i-ožtnina plačana v gotovini LETNIK XXXIII SNOPIČ 2 v ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE RAZPRAVI: BAŠ FR., DONESKI K ZGODOVINI GORNJEGRAJSKEGA. II. TRG LJUBNO. — BREZNIK A., IZ ZGODOVINE NOVEJŠIH SLOVENSKIH IZVESTJA: MINAftIK F., OB REŽEKO-VI KNJIGI O ROGAŠKI SLATINI. — KOKOLJ M., ŠE K BIBLIOGRAFIJI DEL MIKLOŠA KUZMlCA. — NOVAK V., OPOMBE H KOHARJEVEMU NARODNEMU BLAGU VOGRSKIJ SLO-VENCOV SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK. PRILOGA. SLOVARJEV. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU f Vsebina. — Tables des matieres. I. Razpravi. — Dissertations. Stran _ page Baš Fr., Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. II. Trg Ljubno. — Zur Geschichte des Gebietes von Gornji grad. II. Der Markt Ljubno............... 65 Breznik A., Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev. — Zur Geschichte der neueren slovenischen Worterbiicher ......................... 87 II. Izvestja. — Rapports. Minarik F., Ob Režekovi knjigi o Rogaški Slatini. — En marge du livre de A. Režek sur Rogaška Slatina .............................. 99 Kokolj M., Še k bibliografiji del Mikloša Kiizmiča. — Quelques remarques sur la biblio- graphic des oeuvres de Mikloš Kiizmič....................106 Novak V., Opombe h Kiiharjevemu »Narodnemu blagu vogrskij Slovencov«. — Remarques sur »Narodno blago vogrskij Slovencov« (Les materiaux ethuographiques des Slovenes de Hongrie) de Kuhar.......................108 III. Slovstvo. — Litterature. Brodar S., Das Palaolithikum in Jugoslawien. Franjo Baš..............111 Klemene J., Archaeologische Karte von Jugoslaviem: Blatt Zagreb. Franjo Bas.....111 Ferenc V. Tompa, 25 Jahre Urgeschichtsforschung in Ungarn. Jože Košar.......112 Andreas Graf, Ubersicht der antiken Geographic von Pannonien. Dr. Balduin Saria . . 115 Dr. Franc Ksaver Lukman, Izbrani spisi svetega Cecilija Cipriana. Dr. Anton Trstenjak 118 CuBin Fabio, Documenti per la storia del confine orientale d'ltalia nei secoli XIV e XV. Franjo Baš................................119 Die Kiirntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart. Franjo Baš........120 Saintyves P.: 1. Manuel de folklore. 2. En marge de la legende doree. 3. Les cinquante jugements de Salomon. J. Glonar......................120 Mavrel Blaž, Koroški ženitovanjski običaji in nove camarske pesmi. Josip Mravljak - Janko Glaser...............................124 IV. Društveni glasnik. — Chroniquc des Societes. Muzejsko društvo v Ptuju. — La societe du musee a Ptuj.............125 Študijska knjižnica v Mariboru. — La bibliotheque d'etudes a Maribor.......126 Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje. III......................33—48 Letna udnina, oziroma naročnina Din 50'.—, za inozemstvo Din 60 <—. Knjigotrška cena Din 75'—. Za uredništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič v Mariboru. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk (ČZN) Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. Tisk (AZN) Tiskarne sv. Cirila v Mariboru; odgovarja Albin Hrovatin. Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. Fran jo Baš. II. Trg Ljubno. Koncem srednjega veka je bila trgovina Zadrečke in gornje Savinjske doline osredotočena na tri zemljiškogospodstvene trge: Gornji grad, Rečico in Ljubno. Prvi se kot trg Rore, katero ime se je v teku časa umaknilo imenu gradu1) in samostana Gornji Grad, po J. Zahnu2) imenuje 1. 1349. Že naslednje leto se poleg Gornjega grada navaja kot trg tudi Rečica, medtem ko se pojavi Ljubno kot pokrajinsko tržišče, kot trg šele z odredbo gornjegrajskega opata Gašperja3) in vsega samostana iz 1. 1459., katera določa Gornji grad in Ljubno kot tržišči za samostanske gornjegrajske podložnike. Razpored vseh treh gornjegrajskih trgov je izrazito geografsko utemeljen. Poleg obeli geomorfoloških osi ozemlja, Savinje in Drete, sestavljajo Gornjegrajsko tri prometnogeografske edinice: porečje srednje in gornje Drete, ki stremi ob Dreti navzdol in preko Lipe v spodnjo Savinjsko dolino, po Dreti navzgor preko Črnivca na Gorenjsko, preko Homa pa h gornji Savinji; porečje gornje Savinje, ki mu je možen stik z zunanjim svetom predvsem tam, kjer izstopi Savinja iz lučko-solčavske soteske v odprto Savinjsko dolino in kjer se more usmeriti ali po Savinji navzdol ali pa preko Homa h gornji Dreti; in končno sotočje Savinje in Drete, ki veže obe dolini in pod katerim se je izven gornjegrajskega zemljiškega gospodstva razvilo na prehoda iz gornje v spodnjo Savinjsko dolino Mozirje. Po rimskih ostankih sodeč, je rimska doba izgradila na vsem Gornje-grajskem eno prevladujoče topografsko središče, ki je moralo ležati tam, kjer se vse tri prometnogeografske edinice medsebojno najbolj približajo, to je pri grušoveljski dolinski ožini na prostoru Št. Janža ali Okonine. Srednji vek ') Zahn J., Ortsnamenbuch der Stciermark im Mittelalter. Graz 1893. 2) To omenjam, ker se krajevno ime po gradu pogosto navaja v dokaz, da sc je selišče razvilo iz gradu. Rore, današnja skupina kmetij v neposredni severni, oziroma severovzhodni okolici trga pa nam v zvezi 6 srednjeveškim listinskim imenovanjem jasno kaže na kmetsko celico in zaselško izhodišče Gornjega grada, ki se je razvil v dolini pod prvotnim kmetskim seliščem. 3) Orožen I., Das Benediktinerstift Oberburg. Marburg 1876, 193 ss. je topografska središča ozemlja razvil tako, da je trgovino in promet osre-dočil iz treh posameznih prometnih delov Gornjegrajskega na tri trge, od katerih je vsak središče svojega prometnega ozemlja. Tako leži Gornji grad na izhodišču Zadrečke doline na Črnivec in Gorenjsko, Ljubno ob izstopu Savinje iz soteske v visokih Solčavskih planinah v odprto gornjo Savinjsko dolino, Rečica pa obvladuje sotočje Drete in Savinje, čeprav se sicer ni moglo razviti neposredno pri izlivu Drete v Savinjo, kakor bi pričakovali, ampak precej nad izlivom v enem dolinskem kotu pod Medvedjakom; vzrok temu pa nam je iskati v poplavah in mokrih tleh (na katerih je nastala utrdba Vrbo-vec) ter v neposredni bližini meje zemljiške gospoščine in zemljiškogospod-stveno tujega Mozirja. Vsak gornjegrajski trg4) je tako imel po svoji legi v pokrajini določeno prirodno gospodarsko področje: Gornji grad prelazno ozemlje Črnivca in Zadrečko dolino, Ljubno visokogorsko porečje Savinje, Rečica pa dolinsko sotočje Drete in Savinje. Trg v zgodovinskem pomenu besede je gospodarski in političen pojem; gospodarski označuje kraj, kjer se vrši trgovina v določenem redu, politični pa občinsko avtonomijo, ki je večja od politične avtonomije vaških občin ali sosesk in manjša od mest. Zato obravnava tudi zgodovina trge ali med mestnimi ali pa med vaškimi občinami, ne da bi mogla opredeliti razliko trga zlasti od mesta5). Pri večini zgodovin naših trgov0) pa imamo posla z deželno-knežjimi trgi, medtem ko nam gornjegrajski trgi nudijo primere zemljiško-gospodstvenih trgov. Že omenjeni7) gornjegrajski arhiv hrani novejše podatke iz preteklosti teh trgov. Te podatke izpopolnjujejo krajevni arhivi, zlasti ljubenski, katerega sta mi rade volje dala na vpogled predsedstvo občine Ljubno in načelstvo ljubenske soseske. Obema se na tem mestu zahvaljujem za uslužnost, prav tako tudi prof. dr. phil. & iur. Ž o n t a r j u, ki mi je pri delu pomagal s pozitivnimi opozorili. Ker je arhivalno gradivo najbolj popolno za Ljubno, podajam v naslednjem nekaj gradiva in miscel iz ljubenske politične in gospodarske preteklosti, ki je bila v primeri z Gornjim gradom in Rečico do danes v zgodovinski literaturi precej zapostavljena. Nastoj Ljubnega kot gospodarskega središča in kot trga osvetljujeta dve listini: prva, s katero daje 1. 1464. ljubljanski škof Sigmund kot gornjegrajski zemljiški gospod Ljubnemu trške pravice; druga, s katero obnavlja ljubljanski 4) Sidaritsch M., Sieger-Festschrift, Graz 1924, 161 ss. 6) Prim, vzorno študijo Hoffmann A., Die oberosterreichischen Stadte und Miirkte. Eine Ubersicht ihrer Entwicklungs- und Rechtsgrundlagen. Jahrbuch d. oberosterreichischen Musealvereines, 84. Bd. Linz 1932. Tozadevne krajevne študije za severno Slovenijo upoštevajo v prvi vrsti zgodovino gospoščine v kraju ter je za to zbral J. Mravljak bogato gradivo (Dravograd, Guštanj, Maren-Jberg, Muta, zlasti pa Vuzenica). ') Prim. CZN XXXIII, 1938, 1. škof Peter 1. 1565. določilo, izdano 1. 1459. od opata in samostana v Gornjem gradu in s katerim se določa Ljubno kot tržno mesto za eno od gospodarskih središč Gornjegrajskega. Prva listina določa ustavni, druga gospodarski položaj Ljubnega; obe skupaj pa politični položaj trga Ljub-nega v okviru gornjegrajske zemljiške gospoščine. Prva listina se glasi: Wir Sigmund von gots gnaden Bischoue ze laikach Bekennen vnd tuen kundt offcnlich mit dem brief Allen gegenwurtig vnd kunftign leuttn das fur vns komen vnser getrewn purger vnd gemain Reich vn arm vnsers niarekts lawffen, vnd gaben vns zu erkennen, wie sy piB her der rechten vnd gewonhait gemangelt habn das sy ainen marckhtRichter vndter In auch ain rechte marckht maB zu getraidt zu lodn vnd zu leynwatt nicht haben gehab-t als dan gemain vnd gewondlich ist in andern miirckten, vnd patten vns darauff diemuttigk-lich, das wir in dieselbn marcktrechtn vnd gewonhait von newen genedigklich ze gebn geruchtn vnd wan aber gaistlieh wirdikkait wol zympt zu erhiiren allzeitt gnedigklich Irer getrewn erbare rechte vnd redliche gepette, vnd sumderlich vin auffnemung vnsers eegenanten marckts vnd gemaines nutzes willen auch vnd das, das dieselben purger vnd marckht volkh allweg mit erberkait mit trewn vnd gantzer vndtertanigkait mit vnserm Gotshaus obernburg her-komen sind, vnd noch hinfur tun sullen vnd pfliehtig sind ze tun vnd habn in dardurch mit gnediger erkanntnus hinfur dise marcktrechte geben als hernach geschribn steett. Des erstn das sy im hinfurbasser allweg ainen auB In zu Irm marcktrichter erwelen vnd setzen sullen, docli der vns auch dartzugeuelligklich sey. Derselb marcktrichter sol haben ze richten vnd recht ze tun den purgern vnd inwonern des marckhts vnd was sach Ir ainer angesprochen wirdet, es sey vm gelttschuld vin erib oder purgkrecht, das in dem purgkfride leytt. Deuclit sich aber yemante des rechtens von dem marchtrichter beschwartt ze sein, der mag wol im dem rechten fur vns oder vnser anwaltt dingen vnd das tun zu rechter zeitt als recht ist, vnd daran sullen in der Richler, noch die purger, nicht hyndern. Es sol auch der selb marcktrichter habe ze richten vnd zu puessen, alle vnfuerr vnd vnheschaidenhait, die In vnserm inarckt lauffen vnd sein purgkfrid beschehn auBgenomen scliedlich saclien, vnd die an den todt geen, das sol vnserm anwaltt zw Obernburgk vorbelialten sein, vnd der selbig marckhtrichter sol vns desselbn marcktgerichts wegn jarlichn in vnser Kamer raichn vnd katerega pa je inoral potrditi vsakokratni ljubljanski škof v svojstvu zemljiškega gospoda. Oblast trškega sodnika se je nanašala v civilnih in kazenskih zadevah na tržane in gostače, torej na vse trške prebivalce brez ozira na to, da-li posedujejo nepremičnine ali ne. V civilnih zadevah so pripadali v kompetenco trškega sodnika dolgovi v denarju, dediščine ter nepremičnine v obgradju trga, v kolikor so bile oddane po trškem pravu; v kazenskih pa causae minores v obgradju trga, zlasti verbalne in realne injurije, ne pa causae maiores in zlasti ne causae criminales, ki so ostale pridržane škofovemu upravitelju v Gornjem gradu; na tega je ostal Ljubencem mogoč priziv proti razsodbi trškega sodnika. Za sodno pravico je moral plačevati trški sodnik zemljiškemu gospodstvu tri funte na leto. Upravno je Sigmundova listina Ljubno izločila iz urada »na Savinji«; zato je prevzel dotedanje funkcije gornjegrajskega škofovskega oskrbnika urada na Ljubnem ljubenski trški sodnik, kateri je v tem upravnem svojstvu pobiral davščine od kmetij, vodil tlako, oziroma pobiral robotnino kot nadomestilo tlake in ostale urbarialne davščine; vse prejemke pa je oddajal v škofijsko komoro. V tej funkciji je pripadla trškemu sodniku tudi pogostitvena dolžnost, ius descensus za uradništvo zemljiškega gospoda, kadar je prišlo na Ljubno. K tržnemu sodstvu je pripadlo tudi sodstvo o merah in utežih, ki so se uvedli po merah in utežih v Celju. Ljubno je moralo za žitno mero dati izklesati kamnit celjski mernik in ga postaviti na trg, kjer je bil na razpolago vsakemu prodajalcu ali kupcu. Podobno je moralo nabaviti in dati v javno uporabo železen celjski tržni vatel za platno in kmetsko sukno.9) Nova sodna trška oblast in prenesena trška uprava sta razvojna posledica tržnega, sejmskega položaja Ljubnega, katerega moremo v izvirni obliki spoznati po listini, s katero je 1. 1565. potrdil ljubljanski škof Peter od opata in samostana v Gornjem gradu 1. 1459. izdano sejmsko določilo o Gornjem gradu in Ljubnem in katero se v potrdilni listini glasi: Wir Caspar von gottes gcnaden Abbt, Leonliardus Prior, Anthonius Lugast Lugaster,, Jacobus Doleatoris, Georgius Fiirpas und der gancz Conuent zw Obernburg. Wir bekhenen offenlich mit disem brief, alien den Er fiirkbumbt, sehcn, boren, od leesen. Als dan Vnser Vorfordern seliger gedacbtnus, in guetter gcwonhait vormallen gehabt haben, Das khein man auB vnsers Gothausherrschafft auB iren Heusern vnd von Iren Hueben Ochsen, Khiie, Kastraun, Frischling, Lemper, KayB, Schmalz, KhaeB, Heiith, Vol oder Gefiil, noch kheinerlai ander ding bat verkauffen thiirfn, Es war dan daB Sy das auf freyen Marcht zw Obernburg bey dem Closter, oder zw Lauffen verkhaufft hetten. Vnd nun dan dieselb guet gcwonhait neulich abkhumen ist, mit dem nemlich, daB ander Herrschafft Khauffleuth, in Iren Heusern, Vnd auf Iren Hueben Sy besuechen, Vnd Inen zw khauffen bestellen bey den obgenanten Hueben vnd Heusern, vnsers GotshauB darumben nicht zw Markht khomen mag. Dardurch Wir Vnd vnsers Gotshaus Arme Leuth, an Viech vnd an andern notturft groB gebrechen vnd mangl leiden muesten. Das wir als mit Rath vnser getreucn nach, Vnserin vermogen vnterstehen wollen. Darumb haben Wir offenlich in alien vnser Herrschaft ausrueffen Vnd alien vnsern Vnterthanen ernstlich verbieten lassen. Vnd verbieten auch in Crafft defi Za celjski mernik prim. ČZN XXXIII, 1938, 7; celjski vatel pa je meril ca. 30 cm. Briefs, daB hinfiir der vnsern kheiner kheinen gast auB anderer Herrschaft in Iren Housern vnd auf Iren Hueben kheinerlay Viech klein noch groB, noch kheinerlay ander ding als oben geineldt ist, verkhauffen sollen, noch kheinerlay Waar darauf einnemen, in khein WeiB, Sunder all die vnsers Gotshaus Leuth sein die solich Viech oder ander obgenant ding verkhauffen wohlen, die sollen daB auf freyen Marcht geen obernburg oder gehn Lauffen bringen vnd dasselbst vnd nindert andcrswo in Vnser Herrschaft verkhauffen, den Vnsern oder Gesten. Wer da khumbt on geuiir. Darumb gebieten wir vnserm Schaffer vnd alien vnsers Gotshausambtleuthen, die yetzundt sein oder hinnach hye zw zeiten sein werden. DaB solich vnser geboth alle Quatember offenlich in Iren Amblern ausrueffen lassen. DaB das also von alien vnsers Gotshaus Leuthen, vnd Vnterthanen verstiklich vnd vnzerbrochen ge-halten werde. Vnd wer daB auB den vnsern vberfure vnd nit stathaltcn wolt, daB wissentlich war der war vns vnd vnserm Gotshaus dieselb Haah, die Er also wider vnser Verboth vcrkhaufft hat, vnd darzue fiinff Markh Phening, Item vnserm Schaffer ein hall) Pfundt, Vnd dem Ambtman in des Amibt derselbe vbertretten war Sechzig Phening one alle genad verfallen. Des zw vrkhundt haben wir vnser Insigl, beid Abbts vnd Conuents an diesen brief gehangen. Der geben ist zw Obernburg an Sanct MathiaB Tag des zwolff Bothen nach Christi geburde Tausendt Vierhundert Jar, vnd darnach in dem Neunvndfunffzigisten Jar. Po citatu Gašperjeve odločbe nadaljuje Petrova listina: Demnach so bestiitten, verneuern, vnd becreff-tigen wir hiemit wissenlich in Crafft diB brieffs, alB weyt wir Inen daran zw rccht bestiitten sollen, oder miigen, obgeschribene Ir alt Freyhait vnd Herkhomen init alien Puncten vnd Articln so im heriirten brief begriffen sein. Wir mšiinen auch ernstlich vnd wollen, dz die hinfiirter bey anfangs vermeldten Iren Markhtrechten vnd loblichen guetten gewonhaiten beleiben, vnd deren geniessen sollen. Darrauf gebieten wir gegenwurtigen vnd khunfftigen vnsern Anwalden, auch alien vnsern Ambtleuthen, so vns vnd vnserm Gotshaus Obernburg zuegehorig sein. Das Sy solich vnser Geboth alle Quatember offenlich in Iren Ambtern ausrueffen lassen. Damit, dali also von vnseres vilgedachten Gotshaus Obernburg Unterthanen, vnd leuthen verstikhlich vnd vnzerbrochen gehalten werde. Welicher aber das Vberfuer, Vnd nit bestandig huelte, derselb soli vns vnd vnserm Gotshaus hir dieselb haab so Er wider vnsers Verboth verkhaufft hat, vnd noch darzue fiinff Markh Phening, auch vnserm Anwald ein halb Phundt Phening, vnd dem Ambtman in des Amt derselbe Vbertretter war Fechzig Phening one alle genad verfallen sein. Mit vrkhund diB brieffs vnter vnserm Bischafflichen hir anhangunden AintSigil verferftigt vnd mit aigner Handt vnterscliriben. Der geben ist zw Obernburg den achzehenden Tag des Monats Juny. Nach Christi vnsres lieben Heren vnd Seligmachers geburde Tausendt Fiinfhundert vnd darnach in dem fiinfundsechzigisten Jsren. Petrus Bischoue zw Laibach10.) m. p. Z Gašperjevo listino je bilo v duhu srednjeveške avtarkije posameznih gospodstev obvezno koncentrirano vse trgovsko življenje kmetskih podlož-nikov, njih pridelkov in izdelkov na sejme v Gornjem gradu in na Ljubnem, izven katerih je bila vsaka trgovina in kupčija pod kaznijo prepovedana. Gašperjev privilegij Ljubnemu in Gornjemu gradu upošteva Gornji grad kot sedež gospostva, oziroma samostana kot gravitacijski faktor prebivalstva, Ljubno pa dobi svoj trgovsko privilegirani položaj zaradi svoje geografske lege v Savinjski dolini, medtem ko je rečički okoliš v tem času upravno izven neposrednega delokroga gornjegrajske gospoščine. Vsa trgovina s kmetskimi 10) Pergament, arhiv trga Ljubnega. — Po izdaji privilegija od ljubljanskega škofa je privilegij potrdil tudi cesar Friderik III. J pridelki in izdelki podložnikov se sme vršiti samo na trgih pri samostanu v Gornjem gradu in na Ljubnem. Prepovedano je vsem, zlasti tujim trgovcem, obiskati kmetije ter tam kupovati in prodajati. Ker se je pa to dejansko vendarle dogajalo in vršilo, so narastle cene, kar je občutilo zlasti revno ljudstvo. Zato se je ponovno prepovedalo sprejemati tuje trgovce doma ter določilo, da se sme vsa trgovina s kmetskimi pridelki in izdelki vršiti samo na trgih v Gornjem gradu in na Ljubnem. To se je moralo oklicati vsake kvatre vsem podložnikom in jim zapovedati, da se tega držijo. V nasprotnem slučaju se je krivcu blago zaplenilo ter naložila trojna globa: za gospoščino, za upravitelja gospoščine in za predstojnika urada, v katerem je bil tržni predpis kršen. Uvodna izvajanja v Gašperjevi, Sigmundovi, pa tudi Petrovi listini so tudi načelno važna. Iz Gašperjeve listine izvemo, da je obstajal pred njeno izdajo običaj, da so se kmetski pridelki in izdelki gornjegrajskih podložnikov razpeČavali samo na trgu ali sejmu pri samostanu v Gornjem gradu in na Ljubnem. Ko se je poleg tega začelo trgovanje po vaseh in zaselkih na kmetijah podložnikov, je samostan kot zemljiška gospoščina to prepovedal z javnim oklicem, kateremu je nato sledila Gašperjeva listina s pisanimi trškimi privilegiji Gornjemu gradu in Ljubnemu. Gašperjevi listinski trški privilegiji Gornjemu gradu in Ljubnemu so tako zaključni člen razvoja, katerega no-sitelj je do takrat bil običaj. To potrjuje tudi Petrova listina, ko govori o svoboščinah in navadah ali običajih iz preteklosti. Ta prirodni razvoj je tudi bil, ki je prej označil in poimenoval Rore-Gornji grad za trg, tržno ali sejm-sko mesto, preden je dobil z Gašperjevo listino pisane trške pravice. Leta 1349. imenovani trg Rore-Gornji grad ne označuje zato z imenom trg Gornjega grada v političnem smislu, temveč kot tržni kraj, kjer so se na trgu pri samostanu razpečavali v uveljavljeni tradiciji pridelki in izdelki podložnikov. Gašperjevo listino pa topogledno potrjuje in izpopolnjuje Sigmundova za Ljubno, ko pravi, da tržani in soseska trga Ljubnega pred izdajo Sig-mundove listine niso imeli pravic, kakor so splošne in veljavne v drugih trgih; zato so Ljubenci prosili ne mogoče za potrdilo starih, ampak za izdajo novih privilegijev, katere jim je Sigmund tudi izdal. Na Ljubnem se tako ponovi gornjegrajski slučaj, da je trg nosil ime kot kraj ali mesto za raz-pečavanje trgovskih proizvodov svoje okolice, ne da bi obenem z imenom trg tudi že imel svoj pravno določeni politični položaj. Gospodarski položaj trga je vzrastel na Ljubnem (in v Gornjem gradu) dejansko iz prometne lege, katera je rodila običaj; ta običaj urejuje v začetku ustno oglaševanje ali preklicevanje; ustnemu preklicevanju pa sledi listina, ki organsko nastali položaj trga sankcionira z gospodarskimi privilegiji ter političnimi pravicami ali trško ustavo. Na Ljubnem se zato ni mogel trg razviti po priselitvi trgovcev ali obrtnikov kot novo selišče v zvezi ali brez zveze s starim, temveč se je razvil trg iz vasi, po legi označene z J. Ru- som kot vas na pomolu, dokazane s cerkvijo11) za 1. 1308. in po urbarju iz 1. 1426. s 44 domovi12). Pač pa je tako nastajajoče tržišče, na Gornjegraj-skem zlasti Gornji grad s samostanom, privlačevalo obrtnike v neposredno samostansko bližino, kjer jih najdemo 1. 1426. kot sedentes prope Monaste-rium Obernburg že diferencirane od posestnikov Ciues Jn Ror. Vzporedno z Ljubnim je nastala tudi Rečica kot trg iz vasi, kar dokazuje 1. 1247. imenovana villa Rize12), vas Rečica. Kdaj pa je dobila Rečica trške privilegije, ni jasno. Po Mell-Pircheggerju (Gerichtsbeschreibungen I, 409) je dobila trško sodstvo za lokalizirano trško obgradje 1. 