ni to sistem? Slednjič se opozore vsi oni učitelji in učiteljice, ki ne dobivajo 50% stanarinske doklade, da naj vlože prošnjo na deželni odbor, da jim prizna to doklado, ki jo je deželni zbor že pred leti dovolil vsemu ljubljanskemu učiteljstvu. Ko se rešijo še nekatere druge interne zadeve, zaključi tovariš predsednik zborovanje.
Štajersko.
Zveza sioyensiilh učiteljev In učiteljic na Štajerskem. VI. izkaz prispevkov za „Učiteljski vojaški podporni sklad" v času od 1. sušča do 31. grudna 1917.
1.	Okraj Celje: „Učiteljsko društvo", 200.60 K;
2.	okraj Gornji grad: Bočna, 10 K; Sv. Frančišek Ks., 10 K; Gorica, 15 K; Gornji grad, 15 K; Ljubno, Šmihel, Nova Štifta 22 K; Rečica, 15 K; Mozirje, 15 K; skupaj 102 K;
3.	okraj Gornja Radgona: Sv. Jurij na Isčavnici, 9 K;
4.	okraj Konjice: „Učiteljsko društvo", 20 K;
5.	okraj Kozje: Buče, 7 K; Kozje, 5 K; Pilštanj 20"i0 K; skupaj 32i0 K;
6.	okraj Laško: Dol, 16 K; Hrastnik, 38 K; Laško, okolica, 28"60K; Sv. Lenart, (Z. Fabjan), 8 K; Trbovlje, 36 K; Trbovlje-Vode, 63-40 K (gdč. Zencovich 10 K); Turje 3-20 K; skupaj 193-20 K;
7.	okraj Sv. Lenart v Slov. Goricah: Sv. Lenart 45"60 K; Sv. Trojica (Jak. in H. Kovačič), 18-30 K; skupaj 6390 K;
8.	okraj Ljutomer: „Učiteljsko društvo" 272-82 K in 11-57 K; skupaj 284*39 K;
9.	okraj Maribor: „Učiteljsko društvo" 10 K; Pesnica 15 K; skupaj 25 K;
10.	okraj Ormož: „Učiteljsko društvo", 288-90 K; Svetinje (A. & L. Šijanec) 9 K; skupaj 297.90 K.
11.	okraj Ptuj: Sv. Duh, 9 K;
12.	okraj Slov. Gradec : „Učiteljsko društvo", 79-70; Sv. Martin (gdč. Scheligo lOo/o veselice) 40 K; skupaj 119 70 K;
13.	okraj smarje: Pristova, 12*10 K;
14.	okraj Vransko: Gomilsko. 15-90K; Sv. Jurij ob Tabru, 8 K; Letuš 7 K; Polzela, 10 K ; Vransko, 14'60 K; skupaj 55 K 50 vin ; vsota tega izkaza 1424 39 K, prej izkazanih (izkaz I.—V.) 1599-79 K, skupaj 3024-18 K.
Prosimo tudi učiteljstvo okrajev Brežice, Rogatec, Sevnica, Slov. Bistrica in Šoštanj kakor vseh neimenovanih šol v drugih okrajih, da store svojo tozadevno dolžnost napram organizaciji! Odpri roke..!
Učiteljsko društvo za celjski okraj je po več nego triletnem prestanku dne 2. februarja t. 1. ob 10. uri predpoldne zborovalo v rdeči sobi »Nar. doma« v Celju. --Vdeležba bila je — upoštevajoč sedanje turobne čase — zadovoljiva. Tovariš-predsednik Fr. B r i n a r vse navzoče prav srčno pozdravlja ter poda ju ko pregledno najv-ajžneje doigodljaje, tičoee ie društva od zadnjega zborovanja sem. Ob enem pa tudi oriše gmotno stanje društva ob čemer smo se prepričali, da je tisto prav povoljno. Učiteljstvo Celjskega okraja se je s prispevki v o r g a n i /. a w i j s k e s v r h e častno odzvalo, posebno pa so bili tovariši na fronti — vkljub bojnemu gromu — zavedni svojih stanov-s k i h d od ž n o s t i. Vsa čast našim junaškim učiteljem-vojakom! — Odbor ?.a v prihodnje ostane tisto kakor doslej; le na mesto v ruskem ujetništvu se nahajajočega tajnika J. Sevmika se izvoli tovariši ca Lizika Petničkova (Žalec), a knjižnico, ki jo je prej oskrboval sedaj na fronti bivajoč tovariš Fir. Žagar (Celjo), s2 poveri tov. J. Kramerju (Celje). — Pri delegacijskem zborovanju naše »Zaveze o veliki noči v Ljubljani bodo Celjsko uč. dr. mirno predsednika še zastopali tov. Rud. W u d 1 e r ter tovarišici Minka G r a-d i š in i k o v a (Celje) in Hilda Sadni-k o v a (Št. Pavel pri Preboldu). — Svoj pristop k društvu so priglasile tovairišice Miinka Gradišnikova, Marica Voš-n j a k o v a — obe v Celju — Ana Rakova (Dramlje). —Prihodnje zborovanje se bo vršilo maja meseca. Na veselo svi-
Trst.
Občni zbor Učiteljskega društva za Trst in okolico se je vršil v dvorani zaposlovalnih tečajev goriškega učiteljišča v nedeljo, dne 27. januarja t. 1., ob navzočnosti 70 članov in članic. Ker šteje društvo sedaj 147 članov, se občnega zbora ni ud 'ožila dobra polovica članstva. Nekaten odsotnost opravičili.
Ob 10. dop. otvori' predsednik tov. Antorn G e ¡r m e k občni zbor ter pozdravlja vse navzoče, tudi zastopnika sosednjega Sežanskega učit. društva, tov. Alojzija Hreščaka. Pravi, da mam je od zadnjega zborovanja smrt zopet pobrala zavednega člana, toivariša Emila P a k i ž a, sol. voditelja v Sv. Križu,
Poročila tajnika, blagajmčaiflke, ¡knjižničarke 'in delegata Germeka vzame občni zbor na znanje in jih odobri.
Tov. tajnik Ribičič govori podrobno o dovršenem delu izza zadnjega občnega zbora meseca oktobra. Iz poročila je razvidno, kako intenzivno so delovali odseki, ki so izvršili vse prevzete inaloge v korist članom odsekov in celotnemu društvu. Društvo si je s to porazdelitvijo dela in z zavestnim zastopanjem koristi učiteljstva in šolstva pridobilo ugled in veljavo- na vse strani.
Tov. Ferdo Starec predlaga pohvalo tov. blagajmičarki Scheimerjevi. (Odobravanje.)
Knjižničarka Kmetova pravi, da je društvena knjižnica pomanjkljiva. Danes izvoljeni odbor imej nalogo, da jo izpopolni ter ta madež odpravi.
Glasom sklepa delegacijskega zborovanja se sprejme članarina po 2 K mesečno.
