Bary jiJuiijju JJuijiij' HkAmiv MU JANUAR '96 ■ letnik 26 ■ številka 3 ■ 280 SIT # NUK TURJAŠKA 1 61000 LJUBLJANA DRUGA GODBA V FEBRUARJU! SAINKHO NAMCHVLAK (TUVA) & NED ROTHENBERG (NEW YORK) LJUBLJANA, KINOTEKA, 4. FEBRUARJA OB 21.00 Dolgoletna želja po organiziranju drugod-benih koncertov ne samo v sklopu festivala, se uresničuje. Tako bomo v prvem polletju, do začetka festivala 8. junija ponudili dva prvovrstna glasbena dogodka. Prvi se bo zgodil 4. februarja v ljubljanski Kinoteki. Nastopila bosta Sainkho Namchylak, pevka iz sibirske ruske republike Tuva in newyorški pihalec Ned Rothenberg. Sainkho je že dvakrat pela na Drugi godbi, leta 1993 je nastopila z ameriškim bobnarjem Jimom Menesesom, leto kasneje pa je imela solistični nastop v Križevniški cerkvi Križank. Oba nastopa sta požela veliko navdušenja, zato bo ponovno srečanje z njenim unikatnim glasom gotovo doživetje za vse ljubitelje vrhunske glasbe. Nedvomno bo k temu pripomogel tudi Ned Rothenberg, o katerem lahko preberete daljši zapis v tej številki GM. Seveda ni odveč opozoriti, da bomo v prihodnje takšne koncerte lahko organizirali le, če bo zanje dovolj zanimanja, zato upamo, da se srečamo v Kinoteki. K to. UH K a 12 VSEBINE od tod in tam 2 delavnica individuum collec- tivum vinka globokarja 3 življenje pod taktirko 4 glasba kot gibalni prostor 5-6 pogovor z matejo bučar jajceglavci v pragi 7 pred koncertom: 8-9 bowie ruši ovire foetus kaj so poslušale v letu 1995 10 izbor albumov ’95 revije GM 11 intervju: 12-14 gary floyd gm novice: 15-18 glasbena mladina na zahodnem robu o kulturnem utripu na goriškem - pogovor z Alenko Saksida gm po svetu; odmevi rock mušic junk shop: 19 catfish keith afrika s prve roke: 20 s francom v retro afriko urbana črnina: 21 rap v letu ’95 pred koncertom: 22 ned rothenberg zlati italijanski jazzovski jug 23 cd manija: 24-28 16 recenzij cd izdaj z odra 29 knjižne izdaje 30 nagradna križanka 32 portret: 33 hic et nune Uredništvo: Bogdan Benigar (v.d. odgovornega urednika), Tatjana Capuder (lektorica), Branka Novak, Kaja Šivic (glavna urednica); Oblikovanje in tehnično urejanje: Igor Resnik. Priprava: Jabolko tds. Tisk: Tiskarna Ljudske pravice. Izdajatelj in založnik: Glasbena mladina Slovenije, naslov uredništva: Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon 061/1317-039, fax: 061/322-570 Naročnina: za prvo polletje (štiri številke) je 1.000 SIT. Odpovedi sprejemamo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: APP Ljubljana, 50101-678-49381. Revijo sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Fotografija na naslovnici: Gary Floyd Foto: Žiga Koritnik letnik 26/št. 3/|anuar 1996 cena v prosti prodaji 280 SIT rvo novoletno številko glasbenega mesečnika ponavadi zaznamujejo raznovrstni pregledi glasbenega dogajanja po svetu v preteklem letu. Tudi GM že drugič zaporedoma ubira to prakso. Če smo se lani pri vabilih k oblikovanju izbora obnašali mačistično, se tokrat dodobra prilizujemo nežnejšemu spolu. Anketa je bila mednarodna in je že tako, da imajo najmanj časa za poslušanje prav glasbenice. K tej anketi smo dodali še izbor albumov ’95 revije GM. Če ga primerjate z izborom, recimo angleške revije The Wire, boste ugotovili nekaj stičnih točk, bolj pa pade v oči izjemna raznolikost najboljšega, ki jo ponujajo Angleži. Večina glasbenih produktov preteklega leta še zdaleč ni dosegla slovenskih meja in včasih se sprašujemo, kakšen smisel ima pisati o ploščah, ki bodo v naše trgovine zašle (ta izraz popolnoma drži, ker večina distributerjev in trgovin dejansko nima pojma kaj naroča), če sploh bodo, čez pol leta ali več. Zanima me, koliko izvodov enega izmed najboljših albumov leta '95 Tone Dialing Ornetta Colemana & Prime Time je bilo sploh naročenih za naše tržišče? Seveda slabo delo nekaterih naših distributerjev vpliva na delo medijev, ki so ponavadi odvisni od entuziazma novinarjev, ki delajo zanje. Tako revija GM dobi za recenzije le promocijske kopije nekaterih slovenskih izvajalcev, o tujih, ki jih zastopajo slovenska podjetja, pa ni ne duha ne sluha. Še dobro, da prijaznejše tuje založbe ne moti majhnost slovenskega trga in pošiljajajo svoje produkte neposredno. Po januarskem zatišju, bo februarja zapihala koncertna burja, ki, kot kaže, ne bo pojenjala, vsaj v kvaliteti, ki jo prinaša v te kraje, čez vse leto. Na te dogodke vas bomo skušali pravočasno opozarjati s predstavitvenimi članki, ki nas bodo pospremili na koncerte. Februarja se družimo s Sainkho Nam-chylak in Nedom Rothenbergom, Foetusom in Davidom Boiviejem. Bogdan Benigar od tod in tam , GLASBENIKA LETA '95 SO i izbrali študenta kompozicije AMBROŽA ČOPA iz Bovca, ki je pri dvaindvajsetih letih že iskan avtor ter nagrajenec več skladateljskih natečajev za zborovske skladbe. Poleg mladega skladatelja sta bili nominirani za naslov še dvajsetletna pianistka ADRIANA MAG-DOVSKI iz Maribora (intervju ste lahko prebrali v prejšnji številki revije) in devetnajstletna sakso-fonistka BETKA KOTNIK iz Raven na Koroškem (ki se je pravkar vrnila iz Berlina, kjer je sodelovala v Svetovnem orkestru Glasbene mladine). Uradno razglasitev, ki je potekala v Louisu Soutterju, ki je nekaj let deloval tudi kot član orkestra, iz katerega se je pozneje razvil Orkester romanske Švice. Naročeno delo so pod vodstvom skladatelja ob 75-letnici obstoja tega orkestra kar trikrat izvedli na koncertih v Lausanni in Ženevi. Solist je bil dolgoletni Holligerjev sodelavec, violinist Thomas Zehetmair. OB STOLETNICI PAULA HIN-OEMITHA se je glasbeni svet po dolgem času spet spomnil na njegov odlični opus. Marsikje po svetu so priredili koncerte v počastitev skladateljevega spomina, posebej pa se je izkazala japonska violistka Nabuko Imai, ki je leta 1995 organizirala Mednarodni Hindemithov festival glasbe za violo. Festivalski program so predstavili v Tokiu, New Vorku in Londonu. glasbe pustili neizbrisen pečat, ustanovila Henry Rollins in Rick Rubin, bo začela izdajati plošče sredi januarja. Med prvimi se bodo v trgovinah pojavili izdelki Iceberga Slima, Jamesa Whita in Alana Vege ter skupin Flipper in Contotions. r Paul Hindemith dvoranici hotela Union, je v oddaji Opus predvajala tudi Televizija Slovenije. LARISA VRHUNC, mlada slovenska skladateljica, se je odlično odrezala na Evropskem tekmovanju skladateljev do 30 let, ki ga je organiziral Regionalni svet pokrajine Pikardije v Franciji. Za skladbo Verba non transibunt za otroški zbor in orkester je prejela nagrado - štipendijo fondacije Royaumont za tritedensko delavnico in tečaj s skladateljema Brianom Ferneyhoughom in Klausom Huberjem. ANTONA KOLARJA, slovenskega dirigenta, *ii!!e nekaj let deluje v Nemčiji, so izmed 101 kandidata izbrali za novega generalnega glasbenega direktorja opere v Nordhausnu in LOH-orkestra v Sonderhausnu. Ti dve, v eno hišo povezani ustanovi imata bogato zgodovino, posebej LOH-orkester se ponaša z izredno glasbeno tradicijo in je bil vselej eden od vodilnih nemških orkestrov. Dirigirali so mu znameniti dirigenti (Scherchen, Furtwangler...). V prejšnjem stoletju je z njim pogosto nastopal Franz Liszt in mnogo njegovih klavirskih skladb je doživelo praizvedbo v Sonderhausnu. Tri leta je ta orkester vodil Max Bruch in zanj napisal svoji 1. in 2. simfonijo. Anton Kolarje 1991 zapustil Beograd in tri leta deloval kot svobodni umetnik v Hamburgu, dirigiral orkestrom v Bergnu, Kopenhaagnu, Braunschvveigu, Filharmoniji festivala Schleswig-Holstein... Leta 1994 je sprejel mesto prvega dirigenta in namestnika generalnega glasbenega direktorja v Magdeburgu. Od glasbene hiše v Magdeburgu se bo poslovil marca s simfoničnim koncertom in z Ognjenim ptičem Stravinskega ter s premiero Puccinijeve Tosce. HEINZ HOLLIGER, eden najboljših oboistov na svetu, se vse bolj posveča skladanju. Violinski koncert, ki je nastajal dve leti, je posvetil pozabljenemu francoskemu boemu, violinistu in slikarju V AUGSBURGU vsaka štiri leta pripravijo MEDNARODNO VIOLINSKO TEKMOVANJE LEOPOLDA MOZARTA. Tokratno je na površje pripeljalo dve Japonki, Nemko in Rusa. Prve nagrade niso podelili, drugo (12.000 DEM) sta si razdelili 23-letna Felicitas Hofmeister in 24-leta Riyo Uemura, tretjo si je priigrala 18-letna Asuka Sezaki, nagrado občinstva pa je prejel četrtouvrščeni 18-letni Nikolaj Sačenko. FESTIVAL STARE GLASBE RESO- NANZEN, ki so ga na Dunaju uvedli leta 1993, bo letos potekal od 20. do 28. januarja pod naslovom Glasba iz Habsburških dežel med srednjim vekom in barokom. Bolj ali manj zveneča imena izvajalcev (Kecskes ansambel, Jordi Savall z La Capella Reial de Catalunya, Joshua Rifkin z Bach ansamblom, La Stagione Frankfurt...) kažejo, kam vse je segalo habsburško cesarstvo! Pri imenih seveda ne najdemo nič slovenskega nadiha, razen Clemencic Consorta. CROATIA RECORDS bo po vsej verjetnosti izdala kompilacijsko cedejko, na kateri bo sodelovalo okrog 15 mladih in obetavnih hrvaških skupin. Med najresnejšimi kandidati za sicer še negotov projekt so Rattleheads, No Coment, Dik’Obraz, Vokal U Gipsu, Touch Friction in Maro-deri. Po razpadu The Pixies nas FRANK BLACK zalaga z muziko s svojega lastnega zelnika. Njegova naslednja pošiljka naj bi v naša ušesa vstopila v začetku januarja, ko bo izšel singel Men In Black, ter konec januarja, ko bo izšel novi - tretji - album Franka Blacka The Cult Of Ray. Po prepirih s 4AD se je Black v Evropi pogodil z založbo Epic, v ZDA pa z založbo American. Naslednje sodelovanje ALBUM MORILSKIH BALAD NICKA CAVEA-gre za komad Henry Lee, ki sta ga posnela s Polly Jean Harvey -bo zagledal luč sveta na singlu februarja. PJ H ARVEY medtem upa na novo sodelovanje s Trickyjem, ki jo je neskončno navdušil med skupno turnejo, s svojim kitaristom Johnom Parrishem pa že pripravlja skladbe za nov album. LOU REED je po dveh letih in pol trdega dela končno posnel nov album, podnaslovljen s Set The Tvvilight Reeling; spomladi prihodnje leto ga bo tudi izdal. Trenutno dela glasbo za neko gledališko predstavo. Po zaključku evropske turneje, med katero smo jih Imeli priložnost videti tudi v Ljubljani, je razpadla skupina BEDLAM ROVERS. Pevec skupine bo kariero nadaljeval v novem projektu, katerega imena pa za zdaj še nismo uspeli izvedeti. IGGY POP bo novi album Naughty Little Dog-gie, na katerem je 10 komadov, izdal 6. februarja. Založba IN FINITE Z E RO, ki sta jo za ponovne izdaje nosilcev zvoka, ki so v zgodovini popularne Tržaški TEATRO Ml E LA organizira med 22. in 31. januarjem festival NO MAN’S LAND s podnaslovom Nomadstvo med kulturami v Švici. Gre za osem dni glasbe in filma, ki pričata o multikulturni naravi Švice in njenem iskanju identitete. V glasbenem delu bodo nastopili: LES TAMBOURS DU TEMPS (Pierre Favre in Lukas Neggli, tolkala; Roberto Ottaviano, saksofon, in Michel Godard, tuba) 22. januarja, FRANCIS BEBEV 27. januarja, ANNE MARTIN 29. januarja in MITHA (sodobni kvartet alpskih rogov Hansa Kennela) 31. januarja. Vsi koncerti se pričnejo ob 21. uri. EUROPEAN VVORLD MUSIČ CHARTS ir'avj,!e,stv"° lbu najboljših albumov po izboru kritike. Prvih dvajset se je zvrstilo takole: 1 • Cesaria - Cesaria Evora (Lusafrica) Kapverdski otoki ' 2 ŠvedskaUrban "" Urban Turban (MNW). 3. Muso Ko - Habib Koite (Contre Jour) Mali 4. Diaspora - Natacha Atlas (Nation), VB r ra ?kua Kanza (BMG). Zaire bel) Egipt C ~ M Hassan Kuban (Dela‘ 7. Street Kids of Brazil - Melenque De Rua (Crammed Disc), Brazilija 8. Folon - Salif Kelta (Mango), Mali Haiti* RlV8 " B°Ukan Gin6n (Xen°Phile), SS1'5"- 12- F°uta - Baaba Maal (Mango), 13' ha)WSZDA,h " The Klezmatics (pira"- SB.-rS;SSB3:“ zaire 17' S»m; ihlam (Barbarity), Maroko 17. Roots of Rumba Rock Vol.2 - Različni izvajalci (Crammsworld), Zaire Uzbekistan YMta Usmanova Jtcaste), 20. No Sants - Wasis Diop (Mercury), Senegal Cesaria Evora — — m id mg'm. KO SE INDIVIDUUM ZNAJDE SREDI COLLECTIVUMA '^fz:j^zv„frce*Md“™ <** ležencu naselievalo nlun nedv°™n° v vsakem ude-dvomi pred neznanim, nri ° pri neka^rih dvomi pred neznanim Z; * Z °Utje: pri ^katerih Mene je nad n°™- sicer prestrašila besede "improvizacija" venT 56 ZSirZ Kdo je pravzaprav bil individuum? Individuum je bil vsakdo, ki je s kakršnim koli inštrumentom izrazil nekaj sebi lastnega. Nekateri so se posredovali z glasbenimi inštrumenti, drugi z govorjeno besedo, spet drugi smo “peli in prepevali”, nekateri se z dodatkom giba - vsakdo je torej razpolagal z in-štrumentarijem in inštrumentom, s katerim je lahko v najboljši meri izrazil svojo ustvarjalnost in sprostil svojo domišljijo. Vinko Globokar je sicer vodil skupino, vendar je že od samega začetka nastopal n^k^posarrfeznikov,'nanekaSe^sa ^km'S,i °dZVal° le ideje pa v skup,™ sp,oh XeTna E se je pravzaprav potrjeval Sirni ’ In s tem delavnice. raznolik sistem opazovati, kako je takcloairala Tpina“SZ™ ° katerim je bilo akus- A . _ 8 C ,D_ .. E . Ida F G I 1 1 1 X 1 ._ L. — M N_. o p a r. _. S... T_ U — < 1 1 1 X l l -c 1 Z OdManif notammnku Skupinska obdela*a 1 Vsakdo naj i/hcte eno ali vc< besed in (a'(ih ptepiic v Moisc)evo abecedo, s Cimet dobi ritmični vzoiec 1 l/bente eno ali več besed m jo/jih ptepiiite v Morseje'» abecedo • čimer dobite ritmični vzorec ’ črke naj uredi po dobah ,,,,,, 2 Izoblikujte zapleteno zgradbo tako. da oddajale črke na vsako drugo dobo. tretjo dobo. različno na določen znak/ ) Potem naj i/beie Medtlvo kamen (udarec/dis) glas dlani (plosk,dis). glasbilo itd :::: :! * 4 Ritmični v/orec na) ponavlja v Ustnem osebnem lempu, ra/ličnem od ostalih 4 Ponavljajte končni izdelek in sočasno spreminjajte tempo 5 Postopoma na) spreminja jakost 6 Naj zagotovi zelo dolgo trajanje, brc/ sptememb v tempu, trdovratno (obsedeno) > , tično izražanje 0 pretežno glasbenimi sredstvi dokaj nevsakdanje, hkrati pa je lahko skupina ravno zaradi “strokovne neobremenjenosti" pristneje izražala glasbene asociacije, ritmične in metrične komplekse, melodične vzorce.... Pri uresničitvi moje zamisli za skupinsko improvizacijo me je vodila predvsem želja po opazova- svoje vibraciie in cp hUrn; x jt začutili vsak sredstvom soseda v katPm • n®navadnim izraznim budi, individuuma?£swau,pf V "* ™" P- povsem inšSvno^uTo' ? ■ SP'°S,i** * ? pros,o,u.; ”“cev “ “ le',i’1 -™—1*081'TOl0*nih metri funkcionirali v'taki skunin? R21'0"' glasbeni Para' stališča ia zanimivo Za ie Z,r* T $ Esihotosk^ forme funkcioniral dinamični tok vjh [°^ do,oier>e "■etrov: dinamika napeTos™ .9'asbenlh Para' se trsti, bolj zadržani še vedno izraža“i' z w Sm° nam prijetnih tonalitetah in v dinamikfhr! UpevanJem” v Ijije. Naslednja faza nas e oel ala rin £? ^ d°miš vidualne vibracije poskušali spraviti v red zvibTar'"^ soseda - počasi ie nactaiai , z Vlfc)racijami ja organiziranostkiTe Srw"Tveč-mero individualnosti se ie izkazi k °* voljevala veliko nam zagotovila da’sm Vk°t PUjno potrebna in tivuma. %opl coHec- . ineioaicnih melodično'razmišliame Tnh 'n?ividuumov spreminjali v senetljivo jeMtaTmCollectivuma ~ Pre-obliki vedno ozko intervalno onS V™60 V SVOji končni tonaliteti z melanholičnim t i p fljen’ vedno v molovi takšnim potekom tradicionS^8 ^ pri2vokom- Med odstopajoči pasusi s svohnd f3. tenJa so nastajali strokovnemKu “»' tivuma. Stopnjo colleoBvum, e9“ slopn|° hitro, vendar pa nas id čakaul ° e' dose9li dokal «5^1271381 ';rnoh —v prvi m,i ie ,ak«" t domlfc“nIz Trote plT'6' T? 'deie 80 ^ realizacijo takega ustvarjanj! w ShT«!l''"s[eds,ev M teoretskem delu Individuum Pni J r G,°bokar zbral v skupinskih ustvarjen, niso bili tSSTLSS&E* J-I •-»! jll I v r ~ Si l napravil za zaokroženo glasbeno ceST^ 'mprOVI2acijo glasbe. V prvi vrstile tak ^ raz,umevanje ostajanja čaja, njegova prednost Da i^ dela peda9^kega zna-možnostim improvizacije G,nt^fV !1' da W,tJb nežtetim zahteva odwKSš2S?S^?^ SVe,uio in te lahko kdor ko,i(,l . »/h ! , '"dividuuma, ki ie pripravljen za “N* k sebe, vlaga sebe in se znotrai mu’ v katerega vanjem drugih. razvija in oblikuje z upošte- Urša Šivlc o TAKTIRKO V jubilejnem letu Simfonikov RTV Slovenija se na programu Ars v oddaji Življenje pod taktirko pred koncertom za Zeleni abonma predstavljajo člani orkestra. Vsak izmed glasbenikov ima svojo zgodbo, svojo pot do glasbe in nešteto vedrih, nenavadnih in tudi “travmatičnih” spominov. Škoda bi bilo, da bi se vse te “za-nimivke” izgubile v “etru”, zato vam jih v “prepesnjeni” obliki prvič predstavljamo tudi v reviji GM. Glasbeniki o svojih inštrumentih Tolkala so “širok inštrument”; od glasbil klasičnega inštrumentarija kamnov. Vsak tolkalec si želi, da bi vsaj enkrat v življenju zaigral Ravelovem Boleru in solo, dolg deset minut, v Šostakovičevi Leni-grajski simfoniji. Včasih se zgodi, da orkester premalo posluša tolkala, ker je vsak inštrumentalist prepričan, da ima prav. Mi smo zato v orkestru, da pomagamo dirigentu držati ritem, včasih mu ga celo vsiljujemo. GlasbenSki in ples Ni res, da glasbeniki ne znajo plesati, res pa je, da imajo tolkalci pri plesu težave s partnericami prav zaradi ritma. Poklicna bolezen Mi vsi igramo skupaj za poslušalce in ne drug za drugega. Glasbeniki smo zaradi tega vsi malo gluhi, in to je naša težava. Seveda pa glasba nima soli in popra, če vsaj včasih ne preseže tistih 80 decibelov, kar je prag bolečine. Tubist sedi v orkestru navadno v desnem kotu. To je strateška točka, kjer lahko opazuješ vse, kar se dogaja pod tabo v orkestru, in ker je veliko pavz, tudi opaziš vse, kar se dogaja med občinstvom. V glasbeni literaturi je kar nekaj mest, kjer se tubist lahko izkaže. Spomnim se, da sem imel v Schon-bergovem delu Pelleas in Melisanda za hrbtom veliki boben. Ta je zelo neusmiljeno dokazoval svojo premoč nad celotnim orkestrom in prišlo je do čudne kompresije v zraku; ko sem pihnil v inštrument, mi je zrak zabilo nazaj v tubo. S kolegom pozavnistom sva imela nekaj odločilnih mest, kjer sva mislila, da bova zrušila dvorano. Zgodilo pa se je tako, da sva bila zaradi bobnanja midva zrušena. In zato sem kar vesel, da so tolkala večinoma na moji desni strani. Nežne in občutljive narave Pozavna je glasbilo, pri katerem lahko pridemo do skrajnosti: lahko je nežna, občutljiva ali pa zelo agresivna. Zaradi ročnega vibrata imamo trobentači tej zakompleksani Sloveniji težave; nekateri ga namreč nočejo videti. Mislijo, da se to uporablja samo pri pihalnih godbah. Prav nič ni rečeno, da je ton, pridobljen na takšen način, samo meketajoč. Lahko je tudi zelo lep... Mladi in stari Ko pride mlad glasbenik v orkester, najprej misli, kot da ne sodi v “team”. Vsak dober orkestrski glasbenik pa se mora zavedati, da nima absolutno prav. Vse je relativno, tako kot intonacija. Travme Oboisti smo zaradi intonacije včasih preživljali prave travme, zdaj pa je zaradi aparatur vse veliko lažje. Lahko si samo predstavljate začetek koncerta; naenkrat v dvorani vse utihne, kot da bi jim kdo to ukazal, in v tej grozni tišini oboist zaigra intonacijo. Najhuje je bilo, ko je prišel solist. Gostujoči violinist se je npr. obrnil k meni, naj mu dam “a”. In takoj nato se je navadno tudi “nakremžil”. Oboisti imamo še en “tehnični” problem; ta izvira iz same narave inštmmen-ta. Kadar zaigraš “a” v tišini, je navadno višji, in zato danes razumem vse soliste, ki so se pritoževali nad uglasitvijo. Oboisti in fagotisti izdelujemo jezičke sami, in to leži nad nami kot Damoklejev meč. Vedno moraš imeti najboljši jeziček za pravi trenutek in primeren glasbi. Izdelovanju jezičkov je posvečenih nešteto ur, prav zaradi tega smo prikrajšani za večje število ur vadenja. Veseljaki Klarinetisti nismo ozko usmerjeni glasbeniki. Lahko igramo v simfoničnem orkestru, jazzovskih skupinah, pa tudi v plesnih in narodnozabavnih ansamblih, skratka povsod! Ko me npr. v simfoničnem orkestru dirigent spravi v slabo voljo, in to se nenehno dogaja, grem v kavarno in zaigram kaj za razvedrilo. Klarinetisti imamo torej res srečo. SolistJzorkestra Težko je stopiti pred svoj orkester kot solist. Ljubljana je zelo majhno mesto in redko se zgodi, da solist iz orkestra igra z daigim ansamblom; npr. koncertant iz radijskega s filharmoničnim oz. obratno. Mislim pa, da je tudi v svetu navada, da orkester pihalcem ponudi solistični koncert, saj imajo redkeje možnost nastopanja. 