1585. Vendar pa je bilo po tej listini škofa Ivana Tavčarja topografsko novo določeno samo obgradje, medtem ko listina uvodoma točno pravi, da so trški sodniki in soseska Rečice prosili za . . . das vor etlichen Jaliren verlichen Gericht liinfiiro gnediglichen zube-stettigen .. .13) Če združimo Gašperjevo listino, ki daje Ljubnemu gospodarske privilegije, s Sigmundovo, ki daje Ljubnemu ustavne ali samoupravne, vidimo, da je Ljubno zemljiškogospodstveni trg, kateri vrši s trškim sodnikom za zemljiškega gospoda upravo v lastnem delokrogu, v sodstvu pa urejuje kazenske causae minores, drugače pa predvsem officium nobile, tržno sodstvo in posle, ki odgovarjajo današnji zemljiški knjigi. Trški sodnik je za svojo službo gotovo prejemal delež na globah, iz soseškega ljubenskega gozda pa vsako leto en star hrast kot drva za kurjavo.14) Šele v XVIII. stoletju so se pridružili tem sodnikovim dohodkom novi, v obliki pisemskih taks in pa nekdanja davščina trga zemljiški gospoščini za sodno pravico, katera je znašala n. pr. 1. 1801. 14 forintov. Pisemske takse, to so bila določena plačila za izdajo raznih določb itd., pa je trški sodnik moral deliti s trškim pisarjem ter so bili to pisarjevi edini dohodki. Ti novi dohodki pa so že izraz nove dobe, ki je v XVIII. stoletju izpre-menila politični položaj trga Ljubnega. Gašperjevo listino so poleg škofa Petra potrdili z ohranjenimi listinami15) škofje Konrad 1. 1573., Ivan 1. 1583., Tomaž 1. 1600., Remald 1. 1633., Friderik 1. 1643., Jožef 1. 1665., Ferdinand 1. 1704. in Sigmund Feliks 1. 1735.; poleg teh pa vemo iz uvodov k tem potrdilom, da so jo potrdili tudi škofje Krištof Urban, Oton in Franc.10) Redna potrjevanja so bila posledica vedno na novo se ponavljajoče trgovine po kmetih. Ko pa je prišla gornjegrajska gospoščina I. 1788. v upravo cerkvenega ") Orožen I., 1. c., 83; Das Dekanat Oberburg. Marburg 1877, 153. 12) Stegenšek A., O najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja. ČZN VII, 1910, 24 (po Orožnu). 1S) Pergament, arliiv trga Rečice. u) Historische Gutsbeschreibung gornjegrajske gospoščine 1. 1802.; kn. sk. arhiv Marijin grad. lr') Trški arhiv Ljubno. 10) V potrdilu po škofu Ferdinandu bo vsi zgoraj navedeni škofje potrdili »von weyland den ersten (!) Abbten zu Oberburg« izvirajoče ljubenske trške privilegije. zaklada, torej v državno upravo, se je izpremenil gospodarski in politični položaj trga Ljubnega. Cesar Franc II. ni potrdil 1. 1802., kakor je bil to pri ljubljanskih škofih prej običaj, Gašperjeve listine v celoti, temveč samo dva sejma, prvega na dan sv. Filipa in Jakoba, drugega pa na dan sv. Elizabete; oba sejma sta nadaljevanje nekdanjih letnih sejmov, ki se specificirano navedena najdeta prvič v potrdilu gospodarskih privilegijev 1. 1704. V novi dobi, ki je začela s prosvetljenimi reformami likvidirati fevdalno upravo, je postala Gašperjeva listina zaradi sejmskih pravic drugih krajev poleg trgov Ljubnega, Gornjega grada in Rečice brezpomembna, ker se je z njimi v XVIII. stoletju uveljavila svoboda trgovanja. Ljubno je to gospodarsko močno občutilo, ker so začeli sedaj kraji v povirju Savinje vedno bolj gravitirati na Koroško, na Železno Kapljo, Luče z okolico pa čez Podvolovljek na Kamnik. Obratno od številnih potrdil Gašperjeve listine pa nimamo ohranjenega nikakega potrdila Sigmundove listine. Iz splošnih ustaljenih razmer fevdalne dobe in iz volilnih zapisnikov trškega sodnika, oziroma trškega sveta, kateri govorijo o neprekinjenih trških pravicah Ljubnega še v začetku XIX. stoletja, bi mogli sklepati, da je trška avtonomija ostala neokrnjena do upravnih in sodnih reform prosvetljene dobe, delno ohranjena pa vse do občinske reorganizacije po zakonu o občinah iz 1. 1849. To potrjuje v zvezi s prosvetljeno reorganizacijo uprave in sodstva 1. 1792. izdani samoupravni red trga Ljubnega, ki je verjetno v bistvu tudi enak samoupravnima redoma trgov Gornji grad in Rečica in ki se glasi: An den Markt Laufen. No. 32. praes: 14ten Marz 1792. Uiber das von demselben unter 7. May 1791 wegen seiner Freyheiten-Bestattigimg an die Lobl. k. k. Staats Gutter Verwaltung eingereiehte, und von Hochselben unter 28ten November abhin, an die hochste Hofkammer mit Gutaehten einbegleitete Gesuch, werden demselben laut bochsten Hofkammer Verordnung vom 19. Jenner 1792 in Namen der Lobl. k. k. In 0. Staats Gutter Verwaltung dessen Freyheiten folgendermassen, jedoch mit der ausserordnetlicben Beisage bestatigt, daB die nach denen nachfolgend angemerkten Punkten noch fernerhiu zu bcstehen haben sollen, wenn selbe durch bereits erlassene —- oder kiinftig erlassende Landesfiirstlichen Gesetze keine Abanderung erleiden. 1.mo Kann der Markt Laufen am Tage St. Leonhards die Richter Wahl abhalten, jedoch hat selber die Bestattigung des gewiihlten Richters bei der Grund Herrschaft Obcrburg anzusuchcn, untereinstens aber auch die am Tage St. Luziens zu pflegende Gcrichts Rechnung einzusenden. 2.do Werden dem Markt Laufen die zwey freyen Jahrs Markte gegen deme noch ferners helassen, daB, das von dem Marktrichter einzuhebende Standgeld an die Markt Kasse gezogen, ordentlich verrechnet, und daraus die Markt Auslagen bestritten werden. 3.tio Darf der Markt die Burger und Keuschler aufnehmen, jedoch soil derselbe diese Bc-diingniiB nicht miiBbrauclien, und nach den hochsten Vorschriftcn nur jene zu Biirgern oder Keuschlern annehmen, welche sich mit hinlanglichen Nahrungs Verdienst auszu-weisen vermogen. 4.to Kommt es dem Marktgerichte zu, die Marktgerichtlichen Anordnungen verlezenden Burger oder Keuschler zu bestrafen. 5.to Hat der das Jus inventandy besizende Markt Laufen die Vermiigens Abhandlungen, und die derley Vorkehrungen fiirs kunftige so, wie bisher zu pflegen, liur mit der Sicherstellung des Pupillar Guts so fUrzugehen, daB mit Ende des Monaths September jeden Jahrs die Behandlung des Pupillar Vermiigens der Grund Herrschaft Oberburg nach anschliissenden Muster Tabellarisch und iiber jeden Pupillen einzeln ausgewiesen werde, wo solclies verziinslicb angelegt — und wie gcsichert seye? Dies alles bey eigener des Markts Dafiirhaftung. 6.to Soli es bei der Ausfertigung oder Hinausgabe der erforderlichen Urkunden von Seite des Markts Laufen an die Partheyen verbleiben, doch muB der das Jus inventandy ausiibendc Markt Laufen, weil er mit keinem rcgulirten Magistrat versehen ist, alle anzufertigen habenden Gerichtlichen Urkunden — als Inventarien — Korroborirte Erbverteilungs Libelle — Kaufbriefe — Heuraths Briefe — Verzichte etc. etc. vor der wirkliehen Ilerausgabe an die Partheyen jedesmahl der Grund Herrschaft Oberburg zu dem Ende mitteilen, damit sich selbe theils von der Legalitiit der Urkunde, theils von der iichten Bemessung der Ausfertigungs Taxen und Gebiihren — welche Taxen auf jede Urkunde von aussen init ihren Betrag anzumcrken ist, iiberzeugen konne, die Grund Herrschaft Oberburg aber hat diese Urkunden nach genohmener Einsicht — und wenn sie dawieder nichts einzuwenden hat, dem Marktgerichte mit ihrem Vidit sogleich zuriickzugeben. 7.1110 Hat der Marktrichter die Einhebung der Steuer und iibrigen Anlagen und deren Ab-fuhr an die Grund Herrschaft Oberburg noch weiters zu besorgen, und sollen ihnen dafiir von jedem Biirgers-Hause 7 Kr. und von jeder Keuschen 3 Kr. fiir die vorge-dachte Einsamlungs Abfuhr jiihrlich entrichtet werden. 8.vo Der dem Markt Laufen zugetheilte Burgfried ist von der Grund und Landgerichts Herrschaft Oberburg jedesmal im Siebenten Jahre zu berainen, der Markt Laufen aber muB alle Burgfrieds Lasten aus eigencn tragen, und die diesfiilligen Angelegeu-heiten nach Vorschrift genau besorgen. 9.H10 Wird es denen in Markt Laufen befindlichen Biirgern und Keuschlern gegen Entrich-tung 24 Stiick Forellen oder 48 Kr. im Gelde in den SaanfluB von Juvaine-Graben bis Kaminatnigs Wasser Wiihr und in dem Bache Laufnitz — jedoch nur mit den Berin Reischl und Angel zu fischen gestattet, des Netzes aber haben sie sich bei Verlust dieser Fischens Gerechtigkeit zu enthalten. lO.iiio Werden dem Markt Laufen die zwo Waldungen wie bisher belassen, damit sowohl die auf 5 Joche stehende Briicke, als auch der Fahrwcg von Fratmanstorf nach Laufen von dem Markte im gutten Stande crhalten werden konnen. Was hingegen die von demselben untereinstens gebetteneu ErlaubniiB kiinftighin meh-rere Jahr Markte abhalten zu diirfen betrift, dieses gehoret als eine neue Sache zur Bestat-tigung der alten Freyheiten nicht, und hat sich der Markt diesfahls durch seine Bezirks Herrschaft an die Politische Bchiirde zu vcrwenden. Die von demselben eingereichte Bittschrift nebst Beylagcn wird mit dem Bedeuten riickangeschlossen, daB, nachdem die Hoftaxe — Hof Stcmpel — Postporto Admaons Stenxpcl und Postoporto samt Stempel, fiir die 3 Markte Oberburg, Riez und Laufen 14 F. 8 Kr. betriigt. Der Markt Laufen fiir seinen Autheil das 3tel mit . . . 4 Fl. 42 Kr. 2s/3 g dami en=9BortcrIjud} Xafdjen^SSorterfiud) iver iver čed;oflatoifd;ert u. iveutifdjett ©pradje. flobeifjdjen unb foeutfcfjen ©pradje. Sort Son J. N. Konecny. Anton Janežič ®eutfdj=čed)o[Iat>ifd)er Sljeil. 3>eutfdj=fIobertiifd^er SEJjeil. Wien 1845 Klagenfurt 1850. Konečnega besedilo je porabil Janežič tudi v predgovoru: Konecny: Janežič: ® n r dj borliegenbeg ©erf b e= S u r d> bde fceraušgai&c to o r 11 e g e n= m ti I; t e fictj i>er S3 erf offer ben ib e n 5)aftf).entt>8rter&md>e§ '& e f t t .e & t e Sebiirfniffen tverijenigen, tneldje f'id> iver SJerfaffer, hen Se= ein SSorterlmd) iver 'beutf^Cn uni> čcd^o= b ii r f n i f f e n after fener, weldje fid) flatovfcfyen S^radje 6taudjen, i m mit iver fXoben'ilfd>en ©froadjie unb Si te= b i e t e a M e r SB i f f -e n f d) a f t e n raJur (6efd>ftf tigen, i m © e & i e t e j e= m >o g 11 d) ft ivolTfomtnen 3 u en t« b e r 28 i f f e n f d) a f t nad) Sftt&glidjfet f .fv r e e n. j u e n t f p r e d) e n. Navesti hočem nekaj zgledov, da pokažem, kako je Janežič uporabljal ') V Ljubljani ga je dobiti v knjižnici ljubljan. bogoslovcev in v slavist, seminarju ljublj. univerze. Ima ga tudi Štud. knjižnica v Mariboru. Jf Konečnega. Jan. 1850: Erdzunge jezik od[er]. klin zemaljski, iz Konečnega: Erdzunge klin, jazyk zemsky. — Jan.: Feldwebel šikovnik; Konecny: Feld-webel šikovnik (Jordan nima tega pomena; v sl.-nem. delu 1851 nima te besede). — Jan.: Flinte puška, ročnica (1. 1851. nima te češke besede); Kon.: Flinte ručnice, puška. — Jan.: Furie vsteklica, ljutica (1851 nima nobene teli besed); Kon.: Furie wzteklice, litiee. — Jan.: Grazie lepota, milostenka, mi-lostnica; Konečny ima vse tri izraze v istem redu: Grazie lepota, milostenka, milostnice. — Jan.: Haarnadel vlasnička (v sl.-n. delu 1851 nima); Kon.: Haarnadel wlasnička (Jordan nima). •— Jan.: Hysteronproteron mešatelka, Kon.: mišatelka. V 2. izd. nem.-sl. dela 1867 je Jan. to opustil, toda v sl.-nem. delu se je do 4. izdaje ohranila beseda: mešateljka(!). — Jan.: Krokodili ostrovid (Jordan nima tega pomena). — Jan.: Labyrinth blodišče; Kon.: Labyrinth bludište. V sl.-n. delu 1851 nima; 1. 1867. jo je Jan. opustil, toda v sl.-n. delu se je obdržala do 4. izdaje; besedo je sprejel Plet., n e d a bi vedel, da je češkega izvora. — Jan.: Leier varito; fig. die alte Leier stara pesen, starodavni kolovrat (v 2. izd. 1867 je vse to opustil); Kon.: Leier waryto; fig. die alte Leier stara pisen, starodawni kolowrat. Ker ima te izraze tudi v sl.-n. delu, so se ohranili do zadnje (4.) izdaje. — Jan.: Perti-nentien prinaležitosti, Kon.: Pertinenzien prinaležitost. V sl.-n. delu 1851 se je pripetila tiskovna napaka (prinadležitosti) in to napako je prepisal še Kleinmayr 1. 1874. — Jan.: Schauspiel činigra (v sl.-n. delu ima naglas činigra, tako tudi še 1. 1874.), Kon.: Schauspiel činohra. Pri sestavi sl.-nem. dela 1. 1851. je rabil J. P. Jordana2): Auplny slow-niček českeho i nemeckeho jazyka (nemški naslov: Vollstandiges Taschen-worterbuch der bohmischen und deutschen Sprache . . . von Dr. J. P. Jordan, Leipzig 1847). Da je rabil ta slovar, se da spoznati iz tistih čeških besed, katerih ni v Konečnem, ima pa jih le-ta besednjak (Jordanov slovniček pa se tesno naslanja na Jungmanna, kar se na prvi pogled vidi). Za dokaz bom navedel nekaj značilnih zgledov. Jan. 1851: Bogdal Storch (v n.-sl. delu 1850 nima: tudi Konečny nima), Jordan: Bohdal weiBer Storch (enako Jungmann), izraz se je obdržal do Hubadove 4. izdaje. -— Jan.: Božnica Tempel (v n.-sl. delu nima), Jordan: Božnice Tempel, od tod v sl.-n. izdajah do Hubada 4. — Jan.: Častka, Antheil, Theilchen, častkovati theilen, Jordan: častka Theil eines Ganzen (Jungmann: ein Theil eines Ganzen), Stiick, častkovati theilen; to je ostalo še do Hubadove 4. izdaje. Veliko čeških izrazov je šlo v nadaljnje izdaje Janežičevega besednjaka, nekaj jih je sprejel tudi Pleteršnik, ker ni poznal virov, iz katerih so prišli do Janežiča. V Pleteršniku so še izrazi: blagomilost die Gnade; Pit. navaja kot vir Cafa, le-ta pa jo je prepisal iz Jan. 1851: Blagomil liebselig 2) Izdajo sem dobil iz muzejske knjižnice v Pragi. (v n.-sl. delu je nima; tudi Konecny nima), iz Jordana: Blahomily liebselig; od tod Jan.-Hubad 1.—-4. Iz tega pridevnika je naredil Janežič blagomilost, kar imajo vse sl.-nem. izdaje (1.—4.); — bodak das Bajonnett, Pit. navaja kot vir Zalokarja, le-ta je besedo prepisal iz Jan. 1850 in ta jo ima iz Konečnega: Bajonett bodak; —• dostojnik, Pleteršnikov vir: Cigale, Janežič, Caf; v n.-sl. delu 1850 ima Jan.: Offizier dostojnik, iz Konečnega: Offizier dustojnik wo-jensky. V sl.-nem. nima tega pomena, ampak pomen: Wiirdentrager, kar je dobil iz Jordana; v tem pomenu se je ohranila beseda v vseh sl.-n. izdajah in v Plet.; — grobovnica, hijena; Plet. navaja kot vir Zalokarja in Jan.-Hubada; le-ta sta jo dobila v Jan. 1850: Hyene grobovnica, kar je naredil po Konečnem: Hyane hrobowlk; Janežič sam je 1. 1867. besedo opustil, toda v sl.-n. izdajah se je ohranila do konca in od tod je šla tudi v Pit.; — okatica, piškur; Pit. navaja kot vir Cafa in Cigaleta; besedo je Jan. 1850 prepisal iz Konečnega: Lamprete okatica. V sl.-n. delu je nima, toda v 2. izd. 1867 jo je obdržal, Bartel jo je v 3. izd. pravilno opustil. Iz Jan. ali neposredno iz češčine jo je sprejel Šulek v nem.-hrv. rečnik 1860 in iz njega jo ima Cigale: »nach Šul[ek]«, in od tod po Cafu tudi Pit.; — podslopje der SaulenfuB, vir: Janežič; le-ta je 1. 1850. prepisal iz Konečnega: SaulenfuB podslupi; — spodke (Unterhosen) navaja Jan.-Hubad; vzel 1850 iz Konečnega: Hosen spodky. Iz teh slovarjev je prepisal veliko kulturnih besed, izmed katerih se jih je nekaj splošno sprejelo. Taki češki izrazi so: bajka (stara domača beseda je basen, ki jo zdaj češka izposojenka izpodriva; potrebujemo jo pa za izraz posebne pesniške vrste), dosleden, kolek, kolkovati, lepenka, možen (s čimer se izpodriva domač izraz: mogoč), odstraniti (Pit. jo šteje za rus. izposojenko, toda s tem je češki vir izpričan), pobočnik, posadka, pozor (Pit. jo šteje za shr. izposojenko, toda Mažuranič, ki ga je Jan. v n.-sl. delu tako pogosto rabil, nima te besede), prvoten, skladatelj, skoba (domača beseda je: penjača, penja), spevoigra (Jan. je dal obliko: spevigra; pod Singespiel, iz Konečnega: Singespiel zpčwohra, enako pod Oper; Cigale je spremenil obliko v spevoigra), starodaven, stroj, svobodomiseln, svobodo-miselnik, tovarna, ustav (institut), vodomet, znamka, živelj (prvina). Nekaj čeških besed je dobil pri Mažuraniču, ki ima veliko slovanskih izposojenk, n. pr. količnik (pod Quotient, Konečny ima tu drugačno besedo: kolikatnik; Mažur. ima izraz iz Jungmanna: količnjk), naslov (pod Aufschrift in Titel; Konečny nima). Srbohrvaščino je zajemal iz treh besednjakov: pri sestavi n.-sl. dela (1850) je rabil Mažuraniča ter nem.-srb. rečnik Isajlovičev; pri sestavi sl.-n. dela (1851) je rabil Drobničev rečnik. Mažurani č-U žarevičev nem.-ilir. rečnik, Zagreb 1842 (navajam ga s kratico: Mažuranič) mu je poleg Murka služil za nem. podlago. Po njem je sestavil večino nem. in slov. besedišča; iz njega je vzel ne le veliko srbsko- hrvatskih, ampak tudi čeških in ruskih besed, n. pr. biten (1850, pod We-sentlich, enako Mažuranič; vzeto iz češč., prim. Maretič, Jezični savjetnik, 1924, 4); činovnik (iz rušč., Maretič r. t. 9), obrazovati (iz rušč., Maretič 73), odvažen (pod Entschlossen, rusko, Maretič 76), opasen (rusko, Maretič 78), podanik (rusko ali češko, Maretič 89) itd.; izrazov, ki se niso splošno sprejeli, tu ne navajam. Naj pokažem na nekaterih zgledih, kako je po Mažuraniču prirejal nem. in slov. besedišče. Nem.-sl. del (1850): Bose hud, hudoben, zloben, jezen, togoten [to ima iz Murka]; zločest, opak; bose machen razserditi, razljutiti, razjariti [to ima iz Mažuranič a]. — Erfolg nasledek, posledek, nastopek, izid [to ima iz Murka], uspeli, konec, sverha [to ima iz Mažuraniča]. — Fiihren, (Jemands Bewegung lenken) voditi, vižati, ravnati [Murko: dessen Bewegung leiten vi-shati, voditi, ravnati], rokovoditi [to iz Isajloviča rukovoditi]; (mittelst eines Fuhrwerkes oder Fahrzeuges) voziti, peljati, vesti [iz Murka: vermittelst eines Fuhrwerkes oder Fahrzeuges vositi, peljati, auch velti]; (Waaren fiihren) ter-žiti, trgovati, kupčovati s čem [po Murku in Mažuraniču]; (verwalten) voditi, ravnati, opravljati [iz Mažuraniča: verwalten voditi, ravnati, upravljati]; das Wort fiihren govoriti, govornik biti [iz Mažur.: das Wort fiihren govoriti, govornik biti]; einen Namen fiihren ime imeti [iz Mažur.: einen Namen fiihren imat ime]; zu Gemiithe fiihren opomeniti kogar [iz Mažur.: einem etwas zu Gemiithe fiihren opomenut koga]; liinter das Licht fiihren prevariti [iz Mažur.: hinter das Licht fiihren prevariti] itd. Nemačko-srbskij rečnik T>, Beograd 1847 (sestavil, kakor je dokazal Vladoje Dukat v Radu Jugoslav, akademije 257, str. 131, Dimitrij I s a j 1 o v i č) je uporabljal Janežič bolj malo; da pa ga je rabil, se da natančno dokazati, n. pr. Jan. 1850: Fehe bčla (sibirska) veverica, Isajlovič 1847: Fehe 6eJia (CHČupCKa) BeBepnil,a; te označbe nima noben drug besednjak, ki je bil Janežiču na uporabo. — Horizont zrenik, Isajlovič: Horizont SptaliHICb; tega izraza nimajo drugi besednjaki. V sl.-nem. delu (1851) je močno uporabljal Jos. Drobniča Ilirsko-nemačko-italijanski rečnik, ki je začel izhajati na Dunaju v snopičih 1. 1846. (Novice 1846, 188 t. j. 25. nov. poročajo, da je izšel 1. zvezek na 10 polah, do izraza: naspavati se) in je bil dotiskan na koncu leta 1849. (Slovenija 1850, 26 t. j. 22. januarja, poroča: Ravno je na Dunaju ilirsko-nemški rečnik Drobniča na svitlo prišel. Dne 30. okt. 1849 poroča SI. 1849, 348: Drobničev besednjak . . . (je) zdaj že pri bukvovezu.) V tem delu je sprejel še več srbsko hrvatskih besed kot v prvem. To je bilo čisto po željah tedanjih dopisnikov Slovenije in Novic (Ma-cuna, M. Majarja, Einšpielerja itd.). Dopisnik iz Gorice, ki je pod znakom zvezdice nad polkrogom pisal tehtne članke v Sloveniji, je to od novega besednjaka naravnost zahteval. Dne 22. junija 1849 piše v Sloveniji, str. 198 pod naslovom »Novi slovenski besednik«, da je treba, da novi besednjak »poda roko Jugoslavjanam ... mi moramo ž njimi enak jezik imeti. .. Vam, ki novi besednik zložite, tiče en korak naprej storiti (t. j. ne le vse slovenske dialekte v en jezik stopiti, ampak) morate serčno v zakladnico jugoslavjan-skiga slovstva segniti... Ne vstrašite se tudi kaki čisti slovenski besedi, kar je mogoče tudi hervaške al serbske synonyma perstaviti. Kmalo bodo te domačo pravico (Biirgerrecht) dobile, mi bomo kmalo jugoslavjanski pisali misleč, de slovenski pišemo . .. nam Primorcam je vse eno, če si moramo kako neznano besedo v glavo zabiti, vzamite jo al od Korošca, al od Štajerca al od Horvata . .. Zložite tedaj bolj slavenski ko slovenski besednik . . . Tako se bomo Jugoslavjanam bližali«. Da so morale take besede Janežiča, ki je Slovenijo 1. 1849. pazljivo bral, za ilirščino navdušiti, je umevno. Storil je res en korak naprej, prav po želji tega dopisnika, in je »pristavil« veliko srb-skohrv. besed, ki jih je večkrat zaznamoval z znakom (i), t. j. ilirsko. Poleg ilirskih besed ima iz Drobniča tiudi precej cerkvenoslovanskih in ruskih besed, tako da ni mogoče vedeti, katere cerkvenoslovanske besede je vzel iz Drobniča in katere iz Miklošiča ali katere ruske je vzel iz Schmidta in katere iz Drobniča. Ta Janežičev slovar je prinesel toliko ilirskih besed, kakor ne prej ne pozneje noben drug slovar. Tu hočem našteti samo tiste, ki so se splošno sprejele, in tiste, ki jih je brez razloga sprejel Pleteršnik, ker ni vedel za njihov vir. Te besede so: bakrorez, beležnik, carina (Pit. navaja strsl. vir poleg shr.; toda Jan. je 1850 vzel iz Mažuraniča pod Veraccisen in 1851 iz Drobniča; tujka col se je še dolgo rabila, šele z 1. 1882. je začel pisati SN (prvič št. 49) carina), čaroben, čestitati (stari domači izraz: srečo vzdati, dobro vzdati se je čisto pozabil; živi samo še v otročjem govoru: srečo dati), diven (Pit. navaja strsl. vir poleg shr.; toda Jan. 1851 je vzel iz Drobniča), dobaviti (domača rečenica: zalagati koga s čim je že kar pozabljena), dragocen (Pit. navaja rus. vir, toda Jan. 1850 je vzel iz Mažuraniča), imendan (1851 iz Drob.; domač izraz je g o d, ki ga shr. nima), izpit, izposlovati (Pit. navaja Cafa kot vir, toda Jan. 1851 je vzel iz Drobniča), izvestje, izvesten (Pit. navaja druge vire, toda Jan. 1851 vzel iz Drobniča, izvora je rusk.), jadilcovati (1850, v 2. izd. 1867 je to opustil), jamčiti (1850, v 2. izd. 1867 je to opustil), kolovodja, komad (1850, toda 1. 1867. opustil; ta izposojenka grškega izvora bo kmalu izpodrinila domač izraz: kos), kovčeg (1851), krivda (1850 pod Unrecht), krut, licemerec (s čimer se izpodriva naš izraz hinavec), lutka (1851 iz Drobniča), menica, motriti (1850; 1. 