Ob volitvah se je pokazalo, da si je dosedanji odbor pridobil popolno zaupanje članstva, ker so bili v odbor poslani vsi dosedanji funkcionarji. — Delegate za prihodnjo Zavezino delegacijo izvolimo na prihodnjem, t. j. pomladanskem društvenem zborovanju. Kdaj in kje se naj to vrši, določi odbor.
Na vrsto pride pr edlog tov. E. G a n -g 1 a, tičoč se ustanovitve centralnega denarnega zavoda v Zavezi združenega učiteljstva. Predlaigalec izvaja: Predlog se tiče le posredno našega društva, zato ga smatra jim o ¡kot iniciativni predlog, ker je potrebno, da prihajajo nagibi in vzvodi tudi iz okrajnih učiteljskih društev, in sicer maj bodo takega značaja, da se njih izvedba tiče naše centralne organizacije — naše Zaveze, če hočemo, da imejmo delež na nje razvoju in prospeva-nju vsi njeni člani, da si s tem pridobij" tudi pravico, soditi o nje delu ali
— Na zadnjem Zavazinem delegacijskem zborovanju o Božiču v Ljubljani smo sprejeli nov »Poslovni red« iix tamkaj ustanovili četvero odsekov, kii jim stoji na čelu gospodarski odsek. Član tega odseka je tudi naš tržaški tovariš Karel Grumtar. Ln na naslov tega odseka govorim te besede! — Doslej imamo slovenski učitelji dva denarna zavoda; starejši ima naslov »Hranilnica in ¡posojilnica Učiteljskega konvikta v Ljubljani, r. z. z o. j.«, mlajši se pa imenuje »Učiteljska gospodarska in 'kreditna zadruga v Celju, r. z. z o. j.« Oba naša denarna zavoda sta torej osnovan na zadružni podlagi, zato je miiiu temelj zdrav in odgovarja principom demo-kratizima. Oba zavoda delujeta tudi v vojnem. času uspešno, izkazujeta lep promet ter sta spričo zanesljivosti, vestnosti in solidnosti vodstev vredna našega zaupanja, kakor jima tega ¡ne odreka nadzorujoča oblast. Imamo (tudi nekaj organizacij, ki razpolagajo z večjim ali manjšim imetjem. Tudi tuintaim leta nad našimi v rs a mi kaka bela vrana, ki niima le mrzle kače v žepu, temveč ki tudi lahko pokaže lepo cesarsko podobico. — Ce bi navrnili vse te studence lin studenčke v eno kotlino, bi se nateklo toliko dragocene materialne tekočine, da bi nastalo čedno jezerce — na njega dnu težko •okovane blagajmice. Ker pa imamo svoj denar razpostavljen sedaj na kupčke tukaj in tamkaj, so le skromni tisti dobički, ki kapljejo nam v korist. Bil sam vedno tega mnenja, da bi se morali organizovani učitelji oprijeti principa centralizacije svojih materialnih sredstev, kakor sem sicer nazora, da mora v drugem pogledu vladati princip porazdelitve dela, ki smo ga sedaj uveljavili v Zavezi in tudi v našem društvu. Mislim, da se ne motim v svojiih nazorih, ako trdim, da bi nam več koristil naš denar, ko bi bil zbran na enem mestu in bi od tu nazvun izvajal svojo magično razmnoževalna sila, nego da ga imamo ponižno razstavljenega v skromnih dozah križem, sveta. Pet prstov, stisnjenih v pest, vedno občutnejše udari, nego če jih imaš razklenjene. Tako bi bila tudi naša materialna pozicija jačja, če zli-jemo svoje gmoitne sile v eno močno centralo, ki jo bomo v bodočnosti bolj potrebovali, nego pa smo jo v preteklosti, to pa zato, ker moramo začeti obdelavati tudi svoje gospodarsko polje ter se z oziram na vse potrebščine gotovega značaja, ki segajo v naše privatno življenje, v našo organizacijo in v naše šolstvo, emancipi-rati od tujinstva, ki nam je dostikrat za drag denar dobavljalo slab material, vedno pa je imelo od našega denarja lepe dobičke. Ce pogledam sama lepo opremljeno in z učili založeno šolo, lahko trdim brez pretiravanja, da je vrgla ta šola tisočake v tuj žep. Ce pogledam, koliko papirja porabi ena sama šola, se tedaj spomnim lepih stotakov, ki polnijo malho tujemu človeku. Itd. In če sedaj pogledam šolo poleg šole po vsem našem ozemlju — ali se ne bi prijel za glavo, ko vem, da so šli milijoni iz naših krajev tja v mrzlo tujino, ki nas je tepla in nas še danes tepe! ? — Ali bi ne bil greh na našem narodnem gospodarstvu, če bi še dalje trpeli take razmere, ko vemo o njih, da so nam škodljive? In na brez pomena, ako poudarjam, da bi na stotine naših ljudi dobilo v takih zavodih dobro delo 'in lep zaslužek, vrh utega pa bi tudi naše strokovno šolstvo maralo poglobiti in razširiti svoj delokrog. — Zdi se imi pa umestnejše, da o tem dalje javno ne razpravljam, ker velja v gospodarskih vprašanjih načelo: Malo besed in velika dela! — Pripravljen sem pa na poklicanem mestu temeljito pojasniti svoje izvedljive načrte — (izvedljive pa le v tam primeru, če se nam posreči centralizacija naših 'materialnih sredstev. Gotovo je, da se lotijo itakiih vprašanj drugi, če se jih mi ne bomo, in gotovo je tudi, da bo vsakemu od nas ljubše, če jih izvedemo mi. — Združenje več denarnih zavodov v en sairm zavod ni nič novega in nič težavnega. Tako fusijo 'je že izvedla n. pr. Jadranska banka. Treba je le uvidevnosti itn dobre volje prizadetih faktorjev. Ce me ne vara imoj optimizem, nam ne bo težko rešiti tega vprašanja, .ker hočemo pač vsii delovati na našo skupno blaginjo. In če ¡imamo močno centralo1, je samo vprašanje časa in posledica razvoja, da ustanovimo podružnice tam, koider bo največ s/misla za skupne koristi in največ umevanja zadružne ideje. — Iz teh širokih kontur izhaja sedaj moj predlog, ki se glasi:
»Učiteljsko društvo za Trst in okolico poživlja vodstvo Zaveze, naj izkuša s fusijo našega ljubljanskega in celjskega denarnega zavoda ustanoviti v svojem1 Okrilju centralo gospadarsko-kreditnega in hranilnega značaja. To delo naj poveri gospodarskemu odseku z naročilom, da se dela takoj loti in o uspehih mnroča na 'hodnjem delegaaijskam zborovanju.« tawdlo£ da na razgovor predsedujoči
podpredsednik tov. Ant. Šame. Predlog je bil sprejet po kratki debati, ki so vanjo posegli tovariši pi. Kleinmayr, Karel Grun-tar 'in predlagalec.
Tovariš Josip Ribičič predlaga, naj izkuša društvo na merodajnem mestu doseči, da nadaljujejo s podržavljanjem učitaljstva CMD. Po pojasnilu ravnatelja tov. Ivana Vrščaja sprejme občni zbor tudi ta predlog.
