ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI ŠTEVILKA 31 1979 VII. LETNIK IZDAJA: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije Ljubljana in Maribor, Revijo sofinancirata: Kulturna skupnost Slovenije in Raziskoval- na skupnost Slovenije. IZDAJATELJSKI SVET: Pranček Drenovec, Franc Kemperle, Davorin Kračun, Igor Pavlin, Franci Pivec (predsednik), Mik Rebernik, dr. Janko Rupnik, Mar- jan Vešnar, Pavle Zgaga. UREDNIŠTVO: Mladen Dolar, Pavel Gantar (odgovornj. in glavni urednik), Srečo Kirn, Tomaž Mastnak, Rado Riha, Leg Šešerko, Darko Štrajn, Nada Špolar-Kirn, Peter Wieser, Slavoj Žižek. UREDNIŠTVO: Trg osvoboditve l/II, 6I000 Ljubljana, tel. 21-280. NAROČNINA: Cena enojne številke 20 din, cena dvojne številke 30 din. Celo- letna naročnina 70 din (za šole, knjižnice in posameznike), 150 din (za institucije). Številka žiro računa: 50100-678-4-7303, za ČASOPIS ZSMS, UK, predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1. Po mnenju sekretariata za informacije v IS skupščine SR Sloveni- je je ČASOPIS po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. TISK: DDU Univerzum, Trg osvoboditve 1, Ljubljana. KAZALO Vladimir Iljič Lenin: K vprašanju teorije v razrednem boju............................... 5 Louis Althusser: Lenin in filozofija ................ 75 Tine Hribar: Marksistični strukturalizem in sta- linizem (Althusser in resnica),...,, 121 PKIEAZIf RECENZIJE Srečo Kirn: Pomen knjige Immanuels Wallersteina THE MODERN WORLD SYSTEM (CAPITALIST AGRICULTURE AND THE ORIGINS OP THE EUROPEAN WORLD-ECONOMY IN THE 16th CENTURY (Academic Press New York 197*) v historično-materialistični obravnavi kapitalizma kot svetovnega sistema »••••••••••••••••••••••••••• 177 SINOPSISI................................................191 Vladimir Iljič LENIN K VPRAŠANJU TEORIJE V RAZREDNEM BOJU Naš program Osnutek izjava redakcije časopisov "Iskra" in "Zarja" Predgovor k ruskemu prevodu pisem K. Marxa L. Kugelmannu Predgovor zborniku "V dvanajstih letih" Načelna vprašanja volilne kampanje Pisma o taktiki (Prvo pismo - Ocena obdobja) 5 6 NAŠ PROGRAM Mednarodna socialna demokracija danes miselno omahuje. Vs8 do danes so bili nauki Marxa in Engelsa trdna osnova revolucionar- ne teorije - sedaj se pa od vsepovsod slišijo glasovi o nezadost- nosti teh naukov in njihovi zastarelosti. Kdor se razglaša za socialnega demokrata in namerava nastopiti skupaj s socialne—de- mokratskim glasilom, mora točno opredeliti svoj odnos do vpraša- nja, ki še zdaleč ne razburja samo nemških socialnih demokratov. Mi stojimo popolnoma na temeljih Marxove teorije: le-ta je prvič spremenila socializem iz utopije v znanost, postavila trdne te- melje te znanosti in zarisala pot, po kateri je treba iti, raz- vijala to znanost in jo izpopolnjevala v vseh podrobnostih. Od- krila je bistvo modernega kapitalističnega gospodarstva s tem, da je pojasnila, na kakšen način najemanje delavca, kupovanje delovne moči prikriva zasužnjenost milijonov revnega ljudstva, ki so odvisni od peščice kapitalistov, lastnikov zemlje, tovarn, rudnikov in podobno. Pokazala je, kako se ves razvoj modernega kapitalizma nagiba k temu, da velika proizvodnja izpodriva drob- no, ustvarja pogoje, ki narejajo socialistično ureditev družbe možno in potrebno. Naučila je pod tančico zakoreninjenih običa- jev, političnih intrig, težko razumljivih zakonov, zvijačnih nau- kov videti - razredni boj, boj med različnimi oblikami bogatih razredov z množico revnih, s proletariatom. ki stoji na čelu vseh revnih. Razložila je pravo {nastojaščujuj nalogo revolucio- narne socialistične partije: ne sestavljanje načrtov družbene preureditve, ne pridige kapitalistom in njihovim podrepnikom o izboljšanju položaja delavcev, ne organizacija zarot, temveč or- ganizacija razrednega boja proletariate in vodenja tega boja. katerega končni cilj je - da proletariat zavzame politično oblast in organizira socialistično družbo. In sedaj vprašujemo: kaj so prinesli novega v to teorijo njeni gromoglasni "obnovitelji", ki so se zbrali okrog nemškega so- 7 cialista Bernsteina, in ki so v zadnjem času zagnali toliko hru- pa? Popolnoma nič: te znanosti, ki sta nam jo zapustila Marx in Engels, da bi jo razvijali, niso premaknili niti za korak naprej; proletariat niso naučili nikakršnih novih načinov boja; samo na- zaj so potiskali s tem, da so prevzemali odlomke zastarelih teo- rij in propagirali proletariatu namesto teorije boja teorijo po- pustljivosti - popustljivosti, ki se tiče najhujših sovražnikov proletariate, vlad in buržoaznih partij, ki neutrudno iščejo no- va sredstva za preganjanje socialistov. Eden od ustanoviteljev in vodij ruske socialne demokracije, Plehanov, je imel popolno- ma prav, ko je neusmiljeno kritiziral najnovejšo "kritiko" Bern- Steina^", kateremu so sedaj obrnili hrbet tudi predstavniki nem- ških delavcev (na kongresu v Hannovru).*" Vemo, da se bo zaradi teh besed na nas vsula ploha obtožb: oči- tali nam bodo, da želimo spremeniti socialistično partijo v red "pravovernih", ki preganjajo "heretike" zaradi odstopanja od "dogme", zaradi slehernega samostojnega mišljenja ipd. Dobro so nam znane vse te modne zadirčne fraze. Samo da v teh frazah ni niti kaplje resnice in niti kaplje smisla. Močne socialistične partije ne more biti, če ni revolucionarne teorije^,ki združuje vse socialiste, iz katere le-ti črpajo vsa svoja prepričanja in ki jo uporabljajo v svojih metodah boja in načinih dejavnosti; braniti takšno teorijo, ki jo imaš po svojem najglobljem razume- vanju za resnično pred neutemeljenimi napadi in poskusi, da se jo poslabša - še zdaleč ne pomeni biti sovražnik sleherne kriti- ke. Marxove teorije nimamo za nekaj dokončnega in nedotakljive- ga; nasprotno, prepričani smo, da je ta teorija postavila le te- meljne kamne te znanosti, ki jo morajo socialisti razvijati [dvigatj] naprej v vseh smereh, če nočejo zaostati za življenjem. Mislimo, da je za ruske socialiste posebej potrebno samostojno razvijanje Marxove teorije, kajti ta teorija vsebuje le splošna vodilna stališča, ki se uporabljajo recimo za Anglijo drugače kot za Francijo j za Francijo drugače kot za Nemčjo, za Nemčijo drugače kot za Rusijo. Zato bomo v našem časopisu z veseljem da- 8 Òali prostor člankom o teoretičnih vprašanjih in vabimo vse to- variše k odkriti razpravi o spornih točkah. ... /Članek je bil napisan leta 1899 in je bil namenjen za "Rabočej gazety", ki jo je I. kongres RSDDP priznal za uradno partijsko glasilo. Ker CK Bunda ("Splošne židovske delavske zveze v Litvi, Poljski in Rusiji" v okviru RSDDP), ki je Leninu ponudila sode- lovanje pri listu, ni uspel obnoviti izdajanja časopisa, je ta članek - s še dvema, ki ju je Lenin napisal za ta list - ostal neobjavljen in je bil prvič natisnjen v "Leninskom sbornike III" leta 1925. Prevedeno po Polnoe sobranie sočinenij, izdanie pja- toe, tom 4, str. 182-184. Članek je bil napisan v polemiki proti ekonomizmu, 'ruski vari- anti revizionizma*, v času, ko se je ekonomistična ideologija v Rusiji širila in je bilo "premagovanje struvizma in bernstei- novstva eden najvažnejših pogojev za ustvaritev in okrepitev revolucionarne marksistične stranke" (gl. Britovšek, uvodna štu- dija za V.l. Lenin: Izbrana dela I, Ljubljana 1977, str. 15). OPOMBE 1 Gre za članek Plehanova "Bernstein in materializem", objav- ljen v "Neue Zeit" št, 44, julija 1898 - gl. V.G. Plehanov: Izbrani spisi, Ljubljana, str. 411-427. 2 Kongres nemške socialne demokracije, ki je zavrnil Bernstei- nov revizionizem, je bil v Hanovru od 9» do 14. oktobra 1899. 3 Prim. "Kaj delati", pogl. I, četrti razdelek: "Engels o pome- nu teoretskega boja" (Pss 6, str. 22 ss., Izbrana dela I,str. 513 ss): "Brez revolucionarne teorije ne more biti niti re- volucionarnega gibanja." (ibid., str. 24 oz. 51*0/ 9 OSNUTEK IZJAVE REDAKCIJE ČASOPISOV "ISKRA" IN "ZARJA" Ko se lotevamo izdaje dveh socialnodemokratskih glasil: znanst- veno-politične revije in občeruskega delavskega časopisa, imamo za potrebno spregovoriti nekaj besed o našem programu, o tem, za kaj si prizadevamo in kako razumemo svoje naloge. V zgodovini ruskega delavskega gibanja in ruske socialne demo- kracije preživljamo skrajnje pomembno obdobje; vse kaže, kot zgleda, da se nahaja naše gibanje v kritičnem stadiju: gibanje se je tako široko razmahnilo in pustilo v najrazličnejših kotih Rusije veliko zdravih poganjkov, tako da se zdaj z nezadržno mo- čjo kaže njegovo stremljenje, da se okrepi, privzame višjo obli- ko, izdela določeno fiziognomijo in organizacijo. Res je, za zadnja leta je značilno izredno hitro širjenje idej socialnega demokratizma med našo inteligenco, nasproti tej smeri družbene misli pa prihaja popolnoma samostojno, stihijsko gibanje indu- strijskega proletariate, ki se začenja združevati in bojevati proti svojim izkoriščevalcem in kaže močno naklonjenost socia- lizmu. Krožki delavcev in socialnodemokratskih intelektualcev se pojavljajo povsod, pojavljajo se lokalni agitacijski letaki, raste povpraševanje po socialnodemokratiski literaturi, katere ponudba neizmerno zaostaja za povpraševanjem, - in okrepljena vladna preganjanja ne morejo zaustaviti tega gibanja.4" Zapori so nabito polni, kraji pregnanstev so prenapolnjeni, sko- raj vsak mesec se sliši o "racijah11 na socialiste na vseh kon- cih Rusije, o zasegu transporta, o aretacijah agitatorjev, o za- 1 plembi literature in tiskarn - vendar se gibanje ne ustavlja, temveč kar naprej raste, zajema širše področje, prodira vse glob- lja v delavski razred, bolj in bolj priteguje družbeno pozornost. In ves ekonomski razvoj Rusije, vsa zgodovina ruske družbene mi- sli in ruskega revolucionarnega gibanja zagotavlja, da bo soci- alnodemokratski delavsko gibanje naraščalo ne glede na vse pre- grade ter jih bo tudi premagalo. 10 Glavna značilnost našega gibanja, ki v zadnjem času še posebej bode v oči, je njegova razdrobljenost, njegov, če se lahko tako izrazimo, obrtniški značaj: krajevni krožki se pojavljajo in de- lujejo skoraj popolnoma neodvisno od krožkov v drugih krajih in celo (kar je se posebej pomembno) od krožkov, ki so delovali in delujejo istočasno v teh istih centrih; ne krepi se tradicija in kontinuiteta, lokalna literatura pa v celoti odraža to raz- drobljenost, odraža pomanjkanje povezanosti s tem, kar je ruska socialna demokracija že naredila. Današnje obdobje se nam tudi zdi kritično ravno zato, ker gibanje prerašča to obrtništvo in to razdrobljenost ter vztrajno zahteva prehod k višji, bolj zdru- ženi, boljši in bolj organizirani obliki, ustanovitev katere tu- di imamo za svojo obveznost. Samo po sebi je razumljivo, da je v določenem obdobju gibanja, v začetku le-tega, ta razdroblje- nost absolutno neizogibna, da je pomanjkanje kontinuitete popol- noma naravni pojav ob tako izredno hitri in široki rasti giba- nja po dolgem obdobju revolucionarnega zatišja. Nedvomno je tu- di to, da bo raznovrstnost lokalnih pogojev, razlika v položaju delavskega razreda v tem ali onem delu Rusije, in, končno, tudi specifičnost pogledov lokalnih političnih delavcev vedno obsta- jala, in da prav ta raznovrstnost priča o življenjski moči in o zdravi rasti gibanja. Vse to je res, toda razdrobljenost in neorganiziranost sploh nista neizogibne posledica te raznovrst- nosti. Ohranjanje kontinuitete gibanja in njegova združitev ab- solutno ne izključujeta raznovrstnosti - obratno, zanjo bosta ustvarili celo bolj široko prizorišče in svobodno torišče. Toda v današnjem obdobju gibanja razdrobljenost že kaže škodljiv vpliv in gibanju grozi, da bo speljano na lažno pot: ozki prakticizem, ki je odtrgan od teoretske osvetlitve gibanja v celoti, je spo- soben porušiti povezavo med socializmom in revolucionarnim giba- njem v Rusiji, na eni strani, in med stihijskim delavskim giba- njem, na drugi strani. Da ta nevarnost ni izmišljena, dokazuje- jo literarna dela, kot je "Credo"t ki je že izzval docela zako- nit protest in obsojanje , dalje, kot "Posebna priloga k časo- pisu Rabočaja misi»"*2(september 1899.1«). Ta priloga je najbolj li reliefno izrazila tendenco, ki prežema ves časopis "Rabočaja Mysl"1, v njej se začenja kazati posebna smer v ruski socialni demokraciji, in to smer, ki lahko direktno škoduje in proti ka- teri se je treba boriti. Ruska legalna literatura pa s to paro- dijo na marksizem, ki je sposobna le priditi družbeno zavest, še bolj krepi to razdrobljenost in to anarhijo, zavoljo katere je lahko sloviti (sloviti zaradi svojega bankrota) Bernstein s pisano besedo izjavil pred celim svetom laž, češ da drži z njim večina socialnih demokratov, ki delajo v Rusiji.*^ Predčasno bi bilo govoriti o tem, kako globoka je ta razlika, koliko je verjetna ustanovitev posebne smeri (še zdaleč se ne nagibamo k temu, da bi na to vprašanje že zdaj odgovorili pri- trdilno, še zdaleč nismo izgubili upanja na možnost skupnega de- la), toda zapirati oči pred resnostjo položaja bi bilo še bolj škodljivo kot to razliko pretiravati, in od vsega srca pozdrav- ljamo obnovitev literarne dejavnosti skupine "Osvoboditev dela" ter boj proti poskusom pačenja in kvarjenja socialnega demokra- tizma, ki ga je začela. Praktičen sklep iz vsega tega je naslednji: mi, ruski socialni demokrati, se moramo združiti in svoja prizadevanja usmeriti na ustanovitev enotne in močne partije, ki se bori pod zastavo re- volucionarnega socialnodemokratskega programa, ki ohranja konti- nuiteto gibanja in sistematično podpira njegovo organiziranost. Ta sklep ni nov. Tako so sklenili že ruski socialni demokrati pred 2 leti, ko so se predstavniki največjih socialnodemokrat- skih organizacij v Rusiji zbrali na kongresu spomladi leta 1898 in ustanovili Rusko socialnodemokratsko delavsko partijo, izda- li njen "Manifest" ter priznali časopis "Rabočaja Gazeta" za u- radno glasilo partije. Imamo se za člane Ruske socialnodemokrat- ske delavske partije in popolnoma podpiramo osnovne ideje "Mani- festa" ter mu priznavamo velik pomen kot odkritemu, javnemu raz- glasu ciljev, za katere se mora boriti naša partija. Zato se za nas5člane partije, vprašanje o naših bližnjih in neposrednih na- 12 logan zastavlja tako: kakšen nacrt dejavnosti moramo sprejeti, da bi dosegli kar se da močno obnovitev partije? Nekateri tova- riši (in celo nekatere skupine in organizacije) menijo, da je za to potrebno obnoviti izvolitev centralne partijske ustanove, ki ji je treba zadati nalogo obnoviti izdajo partijskega glasi- la. Takšen plan imamo za napačen ali pa vsaj za tvegan. Ustano- viti in utrditi partijo - pomeni ustanoviti in utrditi združitev vseh ruskih socialnih demokratov, toda takšne združitve ni mogo- če doseči samo z dekretom, ni je mogoče uvesti na podlagi enee-a samega odloka nekega, recimo, zbora predstavnikov, to združitev je treba razviti. Razviti je potrebno, prvič, občo partijsko literaturo, občo ne samo v tem smislu, da bi služila vsemu rus- kemu gibanju, ne pa posameznim rajonom, da bi razpravljala o vprašanjih vsega gibanja v celoti in pomagala boju zavednih pro- letarcev in ne le o lokalnih vprašanjih, marveč občo tudi v tem smislu, da bi združevala vse razpoložljive literarne moči, da bi izražala vse odtenke mnenj in pogledov med vsemi ruskimi so- cialnimi demokrati ne kot izoliranimi delavci, temveč kot tova- riši, ki so povezani s skupnim programom in skupnim bojem v vr- stah ene organizacije. Razviti je potrebno, drugič, organizaci- jo, ki bo posebej določena za vzdrževanje odnosov med vsemi cen- tri gibanja, za dostavljanje popolnih in pravočasnih podatkov o gibanju in za pravilno razpečevanje periodičnega tiska v vseh krajih Rusije. Šele takrat, ko bo takšna organizacija razvita, ko bo ustanovljena ruska socialistična pošta, bo imela partija trden obstoj, šele takrat bo postala partija realno dejstvo in s tem tudi velika politična moč. Prav temu, prvi polovici te na- loge, tj. razvijanju obče literature, nameravamo posvetiti svo- je moči, kajti v tem vidimo aktualno potrebo današnjega gibanja in neobhoden pripravljalen korak k obnovitvi partijske dejavno- sti. Iz takega značaja naše naloge, razumljivo, sledi tudi ta program, v skladu s katerim se morajo urejati glasila, ki jih bomo izda- jali. V njih mora biti dodeljeno veliko prostora teoretskim vpra- 13 Šanjem, tj. obči teoriji socialnega demokratizma in njeni upo- rabnosti v ruski dejanskosti. Neodložljivost široke razprave o teh vprašanjih je prav danes nedvomna in po tistem, kar je bi- lo izrečeno malo prej, ne potrebuje pojasnjevanja. Samo po sebi se razume, da mora biti v nerazdružljivi zvezi z vprašanji obče teorije tudi proučevanje delavskega gibanja na Zahodu, njegove zgodovine in njegovega današnjega stanja. Za cilj si zastavlja- mo, nadalje, sistematično razpravo o vseh vprašanjih politike: socialnodemokratska delavska partija se mora ukvarjati z vsemi vprašanji, ki jih zastavlja življenje na vseh področjih, z vpra- šanji iz notranje in mednarodne politike, in prizadevati si mo- ramo, da si bo vsak socialni demokrat in vsak zaveden delavec ustvaril določene poglede na vsa temeljna vprašanja - brez tega pogoja ni mogoča široka in načrtna propaganda in agitacija. Raz- prava o vprašanjih teorij in politike bo povezana s pripravlja- njem partijskega programa, katerega potrebnost je priznal že kongres leta 1898, mi pa nameravamo v bližnji prihodnosti obje- ts viti osnutek programa y9 ki mora po vsestranski razpravi dati dovolj gradiva za prihodnji kongres, ki bo imel nalogo, da sprej- me program. Dalje, za posebno aktualno nalogo imamo tudi razpra- vo o vprašanjih organizacije in načinov praktične dejavnosti. Pomanjkanje kontinuitete in razdrobljenosti, o čemer smo prej govorili, posebej škodljivo vpliva na današnje stanje partijske discipline, organizacije in konspiracijske tehnike. Treba je na- ravnost in odkrito priznati, da smo v tem oziru mi, socialni demokrati, zaostali za starimi delavci ruskega revolucionarnega gibanja in za drugimi organizacijami, ki delujejo v Rusiji, in moramo napeti vse moči, da bi odpravili vse pomanjkljivosti gle- de tega. Propaganda načel in načinov partijske organizacije, di- scipline in konspiracijske tehnike mora postati še posebej neob- hodna zaradi široke priključitve množic delavske in intelektual- ne mladine k gibanju, povečanja števila aretacij ter "prefinje- nosti" vladnih preganjanj. Takšna propaganda, če jo bodo podprle vse posamezne skupine in 14 vsi bolj izkušeni tovariši, mere in mora pripeljati do te^a, da se iz mladih socialistov in delavcev izšolajo izkušeni vodje revolucionarnega gibanja, ki bodo sposobni premagovati vse pre- grade, ki jih naši dejavnosti postavlja krutost samodrške poli- cijske države, ter odgovarjati na zahteve delavske množice, ki si stihijsko prizadeva za socializem in politični boj. In konč- no, analiza tega stihijskega gibanja (tako v delavskih množicah kot tudi med našimi intelektualci) mora biti, zaradi zgoraj ome- njenih tem, ena od naših najpomembnejših nalog: razumeti moramo tisto intelektualno družbeno gibanje, ki je značilno za Rusijo v drugi polovici 90. let in združuje v sebi različne ter včasih raznovrstne tokove; natančno moramo proučevati položaj delavske- ga razreda na vseh področjih narodnega gospodarstva, proučevati oblike in pogoje njegovega prebujanja, boja, ki ga začenja, da bi povezali v eno nerazdružljivo celoto marksistični socializem, ki je že začel poganjati korenine v ruski zemlji, in rusko delav- sko gibanje, povezali rusko revolucionarno gibanje s stihijskim vzponom ljudskih množic. In šele takrat, ko se bo uresničila tak- šna povezava, se lahko v Rusiji ustanovi socialnodemokratska delavska partija, kajti socialna demokracija ne pomeni samo te- ga, da služi stihijskemu delavskemu gibanju (kot mislijo včasih pri nas nekateri današnji "praktiki"), socialna demokracija je združitev socializma z delavskim gibanjem. In samo takšna zdru- žitev daje možnost ruskemu proletariatu, da uresniči svojo prvo politično nalogo: osvobodi Rusijo tlačenja samodrštva. Kar se tiče razdelitve začrtanih tem in vprašanj med revijo in časopisom, je treba reči, da bo ta razdelitev pogojena izključ- no z razliko v obsegu teh publikacij ter z razliko v njihovem značaju: revija mora služiti v glavnem propagandi, časopis pa agitaciji. Toda tako revija kot časopis morata odražati vse pla- ti gibanja, in še posebej želimo poudariti svoj negativni odnos do načrta, da bi delavski časopis objavljal na svojih straneh izključno to, kar se neposredno in najtesneje nanaša na stihij- sko delavsko gibanje, in pri tem oddajal vse, kar spada k teo- 15 retskemu področju socializma, k področju znanosti, politike, vprašanj partijske organizacije in podobno - v glasilu "za in- teligente". Nasprotno, potrebno je prav združevanje vseh kon- kretnih oblik in pojavov delavskega gibanja z omenjenimi vpraša- nji, potrebna je osvetlitev slehernega posameznega dejstva s po- močjo teorije, potrebna je propaganda vprašanj politike in par- tijske organizacije med najširšimi množicami delavskega razreda, potrebno je vnašati ta vprašanja v agitacijo. Ta oblika agitaci- je, ki je pri nas skoraj absolutno prevladovala - namreč agita- cija s pomočjo lokalnih letakov - postaja nezadostna: je ozka, kajti nanaša se le na lokalna in, v glavnem, ekonomska vpraša- nja. Treba je poskusiti izdelati višjo obliko agitacije - s po- močjo Časopisa, ki bo stalno beležil in pritožbe delavcev in de- lavske stavke in druge oblike proletarskega boja in vse pojave političnega izkoriščanja v celi Rusiji in ki bo delal določene zaključke iz vsakega takega dejstva v skladu s končnimi cilji socializma in političnimi nalogami ruskega proletariata, "Razši- riti okvire in vsebino naše propagandno-agitacijske dejavnosti" - te besede P.B. Aksel'roda morajo postati geslo, ki bo v bliž- nji prihodnosti označevalo dejavnost ruskih socialnih demokra- tov, in mi sprejemamo to geslo v program svojih glasil. Razumljivo je, da se ob vsem zastavlja naslednje vprašanje: če morata glasili, ki ju nameravamo izdajati, služiti ciljem zdru- ževanja vseh ruskih socialnih demokratov v eno partijo, potem morata ti glasili odražati vse odtenke v pogledih, vse lokalne specifičnosti, vso raznovrstnost praktičnih prijemov. Kako zdru- žiti skupnost različnih stališč z uredniško celovitostjo glasil? Ali morata biti ti glasili preprosto stičišče raznovrstnih po- gledov ali pa morata imeti samostojno, popolnoma določeno smer? Na ta vprašanja odgovarjamo v smislu druge variante in upamo, da je lahko glasilo določene smeri docela koristno (kot bomo pozneje pokazali) in za osvetlitev različnih stališč in га to- variško polemiko med sodelavcio V naših pogledih povsem soglaša- 16 mo z vsemi temeljnimi idejami marksizma (kot so bile predstav- ljene v "Komunističnem manifestu" in programih zahodnoevropskih socialnih demokratov) ter smo za dosledno razvijanje teh idej v duhu Marxa in Engelsa, odločno pa zavračamo tiste nepopolne, oportunistiene popravke, ki so zdaj zahvaljujoč Bernsteinu po- stali tako moderni. Za nalogo socialne demokracije imamo orga- nizacijo razrednega boja proletariate, pomoč temu boju, prikazo- vanje, kakšen mora biti njegov končni cilj, analizo pogojev, ki določajo način izvajanja tega boja. "Osvoboditev delavcev je lahko samo stvar samih delavcev." ' Toda ne glede na to, da mi ne ločimo socialne demokracije od delavskega gibanja, ne smemo pozabljati, da je njena naloga - zastopati interese tega giba- nja v vseh državah, v občem in v celoti, da se socialna demokra- cija še zdaleč ne sme slepo priklanjati tej ali oni posamezni fazi, v kateri se nahaja to gibanje v tem ali onem obdobju, v tem ali onem kraju. Mislimo, da je socialna demokracija obveza- na podpirati sleherno revolucionarno gibanje, ki je usmerjeno proti obstoječemu državnemu in družbenemu redu, njen cilj pa vi- dimo v tem, da bo delavski razred osvojil politično oblast, da bodo ekspropriatorji ekspropriirani in urejena socialistična družba. Odločno zavračamo vsak poskus oslabiti ali zasenčiti re- volucionarnost socialne demokracije, ki je partija socialne re- volucije, neusmiljeno sovražna vsem razredom, ki zagovarjajo ob- stoječi družbeni red. Za zgodovinsko nalogo ruske socialne demo- kracije imamo zlasti strmoglavijenje samodrštva: ruska socialna demokracije je poklicana, da postane vodilni borec ruske demokra- cije, poklicana, da uresniči ta cilj, ki ga pred njo postavlja ves družbeni razvoj Rusije, ki so ga kot dediščino zapustili najvidnejši predstavniki ruskega revolucionarnega gibanja. So- cialna demokracija bo lahko izpolnila svojo nalogo le tako,da bo vedno povezovala ekonomski in politični boj, širila politič- no propagando in agitacijo v najširše sloje delavskega razreda. Le z omenjenega stališča (ki je bilo tukaj predstavljeno v naj- bolj občih potezah, ker je njegovo razlago in utemeljitev že več- 17 krat predstavila skupina "Osvoboditev dela" in "Manifest" Ruske socialnodemokratske delavske partije ta "komentar" k temu "Mani- ne festu" - brošura "Naloge ruskih socialnih demokratov" , "Delav- ska stvar v Rusiji"(utemeljitev programa ruske socialne demokra- cije)) bomo obravnavali vsa teoretska in praktična vprašanja, z omenjenimi idejami bomo skušali povezovati vse pojave v delav- skem gibanju in demokratičnem protestu v Rusiji. Toda, v svoji literarni dejavnosti, ki jo bomo izvajali s stali- šča določene smeri, še zdaleč ne nameravamo razglašati vse spe- cifičnosti svojih stališč za stališča vseh ruskih socialnih de- mokratov, še zdaleč ne nameravamo negirati obstoječih nesogla- sij, jih skrivati ali potiskati v ozadje. Nasprotno, iz naših glasil želimo narediti - glasila, kjer bodo o vseh vprašanjih razpravljali vsi ruski socialni demokrati s stališč najrazlič- nejših odtenkov. Polemike med tovariši na straneh naših glasil ne samo, da ne zavračamo, temveč nasprotno, tej polemiki smo pripravljeni posvetiti zelo veliko prostora. Odkrita polemika pred vsemi ruskimi socialnimi demokrati in zavednimi delavci je potrebna in zaželjena, za pojasnitev globine obstoječih nesogla- sij, za vsestransko obravnavo spornih vprašanj, za boj proti skrajnostim, v katere neizogibno padajo predstavniki različnih stališč, predstavniki različnih pokrajin ali različnih "strok" revolucionarnega gibanja. Celo za eno od pomanjkljivosti današ- njega gibanja imamo - pomanjkanje odkrite polemike med stališči, za katera vemo, da se razhajajo med seboj, prizadevanje, da ne pridejo na svetlo nesoglasja, ki se tičejo zelo pomembnih vpra- šanj. Še več: ko priznavamo ruski delavski razred in rusko socialno demokracijo za vodilnega borca za demokracijo, za politično svo- bodo, imamo za neizogibno prizadevati si za to, da bi postali naši glasili občedemokratični glasili - ne v tem smislu, da bi vsaj za trenutek pozabili na razredni antagonizem med proleta- riatom in drugimi razredi, ne v tem smislu, da bi si dovolili 18 tudi najmanjšo zameglitev razrednega boja - ne, pač pa v tem smislu, da bi zastavljali in obravnavali vsa demokratična vpra- šanja, ne da bi se omejevali na zgolj ozkoproletarska vprašanja, zastavljali in obravnavali vse primere in pojave političnega tla- čenja, prikazovali povezavo med delavskim gibanjem in političnim bojem v vseh njegovih oblikah, pritegovali vse poštene borce pro- ti samodrštvu, ne glede na njihove nazore in pripadnost razredom, jih pritegovali, da podprejo delavski razred kot edino revolucio- narno in absolutizmu nepreklicno sovražno silo. In zato se, kljub temu, da je naš poziv naslovljen na ruske socialiste in zavedne delavce, ne želimo omejevati izključno nanje. Pozivamo vse tis- te, ki jih stiska in izkorišča današnja politična ureditev Rusi- je, vse tiste, ki si prizadevajo za osvoboditev ruskega ljudstva iz političnega suženjstva, pozivamo jih k podpori glasil, ki bo- sta namenili svojo moč organizaciji delavskega gibanja v revolu- cionarno politično partijo, predlagamo jim strani naših glasil za razkrinkavanje vseh gnusnosti in zločinov ruskega samodrštva. Ta poziv objavljamo prepričani v to, da more in mora zastava po- litičnega boja, ki jo dviguje ruska socialna demokracija, posta- ti občeljudska zastava. Naloge, ki si jih zastavljamo, so izredno široke in vsestranske, in ne bi si upali prevzeti teh nalog, če nam naše izkušnje ne bi posredovale tolikšne prepričanosti v to, da so to aktualne naloge vsega gibanja, če nam ne bi izrekli odobravanja in oblju- bili vsestranske in stalne pomoči 1) več organizacij Ruske so- cialnodemokratske delavske partije in posamezne skupine ruskih socialnih demokratov, ki delujejo v različnih mestih; 2) skupi- na "Osvoboditev dela", ki je osnovala rusko socialno demokraci- jo in je vedno stala na čelu njenih teoretikov in njenih literar- nih predstavnikov; 3) cela vrsta oseb, ki niso člani organizacij so pa na strani socialnodemokratskega delavskega gibanja in so mu naredili veliko uslug. Na vso moč si bomo prizadevali, da bi del občega revolucionarnega dela, ki smo si ga izbrali, opravi- li tako, kot je treba, in prizadevali si bomo, da bi vsi ruski 19 tovariši gledali na naši publikaciji kot na svoje glasilo, v ka- tero bi vsaka skupina sporočala vse podatke o gibanju, s katerim bi delila svoje poglede, svoje zahteve po literaturi, svoje iz- kušnje, svojo oceno socialnodemokratskih publikacij, delila sk- ratska vse, kar sama vnaša v gibanje, in vse, kar iz njega pri- naša. Samo pod takimi pogoji bo možna ustanovitev dejansko obče- ruskega socialnodemokratskega glasila. Ruski socialni demokraci- ji postaja že pretesno v ilegali, v kateri delujejo posamezne skupine in med seboj ločeni krožki; čas je že, da stopi na pot odkritega propagiranja socializma, na pot odkritega političnega boja - ustanovitev občeruskega socialnodemokratskega glasila pa mora biti prvi korak na tej poti. /Tekst je bil napisan konec marca - v začetku aprila 1900. Prvič je bil objavljen v "Leninskom sbornike IVn leta 1925. Prevedeno po PSS 4, str. 322-333. 