Jakoba so vedno smatrali za lenuha, ki ni za nič sposoben. Starši niso hoteli več o njem govoriti. Ves dan se ije klatil po gozdovih, zvečer je sedel ob ognju, posmatrajoč plamen, ter je gibal ustnice, kakor da bi govoril sam s seboj. Včasih se je oddaljil po cel kilometer, da bi pomagal nositi kotcl kaki starki, ali je privedel kakega izgubljenega otroka svoji materi. Pa kljub temu ga ni nihče ljubil, ker je bil len. Nekega dne je sedel Jakob ob vaškem ribniku v hladu velikega kostanja. Pristopil je starec s sivo brado ter je za.el z njim govoriti. Pravil mu je o barvi neba, o orumenelem listju, ki je že padalo raz drevje. Nazadnje je naprosil fanta za nekaj denarja, da bi si pridobil prenočišco. Žalosten je moral Jakob priznati, da nima nikakega denarja, ker nič ne dela. Ponudil pa mu je, naj stopi z njim na dom, da dobi hrane. »Pa ti nič ne delaš!« je vzkliknil starec jezen. »Kdo je na zemlji, ki vsaj kaj malega ne dela? Dež, vcter, solnce, sncg, tudi cni kaj delajo. Lenuh, ti vzemaš plod zemlji, p_ ji ničesar ne vračaš.« »Ne vem, kaj bi počel,« je odgovoril Jakob skesano. »Prvo, kar vidiš, začni!« Prvo, kar je Jakob videl, je bilo orumenelo listje, ki je odpadalo. Veter je pihal. Jakob je sklenil, da bo tekel za listi. Nekateri so padali v potok, drugi so plavali po zraku, še druge je veter podil po sami cesti. Jakob je tekel, brez kape, kakor nor za listi. Pri tem se je z vso silo zagnal v nekega čuvarja. Ta ga ni mogel prijeti, pae pa je sklenil, da ga počaka in kazni. Listi so se podili po potu do nekega gozdlča. Tu so se ustavili, kakor da bi si hoteli _dd__miti. To je bil krasen gozd. Visoka debla so se vzpenjala kakor stebri v cerkvi. Zadnji solčni žarki so prodirali v zlatih pramenih. Malo dalje se Je bleščala vodna površina, obrobljena s trstiko. Nad vodno gladino so se zazibali divji golobi. Jakob je prispel do sredine gozda, kjer je opazil hišico z železnimi vra.ti in močno zamreženimi okni. »Kdo neki tu stanuje?« se je vprašal glasno. »Odpri vrata in videl boš,« mu je rekla ptička. Vse ptice so poznale Jakoba, ker jim je večkrat trosil hrane. Jakob je poskusil odpreti, pa ni šlo. Našel je motiko in je hotel siloma vdreti v hišo, ali vrata se niso niti premaknila. Zato se je rajši vrail domov. Drugega jutra se je napotil zopet do skrite hišice in je sedaj poskušal izdrcti železja iz okenskih mrež. Priliajal je tako dan za dnevom. Čcz mesec dni je ostal samo še en železni drog na oknu, vrata pa so bila še vedno zaprta. Starši so opazovali Jakoba z velikim začudcinjem. Cel dan ga ni bilo. Domov je prihajal šele zvečer in to ves rjast, s svetlimi o.mi, kakor da dela nekaj zelo važnega. Prinesel pa ni nikoli ničesar razen velikega teka za jed. Nazadnje je iztrgal Jakob še zadnji drog. Baš je hotel zlesti V hišo skozi okno, kar začuje strahovit glas: »Kdo si, drzni mladenič?« »Jakob Lenuh.« ie odgovoril fant. »Kaj bi rad tu?« »Vse, kar morem,« je rekel živahno. Tedaj se je pojavila na oknu star.eva glava, To je bil isti starec, ki ga je Jakob že bil prej videl. »Tu najdeš nekaij, za kar bi Ijudje mnogo plačali, samo da to vidijo. To je bolj belo od morske pene, bolj rdeče od .rešenj, modro kakor nebo, zlato kakor poletno solnce.« »Dovoli, da pogledam samo ©r_krat,« je pravil Jakob. Starec pa je odkimal z glavo, rekoč: »Jakob Lenuh, ko prešteješ vse tiste, ki so padli z dreves, v tem gozdu, šele tedaj boš mogel videti, kar se tu skriva.« Jakob je takoj začel s štetjem, o katerem je starec mislil, da ga ni mogoče dovršiti. Klečeč na tleh je štel list za listom. Kako krasne barve je videl! Nekateri so bili bledozeleni z rumenim pegami. Drugi so bili temne barve s še temnejšimi lisami. Nekateri so bili rdečkasti kakor kri na smrt zadetega junaka. Te ba^rve _o bile tako lepe, da je Jakab neprestano sastaijal in se fiudil. Ker baš lepe barve so bile pripravile Jakoba na to, da je posmatraval ogenj ob zimskih večerih, ali cvetje na pomladanskem drevju. Ko se je zmračilo, se je Jakob bal, da mu ne bi veter pomešal preštete liste s še nepreštetimi. »Ne boj se, Jakob«, mu je rekel pti&ek, kateremu je bil dal že več zim zaporedoma hrano. »Jaz bom pazil, da se listi ne zamešajo. Če bi kateri skooil na drugo stran, brž ga bodem spet spravil nazaj.« Ptiček jc vso noč pazil na liste. Pozneje &o tudi drugi ptički izvedeli, da Jakob šteje liste. Prileteli so mu na pomoč in čez šest tednov je bilo delo dovršeno. Kako lepo je, dovršiti to, kar sem počel! Še nekaj vam bom rekel. Za to dobo je zrasel Jakob za pet centimetrov. Ko je prispel zopet do starčeve hiše, ij_ zaklical tako glasno, da so se vrata stresla: »V gozdu je listov petsto milijonov šeststo ti_&č šeststo in ede_i!« Vrata so se odprla. Jakob je vstopil ter videl ne.kaj, kar je bilo bolj belo od morske pene, bolj rdeče od črošenj, modro kakor nebo, zlato kakor solnce. To je bila deklica. Postala mu je žena in živela sta v hiši Jakobovih staršev vse do njihove smrti. On je začel slikati. V krasnih slikah je upodobil gozd z malimi vodnimi gladinami. Preštevajoč liste, je spoznaval barve in sedaj je to unašal v svoje slike. Vsi so se čudili mjegovim umotvorom. Včasih je naslikal samo gnezdo, ki ga obletava ptica. Bogatini so te slike radi kupovali, ker so tedaj, _e je bilo nebo obla.no in če so se čutili slabe volje, gledali te slike, da bi se mogli zamisliti v gozd. Starši in prijatelji so bili ponosni na Jakoba. Preštevajoč liste po gozdu, je našel svojo srečo, ker je občutil pravo zadovoljncst od dovršenega dela. Oči njegovc žene so bile kakor jasno nebo, a lasje zlati kakor solnce. Vrat je imela bolj bel od mor&ke pene. Ko je ob jesenskih večerih scdela kraj hčcrke ob zibeli, je Jakob sedel ob ognjjišču in razmišljal svojo srečo. Ženin obraz je bil bolj rdeč nego črešnje in zasijal je od same radosti, ko je pogledala svojega moža, ki ni bil več Jakob Lenuh. (Konec.)