Tovariš E. Gang! čestita našemu vnetemu in delaljubnemiu predsedniku Antonu Germku ob rojstveni petdesetletnici, ki jo praznuje dne 11. t. m. (Odobravanje.)
Na vprašanje tov. pi. Rleinmayra odgovori tov. Gangl, da porabi — kolikor je njemu znano — uredništvo »Učit. Tov.« Fl &retovo-H reščakovo-Pahorjevo izjavo z zadnjega delegacijskega zborovanja.
S tem je bil dnevni ired izčrpan. Predsednik tov. Gerimek zaključi ob 12. opoldne občni zbor.________
' Hranjske vesti.
—¡r— Beda učiteljstva na Kranjskem
je prikipela do vrhunca. Znani so mi slučaji, ko mora "učiteljstvo zastavljati pobotnice že prve dni meseca in to proti nezaslišanim abrestim. Kako strada in prezeba učiteljstva, je itak že znano. K temu naj pride še bolezen, potem je pravi pekel že gotov! V tam strašnem položaju si bo-lan učitelj ne more preskrbeti zase in za svojce zdravniške pomoči1, ker nihče ne zdravi zastonj; poklicani zdravnik ne gre tja, kjer ne kaže dobrega zaslužka. Edin pripomoček zoper to je, da se ustanovi podporno društvo za obolele učitelje. Naša »Zaveza« naj bi tudi v tem .pogledu storila potrebne korake.
»Domoljub« je napisal v 5. štev. z dne 31. januarja t. 1. ¡te-le besede: »Kranjski učitelj strada imnagakje ob bajno majhni plači, ki jo dobiva. Sedaj mu je pa deželni odbor ustavil še tiste draginjske doklade. ki jih je v vojnam času dobival. Samarijan se je usmilil svojega sovražnika Juda, kranjski deželni odbor pa nima usmiljenja do svojega človeka.« Ali Vas nič ne peče vest, gospodje deželni odborniki, ko slišite zarad lisvojega nekrščanskega postopanja tako strašno obsodbo!
—r— Na seji drž. zbora dne 23. januarja t. 1. sta vložila poslanca dr. Ravnihar in prof. Jarc interpelacijo na ministrskega (predsednika, finančnega in naučnega ministra v zadevi enkratnega državnega prispevka in zaradi ustavljene deželne draginjske doklade kranjskemu Ijudskošalske-mu učiteljstvu. Do danes interpelanta še nista dobila odgovora.
—r— Ali je res? Vse politiške stranke na Kranjskem zahtevajo vedno resnejše in odločnejše, naj se skliče deželni zbor voj-vadine kranjske, da položi deželni odbor račun cd svojega gospodarstva od 1. 1913 sem. Čeravno se godi vse nekako skrivnostno pri deželnem' odboru, pride marsikaj na svetlo. Tako smo zvedeli, kako je sestavljal deželni odbor proračun za leto 1918. Poroča se nam, da se je pokazal primanjkljaj 700.000 K. V proračunu so bile tudi učiteljske draginjske doklade iza_ 1. 1918. Toda deželni glavar dr. Ivan Šu-šteršič vzame svinčnik in črta iz proračuna preliminirane učiteljske draginjske dciklade, češ, s primanjkljajem ne borno šli v novo leto 1918 in primanjkljaj se je res na račun ubogega učiteljstva spremenil v prebitek, prav kakor trdi »Resnica«. Nezaslišana krutost je to, ki mora imeti zle posledice. Vsaka krivica se je še maščevala, in se bo tudi ta, ki se godi kranjskemu učiteljstvu.
—r— Znamenite razmer. »Učit. Tovariš« je prinesel v 2. letošnji št. nekaj vesti iz ljudskešolske službe, ki zaslužijo m,alo komentarja. Imenuje se 16 oseb, -med teimii u m r 1 i Srečko Malenšek iin oboleli tovariš Josip Ažrnan. Enajst ženskih učnih moči se nastavi, trii dobe zaradi bolezni dopust. Potrebujete li še več dokazov, da bo Kranjska k m al o brez moških učnih moči? Vprašajte kogarkoli in mu zatrjujte, da skrbe vodilni deželni krogi za korist naroda —nihče Vam ne bo tega verjel! Tam na Bleiweisavl cesti govori 1 e e d e n, v s i drugi le — kimajo. Ali pa ta deia in govori za blaginjo slovanskega naroda? Na to vprašanje lahko da vsakdo sam odgovor.
—r— Iz ljudskošolske službe. Marija Schwarzova je nameščena za sunlentinjo na Jesenicah, Cirila Cermetava na Bledu in bivša začasna učiteljica Vida Božičeva v Zagozdacu; učitelj na I. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani Fran Gale ima zaradi bolezni dopust; na II. mestni deški ljudski šoli je imenovan za začasnega učitelja Janko Lenarčič, za začasno učiteljico pa Ljudmila Slanovčeva. i S Cola nad Vipavo nam pišejo. Pri | šolskem vodstvu na Colu nad Vipavo je ! bilo podpisanega VII. vojnega posojila I 22.000 K. Pač lep uspeh, ako se pomisli,
| da se je po posredovanju omenjenega šol-I skega vodstva podpisalo v tem šolskem i okolišu že nad 130.000 K vseh vojnih po-' sojil, kar nam je v dokaz, da stori ljud-skošolsko uč teljstvo vipavske doline v polni meri patriotiško svojo dolžnost.
Nekaj pa je, česar pogrešajo učitelji v vipavski dolini: nimajo nikakoršne organizacije. Povsod ima Zaveza avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva svoja okrajna učiteljska društva, le na nas so vsi pozabili. Kaj nam pomaga Postojnsko učiteljsko društvo, ki spi in ne da od sebe ni-kakoršnega življenja. Ako bi tudi delovalo to društvo in prirejalo zborovanja, bi se jih zaradi prevelike oddaljenosti ne mogli vdeleževati, ker bi bilo to zdrušeno s prevelikimi stroški. Učitelji v vipavski dolini nimamo nikakoršnih zborovanj, ne more tudi priti do potrebnih knjig, osamljeni tavamo brez vsake pomoči. Okrajne učiteljske knjižnice v Postojni se ne moremo posluževati, ker le težko dobimo knjige zaradi velike oddaljenosti. Vipavski sodni okraj je že po naravi popolnoma izoliran od drugih delov Kranjske, zatorej ne moremo imeti nobenih stikov z drugimi učiteljskimi društvi. Zato naj se izloči učiteljstvo vipavske doline iz Postojnskega učiteljskega društva in si ustanovi lastno društvo ter pristopi k Zvezi. S tem bi nam bilo jako ustreženo. K Vipavskemu učiteljskemu učiteljskemu društvu bi lahko pristopili tudi bližnji tovariši goriške vipavske doline, ki jim je tudi jako oddaljen sedež Goriškega učiteljskega društva. Deželne mejo nas k temu koraku ne smejo zadrževati v sedanjih časih. Stvar bi se gotovo dobro obnesla in obrodila obilen sad. Le začeti je treba. Vodstvo Zaveze prosimo, da naj stori v tem pogledu potrebne korake.