0 zgodovinskem pomenu "Iskre" ter o poti, ki jo je prešel ta pr- vi občeruski marksistični tednik, ki je začel izhajati decembra 1900. gl. Britovšek, cit. delo str. 18 ss,, po Ps$ prevedeno op. v П)2, str. 492; spomine Ju.O. Martova na ustanavljanje "Iskre" sicer objavljeno v "Leninskom sbornike IV", ponatiskuje 2. izd. Leninovih zbranih del, Sočinenija, izdanie vtoroe, tom.IV, str. 550 ss. Za znanstveno-politično revijo "Zarja" gl. op. v ID I, str. 641. OPOMBE *1 "Credo" je napisala E. Kuskova in v njem zastopala skrajno revizionistične in oportunistične poglede na naloge delav- skega razreda v Rusiji ter predpisala delavskemu gibanju po- vsem liberalni program delovanja, Lenin je odgovoril v "Pro- testu ruskih socialnih demokratov", ki ga je podprla vsa ruska revolucionarna socialna demokracija, *2 "Rabočaja Mysl" je bila glasilo ekonomistov, izhajala je od 1897 - 1902. *3 Bernstein je v svojih "Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie" (Stuttgart 1899, str. 170) v polemiki proti PI eh ano via izjavil, sklicujoč se na imaginarno "redakeijo ruskega delavskega časopisa", da se večina ruskih socialnih demokratov odločno pridružuje nazi- ranjem, ki jih zastopa. *4 Gre za "Ob'javlenie o vozobnovlenii izdanij gruppy 'Osvobož- 20 dénie truda'", s katerim se je ta prva ruska marksistična skupina pridružila boju proti revizionizmu in oportunizmu y ruski in mednarodni socialni demokraciji. *5 Gre za "Načrt programa naše partije", ki ga je Lenin napi- sal konec leta 1899 za list "Rabočaja gazeta" (gl. PSS 4, str. 211-239). *6 7 2. izd. "Del" ni narekovajev. ч7 Marx: "Začasna pravila mednarodnega delavskega združenja", MEID IV, str. 139; v originalu se ta uvodni stavek "Pravil" glasi: "The emancipation of the working classes must be con- quered by the working classes themselves. %8 Gl. PSS 2, str. 433-W./ 21 PREDGOVOR K RUSKEMU PREVODU PISEM K, MARÍA L. KÜGELMANNÜ Z izdajanjem celotne zbirke Marxovih pisem Kugelmannu, objavlje- nih v nemškem socialnodemokratskem tedniku "Neue Z^it" v poseb- ni brošuri, smo si zadali nalogo pobliže seznaniti rusko javnost z Manom in marksizmom« V Marxovì korespondenci zavzemajo, kot je bilo pričakovati, osebne zadeve veliko prostora. Za biografa je vse to izredno dragocen material. Za široko javnost vobče, za ruski delavski razred pa posebej, so neizmerno bolj pomembna tista mesta pisem, ki vsebujejo teoretski in političen material. Pri nas je, v revolucionarni dobi, ki jo preživljamo, posebej poučno, da se poglobimo v tisti material, ki nam kaže Marza ne- posredno odzivajočega se na vsa vprašanja delavskega gibanja in svetovne politike. Redakcija tednika "Neue Zeit" ima popolnoma prav, da "nam dviga poznavanje potez ljudi, katerih mišljenje in hotenje se je oblikovalo v okoliščinah velikih prevratov". Za ruskega socialista je v letu 1907 to poznavanje dvakrat po- trebno, ker podaja množico najdragocenejših napotkov o neposred- nih nalogah socialistov v vseh in vsaki revoluciji, ki jo preživ- lja njegova dežela. Rusija prav sedaj preživlja "veliki prevrat". Kanova politika v sorazmerno burnih šestdesetih letih pretekle- ga stoletja mora zelo zelo pogosto služiti kot neposreden izvor za politiko socialnih demokratov v sedanji ruski revoluciji. Zato si bomo dovolili le na kratko omeniti teoretsko posebno po- membna mesta iz Manove korespondence in se podrobneje ustaviti na njegovi revolucionarni politiki, kot predstavnika proletaria- te, S stališča popolnejšega in poglobljenega poznavanja marksizma je izredno interesantno pismo z dne 11. julija 1868 (str. 42 in si. ). Tu Man v obliki polemičnih pripomb proti vulgarnim eko- nomom izredno jasno razlaga svoje pojmovanje tako imenovane "de- lovne" teorije vrednosti. Prav tiste ugovore proti Manovi teo- riji vrednosti, ki se najbolj naravno porajajo pri najmanj pri- 22 pravljenih bralcih "Kapitala*1 in ki se jih zato poprečni preds- tavniki "profesorske", buržoazne "znanosti" najbolj vneto opri- jemajo, analizira Marx tu kratko, enostavno in izredno jasno« Marx tu kaže, katero pot je ubral in katero pot je treba ubrati, če hočemo pojasniti zakon vrednosti« Na primeru najbolj vsakda- njih ugovorov uči svojo metodo. Pojasnjuje zvezo takega (navi- dez) čisto teoretskega in abstraktnega vprašanja, kot je teori- ja vrednosti, z "interesi vladajočih razredov", ki zahtevajo "ovokovečenje zmede"«*^ Želeli bi, da bi vsakdo, ki začenja preučevati Marza in brati "Kapital", vzporedno s študijem prvih in tudi najtežjih poglavij "Kapitala" vselej prebral tudi ome- njeno pismo« Druga, v teoretskem pogledu posebno zanimiva mesta v pismih so - Marxovo ocenjevanje različnih pisateljev. Ko bereš te Marxove sodbe, živo napisane, polne strasti, razkrivajoče navdušujoči interes za vse velike idejne tokove ter njih analizo, se poču- tiš, kot da bi poslušal besede genialnega misleca« Razen mimo- grede napisanih sodb o Dietzegenvß zaslužijo posebno bralčevo pozornost sodbe o proudhonistih (str« 17*^• "Sijajna" intelek- tualna mladina buržoazije, ki v obdobju družbenega poleta preha- ja "k proletariate, ki je nesposobna poglobiti se v stališča delavskega razreda in vztrajno, resno delati "v redu in vrsti" v proleterskih organizacijah, je z nekaj potezami čudovito os- tro orisana« Tu je sodba o Duhringu (str« 35*^), kot da bi predhodila vsebi- ni znamenite knjige "Anti-Dtthring", ki jo je devet let pozneje napisal Engels (skupaj z Marxom). Obstaja Cederbaumov ruski pre- vod, ki žal ni le pomanjkljiv, ampak je naravnost slab prevod, z napakami« Tu je sodba o Thune nu , ki prav tako zadeva Rie ar- devo teorijo rente« Marx je že tedaj, leta 1868, odločno zavra- čal "licardeve napake", ki jih je dokončno zavrgel v tretjem delu "Kapitala", izišlem v letu 189*, in ki jih do danes ponav- ljajo revisionisti - od našega ultraburžoaznoga in celo "črnoeo- 23 tonskega" g. Bulgakova pa vse do "skoraj ortodoksnoga" Maslova. Zanimiva je tudi sodba o Büchnerju z oceno vulgarnega materializ- ma in iz Langeja (običajen vir "profesorske" buržoazne filozofi- je!) prepisane "površne čvekarije" (str. 48 0• Preidimo k Marxovi revolucionarni politiki. Pri nas v Rusiji je med socialnimi demokrati izredno razširjena nekakšna malomeščan- ska predstava o marksizmu« češ da je revolucionarno obdobje s svojimi posebnimi oblikami boja in specialnimi nalogami proleta- riate tako rekoč že anomalija, medtem ko je "ustava" in "skraj- na opozicija" - pravilo. V nobeni deželi na svetu ni trenutno tako globoke revolucionarne krize kot v Rusiji - in v nobeni de- želi ni "marksistov (ki marksizem ponižujejo in vulgar iz ira j o) , ki bi bili do evolucije tako skeptični in fil istrski. Iz dejstev, da je vsebina revolucije buržoazna, pri nas površno sklepajo, da je buržoazija gibalo revolucije, da ima proletariat v tej re- voluciji pomožne, nesamostojne naloge, da je proletersko vodstvo revolucije nemogoče! Kako Marx raskrinkuje v pismih Kugelmannu to plitvo pojmovanje marksizma! Tu je pismo z dne 6* aprila leta 1866. Marx je v tem času končal svoje glavno delo« Že štirinajst let pred tem pis- mom je dokončno podal v zaključeni obliki oceno nemške reVOlUCi- ^O je leta 1848. Svoje socialistične iluzije o bližnji sociali- stični revoluciji leta 1848 je leta 1850 sam zavrgel.*^ Leta 1866, takoj ko je začel opažati naraščanje novih političnih kriz pa piše. "Ali bodo naši fil istr i (gre za nemško liberalno buržoazijo)**0 končno uvideli, da mora brez revolucije, ki bo odstranila Habs- buržane in Eohenzollerje stvar končno pripeljati eoo zopet do tridesetletne vojne!" ... (str, 13-14*11). liti »ledu o iluzijah o tem, da bo bližnja revolucija (izšla je 24 zgoraj, na od spodaj, kot je pričakoval Marx) odstranila buržoa- zijo in kapitalizem. Najbolj jasna in najbolj določna konstata- cija, da bo odstranila samo prusko in avstrijsko monarhijo. In kakšna vera v to buržoazno revolucijoI Kakšna revolucionarna strastnost proleterskoga borca, ki razume ogromno vlogo buržoaz— ne revolucije za nadaljnje socialistično gibanje. Tri leta pozneje, ko tik pred krahom napoleonskega imperija v Franciji konstatira "zelo zanimivo" družbeno gibanje, Marx govo- ri naravnost z navdušenjem o tem, da "Parižani pričenjajo nepo- sredno študirati svojo nedavno revolucionarno preteklost, da bi se pripravili na bližnji nov revolucionarni boj." In ko je opi- sal razredni boj, ki se je pokazal pri tej oceni preteklosti, Marx zaključuje (str. 56 ): "In tako kipi ves kotel čarovnice - zgodovine! Kdaj bo prišlo pri nas (v Nemčiji) tako daleč!" Tega bi se morali učiti pri Marxu ruski marksisti-inteligenti, ki jih je oslabil skepticizem, otopelo pedantatvo, ki so nagnje- ni k kesanju (pokajannym rečem), ki jih revolucija hitro utrdi, ki o pogrebu revolucije in njeni zamenjavi z ustavno prozo san- jajo kot o prazniku. Ti bi se morali učiti pri teoretiku - vodi- telju proletareev vere v revolucijo, sposobnost pozivati delav- ski razred, da do kraja brani svoje neposredno-revolucioname naloga, trdnosti duha, ki ne dopušča malodusnega emerjanja po začasnih neuspehih revolucije. Pedanti marksizma mislijo: vse to so etične čvekarije, romanti- ka, pomanjkanje realizma! Ne, gospoda, to je - združitev (soedi- ne nie) revolucionarne teorije z revolucionarno politiko, tisto združenje, brez katerega postane marksizem brentanizem, struvi- zem, sombartizem. Marxova doktrina je teorijo in prakso razred- nega boja povezala v neločljivo celoto. In ni marksist, kdor teorijo, ki trezno konstatira objektivni položaj, prevrača v op- ravičevanje obstoječega in si začne prizadevatiç da bi se čim- prej prilagodil vsakemu začasnemu upadu revolucije 0 da bi čim- 25 prej odvrgel "revolucionarne iluzije" in se vdal "realnemu" drob- tinčarstvu, Marx je v najmirnejših, rekli bi, "idiličnih", kot ee je izrazil - "žalostno mrtvih" (po besedah uredništva "Neue Zeit") časih znal zaznati bližino revolucije in dvigati proletariat do zave- sti njegovih naprednih, revolucionarnih nalog. Naši ruski inte- ligenti, ki Marxa filistrsko poenostavljajo, pa v najbolj revo- lucionarnih časih učijo proletariat politike pasivnosti, pokor- nega plavanju "s tokom", boječe podpore najbolj omahljivih ele- mentov modne liberalne partije, Marxova ocena Komune je krona pisem Kugelmannu, In ta ocena po- sebno veliko daje, ko jo primerjamo z metodami desnega krila ru- skih s.d. [socialnih demokratov] • Plehanov, ki je po decembru 1905*1' malodušno vzkliknil: "Ne bi smeli prijeti za orožje", je bil tako skromen, da se je primerjal z Manom. Češ da je tu- di Man leta 1870 zaviral revolucijo. Da, Man jo je tudi zaviral. Toda poglejte, kakšen prepad zazi- ja pri tej primerjavi med Plehanov im in Manom, ki jo je Pleha- nov sam postavil. Plehanov novembra leta 1905. mesec pred vrhuncem prvega ruskega revolucionarnega vala, proletariate ne samo da ni odločno sva- ril, ampak, nasprotno, naravnost govoril je o nujnosti učiti se ravnanja z orožjem in se oboroževati. Ko pa je čez mesec dni boj vzplamtel, je Plehanov pohitel - brez sence analize njego- vega pomena, njegove vloge v splošnem poteku dogodkov, njegove zveze s prejšnjimi oblikami boja - igrati skesanega inteligen- te: "Ne bi smeli prijeti za orožje." Man je septembra leta 1870. pol leta pred komuno, francoske de- lavce naravnost opozoril: vstaja bi bila blaznost, je dejal v znani adresi Internationale. Vnaprej je odkril nacionalistič- 26 ne iluzije glede možnosti gibanja v duhu 1792. Znal je ne v zad- njem trenutku« ampak mnogo mesecev prej reči: "Nikar ne prije- majte za orožje". In kako se je obnašal, ko se je ta, po njegovi lastni septembr- ski izjavi brezupna stvar pričela uresničevati marca leta 1871? Horda je Marx to izrabil (kot Plehanov decembrske dogodke) le za to, da bi "užalil" svoje sovražnike, proudhoniste in bien- quiste, ki so vodili Komuno? Morda je začel godrnjati kot kaka vzgojiteljica: saj sem rekel, saj sem svaril, sedaj pa imate svojo romantiko, svoje revolucionarne blodnje? Morda pa je pos- premil komunarde, kot Plehanov decembrske borce, z opominom sa- mozadovoljnega filistra: "Ne bi smeli prijeti za orožje!"? Ne. Marx piše 12. aprila leta 1871 navdušeno pismo Kugelmannu - pismo, ki bi ga rade volje obesili v sobi slehernega ruskega socialnega demokrata, slehernega ruskega pismenega delavca. Marx, ki je septembra 187o vstajo imenoval blaznost, aprila 1871« ko je videl ljudsko, množično gibanje, posveča temu giba- nju največjo pozornost udeleženca velikih dogodkov, ki pomenijo v svetovno-zgodovinskem revolucionarnem gibanju korak naprej. To je poskus, piše, da bi razbili birokratsko-miliratistično ma- šinerijo, ne pa, da bi ga enostavno prenesli v druge roke.*^ "Herojskim" pariškim delavcem, ki so jih vodili proudhonisti in blanquisti, poje resničen slavospev. "Kakšna elastičnost", piše, "kakšna zgodovinska iniciativa, kakšna sposobnost žrtvovanja sa- mega sebe je v teh ParižanihI (str. 75)«Zgodovina ne pozna še nobenega primera podobnega heroizma."**6 Zgodovinsko iniciativo množic ceni Marx nad vse. 0, če bi se naši ruski s.d. v ocenjevanju zgodovinske iniciative ruskih de- lavcev in kmetov oktobra in decembra leta 1905 učili pri Marxu! 27 Priklanjanje najglobljega misleca, ki je pol leta prej predvi- del neuspeh, pred zgodovinsko iniciativo množic - in neživijenj- ski, brezdušni, pedantni: "Ne bi smeli prijeti za orožje!", ali ni to nebo in zemlja? In kot udeleženec množičnega boja, ki ga je preživljal z vsem njemu lastnim ognjem in strastjo, se Marx, sedeč v izgnanstvu v Londonu, loti kritike neposrednih korakov "brezumno hrabrih" Parižanov, ki so "pripravljeni naskočiti nebo"«*1? 0, kako bi se tedaj posmehovalì Marxu naši današnji "realni" pametnjakoviči med marksisti, ki v Rusiji v letih 19o6 - 19o7 raznašajo revolucionarno romantiko« Kako bi se ljudje znašali nad materialistom« ekonomistom, sovražnikom utopije, ki se pri- klanja pred "poskusom" naskočiti nebo! Koliko solz, prizaneslji- vega smeha ali sočustvovanja bi prelili vsi ljudje v lupini*18 v zvezi s puntarskim! tendencami, utopizmom ipd« ipd«, v zvezi s to oceno k nebu vzpenjajočega se gibanja« Marxa pa ni prevzela najvišja modrost piškurjev, ki se boje raz- pravljati o tehniki najvišjih oblik revolucionarnega boja« Obrav- nava ravno tehnična vprašanja vstaje« Obramba ali napad? - pra- vi, kot bi vojaška dejanja potekala pred Londonom« In odloči: vsekakor napad, "morali bi takoj korakati nad Versailles«.."*1^ To je bilo pisano aprila leta 1871, nekaj tednov pred velikim krvavim majem«.. Uporniki, ki so se lotili "blaznega" (september leta 1870) nas- koka na nebo, "bi morali takoj korakati na Versailles". Decembra leta 1905 "ne bi smeli prijeti za orožje", da bi s si- lo odbili prve poskuse odvzema pribor jenih svoboščin ••• Da, Plehanov se ni brez vzroka primerjal z Marsom! 28 •Druga napaka" - nadaljuje svojo tehnično kritiko Marx - "Central- ni komite" (vojaško poveljstvo, pazite na to, govori se o CK Na- cionalne garde), "CK je prezgodaj odložil svoja polnomočja..." ~ Marx je znal opozarjati voditelje pred prezgodnjo vstajo. Toda nasproti proletariatu. ki je naskakoval nebo, se je vedel kot praktični svetovalec, kot udeleženec boja množic, ki so, ne gle- de na lažne teorije in napake Blanquija in Proudhona, dvigale celotno gibanje na višjo stopnjo, ■Naj bo tako ali tako", piše, "pariška vstaja, če jo bodo zatr- li celo volkovi, svinje in podli psi stare družbe, je najslav- M-21 nejši podvig naše partije po junijski vstaji," In ne da bi skrival pred proleteriatom eno samo napako Komune, -po je Marx temu podvigu posvetil delo , ki je do današnjih dni najboljše vodilo v boju za "nebo" in najstrašnejše strašilo za liberalne in radikalne "svinje". Plehanov je posvetil decembru "delo", ki je postalo skoraj evan- gelij kadetov« Da, Plehanov se ni brez vzroka primerjal z Marxom« Kugelmann je Marxu očitno odgovoril s kakšnimi izrazi dvoma, na- migi na brezup nost stvari, na realizem v nasprotju z romantiko, vsekakor pa je primerjal Komuno - vstajo z mirno demonstracijo 13« junija leta 1849 v Parizu« Marx je Kugelmanna takoj (17. aprila 1871o leta) ostro grajal: "Svetovno zgodovino", piše Marx, "bi seveda bilo zelo lahko ust- varjati 0 če bi se boj začel samo v pogojih nezmotljivo ugodnih možnostjo" 29 Marx je septembra 18?0 imenoval vstajo blaznost. Ko pa so se dvignile množice, hoče Marx z njimi korakati, učiti se skupaj z njimi med bojem, ne pa brati pisarniška navodila. Razume, da bi bil poskus, da bi vnaprej s popolno točnostjo upoštevali mož- nosti za uspeh, šarlatanstvo ali brezupno pedantstvo. Nad vse postavlja to, da delavski razred junaško, požrtvovalno, inicia- tivno dela (tvorit) svetovno zgodovino. Marx je na to zgodovi- no gledal s stališča tistega, ki jo dela, brez možnosti, da bi vnaprej nezmotljivo upošteval možnosti za uspeh - ne pa s stali- šča malomeščanskega intelektualca, ki moralizira: "saj bi lahko predvideli ... ne bi smeli prijeti •••"• Marx je znal oceniti tudi to, da so v zgodovini trenutki, ko je obupni boj množic celo za brezupno stvar nujen zaradi nadalj- nje vzgoje teh množic in za njihovo pripravo na naslednji boj. Našim današnjim kvazimarksistom, ki radi neupravičeno citirajo Marxa le zato, da bi pri njem vzeli oceno preteklosti, ne pa znanja delati prihodnost, je tako postavljanje vprašanja popol- noma nerazumljivo, celo načelno tuje. Plehanov nanj niti pomi- slil ni, ko se je po decembru leta 1905 lotil naloge "zavirati"... Toda Marx postavi prav to vprašanje, ne da bi za trenutek poza- bil, da je september leta 1870 sam označil vstajo za blaznost. Suržoazne versaillske kanalje", piše, "so postavile pred Pari- žane alternativo: ali sprejeti poziv v boj ali se vdati brez bo- ja. V drugem primeru bi bila demoralizacija delavskega razreda veliko večja nesreča kot pogin kakršnega koli števila vodite- S tem bomo tudi zaključili naš kratek pregled naukov o politiki, ki je vredna proletariate, ki jih sporoča Marx v pismih Kugel- mannu. Delavski razred Rusije je že enkrat dokazal in bo še večkrat do- 30 kazal, da je zmožen "naskočiti nebo". 5. februarja 1907 /Tekst je izšel v brošuri, ki jo je 1907» ▼ času izteka prve ru- ske revolucije, v Peterburgu izdala založba "Nova duma". Preve- deno po PSS 14, str. 371-379* OPOMBE 1 Gl. MEW 32, str. 552 s. 2 Gl. ibid., str. 553/554. 3 Gl. MEW 31, str. 577. MEW 32, str. 575, 579, 582, tj. pisma z dne 7* dec. 1867, 28. okt., 5» dec. in 12, dec. 1868. 4 Gl. MEW 31, str. 529 (pismo z dne 9. okt. 1868). 5 Gl. MEW 32, str. 538/539 (6. marec 1868). 6 Gl. ibid., str. 538. 7 Gl. ibid., str. 579 (5. dec. 1868). 8 Gre dejansko za Engelsov tekst "Revolucija in kontrarevolu- cija v Nemčiji", ki je izhajal od oktobra I85I do oktobra 1852 v New York Daily Tribune"; ker je serijo člankov tedaj podpisal Marx kot dopisnik tega lista, se je šele po objavi Marxove in Engelsove korespondence izvedelo za dejanskega avtorja. - Gl. MEID III, str. 309 ss. 9 Gl. Marx/Engels: "Rezensionen aus der "Neuen Rheinischen Zei- tung. Politisch-Ökonomische Revue"• Mai bis Oktober 1850." - MEW 7, str. 440. Gl. tudi pisma iz tega časa. 10 Besede v oklepaju so Leninove. 11 Gl. MEW 31, etr. 514 (6. april 1866). 12 Gl. MEW 32, str. 596, 597 (3. aeree 1869). 13 Tj. po začasnem porazu prvega vala ruske buržoaznodemokratič- ne revolucije 1905-1907. 14 Gl. "Zweite Adresse des Generalrats über den Deutsch-Fran- zösischen Krieg". MEW 17, str. 271 ss. 31 15 Gl« MEW ЗЗј str. 205, te* zadnje poglavje "Osemnajstega brn- maira Ludvika Bonaparta", na katero se Marx sklicuje, zlasti na mesto o razbitju državne mašinerije (Zertrümmerung der Staatsmaschine), ki je v večini izdaj, ki so sledile prvi, izpuščeno (MEID III, str, 569). 16 Gl- MEW, str. 205. 17 Gl. ibid., str. 206. 18 Aluzija na novelo A.P. Cehova. 19 Gl. MEW 33, str. 205. 20 Gl. ibid. 21 Gl. ibid., str. 206. 22 Gre za "Državljansko vojno v Franciji" - gl. MEID IV, str. 235 es. 23 Gl. MEW 33, etr. 209. 24 Gl. ibid. / 33 PREDGOVOR ZBORNIKU "V DVANAJSTIH LETIH" Zbornik člankov in brošur, ki je predložen bralcu, obsega obdob- je od leta 1895 do leta 1905. Tema tukaj zbranih literarnih del so programska, taktična in organizacijska vprašanja ruske social- ne demokracije. Ta vprašanja se postavljajo in obdelujejo ves čas v boju proti desnemu krilu marksističnega toka v Rusiji, V začetku ta boj poteka na čisto teoretskem področju proti glav- nemu predstavniku našega legalnega marksizma devetdesetih let, g. Struveju. Konec leta 1894 in začetek leta 1895 sta bila obdob- je ostrega obrata v naši legalni publicistiki. Najprej se je va- njo prerinil marksizem, ki so ga predstavili ne le zamejski de- javniki skupine "Osvoboditev dela", ampak tudi ruski socialni de- mokrati« Oživljanje v literaturi in goreče diskusije marksistov s starimi poglavarji narodništva, ki so dotlej skoraj nenehno gospodovali (npr, N.K.Mihajlovskij) v napredni literaturi, je bilo preddverje dviga množičnega delavskega gibanja v Rusiji« Literarni nastopi ruskih marksistov so bili neposredna predhodni- ca nastopov proletariate v boju - znamenitih petrburSkih stavk leta 18%, ki so odprle obdobje delavskega gibanja, ki se potem nepopustljivo dviga - tega najmogočnejšega faktorja naše revolu- cije. Pogoji tedanje literature so socialnim demokratom narekovali, da govorijo z ezopskim jezikom in se omejijo na najbolj obče trdit- > ve, najbolj oddaljene od prakse in politike. Ta okoliščina je posebej olajšala zvezo raznovrstnih elementov marksizma v boju z narodništvom. Vzporedno z zamejskimi in ruskimi socialnimi de- mokrati so ta boj vodili takšni ljudje kot gg. Struve in Bulga- kov, Tugan-Baranovskij, Berdjaev ipd. To so bili buržoazni demo- krati, za katere je prelom z narodništvom pomenil prehod od me- ščanskega (ali kmečkega) socializma k buržoaznemu liberalizmu, ne pa k proletarskemu socializmu, kot za nas. Sedaj so zgodovina 34 ruske revolucije v občem, zgodovina kadetske partije v posebnem, evolucija g. Struveja (skoraj do oktobrizma) v posameznem, nare- dili to resnico samo po sebi očitno, spremenili so jo v običajno menjalno moneto publicistike. Tedaj, v letih 1894-1895» je bilo treba to resnico dokazovati na temelju sorazmerno majhnih odklo- nov tega ali onega pisatelja od marksizma, tedaj je bilo treba to moneto šele kovati. Zato svoje delo, ki je usmerjeno proti g, Struveju (članek "Ekonomska vsebina narodništva in njegova kri- tika v knjigi g, Struveja"1 s podpisom K, Tulin, v zborniku "Ma- teriali k vprašanju o gospodarskem razvoju Rusije", ki ga je sež- gala policija, S.-Peterburg, 1895). ponatiskujem sedaj v celoti s trojnim ciljem. Prvič, kolikor se je občinstvo, ki bere, sezna- nilo s knjigo g, Struveja in članki narodniiov proti marksistom v letih 1894-1895» toliko ima pomen tudi kritika stališča g, Stru- veja, Drugič, opozorilo, ki so ga revolucionarni socialni demo- krati dali g, Struveju istočasno z našimi občimi nastopi proti narednikom, ima pomen tako za odgovor tistemu, ki nas je večkrat obdolzeval za zvezo s podobnimi gospodi, kot za oceno zelo zna- menite politične kariere g. Struveja, Tretjič, stara in v mnogih pogledih zastarela polemika s Struvejem ima pomen poučnega vzor- ca. Ta vzorec kaže praktične—politično vrednost nespravljive teo- retske polemike. Neštetokrat so revolucionarnim socialnim demo- kratom očitali odvečno nagnjenost do take polemike tako z "ekono- misti", kot z bernsteinovci in z menjševiki. Tudi sedaj so očit- ki najbolje prodajano blago "spravljivcev" v s.-d. partiji, "sim- patiziraj očih" polsocialistov izven nje. Pri nas zelo radi govo- rijo o tem, da imajo Rusi vobče čezmerno nagnjenost do polemike in do razkolov, s.d. posebno, boljševiki v posameznem. Pri nas radi tudi pozabljajo, da čezmerno nagnjenost do preskakovanja od socializma k liberalizmu porajajo pogoji kapitalističnih de- žel vobče, pogoji buržoazne revolucije v Rusiji posebno, pogoji življenja in delovanja naše inteligence v posameznem. S tega sta- lišča je zelo koristno pogledati, kaj je bilo pred desetimi leti, katera teoretska nesoglasja s "struvizmom" so se očrtovala že ta- krat, iz katerih majhnih (na prvi pogled majhnih) razhajanj je 35 nastalo popolno politično razmejevanje partij in neprizanesljiv boj v parlamentu, v celi vrsti glasil tiska, na ljudskih zboro- vanjih itd, V zvezi s člankom proti g, Struveju moram še pripomniti, da mu je za temelj referat, ki sem ga jeseni leta 1894 bral v majhnem krožku tedanjih marksistov, V tem krožku smo iz skupine s.d., ki smo tedaj delali v Peterburgu in smo čez eno leto ustanovili 2 4 "Zvezo boja za osvoboditev delavskega razreda", bili St, , R,^ in jaz. Od legalnih 1itérâtov-marksistov so bili P.B. Struve, A,N, PotrSsov in K, V tem krožku sem bral referat pod naslovom: "Odsev marksizma v buržoazni literaturi". Kot je iz naslova raz- vidno, je bila tukaj polemika s Struvejem neprimerno ostrejša in določnejša (po sklepih socialne demokracije) kot v natisnje- nem članku spomladi leta 1895* Deloma je prišlo do ublažitve iz cenzurnih razlogov, deloma zaradi "zveze" z legalnimi marksisti za skupen boj proti narodnikom. Da "sunek v levo", ki so ga g, Struveju dali peterburški socialni demokrati, ni ostal popolno- ma brez rezultata, jasno dokazuje članek g, Struveja v zborniku (1895« !•)« ki je sežgan, in nekateri članki v "Novom slove"^ (1897. 1«)• Pri branju članka proti g, Struveju iz leta 1895 je treba poleg tega imeti pred očmi, da je ta v mnogih pogledih konspekt poznej- ših ekonomskih del (posebej "Razvoja kapitalizma"^). Naposled, bralce je treba opozoriti na zadnje strani tega članka, kjer se pedčrtujejo, v očeh marksista, pozitivne poteze in plati narodni- štva kot révolueionarno-demokratičnega toka v deželi, ki preživ- lja predvečer buržoazne revolucije. To je teoretska formulacija istih trditev, ki so po dvanajstih, trinajstih letih dobile prak- tično-političen izraz v "levem bloku" na volitvah v II, dumo in v "levoblokovaki" taktikij tisti del menjševikov, ki se je boril proti ideji o révolueionarno-demokratični diktaturi proletariate in kmetov ter je zagovarjal absolutno nedopustnost levega bloka, je v tem pogledu izneveril zelo staro in zelo pomembno tradicijo 36 révolueionarnih socialnih demokratov - tradicijo, ki sta jo krep- ko podpirali "Zarja11 in stara "Iskra". ■ Samo po sebi se razume, da pogojna in omejena dopustnost "levoblokovske" taktike neizogib- no izhaja iz onih temeljnih teoretskih pogledov marksizma na na- rodni št vo. Za člankom proti Struveju (leta 1894-1895) sledijo "Naloge ruskih 7 socialnih demokratov" , ki so napisane proti koncu leta 1897 na temelju izkušenj dela s. d. v Peterburgu v letu 1895» Tisti nazo- ri, ki se v drugih člankih in brošurah pričujočega zbornika poda- jajo v obliki polemike z desnim krilom socialne demokracije, se v tej brošuri podajajo v pozitivni formi. Različni predgovori "Nalogam" se ponatiskujejo zaradi tega, da bi pokazali tisto zve- zo, ki jo je to delo imelo z različnimi obdobji v razvoju naše partije (npr. Aksel'rodov predgovor podčrtuje zvezo brošure z bo- jem proti "ekonomizmu", medtem ko predgovor iz leta 1902 podčrtu^ je evolucijo narodovoljcev in narodopravcev)• Članek "Preganjalci zemstva in Kanibali liberalizma" je bil na- tisnjen v zamejski "Zarji" leta 1901. Ta članek, tako rekoč, uničuje eocialnodemokratske stike s Struvejem kot politikom. Le- ta 1895 so ga opozarjali in se previdno omejevali od njega kot zaveznika. Leta 1901 se mu napoveduje vojna kot liberalu, ki je nesposoben količkaj dosledno zagovarjati celo popolnoma demokra- tične zahteve. Leta 1895, nekaj let pred "bernsteiniado" na Zahodu in pred po- polnim razkolom z marksizmom cele vrste "naprednih" literatov v Rusiji, sem pokazal, da je g. Struve nezanesljiv marksist, od ka- terega se morajo socialni demokrati omejiti. Leta 1901, nekaj let pred nastopom partije kadetov v ruski revoluciji in pred po- litičnim fiaskom te partije v I. in II. dumi,sem pokazal na ti- ste poteze buržoaznega liberalizma v Rusiji, ki so se pojavile v letih 1905-1907 v množičnih političnih dejanjih in nastopih. Članek "Hanibali liberalizma" kritizira napačna razmišljanja ne- 37 kega liberala« sedaj pa se kaže ta kritika skoraj v celoti uporab- na za politiko najštevilnejše liberalne partije v naši revoluci- ji. Tistim, ki so nagnjeni k mnenju, da smo mi boljševik! izdali staro socialnodemokratsko politiko do liberalizma, ko smo se ne- prizanesljivo borili proti ustavnim iluzijam in proti partiji ka- detov v letih 1905-1907 - tem ljudem bo članek "Hanibali libera- lizma" pokazal njihovo napako. Boljševiki so ostali zvesti tradi- cijam revolucionarne socialne demokracije in se niso prepustili buržoazni omami, ki so jo liberali podpirali v obdobju "ustavne- ga cikcaka" in ki je začasno zasenčila zavest desnega krila naše partije. q Naslednja brošura "Kaj delati?"7 je izšla v tujini takoj v začet- ku leta 1902. Posvečena je kritiki desnega krila ne več v literar- nih tokovih, ampak v зссialnodemokrat.ski organizaciji. Leta 1898 je potekal I. kongres s. d. in postavljeni so bili temelji Ruske s.d. delavske partije. Zamejska organizacija partije je postala zamejska "Zveza ruskih socialnih demokratov", ki je vključevala tudi skupino "osvoboditeljev dela". Toda policija je razbila cen- tralne partijske organe in ti niso mogli biti obnovljeni. Faktič- no ni bilo enotnosti partije: ostala je le kot ideja, direktiva. Ukvarjanje s stavkovnim gibanjem in z ekonomskim bojem je tedaj porodilo posebno formo socialnodemokratskega oportunizma, tako imenovani "ekonomizem". Razkol na tem področju je bil že fakt, ko je tik pred koncem leta 1900 skupina "Iskre" začela svojo de- javnost v tujini. Spomladi leta 1900 je Plehanov izstopil iz za- mejske "Zveze ruskih s.d." in ustanovil posebno organizacijo "So- cialni demokrat". Formalno je "Iskra" začela svoje delo neodvisno od obeh frakcij, v bistvu skupaj s plehanovsko skupino proti "Zvezi". Poskus, da bi se spojile (junij leta 1901, kongres "Zveze" in "Socialnega demokrata" v Zürichu) ni uspel. Brošura "Kaj delati?" sistematič- no razlaga vzroke razhajanja in značaj iskovske taktike in orga- nizacijskega delovanja. 