0 dirigentih Izjemni dirigenti imajo tako strahovito sugestivno moč, da nimaš kaj razmišljati; njihova volja te kar sama od sebe vodi. To je težko povedati, to moraš doživeti. Dirigenti imajo tudi čisto praktično vlogo, da namreč vse skupaj sinhronizirajo. Imeti morajo moč in smisel za poveljevanje, znati morajo ukazovati. Ob velikem znanju pa je potreben še nek dmg talent - glasbenike morajo pripraviti do homogenega čustvenega razpoloženja. Lovro von Matačič nam je nekoč rekel: “Ni dobrih in slabih orkestrov, so samo dobri in slabi dirigenti.” Njegov poziv orkestra- šem je bil vedno lepo sprejet. Nas glasbenike je pozdravil: “Ajde, gospodo, sada da pravimo muziku.” Noben dirigent še ni zahteval nemogočega od nas, je pa marsikteri nemogoče dirigiral. Malokdaj se vse lepo zlije. Dirigent z orkestrom, orkester s solisti, z občinstvom; vendar, kadar se, je zelo lepo. Timpanist Zelo dobro se spominjam prve vaje z orkestrom, hkrati je bila to tudi prva vaja orkestra Simfonikov RTV Ljubljana. Po preigranem gradivu se je dirigent odločil, da bo nadaljeval z izdelavo godalnega zvoka, vse druge glasbenike pa je poslal domov. K meni, timpani-stu, se je posebej obrnil in mi rekel: “Ti pa pridi kar na snemanje in izkoristi čas za kaj bolj pametnega kot pa za vaje.” Veronika Brvar Ilustracije Iz knjige Hansa-Petra Mullerja Mit Saitenspiel und spitzer Feder. Ilustratorji: Jorg Gutt (tuba). Barbara Henniger (dirigent in pozavna, Willy Moese (timpani) Po letih klasičnega baleta je Mateja Bučar pred desetimi leti stopila tudi v polje sodobnega plesa. Najprej kot plesalka, kasneje tudi kot koreografinja. Po koreografijah Tonka (1992) in Bos na Veneri (1993) v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana trenutno pripravlja projekt Disciplina kot pogoj svobode, ki bo uprizorjena 24., 26. in 28. januarja v ljubljanski operno baletni hiši. E3Z3 Kako si Iz klasičnega baleta prešla na sodobni ples In nato koreografijo ? Po ljubljanski baletni šoli sem se leto in pol izpopolnjevala v Cannesu na Centre de dance International, Rosela High-tower, po vrnitvi v Ljubljano pa sem se leta 1980 zaposlila v ljubljanskem baletu. Moja prva leta v baletu so minila v borbi, da bi čim več plesala, in to karkoli, tudi v zboru Labodjega jezera, kjer se lahko zelo naplešeš, in to je za mladega plesalca sila pomembno. Vendar kakšnih posebnih, večjih vlog v baletu nisem plesala nikoli, saj nisem bila čisto prava baletka. EE3 Kaj misliš s tem ka"? 'prava balet- Moje telo ni bilo posebno nadarjeno za klasični balet, zanimivo pa je, da sem nekatere pomanjkljivosti v zvezi s t.i. dispozicijami kasneje odpravila s sodobnimi plesnimi tehnikami. Z dispozicijami mislim predvsem standarde ruskega klasičnega baleta, na katerih je slonel tudi balet pri nas, saj smo imeli večinoma ruske oz. vzhodnoevropske pedagoge. Ruska šola temelji na V začetku 80. sem z velikim užitkom sodelovala v predstavi Romeo in Julija (SMO, katere režiserje bil Ljubiša Ristič, koreografinja pa Nada Kokotovič. Nato sem slišala, da seje iz londonske šole za sodobni ples vrnila Ksenija Hribar in daje ustanovila nekakšno skupino za sodobni ples. Po ogledu njene druge predstave Koncert v Cankarjevem domu sem vedela, da si želim nadaljevati prav v tej smeri. Ko je Ksenija iskala plesalko za predstavo Alpsko sanjarjenje, meje povabila k sodelovanju, in od takrat sem v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) že osmo leto. EE3 Kako pa si usklajevala službo v baletu in redno delo s PTL-Jem? Za mano je iz ljubljanskega baleta začela s PTL-jem sodelovati tudi Mateja Rebolj. Prva leta je bilo zelo naporno. Po najini službi v ljubljanskem baletu, po dopoldanskih vajah torej, sva drveli v PTL k pouku sodobe tehnike, V>a\e*°a Buča* Mateja kot. pifos tehnologiji, ki ni postavljena anatomsko. Na Zahodu, predvsem v ZDA, pa so razvili učenje klasičnega baleta zelo anatomsko in študiozno, zato da bi hitreje 'sproducirali' plesalce, kajti ljudje si običajno finančno ne morejo privoščiti osem ali deset let šolanja. Prav zato so odkrili in razvili posebne tehnike za hitrejše učenje baleta, medtem ko na Vzhodu še vedno kultivirajo vrhunsko klasično tradicijo. ESI S tehnologijo ruske šole verjetno misllS na tehniko, ki ni prilagojena posameznemu telesu ? Celo nasprotno, izbirajo tista telesa, ki ustrezajo baletnim kodeksom. Tudi na Zahodu, denimo Royal balet, izbira baletnike po tem principu, vendar pa vzporedno obstajajo zelo priznane šole, ki se ne držijo strogo teh kodeksov. Naj omenim ameriška pedagoga Mary Black in Davida Hovvarda, katerih razrede, zaradi njunih organskih in tehnoloških metod, kako čim bolj obvladati telo v klasičnem kodeksu, redno občasno, to pomeni tudi dvakrat tedensko, obiskujejo tudi baletni plesalci iz New York City Balet. In, kot sem že omenila, sem si tudi sama s sodobnimi tehnikami zelo približala dispozicije za klasični balet. EZ1 Kako sl se sploh začela ukvarjati s sodobnim plesom? KI; potem na vajo ali z baletom ali s PTL-jem, zvečer pa sva plesali še v predstavah. Kljub temu nama je kasneje sledilo še nekaj baletnih plesalk in plesalcev. E33 V čem vldlS bistveno razliko med klasičnim baletom in sodobnimi plesnimi tehnikami? "lasika temelji na kodeksu vertikale, ki vji telo sledi, to enostavno pomeni glava gor, noge dol, pa vse diagonale in krožnice naokrog. Tudi v sodobnem plesu je nujno zavedanje vertikale, vendar drugače. Laban, teoretik klasičnega in sodobnega plesa, je sestavil sistem za analizo plesa, ki izhaja iz hrbtenice. Medtem ko je v baletu hrbtenica vselej ravna oz. se le malokdaj upogne, pa so v sodobnem plesu zmožnosti hrbtenice in posledično vseh mišic čim bolj izkoriščene. GZ3 ustvarjanje v sodobnem plesu sl nato nadaljevala s koreo-graflranJem? Prvo koreografijo Tonka sem postavila skupaj z Maretom Mlačnikom, s katerim sva v predstavi tudi plesala. Z Mlačnikom sva vsebinsko postavila, da sem jaz čelo, se pravi klasični inštrument, on pa čelist, zato se mi je zdelo najbolj umestno, da telo uporabim po klasični plesni tehniki. Tudi pri naslednji predstavi Bos na Veneri sem v prvem delu, katerega vsebina je bila kristalizacija, namenoma uporabila mehanizem klasičnega treninga in tako dregnila v samo tehnologijo klasičnega baleta. Vendar pa se nikdar nisem kaj dosti obremenjevala s tem, ali se gibljem po klasični ali po sodobni tehniki, pomembno se mi zdi, da to, kar uporabim, da nekaj povem, tudi obvladam. Gre za to, ali tehnika obvlada plesalca ali plesalec tehniko. CQ3 Kot si omenila, Je v predstavi Bos na Veneri tvoji prvi, povsem samostojni koreografiji, koreografski postopek Izhajal Iz strukture kristala? Ja, kristala, ki ima zelo geometrično strukturo in je hkrati zelo lep, kar je tudi princip klasičnih in tudi nekaterih modernih tehnik, npr. graham, cun-ningham itd., s katerimi sem trenirala svoje telo. V predstavi Je kar nekaj skrajno zapletenih In nenavadnih gibov, ki Jih še ni bilo videti. | a, iz gibalno enotnega prvega dela J sem hotela v drugem delu gibalno izpeljati individualnost vsake plesalke, in morda nam je tako uspelo ustvariti delček še ne videnega. EL3 Medtem ko sta z Mlačnikom v Tonkl uporabila posneto glasbo, Je bila za predstavo Bos na Veneri glasba napisana prav zanjo. Kako Je potekalo sodelovanje s komponistom Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem? VTonki sva z Mlačnikom sprva iskala in raziskovala gibalni material na zelo različno glasbo, med drugim tudi na Schumanna in Schuberta, nato pa sva naredila mešanico, v kateri sva uporabila glasbo Ive Bittove, ki je bila takrat zelo popularna, hkrati pa je njena glasba zelo ustrezala gibalnemu materialu in notranji zgodbi, ter glasbo Benjamina Brittna in Saint-Saensa. V prvem delu predstave Bos na Veneri smo gib postavile na tišino, nato pa je Mitja glasbo napisal na gibalni material, v drugem delu pa je bilo obratno in smo me koreografijo postavile na glasbo, ki jo je Mitja napisal glede na koncept - pol pol torej. EL3 Na koncu predstave Bos na Veneri so plesalke dejansko same proizvajale glasbo? Mitja je zadnje minute predstave, ko naj bi plesalke same igrale glasbo v živo, vse boli izpuščal ritme in s tem puščal vse več prostora za plesalke, ki ngj bi med gibom izvajale glasbo. Ideja predstave je bila prehod od nespremenljivega, od kristala kot najbolj nespremenljive strukture, k sublimaciji snovi, v tem primeru plesa v zvok. Tako posneto glasbeno kompozicijo smo plesalke postopoma prevzele posnetku in končale skladbo v živo. Izvedba te ideje se je izkazala zelo zahtevna, tako da nam pri tej predstavi ni najbolje uspela. BZ3 Kakšno vlogo In pomen Ima zate glasba v predstavah? Blizu mi je Nietzschejeva teza, da ples obstaja samostojno, da glasba samo naznači prostor, ki ga ples lahko uporabi. Glasba je trajanje, je prostor v času, prostor, ki ga v času zavzameš. Četudi glasba daje ritem, pa glasba in ples nista tako zelo paralelna, kot je morda videti na prvi pogled. S tem, ko je na razpolago interval ali fraza, določen čas torej, je na razpolago tudi določen prostor, in od plesalca je odvisno, kako ta prostor v času uporabi. Kadar občudujemo dober ples, gre po mojem za to, da znajo plesalci napraviti prostor, ki jim ga glasba nudi, viden. Mislim, da gre pri prevajanju glasbe v ušesih hkrati tudi za slikovno prevajanje na notranjem ekranu, torej za prevajanje v gib, ki ga človek vidi na tem notranjem ekranu. In s tem, ko se zgodi končni prevod vidnih in slušnih dražljajev, se zgodi tudi analogni grafični oz. abstraktni prevod. V tem je tudi pomen muzikalnosti v plesu, plesalec, kije zelo muzikalen, je tudi privlačen, hkrati pa je muzikalnost izjemno pomembna tudi pri interpretaciji plesa. Seveda pa je odvisno, kako muzikalnost razumeta koreograf in plesalec: glasbo je mogoče uporabiti na prvo žogo, tako da sledimo melodiji, to je videti zelo ilustrativno, lahko pa je funkcija glasbe - in tudi tišine - v označevanju prostora. EE3 Ob baletnih in plesnih projektih si v zadnjem letu sodelovala tudi v multlmedljskem projektu Cukrarna, avtorja v Marka Košnika. Četudi sem videla kar nekaj multime-duskih projektov in video dance pos-netov, sama s tovrstnimi projekti nisem imela osebne izkušnje. Delo s Košnikom je potekalo v dolgih pogovorih, na osnovi katerih sem postavljala gibalni material; o tem sva se s Košnikom sproti pogovorila. Na koncu pa Disciplina kot pogoj:svobode^tTvadim Mateja Bučar, produkcija PTL. foto. vaa Fiškin sva morala narediti veliko kompromisov zaradi tehnoloških, študijskih in finančnih zmožnosti. GZ3 Kako pa si se znašla s Košnlko-vo glasbo, ki Je precej zapletena? Video, v katerem plešem, sva posnela tako, da sem plesala na tišino, večji del glasbe, ki je nastajala sproti Je Košnik napisal na moj gibalni material. S Košnikom sva se trudila, da bi prišlo do pravega spoja, vendar se mi zdi, da so se vsi elementi uskladili šele po prvih ponovitvah v Kapelici v K4, med drugim tudi zato, ker je Kapelica primernejši prostor. Ena od težav pri tovrstni glasbi je tudi v tem, da ko delaš na delovne kasetofone, slišiš le tretjino glasbe, morda še manj, ko pa glasbo slišiš na ozvočenju, si naenkrat soočen z njeno kompleksnostjo. Tovrstna glasba temelji na valovni dolžini zvoka. Če predpostavljaš metrum, boš vedel, kaj te čaka, veš, koliko prostora in časa te čaka. Podobno je tudi pri valovnih dolžinah, če so enake ali vsaj predvidljive, v naprotnem primeru pa si nenehno presenečen,. zaradi česar je potrebna toliko večja koncentracija plesalca, tako rekoč idealna koncentracija, ki bi jo bilo treba navsezadnje doseči v vsakem perfor-mansu, a to se žal ne zgodi pogosto. EE3 Zanimivo Je. da Je tvoja zadnja predstava. Disciplina kot pogoj svobode, ki nastaja v produkciji PTL-Ja. postavljena v ljubljansko operno In baletno hišo? Opera je dala prostor, vse režijske stroške pa krijemo sami. Gre za predstavo o svobodi, instituciji, disciplini in identiteti. Za notranjo zgodbo gibalnega materiala sem vzela romantizem, ljubezen, obenem pa tudi vprašanje, zakaj početi vsak dan to, kar pač plesalec počne. Gre za izpraševanje same umetnosti, uporabe tehnike in načina funkcioniranja. Zanimiva je glasbena povezava med Rahmaninovim in skupino Random Logic. V začetku nastajanja predstave sem res mislila, da bom delno uporabila priredbe Rahmaninove glasbe, nekatere njegove glasbene teme, in tudi njegova biografija so se mi zelo povezovale z romantizmom in meščansko inštitucijo, kar operno baletna hiša vsekakor je. V procesu dela, kije težko razložljiv, pa smo začeli sodelovati z Mihom Klemenčičem in Gregom Zemljičem, z glasbenikoma, ki delujeta v tandemu Random Logic; to se mi zdi v tem trenutku, tri tedne pred premiero, zelo v redu. Že po prvem poslušanju njune glasbe sem ugotovila, da ima njuna elektronska glasba zelo dobro dinamiko, uporabno za ples - balet, in to je najvažnejše. Ti: I v EE3 Katere plesalce pa sl izbrala? iste, ki so hoteli sodelovati z mano. V zasnovi predstave sem hotela imeti polovico baletnih in polovico sodobnih plesalcev, zaradi zapletov pa smo razmerje spremenili, vendar ideja ostaja ista. EE3 Kaj pa načrtuješ po premieri? Po tej tako in drugače precej zahtevni predstavi se bom verjetno lotila manjšega projekta. Seveda bi rada plesala tudi v drugih projektih, ampak ko se enkrat sam začneš spopadati s koreo-grafiranjem, ko stvari gledaš od znotrgj, si prisiljen delovni čas uporabljati drugače, kot če v predstavi sodelujes kot plesalec. EL3 Katero Je tvoje najljubše plesno obuvalo? p lesne superge Reebok. Mojca Kumerdej JAJCEGLAVCIV PRAGI Ko mislite, da tisti enooki jajceglavci iz The Residents spijo in ne počno ničesar, vas presenetijo z novim ustvarjalnim podvigom. To niso zgolj koncerti, če je njihovo scensko nastopanje sploh mogoče tako imenovati, ali zgolj plošča, temveč tudi knjiga, strip, CD-ROM, razstava in v zadnjem času celo gledališka predstava. Vse to so člani legendarne skupine iz San Francisca predstavili nikjer drugje kot v Pragi, glavnem mestu Republike Češke, v gledališču Archa, v samem centru starega mesta. V tem čudovitem prostoru so predstavili The Residents’ Freak Show Live, imenovan tudi Obludarium. Izvirna predstava je bila na sporedu skoraj vsak dan ves november. Divadlo Archa je eden kultnih prostorov nove češke kulture, prizorišče, ki je v zadnjih letih gostilo nekaj najavantgardnejših in najprogresivnejših umetnikov z vsega sveta. Tudi s Češke, seveda. Nastopali so Meridith Monk, Diamanda Galas, David Byme; sredi decembra pa je v tem prostoru potekala desetdnevna manifestacija, imenovana Alternativa '95, s sodelavci, kot so Art Zoyd, Test Department, C.O. Caspara in drugi. Tistim, ki poznajo delovanje skupine The Residents, je znano, da ta gledališka predstava nadaljuje tisto, kar je dal že istoimenski album leta 1991. Strip je nastal leto kasneje, potem grafična novela in na koncu CD-ROM, na prehodu iz leta 1992 v 1993. Potem so se člani skupine The Residents dogovorili z upravo Divadla Archa, da na oder postavijo zgodbo, ki je dejansko avtobiografska in ki govori, kot pravijo sami, o razmerju in odnosu med normalnim in nenormalnim. Torej o tistih temah, s katerimi se skupina ukvarja že vse od nastanka. The Residents so skupaj s češkimi sodelavci podpisali režijo, glasbo in scenarij, vse drugo so opravili domačini, predvsem člani skupine Už jsme doma, ki v predstavi izvaja glasbo (z nekaj okrepitvami) in ki naj bi po napovedih prišla na turnejo po Sloveniji v začetku leta 1996. Preden predstavimo gledališko dogajanje, še nekaj besed o tem, kakšen je te dni videz Divadla Archa. Vsi zidovi so polni fotografij, stripov in grafičnega oblikovanja ter vsega, kar je povezano z jajceglavci iz San Francisca. V preddverju prodajajo zgoščenke, CD-ROM-e in druge parafemalije, povezane s skupino The Residents. Celoten projekt je grafično čudovito oblikovan, spremlja ga programska knjižica, ki je sama po sebi svojevrsten dokument. Na prodaj je tudi čudovita knjiga o The Residents, Eyeball to Eyeball, po češko Mezi čtyrma očima, ki sta jo napisala Miroslav VVanek in Karel Cisar, izdala pa jo je dinamična založba Argo. Založba dokumentira delo skupine, kolikor je v njeni moči, že skoraj četrt stoletja in izredno diskografijo, bibliografijo, spiskom pesmi, oglasi in mnogočim drugim. Da ne pozabim,vse je natisnjeno dvojezično, vzporedno v angleščini in češčini, tako da lahko uživajo v branju tudi vsi tisti, ki ne znajo jezika domačinov. Miroslav VVanek je poleg naštetega tudi avtor vseh glasbenih aranžmajev v predstavi in dirigent, to je zaradi natančnosti izvedbe predstave zelo pomembno. V tej gledališki predstavi se pojavljajo liki iz The Resi- dents Freak Showa: Rex se kot nekdanji krotilec levov, ki se želi vrniti v areno, javlja kot napovedovalec in moderator vsega kar se dogaja; pa VVanda, ženska, ki žre črve; Herman, človeški krt; pa Benny The Bump; Harry Glavač in Jelly Jack, deček brez kosti. Vsak od teh likov ima svojo usodo, ki se med sabo prepletajo. V prvem delu Rex cinično in arogantno predstavi vsako od osebnosti; v drugem delu se preselimo v cirkuške vagone in se srečamo z vsakodnevnim življenjem, ki ga skuša Rex s svojim vpletanjem spremeniti. Predstava je v angleščini, vendar so dialogi in besedila pesmi prevedeni v češčino in sinhrono tečejo