286
GLOSE  IN  KOMENTARJI
OPROSTITE,  KAKO  STE REKLI?
Z intervjuji je dandanes velik križ, zlasti še, če gre za intervju s slavnim človekom, n. pr. s slavnim pisateljem, slavnim filmskim oziroma gledališkim igralcem ali znamenitim režiserjem. Slavni ljudje so namreč večinoma zelo nervozni in utrujeni, kar naprej se jim mudi, hkrati pa vedo vse. K intervjuju spada še novinar. Novinar, vsaj tisti, ki lovi intervjuje, sicer po navadi še ni slaven in še ne ve vsega, vendar pa se mu kljub temu prav tako neprestano mudi. Rezultat je seveda natanko takšen, kakršno je gradivo, iz katerega je sestavljen. In ker to vemo, se po navadi sploh ne razburjamo, ko se vali in bobni preko nas oglušujoči slap intervjujev. Včasih pa postane vsa stvar vendarle nekoliko neprijetna, zazdi se, da je sredi intervjujske mrzlice nenadoma padla beseda, ki ima drugačen zven in zvok kakor večina vseh teh improviziranih dialogov. Človek nehote prisluhne in še ves omoten od glasnega in hlastnega dialogiziranja ter oslepljen od bliskanja flasliov kar sam poseže v to intervjujsko idilo ter vpraša: »Oprostite, kako ste rekli?«
Natančno tako se godi človeku, ki prebira intervju zagrebškega Telegrama s srbskim pisateljem Dobrico Čosičem. Dobrica Čosic, čigar literarno delo je v Sloveniji znano in cenjeno, je prišel v Zagreb in ob tej priložnosti je nastal intervju, ki ga je Telegram objavil dne 20. januarja 1.1. Novinar Telegrama je Čosiču zastavil med drugim tudi tole vprašanje: »Jeli još uvijek aktualna tema, da smo suviše pasivni u medurepubličkim odnosima?« Avtor romana Daleč je sonce je svoj odgovor pričel takole: »Biče aktualna dokle god pošto je republike. I dok govorimo o saradnji medu njima.« In prav tukaj se človeku sam od sebe izvije vzklik: Oprostite, kako ste rekli?
Morda se komu ne zdi povsem razumljivo, zakaj tako nenadno posegamo v ta zagrebški dialog. Toda poglejte: najprej gre tu za vprašanje o preveč pasivnih medrepubliških odnosih. Potem gre pa še za Čosicevo prepričanje,
da bo to vprašanje toliko časa aktualno, dokler bodo eksistirale republike, kar lahko pomeni, da bomo v medrepubliških odnosih toliko časa preveč pasivni, dokler bomo imeli svoje republike. Iz tega logično sledi zaključek, da je za pasivnost v medrepubliških odnosih kriva predvsem eksistenca republik kot takih. Od tega pa seveda ni več daleč do blodne misli, češ da bo vsa ta zadeva urejena in da bo pasivnost v medrepubliških odnosih izginila šele takrat, ko tudi republik ne bo več. To je v določenem smislu tudi res, kajti če ne bi bilo republik, pač ne bi bilo nikakršnih medrepubliških odnosov, niti aktivnih niti pasivnih.
Po svojih uvodnih stavkih, ki sta tako zelo dvoumna in dvorezna, je Čosič rekel, da za plodno sodelovanje niso dovolj samo intervjuji in literarni večeri in je predlagal, naj bi založniki v Beogradu, Zagreba, Ljubljani in Skopju tiskali sleherno kolikor toliko dobro knjigo ne glede na to, v kakšnem jeziku je napisana in v kateri republiki ali komuni je nastala. V redu. Strinjamo se! Toda ali so takšnemu načinu založniške dejavnosti ovira republike kot take? In kakšno zvezo naj imajo republike z vsem tem? Republike bodo ostale in ohranile vse svoje naravne funkcije, saj niso iznajdba pretencioznih ali bolnih možganov, marveč predstavljajo jasno izoblikovane nacionalne organizme in so zato prav tako nedotakljive kakor sleherni organizem. Nedotakljive so, kakor je nedotakljiva ljudska volja, ki jih je ustvarila, in kakor je nedotakljiva kri, ki je morala biti prelita, da so sploh lahko nastale. In tako res nima smisla govoriti o sodelovanju med republikami, marveč o zvezah  med  različnimi  nacionalnimi  kulturami.
Ob koncu pa je Čosič povedal še tole: »Ali najznačajnijim oblikom naših medurepubličkih saradnji. u ovom času, smatram: oštru borbu protiv povam-pirenih nacionalizama. Svako u svojoj kuči, prvo. Vidite li te srpske, hrvatske i slovenačke vampire, vidite li, da mnogi nema ju brkove i bradu? Mlade, musave neke utvare. Ove bradate če, ipak, morati da pocrkaju jednog dana, ali ove, ove, što rastu ...« Prav je tako! Povampirjeni nacionalizmi so vseskozi negativni, škodljivi in razdiralni. Po navadi so v neposredni zvezi z najreakeionarnejšimi ostanki preteklosti in z najreakcionarnejšimi brodoloma starega sveta. V tej zadevi se s Cosičem strinjamo. Kljub temu pa je tudi to njegovo razmišljanje enostransko in se zaradi svoje enostranosti spreminja skorajda že v nedovoljeno insinuacijo. Namreč: Ali so res vsega krivi samo ti srbski, hrvaški in slovenski vampirji? Ce že govorimo o vampirjih, potem bi bilo prav, da govorimo o vseh in ne samo o nekaterih — in zato bi bilo treba marsikatero besedo reči tudi o unitarističnih in integralističnih vampirjih, o bradatih in obritih centralistih, ki ne vedo, ne kaj so republike, ne kaj so narodi. Ko razmišljamo o medsebojnih odnosih in če nas boli pasivnost, ki je zanje značilna, potem gotovo ni dovolj, če se upiramo samo tisti miselnosti, ki jo je Čosič popisal z besedami: »svako u svojoj kuči, prvo«. To, kar ni v redu, kar nas vse boli in kar razburja tudi Čosiča, ni nastalo samo zaradi srbskih, hrvaških in slovenskih vampirjev, marveč raste predvsem v senci kril velikega dvoglavega vampirja, ki ga Čosič sploh omenil ni. Prav je, da je Čosič v svojem razmišljanju, kaj je treba storiti, da bi postale zveze med posameznimi nacionalnimi jugoslovanskimi kulturami bolj intenzivne in bolj plodne, tako ostro udaril po nacionalnih šovinizmih, ni pa prav, da je pri tem spregledal unitaristično centralistične tendence in njegove besede bi nam oostale resnično simpatične šele, ko bi prav tako odločno in brez ozira na
287
desno in levo obsodil tudi vse centralistične vampirje, tem bolj, ker se s njimi lahko srečuje tako rekoč iz lica v lice. Da ne bo pomote: smo za to, da preženemo in potolčemo vampirje, vendar ne samo nekaterih, marveč prav vse in res do kraja.
Ko je Čosic v svojem odgovoru TelegramoDemu novinarju naslikal temno podobo nekakšnih mračnih podstrešij, kjer se spreletavajo vampirji, je dodal: »Ili se to meni samo privida od mog umora?« Nato pa si je zaželel: >Bilo bi radosno, da me propisno i na javnom mestu išibate što podležem starim strahovima.« Pričujoča glosa se sicer ne more ponašati, da je vsestransko izpolnila to Čosičevo željo, kljub temu pa se sme nanjo vsaj deloma sklicevati.
Dušan  Pirjevec
288