38 Brošuro "Kaj delati?" pogosto omenjajo sedanji nasprotniki bolj- ševikov, menjševiki, pa tudi pisatelji iz buržoazno-liberalnega tabora (kadeti, "bezzaglavci"10 iz časopisa "Tovarišč", ipd.). Zato jo ponatiskujem z neznatnimi okrajšavami, opuščam le podrob- nosti organizacijskih odnosov in drobne polemične opombe. Po bi- stvu vsebine te brošuje je treba opozoriti sedanjega bralca na naslednje. Osnovna napaka, ki jo delajo ljudje, ki danes polemizirajo s "Kaj delati?", je v tem, da to delo popolnoma trgajo iz zveze določe- nih historičnih razmer, iz določenega » in zdaj že zdavnaj minu- lega - obdobja v razvoju naše partije. To napako je nazorno izka- zal, na primer, Parvus (da ne govorim o številnih men j ševikih) ,ki je mnogo let po objavi te brošure pisal o njenih neresničnih in pretiranih idejah glede organizacije profesionalnih revolucio- narjev. Danes podobne izjave delajo naravnost smešen vtis: kot da se lju- dje hočejo izmakniti celemu obdobju v razvoju naše partije, tis- tim pridobitvam, ki so svoj čas zahtevale boj, sedaj pa so se že zdavnaj utrdile in opravile svoje. Danes razpravljati o tem, da je "Iskra" (leta 1901 in 1902!) pre- tiravala z idejo o organizaciji profesionalnih revolucionarjev, je isto, kot če bi p_o rusko-japonski vojni začeli Japoncem očita- ti pretirano oceno ruskih vojaških sil, pretirano skrb za boj s temi silami pred vojno. Japonci so morali zbrati vse sile proti maksimalno mogočim ruskim silam, da bi zmagali. Na žalost, mno- gi sodijo o naši partiji s strani, ne da bi poznali stvari, ne da bi videli, da je sedaj ideja o organizaciji profesionalnih re- volucionarjev že zmagala. Zmaga pa bi bila nemogoča, če ne bi to idejo pravočasno potisnili v ospredje. Če je ne bi "pretirano" dopovedovali ljudem, ki so ovirali uresničevanje te ideje. 39 "Kaj delati?" je povzetek iskrovske taktike, iskroveke organiza- cijske politike v letih 1901 in 1902. Prav povzetek, nič več in nič шапј. Kdor se potrudi, da seznani se z "Iskro" iz let 1901 in 1902, se bo nedvomno prepričal o tem+. Kdor pa o tem povzetku sodi, ne da bi poznal Iskrin boj proti tedaj prevladujočemu "eko- nomizmu" in ne da bi razumel ta boj, enostavno govori v veter, "Iskra" se je borila za ustanavljanje organizacije profesional- nih revolucionarjev, posebno energično se je borila v letih 1901 in 1902, premagala je tedaj prevladujoči "ekonomizem", dokončno je ustanovila to organizacijo leta 1903, obdržala je to organiza- cijo ne glede na razkol iskrovcev, ki je sledil, ne glede na ne- mire v obdobju viharja in pritiska, obdržala jo je skozi vso ru- sko revolucijo, obdržala in ohranila jo je od let 1901 - 1902 do leta 1907. In sedaj, ko je boj za to organizacijo že zdavnaj zaključen, ko je setev končana, klas dozorel, žetev zaključena - se pojavljajo ljudje in oznanjajo? "pretiravanje z idejo o organizaciji profe- sionalnih revolucionarjev!"• Ali ni to smešno? Vzemite celo predrevolucionamo obdobje in prvi dve in pol leti revolucije (v letih 1905 - 1907) v celoti. Primerjajte v tem ča- su s,d, partijo z drugimi partijami z oziroma na njeno enotnost, organiziranost, kontinuiteto celotnosti. Morali boste priznati, da je glede tega nesporna premoč naše partije nad vsemi drugimi, tako nad kadeti kot nad eseri itd. Pred revolucijo si je s.-d. partija izdelala program, ki so ga formalno priznali vsi s.d. in se ni razcepijala zaradi programa, ko so vanj vnašali spremembe. S.-d. partija je, neglede na razkol, dala javnosti od leta 1903 do leta 1907 (formalno od leta 1905 do leta 1906) najboljše po- datke o svojem notranjem stanju (kongresni protokoli drugega skupnega, III. boljševiškega, IV. ali skupnega stockholmekega)• Ne glede na razkol se je s.-d. partija pred vsemi drugimi stran- kami okoristila z začasnim žarkom svobode za uresničenje idealne- ga demokratičnega sistema odprte organizacije, z volilnim siste» +? 3. zvezku te izdaje bodo ponatisnjeni pomembnejši članki iz "Iskre" iz teh let. no mom, s predstavništvom na kongresih po številu organiziranih članov partije. Tega doslej ni ne pri s.r. ne pri kadetih - tej skoraj legalni, najbolje organizirani buržoazni partiji, ki ima v primerjavi z nami neizmerno večja finančna sredstva, svobodo uporabe tiska, možnost odkritega življenja. Toda, ali volitve v II. dumo, v katerih so sodelovale vse partije, niso nazorno doka- zale, da je organizacijska enotnost naše partije in naše dumske frakcije višja kot pri vseh drugih partijah? Vprašanje je, kdo je realiziral, kdo je uresničil enotnost, trd- nost in odprtost naše partije? To je storila organizacija profe- sionalnih revolucionarjev, ki se je ustanovila predvsem ob sode- lovanju "Iskre". Kdor dobro pozna zgodovino naše partije, kdor je preživljal njeno izgrajevanje, mu zadostuje enostaven pogled na sestav delegacije poljubne frakcije na, recimo, londonskem kongresu, da bi opazil to staro, osnovno jedro, ki je bolj vneto kot drugi partijo redilo in partijo vzredilo. Seveda je bil osnov- ni pogoj tega uspeha ta, da se je delavski razred, katerega cvet je sestavljal socialno demokracijo, zaradi osnovnih ekonomskih vzrokov - odlikoval z največjo sposobnostjo organizacije. Brez tega pogoja bi bila organizacija profesionalnih revolucionarjev igrača, avantura, prazen izvesek - tudi brošura "Kaj delati?" večkrat podčrtuje, da ima organizacija, ki je v njej zagoverjana, smisel le v zvezi z "dejansko-revolucionarnim razredom, ki se stihijsko dviga v boj." Toda objektivno-aaksimalno sposobnost proletariate za zedinjenje v razred realizirajo živi ljudje, ne realizira se drugače, kot v določenih formah organizacije. In ni- kakršna druga organizacija, razen Iskrine, bi ne mogla v naših historičnih pogojih v Rusiji v letih 1900 - 1905, ustvariti ta- ke socialnodemokratske delavske partije, kot je ustvarjena sedaj. Profesionalni revolucionar je opravil svoje delo v zgodovini ru- skega proleterskoga socializma. In nikakršne sile ne bodo sedaj razrušile tega dela, ki je že zdavnaj preraslo ozke okvire "krož- kov iz let 1902 - 1905, nikakršna zapoznela tarnanja zaradi pre- 4-1 tiranega poveličevanja bojnih nalog tistih, ki so svojčas le z bojem mogli zagotoviti pravilen pristop k izpolnjevanju teh na- log, ne bodo omajala pomena že izdelanih pridobitev. Pravkar sem omenil ozke okvire krožkov iz časov stare "Iskre" (konec leta 1903, s št. 51 ae je "Iskra" obrnila k menjševizmu in oznanila: "med staro in novo 'Iskro' je prepad" - besede Tro- ckega v brošuri, ki jo je odobrilo menjševiško uredništvo "Iskre"). Današnjemu bralcu je treba nekoliko pojasniti to krožkarstvo. Ta- ko v brošuri "Kaj delati?" kot brošuri "Korak naprej, dva koraka nazaj"11, tiskani za njo, ima bralec pred seboj strasten, včasih ogorčen, uničevalen boj zamejskih krožkov. Nedvomno je, da ima ta boj mnogo neprivlačnih strani. Nedvomno je, da ta boj krožkov sam po sebi predstavlja pojav, ki je možen le ob še zelo mladem, nezrelem stanju delavskega gibanja v dani deželi. Nedvomno je, da morajo sodobni dejavniki sedanjega delavskega gibanja v Rusi- ji pretrgati z mnogimi krožkarskimi tradicijami, pozabiti in od- vreči veliko malenkosti krožkarskega življenja in krožkarskega prepira, da bi bolje izpolnili naloge socialne demokracije v da- nem obdobju* Edinole razširitev partije s proletarskimi elementi lahko, povezana z odprto množično dejavnostjo, odpravi vse sledi krožkarstva, podedovane iz preteklosti in neustrezne nalogam se- danjosti« Tudi prehod k demokratični organizaciji delavske parti- la je, ki so ga razglasili boljševik! v listu "Novaja žižn*" no- vembra 19051^, takoj ko so bili ustvarjeni pogoji za odkrito de- lovanje - ta prehod je bil že, v bistvu, nepreklicen prelom s ti- ' stim, kar je preživeto v starem krožkarstvu.•• Da, "s tistim, kar je preživeto", kajti ni dovolj obsoditi krož- karstva, treba je znati razumeti njegov pomen v svojevrstnih po- gojih prejšnjega obdobja« Svojčas so bili krožki nujni in so odi- grali pozitivno vlogo« V samodrški deželi vobče - v tistih pogo- jih g ki jih je ustvarila vsa zgodovina ruskega revolucionarnega gibanja posebej, se socialistična delavska partija ni mogla raz- viti drugače, kot iz krožkov« Krožki, tj« ozka, zaprta združenja 42 zelo malega števila oseb, temelječa skoraj vedno na osebnem pri- jateljstvu, so bili nujna etapa razvoja socialnizma in delavske- ga gibanja v Rusiji. Glede na rast tega gibanja se je zastavila naloga združevanja teb krožkov, ustvarjanja trdne zveze med nji- mi, postavitve kontinuitete. Te naloge ni bilo mogoče rešiti brez ustanovitve močne operativne baze "zunaj meja dosegljivosti" sa- modrštva - tj. v tujini. Tako so zamejski krožki vzniknili spri- čo nujnosti« Med njimi ni bilo zveze, nad njimi ni bilo avtori- tete ruske partije, neizogibno so se razhajali v pojmovanju te- meljnih nalog gibanja v danem trenutku, tj, v pojmovanju tega, kako je pravzaprav treba ustvarjati to ali ono operativno bazo in v kakšni smeri pomagati obČepratijski graditvi. Ob takih po- gojih je bil boj med temi krožki neizogiben. Sedaj, ko gledamo nazaj, jasno vidimo, kateri krožek je bil dejansko sposoben iz- polniti funkcijo operativne baze. Toda takrat, v začetku delova- nja različnih krožkov, ni nihče mogel tega reči in je le boj la- hko razrešil spor. Parvus je, če se prav spomnim, pozneje očital stari "Iskri" uničevalni krožkarski boj in pridigal do nedavnega spravljivo politiko. Toda, to je bilo lahko reči pred kratkim, in to reči pomeni izkazati nerazumevanje tedanjih pogojev. Prvič, ni bilo nobenega kriterija moči in resnosti teh ali onih krožkov. Veliko jih je bilo napihnjenih, ki so sedaj pozabljeni, svojčas pa so hoteli dokazati svojo pravico do obstoja z bojem. Drugič, nesoglasja med krožki so bila v tem, kako usmeriti takrat še no- vo delo. Tudi že tedaj sem omenjal (v "Kaj delati?"), da se neso- glasja zdijo majhna, toda v resnici imajo ogromen pomen, kajti v začetku novega dela, v začetku socialnodemokratskega gibanja se bo določanje občega značaja tega dela in tega gibanja pokaza- lo kot najbistvenejše v agitaciji, propagandi in organizaciji. Vse poznejše diskusije med s.d. so potekale o tem, kako usmerja- ti politično dejavnost delavske partije v teh ali onih posameznih primerih. Tedaj pa je šlo za opredelitev najbolj občih temeljev in korenitih nalog vsaka socialnodemokratske politike vobče. Kroikarstvo je opravilo svoje delo in ja öedaj, eevedaç prežive- 43 lo. Toda preživelo je zato in samo zato, ker je boj krožkov naj- ostreje postavil temeljna vprašanja socialne demokracije, jih re- šil v nespravljivem revolucionarnem duhu in s tem ustvaril trdno bazo za široko partijsko delo. Od posameznih vprašanj, ki jih je sprožila literatura v zvezi z brošuro "Kaj delati?", bom omenil le naslednja dva, Plehanov je v "Iskri" leta 1904, kmalu po izidu brošure "Korak naprej, dva koraka nazaj", razglasil načelo nesoglasja z mano v vprašanju o stihijsnosti in zavednosti. Odgovarjal nisem niti na ta razglas (če ne upoštevamo opombe v ženskem časopisu "VperSd"1^) niti na mnogoštevilna ponavljanja na to temo v menjševiški literaturi, odgovarjal nisem, ker je plehanovska kritika imela očiten zna- čaj praznega sitnarjenja, temeljila je na stavkih iztrganih iz zveze, na posameznih izrazih, ki jih nisem formuliral popolnoma spretno in popolnoma natančno, pri čemer se je ignorirala obča vsebina in ves duh brošure, "Kaj delati?" je izšla marca 1902, Osnutek partijskega programa (plehanovski, s popravki uredništva "Iskre") je bil natisnjen junija ali julija 1902. Odnos stihij- skega do zavednega je bil v tem osnutku formuliran po splošnem soglasju uredništva "Iskre" (diskusije o programu med Plehanovom in menoj so potekale znotraj uredništva, toda ne prav o tem vpra- šanju, ampak o vprašanju spodrivanja male produkcije z veliko, pri čemer sem zahteval bolj natančno formulacijo kot je pleha- novska, in o razliki med stališči proletariate in drugih delov- nih razredov vobče, pri čemer sem vztrajal na ožji opredelitvi čisto proleterskoga značaja partije). Pri tem vprašanju torej ni moglo biti govora o nobeni principiel- ni razliki med osnutkom programa in "Kaj delati?". Na drugem kon- gresu (avgusta 1903) je Martynov, tedanji "ekonomist", začel di- skutirati proti našim pogledom o stihijakosti in zavednosti, iz- raženim v programu. Kot podčrtajem v brošuri "Korak naprej itd."1^ so Martyjiovu ugovarjali vsi iskrovci. Odtod je jasno, da je šlo v bistvu za neseglasje med iskrovci in "ekonomisti", ki so napa- 44 dali tisto, kar je bilo skupnega v "Kaj delati?" in v osnutkih programa. Posebej pa svojih formulacij, ki sem jih dal v "Kaj de- lati?", tudi na drugem kongresu nisem mislil povzdigovati v nekaj "programskega", kar tvori posebna načela. Nasprotno, uporabil sem izraz, ki je bil pozneje pogosto citiran, o prepogibanju palice. Rekel sem, da se v "Kaj delati?" krivi palica, ki jo krivijo "e- konomisti" (gl, protokole drugega kongresa RSDDP leta 1903» Žene- va, 1904), in prav zato, ker energično krivimo izkrivljanja, bo 16 naša "palica" vedno najbolj ravna. Smisel teh besed je jasen: "Kaj delati?" polemično popravlja "e- konomizem" in nepravilno je presojati njegovo vsebino izven te naloge brošure. Pripomnil bom, da članek Plehanova proti "Kaj de- lati?" ni ponatisnjen v zborniku nove "Iskre" ("V dveh letih") in se sedaj ne dotikam dokazov Plehanova, ampak le pojasnjujem bistvo stvari današnjemu bralcu, ki lahko sreča sklicevanja na to vprašanje v zelo številnih menjševiških delih. Druga pripomba se nanaša na vprašanje o ekonomskem boju in o sin- dikatih. Pogosto se v literaturi napačno podajajo moji pogledi o tem vprašanju. Zato je potrebno podčrtati, da so številne stra- ni v "Kaj delati?" posvečene pojasnjevanju ogromnega pomena eko- nomskega boja in sindikatov. Tedaj sem se konkretno izjasnil za nevtralnost sindikatov. Odtlej se nisem izjasnil drugače niti v brošurah niti v časopisnih člankih, kljub trditvam mnogih mojih oponentov. Le londonski kongres RSDDP in stuttgartski mednarodni socialistični kongres sta me prisilila, da sem prišel do sklepa, da se ne more načelno zagovarjati nevtralnosti sindikatov. Edino pravilno načelo je - takšna mora biti naša politika, pri čemer jo moramo izvajati dosledno in vztrajno v vsej naši propagandi, agitaciji, v organizacijski dejavnosti, s tem da se ne preganja- mo za enostavnimi "priznanji" in ne izganjamo iz sindikatov tis- tih, ki mislijo drugače, + 45 Brošura "К0гак naprej, dva koraka nazaj" je izšla v Ženevi pole- ti 1904, Opisuje prvi stadij razkola med menjševiki in boljševi- ki, ki se je začel na drugem kongresu (avgusta leta 1903). Iz te brošure sem izpustil približno polovico, kajti majhne podrobnos- ti organizacijskega boja, posebej zaradi članskega sestava partij- skih centrov, absolutno ne morejo zanimati današnjega bralca in v bistvu zaslužijo pozabo« Tukaj se mi zdi bistvena analiza boja taktičnih in drugih nazorov na drugem kongresu ter polemika z or- ganizacijskimi nazori menjševikov: eno in drugo je potrebno za razumevanje menjševizma in boljševizma kot tokov, ki sta vtisni- la svoj pečat vsemu delovanju delavske partije in naše revoluci- je« Od diskusij na drugem kongresu s«d« partije bom omenil diskusije o agrarnem programu. Dogodki so nedvomno dokazali, da je bil naš tedanji program (vračanje odrezkov) pretirano ozek in je podce- njeval moči révolueionarno-demokratičnega kmečkega gibanja - o 17 tem bom podrobneje govoril v drugem zvezku te izdaje. Tukaj je pomembno podčrtati, da se je tudi ta pretirano ozek agrarni pro- gram zdel preširok tedanjemu desnemu krilu s.-d. partije. Marti- nov in drugi "ekonomisti" so se proti njemu borili zaradi tega, ker da je šel predaleč! Odtod je razvidno, kako resen praktičen pomen je imel ves boj stare Iskre" z "ekonomisti", boj proti ože- nju in zmanjševanju vsega značaja socialnodemokratske politike. V tistem času (prva polovica leta 1904) so se nesoglasja z menj- > ševiki omejevala na organizacijska vprašanja. Pozicijo menjševi- kov sem formuliral kot "oportunizem v organizacijskih vprašanjih". V odgovor na to je P.B. Aksel'rod pisal Kautskemu: "S svojim sla- botnim razumom nisem sposoben razumeti, kaj za ena stvar je to: 'oportunizem v organizacijskih vprašanjih' - ki je povzdignjen na sceno kot nekaj samostojnega, izven organske zveze s program- skimi in taktičnimi nazori" (pismo z dne 6. junija 1904, ponatis- njeno v zborniku nove "Iskre" "V dveh letih", II., str. 149). 46 Od organizacijskega oportunizma so menjšaviki prešli k taktične- mu. Brošura "Zemska kampanja in načrt 'Iskre'""^ (izšla je v Že- nevi konec leta 1904, zdi se mi novembra ali decembra) omenja njihov prvi korak na tej poti. V sedanji literaturi se večkrat lahko srečajo mesta, da so bila nesoglasja o vprašanju zemske kampanje izzvana z zanikanjem - s strani boljševikov - vsake ko- risti od demonstracij pred zemci. Bralec bo videl, da je to po- polnoma napačen nazor« Nesoglasje je izzvalo to, da so menjševi- ki tedaj spregovorili o nevzbujanju panike pri liberalih - še bolj pa s tem, da so manjševiki po rostovkei stavki leta 1902, po poletnih stavkah in barikadah leta 1903, tik pred 9. januar- jem leta 1905 povzdigovali demonstracije pred zemci kot višji tip demonstracij. V št. 1 boljševiškega časopisa "Vperêd" (Že- neva, januarja 1903) je bila ta ocena menjševiškega "načrta zem- ske kampanje* izražena v naslovu feljtona, posvečenega temu vpra- šanju: "Dobre demonstracije proletercev in slaba razglabljanja intelektualcev".19 Zadnja (tukaj ponatisnjena brošura: "Dve taktiki socialne demo- kracije v demokratični revoluciji" je izšla v Ženevi poleti 1903 • Tukaj se že sistematično podajajo temeljna taktična neso- glasja s manj ševiki; resoluciji spomladanskega "III« kongresa RSDDP" v Londonu (boljševiškega) in menjševiške konference v Že- nevi sta dokončno dali formalen izraz tem nesoglasjem in jih pri- vedli do korenitega razhajanja v oceni vse naše buržoazne revo- lucije s stališča nalog proleterlata. Boljševiki so proletariatu pripisovali vlogo vodje v demokratični revoluciji« Nenjševiki so zvajali njegovo vlogo na naloge "skrajne opozicije". Boljševiki so pozitivno določali razredni značaj in razredni pomen revoluci- je, rekoč: zmagovita revolucije je "revolucionamo-demokratična diktatura proletariate in kmetov"« Henjševiki so pojem buržoazne revolucije tolmačili vedno tako nepravilno, da je pri njih priš- lo do sprave s podrejeno in cd buržoazije odvisno vlogo proleta- riat a v revoluciji« 47 Znano je, kako so ta načelna nesoglasja vplivala na prakso. Bolj- ševiki so Bulyginovo dumo bojkotirali, menjševiki зо kolebali. Boljševiki so vittejevo dumo bojkotirali, menjševiki so kolebali, 21 vabili voliti, toda ne v dumo. Menjševiki so podprli kadetsko vlado in kadetsko politiko v I. dumi, boljševiki so odločno raz- krinkali ustavne iluzije in kadetske kontrarevolucionarnosti in 22 hkrati propagirali idejo "izvršnega komiteja levih". Dalje, boljševiki imajo levi blek na volitvah v II. dumo, menjševiki blok s kadeti itd. itd. Zdi se, da se je sedaj "kadetsko obdobje" ruske revolucije (iz- raz brošure: "Zmaga kadetov in naloge delavske partije"^, marca 1906) izteklo. Kontrar évolue ionamost kadetov je popolnoma raz- krinkana. Kadeti sami začenjajo priznavati, da so se ves Čas bo- rili proti revoluciji, in g. Struve dogovarja podedovane misli kadetskega liberalizma. Čim pozorneje se bo sedaj zavedno prole- tariat oziral na vso kadetsko obdobje v celoti, na ves ta "ustav- ni cikcak", tem očitneje bo postajalo, da so boljševiki že prej popolnoma pravilno ocenili tako to obdobje kot bistvo partije ka- detov, da so menjševiki vodili dejansko napačno politiko, katere objektivni pomen se je enačil z zamenjavo samostojne proleterske politike s politiko podrejanja proletariate buržoaznemu libera- lizmu. + Ko se vrže splošen pogled na boj dveh tokov v ruskem marksizmu in v ruski socialni demokraciji v dvanajstih letih (1895 - 1907), se mora priti do sklepa, da "legalni marksizem", "ekonomizem" in "menjševizem" sami po sebi predstavljajo različne forme prikazo- vanja ene in iste zgodovinske tendence. "Legalni marksizem" g. 8truveja (1894) in njemu podobnih je bil odsev marksizma v bur- žoazni literaturi. "Ekonomizem" kot posebna smer socialnedemokrat- ske ga dela v letu 1897 ia naslednjih letih je faktično uresničil program buržoazno-liberalnega "Creda": delavcem - ekonomski, li- 48 beralom - politični boj, Menjševizem ni le literarni tok, ni le smer s.-d. dela, ampak enotna frakcija, ki je \jprvem obdobju ru- ske revolucije (v letih 1905 - 1907) izvajala posebno politiko, ki v resnici podreja proletariat buržoaznemu liberalizmu. V vseh kapitalističnih deželah je proletariat s tisoči prehodnih stopenj neizogibno povezan s svojim sosedom z desne: z drobno bur- žoazijo« V vseh delavskih partijah je neizogibno oblikovanje bolj ali manj jasno orisanega desnega krila, ki v svojih nazorih, v svoji taktiki, v svoji organizacijski "linijin izraža tendence maloburžoaznega oportunizma« V taki maloburžoazni deželi kot je Rusija, ao se morale te tendence v obdobju buržoazne revolucije, v obdobju prvih začetkov mlade delavske s«-d« partije, prikazati mnogo ostreje, natančneje, jasneje kot kjerkoli v Evropi. Sezna- njanje z različnimi formami prikazovanja te tendence v ruski so- cialni demokraciji v različnih obdobjih njenega razvoja je potreb- no za krepitev revolucionarnega marksizma,za kaljenje ruskega de- lavskega razreda v njegovem osvobodilnem boju. +Analiza boja različnih tokov in odtenkov na drugem kongresu par- tije (gl. brošuro "Korak naprej, dva koraka nazaj", 1904) neiz- podbitno dokazuje direktno in neposredno zvezo "ekonomizma" iz leta 1897 in naslednjih let z "menjševizmom". Zvezo med "ekono- mizrnom" v socialni demokraciji in "legalnim marksizmom" ali "stru- vizmom" v letih 1895 - 1897 sem pokazal v brošuri "Kaj delati?" (1902)« Legalni marksizem, ekonoaizem, menjševizem niso poveza- ni le idejno, povezani so tudi z direktno historično kontinuiteto« 49 OPOMBE ^Založba "Zerno" je nameravala leta 1907 izdati izbor Leninovih del v treh zvezkih a skupnim naslovom "V dvanajstih letih". Ob- javljena sta bila samo 1« zv. in prvi del 2. zv. Vsa v 1. zv. ti- skana dela so okarakterizirana v "Predgovoru", ki ga objavljamo v prevodu. Ta zvezek je izšel novembra 1907 (na platnicah je let- nica 1908) in je bil takoj po izidu zaplenjen, vendar je uspelo rešiti znaten del naklade, ki je bil razpecan ilegalno. 2. zv. bi morali biti objavljeni spisi o agrarnem vprašanju. Za- radi carske cenzure so opustili naslov "V dvanajstih letih" in zamisel, da bi zvezek objavili v dveh delih. Vseeno je bil v za- četku 1908 natisnjen prvi del 2. zvezka z naslovom "Agrarno vpra- šanje", v katerega je Lenin uvrstil dela "H karakteristiki eko- nomskega romantizma", "Popis domače obrti 1894/95 v Permski gu- berniji in obča vprašanja »hišne» obrti" in "Agrarno vprašanje in 'kritiki Marxa'" (pogl. I.-IX). Drugi del 2. zvezka, v kate- rem naj bi bilo objavljeno ravnokar napisano kompleksno Leninovo delo "Agrarni program socialne demokracije v prvi ruski revoluci- ji 1905 - 1907" (gl. prevod večine teksta v Izbranih delih II pred izidom pri CZ), je policija zaplenila v tiskarni in uničila. 3. zvezek naj bi vseboval programske in polemične članke, ki jih je Lenin napisal za boljševiška glasila "Iskra", "VperSd", "Pro- letarij", "Novaja žižn'" idr. Stopnjevane represalije carske vla- de ter vse strožja cenzura so onemogočile izdajo tega zvezka. "Predgovor zborniku 'V dvanajstih letih'" preveden po PSS 16, str. 95-113. 1 Gl. PSS 1, str. 347-534 2 V.V. Starkov 3 S. I. Radčenko 4 "Novoe Slovo" - enomesečno znanstveno, literarno in politično revijo so izdajali liberalni naredniki od 1894-1897 v Peter- burgu. Od pomladi 1897 do prepovedi izdajanja revije decembra 1897 so v reviji sodelovali "Legalni marksisti" (Struve, Tugan- -Baranoveki idr.). V št. 12/1897 je bil objavljen Engelsov dodatek tretjemu zvezku "Kapitala". V reviji so sodelovali tu- di Lenin, Plehanov, Zasuličeva, Gor'kij idr. 4 "Razvoj kapitalizma v Rusiji", PSS 3, prev. v ID I, str. 223- -483; ▼ SZ so nedolgo tega objavili pripravljalna dela za to knjigo. 6 Po št. 51, kmalu po II. kongresu RSDDP, je "Iskra" prešla v menjševiške roke. Za razliko od te, "nove 'Iskre'", imenuje Lenin št. časopisa 1-51 "stara 'Iskra'" (kasneje pravijo tudi "leninska 'Iskra'"). 50 7 Gl, PSS 2, str, 433-4-70. 8 Gl. Pes 5» str. 21-72. 9 Gl. PSS 6, str. 1 - 192; prevod v ID I, str. 495-657. 10 Skupina ruske buržoazne inteligence, blizu kadetom in menjše- vikov (Prokopovič, Kuskova, Bugučarskij idr), ki se je obli-» kovala v času prve ruske revolucije; imenovala se je po ted- niku "Bez Zaglavlja". 11 Gl. PSS 8, str. 185-414; prev. v ID I, str. 657-826 12 Prvi legalni boljševički list, izhajal kot dnevnik od 9. nov. do 16. dec. 1905« 13 GL. PSS 12, str. 83-93, prev. v ID II (članek "0 reerganiza- ciji partije"). 14 Gre za Leninovo pripombo nafSlanek V.V. Vorovskega "Sadovi de- magogije", objavljeno v št. 11 boljševiškega tednika "Vpered" (Gl. PSS 9, str. 355). 15 Gl. PSS 8, str« 209-210. 16 Gl. PSS 7, str. 272. 17 Gl. PSS 16, str. 232-234. 18 Gl. PSS 9, »tr. 75-98, prevod v П) II. 19 Gl. PSS 9, etr. 137-143. 20 Gl. PSS 11, str. 1-131, prev. v ID II. 21 Gre za menjševiško taktiko polbojkota: menjševiki so odkla- njali odločen boljševiški bojkot volitev vi. (Vitto jevo) dr- žavno dumo in so lansirali parolo sodelovanja socialne demo- kracije v vseh fazah volitev - razen v zadnji (kandidiranja svojih predstavnikov v dumo). 22 Cilj te politike je bil zagotoviti samostojno razredno lini- jo delavskih odposlancev v dumi, da bi vodili delo kmečkih odposlancev in jih »trgali vplivu kadetov. Nasprotno pa so menjševiki zagovarjali politiko "vsenarodne opozicije", tj. podporo delavskih in kmečkih odposlancev kadetom, ki so jih menjševiki imeli za levo stranko skupaj s socialnimi demokra- ti, eseri in trudoviki. 