MARIJA KMETOVA: ARABESKA.
439
«Zapuščam te, katatalk moje ljubezni! Pozdravljen!»
Šel je.
Proti večeru je prišel mož, ki je zahteval njegove stvari in izročil gospodinji celo stanarino.
Ta pa je besedičila:
«Tega mi dozdaj še nihče ni storil. Če je kdo zapustil to krasno sobo, jo je moral, ker je bil službeno prestavljen.»
DZS]
MARIJA KMETOVA:
ARABESKA.
Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj modro nebo, spodaj morje kakor zlato; vseokrog pomlad.
Valčki šepečejo, iskrijo se lučke; v solncu še skale ob morju so življenja vesele. Še pesek je živ: glej, vžiga se,- vzdiha, se smeje; zdaj spet je kamenček pri kamenčku v senci modrin.
V  beli luči je klop, zadaj cesta-srebro.
V  pomladni omami človeku se misli pleto: «Prihitelo življenje je iz daljnih daljin, nasmehnilo se, obstalo: dan — noč — megla, solnca malo, veliko gorja. Zdaj v telesu je življenje zastalo; mrlič — še živ — si solnca želi, po solncu hrepeni; a kam bi noč in solnce? Kam solnce z mrličem?
Lice je bledo, oči v žgoči luči; roke nevesele ne vedo kaj bi s solncem počele, kam z žarki bi prsti, ki bolno drhtijo v beli luči klopi. Hijacinte, narcise in drevje?
V   življenje poganjajo, solncu pozvanjajo, vriskajo v moči, zdravju, ljubezni.
Modro nebo kakor oko se smeje, smeje, smeje. Morje z galebi se brati, jadra odseva, v solncu se zlati, poje nebu, življenju.
V  pesku otroci-človečki se s solncem igrajo; brez misli pretvarjajo življenje v zlato in kakor metuljčki srkajo mehko ozračje in njih smeh preliva se v pesem drobno.
Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj rožasto nebo, spodaj morje — nebesno oko; vseokrog pomlad. Valčki šepečejo, temnijo se lučke, v mraku že skoraj so skaje ob morju. Med množico človek se plazi, tava v noč.                      'zz&'.7SŽ*«, -s-Ra^jk-'* W t* y<