1867. opustil; s to izposojenko se odriva domač izraz opazovati, ki ga shr. nima), nabaviti (s čimer se izpodriva domača beseda omisliti, nakupiti), nagrada (iz Mažur.; ruskega izvora; domač izraz: darilo), nakit (domač izraz lišp bo kmalu pozabljen), naraščaj (1851 iz Drob.; domača beseda je zarod, ki je shr. nima), neumoren (1851 iz Drob.; domač izraz neutruden, -dljiv se že opušča), nevešč (domač izraz je neizveden, če- sar slir. nima), obala (domači breg, ki ga rabi tudi ruščina v tem pomenu, je zdaj samo še pri reki, medtem ko je bil prej pri morju, n. pr. Slovenija 1849, 45: Dalmatinski bregi), obelodaniti, objaviti, odmor (1850 pod Rast; ta izposojenka nam izpodriva izraze oddih, premolk, presledek, ki jih nima srbohrvaščina; v novejšem času nam bo vzela še naše počitnice, katerih srbo-hrv. tudi nima; za božični, velikonočni ali drugi šolski odmor je slov. = počitnice), ogorčiti (1851 iz Drob.; slov. je razsrditi, razkačiti, česar nima srbhrv.), označiti, posledica (s čimer se nadomešča naš nasledek in stari na-stopek), pošiljka, povod (ki je že čisto izpodrinil slov. priliko in se pogosto napačno rabi v pomenu vzrok; izvora je rusk.), pravec (1851), pretvoriti, prezirati (1851, s čimer se nadomešča slov. izraz zaničevati), prizor, pročelje (1851 iz Drob.), propalica (1851 iz Drob., s čimer se je pozabil naš iz-prijenec, propal = si. izprijen), razstanek (si. ločitev, slovo, česar nima srbhr.), služkinja (domača beseda krščenica se je že pozabila, dekla bo tudi kmalu pozabljena), smisel (s čimer se izpodrivata domača izraza: čut in pomen), smotren (1851 iz Drob.), stas (si. rast, postava), svod (1850 Wolbung, ki izpodriva naš obok), štediti, ukras, umotvor, uteha (1851 iz Drob., slov. je tolažba), verozakon (= verouk), vetrenjak (si. omahljivec), vlasulja, vpliv, vsled (si. zaradi), zavod (v pomenu institut), živahen, žrtvovati, žrtvenik (si. darovati, darilnik). Janežič je v 2. izdaji n.-sl. dela (1867) večino nepotrebnih ilirskih in drugih izposojenk zavrgel, sl.-n. dela pa ni več sam izdal, in tako so nekritični prireditelji vse te izposojenke prepisavali dalje. Nekaj takih besed je prišlo celo v Pleteršnika. ker ni vedel, od kod so jih dobili njegovi nabiralci. Pleteršnik še navaja: davorija iz Cafove zbirke, Zore itd.; Pit. razlaga: po imenu Davor = Mars; oboje je Jan. 1851 prepisal iz Drobniča: Davorija Kriegslied; Davor ein Kriegsgott bei den alten Slaven, Drobnič: Davoria Kriegslied; Davor ein Kriegsgott bei den alten Slaven. — hodnica (= hodi-šče), vzel 1850 iz Mažuraniča; — navestiti (= naznaniti, oznaniti), Jan. 1851 prepisal iz Drobniča; — odsebnica (1850 iz Mažuraniča pod Leibstuhl); — utvora (Pit. navaja Zalokarja, le-ta je prepisal iz Jan. 1851, ki ima iz Drobniča: Utvora Einbildung, Gespenst). Nekaterim Mažuraničevim in Drobničevim izrazom je dal novo obliko in so se v tej obliki sprejele pri nas in nekatere celo pri Srbih in Hrvatih. Mažuranič ima obliko: inostrana, iz te oblike žen. spola je naredil Jan. 1850 inostranstvo, kar se je splošno sprejelo in šlo po Šuleko-vem nem.-hrv. besednjaku 1. 1860. tudi v srbohrvaščino; — Mažuranič ima obliko: razmer (kar je vzeto iz rus. razmert ali češ. rozmer), Jan. 1850 je naredil iz tega: razmera, 1. 1851. pa: razmerje; — iz Mažuranovičeve oblike le-poslovstvo je naredil: leposlovje; — na podlagi ruske besede nadzirateJIB je naredil obliko nadzornik, ki so jo sprejeli v Jurid.-polit, terminologijo 1853 in je šla po Šuleku v vse srbhrv. besednjake in se je pri Srbih in Hrva- tih splošno sprejela. — Iz oblike: velmoža (žen. sp., magnat, iz korena: mog-moči, morem), ki jo je našel pri Drobniču, je naredil obliko: velmož (napačno naslonivši se na — mož, kar je iz kor. m^ž —), ki se je pa kljub temu splošno sprejela. Katere ruske besede je sprejel iz Mažuraniča, Isajloviča, Drobniča in katere iz nem.-rusk, in rusk.-nem. slovarja S e h m i d t o v e g a iz 1. 1844., se ne da dognati. Gotovo pa je, da je rabil tudi Schmidtov slovar, ker nekaterih ruskih besed nima noben drug slovar. V sl.-n. delu ima suslik (Zieselmaus), kar je mogel dobiti le pri Schmidtu. Miklošičev Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti z letnico 1850 je prišel na svetlo 15. dec. 1849 (Slovenija 1849, 368). Janežič ga je v sl.-n. delu 1851 nekoliko uporabljal. Iz njega je vzel obliko bager, Purpur in bagre-nica Purpurmantel; v n.-sl. delu 1850 je imel še rusko obliko bagor in bagr-janica, ki ju je prepisal iz Murka in le-ta iz Heyma. — Iz Miklošiča ali pa iz Schmidta ima: kramola Aufstand, Auflauf; v n.-sl. delu še nima te besede. — Gotovo je, da je vzel iz njega: sad v pomenu rastlina, tu piše: Sad Frucht; (altslov.) Pflanze; (i.) Pflanzung. Poslednji izraz je vzel iz Drobniča, ki ima: Sad neue Pflanzung; starosloven. pomen ima iz Miklošiča: cagT> planta. Nekaj srbskohrvatskih besed je vzel iz knjige: Obči zagrebački Kolendarza godinu 1846. Na koncu koledarja je na dveh straneh zbirka manj znanih besed; od tod je vzel Janežič 1. 1850.: četnik Major, pečatnik Kanzler, perovodja Concipist (nem. izraz priča, da je besedo vzel tukaj, ne pa iz Slovenije 1849, 139, kjer jo je rabil Einspieler in ji pristavil v oklepaju nem. izraz Schriftfiihrer), redarstvo Polizei. V razpravi: Vpliv slov. slovarjev na srbskohrvatske (ČJKZ, VIII. 1931, str. 31 si.) sem pisal, da so besede knjigovodja, modroslovec, perovodja, redarstvo, umoslovje, zapisnik šle iz slov. v srbohrvaščino, toda vse te izraze je imel le-ta Kolen-d a r žel. 1846. Na str. 43 r. t. sem rekel, da je tudi shr. oblika koledar izšla iz slovenščine. Nastala je morda res po slov. vplivu. Imenovani Obči Zagreb. Kolendar se je tako imenoval 1. 1846. in 1847.; toda 1. 1848. ima že obliko koledar (in tako tudi 1849, 1850 itd.), morda je obliko spremenil zaradi Novic, ki so 1. 1846., 116 o knjigi poročale in zapisale: »ker je ta knjiga tudi nekako taki koledar ali kolendar, ker okoli noviga leta perpoje, zato jo prav tako kerstimo«. Našel sem pa na novo nekaj slov. izrazov, ki so šli v srbohrvaščino; ti so: kitica Strophe. V tem pomenu se prvič nahaja v Novicah 1863, 346 (dalje še N. 1864, 47; 1865, 3 itd; od tod je vzel Jan. n.-sl. del 1867; iz njega je vzel Filipovič 1869, od tod Šulek v Rječ. znanstv. naziva 1874; iz njega ima Ak. Rječnik, kjer Budmani napačno misli: »Ima takovo značenje i arapska riječ qit'a (tur. qyta), ali je jamačno kitica dobila ovo značenje po predašnjemu«, iz pomena klasje, venec; — nagib v pomenu Neigung, Inklination, ARj ima iz Šuleka Rj. zn. naz. 1874 in le-ta iz Jan. 1867 Inklinazion nagib in Cigale Neigung; — naprednjak. besedo je naredil Levstik v Napreju 1863, 282, od tod jo je vzel Jan. 1867 in iz njega Filipovič v n.-hrv. bes. 1869—70 Fortsclirittsmann; iz njega ima tudi Ristič-Kangrga, Encikl. nem.-srpsko hrv. rečnik 1936 pod Fortschritts-mann; ARj. nima; — narodnjak, besedo v tem pomenu prvič beremo v Nov. 1861, 225, od tod jo je vzel Jan. 1867 pod Nazionale, od tod Filipovič 1869—70, ARj. nima; — podoknica, besedo naredil Levstik v Napreju 1863, najbrž po Cigaletovi razlagi pod Serenade: petje pod oknom; iz Napreja jo ima Jan. 1867; iz slov. časnikov je šla tudi v hrv., ARj. piše: Noviji književ-nici upotrebljavaju riječ podoknica u značenju: pjesma, koja se kome pjeva pod oknom, a može značiti i muziku pod čijim oknom; — ustanovav pomenu Stiftung; v tem pomenu jo je prvikrat rabil Einspieler v Sloveniji 1849, 341, od tod vzel Jan. 1851; po Šuleku, Filipoviču je šla v srbohrv. besednjake. Kako besedo je vzel tudi iz hrvatskih pisateljev, tako n. pr. žalostinka (iz Preradovičevili Prvencev 1846), izmišljotina; morda še kako drugo besedo. Nekaj dobrihbesedjesa m naredi 1, n. pr. božičnica (=božič-no drevo), brizgalnica, domotožnost (pozneje se je udomačila oblika: domo-tožje), glasilka, glaskovati lautieren, kovina, nasprotje (= kontrast), ničla, oblačilnica, obnova, odstotek, oklepaj, pivni papir, pločevina, ploskača (= granata), polenovka, poljuden, rastlinjak, svinčnik, svetilka, vžigalica, zavarovalnica in še nekaj takih, ki se niso udomačile. Janežičevega besednjaka so željno čakali. Dne 21. novembra 1849 piše Bleiweis v Novicah, da »... imamo že več dobrih slovnic, — besednjakov (podčrtal Bleiw.) . .. nam pa še zmirej manjka, ker razun hvale vred-niga Murkotoviga dosihmal nobeniga večiga besednjaka vsi Slovenci skupej nimamo. De bi pač zamogel obljubljeni kmalo na svitlo priti!« (str. 205). Slovenija poroča 1850 v dopisu z Dunaja 13. jan.: Slišimo tukaj, da bode nemško-slovenski slovnik g. Janežiča z mescom Januarjem gotov (str. 25). Dne 19. marca pa piše: Te dni smo dobili Janežičev nem.-slov. slovar. Moramo reči, da je izverstno delo, ki vse druge, kolikor jih je do zdaj natisnjenih, veliko preseže (str. 91). Enako ga hvalijo Novice, da je popoln in dober novi slovar (N. 1850, 58; 3. apr.). Novi besednjak je začel takoj vplivati; rabili so ga pogosto sotrudniki Novic in drugih listov. To se vidi iz novih izrazov, ki so jih dobili v Janežiču. Dne 12. jun. rabijo Novice že zavod v pomenlu Anstalt (1850, 98), kar je imel Janežič. Na str. 124 je že: zapitek (Trinkgeld), kar je vzeto iz Janežiča pod Trinkgeld. Na str. 169: prizor, kar je vzeto iz Jan. pod Scene itd. Po njem so segali zlasti sestavljavci poljudno znanstvenih del in prvi pripovedniki (Jeriša, Mencinger, S. Jenko, Jurčič itd.). (Dalje) Zusammenfassung. Zur Gcsehiehte der neueren slovenischen Worterbiieher (Fortsetzung). Der Verfasser untersucht in dieaer Nummer die Quellen zum deutsch-slov. (1850) und slov.-deutschen (1851) "Worterbuche von A. Janežič. Izvestja. Ob Režekovi knjigi o Rogaški Slatini. Leta 1931. je ustanovil dr. Adolf Režek, asistent v zavodu za farmakologijo in toksikologijo medicinske fakultete v Zagrebu, v Rogaški Slatini zdraviliški kemijski laboratorij, prvega te vrste v Jugoslaviji. Bavil se je od tega časa mnogo s preiska-vanjem rogaških vrelcev ter je napisal o teh svojih analizah več razprav. Zavedajoč se dejstva, da spoznavanje preteklosti zdravilišča dn njegovih vrelcev olajšuje tudi rešitev problemov sedanjosti in prihodnosti, je razširil avtor svoja raziskovanja na zgodovinsko polje. Prvo zgodovinsko študijo o Rogaški Slatini je priobčil že leta 1932. Lani je v obsežnem delu1) zbral vso dosedanjo literaturo in arhivalne podatke o Rogaški Slatini, kritično ocenil dosedanje analize ter napisal zgodovino posameznih vrelcev in vseh vprašanj, ki so ž njimi v zvezi. Zgodovino zdravilišča deli avtor na pet dob. Prva doba sega od prvih poročil o mineralnih izvirih do 1. 1685., ko je bilo objavljeno prvo tiskano delo o Rogaški Slatini, druga do 1. 1803., ko preidejo vrelci v posest štajerskih deželnih stanov, tretja do 1. 1908., ko so glavne vrelce na novo zajeli, četrta do 1. 1918., ko je postalo zdravilišče last jugoslovanske države, peta končno od 1. 1918. do danes. Kedaj so začeli uporabljati vodo za zdravilne namene, ni popolnoma jasno, brez dvoma pa se je godilo to že v 16. stoletju, kajti iz tega časa je že ohranjena prva analiza L. Thurneysserja. Thurneysser (1530.—1596.) je bil znan lekarnar in zdravnik, paracelsist in alkimist. On je prvi kemik, ki je sistematsko analiziral ra/.ne mineralne vode v Evropi. Njegovih izsledkov seveda ne smemo meriti z merilom današnjih kemičnih metod, kajti velike mojstre kemične analize nam je prineslo šele 19. stoletje. Tburneysser je bil Paracelsov učenec. Glede kemičnih elementov sta se oba držala v glavnem še nazorov arabskega učenjaka Geberja. Menili so tedaj, da kovine niso elementi, ampak da obstajajo iz mešanice različnih množin istih prasnovi (elementov). Glavni dve prasnovi sta sulfur in mercurius, toda nekako bolj »duševna« in prečiščena elementa, kot si jih mi danes predstavljamo v žveplu in živem srebru. Merkur je bil nerazrušljivi del kovin, ki jim daje kovinski svit in razteznost, sulfur razkrojljivi del, ki daje kovinam premenljivost in barvo. Tako obstaja po Geberju zlato skoraj iz najčistejšega merkuirija, kositer pa iz velikega dela nečistega sulfurja in male množine nečistega merkurija. Poleg sulfurja in inerkurija so smatrali za sestavino kovin tudi še »sal«. Ta naziranja so ostala v veljavi do srede 18. stoletja. Za svoje analize mineralnih vod je rabil Thuir-neysser »menzuro«, t. j. posodo, ki je vsebovala pol funta čiste vode. To menzuro je napolnil z mineralno vodo in tehtal. Iz večje teže, katero je kazala posoda v primeri s težo, katero je imela, če je bila napolnjena le z navadno vodo, je sklepal na množino raztopljenih mineralnih snovi. Vodo je do suhega prekapal (izdestiliral) ter dognal suhi ostanek, torej množino trdih mineralnih snovi. Ta zaostanek je na novo raztopil ter prepustil krista-lizacijii. Kristale je žaril in po žarenju tehtal. Kar se je izgubilo med žarenjem, je imenoval »nitrum«. Tekočino, ki je ostala od kristalizacije, je izpareval do suhega, žaril in zopet raztopil. Del, ki se ni hotel topiti, je bil »plumbum«, kar je med žarenjem postalo modro, je bilo srebro ali zlato, kar je postalo rdeče, je bil »vitriol«, kar ni hotelo kristalizirati, je bilo »sal« ali »sulfur«. Dr. Adolf Režek: Iz prošlosti vrela mineralnih voda Rogaške Slatine. 1937. Rogaška Slatina. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Založila uiprava zdravilišča Rogaška Slatina. Gena 30 din. Četudi Thurneysser ne imenuje Rogaške Slatine z njenim današnjim imenom, ampak govori le o kislem vrelcu blizu Ptuja in Celja, vendar ni dvoma, da je mislil na Rogaško Slatino. Pa če bi se njegovi podatki nanašali tudi na kateri koli drugi mineralni vrelec blizu Ptuja in Celja, ne bi to nič spremenilo na dejstvu, da je Thurneysserjeva analiza prva znana analiza vrelca iz naših krajev in zato za nas na v«ak način zanimiva. Ker je Thurneysserja poslal njegov pokrovitelj, avstrijski nadvojvoda Ferdinand, na dolga potovanja (1555.—1569.), ni izključeno, da je prišel sam v naše kraje. Ali pa mu je zdravnik ali lekarnar iz naših krajev poslal rogaško-slatinsko vodo za analizo. Znani dunajski zdravnik dr. Sorbait je prvi, ki rabi 1. 1680. izraz »acidulae roitschenses«. Bil je tudi prvi, ki je rogaško vodo prinesel na Dunaj ter tam z njo zdravil bolnike. Pridobil si je s tem mnogo izkušenj o učinkovitosti te vode ter je prvi napisal večji članek o njej v svojem delu »Praxis medica«. V Gradec pa je dal prinašati vodo graški deželni fizik B. Wagner. Dolga leta je zdravil ž njo bolnike v graški bolnici ter je opazoval delovanje vode na razne bolezni. O teh svojih izkušnjah je pismeno poročal dr. Griindelu v Maribor. Pa tudi Griindel sam je imel mnogo izkušenj o delovanju rogaške vode, ker so jo tedaj mnogo »rabili bolniki v Mariboru in Ptuju. Vsi so jo morali piti doma, ker v Rogaški Slatini tedaj še ni bilo nobenega poslopja za stanovanje in lečenje bolnikov. Knjiga »Roitschocrene«, ki jo je napisal dr. Griindel, je bilo prvo delo, ki se bavi izključno z Rogaško Slatino. Zaradi tega, pa tudi ker je Griindel bil mariborski deželni fizik, je knjiga za nas posebno zanimiva. Latinska izdaja »Roitschocrene« je izšla 1. 1685. na Dunaju, nemška dve leti pozneje. En izvod latinske izdaje hrani tudi Študijska knjižnica v Mariboru. Griindel je prvi preiskovalec rogaških mineralnih vod, o katerem vemo gotovo, da je obiskal vrelce sam ter tam bival z namenom, da jih preišče. Latinska izdaja »Roitschocrene« ima 283 strani, razdeljenih na 48 poglavij. Nekaj več ko četrtina knjige se bavi s kemijo, ostali del pa z medicinskimi vprašanji rogaške vode. Dr. Griindel je dokazal s tedaj mogočimi znanstvenimi sredstvi naslednje sestavine vode: železo, vitriol (želeani sulfat), sulfur (žveplo), nitrum (sali-ter), sal commune (natrijev klorid), sledove galuna ter kisle in alkalične soli. Za ugotovitev želeaa so mu služile v iprah zdrobljene šiške, ki dajo z železno raztopino temno barvo in katere je že Paracelsus rabil za ta namen. Ko je polil suhi ostanek vode s kislino (spiritus sulfuris), je opazil šumenje. Toda vzrok tega pojava, ogljikova kislina, mu še ni bil znan. V nasprotju z drugimi preiskovalci mineralnih vod je smatral Griindel na podlagi svojih poskusov, da so v rogaški vodi tudi alkalije. Te je dokazal z reagensom ias rdečih rož ali vijolic, ki so v mineralni vodi pozelenele. Alkalične in kisle soli je razločeval tudi po obliki kristalov, kar je »znano že vsakemu lekarniškemu vajencu«. Nitrum je pridobil iz rogaške vode na isti način, kakor so ga lekarnarji po Mynsicbtovem predpisu pripravljali v svojem laboratoriju. Da so v rogaški vodi raztopljene soli »salia fixa«, torej trde soli, ne pa hlapljive (volatilia et spiiituosa), sklepa iz tega, ker je rogaška voda težja ko voda iz Drave ali voda iz mariborskih studencev. Danes bi rekli, da ima večjo specifično težo. Griindel je pregledal in analiziral tudi prst in kamenje v okolici vrelca ter je našel, da vsebujejo mnoge snovi, ki jih vsebuje voda. Našel je neki studenec v bližini mineralnega izvira z imenom Ariaviza (rjavica) v vasi istega imena. Ta izvir je bil, kakor že ime pove, rjasto-rdeč od železnega oksida, ki se je izločal okoli vrelca, kar je Griindel zopet dokazal z omenjeno reakcijo. Tudi galun je mašel v teh kamnih, kar mu je naravno, ker se da iz prsti (terra sigillata) in žveplene kisline izdelati tudi umetni galun. Kuhinjsko sol je dokazal s srebrom, katerega je raztopil v aqua fortis, toirej podobno, kakor še danes dokazujemo kloride. V uvodu navaja Griindel okoli 150 imen raiznih avtorjev, na katerih dela se v knjigi sklicuje. Ze ta seznam sam je za nas zanimiv, ker nam pove, v katerih strokovnih delih je mariborski zdravnik pri svojem trudapolnem preiskavanju iskal odgovora na razna nerešena vprašanja in katere kemične in terapevtične znanstvenike so tedaj smatrali pri nas za merodajne. Med temi najdemo stare grške, rimske in arabske avtoritete, kakor Aristotela, Dioskorida, Hipokrata, Kornelija Celsa, Plinija, Galena, Mezueja in Rhazesa. Ne manjkajo pa tudi oznanjevalec nove dobe, Theophrastus Paracelsus, in njegovi bojeviti pristaši in učenci: Tburneysser, Quer-cetanus, Oswald Croll, Wdnther Andernačan in znani botaniki Konrad Gesner, Taber-nemontanus, goriški zdravnik Mathiolus din končno Rondelet, lekarnair in profesor na univerzi v Montpellierju. Večina avtorjev, ailkemistov, zdravnikov in lekarnarjev, ki jdh Griindel navaja, pa je živelo v 17. stoletju, n. pr. Burrhus, Dobrženski iz Černeho mostu, Glauber, Griinling, Helmont, Minderer, Mynsicht, Riverius, Rolfink, Angelu« Sala, Daniel Sennert, Sylvius de le Boe, Digby, Jiingken, Poterus, Schroder in Johann Zwelffer. Vidimo torej, da je bila sodobna strokovna literatura Griindelu dobro znana. 17. stoletje imenujemo stoletje jatrokemije ali farmacevtske kemije. Paraceleovi kemični preparati, tinkture in ekstrakti so »i počasi priborili celo prostorček v oficielnih farmakopejah. Paracelsovi častilci lin njegovi nasprotniki so postali zmernejši. Prvi so uvideli, da so poleg kemičnih zdravil še tudi druga važna terapevtska sredstva, drugi pa so spoznali vrednost in važnost mnogih kemičnih zdravil. Iz izsledkov »starih« in »novih« so si prizadevali znanstveniki tega stoletja izbrati to, kar se jim je zdelo najboljše. Zato jih imenujejo eklektdke. Med eklektike smemo šteti tudi mariborskega zdravnika in znanstvenika Griindela. Saj sam rabi v predgovoru svoje knjige nekaj izrekov, ki nam to potrjujejo. Na primer: »Dogmata non puro Paraselsi, aut scita Galeni, verus uterque placet, falsus uterque tacet.« »Amicus quidem Galenus, amicus Aristoteles, semper tamen magis arnica Veritas.« »Experien-tia . . . unicus est Lydius lapis, quo Veritas . . . exploratur et cognoscitur.« Griindel torej ne smatra samo Paracelsa ali samo Galena za edini vir znanosti, ampak vsak izmed obeli mu je ljub, če so njegova naziranja utemeljena. Prijatelja imenuje Galena, pa tudi Aristotela, vedno pa mu je največja prijateljica resnica. Uspeh mu je edini preizkusni kamen, ki pomaga spoznati zlato resnico. In zopet je prešlo skoraj sto let, da je našla rogaška voda svojega tretjega analitika zdravnika dr. F. Dietela, člana medicinske fakultete na Dunaju. Njegovi podatki dz leta 1771. se še ne razlikujejo mnogo od Griindelovih. V tem času so imeli dunajski lekarnarji pravico in dolžnost, da so prodajali rogaško vodo. Ker so se množile pritožbe o slabem stanju vrelcev in nezanesljivem polnjenju steklenic in ker je bila tudi drugod navada, da so take medicinalne vode dobavljali lekarnarji, je gremij dunajskih lekarnarjev leta 1721. na svojo prošnjo dobil od cesarja ta privilegij. Obljubili pa so lekarnarji in ,se obvezali, da bodo imeli rogaško vodo vedno v zadostni množini in v dobrem stanju na Dunaju v zalogi, da glinastih vrčev ne bodo prodajali dražje ko za 36 krajcarjev, da bodo vrelec v Rogaški Slatini uiredili in ohranili v dobrem stanju, da bodo tam ob vrelcu nastavili zanesljivega človeka, ki bo delo nadzoroval, da bodo vodo polnili le ob jasnih dnevih in steklenice takoj zamašili, da bo vsako leto vsaj en dunajski lekarnar potoval osebno v Rogaško Slatino An vse potrebno ukrenil na licu mesta, in končno, da bodo za vsak vrč vode plačali na Dunaju 6 krajcarjev davka v dvorno blagajno. Društvo dunajskih lekarnarjev, ki je obdržalo ta privilegij do leta 1782., je mnogo storilo za napredek Rogaške Slatine. Namesto z leseno ograjo so obdali vrelec s kamenitim obročem. Župnik in kaplan pri Sv. Križu sta bila prva, ki sta prevzela proti odškodnini nadzorstvo nad vrelcem. Nekaj časa je skrbel za red ob vrelcu in za točenje in odpremo vode tudi ptujski fizik dr. Anton Griindel, sin prej t omenjenega mariborskega zdravnika. V društvu lekarnarjev na Dunaju pa so zaupali skrtb za vsa vprašanja irogaškega vrelca lekarnarjema De Paulinu in Hagenu. Leta 1730. so dunajski lekarnarji opasali vrelec z novim kamenitim vencem, 1732. pa so postavili poleg vrelca kip sv. Janeza, ki še danes stoji. S tehničnimi ukrepi, ki so bili v tem času izvedeni, se je dvignila kakovost vode, s tem pa tudi njena uporaba. V prvih treh letih so prodali čez 20.000 steklenic rogaške vode, kar je gotovo lep uspeh. Po ukinitvi privilegija dunajskega lekarniškega gremija je napočil za Rogaško Slatino zopet žalosten čas. Prodaja vode je prešla na razne posestnike v okolici vrelca, ki so se med seboj prepirali, kar je seveda neugodno vplivalo na stanje vrelca in povzročilo mnogo pritožb. Kot dopolnilo k Režekovim navedbam naj omenim tu, da je v tem času, med leti 1782. in 1784. obiskal Rogaško Slatino tudi znani ljubljanski mineralog in geolog Baltazar Hacquet. Svoja opazovanja je oibijaviil v tretji knjigi svoje »Oryctooraphia carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krain« (Leipzig 1784) na strani 130. Hacquet je že uporabljal razne kemične reagencije, kakor na primer mineralne kisline (na CO2), svinčeni ocet (plumbum aceticum), sok vijolic, šiške, kurkumo, ferrocijankali, lakmusovo tinkturo, kalijev karbonat, salmijakovec, ocet, raztopino srebra in živega srebra, alkohol, terpentinovo olje, milo, raztopino žveple-nih jeter, kovinasto srebro. Žvepla Hacquet ni našel, pač pa mnogo apnenih snovi, žveplenokiisle snovi, Glauberjevo sol in muriatično sol. Pri preiskovanju sveže vode je našel sledove železa, v suhem zaostanku pa jih ni mogel več ugotovili. Po destilaciji je našel, da vsebuje rogaška voda deset odstotkov ogljikove kisline (»fixe Luft«). Ker je kot geolog vedel, da izvira rogaška voda iz apnenih tal, je bil mnenja, da prehaja ogljikova kislina iz tega apnenca (kalcijevega karbonata) v mineralno vodo.2) Hacquet graja slabo odpremo mineralne vode, češ da mašijo steklenice samo s smolo, namesto da bi jih zapirali s probkovino. V Rogaški Slatini so v tem času plačevali 8 krajcarjev, v Celju 16 kr., v Ljubljani 20 kr. za tako slabo zamašeno steklenico, v katera ise je držala voda le kratek čas. Mnogo vode so pošiljali v Italijo. Hacquet omenja tudi Kiranzovo knjigo in tam objavljeno (Dietelovo) analizo ter pravi, da je poročal Kranz o sestavinah vode le nejasno. Za nas je zanimivo, da Hacquet sam omenja literaturo, ki mu je bila učiteljica pri njegovem delu. Na 4. strani 3. knjige pravi, da mora priznati, da sta mu angleški kemik in analitik William Falconer s svojim delom o mineralnih vodah in toplicah ter Tobern Bergmann, profesor kemije in farmacije v Upsali, s svojim delom »Opuscula physico-chemiica« prinesla »mnogo več luči« kakor vsi drugi, ki so pred njima preiskovali vode. Razen teh avtorjev omenja Hacquet še »fizikalno kemijo« Wiegleba, lekarnarja v Langensalzi na Nemškem. V začetku tretjega dela svoje knjige nam Režek poroča, da so 1. 