23 Po raspustu I. dume 1906 se je okrog social nedemokratske dum- 8ke frakcije faktično formiral "Izvršni komite levih", ki je izdal vrsto razglasov, v katerih so pozivali ljudstvo k revo- lucionarnemu boju proti vladi in zahtevali sklic ustavodajne 51 skupščine, 23 Gl. PSS 12, str. 271-352; prevod v ID II¡¡ ■ 53 NAČELNA VPRAŠANJA VOLILNE KAMPANJE I Volitve v IV, dumo niso več za gorami in vprašanje volilne kam- panje se seveda postavlja na dnevni red. Niti reči ni treba, da so popolnoma nedopustna kakršnakoli omahovanja o tem, ali je s stališča marksizma potrebna udeležba na volitvah: ne v mejah mar- ksizma in delavske partije, ampak le izven meja tako prvega kot slednje se lahko priznava za "zakonite" tiste odtenke nazorov, ki imajo negativen ali neopredeljen ali celo brezbrižen odnos do udeležbe. To elementarno resnico, ki je bila že pred mnogimi le- ti (proti koncu leta 190?) dokazana in potrjena z izkušnjo, je nemara res mučno ponavljati, toda treba jo je ponoviti, kajti za nas sta sedaj najhujše zlo razpad in zmeda. In to zmedo in razpad podpira ne le tisti, ki neopredeljeno ali izmikajoče se odgovarja na elementarna vprašanja, ampak tudi tisti, ki z diplo- macijo, nenačelnostjo ipd. brani neopredeljenost in izmikanje. Volitve v državno dumo vsekakor narekujejo vsem marksistom, vsem udeležencem delavskega gibanja, da vprežejo sile v najbolj ener- gično, vztrajno, iniciativno delo na vseh področjih tega gibanja. Tistim odgovorom na vprašanja o načelno-programski, politični, organizacijski vsebini in usmerjenosti tega dela, ki so izdelani v zadnjih letih, je treba sedaj najti neposredno praktično upora- bo na specialnem področju "volilnega" delovanja. Namenoma govorimo o že izdelanih odgovorih, V resnici bi bilo smešno misliti, da sedaj, nekaj mesecev ali celo leto pred volit- vami lahko "najdemo" odgovore, če še niso najdeni, pre udar j eni, preverjeni,z izkušnjo delovanja v nekaj letih. Saj vendar gre za odgovore na vsa "prekleta vprašanja", ki zadevajo in obči svetov- ni nazor, in oceno prejšnjega obdobja ruske zgodovine, ki je iz- redno bogato z dogodki, in oceno obdobja, ki ga preživljamo (v osnovnih potezah ni določeno pozneje kot z letom 1908), in poli- 54 tične ter organizacijske naloge, ki jih je tako ali drugače reše- val vsak udeleženec delavskega gibanja v zadnjih, recimo, štirih letih, uporabiti izdelane odgovore in načine delovanja v dani po- sebni panogi dela, pri volitvah v IV, dumo, le o tem lahko sedaj teče beseda; govoriti o tem, da "se v procesu volilne kampanje, tj, v eni izmed panog delovanja, lahko izdela odgovore na vpraša- nja, ki zadevajo vse panoge delovanja, zadevajo ne le leto 1912, ampak vse obdobje od leta 1908", govoriti o tem bi pomenilo, da se tolažimo z iluzijami, ali da prikrivamo, opravičujemo vladajo- čo zmedo In razpad. Gre predvsem za odgovor na programska vprašanja. Kaj je v tem po- gledu dalo zadnje štiriletje ruskega življenja? Vsi in vsak bo moral priznati, da ni dalo nobenih poskusov revizije ali poprav- ljanja ali celo nadaljnjega obdelovanja starega programa marksi- stov v njegovem načelnem delu« Za "sedanji položaj" - v mnogih ozirih bi ga bilo bolje imenovati "založeni" ali "gnili" položaj - je značilno zenici j ivo odmahovanje v zvezi s programom in pri- zadevanje, da se ga na vsak način skrajša, okrne brez najmanjše- ga poskusa direktne, odločne revizije« "Eevizionizem", v njegovem specifičnem pomenu buržoazne skopitve marksističnih resnic, zna- čilen za obdobje, ki ga preživljamo, ni borbeni revizionizem, ki dviga "zastavo vstaje" (čeprav celo tako, kot je to storil Bern- stein v Nemčiji pred približno 10 leti, v Rusiji pa Struve pred 15 leti ali Prokopovič nekoliko pozneje), ampak strahopetno, skrivajoče se odrekanje, ki se pogosto opravičuje s "praktičnimi" v glavnem z baje praktičnimi razlogi« Dediči in nadaljevalci'de- la" Struveja in Prokopoviča, gospodje Potrfsovi, M as lovi, Levic- ki in co«, so "sodelovali" v vladajoči zmedi in jo podpirali (kot z druge strani Juškevič, Bogdanov, Lunačarskij itd«) z veči- noma plahimi in nesistematičnimi poskusi zavreči "stari" marksi- zem in ga zamenjati z "novim" buržoaznim naukom. V zadnjem šti- riletju se teoretska vprašanja niso naključno, niti zaradi kapri- co "skupin" dvignila na eno prvih mest« Samo ljudje, ki se bojaz- ljivo odrekajo staremu, so prištevali ta vprašanja, čeprav ta a- 55 li on njihov del. In sedaj, če naj govorimo o obrambi programa in svetovnega nazora marksizma v zvezi z volilno kampanjo, v "procesu" volilne kampanje itd., - če naj o tem govorimo ne le zaradi izpolnjevanja "državljanske" obveznosti in ne le, da bi ničesar ne rekli, je treba upoštevati prav izkušnjo preživetega štiriletja, ne pa besed, obljub, zagotovil. To štiriletje nam je ničkolikokrat faktično pokazalo celo vrsto "nezanesljivih sopot- nikov" marksizma med našo inteligenco (ki je pogosto želela bi- ti marksistična), naučilo nas je nezaupanja do takih sopotnikov, v glavah (v umah) mislečih delavcev je dvignilo pomen marksistič- ne teorije in marksističnega programa v neokrnjeni obliki. Obstaja področje vprašanj, v katerih se program zbližuje s tak- tiko in prehaja vanjo. Razumljivo je, da v času volilne kampanje ta vprašanja pridobivajo veliko večji neposredni praktični pomen. V teh vprašanjih se je duh odrekanja in zmede pojavil neprimerno močneje. Eni so govorili, da stare naloge odpadejo, kajti oblast v Rusiji da je, v bistvu, postala že buržoazna. Drugi so izjavlja- li, da lahko razvoj v Rusiji odslej poteka podobno nemškemu ali avstrijskemu po letu 1848, brez kakršnihkoli "skokov". Tretji so govorili, da je ideja hegemonije delavskega razreda zastarela, da si morajo marksisti prizadevati "ne za hegemonijo, ampak za razredno partijo"itd. Ni treba reči, da se niti enega, bukvalno nobenega, vprašanja tak- tike ne more rešiti, ne more osvetliti kolikor toliko neokrnjeno, popolno, smiselno brez razčlenitve teh idej, ki se jih po pravi- ci imenuje "likvidatorske"1 in so nerazdružljivo povezane s ši- rokim potokom buržoaznega javnega mnenja, ki se obrača stran od demokratizma. Kdor si je kolikor toliko ogledal praktično življe- nje, ve, da je zmeda na področju teh vprašanj stokrat večja, kot je to razvidno iz literature. Seveda, drugače tudi ne more biti v letih, ki sledijo dogodkom ob koncu leta 1905 in v letih 1906- -1907. Toda, čim "naravnejši" je (v buržoazni situaciji) ta raz- pad, tem nujnejša in bistvenejša je za marksista naloga vsestran- 56 skega in vztrajnega boja proti njemu, V takih obdobjih, kakršno je zadnje štiriletje v Rusiji, sta bi- la razpad in odrekanje značilna za vse dežele: dogajalo se je tu- di to, da celo ni bilo skupin, ampak le posamezne osebe, ki so v podobni situaciji znale deset ali celo več let "visoko držati zastavo", verovati kontinuiteto idej, uporabljati te ideje pozne- je v močno spremenjeni socialno-politični situaciji. V Rusiji stvar še ni tako slaba, kajti kot "zapuščina" nam je ostal tako program kot oblikovani odgovori na temeljna taktična in organiza- cijska vprašanja "momenta". Ko se likvidatorski tok odreka temu odgovoru, mu ni sposoben postaviti nasproti ničesar, absolutno ničesar, kar bi bilo podobno točnemu in jasnemu odgovoru. Volilna kampanja je uporaba določene rešitve političnih vprašanj v zapletenem propagandnem, agitacijskem, organizacijskem itd. de- lovanju. Tej kampanji se ne sme pristopiti, če nimamo določene rešitve. Ta oblikovani odgovor, ki ga je leta 1908 dal marksizem je popolnoma potrdila izkušnja štirih let. Nova, buržoazna vsebi- na vladne agrarne politike; organizacija zemljiških gospodov in buržoazije v III, dumi; vedenje celo najbolj "leve" izmed buržo- aznih strank - kadetske, ki ga je tako jasno osvetlilo "london- sko" potovanje, in še zdaleč ne le potovanje; idejni tokovi "ve- hovskega" tipa, ki imajo ogromne uspehe v "izobraženi" družbi, - vse to je jasno pokazalo, da stare naloge niso rešene, da pa se pristopa k njihovi rešitvi v novi situaciji, bolj buržoazni, ob sistematičnem obratu buržoazije od demokratizma k odgovorni, partijni, "lojalni" itd, "opoziciji". Nova situacija, novi nači- ni pripravljanja na stare rešitve starih problemov; velika jas- nost razkola med demokracijo in antidenokretično liberalno buržo- azijo - to so temeljne poteze oblikovanega odgovora marksistov na bistvena politična vprašanja sedanjosti. Odgovor na organizacijska vprašanja je nerazdružljivo povezan z občim svetovnim nazorom marksistov, z njihovo "oceno" politične- 57 ga smisla in pomena "tret jejunijskega*y obdobja. Ohranjanje sta- rega v osnovi in njegovo prilagajanje - vsakršne tako imenovane "možnosti": odprta združenja, zveze ipd, - novi situaciji. Celi- ce in mreža okoli njih, v zvezi z njimi, ki jo one usmerjajo. Večja gibčnost "celic", to, da privzemajo bolj gibljive oblike, ki niso povsem podobne starim - in obvezno uporabljanje ne le dumske tribune, ampak tudi vseh analognih "možnosti"• Da se nika- kor ne veže rok z nobeno enolično normo, z nobenimi obveznimi ob- likami, da se pušča ogromen prostor izdelavi smotrnih načinov in metod združevanja, ta odgovor je načelno neomajno "trden" - prav ta postavlja nasproti vladajoči zmedi, odpovedovanju, zmedenosti ne le slovesno razglašanje zvestobe staremu, ampak tudi temeljno organizacijsko načelo, ki dovoljuje uresničenje idejne trdnosti. Tisti, ki so "nakopičili zaloge", čeprav so maloštevilni, se zdru- žujejo in sistematično varujejo "hierarhijo": njen duh, njen nauk, njena načela, njeno tradicijo, seveda pa ne njene oblike. Obratno pa se likvidatorstvo umakne pred vladajočo (sploh ne le pri nas, nikakor ne le pri delavskem razredu, ampak še močneje pri drugih razredih in strankah) brezobličnostjo, s spreminjanjem iskanja "novega" v uzakonjanje zmede zavrača delo na starem. V širokem idejnem toku buržoazne družbe, ki je usmerjena proti de- mokraciji vobče, proti gibanju množic v posebnem, proti nedavnim oblikam organizacije in vodenja tega gibanja v posameznem, je likvidatorstvo med marksisti le potoček. Take so obče teze marksizma, njegov odnos do nalog in vprašanj sedanjosti, ki ni, ponavljamo, od včeraj in ki se sedaj nagiba k spreminjanju v "volilno kampanjo" z dograjeno vsebino - idejno, programsko, taktično, organizacijsko, Cčlanek, katerega prvi del prevajamo, je bil objavljen v listu "Prosvešcenie" št, 1 in 2, dec, 1911 in januarja 1912, Lenin se je podpisal kot K. Tulin. 58 OPOMBE 1 Likvidatorji, struja v ruski socialni demokraciji, ki se je izoblikovala po porazu revolucije 1905 - 19o7» so zanikali možnost obstoja ilegalne partije« češ da je v pogojib zmago- vite reakcije delavska partija že likvidirana. Menili so, da je obnovitev partije mogoča samo v legalni obliki. IV. (pras- ka) konferenca RSDDP je 1912, na Leninov predlog, likvidator- stvo obsodila in opozorila na njegov škodljiv vpliv na delav- sko gibanje. 2 Po zborniku študij (Veki", Moskva 1909), ki so jih kadetski avtorji (BerdjajeVj Bulgakov, Izgoev, Frank idr.) posvetili ruski "intelligenciji". Pri tem so skušali zanikati revolucio- narno-demokratske tradicije osvobodilnega gibanja v Rusiji, nazore in dejavnost Belinskega. Dobroljubova, Cernysevskega . in Pisareva« Zahvaljevali so se carski vladi, ker je obranila buržoazijo pred "besom ljudstva". 3 3* junija 1907 je car razpustil II. dumo, spremenil volilni zakon ter na osnovi te spremembe aretiral socialnodemokratske poslance. Novi volilni zakon je povečal število predstavnikov plemstva in trgovske buržoazije v dumi in zmanjšal zastopstvo delavcev in kmetov. 59 PISMA O TAKTIKI Prvo pismo OCENA OBDOBJA Marksizem zahteva od nas najbolj točno, objektivno preverljivo upoštevanje medsebojnega odnosa razredov in konkretnih posebnos- ti vsakega zgodovinskega obdobja« Mi, boljševiki, smo si vedno prizadevali, da bi izpolnjevali to zahtevo, brezpogojno obvezno s stališča sleherne znanstvene utemeljitve politike. "Naša znanost ni dogma, temveč navodilo za dejavnost", - tako sta zmeraj govorila Marx in Engels, ki sta se upravičeno rogala vsa- kemu poskusu, da se nekaj "formul" nauči na pamet in se jih potem kratko in malo ponavlja, kar lahko v najboljšem primeru zariše le obče naloge, ki jih potem obvezno spreminja konkretna ekonom- ska in politična situacija vsakega posebnega obdobja zgodovinske- ga procesa. In kakšna točno določena objektivna dejstva mora partija revolu- cionarnega proletariate upoštevati sedaj, da bi opredelila nalo- ge in oblike svoje dejavnosti? In v svojem prvem "Pismu od daleč" ("Prva etapa prve revolucije"), ki je bilo objavljeno v časopisu "Pravda", št. 14 in 15, 21. in 22. marca 1917, in ▼ svojih tezah definiram "svojevretnost teko- čega obdobja v Rusiji" kot obdobje prehoda od prve etape revolucije k drugi. In zato sem imel za osnovno geslo, za "nalo- go dneva" v tem obdobju: "delavci, pokazali ste vrhunec proleter- skoga, ljudskega junaštva v državljanski vojni proti carizmu, po- kazati morate vrhunec proleterske in vsenarodne organizacije, da bi pripravili svojo zmago v drugi etapi revolucije" ("Pravda" št. 15)1 У čem je prva etapa? 60 V prehodu državne oblasti v roke buržoazije. Do februarsko-marčne revolucije leta 1917 je bila državna oblast v Busiji v rokah enega starega razreda, in sicer::fevdalno-ple- miško-zemljeposestniškega, na čelu katerega je stal Nikolaj Roma- nov. Po tej revoluciji je oblast v rokah drugega, novega, razreda, in sicer: buržoazije. Prehod državne oblasti iz rok enega v roke drugega razreda je prva, glavna, temeljna oznaka revolucije, tako v strogo-znan- stvenem kot tudi v praktično-političnem pomenu tega pojma. In s tem je buržoazne ali buržoazno-demokratična revolucija v Ru- siji dokončana. Tukaj slišimo godrnjanje nasprotujočih, ki se radi imenujejo "sta- ri boljševiki": mar nismo vedno trdili, da se buržoaznodemokratič- na revolucija konča le z "révolueionamo-demokratično diktaturo proletariata in kmetov"?, mar je že dokončana agrarna revolucija, ki je prav tako buržoaznodemokratična?, mar ni dejstvo, da se Se niti začela ni? Odgovarjam: zgodovina je vobče popolnoma potrdila boljševiška ge- sla in ideje, toda konkretno so se stvari zasukale drugače, kot bi lahko kdo (kdorkoli bi bil) pričakoval, bolj originalno, svo- jevrstno »pestro, Ignorirati, pozabljati to dejstvo bi pomenilo biti podoben tistim "starim boljševikom", ki so nemalokrat odigrali žalostno vlogo v zgodovini naše partije, ker so vedno nesmiselno ponavljali nauče- ne formule, namesto da bi preučevali svojevrstnost nove, žive de- janskosti. 61 "Revolucionarnodemokratična diktatura proletariata in kmetov" se je že uresničila v ruski revoluciji, kajti ta "formula" predvi- deva le medsebojni odnos razredov, ne pa konkretno politično us- tanovo « ki realiz ira ta medsebojni odnos, to sodelovanje, "Sovjet delavskih] in vojjaških] odposljgncevf — to je že v življenju uresničena "révolueionarno-demokratična diktatura proletariata in kmetov," Ta formula je že zastarela. Življenje jo je prevedlo iz kraljest- va formul v kraljestvo dejanskosti, jo odelo v meso in kri, jo konkretiziralo in s samim tem spremenilo njeno obliko. In zdaj imamo pred seboj že drugo, novo nalogo: razkol proleter- skih proti-obranaških (anti-oborončeskih), internacionalističnih, "komunističnih", (ki so za prehod h komuni) elementov znotraj te diktature in drobnogospodarskih ali drobnoburžoaznih elementov (Čheidze, Cereteli, Steklov, eseri ipd. ipd. revolucionarni obra- naši, nasprotniki gibanja za prehod h komuni, pristaši "podpira- nja buržoazije in buržoazne vlade). Kdor govori sedaj samo o "révolueionarno-demokratični diktaturi proletariata in kmetov", je zaostal za življenjem, je zaradi te- ga dejansko prestopil na stran drobne buržoazije proti proleter- skomu razrednemu boju, in treba ga je dati v arhiv "boljševiških" predrevolucijskih redkosti (lahko ga imenujemo: arhiv "starih boljševikov"). Révolueionarno-demokratična diktatura proletariata in kmetov se je že uresničila, toda izredno originalno, s celo vrsto zelo po- membnih sprememb. 0 njih bom spregovoril posebej, v enem od na- slednjih pisem. Zdaj si je treba prisvojiti to nesporno resnico, da mora marksist upoštevati živo življenje, točna dejstva dejan- skosti, ne pa se še naprej držati včerajšnje teorije, ki, tako kot vsaka teorija, v najboljšem primeru le označuje temeljno, obče, se le približuje zajetju zapletenosti življenja. +TT določeni obliki in v določenem obsegu. 62 "Teorija, prijatelj moj, je siva, toda drevo življenja je večno zeleno." Kdor zastavlja vprašanje o "dovršenosti" "buržoazne revolucije po starem, žrtvuje živ marksizem mrtvi črki. Po starem velja: po gospodarstvu buržoazije lahko in mora sledi- ti gospodstvo proletariate in kmetov, njihova diktatura. Toda v dejanskem življenju se je že zgodilo drugače: do- bili smo izredno originalno, novo, še neznano, prepletanje enega in drugega. Obstajajo drug poleg drugega, skupaj, v enem in is- tem obdobju in gospodstvo buržoazije (vlada L*vova in Gučkova) in révolueionarno-demokratična diktatura proletariate in kmetov, ki prostovoljno predaja oblast buržoaziji, ki pro- stovoljno postaja njen privesek. Ne smemo namreč pozabljati, da je dejansko v Piteru (Peterburgu) oblast v rokah delavcev in vojakov; nova vlada ne izvaja in tudi ne more izvajati represalij nad njimi, kajti nad ljudstvom ni ne policije, ne vojske, ločene od ljudstva, ne vsemočnega uredništ- va. To je dejstvo. To je prav dejstvo, ki je značilno za državo tipa Pariške komune. Stare sheme so pretesne za to dejstvo. Tre- ba je znati prilagoditi sheme življenju, ne pa ponavljati vobče besede o "diktaturi proletariate in kmetov", ki so postale nesmi- selne. Oglejmo si vprašanje z druge strani, da bi ga bolje osvetlili. Marksist ne sme zapustiti trdnih tal (točnoj počoy) analize raz- rednih odnosov. Na oblasti je buržoazija. Toda ali ne sestavlja množica kmetov tudi buržoazije drugačnega sloja, drugačnega roda, drugačnega značaja? Odkod sledi, da ta sloj ne more priti na ob» last, da bi s tem "dokončal" buržoazno-demokratično revolucijo? Zakaj je to nemogoče? 64 Možno je, da bodo kmetje ohranili, nadaljevali svoj sporazum z buržoazijo, ki so ga sedaj sklenili s pomočjo sovjetov delavskih in vojaških odposlancev, ne le formalno, temveč tudi dejansko. Možne so različne poti. Največja napaka bi bila, če bi pozabili na agrarno gibanje in agrarni program. Toda prav takšna napaka bi bila, če bi pozabili na dejanskost, ki nam kaže na sporazum kot dejstvo - ali, če uporabimo bolj točen, manj pravniški, bolj ekonomsko-raz redni izraz - dejstvo razrednega sodelovanja med buržoazijo in kmeti. Ko bo to dejstvo prenehalo biti dejstvo, ko se bodo kmetje loči- li od buržoazije, ko ji bodo vzeli zemljo, oblast - potem bo to nova etapa buržoaznodemokratične revolucije, o kateri bom pisal posebej. Marksist, ki bi zaradi možnosti take bodoče etape pozabil na svo- je obveznosti sedaj. ko se kmetje strinjajo z buržoazijo, bi se spremenil v drobnega buržuja. Kajti dejansko bi vcepljal proleta- ria tu zaupanje do drobne buržoazije ("ona, ta drobna buržoazija, ti kmetje se morajo ločiti od buržoazije še v okviru buržoazno- demokratične revolucije"). Zaradi "možnosti" prijetne in sladke prihodnosti, ko kmetje ne bodo več prirepak buržoazije, s.-r.-ji, Čheidze, Cereteli, Steklovi ne privesek buržoazne vlade - zaradi "možnosti" prijetne prihodnosti bi pozabil na neprijet - no sedanjost, ko so kmetje še vedno prirepek buržoazi- ' je, ko s.r.-ji in s.d. še vedno igrajo vlogo priveska buržoazne vlade, opozicije "njihovega veličanstva"^ L'vova. Človek, ki smo ga pogojno tako orisali, bi bil podoben sladkobne- mu Luisu Blamou, osladnemu kautskijanou, nikakor pa ne revolucio- narnemu marksistu. Toda ali nam ne grozi nevarnost zapasti v subjektivizem, v željo "preskočiti" še nedokončano revolucijo buržoazno-demokratičnega 63 Tako pogosto mislijo stari boljševiki. Odgovarjam - to je popolnoma mogoče. Toda pri oceni momenta mora marksist izhajati ne iz možnega, temveč iz dejanskega. Dejanskost pa nam prikazuje dejstvo, da svobodno izvoljeni vojaš- ki in kmečki odposlanci svobodno sestavljajo drugo, stransko (po- bo cnoe) vlado, jo svobodno dopolnjujejo, razvijajo in izboljšuje- jo. In prav tako svobodno predajajo oblast buržoaziji - pojav, ki niti malo ne "krši" teorije marksizma, kajti vedno smo vedeli in večkrat poudarjali, da se drži buržoazija na oblasti ne le s pomočjo nasilja, temveč tudi zavoljo neosveščenosti, dajanja tra- dicijam, zabitosti, neorganiziranosti množic. In glede na takšno dejanskost današnjosti, bi bilo naravnost smeš- no odvračati se od dejstev in govoriti o "možnostih1'. Možno je, da kmetje vzamejo v svoje roke vso zemlji in vso oblast. Ne pozabljam na to možnost, ne omejujem svojega obzorja samo na današnji dan, temveč naravnost in točno definiram agrarni program ob upoštevanju novega pojava: globljega razkola med dninarji (ba- trakov) in najbolj revnimi kmeti in kmeti - gospodarji. Toda možno je tudi drugo: možno je, da bodo kmetje prisluhnili nasvetom drobnoburžoazne partije s.-r. (socialnih revolucionarjev) ki se je vdala vplivu buržujev, zavzela obranaška stališča in priporoča počakati na ustavodajno skupščino, dasiravno ni znan niti rok njenega sklicanja!+ +Da ne bi mojih besed napak razlagali, bom že v naprej rekel: osebno sem absolutno za to, da bi sovjeti dninarjev in kmetov nem ud orna vzeli vso zemljo, toda morali bi s a mi najstrožje paziti na red in disciplino, da ne bi dovoljevali ni- ti najmanjšega poškodovanja strojev, zgradb, živine, da ne bi v nobenem primeru omajali gospodartstva in proizvodnje kruha, temveč bi jo krepili, kajti vojaki potrebujejo enkrat toliko kruna, ljudstvo pa ne sme trpeti lakote. 65 značaja, - ki še ni preživela kmečkega gibanja - v socialistično revolucijo. 4 Ce bi rekel: "brez carja, toda vlada je delavska" - bi mi ta ne- vernost grozila. Ampak tega nisem rekel, rekel sem nekaj drugega. Rekel sem, da v Rusiji ne more biti druge vlade (razen buržoazne) kot so sovjeti delavskih, vojaških in kmečkih odposlancev. Rekel sem, da oblast v Rusiji lahko preide iz rok Gučkova in L'vova sa- mo v roke teh sovjetov, v njih pa prevladujejo ravno kmetje, pre- vladujejo vojaki, prevladuje drobna buržoazija, če se izrazimo z znanstvenim, marksističnim terminom, če ne uporabljamo vsakda- nje, malomeščanske, profesionalne, pač pa razredno karakteristi- ko. V svojih tezah sem se absolutno zavaroval pred kakršnimkoli pre- skakovanjem kmečkega ali nasploh drobnoburžoaznega gibanja, ki se ni preživelo, pred vsakršno igro "prevzema oblasti" s strani delavske vlade, pred sleherno blankistične avanturo, kajti direkt- no sem pokazal na izkušnje Pariške komune. Te izkušnje pa, kot je znano in kot sta podrobno opisala Marx leta 1871 in Engels le- ta 1891, popolnoma izključujejo blankizem, absolutno zagotavlja- jo direktno, neposredno, brezpogojno gospostvo večine in aktiv- nost množic v obsegu zavestnega nastopa same veČine. V svojih tezah sem stvar povsem določno zvedel na boj za vpliv znotraj sovjetov delavskih, kmečkih in vojaških odposlan- cev. Da bi izključil kakršenkoli dvom na ta račun, sem v tezah dvakrat poudaril nujnost potrpežljive, vztrajne "pojasnjevalne" dejavnosti, "ki se prilagaja prakt ičnim potrebam množic." Neizobraženi ljudje ali renegati marksizma, kot so g. Plehanov ipd., lahko kričijo o anarhizmu, blanki»mu ipd. Kdor Želi raz- mišljati in se učiti, bo moral razumeti, da je blankizem prevzem oblasti s strani manjšine, medtem ko so sovjeti delavskih itd. odposlancev zagotovo direktna in neposredna organizacija večine 66 ljudstva. Dejavnost, ki je omejena na boj za vpliv znotraj taks- nih sovjetov, ne more, absolutno ne more zaiti v močvirje blankiz- ma. Zaiti ne more niti v močvirje anarhizma, kajti anarhizem je zani- kanje neizogibnosti države in državne oblasti v obdobju p r e h o- d a od buržoaznega gospodstva k proletarskemu gospodstvu. Jaz pa z jasnostjo, ki izključuje sleherno možnost nesporazuma, zago- varjam neizogibnost države v tem obdobju,toda, v skladu z Maržom in izkušnjami Pariške komune, ne navadne parlamentarno-buržoazne države, pač pa države brez regularne vojske, brez policije, ki bi stala nasproti narodu, brez uredništva, postavljenega nad ljud- stvom. Če g, Plehanov na vso moč kriči o anarhizmu v svojem glasilu "E- dinstvo", potem to še enkrat dokazuje njegov razcep z marksizmom. Na moj izziv v časopisu "Pravda" (26. št.), da bi povedal, kaj sta Marz in Engels govorila o državi v letih 1871, 1872, 1875,^ g. Plehanov je in bo prisiljen odgovoriti z molkom o bistvu vpra- šanja ter z vzkliki v duhu razsrjene buržoazije. Bivši marksist g. Plehanov absolutno ni razumel marksističnega nauka o državi. Mimogrede, začetki tega nerazumevanja so opazni tudi v njegovi nemški brošuri o anarhizmu.6 + + + Poglejmo sedaj, kako tov. Eamenev v članku v 27. št. časopisa "Pravda" definira svoja "nesoglasja" z mojimi tezami in zgoraj omenjenimi stališči. To bo pomagalo, da jih točneje razumemo. "Kar se tiče splošne sheme tov. Lenina", - piše tov. Kamenev, ■ - se nam zdi nesprejemljiva, kajti izhaja iz tega, da priznava bur žo s. z nedemokratično revolucijo za dokončano, in je pre- 67 računana na takojšnji prehod te revolucije v socialistično ..."' Tukaj sta dve veliki napaki. Prva. Vprašanje o "dokončanosti " buržoaznodemokratične revoluci- je je zastavljeno nepravilno. Temu vprašanju je dodana ta abstrakt- na, preprosta, enobarvna, če se lahko tako izrazimo, zastavitev, ki ne odgovarja objektivni dejanskosti. Kdor zastavlja vprašanje tako, kdor sedaj sprašuje: "ali je dokončana buržoaznodemokratič- na revolucija** in s a m o to - se bo sam prikrajšal za možnost, zapopasti izredno zapleteno (složnuju), vsaj "dvobarvno" dejans- kost. Tako v teoriji. V praksi pa se nemočno predaja drobnoburžo- azni revolucionarnosti. In res. Dejanskost nam prikazuje in prehod oblasti v roke buržua- zije ("dokončana" buržoaznodemokratična revolucija navadnega ti- pa) in obstajanje, poleg resnične, stranske vlade, ki je "revolu- cionamo-demokratična diktatura proletariate in kmetov". Ta zad- nja "tudi-vlada" je sama prepustila oblast buržoaziji, se je sama privezala k bur žoazni vladi. Ali zajema staroboljševiška formula tov. Kameneva: "buržoazno-de- mokratična revolucija ni dokončana", to dejanskost? Ne, formula je zastarela. Popolnoma neuporabna je. Je mrtva. Za- man bodo vsi poskusi, da bi jo oživili. Drugo, Praktično vprašanje. Ali v Rusiji še lahko obstaja poseb- na "révolueionarno-demokratična diktatura proletariate in kmetov" ki bi bila odtrgana od buržoazne vlade. Marksistične taktike ni mogoče utemeljevati na neznani podlagi. Toda če se to še lahko zgodi, potem je pot do tega samo ena: ta- kojšnja, odločna, nepreklicna ločitev proleterskih, komunističnih elementov gibanja od drobnoburžoaznih. 68 Zakaj? Zato, ker se vsa drobna buržoazija ni naključno, temveč nujno o- brnila k šovinizmu (■ obranaštvu), k "podpori" buržoazije, k od- visnosti od nje, k bojazni, da se ne da živeti brez nje, itd. ipd. Kako je mogoče drobno buržoazijo "poriniti" na oblast, če ta drob- na buržoazija lahko že sedaj prevzame oblast, toda je noče prev- zeti? Samo z ločitvijo proleterske, komunistične partije, s proleter- skim razrednim bojem prost im neodločnosti teh drobnih bur- zu jev. Samo združitev proletarcev, dejansko, ne v besedeh osvobo- jenih vpliva drobne buržoazije, je sposobna tako "zakuriti" pod nogami drobne buržoazije, da bo le-ta pri določenih pogojih mora- la prevzeti oblast; ni izključeno niti, da bosta Gučkov in Milju- kov - in spet le pri določenih pogojih - za koalicijsko vlado (vseviastie), za enoviadje Ceretelija, s.-r., Steklova, kajti to so le "obranaši". Kdor ločuje takoj, nemudoma in nepreklicno proleterske elemente sovjetov (tj, proletersko, komunistično partijo) od drobnoburžo- aznih, pravilno izraža interese gibanja za oba možna primera: in za primer, da bo Rusija doživela še posebno, samostojno, od bur- žoazije neodvisno "diktaturo proletariata in kmetov", in za pri- mer, da se drobna miržoazija ne bo zmogla odtrgati od buržoazije in bo večno (tj, do socializma) omahovala med njo in nami. Kdor v svoji dejavnosti uporablja samo preprosto formulo "buržo- azaodemokratična revolucija ni dokončana", takorekoč zagotavlja, da je drobna buržoazija zagotovo sposobne neodvisnosti od buržo- azije o S tem se v danem trenutku nemočno predaja na milost in nemilost drobni buržoaziji. 69 Mimogrede. V zvezi s "formulo" diktature proletariate in kmetov ne bo odveč, če se spomnimo, da sem v "Dveh taktih" (julij 1905) posebej poudarjal (str. 435 v zborniku "V dvanajstih letih"): "Révolueionarno-demokratična diktatura proletariate in kmetov i- ma, tako kot ima vse na svetu, preteklost in prihodnost. N4ena preteklost - to je semodrštvo, tlačanstvo, monarhija, privilegi- ji... Njena prihodnost - to je boj proti privatni lastnini, boj mezdnega delavca proti lastniku, boj za socializem ..." Napaka tov. K am a ne v a je, da on tudi leta 1917 gleda le na prete- klost révolueionarno-demokratiene diktature proletariate in kme- tov. Toda za diktaturo se je dejansko že začela prihodnost. kaj- ti interesi in politika mezdnega delavca in lastnika so se dejan- sko že razšli, in to v tako pomembnem vprašanju, kot je nobrana- štvo", kot je odnos do imperialistične vojne. In tako sem prišel do druge napake v citiranem odlomku tov. Kame- nova, Očita mi namreč, da je moja shema "preračunana" na "takoj- šnji prehod te (buržoaznodemokratične) revolucije v socialisti- čno". To ni pravilno. Ne samo, da ne "računam" na "takojšnji prehod" naše revolucije v socialistično, temveč naravnost svarim pred tem, ko v 8, tezi direktno izjavljam: ... "N e" uvajanje "socia- lizma kot naša neposredna naloga . ,."9 Ali ni jasno, da se človek, ki računa na takojšnji prehod naše re- volucije v socialistično, ne bi mogel upreti neposredni nalogi uvajanja socializma? Ne samo to. V Rusiji celo "države-komune" tj. državo, ki bi bila organizirana po tipu Pariške komune) ni mogoče uvesti "takoj", kajti za to je potrebno, da bi večina odposlancev v vseh (ali v večini) sovjetih jasno sprevidela vso napačnost in vso škodlji- vost taktike in politike s.-r., Čheidzeja, Ceretelija, Steklova ipd. Popolnoma točno pa sem izjavil, da "računam" na tem področ- 70 ju samo na "potrpežljivo" (ali je potrebno biti potrpežljiv, da bi dosegel spremembo, ki jo lahko uresničiš "takoj"?) pojasnje- vanje! Tov, Kamenev se je nekoliko"nepotrpežljivo" prenaglil in ponovil buržoazni predsodek o Pariški komuni, češ da je hotela takoj uva- jati socializem. To ni tako. Komuna je, na žalost, preveč zavla- čevala z uvajanjem socializma. Dejansko bistvo Komune ni tam, kjer ga ponavadi iščejo buržuji, pač pa v tvorbi posebnega tipa države. In takšna država se je v Rusiji ž e rodila, to so namreč sovjeti delavskih in vojaških odposlancevi Tov. Kamenev se ni poglobil v dejstvo, v pomen obstoječih sovje- tov, v njihovo istovetnost po tipu po s oc ialno-polit ičnem znača- ju z državo Komune in, namesto da bi dejstvo preučil, je začel govoriti o tem, na kaj menda "računam" kot na "takojšnjo" prihod- nost. In tako smo, na žalost priče ponovitvi prijema mnogih bur- zu jev: z vprašanja, kaj so sovjeti djêlavskihj in ijojaški§ odposlan- cev), ali so višj i po tipu, kot je parlamentarna republika, ali so bolj koristni za ljudstvo, ali so bolj demokratični« ali so bolj pripravni za boj, recimo, proti pomanjkanju kruha itd., s tega aktualnega, realnega vprašanja, ki ga je življenje postavi- lo na dnevni red, se pozornost speljuje vstran, na prazno, psev- do znanstveno, v resnici brez vsebinsko, prof esorsko-mrtvo vpra- šanje o "računanju na takjšnji prehod". Prazno, lažno zastavljeno vprašanje. Jaz "računam" samo na to, izključno na to, da bodo delavci, vojaki in kmetje bolje od urad- nikov, bolje od policajev rešili praktična težka vprašanja o po- večanju proizvodnje kruha, o njegovi boljši razdelitvi, o boljši preskrbi vojakov ipd. Najgloblje sem prepričan, da bodo soTjeti delavskih}itd. odposlan- cev] hitreje in boljše izpeljali v življenje samostojnost množice ljudstva kot pa parlamentarna republika (ob primerjavi obeh tipov 71 držav se bom ustavil bolj podrobno v drugem pismu). Ti sovjeti bodo boljše, bolj praktično, bolj pravilno odločili, kako in na kakšen način lahko zakorakamo v socializem. Kontrola nad banko, združitev vseh bank v eno samo, to Se ni socializem, ampak je korak k socializmu. Takšne korake danes delata junker in buržuj v Nemčiji proti ljudstvu. Sovjet v^jaškiH) in d£lavskih| odposlancev] jih bo jutri naredil znatno bolje v korist ljudstva, če bo v njegovih rokeh vsa državna oblast. In kaj sili v takšne korake? Lakota. Razmajano gospodarstvo. Grozeča katastrofa. Vojne stra- hote. Strahotne rane, ki jih vojna prinaša človeštvu. Tov. Kamenev konča svoj članek z izjavo, da "upa, da bo v široki diskusiji obraniti svoje stališče kot edino možno za revolucio- narno s.