na ekranu. Sedemčlanski ansambel in štirje igralci (dve osebi nastopata kot lutki), sodelujejo tudi tri pevke. Scena, scenografija, kostumi, lutke in svetlobni efekti so pripravljeni izredno pozorno; glasbeno je predstava skoraj popolna, spremljajoča skupina igra kompleksno aranžirane partiture, v katerih prevladujejo digitalni zvoki, saksofon in violončelo; pevke pa nastopajo skupaj in tudi kot solistke v delih, ki jih je priredila Lauris Amat. Glavno vlogo voditelja Rexa igra izredni Wayne Dobs, še dva igralca in igralka pa so v vlogah Hermana, Bennyja in VVande. Usode posameznih likov so neobičajne: VVanda je črve, da bi preživela; je predimenzionirana nuna, ki jo je strah ostati ponoči sama in tako piš pisma patru Philipu O'Maleju. Herman je krt, ki ni nikoli zapustil kletke, v kateri skriva svoje skrivnosti, med njimi tudi albinizem. Benny je neumen in neaktiven. Njegova edina želja je stopiti v stik z žensko, ki se ukvarja z vvrestlingom - rokoborbo. Harry Glavač (uprizorjen kot lutka) živi brez telesa, da bi bil po smrti shranjen v steklenici formaldehida. Jelly Žele je tako kot predhodnik človeški izrodek, mladič brez kosti; živi v steklenem zaboju, odmaknjena od vsakdanjega življenja, seksa in svobode. Rex razgibava prizorišče, vstopa v življenja človeških stvorov, jih poskuša spremeniti, upravljati z njimi, da bi se spremenil tudi sam. Bizarne zgodbe se izmenjujejo s songi. Kompleksno zasnovano delo teče gladko in brez zastojev, z značilnim cinizmom The Residents. Občinstvo se takoj vživi v dogajanje in z zanimanjem spremlja predstavo vse do konca. Briljantno pripravljena in glasbeno izredno zanimiva, zlasti v izsekanih in nervoznih glasbenih segmentih, z znanimi songi (ki smo jih že slišali na plošči in ROM zgoščenki), priteguje gledališka predstava pozornost predvsem zaradi ambicioznosti in celovitosti projekta in zaradi odpiranja neke nove dimenzije ustvarjanja skupine The Residents. Vse to je razlog več, da obiščete Prago in pogledate ta biser jajceglavcev, enookih umetnikov - čudakov iz San Francisca. Ne boste razočarani! Ognjen Tvrtkovič ■ jeno tkivo rock kulture, razumljene v najširšem pomenu besede. Bowie se naslanja predvsem na dve tradiciji, ki ju umešča med preproste pop kode. Po tej plati je to umetnost v razponu od jazza, elitne umetnosti, beat poezije, slikarstva in filma do znanstvene fantastike in stripa. Po drugi strani pa nenehno kaže privrženost črnski kulturi, njenim glasbenim impulzom, še posebej soulu in ritmu blue-sa. Tako Bo-wieja doživljamo dvojno: je eksperimentator, ki ga zanimajo nova izrazna sredstva, hkrati pa se ne more odpovedati izzivom pop tržišča. V ti dve gledišči je umeščena ena od najzanimivejših karier pop umetnika, dokazana s ploščami, koncerti in sodelovanji z drugimi pop umetniki, z delom pri filmu in sodelovanjem pri različnih umetniških projektih ter nenazadnje z javnim življenjem, v katerem so se škandali menjavali z ustvarjalnim delom. kitarista Reevers Gabrels in Carlos Alomar, pianist Mike Garson in drugi sodelavci iz njegovih bolj umetniških projektov. Tu je tudi malce pretenciozna zgodba o detektivu Nathanu Adlerju, ki ob koncu stoletja raziskuje zločin v New Jerseyju, izveden v imenu umetnosti. Polno elektronike, digitalnih efektov in računalniških prijemov, vse je nekako napeto. A moramo priznati, da je tudi polno glasbe in nekaj odličnih pesmi ter da je Bowie spet v odlični formi kot pevec. Tisti, ki so imeli priložnost videti prve koncerte, vedo, da zvenijo pesmi brez producentske glazure švicarskega študija Mountain mnogo pristneje in bolj neposredno ter da je Bowie v odlični izvajalski formi. Na koncertih izvaja celoten novi album, pa tudi pesmi iz trilogije Low-Heroes-Lodger in z albuma Scary Monsters. Poudarjeno je plesno-elektronsko polje, Bowie je srečen in razpoložen, in upajmo, BOWIE RUSI OVIRE Vest se je bliskovito razširila po mestu: Ljubljana je uvrščena v evropsko turnejo Davida Bowie-ja, enega od najslavnejših pop umetnikov današnjega časa. V Ljubljani bi se moral pojaviti 6. februarja na odru velike Tivolske dvorane, da promovira svoje novo delo Outside (Arista BMG), ki smo ga s posredovanjem zagrebškega Concepta in ljubljanske distribucije Nika dobili istega dne kot svet. Bowie je gotovo ena od ključnih osebnosti pop kulture druge polovice stoletja, umetnik širokih razsežnosti delovanja. Čeprav je predvsem pop pevec in skladatelj, se je izkazal tudi kot instrumentalist (saksofonist, kitarist), igralec vrste pomembnih vlog, producent, slikar in še kaj drugega. A najpomembnejše je dejstvo, da je s svojim delom, posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih, hrabro ragrinjal nova obzorja splošne pop kulture, poudarjajoč nove tokove, in z drznimi raziskovanji inoviral poudar- Bowie prihaja k nam po novem albumu Outside, s katerim se vrača k umetniški prezaposlenosti. Kritike so oporečne: eni ga kujejo v zvezde in poudarjajo, da gre za nadaljevanje njegove serije iz druge polovice sedemdesetih - Low Heroes Lodger, ko je sodeloval z Brianom Enom; drugi to razglašajo za naveličanost in izumetničenost ter prevzetnost. Kakorkoli že, Bo-wie je tu in niši ovire, izziva nasprotja in nas ne pušča ravnodušnih. Bowie se na albumu Outside vrača k starim umetniškim (izumetničenim) obsesijam, po neuspelih poskusih, da bi pognal lastno skupino - bend Tin Machine, po mojem uspešnega komercialnega albuma Never Let Me Down, na katerem sodeluje s svojim soimenjakom, trobentačem Lesterjem (sam odlično igra alt saksofon!), ki je ponovno osvetlil njegovo nagnjenost k črnski potrošniški glasbi. Tu je spet tudi Brian Eno kot producent, snemalec David Richards, da ga bomo takšnega videli tudi v Ljubljani. Ko to pišemo, še ne vemo, kdo vse bo v njegovi skupini. Bowieja smo imeli priložnost videti pred kakšnim letom v Zagrebu, ko je nastopil na stadionu v Maksi miru, v deževnem vremenu in v ne posebej dobri formi. V spremljajoči skupini je izstopal le sijajni kitarist Andrian Bellow. Tokrat upamo, da bodo pokazali kaj več. Povejmo še, da je Bowie v zadnjem času pogosto razstavljal svoje slike, nekaj jih je tudi poklonil za avkcije fonda War Child, ki ga vodi njegov sodelavec Brian Eno, letos pa je z veliko uspeha oblikoval tudi plakat za jazz festival v Mon-treuxu. Ognjen Tvrtkovič 4 k B W Zgodbo o Jimu Thirlvvellu bi lahko začeli koncem 70-ih let v Melbournu, kjer je naš protagonist odraščal ob glasbi ameriškega novega vala. Prav kmalu je ljubiteljstvo zamenjal za lastno ustvarjalno delo, zapustil Avstralijo in se napotil naravnost v London. Ne nepomembna se zdi njegova prva zaposlitev v angleškem velemestu, delal je namreč v skladišču tedaj največje evropske prodajalne plošč Virgin Mega-store. Vsa tista res neverjetna količina glasbe, ki je šla skozi roke in ušesa Jima Thirlwella, je sčasoma morala pustiti posledice. Tu, med avtomatizmom fizičnega prekladanja plošč, so že nastajali zametki konceptualnih del, kasneje realiziranih na treh ključnih ploščah serije Foe-tus - Hole, Nail in Thaw. Poleg fizičnega dela, nujnega za preživetje, je Thirlwell svoj prosti čas zapolnjeval z raznovrstnimi dejavnostmi. Igral je basovsko kitaro v lokalnih rockovskih bendih, urejal tiskovno gradivo ob ploščah Birth-day Party in se loteval novinarskega dela v fanzinih, prek katerega je spoznal newyorško femme terrible Lydijo Lunch. Z njo se je zatem preselil v Ameriko in sedem let delil podstrešno stanovanje v predmestju Brooklyna. Jim Thirlvvell je kmalu prišel do spoznanja, da bo moral vse ustvarjati sam. Usklajevanje idej med tremi, štirimi in več člani rockovskega benda mu je bilo tuje in svoje izvorne (foe-tus?) načrte je sklenil uresničiti v celoti. Sam bo odigral vse inštrumente, odpel vse vokale, zrisal ovitek in opravil celotno studijsko delo! Nagnjenost h konceptualni zaokroženosti se kaže v slikah oz. risbah na ovitkih plošč, ki večinoma povzemajo socrealistično tematiko aziatskega tipa, na drugi strani pa so različni pristopi dobivali različna obeležja Foetus. Te variacije, najbolj znana je Scraping Foetus Off The Wheel, so z različnimi izdajami dosegle številko 19. S temi samostojnimi projekti je Thirlvvell pridobival ugled tudi kot samosvoj mojster za mešalno mizo. "Studio je moj glavni inštrument, in vem, kako oblikovati stvari, da bodo zvenele pravilno. Če se oprimem pravih inštrumentov, se jih zato, ker pišem pesem z, recimo, saksofonskim delom v mislih. Tedaj vzamem v roke saksofon in se učim osnov igranja, le da bi odigral ta del. ” (Alternative Press) Prvo realizirano glasbeno sodelovanje se je dogodilo leta 1987, ko se je Thirlvvellu pridružil Roli Mosimann, prebežnik iz ms; skupaj sta postavila a noge projekt Wise-blood. Izraz na prvencu Dirtdish ne odstopa bistveno od preverjenih zvokov na ploščah Foetus. Mosimann je le do-lal utripajoč, svvansovsko popustljiv ritem in kljub polnemu zvoku stvari niso ušle iz okvirjev dobrega okusa, predvsem po zaslugi pretanjenih ušes obeh producentov. Leta 1989, po skoraj 10-ih letih stalnih naprezanj, se je Thirlvvell odločil za nekakšen povzetek svojega dela. Najprej je izšla dvojna kom-pilacijska plošča Sink z elegantno skrajšanimi verzijami posnetkov z maksisinglov in z različnih kompilacij ter z nekaj do tedaj še neobjavljenimi stvarmi. Zatem je pod nazivom Foe- 4 ra M tus Inc izšel še single Butterfly Potion, finale pa se je zgodil z evropsko in ameriško turnejo Foetus Corruptus, kjer so Jimu pomagali sami mojstri poklica. Glavnino je sestavljala trojica Svvansov, na violino je igral Hanh Rowe, s samplerji pa je rokoval David Ouimet, nekdanji član zasedbe Cop Shoot Cop in kasneje vodja skupine Motherhead Bug. Njihov zaključni nastop se je zgodil v “domačem” okolju kluba CBGB novembra leta 1990 in ti koncertni posnetki so kasneje našli mesto na dvojni plošči Male. Vzporedno se je Jim Thirlwell odzival povabilom, naj opravi končne mikse glasbenih del newyorških prijateljev. A dober glas je segal vse dlje in vrste trkajočih na producentske duri so bile vse daljše in eminentnejše - Murder Inc, Silverfish, Beyond, Cop Shoot Cop, White Zombie, Red Hot Chili Peppers in celo EMF. Odgovorni pri velikih gramofonskih založbah niso nikoli slišali za Scraping Foetus Off The Wheel, slišali pa so udarne in z veliko mero okusa narejene remikse najstniškega hita Lies skupine EMF. Jim preseneča z izjavo: "Nikoli ne delam s skupinami, ki mi niso všeč. Na nesrečo sem moral zavrniti ponudbo Holly-wood Records, ki je želela, da jim ob smrti Freddyja Mercuryja naredim remikse uspešnic skupine Queen. Ampak poklicali so me le nekaj dni pred načrtovanim začetkom dela v studiu. Kaj si ti ljudje mislijo? Da samo čakam doma pred telefonom na njihov klic?!" (Option) Kljub obilici producentskega dela je Jim našel čas za lastne stvaritve oz. za obnovitev starih sodelovanj. Skoraj istočasno se je srečal z Rolijem Mosiman-nom za mini album PTTMm združil moči z Lydijo Lunch za delo na EP-ju Don’t Fear The Reaper. Oba izdelka predstavljata široka glasbena obzorja Jima Thirl-vvella, ki se je tu obakrat podpisal z imenom Clint Ruln, drugim polom svoje osebnosti, ki si končno želi tudi delitve dela. Še več starih znancev je bilo vključenih v projekt Steroid Max-imus, ki odkriva najširše glasbeno-kul-turne spoje. Obe do sedaj izdani plošči povezujeta dve skladbi, (naslovna tema prvenca Ouilombo in Ufe In The Greenhouse Effect), nadaljujeta pa ritmične in aranžerske variacije na temo PTTM. Vpliv na sodobno glasbeno dogajanje je več kot očiten, in prej temu, kot lastnemu delu, se ima Jim Thirlvvell zahvaliti, da so mu pri založbi Sony ponudili vso potrebno finančno podporo in ustvarjalno svobodo. Trent Reznor je še lulal v plenice in Al Jourgensen snemal sintesajzerski pop tipa Depeche Mode, ko so že nastajale neizprosne kreacije Foetus. "Počutil sem se rahlo razočaranega, zaradi vseh teh ljudi, ki so me kopirali, ampak sedaj se le smejim. Poleg tega bo trajalo vsaj pet let, da bo kdo sposoben ukrasti ideje mojega novega albuma." (Pulse!) Dolgoigrajoča plošča Gash in pripadajoči mini album Nuli kljub korporativnemu založniku ne popuščata niti za korak. Jim Thirlvvell je tokrat pod golim imenom Foetus združil vse, kar ga je v preteklosti že proslavilo. Silovit nalet do konca poudarjenih bobnov spremlja zvok samplanega orkestra, dokončen udar na čutila pa je Jim Thirlwell pripravil z zdaj agresivnim, drugič pridušenim, a nikoli pomirjenim glasom. Tokrat so mu v pomoč še številni newyorški prijatelji: štirje pihalci pod imenom Heresy Horns, bobnar Vinnie Signorelli, basist Tod iz Cop Shoot Cop, kitarist Marc Ribot in drugi. Lani se je Foetus vrnil na koncertne odre z novo, šestčlansko zasedbo, ki se bo v ponedeljek, 5.februarja predstavila tudi v Ljubljani. Tako nam bo dano videti še zadnje veliko “alter” ime, ki je usodno zaznamovalo dogajanje na newyorški sceni 80-ih in ki še označuje dogajanje v 90-ih letih. Janez Golič ■ ON S O Ul Kaj so poslušale v letu 1995! TATJANA CAPUDER (Ljubljana) sodelavka revije GM in Radia Študent Šejk Ahmad Barrayn - Sufi songs (Long Distance) Asmahan - Arhivi arabske glasbe (Club de Disque Arabe) Lobi Traore - Bamako (Buda) Salamat meet Les Musiciens Du Nile - Salam Delta (Piranha) Davlatmand - Učena in ljudska glasba Tadžikistana (Inedit) ULI JflNTOL (Liubfianal sodelavka revije GM in Radia Študent. John Harle - Sax Drive (Argo) Vm L®mper _ City Of Strangers (Decca) GavinBrvars-The Last Days (Argo) (Co^mbia)U “ Chansons des Mers Froides VIVA UIDENOVIČ (Ljubljana) sodelavka rvvij GM in Rock Vibe Biacktop -1 Got A Baaad Feelin About This ( The Red) Hic Et Nune (FV/SOU) Laughing Hyenas - Hard Times (Touch & Go) Palače Musič - Viva Last Blues (Palace/Domi- PJ Harvev - To Bring Vou My Love (Island) Monster Magnet - Dopes To lfrtlnity (ASM) Spider Babies - Ali FuckedUp (Screammg annlfi Records) direktorica Mad Minute Musič, ene največjih evropskih tvorld mušic agencij. Papa Wemba - Emotion Salif Keita - Folon Boukman Eksperyans - Libete Granmoun Lele - Soleye Les Tetes Brules - Be Happy LOIS PARLINGTON aondnnl Pol! m ehmba ~ Em0ti0n (Real Worl(J) Zaire J Afrika d " Ancestral Heal'nS (B&W), str‘abfrJak0 Baye (Stern's) Mali " Keita-Folon (Mango) Mali ANU LAAKKONEN (Helsinki) direktorica Global Musič Centra v Helsinkih, kije raziskovalni center, založba, agencija in organi-zatorfestivala Etnosoi. Orquesta Cumbre de Pinar del Rio - Isi! CD Yat-Kha-Yenisei-Punk Mohammed Wardi - Live In Adis Abeba Wimme-Wimme Villo Tamme & JMKE - Sputniks In Pectopah SONJA PORLE (Qxfnrrit st« Adama Diabate - Jako Baye (Stern’s) (Sllrn-sf6^ “ N'der Fouta Toor° Vol.1 Franco - Attention NaSida (Sonodisc) AMY DENIO (Seattle) glasbenica, ki ima trenutno dve skupini: Billy Tip-ton Memorial Stvcophone Quartet in Pale Nudes. Fugazi - Red Medicine Beth Custer - The Shift I Slept In Alanis Morisette - Jagged Little Pini Portishead - Dummy Pale Nudes - Wise To The Heat MTR,EN ''ERHUVCK (Boeder; tt^uZaniTVa,UrSfinkS VBel** '"P* FestivakTiTloL ' °f Wor,^de Musič ^rldWideMusicZZT^:a,°r Manu Dibango - Wakafrika A Filelta Različni izvajalci -Strictly Worldwide X4 Baianescu Quartef - Luminitza CaosSciBnce ® Nacao Zumbl - Da Lama ao FIONA MACALISTER (Edinburgh) direktorica agencije Hearl Heat World Musič. Šalit Keita - Folon Cesaria Evora - Cesaria Yande Codon Sene & Youssou N’Dour- Gainde Papa Wemba - Emotion Baka Beyond - Meeting Pool SASfl VOPOVMIK (Ljubljana! poslovodja v kjigami Kazina. “toSiJ <,ls,“,a - «»”»'S Wl»„, Liz Mc Comb (Columbia) IVA ROPAC (Ljubljana) novinarka Dela (priloga Živjo). Boss Hog - Boss Hog Massive Attack - Protection Rolling Stones-Stripped Bjork - Post Monster Magnet - Dopes To lnfinity Salif Keita v Moersu KK1-«'- ................ ®S?ern’s), Senegal (Stern's), Mali 1 Adama Diabate - f^u africa), Kapverdski Cesaria Evora - Cesaria (lu Ornetle Coleman - Tone Dialinn (Harmolodic/Verve) 9 Sr* ~ La Dolce Vita (Discordia) Ikue Mon-Pamted Desert (Avant) Ozbor: Bogdan Veni^r & Zoran Pistot„tb) srr“i«:r--s^sSr" Ozbo,- l^rB^in-BlgorJaneMV^ TOP 10 ’95: Omette Coleman & Prime Time - Tone Dialing (HarmolodicA/erve) Cesaria Evora - Cesaria (Lusafrica) PJ Harvey - To Bring You My Love (Island) Hic et Nune - Hic et Nune (FV/ŠOU) Ute Lemper - The City Of Strangers (Decca) Pino Minafra Sud Ensemble - Sudori (Victo) Mansour Seck - N’der Fouta Tooro Vol.1 (Ste m’s Africa) Spearhead - Home (Capitol) Tricky- Maxinquaye (Island) John Zorn - Masada (DIW) TA RESNA: Mn Harla-Sax Drim (Argo) Ser/esjChel1 ~ Abn Ne Videre™ (ECMNew Nonesuch) Grand P/anola Musič (Elektra Uzbor: LiHjgntoi in Srečko Meh) Spearhead-Home (Capitol) ^N*^s«-“was,'s4, (Hotpie & Candy) (izbor: Napo & Vtvčko)_ KOZMIKI: David Grier - Lone Soldiei ,huunder) r..unark-Dublin Blues Xp«K^M»s8"“a“'ssMS Izbor albumov ’95 revije GM Ilank Williams, Geoft Jones in mnogi drugi so prišli iz istih korenin kot blues. Country in blues spi? jetrnim enako kot ptH1 gre za odpadnike iz družbe, ki jih nikoli" boš slišal na kakšni radijski, ja!, komerd' ni radijski postaji. POGOVOR Slovenija je v samem jedru svoje nacionalne kulture, v Trnovem v Ljubljani, končno dočakala tolikokrat omenjenega Garyja Floyda. Lani ji s Sister Double Happiness ni bil sojen, ne le zaradi površnosti ljubljanskega koncertnegea promoterja, ampak tudi zaradi tega, ker prestolnica Slovenije še do danes ni sprejela rock-ovske kulture v kulturno ponudbo mesta in še vedno nima normalne koncertne dvorane (ali le za 250 ljudi ali za nekaj tisoč). Prav zaradi tega seje moral tokratni promoter, založba FV, zateči b kompromisni, toliko bolj tvegani odločitvi, da domačim glasbenim sladokuscem v enem večeru ponudi kar dva koncerta benda, ki ga vodi eden najlepših belih vokalov zadnjega desetletja, ki je z nastopom 9■ decembra v KUD France Prešeren obranil ta naziv. Vsi prisotni smo bili priče izvrstni predstavi in tudi reprizi. Razlika je bila le ta, da je bil drugi nastop ob 23- uri bolj vroč, eksplozivnejši in tudi krajši od prvega, ki seje začel tri ure prej. Gary Floyd je zbral izvrstne glasbenike, ki kreirajo eno od zanimivejših zasedb ob koncu 20. stoletja. Ne gre za skupino roots revivala, čeprav jim bo marsikdo prilepil to etiketo, gre za ekipo petih zaljubljencev v glasbo, ki poleg tega, da radi igrajo, predvsem poustvarjajo in modernizirajo korenine popularne glasbe. Tako so se ob Garyju Floydu pojavili izvrstni kitarist Jonathan Bumside, trda in senzibilna ritem sekcija - Bruce Ducbeneaux za bobni in basist Ed Cagnacci, ki je zamenjal Eda Iveyja iz Rhythm Pigs, ter Garyjev sopotnik, kitarist Danny Roman. Toliko je bilo že povedanega in napisanega (tudi mojega) o tem debelušnem možaku, ki še ni legenda, ki še ni senilen, ki še ni stereotipen, ki pa je vedno pripravljen na sproščen pogovor o svoji glasbeni karieri. Začel je kot punker v teksaški zasedbi Dicks, nadaljeval kariero v Sister Double Happiness in dokončno stopil na solo pot z zasedbo Gary Floyd Band EU Mogoče bi lahko začeli naš pogovor z The Dlcks, saj si tudi ti iz Teksasa, če se ne motim? Tako je, rodil sem se sicer v Arkansasu, vendar sem odraščal v Teksasu. V Austin sem se preselil leta 1978, dve leti kasneje pa sem s prijatelji ustanovil skupino The Dicks. Izdali smo dve plošči. Ena je živa in je izšla za založbo ljudi iz Black Flag, za SST. Potem smo se preselili v San Francisco, kjer drugim članom ni bilo všeč, zato so se vrnili v Teksas. Z Lynn Perko, ki zdaj igra v Sister Double Happiness, sem reformiral skupino in tako smo izdali še drugo ploščo, These People za Biafrovo založbo Alternative Ten-tacles. Nato sva se naveličala punk rocka in skupaj z Benom Cohenom smo ustanovili novo skupino Sister Double Happiness. 