1803. deželni stanovi štajerski kupili in prevzeli Rogaško Slatino z namenom, da na novo urede vrelce in zdravilišče. Glavna nosilca te misli sta bila deželni glavar štajerski grof Ferdinand Attems in njegov prijatelj prelat admontski Gothard Kugelmayer. Njihovo stremljenje je podpiral nadvojvoda Ivan. Deželni stanovi so tudi takoj oskrbeli "') Hacquet pa ni analiziral samo rogaške vode, v njegovi »Oryctocraphia« najdemo tudi precej analitičnih podatkov o raznih vrelcih in termah, ki jih je našel na svojih potovanjih, n. pr. na Bledu, v Kamnigorici, blizu Beljaka, v Dolenjskih, Krapinskih, Varaždinskih toplicah in na Dobrni. Vendar Ilacquetove knjige nisem našel omenjene v novem kemijsko-farmacevtskem leksiku (»Chemisch-Pharmazeutisches Bio- und Bibliographikon«), ki ga je 1. 1937. izdalo društvo za zgodovino farmacije v Berlinu. novo, napredku znanosti ustrezajočo kemično analizo vrelca. Poverili so to delo lekarnarju J. Siiessu, ki je foil lastnik lekarne »Pri zlatem jelenu« v Gradcu (Spor-gaisse), katero je okoli leta 1566. ustanovil A. Robič. Da je bila nova analiza res potrebna, nam kaže pogled na razvoj kemijske znanosti do konca 18. stoletja. Po Paracelsu je, kakor seim že omenil, stopila alkemija v službo medicine, v čije službi najdemo že v najstarejših časih tudi botaniko. Že v 16. in 17. stoletju opažamo posebno živahno delavnost na polju farmacevtske kemije. Naravno in razumljivo je, da so bile v tem času glavne delavnice ustvarjajoče kakor analitične kemije laboratoriji lekarn. Iz teh laboratorijev so izšli tudi veliki kemiki 17. in 18. stol., n. pr. Kunkel (1630,—1702.), Markgraf (1709—1782.), Geoffroy (1672__1751.) in Scheele (17-12.—1786.). Pozneje je večji del znanstvene kemije prešel seveda v vseuoiliške laboratorije, večji del ustvarjajoče kemije pa je prevzela polagoma na novo se razvijajoča kemična industrija. Dobi farmacevtske kemije je sledila doba flogistične teorije (1700.—-1774.). Kemik Stahl je starodavno naziranje, da je sulfur gorljiv del kovin in da gorenje vse snovi uničuje, preobličil v znanstveno teorijo o gorenju, ki pravi, da vsebujejo vsa gorljiva telesa neko skupno snov, flogiston, ki se loči od njih, če gore. Žveplo na primer mu je bila zveza žveplene kisline in flogistona. Če žveplo gori, izgine flogiston in žveplema kislina ostane. Četudi ta teorija naravnost nasprotuje našemu današnjemu naziraniju, beleži vendar zgodovina kemije v tej dobi mnogo odkritij. Znanost je pridobila nove nazore o elementih, o naravi zraka, ogljikove kisline in raznih drugih plinov, n. pr. kisika, vodika in klora. Odkrili in preiskali so razne mineralne snovi in prsti. Tako ®o poznali in razločevali proti koncu te dobe že lojevico (magnezijo), glino (aluminij), apneno prst (kalcij) in kremenico (silicium). Tudi naziranja o bistvu alkalijev, kislin in soli so se spremenila in približala našim današnjim nazorom. Scheele in Priestley, ki 6ta odkrila kisik, sta stala preveč pod vplivom flogistonske teorije, da bi se bila popolnoma zavedala dalekosežnosti svojih odkritij. Na podlagi poskusnega materiala in uispehov teh obeh kemikov je prišel veliki Francoz Lavoisier (1774.) do pravilnega tolmačenja oksidacije pri gorenju snovi. Njegove revolucionarne teorije so izmagale v kratkem času ter dale praktični in teoretični kemiji novo smer za vso bodočnost. Največji analitik svojega časa, bivši lekarnar Klapprot (1743.—1817.), je dosegel v berlinski akademiji, da so sprejeli Lavoisier-jeve nazore. Prve večje in dobro uporabljive metode za analitične namene pa eo izdelali šele Berzelius, profesor kemije in farmacije v Stockholmu, Wohler, profesor kemije v Gottingenu, ter bivša lekarnarja Rose in Fresenius. Del teh velikih kemikov Siiess ni več doživel. Brez dvoma pa mu je bil dobro znan sodobni napredek na polju kemijske analize. Poznal je tudi starejša dela (Griin-delovo in Dietelovo) o Slatini, Hacqueta pa ne omenja. Siiess je našel v rogaški vodi karbonate natrija, magnezije, kalcija, železa in aluminija in kloride natrija, kalcija in aluminija ter sulfate natrija, kalcija in aluminija. Dr. Rezek prikazuje rezultate Siiessove analize in tudi drugih poznejših kemikov na posebnih preglednih tabelah na koncu knjige. O Siiessovem in Griindelovem delu pa je avtor tudi že leta 1932. poročal v »Farmacevtskem Vjesniku«. Mimogrede naj omenim, da je bilo kakor drugod tudi po naših krajih poleg Suesisa v izačetku 19. stoletja več marljivih kemikov-analiitikov. Lekarnar F. Baum-bach v Celju na primer, ki se je pozneje preselil v Maribor (kot mestni lekarnar pri orlu), je napisal delo o mineralnih vrelcih v Rimskih toplicah, v Laškem, Stubici in Dobrni. Ljubljanski deželni lekarnar Jan. Nop. Wondraschek in lekarnar Krainsky v Mariboru sta preiskala blejsko termo (1821.). Po Siiessu je preiiskal rogaško vodo leta 1821. L. Vest, .leta 1837. pa profesor A. Schrotter, ki je svoje delo objavil v Analih za kemijo in farmacijo, pozneje pa kemik A. Kauer (1859.), profesor M. Buchner (1874___1875., 1885.), E. Ludvvig, Th. Panzer, E. Zdarek (1905.). Vodo »šumskega vrelca« so analizirali pred letom 1880. v laboratoriju lekannarskega društva na Dunaju. V najnovejšem času (1934.) je dr. Režek deloma sam, deloma s sodelovanjem L. Marica preiakal vodo Ferdinandovega, Gothardovega, šumskega vrelca in vrelca v parku. Vrelec je bil v Siiessovem času še obdan samo od kamenitega obroča, katerega so nekoč postavili dunajski lekarnarji. Leta 1816., torej po štiriinosem desetletni službi, so ga deželni stanovi odstranili ter nadomestili z novim. Leta 1819. so nad glavnim vrelcem postavili krasen tempel, ki je dal pozneje temu izviru tudi ime. Leta 1804. so namestili prvega stalnega zdravnika, ki je od 1811. bil tudi prvi upravitelj zdravilišča. Bil je to dr. Janez Frohlich iz Celja, ki je s svojim dolgoletnim uspešnim delom mnogo dosegel za razvoj in sloves zdravilišča. V prvi polovici 19. stoletja je otvoril celjski lekarnar Baumbach tudi sezonsko lekarno v Rogaški Slatini kot podružnico svoje celjske lekarne. Ko je bilo ugodeno kemijskim, higienskim in zdravstvenim potrebam kraja, se je v sledečih petdesetih letih mogla razviti živahna gradbena doba zdravilišča. Pred drugim je treba omeniti novo večje kopališče, vodovod, zidano šetališče s slikanim stropom in okusnimi kipi Eskulaipa in Higijeje, skladišče za požarno hrambo, novo cesto v Poljčane, zdraviliški dom, paviljon za godbo, prostore za polnjenje steklenic, gledališče in kanalizacijo. Geološke razmere zdravilišča in njegove okolice je preiskava! dolga leta geolog J. Rumipf, ki je svoije izkušnje tudi uporabil v korist zdravilišča. Zavaroval je vrelce proti dotoku sladke vode iz okolice z globokimi zaščitnimi obroči. Graški profesor dr. Hoernes je končal začeta Rumpfova dela in gradil poslopja za polnjenje steklenic na istem mestu, kjer je profesor Rumpf to predlagal, ker je spoznal, da so Rumpfovi nazori in izsledki bili pravilni. Za teoretična vprašanja o nastanku in tvorbi rogaških mineralnih vod so se zanimali učenjaki Peters, Hoefer, Rumpf, Hoernes, Stur in Knett. Peters smatra postanek mineralne vode kot zadnji pojav vulkanskega delovanja prirode v naših krajih. Po Hoeferjevem mnenju pa ogljikova kislina v rogaških vrelcih ni vulkanskega porekla, ampak nastaja le v globo čin i kakih 23—30 metrov po kemični izmeni mineralnih snovi. Rumpf, ki je bil tedaj najboljši poznavalec rogaških izvirov, si je pripravljal izvlečke iz laporja, ki obdaja pokrajino okoli Rogaške Slatine, z destilirano vodo ter je pri kemični analizi teh umetnih mineralnih vod našel, da je velik idel snovi, ki se nahajajo v naravnih rogaških vodah, že pripravljen v laporju, skozi katerega voda teče. Glede ogljikove kisline pa je tudi on mnenja, da je vulkanskega izvora. Hoernes je kritično obdelal vse teorije prednikov ter se je pridružili končno naziranju prof. Rumpfa o tvorbi rogaške vode. Po Knettovem mišljenju, katerega imenuje avtor naše knjige še danes najboljšega poznavalca rogaških vrelcev našega časa, nastajajo rogaški izviri iz najmanj dveh vod, ki vsebujeta razne mineralne snovi. Piriva, jako koncentrirana, prihaja iz večje globooine; Knett jo zove »juvenilno« komponento, drugo, slabo mineralizirano pa zove »vadozno«. Vadozino vodo smatra za temeljno vodo področja Rogaške Slatine. Ta izpira plasti, ki vsebujejo imnogo kalcija. Ti vodi pa se ne nahajata druga na drugi v rednih in siporedmih slojih, ampak tvorita razne neredne mešanice. Zato imamo v Rogaški Slatini več mineralnih vrelcev, ki se kljub bližini razlikujego po množini raztopljenih snovi ter po njihovi kemijski kakovosti. Knett je bil prvi, ki je to teorijo nastajanja mineralnih vod prenesel na področje Rogaške Slatine. Za dokaz svojega mnenja je uporabil tudi analize posameznih vrelcev, ki so zajeti v raznih globinah. Vrelec Donat, ki je najgloblji, vsebuje najiveč natrija, magnezije, karbonatov in sulfatov ter kaže največ suhega ostanka. Največ kalcija pa vsebujejo izviri, ki so zajeti manj globoko ali pa sploh niso zajeti. V tretjem razdobju zgodovine Rogaške Slatine obravnava dr. Režek tudi razna upravna vprašanja, organizacijo odpošiljanja vode in njeno prodajo, krajevni časopis, tiskane sezname gostov, vprašanje, ali se na>j Rogaška Slatina razvija v smeri letovišča ali zdravilišča, ter poskuse izdelovanja »rogaške soli« po vzorcu karlovarske soli. V četrtem razdobju opisuje avtor predvsem obsežna dela za temeljito preureditev vrelcev, ki so bila izvršena pred tridesetimi leti. Rastoči potrebi po vedno večjih količinah vode tedanja dva urejena vrelca (Stiria in Tempel) nista mogla več zadostovati. Voda iz ostalih neurejenih izvirov je bila odvisna od meteorne vode in radi tega mnogokrat neuporabljiva. Politične in gospodarske krajevne borbe so povzročile nesoglasja in prepire med domačini in vodstvom zdravilišča. Šele znani geolog inž. dr. J. Knett, ki je bil tedaj geolog zdravilišča Karlovi vari, je na podlagi svojih mnogih izkušenj leta 1907. izdelal predlog za popolno preureditev področja Rogaške Slatine in vseh nijenih mineralnih vrelcev. Smatral je celo področje kot eden skupni sestav izvirov. Kot kemik je sodeloval dr. E. Hotter iz Gradca. Izkopali so po 8 m globoke jame, katere so obdali z betonskim zidom, da bi ujeli vrelce na čim globljih mestih. Vrelce, ki 60 kazali pri kemični analizi močno koncentracijo, so izolirali, nanje nastavili kositerne cevi in okolico vrelca zaščitili proti nezaželenemu dotoku navadne vode, ki bi mogla vodo vrelcev zopet razredčiti in oslabiti. Na ta način so našli na nekaterih mestih jako močno vodo, kakor je dotedaj še sploh ni bilo v Rogaški Slatini. Dva taka ojačena, posebno mnogo magnezije vsebujoča izvira vode so združili ter jima dali ime vrelec Donat. Z imenom Tempel in Stiria so krstili na novo zajete vrelce, ki niso izvirali več na istem mestu kakor stari vrelci tega imena. Ker so bili novi vrelci zajeti mnogo globlje ko stari, je voda v nekaterih starih vrelcih sama od sebe izginila. Za delo, ki se je moralo seveda vršiti izven sezone, je bilo izdanih 150.000 kron. Celotna izvedba Knettovega načrta pa zaradi vojne in povojnih razmer še do danes ni bila mogoča. Avtor opisuje tudi zanimivo znanstveno borbo o nastanku aragonitnih kristalov, ki so se našli o priliki raznih del ob rogaških vrelcih. Rogaška Slatina je imela od tega znanstvenega spora veliko korist, ker so poskušali učenjaki pri tej priliki razložiti razna geološka in mineraloška vprašanja. Da vsebujejo ti kristali aragonita poleg kalcijevega karbonata tudi sledove stroncija, je poleg Knetta in drugih znanstvenikov dokazal tudi avtor te knjige sam. Obljublja, da nam bo kmalu o tem vprašanju poročal še več. Po Knettovii preureditvi vrelcev (1909.) so nove vrelce stalno nadzorovali in opazovali. Vsak dan so merili množino vode in njeno temperaturo. Enkrat mesečno je kemik dr. Hotter analiziral vodo, pozneje je prevzel ta posel lekarnar mr. pharm. Bronislav Hertz v Rogaški Slatini. (Herz je priobčil 1913. tudi zgodovinsko poročilo o nekdanjem razmerju dunajskih lekarnarjev do Rogaške Slatine.) Vojna je periodični kemični pregled vrelcev zopet onemogočila. Šele leta 1931. ga je dr. Režek zopet uvedel, tako da ima danes Rogaška Slatina v vseij državi najbolje urejeno službo 'Za opazovanje in spoznavanje mineralnih vod. Leta 1918. je prešlo zdravilišče z vsemi vrelci v last jugoslovanske države, z uvedbo oblasti 1. 1927. pa v last Mariborske oblasti. Od 1. 1929., ko so bile oblasti ukinjene, je zdravilišče last Dravske banovine. Leta 1928. so postavili stroj za avtomatsko polnjenje steklenic. Pripravljajo tudi obširna dela za nadaljnjo načrtno ureditev celega področja vrelcev, približno tako, kakor si je to zamišljal geolog Knett že leta 1907. Po zanimivih tabelah raznih analiz rogaških vod nam avtor na koncu knjige še razgrne bogato literaturo o Rogaški Slatini. Med 366 številkami njegove bibliografije najdemo mnogo znanih imen. Radi popolnosti naj dostavim še naslednjo literaturo o Slatini, na katero me je opozoril J. Glaser: Ed. Jellenegg: Correspondenz, Stiiria III. 1845, stran 380 in 492; Kos An tun: Uspomene na Sloveniju, Zagreb, 1863, str. 35—41, 47, 55—61; Kos Fran: Doneski za krajevne kronike. 9. Rogatec. ČZN XVI. (1921), str. 71—75; Herm. Schmidt: Neuere Hohenbestimmungen in Stink. 2. Sauer-brunn bei Rohitisch. Mitt. d. Naturwiss. Verf. f. Stmk. 1878, sitr. 99. Knjiga bo vsakemu čitatelju, iki se zanima za domačo zgodovino sploh in posebej še za zgodovino naših domačih zdravilišč, v veselje. Na razvoju Rogaške Slatine je skozi stoletja sodelovalo veliko število zdravnikov, kemikov in lekarnarjev. Zato smemo Režekovo delo imenovati tudi nenavadno lep in izredno zanimiv prispevek k domači strokovni zgodovini naravoslovnih ved, posebno pa medicine, kemične analitike in farmacije. Z besedami, ki jih je napisal o avtorju univ. profesor dr. F. Kidrič v slovenskem uvodu knjižice, naj bo tudi meni dovoljeno, da sklenem to poročilo: Usoda naj nakloni zgodovini naših naravoslovnih ved več talkih doganjajočih, verodostojnost virov in tradicije tehtajočih ter vestnih raziskovalcev. M P M ■ ^ - .» ivx ir. r t a n ivj. i n a r i iK. Še k bibliografiji del Mikioša Kiizmiča. Med sedmerimi knjigami, ki jih je napisal M. Kiizmič, doslej ni znana ne letnica ne kraj prve izdalje njegovega dela »Staroga, i nouvoga testamentoma svete hištorie kratka šumma«. Simonič v Slov. bibliografiji, Šlebinger v SBL in Zelko v Kalend. Srca Jezušo-voga 1936 menijo, da je to delo bilo prvikrat natisnjeno okr., oziroma po 1780. Zelko ga stavlja po vrsti Kiizmičevih del na četrto mesto, t. j. izza »Kratke šumme velikoga katekizmuša«. Tudi Novak navaja v svojem Izboru prekmurske književnosti letnico okr. 1780. Najnovejša Zelkova bibliografija del M. Kiizmiča (Prekmurska knjižnica 1, Sobota 1937) navaja že sedem izdaj imenovanega dela, po vrsti ga to pot stavlja izza »Beitežnim i mirajoučim . . .«, t. j. na peto mesto — ni mu pa še znana letnica ter kraj in ime tiskarja prve izdaje. Kot dopolnilo k temu navajam, da hrani lendavski ev. župnik g. A. Skalič primerek »Šumme« iz 1. 1796. (prim, sliko), 'ki pri nais še ni bila navedena. Njen naslov je: SZTAROGA, I NOUVOGA / TESTAMEN- / TOMA / SZVfiTE / HISTORIE / KRATKA SUMMA / Na fztari Izlovenlzki Jezik obrnyena / po / Poftiivanom Gofzpoudi / KtlZMICS MIKLOSI, / Szvetoga Benedeka Fare Duhovniki, / ino Okrogline Szlovenfzke Vice-Olporolla. / Z dopiifosenyom Kralefzke Vilzoke foule / Stamiparie. / Stampana v-Szomboteli, / pri Siefs Antoni vu leti 1796. / 8°. 133 + II sitr. Tudi ta izdaja ima kakor ona, ki jo Zelko navaja kot drugo (Prekm. knj. str. 21, V/2), na začetni strani (teksta vinjeto, ki kaže Adama v raju in je na 84. stir, konec zgodb starega zakona. Razlika v naslovu z Zelkovo (V/2) je: ...KRATKA (brez naglasa)... foule (dolgi s) ... in pa, da je na Škaličevi naveden doslej pogrešani kraj, ime tiskarja in letnica, dočim ima Zelkov drugi natis označeno le, da »SZE NAJDE V-RADGONI, PRI WEIZINGER ALOYSI«. Menim, da je ita, doslej neznana somboteljska izdaja iz 1. 1796. najstarejša »Šumma svete hištorie« in bi bila potemtakem zapoivrstjo zadnje sedmo pisateljevo delo, torej mlajše kot ABC knižica. Dokončno se (bo to dalo utrditi šele po nadaljnjem raziskovanju. Vsekakor pa je somboteljski S i ess 1. 1796. tiskal 2. izdajo »Knige molitvene« in imenovano izdajo »Šumme«. i SZTAROGA, I NOUVOGA TESTAl E % TOMA SZVETE ,'■ HIST OR IE KRATKA SUM MA If- Na feciri fzlovenfzki Jezik obrnyena po , Poltlivanom Golzpoudi KtlZMICS MIKLOSI, 1 Szvetoga Benedeka Fare Duhovniki, iuo Okroglyie SzloyenlV-ku VicoOfporolTa. m If Z dftpiilcscnyom Kralefzke VilV.ukc foule Mampanc. mBmfflfaiijm-"" —•• g l •fh\h. ■ pri Slefs yu leti J79O. i ■HRK ■H Poleg omenjene »Šumme« je g. Škalič prav ipred kratkim našel še ponatis »Svetih evangelijev«, ki ga Zelko tudi nima navedenega. Naslov tega je: Szveti / EVANGELII / za / nedele i szvetke czeloga leta. / Z-terplenyem našega Zveliositela i navadnimi / molitvami pri bozsoj szliizsbi / po / viszofco postiivanom Gosizpodi / Kiizmiics Mikloisi / szlavne Fare Benedicske plebanusi V. Esperesi po- t szlovencseni i doisztakrat na duhoven haszek natisz / nyeni zse od leta 1804. — Zdaj ina novo z-dopiis- / osenyem ozirkvenoga vladarsztva. / Natis V. Sztaromgradi / Najdesze v-Lendavi pri Balogh Andrasi. / 1858. / Na drugi strani je dovoljenje za ponatis z dne 3. dec. 1840. »Pervi tao« ponatisa •vsebuje »nedelne« (od 3. ®tr.), »driigi tao« »iszvetesne« evangelije (od 91. str.), tretji pa molitve (od 135. str.). Knjiga ima obliko m. 8° s 188 str. Kdo je oskrbel ponatis, mi ni znano (Borovnjak?). M K it l ■ Opombe h Kiiharjevemu „Narodnemu blagu vogrskij Slovencov". Štefan Kiihar (gl. SBL I, 580; popravi tu in drugod rojstni dan 29. julij v 30. julij!) je zapisal veliko prekmurskega narodnega blaga, ki ga je Karel Štrekelj objavil v ČZN 1910, 1911, 1913, 1914. Štrekelj je objavo opremil z jezikoslovnimi opombami in izjavil: ». . . njih prave cene je iskati bolj v jezikovnem, kakor v narodopisnem oziru; nekaj posebnega je zlasti bratonsko naglaševanje« (ČZN 1910, 107). Prav zato je treba kritično pregledati jezikovno stran Kiiharjevih zapiskov; marsikaj je napačno popravil Štrekelj, nekaj so pokvarili pri tisku in nekaj netočnosti je že ■v Kiiharjevem zapisovanju. To potrjuje tudi Kuharjeva lastnoročna opomba v posebnem odtisu iz ČZN, str. 49. Prvotno je Kiihar zapisoval narodno blago po lastnem preudarku; ohranjen je del rokopisa »Narodnega blaga . . .«, ki jasno kaže, kako je Kiihar prvotni zapis popravljal in ga približeval ljudski izreki ter s tem končni obliki. V ČZN VIII. pa je sam zapisal: »Spodanja narodno blago je zapisano po fonatiki, zato saf-ton pogledi loči od lani objavlanoga.