-d.i ker le—ta želi in mora ostati do konca partija revo- lucionarnih množic proletariate, ne pa da bi se spremenila v sku- pino propagandist ©v-koaunistov", Zdi se mi, da se kaže v teh besedah globoko napačna ocena momen- ta. Tov. Kamenjev postavlja nasproti "partiji množic" "skupino propagandistov". Ampak so vendar "množice" prav zdaj zapadle v omamo "revolucionarnega "obranaštva". Ali ni bolje tudi za in- ternée ionaliste, če se bodo znali v takšnem obdobju upreti "mno- žični" omami, kot pa da "želijo ostati" skupaj z množicami, tj. podleči obči okužbi? Ali nismo videli v vseh vojskujočih se ev- ropskih državah, kako so se šovinisti opravičevali z željo, da "bi ostali skupaj z množicami"? Ali ni nujno, da znamo v določe- nem obdobju biti v manjšini nasproti "množični" omami? Ali ni rav- ne danes prav dejavnost propagand1stov centralna točka za osvobo- ditev proleterske linije od "množične" obranaške in drobnoburžo- azne omame? Prav zlitost množic, proleterskih in neproletarskih, je bil eden od pogojev obranaške omame. Govoriti sanicijivo o "skupini propagandistov" proleterske linije najbrž ni zelo pri- stojno. 72 Ci-, aprila 1917 je imel Lenin referat o vprašanjih taktike naj- prej na skupščini boljševikov - delegatov Vseruskega posvetova- nja sovjetov delavskih in vojaških odposlancev, takoj nato pa - na prošnjo predsednika skupščine Zinov'eva - še na skupščini bolj- ševiških in menjševiških delegatov* Teze, ki jih je prečital v referatu, je objavil v "Pravdi" št. 26, 7« aprila 1917 ("0 nalogah proletariata v dani revoluciji"). Leninove teze in referat so izzvale razhajanja tudi med boljševi- ki. Po več posvetih so sklenili, da je najbolj smotrno odprto pretresti vsa nesoglasja, kar bi dajalo material za bližnjo vse- rusko konferenco RSDDP v Petrogradu. Prevedeno "Pismo o taktiki" je Leninov odziv na ta sklep. V tem diskurzijekem prispevku obravnava predvsem vprašanja in argumen- te "Posebno bistvene za praktične naloge gibanja delavskega raz- reda". Tekst je bil napisan sredi aprila 1917 in natisnjen istega mese- ca v Peterburgu kot posebna brošura. Prevedeno po PSS 31, str. OPOMBE 1 Gl. PSS 31, str. 21. 2 Marx, Pismo Engelsu, 20. avgust 1862, MEV 30, str. 280: "Siva dragi prijatelj, je vsa teorija in le business je zelen." 3 Miljukov, šef kadetov, je na obisku dumske delegacije v An- gliji izjavil, da njegova, tj. kadetska partija ni "opozicija njegovemu veličanstvu", temveč "opozicija njegovega veličanst- va". 4 To parolo za organiziranje revolucionarne oblasti je v revolu- ciji 1905 izrekel Parvus (Eelphand) kot temeljno idejo "teori- je permanentne revolucije", sprejel in zagovarjal pa jo je tu- di Trocki. Lenin je to parolo kritiziral (gl. Britovšek, pred- govor ID II). 5 Gl. PSS 31, «tr. 117-118. 6 Plehanov: "Anarhizem in socializem". Knjiga je najprej izšla v nemščini, 1894. Gl. Prav. v Plehanov, Izbrani spisi, Ljub- ljana 1973, etr. 305-409. 7 Kamenev: "Naši raznoglaeia", "Pravda", št. 27. 8. april 1917 8 Gl. PSS 11, str. 74} gl. prev. v ID II. 9 Gl. PSS 31. etr. 116.J 73 + + + Tekste "Naš program". "Načrt izjave redakcije 'Iskre' in 'Zarje'" in "Pisma o taktiki" sta prevedla Ana Demšar-Sadikova in Aleksan- der Sadikov; "Predgovor zborniku 'V dvanajstih letih'" in "Načel- na vprašanja volilne kampanje" je prevedle Nevenka Križaj; "Pred- govor ruskemu prevodu Marxovih 'Pisem Kugelmannu'" je prevedla Nevenka Križaj z uporabo prevoda dr. Ceneta Logarja. Izbral in redigiral Tomaž Mastnak. 75 Louie ALTHUSSER LENIN IN FILOZOFIJA (Lénine et la philosophie, François Maspero, Pariz 1969) Naj se zahvalim vašemu društvu za čast, ki mi jo je izkazalo s tem, da me je povabilo, naj mu predstavim tisto, kar imenuje, od- kar obstaja, in kar bo prav gotovo Še dolgo imenovalo z ganljivo nostalgičnim izrazom: poročilo (communication)."'' - I - Znanstvenik ima pač pravico, da pred znanstvenim društvom predlo- ži poročilo. Poročilo in razprava sta možna samo, če sta znanst- vena. Kaj pa filozofsko poročilo in filozofska razprava? Filozofsko poročilo. Ta izraz bi pri Leninu prav gotovo zbudil smeh, tisti polni in odkritosrčni smeh, po katerem so ga ribiči s Caprija imeli za človeka svoje baze in svojega tabora. To je bilo natanko pred 60 leti, leta 1908. Lenin je bil tedaj na Ca- pri ju v družbi z Gorkim, katerega odkritosrčnost je imel rad in je cenil njegov talent, imel pa ga je vendarle za malomeščanske- ga revolucionarja. Gorki ga je bil povabil na Capri, da bi se u- deležil filozofskih razprav z majhno skupino bolj ševiških intelek- tualcev, s katerih tezami se je strinjal, z otzovisti. 1908: to je bil čas po prvi oktobrski revoluciji, tisti iz leta 1905, čas umika in represije delavskega gibanja. Med "intelektualci", tudi > med boljševiškimi intelektualci, je prav tako vladala zmeda. Ne- kaj se jih je združilo v skupino, v zgodovini znano po imenu "otzovisti". Politično so bili otzovisti zaradi svojih radikalnih stališč le- oročilo, prebrano 24. 2. 1968 na Francoskem filozofskem društ- vu in objavljeno s privolitvijo predsednika tega društva, gospo- da Jeana Wahle. 76 vičarji: odpoklic (otzovat') poelancev iz dume, odklanjanje vseh legalnih oblik delovanja, nemuden prehod k nasilni akciji. Toda te levičarske proklamacije so zakrivale desne teoretične pozici- je. Otzovisti so se zagledeli v modno filozofijo ali v filozofsko modo - empiriokriticizem, katerega formo je obnovil sloviti av- strijski fizik Ernst Mach. Ta filozofija fizika in fiziologa (Mach ni bil kdorsibodi: njegovo ime je zapisano v zgodovini znanosti) ni bila brez sorodnosti z drugimi filozofijami, ki so jih fabri- cirali znanstveniki, denimo, s Poincaréjevo filozofijo, ali zgo- dovinarji znanosti, kakršna sta Duhom in A. Rev. To so fenomeni, ki jih začenjamo spoznavati. Brž ko v nekaterih znanostih pride do pomembnih revolucij (tedaj je bilo to v mate- matiki in fiziki), se vselej najdejo poklicni filozofi, ki razgla- šajo, da se je začela "kriza znanosti" ali matematike ali fizike. Ti oklici filozofov so, če naj si dovolim reči, normalni: ko pa vendar neka cela kategorija filozofov preživlja svoj čas tako, da napoveduje, se pravi, da preži na agonijo znanosti, da bi jim potem dala zadnje filozofske sakramente ad majorem gloriam Dei. Bolj nenavadno pa je to, da so hkrati tudi znanstveniki, ki govo- rijo o krizi znanosti in ki nenadoma odkrijejo presenetljiva fi- lozofska nagnjenja - bodisi se nameravajo spreobrniti v filozofe, dasiravno niso nikoli prenehali "prakticirati" filozofije - bodi- si nameravajo pridigati razodetja, čeprav samo ponavljajo plehko- sti in prežvečene besede, ki sodijo k tistemu, kar je filozofija prisiljena imeti za svojo zgodovino. Mi, filozofi, ki smo kljub vsemu od stroke, bi si mislili, da se ti znanstveniki v času "krize", ko pride do razvoja znanosti, ki pa ga imajo oni za konverzijo, nalezejo vidne in spektakularne filozofske krize, v tistem pomenu, kot rečemo za otroka, da je imel vročično krizo. Njihova spontana, vsakdanja filozofija v tem postane preprosto vidna sanje same. 77 Machov empiriokriticizem in vsi njegovi podprodukti, bogdanoski, lunačarskijevski, bazarovski itn., so bili filozofska kriza te vrste. To so kronični dogodki. Da bi vsaj približno nakazali, kakšna je ta stvar, dandanes, a saj je vse ostalo isto, bono re- kli, da je filozofija, ki jo danes fabricirajo nekateri znanstve- ni biologi, genetiki, lingvisti itn. okoli "informacije", takšna majhna evforična filozofska "kriza". Pri teh filozofskih krizah učenjakov pa je zanimivo to, da so fi- lozofsko vselej usmerjene v eno in isto smer: jemljejo stare em- pir istične ali formalistične. se pravi idealistične teme in jih pomladijo: torej imajo vselej za nasprotnika materializem. Otzovisti so bili potemtakem empiriokriticieti, ker pa so bili marksisti (ker so bili boljševiki), so menili, da se mora marksi- zem otresti te predkritične metafizike, ki se ji pravi "dialektič- ni materializem", in da si mora, če hoče postati marksizem 20. stoletja, končno dati filozofijo, ki mu je vselej manjkala, prav to idealistično, rahlo neokantovsko filozofijo, ki so jo na novo oblikovali in ji podelili avtentičnost učenjaki - empiriokriti- cizem. Nekateri boljševiki, ki so pripadali tej skupini, so celo hoteli integrirati v marksizem "avtentične" človeške vrednote re- ligije in so se zato imenovali "Božji konstruktorji". Pa pustimo to. Gorki je torej nameraval povabiti Lenina, da bi s skupino otzovi- stičnih filozofov razpravljal o filozofiji. Lenin je povedal svo- je pogoje: dragi Aleksej Makeimovič, prav rad vas obiščem, odkla- njam pa vsakršno filozofsko diskusijo. To je bila seveda taktična poteza: ker je bila bistvena politič- na enotnost med boljševiki v emigraciji, jih ni bilo treba loče- vati s filozofsko diskusijo. Pa vendar lahko v tej taktiki razpo- znamo veliko več kakor samo neko taktiko, sam bi temu rekel "pra- ksa" filozofije in zavest o tem, kaj pomeni prakticirati filoso- 78 fijo; skratka, najprej zavest o tem brutalnem, prvem dejstvu, da filozofija ločuje. Če znanost združuje in če združuje, ne da bi ločevala, filozofija ločuje in lahko združuje samo tako, da loču- je. Zdaj lahko razumemo Leninov smeh: ni filozofskega poročila (communication), ni filozofske diskusije. Danes bi rad samo komentiral ta smeh, ki je sam na sebi že teza. Drznem si upati, da nas bo ta teza nekam pripe- ljala. In pelje me takoj k temu, da si moram postaviti vprašanje, ki se mu pač nikakor ne morem izogniti: če filozofskega poročila ni, kakšen diskurz pa bom potemtakem mogel imeti? Očitno gre za dis- kurz pred filozofi. A kaj, prav kakor ni kuta tista, ki naredi meniha, tako tudi poslušalci ne delajo diskurza. Moj diskurz po- temtakem ne bo filozofski. Bo pa - zaradi nujnih razlogov, ki izhajajo iz našega položaja v teoretski zgodovini, v katerem pač smo, diskurz v filozofiji. Toda ta diskurz v filozofiji nikakor ne bo čisto filozofski dis- kurz. To bo, ali bolje, bi rad bil, diskurz o filozofiji. To po- meni, da je vaše društvo ugodilo mojim željam, ko me je povabilo, da vam dam poročilo. To, kar bi želel poskusiti povedati, bi morebiti zares zaslužilo ta naslov, če bi vam mogel, kar upam, sporočiti kaj o filozofiji, skratka, osnovne elemente o tem, kaj je filozofska teorija. Teo- rija: nekaj, kar na neki poseben način anticipira znanost. Prosil bi vas, da tako razumite moj naslov: Lenin in filozofija. Ne Leninova filozofija,pač pa Lenin o filozofiji. V resnici sem prepričan, da je tisto, kar dolgujemo Leninu, kar je morebiti že imelo kakega predhodnika, kar pa je vendarle neprecenljivo, prav to, da nam je zdaj mogoče, da se lotimo nekakšnega diskurza, ki anticipira tisto, kar bo morebiti nekega dne nefilozofska teori- 79 ja filozofije, -li- če je potemtakem v luči našega pričujočega namena to največja Leninova zasluga, morebiti lahko začnemo s tem, da hitro opravi- mo z nekim starim nerešenim vprašanjem med univerzitetno filozo- fijo, tudi francosko univerzitetno filozofijo, in Leninom. Ker sem tudi sam univerzitetnik in ker predavam filozofijo, sodim med "poslušalce", ki jim Lenin pošilja svoj "pozdrav". Kolikor mi je znano, se francoska univerzitetna filozofija z iz- jemo Henrija Lefebvra, ki je Leninu posvetil sijajno delo, ni blagovolila zanimati za človeka, ki je vodil največjo politično revolucijo v sodobni zgodovini in ki je v Materializan! in emuirio- kriticizmu povrh še na dolgo in natančno analiziral dela naših rojakov E. Poincaréja, H, Duhema in A. Reya, če omenimo samo te. Naj mi tisti izmed naših velikih učiteljev, ki jih bom pozabil, oproste, vendar pa menim, da zadnjega pol stoletja med članki, ki so jih bili napisali komunistični filozofi ali znanstveniki, ni najti o Leninu kaj več kakor nekaj strani: nekaj Sartrovih v Tempa Modernes iz leta 1°A6 (Materializem in revolucija), Merleau- -Pontyjevih (v Aventures de la dialekctique) in Ricoeurjevih (čla- nek v Espritu). Ricoeur tam s spoštovanjem govori o Državi in revoluciji, vendar pa se mi zdi, da se ne ukvarja z Leninovo "filozofijo". Sartre pravi, da je Engelsova in Leninova materialistična filozofija "nesmisijiva" v pomenu Unding, misel, ki ne prenese poskusa pre- proste misli, to je namreč naturalistična, predkritična, predkan- tovska in predhegeljanska metafizika, širokosrčno pa ji prizna, da ima funkcijo platonskega "mita", ki pomaga proletsrcem, da so revolucionarji, Merleau-Ponty se je otrese z eno samo preprosto besedo: Leninova filozofija je nekakšno "pomagalo". Sam gotovo nisem pravi, da bi načenjal, pa čeprav z vsem zahteva- 80 nim taktom, proces proti francoski filozofski tradiciji zadnjih sto petdesetih let, saj je molk, s katerim je francoska filozofi- ja prekrila to preteklost, prav gotovo vreden vseh odprtih pro- cesov« To mora biti tradicije, ketere spektakel je težko prenaša- ti, če dodandanašnjih dni noben znani francoski filozof ni tvegal, da bi ji javno napisal zgodovino. Pravzaprav je res treba imeti nekaj poguma, če hočemo reči, da francosko filozofijo od Maine de Birana in Cousine prek Ravaisso- na, Hamelina, Lachelierja in Boutrouxa vse do Bergsona in Brun- schvicga lahko reši pred njeno lastno zgodovino samo nekaj veli- kih duhov, v katere se je zagrizla, denimo, kakor v Comta in v Durkheima, ali pa jih je vrgla v pozabo, kakor Couturata; samo nekaj vestnih zgodovinarjev filozofije, ki so v potrpljenju in molku delali, da bi ustvarili tiste, katerim naša francoska filo- zofija že trideset let delno dolguje svojo renesanso: med temi zadnjimi, ki jih vsi poznate, mi dovolite, de omenim le preminu- la, Cavaillèsa in Bachhelarda.1 Čemu bi se navsezadnje ta francoska univerzitetna filozofija, že sto petdeset let globoko religiozna, spiritualistična in reakcio- narna, potem v najboljšem primeru konservativna, potem čisto na koncu liberalna in "personalistična", ta filozofija, ki je veli- častno prezrla Hegla, Manta in Freuda, ta univerzitetna filozofi- ja, ki se ni resno lotila branja Kanta, potem Hegla in Russarla in je šele pred nekaj desetletji ali še manj odkrila, da sta na svetu Frege in Rüssel, čemu bi se le zanimala za tega boljševika, tega revolucionarja, tega politika Lenina? Poleg uničujočih razrednih razlogov, ki pritiskajo na čisto filo- zofske tradicije francoske filozofije, poleg obsodbe, ki so jo njeni najbolj "svobodomiselni" duhovi naslovili zoper "nesaislji- ^Žal moramo odslej prišteti k temu spisku še ime Jeana Hvppoli- ta« 81 vo" filozofsko predkritično Leninovo misel", je francoska filozo- fija, ki smo jo podedovali, živela v prepričanju, da se ne more naučiti nič filozofičnega niti od kakega politika niti od politi- ke. Navedimo en sam primer; ni še tako dolgo, kar se je nekaj francoskih univerzitetnih filozofov lotilo študija velikih teore- tikov politične filozofije Machiavellija, Spinoza, Hobbsa, Groti- usa, Locka in celo Rousseauja, "našega" Rousseauja. Še pred tri- desetimi leti so te avtorje prepuščali literatom in juristom - kot odpadke. Vendar pa se francoska univerzitetna filozofija ni prav nič zmo- tila, ko je tako radikalno odklanjala, da bi se česarkoli nauči- la od politikov ali politike, potemtakem tudi od Lenina. Vse, kar je v zvezi s politiko, je lahko smrtno za filozofijo, zakaj ona od tega živi. Seveda ne moremo reči, pa čeprav univerzitetna filozofija ni ni- koli brala Lenina, da ji ta ni vrnil, in še kako vrnil, tako da ji je pustil "ves drobiž"! Prisluhnimo mu, kako se v Materializ- mu in empiriokriticizmu sklicuje na Dietzgena, tega nemškega pro- letarca, o katerem sta Marx in Engels dejala, da je "čisto sam", kot samouk, zato ker je bil militanten proletarec, odkril "dialek- tični materializem": "^Diplomirani lakaji z govori o idealnih vrednotah, ki s posilje- nim idealizmom poneumljajo ljudstvo4, to so J. Dietzgenu profesor- ji filozofije. 'Kakor ima bogec svojega antipoda v hudiču, tako ga ima popovski profesor v - materialistu.# Spoznavna teorija ma- terializma je * univerzalno orožje proti religiozni veri*, to pa ne samo proti 'vsem znani, resnični, navadni religiji popov, am- pak tudi proti očiščeni, prevzvišeni profesorski religiji okaje- nih idealistov.' V primeri s 'polovičarstvom' svobodomiselnih profesorjev je Dietz- 82 gen bil pripravljen dati prednost ""religiozni poštenosti", kajti tam je 4sistem4. tam so celotni ljudje, ki ne trgajo teorije od prakse. "Filozofija4 gospodom profesorjem 4ni znanost, ampak ob- rambno sredstvo proti socialni demokraciji4. 4Vsi. ki se imenuje- .io filozofe, profesorji in privatni docenti, vsi ti kljub svoje- mu svobodomiselstvu tičijo bolj ali manj v predsodkih, v misti- ki ... in tvorijo proti socialni demokraciji ... enotno reakcio- narno maso4. 4Da bi hodilo po pravi poti, da se ne bi dali zame— titi kakim religioznim in filozofskim nesmislom, je treba prouče- vati najbolj krivo izmed krivih poti (der Holzweg der Holzwege) - filozofijo.4"1 Ta tekst je neusmiljen, zna pa tudi razlikovati med "svobodmisle- ci" in "celimi ljudmi", dasiravno religioznimi, ki imejo "sistem", ne samo spekulativen sistem,pač pa tudi sistem vpisan v njihovo prakso. Je tudi luciden: ni naključje, če se končuje s to prese- netljivo Dietzgenovo besedo, ki jo Lenin navaja: mi moramo po pravi poti; da pa bi šli po pravi poti, moremo študirati filozo- fijo, ki je "pot poti, ki ne peljejo nikamor" (der Holzweg der Holzwege). Kar dobesedno pomeni: ni mogoča prava pot (razumimo: v znanostih, predvsem pa v politiki) brez študija in, še več, brez teorije filozofije kot poti, ki nikamor ne pelje. ^Fodčrtujemo Leninove citate iz Dietzgena; Lenin je sam pudaril ključni izraz: "der Holzweg der Holzwege". (Op. prev.: Besedilo navajamo po slovenskem prevodu - V.l. Le- nin: Materializem in empiriokriticizea, CZ, Ljubljana 1956, str. 373» Slovenski prevod zaznamuje navedke iz Dietzgena z narekova- ji in se pri tem (z izjemo ene tiskovne napake) drži ruskega iz- virnika. Francoski prevod, s katerim dela Althusser, se na neka- terih mestih prav glede navajanja Dietzgena razlikuje od izvir- nika. Zato podčrtujemo enako kakor Althusser. Narekovaji zazna- mujejo potemtakem citate po izvirniku in slovenskem prevodu, podčrtano pa citate po francoskem prevodu. "Ključni izraz" Le- nin prevaja "nevernyj put4 nevernyh putej", Francozi pa "le chemin des chemine qui ne mènent nulle part".) 83 Brezprizivno,ne glede na vse razloge, ki so si jih spomnili, je prav gotovo v tem razlog, zakaj je Lenin neznosen za univerzitet- no filozofijo in za, da ne bi koga prizadel, za zelo veliko veči- no, če ne kar za vse filozofe, naj so univerzitetni ali ne. Kdaj pa kdaj nam je ali pa nam je bil vsem filozofsko neznosen (seve- da govorim tudi o sebi). Neznosen zato, ker filozofi v bistvu in ne glede na tisto, kar znajo reči o predkritični naravi Leninove filozofije, dobro čutijo in dobro vejo, da ni tukaj pravo vpraša- nje. Čutijo in dobro vejo, da se Lenin iskreno norčuje iz njiho- vih ugovorov. Najprej se norčuje zato, ker jih je že dolgo tega opozoril. Sam Lenin je rekel: nisem filozof, na tem področju sem slabo pripravljen (pismo Gorkemu, 7, II, 1908), Lenin je rekel: vem, da so moje formulacije, moje definicije nejasne, slabo obde- lane; vem, da bodo filozofi obtožili materializem, da je "metafi- zika". Toda Lenin dodaja: vprašanje ni tukaj. Ne samo, da se ne grem njihove filozofije, ampak filozofije ne "delam" kakor oni. Oni "delajo" filozofijo tako, da razsipajo zaklade inteligence in subtilnosti samo zato, da premiavajo v filozofiji. Sam filozo- fijo obravnavam drugače, prakticiram jo, kakor je hotel Marx, v skladu s tem, kar je. Mislim, da sem v tem "dialektični materia- list" , Vse to je bodisi jasno bodisi med vrsticami napisano v Materiali- zmu in empiriokriticizmu. In zato je filozof Lenin neznosen ve- čini filozofov, ki nočejo vedeti, se pravi, ki se zavedajo, pa nočejo priznati, da je pravo vprašanje tukaj. Pravo vprašanje ni ijrfcem, da vemo, ali so Marx, Engels in Lenin pravi filozofi ali ne, ali njihovim filozofskim izjavam formalno ni moči nič očita- ti, ali rečejo kakšno neumnost o Kantovi "stvari na sebi", ali ne, ali je njihov materializem predkritičen ali ne itn. Ta vpra- šanja namreč so in ostanejo znotraj neke določene filozofske prakse. Pravo vprašanje sprašuje prav po tej tradicionalni prak- si, ki jo Lenin spodbija s tem, da predlaga čisto drugo filozof- +".,, mais je ne 'fais' pas de la philosophie". 84 sko prakso. Ta druga praksa nosi v sebi nekaj kot obljubo ali skico objektiv- nega spoznanja načina biti filozofije. Spoznanja filozofije kot Holzvek der Holzwege. Toda zadnja izmed stvari, ki jo filozofi in filozofija morejo prenesti, tisto, česar ni moči trpeti, to je nomerà prav ideja o tem spoznanju. Tisto, česar filozofije ne more prenesti, je ideja o teoriji (se pravi o objektivnem spozna- nju) filozofije, ki bi bila sposobna spremeniti njeno tredici©— nalno prakso. Ta teorija je zanjo lahko smrtna, filozofija namreč živi od njene denegacije. Univerzitetna filozofija potemtakem ne more trpeti Lenina (prav kakor ne more Marza) zaradi dveh razlogov, ki sta en sam in isti razlog. Na eni strani ne more prenesti misli, da bi se lahko če- sa naučila od politike,od nekega politika. In na drugi strani ne more prenesti misli, da bi bila filozofija lahko objekt teorije, se pravi, objektivnega spoznanja. Če pa je bil povrh vsega še politik, kakršen je bil Lenin, "na- ivnež" in filozofski samouk, toliko predrzen, da je razvijal mi- sel o tem, da je teorija filozofije bistvena za zares zavestno in odgovorno prakso filozofije, to pa je očitno preveč ... Univerzitetna ali druga filozofija se tudi tukaj ne moti: če se tako divje upira temu na videz naključnemu srečanju, kjer ji pre- prost političen človek predlaga, od kod naj bi začele spoznavati, kaj je to filozofija, je to zato, ker to srečanje zadeva v Živo, v točko največje občutljivosti, v točko neznosnega, v točko pot- lačenega, o čemer filozofija tradicionalno samo premleva - natan- ko v točko, kjer mora filozofija, da se spozna v svoji teoriji, priznati, da ni drugo kakor na poseben način investirana politi- ka, na poseben način podaljšana politika, na poseben način pre- míete politika. 85 Je že tako, da je to Lenin prvi rekel. In je že tako, da je to lahko rekel samo zato, ker je politik, ne katerikoli politik, pač pa proleterski voditelj. Zato filozofska premlevanja ne morejo trpeti Lenina, prav tako ga ne morejo trpeti, in zdaj tehtam svo- je besede, kakor psihološka premlevanja ne morejo trpeti Freuda. Zdaj vidimo, da med Leninom in etablirano filozofijo ne gre samo za nesporazume in naključne konflikte, niti ne le za ogorčeno ob- čutljive reakcije profesorjev filozofije, katerim učiteljev sin, advokatek, ki je postal revolucionarni voditelj, brez ovinkov po- ve, da so v svoji množici malomeščanski intelektualci, ki, kot toliko drugih ideologov, delujejo v sistemu meščanske vzgoje in vbijajo množicam študirajoče mladine v glavo dogme - kritične in postkritične, kolikor hočete - dogme ideologije vladajočih razre- dov,^* Med Leninom in etablirano filozofijo je odnos, ki ga v pra- vem pomenu besede ni mogoče trpeti: odnos, s katerim vladajočo filozofijo zadeva v živo njeno potlačeno, politika, - III - Da pa bi bolje razumeli, kako je prišlo do takšnih razmerij med Leninom in filozofijo, se moramo malce vrniti nazaj, in še preden spregovorimo o Leninu in filozofiji na splošno, moramo določiti mesto, ki ga ima Lenin v marksistični filozofiji, torej prikaza- ti stanje marksistične filozofije. Nikakor ne gre za to, da bi tu očrta! njeno zgodovino. Tega nismo zmožni storiti, in razlog je popolnoma določujoč: namreč to, da bi morali ravno vedeti, kaj je ta X, katerega zgodovino je treba opisati, in ko bi to ugotovili, bi bili šele zmožni vedeti, ali ima ta X zgodovino ali je nima, se pravi, ali ima pravico do zgodovine ali ne. ^Glej Dodatek na koncu teksta. 86 Raje kot da bi, pa čeprav le zelo grobo, očrtal "zgodovino" mar- ksistične filozofije, bi rad skoz tekste in dela, ki so si sledi- li v zgodovini, pokazal na obstoj neke simptomatične težave. Ta težava je spodbudila slovite razprave, ki trajajo še danes. Nanjo lahko opozorimo s pomočjo najbolj vsakdanjih naslovov teh razprav; kaj je temelj marksistične teorije? Znanost ali filozo- fija? če je marksizem v svojem temelju filozofija, "filozofija prakse" - kaj je potem z znanstvenimi pretenzijami, ki jih je razglašal Marx? Če je marksizem, prav narobe, v svojem temelju znanost, historični materializáis, znanost zgodovine, kaj pa je potem z njegovo filozofijo, z dialektičnim materializmom? Ali - če sprejmemo klasično razločevanje med historičnim materializmom (znanost) in dialektičnim materializmom (filozofija), kako misli- ti to razločevanje: v tradicionalnih terminih, v novih terminih? Ali: kakšna so v dialektičnem materializmu razmerja med materia- lizmom in dialektiko? Ali: kaj je dialektika: samo metode? Ali cela filozofija? Ta težava, ki napaja toliko razprav, je simptomatična. 8 tem bi rad dal vedeti, da priča o neki delno enigmatični realnosti, ki jo klasična vprašanja, ki sem jih pravkar omenil, na neki določe- ni način obdelujejo, se pravi, na neki določeni način interpreti- rajo. Zelo shematično bomo rekli, da klasične formulecije to te- žavo interpretirajo odinole na način filozofskih vprašanj, potem- takem znotraj tistega, kar amo imenovali filozofsko premlevanje - medtem ko je prav gotovo treba te težave, prek filozofskih vprašanj, ki jih seveda nujno zbujajo, misliti v popolnoma drugih terminih: v terminih problema,se pravi, objektivnega (potemtakem) znanstvenega) spoznanja. Prav gotovo je samo s tem pogojem mogo- če razumeti zmedo, zaradi katere se preuranjeno v obliki filozof- skih vprašanj mislili bistveni teoretski prispevek marksizma k filozofiji, se pravi inaistenco nekega problema, ki seveda lahko proizvede filozofske učinke, toda samo v tisti meri, kolikor v zadnji instanci ni filozofsko vprašanje. 