Oton Zupančič: Gazelica.
691
biti več tvoja, in zdaj, ko si to izvedel, niti ne moreš več želeti, da bi še kdaj bila tvoja! Zato te zapuščam, moram te zapustiti, a ti ostani srečen ter odpusti mi, odpusti mi! Za grehom mora priti pokora!  Spominjaj se prizanesljivo  svoje nesrečne soproge!«
Krepko se je oklenila njegovega vratu, pritisnila goreč poljub na njegovo   čelo ter odšla  proti postelji.
Bratič je stal omamljen, skoro popolnoma nezavesten. V njegovem srcu se je bilo nekaj utrgalo, in bilo mu je, kakor bi bile vse štiri stene oživele, se v ostudne pošasti izpremenile, se pomikale proti njemu ter iztezale dolge koščene roke,   da bi ga zadavile.
In tedaj niti zapazil ni, kako je žena potegnila izpod postelje nekdanji njegov dijaški kovčeg, kako ga je odprla, nekaj iskala po njem, a skoro nato potegnila iz njega drobno stekleničico. In tudi zapazil ni, da je to stekleničico odprla ter jo v enem požirku izpraznila.
Skoro nato je kriknila, se zavrtela sama okoli sebe ter telebnila z vso močjo na tla.
Zastrupila se je bila.   Bila je takoj  mrtva.
v
Šele ko je ležala na tleh, se je zavedel Bratič. Divje je zakričal ter planil k njej.
V istem hipu se je zbudil v kuhinji mali Rajko. Hitro si je pomagal iz postelje ter prihitel v sobo. Ko je zagledal mater na tleh, se je  vrgel nanjo ter začel jokati, da ga je bilo slišati na ulico.
V posteljici   pa se je   dvignilo dekletce,  in ko je zaslišalo jok,
je pritegnilo tudi ono . . .
(Konec prih.)
Gazelica.
Jx.ad horizont so mi beli oblački priplavali,
tamkaj  za barjem, nad Krimom so se poigravali.
Beli oblački jesenski, objestno veseli,
vi pa gotovo sinoč ste pri ljubicah  spavali!
Nismo pri ljubicah, pač pa pri svojem očetu,
pri oceanu se sivem sinoč smo zabavali:
pili smo grog in potem po valovih  pijani
barčice pisane celo smo noč premetavali,
da so brezverci molili kot deca pre"d parkljem,
a kapitani preklinjali in obupavali.
Oton Zupančič,
—---------t-»«.»«-.----------—