« To je storil na Štrekljevo željo, naj zapisuje »pofsiin tak, kot tii gučimo, pa mi ja poslao za to tiij nikša navodila«. Iz dopisovanja med Kuharjem in Štrekljem je ohranjeno v Kiiharjevi zapuščini (sedaj v moji lasti) sledeče Štrekljevo pismo, tičoče se zapisavanja prekmurščine: V Gradcu, dne 23. nov. 1910. Častiti gospod Kuhar! Pošiljam Vam petnajst ponatiskov Vaših pravljic itd. ter prilagam v pregled in popravek ostanek lanskega in letošnjega rokopisa. Dobro je, da ste se potrudili zapisovati kolikor moči dijalektično. Vendar se mi zdi, da ste se preveč dali motiti knjižnim oblikam. V kak glas prehaja ta ali oni e, a itd., tega ni treba posebej zaznamovati, dovolj je, da se ta glas zapiše in fiksira. Ni treba, da bi se iz tega zapisa že vedelo, kaj mu odgovarja po etimologiji; torej je treba tudi povsod pisati, kar se govori, dasi ni znana etimologija besede. Potemtakem tudi na koncu besed n: tan ne tam, govo-rican ne -am; f tisti ne v tistih; vora ne vera. Kako je te stvari obravnaval Pavel, razvidite iz priloženega lista, kjer sem prepisal tudi eno pesem iz Bratonec. Ker se bo začel konec prve pošiljke kmalu staviti — letos ni bilo mogoče ga dokončati, ker je slavnostna številka o Stanku Vrazu vzela nad 200 strani prostora — bi želel, da spis kmalu vrnete. Za narodne pesmi lepo hvalo. Prav zanimive so. Ali sem Vam poslal snopič 13.? S prijaznim pozdravom Vaš udani K. Štrekelj Kljub fonetičnemu načelu pa se je Kiihar dal zavesti deloma knjižnim oblikam, deloma pa pismeni prekmurščini, v kateri so čedalje bolj prilagajali narečne oblike knjižnemu jeziku. Radi takega zapisavanja veljajo dialektologom nekatere oblike za narečne, a v resnici niso. Kuharja je opozarjal že Štrekelj, naj ne gre predaleč glede tega. Po prvih dveh objavah »Narodnega blaga vogrskij Slovencov« je napisal dr. Avgust Pavel obširno madžarsko oceno, ki je narastla v razpravo o narečju »Markov« na Dolinskem in je zato Asboth ni objavil. Ker je Kiiharjevo gradivo izhajalo v ČZN, naj bodo še tu objavljene opombe, da bo moglo to gradivo služiti dialektologiji in da bo svarilo bodočim zapisovalcem. Po vrsti obravnavam popravke glede glasovja, oblikovja, akcenta in besednega zaklada. Vzporedno obravnavam gradivo v vseh štirih letnikih. Na prvem mestu stoji Kuharjeva oblika, za njo pa narečna. G 1 a s o v j e. ČZN 1910: mlatcov: mlacof 108; koscov: koscof 108; zaiitreki: zajtrki 108; koscom: koscon 108; v Ižekovci: tudi fižekovci 109; z kiilača: s kulača 109; lepo: lipou 109; tihšini: tišini 109; Tiirnišče: tornišče 109; v zdašnjem vremeni: v zdaišnjen vreimeni 109; beltinske: boltinske 110; Renkovci: Rankovci; toda: Ren-kofci (pri Turnišču) 111; Diderovci (morda lokalno): Giderofci 111; .smehati: smijati (gl. VIII, 76, oip. *) 112; iranški: rainški 114; Kobileci: Kobiiuci 115; tijem: tijan 116; videti: viditi 118; greh: grei 118; str. 120, op. 2: vemt, prav: nčmb; plevanoša: plivanoša 121; obmolim: odmolin 121; Sabeborci (krajevno): Sebeborci 121; zaprta: zapreita 121; deždi: dešč 122; Očenaš (tudi) očanaš, plur. oča-, očenaše 123; v sneh: v sne, zesna 124; ne sme: nesmi 124; ž njim: ž njin 125; hrambi: rambi 125; plehnato: pleinato 125; sodnega: soudnoga 125; človek: človik 126; staresi: starejši — ta zapis je primer učene etimologije, kakršnih je mnogo v prekmurski katoliški in še bolj v protestantski publicistiki, n. pr.: nasveteši (najsvetejši), naza (nazaj) itd. — 126; pozvedavat: pozvidavat 126; deklina: diklina 127; hodili: odili 127; soseda: sousida 127; prerokuvati: prorokiivati 127; kopiinar: kupiinar 127; Mančec (priimek): Maučec 127; ČZN 1911: preženi: fpreženi 50; smejali: smijali 50; pregli: fpregli 50; stopo, prneso: stoupu, prnesu, prneseu 50; drvo običajno »krsta«, drevo: drči v o 52; prečtiiu 52 potrjuje končnico u v part, praet.; Štrekelj str. 52 op. 4 omenja »zapadno« obliko »zdraven«, ki je tudi prekmurska poleg zraven; k polajiskomi 53 je pač lapsus, gl. f. polajnskon r. t. in 57; inoma 53 in nomajo 61: nema, nemaju; f-pamad: f pam^d 53, gl. 55; krščak pač ne bo — po Štreklju, str. 53, op. 6 — v zvezi s. križ, proti čemur govorita obliki krajščak in kr(a)nščak, torej prej v zvezi s »krajci«; z vode 54, op. 4: »Pravi sii tiij z-v o de; kakši razločak jii f pomeni, ašča dozdaj naven«, piše Kiihar; krajevno je z voude, tvarno pa z vode (z mele pa z vode zmesiti); ludstvo: liistvo 56, op. 5, gl. op. 4; židovja: židovje 59; fajščak: (napaka, ker niže:) fajnščak 62; »sunca ide k-jagnadi«: (tudi) kernadi 64, op. 1; vižagati: vižigati 64; živiš: živcjš 66; svalili 67: op. 2 pravi, da Prekmurci nimajo sfaliti od falin v pomenu manjkati; v resnici pa obstoje tri oblike: svaliti, sfaliti, sfaliti; aržena, ardeča: splošneje eržena, erdeča 67; povišnjeni: povisnjeni 67; kaokon: koukon — zato ne »kaže biti« (Štrekelj) iz madž. konkoly 67; frlica ni »zafrkavalica«, marveč šaljiva pripovedka 68. V Č Z N 1913, p r i 1. str. 1 je podal Kiihar nekaj novih navodil o svojem izpopolnjenem zapisovanju. Te opombe kažejo premajhno fonetično natančnost prejšnjih zapiskov in različnost dotedanjega dela od naslednjega glede vrednosti. Zato je v letnikih 1913 in 1914 dosti manj pomanjkljivosti zlasti glede glasovja. Vendar je treba popraviti: am mladenac: an — 1; otstavita: (splošno) ostavita 1; um mrtav: im — 2; ne, nede: nei, neide 2; am mrtvac: an — 2; tag je: tak je 2; kag mjagova: kak njegova 2; snie: sniei, snihei 2; snei: sniei 2; mana: meni 3; štera: šteri 3; ča: či 3; se: sei 3; tam: tan 4; tag malo: tak — 5; simbok in podobni primeri prehoda n in m pred labiali so le individualni; običajno se izgovarja nazaliran vokal pred m; motiiuico: motiiunico 6; žmočaja: zmočaja 6; žaliivanja: žaliivanje 7; štara moo 7 in podobni primeri: šteri je moo, po skrčenju: šterie ;mbo; ocgora: odzgora 8; kag čij: kak čij (<• či [b]i) 9; opklajnni: opklajani 13; gzdomi: zdomi 14; dvajči-cami: dvajščicami 14; kovočko: kvočko 16; starin: starin ČZN 1914, pril. 22; kag nyama: kak njeme 25; prakacao: pr(i) kacau 25; tam makatala: tan meketala 25; stem makatanyon: stein meketanjon 25; prasacija: (tudi) procesija 26; vaz ja: vas je 28. Naglas. Zelo izpačeno podobo narečja podaja akcentuacija v Kiiharjevih zapiskih v ČZN 1910 in 1911. Sam je zapisal v posebni odtis tole opombo (1911, str. 49): »moran, miki, nikši. Na te ričaj ja v rokopisi ne bilo akcanta, zato ka sa zgovarjamo napovdarjano. Prof. Štrekelj ja pa mislo, ka san jas pozabo na nje zdevati akcant, pa ja zato 011 napravo na nje te vejica. Zviin toga šča zapomlin, ka so v štampariji zgrešili dosta akciintov. čilo kratki (") pa dugi (') akeiint sta gosto zamanjeniva. Je zato v vači mestaj mesto a •—■ a, pa naopak.« Popraviti pa je treba sledeče primere: Marije: Marije ČZN 1910, 110; pomočnice: pomočnice 110; dugo: (adverb!) dugo 111; obleko: obleiko 111; držali: držali 112; pregnali: pregnali 112; strašnim: strašnim 112; smehati: smijati 112; vesili: vesili 113; slugo: slugo 113; stisnoli: stisnoli 113; Grofevje (gl. op. 1) tudi na »Dolnjem« 114; ranški: rainški 114; viižganov: viižganof 114; vu temnij: temnij (kar ne živi v narečju, marveč: kmičnij) 115; pri nas: piri nas 115; v nemilost: nemilost 115; hajduki: hajduki 11; viižgali: vužgali 115; nema: nema 115; duže: duže 115; človeki: človeki 116; Liitar: Likar 116; rožje: rožj§ 116; zato: zato 116; Anika: Anika 117; ednok: ednouk 117; dugo: dugo 117; čreda: čreida 117; preklinjao: preklinjao 118; pomagalo: pomagalo 118; Nemšček: Nemšček 118; sami: sami 119; vsako: (v)sak(š)o 120; parmo: parmo 121; te: te 121; spuniti: spuniti 121; pri nas: pri nas 123; pismo: pismo 125; vničila: vničila 125; rešila: rišila 125; moran: morim ČZN 1911, 49; nikaj: nikaj 49; nikši: nikši 49; to: to 49; ta: ta 49; ma: ma 50; pravo: pravo 50; zosmejavati: zosmijavati 50; nikša: nikša 50; zaran: zaran 51; okolici: okolici 52; nikalko: nikelko 52; nikša: nikše 52; napravila: napravila 53; krnička: krnička 52; škoda: škode 53; nikšo: nikšo 53; stoji: stoji 53; nikši: nikši 54; Dokležovji: Dokležovji 54; krava: kravii 56; zadiiu: zadiiu 57; lidje: lidje 60; vdari: vdari 60; klaftarov: klaftarov 60; svetlost: svetlost 60; Liiblano: Liiblano 60; nrkan: niikan 66; izačne: začne 67; začao: začao 67; posoda: posoda 70 (Kuharjev lastnoročni popravek!); gizdavac: gizdavec 73; pomankanja: pomenkanja 75; nestalen: nestalen 75; garnok: garnok 75. Naglasna znamenja v letnikih 1913 «n 1914 so postavljena skoro vsa pravilno. Pri vprašanju pristnosti Kiiliarjevih zapiskov je zlasti važna pažnja na besedni zaklad. Pripovedke i. p. je sam stilistično oblikoval, zato niso ti zapisi docela veren odsev ljudskega govora. To nam dokazuje n. pr. sintaktično napačno rabljena beseda »reku« (»je rekel«, v pomenu »češ«), n. pr.: »Na fortuj ti rako na danan zna-menya . . .« (ČZN 1913, 3; tudi str. 7, 8, 10 itd.). Ta »rako« je dostavek pripovedovalca, ki z njim veže stavke, zato je v premem govoru docela odveč. Jezikovno napačna pa je raba knjižnih besed, ki jih prekmurščina ne pozna. Kiihar sam pravi n. pr.: »V razlaganji san sa jas poslužiivao reči rabiti, ar sam sa ja prevač privado i mi reč niicati ne vgaja« (tudi »vgaja« mi prekmurski, op. p.). Podobna je izjava, ki kaže zapisovalčevo samovoljo: »Jaz bi po pravici mogeo grofovje napisati, a nalašč (ni prekm., op. p.) sam pisao grofevje, da se mi to bole .dopadne.« (ČZN 1910, 114, op. 1.) O besedi »malenkost« je tudi sam zapisal: »te reči narod, istina, ne rabi«, (r. t. 113.) K besedi »maščiivao« je Štrekelj sam zapisal (r. t. 114, op. 4): »Ta oblika z začetnim m a pač ni narodna.« Kiihar opravičuje n. pr. izraza »samostan, redovnik«: »Prvle so te reči ne poznali, a kak zhaja »Marijin list«, sta se obedvej rečej podomačili« (r. t. 109, op. 5). Take neprekmurske besede so še n. pr. »usoda« ČZN 1910, 113, meč (113), nalašč 115, 120; kazniivan 115; neprijetnoga 117; neporočenov 118; pokopališče 120; enkrat, stroj ČZN 1911, 55 itd. Vilko Novak. Slovstvo. BRODAR S., DAS PALA0L1THIKUM IN JUGOSLAWIEN. Sonderdruck aus Quartar, B. I. Berlin 1938. 4°, 140—172 + XI. Do konca avstrijske vlade je slovenska zemlja v pogledu paleolitika ostala skoro ne-preiskana. Je in ostane zgodovinska zasluga S. Brodarja, da je on sam osebno, materialno oprt samo na Muzejsko društvo v Celju, s hvalevredno in danes redko ambicijo in ljubeznijo proučil v zadnjem desetletju vrsto podzemeljskih jam, zlasti v porečju Savinje, in tako povezal sosednja nemška in italijanska paleolitska proučavanja z istovrstnimi proučavanji na slovenskih tleh. Letos, za desetletnico svojih jamskih izkopavanj, je podal Brodar s pregledom lastnega paleolitskega raziskavanja tudi pregled paleolitskega poznanja vseh paleolitskih postaj v Jugoslaviji, ki se kulturno grupirajo okoli dveh, Krapine in Potočke zijalke. Obenem z literaturo o jugoslovanskem paleolitiku je tukaj podal Brodar tudi pregled svojih dosedanjih študijskih objav in predhodnih poročil. V svoji sliki paleolitika v Jugoslaviji poda Brodar najprej zgodovino odkritij posameznih paleolitskih postaj. Nato poda topografski opis in kulturno klasifikacijo posameznih najdišč in njegovih kulturnih najdb (Hušnjakova pečina pri Krapini, Lokve pri Delnicah, Potočka zijalka na Ovševi, Vindija pri Varaždinu, Mornova zijalka pod Belimi vodami in Špehovka pri Zgornjem Doliču). Sledi pregled živalskih najdb, ki pokaže diluvialno našo favno, obstoječo iz toploto zahtevajočih vrst in gozdnih živali poleg v mrazu step in tunder živečih, ki stopajo v vrhnjih jamskih plasteh redno bolj in bolj v ospredje in vzporedno a katerimi se umikajo kulturne najdbe. V najdbah favne daleko prevladuje jamski medved in zagovarja Brodar Zotzovo mnenje, da bi se s smotrnim raziskavanjem jam z relikti jamskega medveda še mnoge od teh pokazale kot paleolitska bivališča človeka. V zaključnem posnetku karakterizira avtor jugoslovanski paleolitik kot kulturno stopnjo, katera ima v Vindiji, Potočki zijalki, Lokvah in Špehovki sorodnosti v kulturi kosti, medtem ko kaže Potočka zijalka sorodnost s Krapino v kulturi kamna. Za najstarejše datira Krapino in Vindijo (mousterien), ki pa pokažejo v svojem razvoju kulturno stopnjo, karakteristično za Špehovko in Potočko zijalko (aurignacien). Paleogeografsko datira jugoslovanski aurignacien z Bayerjem v zadnjo interglacialno dobo. Po primerjavi naših paleolitskih postaj z visokogorskimi v Švici odklanja alpinski paleolitik v smislu primitivnega paleolitika ter zagovarja enotnost naše paleolitske aurignaške kulture s sodobnimi kulturami v ozemlju od gornjega Jadrana preko zahodne Jugoslavije, jugovzhodne Nemčije, Moravske in do gornje Visle, tako da potrjuje od Bayerja postavljeno teorijo geografsko enotne olševske kulture. Napaki sem opazil dve; stvarno p. 167, kjer je jamskega medveda v Herkovih pečeh našel J. Jurančič, referent pa v žlemberškem jarku; korekturno p. 157 v noti 28). Pri kompliciranem stanju naše današnje vede tako o glacialni dobi kakor tudi o paleolitiku je podal Brodar v svoji sliki paleolitika v Jugoslaviji to, kar mu je ob razpoložljivem gradivu bilo mogoče. Naloga bodočih paleolitskih raziskavanj, ki so zlasti aktualna v vsem srednjem in vzhodnem delu Jugoslavije, pa ostane, da Brodarjevo sliko v bodočnosti izpopolnijo, ustalijo ali pa korigirajo. F r a n j o B a š. KLEMENC J., ARCHAEOLOGISCHE KARTE VON JUGOSLAVIEN: BLATT ZAGREB. Jugoslavischer Ausschuss des internationalen Verbandes der Akademien v založbi knjigarne F. Pelikan, Beograd 1938. 8°. 123 + IV str. + karta 1 :100.000. V nadaljevanju dela na arheološki karti Jugoslavije je izšla Ptuju sosednja južna karta Zagreb. V njej je J. Klemene, kustos arheološkega muzeja v Zagrebu, po sistemu in metodi, uporabljeni ,pri arheološki karti Ptuj (prim. CZN 1936, 146—8; GV 1936/37, 225) obdelal ozemlje približno od Oroslavja in Sv. Ivana Zeline na severu do Kupe na jugu in od Pod-suseda na zahodu do dolnje Zeline na vzhodu. V primeri s ptujskim ozemljem je bilo zagrebško v predzgodovinski dobi redko poseljeno ter je gostoto in poseljenost prebivalstva dvignila šele rimska civilizacija. Vinska trta, ki je na Štajerskem endemična, je bila v zagrebški oblasti nasajena šele pozno. Med vprašanji, ki jih je Klemene v svojem topografsko kot bibliografsko vestnem delu rešil, zanimajo nas v prvi vrsti cestna zveza Poetovio—Siscia in Celeia—Siscia. Na osnovi Antoninovega itinera-rija, arheoloških najdišč in terenskih študij je sedaj ustaljena itinerarna rimska cesta Poetovio—Aqua Viva = Petrijanec pri Varaždinu—Pyrri = cerkev Sv. Trije Kralji ipri Kaminu —dolina Zeline do severo-zahodno od Paukovca—Sesvete—Dautonia = Andautonia = Sčitar-jevo—zahodno od inundacijskega ozemlja Odre—Buševac in dalje mimo Dužice in Stupnega v Sisak. Na to cesto se je v smeri proti Sisciji priključila pri Novem Selu pri Buševcu cesta iz Celeje, ki je prečkala Savo južno od Stenjevca in dosegla Novo selo skoro v ravni smeri. Metodično važno je Klemenčevo študiranje kontinuitete predzgodovinskih cest v rimskih. To poudarjamo radi tega, ker se pri nas menda (prepogosto in preveč, zlasti v predzgodovini in v srednjem veku pri prometni in gospodarski zgodovini poudarjajo ceste kol vozne ceste. Ceste so v neposrednem sorazmerju z gostoto prebivalstva in nadalje moramo tako za predzgodovino kakor za srednji vek upoštevati v večji meri kakor vozni promet tovorjenje blaga na živini. In končno so mogle vozne ceste nastati samo tam, kjer je obstajala organizirana večja država in prebivalstvo z izvedeno delitvijo dela in z določenim standardom. Poleg skopega gradiva za starejše dobe so najbližji dokaz za to promet v naših konservativnih pokrajinah ali pa Balkan s patriarhalno kulturo. Veliko delo, vloženo v pripravo naših arheoloških kart, bo ostalo trajno. Ta zavest sme in mora voditi tudi Klemenca pri redakciji naslednjih jugoslovanskih arheoloških kart, s katerimi se ne afirmiramo samo doma, temveč tudi v širokem svetu kot kulturno drugim enakovreden narod. Franjo Baš. FERENC V. TOMPA, 25 JAHRE URGESCHICHTSFORSCHUNG IN UNGARN. 1912— 1936. (24./25. Bericht der Rbmisch-germanischen Kommission 1934/35; Berlin, Reichsverlags-amt 1937, str. 27—127). Današnje madžarsko prehistorično arheološko delo gradi na solidni osnovi, ki so mu jo dala predvojna sistematična raziskovanja arheologov, kot so bili n. pr. F. Romer, J. firdy, J. Hampel, B. Posta s svojo delavno kolozsvarsko arheološko šolo in zlasti še L. Marton, ki je 1. 1912. podal v Prahist. Zeitschr. (IV, str. 175—191) iprvi kritičen oris prazgodovinskih izkopavanj na Madžarskem (Die wichtigsten Resultate vor- und fruhgeschichtlicher Forschung in Ungarn). Neposredno po vojni je ob hudih političnih in socialnih pretresih načrtno arheološko delo domala docela prenehalo, dokler ni zadnje desetletje na novo oživelo. Velika sistematična izkopavanja so Madžarom omogočile znatne finančne podpore tujih arheoloških ustanov, ki so si jih znali Madžari s svojo znano propagandno spretnostjo v svetu pridobiti. Tako sta jim priskočila materialno na pomoč med drugimi n. pr. Biološko-arheološki institut univerze v Groningenu in University Museum of Archaeology and Ethnography v Cambridge«. (Naše domače terensko arheološko delo je bilo doslej navezano skoro izključno na naša lastna gmotna sredstva in je bilo seveda temu primerno razmeroma dokaj skromno.) Danes sta najvidnejša zastopnika madžarske prazgodovinske arheologije J. H i 11 e-brand in zlasti še F. Tom p a, vseučiliški profesor v Budimpešti, ki ga je po tragični Mar-, tonovi smrti 1934. 1. šteti med vodilne madžarske arheologe. Njegovo pregledno, z dobrimi fotografijami, črteži in nazornimi tabelami opremljeno poročilo o prazgodovinskih izkopavanjih na Madžarskem v zadnjih 25 letih nadaljuje že omenjeno Martonovo razpravo v Prahist. Zeitschr. IV. Dopolnjuje ga pa za starejšo kameno dobo Hillebrandov referat, ki je izšel v tem istem Poročilu Rimsko-germanske komisije pod naslovom Der Stand der Erforschung der alteren Steinzeit in Ungarn (24./25. Bericht der Rbmisch-germanischen Kommission, 1934/35, str. 16—26). Oba članka nam podajata točno sliko vsega prazgodovinskega raziskovanja na Madžarskem v zadnjem četrtstoletju, sta izredno pregledna in pisana z vso kritično in znanstveno zanesljivostjo. V svojem zgolj informativnem .poročilu se hočem omejiti le na Tom po v članek. Zaradi preglednosti je Tompa razdelil svojo razpravo v posamezna poglavja po glavnih kulturnih .periodah (mlajša, kamena, bakrena, bronasta in železna doba), poglavja pa zopet v oddelke po poedinili podohdobjih. Po tem kronološkem redu obravnava izkopanine vseh obdobij od neolitika do latenske dobe. Pri tem se kritično dotika tudi vseh ostalih problemov, ki jih posamezne dobe zastavljajo raziskovalcu, in jih imnogokje tudi dokončno reši. Neolitik razpada ipo Toinpi v dve kulturni skupini: v kulturo trakaste keramike (Bandkeramik) in v badensko kulturno obdobje. Za dobo trakaste keramike je poleg linearnokeramične in biikške (po gorovju Bttkk) kulture najznačilnejše potisk o (po reki Tisi) kulturno podobdobje; njegov vpliv je segal preko naše Vinče daleč na jug (Dimini), pa tudi visoko na sever (Jordansmiihl). Badenska kultura se javlja na Ogrskem le sporadično; je severnega izvora; njeni nosilci so bili domnevno nomadi. Med neolit-skimi izkopaninami je bilo najdenih tudi innogo kulturnozgodovinsko zanimivih ostankov flore in favne, ki pa doslej še niso, žal, sistematično raziskani. Specialna obdelava tega materiala utegne biti velikega pomena za zgodovino najstarejših domačih živali in žitnih vrst. V dobo trakaste keramike pada tudi najstarejše prebivalstvo Madžarske; bavilo se je s poljedelstvom in bivalo, kakor kažejo odkrita najdišča, ob bregovih rek. Nova je ugotovitev, da ima Ogrska tudi svojo samostojno kulturo bakrene dobe, ki je izredno bogata bakrenega posodja in orožja. Odkritih je bilo zadnji čas več grobišč in selišč, kjer se je dalo tudi stratigrafsko ugotoviti, da tvori kompleks teh izkopanin tudi časovno samostojno dobo, ki je kronološko nadaljevanje mlajše potiške periode, katere trakasto-kerainično kulturo je ornamentalno in oblikovno samostojno dalje razvijala. Po najdišču Bodrogkeresztur ob reki Bodrog je dobilo najznačilnejše obdobje te kulture svoje ime: bodrogkereszturska iperioda. Za keramiko te dobe sta značilni dve vodilni obliki: »gobasti« vrč, s polkrožnim zgornjim delom, v vseh mogočih variantah, in »mlečni« lonec, s krožnim spodnjim delom, na katerem je valjast vrat z dvema malima ročajema. Tompa misli, da je ta bodrogkereszturska keramika našla svojo pot tudi na jug, kjer je dobiti podobne oblike celo v Troji I/II. Trojanska kultura obdobja I in II ni namreč samostojna prakultura, marveč iz različnih tesalskih, makedonskih in drugih elementov sestavljena skupina, ki ni imela nobenega vpliva na sever. Sploh južne, specialno egejske kulture, niso nikoli znatno vplivale na Podonavje, niti ne za mikenske in submikenske periode, ko je bil sicer njihov vpliv v Sredozemlju izredno močan. — Domači bodrogkereszturski kulturi sledi tako zvana kultura zvončas-tih vrčev (Glockenbecherkultur), ki je bila razširjena zapadno od Donave. Po Schranilu1) meni Tompa, da so bili nosilci te kulture priseljeni lovci, ki so se kmalu stopili z domačim prebivalstvom. Najdeni predmeti odgovarjajo stilno in oblikovno povsem podobnim izkopaninam iz sudetskih in avstrijskih dežel. Kultura sama torej ne predstavlja nobene svojske, samostojnega življenja sposobne skupine. — Na jugozahodnem Ogrskem je bila nedavno pri Zoku (kom. Baranya) odkrita nova kulturna skupina tujega izvora, ki spada še v bakreno dobo; je to že znana sarvaš-vučedolska kultura, ki je v najožji zvezi s keramiko Ljubljanskega barja in z inostiščno kulturo Mond- in Attersee. (Doslej ni bilo znano, da bi ta kultura nastopala tudi severno od Drave.) Material iz Zoka je deloma v beograjskem, deloma v pecskem muzeju. Pomembni so nadalje najnovejši arheološki izsledki, ki se tičejo bronaste dobe. Ta je dobila zaradi svojih specifičnih značilnosti ime »ogrska« bronasta doba. Izkopani material je izredno bogat. Zaslužno delo za podrobnejše poznanje te dobe je opravil Anglež G. Chlide.5) ki je dokončno določil relativno časovno zaporedje te iperiode na osnovi ne toliko metalnih *) Die Vorgeschichte Bohmens und Miihrens, 1928. -) Prim, njegovi deli: The Dawn of European Civilisation (1927) in Danube in Prehistory (1929). kakor pa keramičnih izkopanin; potrdilo svojim zaključkom je našel v stratigrafiji najdišča T o s z e g (kom. Szolnak). Po tem najdišču je razdelil vso bronasto dobo na Ogrskem v štiri podobdobja: Toszeg A (= bronasta doba I), Toszeg B I., II. (— bronasta doba II A—B), Toszeg C (= bronasta' doba III) in Toszeg D (=: bronasta doba IV). — Kultura prvega toszeškega obdobja (A) ni nastala ipod anatolskimi in egejskiimi vplivi, marveč se je razvijala samostojno iz oblik bakrene dobe ter kaže veliko sorodnost s predaunjetiško (Aunjetitz) kulturo sudetskih dežel in zaipadne Slovaške. Prav tako kaže drugo toszeško obdobje (B I—II) s svojo keramiko pa tudi ostalimi izkopaninami konsekventno razvojno nadaljevanje prejšnje dobe brez kakih bistvenih stilnih sprememb. Sežiganje mrličev se, kakor je sklepati iz odkritih pepelnih grobov, širi z zahoda proti vzhodu, vendar pa še tu prevladujejo plani grobovi. Vpliv aunjetiške kulture je opaziti po vsem Ogrskem, zlasti pa v severnih predelih. Tretje toszeško obdobje (C) kaže ob vztrajnem kontinuitetnem razvoju ogrske bronaste dobe že prav malo znakov bakrene periode. Inkrustirana keramika in vzporedno z njo se pojavljajoči pepelni grobovi se širijo na vzhod in sever. Aunjetiški vpliv preneha. Habit kulturnih dobrin se po vsem ozemlju izenačuje. Gradišča, ki se v ti dobi pojavljajo, so po Tompi bolj posledica notranje socialne strukturne spremembe kot ;pa napadov zunanjih sovražnikov. V četrtem toszeškem obdobju (D) si utira na Madžarsko pot lužiška kultura. Zahodno ozemlje se je pod njenim vplivom kulturno čisto preobrazilo. V hribovite zahodne in severne predele je udrlo tudi nekaj ilirskih rodov, ki pa domačega prebivalstva niso povsem iztisnili. Gomile in pepelni grobovi so redki, zelo pogostni so pa plani grobovi. Etnična pripadnost prebivalstva v bronasti dobi še ni dokončno ugotovljena. Ze v najstarejšem obdobju bronaste periode je pri ustvarjanju in oblikovanju njegove kulture spoznati različne faktorje; bila so to razna plemena, ki so se sčasoma zlila v enotno narodno skupino. Po H. Schmidtu3) in P. Reineckeju4) bi naj bil ta narod, ki je ostal vso bronasto dobo na Madžarskem, Iraškega izvora. Nosilci lužiškega vpliva ipa so bili Ilirci. — Poglavje o tej dobi zaključuje pregledna kronološka tabela ogrske (bronaste periode, ki vsebuje posamezna kulturna podobdobja, najdišča iin absolutno datiranje po Tompi in po Childeju. Svojo bronasto dobo so Madžari, kakor nas o tem prepriča obsežen odstavek, ki ga ji je Tompa v svoji razpravi posvetil, sistematično raziskali, odkrili pri tem marsikaj novega in premnogo odprto ter ne-dognano vprašanje osvetlili in tudi pojasnili. S prihodom Skitov, po Tompi okoli 1. 