87 Če namenoma uporabljam te termine, ki predpostavljajo distinkci- je (znanstveni problem, filozofsko vprašanje), tega ne počnem za- to, da bi obsojal tiste, ki so nasedli tej zmedi, nasedamo ji na- mreč vsi, in imamo dober razlog, da mislimo, da je bila neizogib- na in da je še zmerom neizogibna - prav Kolikor je bila zaradi nujnih razlogov sama marksistična filozofija vanjo ujeta in je še vedno ujeta. Navsezadnje zadošča že, če ošinemo teater tistega, kar velja za marksistično filozofijo, začenši s Tezami o Feuerbachu, pa opazi- mo, da ponuja precej enkraten spektakel. Če bi se hoteli strinja- ti z menoj, da je treba pustiti ob strani Marxova zgodnja dela (vem, da zahtevam koncesijo, ki je za nekatere kljub moči izreče- nih razlogov težka) in vzeti resno Marxovo izjavo, da je Nemška ideologija "obračun s prejšnjo filozofsko vestjo", potemtakem pre- lom in obrat v njegovi misli - in če bi hoteli upoštevati, kaj se je zgodilo med Tezami o Feuerbachu (prvo znamenje "reza", 1845) in Engelsovim Antidühringom (1877)» potem bi nas moral preseneti- ti dolgi razmik filozofske praznine. XI. teza o Feuerbachu je oznanjala: "Filozofi so svet samo različ- no interpretirali, gre za to, da ga spremenimo." Zdelo se je, da ta preprosti stavek obljublja novo filozofijo, ki ne bo več inter- pretacija sveta, pač pa njegova transformacija. Tako ga je vsaj bral čez pol stoletja Labriola, pa potem Gramsci, ki sta defini- rala marksizem v bistvu kot novo filozofijo, kot "filozofijo pra- kse". Vendar pa je treba priznati očitnost, da ta preroški stavek^ neposredno ni proizvedel nikakršne nove filozofije, v vsakem pri- meru nobenega novega filozofskega diskurza, prav narobe, odprl je le dolg filozofski molk. Ta dolgi molk je javno pretrgalo še- le nekaj, kar je bilo vseskoz videti nepredvideno naključje: hit- ra Engelsova intervencija, ko je moral Engels stopiti v ideološki boj zoper DOhringa, prisiljen, da mu "sledi na njegov lastni te- ren" in se tako sooči s političnimi konsekvencami, ki so jih ime- li "filozofski" spisi slepega profesorja matematike, katerega 88 vpliv se je nevarno širil med nemškim socializmom. Potemtakem imamo hudo nenavaden položaj: teza, za katero se zdi, da napoveduje revolucijo v filozofiji - potem tridesetletni filo- zofski molk in nazadnje nekaj improviziranih poglavij filozofske polemike, ki jih je iz ideoloških in političnih razlogov objavil Engels kot uvod v sijajen povzetek Marxovih znanstvenih teorij. Ali moramo iz tega sklepati, da smo žrtve retrospektivne filozof- ske iluzije, če beremo XI. tezo kot napoved filozofske revoluci- je? Da in ne. Vendar pa menim, da je najprej treba resno reči da, preden rečemo ne: da, v bistvenem smo žrtve filozofske iluzije. Tisto, kar so naznajale Teze o Feuerbachu, je bilo, v nujno filo- zofskem jeziku deklaracije o prelomu z vsakršno "interpretativno" filozofijo, čisto nekaj drugega kakor nova filozofija: nova zna- nost, znanost zgodovine, kateri bo Marx v Nemški ideologiji posta- vil prve, še neskončno krhke temelje. Filozofska praznina, ki sledi napovedi iz XI. teze, je potemtakem polnost neke znanosti, polnost intenzivnega, dolgega in mučnega dela, ki je začelo neko znanost brez precedensa, in tej bo Marx posvetil vse življenje tja do zadnjih osnutkov za Kapital, ki jih ne bo mogel nikoli dokončati. Ta znanstvena polnost je prvi raz- log, zaradi katerega XI. teza, četudi je preroško napovedovala neki dogodek, ki bo zmožen zaznamovati filozofijo, ni mogla od- preti poti kaki filozofiji, še več, morala je razglašati radikal- no odpravo vsakršne tedanje filozofije, da bi v ospredje izposta- vila delo teoretskega zorenja Marxovega znanstvenega odkritja. Ta radikalna odprava filozofije je, kot vemo, izrecno vpisana v Nemški ideologiji. Treba se je otresti, pravi tam Marx, vsakršne filozofske muhe in začeti študirati pozitivno realnost, raztrga- ti filozofske koprene in navsezadnje ugledati realnost takšno, kakšna je. 89 Nemška ideologija utemeljuje to odpravo filozofije na teoriji, da je filozofija halucinacija in mitifikacija, ali, če naj vse povemo, sanje, sestavljene iz tistega, čemur bi sam rekel dnevni ostanki reelne zgodovine konkretnih ljudi, dnevni ostanki, opre- mljeni s popolnoma imaginarno eksistenco, kjer je red stvari obr- njen. Filozofija je prav kakor religija in morala samo ideologi- ja, filozofija nima zgodovine, vse, kar se na videz v njej doga- ja, se v resnici dogaja zunaj nje, v edini reelni zgodovini, zgo- dovini materialnega življenja ljudi. Znanost je potemtakem samo reelno, ki ga spoznava tisti akt, ki ga razkriva s tem, da uniču- je ideologije, ki to reelno zakrivajo: in v prvi vrsti med temi ideologijami - filozofijo. Zaustavimo se pri tem dramatičnem trenutku in mu opredelimo smi- sel. Teoretska revolucija, ki jo oznanja XI. teza, je potemtakem v resnici utemeljitev nove znanosti. Mislimo, da bi z uporabo Bachelardovega koncepta morebiti lahko mislili teoretski trenutek, ki odpira to novo znanost, kot "epistemološki rez". Marx utemelji novo znanost, se pravi, razvije sistem novih znanst- venih konceptov tam, kjer je prej vladala le povezava ideoloških pojmov. Marx utemelji znanost zgodovine tam, kjer so bile prej samo filozofije zgodovine. Če pravimo, da Marx razpostavi teoret- ski sistem znanstvenih konceptov na področju, kjer so prej vlada- le filozofije zgodovine, postopno razvijamo metaforo, ki pa je samo metafora: dajemo namreč misliti, da je Marx na istem prosto- ru, prostoru Zgodovine, ideološke teorije zamenjal z znanstveno teorijo. V resnici pa je s tem preoblikovano samo to področje. Kljub temu pomembnemu zadržku pa predlagam, da provizorično ohra- nimo metaforo in jo celo natančneje oblikujemo. Res, če si ogledamo velika znanstvena odkritja v človeški zgodo- vini, se zdi, da bi lahko tisto, čemur pravimo znanosti.kot toli- *° gogioa&lnih formacij povezali s tistim, kar imenujemo veliki teoretični kontinenti. Z našo sedenjo časovno distanco lahko, ne 90 da bi anticipirali prihodnost, ki je prav tako kakor Marx ne "bo- mo skuhali v svojih loncih", razvijamo naprej našo popravljeno metaforo in rečemo, da sta pred Marxom kontinuirana epistemološka reza znanstvenemu spoznanju odprla samo dva velika kontinenta: kontinent matematike, ki so ga odprli Grki (Tales ali tisti, ki jih mit imenuje s tem imenom), in kontinent fizike (Gelilej in njegovi nesledniki). Znenost, kekršne je kemije, utemeljene z La- voisier jevim epistemološkim rezom, je regionalne znenost fizikal- nega kontinenta: danes vsi vedo, da se vpisuje vanj, Znenost, ka- kršna je biologija, ki je šele pred kekimi desetimi leti končele prvo fezo svojege epistemološkege reze, ki ste ge ineugurirele Darwin in Mendel, s tem de se je integrirsle v molekurelno kemi- jo, tudi stope v kontinent fizike. Logike v svoji moderni formi stope v kontinent metemetike itn. Prev verjetno pe je, de Freudo- vo odkritje odpire nov kontinent, ki ge šele začenjamo raziskove- ti. Če te prenepete metafora prenese preskus,lahko potemtakem posta- vimo tole trditev. Marx je znanstvenemu spoznenju odprl nov in tretji znenstveni kontinent, kontinent Zgodovine, z epistemološ- kim rezom, keterege prve rezina, še vsa negotova, je vpisana v Nemški ideologiji, potem ko so jo napovedovele že Teze o Feuer- bachu. Ta epistemološki rez seveda ni punktualen dogodek. Morebi- ti bi mu lahko rekurentno in sklicujoč se na kako njegovih na- drobnosti pripisali celo nekako slutnjo preteklosti. Ta rez vse- kakor postaje viden v svojih prvih znamenjih, toda te znamenja inavgurirajo samo začetek zgodovine brez konca. Kot vsak rez je tudi ta rez v resnici kontinuiren rez, v katerem je mogoče opazo- vati kompleksne predelave. Pravzeprev je v zapovrstju Marxovib, spisov res mogoče empirično opezoveti operacijo teh predelav, ki zadevajo bistvene koncepte in njihov teoretski dispozitiv: v Manifestu in Bedi filozofije iz leta 1847, v Prispevku h kritiki politične ekonomije iz leta 1857. v Mezdi, ceni in profitu iz leta 1865, v prvi knjigi KjapjL- 91 tala iz leta 186? itn. Prišlo je še do drugih predelav in razvi- janj - v Leninovih delih,še posebej v tistem delu s področja eko- nomske sociologije, ki mu ni enakega, pa ga sociologi,žal, ne po- znajo, v delu z naslovom Razvoj kapitalizma v Rusiji, pa v Impe- rializmu itn. Še danes smo vpisani, pa če to sprejemamo ali zavra- čamo, v teoretski prostor, ki ga je zaznamoval in odprl ta rez. Prav kakor druga reza, ki sta odprla oba druga nam znana kontinen- ta, ta rez invgurira zgodovino, ki ne bo nikoli imela konca. Zato torej XI. teze o Feuerbachu ne smemo brati kot napoved neke nove filozofije, pač pa kot nujno izjavo o prelomu s filozofijo, ki utira prostor za utemeljitev nove znanosti. Prav zato se med radikalno odpravo vsakršne filozofije in nepredvidljivom "dogod- komn, ki je spodbudil filozofska poglavje v AntidChringu. razte- za ta dolgi filozofski molk, ko govori samo nova znanost. Seveda je ta znanost materialistična, toda materialistična kakor sleherna znanost, in zato se njena splošna teorija imenuje "hi- storični materializem"• Materializem je potemtakem preprosto znan- stvenikova striktna drža pred realiteto njegovega objekta, ki mu omogoči, da zgrabi, kot pravi Engels, "naravo brez vsakršnege tu- jega dodatka". V malce nenavadnem izrazu "historični materializem" (da bi opre- delili kemijo, namreč ne uporabljamo izraza kemični materializem) izraz materializem hkrati zapisuje poprejšnji prelom z idealizmom filozofij zgodovine in instevracijo znanstvenosti na zgodovino. Historični materializem potemtakem pomeni: znanost o zgodovini. Če se kaj takega, kot je marksistična filozofija, sploh lahko kdaj porodi, potem bo to, zdi se, nastalo iz samega zorenja te znanosti, ki je seveda popolnoma originalna sestra, a prav v svo- ji nenavadnosti vendarle sestra obstoječih znanosti, po dolgem odlogu, ki filozofsko predelavo vselej loči od znanstvene revolu- cije, ki to predelavo povzroči. 92 Zares, da bi globje prodrli v razloge tega filozofskega molka, moramo tukaj predlagati tezo - ne da bi storili kaj več, kakor da jo ponazorimo z empiričnimi dejstvi - tezo o odnosih med zna- nostmi in filozofijo. Lenin začne knjigo Država in revolucija s tole preprosto empirično ugotovitvijo: država ni vselej obstaje- la; obstoj države je opaziti le v razrednih družbah. Mi bomo re- kli na enak način: filozofija ni vselej obstajala; obstoj filozo- fije je opaziti le v svetu, kjer je tudi to, kar imenujemo zna- nost ali znanosti. Znanost v strogem pomenu: teoretska discipli- na, se pravi, ideelna in demonstrativna disciplina in ne agregat empiričnih rezultatov. In zdaj v dveh besedah empirične ponazoritve te teze. Da se filozofija lahko rodi ali obnovi, morajo biti znanosti. Mo- rebiti se je zato filozofija v strogem pomenu začela Sele s Pla- tonom, ko jo je k nastanku spodbudil obstoj grške Matematike; preobrat je doživela z Descartesom, k moderni revoluciji jo je spodbudila galilejska fizika; Kant jo je predelal pod vplivom newtonskega odkritja; Husserla so k njeni ponovni modelaciji na- peljale prve aksiomatike; itn. To temo samo sugerirem - treba bi jo bilo preveriti - da bi opo- zoril, še zmerom na empirični nečin, da se Hegel navsezadnje le ni motil, ko je rekel, da filozofija vstane, ko se spusti večer: potem ko je znanost, rojena ob zori, že pretekla čas dolgega dne. Filozofije je potemtakem za znanostjo, ki jo spodbudi k rojstvu v njeni prvotni obliki ali k ponovnemu rojstvu v njenih révoluei- jeh, vselej v zaostanku za dolg dan, ki lahko traja leta, dvaj- set let, pol stoletja ali stoletje. Vedeti moramo, da udarca teh znanstvenih rezov ni čutiti v istem trenutku, potreben je čas, da je filozofija s tem predelana. Iz tega tudi prav gotovo izhaja sklep, da je delo filozofskega 93 zorenja tesno povezano z delom znanstvenega zorenja, saj je vsak izmed njiju na delu v drugem. Jasno je, da se nove filozofske ka- tegorije izdelujejo v delu nove znanosti. Res pa je tudi, da v nekaterih primerih (prav Platon, Descartes) tisto, kar imenujemo filozofija, rabi za teoretični laboratorij, kjer se dokončno ob- likujejo nove kategorije, ki jih zahtevajo koncepti nove znanosti. Kaj se ni, denimo, v kartezianizmu izoblikovala nova kategorija vzročnosti, nujna za galilejsko fiziko, ki je zadela ob aristote- lovski vzrok kot ob "epistemološko oviro"? Če dodamo, da se veli- ki filozofski dogodki, ki jih poznamo (stara filozofija, vezana na Platona, moderna filozofija, vezana na Descartesa), očitno na- vezujejo na provokantno odprtje dveh velikih znanstvenih kontinen- tov - grške Matematike,in galilejske Fizike, lahko izrečemo (vse to je namreč še vedno empirično) nekaj inferenc o tem, kar more- biti lahko imenujemo marksistična filozofija. Tri inference: Prva inference. Če je Marx resnično odprl znanstvenemu spoznanju nov kontinent, bi moralo njegovo znanstveno odkritje spodbuditi nekej, kar bi bilo pomembna predelave v filozofiji. XI. teze je morebiti prehitevele: čisto zeres je oznenjele pomemben dogodek v filozofiji. Zdi se, de bi temu lehko bilo tako. Druge inference. Filozofije obstoji samo v zamudi za znanstvenim izzivom. Marksistične filozofije bi morele biti potemtekem v zaostanku ze marksistično znanostjo zgodovine. Očitno se zdi, da je temu tako. Temu v prid priča tridesetletne puščeve med Tezami o Feuerbachu in AntidPhringom, temu v prid pričajo tudi nekatere poznejše cepetenje, ko v številni druščini še zmerom korecemo ne mestu. Tretje inference. Srečo imemo, da lahko v zorenju merksistične znenosti najdemo teoretske elemente, bolj razvite, kakor si mis- limo, s pomočjo katerih lehko izdelemo merksistično filozofijo prev iz odmike, ki ge zdaj imamo glede na njeno zamudo. Lenin je rekel, da je treba v Merxovem Kapitelu iskati njegovo dialektiko 94 - s tem je mislil prav marksistično filozofijo. V Kapitalu mora biti nekaj, iz česar je mogoče dopolniti ali skovati nove filozof- ske kategorije: gotovo so tam na delu v "praktičnem stanju". Zdi se, da bi temu lahko bilo tako. Treba je le brati Kapital in se lotiti dela. Dan je vselej dolg, ker pa se k sreči že precej nagiba, tole: ve- čer se bo zdaj kmalu spustil. Vstala bo marksistična filozofija. Te inference, če gledamo skoz njihovo perspektivo, prinašajo, če naj si drznem reči, nekakšen red v naše skrbi in upe, pa tudi v nekatere naše misli. Potemtakem lahko razumemo, da zadnji razlog, zakaj Marx, ves vpet med bedo, zagnanim znanstvenim delom in ne- izbežnostmi političnega vodenja, ni nikoli napisal tiste Dialek- tike (ali tiste Filozofije), o kateri je sanjal, da zadnji razlog ni v tem, karkoli je že sam mislil, da ni nikoli "našel časa". Potemtakem tudi lahko razumemo, da je zadnji razlog, zakaj Engels, od danes do jutri primoram, da naj, kakor sam piše, "pove svoje o filozofskih vprašanjih", ni mogel prepričeti poklicnih filozo- fov, ni improvizirana narava zgolj ideološke polemike. Potemtakem lahko razumemo, da zadnji razlog filozofskih omejitev Materializ- ma in empiriokriticizma ne gre le na račun zahtev ideološkega boja. Zdaj lahko to že rečemo, čas, ki ga Marx ni mogel najti, Engelso- va filozofska nepripravljenost, zakoni ideološkega boja, ko se je moral Lenin zadovoljiti s tem, da je proti nasprotniku obrnil njegovo lastno orožje, vse to so sicer lehko izgovori, ne more pa biti razlog. Zadnji razlog je v tem, da čas ni bil zrel, da se večer še ni spustil in da niti sam Marx niti Engels niti Lenin še niso mogli napisati tistega velikega filozofskega dela, ki manjka filozofi- ji. Tako ali drugače, če bi prišli veliko za znanostjo, od kate- re je odvisna, bi prišli še zmerom prezgodaj za nepogrešljivo 95 filozofijo, ki pa lahko nastane samo z nujno zamudo, S konceptom te nujne "zamude" se je vse lahko razjasnilo, vse, tudi nesporazum tistih, ki so, tako kot mladi Lukacs in Gramsci, pa зе toliko drugih, ki niso bili genialni kakor ta dva, preti- rali z nestrpnostjo zaradi te vse prepočasi rojevajoče se filozo- fije in so nazadnje že trdili, da se je rodila že pred dolgo Ča- sa, že na začetku, že ob Tezah o Feuerbachu, potemtakem že veli- ko pred začetkom samo merksistične znanosti - in ki so, da bi si to dokazali, preprosto izjavljali, da glede na to, da je vsaka znanost "superstruktura", in je potemtakem vsaka obstoječa zna- nost v svojem temelju pozitivistična, ker je buržoazna, marksis- tična "znanost" ne more biti drugo kakor filozofska znanost, mar- ksizem pa filozofija, posthegeljanska filozofija ali "filozofija prakse"• S konceptom te nujne "zamude" se je lahko razjasnilo še veliko drugih težav, celo tiste v politični zgodovini marksističnih or- ganizacij, njihovi polomi in krize. Če je res to, kar uči vsa marksistična tradicija, da je največji dogodek v zgodovini raz- rednega boja - se pravi tako rekoč v človeški zgodovini - zveza marksistične teorije in delavskega gibanja, lahko dojamemo, da notranje ravnotežje te zveze lahko ogrozijo tiste slabosti teori- je, ki jim pravimo deviacije, četudi so neopazne; razumemo lahko politični pomen teh zagnanih političnih razprav, ki so jih zače- li v socialističnem gibanju, potem v komunističnem, razprav o tem, čemur je Lenin rekel preprosti "odtenki", v Kaj delati? je namreč rekel "da je od preprostega odtenka lahko odvisna prihod- nost socialdemokratske stranke za dolga, hudo dolga leta". Potemtakem smo lahko v skušnjavi, da mislimo - če je marksistič- na teorija to, kar je, znanost in filozofija, in če je morala fi- lozofija zamujati za znanostjo, ki jo je to zaviralo v njenem razvoju - da so bile te teoretične deviacije v bistvu neizogibne, ne samo zaradi učinkov, ki jih je imel razredni boj v teoriji in 96 nanjo, pač pa zaradi notranjega razmika v sami teoriji. In res, če se ozremo nazaj na marksistično delavsko pibanje, lah- ko z imenom naštejemo teoretične deviacije, ki so pripeljale do velikih zgodovinskih proletarskih prelomov, denimo, II. interna- cionale, če drugih niti ne navedemo. Te deviacije se imenujejo: ekonomizem, évolueionizem, voluntarizem, humanizem, empirizera, dogmatizem itn. Te deviacije so v svojem bistvu filozofske in so jih kot filozofske razkrinkali veliki delavski voditelji, čisto na začetku Engels in Lenin. Vendar pa smo potemtakem zelo blizu tega, da zdaj razumemo, zakaj so jim podlegli ti isti, ki so jih razkrinkavali: ali na neki prav poseben način niso bile neizogibne v sami funkciji nujne za- mude marksistične filozofije? Pojdimo do konca. Če je tako, in prav vse do globoke krize, ki danes ločuje mednarodno komunistično gibanje, marksistični filo- zofi lahko drhtijo in se tresejo pred nenadejano nalogo, ker je nadejana, pred nalogo, ki jim jo nalaga in zaupa zgodovina. Če je res, da lahko danes delno ujamemo zamudo marksistične filozo- fije, in toliko znamenj to dokazuje, ne bo pojasnjena samo pre- teklost, temveč spremenjena morebiti tudi prihodnost. V tej spremenjeni prihodnosti bodo dobili pravično priznanje vsi tisti, ki jim je bilo usojeno, da živijo v kontradikciji politič- ne nujnosti in filozofske zamude. Pravica bo povrnjena enemu naj- večjih, Leninu. Pravica: njegovo filozofsko delo bo tako dokon- čano. Dokončano, se pravi, dopolnjeno in popravljeno. To uslugo in to spoštovanje smo, kajne, dolžni človeku, ki je imel srečo, da se je rodil pravi čas za politiko, toda nesrečo, da se je ro- dil prezgodaj ze filozofijo. Kdo pa navsezadnje izbira svoj rojst- ni datum? 97 IV Zda.j, ko nas je "zgodovina" marksistične teorije opozorila, kje so vzroki, da marksistična filozofija zamuja za znanostjo zgodo- vine, gremo lahko naravnost k Leninu in stopijo v njegovo delo. Vendar pa se naše filozofske "sanje" razpršijo: stvari nimajo njihove preprostosti. Anticipiram svoj sklep. Ne, Lenin se ni rodil prekmalu za filozo- fijo. Človek se ne rodi nikoli prezgodaj za filozofijo. Če je fi- lozofija v zamudi, če jo to, da je v zamudi, naredi za filozofi- jo, kako bi sploh lahko bili v zamudi glede na neko zamudo, ki nima zgodovine. Če je treba za vsako ceno še govoriti o zamudi: prav mi smo v zamudi za Leninom. Naša zamuda je le drugo ime za zmoto. Filozofsko se motimo glede odnosov med Leninom in filozo- fijo. Odnosi med Leninom in filozofijo se dobro izražajo v filo- zofiji, znotraj "igre", ki konstituira filozofijo v filozofiji, toda ti odnosi niso filozofski, ker ta "igra" ni filozofska. Rad bi poskusil prikazati motive teh sklepov v obliki, ki bo - zbrana in sistematična - nujno zelo shematična, s tem da bom vzel za objekt analize veliko "filozofsko" Leninovo delo: Materia- lizem in empiriokriticizem. Ta prikaz bom razdelil na tri momen- te: 1 - Leninove velike filozofske teze 2 - Lenin in filozofska praksa 3 - Lenin in partijnost v filozofiji Ob vsaki teh točk si bom prizadeval pokazati, kaj novega prinaša Lenin v marksistično teorijo. 1 - LENINOVE VELIKE FILOZOFSKE TEZE S tezami razumem, kakor vsakdo, Leninove filozofske pozicije, vpi- sane v filozofske izjave. Za zdaj puščam ob strani ugovor, ki je 98 univerzitetni filozofiji rabil za zaslon in izgovor, da ni brala Materializma in empiriokriticizma: kategorialna terminologija, zgodovinske reference, beri, Leninova nevednost. Tole dejstvo bi bilo samo vredno cele študije - da se namreč Le- nin glede na marsikaj in vse od presenetljive "uverture" Materia- lizes in empiriokriticizma, ki nas brutalno pošlje k Berkeleyu in k Diderotu, nahaja v teoretičnem prostoru empirizma XVIII. sto- letja, potemtakem v filozofski problematiki, ki je "uradno" pred- kritična, če upoštevamo, da filozofija "uradno" postane kritična s Kantom. Ko smo opazili obstoj tega referenčnega sistema, ko poznamo nje- govo strukturalno logiko, se Leninove teoretične formulacije po- jasnijo kot učinki te logike, skupaj z neverjetnimi presuki, ka- terim Lenin podvrže kategorialno terminologijo empirizma, da bi jo obrnil zoper empirizem. če namreč Lenin misli v problematiki objektivnega empirizma (Lenin pravi celo "objektivnega senzualiz- ma") in če to, da misli v tej problematiki, ne učinkuje pogosto le na formulacije, pač pa vse tja do nekaterih vzgibov Leninove misli, vendarle nihče ne more zanikati, da Lenin misli, se pravi, sistematično in rigorozno misli. Prav ta misel je za nas pomembna, ker izraža teze. Tukaj so, izražene v svojem golem bistvu. Sam bi razlikoval tri: 1. teza. Filozofija ni znanost. Filozofija se razlikuje od znano- sti. Filozofske kategorije se razlikujejo od znanstvenih koncep- tov. To je najpomembnejša teza. Navajam odločilno točko, kjer se odlo- ča njena usoda: kategorija materije, pač najbolj občutljiva toč- ka za materialistično filozofijo in za vse filozofske duše, ki ji želijo odrešitev, se pravi, smrt. Toda Lenin popolnoma jasno pravi, da je razlika med filozofsko kategorijo materije in znan- stvenim konceptom materije odločilnega pomena za marksistično fi- lozofijo. 1 A V 99 "Materija tje filozofska kategorija..." "Kajti edina 'lastnost* materije« ki jo priznava filozofski mate- rializem, je, da je objektivna realnost ..." Jl tega izhaja, da filozofske kategorije materije, ki je hkrati teza o eksistenci in teza o objektivnosti, ni mogoče nikoli zame- njati z vsebino znanstvenih konceptov materije. Znanstveni koncep- ti materije definirajo spoznanja, ki so relativna glede na zgodo- vinsko stanje znanosti, glede na objekt teh znanosti. Vsebina z znanstvenega koncepta materije se spreminja z razvojem, se pravi, s poglabljanjem znanstvenega spoznanja. Pomen filozofske katego- rije materije se ne spreminja, saj se ne nanaša na nikakršen ob- jekt znanosti, pač pa potrjuje objektivnost vsakega znanstvenega spoznanja nekega objekta. Kategorija materije se ne more spremi- njati. Kategorija materije je "absolutna". Konsekvence, do katerih pride Lenin iz te razlike, so odločilne. Najprej za tisto, kar so tedaj imenovali "kriza fizike". Lenin je ponovno uveljavil resnico: fizika ne doživlja nikakršne krize, pač pa vzpon. Materija ni "izhlapela". Le vsebina znanstvenega koncepta materije se je spremenila in se bo v prihodnosti še kar naprej spreminjala, proces spoznavanja je namreč neskončen v sa- mem svojem objektu. Znanstvena psevdo-kriza fizike ni drugo kot filozofska kriza ali trans, kjer se ideologi, pa čeprav so tudi znanstveniki, odkrito zaganjajo v materializem. Ko razglašajo, da je materija izhlape- la, moramo v tem slišati tihi diskurz njihove želje: da bi mate- rializem izhlapel! In Leninu je pripadla naloga, da razkrinka in obračuna z vsemi tistimi enodnevnimi učenjaškimi filozofi, ki so verjeli, da je prišla njihova ura. Kaj je danes ostalo od teh ljudi? Kdo jih še pozna? Priznajmo, da je Lenin, ta nevednež v filozofiji, vsaj znal pi-esojati. In kateri poklicni filozof se je upal kakor on, iPrav tam, str. 132. T>rav tam, str. 283. 100 ne da bi čakal, ne da bi se obiral, tako in s takšno gotovostjo popolnoma sam izpostaviti zoper vse, izpostaviti v boju, ki je bil na videz zgubljen? Rad bi, da nam kdo koga imenuje - razen Husserla, takratnega objektivnega Leninovega zaveznika zoper em- pirizem in historicizem - tcdtt začasnega zaveznika, ki mu ni mo- gel priti naproti, zakaj Fusserl je kot dober "filozof" verjel, da "nekam" gre. Leninova teza pa gre dlje öd takojšnje konjunkture. Če je abso- lutno treba razlikovati med filozofsko kategorijo materije in vsakršnim znanstvenim konceptom, potem iz tega izhaja, da so ma- terialisti, ki filozofske kategorije aplicirajo na znanstvene objekte, kakor da bi bile te kategorije njihov koncept, vpleteni v "quid pro quo". Primer: tistemu, ki bi konceptualno uporabljal kateftorialno dvojico materija/duh ali materija/zavest, se kaj lah- ko zgodi, da pade v paralogizme; namreč "ima tudi nasprotje med materijo in zavestjo absoluten pomen le v mejah zelo ozkjga pod- ročja: v danem primeru izključno v mejah osnovnega spoznavnoteo- retičnega vprašanja o tem, kaj je treba priznati za prvotno in kaj za drugotno", se pravi, v filozofiji. "Izven teh meja", se pravi, v znanostih, "je relativnost tega nasprotja nedvoumna."1 Ne morem se ukvarjati še z drugimi, zelo pomembnimi konsekvenca- mi, denimo, z dejstvom, da razlikovanje med filozofijo in znanost- mi v Leninovi perspektivi nujno odpira polje teorije zgodovine spoznanj, ki jo Lenin napoveduje v svoji teoriji o zgodovinskih mejah vsake resnice (se pravi, vsakega znanstvenega spoznanja), teoriji, ki jo misli kot teorijo razlikovanja med absolutno res- nico in relativno resnico (ta teorija hkrati misli pod eno samo dvojico kategorij razlikovanje med filozofijo in znanostmi in nujnost teorije zgodovine znanosti). Rad bi samo na kratko opozoril, kaj iz tega izhaja. Razlikovanje med filozofijo in znanostmi, med filozofskimi kategorijami in ^Prav tam, str. 153« 101 znanstvenimi koncepti konstituira v temelju radikalno filozofsko pozicijo zoper vse oblike empirizma in pozitivizma: zoper empiri- zem in pozitivizem samih nekaterih materialistov, zoper naturali- zem, zoper psihologizem, zoper historicizem (prav pri tem opozar- jam na ostro polemiko zoper historicizem Bogdanova). Priznati je treba, da to za nekega filozofa, ki ga iz zavisti in na podlagi nekaj formul, razglašajo za predkriticnega in predkan- tovskega, ni tako slabo, pravzaprav je celo presenetljivo, ta bolj- ševiški vodja iz leta 1908, ki tedaj očitno ni prebral niti vrsti- ce Kanta in Hegla, ampak se je zadovoljil z Berkeleyem in Didero- tom, namreč iz nenavadnih vzrokov dokazuje, da ima "kritični" čut za pozitivističnega nasprotnika in da sijajno strateško razloču- je v tedanjem "hiperkritičnem" religioznem koncertu filozofije. Najbolj presenetljivo je, da se Leninu posreči ta veliki obrat, da se postavi na anti-empiristično stališče v samem polju svoje empiristiene referenčne problematike. To, da je mogoče postati antiempirist, kljub temu da misliš in se izražaš v temeljnih ka- tegorijah empirizma, je paradoks - ni podvig, ki bo dobronamernim filozofom, ki ga bodo vseeno hoteli pregledati, vendarle zadal majhen "problem". Ali naj bi to po naključju pomenilo, da so polje filozofske pro- blematike, kategorialne formulacije, filozofske izjave, relativ- no indiferentni do filozofskih pozicij? Ali naj bi to pomenilo, da se v tistem, kar se zdi, da konstituira filozofijo, pravzaprav ne dogaja nič bistvenega? Nenavadno. 2. teza. Če se filozofija razlikuje od znanosti, je med filozo- fijo in znanostmi privilegirana povezava. To povezavo reprezenti- ra materialistična teza o objektivnosti. Dve točki sta tukaj bistveni. 102 Prva zadeva naravo znanstvenega spoznanja. Lenin je indikacije iz Materializma in empiriokriticizma povzel, razvil in poglobil v Filozofskih zvezkih: prav znotraj koncepcije znanstvene prakse dajejo te indikacije ves svoj smisel Leninovemu anti-empirizmu in anti-pozitivizmu. V tej ¿vezi moramo Lenina tudi imeti za pri- čo, ki kot avtentičen praktik govori o znanstveni praksi. Zadoš- ča že, če preberemo tekste, ki jih je med 1898 in 1905 posvetil Markovemu Kapitalu, njegovo analizo Razvoj kapitalizma v Rusiji, pa vidimo, da se njegova znanstvena praksa marksističnega teore- tika zgodovine, politične ekonomije in sociologije nenehno podva- ja z ostrimi epistemološkim! refleksijami, ki jih njegovi filozof- ski teksti le povzemajo v splošni obliki. Tisto, kar Lenin jasno pokaže, tudi tokrat s kategorijami, ki so lahko okužene z empirističnimi referencami (tako kategorija odra- za) , je anti-empirizem znanstvene prakse, odločilna vloga znanst- vene abstrakcije, še več, vloga konceptualne sistematičnosti in, splošneje, vloga teorije kot take. Lenin je politično znan po svoji kritiki "spontaneizma", ki ni naperjena, na to je treba opozoriti, zoper spontanost, zmožnosti, iznajdljivost, genij ljudskih množic, pač pa zoper politično ide- ologijo, ki pod krinko besednega poveličevanja spontanosti množic to spontanost izkorišča, da bi jih angažirala za napačno politi- ko. Vendar pa na splošno ne opažajo, da se Lenin v svoji koncep- ciji znanstvene prakse postavlja na natanko enako pozicijo. Če je Lenin napisal "brez revolucionarne teorije ni revolucionarne- ga gibanja", bi bil prav tako lahko napisal: brez znanstvene teo- rije ni produkcije znanstvenih spoznanj. Njegova obramba zahtev teorije v znanstveni praksi se natanko pokriva z njegovo obrambo zahtev teorije v politični praksi. Njegov anti-spontaneizem po- temtakem navzame teoretsko obliko anti-empirizma, anti-pozitiviz- ma in anti-pragmatizma. Toda prav kakor njegov politični anti-spontaneizem predpostavlja 10? najglobje spoštovanje spontanosti množic, tako tudi njegov teore- tični anti-spontaneizem predpostavlja najgloblje spoštovanje pra- kse v procesu spoznanja. Lenin niti v koncepciji znanosti niti v koncepciji politike nikoli ne pade v teoricizem. Ta prva točka nam omogoča, da razumemo drugo. V Leninovih očeh je materialistična filozofija globoko povezana z znanstveno prak- so. To tezo je treba, tako se mi zdi, razumeti na dva načina. Najprej, skrajno klasično, v prvem pomenu, ki ponazarja tisto, kar smo lahko empirično opazovali v zgodovini razmerij, ki celot- no filozofijo povezujejo z znanostmi, Lenin meni, da se tisto, kar se dogaja v znanostih, tiče predvsem filozofije. Velike znan- stvene revolucije sprožijo pomembne predelave v filozofiji. To je znana Engelsova teza: materializem z vsakim velikim znanstve- nim odkritjem spremeni obliko; - teza, ki jo Lenin zagovarja, ta- ko da drugače in bolje kakor Engels, ki ga fascinirajo filozofske posledice odkritij prirode (celica, evolucija, Carnotovo načelo itn,), pokaže, da odločilno odkritje, ki sproži nujno predelavo materialistične filozofije, ne рггШаја iz znanosti prirode, pač pa iz znanosti zgodovine, iz historičnega materializma. V drugem pomenu pa Lenin opozarja na pomemben argument. Tedaj ne govori več o filozofiji na splošno, pač pa o materialistični fi- lozofiji. Ta je na sebi lastni način posebej zainteresirana za tisto, kar se dogaja v znanstveni praksi, ker v svoji materiali- stični tezi predstavlja "spontana" prepričanja znanstvenikov, prepričanja, ki zadevajo eksistenco objekta njihove znanosti in objektivnost njihovega spoznanja. Lenin v Materializmu in empiriokriticizmu nenehno ponavlja, da je večina specialistov znanosti Prirode "spontano" materialistič- na, vsaj glede ene izmed teženj njihove spontane filozofije. Le- nin sicer napada ideologije spontaneizma znanstvene prakse (empi- rizem, pragmatizem), vendar pa priznava, da je v izkustvu znan- 104 stvene prakse spontana materialistična težnja, ki je za marksi- stično filozofijo kar najbolj pomembna. Lenin poveže materiali- stične teze, nujne, da bi lahko mislili specifičnost znanstvene- ga spoznanja, s spontano materialistično težnjo praktikov znano- sti: kakcr da bi hkrati praktično in teoretično izražal егхС samo in isto materialistično tezo, tezo o eksistenci in objektivnosti. Anticipiram, ko pravim, da leninistično vztrajanje pri tem, da obstaja privilegirana povezava med znanostmi in marksistično ma- terialistično filozofijo, potrjuje, da gre tukaj za odločilno voz- lišče, ki ga bomo imenovali, če dovolite, vozlišče št. 1. Prav s tem, ko smo omenili spontano filozofijo znanstvenikov, pa se pokaže nekaj pomembnega, nekaj, kar nas bo pripeljalo do dru- gega odločilnega vozlišča, vozlišča popolnoma drugačne narave. 