* * *
Tovariš iz vipavske doline nam je govoril prav iz srca. Njegov nasvet je vreden vsega uvaževanja in bo, če se uresniči, v veliko korist napredku ljudskega šolstva in v blaginjo tamošnjega učiteljstva.
Že pred leti se je poudarjalo na nekem zborovanju Zavezine delegacije, da imajo nekatera Zvezina društva na Kranjskem prevelik okoliš, zato se učiteljstvo le slabo vdeležuje društvenih zborovunj in prireditev, ker ni prometnih sredstev in je vdeleževanje sicer zvezano z velikimi stroški. Vodstvu Zaveze se je naročilo takrat, da naj skuša ustanoviti v prvi vrsti za vipavski in škofjeloški sodni okraj posebna učiteljska društva. Zaradi krajevnega patriotizma so se uprli takrat nekateri učitelji v dotičnih okrajih in vodstvu se stvar ni bila posrečilo, ostaio je pri starem. Ker so se vipavski tovariši sedaj sami začeli zavzemati za stvar, upamo, da ustanovimo v najkrajšem časn Učiteljsko društvo za vipavski sodni okraj. Današnjega dopisnika prosimo, da naj se obrne po informacije na vodstvo Zaveze, ki mu bo radevolje šio na roko z besedo in dejanjem. Le pogumno na delo!
Dne 26. riecetnhra 1917 je umrl tov. josip Polanc, učitelj v Radečah pri Zidanem mostu v " najlepši moški dobi star komaj 38 let. Leta 1916 je bil potrjen in januarja 1917 je odšel k vojakom. Doma je imoral zapustiti ženo in 10 nepreskrbljenih otročičev. Kmalu po vpoklicu mu umrjeta dva otroka, kakor se trdi le zaradi slabih gmotnih razmer. Bolan že prej, je hil kot tak rideljen k .marškompaniji in z njo je odšel na italijansko bojišče, kar je pospešilo njegovo zgodnja smrt. Dobil je 14-dnevni dopust, a vrnil se ni več. Neusmiljena učiteljska bolezen ga je zgrabila in položila v posteljo. Po dveh tednih je zapustil ženo in 8 nepreskrbljenih otročičev ter se preselil v večnost. Služboval ¡e na Dcbavcu pod Kumorn, v Bučeči vasi, v Loš kem potoku, Starem in Novem- kotu in nazadnje v Radečah. Vsi, ki so z njim občevali, so spoznali, da je bil blaga in dobra duša. Tovarišem je l največjo vnemo ustregel vsaki želji. Bodi blagemu tovarišu, učitelju-mučeniku ohranjen med nami časten spomin!
—r— Odlikovanje. Naš tovariš Ivan Kocijančič, nadučitelj v Bušeči Vasi, ki služi že četrito leto na fronti, je -imenovan za stotnika in odlikovan s Signum laudis. V poletju 1917 pa je dobil zlati zaslužni križec s krono na traku hrabrostne svetinje! Čestitamo!
—r— Slovensko učiteljstvo v vojne svrhe. Za oslepele slovenske vojake v Gradcu sta nabrala g. Rudolf Est. nadpo-ročnik in tov. Darko Sterk, u>teli v Radečah 223 K /6 h.
—r— Evropski škandal. Danes dne 1. svečana 1. 1918 sem delal prošnjo za po-višek vojaške podpore neki begunki iz Goriške, ki ima šest otrok. — Dobiva že sedaj mesečne podpore 29 7 K; beri d v as t od e v e t de s e t s ed em kron; poleg tega dobiva pa še tudi begunske podpore dnevno 2 K. — Poznam pa nadučitelja s 23 službenimi leti z 11 otroki, ki
pa je dobil dne 1. februarja 1918. 1. —
182 K. beri e n s t o o s e m d e s e t d v e kroni. — Živela Avstrija!— —e—.
Sfaierske vesti.
—š— t Franc Kolletnig. Dne 19. jan.
t. 1. je umrl za neko operacijo v dež. bol-niščnici v Gradcu F. Kolletnig, nadučitelj na slovenski (okoliški) jjuüski šoli v Slov. Bistrici v 52. letu svoje starosti. Služboval je tu od L 1890. Mož je bil slovenskih staršev sin, a uskočil je v nasproten tabor ter se čutil hudega — Nemca ,kar je ¡tudi kazal v vsem svojem javnem nastopu. — Upamo, da Kolletnig dobi naslednika, ki bo imel svojstva, ki jih Slovenci upravičeno zahtevamo od vodi-te 1 j a slovenske šole!
—š— Premene pri učiteljstvu. Stalni učitelj v Globokem, Avg. T o m i č, je postal nadučitelj pri Sv. Antonu. Šolski vodja v Pameču v Slovenjegraškem okr-vi je postal začasni .učitelj v Šoštanju. Martin
V	r e č ik o. Stalna učitelja sta postala na svojih mestih Karel U r b i č, začasni učitelj pri Sv. Jakobu v Slov. Goricah ter Karel Namestili k, začasni učitelj v Teznu pri Mariboru.
—š— Čudno imenovanje. V Kosti*. :-nioi na Štajerskem je bil nekdo imenovan za nadučiitelja, ne da bi bila služba razpisana in da bi bil krajni šolski svet kaj vedel o tem. Kako opraviči to svoje čudno postopanje c. kr. deželni šolski svet za Štajersko?
—š— Delo učiteljstva na Dolu pri Hrastniku za „Rdeči križ" in druge vojno pomožne svrhe. I. Rdeči križ: 1. zbirka učiteljstva 325*28 K. 2. zbirka učiteljstva 140-06 K. Nabrana članarina 208— K. Zbirka učencev posebej 42*41 K. 1 °/0 prispevek učit. plač 87-21 K. Šol. ravnatelj Ant. Gnus daroval še posebej 73*60 K in nabavil za stranke 60 srečk v vrednosti 1800-— K, skupaj 2686-56 K. II. vojaški dnevi: 1. zbirka učencev 27'34K. 2. zbirka učencev 22*52 K, skupaj 49-86 K. III. Zaklad za vdove in sirote: 1. zbirka A. Guns 25-40 K, 2. zbirka A. Guns 22 — K, skupaj 47*40 K. IV. zbirka kovin po učencih 82*80 kg. V. Učenci nabrali 60 kg. VI. Zbirka volnenih in drugih odpadkov 598 kg. VI. Deklice izdelale zapestnic, nogavic, dokolenic itd. iz volne v vrednosti nad 400 K, ki jih je nabral A. Gnus. VII. Po posredovanju šol. ravnatelja A. Gnusa so podpisale stranke: I.—IV. voj. posojila 110.500-—K, V. voj. posojila 184.000 —K, VI. voj. posojila 64.300 —¡K, VII. voj. posojila 279.500*— K, skupaj 637.300*— K.
—š— Na ljudski šoli pri Sv. Marjeti niže Ptuja se je nabralo za vojne namene do .1. januarja 1918: 1736 K 50 h. V „Učit. Tovarišu" je bilo izkazanih že 924 K 71 h. Na novo je nabranih torej 811 K 79 h. — Pri šolski nabiralnici se je nabralo za VI. vojno posojilo: 30.600 K in VII. vojno posojilo: 55.400 K.