900. pr. Kr., se začne na Ogrskem železna doba. Zgodnja železna (h a 11 s t a 11 s k a) perioda je trajala do 1. 400. pr. Kr. Podobdobja še niso točno ugotovljena. Izkopanine so razmeroma bogate. Značilni so veliki ljudski gradovi in manjši knežji gradiči; v socialno-strukturnem oziru so važne izkopanine pri Velem-szentvidu, kjer je bila odkrita utrdba, podobna že mestu (oppidum). Kulturni vplivi so prihajali z ozemlja hallstattske kulture južno od Alp. Severozahodna Ogrska tvori v tej dobi s sosednjo Nižjo Avstrijo in Zgornjo Štajersko enotno naseljeno ozemlje, kakor je zopet zaključena enota zase jugozahodna Ogrska, Kranjska in južna Štajerska. Kakor kažejo obilne zlate najdbe, je moralo v tej dobi vladati v deželi dokajšnje blagostanje. Cvetela je tudi bronasta industrija, katere produkti so bili — sodeč po oblikah —■ določeni pretežno za izvoz. Pozno železno (1 a t e n s k o) periodo je prvi sistematično obdelal Miirton.5) Kelti, ki so vdrli na Ogrsko okoli 1. 400. ipr. Kr., so si deželo v nasprotju s Skiti tudi formalno osvojili ter v kratkem času zabrisali in zatrli vse sledove ilirske kulture. Konsolidacija razmer se je ob istočasni izselitvi Ilirov kmalu izvršila, tako da so ogrski Kelti ves poznejši čas s svojimi ilirskimi sosedi živeli v miru. Vse tri stopnje latenske dobe (zgodnja, srednja in pozna) so na Ogrskem v izkopaninah obilno zastopane, vendar pa še material, kakor je razvidno iz 3) Troja, Mykenae, Ungarn (Z. f. E. 36, 1904). 4) Ein neuer Goldfund aus Bulgarien (Germania 9, 1925). 5) Die Friihlatenezeit in Ungarn. (Arch. Hung. 11, 1933) in A korai La Tene sirok lele-tanyaga (Najdbe iz zgodnje-latenskih grobov; Dolgozatok 9/10, 1933/34.) Tompove razprave, doslej ni sistematično raziskan, tako da bo madžarskim arheologom za bodoče čase preostalo še mnogo hvaležnega dela. Tompova razprava, ki sta ji na koncu pridana dva pregledna seznama najdišč, predstavila skupno z že omenjenim Hillebrandoviin člankom odlično informativno delo za vso madžarsko prehistorijo. T v Jože Košar. ANDREAS GRAF, t)BERSICHT DER ANTIKEN GEOGRAPHIE VON PANNONIEN. (Dissertationes Pannonicae, ser. I. fasc. 5.) Budapest, Institut fur Miinzkunde und Archiiolo-gie der Peter Pazmany-Universdtat 1936; 156 str. in 1 geogr. karta. Cena 15'— pengo. Monografični prikazi posameznih antičnih dežel so zlasti za naše ozemlje kaj redki. Če ne upoštevamo več ali manj zastarelih del, ki so jih napisali Jung, Katancsich, Cons i. dr., in se ne oziramo na nekritično in nekoliko svojevrstno pisano Fr. Pichlerjevo delo »Austria Romana«, smo na splošno navezani zgolj na odgovarjajoča zaglavja v Pauly-Wissowovi Realencyklopadic (PWRE), kjer pa ravno članek »Pannonia« doslej še manjka. Naslov »Pregled antične geografije Panonije« morda ni ipovsem primeren, ker nam avtor ne podaja pregleda celotne antične geografije Panonije, marveč — kakor bo to pokazal kratek vsebinski pretres — le relativno izčrpno topografijo te province, ki ji je za uvod napisal bistveno krajšo (str. 5—42), toda dobro historično oznako meja in njih razvoja tja v diokleciansko dobo. Vrhu tega še obravnava prvi del izčrpno vsa različna plemena na ozemlju Panonije, ker izhaja pisec iz nedvomno pravilne podmene, da so morale biti rimske meje v neki zvezi z obsegom teritorijev domačih rodov. Drugi, obsežnejši del razprave (str. 43—135) vsebuje, kakor rečeno, topografijo, za katere razdelitev služijo avtorju ceste, ki teko preko Panonije, tako najprej cesta iz Akvileje preko Hrusice v Emono (str. 42—45), nato cesta Emona—Singidunum (str. 45—59), dalje Emona—Poetovio—Mursa—Cibalis (str. 59—67), Poetovio—Carnuntuin—Vindobona (str. 68—85) in končno cesta ob limesu Carnun-tum—Brigetio—Aquincum—Taurunum—Singidunum (str. 85—116). Nato začne avtor kar v sredi odstavka, v katerem obravnava Taurunum, razpravljati o različnih naseljih v notranjosti Panonije (str. 116—130), dokler na koncu (str. 130—135) še na kratko ne pretrese rimskih ostankov na levem bregu Donave, kolikor so v zvezi s Panonijo. To razdelitev sem podal hote tako natančno, ker delo samo razen označbe obeh glavnih delov nima nobene zunanje razdelitve, kar kljub izčrpnemu indeksu precej otežkoča njegovo uporabo. Tudi oba glavna dela nimata razen golih številk I. in II. prav nobenega napisa in ker manjka tudi vsebinsko kazalo, dospemo šele po temeljitem čitanju do pravilnega vsebinskega razdelitvenega načela, kar je pri bežni uporabi dela dokaj neprijetno. Kot omenjeno, nam avtor nikakor ne nudi vsega, kar bi pričakovali od antične geografije Panonije. Marsikaj, kot n. pr. problem podeželske poselitve in naselitvenega načina, antični viri za zemljepis Panonije, zemljedelstvo, reke itd., ostane nedotaknjeno ali pa vsaj ni sistematično in organično obdelano. S tem seveda nočem delu zmanjševati njegove prave vrednosti. Tudi izčrpna topografija in označitev meja, ki nam ju podaja Graf, sta dragocen in izredno dobrodošel prispevek, ki že sam delo zadostno upravičuje. Pisec se je resnično potrudil, da je zbral in izrabil številne raztresene vire. Zlasti pa je važno, da je končno težko dostopna madžarska literatura izrabljena v splošno razumljivem jeziku, saj so ravno Panonijo, ki leži pretežno na ogrskem ozemlju, dobro obdelali madžarski raziskovalci, kakor je to jasno razpoznati iz Grafovega dela. Avtor pa ®e je tudi potrudil, da izkoristi slovensko in srbsko-hrvatsko literaturo, kjer je kajpak, kakor se zdi, naletel na jezikovne težave; ni pa vedno upošteval starejše jugoslovanske literature, čeprav bi tudi tu lahko dobil sem in tja dragoceno gradivo. Tako pogrešam n. pr. za Hrvatsko in Slavonijo Kukuljevičevega, v Radu Jugoslavenske akademije XXIII, 1873, 86 sil. priobčenega dela o rimski Panoniji, ki sicer res vsebuje mnogo napačnega, vendar .pa n. pr. glede postaje Piretis (It. Burdig. in Tab. Peut.) zastopa pravilnejše stališče kot Graf (pr. str. 108 in 110). Novejša dela, ki so izšla šele med tiskom knjige ali so postala avtorju šele naknadno znana, bo upoštevana na koncu v kratkem dodatku. Da pa se avtor glede mnogih medsebojno si nasprotujočih mnenj raznih raziskovalcev vzdržuje svoje sodbe in često le zgolj referira, si je razložiti ne samo s tem, da gre tu za njegovo prvo znanstveno delo, marveč je tudi dobro utemeljeno v obilni hipo-tetičnosti, ki jo vsebuje vsako, zlasti še lokalno topografsko raziskovanje. Seveda ne sme biti pri tem v delu samem nobenih neskladnosti, kakor je to n. pr. opaziti med tekstom na str. 32 in opombo 8 na str. 31. Na splošno nam to delo kaže, da smo še daleč od tega, da bi mogli množino krajev, ki jih omenjajo itinerariji, tudi dejansko brez prigovora loka-lizirati. Mnogokaj trdi Graf z večjo gotovostjo, kot to zasluži. Zal je ravno južna Panonija, približno današnja Hrvatska in Slavonija, najmanj raziskana, dočim je limes ob Donavi v svojem avstrijskem in ogrskem delu razmeroma dobro poznan. Sicer bi pa bil skrajni čas, da se končno začne tudi pri nas z raziskovanjem limesa, ki leži na jugoslovanskem ozemlju. Nadalje bodi omenjeno, da pisec povsod izčrpno obravnava etimologije krajevnih imen in opozarja na podobna imena izven Panonije. Knjigi je priključena karta rimske Panonije v merilu 1 :900.000, kjer niso zaznamovana samo posamezna naselja in ceste, marveč tudi siceršnje najdbe (milliaria, villae rusticae, coemeteria, thermae itd.). Sedanja krajevna imena 60 označena s številkami, ki so raztolmačene v krajevnem seznamu na koncu knjige. Ker označbe rimskih cest čisto shematično prenehajo na mejah, ki sicer niso niti zarisane, se primeri, da je n. pr. cesta Emona—Poetovio za kratek kos prekinjena; majhna vmesna zvezna črtica bi bila tu pač na mestu. V naslednjem hočem podati nekaj pripomb in popravkov k odstavkom, ki zadevajo naše ozemlje, pri čemer bom manjše napake prešel. Str. 5: Avtor ne loči, kakor tudi večina novejših raziskovalcev ne, obeh nazivov Ocra in Ad Pirum (Hrušica). Pod Ocro je razumeti, kakor se da to jasno razbrati iz Strabona 4, 4, 10 in 6, 5, 2, samo kotlino med Julijskimi Alpami in Mons Albius, torej ozemlje med Razdrtim in Postojno, preko katerega je vodila predriinska prometna pot, dočim so krajšo, toda bistveno višjo in na vzhodni strani strmejšo cesto preko Hrušice (Ad Pirum) zgradili šele Rimljani, za kar imamo izrecen literaren dokaz pri Rufiju Festu brev. VII in ipač tudi pri Tacitu ann. I, 20. Če oba geografska naziva medsebojno ločimo, se izognemo težavam, na katere avtor opozarja na koncu opombe 1. Pr. glede tega vprašanja moj članek »Ocra« v PWRE, zv. XVII., str. 1775 si. Na str. 12 in še enkrat na str. 48 obravnava avtor postaje Romula — Quadrata — A d fines, ki jih Itin. Ant. 274, 4—6 in Tab. Peut. navajata za dve različni cesti, čeprav se enako glase, in ki so razlagalce stale že mnogo truda in bile povod vsem mogočim hipotezam, ki jih pisec deloma tudi omenja, ne da bi prišel sam do kakega stvarnega zaključka. Da gre za isti cestni odsek v Itin. Ant. in v Tab. Peut., je izven dvoma. Toda da bi se cesta Emona—Siscia združila pri Romuli, ki so jo na osnovi distančnih podatkov v Tab. Peut. lokalizirali pri Bregani ali ob velikem loku te ceste pri Karlovcu (Katancsich, Miller), s cesto, ki je vodila iz Like, imam za izključeno. Mnogo verjetnejše je, da je v Tab. Peut., ki je tudi sicer često naipak zarisana, potegnjena zvezna črtica iz Romule, ki leži nekje v Liki, napačno na sever proti »Novioduni« namesto na niže ležeči »Arupio« in je tako odsek Neviodunum—Siscia izpadel. Med obrežno cesto in Siscijo manjka sedaj vsaka zveza, ki je brez dvoma obstajala in je po Itin. Ant. 274, 1—7 tudi dokazana. Seveda pozna Itin. Ant. 260, 1 tudi na cesti Emona—Siscia krajevno ime Quadrata, ki pa je tudi sicer pogostno (pr. Graf, str. 87; pomenilo bo pač štirioglato utrdbo) in je morda ravno povzročilo napačen zaris v Tab. Peut. Vsekakor so na tem mestu distančni podatki med Neviodunom, Quadrato—Siscijo povsem drugačni kot v Tab. Peut., kjer se krijejo s podatki v Itin. Ant. 274, 4—6. Pri postaji Ad fines gre torej izključno za ipanonsko-dalmatinsko mejo južno od Siscije. Str. 17: Strabo 7, 5, 2 omenja neko reko N o a r v o, ki se baje izliva pri Segestiki (Siscia) v Dravo. Mesto je tudi sicer, kolikor se tiče panonskih rek, pokvarjeno. Kako bi ga bilo raztolmačiti in da je pod Noarom vendarle razumeti Muro, sem izčrpneje razložil v Glasniku MDS XIV, 1933, 140 «1. Na str. 22, pri pretresu noriško-panonske meje, bi se morda lahko opozorilo na to, da se je izvršila izprememba prvotne noriške meje ob uvedbi ilirskega vojaškega poveljstva za Avgusta iz zgolj vojaških razlogov. Prvotno noriški okraji Emona, Poetovio in nato Carnuntuin so bili kot legijski tabori odtrgani od noriškega kraljestva (regnum Norieum), ki je bilo pod civilno upravo, in podrejeni ilirskemu legatu. Zaradi odcepitve od Emone pa je moralo biti tudi ozemlje keltskih Latobikov (Neviodunum), čeprav ni bilo vojaško zasedeno, priključeno k Panoniji. Str. 42: Zaporno obzidje nad Nauiportoin (Vrhnika) ni nastalo zaradi markomansko-kvadskih vojn, kakor je nekoč tudi Reinecke v nekem predavanju (Korrespondenzblatt d. deutschen Gesellsch. f. Anthrop., Ethnol. u. Urgesch. XLVIII, 1917, 98) domneval, temveč je poznoantično. Spada celo k mlajšemu trdnjavskemu sistemu (4. stol. po Kr.), dočim pripadajo trije kasteli Nauportus (Vrhnika), Ad Pirum (Hrušica) in Castra (Ajdovščina) k nekemu zgodnejšemu utrdbenemu pasu, ki pa zopet poteka kvečjemu iz poznega 3. stol. po Kr. Kaj pomeni v napisu, priobčenem v Rev. Arch. XXI, 1893, 396, nr. 88, imenovana praetentura Italiae et Alpium, še vedno ne vemo. Gotovo gre tudi tu za utrdbe, vsekakor začasne, v Julijskih Alpah (Alpes Iuliae), če ni morda iskati kake zveze s taborom leg. II. Ital. pri Ločici v Savinjski dolini (ČZN XXIX, 1934, 150 sil.), ki poteka iz dobe markomanskih vojn. Pri Golem ni, kakor meni avtor v opombi 4, nikakega rimskega zapornega obzidja, marveč le predzgodovinski sektorski okop. Prav tako tu omenjeni zaporni zid pri Robu ne leži »pod«, temveč nad Robom. Str. 46 si.: Pri lokalizaciji Nevioduna je avtor krivo razumel in napačno porabil moje izsledke. Na podlagi obeh mojih del o poznoantičnih utrdbah pri Vel. Malencah, vzhodno od Nevioduna v Glasniku MDS X, 1929, 12—17 in XI, 1930, 5—12, od katerih pa je pisec očividno lahko porabil le kratke nemške posnetke, je prišel do sklepa, da sem jaz tu loka-liziral Neviodunum, kar pa seveda nikakor ne odgovarja resnici. Da leži Neviodunum pod današnjo vasjo Drnovo in ob njej, nisem nikoli dvomil. Če sem v Glasniku MDS X na koncu posnetka napisal: »Die von Premerstein vertretene Ansicht, daB sich bier (sc. na Gradišču pri Vel. Malencah) das Municipium Latobicorum befunden habe, ist ausgeschlosscn. Dieses ist vielmehr mit Neviodunum identiseh«, se besedica »dieses« nanaša samo na poprej omenjeni municipium Latobicorum in ne na Gradišče. Mojega članka »Neviodunum« v PWRE XVII, 153 sli., ki ne dopušča o mojem stališču nikakega dvoma, avtor očividno ni mogel več porabiti. V nasprotju s tem pa pisec na str. 47, zadnji odstavek, naprave pri Vel. Malencah pravilno smatra za utrdbo, pri čemer bi bilo le pripomniti, da drugi tu omenjeni castellum pri Čatežu ne obstaja, marveč je identičen s poznoantično utrdbo pri Vel. Malencah. Str. 59 sil.: Podatek glede oddaljenosti prehoda preko Save od Emone je v Tab. Peut. napačen. Mora se pravilno glasiti IIII m. p. namesto Villi m. p. V opombi 7 omenjena hipoteza M. P. Katancsicha, ki se opira na to napako in meni, da je rimska cesta pri Dolu prekoračila Savo, je kriva. Rimska cesta se tu nedvomno krije s sedanjo državno cesto, kakor to dokazuje tudi najdba savskega mostu. Atrans je gotovo, kakor to kažejo najdbe, identičen s Trojanami. Med Celejo in Poetovijem se dasta v terenu dokazati dve cestni zvezi. Kakor bom dokazal v tekstu k listu Rogatec arheološke karte Jugoslavije, leže v itinerarijih in v Tab. Peut. omenjene postaje Lotodos, Ragando in Pultovia ob zapadni cesti, ki na splošno odgovarja današnji državni cesti. Pultovije torej ni iskati z Grafom (po Abramiču, Poetovio str. 16) pri Sv. Lovrencu na Dr. p. ali na Ptujski gori, marveč je le-ta v zvezi z antičnimi spomeniki v prostoru med Črešnjevcem in Polskavo. Da je današnja banovinska cesta Pragersko—Hajdina istovetna z antično cesto, so nedvomno dokazala izkopavanja in potrjuje tudi velika hajdinska nekropola, ki leži ob njej. Da pa bi bil na periferiji ležeči mestni del vicus Fortunae »Das Handelsviertel und zugleich der -alteste Teil der Stadt Poetovio«, ni nikakor dokazano. Avtorjeva izvajanja o Curti, Halicanu in Ad vicesimum na str. 68 si. je prehitel kritičen pretres teh cest v tekstu k arheološki karti Jugoslavije, list Ptuj, str. 87 sil., na katerega je pisec še ravno mogel opozoriti v dodatku na str. 137. V Itin. Ant. in v Tab. Peut. sta sporočeni dve različni cesti, kakor to dokazujejo različne .postaje in razdalje. Čeprav bi bilo treba, kakor sem pokazal, v iposameznostih tu in tam marsikaj izpre-meniti — predvsem glede našega ozemlja, ker tu manjka avtorju očividno tudi avtopsije -—-ter je obenem obžalovati, da ni kdo, ki nemški jezik bolje obvlada, dela jezikovno popravil, in čeprav so na vrhu tega ostale nepopravljene tudi številne tiskovne napake (na str. 130 je n. pr. drugi del opombe 2 pomotoma tiskan tu, ko spada k opombi 1), se vendar ne sme prezreti pridnost, s katero je avtor zbral doslej raztreseno gradivo. V tem je velika vrednost razprave, ki bo gotovo ostala temeljno delo za vsa nadaljnja dela o topografiji rimske Panonije. Zato moramo biti prav hvaležni avtorju pa tudi prof. Alfoldiju, vodji instituta, ki je del° izdaL D r. B a 1 d u i n S a r i a. DR. FRANC KSAVER LUKMAN, IZBRANI SPISI SVETEGA CECILIJA C1PRIANA. Prvi del: Pisma — Knjižica »0 padlih«. (Cerkvenih očetov izbrana dela, izdaja Bogoslovna akademija v Ljubljani). Tisk in založba Družbe sv. Mohorja v Celju, 1938. M. 8°. 215 str. Družba sv. Mohorja si je kot založnica in tiskarna naprtila novo, častno kulturno breme: izbrana dela cerkvenih očetov, ki jih je začela izdajati Bogoslovna akademija v Ljubljani pod vodstvom univ. prof. dr. Fr. Ks. Lukinana. Začela je s sv. Ciprijanom, katerega prvi zvezek imamo v zelo posrečeni obliki pred seboj. Oskrbel nam ga je prof. Lukman sam, katerega razprave na področju patrologije upoštevajo tudi inozemska svetovnoznana dela (n. pr. Rauschen-Altaner, Patrologie, Freiburg i. Br., 1931), ki ga tudi slovenska širša javnost pozna po zgodovinskem delu sličnega značaja: »Martyres Christi« (Družba sv. Mohorja, 1931). Zato nam njegovo ime samo že jamči, da bo započeta zbirka knjig vsestransko zadovoljevala in tako resnično izpolnila tako neprijetno občuteno vrzel na področju cerkvene zgodovine v slovenščini. Posebna prednost te izdaje je v tem, da je poleg znanstveno-kritične višine, na kateri se vseskozi drži, obenem tako preprosto prirejena, da je dostopna tudi najširšim plastem ljudstva. Na ta način izpolnjuje zbirka dvojno nalogo v enem, kar pri večjih narodih, ki razpolagajo z večjimi denarnimi sredstvi, izpolnjujeta dve različni izdaji. V prvem zvezku (215 strani) je poslovenjenih 26 Ciprijanovih pisem, ki jih je prevajalec izbral, ker misli, da lepo podajajo škofovski in religiozni lik sv. Ciprijana. Tem je dodal še na široko zasnovani govor: »0 padlih« (De lapsis), ki ga je Ciprijan napisal pred vrnitvijo v Kartagino za sinodo 1. 251., na kateri ga je tudi prebral. Izbor je opremljen z 42 strani obsegajočim uvodom o življenju in spisih sv. Ciprijana. Ta uvod je dragocena monografija ne samo o sv. Ciprijanu in njegovem delu, ampak indirektno tudi cele takratne dobe, ki spada med najkritičnejše in zato tudi najzanimivejše čase prve krščanske zgodovine; saj je v dobi Decijevega preganjanja, ki že samo na sebi pomeni novo etapo v zgodovini preganjanj, cerkev trpela na dvojnem razkolu: v Kartagini stranka Felicisima zoper Ciprijana, v Rimu pa je zoper papeža Kornelija začel srdito gonjo kot »protipapež« neki prezbiter Novatianus, ki ga je podpihoval zlasti Novatus iz Kartagine, duša Felicisimovega upora. Tako je Ciprijan nehote stal v središču in v ospredju takratnega javnega cerkvenega življenja. Vse to se živo odraža v njegovih pismih, ki so po vsebini sicer uradna, neosebna, a nosijo po svoji obliki vendarle močno osebnostni pečat (str. 40). Zato so nam ta pisma res dragocen vir kakor za zunanjo cerkveno zgodovino tako zlasti tudi za zgodovino notranjega cerkvenega življenja. Enako dragocen za podrobno poznavanje takratne cerkvene zgodovine nam je Ciprijanov traktat »O padlih«, zlasti če pomislimo, da je vprašanje o pokori in zopetni spravi s cerkvijo tistih, ki so od vere odpadli, bilo predmet stoletnih vročih verskih debat in vzrok raznim herezijam in shizmam (montanizem, donatizem i. dr.). V tej zvezi pogrešamo samo še prevoda istočasno napisanega za Ciprijana in vero takratne cerkve zelo pomembnega traktata: »O edinosti katoliške cerkve« (De catholicae ecclesiae unitate). Ob koncu knjige je dodan seznam najvažnejših splošnih del o sv. Ciprijanu. Prevod je skrbno pripravljen, opremljen s potrebnimi opombami in razlago, njegova slovenščina se bere kakor izvirnik. Zunanja oprema knjige je kakor običajno pri Mohorjevi družbi lepa in privlačna. t-v » t. ■ , Dr. Antonlrstenjak. CUSIN FABIO, DOCUMENTI PER LA STORIA DEL CONFINE ORIENTALE D' ITALIA NEI SECOLI XIV E XV. Archeografo Triestino. Vol. XXI dclla III serie, XLIX della raccolta, Trieste 1936, 3—131. V tržaškem zborniku gradiva in razprav za zgodovino Primorskega je izšlo 99 dokumentov, največ iz arhivov v Benetkah, ki prinašajo novo gradivo tudi za zgodovino naših krajev in ki osvetljujejo v prvi vrsti Celjane. Cusinovo gradivo obsega dobo od 1379. do 14-93., to je dobo, ko obvladujejo mednarodni politični položaj naših krajev habsburška razcepljenost, nasprotje med Luksemburžanom Sig-mundom in Benetkami na Jadranu, nato pa nasprotstvo med cesarjem Friderikom III. in Matijo Korvinoin. V tej prvi dobi branijo Benetke položaj velesile na Jadranu, v drugi pa nastopajo proti eventualnostim ogrskega sosedstva na Krasu in v Alpah, kjer se začne pojavljati nova habsburška aktivnost, ki pride pozneje do izraza v bojih za goriško dedščino. Po geografskem položaju svojih posestev in radi politične odvisnosti od nasprotnih si velesil igrajo v tem mednarodnem položaju tudi za Benetke pomembno vlogo Celjani Herman II., Friderik in Ulrik. Izraz nastopajočega nasprotstva med Celjani in dinastično razdvojenimi Habsburžani vidimo v politiki oglejskega patriarha ob koncu oglejske posvetne moči, ki pooblasti 1. 1404. Hermana, da obnovi oglejske pravice na Kranjskem in Koroškem, kar legitimira Hermana za vsak nastop proti dejanskim imejiteljem oglejskih pravic, proti Habsburžanom in Goričanom. V oporoki Wallseejcev 1. 1451. si zasigurajo Celjani Konjice in Štatenbreg ter Reko, s katero bi dobili dostop na morje. Razmerje Celjanov do Benetk je izhajalo iz pozitivnega odnosa do albertinske in negativnega do leopoldinske habsburške linije in iz beneške zunanje politike na Krasu, začasno pa tudi iz dinastičnih razmer med Celjani 6amiimi. Tako je ponudil Friderik 1. 1424. brezuspešno Benetkam v zastavo Jelisavino dedščino na Kvarneru, leto pozneje pa se je obrnil do serenissime za dovoljenje, da sme — v nevarnosti pred ogrskim kraljem radi umora Jelisave in zakona z Veroniko — emigrirati na Beneško, in je ponudil za to Benetkam ortenburške gradove in svojo osebno službo. Po odklonitvi od strani Benetk in likvidaciji afere z Jelisavo in Veroniko pa se je v borbi Ogrske z Benetkami priključil Friderik Ogrski, v,padel v dolino Bele, nastopal proti Franko-panom in bil določen pri projektiranem koncentričnem naporu koalicije na Benetke 1. 