3. teza. Lenin tukaj še enkrat povzame klasično tezo, ki jo je Engels razvil v Ludwigu Feuerbachu. vendar ji dá popolnoma nov domet. To je teza o zgodovini filozofije, koncipirani kot zgodo- vini sekularnega boja med dvema težnjama: idealizmom in materia- lizmom. Res je, da ta teza v svoji brutalnosti frontalno tolče po prepri- čenjih velikanske večine poklicnih filozofov. Prav radi bodo pri- znali, če se bodo le odločili, de berejo Lenine, in nekege dne ga bodo gotovo brali, da njegove filozofske teze niso tako somar- ne kakor sloves, ki so jim ga ustvarili. Hudo pa se bojim, da se bodo divje upirali tej zadnji tezi, ki jih bo prav lahko zadela v njihovih najglobljih prepričenjih. Gotovo se jim zdi preveč robata, dobra za javne razprave, se pravi, za ideološke in poli- tične razprave, če pravimo, da je vsa filozofija v zadnji instan- ci reducirana na boj med materializmom in idealizmom, potem očit- no razvrednostimo vse bogastvo zgodovine filozofije. Ta teza pravzaprav trdi, da v bistvu filozofija nima zares zgodo- 105 vine. Le kaj je zgodovina, ki je samo ponavljanje spopada dveh temeljnih teženj? Oblike in argumenti bitke se lahko spreminjajo, a če je vsa zgodovina filozofije samo zgodovina teh oblik, potem zadošča, da jih reduciramo na stalne težnje, ki jih predstavlja- jo, pa preoblikovanje teh oblik postane nekakšna ničeva Igra. Filozofija v skrajnosti nima zgodovine, filozofija je tisti ne- navadni teoretski prostor, kjer se ne dogaja čisto nič, nič dru- gega kakor to ponavljanje niča. Če pravimo, da se v filozofiji nič ne dogaja, pravimo, da filozofija nikamor ne pelje, ker sama nikamor ne gre: pota, ki jih odpira, so, kakor je pred Heidegg- rom rekel že Dietzgen, prav "Holzwege", poti, ki nikamor ne pe- ljejo. Prav to praktično dopoveduje Lenin, ki že od prvih strani Materia- lizma in empiriokriticizma pojasnjuje, da Mach samo ponavlja Ber- keleya, čemur sam postavi nasproti svoje lastno ponavljanje Dide- rota. Še slabše, očitno je, da Berkeley in Diderot ponavljata drug drugega, saj se strinjata glede dvojice materija/duh, le da v njej člena drugače razvrstita. Nič njihove filozofije je samo nič tega obrata člena v stalni kategorialni dvojici (Materije/ /duh), ki v filozofskih teoriji predstavlja igro dveh antagoni- stičnih teženj, ki se soočata prek te dvojice, Zgodovina filozo- fije ni potemtakem nič drugega kakor nič tega ponavljajočega se obrata. Ta teza bi vrh tega dala smisel slovitim formulam o Mar- xovem obratu Hegla, toda Hegla, o katerem sam Engels pravi, da je bil samo poprejšnji obrat. Na tej točki moramo pač priznati, da je Leninovo vztrajanje brez ozira in brez meja. Vsaj v Materializmu in empiriokriticizmu (v Zvezkih se njegov ton glede tega namreč spremeni) pomeče s krova vse odtenke, razločke, finese, vse teoretične subtilnosti, s ka- terimi filozofija poskuša misliti svoj "objekt": to so samo so- fizmi, distinguo, profesorska dlakocepstva, sprave, kompromisi, katerih edini cilj je, da zakrinkajo realni zalog (enjeu) razpra- ve, v katero je vpletena vsaka filozofija: boj temeljne težnje 106 med materializmom in idealizmom. Prav kakor v politiki tudi tukaj ni tretje poti, ni polovičarstva, mešanih pozicij. Navsezadnje ni drugega, so samo idealisti in materialisti. Vsi tisti, ki od- krito ne razglašajo, da so to, so "sramežljivi" materialisti ali idealisti (Kant, Humo). Ce pa je tako, moramo še naprej, reči moramo: če je vsa zgodovi- na filozofije samo premlevanje argumentov, kjer se uveljavlja en sam in edini boj,je filozofija samo boj teženj, ta "Kampfplatz", o katerem je govoril Kant, ki pa nas potemtakem vrže v čisto in preprosto subjektivnost ideoloških bojev. To pomeni, da filozofi- ja natanko rečeno nima objekta v tistem pomenu, kakor ima objekt znanosti. Lenin gre do sèm, kar pač dokazuje, da Lenin misli. Razglaša, da ni mogoče dokazati zadnjih principov materializma, prav kakor ni mogoče dokazati (in ne ovreči: kar je jezilo Diderota), princi- pov idealizma. Ni jih mogoče dokazati, ker ti principi ne morejo biti objekt spoznanja, se pravi, spoznanja, ki bi ga bilo mogoče primerjati s spoznanjem znanosti, ki dokazuje lastnosti svojih objektov. Filozofija potemtakem nima objekta. Vendar pa se vse ujema, če se v filozofiji nič ne dogaja, potem je to prav zato, ker nima objekta« če se v znanostih res kaj dogaja, je to zato, ker imajo objekt, s katerim lahko poglobijo spoznanje, ki jim daje zgodovi- no. Ker filozofija nima objekta, se ne more v njej nič zgoditi. Nič njene zgodovine samo ponavlja nič njenega objekta. Tukaj se zdaj približujemo vozlišču št. 2. ki zadeva tisti slovi- ti težnji. Filozofija samo premieva in prežvekuje argumente, ki v obliki kategorij predstavljajo njun temeljni konflikt. Prav njun konflikt, v filozofiji neimenijiv, vzdržuje večni nični fcul) obrat, katerega klepetavi teater je filozofija, obrat temeljne kategorialne dvojice materija/duh. Kako se torej kaže težnja? V 107 hierarhičnem redu, ki ga vzpostavi med členoma v dvojici: v redu dominacije. Prisluhnimo Leninu: "Bogdanov, ki se strahopetno ogiba Engelsu in dela videz, da se bori samo prori Leljtovu, se jezi nad takimi definicijami, Ki se baje 'izkažejo kot enostavna ponavljanja'.,. 'formule'((E n g e 1- s o v e ...), da je za eno smer v filozofiji materija prvotno, duh pa drugotno, medtem ko je za drugo smer obratno. Vsi ruski mahisti navdušeno ponavljajo njegovo 'ovržbo'. Že najmanjše raz- mišljanje pa bi pokazalo tem ljudem, da lahko že po samem bistvu vprašanja oba poslednja spoznavnoteoretična pojma opredelimo ta- ko, da ugotovimo, kateri izmed njiju je prvoten. Kaj se pravi 'opredeliti'? To pomeni predvsem spraviti določen pojem pod dru- gi, širši pojem. ... Tu nastane vprašanje, ali je kak širši pojem s katerim bi lahko operirala spoznavna teorija, kakor so pojmi: bit in mišljenje, materija in občutek, fizično in psihično? Ne. To so najobsežnejši, najširši pojmi, preko katerih spoznavna teo- rija po svojem bistvu (če ne upoštevamo vedno mogočih spre- memb vnomenklaturi) vse do danes ni prišla. Samo šap- latante t vo ali skrajna omejenost lahko zahteva tako 'opredelitev' teh dveh 'vrst* najobsežnejših pojmov, ki bi ne bila v 'enostav- nem ponavljanju': eno ali drugo je prvotno." Obrat, ki je formalno nič (rien). ki se dogaja v filozofiji, v njenem eksplicitnem diskurzu, ni nič (nul), ali bolje, je učinek izničenja (annulation). izničenja poprejšnje hierarhije, ki jo je nadomestila inverzna hierarhija. Tisto, za kar gre v filozofi- ji prek zadnjih kategorij, ki opredeljujejo vse filozofske siste- me, je potemtakem smer te hierarhije, smisel te postavitve neke kategorije na dominantno pozicijo, je v filozofiji nekaj, kar da- je nezadržno misliti na prevzem oblasti (prise de pouvoir) ali na postavitev na oblast (mise au pouvoir).Filozofsko moramo reči: ^Prav tam, str, 151. Podčrtal L. Althusser; razprto tiskano je podčrtano v izvirniku. 108 postavitev na oblast je brez objekta. Pa je postavitev na oblast spet še ena čisto teoretska kategorija? Prevzem oblasti (ali po- stavitev na oblast) je politična, nima objekta, ima zalog (enjeu) namreč oblast, in cilj: učinke oblasti. Tukaj se moramo za kratek čas ustaviti, da bi videli, kaj prina- ša Lenin novega glede na Engelsa. Njegov prispevek je velikanski, če smo le voljni pregledati učinke tistega, kar so vse preveč po- gosto imeli le za odtenke. Engels, ki ima presenetljive genialne domisleke, ko obdeluje Mar- XOV tekst, pravzaprav nima misli, ki bi jo bilo mogoče primerja- ti z Leninovo. Pogosto se mu dogaja, da teze postavlja drugo ob drugo - namesto da bi jih mislil v enotnosti njihovih razmerij. Še huje: nikoli se ni zares otresel neke pozitivistične teme iz Nemške ideologije. Zanj mora filozofija, zanjo sicer priporoča sistematični študij, zginiti: filozofija je namreč samo obrtniš- ki laboratorij, kjer so se nekdaj kovale filozofske kategorije, nujno potrebne znanosti. Ti časi so minili. Filozofija je svoje naredila. Zdaj mora odstopiti prostor znanosti. Odkar so znanosti znanstveno sposobne, da vzpostavijo unitaran organski sistem svo- jih razmerij, ni več potrebe niti po Naturphilosophie, niti po Geschichtphilosophie. Kaj ostane filozofiji? En sam objekt: dialektika, najbolj sploš- ni zakoni prirode (a za to skrbijo znanosti) in misli. Ostanejo potemtakem zakoni misli, ki jih je mogoče razbrati iz zgodovine znanosti. Filozofija torej ni zares ločena od znanosti, od tod pozitivizem, ki preži iz nekaterih Engelsovih formul, ko pravi, da je biti materialist priznati prirodo takšno, kakršna je "brez tujega dodatka", pa Engels vendarle ve, da so znanosti spoznavni proces. In zato ima filozofija kljub vsemu objekt: toda paradoks- no je to čista misel, kar idealizmu ne bi bilo neprijetno. Kaj po svojih lastnih besedah dela danes, denimo, g. Lévi-Strauss, 109 ki se sklicuje na Engelsa? Tudi on raziskuje zakone, ali če hoče- te, strukture misli. G. Ricoeur je Lévi-Straussu pokazal, in imel je prav, da je Kant brez transcendentalnega subjekta. G. Lévi- \-Strauss tega ni zanikal. In res, če je objekt filozofije čista 'misel, potem se je mogoče sklicevati na Engelsa in se imeti za kantovca brez transcendentalnega subjekta. Isto težavo lahko izrazimo tudi drugače. Dialektiki, objektu fi- lozofije, pravimo logika. Ali ima filozofija za objekt res lahko objekt Logike? Zdi se, de se zna Logika odslej bolj in bolj znaj- ti brez filozofije: logika je znanost. Seveda Engels hkrati zagovarja tudi tezo o dveh težnjah, toda ma- terializem in dialektiko na eni strani, boj med težnjama in filo- zofski napredek, ki ga izključno opredeljuje znanstveni napredek, na drugi strani, to je presneto težko misliti skupaj, se pravi, misliti. Engels poskuša, a četudi ga ne lovimo za besedo (kar je najmanj glede na to, da gre za nekoga, ki ni specialist), je vse preveč jasno, da mu manjka nekaj bistvenega. To se pravi, da nekaj bistvenega manjka njegovi misli, da bi lah- ko mislila. Leninu gre zahvala, da lahko razumemo, da gre za man- ko. Engelsovi misli namreč manjka natanko to, kar ji Lenin prina- ša. Lenin prinaša globoko koherentno misel, ki postavlja neko določe- no število radikalnih tez, te se prav gotovo nanašajo na prazni- ne, vender prav na pertinentne praznine. V središču te misli je teza, da filozofija nima objekta, se pravi: filozofije ni mogoče pojasniti s preprostim razmerjem, ki ga vzdržuje z znanostmi. Približujemo se vozlišču št. 2. Nismo pa še čisto pri njem. 110 2. LENIN IN FILOZOFSKA PRAKSA Da bi se dotaknili vozlišča št. 2, bomo stopili v novo področje, področje filozofske prakse. Zanimivo bi bilo, če bi v različnih Leninovih delih proučili njegovo filozofske prakso. Vendar pa bi to predpostavljalo, da vemo, kaj je to filozofska praksa kot tak- šna. Toda ob nekaj redkih priložnostih je bil prav Lenin prisiljen zaradi samih zahtev, ki jih je postavljala filozofska polemika, da je sproduciral nekakšno definicijo svoje filozofske prakse. Oglejmo si dva najbolj jasna teksta: "Rekli boste: to razlikovanje med relativno in absolutno resnico je nedoločeno. Jaz pa vam bom odgovoril: ravno toliko je 'nedolo- čeno', da ovira pretvarjanje znanosti v dogmo v slabem pomenu be- sede, pretvarjanje v nekaj mrtvega, otrplega, okostenelega, hkra- ti pa je ravno toliko 'določeno', da se najodločneje in najbolj nepreklicno omej nje pred fideizmom in agnosticizmom, pred filo- zofskim idealizmom in sofistiko Kantovih in Humovih naslednikov,"1 "Pri tem seveda ne smemo pozabljati, da kriterij prakse po svojem bistvu nikdar ne more popolnoma potrditi ali ovreči kakršno člo- veško predstavo. Tudi ta kriterij je prav tako 'nedoločen', da človeškemu znanju ne dovoljuje, da bi se spremenilo v 'absolutum*, hkrati pa je toliko določen, da se neusmiljeno bojuje z vsemi vr- 2 stami idealizma in agnosticizma." ^Prav tam, str, 139. Podčrtal L, Althusser. Na tem mestu je raz- lika med slovenskim in francoskim prevodom Leninovega teksta precejšnja; zadnji del citata se v francoskem prevodu glasi ta- kole: "... mais elle (cette distinction, op. prev,) est assez précise pour tracer entre nous et le fidéisme, l'agnosticisme, l'idéalisme philosophique, la sophistioue des adeptes de Hume et de Kant, une ligne de démarcation decisive et ineffaçable." V izvirniku gre takole: "" *~ "... no ono (raziicenie) v to že vremja kak raz nastol'ko 'opre- dellenno', stoby oteževat'sja samym resitel'nym i bespovorotnym obrazom ot fideizma i ot agnosticisme, ot filozofskog© idealizma i ot sofistiki posledovatelej Juma i Kanta." V. I. Lenin: Polnoe sobranje sočinenij, tom 18, 1961, str. 138-139. p Prav tam, str. 147. Ill Drugi teksti potrjujejo Leninovo pozicijo. Očitno ne gre za obraz- ce, nametane tu in tam po naključju, pač pa za dodelano misel. Za Lenina je potemtakem poslednje bistvo filozofske prakse inter- vencija v tacietsko področje. T& intervencija ima dvojne obliko: teoretično zaradi formulacije definiranih kategorij; praktično zaradi funkcije teh kategorij. Ta funkcija je v tem, da "razmeji, potegne (tracer) demarkacijsko črto" znotraj teoretskega področ- ja med idejami, ki so razglašene za resnične, in idejami, razgla- šenimi za napačne, med znanstvenim in ideološkim. Učinki tega za- črtanja (tracé) so dvojni: pozitivni, kolikor rabijo neki določe- ni praksi - znanstveni praksi -, negativni, kolikor varujejo to prakso pred nevarnostjo nekaterih ideoloških pojmov: tukaj pojmov idealizma in dogmatizma. Taki so vsaj učinki Leninove filozofske intervencije. Vidimo, da si v tem začrtanju (tracé)demarkacijske črte stojita nasproti dve temeljni težnji, o katerih smo že govorili. To demar- kacijsko črto začrtuje materialistična filozofija, da bi obrani- la znanstveno prakso pred napadi idealistične filozofije, znanst- veno pred napadi ideološkega. To definicijo lahko posplošimo in rečemo: vsa filozofija je v začrtanju glavne demarkacijske črte, s čimer odriva ideološke pojme filozofij, ki so ji po težnji na- sprotne; zalog (enjeu) tega začrtanja, se pravi, filozofske prak- se, je znanstvena praksa, znanstvenost. Tukaj smo pa spet pri vo- zlišču št. 1; privilegiranem razmerju filozofije do znanosti. Tukaj smo pa spet tudi pri paradoksi igri obrata členov, kjer se zgodovina filozofije izniči v niču, ki ga producira. Ta nič (rien) ni ničen (nul): ko pa je njegov zalog (enjeu) usoda znanstvenih praks, znanstvenega in njegovega drugega, ideološkega. Filozofska intervencija bodisi eksploatira znanstvene prakse ali pa jim slu- zi. To, da ima filozofija zgodovino, da pa se v njej kljub temu nič 112 ne dogaja, postane potemtakem razumljivo. Intervencija vsake fi- lozofije, ki premešča ali spreminja obstoječe filozofske katego- rije in potemtakem proizvaja te spremembe v filozofskem diskurzu, v katerih se dogaja filozofija zgodovine, prav ta interpretacija, je namreč filozofski ničy katerega insistence ömc ugotovili, saj demarkacijska črta zares ni nič, celo črta ni in niti ne začrto- vanje, pač pa preprosto dejstvo, da se demarkiramo, potemtakem praznina distance, ki smo jo zavzeli. Ta distanca pušča svojo sled (sa trace) v distinkcijah filozofske- ga diskurza, v njegovih spremenjenih kategorijah in spremenjenem dispozitivu, toda vse te spremembe same na sebi niso nič, saj de- lujejo le zunaj svoje lastne prezence, v distanci ali v ne-distan- ci, ki loči antagonistične težnje od znanstvenih praks, zaloga (enjeu) njihovega boja. Kar bi v tej operaciji ničnega začrtanja utegnilo biti zires fi- lozofsko, je samo njene premestitev, ta pa zadeve zgodovino znan- stvenih praks in znanosti. Znanosti imajo namreč zgodovino in glede na transformacije znanstvene konjunkture (conjuncture) (se pravi, glede na stanje znanosti in glede na njihove probleme) in glede na stanje filozofskih diapozitivov, ki so jih spodbudile te transformacije, so linije na filozofski fronti premeščene. Termine, ki opredeljujejo znanstveno in ideološko, je potemtakem treba vsakič znova misliti. Potemtakem je res zgodovina v filozofiji, vsekakor prej kakor zgodovina filozofije: zgodovina premestitve nedefiniranega ponav- ljanja nične sledi (trace), katere učinki so realni. To zgodovi- no lahko beremo in v korist nam bo, pri vseh velikih filozofih, celo pri idealistih - in pri tistem, ki povzema vso zgodovino fi- lozofije, pri Heglu, Zato Lenin očaran bere Hegla - toda branje Hegla tudi izvira iz Leninove filozofske prakse, če beremo Hegla kot materialisti, začrtujemo v njem demarkacijske črte. 113 Prav gotovo sem segel čez dobesedni Leninov tekst, mislim pa, da mu nisem bil nezvest. Vsekakor čisto preprosto pravim tole: Lenin nam ponudi tisto, s čimer lahko začnemo misliti specifič- no obliko filozofske prakse v njenem bistvu in retrospektivno osmislimo celo vrsto obrazcev, shranjenih v velikih klasičnih fi- lozofskih tekstih. Platon je namreč že po svoje govoril o boju med prijatelji oblik in prijatelji zemlje in izjavil, da mora re- snični filozof znati deliti, rezati in začrtovati razdelilne čr- te. Vendar pa nam še ostaja temeljno vprašanje: kaj je s tema veliki- ma težnjama, ki si stojita nasproti v zgodovini filozofije? Lenin na to vprašanje daje divji odgovor, a vendarle odgovor. 3. PARTIJNOST (PRISE DE PARTI) V FILOZOFIJI Ta odgovor najdemo v slavni in, to pač moramo povedati, za mnoge škandalozni tezi o partijnosti v filozofiji. Ta beseda zveni kot neposredno politično geslo, kjer naj bi bila partijnost izvedena iz politične pertije, komunistične partije. Vendar pa zadošča že, da ai malo pobliže preberemo Lenina, ne sa- mo Materializem in empiriokriticizem. pač pa tudi in predvsem njegove analize teorije zgodovine in ekonomije, in vidimo, da gre za koncept in ne za preprosto parolo. Lenin preprosto ugotovi, da vsaka filozofija zavzame pristransko stališče, uveljavljajoč svojo temeljno težnjo zoper nasprotno te- meljno težnjo - skoz filozofije, ki jo predstavljajo. Hkrati pa ugotavlja, da gre velikanski večini filozofij predvsem za to, da javno izjavljajo in dokazujejo, da ne zevzemajo pristranskih sta- lišč, ker jim stališča ni treba zavzeti. 114 Vzemimo Kanta: "Kampfplatz", o katerem govori, je dober za druge predkritične filozofije, ne pa za kritično filozofijo. Njegova lastna filozofija je zunaj "Kampfplatz", nekje drugje, od koder si prav prilašča vlogo, da razsoja o konfliktih metafizike v ime- nu interesov Uma, Odkar filozofija obstaja, od Platonovega Theat- re in do Husserlovega filozofa, ki je "funkcionar človeštva", pa vse do nekaterih Heideggrovih tekstov, zgodovini filozofije tudi dominira to ponavljanje, ki je ponavljanje kontradikcije: teore- tična denegacije njene lastne prakse in obupna teoretična priza- devanja, da bi to denegacijo vpisali v koherentne diskurze, Lenin nam na to presenetljivo dejstvo, ki je, tako se zdi, konsti- tutivno za velikansko večino filozofij, preprosto odgovori z ne- kaj besedami o insistenci teh misterioznih teženj, ki si stojita nasproti v zgodovini filozofije. Za Lenina sta ti težnji konec koncev povezani s stališči in potemtakem z razrednimi konflikti. Pravim povezani, Lenin namreč o tem ne reče nič več in povrh vse- ga še Lenin nikoli ne trdi, da se filozofija reducira na enosta- ven in preprost razredni boj, na tisto, čemur v marksistični tra- diciji pravimo ideološki razredni boj. Da ne bi delali sile Leni- novim izjavam, lehko rečemo, da zanj filozofija predstavlja raz- redni boj, se pravi politiko. Predstavlja ga, kar predpostavlja neko instanco, pri kateri je politika tako predstavljena: ta in- stanca so znanosti. Vozlišče št. 1: odnos filozofije do znanosti. Vozlišče št. 2: odnos filozofije do politike. Vse se dogaja v tem dvojnem odnosu. Zdaj lahko postavimo tole trditev: filozofija bi bila nadaljeva- nje politike - na neki določeni način, na nekem določenem področ- ju, glede na neko določeno realnost. Filozofija bi predstavljala politiko na področju teorije, ali natančneje, pri znanostih -in narobe, filozofija bi predstavljala znanstvenost v političnem, pri razredih, angažiranih v razrednem boju. Kako je to predstav- 115 1janje urejeno, kateri mehanizmi zagotavljajo to predstavljanje, kateri mehanizmi ga lahko popačijo ali ponaredijo, kako je po splošnem pravilu vselej popačeno, tega nam Lenin ne pove. Očitno je trdno prepričan, da navsezadnje nobena filozofija ne more pre- skočiti tega pogoja, ne more pobegniti determinizmu tega dvojne- ga predstavljanja, skratka, da filozofija nekje obstaja kot tret- ja instanca med tema glavnima instancama, ki jo kot instanco vz- postavljata: med razrednim bojem in znanostmi. Skratka, rečemo lahko takole: če pri Engelsu res najdemo vozlišče št. 1, instanco Znanosti, pa pri njem, kljub temu da omenja boj med težnjama v filozofiji, ne najdemo vozlišča št, 2, instance Politike. Se pravi, da Lenin ni zgolj preprost Engelsov komenta- tor in da prinaša nekaj novega in odločilnega v tisto, kar imenu- jemo področje marksistične filozofije: tisto, kar je Engelsu manj- kalo. Za sklep lahko, skratka, rečemo še tole. Spoznanje tega dvojnega predstavljanja filozofije je namreč samo začetek, pa vendarle pravi, sicer jecljajoč, pa vendar začetek, teorije filozofije. Tega, da je ta teorija teorija v zarodku, da je komajda skicira- na v tistem, kar smo imeli za preprosto polemiko, tega ne bo za- nikal nihče. Te Leninove indikacije, če jih ee hočemo upoštevati, pa imajo vsaj ta popolnoma nov rezultat, da vprašanje spremenijo v problem in da tistemu, čemur pravimo marksistična filozofija, pomagajo ven iz premlevanja filozofske prakse, ki je že od nekdaj, na absolutno dominanten način, praksa denegacije svoje realne prakse. Takšen je Leninov odgovor, in ta je prvi, saj ga nihče, niti En- gels, pred njim ni dal, odgovor na prerokbo XI. teze. Sara je od- govoril s "stilom" svoje filozofske prakse. Divje prakse v smis- lu, v katerem govori Freud o divji analizi, ki svojih operacij ne upravičuje s teoretskimi utemeljitvami in ob kateri se zgraža 116 filozofija "interpretacije" sveta, ki ji lahko rečemo filozofija denegacije. Divja praksa, če že hočete, a kaj na začetku ni bilo divje? Dejstvo jcv da je ta praksa nova fil^ofska praksa: nove v tem, da ni več to premlevanje, ki je samo praksa denegacije, kjer fi- lozofija, ki nenehno "politično" intervenira v razpravah, kjer se odloča o realni usodi znanosti med znanstvenim, ki ga te zna- nosti instavrirajo, in ideologijo, ki jih ogroža, in ki nenehno "znanstveno" intervenira v bojih, kjer se odloča usoda razredov, v bojih med znanstvenim, ki jim služi, in ideološkim, ki jih og- roža - vendarle v filozofski "teoriji" divje zanika, da tod in- tervenira; nova v tem, ker je praksa, ki se je odrekla denegaci- ji in ki - ker ve, kaj dela - deluje glede na to, kar je. Ce je tako, potem lahko domnevamo, da prav gotovo ni bilo naključ- je, da je ta čisto novi učinek spodbudila Marxovo znanstveno od- kritje, mislil pa ga je politični proleterski vodja. Navsezadnje, če je namreč filozofijo spodbudile k nestanku prva znanost v zgo- dovini človeštva, to je bilo v Grčiji, v razredni družbi, in če vemo, do kam lahko razredna eksploatacija raztegne svoje učinke, se ne bomo začudili, da so ti učinki dobili tudi obliko, klasič- no v razrednih družbah, kjer dominantni razredi denegirajo. da dominirajo, obliko filozofske denegacije dominacije politike nad filozofijo. Potem se ne bomo začudili, da je edinole znanstveno spoznanje mehanizmov razredne dominacije in vseh njihovih učinkov, da je samo to znanstveno spoznanje, ki ge je proizvedel Marx, ap- liciral pa Lenin, spodbudilo v filozofiji to neverjetno premesti- tev, ki pretresa fantazme denegacije, kjer se filozofija pripove- duje sama sebi, da bi ji ljudje verjeli in tudi, da bi ji verje- li, da je nad politiko, prav kakor je nad razredi. Iz tega izhaja, da preroški stavek iz II. teze o Feuerbachu lah- ko dobi polni pomen samo z Leninom. (Do zdaj) "so filozofi svet 117 samo različno interpretirali, gre za to, da ga spremenimo". Ali ta stavek obljublja novo filozofijo? Mislim, da ne. Filozofija ne bo odpravljena: filozofija bo ostala filozofija. Če pa ve, kaj je njena praksa, in če ve, kaj ona sama je, ali vsaj začenja veaeti, ¿o to lahko malo po malo spreminja. Še manj kakor kdajko- li prej bomo potemtakem rekli, da je marksizem nova filozofija: filozofija prakse. V srcu marksistične Teorije je neka znanost: čisto enkratna znanost, pa vendarle znanost. Tisto, kar marksizem prinaša novo v filozofijo, je nova filozofska praksa. Marksizem ni (nova) filozofija prakse, pač pa (nova) praksa filozofije. Ta nova praksa filozofije lahko spremeni filozofijo. In vrh tega lahko na svoj način pomaga pri spreminjanju sveta. Samo pomaga, zakaj zgodovine ne delajo teoretiki, znanstveniki ali filozofi, in prav tako ne "ljudje" - pač pa "množice", se pravi, razredi, združeni v istem razrednem boju. Februar 1968 DODATNA OPOMBA Da ne bi narobe razumeli pomena te obsodbe predavateljev filozo- fije in filozofije, ki jo predavajo, je treba paziti, kdaj je bil tekst napisan, in na nekatere izraze. Ko Lenin povzema Dietz- gena, obsoja profesorje filozofije scela (dans leur masse), ne pa vseh profesorjev filozofije brez izjeme. Obsoja njihovo filo- zofijo, ne pa filozofije. Priporoča celo, naj študiramo njihovo filozofijo, da bi lahko v filozofiji opredelili in prakticirali drugačno prakso od njihove. Trojna ugotovitev, na kateri pravza- prav datum in okoliščine ne spremenijo nič bistvenega: 1 - Profesorji filozofije so profesorji, se pravi, intelektualci v službi danega eolskega sistema, so temu sistemu podrejeni, in vsi scela opravljajo družbeno funkcijo, ki je v tem, da vbijajo 11Ö v glavo "vrednote vladajoče ideologije". To, da morebiti obstaja v šolskih in drugih institucijah neka "igra", ki dopušča nekate- rim posameznim profesorjem, da svoje poučevanje in svojo reflek- sijo obrnejo zoper etablirane "vrednote", ne spremeni celotnega učink« (1 'sffet de masse) profesercire funkcije filozofije. Fi- lozofi so intelektualci, potemtakem malomeščani, scela (dans le- ur masse) podrejeni meščanski in malomeščanski ideologiji. 2 - Zato je vladajoča filozofija, katere predstavniki ali nosil- ci so profesorji filozofije celo v svoji "kritični" svobodi, pod- vržena tej vladajoči ideologiji, ideologiji, ki jo je Marx od Nemške ideologije naprej definiral kot ideologijo vladajočega razreda. Tej ideologiji vlada idealizem. 3 - Ta položaj malomeščanskih intelektualcev, profesorjev filozo- fije, in položaj filozofije, ki jo ti učijo eli reproducirajo, s tem da ji dajo osebno obliko, ne izključuje tega, da nekateri intelektualci lahko pobegnejo prisilam, ki vladajo množici (masse) intelektualcev, in da lahko, če so filozofi, pristopijo k mate- rialistični filozofiji in k revolucionarni teoriji. Že Manifest je omenjal to možnost. Lenin jo povzema in dodeja, da je delav- skemu Gibanju to sodelovanje nujno potrebno. 7. februarja 1908 piše Lenin Gorkemu: "Vloga intelektualcev se v naši partiji zmanj- šuje: od vsepovsod nam javljajo, da zapuščajo partijo. Naj te ba- rabe odnese vrag. Partija se otresa teh malomeščanskih izmečkov. Delavci vse bolj jemljejo stvari v svoje roke. Vloge delavskih aktivistov se krepi. Vse to je čudovito." Gorkemu, ki ga je Le- nin prosil za pomoč, pa se je upiral, Lenin odgovarja 13. febru- arja 1908: "Mislim, da je marsikaj od tistih vprašanj, ki jih Vi postavljate o naših nesoglasjih, prav za prav nesporazum. Prav gotovo nisem hotel 'preganjati inteligence', kakor to počno eno- stranski sindikalisti, niti nisem hotel zanikati, da je delavske- mu gibanju potrebno. V vseh teh vprašanjih se midva nikjer ne mo- reva raziti ...". Nasprotno pa so se te razlike v istem pismu hi- 119 tro pokazale pri filozofiji: "Kar se tiče materializma, prav kot svetovnega nazora, mislim, da se z Vami v bistvu ne strinjam." Nič čudnega, ko pa se je Gorki zavzemal za empiriokriticizem in neokantovstvo. Prevod: Zoja Skušek-Močnik » - V.l. Lenin: Pisma Gorkemu, CZ, Ljubljana 194-6, str. 10, 11, Prevod prejšnjega pisma (7. 2, 1908) je narejen po francoskem prevodu. Pri drugem pismu je bistvena razlika med francoskim in slovenskim prevodom tale: 0 vseh teh vprašanjih med nama ne more biti razlik." Na te "razlike" (divergences) se nanaša tudi Althusserjev komentar. 121 (JDK: 141.82 (44) (049) Tine HRIBAR MARKSISTIČNI STRUKTURALIZEM IN STALINIZEM (Althusser in resnica) Althusser je znan predvsem po svojih delih (Za Marxa, Brati Kapi- tal) iz šestdesetih let. Vendar svojo filozofsko pozicijo zares razvije šele v sedemdesetih letih. Znotraj te pozicije je zanimiv zlasti njegov odnos do resnice. Resnica je zanj namreč sredstvo in zato nekaj sekundarnega. 