—š— Učitelji kot rekvizicijski organi.
V	smislu odredbe naučnega ministrstva je štajerski deželni šolski svet naročil vsem okrajnim šolskim svetom, da se učitelji .ljudskih in meščanskih šol ne smejo več porabljati za pasle, ki niso v zvezi s šolskimi zadevami, ker — četudi so morda v javnem interesu — taki posli vplivajo škodljivo na šolstvo in oškoduje jo ugled šole in učiteljstva (n. pr. revidiranje prtljage, iskanje ¡kovinskih predmetov v zasebnih stanovanjih in drugo). Pozno je prišlo spoznanje, in upamo, da bodo okrajni šolski sveti si vzeli naročila dež. šol. sveta k srcu!
Tržaške vesti.
EMIL PAKIŽ.
Dne 21. januarja t. 1. je umrl v Sv. Križu poleg Trsta po kratki bolezni v čvrsti moški dobi t ovariš Emil P a k i ž, voditelj tamkajšnje mestne ljudske šole. — Vnet za šolo in za svoj stan, je posvečal vse svoje darove in moči vzgoji mladine ter uspešnemu delu med ljudstvom, ki ga je zaradi njegovih vrlin in njegove požrtvovalnosti cenilo in spoštovalo. Posebno v itežkih časih, ki jih je moral Sv. KriŽ pretrpeti med sedanjo vojno z Italijo, je bil trpečemu in zbeganemu prebivalstvu moder svetovalec in pomočnik. S svojim delom in z vsem svojim, življenjem si je zagotovil trajen spomin v srcih hvaležnega naroda! Pa tudi nam. je bil vedno zanesljiv tovariš in zvest prijatelj, zato nam je hudo, da nas je moral tako naglo ostavki. Blag ostani njegov spomin v naših vrstah! Bodi mu lahka domača zemlja!
—t— Tovariš Anton Germek, učitelj pri Sv. Ivanu in predsednik Učiteljskega društva za Trst in okolico, praznuje dne 11. t. m. petdesetletnica svojega rojstva. I Tovariš Germek, rojen Tržačan, uživa v
vseh knogih tržaških Slovanov največje spoštovanje, ki si ga je pridobil s svojim neumornim, požrtvovalnimi deiom v splošno moralno in materialno korist slovanskega življa Trsta in okolice. Kadarkoli in icjetrik-oilll (je bilo «treba poprijeti za delo in žrtvovati v skupno 'blaginjo fizične sile in gmotna sredstva, je stal vedno iv, prvih vrstah narodnih nesebičnih delavcev tovariš Geramiek — večkrat pač v svojo škodo! A to ©a ni nikoli oviralo, da me bi vedno z dejanjem izpričeval sivioje narodne zavednosti — tako »tudi v tistih težkih časih, ko je slovensko ¡magistralno učiiteljstvo smelo komaj dihati pod pritiskom laškega liberalnega gospodstva. Lahko rečemo, da se glasi izraz ljudske sodbe: »Bodi iznačaj, kakor je Gerimek!«
Posebno marljivo in vneto deluje tov. Genmek v kraju svojega službenega delovanja, pri Sv. Ivanu. Tamkaj ga pozna vsak, kdor išče pomoči, podpore in nasveta. Svetoivansikemiu Sokolu ije starosta in svetoivanskemu ¡Narodnemu domu je predsednik. Oikrog svojega priljubljenega Germka se zbirajo vsi Sveibolivančani >ob vseh veselih im žalostnih prilikah, iščoč v njem zaislomlbe in izpoidbude v boju za obrambo narodnih in vseh drugih interesov javnega itn zasebnega značaja. Zlasti v dobi vojne je izvršil toliko dobrotvor-nosti — posebno vojnim sirotam v korist — da se lahko ponaša z zavestjo v polni meri storjenih dolžnosti. — Kot učitelj deluje že trideset let ter je s svojim plodo1-nosinim delovanjem vzgojil že celo vrsito zavednih slovenskih mož. Genmek ljubi svoje učence; nagiblje se do njih v »oče-tovsiki vdanosti, zato se ga pa mladina oklepa z zvestobo iin ¡iskrenostjo, ki je najlepši sad plemenitega učiteljevega vzgojnega dela. — V naši stanovski organizaciji je ¡tovariš Germek na dobrem glasu kot tovariš in organizator. Odkritosrčnost nasproti vsakomur, neizprosna doslednost v narodnih ¡in demokrašikih načelih, slovanski značaj v dejanju izkazo-vanega tovarištva: iz tega obiležja njegovega bistva se odraža ¡izrazita njegova osebnost! Svojim tržaškim tovarišem in tavarišicam je ustanovil učiteljsko društvo, ki mu je sedaj predsednik — mož na svojem mestu! Vse, kar mu nalaga dolžnosti in dela stanovska zavednost, stori brezpogojno, hiitro in temeljito. Pro-spevanje naše celotne organizacije mu je neprestano v mislih — vzpodbuja in vnema na vse strani, da bi bil naš Ikmog čim večji po številu in čim popolnejši po stanovski zavednosti. V (tem pogledu je strog nasproti samemu sebi, a takisto je strog proti vsakomur, ki se hoče imenovati naprednega slovenskega učitelja. Polovičarstva ne pozna! Srečali smo ga že na premnogih Zavez in i h skupščinah, kakor tudi se ni nikdar stiskal doma, kadar je bilo treba manifestirati za narodne potrebe, koristi in pravice. Tako ga gledamo sedaj na moškem delu za razvoj in napredek tržaškega slovenskega šolstva. Kdor je prišel kdaj v ¡njegov dcirn ter videl ljubeznivost lin ¡gostoljubnost Genmikovih svojcev, ta se je preveril ¡takoj, da ga objema prijazna domačnost slovenskega učitelja in slovenskega Sokola. Udarci težkega življenja so s pekočo bolestjo padali tudii na ¡njegovo srce, a zdrobili niso njegove odporne sile. Skovali so temveč krepko, samozavestno ¡individualnost, ki so ji v duši korenine; ¡in v osebi izraz. Da pozna in podpira vso slovensko književnost, je pri možu ¡takega močnega značaja umevno saimo ob sebi, a prav tako je temeljito poučen v vsej slovanski in italijanski literaturi. — Svojemu zvestemu prijatelju in tovarišu Germku ob petdesetletnici njegovega rojstva presr-čno čestitamo, želeč vsemu njegovemu delu in prizadevanju najlepših uspehov! Z nami vred ima tov. Genmek ponosno obrnjene poglede v bodočnost, ki proseva skozi morje lastnega in narodovega trpljenja iin naših bolečin! V delo ¡zatopljen in za delo pripravljen — takoi čaka slovenski učitelj tega, kar mora priti! Na zdar!
—t— Odlikovanje. Tovariš Ivan D a-n e v, šoteki voditelj pri Sv. Ivanu, je odlikovan s križcem ¡za civilne zasluge, čestitamo!