1431. za vpad v Furlanijo. Benetke ee obratno za časa velike jadranske vojne izogibljejo vsakih konfliktov na celini in vodijo to politiko tudi v nastopajočih bojih med Celjani in Habsburžani, ko odklonijo podporo Habsburžanom in ko posredujejo za mir med Celjani in Friderikom III. Temu stanju sledi celjska ekspanzija na Goriško, iz katere se je rodila goriško-habsburška fronta proti Celjanom, ki pa je prenehala po izumrtju Celjanov, ko so se pojavili med dediči Celjanov tudi Goričani. Celjska madžarska politika proti Hunjadiju in avstrijska proti Frideriku III. je vezala Celjane z Benetkami na eno os in preprečila namero Friderika III., ustvariti proti Celjanom in njih zaveznikom Wallseejcem habsburškoibeneško zvezo in sodelovanje Benetk s Friderikom III. v konfliktu za varuštvo Ladislava' Posmrtnega. Z izumrtjem Celjanov stopijo v ospredje problemi, ki se samo posredno tičejo naših krajev in od katerih je za zgodovino naših krajev najvažnejša diplomatska podpora, katero so nudile Benetke ogrski narodni stranki in Matiji Korvinu proti Habsburžanom. Poleg vpogleda v odnošaje Celjanov do mednarodnih dogajanj Bvoje dobe pa nudi Cusinovo delo tudi delno sliko celjskih notranjih razmer, n. pr. antisemitizma, celjsko-frankopan- skih odnošajev, diplomatskih stremljenj Habsburžanov in Celjanov, predvsem pa seveda uvaja v politične prilike Primorskega. Cusinovo gradivo vsebuje v pogledu celjske zunanje politike najpomembnejše dopolnilo našega znanja o Celjanih v zadnjem času. Franjo Baš DIE KARNTNER SLOWENEN IN VERGANGENHEIT UND GEGENWART. Grund-satzliches zur Minderheitenfrage. Im Selbstverlage des Slowenischen Kulturverbandes. Kla-genfurt 1937. 8°. 150 str. Knjiga predstavlja spomenico, katero so koroški Slovenci naslovili koncem 1. 1937. preko »Koroškega Slovenca« na voditelje avstrijske republike in v kateri so jim predočili in utemeljili narodnostne težnje avstrijske slovenske manjšine. Slovenske manjšinske težnje na Koroškem stremijo za rešitvijo šolskega vprašanja z uvedbo slovenščine kot učnega jezika v šoli in cerkvi. Upravičenost teh teženj izvaja neimenovani avtor (V. Podgorc?) v prvi vrsti iz vzgojnih potreb, za kar mu služijo v avtoritativno dokazno oporo vzgojitelji WeiBgerber, Frank, Herbart, Grentrup itd. Pravico dece do pouka v materinskem jeziku izvaja iz Tomaža Akvinskega, pravico staršev do vzgoje iz okrožnic Pija XI. Bori se proti raznarodovanju mladine v šoli in cerkvi, dokazuje, da je edino pravilna vzgoja v materinem jeziku, ter zaradi oblikovanja človeka preko šole in cerkve terja za Slovence jezikovno sposobne duhovnike in učitelje. Za tem vzgojnopolitičnim prvim delom obravnava drugi del knjige številčno nazadovanje koroških Slovencev v ustavni dobi, poiz kuse posameznih krajev preko deželnega ali državnega zbora za uvedbo slovenske šole agitacijo za njo in proti ter sodobno stanje šole in nje posledice za koroške Slovence. Ger manizacija na Koroškem je v bistvu posledica in delo liberalizma proti cerkvi in narodu posledica tega na šolskem področju pa je današnje težko stanje šolstva z utrakvističnimi šolami, pri čemer je ostala edini varuh slovenskega manjšinskega življa le še cerkev. L. 1927. predlagano kulturno avtonomijo za koroške Slovence smatra avtor za nemogočo, ker ni bila odkrito mišljena, pač pa je pokazala vzor za ureditev manjšinskega šolstva Madžarska z 1. 1920. uvedenimi in po J. Gombosu reformiranimi manjšinskimi šolami. Po svoji vsebini bo spomenica koroških Slovencev iz 1. 1937. ostala zgodovinski dokument za kulturno in narodnostno usmerjenost koroških Slovencev v času tik pred zedinje-njem Avstrije z Nemčijo, po svojem značaju pa predstavlja spomenica vzporedno gledanje s skoro istočasno izišlo Fr. Zwitterjevo sociološko in zgodovinsko analizo slovenskega koroškega vprašanja. Primerjava v koroški spomenici podanih narodnopolitičnih prilik z našimi v Podravju pa pokaže podobnost sodobnih koroških razmer s podravskimi v prepo-rodni dobi do vključno Taaffeja, torej narodnozgodoviinsko razvojno cezuro dobrih 50 let, s katerimi je Koroško zaostalo za jugoslovanskim Podravjein. Franjo Baš SAINTYVES P.: 1. MANUEL DE FOLKLORE. Paris, 1936. V. 8». VIII + 220 str. — 2. EN MARGE DE LA LEGENDE DORŽE. Songes, miracles et survivances. Essai sur la formation de quelques themes hagiographiques. Paris, 1930. V. 8°. VIII + 596 str. — 3. LES CINQUANTE JUGEMENTS DE SALOMON ou les arrets des bons juges d' apres la tradition populaire. Paris, 1933. 8°. 122 str. 1. Prezgodaj umrli francoski folklorist Pierre Saintyves (1870—1935) je v rokopisu zapustil nekako — žal nedovršeno — sintezo teorije svojega znanstvenega dela, ki jo je po njegovi smrti izdala njegova žena. Delo bi naj obsegalo dve knjigi, izmed katerih pa je kolikor toliko bila za izdajo pripravljena samo prva, ki v šestih, jasno in sijajno pisanih poglavjih podaja nekak uvod v metodiko folklorističnega študija. Manjkajoče nam mora za silo nadomeščati uvodna »Apologija folklora ali znanosti o narodnem izročilu«, predavanje, ki ga je Saintyves imel na rednem letnem zborovanju belgijske »Societe de Folklore« v Bruslju, aprila 1927, v katerem je po lastni izjavi podal svoje najboljše misli in idealne poglede, ki bi naj tej movi, lepi znanosti pridobili navdušenih učencev. V njem govori najiprej o prvih početkih folklorističnega študija, ki je bilo samo še zbiranje, in je povsodi naletelo na začudeno neumevanje ali celo na preziranjc. Kakor hitro pa se je k temu zbiranju narodopisnih, eksotičnih kurijozitet pridružilo znanstveno raziskovanje, psihološko poglobljeni študij »narodnega blaga«, pa se je pokazal pomen takega študija za človeštvo. Pokazalo se je ob enem tudi, da tako narodopisje ne vodi samo do novih znanstvenih spoznavanj, ampak da človeka uči tudi ljubezni do domovine in do svojih rojakov, na kar navaja folklorista že metoda njegove znanosti, ki je ob enem zgodovinska in prirodoslovna, in ki se peča z objektom, ki je takemu znanstveniku najbližji, namreč njegov rojak v vseh banalnostih in intimnostih njegovega telesnega in duševnega dejanja in nehanja. Od »človeka«, ki ga je spoznal v svojem »rojaku«, pa preide folklorist po svoji »primerjalni« metodi na »človeštvo«, do katerega zbuja enako občutje bratske ljubezni. Tako je ta študij pomemben ne samo za one, ki morajo na ta ali oni način delovati med Bvojimi rojaki in jih zato morajo prav do dobrega poznati, na pr. duhovniki, učitelji, zdravniki, sodniki itd., ampak tudi za one, katerih pogled sega dalje, in ki sanjajo o lepši, boljši bodočnosti vsega človeštva. Označbo »folklor« za celokupnost tega, kar imenujemo Slovenci v najširšem pomenu besede »narodno blago«, je ustvaril angleški arheolog W. J. Thorns 1. 1846. Ta prvotno angleška označba je počasi prešla tudi v druge jezike in se vedno bolj širi. Tako blago se je pri vseh izobraženih narodih zbiralo že davno, kot nekaka postranska veja lepe, pisane književnosti, ni pa se zbiralo z znanstvenimi nameni. Služilo je nekaki naivni radovednosti in nedolžni zabavi. Prvi, v čijih rokah je na to blago pogledala znanost s svojimi začudenimi očmi, so bili jezikoslovci, ki jih je zanimala razlika med olikano govorico izobražencev in divje rastočo besedo ljudskih mas, in ki so v ljudskih pregovorih videli svojevrstno jezikovno formulirano modrost. Katoliška cerkev je na eni strani znala umno prepeljati stare, poganske običaje v lastne struge, na drugi pa je zopet že na 4. koncilu v Kartagi, 1. 398., prepovedala razne »superstitiones«, in take prepovedi so si sledile tudi v poznejših stoletjih, ko so se ji pri tem delu pridružili tudi naravnost brezbožni racijonalisti z Voltairejem na čelu. Ob stran so jim stopile države s svojo zakonodajo, ki se je obračala proti antisocijalnim ali celo kriminalnim sestavinam »praznoverja«. Vsi pa so bili počasi prisiljeni, da so se izpraševali po izvoru takih pojavov in da so jih med seboj primerjali. To pa so že znanstveni početki tega, kar je šele mnogo pozneje postalo posebna znanstvena disciplina z določenim delokrogom, precizno metodo in jasnim naslovom. Saintyves definira folklor kot »znanost o kulturni tradiciji v preprostih slojih civiliziranih pokrajin« ali »znanost o izročilu pri civiliziranih narodih, predvsem v preprostem ljudstvu«, ter tako označi na eni stran njegov objekt, na drugi pa svoje stališče, s katerega ga obravnava. Pri tem ni mogoče duševne kulture ločiti od materijelne, kakor se je včasih delalo, saj tvorita obe neločljivo enoto. Zato ni mogoče besede »folklor« rabiti samo za duševno izročilo in jo staviti v nasprotje z »etnografijo«, ki bi se naj omejevala samo na materijelno plat. Toda, naj ju že umevamo tako ali tako, folklor in etnografija sta dve veji socijologije in dve panogi antropogeografije. Pri tem je treba bistrega, potrpežljivega opazovanja, ki ne sili nestrpno v sinteze, ki so lahko večkrat prenagljene in zaradi tega varave. Zbiranje gradiva, ki ga vodi in regulira znanstveni smisel za delo, nikakor ni manj vreden opravek, ampak je prvi pogoj za znanstveno sintezo. Delokrog folklorista je tako neizmerno obsežen, da se ga človek ustraši, čim se tega zave, ker se mu vse skupaj zdi neprodirna goščava objektov, dejstev in pojavov, skozi katero ni nobenega kažipota. Tega so se zavedali tudi že prvi znanstveniki, ki so skušali najti kako vodilno idejo, ki bi jim pomagala nekako urediti nepregledno maso, reducirati vse najrazličnejše elemente na eno formulo. Našli so jo v človeški naravi in njenih potrebah, ki so bile za človeka v vseh časih in po vseh krajih iste, ki so prisilile človeka, da jim je skušal zadostiti in da je sredstva, ki jih je v ta namen iznašel, potem tudi ohranil in čimdalje bolj izpopolnjeval. Potrebe so povsod in v vseh krajih iste, samo sredstva so različna po času in kraju, ki človeku ne dajeta povsod in vedno istih pomočkov na razpolago. Toda tudi po- trebe niso vse in povsod popolnoma enake po svoji stopnji: ene so nujne, neodložljive, druge manj važne, postranske; one so primarne, te zopet sekundarne. Tukaj velja nekako oni stari: primum vivere, dein philosophari. K materijalnim potrebam pa se, večkrat neločljivo, pridružijo duševne in soeijalne, saj je človek že po stari definiciji umsko (oduševljeno) in družabno bitje, v čemer se razlikuje od zgolj animaličnega sveta. Šele s te strani lahko klasificiramo človeške potrebe, če jih namreč razdelimo po bistvenih potezah človeške narave. Tako se človeško življenje .porazdeli na tri velike skupine: a) m a t e r i j a 1 n o, ki obsega vse, kar potrebuje, izdeluje in rabi človek za svoj goli obstanek; b) duševno, ki obsega ogromno polje predstav, čustev in vsega, s čimer skuša človek zadostiti svojim duševnim potrebam, kar se je nekdaj definiralo s klasično trojico resničnega, lepega in dobrega, h kateri pa moramo dodati še nadnaravno ali posvečeno; c) s o c i j a 1 n o, ki jo res da že tvorita prvi dve, toda vendar je potrebno posebej govoriti o življenju onih združb in naprav, s katerimi skuša preprost človek razviti ali izrabiti zavest skupnosti in vzajemne pomoči v svojem sloju. V prvo skupino spada študij vsega, kar naredi življenje možno in udobno, preučevanje raznih oblik dela in pridobivanja sredstev za obstanek, študij izdelkov in porabe sadov vsakovrstnega truda in mapora. V drugo jezik in njegove oblike, ljudska modrost (znanje), socijologija in morala, estetika (ljudska književnost in umetnost), mistika. V tretji skupini se obravnavajo oblike, ki jih je ustvarila skupnost trojne vrste: krvi (družina), kraja (naselje, vas, občina) in udejstvovanja (sloji, društva, zadruge). Te tri skupine ravnajo tri velike plati človeške duševmosti, ki so mogočna gibala človeškega dejanja in nehanja: skrb, čudenje (radovednost, strah), zavest skupnosti (simpatija). Po teh načelih se lahko sestavi pregled poti, po kateri mora hoditi vsako raziskovanje, če naj bo premišljeno in zaradi tega uspešno. Podrobna pot lahko obsega manjši ali večji delokrog, vedno pa je za pravilno zbiranje gradiva potrebno dvoje: poleg opazovanja tudi direktno izpraševanje (in poslušanje). Ze opazovanje narodnega življenja samo po sebi nikakor ni tako lahko, kakor se mogoče marsikomu zdi. Življenje kakšne vasi je sestavljeno iz celega sveta dejstev, je velikanska, komplicirana in izprepletena realnost, v kateri človek, ki za to ni pripravljen, ne bo našel pota niti si mogel .pojasniti vse celote. Treba je odvreči mnenje, da je življenje ljudskih mas tako že po večini znano, ali da se lažje spozna ko v drugih slojih, in biti uverjen, da je mnogo bolj komplicirano in da se da težje spoznati ko fizikalna ali bijološka dejstva, ter da se da prav vsled tega spoznati le z metodično, večkrat celo zelo naporno preiskavo. Najlažje opravlja tako delo domačin ali vsaj človek, ki je tako dolgo živel v onem okolju, da ga imajo takorekoč že za »svojega«. Treba je čim bolj točno poznati njihov jezik in, če hočemo spoznati do korenin sedanje razmere, se prej informirati tudi o tem, kako so nastale, torej se poučiti o njihovi zgodovini. Taka informiranost je tudi dobro priporočilo pri delu na terenu med ljudmi, ki jim vsakdanje skrbi ne dopuščajo časa za razmišljanje, kako je kaj »nekdaj bilo«, ki pa taka pripovedovanja vedno željno in hvaležno poslušajo. Tako raziskovanje mora biti v neki meri celo naivno: brez predsodkov in v naprej konštruiranili tez in idej, ki bi človeka samo zavedle na krivo pot. Ljubezen in spoštovanje do objekta raziskave, takt, ki je nujno potreben v občevanju z informatorji, dober spomin in bistro opazovanje, vse to so lastnosti, ki jih mora folklorist imeti v čim večji meri, če hoče doseči kak uspeh. Informatorje je treba pravilno izbrati, za izpraševanje porabiti ugodne prilike, ali pa jih ustvariti ■—- skratka, tak raziskovalec mora poleg znanstvene priprave imeti tudi precejšnjo mero psihološke spretnosti in življenjske okretnosti. Kajpada poleg vneme in ljubezni do dela tudi mnogo potrpežljivosti. Pri nabiranju kakor pri končni obdelavi tvarine mora folklorist ostati popolnoma nepristranski, pri nabiranju že zato, ker bi sicer prišel v nepotrebne konflikte z informatorji nasprotnega mnenja, ki bi postali pred njim zakrknjeni. Že sam poklic vpliva tukaj ovirajoče: Duhovnik bo redko in težko mogel dobiti pravilne informacije o rečeh, ki zadevajo spolne stvari, sodnik bo težko izvedel, v koliki meri posega praznoverje v krimina-listiko. Na vsak način je potrebno, da si vsak raziskovalec izbere teren, ki je zanj naj- primernejši, za katerega je sam najbolj pripravljen. Ta delokrog naj bo čim manjši, da se lahko vsestransko in intenzivno obdela. Lokalne študije so najprimernejša priprava za širše, regijonalne, pri katerih je treba že več pomočnikov in velikega aparata. V IV. pogl. riše Saintyves zanimivo pot, po kateri je nastala komparativna metoda folklora. To je pot, ki gre od ocenjujoče, polemične označbe »suiperstitio«, ki jo je Tertu-lijan posnel po rimskih pisateljih, do današnje, hladne, znanstvene označhc »survival (survi-vance, prežitek)«. V romantični dobi nastane boj med dvema metodama v tej stroki, med historično in komparativno. Boj, ki je prav za prav bil in je še danes nepotreben. Vsi znanstveniki namreč, naj so že zgodovinarji ali narodopisci, imajo ne samo pravico, ampak naravnost dolžnost, da rabijo vse metode, ki lahko pomagajo pri napredku njihove znanosti. Tudi je nesmiselno zamenjavati kakšno metodo z ono znanostjo samo, v kateri je bila najprej rabljena. Vsi pravi znanstveniki, pa naj bo njihov delokrog ta ali oni, si naj vzamejo zgled pri jezikoslovcih, ki se razen jezikoslovnih metod poslužujejo tudi vseh drugih splošnih metod, posebej tudi, kakor pač potreba nanese, zdaj historične, zdaj komparativne. Sama bijološka metoda, ki so jo nekdaj pripuščali kot edino v folkloru, zadošča komaj za anima-lično plat posameznega človeka, ne pa za človeško družbo. Kakor se bijologija poslužuje različnih metod, prav tako tudi folklor in zgodovina. Ne da bi si nasprotovala ali se ovirala, se zanimata zgodovinar in folklorist za isti pojav, skušata podati isto sliko življenja. Oba imata isto željo, da bi oživila pred našimi očmi preprosto ljudstvo, z vso njegovo bedo, z vso njegovo slavo. Zadnje poglavje, ki govori o »zgodovinski seriji in kronografični metodi«, je komaj osnutek, ki bi ga bil Saintyves brez dvoma korenito pregledal, predno bi šel v tisk, če bi mu bilo dano. V njem govori v glavnem o znanstvenih pomočkih, ki lahko služijo folklo-ristu pri obdelavi nabranega gradiva. Obširna, v prvi vrsti francoska, torej nam neznana biblijografija folklorističnih del, posebej pa Saimtyvesovih samostojnih publikacij in člankov, ter podrobni sistematični registri, z vsem tem je ta »Manuel« dragoceno navodilo ža vsakogar, ki se na ta ali drugi način zanima za narodopisna vprašanja. Na koncu knjige je priobčen »Plan du tome II«, ki bi naj obravnaval geografsko serijo in kartografično metodo, splošno, socijološko in psihološko razlago, posnemanje in vplive, iznajdbe in odkritja, ter prinesel splošno sintezo, in ki bo komaj kedaj izšel, zbuja pa samo še večje obžalovanje nad prezgodnjo smrtjo tega znanstvenika. 2. Slavna »Legenda aurea«, ki jo je v isrednjem veku sestavil Jacobus a Voragine, je morala s svojim zanimivim bogastvom kajpada v veliki meri privlačiti učenjaka, kakršen je bil Saintyves. Debela knjiga, ki ji jo je posvetil, nikakor ne namerava izčrpati bogastva te zbirke pobožnih legend, ampak obravnava, kar se vidi že v naslovu, samo par značilnih skupnih motivov. Knjiga sama je nastala počasi, iz sestavkov, ki so nastali v različnih dobah, ki pa sedaj vendar tvorijo neko enoto, ker vsi skupaj bolj ali manj naravnost razlagajo, kako so nastale razne hagijografske teme. Prva štiri poglavja kažejo pri tem nastajanju legendarnih snovi pomen in vlogo sanj v hagijografskem slovstvu, govorijo o legendarnih temah, ki so nastale iz sanj ali jim dolgujejo vsaj del svoje trdoživosti, o hoji in potovanjih v 6anjah, o potovanjih na Oni svet pri mistikih in hagijografih. Sledeča štiri poglavja kažejo delovanje smisla in čuta za čudeže, ki je ali spontano ali pa podpirano, ali celo povzročeno od interesiranih faktorjev. Govorijo o oživitvi mrtvorojenih otrok, o »potovanju« čudeža o rešenem obešencu, o svetnikih, ki nosijo isvojo glavo v rokah, o ohranitvi trupel po smrti kot znamenju svetosti. Zadnja štiri poglavja kažejo, kako mogočna je tradicija posebno v območju obrednih prežitkov, ne samo pri duhovnikih in menihih, ampak celo tudi med ljudstvom, ki je prepuščeno samemu sebi. Govorijo o čudežnem pojavu vode v zvezi z liturgijo, o vedeževanju >s pomočjo isvetnikov in njegovem poganskem vzorcu (Sortes Homericae, Sortes Vergilianae), o legendi in češčenju sv. Guigneforta, o dobivanju relikvij s krajo, uboji in vojskami. Na vseh teh primerih se vidi, kako so psihološki faktorji, večkrat v zvezi s fizijološ- kimi, naravnost fundamentalnega pomena, ker odpro vrelce, ki tičijo skriti globoko v človeški naravi. Zato so taki pojavi tako splošno razširjeni in tako trdoživi. Pri vsem tem igra veliko vlogo tudi lahkovernost, ki bi jo lahko imenovali tudi pomanjkanje vzgoje kritike, ki pa ni edini psihološki faktor. Poleg lahkovernosti bi lahko postavili tudi radovednost in občutljivost, skoro že sentimentalnost, ter zaskrbljenost in negotovost. Knjiga je pisana z obširnim znanjem in odpira zanimive poglede v skrite kotičke človeške duše. Pri tem pa zna tako zanimivo spajati davno preteklost z neposredno sedanjostjo. V posebnem dodatku govori tudi o nestrohljivosti mrliča kot znamenju svetosti v ruski cerkvi in najde zanimivo zvezo za psihološki moment v dejstvu, kako je razne ruske »mošči« v Kremlju zamenil balzamirani »S. Lenine«. 3. Petdeset »salomonskih« sodb, ki jih je zbral Saintyves iz raznih časov, krajev in narodov, kultiviranih in divjih, mu je mnogo več ko zbirka petdesetih zanimivih po vesti. V uvodu opozarja najprej, kako važen in odločilen je v otroški duši čut za pravičnost. Enako je moralo biti tudi v prvotnem človeštvu, saj vemo iz Herodota in sv. pisma, kako pomembna je bila v starih časih pravičnost, ki je bila večkrat prva in edina legitimacija za podelitev kraljevske časti. Da je na prvo mesto postavil znano Salomonovo razsodbo med dvema ženama, ki se pulita za istega otroka, je popolnoma umljivo, saj je najslavnejši pravdčnež, ki je zaslovel med vsemi narodi in verami, med Židi, kristjani in moslimi, postal baš Salomon, ob katerem so se, kakor ob nekakem plemenitem jedru, nazadnje zbrale najrazličnejše povesti o posebno pravičnih sodbah, ki so prav po njem dobile svojo označbo, da so »salomonske«. Te povesti gredo od ust do ust kot priča vedno budnega občudovanja .pravičnosti in zavesti, kako zelo je taka pravičnost potrebna. Ta zavest, ki zveni v vseh teh prelepih sto-rijali, se je nazadnje vtelesila celo v moderni socijalni zakonodaji, ki bi brez te nepretrgane tradicije sploh bila nemogoča. Zato njih študij ni pomemben samo za »čistega« znanstvenega folklorista, ampak tudi za jurista in socijologa, skratka za vsakogar, ki se zanima za »narod« ali se tako ali drugače ž njim peča, pa mora poznati njegovo mišljenje in čustvovanje. Medel odsev, samo po svoji zunanji obliki, tega tipa ljudskih povesti je pri nas Jurčičeva »Kozlovska sodba v Višnji gori«. V ta okvir spada tudi »Pametni sodnik«, priobčen v zbirki »Sto povestic. Berilo za otroke« (Trst, 1852) na str. 30. * Tudi še tako obširen referat o kaki posamezni knjigi Saintyvesa bi ne mogel podati prave slike bogastva podatkov, idej in znanstvenih pobud, ki jih človek dobi pri tem znanstveniku velikega formata in najčistejšega kova. Pri nas je bilo treba nekoliko bolj obširno opozoriti na njegovo življenjsko delo, saj je pri nas popolnoma neznan. Nemška literatura, iz katere se navadno učimo (narodopisja, ga namreč takorekoč ne pozna. Mogoče zato ne, ker je mož 1. 1915. izdal debelo knjigo »Les Responsabilites de 1' Allemagne dans la Guerre de 1914«? J. Glonar. MAVREL BLAŽ, KOROŠKI ŽENITOVANJSKI OBIČAJI IN NOVE CAMARSKE PE-SMI. Založila Mohorjeva tiskarna v Celju. 