Lov na klokane. Dalje. Pa se zopet loti lova, past je druga, čisto nova. Torbo ve.'ko si napravi, pa jo tu pred grm postavi. Klokan veselo skače in se igra fco mače. Prevari se, ker mlad je bil, in v torbo velko se je skril. Miha nazaj se zdaj poda in v tobi klokana ima. Ker čez vodo ne more prek, ga nese osel na drugi breg. Ko Miha tu na breg dospe, torbo krokodil pogoltnil je. Miha silno jezi se, po tleh s krokodilom zamahnil je. Vzel je nož, žival razdel, klokana živega izvzel. Hitra ladja z Mihbm plovi, ne veselijo ga vcč lovi. Pozdravljajo vas glave tri! Poglejte! Ladja odhiti! Konec. Vrvar Hasan. (Pravljica iz zbirke »Tisoč in ena noč.«) Za časa slavnega kalifa Harun Alrašida sta živela v Bagdadu dva dobra prijatelja: Sadi in Sad. Mnogokrat sta se pogovarjala med seboj o usodi ljudi, o siromaštvu in bogastvu. 0 tem pa nista bila istega mnenja. Sadi je bil bogatejši, pa je mislil takole: »Vsak člov&k more postati bogat, samo če ima v začetku dovolj denarja in da ga vloži v kako podjetje. Tako bi se lahko vsaik siromak izvlekel iz bede in pomanjkanja.« »Jaz pa ne mislim tako,« je menil Sad. »Nekomu moreš dajati iz polne mošnje, pa bo ostal vselej siromak, ker bo vse po neumnosti porabil. Nasprotno, kaka malenkost ali kak slučaj povzroči, da postane iz najrevnejšega siromaka velik bogataš.« »Vidim, da te z besedami ne morem prepričati,« je dejal Sadi. »Na zgledu ti bom dokazal, da je moje mišljenje točno. Poiščiva kakega, od rojstva sem revnega rokodelca, ki živi s težavo samo od svojega dela in ki bi kot revež tudi umrl. Ižročil mu bom gotovo vsoto denarja, pa bova videla, ako bo obogatel. Če tako ne bo uspeha, potem poskusi ti drugače.« Nekoliko dni po tem razgovoru sta se sprehajala prijatelja po tistem dclu mosta, kjer so prebivali siromaki, ter sta nalctela na revnega vrvarja, kateri je tam na cesti delal vrvi. Dalje sledi. gwnwii.U iwftm .wn-i»' TJLt iž.m.; i "*<', w 1'_j ' _«Ł»-- "^^ » ._?