133 Ali sl takrat odkril country In blues ali so tl vplivi živeli v tebi že v času The Dlcks? Blues, ne pa countryja. Blues sem vedno poslušal, že od malih nog. Janis Joplin, Ughtin'a Hopkinsa, Johna Leeja Hookerja. Ko je prišel punk, sem te plošče skril, da ne bi nihče zvedel, da sem jih poslušal. Ob koncu delovanja The Dicks sem si zaželel igrati bolj konceptualno glasbo, nisem hotel le hitrosti. Na živce so mi šli vzkliki: 'Igrajte hitreje, hitreje!' Potem pa so bili še skinheadi, ki jih je bilo leta 1986 vse več, posledično pa so koncerti postajali vedno bolj nasilni. Vsega mi je bilo dovolj, nisem več želel biti del te scene. Moram pa poudariti, da se nisem v vsem tem času niti malo spremenil, še vedno sem isti punker kot takrat. E33 Tvoje bluesovske korenine se Je občutilo že v času The Dlcks. čeprav so se skrivale za hard punk zvokom. Me veseli, da si to slišal. Včasih poslušam stare The Dicks in mislim, da je res mogoče odkriti nekaj bluesa v tistih skladbah, čeprav sem takrat počel stvari, ki so bile moderne. Ko smo začeli s Sister Double Happiness, sem želel igrati blues, to je želela tudi Lynn. Nisem čisto prepričan, kaj je želel Ben, vendar, ko smo se prvič dobili na vajah, je Ben igral blues. Po svoje, ne tako, kot sem si ga predstavljal. Bilo mi je všeč in tako smo vsi trije vadili skupaj več kot pet let, še preden smo sploh našli basista Mikeyja Donaldsona. Po prvem albumu s preprostim naslovom Sister Double Happiness, ki je izšel za SST, je Mikey odšel iz skupine, zaradi težav, s katerimi ostali nismo želeli imeti opravka. Žal mi gaje bilo, saj je bil odličen basist. No, naša glasba seje razvijala k bluesu, to mi je bilo všeč, ne pa zadosti. Obenem pa nisem želel razpustiti skupine. Začel sem s kompromisi, ker sem imel svojo neizkoriščeno plat, to je tudi razlog za tako različne skladbe. EIZ3 Tako sl se končno našel v Gary Floyd Bandu? Zbandom sem zelo zadovoljen. Z Edom lveyjem, ki je igral na prvih dveh ploščah... E3Z3 iz Rhythm Pigs. Ja, še vedno je. Z njim sva že dolgo prijatelja in mislil sem, da bo to najboljša rešitev za skupino, vendar pa ga nekoliko bo(j zanimajo Rhythm Pigs, ki mu vzamejo veliko časa. Zato smo zaprosili novega Eda, Eda Cagnacciia, da se nam pridruži. Sedaj sem še bolj zadovoljen kot prej. Ce pa bom kdaj popolnoma zadovoljen, bi to pomenilo, da se z glasbo ne bom več ukvarjal. To bi pomenilo, da bi moral delati kakšen šmak drek, kot ga počne Robert Cray. Pred nami je še veliko izzivov. Eden od izzivov je bila tudi Ljubljana, k čemur je največ prispevala gručica slovenskih navdušencev letos spomladi, ko je obiskala nastop Cary Floyd Banda v Gradcu in s prisotnostjo poživila neverjetno slabo obiskan koncert, na katerem se je zbralo le kakšnih petdeset ljudi. Po nastopu v ljubljani pa so se popolnoma vsi iz benda strinjali, da se bodo v naše kroje še vrnili, omenili so celo poletno vseslovensko turnejo, iz samo enega razloga: v Evropi še niso srečali tako vročega in prijaznega občinstva. EH Ali vam Je težko Igrati kar dva koncerta v enem večeru? Ne, sai gre le za glasbo. Ha! Drugi nastop je namesto lanskoletnega, ki je odpadel. Že takrat mi je bila Ljubljana všeč, zelo mi je žal, ker nismo nastopili. Tokratna turneja je boU 'hot blues show'. Igramo predvsem skladbe s prve in z zadnje plošče, ki sta bolj bluesovski, a to ne pomeni, da ne posežemo po country zadevah, npr. po Nelsonovi Angel Flying Too Close To The Oround, in drugih skladbah s predzadnjega albuma Broken Angels. K temu največ prispeva odsotnost klaviatur in violine, ki omogočijo pričarati tisti nežni zvok countrv glasbe. To so bolj kitarske predstave, zvok je trši, električen. K2Z3 Praviš, da ni res. da nimaš rad countrvJa. Glasbe ne kategoriziram. Blues je name vedno bolj vplival, največji vpliv v moji karieri je Janis Joplin, imam jo zelo rad. Na začetku sem country celo sovražil, ker so ga starši neprestano poslušali. Kasneje sem ga nekako vzljubil. Spoznal sem, da je veliko dobre stare roots glasbe. Hank VViiliams, George Jones in mnogi drugi so prišli iz istih korenin kot blues. Coun- jemam coli ne i. ni radijs J urbana črnina VZHODNO OBALJE Z ZALEDJEM je zaživelo z obilno infuzijo, ki jo je priskrbel klan, obseden z vzhod- V L E £3 Gl ’95 iyaškimi borilnimi veščinami, kung-fujevskimi filmi in obskurnostmi vseh sort. Wu-Tangovce smo pobliže povohali v prejšnji številki GM, zato na tem mestu samo update: 01 ’ Dirty Bastard j e posnel singel z Mariah CareyQ&, prav ste prebrali), drugi Wu-Tangovci pa so odkrili svoje alter egoje in se temu primerno tudi preimenovali. Trenutno se kot projekt imenujejo The Wu-Gambi-nos, ime pa jim je Johnny Blaže, TonyStarks, Lou Diamonds, Bobby Steels, Rollie Fingers, Lucky Hands in Maximillion. Njihove plošče pa dosegajo zavidljivo prodajo. S praznimi skladišči in polnimi žepi se lahko pohvalijo še Notorious B.I.G., Z Pac in Naughty By Nature. Ponovno je udaril Guru - izšel je Jazzmatazz II. Zbudili so se tudi njujorški raga hip hoperji, še posebej imamo radi Mada Liona in Ninea, proti koncu leta pa so poskušali še legendar-ci: Krs One, Grand Puba, Kool G Rap in Doug E. I Fresh. Vsi po vrsti so (verjetno nehote) potrdili dejstvo, daje tempo, ki ga narekujejo Wu-Gambi-nos, za večino prehud. NA ZAHODU NIČ NOVEGA, kvečjemu to, da jim primat inovativnosti (in prodajnih uspehov) počasi polzi proti vzhodu. Končan je večni boj Dr. Dreja in Eazzja-Eja, slediyi je marca umrl zaradi AIDS-a in s tem sprožil največjo hip hopovsko akcijo zdravstvenega ozaveščanja črnske mularije. Med ‘newcomerji’ bomo red zaslug za hip hop pripeli clevelandskim Bone Thugs-n-Harmony za simpatično harmonično popevale na albumu E. 1999 Eternal, oakland-skim Luniy pa čestitamo že zato, ker so z albumom Operation Stackola na bill-boardovih lestvicah v trenutku pometli z Michaelom Jacksonom in iye-govo HIStory. S simpatično mešanico old schoola in g-funka je udaril DJ Quik, Snoopu Doggyju Doggu pa zaradi obilice opravkov z organi oblasti zmanjkuje časa za snemanje. Seveda pa je zahod nepremagljiv, če pobje stopijo skupaj in naredijo kaj podobnega, kot je nepozabni soundtrack za film Friday Icea Cuba, ki vzhodnega ekvivalenta, soundtrack New Jersey Drive, poseka na vseh frontah. Konec leta so v L.A.-ju dočakali z novimi Cypress Hill in Cooliom. Udarce Dr. Dreja, Warrena G-ja, Icea-Tja in druge s soncem obsijane druščine pa pričakujemo letos. DODATNE DEJAVNOSTI Ameriški puristi so zapravili 200.000.000 USD za TV kampanjo proti gangsta rapu. Založbo Warner delničarji silijo v odprodajo lastniških deležev v raperskih založbah. MTV je po sedmih letih prekinil pogodbe s Fabom Fivom Freddyjem, Edom Loverjem, T-Boneom in Doc-torjem Drejem, ki so pripravljali in vodili oddajo Yo! MTV Raps. Dve najpomembnejši rapovski založbi, Def Jam in Priority, sta praznovali 10-letnico. SPac je bil februarja obsojen zaradi spolnega nadlegovanja, aprila pa se je v zaporu poročil s svojim dekletom, sicer študentko prava, Keisho Morris. Treach, rapper Naughty By Nature, toži policijo v East Orangeu zaradi besednega in fizičnega nasilja nad družino in zahteva 2.000.000 USD odškodnine... Leto 1996 bo vroče. Spremljajte ga na črnih straneh GM-ja. Stay real to the streetsl Napo N E D R 0 T H £ N B E 1 O delu pihalca Neda Rothenber-ga je bilo v tem okolju moč slišati že od njegovih začetkov, prvih solo plošč v začetku osemdesetih. Predvsem je šlo za radijske oddaje. Po projektu Semantics, kjer ob Rothenbergu slišimo še kitarista Elliotta Sharpa in tolkalca Samma Benetta, pa njegova ustvarjalnost pri nas ni pritegnila posebne pozornosti. Kdo ve, zakaj? Morda zato, ker ne spada v kategorijo glasbenikov, ki glasbene kvalitete izpostavljajo agresivno, ampak deluje potiho, nekje v senci vrstnikov, kot sta recimo John Zorn ali John Lurie. Rad se oprime tipične izjave kolega bobnarja Bobbyja Pre-vitea, ki pravi: 'Tm not Downtown." In to o newyorški glasbeni sceni pove veliko. Rothenberg prihaja iz Brooklyna. Njegov spomin na začetke kariere je tako vroč, da bi se lahko opekli, če bi preveč drezali vanj. "Ob koncu sedemdesetih, ko so ljudje začeli v New Yorku, je dobesedno vrelo. Bilo je veliko zanimivih glasbenikov in vsak je igral z vsakim. Ljudje so veliko improvizirali v nekaj prostorih. Ideje so bile vsepovsod. Glasbeniki so postali bolj opredeljeni in vse več so skladali. John Zorn je seveda velikokrat istoveten s to sceno, kot neke vrste vodja. Velikokrat samo zato, ker piše skladbe, ki vključujejo veliko ljudi. Ljudje vedno govorijo o East Villageu in Lower East Sideu, a jaz nikoli nisem živel tam." Verjetno se zato njegova glasba razlikuje od tiste, ki jo poznamo od Zorna & Co. Njen razvoj je postopen, linije so izpeljane do konca in gotovo ste vami pred puščicami, ki jih strelja Zorn. Rothenberga in Zorna pa vendarle povezuje dežela vzhajajočega sonca. Oba sta tam preživela ogromno časa in medtem, ko je Zorn soustvarjal alternativno japonsko glasbeno sceno, igrajoč s talentiranimi mladeniči, nabasanimi z eksplozivom, se je Rothenberg pri tamkajšnjih mojstrih učil igranja na najbolj tradicionalno japonsko pihalo šakuhači. Tam je videl tudi Kazue Savvai in njen odlični koto ansambel, ki je nastopil na festivalu novega jazza v nemškem Moersu istega leta, ko je imel Rothenberg priložnost pokazati vso svojo ustvarjalno širino. Takrat je Rothenberg nastopil večkrat vsak dan. Predstavil je svoj sekstet Double Band in nastopil s triom New VVinds, v katerem Rothenberg igra saksofone, J.D. Parran klarinete in Robert Dick flavto. A večja čast mu je bila namenjena kot gostitelju improvizatorskega projekta, po tradiciji Moersa, ki vsako leto podeli mandat enemu od vidnejših improvizatorjev (skladateljev), da po svoje sesta- vi in oblikuje improvizatorsko skupino, ki vsak dopoldan (štirje dnevi) uprizarja “javno vajo” v šolski telovadnici, da bi enkrat nastopila še na velikem odru moerškega cirkuškega šotora. Rothenberg je projekt imenoval Speaking In Tongues, in jasno, izkoristil priložnost, ki se mu je ponudila, in vanj povabil fenomenalno glasbenico na kotu Kazue Savvai, ki je, mimogrede, takratni ekipi Radia Študent dala intervju po koncertu koto ansambla, s krvavimi rokami in madeži na beli obleki, takorekoč v šoku od utrujenosti, a še vedno z nasmehom na ustnicah. Rothenberg je res povabil izjemne glasbenike z vseh koncev sveta. Ob Kazue Savvai je bil še en Japonec, ‘dolgodolgolasi’ kitarist Keiji Heino (Thurston Moore in Lee Ranaldo v eni osebi), sicer edini 'električar' v zasedbi, vietnamski tolkalec Le Quan Ninh, Newyorčana Robert Dick na flavti in Jim IZBRANA DISKOGRAFIJA: SOLO: Trials of The Argo (Lumina Records) The Crux: Selected Solo wind Works 1989-1992 (Leo Records) SEMANTICS: Semantics (Revievv Records) Bone of Contention (SST) NEW VVINDS: The Cliff (Sound Aspects) DOUBLE BAND: Overlays (Moers Musič) Real and Imagine Time (Moers Musič) Staley na pozavni, pri nas popolnoma spregledani odlični portugalski violinist Carlos Zingaro in seveda Sainkho Namchylak, s katero je Rothenberg pripravljal prvo evropsko turnejo. Neda sem ujel pred mikrofon, ko je bilo že vse za njim. Skoraj se mi je zdelo nemogoče, da je Speaking In Tongues zaživel šele v Moersu, zato sem ga podrezal, kako so tekle skupne priprave na nastop. "Sploh jih ni bilo. Veš, takšna je narava zveri. Napisal sem le zgradbo za komad, ki smo ga izvedli na velikem odru. Izkazalo se je, da je bila to napaka. Zaradi načina, kako igraš z veliko različnih inštrumentov ob različnih jakostih, ob kratkem tonskem preskusu na velikem odru, ob glasnem osebju. Ob vsem tem je ljudem težko delati brez vaj, tudi če gre za preprosto zgradbo. Po drugi strani sem hotel, da bi občinstvo lahko slišalo majhen solo vsakega glasbenika. Hotel sem se tudi prepričati, če se izvajajo nekatere kombinacije. Pripravil sem zgradbo za uvod in nato nekaj kombinacij za nadaljevanje. Uvodni del je bil dober, prehodi iz enega dela v drugega niso bili tako naravni, kot bi lahko bili. Zato, ker so ljudje vedeli, da morajo zaigrati določene stvari, namesto da bi jih poiskali. Tudi slišnost na odru je bila slaba, to je normalno za ta festival, a povzroča več problemov. Če igram z New VVinds, s katerimi igram že leta, slaba slišnost ne moti. Če le ujamem samo delček zgradbe, vem, kje smo, čutim prehode, vem, kaj narediti. Ce pa igraš s popolnoma novimi ljudmi in nisi prepričan, ali prav _____ slišiš... Saj veš, igramo v več barvah, in če zaradi monitorjev ne slišiš, ali gre za violino ali glas, lahko postaneš zelo zmeden. Kasneje sem čutil, da je bila zgrad- J ba v redu, verjetno pa bi bila glasba enako dobra brez nje." Obiskovalci Moersa smo bili priča enemu najbolj razburljivih improvizator- __________________ skih nastopov, a vendar je bil Rothenbergu večji izziv nastop z Double Bandom, s katerim izdaja albume za Moers Musič, letos pa bo z njim že tretjič _________________________ nastopil na moerškem festivalu. Predlani je za londonski Leo records izdal retrospektivni album The Crux - Selected Solo wind VVorks (1989-1992). Album vsebuje eno skladbo na šakuha-čiju, dve na basovskem klarinetu in štiri na altovskem saksofonu. Te inštrumente bo Ned prinesel s seboj, ko bo v sklopu kratkotrajne evropske turneje nastopil v Ljubljani v duu z vokalistko Sainkho Namchylak. Prav te dni naj bi za Leo records izšel njun album. Glasbeniki iz New Yorka pogosto tarnajo nad ustvarjalnimi pogoji, ki vladajo v Nevv Yorku. Tudi Rothenberg ni izjema. “Dogaja se, da večina igra izven Nevv Yorka. Videvamo se v Nevv Yorku, vendar je veliko večja verjetnost, da bom slišal Dona Byrona v Moersu, kot pa v New Yorku. Tam je Knitting Factory, ki je majhen prostor, kjer lahko igramo, ampak to je samo en klub. Pred desetimi, petnajstimi leti je bilo mnogo bolje." S povabilom Nedu Rothenbergu Ljubljana izpolnjuje še en dolg. Predstavitev newyorške ustvarjalnosti zadnjega desetletja in pol se tako počasi kompletira. Ko bi takšni obiski le postali pravilo, in ne zgolj slučaj. Bogdan Benigar ©Ned Rothenberg in Sainkho Namchylak bosta nastopila v Ljubljani v Kinoteki v nedeljo 4. feb. ob 21.00 uri. s f-JtllK Med etnološkimi raziskavami je francoski strukturalni etnosociolog Claude Levi -Strauss odkril, da so bili v zgodnjih dneh naše, se pravi evropske civilizacije, mornarji sposobni razpoznavati položaj planetov tudi ob dnevni svetlobi. Danes je to nepojmljivo; ne samo za običajnega človeka, ampak tudi za profesionalne astronome. Ta primer naj bi ponazoril, da so imeli pripadniki človeške vrste nekoč sposobnosti, ki so jih sčasoma izgubili. Danes se dogaja, da se nam ob poglabljanju v plodove najbolj senzibilne ustvarjalnosti - na primer ob poslušanju najboljšega, kar raste iz kompleksne glasbene tradicije in ustvarjalno sprejetih tujih vplivov v sodobno evropsko glasbo - reaktivirajo skrite sposobnosti percepcije. Kot da bi nenadoma ponovno znali razpoznavati položaj planetov že v svetlobi dneva, a kot da bi bili tudi planeti iztrgani neki črni luknji vesolja sodobne glasbe, v kateri jih do tega trenutka preprosto nismo znali prepoznati. Nekako tako je s kreativnim delom ponudbe aktualne italijanske postjazzovske godbe, ki se uveljavlja zadnja tri, štiri leta. Čeprav je ves čas praktično na dosegu roke, je ostajala predolgo neopažena, za to seveda obstaja vrsta objektivnih in tudi nekaj čisto italijanskih razlogov. Zdaj je naenkrat tu - in pozoren samostojen poslušalec je lahko od plošče do plošče samo presenečen in še bolj navdušen. Resnici na ljubo povejmo, da smo se pri nas v preteklosti z najboljšim in najzanimivejšim iz italijanske glasbene ponudbe srečevali redno takrat, ko je bilo to vredno; vsaj na radijskih valovih, pa tudi koncertov ni bilo tako malo. A v osemdesetih je tudi Italiji zavladal ustvarjalni oportunizem in s tem glasbena povprečnost. Posebej močno je to občutil kreativni, radikalni jazz, ki ima pri sosedih spoštovanja vredno zgodovino in legitimno mesto med najboljšim, kar je ponudila sodobna italijanska umetnost, že vse tam od zgodnjih petdesetih let, ko je pianist Giorgio Gaslini razvijal svoj dodeka-fonski jazz. Na izkušnji sodobne evropske improvizirane godbe temelječ in v mnogih sodelovanjih z afro-ameriškimi radikalci prekaljeni italijanski jazz je bil v prejšnjem de- ZLATI ITALIJANSKI JAZZOVSKI JUG setletju povsem izrinjen s tamkajšnjega koncertnega prizorišča, ki so ga obvladali ozko-gledi boptradicionalisti in dobro plačani fuzij-ci nove generacije. Kazalo je, da bo položaj za zahtevnejše jazzovske forme usoden. A ko naj bi bilo že vse izgubljeno, je bil leta 1990 rojen Italian Instabile Orchestra. Konec osemdesetih bi v Italiji težko našli posameznika, ki bi si upal sanjati o veliki skupini glasbenikov, ki bi uspešno sodelovala pri ponovnem vstajenju kreativnega italijanskega jazza, ter bi celo verjel v uspešno in stabilno delo takšne zasedbe. In vendar sta se našla: Pino Minafra iz Puglie na jugu Italije, trobentač v najboljših letih z bogatimi glasbenimi izkušnjami, ki si je leta 1990 izmislil evropski jazzovski festival v Nociji, ter Ricardo Bergerone iz Torina na severu države, vztrajen ljubitelj improvizirane in drugih radikalnih godb, direktor festivala in danes manager orkestra. V skladu s famozno italijansko idejo arta di arrangiars, sposobnosti improviziranja, ki ti omogoča, da iz sestavin, ki jih imaš na voljo, narediš najboljše, kar je mogoče, sta uspela zagnati in ohraniti vse do danes orkester, ki se je v štirih letih uveljavil z nastopi na vseh referenčnih evropskih festivalih sodobnega jazza, začenši z Moer-som leta 1992, in si je po pomenu, s katerim se vpisuje v aktualno kontinentalno dogajanje, že zagotovil položaj, kakršnega sta imela Globe Unity Orchestra v sedemdesetih letih, ITALIAN