—t— Vrnitev. Tovariša Andrej Čok in Ivan Dimnik sta se po ¡triletnem vojaškem službovanju vrnila na svoji učiteljska ¡mesto v našo sredo. Pozdravljena, ljuba tovariša, na slovenskih tržaških tleh! Sedaj pa z uma svetlim mečem na delo za blagor naše mladine!
—,t— V dneh stavke so begale po 'tržaških ulicah cele jate nedoletnih otrok obojega spola. Ta mladina niso bili iz sio-vensklih šol. Slovenska šolska ¡mladina je redno hodila v šolo in se lepo učila. To je treba povedati, da ne bi ¡kdo> po krivem' sodil nedolžnih.
Poravnajte staro in obnovite novo naročnino!
i SpBošni vestnik.
J Novo učilo. C. ¡kir. pa .
I Dunaju je podelil tovarišu Al. Fromu, uči-
i telju pri Sv. Lenartu v Slov. Goricah patent (štev. 75.369) na učilo »stavnica in računilo«, ki se ¡izda po ¡vojni. Uradna učit. ¡konferenca za mariborski, slovenje-biistriški in senilen ar tski okraj je že leta 1914 soglasno označila to učilo kot naj-izbornejši pripomoček za ¡igrajoče pri-učenje čitanja ,pravopisja, računajna, pisanja in risanja v elementarnem razredu delovne šole ter sklenila sčasoma uvesti »Frcmcvo stavnico« v vseh tuokrajnih šolah.
Shod zaupnikov narodno-napredne stranke. Dne 2. t j in. se je vršil v veliki dvorani Mestnega Doma v Ljubljani shod zaupnih mož kranjske ¡Narodno-napredne stranke. Od vseh strani so ¡prihiteli zaupniki na shod, vsi stanovi so bili častno zastopani. Krasno uspeli shod se je vršil v znamenju narodne svobode, ujedinjenja naprednega jugoslovanstva ¡in demokratizacije našega javnega življenja. Vsi poročevalci so izborno rešili svojo nalogo. Stavljenih je bilo več ¡resolucij, ki so bile z velilkom odobravanjem ¡soglasno sprejete. Posebno je navdušil zborovalce predlog, da se razdnuži stara Narodno-napredna stranka in ustanovi nova Jugoslovanska demokratiška stranka, ki imej o veliki noči letos svoj ustanovni občni zbor. Taikio se bližamo korak za korakom k ujediinjenju jugoslovanskega troimen-skega naroda. Vsak posameznik in vsi stanovi skupaj ¡na delo za lepšo in boljšo našo bodočnost, za ustanovitev svobodne jugoslovanske države pod žeslom habsburške dinastije.
Nov list. Danes teden je išla »Domovina«, poljudni tednik za gospodarstvo, kulturo lin /politiko. »Nadomesti naj vrzelj, ki je nastala vsled prenehanja »Slovenskega Doma«, »Našega Glasu«, »Narodnega Lista«, »Soče« in »»Primorca«. »Domovina« bo posvečena boju za samostojno jugoslovansko državo. Začrtana je pot, po kateri naj se razvija kulturno, gospodarsko im politično življenje v bodoči Jugoslaviji. — »Domovina« izhaja v »Narodni tiskarni« v Ljubljani. Upravmišitvo in uredništvo je v Sodni ulici štev. 6. Naročnina znaša za tekoče leto 12 K, za polovico 6 K. Posamezne številke 24 h. Zanimiv list priporočamo v minogo-bncjno naročanje.
ICniiievnosf.
Fran Milčinski: Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, S 15 risbami Ivana Vavpotiča. — 1917 v četrtem letu vojne — da bi bilo zadnje — in vojna zadnja ! • — Založila Tiskovna zadruga v Ljnbljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". Str. 147. Cena 5"20 K in 10 °/0 knjigotržne draginjske doklade. — V tej zbirki nadaljuje Milčinski z vencem pravljic, ki ga je začel povijati iz cvetja narodnega blaga s Schvventnerjevo izdajo. Tudi to delo mu je uspelo oblikovno in vsebinsko. Snov je spretno obdelana v tehniki narodne pravljice (n pr.: preteklo je devet dolgih mesecev, desetega en dan; ali: preteklo je devet let, desetega en dan, kar se večkrat ponavlja). Besedni zaklad je bogat in pester. Pravili so mi, da so morali bralci na pomoč jemati Pleteršnikov slovar: ena zakladnica odpira vrata v drugo zakladnico; vendarle smo bogati! Spominjam se ob tej priliki, kar mi je pravil pokojni Anton Medved. Pravil mi je, kako je iskal po Pleteršniku jekla in kremena, da je gradil z njiju mogočnost in vekovitost verzov svojih dram (Kacijanar, Za pravdo in srce). Milčinski ljubi po večini resno, plemenito snov (ljubezen staršev do otrok, ljubezen otrok do staršev; junaštvo, poštenost, odkritosrčnost, značaj); a celo tam, ko je sila in prilika strašna in divja, ljubeznivo zapoje sviralo njegovega lahkega, prirodnega humorja, ker je ravnčT zaraditega tako učinkovit, ker je samoroden in zato povsod uspešno doigra svojo vlogo, kamorkoli mu naravna strelicD in kjerkoli mu odpre torbo ekonomični režiser. „Poldrugega Martina" sem slišal že od matere doma v otroških letih; smejal sem se nerodi, ko je metala vo-lovske oči po cerkvi. In danes nič manj dobrodejno ne deluje knjiga name, ker je dajanje tako izrazito, da prezremo njegov izvir — v temo zatopljenega duha. Zato je učinek smeh, namesto da bi bilo pomilovanje. Enako je z Butalci, ki bi jih pa rajši ne videl v knjigi. Vsaj „Imenitna kupčija" bi morala brezpogojno iz nje, ker odločno kvari okus. Kakor nam pričajo obe knjigi Milčinskega pravljic, je naš životvorni pravljičar temeljito udomačen v bogastvu naše narodne pesmi. Ali bi ne bilo hvalevredno delo, da izbere in izda v originalu tiste, ki se mu zde primerne krogu, kateremu je napisal svoje pravljice v prozi? Mislim da! — Knjigo je opremil z risbami Vavpotič, umetnik dobrega slo-
vesa. Večinoma hvali tudi to delo mojstra. A nekaj ilustracij je pretemnih in prena-sičenih, da „od dreves ne vidimo gozda". Taka je druga slika k „Tolovaju Mataju", dalje „Sojenice in cigan" in „Jurko je iskal strahu". To sodbo mi narekujejo reprodukcije. Original bi utegnil soditi drugače. V splošnem je knjiga med najlepšimi, ki nam jih je dal vojni čas. Tista hrupna in kramarska reklama je bila čisto odveč. Kvečjemu, da je učinkovala nasprotno: razočarala je tistega, ki sodi delo po reklami!	E. G a n g 1.
Poslano.
Upravništvo „Popotnika" je priobčilo v zadnji štev. „Učit. Tov." poslano, ki mora podpisani upravni svet nanje odgovoriti.