1938. 16°. 56 str. Najvažnejši del knjižice je uvodno poglavje, v katerem opisuje avtor ženitovanjske običaje v Mežiški dolini. Glavno vlogo igra pri teh običajih ženinov drug, ki mu na Koroškem pravijo camar. Zanimivo je, da poznajo ali so vsaj do vojne poznali camarja (ali camerja) tudi na zapadnem Pohorju in v Mislinjski dolini — znak, da sega ta običaj daleč nazaj, morda še v čase, ko so vse te pokrajine spadale še k junski grofiji. Tudi na Pohorju je nosil camer dolge rdeče trakove za klobukom in za šopkom na suknji, vendar je bila njegova vloga pred poroko bolj skromna. Svatba je bila skoraj vedno v gostilni, potek pa skoraj enak onemu v Mežiški dolini. Morda bi bil pisatelj lahko omenil še to, da so bile nekatere jedi pri pojedini naravnost stalne (tako za poroko kakor za sedmino): najprej goveja julia, potem govedina s hrenovo prikuho, nato razne pečenke, pljučna, telečja, kurja, ocvrti kozlički, vsako zase seveda, nazadnje štruklje z grozdičjem. Zjutraj, preden so gostje odšli, so običajno še dobili ali kavo ali pa telečjo obaro. Bilo bi dobro, zbrati te običaje (pa tudi druge, n. pr. ob rojstvu, ob smrti itd.) tudi za ostale pokrajine, zlasti sosedne; mogoče bi se tako dalo ugotoviti, kako daleč je segalo območje podjunskih šeg in navad; najbrž tako daleč kakor značilnosti dialekta. JoBip Mravlja k. Večji del knjižice (od str. 15 naprej) zavzemajo tako zvane »nove camarske pesmi«, ki jim je dodanih še nekaj drugih priložnostnih verzov. »Nove« jih imenuje avtor najbrž zato, ker je že prej izdal »Camarske pesmi« (1. 1935. v samozaložbi v Mariboru); vendar v tem slučaju njegova označitev ni upravičena, kajti kolikor je v knjižici res cainarskih pesmi, se vse nahajajo že v izdaji 1. 1935., le da so v sedanji izdaji mestoma nekoliko predelane. Narodne te pesmi (vsaj po obliki) niso, čeprav bi po naslovu in deloma tudi po uvodu človek to pričakoval. Napisane so sicer po narodnih običajih in so pač tudi v zvezi z narodnimi običaji nastale, a verzifikacija je Mavrclova. To sicer nikjer ni povedano, a da je res, priča n. pr. »Nebeška svatba«, ki je edina izrecno označena kot narodna in je torej izjema, še bolj pa zaključna pesem v izdaji 1. 1935., ki je opremljena — z akrostihom! Kakor kaže primerjava s starejšimi camarskimi pesmimi, ki so s Koroškega ter iz Šaleške in Savinjske doline objavljene v III. zvezku Štrekljevih Slov. narodnih pesmi (št. 5286—5291), se je naš pevec sicer Bkušal nasloniti na narodno pesem, posebno v metričnem oziru, a marsikaj (zlasti omlednosti, kakor so razni »poljubčki«) duhu narodne pesmi prav nič ne odgovarja. Poezije je v Mavrelovih verzih malo, zabeležil pa jih bo narodopisec kot zanimiv primer, da ljudski pevci še vedno žive. Janko Glase r. Društveni glasnik. Muzejsko društvo v Ptuju. (Letno poročilo od 5. V. 1937. do 30. III. 1938.) Na letnem občnem zboru MDP v začetku aprila 1938, ki se je vršil pod vodstvom predsednika dr. J. K o m 1 j a n c a v refektoriju mestnega Ferkovega muzeja v Ptuju, je bil soglasno odobren zadnji zapisnik, nakar so sledila poročila odbornikov. Tajnik A. S m o d i č je poročal, da je imelo MDP v preteklem poslovnem letu 9 sej. V poletju 1937 je MDP pod vodstvom M. Abramiča izkopalo za mestnim pokopališčem kopa-liščne naprave rimske podeželske vile ter obsežno poznorimsko grobišče z razmeroma dobro ohranjenimi okostji, odlomkom sarkofaga in fragmenti keramike. Istočasno je raziskoval B. Saria Panoramo, kjer je poizkusil določiti smer rimske ceste. Na vznožju je odkopal večje zgradbe, na sredi pa temelje kanalizacije iz opek znamke QSP, znane tvrdke starega Poetovija. Izgleda, da je bila Panorama v rimski dobi zazidana z večjimi stavbnimi kompleksi, katere so delile pravokotne ceste. V bližnji drevesnici so našli pri rigolanju zlatnik cesarja Magna Maksima, ki je shranjen v grajskem muzeju. Važna najdba je latensko grobišče v Stojncih, kjer so v marcu 1. 1937. našli delavci v globini pol metra okostje, ki je imelo pri glavi večji železni obroč, odprto zapestnico ovalne oblike, tri nožiče, ki so se držali male oslice, železno latensko fibulo in lepo 36 cm dolgo sulično ost. Društvena komisija, ki se je podala na lice mesta, je pod vodstvom B. Saric ugotovila, da se nahaja latensko grobišče v bližini ondotne rimske naselbine. Konservator V. Skrabar je odkril v Krekovi ul. št. 14 lep marmornat relief Nutrices Augustae in pred kratkim so odkrili v Krčevini št. 51 60 cm visok Zevsov relief. Iz Hardeka, kjer je že Ferk kopal gomile, je muzej prejel po posredovanju V. Skrabarja fragmente črne keramike z meanderskimi ornamenti. Iz rimskega grobišča na Zg. Hajdini pa je pridobil od najditeljev latensko žaro, oljenke, vrče in stekleničice za dišave. Za numizmatično zbirko, ki je bila na novo urejena, je muzej kupil tolar nadvojvode Ferdinanda Tirolskega, najdenega pri cestnih delih v Ormožu. Za narodopisno zbirko je muzej kupil slike na steklu, majoliko in lesen križ. Knjižnica je bila izpopolnjena z nakupom nad 120 del, med katerimi je Dalamtinova biblija, v zameno in darilo pa je dobila precej doslej manjkajoče literature. Za arhiv je mestna občina ptujska prepustila starejši mestni arhiv, konservator V. Skrabar je izročil arhivu gradivo o arheoloških izkopavanjih, načrte, fotografije in zapiske. Ureditev arhiva bo omogočila novo nabavljena omara. Za umetnostni oddelek pa je muzej pridobil stare slike Ptuja, med njimi oljnato sliko prof. R. Gauppmanna. Kronika MDP beleži v preteklem letu sestanek znanstvenikov, ki so v septembru 1937 zborovali v Ptuju radi izdelave zemljevida starega rimskega imperija. Ob 601etnici podpredsednika V. Skrabarja je društvo jubilantu izročilo v priznanje za zasluge častno diplomo. Prispevalo je gradivo za arheološko karto Rogatec in za C1L. Najvažnejši dogodek v pretekli poslovni dobi pa je sklep odborove seje dne 8. oktobra 1. 1937., da se ustanovi v Ptuju vinski muzej, za katerega ima ptujska pokrajina vse predpogoje. Mestna občina ptujska je pokazala svoje razumevanje za novi načrt, ko je prepustila za vinski muzej stari vodni stolp. Ustanovljeni posebni pripravljalni odbor študira podrobnosti nove ustanovitve ter upamo, da bo prvi vinski muzej v Jugoslaviji v letošnji jeseni otvorjen. Namesto blagajnika prof. Fr. Aliča, ki je odšel iz Ptuja na mesto ministrskega inšpektorja v Beograd, je poročal predsednik, da prejema MDP podporo od Dravske banovine, s katero vrši arheološka izkopavanja, vzdržuje III. mitrej ter izpopolnjuje muzej in knjižnico. MDP stalno sodeluje s spomeniškim referatom kr. banske uprave, Zgodovinskim društvom v Mariboru ter mnogimi drugimi institucijami tu- in inozemstva. V zadnjih letih je število članstva stalno padalo, letos pa je pristopilo k društvu nad 40 novih članov, kar daje upanje, da stopa MDP v novo življenje. Za revizorja računov sta bila izvoljena nadzornik J. Gorup in prof. F. Habe, ki sta pregledala denarno poslovanje, našla vse v redu ter predlagala blagajniku in odboru absolu-torij, kar je občni zbor soglasno odobril. V priznanje za dolgoletno in uspešno delo je MDP izvolilo za častna člana predsednika dr. Josipa Komljanca in bivšega blagajnika inšpektorja Fr. Aliča ter sta bili novima častnima članoma izročeni častni diplomi, delo A. Smodiča. Pri volitvah so bili za dobo treh let izvoljeni: predsednik dr. Jos. Kompljanec, podpredsednik notar Viktor Skrabar, tajnik učitelj Ant. Smodič, blagajnik nadzornik Jos. Gorup, odborniki župan dr. Al. Remec, učitelj Uroš Peček in prof. Fran Habe; namestniki so ravnatelj Ant. Šega, nadzornik Ciril Vizjak in gostilničar Joško Berlič; mestno občino pa zastopajo dr. Ivan Fermevc, ravnatelj Mihael Zavadlal in trgovec Ivan Cvikl. Po izčrpanein dnevnem redu je predsednik zaključil občni zbor. ^ Smodič Studijska knjižnica v Mariboru. 1. Statistika. Knjižnica se je v 1. 1937. pomnožila (v zvezkih oziroma letnikih) za 1523 knjig (in brošur), 487 časopisov, 20 muzikalij, 1 rkp. zbirko, 1 fotografijo in 1 stensko sliko. Prispevali so: ŠK: 1162 knjig, 332 časopisov, 19 muzikalij, 1 rkp. zbirko, 1 fotografijo in 1 sliko; ZD: 337 knjig, 130 časopisov in 1 skladbo; MD: 24 knjig in 25 časopisov. A. Nakup. ŠK: 747 kujig, 172 časopisov in 19 skladb; ZD: 2 časopisa; MD: 11 knjig in 4 časopisi — skupaj: 758 knjig, 178 časopisov in 19 skladb. Največ je bilo kupljenih slovenskih knjig in časopisov (541), poleg novosti tudi znatno število starejših izpopolnitev in nadomestil za že obrabljene izvode. Med ostalim so bili sledeči večji in važnejši nakupi: Bossert H. Th., Geschichte des Kunstgewerbes (6 zv.); Braun-Blanquet J., Pflanzensoziologie; Braun-Blanquet J. u. Riibel E., Flora von Grauhiinden (4 zv.; kupilo MD); Castle E., Deutsch-Osterreicliische Literaturgeschichte (zaključek); Dvorak M., Kunstgeschichte als Geistesge-schichte; Geraml) V., Steirisclies Trachtenbueh (nadaljevanje); Goetz L. K., Volkslied und Volksleben der Kroaten u. Serben (2 zv.); Hegi G., Illustrierte Flora von Mittel-Europa (13 zv.); Horvat J., Politička povijest Hrvatske; Johannes A., Die Geschichte der Textil-industrie; Kral J., Československa filosofie; Kretschmer E., Konperbau u. Charakter; Kugy J., Fiinf Jahrhunderte Triglav; Lexikon fiir Theologie u. Kirche IX.; Lukas F. i Peršič N., Minervin svjetski atlas; Mitrinovič Č. i Brašič M. N., Jugoslovenske narodne skupštine i sabori; Pandža H. M. i Čauševic Dž., Kur'an časni; Ronart S., Griechenland von Hcute; Schroeter C., Das Piianzenleben der Alpen; Srkulj S., Hrvatska povijest; Šafarik P. J., Geschichte der slavisehen Sprache u. Literatur; Šulek B., Jugoslavenski imenik bilja; Tages-post jul. 1914 — febr. 1920, nov. 1920 — jun. 1922 (65 zv.); Traedwell F. P., Kurzes Lehrbuch der analytischen Chemie (2 zv.); Weber A., Volkswirtschaftslehre (2 zv.); Westphal W. C., Physik; Zahn J., Steiermark im Kartenbilde der Zeiten; Zimmermann E., MeiBner Porzellan. B. Darovi. ŠK: 387 knjig (brošur), 157 časopisov, 1 rkp. zbirka, 1 fotografija in 1 slika; ZD: 303 knjige, 39 revij in 1 skladba; MD: 7 knjig in 16 revij — skupaj: 697 knjig, 212 revij, 1 skladba, 1 rkp. zbirka, 1 fotografija in 1 slika. Darovalci .(v oklepaju število darovanih predmetov): dr. Andrejka R. v Beogradu (2), ban. arhivar Baš F. (2), prof. Bene-šič J. v Varšavi (1), dr. Berkopec O. v Pragi (1), prof. Boje E. v Ljubljani (1), šol. upravitelj Cvetko F. (10), sluga Čelan M. (1), primarij dr. Černič M. (9 ponatisov), dr. Dolar-Mantuani L. v Ljubljani (1), prof. Druzovič H. (4), učitelj Godec A. v Limbušu (1), dr. Gradnik A. v Zagrebu (1), dr. Herič F. v Pragi (1), dr. Ilešič v Zagrebu (4), poštni inšpektor Irgolič F. (1), abs. jurist Heric A. (3), prof. Kardinar J. v Celju (14), prelat dr. Kovačič F. (15, med drugim: Jaksch A., Monumenta historica ducatus Carinthiae), dr. Kovačič M. v Ptuju (2), vi. svetnik Lilek E. v Celju (8), dr. Mati J. v Gradcu (3 ponat.), dekan Meško F. K. na Selah (1: Hrvatske novine 1935), prof. Milač S. (2), mr. ph. Minafik F. (2), učitelj Mohor A. (1), inž. Mohorčič H. (1), dijak Mohr O. (3), Mravljak J. v Vuzenici (1), učitelj Pahor J. v Lj. (2), Pavičevič M. M. v Zagrebu (2), dr. Polec J. v Ljubljani (1), dr. Primožič A. v Zagrebu (9), ga. Prul A. (1), dr. Režek A. v Zagrebu (1), rač. nadsvetnik Schweiger K. (156 knjig, 1 slika; med drugim: Cankar, Erotika 1899; Zupančič, Čaša opojnosti 1899; necenzuriran izvod Prijateljevega Kersnika; mnogo čeških knjig), Spindler V. (1), župnik Šegula F. S. (1), dr. Šorli I. (1 fotogr.), Taks Š. (1), dr. Tominšek J. (10), Uzorinac I. v Zagrebu (1), dr. Vatovec F. (1), dr. Vauhnik M. (2 dij. lista, 1 rkp. zbirka: ured. arhiv dij. lista »Bodočnost«), župnik Veranič A. pri Sv. Roku ob Sotli (15), dr. Vošnjak B. v Beogradu (2), upravnik Vrabl N. (225), dr. Vybiral B. v Olomucu (1), učitelj Zacherl F. v Ljutomeru (1), mag. uradnik Zorzut L. (1); nadalje sledeče institucije: Direkcija pošte, telegrafa in telefona v Lj. (1), Družba sv. Mohorja v Celju (29), Drž. biblioteka v Lj. (2), Francoski krožek (4), Kal. tiskovno društvo v Lj. (1), Konsulat Č. S. R. v Lj. (2), Ljudska knjižnica (1), Ljudska tiskarna (7), Miinnergesangverein (1), Mariborska tiskarna (10), mestno poglavarstvo (47), Nabavljalna zadruga (2), Narodna skupščina v Beogradu (3), Narodno gledališče v Lj. (2), Notranje ministrstvo v Beogradu (1), Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Lj. (1), Opšta drž. statistika v Beogradu (1), podružnica Jugoslov. šum. udruženja v Lj. (21), Pravnicka jednota v Pragi (1), Prirodoslovno društvo v Lj. (20; med drugim: Geološki anali Balkanskoga poluostrva), ravnateljstvo 2. drž. dekl. mešč. šole (1), ravn. 2. deške mešč. šole (1), ravn. drž. klas. gimnazije (1), ravn. drž. real, gimnazije (49), ravn. drž. trg. akademije (1), ravn. drž. učiteljske šole (1), ravn. glasbene šole Glasbene matice (1), ravn. nižje gozdarske šole (6), ravn. drž. mešč. šole v Krškem (1), ravn. drž. real. gim«. v Murski Soboti (1), ravu. drž. niešč. šole v Šoštanju (1), Ruska matica v Lj. (1), »Salezijanski vestnik« v Lj. (32), »Samouprava« v Beogradu (2), Senat v Beogradu (1), Slovanska kni-liovna v Pragi (1), Slovenska matica v Lj. (4), Tiskarna Sax (1), Tiskarna sv. Cirila (27), Unione Editoriale Goriziana v Gorici (14), Univ. biblioteka v Gradcu (2), upravni odbor Elektr. centrale v Fali (15), razen tega uprave 60 časopisov, med njimi na novo: Istra v Zagrebu, Mladi Prekmurec v Murski Soboti, Sobota v Kranju, Slovenska vas v Ljubljani; nebali so prihajati Gorenjec, Otadžbina in Naš val. — Vsem darovalcem bodi izrečena zahvala. C. Zamen a. ŠK: 26 knjig (večinoma iz ostaline f prof. F. Jerovška) in 1 revija; ZD: 19 knjig in 89 revij; MD: 5 knjig in 5 revij — skupaj: 50 knjig in 95 revij. Č. Dolžnost n i in recenzijski izvodi: ŠK: 2 knjigi in 2 časopisa; ZD: 15 knjig; MD: 1 knjiga — skupaj: 18 knjig in 2 časopisa. Iz posojevalcev je štela knjižnica 916, med temi 305 na novo vpisanih; izposodila je 16.766 knjig, 7852 (47%) slovenskih, 789 (4'7°/o) srbskohrvatskih, 7672 (45'7°/o) nemških, 354 (2°/o) francoskih in 99 drugih. Med novo vpisanimi izposojcvalci in izposojeval-kami (te so celotnemu številu dodane v oklepaju) je bilo dijakov z real, gimnazije 68 (15), 6 klas. gimnazije 66 (9), s trg. akademije 12 (8), z učiteljišča 3 (2), z mešč. šol 3, z drugih šol 1 (1), raznih abiturientov 6 (3), visokošolcev 12 (2) — vsega dijaštva torej 171 (40), t. j. 56°/o; od ostalih je bilo uradnikov (uradnic, soprog) 40 (15), učiteljev (učiteljic) 16 (5), zasebnikov (zasebnic) 12 (9), obrtnikov 7, inženirjev 6, profesorjev 6, obrtniških uslužbencev 6 (1), delavcev (delavk) 6 (3), častniki (soproge) 4 (1), sodniki 4, zdravniki (soproge) 4 (2), tehnični uslužbenci 4, književniki 3, novinarji 3, odvetniki 3, trgovski uslužbenci 3 (1), posestnika 2, trgovca 2 (1), po eden godbenik, industr. podjetnik in redovnica — razen dijaštva skupaj 134 (39) oseb. — Čitalnica je bila odprta 216 dni, obiskalo jo je 6189 oseb; povprečno število dnevnih obiskovalcev je znašalo v januarju 27, v februarju 39, v marcu 37, v aprilu 29, v maju 19, v juniju 16, v septembru 25, v oktobru 21, v novembru 23, v decembru 32. Vezanih je bilo 787 knjig in časopisov. 2. Prejemki in izdatki. A. Od mestne občine je prejela knjižnica din 50.000.— dotacije. Od tega se je izdalo za nakup knjig in časopisov din 41.706.—, za vezavo din 6.764.—, za pisarno in razen drobiž din 1.530.—■. B. Ostali prejemki knjižnice so znašali din 16.641.—, in sicer din 16.067.— izposojnina, din 395.— pristojbina za čitalnične izkaznice, din 179.— za makulaturni papir. Izdalo se je od tega din 12.007.50 za knjige, din 1.876.— za vezavo, din 2.757.50 za ipisarno in druge potrebščine. 3. Kronika. S 1. aprilom 1937 je nastopil službo nov sluga, ki ga je mestna občina namestila kot dnevničarja. — V nov stadij je stopilo vprašanje prostorov. Ker bi nameravana preureditev gradu za knjižnico zvišala siceršnje adaptaoijske stroške za več ko 1,000.000 din, je na seji mestnega sveta 26. maja 1937 bilo sklenjeno, naj se ta načrt opusti in reši vprašanje knjižničnih prostorov na drug način. Na anketi, ki je v ta namen bila sklicana 15. jun. 1937, se je ugotovilo, da je zaenkrat (zaradi pomanjkanja sredstev za novo zgradbo) možna samo ena rešitev: da ostane knjižnica tudi še nadalje v kazinskem poslopju. Sklenilo pa se je, da se ji k dosedanjim prostorom odstopita še velika dvorana ter soba, ki jo uporablja sedaj gledališče, da se skozi njo omogoči dohod in se bodo mogli prostori primernejše urediti; gledališče pa dobi nadomestilo na ta način, da se nad dnevno blagajno nadzida nadstropje. Vsi tozadevni načrti so že izdelani, izvršitev pa se je odložila v proračunsko leto 1939/40. — Že v skladu z nameravano preureditvijo prostorov pa se je v čitalnici postavila nova peč. — Razstava se je priredila ena: v aprilu 1937 za Šorlijevo šestdesetletnico. — Francoskemu konzulatu v Ljubljani je na pobudo tukajšnjega častnega konzula g. dr. Rapotca bila predložena prošnja za razne francoske knjige, ki je med tem bila tudi že ugodno rešena. Dobili smo 52 knjig, ki pa v gornjem seznamu darov še niso izkazane, ker so došle šele v I. 1938. V oceno in zameno doposlane tiskovine. Od 1. marca do 20. oktobra 1938. Jugoslavenska akademija, Zagreb: Rad. 255, 257, 258, 259. 1936—1937. Deutsch-auslandischer Buchtausch, Berlin: Jahrhuch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Protestantismus im ehemaligen Osterreich. 59. Wien 1938. — Neues Lausitzisches Ma-gazin. 112, 113. Gorlitz 1936—1937. Istorisko društvo, Novi Sad: Glasnik Istor. društva. XI, 3—4. 1938. — Posebna izdanja. 6. Kirilovič D., Srpski narodni sabori. II. 1938. Slovenska matica, Ljubljana: Kidrič F., Zgodovina slovenskega slovstva. 5. snop. 1938. — Kranjec M., Kapitanovi. 1938. — Sedmak P., Kaplan Martin Čedermac. 1938. Narodni univerzitet, Boka Kotorska: 5. Šerovič P. D., Manastir Praskvica. 1935. 6. Stojanov F., Karakteristika veza i njegovih imotiva u našoj naroduoj ženskoj poeziji. 1936. 8. Zlo-kovič M. S., Bijela. 1937. 9. Šerovič P. D., Manastir Podostrog u Podmainama. 1937. — Glasnik. I.—IV. 1934—1937. Slovansky ustav, Praha: Knihovua Sboru pro vyzkum Slovenska a Podkarpatske Rusi. 10. Cranjala D., Rumunske vlivy v Karpatech. 1938. 11. Tichy F., Vyvoj současneho spi-sovneho jazyka na Karpatske Rusi. 1938. — Prace. IV. Murko M., Rozpravy z oboru slovanske filologie. 1937. — Ročenka. IX, X. 1937. Archaeologiai ertesito. L. Budapest 1937. Archivum Europae Centro-Orientalis. IV, 1—3. Budapest 1938. Blatter fur Heimatkunde. XVI, 2—4. Graz 1938. Boršnik M., Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Ljubljana 1938. Bratislava. XI, 4. Bratislava 1937. Čas. XXXlI, 6—10. Ljubljana 1938. Časopis československych knihovniku. XVII, 1—2. Praha 1938. Časopis Narodniho musea. CXI, 1—4. Praha 1937. Časopis Vlasteneckeho »polku musejniho. LI. Olomouc 1938. Česky časopis historicky. XLIV, 1—2. Praha 1938. Dejanje. I, 1—8. Ljubljana 1938. Dolgozatok. XIII, 1—2. Szeged 1937. Dom in svet. L, 3—7. Ljubljana 1938. Centraljnaja Evropa. XI, 2—4. Praga 1938. Fundberichte aus Osterreich. II, 4. Wien 1938. Gajret. XIX, 4—12. Sarajevo 1938. Germania. XXII, 2—3. Berlin 1938. Glasnik heraldike. I, 4; II, 1—4. Zagreb 1937—1938. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. XIX, 1—2. Ljubljana 1938. Glasnik Zemaljskog muzeja. XLIX, 1—2. Sarajevo 1937. Jahrbuch des Oberosterr. Musealvereines. 84. Linz 1932. Bonner Jahrbiicher. 142. Darmstadt 1937. Jahresbericht der osterr. Denkmalpflege. Wien 1937. Slovenski jezik. I. Ljubljana 1938. Ukrainska knyha. I, 2—10. Lvov 1937. Legiša L., Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko Čhc- lico (1806—1828). Ljubljana 1938. Letopis Matice srpskc. 349/3—6; 350. Novi Sad 1938. Ljubljanski škofijski list. LXXV, 3—9. Ljubljana 1938. Lud slowianski. IV, 1. Krakow 1938. Matica rada. I, 8—10. Beograd 1938. Mavrel B., Koroški ženitovanjski običaji in nove camarske pesmi. Celje 1938. Mentor. XXV, 8—10; XXVI, 1—2. Ljubljana 1938. Misel in delo. IV, 2—9. Ljubljana 1938. Mravljak J., Kmetski stan do jožefinskih reform. Celje 1938. Nahtigal R., Slovanski jeziki. I. Ljubljana 1938. Napredak. XIII, 3—7, 9. Sarajevo 1938. Pavičevič M. M., Črnogorci u pričama i anegdotama. XIV, XVIII. Zagreb 1938. Pavičevič M. M., Da se zna. Zagreb 1938. Orientalia Christiana periodica. Ill, 1—4; IV, 1. Roma 1937—1938. Popotnik. LIX, 7—10. Ljubljana 1938. Slovenski pravnik. Lil, 3—10. Ljubljana 1938. Južni pregled. XII, 1—9. Skoplje 1938. Strani pregled. VII—VIII. Beograd 1936—1937. Umetnički pregled. I, 6—11. Beograd 1938. Slovansky pfehled. XXX, 3—7. Praha 1938. Priloži proučavanju narodne poezije. V, 1. Beograd 1938. Razori. VI, 1—10; VII, 1. Ljubljana 1937—1938. Repertoire d'art et d'archeologie. 39. Paris 1935. Nova revija. XVII, 1—4. Makarska 1938. Ceskoslovensko-jihoslovanska revue. VIII, 1—6. Praha 1938. Revue des etudes slaves. XVIII, 1—2. Paris 1938. Roczniki historyczne. XIII, 2; XIV, 1. Poznan 1937—1938. Roczniki Towarzystwa przyjaciol nauk na Šl^sku. VI. Katowice 1938. Ruch slowianski. S. II.. R. III., 3—8. Lwow 1938. Sbornik Matice Slovenskej. XV, 4. Turč. Sv. Martin 1937. Singer S., Kultur- und Kirchengeschichte des Janntales. III. Kappel 1938. Slavia. XV, 2—4. Praha 1938. Slavia occidentalis. 16. Poznan 1937. Sodobnost. VI, 3—10. Ljubljana 1938. Stele F., Monumenta artis slovenicae. II, 7—8. Ljubljana 1938. Stammen aus dem Siidosten. I, 5—12. Munclien 1938. Sudeta. XIV, 2. Reichenberg 1938. Širum svetem. XV, 1—10. Praha 1937—1938. Slovenski učitelj. XXXIX, 3—10. Ljubljana 1938. Vasi szemle. V, 3—6. Sombathely 1938. Bogoslovni vestnik. XVIII, 1—2. Ljubljana 1938. Gozdarski vestnik. I, 1—8. Maribor 1938. Planinski vestnik. XXXVIII, 3—10. Ljubljana 1938. Ribiško-lovski vestnik. V, 1—10. Ljubljana 1938. I Zdravniški vestnik. X, 1—9. Ljubljana 1938. Franjevački vijesnik. XLV, 4—9. Beograd 1938. Vrela i prinosi. 8. Sarajevo 1938. Zapysky Nauk. tovarystva imeni Ševčenka. 154—155. Lvov 1937. Zbornik za -umetnostno zgodovino. XIV. Ljubljana 1937. Wiener Zeitschrift fiir Volkskunde. XLIII, 1—5. Wien 1938. Numismaticke zpravy. V, 2—4. Praha 1938. Ljubljanski zvon. LVIII, 1—8. Ljubljana 1938. Žena in dom. IX, 3—10. Ljubljana 1938.