INSTABILE ORCHESTRA S K I E S OE EURO P E če pustimo ob strani britansko sceno z Jazz Composers Orchestra, Dedioation Orchestra, Trevor Watt's Moire Musič in projekte Keitha Tippetta za velike zasedbe. Italian Instabile Orchestra je danes zagotovo eno ključnih osišč ustvarjalnega glasbenega dogajanja v Evropi. V njegovem delu se je v minulih petih letih našlo več kot dvajset vodilnih italijanskih glasbenikov, ki jih k sodelovanju nista privabila sloves kakšnega projektnega vodje ali pa finančno ugodna ponudba, temveč koncept enakopravnega servisiranja kolektivnega projekta, ki dosledno temelji na demokratičnih načelih, solidarnosti in ustvarjalnosti. V orkestru nihče ne sodeluje samo kot session glasbenik; vsi sodelujoči so tudi skladatelji in nekateri so lahko svoje skladateljske sposobnosti razvili šele ob sodelovanju v orkestru. Z njegovo zasedbo je pokritih petdeset let italijanskega jazza in geografsko vsi deli Italije. Zastopane so vse ustvarjalne usmeritve, ki so se v tistem prostoru z leti razvile, hkrati pa se je aktivirala tudi kreativna refleksija tradicije italijanske ljudske in umetne glasbe ter številnih žanrov, ki so nastajali na tistih tleh. Vse torej v skladu z osnovnim ciljem ustanovitve te zasedbe: pripeljati skupaj jazziste, ki niso samo visoko usposobljeni in izkušeni, ampak so tudi odprti za vplive iz sredin, ki jim sicer po svojem lastnem ustvarjalnem delu niso najbližji. Iz tega kroga izvirajo in temu krogu danes pripadajo številni ključni ustvarjalci sodobne italijanske jazzovske scene: ob Pinu Minafri še Actis Dato, staroste Giorgio Gaslini, Renato Geremia, Mario Schiano, Giancarlo Schiaffini, Guido Mazzon in Gianluigi Trovesi ter vrsta mladih, izmed katerih nekateri sodelujejo z orkestrom le občasno, vendar pa tako po ustvarjalnem pristopu kot tudi s samostojnimi projekti njegovi člani branijo isto ustvarjalno področje. Takšna sta npr. pihalec Gianni Gebbia in pianist Giorgio Oc-chipinti, oba z juga Italije in oba že dokazana z odličnimi albumi lastnih zasedb. Ne nazadnje je dokaz pomena tega kroga dejstvo, da plošče teh glasbenikov že izhajajo po vsem svetu. Štiri najaktualnejše, ki so izšle in spodbudile tudi to pisanje, so: Skies of Euro-pe Italian Instabile Orchestra s spremno besedo Ornetta Colemana (naslov albuma je parafraza njegovega Skies of America) pri znani ECM; Sudori Pina Minafre in njegovega Sud Ensemble pri kanadski Victo, The Kaos Legend mladega pianista Giorgia Oc-chipintija in njegovega Hereo Nonetto, posvečena sarajevski tragediji, pri londonski Leo Records, kjer sta pred tem že izšla dva albuma orkestra ter Tree priložnostnega tria Carla Actisa Data v Rimu, pri italijanski založbi. Vse štiri plošče so izjemno zanimiva dela in vsaka po svoje obdeluje skupna ustvarjalna izhodišča, ki jih bolj ali manj izraženo druži pojem mediteraneo, oplajanje z vzdušjem italijanskega juga in vračanje k sodobnemu folkjazzu. Vsaka posebej si zasluži predstavitev - še najbolje zvočno - ter dostojno oceno. Konec koncev pa: sosedi smo, a se poznamo slabše, kot če bi živeli na dveh različnih kontinentih. Zato bi si vsaka izmed zasedb, ki so jih posnele, zaslužila priložnost za čimprejšnjo koncertno potrditev tudi pri nas. Kajti včasih so črne luknje zelo blizu, gibanju planetov pa ne sledimo niti sredi najbolj jasne noči. Zoran Pistotnik DISKOGRAFIJA: • Italian Instabile Orchestra: Skies of Europe (ECM, 1995) • Pino Minafra’s Sud Ensemble: Sudori (Victo, 1995) • Giorgio Occhipinti Hereo Nonetto: The Kaos Legende (Leo Records, 1995) • Carlo Actis Dato /Laura Culver/ Alex Rolle:Tree (Pentaf!owers, 1995) CD MANIJ/ VVinter Truce (And Homes Blaže) (JMT, 1995) Angleški hornist, pianist in skladatelj Django Bates si je naslov najnovejšega albuma omislil precej tipično za kontradiktornosti angleške sodobne jazzovske scene. Album nikakor ne napoveduje zimskega premirja, saj je vse preveč igriv, da bi nas pustil čez to hladno zimo mirovati in se veseliti doma. Z Batesovo glasbo je pač tako, da sicer ne odkriva salamensko novega, saj temelji na znanih stvareh, ki pa so dovolj kvalitetno in domiselno zavite v krep papir sodobnega velikosku-pinskega jazza, da te ne pustijo hladnega. Pa tako ni že od nekdaj, pač pa šele zadnjih nekaj let, natančneje od začetka devetdesetih. V osemdesetih Bates sicer igra v big bandu Loose Tubes, vendar nam to delo ni mnogo znano. V devetdesetih pa sodeluje v zasedbi Dedication Orchestra, ko posnamejo odlično ploščo Spirits Rejoice, ki pomeni poleg orkestra Mikea VVestbrooka vrh sodobnega angleškega skupinskega jazza - to je konvencionalni jazz, ki je nadaljevanje velike ere bigbandov iz časa Dukea ali Fletcherja Handersona, le da mu primarni namen ni plesna zabava. V Dedication Ochestra se Bates zave pomembnih korenin, ki jih an- gleški jazz razpreda v južnoafriško glasbo (kvintet Blue Notes, Dudu Puk-wana, Louis Moholo, Dollar Brand); to se še najbolj sliši na prvi plošči, ki jo Bates posname s svojim big bandom Delightful Precipice - Summer Fruits (And Unrest). Malo manj se to sliši na najnovejši cedejki Winter Truce (And Homes Blaže), še manj pa na solo plošči Autumn Fires (And Green Shots). Vendar pa na VVinter Truce (And Homes Blaže), ki je izšla prejšnje poletje, zasledimo posrečeno kombinacijo mehkega klasičnega jazza, nadgrajenega z zelo zdravo mero elektronike, nekaj nadvse mooving jazza, ki te kar zvrti v poskakovanje na nogah (Bog ne daj na stolu...), hkrati pa se tu in tam ponudi tudi asociacija na big band Davida Murraya (seveda le ob pogoju da ga vodi Lawrence Butch Morris), ko v neposrednosti etablira-nih jazzovskih harmonskih postopkov vzbudi radost tudi pri tistih, ki prisegajo na marginalnejši jazz. Z VVinter Truce (And Homes Blaže) ter tudi z vsemi ploščami, posnetimi v zadnjih petih letih, Django Bates nadaljuje tam, kjer je začel Mike VVestbrook in končal Dedication Orchestra - pri obračanju pozornosti na big bande, ki dobivajo v času vse manjših zasedb novo vrednost. S tem vrača big bandom mesto v sodobnih improviziranih godbah, ki ga te zasedbe nekaj časa niso imele. Ali, če se poigram z naslo- vi njegovih plošč - po poletju, jeseni, in zimi čakam pomlad, ki je vendar najlepša, mar ne? Rok Jurič Pro Choice (FV, 1995) Danes ni nobenega dvoma, da je Aldo Ivančič ena od osrednjih oseb ljubljanske alternativne scene, ki se je oblikovala nekje na začetku osemdesetih let. Ne zgolj zato, ker je vodil in še vodi skupino Borghesia, temveč zato, ker so se mnogi njegovi projekti pokazali za več kot alternativne. Še posebej danes, ko je njegova verzija electronic body mušic priljubljena in prilagojena v tisočih inačicah - od te-chna, hip hopa in rapa, pa vse do originalnega dancea, celo tistega, ki k nam prihaja s sosednje Hrvaške, od koder izvira tudi avtor sam. Da o video artu niti ne govorimo. Če je z delovanjem v Borghesiji odpiral nove poti, lahko Aldo Ivančič danes živi na lovorikah kot vsak veteran, in on je veteran v najlepšem pomenu besede. Lahko pa upokoji skupino in se ukvarja s čim drugim. Ko je Borghesia navidezno mirovala, je bil Ivančič izjemno dejaven. Vrtel je plošče v svojih ravelandih in drugih tovarnah sanj po diskotekah, počel obilico drugih stvari in eno od njih spravil v zgoščenko z naslovom Pro Choice. Z njo se skupina zanesljivo vrača na oder, če ne izpostavimo nedavnega nastopa na Festivalu računalniške umetnosti v Mariboru. Govorimo o uporabni glasbi, o nečem, kar mora zvočno izoblikovati video poskuse njegovih starih sodelavcev - Nevena Korde in Zemire Alaj-begovič, zdaj tudi Primoža Pečovnika, nekdanjih članov skupine ter kasneje tudi uveljavljenega umetniškega video teama, in seveda tudi drugih avtorjev. Tudi če ta glasba ne bi mogla zaživeti na koncertnih odrih ali, še več - v velikih diskotekah, je lahko Aldo prepričan, da njegova glasba nekaj velja tudi brez video projektov, ki jim je sicer namenjena oziroma, za katere je proizvedena (to so "Avtobus” in "The Sand Collection” teama Korda/Alajbe-govič, "No More Heroes” Mirka Kovačiča in “Out of Memory” Marka Si- miča). Delo na projektih, s primerno denarno podporo in brez pritiskov diskografske industrije, ki vedno terja svoj krvni davek, je Aldu Ivančiču omogočilo, da uresniči projekt nekoliko širše in se približa novim neznanim prostorom. To je moč opaziti na več mestih. Glas ne izstopa več, se pravi, da ne gre več za pisanje pesmi in glasbe za ples; glas je uporabljen le kot eden od inštrumentov za ustvarjanje potrebnega ozračja. Elektronski disco beat je nadgrajen z različnimi vplivi, od katerih, začuda, prevladuje orientalski. Glasbena paleta zvokov, ki so jo obogatili nekateri drugače usmerjeni ljubljanski umetniki, navdihnjeni z jazzom in s svobodno glasbeno improvizacijo, to je ljudje iz skupin Begna-grad, Lolita in drugi, ter okrepljeni z ne povsem slučajno sodelujočim An-drijom Pukšičem (bratom Ramba Amadeusa), pa, glej čudo, Ali En z nepogrešljivim basistom Nikolo Sekulo-vičem ter vedno prisotnim Ladom Jakšo. Tako nam Aldo Ivančič ponuja 15 vinjet, med katerimi bodo nekatere našle svoj prostor tudi v diskotekah, pri čemer mislim predvsem na sijajno Scream, z Alijem Enom za gramofoni, za vse pa je pripravljen tudi video klip ali duhoviti Bus Dub. Druge ljubitelje glasbe bodo prevzeli komadi s poudarjenimi jazzovskimi vplivi (kjer igrajo Lado Jakša, Primož Simončič in Bogo Pečnikar); tretjim bodo ugajale teme, ki koketirajo z orientalskimi ritmi in vplivi. Sellam Sarajevo in Refugees sta Aldov odgovor na divjanje vojne v Bosni, medtem ko Down izrablja poezijo Huga Balla iz leta 1917 in z glasovi Aleksandra Bro-wna ter Eda Miklavca dosega skoraj vvagnerijansko dramatičnost. Skratka, ploščo lahko razumemo kot prijazno obdobje, kot resno oživljanje delovanja Boghesie in kot dejstvo, da je Aldo Ivančič dozorel v resnega studijskega mojstra, ki se lahko prilagaja vsem položajem in pri tem ne izgublja samosvojosti. Nič več in nič manj od tega! Ognjen Tvrtkovič Boukman Eksperyans: Libete (Mango, 1995) Boukan Ginen: Jou A Rive (Xenophile, 1995) /prodaja Knjigarna MK Kazina, Kongresni trg 1, Ljubljana/ Verjetno jih ni prav veliko, ki bi se spomnili, kateri kolonizirani predel Afrike si je prvi izboril neodvisnost. Na videz paradoksalno je bil to Haiti, ki seveda ne leži v Afriki, ji pa zato še kako pripada in tudi njegovo neodvisnost s prvo državo so si priborili Afričani, seveda kot sužnji, pripeljani na ta karibski otok, ki so že na začetku 19. stoletja predstavljali usodno prevladujoč delež tamkajšnjega prebivalstva. Ta usodnost je bistveno določila predvsem haitsko kulturo; seveda najprej vse tisto, kar se veže na ritualno. In kar se na Haitiju veže na ritualno, je v duhovnem izročilu, plesu, pesmi in glasbi trdno afriško - in je danes predvsem vudu (voodoo). K temu spadata glasba ra-ra in velikonočni karneval, kar vse opredeljuje “roots” stran haitske glasbene ponudbe; tisto, ki je nasprotna kulturno kolonizatorskim vplivom v tamkajšnji popularni glasbi, v kateri je pristnejši pojav le stari dobri “compas”. Ra-ra z vsem, kar gre zraven, je glasba svobodomiselne tradicionalne zavesti Haitčanov, ki goji v historični razsežnosti goji spoštljiv spomin na afriške korenine, v aktualnosti pa ponosno nasprotovanje kakršni koli tiraniji. In zato je seveda normalno, da so bili njeni najboljši in najbolj popularni protagonisti trn v peti vsem diktatorskim oblastem, ki so to državo obvladovale praktično ves čas po 2. svetovni vojni. V ožji krog tako izbranih spadata obe skupini. Boukman Eksperyans so pionirji revitalizacije, popularizacije, posodobitve in ponovne reintegracije tradicionalnih haitskih glasbenih obrazcev in karnevalske godbe ra-ra v tamkajšnje aktualno dogajanje. Zagotovo po pomenu in ce-njenosti prvi med tovrstnimi haitskimi bendi. Boukan Ginen so do določene mere (tudi kadrovsko!) derivat in radikalizacija izkušnje Boukman Eksper-yans. Dva zares žlahtna predstavnika najboljšega, kar danes Haiti ponuja. Še posebej z obema lani izdanima albumoma, ki sta nastala v okoliščinah zadnje tiranije vojaške hunte, prepovedovanj dejavnosti obeh skupin, eksila (album Libete je bil posnet med izgnanstvom v znanem Tuff Gong studiu na Jamajki!) in aktualnih borb za ponovno vzpostavitev demokracije (h katerim sta svoje prispevala tudi oba benda). Glasbeno, še posebej pa s sporočili besedil to tudi odražata. V obeh primerih bogata glasba ritmov in Borghesia fooukaa zvokov tradicionalnih tolkal, med katerimi plavajo harmonije kitar in drugih "sodobnih” inštrumentov ter izborno večglasno petje. Ples in glasba, trans in magija - ob poslušanju teh dveh albumov si vsega tega ni težko predstavljati. Afrika, odkrita v Karibih in bolj afriška od marsičesa, kar dandanes ponujajo evropske metropole z oznako afriški etnopop. Zoran Pistotnik Cool And Steady And Easy (Dorado, 1995) (Kif-kif, 1995) 2ivimo v času hude inflacije pridevnikov: “funky shit”, “groovy stuff”, “wic-ked vibe”, “pure soul” mediji prodajajo založbe nebodileno na vsakem koraku. Zavoljo že kar bolestno sposobne popularno-glasbene industrije se je “lingo” ameriškega geta uspešno prenesla vse do Sevastopola, Yokoha-me in Dola pri Litiji. Sreča, da se se kotijo zasedbe, ki jim izmišljevanje imena zase in za to, kar počnejo, ni najljubše delo v prostem času. Bro-oklyn Funk Essentials in Heavy Les VVanted sodita v to, danes precej zdesetkano pasmo. To, kar igrajo Brooklyn Funk Essentials, niti ni tako čudna in kosmata zver. 2e ime njihovega prvega in za zdaj zadnjega ploščka izda, kaj boste zarinili v drob svojega laserskega predvajalnika. Pri kakršnemkoli ocenjevanju pa se je težko odreči pomenu zemljepisnega porekla; so pač mularija iz Brooklyna. Stradonov, kjer so začeli Gang Starr, Špike Lee, Beastie Boys. Mularija, ki se sicer že bliža tri- desetim. Mularija, ki je prelagala revolucijo zaradi dežja. Mularija, ki ima v kromosomih vsaj košček ogromnega arzenala multikulturne tradicije Novega Yorka. In plošček brooklynskih esencialcev po njej kar pošteno zaudarja. Enakomerne hoperske ritme, kjer ne manjka neusmiljega utripanja bas-registrov (steady!), pošteno hladijo sozvočja pihal (cool!), ki zadišijo po tradiciji hard-bopa oz. soul-jazza. Prav Art Blakey, Grant Green, Lou Do-naldson in Jimmy Mcgraiff so pred tridesetimi leti svojemu početju radi rekli "cool” (jazz). In kdo drug, kot Angleži - neverjetno uspešni popularizatorji in manipulatorji izvorno ameriških glasbenih vzorcev - so jazz dvajset let zatem, v osemdesetih, spet postavili na plesišče. Pa vendar bi temu, kar je slišati s ploščka Cool&Ste-ady&Easy, prej dejal bop-hop kot acid-jazz. Ce pa BFE že moram primerjati s kakšno izmed angleških zadrug, so najbliže Galliano, od katerih brooklynci (na srečo) precej manj besedičijo. V tisti polovici komadov, kjer ima beseda težo, pa rime klepljejo lokalno in ciljajo transcendentalno. Kot je v navadi popularne atro-ameriške glasbene tradicije, mite umetelno lepijo na vlak (Take the L Train to Brook-lyn), kose vesolja (A Headnaddas Jo-urney to the Planet Adidi-Skizm), mo- stove (Stickman Crossing the Bro-oklyn Bridge) itn. Na ploščku najdeš mimogrede tako kos J.B.-jevskega funka (Blow your Brains Out, kjer ga piha Maceo Parker) kot mambast (Big Apple Boogaloo) ali raggaiden napev (The Creator has a Masterplan). Pa še nekaj - Brooklyn Funk Essentials urežejo na odru še dvakrat bolje kot na nosilcu zvoka. Letos poleti so to demonstrirali na tradicionalnem tržaškem soulsoničnem festivalu skupaj z War, The Roots, Push in Heavy Les VVanted, mladim slovensko-laškim plesnim kombinatom, ki je z nekaj mesečno zamudo končno dal v potrošnjo svoj prvi plošček. Dober ducat komadov, ki so jih inženirji (p)lesa kalili na neravno pogostih nastopih, nudi slovenskemu ušesu nova zadovoljstva. V zatišju pred (na tihem) pričakovano karantansko rap eksplozijo so sploh ne težki lesarji izkoristili priložnost in zapolnili prostor med v glavnem ruralnimi ‘rokinrol’ enotami in industrijo popularnih napevov polja in sonca. Tega prostora je, mimogrede, ogromno. HLW pa so, če odštejemo že zamrle dosežke Miladoyke in dva orkestra vredna upa orkestra, (K.U.T.Gas & RebRep), v svojem početju precej osamljeni. Melodije iz njihovega pra-obdobja (v Booty Burn preoblečena stara Helena), kratke in močne jedrnatosti (Hey Joke), neo-rasta vibracije za slovensko grudo (Ful Mun Siti Ruls), poskočna melodija za morske sesalce (Delfini - Neki je narobe), dve različici harmosferične ragga-ode (druga posneta v enem od četrkovih večerov Omiljenega Jureta na Radiu Študent junija ’95), posrečen studijski 'džem' s švicarskimi hopsterji Silent Majority (kot pri Delfinih verbalizira ex-fron-tman Ali-En) in prepričljiva fotografija lesa na drugi strani - to je polovica omembe in ušesa vrednih reči z zaenkrat najmlajšega podalpskega (plesnega izdelka. Les je lep... Vrečko Claw Hammer: Thank The Holder Uppers (Interscope, 1995) Ko se je pisalo leto '89, je nastala skupina Claw Hammer, ki si je nadela ime po skladbi Orange Claw Hammer vehementnega mojstra tega stoletja Captaina Beefhearta in kaj kmalu opustila pridevnik. Z že petim albumom so le še enkrat upravičili izbor imena in povrgli še en izrazit izdelek, ki je vreden greha, ploščo vrhunskega porekla, ki je konstruktiven izdelek roc-kovske generacije, ki se je kalila v 80-ih, v času zatona punka in tudi hard corea. Skoraj vse je bilo že zapisano, povedano in zaigrano, prav to pa Claw Hammer izkoristijo v svoj namen - v pervertiranje in prevetritev stereotipov. Struktura skladb je pravi kolaž zvočnih gob, ki se prelivajo z neverjetnim občutkom, ki je bil privzgojen s spoznavanjem zgodovine popularne glasbe, ki tolikokrat primanjkuje številnim rockerjem po prepričanju. Claw Hammer ne varčujejo z energijo, a to ne pomeni, da jo razmetavajo, ampak jo razgrajujejo v prafaktorje glasbenih h'mmer fhsnk tlie ftoiSer uppers vzorcev in postavljajo nove osnove, ki bodo tradicionalnemu ušesu tuje. So vse preveč samosvoji, frenetični na meji šizofreničnih izpadov, ki pa so zmeraj pod samonadzorom in nas peljejo v nov svet, svet hedonistične Igre z zvokom in energije, in to s tradicionalnimi rockovskimi instrumenti, ki, kot kaže, le niso odrabljeni in še niso vsega odigrali. Vsaka nova skladba je novo presenečenje: globina instrumentalnih pogovorov te požre, in to preprosto zato, ker Claw Hammer ustvarjajo futuristični blues and roli, verjemite ali pa ne - rock za 21. stoletje; in na tem mestu je prijateljeva primerjava vrednosti tega izdelka s Fun House skupine Stooges popolnoma umestna, vendar kaj ko se bodo tega zavedali šele bodočniki, kot se je zgodilo tudi s pravkar omenjenimi. Igor BaSin-BIGor Stand (Stern’s Africa, 1995) /prodaja Knjigarna MK