Milan Vincetič 54 Milan Vincetič KITAJRON Če povabim te pod kap še ne smeš pod streho če te rešim krivih šap boš končal v medvedu ki si ga podrezal v past v lovorjevem snegu Pridi pridi moj zaklad po jelenjem žlebu da ne boš ostal dolžan materi za hčerko Jaz sem gora vseh gora na tem in onem svetu jaz sem slepi gospodar v popkovem kraljestvu II. Striži striži vrli konj dišeč po rani mrvi jaz sem jaz Oteklonog z zdrizastimi zrkli ki še pomnijo goro drobnico in postrvi Suni suni biser moj tujca v plehke prsi I. 55 KITAJRON če bo le prekrižal pot zabrediva po krvi Mehko stopaj gavran moj po majavi brvi ko bom sredi me lepo spotakni in zahrži III Če te nasadim na rog sedemkrat zaviti če ti razmrcvarim drob in pomedram s kopiti si ne boš želel v goro kjer pokali so biči Jaz sem topi vitorog jaz sem srboriti jaz sem miljenček bogov v popašeni planini Med resjem zavijuga gož po rosnati milini pod runo je zadrti nož in so bogovi siti IV. Začuda dela se večer na tebanski strani ojej pogreta je kopel v žadasti palači in na sir odprta klet s prelitimi kozarci Pecljatega izpije hči kalnega pa mati jaz pa srebam iz obeh da se prej izprazni Moral boš na goro leč na Kitaj ron stari Milan Vincetič 56 me podi pohlevna hči z ribjimi solzami V. Nikoli več preblagi bog ne bo zapelo kopje nikoli več korintski lok ne bo zadrt v okope ne meč viharil kakor grom nad plebejske vojske Obrabil sem devet ostrog in pobil vse konje da ne gre z oteklih nog mi sezuti škornje Daleč je pobegli dom dlje je domotožje naj te blagorodni bog poseka to orožje VI. Lezi lezi kraj žene kraj matere rodnice daleč je izvirni greh daleč preročišče daleč do deževnih streh čez slano jagodičje Najprej gladi ji lase in razpletaj kite potlej ji umij noge do kolen in više Ko ti snela bo oklep ga vrzi na dvorišče ko odpašeš skrhan meč si skrij ga pod ležišče 57 KlTAJRON VII. Ko bom znova obli grič in ne postavna gora te predivnati pastir popelje do pobočja kjer med nokoto zori trdoživa oljka Za hip se vrnejo oči in risje trzne roka da pastir nastavi ščit in zableje koza Ko meč zadre se do škrbin kraj znanega križpotja se večna zgodba ponovi in vrne se slepota