Vojne razmere so hudo pritiskale na naš zavod — na nobenega drugega v Ljubljani ne tako! Bila je nevarnost, da propademo. Od 35 uslužbencev nam jih je ostalo 8; to število se je sedaj dvignilo na 19. Stavni stroji so morali stati, ker ni bilo plina. Neverjetne težave so z dobavo papirja. Hodili smo križev pot, dokler nismo dobili nekaj premoga. Vzlic temu smo vzdržali. Poravnali smo vse menice, in vse obresti, t. j. čez 20.000 K; poleg tega pa plačali še dolga K 23.312'—.Vsako soboto je treba usluž-beno osobje redno izplačevati. To in pa drugi upravni stroški nas so stali leta 1917 nič manj nego K 42.855 79. L,e bi ne imeli naročil tudi iz ne-učiteljskih krogov in tomih plačnikov, bi vsega tega ne zmagali,
Pomagala sta nam nov tednik in nov dnevnik, ki smo ju vzeli v tisk, ker poravnavata vedno svoje račune teden sproti. Kdor ni bil sam udeležen, ne more imeti niti pojma, koliko skrbi in truda nas je stalo, da smo sedaj na trdnih nogah in se nam ni bati — katastrofe. Razmere so se tudi nam nasproti ublažile, da svobodneje dihamo, dasi nam dela stalne težave posebno dobava papirja. Vse te izredne vojne razmere so naša krivda, da nista „Popotnik" in „ Zvonček" mogla redno izhajati. Sicer tudi slični listi, kijih tiskajo druge tiskarne, izhajajo z velikimi zamudami. Razmere v naši tiskarni so sedaj toliko sanirane, da sta izšla 3. in 4. številka „Popotnika" ter 11. in 12. številka „Zvončka" ta teden, še ta mesec pa izidejo o. in 6. številka ,,Popotnika" in 1. štev. „Zvončka". Čimprej pridemo torej zopet do rednega izhajanja svojih listov. Storili smo vse, kar je v naših močeh, da vstrežemo predvsem učiteljski organizaciji. Zato smo odklonili mnogo del, ki bi nam donašala redne dohodke. Bolj učiteljska pa ne more biti naša tisharna, ker smo odgovorni nasproti zadružnikom in nasproti oblastem. In to so velike odgovornosti!
Prosimo potrpljenja in treznega presojanja faktičnega položaja! Bodoči čas dokaže, da smo delali, v korist učiteljstvu, ko smo svoj zavod rešili propada. Mnogo jih je bilo, ki so nas hoteli uničiti. Da se to ni zgodilo, se moramo zahvaliti svojim prijateljem v učiteljskih in neučitelj-skih vrstah. Na te računamo tudi v bodočnosti in smo trdno prepričani, da nismo in ne bomo delali atributu svoje tiskarne niti škode niti sramote! Zgodovina teh hudih časov našega zatiranja in denunciranja potrdi resničnost te trditve!
«
Upravni svet
„Učiteljske tiskarne
r. z. z o. j.
Zavarovanja na vojno posojilo za preskrbo otrok z glavnico za opremo in vzgojno rento. Zavarovana glavnica vojnega posojila se ¡izplača po preteku zavarovalne dobe* ki si jo podpisatelj sam izvoli (15 ali 18 let). Umrje li podpisatelj tekom zavarovalne dobe, potem preneha plačevanje ¡nadaljnih premij, otroku, ki se naj
preskrbi, ali drugi po podpisatelju določeni osebi pa se izplača:
a)	takoj posmrtnina v izmeri 20% zavarovane nominalne glavnice,
b)	tekom vse ostale zavarovalne dobe vzgojna renta v letnem znesku 20% zavarovane nominalne glavnice,
c)	koncem zavarovalne dobe zavarovana nominalna glavnica vojnega posojila ¡kot opreimni kapital {dota).
Plačila pod a) in b) se izvrše v gotovini. Izplačila niso odvisna od otrokovega življenja. Ako otrok umirjie, se nadaljujejo ¡na željo podpiisatelja ali njegovih postavnih naslednikov drugemu otroku ali pa tudi poljubni drugi osebi, ki jo je podpisatelj določil.
Zavarovanje je veljavno v polnem obsegu od prvega hipa dalje za primer smrti. Za vojake na bojišču mi plačati za zavarovanja do K 10.000 nikakega po-viška, za višje zneske je vojni povišek zelo zmeren.
Premije so skrajno nizke. Potrebna je zdravniška preiskava.
Primer: 32-letni mož zavaruje svojemu 2-letnemu otroku za dobo 18 let ¡torej do 20. leta, glavnico K 10.000 kakor tudi posmrtnim o iin vzgojnino po 20% glavnice, t. j. po K 2000. Letna premija znaša le K 491.20.
Ako* umrje podpisatelj v drugem zavarovalnem letu, se izplača: takoj posmrtnina K 2000 v gotovini, 16 zaporednih let vzgojna renta letnih K 2000, t. j. K 32.000 v gotovini', skupaj torej K 34.000 in po preteku 18 »letine zavarovalne dobe še K 10.000 nomínala vojnega posojila za vsa ta visoka izplačila se je plačalo na premiji vsega skupaj le K 982.40!
Premije se ¡morajo poravnati ¡tudi za vso zavarovalno dobo na enkrat v naprej, pri čemer se računi 4%% »diskonta. V primeru podpisateljeve smrti se povrnejo tudi vse neporabljene diskointirane premije.
V zgoraj podanem primeru bi bilo plačati enkratno' premijo K 6233.90. Umrje li podpisatelj v 2. pogodbenem letu, potem se izplačajo po njegovi smrti že omenjeni zneski in takoj tudi neporabljeni del enkratne premije K 5676.95. Skupaj bi prejel dedič celih K 39.676.75 v gotovini in K 10.000 nom. vojnega posojila.
Popolnejše in cenejše oskrbe družine si sploh ne moreš misliti!
Enkratna premijska predplačila se morejo poravnati tudi z vojno-posojilnimi papirji VII. ali prejšnjih emisij. Kdor ima take papirje, ¡more podvojiti svoje dosedanje podpise breiz vinarja gotovine, naložiti svojo vsak hip likvidno glavnico na visoke obresti, koristiti domovini »in poskrbeti poleg tega še za svoje drage.
Pojasnila o le- teim zavarovanju, o vojnem zavarovanju in o drugačnih zavarovanjih na vojno posojilo brez in z zdravniško preiskavo dajejo »in predloge sprejemajo: deželna poslovalnica c. kr. a v str. vojaškega zaklada za vdove in sirote, zavarovalni oddelek, Ljubljana, Firančevo ¡nabrežje I. okrajne poslovalnice v vseh političnih »okrajih in njih pooblaščenci.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene.
Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Gesla: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
^fai^ii^ica h« posejiiniea „llšifelj-
skega k@>m7ifcfae< v LJy£»ijjasig
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 31. januarja 1918 K 12.062*57.
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od do '/26. ure popoldne.