Kazina, Kongresni trg 1, Ljubljana/ Z albumom Stand senegalskega pevca Bu Bace Diopa nam založba Stern’s ponuja prej še eno zanimivost kot pa zares fascinantno odkritje ali pomemben glasbeni dosežek. Album je zanimiv z več plati. Najbolj nenavadna je morda mesto njegovega nastanka. Čeprav priloženo mu pisanje ne razkrije natančnih podatkov, kdaj in kje je bilo posnetih deset ponujenih Bu-Ba-covih skladb, pa druge informacije na-potujejo k prepričanju, da se je vse skupaj zgodilo v Avstraliji in da je pri nastanku te afriške godbe sodelovalo kar nekaj avstralskih glasbenikov. Nenavadnost, ki je seveda pogojena z dejstvom, da ta sicer ne čisto neznani senegalski glasbenik v zadnjem času prebiva in ustvarja tam na oni strani zemeljske oble. Bu Baca Diop ni novinec na glasbenem prizorišču. Svojo glasbeno kariero je začel v Senegalu, kjer je med drugim igral tudi v eni izmed zasedb legendarnih Etoile de Dakar in pa v skupini Dakar No.1. Nadaljeval jo je v Parizu, danes pa živi v Sidneyu v Avstraliji in ustvarja upoštevajoč različne vplive svojega novega okolja. Navkljub takšni ustvarjalni poti pa je Stand, kot vse kaže, njegov prvenec. Zagotovo pa njegov prvi album, poznan tudi na mednarodnem tržišču tovrstne godbe. Prav z vidika mešanja lastnih glasbenih izvorov z omenjenimi vplivi novega okolja je zanimiva, a tudi samo zanimiva glasba, ki jo je mogoče slišati na tem albumu. Gre za poskus, katerega rezultat zadovolji samo v posameznih skladbah, drugače pa ponuja še nekaj zanimivo izpeljenih momentov - in nič več. Kajti Bu-Baca v aranžmanih svojih skladb ni uspel zares zliti v organsko celoto obeh plasti. Senegalska glasba, ponujena skozi prepoznavne obrazce mbalaxa, kakršnega so razvili prav Etoile de Dakar in sorodni bendi, deluje avtonomno in vzporedno z značilnimi jazzovskimi aranžmani, v katerih je mogoče prepoznati zgolj dotik afriškega občutja v tem smislu razpade že tudi zasedba, kjer po imenih sodeč zahod-noafriški glasbeniki, ki pojejo in uporabljajo nekaj tradicionalnih tolkal, igrajo ob boku številčno močnejše, po instrumentariju značilno jazzoidne avstralske skupine. Vse skupaj je brkljarija, ki je sicer čisto poslušljiva, v posameznih delih celo zanimiva, vendar ponujena kot senegalska glasba seveda ne prepriča. Od vsega skupaj ostane na koncu samo spomin na izrazit Diopov vokal, ki je bil zagotovo ob njegovih historičnih referencah tisti adut, zaradi katerega se je založnik odločil izdati ta album. Zoran Pistotnik Stare ljudske (ZKPRTVS, 1995) Končno so vendarle tukaj tako dolgo pričakovani posnetki starih Ijudskihl Mravljinci ob poslušanju! Med ljubitelji in poznavalci ljudske glasbe velja Bogdana Herman že vrsto let za nesporno vodilno slovensko pevko ljudskih pesmi. Pričujoča zgoščenka ta sloves potrjuje, v mno-gočem ga le še okrepi. Dvajset let načrtnega in zaljubljenega ukvarjanja z ljudsko snovjo, popolna predanost temu delu, izkušenost, izjemne glasovne in interpretacijske sposobnosti: zrel in poln glas, ki z leti samo še pridobiva v odtenkih, naravno podajanje daleč od “akademizma”... Vse to nam potrjuje, da imamo pevko sijajnih kvalitet, kakršno nam lahko zavidajo številčno mnogo večji narodi. In prav taki narodi nam morejo zavidati tudi izjemno CD MANIJ'j bogastvo naših ljudskih pesmi, kakršno odstira takle imeniten šopek petindvajsetih Starih ljudskih vseh vrst, nabranih z raznih koncev slovenskega prostora. ritji star” 1 tula Ob izvrstni izvajalki so vredni hvale tudi tonska mojstrica Metka Rojc, producentka Jasna Vidakovič, oblikovanje Novega kolektivizma, imeniten uvodnik doktorice Zmage Kumrove, popotnica Svetlane Makarovič... nedvomno celovit izdelek, ki zasluži prvovrstno pozornost in promocijo. In tukaj smo pri žalostnem delu Starih ljudskih, pri zgodbi o jari kači, na katero spominja izhajanje te zgoščenke, ki naj bi bila na svitlo dana v letu 1994. Zgodba je v kratkem taka. Založba ponudi Bogdani, da ji založi zgoščenko. Bogdana pristane, vse je pripravljeno - posnetki narejeni, oblikovanje zgotovljeno, ovitki pred tiskom - zgoščenka pa ne izide. Založba postavi izvajalko pred dejstvo, da mora za izdelavo zgoščenk spraviti skupaj določen kupček tolarjev ali kar že. Ampak Bogdana preživi tudi to, s pomočjo dobrotnikov spravi skupaj potrebni kupček zlatov (dobrotnike navede na ovitku, kar založniku morda niti ni všeč) in zgoščenka vendarle ugleda luč sveta - decembra 95. Zgodbica nazorno kaže odnos založbe do slovenske ljudske glasbe. Ni-karte dajati biserov svinjam. Za svinje so buče. Roman Ravnil! The Hillmen (SugarHill, 1995) John Prine: Lost Dogs And Mixed Blessings (Rykodisc, 1995) Prizadevna založba Sugar Hill ohranja bogato izročilo ameriške popularne glasbe. Izdaja nove plošče že uveljavljenih glasbenikov in prvence obetavnih skupin, med njene najzanimivejše izdaje pa sodijo ponatisi skoraj pozabljenih del. če ste ljubitelj kozmične ameriške glasbe - Gram Parsons je s to sintagmo označeval splet zategnje- nih tonov bluesa, soula in countryja ter melanholičnih, nemalokrat pa tudi užitkarskih besedil - vas bo zbirka posnetkov skupine The Hillmen brez dvoma razveselila in vam pomagala razkriti korenine country rocka, glasbene zvrsti, ki je sicer že v zgodnjih sedemdesetih letih z uspehom posladkanih Eaglesov izgubila smisel, a je njen vpliv še danes čutiti v glasbi številnih mladih zasedb. The Hillmen so bili v več pogledih vizionarji. Ustvarjali so na zahodni obali ZDA in bili ena prvih skupin, ki so bluegrass bogatile s sodobnejšimi vplivi. Po njihovi poti so pozneje odločno stopali nekateri ključni izvajalci s Clarencom Whitom in Genom Clarkom na čelu, danes pa nekaj podobnega počne David Grier, sijajni bluegrassovski kitarist iz Nashvilla, ki je zadnjo ploščo Lone Soldier še enkrat premaknil meje bluegrassa. V skupini The Hillmen so igrali sami znani izvajalci. Mandolinist Chris Hill-man je pozneje delal z Byrds, Burrito Brothers in Desert Rose Bandom, pe-' vec in kitarist Vern Gosdin nam je ostal v spominu kot pevec z vrhov co-untryjevskih lestvic, njegov brat, basist Rex, je eden vidnejših piscev co-untryjevskih songov, bendžoist Don Parmley pa je nadaljeval kariero v odlični zasedbi The Bluegrass Cardi-nals. Bluegrass je bil v zgodnjih šestdesetih letih v Los Angelesu zelo priljubljen, prav skupini The Kentucky Colonels in The Hillmen pa sta s priredbami ljudskih pesmi in novih klasik folka, kakršne so pisali Woody Gu-thrie, Pete Seeger in Bob Dylan, ustoličili slog progresivnega bluegrassa, kakršnega pravzaprav poznamo še danes. Gre za zbirko petnajstih posnetkov, narejenih med letoma 1963 in 1964 v nekem preprostem studiu, torej brez nasnemavanj in drugih olepšav, in verjemite, da je to ena redkih plošč, ki se lahko kosa z legendarnim prvencem The International Su-bmarine Banda. Katalog založbe Sugar Hill dobite na naslovu: Sugar Hill, PO Box 55300, Durham, NC 27717-5300, USA. Večno sveža se zdi tudi glasba Johna Prina, ob Guyu Clarku in Townesu Van Zandtu enega od največjih kan-tavtorjev, ki je že kakšni dve desetletji na samem vrhu tovrstnega, sicer vse prevečkrat prezrtega glasbenega prizorišča. Prine je legendarni prvenec s ključno skladbo Sam Stone, balado o veteranu vietnemske vojne, izdal davnega leta 1971, nase je znova odločneje opozoril leta 1991 z odličnim albumom The Missing Ye-ars; ko je zanj prejel grammyja za najboljšo ploščo folka, pa je doživel pravo malo renesanso. Na albumu Lost Dogs And Mixed Blessings sicer ne ponuja nič revolucionarno novega, mogoče nekoliko presenečajo le nekateri bolj rockovski aranžmaji, a je njegovo poigravanje z verzi in prijetnimi melodijami tako simpatično, da se mu preprosto ni moč upreti. Zdi se, da Prine v primerjavi s Clarkom in Van Zandtom piše z lahkoto, z manjšo bolečino, njegova merila za dobro skladbo so zato manj stroga, same pesmi pa spevnejše in namenjene tudi širšemu občinstvu in predvajanju v udarnih radijskih terminih. To je ena tistih plošč, ki jo boste kupili zato, da jo boste velikokrat poslušali, ne pa, da boste z njo povečali število naslovov v vaši zbirki in se postavljali pred prijatelji, češ, kako dober glasbeni okus imate. niko in cel kup zahodnoafriških tolkal (tamani, balafon, djembe, baro...); jezikovno se spletajo zahodnoafriški jeziki in francoščina, glasbeno je plošček kar raznolik splet pretežno za-hodnoafriškega izročila, je prijetno, a ne preživahno plesen, tudi kakšen odmev znamenitega "malijskega bluesa" je zaslediti, ne manjka tudi nadiha francoske blagozvočne všečnosti; besedilna raven je sprega afriških legend in mitov ter realnosti sodobne družbe z moralizirajočimi podtoni. Na kratko: John Prine veliko nastopa in je reden gost številnih evropskih festivalov folka. Na koncertih se spremlja na akustični kitari in zabava občinstvo, kakor so v zgodnjih šestdesetih letih počeli Mississippi John Hurt in drugi songsterji. Pričujočo ploščo, ki so jo zaznamovali tudi prispevki številnih gostujočih glasbenikov s pevko Mari-anne Faithfull na čelu, je izdala Prino-va založba Oh Boy, v Evropi pa jo distribuira in prodaja po pošti Rykodisc, 78 Stanley Gardens, London W3 7SN, UK. Obe plošči brez dvoma spadata med esencialne izdaje kozmične ameriške glasbe v letu 1995. Jane Weber Bamada Muso Ko (Contre Jour, 1995) Lobi Traore: Bamako (Buda Musique, 1994) Na zvokih enega jezdiš v lahkotnem drncu radostnim obzorjem nasproti, pokrajina zvokov je lesketajoča se in sveža, na dehtečem nebu poplesujejo puhaste meglice, le mestoma ga zagrnejo oblaki in kaplje plešoč zdrsijo po melodični gmoti; na zvokih drugega valoviš v neznano, kot oljna kaplja spolziš z glasbo, radostno in boleče, ko žgoče razbeljeno nebo pesmi zagrnejo težki, raztrgani oblaki, prebodeni s soncem; melizmatične, repetitivne melodije se spletajo s krvavečimi strunami vihre in zlagoma zamirajo na jalovi zemlji smrti. Silno podobna in grozno raznolika sta; v vedrini prvega je trpkost in v trpkosti drugega je vedrina; v poplesujočih zvokih prvega lahko utoneš in v polzečih zvokih drugega lahko poplesuješ... Mladi Malijec Habib Koite prihaja iz griotske družine, študiral je na Narodnem inštitutu umetnosti v Bamaku in že tedaj ustanavljal različne skupine; potem je sodeloval z raznoterimi grioti in končno leta 1988 ustanovil lastno skupino Bamada ter začel nastopati širom po domovini, nato so ga Evropi leta 1993 najprej razkrila Odkritja francoskega RFI in leta 1994 je že nastopil na vseh zvenečih evropskih festivalih. Končno je ob izdatni podpori francoskih kulturnih inštitucij in RFI sledil tudi prvenec - plošček Muso Ko, izdan v Belgiji; ob toplem glasu in živahni kitari Habiba najdemo na njem še eno kitaro, bas, bobne, ustno harmo- Muso Ko je premišljen, zvočno bogat in kvaliteten izdelek, ki ga je vredno potisniti v domač cede player, saj nudi kopico glasbenih užitkov. Rudimentarnejši Lobi Traore, ki prihaja iz Seguja, mesteca ob Nigru, 200 km od Bamaka, ni griot; na pot glasbenika je stopil s šestnajstimi, in sicer je najprej zagrabil kitaro in mara-kas; sedaj živi v Bamaku in z majhno zasedbo igra v tamkajšnjih barih, nastopil pa je tudi že na kakšnem glasbenem festivalu v Evropi. Prvenec Bambara Blues, posnet z razpadajočo kitaro, ki bi se je menda celo pariški metrojski glasbeniki sramovali, je izšel najprej na kaseti v Maliju, kasneje pa tudi v Franciji pri Buda Musique, ki je založila tudi Lobijev drugi plošček Bamako. Bamako ni le posnet z blesteče novo kitaro, ampak ga je produciral sloviti Ali Farka Toure, ki v eni skladbi zaigra celo na škatlico vžigalic; sicer pa je zasedba minimalistična: Lobi poje in igra kitaro, spremljata pa ga predvsem tolkali kalebas in djembe, nekaj je spremljevalnih vokalov, priploska-vanja in spremljevalne kitare, in v eni skladbi je tudi bas. In seveda, Lobi igra tisto glasbo, ki jo označujejo kot malijski blues, podoben je godbi producenta Alija Farke in soimenjaka Bo-ubacarja Traoreja, vendar dajejo vzleti tolkala djembe glasbi izredno svežino in polet. Plošča, ob kateri lahko sanjaš... Tatjana Capuder Kronos Ouartet per (Nonesuch, 1995) Da je v bogatem repertoarju Philipa Glassa tudi osem godalnih kvartetov, je do nedavna vedel malokdo. Le redki poznavalci so vedeli, da Godalni kvartet št. 1 iz leta 1966 ni edino tovrstno Glassovo delo, saj je skladatelj med študijem na znameniti njujorški šoli Julliard napisal tri godalne kvartete, ki pa so se, žal, izgubili. Kronos Ouartet je leta 1986 po dvajsetih letih, odkril in premierno izvedel Glassov prvi ohranjeni godalni kvartet, letos pa je dokumentiral tudi preostale štiri, napi- K RO NOS OjJ.AKTET sane v obdobju med letoma 1983 in 1991. Povod za nastanek Godalnega kvarteta št. 2 (1983) je bila dramska predloga Beckettovega monologa o človeku, ki se tik pred smrtjo zave globoke osamljenosti. Čeprav je bil kvartet ob svojega nastanku del gledališke predstave (gre za predstavo Company v izvedbi znamenite skupine Mabou Mineš), tvorijo štirje kratki stavki zaokroženo komornoglasbeno delo. To velja tudi za Godalni kvartet št. 3 (1985); ta je sprva služil kot spremljava najintimnejšim trenutkom iz življenja kontroverznega japonskega pisatelja Yukia Mishime, čigar tragično zgodbo je na filmskem platnu upodobil Paul Schrader. Godalni kvartet je bil vedno ena tistih glasbenih oblik, h kateri so se skladatelji zatekli v trenutkih najglobje introspekcije, zato ni nič nenavadnega, da je tudi Glass najboljše tovrstno delo napisal ob smrti prijatelja Briana Buczaka. Pravo nasprotje mračnemu razpoloženju Godal- nega kvarteta št. 4 (1990) je gorečnost Godalnega kvarteta št. 5 (1991). Kontrastno bogastvo v posameznih stavkih in med njimi je večje kot kdajkoli prej; drveči ritmični deli se prepletajo s počasnimi, dinamika pa se povsem nepričakovano spreminja iz silovite v umirjeno. Po zaslugi Kronos Ouarteta lahko zdaj končno prisluhnemo tudi najintimnejšim glasbenim dosežkom skladatelja, ki ga ves svet pozna in ceni predvsem po veličastnih glasbenogleda-liških spektaklih. Lili Jantol City Of Strangers (Decca, 1995) Nemška pevka Ute Lemper (roj. 1963) je gotovo ena najzvestejših interpretk songov Kurta VVeilla, saj so v njenem repertoarju vse ključne stvaritve velikega mojstra. Tudi s svojim najnovejšim diskografskim izdelkom ostaja zvesta pevski tradiciji Lotte Lenye in Marlene Dietrich, vendar domiselne in vznemirljive izvedbe uglasbenih besedil iz sodobne evropske poezije govorijo o posebni širini njenega znanja in čutenja. Ker se je Lemperjeva odločila, da bo osrednja tematika izbranih pesmi čutnost, osamljenost in anonimnost življenja v sodobnem mestu, je večino besedil našla v bogati zakladnici Jac-quesa Preverta, francoskega poeta, ki je v svoje pesmi pogosto vnašal čutno in tudi intelektualno razpoloženje Pariza petdesetih let. Podobno iskrenost anarhičnega sveta je čutiti tudi v delih Američana Stephena Sondheima, enega največjih broadwayskih piscev, čigar odrska glasbena dela so po eni strani tenkočutne gledališke zgodbe, po drugi pa ostre satire sodobne družbe. Izbor nemških pesmi na plošči sodi v obdobje največjega razcveta berlinskega kabareta, v čas po prvi svetovni vojni, ko je bil program mestnih zabavišč bogat in izviren, socialna kritika in politična vizija pa močnejši kot kdajkoli prej ali pozneje. Dela Hollaenderja, Tucholskega, Col-peta, Schultzeja, Leipa in Waxmana so še danes izrazno tako močna in iskrena, da poslušalec kar težko verjame, da niso delo kakega sodobnega avtorja. “Nekatere pesmi moramo postaviti v sedanjost in razkriti njihov pravi pomen”, meni Lemperjeva v spremni besedi k plošči. To je tudi eden od vzrokov, da je posnela svojo različico razvpite Lili Marlen, katere sklepni del je dopolnila s pomenljivimi verzi Celano-ve Fuge smrti in tako pesem označila za himno vojne, ki je povsod tam, kjer so jo prepevali, puščala mlake krvi. Čeprav so vse pesmi za Litino novo ploščo nastale pred več desetletji, zvenijo sveže in izvirno. Pri tem ima največ zaslug prav Lemperjeva, saj je dala pesmim oseben pečat. Tudi glasba, perfekcionistično aranžirana skoraj do zadnjega tona, ne izgublja pridiha naravnosti in spontanosti izvirnih izvedb. Plošča City Of Strangers je tako odličen primer združitve glasbenega znanja, muzikalnosti, improvizacijske intuicije in mojstrske obrtniške spretnosti obeh glavnih snovalcev projekta - pevke Ute Lemper in aranžerja ter producenta Bruna Fontainea. Lili Jantol Menelik & La Tribu: Phenomenelik (Jimmy Jay Records, 1995) Projekt, ki sta ga leta nazaj z naklonjenostjo in finančno podporo Jacqu-esa Langa, tedanjega francoskega ministra za kulturo, začela “furati" MC Solzar in Jimmy Jay, v revnih predmestjih Pariza, očitno rojeva bogate sadove. Takrat sta Solaar in Jimmy Jay mulcem, ki bi bili sicer prepuščeni samim sebi (ali ulici, kot radi rečemo), začela odkrivati “skrivnostni" svet hip hop kulture. Prirejala sta delavnice scratchanja, rimanja, grafitiranja in drugih stvari, ki sodijo zraven. In iz množic nadobudnih mladičev se je izvalilo kar nekaj kompetentnih in za- nimivih izvajalcev. Jimmy Jay je imel vsaj enkrat v življenju srečo. To je bilo tistega dne, ko je na loteriji zadel dobrih 200.000 frankov. Bežni znanec ga je nagovarjal, da bi skupaj kupila nekaj kosov studijske opreme in začela delati muziko. Bežni znanec je dandanes najbolj cenjen evropski raper, MC Solaar, loterijski novci, vloženi v muziko, pa so tudi že zdavnaj začeli nositi dobiček. Jimmy Jay je zdaj lastnik produkcijske in založniške hiše, ki daje priložnost mladim frankofonskim hip hoperjem, da svoje spretnosti dokažejo na nosilcih zvoka. In če ti ploščo producira Jimmy Jay, si lahko prepričan vsaj v eno: da bo zvok zanimiv, drugačen in pisan tvojim besedam na kožo. Menelik je ponujeno priložnost kar se le da dobro izkoristil in skupaj s pomagači je posnel album, ki ga lahko brez zadrege postavi ob bok vsaj Soo-nu E MC-ju, če že ne MC Solaarju. Melodičnost Menelikovega rapanja ni podrejena ritmičnemu sekanju besed, MEHELIK H. lil fienomenelik ampak lepo teče tako po mirnih kot po razburkanih valovih Jimmyjeve produkcije. Menelik je (sodeč samo po zvoku rapanja, kajti mati narava me do zdaj še ni obdarila z znanjem francoščine) pristaš trše linije klepetačev, ki pa vseeno ni tako ostra kot norenje Supreme NTM ali Democrates D. Na absolutni lestvici raperjev pa bi njegov vokal vtaknili na ozemlje med Warre-nom G-jem in Iceom Cubom. O besedilih ne bomo prav veliko (zaradi omenjene pomanjkljivosti moje mžoganske skorje), se mi pa (tudi na osnovi naslovnice) dozdeva, da beseda ne teče toliko o nasilju in problemih, ampak bolj o prijateljih, zabavah in pripadnosti hip hop kulturi. Ploča Phenomenelik sama po sebi ni fenomen, je pa še eno (več kot solidno) potrdilo, da