Knjigoveznica
Anton Janežič
Ljubljana
Florijanska ulica 14
se priporoča si. šolskim vodstvom in gg. učiteljem za izvrševanje vseh v knjigo-veško stroko spadajočih del.
m■
<a
Schüllerjevi ekstrakti za i
□an
dobro in poceni! Najpripravneje in najceneje dobayljanje dobrega črnila za šole.
Tekoči ekstrakt št. 2 1 liter K 7'50 (za 10 do 20 lončkov črnila). — „Efesin", specialn, črn, '/2 kg K 12 — (za 30 lončkov črnila). — Ekstrakt za kovinsko črnilo^— rdeč, zelen, moder, 1 steklenica 50 v (za '/4 1 črnila). — „Efesin" 1.,
črn, 1 zavitek K 7'50 (za 10 litrov izvrstnega pisarniškega črnila). ————— Reform-kreda (Hoschkora), lak za šolske table po izvirnih cenah. ———
Tvornica za črnilo Franc Schüller, Amstetten (N.-Avstr).
Schnilerjeve tvorniške izdelke priporoča upravništvo vsem šolam najtopleje.

Največja slovenska hranilnica!
Ljubljana, Prešernova ulica št. 3.
je imela vlog koncem leta 1917.....K 66,800.000 —
hipotečnih in občinskih posojil.....„ 27,000.000'—
rezervnega zaklada.........„ 2,000.000'—
Sprejema vloge vsak .delavnik in jih obrestuje najvišje po
= 4% ---
večje in nestalne Woge pa po dogovoru. Hranilnica je pupilarao varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vgade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 57«, izven Kranjske pa proti 5V4°/o obrestim in proti najmanj l0'« oziroma V °U odplačevanju na dolg.
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
MBGBHBHBBHHMHnHMBBBMSH
Najpripravnejša in najlepša darila za otroke
so
MLADINSKI SPISI,
ki jih je izdalo in založilo
„Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta v Ljubljani".
Cena vsaki knjigi, ki je lepo vezana in bogato ilustrirana, je s poštnino vred le 1 K 30 vin.
ZVONČEK".
99
List s podobami za slovensko mladino.
:-: :-: Letniki od HI. do XVII. :-: :-: V navadni vezbi 6 K, elegantno vezan 7 K.
Vsi ti spisi se naročajo v „Učiteljski tiskarni" v Ljubljani in v vsaki knjigotržnici.


Ali ste že član društva Jubilejska samopomoč*?
Društveniki so lahko učitelji, njihove žene in učiteljice po Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem. V društvo se sprejemajo le oni, ki še niso stari nad 45 let.
Pri pristopu v društvo se plača pristopnina, ki se ravna po starostnih letih in sicer do 25 let 2 K 50 h, od 25 do 30 let 5 K, od 30 do 35 let 10 K, od 35 do 40 let 15 K, od 40 do 45 let 20 K; poleg tega še 2 K za prvi smrtni slučaj, 2 K letnine, 1 K vpisnine, 30 h upravnine in 20 h poštnine.
Letno se plačuje 30 h upravnine in 2 K za rezervni fond, ki je znašal koncem XII. upravne dobe 8052 K 99 h.
Po društvenikovi smrti izplača načelništvo takoj zakonittm dedičem tolikokrat po 2 K, kolikor je društvenikov (sedaj 250). Po smiti društvenika plačajo drugi društveniki po 2 K za nadaljni slučaj smrti.
Vsa pojasnila glede pristopa v društvo daje Jubilejska samopomoč v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.

"izv-
irna v svoji zalogi razen razprodanih „Letopisov*, L, H. in III. zv. — še vse do zdaj izišle knjige ter oddaja stalnim članom tudi prejšnje celotne letnike za navadno letnino 4 K; posamezne prejšnje knjige (snopiče itd.) dobivajo člani in uči-teljiščniki za polovico prodajalne cene. Nečlani pa plačajo za posamezne prejšnje knjige določeno prodajalno ceno, ki je razvidna v .Pedagoškem Letopisu*. .
Posebej je izdala in založila Slovenska šolska Matica:
1.	A. Črnivec: Navodilo k I. zvezku „Ra-tunice za oble ljudske šole". Cena 1 K.
2.	Spominski list za učence in učenke, ki dobe Odpustnico. Cena 20 vin.
3.	Kren-Bajželj: Javen telovadni nastop. Cena 60 vin.
4.	Trunk-Dimnik: Staršem šolske mladine. Cena 2 vin.
Letnina za Slovensko Šolsko Matico znaša 4 K in se plača meseca januarja vsakega leta.

3BE3BE


Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega lonvilla", v Ulji,
r. z. z o. J.
CelscvrLi ra,č-vaja. šte-v. 12.3SS.
Zadružnik našega denarnega zavoda postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K, se mora takoj polno vplačati. Posebno se priporočajo ti deleži kot osnovne glavnice učiteljskih društev. Deležne vloge se obrestujejo po 5°/o.
Vstopnine se enkrat za vselej plača 2 K.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsacega, ako tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4,/2°/o. Obrestovanje se pričenja dvakrat na mesec in sicer: 1. in 16. dne vsacega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih. Posojila dovoljuje načelstvo. Načelstvene seje so vsako 2. in 4. delavno soboto v mesecu. Zadruga plačuje na željo za svoje dolžnike premije ter tudi posreduje pri zavarovanju.
Vrača ?e po spodaj navedenih načinih. Vsakdo si lahko izbere način vračila po svoji osebni potrebi in po svoji plačilni zmožnosti.
Vsacih 100 K posojila se vrača po načinu:
mesečnih rokih		rokov					rok	
A v 12 in	sicer	11	ä	9 K	—	h,	12.	4 K 73 h
B , 18		17	v	6 ,	—	%	18.	3 , 56 ,
C „ 24	*	23		4 ,	50	B	24.	4 , - ,
D „ 38	h	37	v	3 n	—	11	38.	— » 66 „
E „ 46	n	45	ti	2 „	50		46.	1 , 81 „
F „ 60	H	59	v	2 n		p	60.	-.70,
G , 70	J*	69	It	1 ■	75	0	70.	1 n 42 „
H „ 85	9	84	»	1 n	50	v	85.	1 , 26 ,
Na prošn kal je v '/»6, ure
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpoš je 30 h v pisemskih znamkah. ;e brez vpošiljatve navedenih znamk se ne odgovarja.
Dopise je naslovljati edino na zadrugo, ne na posamezne člane načelstva. Zadružni lo-Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrlek in vsako soboto od "¡¡5. do popoldne.
Velecenj. učiteljstvo opozarjamo na zbirko pesmi, ki so izšle v „Učiteljski tiskarni". To je lepa Engelbert Ganglova knjiga
„Moje obzorje",
ki se dobiva po vseh knjigarnah, kakor tudi v „Učiteljski tiskarni". Cena lično vezani knjigi je 3 K. Po pošti 20 h več.
Naj bi ne bilo učiteljice in ne učitelja, ki bi ne imel v svoji knjižnici te lepe knjige.
Ali ste že pridobili mladinskemu listu „Zvonček" novega naročnika?