francoska hip hop scena ni enodnevna muha, ampak da se vedno bolj razvija. In fino je to, da se razvija po svoje in da ji vse večjo pozornost namenjajo tudi v čezoceanskem domorodju hip hop kulture. Napo Vladimir Rezitsky: Hot Sounds from the Arctic (Leo Records, 1994) Yenisei-Punk (Global Musič Centre, 1995) Po sovjetskem jazzovskem bumu v osemdesetih se v zadnjem času le redko srečujemo z glasbenimi izdajami, ki bi tudi sredi devetdesetih nadaljevale s tako močnim glasbenim izrazom, kot so ga pred leti oblikovali Ga-nelin Trio, Sergej Kurjohin s svojimi projekti, Valentina Ponomareva in mnogi manj znani glasbeniki. Če še za trenutek ostanem pri spominih, lahko po ponovnem poslušanju posnetkov, ki jih je večinoma založil ruski emi- grant v Angliji, Leo Feigin, ugotovimo, da je nedvomno šlo za zlata leta sovjetskega jazza. Menda je še vedno na voljo ena izmed najlepših glasbenih pustolovščin, kar si jih lahko domišljate, Document: New Musič from Rus-sia - the 80's, poleg tega pa Leo Records iz leta v leto skrbi, da najboljše Ip izdaje ter še tiste neizdane izidejo tudi na cedejih. To velja tudi za Vladimirja Rezitske-ga, ki ga uvrščam v ožji izbor najpomembnejših glasbenih ustvarjalcev v zadnjih dveh desetletjih. Predvsem zato, ker že dobrih dvajset let vodi Jazz Group Arhangelsk, v katerem izmenično igra 15 glasbenikov, in ker mu je v tem času takorekoč bogu za hrbtom, na robu arktičnega kroga, uspelo ustvariti ustvarjalno okolje in uspešno klubsko sceno, ki je tja, kljub arktičnemu mrazu, zvabila mnoge ruske in evropske improvizatorje. Album Hot Sounds from the Arctic je pravzaprav kompilacija petih koncertnih posnetkov skupin, ki jih je Re-zitski spravil skupaj ob različnih priložnostih v letih od 1991 do 1994. Le eden izmed njih je nastal v Sankt Pe-tersburgu, ostali so iz Arhangelska. Gre za logično odločitev založnika, ki je moral izbirati med fascinantnimi tridesetimi kasetami s šestdesetimi urami glasbe, ki so v London prišle z daljnega severa. In res lahko na albumu slišiš čudovito glasbo. Vračanje k enaki afriški temi kar v treh skladbah je vsakič znova posebno doživetje. Tu so mogočni vokali, ki otvarjajo dve skladbi in so sploh prepoznavnost albuma. Ob poslušanju se zdi, kot bi se v Arhangelsk zlivale vse mogočne reke tega sveta, ki glasbenike peljejo v svobodni improvizaciji, ki se konča s skupnim rajanjem v pristanu sproščenega vzdušja. Igrajo Vladimir Rezitski, Jazz Group Arhangelsk, Valentina Ponomareva, Tim Hodgkinson, Ken Hyder, naša drugogodbena znanca Sainkho Namchylak in Georg Graf ter mlada tuvanska glasbenika Albert Kuvezin in Aleksej Saaia. Z njima smo prišli do stične točke obeh albumov, kajti Kuvezin in Saaia sta vodji tuvanske skupine Yat-Kha. Glasbeno Tuvo smo pri nas spoznali s Sainkho, v zadnjih letih pa je glasbeno tržišče dobesedno poplavilo večtonsko petje iz tistega konca Sibirije. Revija The Wire je album tuvanske skupine Huun HuurTu celo CD MANId svojih težnjah niso osamljeni. Skupin, ki se le na robovih držijo čistih glasbenih žanrov, je po vseh koncih sveta vse več. Usoda pa je jasna in menim, da je zelo blizu usodi njihovih so- razglasila za etno album leta 1994. Yat-Kha ponujajo presežek izdelkov s tradicionalno tuvansko glasbo, čeprav je ta Yat-khi še vedno nepresahnjen izvir, v katerega posegajo kar se da globoko. A mladost je tudi v tem primeru opravila svoje in tuvansko tradicijo pripeljala v razburkane vode sodobnih zvokov z Zahoda. Ne, ne, tokrat ne gre za ritem mašine, sintesi-zerje ali kaj podobnega. Kuvezin si le tu in tam privošči izlete na električni kitari In akustični kitari, ostalo pa kvartet odigra na tradicionalne inštrumente. Venisei-Punk. Točno to. Ali pa tuvanski rock’n’roll, ki se pleše skorajda negibno in zelo tesno ob partnerju seveda. Yat-kha so se šli leningrajske kavboje, le da je bila zanje Amerika Finska, gostitelj pa Global Musič Centre, ki je v zelo kratkem času dvakrat močno udaril (glej še recenzijo Orque-sta Cumbre de Pinar del Rio v prejšnji številki). Bogdan Benigar Thela (Estatic Peace, 1995) Trio Thela nam je na ovitku prvenca zaupal le nekaj osnovnih podatkov. Najbolj bode v oči njihov naslov -Auckland, Nova Zelandija. In ko se prebijamo skozi pet nenaslovljenih zvočnih zapisov, našemu čudenju ni konca. V naših predstavah ostaja Nova Zelandija eksotična dežela, kjer ni prostora ali vsaj ne pravih razlogov za tako ekstremno glasbo, kot jo srečamo na plošči Thela. Ce bi obstajal izraz svobodno improvizirana rockovska godba, bi si ga trojica prav gotovo zaslužila. Njihovo srečevanje in razhajanje je stvar trenutnih notranjih vzgibov, ko je tudi dramaturgija podvržena instinktu. Komaj slišno podrhtevanje kitarskih strun počasi preraste v feedback, in ko se napetost sprosti v nenadnem udaru bobnov, zvenijo Thela neustavljivo močno. Ko bi pričakovali stopnjevanje in nadgradnjo mase zvoka, Thela Implodirajo v samosvoje kitarsko štrenanje, občasno spremljano s svobodno klavirsko igro. Vsaj približna navezava bi se lahko glasila - Bad Moon Rising brez pesmi. 2e zato lahko zapišemo, da gre za širjenje možnosti osnovnih električnih inštrumentov, ki se jim moramo šele privaditi, da postanejo privlačni. Posebno mesto gre produkciji plošče, čeprav si je trio vzel le dan časa za snemanje plošče, je zvok vsak trenutek prilagojen občutjem, ki jih glasba prenaša na poslušalca - zabrisan in popačen v trenutkih klimaksa, čist in natančen v tihih pasažah. Gledano v celoti: prekleto pogumen korak za skupino, ki se zavestno odreka možnosti kakršnegakoli uspeha, vsaj dokler se bodo držali tako svobodnih koordinat. K sreči v meščanov The Dead C, ki se po desetih letih in prav toliko ploščah niso dokopali dlje od izdajanja plošč za majhne, kar obskurne ameriške založbe. A dovolj, da jih z malo truda lahko odkrijemo. Janez Golič Marameo Trio...?: Egna-Egna Charlie & Le Cattive Funky nazionale (Srazz Records, 1995) Iskreno priznavam, da še tako rekoč do včeraj Benetk nisem uvrščal med mesta, kjer bi se lahko bujno razcvetela tudi glasbena produkcija, ki nima nič skupnega z romarji med Mozartovo hišo, monaškim Casinojem in trgom Svetega Marka. Se vedno sem namreč prepričan, da sili poplava turistov večino lokalnih glasbenikov ter tudi ustvarjalcev v pragmatične in populistične oblike glasbene (poustvarjalnosti, ki (od zadnjega pouličnega glasbenika pa do prve violine med mestnimi filharmoniki) najprej prisluhne programskim željam turističnih agencij in je šele v mrtvi sezoni sposobna zaznati tudi lokalne vetrove. Zato so me zanimive izdaje beneške založbe Srazz (vse nosijo letnico 1995) še toliko bolj navdušile. To najbolj velja za CD ploščo (le komu pri nas je padlo v glavo, da zanjo po zgledu hrvaških besednih alke-mistov scmari neposrečen izraz zgoščenka?) Marameo skupine Taca-banda, ki je več kot kompetenten lokalni beneški odgovor na folk punk Poguesov in Les Negresses Vertes. Tudi Tacabanda vneto in uspelo tkejo svoje zvočne kose iz niti, ki prihajajo iz številnih (za puriste nezdružljivih) etničnih sredin: z vseh strani Sredozemlja (poleg italijanskega Sesvera in Juga še iz Francije, Španije in Grčije ter tudi iz tamkajšnjih romskih kolib in prikolic), iz anglosaksonsko-keltskih (pa tudi še kakšna lokalna pade vmes) zabav, po katerih pleše folk punkovska srenja polke, prepletene s skajem in reggaejem ter celo rapom, in, za začimbo, celo iz Južne Amerike ter Afrike. V "beneški polki” Tacabande (kakor se na več mestih označi sama) je le toliko Benetk, kolikor so bile te dolga stoletja ena od vrat v svet in s tem multikulturno zaznamovane. Njeni najbolj izpostavljeni glasbili sta harmonika francoskih in italijanskih mornarjev ter eksplozivna trobenta španskih “fiest”. Ne glede na zapisano ostaja Tacabanda klasična alternativna italijanska skupina. Njeno glasbeno razmišljanje namreč ni tako daleč od tistega, na osnovi katerega so v sedemdesetih letih zaslovele nekatere najbolj priznane skupine tamkajšnjega rocka v opozici- ji, recimo Area in Ensemble Havadia. To velja tudi za zdravolevičarska besedila. Škoda le, da naboja glasbe in besedil skupine ne okrepi tudi podobno prepoznavno in intenzivno petje. Pevčev glas je žal le soliden italijanski folk glas in nič več, tako na plošči umanjka eden osnovnih adutov Ne-gress Vertes in Poguesov. Marameo je prvenec Tacabande. Zato ji lahko kakšno luknjo v zvočni podobi tudi oprostimo, saj je ta lahko tudi posledica prvega resnega ekipnega spopada s študijem. Sicer pa očividci njenih koncertov zatrjujejo, da je skupina v živo nepozabno vroča, na to kaže tudi dejstvo, da se je Tacabanda v zadnjem času že uspela prebiti med najbolj iskane italijanske klubske zasedbe. Njene potenciale bomo lahko sredi februarja preverili tudi v Sloveniji, na nastopih v ljubljanskem K4, piranski Maoni ter novogoriški Perli. Več kot simpatični sta tudi drugi dve skupini založbe Srazz. Štiričlanski Trio...? še precej bolj prepoznavno sledi dosežkom v tistem krilu italijanskega rocka v opoziciji, ki je usmerjen v zabavo in prepojen s folk tradicijo. Osrednji član zasedbe je harmonikar, ki kar iz malega žepa vleče cvetke harmonikarskih melodij italijanskih proletarcev, mornarjev in potepuhov, za ‘‘pavzo” pa zajadra k balkanskim narodnjakom, katerih miziciranje skriva za zaveso domačijskih melodij v obliki polk in valčkov. Podobno dobro obvladuje prelome med temami in za-frkantske improvizacije. Tako so Trio...? presenetljivo simpatični mlajši bratranci našega Begnagrada (le brez klarineta). Manj izrazita in bližja trenutnim popularnoglasbenim modam je tretja skupina, Charlie & Le Cattive Notizie. Z acid-jazz fuzijo jazz rocka, funka in rapa, kakršno preigravajo, se ukvarja vsaj po ena lokalna skupina v vsakem večjem mestu (celo v Ljubljani imamo vsaj Heavy Les VVanted), v Italiji pa jih je po komercialnem preboju Jovanottija in po zaslugi tamkajšnje obsedenosti s funkyjem še toliko več. Pri tem se Benečani dvigujejo iz povprečja predvsem po zaslugi udarne štiričlanske pihalne sekcije in besedil s podobno osveščenim nabojem, kot ga ima Tacabanda. Peter Barbarič Už Pohadki ze Zapotrebi (Indies Records, 1995) če se ušesa večine naših potrošnikov glasbe ne bi usmerjala po vetrovih zahodnih multinacionalk in če bi mlajše generacije vedele, da na vzhodni strani sveta obstaja kaj več kot (pokomunistična puščava (da o tem, kakšna bi bila kulturna zgodovina Slovencev brez češkega deleža, sploh ne trobezljam), potem bi lahko zapisal samo na kratko: Už jsme doma nadaljujejo tam, kjer sta pionirsko vlogo odigrala Milan Hlavsa in Mikolaš Chadima (in z njima trop drugih odličnih glasbenikov, ki so vodili najrazličnejše eksperimentalne, underground, artistične in avantgardistične skupine). In morda dodal, da v deželi, katere predsednik / ’r ’ *V v«, -v I jf '■M V Y ^ Ža*rffab.’ ni le ljubitelj Franka Zappe, ampak je na svojem posestvu gostil tudi znamenito češko underground skupino v časih, ko so tako predsednik Havel kot nekateri člani benda Plastic People občasno opazovali svet s ščurkove perspektive, ni mogoče pričakovati drugega kot underground in art roc-kovsko odličnost. Tretja plošča skupine Už jsme doma sicer ni tako švejkovska kot prva (Nemilovany svet; Unloved VVorld), tudi sarkastična kot druga (Holly Wood) ne, je še zmeraj glasbeno izjemno nabit strdek kompleksno zastavljenega muziciranja in značilne češke (sa-mo)ironije. Izrazit (in neustavljiv) električni bas ter tenkočutna igra bobnov s predvidljivimi in nepredvidljivimi prehodi in prelomi, potem pa še orkestracija s kitaro in saksofonom, (občasnim) klavirjem ter vokali nas vodijo skozi mojstrsko obdelane “pripovedi”. Liričnost in značilna “bohemska” melodičnost se izmenjujeta z neumornim drobljenjem mentalnih (kompozicijskih) skal, z dinamičnim sesuvanjem vsake najave monotonije in z ekstatičnimi “suitnimi” instrumentalnimi venčki. V zadnji fazi delovanja benda je prišlo do nekaj personalnih sprememb, zato je manj pihalskih vložkov (čeprav saksofon še zmeraj igra pomembno vlogo), zato pa je močnejši ritmični naboj postal nova, prepoznavna plesna značilnost Už jsme doma. Rajko Muršič Fred Frith v Trstu; foto: Urška Čeme Naughty By Nature & Garbage Enemy Hala Tivoli, 4. decembra 1995 bv kitarski kvartet zlahka primerjamo s Kro-iOuartetom, saj oba povezujeta najrazličnejše glasbene okuse. Frithovci morda niso tako tehnično dovršeni, a so zato bolj neposredni, na trenutke zafrkantski in v vsakem primeru bližje občinstvu. Frith je bil vedno kitarski šarmer, pa naj je šlo za popolnoma različne projekte. Tudi v Trstu ni mogel iz svoje kože, čeprav so kitare pele le slabi stoterici obiskovalcev. Zgodba o Frithovem projektu Just Guitars teče nekaj let. Zamisel je nastala istočasno z legendarnim Frithovim komadom v osmih partih, The as usual dance towards the other flight to what is not, ki ga je Frith napisal leta 1989 in je izšel na Frithovem albumu Quartets leta 1994. Seveda je to delo zdaj del železnega repertoarja Frithovega kvarteta. Prvi večji nastop Just Guitars je bil v Moersu leta 1991, nato pa so sledila gostovanja na drugih festivalih, da ne omenjam vseh vidnejših evropskih klubov. V kvartetu sta od začetka še Nick "Doctor Nerve” Didkovsky in Rene Lus-sier, Marka Howella pa je zamenjal Mark Stewart. Tržaški večer z mojstri kitarskega zvoka je bil razdeljen v dva dela. V prvem smo v glavnem slišali starejše gradivo - zelo podoben program, kot ga je kvartet izvedel v Saalfeldnu leta 1992, vendar razen omenjene skladbe to gradivo še ni zabeleženo na nosilcih zvoka. Slišati je bilo nekaj kozmetičnih posegov v skladbe, ki pa niso pripomogli k izoblikovanju kakšnega posebno navdušujočega mnenja, saj je kvartet s prejšnjimi perfektnimi nastopi ustvaril izjemno visoko kvalitetno raven. Vse kaj drugega bi vam verjetno povedal kdo, ki se je prvič srečal z njim. Spomnim se, kako sem sam neizmerno užival v prvem srečanju z Just Guitars v Moersu. A to je bil šele začetek. Presenečenje je prišlo v drugem delu s priredbami del italijanskih in quebeških klasikov, ki so prirejena za kitarski kvartet v širnem zvočnem valovanju zvenela preprosto čudovito. To so bile natančno izdelane zvočne slike v vseh možnih kombinacijah z barvitimi soli, ki so dali slikam dokončen sijaj. Pred nami, neuki, so stali kot štirje apostoli, ki nam predavajo o zgodovini glasbe. V neizogibnih povratkih na oder so se pozabavali še z utrinki iz ameriške urbane in folk tradicije, potem pa je tudi Fredu Frithu zmanjkalo sočnih italijanskih pozdravov. Prepričljivo, razigrano, zabavno. To je le nekaj pohvalnih besed o predstavi štirih mušketirjev na električnih kitarih v Teatru Miela. Na žalost ima ta lepi glasbeni dogodek precej žalosten konec. Zaradi političnih zdrah v gledališču je organizator takšnih koncertov, agencija More Musič, prisiljen prekiniti svoj ambiciozen program za leto 95/96. Škoda, saj so mi postali sproščeni obiski v Trstu res všeč. Bogdan Benigar Acezantezovi zvočni svetovi e) prijateljev glasbe v Kopru nam je v , že triintrideseti sezoni ponudilo nevsak-Dgodek, ki je osvežil glasbeno in koncertno dogajanje na Primorskem. V dvorani glasbene šole Koper je v začetku novembra nastopila skupina ACEZANTEZ (Ansambel centra za nove tendence Zagreb). Pred kratkim so s koncertom na Zagrebškem bienalu sodobne glasbe proslavili že petindvajsetletnico delovanja; v tem času so nastopali v različnih zasedbah skoraj v vseh državah Evrope, Azije in v ZDA. Ansambel je nastal na pobudo skladatelja in pianista Dubravka Detonija ter pianista Freda Doška; z iskanjem in s širjenjem izraznih možnosti zvoka ter odpiranjem novih pogledov na glasbo in v glasbi je postal sinonim avantgardnega po- in soustvarjanja. Poslušali in gledali smo torej glasbo našega časa, tokrat v izvedbi kvarteta: Dubravko Detoni in Fred Došek - klavir, Ivana Kuljerič-Bilič - tolkala, in Veronika Durbešič - glas, gib. Program je zajemal skladbe Milka Kelemena, Igorja Kuljeriča, Branimirja Sakača, Krešimirja Fribeca, Dubravka Detonija in Xenie Radak ter skupinsko sladbo ACEZANTEZA. Izhodišča in zamisli, kakor tudi zvočno izrazoslovje v treh delih, nastalih od sedemdesetih let do danes, kažejo izjemno raznolikost - od klasične, toda učinkovito zasnovane Kuljeričeve Toccate za vibrafon in klavir prek Fribecove Macedonie z uporabo zvočnih prazgodovinskih elementov, posnetih na magnetofonski trak, in Radakove 7-13-19, minimalistično zgrajene, z zvočnimi obrazci, ki so nastali iz iste pracelice, do Sakačeve Barasou in Detonijeve Bajke, kjer se tudi beseda in gib transformirata v zvočno informacijo. Misel Johna Cagea, da je glasba vse zveneče, lahko tu dopolnimo, da je glasba v najvišjem pomenu lahko vse, . meja, tudi barva, vonj, dotik, misel... Detoni je poleg prej omenjene skladbe prispeval v program še dve svoji: 33 per 3 in 3, ki je sekvenca triintridesetih mikro skladbic, kontrastnih po izrazu (romantičnih, virtuoznih, brutalnih, prijetnih, meditativnih), v tridobnem taktovskem načinu za tri izvajalce (dva klavirja in vibrafon), in VValzer, ki je duhovita parafraza dunajskih valčkov, mestoma ironična, mestoma melanholična, s karikiranim, briljantno virtuoznim finalom. Vaje za skupino (v originalu Gimnastika za grupu) so skupna improvizacijska stvaritev kvarteta, ki temelji na zvočni komunikaciji med člani. Možnost, da ustvarjalno sodelujejo pri oblikovanju dela, so glasbeniki v dobri meri izkoristili in se predstavili občinstvu ne samo kot dobri ustvarjalci, temveč tudi kot odlični instrumentalisti, skupaj s sugestivno igralko, ki je dala zvokom dodatne razsežnosti. Presenetljivo veliko poslušalcev in njihov pozitiven odziv je pokazalo, da so takšne informacije, ki odražajo duha in utrip našega časa, potrebne in dobrodošle. Dejstvo je, da smo poslušalci pri obilju koncertov različne glasbe vse premalo deležni takšnih dogodkov, zato jih tudi premalo dojemamo in vrednotimo. Toliko pozitivnejša je zato usmeritev Društva prijateljev glasbe v Kopru, ki vsako sezono poskrbi vsaj za en ali dva koncerta sodobne glasbe. Bojan Glavina Po prvem ljubljanskem živem ovohavanju pravega ilp hopa, ki se je končalo z vsesplošnim nav-ffusenjem nad The Roots, smo tokrat doživeli še aozo nepotvorjenega geta z ameriškega vzhodnega priobalja. Publiko je tvorilo slabih tisoč, za zabavo nastrojenih hip hop glav, kar je za hip ho-povsko začetniško Ljubljano več kot dober rezultat. Posrečeno, počez postavljeno odrje obnovljenega Tivolija pa je dajalo vtis zmerne do pretežne napolnjenosti. Tudi naprave za jačanje zvoka so bile uporabnikom prijazne: ne preveč glasne, zato pa lepo separirane in razločne, brez značilno športnodvoranskega odmevanja. Smetarski sovražniki so ostali zvesti predvsem prvemu kosu svojega imena in z za lase (ali pa za Alija Ena) privlečenim, zgolj vase zagledanim kričavim verbaliziranjem niso prepričali pravih ljubiteljev črne govorjene besede. Trema, nevajenost nastopanja, nikakršna hip hop kilometrina in zaužite substance so pač pustile sled in upanje na več sreče prihodnjič. Zato pa so uhlji zastrigli v čvrsto zvočno pojavnost Porednih Po Prirodi, ki so nam kljub javnemu oznanjanju virusnih bolehnosti slabi dve uri ponujali slušno hrano, vredno njihovega slovesa. Tisti, ki jim je bil to krstni raperski koncertni doživljaj, so lahko spoznali tri temeljne kamne vsake raperske zasedbe. V ozadju rhythm provider (Kay Gee), DJ, človek, ki z menjanjem vnaprej posnetih ritmičnih obrazcev narekuje ritem komadov in koncerta kot celote; dalje veliki komunikator, MC (Vinnie), mojster ceremonije, pogovarjalec z občinstvom, spodbujevalec navijaških skandiranj in metanj rok v zrak ter najavljalec prihajajočih skladb; ter seveda glavni govornik, RAPER (Threach), mož, ki z izurjeno kadenčno govorico podaja resnico, kot jo vidi in doživlja v trdem in neprijaznem okolju, od koder prihaja, zastopnik, reprezentant od vsega hudega zma-hanih črncev iz brezperspektivja. Odličen ritem koncerta, z natančno predvidenimi padci in narastki razpoloženja ter z nabrito energijo, je skupaj z vsakim udarcem ritma in vsakim izgovorjenim zlogom dajal Pore-dnežem še dodatno kredibilnost in nam dopovedoval, da je vse povedano res. Za zače vrhunca pa še freestyling prostovoljcev iz publike (mimogrede: vsaj trije so bili za vsaj dve stopnji nad prej opljuvanimi smetarji), ki se je prelevil v veselo poskakovanko z največjima hitoma: O.P.P. in Hip Hop Hooray. To je bilo tudi sporočilo večera: hip hop hura za ljubljansko publiko, ki je je očitno dovolj tudi za moderne črne dogodke, hip hop hura za jajčnega organizatorja (se priporočamo še za kakšno veselico) in nazadnje hip hop hura za hip hop v živo. Napo Mušketirji na električnih kitarah Fred Frith Guitar Ouartet v Teatru Miela Slovenska zborovska stvaritev (ZKOS, Ljubljana, 1995) Lani je Zveza kulturnih organizacij Slovenije kot posebno izdajo v zbirki Zbrana dela slovenskih skladateljev izdala antologijo z naslovom Slovenska zborovska stvaritev - predstavitev petinpetdesetih skladateljev, od Jakoba Gallusa do Alda Kumarja, ki so večji ali manjši del svoje ustvarjalnosti namenili zborovstvu. Publikacija zajema uvodnik izpod peresa urednika Jakoba Ježa, po eno skladbo vsakega omenjenega skladatelja ter zgodovinski oris razvoja zborovske pesmi na Slovenskem, ki ga je napisal muzikolog Matjaž Barbo. V slovenski glasbi ima zborov-stvo pomemben prostor, tako po ustvarjalni kot po poustvarjalni plati. Gradivo je obsežno in bogato in gotovo je bila naloga, izbrati pri vsakem avtorju samo po eno skladbo, ki bi ga najprimerneje predstavila, zahtevna in nehvaležna. Prav tako ni bilo lahko vseh skladateljev okarakterizirati v nekaj stavkih, še posebej ne tistih, ki so zapustili velik in raznolik opus in seveda ni povsod enako uspela. Redki so slovenski skladatelji, ki so malo ali nič ustvarili za zbor, vendar bi morali med njimi (če so že omenjeni nekateri še živeči) vsaj nekaj besed nameniti Lucijanu Mariji Škerjancu. Antologija ni bila namenjena le slovenski javnosti, ampak tudi tujemu občinstvu, saj je izšla ob Evropskem zborovskem simpoziju, ki je potekal lanskega julija v Ljubljani, slovenskemu besedilu pa je dodan angleški prevod. Zato je toliko pomembneje, da ta lična in pregledna publikacija skozi zborovstvo odseva raven naše glasbene ustvarjalnosti. Kaja Šivic :«sv» FROM SLOVENIAH mi Richard Wagner, opera in konec sveta (DZS, Ljubljana, 1995) V zbirki prevodnih del Mejniki založbe DZS se je lani v pisani druščini (Rojstvo Grčije, Jezus -nepričakovani bog, Modrost Bude, Življenje in smrt kitov, Vampirji znova na pohodu) znašel tudi skladatelj Richard VVagner. Delo, ki ga je v slovenščino prevedla muzikologija Metoda Kokole, je napisal francoski glasbeni novinar s široko izobrazbo. Preden se je lotil glasbenih tematik, je Philippe Godefroid študiral politične vede, pravo, zgodovino in germanistiko, in to je gotovo odlična podlaga za pogled na osebnost in delo Richarda VVagnerja. Knjižica je izredno berljiva, pestro in slikovito oblikovana. Osnovno besedilo prekinjajo drobne zanimivosti, citati, izčrpni podpisi k ilustracijam, mednaslovi v močnejšem tisku pa poudarjajo pomembne misli in tako vodijo bralca po labirintu razburkanega življenja tega zanimivega ustvarjalca. Delo uvaja zgodba o Nibe-lungih z ilustracijami Otta Czeschke, ki so jih izdali v knjižici za mladino leta 1908 na Dunaju in v Leipzigu; popelje nas v nekoliko temačni staro-veški pravljični svet, s katerim je prežeto VVagnerjevo operno ustvarjanje. Tekoč novinarski slog, prepleten s podatki, zapusti v bralcu predvsem sliko VVagner-jeve močne, egocentrične osebnosti; sliko človeka in ustvarjalca, polnega energije, želja in idej, ki je tisto, kar je hotel, znal tudi doseči. Knjižica pa je tudi izčrpen vir podatkov o njegovih delih in njihovih pomembnih izvedbah. Poleg natančnejših predstavitev oper Leteči Holandec, Tannhauser, Lohengrin, Tristan in Izolda, Mojstri pevci, Prstan ter Parsifal najdemo na koncu knjižice slovenski dodatek, ki je vreden vse pohvale. Izdajatelj je dal ljubljanskemu društvu Richard VVagner možnost, da se predstavi in da v javnost zanimive podatke o izvedbah Wa-gnerjevih del na Slovenskem. Kaja Šivic Breda Oblak: Pesmi sveta (DZS, Ljubljana, 1995) Vsakokratna izdaja pesmarice je pri nas praznik. Ce so to PESMI SVETA, pa je še toliko večji dogodek, čeprav je “izbor le majhen delček svetovne pesemske zakladnice, ki je nadvse obsežna. Širi se od preprostih pevskih izmišljanj do največjih umetnin," kot v uvodu poudarja avtorica zbirke Breda Oblak. PESMI SVETA so razdeljene na devet poglavij. Najobsežnejše poglavje, S pesmijo doma, naj bi bilo izbor ljudskih pesmi po slovenskih pokrajinah, toda vanj so vključene tudi številne priredbe (zakaj le, če so na voljo imenitne transkripcije terenskih posnetkov, ki zagotovo zvenijo boljše, poleg tega pa so tudi besedilno neoporečne), ponarodele v boljših ali slabših aranžmajih in umetne za različne sestave. Domačemu delu sledi v marsičem etno izbor pesmi drugih evropskih dežel (...od doma proti severu,... na zahod,... proti severozahodu,... proti jugovzhodu) in še s pesmijo na druge celine (Azija, Afrika, Avstralija ter severna in južna Amerika). Avtoričin izbor posega po obsežni zborovski literaturi najrazličnejših virov in je namenjen “vsakomur, ki ima petje rad in ki ga zanima, kako in kaj pojo ljudje po svetu..." Čeprav je šlo avtorici verjetno za čim večjo pestrost izbora, je v tej želji kar preveč radikalna. Primer avstrijsko-tirolskega kvazi jodlanja, Beethovnov Mrak in Gruberjeva Sveta noč zaporedoma na treh straneh najbrž ne sodijo skupaj. “V prvi vrsti je namenjen šolarjem...” Šolske potrebe so torej vodile avtorico, ki jo poznamo kot izrazitega pedagoga - praktika. Na tem mestu bi bilo potrebno izpostaviti opazen avtorski delež Brede Oblakove pri domiselnih in tekočih prevodih ali priredbah številnih besedil in pesmi. Del izbora je avtorica namenila instrumentalnim priredbam, ki nekatere pesmi dopolnjujejo in jih pestrijo ter učiteljem omogočajo, da jih postavijo tudi na oder ob najrazličnejših priložnostih. Škoda, da je večina le klavirskih priredb (nekaterim so prireditelji sicer dodajali manjše, povečini ritmične instrumente), saj bi lahko včasih “instrumentaci-jo" v celoti prepustila otroškim improviziranim (mogoče “etno”) instrumentalnim zasedbam, celo mimo (sicer uporabnih) Orffovih zasedb, ter marsikatero pesem s tem zvokovno zagotovo izboljšala. Kriteriji, ki so vodili avtorico izbora, so bili, žal, očitno bolj uporabnostni kot muzikalni in didaktični. Tak “etno" pristop bi bil zagotovo trši oreh, a tudi pedagoški in izvajalski izziv, ki bi ga bilo z manjšimi avtorskimi dodatki in dopolnili še spodbujati. Delno se je avtorica Oblakova tega celo že polotila, saj se mi zdijo dragoceni dodani kratki opisi, komentarji in vsebinska, etnološka, muzikalna ter pomenska dopolnila ob nekaterih pesmih. To je potrebna pomoč pedagogom pri delu in velika motivacija in spodbuda pevcem pri osvajanju gradiva ter celostnem razumevanju glasbenega konteksta primerov. Škoda le, da avtorica v PESMIH SVETA tega principa ni uvedla kot stalnico. Da zaključim: PESMI SVETA so kljub povedanemu brez dvoma dragoceno in pomembno dopolnilo glasbeni ponudbi za naše šolarje. Kot kaže, bo pesmarica Brede Oblak počasi nadomestila Kokolo-vo Prek sveta odmeva pesem (DZS 1978) v dveh delih, saj ponovno objavlja tudi številne “hite” iz te skoraj dvajset let stare “zlate" pesmarice naših šol. Igor Cvetko Z£:s^Ztsveže‘ lS^konce£.???°e. &k'a SSw asgssr ^OmHGUSBENlH nedelja IFIilil NIŠAM JA ODAVDE - z glasbo s področij bivše Juge in voditeljico Aido ERTiTil KONCERT RŠ-Koncertni posnetki z vsega sveta UKV STEREO privoščite 1— svojemu kosmatemu prijatelju najboljše a n k a h Sestavlja Igor Longyka © Še enkrat so gesla v križanki povezana s skladateljem, ki si je za počitek in mirno delo izbral majhen kraj ob Vrbskem jezeru. Sprašujemo po imenu in priimku skladatelja na levi sliki ter po slovenskem imenu malega kraja ob Vrbskem jezeru, kjer si je ta skladatelj omislil letno rezidenco. Tu je nastalo marsikatero njegovo pomembno delo, tudi znameniti violinski koncert. MRMR Rešitve pošljite na naslov Revija GM, Kersnikova 4, 61001 Ljubljana, p.p. 248 do 5. februarja 1996. Med pravilnimi rešitvami bomo tri izžrebali in njihove avtorje nagradili. 1. nagrada - bon za nakup v knjigarni Kazina (Kongresni trg 1 v Ljubljani) v vrednosti 5.000 sit 2. nagrada - bon za nakup v trgovini Muzikalije (Trg francoske revolucije 6 v Ljubljani) v vrednosti 3.000 sit 3. nagrada - brezplačna naročnina na 26. letnik revije GM (vodoravno) GM, Ruanda, mandolina, ishias, amortizer, atlant, jive, Sumi, AEG, Rur, IM, zmaj, vratolomnost, Ra, Ren, blato, Mn, lleana, naris, ajd, gag, ivnik, cestar, ork, stoka, adneks. Bon za nakup v knjigarni Kazina v Ljubljani prejmeta Jana in Barbara Marin iz Maribora, bon za nakup v trgovini Muzikalije v Ljubljani prejme Luka Gabršček iz Ljubljane, ta letnik revije pa bo brezplačno prejemal Jože Papež iz Vipave. LETALO STOKANJE HRV. MESTO JUŽNO 00 EE LE KRAJINE GRŠKI BOG VOJNE RUSKI VELETOK TIŠINA OSTRO DIŠEČ PLIN V GNOJU GRAFIČNA TEHNIKA S SITOM ZAČETNIK ARIJANIZMA FRANCOSKA NIKALNICA i*.IN 18. ČRKA IT. SKLAD., AVTOR PRVE OPERE DAFNE (15%) PERZIJSKA DENARNA ENOTA JUŽNOAMER. IND. PLEME OPERA, KI JE NASTAJALA V HIŠI NA SLIKI BODEČA RASTLINA S ŠKRLATNIMI CVETO/I BOGDAN NOVAK DUHOVITOST DOMNEVA 0 SLABEM DEJANJU KRALJEVIČ IZ MAHAB-HARATE MEDMET RAZOČA- RANJA LJUDSKI ODBOR NAJVIŠJI WH ZASA/JA REŽISER FILMA OKLEPNI CA POTEMKIN EDEN OD ČUTOV 20. IN 13. ČRKA POSTELJNO PREGRINJALO BLIŽNJE-VZHODNA DRŽAVA IZBOČENI DEL KLOBUKA ABDEL NASER PESNICA N0VY SLO/ SLIKAR IN GRAFIK (VLADIMIR, 1915-1962) UMIVAL NA SKLEDA TOPOLOV LES GRŠKA POKRAJINA Z GL. MESTOM PATRAS SVEČANOST SESTAVIL IGOR L0NGYKA CELOTNO UMETNIŠKO DELO ROGATE DOMAČE ŽIVALI OKLEPNO BOJNO VOZILO NA GOSENICAH IZBRANA DRUŽBA ZVEZNA DRŽAVA V MEHIKI NADA VIDMAR BOLEZEN VINSKE TRTE SLCVENSKI NARODNOOS' VOBODILNI SVET SOZVOČJE, SKLADJE FILMSKA IGRALKA COLLINS SLOVENSKI SKLADATELJ IBLAŽ) ©epretenciozno bi vas vprašal, na kaj se takoj spomnite, ko vam kdo omeni Vrhniko? Hm! Neverjetno, vsi boste v en glas rekli: 'Na Ivana Cankarja!" In prav imate; tam se je rodil in tam še vedno bedi megla enega od največjih slovenskih pisateljev. Ali se še spomnite težaške in naporne hoje na klanec, s katerim je Cankar postavil spomenik svoji materi alias simbolu moči in volje, socialnosti in življenjskega optimizma po besedah Franca Zadravca? Danes, sredi 90-ih, so ta spomenik revitalizirali njegovi rojaki Hic et Nune. Prav moč in volja sta ohranili pri življenju to skupino, ki seje s prvencem brez naslova že zapisala v zgodovino slovenskega rocka, četudi je album izšel šele decembra '95 pri založbi FV v sodelovanju s ŠOU. Z albumom je zakoličila tisti nujen kriterij slovenskega rocka, s katerim lahko brez strahu sestopijo v dolino, imenovano Svet, in s katerim opozarjajo vse slovenske rockovske skupine, da se tudi pri nas lahko naredi izvrstna plošča brez pretencioznosti, provokacije in vzvišenosti. Ko jih srečaš v živo, na koncertu, vedno znova začutiš pozitivno energijo, ki izvira samo iz njih in h kateri največ prispeva njihov vadbeni prostor, ki leži severozahodno od poti med Ljubljano in Vrhniko, v bajti starih staršev enega od članov skupine, v vasici Horjul, do katere je pozimi kar težko priti. Skupina štirih zaljubljencev v rock and roli vodi statistiko odpadlih vaj zaradi vremenskih ovir. Kitarist Bernard pravi, da se to zgodi statistično dvakrat na leto. "Ni problema. Tukaj nam je lepo. Ala nam vera, da smo tukaj v miru. Samo, mi pridemo in imamo take prave vaje, ni žura, kot se je dogajalo na začetku, ko je skupina vadila še na Vrhniki," pravi Bernard in nadaljuje, "v najlepši bajti na Vrhniki, ko so prijatelji kar prihajiali. Tako da so bile kakšne tri ure normalne vaje, potem pa so začeli uletavat in na koncu je bila zmeraj fešta." Hic et Nune so nastali leta '90 in so na začetku, kot pravi Bernard, igrali raztrgano glasbo, hard core, in kot se še spominja bobnar Mario: Imeli smo enega kitarista, kije bil metale. Mislim, muzka pa kopija pa to. 'Vendar pa je najvztrajnejšim trem - Bernardu, Mariu in basistu Tomiju - zneslo le slabi dve leti, potem je prišlo do razkola in začeli so iskati novega pevca, ki seje oglasil prek oglasa v Salomonovem oglasniku. To je bil Saš, tisti Saš, ki se ga nekateri spomnijo še kot člana Berlinskega zidu in Orkestra Tita-nic. Prav tisti Saš So-larovič, ki ga marskido ni prenesel kot neneh no blebetajočega pevca ljubljanske rock and roli skupine Chost Rid-ers, kije kaseto izdala pri prvi jugoslovanski neodvisni založbi Slušaj najglasnije iz Zagreba. "Zelo čudno se spomnim, ko sem prišel na koncert, ko je ta bi užil... Če me zdaj vprašaš, se manj spomnim glasbe kot njega. Poznali smo samo posnetke, pa smo si rekli: 'Fajn vokal za tak bandi", glede na tistega, ki smo ga imeli prej: K temu Mario ponosno dodaja: ‘Koncert smo imeli že po enem mesecu in pol vaj." To je bilo maja tistega leta, ko so Hic et Nune nastopili na Novem rocku '92 in so z velenjskimi Res Nullius sodili med najperspektivnejše slovenske rock zasedbe. Prav z Res Nullius se vse preveč primerja prvenec Hic et Nune, in to Saš izrecno zavrača: "Mislim, da imata oba banda neke skupne in neke različne stvari. Začetki so podobni, rast je podobna, tako kot če bi primerjal The Clash in Sex Pistols. Različne korenine, ampak skupaj sta rasla. Tukaj je isto. Kakšnih skupnih stičnih točk ni v sami glasbi. Sami zvoki, ne način pisanja pesmi, tisti zvok, v katerem si drugačen. Vsak človek ima svojo melodiko, svoje glasbene značilnosti. To je, kot če bi vzel Psiho-modo Pop in Ramones, morda smo bolj podobni kakšnemu drugemu bandu. Z Res Nullius pa ne najdem stične točke..." Vmeša se Mario s komentarjem: "Dejal bi nasprotno, če bi bili mi prvi." Saš umirjeno nadaljuje: "...po produkciji pa ja, ker jo je delal isti človek.‘ Tudi Vrhničani so za producenta izbrali Janeza Križaja, čeprav sprva sploh niso razmišljali o njem: "Postopek je tekel nekako takole: najprej smo snemali v studiu Kif Kif, kjer je vso zadevo posnel Aleš Dvorak, potem je on tudi zmiksal in sproduciral te posnetke. i- 1*1 Ko smo dobili posnetke, nam ni bil všeč prostor, ni bilo globine. Posnetki so bili fajn, vendar ni bilo gibanja zvoka v prostoru. Potem, ko smo slišali, smo rekli, da bi se to dalo boljše speljat. ’ Saševe besede nadaljuje Bernard: "V Kif Kifu so nam rekli, da bo prišel Križaj in da bomo videli. Prišel je, zmiksal, vzeli smo kaseto in primerjali z zvokom Sister Double Happiness, Cynics, Partibrejkers. Razlika je bila očitna, bilo je tisto, kar smo hoteli. Tisto nujno, kajti če ne bi bilo tega, nas nihče ne bi zarolal." Janez Križaj je ponovno udaril svoj pečat, in kot vse kaže, smo v slovenskem prostoru končno dobili pravega rockovskega producenta, ki se je ob Hic et Nune izkazal tudi s produkcijo Res Nullius in Let 3 ter se je podal v nov izziv - producirati nov, že drugi album IN4S. 0 maloštevilnosti dobrih rockovskih producentov v Sloveniji Saš pravi, da gre za majhen prostor. "Verjetno se jim bolj splača, če producirajo bande kot so Pop Design, ki se bolje prodajajo, bolj se splača tudi, če se greš tako muzko. Ne vem, kaj bo s pro-ducenstvom pri nas. To je bistvena stvar pri vsej zvočni sliki. Videli smo delo enega in potem še drugega producenta, probali smo različne zvočne slike in videli, da je vse zelo odvisno od producenta." Takole se zaključi zgodba o poti do prvenca Hic et Nune, ki so kar tri leta čakali na ta trenutek, se vmes opekli v nekem novomeškem studiu (od koder tudi izvira tisti obskurni posnetek skladbe Drug Truck, ki se je znašel na kompilaciji No Bor-der Jam I.), do katerega so prišli prav tako prek oglasa v Salamonovem oglasniku, kije med hudo Saševo boleznijo poskrbel za nadomestitev v podobi pevke, ki pa je kaj kmalu zapustila skupino, ker, kot pravi Saš, stvar ni šla naprej na neki človeški ravni. Danes je skupina ponovno skupaj v stari podobi s frontmanom Sašem, ki s seboj nosi tudi orglice, ki ga spremljajo še iz časov Berlinskega zidu in ki dajejo bandu tisto samosvojo sonično rock energijo, do katere so prišli samo po načelu, ki gaje Saš kratko in jasno obrazložil: "Pomembno je, da muzka ne trpi, da ne delaš nobenih kompromisov. Mi jih pa res nismo nikoli delali. Imaš le vplive."Obenem pa v preteklost gleda zelo optimistično: ‘Današnja scena: Res Nullius 116. decembra so v Ptuju odigrali poslovilni koncert zaradi odhoda bobnarja v vojsko, op. BIGor), pa mi, DickyB. Hardy... saj se bo razvilo. Spomni se samo Majk na Novem rocku, ko jih nihče ni šlivil, v glavnem Miladojka in Mizar. Potem pa se je začelo. Zdi se mi, da bo zdaj tako. ..neravno eksplozija. Pankrti so imeli na začetku 50 ljudi, potem, po treh, štirih letih, že polne dvorane. Zelo pomembno je, da imaš dobre bande, fajn pa je, če imaš še feedback publike". Igor Bašin-BiGor •r,f1r5l'U a'. v , - ,, « ' - , \ ,.. : -V! rSjtvs-. % , C*tx » ® t _ ina Babuder, ki bo nastopila na ciklusu Ob klavirju Glasbene mladine ljubljanske v studiu 14 Radia Slovenija, 6. februarja 1996 ob 19.30. lasbena mladina Slovenije napoveduje ciklus GM oder. Violist Bojan Cvetrežnik in pianist Benjamin Govže bosta z deli Bacha, Hindemitha, Tomca in Brahmsa nastopila v Črnomlju, Mariboru, Ljubljani, Dobrovem in Komnu od 7. do 14. februarja.