1. Primat protislovja in primat pravšnosti pred resnico Sekundarni položaj in iz tega sekundarnega položaja izvirajoče podrejeno vlogo resnice začrta Althusser v obrisih že v predava- njih iz leta 1967, ki pa so izšla pod naslovom Filozofija in spon- tana filozofija znanstvenikov (Maspero) šele leta 1974. Podrejeno mesto resnice je nakazano takoj v prvi izmed petindvajsetih tez predavanj: "Filozofski stavki so Teze." (PSS 13) Pisava z veliko začetnico namreč izpričuje, da gre za teze v dobesednem, tj. do- gmatic nem pomenu besed: za samovzpostevljeno postavo (pozicijo). Pomen prve teze je zato v samoutemeljitvi teze kot Teze; ne j upo- rabim lasten Althusserjev prevod: filozofski stevki so dogmatič- ni stavki. Od tod seveda takoj sledi samosvoje razumevanje resnice. Kolikor so filozofski stavki dogmatični in zato nedokazljivi, brez možno- sti demonstracije na striktno znanstveni način, niso resnični ali neresnični (lažni) v teoretskem pomenu besed, temveč pravšnji ali nepravšnji. "Vsaka filozofska Teza je pravšna ali ne." (PSS 14) V praktičnem pomenu besed. Čeprav so filozofski stavki teoretski stavki, so ti teoretski stavki po svoji plati vselej že prežeti s prakso. Proizvajajo namreč distinkcije, ločujejo ene ideje od drugih; razmejujejo (delijo) resnico od zmote, umno od čutnega, 122 duh od materije itd. To dela filozofija že v vsej svoji zgodovi- ni, je v tem smislu že vseskozi kritična, toda Althusser si šte- je v čast, da je to izrekel izrecno. In iz tega vpogleda izvlekel logične zaključke, se pravi nove Teze: 3. Teza: "Filozofija za objekt nima realnih objektov oz, nima re- alnega objekta v smislu, v kakršnem imajo realni objekt znanosti," 4. Teza: "Filozofija nima objekta v smislu, v kakršnem ga ima ka- ka znanost." 5. Teza: "Eksistirajo ^filozofski objekti4, ravno zato, ker filo- zofija (v smislu 4, Teze) nima objekta: interni 4objek- ti4 filozofije." Filozofija nima objekta, ker šele ona razmejuje (deli) objekte; tako kakor razredna borba še- le ločuje in razločuje razrede. Tudi resnica in neresnica sta tako šele rezultat filozofskega raz- mejevanja: rezultat filozofske Teze kot pravšne. Da so filozofski stavki Teze, to je namreč tudi filozofski stavek oz. filozofska Teza. Dogmatična postavka. Pravšnja resnica. Ne resnica, marveč pravšnost (justesse) je zato tista prava bese- da. "Kolikor filozofija v vsej svoji zgodovini vselej govori o Resnici in zmoti, o Resničnem in napačnem in začenjajo filozofi vselej z %Iskanjem Resnice4 ter se vselej bojujejo v imenu Resni- ce, filozofski stavki niso bili nikdar kvalificirani kot pravšni (justes)." (PSS 57) Čeprav se je imenovani adjektiv uporabil, ni bil izrecno uporabljen za kvalificiranje filozofskih stavkov. V osnovi je šlo namreč vselej za skladnost z Resnico, za adekvatnost, ne pa za pravšnost. "Pravšno je naše razpoznavno geslo za vstop v filozofijo." Ob tem Althusser opozarja na razliko med besedama justice in justesse. med pravico in pravšnostjo. "Treba je doje- ti, da pravšno (juste) ni adjektiv od pravice (justice). Ko Sve- ti Tomaž razločuje med pravičnimi in nepravičnimi vojnami, govo- ri v imenu pravice. Toda ko Lenin razločuje med pravičnimi vojna- 123 mi (les guerres justes) in nepravičnimi vojnami, govori v imenu pravšnosti: pravšne črte, pravšne razločitve značaja vojn kot funkcij njihovega razrednega pomena." (PSS 57) Vojna je pravična, če je v skladu s pravšno pozicijo; če je naravnana (ajustée) z razredno borbo. Pravšnost torej ni kaka vnaprejšna pravšnost ali resnica, temveč izhaja iz razredne borbe. "Pravšnost, o kateri govorimo, ni pre- etablirana: ni preeksistentna glede na naravnavo (ajustement), temveč je njen rezultat." (PSS 58) Pravšnost je torej treba razu- meti kot proces. Pravšno je to, kar je pripravšno: pripravno v razredni borbi. Filozofija, ki v svoji praksi razmejuje pravšno od nepravšnega, je "doma" na vseh področjih, saj razredna borba ne poteka le v ekonomski bazi, temveč tudi v pravno-politični nadstavbi, v ideologiji in znotraj vseh oblik družbene zavesti sploh. Torišče filozofije je zato povsod in v vsem. "Filozofija je torej sama udeležena v razmerah, v katere posega: je v teh razmerah, je v *celotnem*. Zato z razmerami ne more biti v vnanjem odnosu, čisto spekulativnem, v odnosu čistega spoznavanja, saj je spre- jemnik te celokupnosti. Prav od tod izhaja, da Teza nima %objek- ta* , marveč je stava (enjeu: vložek v igro). Odnos Teze do njene stave ne more biti odnos enostavne \re»niee*(odnos med spoznava- njem in njegovim objektom), torej odnos čistega spoznavanja, mar- več je to praktični odnos, praktični odnos naravnave. Kako naj razumemo te termine? 1) Praktični odnos ne označuje le (kar je sicer ekzaktno) tega, da ta odnos sprevocira praktične učinke, ampak nekaj povsem drugega: odnos sil znotraj polja, ki je obvla- dovan s protislovji in konflikti. 2) Je to, kar daje procesu na- ravnave zelo določen pomen: to je naravnava v borbi, povejmo na klasičen način, v borbi med obstoječimi, med obvladujočimi in med obviadanimi idejami. 3) To torej privede do praktičnih rezul- tatov: nova pozicija, ki je dosežena in utrjena s Tezo (Teza»po- zicija), modificira druge pozicije in povzroči dejanskosti, ki 124 so stava vsega tega procesa naravnave v borbi; vodi torej do utr- ditve %pravšne4 (ali ne) Teze." (PSS 59) Resnico samo na sebi ra- zume Althusser torej kot prienačenje (adéquatio) spoznavanja ob- jektu, medtem ko je pravšnost rezultat stave, praktične interven- cije, praktičnega posega (čeprav sprva lejía področju teorije) v boj, v spopad sil. Pravšnost je zato vselej na določen način modificirana resnica: prikrojena, naravnana in uravnana glede na temeljno pozicijo v spopadu protislovnih Bil, se pravi: po protislovjih obvladanih sil. S takšnim dojemanjem resnice Althusser ne zaostaja za Nietzsche- jem, temveč je stopil še korak dalje. Nietzsche enači resnico 8 pravico: resnično je tisto, kar je prav volji do moči. Resnica je torej postava volje do moči. Resnično je to, ker je po volji do moči postevijeno kot pravično in s tem upravičeno po njej. Alt- husser izrecno opozarja na razliko med pravico in pravšnostjo; pravšnost sicer ni najbolj ustrezen prevod, kar se da razbrati iz sintagme "pravična vojna", v kateri "pravična" ne moremo sub- stituirati s "pravšna", medtem ko je v francoščini uporabljen ad- jektiv "juste", ki na določen način vsebuje oba pomena. Torej je v francoščini med besedama "justice" in "justesse" tesnejša pomen- ska povezava, kot jo v slovenščini lahko nakažemo z besedama "pra- vica" in "pravšnost"; še težje je s prevodom izraza "adjustement", saj ga dobesedno ne moremo prevesti, tako da je prevod z "narav- nava" , z besedo drugega korena, le glasovno kolikortoliko prime- ren. Po pomenu pa je izraz "pravšnost" kar primeren, saj pokaže na ta korak dalje, ki ga je napravil Althusser glede na Nietzsche- jevo metafiziko. Pravica je namreč še zmeraj označevalka nekega fundamenta, neke trdne opore, nekega občega principa, medtem ko pravšnost označuje stavo, vložek v igro, ki ga lahko vsak trenu- tek umaknem (preklicem in zanikam), če mi ne ustreza več. Resnica kot pravšnost je zgolj in samo še funkcija konfrontacije 125 spopadajočih se sil, funkcija tega, kar imenuje Althusser glede na marksistično tradicijo sicer še zmeraj razredna borba, toda faktično razume to borbo kot igro: kot neskončno igro z vsakčas zamenjljivimi stavami. Primat protislovja pred nasprotji, torej tudi pred vsemi klasič- nimi pozicijami filozofije, ki so ob tem primatu le še interni 'bbjekti" filozofskega razmejevanja in razpolaganja, zagotavlja gibljivost in relacijsko relativnost vsega, kar je. Teza, po ka- teri se lahko spoznava le to, kar je, v tem kontekstu zato pome- ni: za resnico lahko spoznate le tisto, kar je po moji Tezi dolo- čeno, kar sem glede na spopad sil sam določil kot objektivno ek- sistentno, pri čemer tudi mejo med eksistentnim in neeksistentnim, med objektivnim in neobjektivnim (subjektivnim) kajpada določim sam. Althusser bo sicer rekel, da filozof ne sme delati nič dru- gega kot "reflektirati, da bi lahko inflektiral odnos sil (PSS 61)" v razredni borbi, da torej ne sme zapasti v subjektivizem ali pragmatizem; toda kdo naj bi postavljal ločnice, na osnovi katerih bi se vedelo, kaj se sme in kaj se ne sme? Ta je po vseh Althuserjevih izvajanjih v zadnji instanci vendarle lahko le ti- sti, ki vidi pravšne meje, ki zna na pravšen način razmejiti raz- lične pozicije, to pa je pravšni filozof oz. pravšni dialektični materialist. Ker je "razredna borba" gibalo zgodovine in je zgodovina zaradi primata protislovja (borbe) proces brez subjekta in brez konca (cilja), je na vsaki "stopnji" procesa in v vsakem njegovem momen- tu treba vse nenehno znova naravnavati in uravnavati, na pravšen način in v pravšno smer kanalizirati. Smotre je treba neprestano ne le preverjati, ampak tudi definirati in modificirati. V tem je kljub podobnostim neskončna razlika med Heglovo in Althusser- jevo koncepeijo. To razliko skuša sicer sam eksplicirati, vendar njegova eksplikacija ostaja na pol poti. Zato tudi razlike med seboj in Marxom ne uoči. Pač pa ob radikalizaciji svoje pozicije uoči razliko s svojimi izhodiščnimi tezami. Rezultat teh njegovih 126 uočenj so elementi Althusser;}eve avtokritike. 2) Elementi Althusser.leve avtokritike S samokritiko na osnovi svojih predavanj Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967) začne Althusser že v drugem letu po izdaji zbornika lastnih člankov Za Иагха in skupinskega zbor- nika Brati Kapital. V Predgovoru (1967) k italijanski izdaji zbor- nika Brati Kapital, ki je potem ponatisnjen tudi v drugi franco- ski izdaji (1968), navede Althusser dva osnovna elementa svoje koncepcije, ki ju je treba korigirati. 1) koketiranje s struktura!istično terminologijo in 2) teoreticistično tendenco. Ker po Althusserju prvi element pravzaprav potrebuje le lepotne korekture, saj naj bi bilo izenačevanje njegove koncepcije s struk- turalizmom ob tem, da jasno razločuje med kombiniranjem (combinai- son) in kombinatoriko (combinatoir), predvsem rezultat nesporazu- mov, se koncentrira na problem teoreticistično tendence. Navaja, da je bila "definicija filozofije kot teorije teoretične prakse enostranska in torej nenatančna (LC 1-6)"; torej ob tej definici- ji ne gre le za terminóloško napako, temveč za napako same koncep- cije. "Določiti filozofijo enostransko kot Teorijo teoretskih praks (in zato kot teorijo diferenc med temi praksami), je formu- liranje, ki vodi lahko le do najšibo "Spekulativnih* najsibo *po- zitivistiČnih* učinkov in odmevov na teorijo in politiko." (LC 1-6) Kolikor filozofija zastopa politiko na področju teorije in teorijo na področju politike, kolikor predstavlja razredno borbo na področju teorije, ne more biti le Teorija teoretskih praks oz. razlik med njimi, ampak sega čez ali izpod teoretskih praks nepo- sredno v praktično prakso. Kljub taksnemu opozorilu v Predgovoru v ponatisu Brati Kapital pa Althusser v tem času Se ne eksplicira svojega kritičnega sta- lišča do svojih predhodnih tekstov. Do eksplikacije v njenih pr- 127 vili obrisih pride šele v Odgovoru Johnu Lewiau leta 1972, torej po petih letih, če vzamemo za izhodišče omenjeni Predgovor iz le- ta 1967« Svojo teoreticistično deviacijo zdaj takole opiše: "Če vzamemo zadevo zelo shematično, obstaja napaka v prepričanju, da je filozofija znanost in da ii¿a kot vsaka znanost 1) določen pred- met , 2) začetek ("epistemološki rez") v momentu, ko se pojavi znotraj kulturnega predznanstvenega, ideološkega univeusuma in 3) določeno zgodovino, ki je podobna zgodovino kake znanosti." (RJI) Če so vse te tri točke negativne, imajo svojo nasprotno po- dobo, ki odslej velja kot pozitiv: 1) filozofija ni znanost, 2) nima predmeta v smislu znanstvenega predmeta in 3) nima zgodovi- ne, tj, kakega začetka ali konca. Filozofija je, kakor smo videli ob navedbah iz Filozofije in spon- tane filozofije, skupek dogmatičnih stavkov, ki niso resnični a- li neresnični, marveč pravšni ali nepravšni glede na razredno bor- bo (v teoriji), tj. glede na politiko (v teoriji). Filozofija je večna zastopnica razredne borbe kot procesa brez konca. Ni samo teorija razlik med teoretskimi praksami, ampak razmejevalka nas- protij, ki se porajajo iz prvobitnega protislovja oziroma iz pr- vobitnosti kot protislovja. Konsekvence tako trans formirane ga gledišča so po Althusser ju na- slednje: če filozofije ni mogoče zvesti na znanost, potem filo- zofske revolucije kot revolucije v filozofiji ni mogoče reducira- ti na epistemološki rez kot rez v znanostih. Filozofska revoluci- ja je predpogoj, epistemološki rez torej le pogoj tega predpogo- ja. Njegove možnosti. Sicer se pri Marzu vse dogaja istočasno, toda v zadnji instanci je vendarle filozofska revolucija tista, ki terja epistemološki rez. Ob tem se tudi teza iz Lenina in fi- lozof ide . po kateri je filozofija glede na znanosti vselej že v zaostanku, izkaže kot enostranska, kajti glede na Harxa je bila filozofska revolucija tista, ki je zahtevala novo znanstveno od- kritje oziroma novo, revolucionarno znanost. Filozofska revolucija pa je posledica, kar skuša Althusser doka- 128 zeti na osnovi Marxove biografija, spremenjenega političnega sta- lišča, Marx da je od radikalnega meščanskega liberalizma (1841-42) prešel na pozicije malomeščanskega komunizma (1843-44) in končno na pozicije proleterskoga komunizma (1844-45), V njegovi filozo- fiji se je to preneijanje izražalo v specifičnih oblikah: kot pre- hod od subjektivnega novoheglovstva kantovsko-fichtejevskega ti- pa prek feuerbachovskega teoretskega humanizma k materialistično- -revolucionarni filozofiji. Potemtakem sta politična in filozof- ska evolucija sicer vzporedni evoluciji, toda: "1) njegova poli- tična evolucija terja njegovo filozofsko evolucijo in 2) njegova filozofska evolucija terja njegovo znanstveno odkritje (RJP)". Zaporedje je torej na globlji ravni takšno: 1) politika, 2) filozofija, 3) znanost, Marxov prikaz lastnega razvoja, ki ga nahajamo v Predgovoru H kritiki politične ekonomije in na katerega se prek navedbe Marxo- ve izjave o "filozofski vesti" implicitno sklicuje tudi Althusser, je drugačen. Predvsem ni tako shematičen, "Moj strokovni študij je bilo pravo z nans t vo, vendar sem ga gojil poleg filozofije in zgodovine le kot podrejeno stroko." (MEH) IV-103) Glede na nad- rejenost in podrejenost je torej filozofiji v času Marxovega štu- dija pripadalo prvo mesto. Po študiju je Marx kot urednik "Rhei- nische Zeitung" v letih 1842/43 prvič prišel v zadrego, ko je "moral poseči v razpravo o takoimenovanih materialnih interesih (MEID IV-104)", namreč Ob razpravah renskega deželnega zbora o kraji leaa itd. V zadrego ga je torej spravila njegova politična intervencija in v tem obdobju je imela zanj glavno vlogo politi- ka; toda v povezanosti z materialnimi interesi, z ekonomskimi vpra- šanji. V tem času je volja iti naprej za vsako ceno pogosto odteh- tala strokovno znanje: tako da se je Marx na osnovi svojega dose- danjega filozofskega vedenja ob začenjajočem prodiranju filozof- sko obarvanega francoskega socializma in komunizma znašel pred dilemo: ali naj se odloči sa ali proti. Po formalno-filozofaki 129 plati je takoj prepoznal, da gre za "šušmarstvo", glede na vsebin- sko plat pa je bil previdnejši: "dosedanji študij ne dovoljuje, da bi si upal sam izreči kakršnokoli sodbo o vsebini francoskih smeri"« Zato se je "iz javnega odra umaknil v študijsko sobo", iz politike v študij, iz prakse v teorijo« "Prvo delo, ki sem se ga lotil, da bi razpršil dvome, ki so se me polaščali, je bila kritična revizija Heglove filozofije prava, delo, katerega uvod je izšel v "Deutsch-französische Jahrbacher* leta 1844 v Parizu« Hoje raziskovanje se je končalo z rezultatom, da pravnih odnosov kakor tudi državnih oblik ni mogoče razumeti niti iz njih samih niti iz tako imenovanega splošnega razvoja človeškega duha, mar- več da temeljijo v materialnih življenjskih odnosih, katerih ce- lotnost obravnava Hegel, kakor so to delali Angleži in Francozi 18« stoletja, pod imenom "meščanska družba", da pa je treba iska- ti anatomijo meščanske družbe v politični ekonomiji«" (MELD IV- -105) Marxovo raziskovanje se je končalo z rezultatom, ki ga v njegovi osnovi Marx potem ne spreminja več, da je "obči rezul- tat" Predgovora (1859) le eksplikacija rezultata iz leta 1844, rezultata, ki je v tem prelomnem obdobju (1843-44) postal vodilo (Leitfaden)" vseh njegovih nadeljnih študij, se pravi: njegove filozofske in znanstvene orientacije« Vi naključje, da se Marx iole po eksplikaciji tega rezultata kritične revizije Heglove fi- lozofije prava in raziskovanja politične ekonomije« torej krit iè- ne-filozofske ga in znanstveno-raziskovalnega dela, vrne k opisu raz čiščenj a s filozofsko vestjo v letu 1845, ko sta skupaj z En- gelsom sklenila, da bosta razkrila ideološkost nemške, zlasti postklasične filozofije: "sklenila sva, da bova skupaj razdelala (auszuarbeiten) nasprotje med najinim nazorom in ideološkim nazo- rom nemške filozofije (MEID IV-107, MEW 13-10)". To izjavo je treba brati natančno in dobesedno: Marx in Engels nista sklenila, da bosta izoblikovala svoj (neideološki) nazor, marveč da bosta razdelala nasprotje med njunim nazorom in nazorom nemške filozo- fije, namreč na osnovi onega rezultata, do katerega se je po svo- ji poti hkrati s Marxoa dokopal tudi Engels, po katerem anatomi- je buržoazne družbe ni iskati v filozofskih idejah, marveč v po- 150 litični ekonomiji. Napisala sta NemSko ideologijo kot kritiko po- heglovske filozofije, s čemer je bil dosežen glavni smoter - sa- morazumetje (Hauptzweck - SelbstverstSndigung)n• Kritika je bila orodje samorazumetja: kot razdelava razlike in nasprotja, kot razdelava ločnice med njunim nazorom in pcsth*glovsko filozofijo, tj, ideologijo. Ta razmejitev je pomenila prelcm z lastno filozof- sko vestjo, toda tudi prelom s nemškimi filozofsko-ideološkimi nazori sploh. Vendar ta prelom v okviru filozofije (oziroma gle- de na filozofijo) še ne pomeni epistemološkoga reza: "Odločilne točke najinega nazora so bile prvič znanstveno, čeprav le polemič- no nakazane (angedeutet) v mojem spisu *Misere de la philosophie etc,*, ki je izšel leta 184? in je naperjen proti Proudhonu," Če že hočemo govoriti o epistemološkom rezu oziroma znanstvenem pre- lomu, potem je treba ta rez (prelom) potemtakem situirati v leto 1847 kot leto Bede filozofije, ne pa v leto 1845 kot leto Nemške ideologije. v katerem je šlo za obračun s filozofsko vestjo in to na osnovi rezultata, ki je bil dosežen vsaj leto dni poprej. In politika?""Od raztresenih del, v katerih sva takrat v tej ali oni smeri publiki predložila najin nazor, naj omenim samo %Mani- fest komunistične partije*, ki sva ga sestavila skupaj z Engelsom ter "Discours sur le libre échange*, ki sem ga objavil sam." Ker sta bila oba pravkar navedena teksta, ki ju moramo nedvomno imeti za izrazito politična spisa, zaključena v januarju 1848, so kon- sekvence jasne: politika je prišla na vrsto nazadnje. Namreč po umiku v študijsko sobo. Celotno zaporedje pa je bilo takšnole: 1) pretežno filozofski študij do leta 1842/43; 2) politična dejavnost na javnem odru 1842/43, torej komaj leto dni; 3) umik v študijsko sobo s kritično-filozofskim in snanatveno-raz- iskovalnim delom v letih 1843, 1844, 1845, 1846 in 1847; 4) znanstveni nastop v letu 1847 « Bedo filozofije; 5) politični nastop v začetku 1848, slasti s Manifestom komuni- stične partije. 131 Seveda moramo upoštevati možnost, da Flarxova aamopresoja, po ka- teri se je zgodil odločilen premik na prelomu 1843/44, ne drži. Kot kriterij svojega vztrajanja na Nemški ideologiji in s tem na letu 1843 kot prelomnem letu - najsibo epistemološkoga reza (Za Marza) uajsdbo filozofske revolucije (Odgovor J, Lew imi) « sir ši Althusserju Harzova raba kategorij proizvajalne sile, proizvodni odnosi, ideologija itd,, ki da jih pred Nemško ideologijo ni naj- ti. To Althusserjevo zagotavljanje drži le deloma, razen tega pa se teh izrazov ni izmislil Marz sam, marveč si jih je sposodil od francoskih socialistov in komunistov, predvsem pa od politič- ne ekonomije: "Začeli smo pri predpostavkah nacionalne ekonomije. Sprejeli smo njen jezik in njene zakone„" (MEID 1-301) Naslednji Althusserjev argument, ki pa sam na sebi kajpada sploh ni sporen, je dejstvo, da je v Nemški ideologiji podana brezobzirna kritika Feuerbacha, tudi kot izhodišča za kritiko politične ekonomije. Toda ali gre za kritiko Feuerbacha kot takega in za kritiko nas- ploh ali za način te kritike? Gre za način in dejansko izhodišče kritike tako francoskih socia- listov in komunistov kot Hegla in Feuerbacha, Ob vseh teh imenih pa nahajamo skupni imenovalec Marzove kritike ravno v načelu, da "obči razvoj človeškega duha" temelji vMaterialnih življenjskih razmerjih", ravno tako pa temeljijo v teh razmerjih državne obli- ke in pravna razmerja, skratka: anatomijo buržoazne družbe je is- kati v politični ekonomiji in nato tudi vsa sicerSna kritika te- melji v kritiki politične ekonomije, Y NomSki ideologiji se na ravni tega občega načela (občega rezultata) zgodi samo to, da je to načelo zdaj zaobrnjeno tudi zoper samega Feuerbacha, ki je bil zaradi svojega sklicevanja na "dejanskega človeka" izvzet taki kritiki: zdaj se je pokazalo, da je še tudi Feuerbachov "dejanski človek" le produkt obstoječe historične anatomije in zato še zme- raj "abstraktni individuum (?0 teza o Feuerbachu)", kolikor ga Feuerbach namreč generalizirao Na ravni občega načela oair©ma na ravni filozofske revolucij® kot revolucije filozofije sato Nemška ideologija pomeni nadaljevanj® in radikal izac i jo že v Kritiki He- 152 glovega državnega prava začetega preloma, ne pa zasnovo samega preloma. Kakor po drugi plati, z vidika znanosti, Se ne pomeni znanstvene zasnove občega načela, ki je bila nakazana Sele z Be- do filozofije, zlasti v kritičnem poglavju o metodi. Althusser sicer odstopi od svoje prvotne teze o epistemoloSkem (znanstvenem) rezu oziroma prelomu v letu 184-5« toda nadomesti jo t tezo o filozofski revoluciji. Pravzaprav samo zamenja vrstni red snotraj istočasnega soobstoja obeh dogodkov. Nanovo pa posta- vi tezo, da revolucija ni rez, kajti o rezu naj bi bilo možno go- voriti le glede na znanost, ki ima začetek, svoj predmet in svo- jo zgodovino. Ob tej tezi se mu kajpada podere poprejSnja shema, po kateri je pred vsakim nastopom filozofije že bila navzoča ne- ka znanost: 1) pred nastopom oziroma rojstvom filozofije kot ta- ke naj bi bila že navzoča kot nujni pogoj matematika, 2) pred na- stopom novoveške kertezijanske racionalistične filozofije naj bi bila že navzoča fizika in 3) pred nastopom marksistične filozofi- je naj bi bil odkrit tretji veliki kontinent znanosti, tj. zna- nost zgodovine9 namreč v NemSki ideologiji. Vsaj glede Kanca se mu je ta shema zdaj porušila. Toda tudi roj- stvo filozofije kot platonizma ni bilo omogočeno šele po matema- tiki, narobe: matematika v njenem definitoričnem pomenu je bila utemeljena po Evklidu (Stoicheia) in to na način, ki ga je za znanstveno dokazovanje že poprej določil Aristotel; gre za "ak- siomatično" zasnovo znanosti: definicije (horoi), postulati (al- ternata) in aksiomi (ko ina i annoiai). Ravno tako samovoljna in dvomljiva je Althusser jeva teza o tem, da je Descartesova (1596- -1650) temeljna transformacija filozofije posledica nastanka fi- zike kot znanosti, saj fizike kot "aksiomatičnega" sistema spet ni zasnoval Galilei (1564-1642), na katerega se sklicuje Althus- ser, marveč Newton (1643-1727), ki je bil ob Deseartesovi smrti še otrok. Naknadno«ti filozofije v odnosu do znanosti ni mogoče dokazati. "Vsako veliko znanstveno odkritje povzroči (provoque) veliko transformacijo v filozofiji. Znanstvena odkritja, ki od- 133 prejo velike znanstvene kontinente, konstituirajo velike datume periodizacije zgodovine filozofije." (LPH 54) Če je prvi stavek še kolikortoliko sprejemljiv, je drugi popolnoma zgrešen« Iz te- ga, da filozofija glede na znanost ni nekaj naknadnega, pa seve- da ne sledi, da bi morala biti nekaj predhodnega. Nikakor ni tre- ba, da se ujamemo v shemo linearne kavzalnosti. Prav iz te sheme pa se kljub svojemu "strukturalističnemu" porek- lu Althusser ne more in ne more potegniti. Nenehno se giblje zno- traj vprašanja: kaj je bilo prej? Kaj je primarno? Kaj ima pri- mat? Ravno ob Marxu, ki v eni osebi združuje tako filozofa kot znanstvenika, pa bi lahko razbral - ne nazadnje iz Marxovih last- nih refleksij -, da v odnosu med znanostjo in filozofijo ne obs- taja družinsko razmerje matere in hčere. Če je postalo jasno, da filozofija ni mati (ali kraljica) znanosti, to ne pomeni, da mo- ra biti zato kaka znanost mati filozofije. Ko se tega dejstva Althusser ob Marxu delno save, ko razpozna sočasnost epistemološ- koga reza in filozofske revolucije, pa si zaradi svojega v teme- lju genetično-genealoškoga pristopa ne more kaj, da se ne bi vpra- šal po novem skupnem in hkratnem izvoru tako filozofije kot zna- nosti. Najde ga v politiki, pri čemer sploh ne opredeli natančne- je ne tega svojega zaokreta ne politike kot novoprspoznanega te- melja vsega. Naslonitev na politiko naj bi pomenila korak nazaj iz teoretici- stičnega (racionalistično-spekulativnega) odklona. Odklona od če- sa? Althusserjev implicitni odgovor, da je šlo za odklon od pravšne vsebine filozofije, je bolj ko ne presenetljiv. Toliko bolj, ker ss pravšno vsebino njegove filosofije takorekoč nikoli ne izvemo; vselej naletimo le na instrumentalne oziroma operacionalne defi- nicije filozofije« Vendar popravek glede na odklon ni nejasen« бе se je doslej filozofija opirala na znanost, ss mora odslej opirati na politiko« Prispodoba nas kar sama po sebi sili, da bi 13* V tej in takšni formulaciji prepoznali odklon v nasprotno smer, v drugo skrajnost: to bi bil empiricistični (iracionalistično- -pragmatični) odklon. Toda Althusser je svojo kariero začel rav- no z bojem proti temu odklonu in hoče prek avtokritike pokazati, da je šel predaleč, da se zdaj torej vrača k sredini. Problem je torej ta sredina kot izhodišče odklonov: zdaj nasproti empirizmu zdaj nasproti racionalizmu. So filozofske intervencije na področju politike filozofske ali politične intervencije? So filozofske intervencije kot filozof- ske na področju politike sploh možne? Ne gre zgolj in samo za intervencijo "filozofov", ki pa na tem področju politike pač ne funkcionirajo več kot filozofi, marveč kot politiki oziroma ideo- logi? Ali pa je sredinska in po-sredovalna pozicija filozofske inter- vencije na področju politike ravno v tem, da je ta intervencija hkrati, ko je filozofska, že tudi politična? Tranzitivna in hkra- ti refleksijska? "Recimo le tole: 1) filozofija ni absolutno Ve- denje, ni niti Znanost Znanosti niti Znanost Praks: nima absolut- ne Resnice o nobeni znanosti in o nobeni praksi. Še posebej pa nima kake absolutne Resnice ali moči nad politično prakso. Naro- be, nasproti filozofiji afirmira marksizem primat politike. 2) Vendar zaradi tega filozofija ni "dekla politike", kakor je bila nekdaj "dekla teologije": ni zaradi svoje pozicije v teoriji in zaradi svoje "relativne avtonomije". 3) V filozofiji gre (a pour enjeu: v njej je stavljeno na kocko) za realne probleme družbe- nih praks. Ker ni (ena) znanost, odnos filozofije do teh proble- mov ni tehnični odnos aplikacije. Filozofija ne daje formul, ki bi jih bilo treba "aplicirati" na probleme: filozofije se ne ap- licira. Filosofi ja deluje povsem drugače« Recimo: modificira po- zicijo problemov, modificira odnos med praksami in njihovimi ob- jekti." (RJL 41-4-3, pripomba 18) Iz te pripombe, ki pojasnjuje mnogo več kot glavni tekst, razberemo predvsem dvoje: 1) proti- slovno pozicijo filozofije in 2) Althusserjevo dogmaticno vzpo- 135 stavljanje ta protislovne pozicije filozofije. Prvič: v odnosu med filozofijo in med politiko vlada primat poli- tike, torej to ni odnos enakopravnosti, ni odnos prirejenosti, temveč odnos podrejenosti in nadrejenocti; vendar sele filozofi- ja definira in modificira odnos med praksami in njihovimi objek- ti, torej tudi odnos med politično prakso in objekti politike, s čemer si na nek način politiko vseeno podreja in podredi. Nav- sezadnje oziroma bolj natančno: najpoprej je filozofija tista, ki sploh določi meje med različnimi praksami; od tod ona teza, ki na svoj način izpričuje nakazano protislovje, da mora filozo- fija ob tem, ko je v zadnji instanci politike "odvisna"od politi- ke", obenem "določati linijo mas in prakso mas (RJL 4-1)", torej smer politike. Na tej ravni primat ne pripada politiki, marveč filozofiji, "Če je razredna borba v teoriji, učinkuje (elle a des affata: ima učinke) na enotnost teorije in prakse: na način njene zasnove in njene realizacije." Ker fiele filozofija razmeju- je teorijo in prakso, ker Sele ona vzpostavlja razliko med teori- jo in prakso, znanostjo in politiko itd.,pripada tudi možnost in zmožnost vzpostavljanja enotnosti med temi nasprotji odinole njej. Čeprav filozofija ni znanost o znanostih oziroma znanost o prak- sah, kar bi bilo nesmiselno, saj je nasprotje med znanostjo in prakso vzpostavljeno šele po filozofiji, ki ni znanost, filozofi- ja prek obpotja vendarle tvori neko absolutno resnico. Ne sicer materialno, pač pa formalno. Je pred ali nad znanostjo, pred ali nad politiko, pred ali nad teorijo, pred ali nad prakso itd. Ne daje vsebinskih formul za razreševanje problemov, toda daje for- malni okvir same eksistenčne možnosti problemov. Daje formalni okvir njihove pozicije. Njeno politično učinkovanje se tako aed- potoma transformira v formiranje politike kot učinka. Primat politike zadobi tako zgolj pomožno funkcijo: to je primat materije v delovnem procesu. Filozofija je v zadnji instanci od- visna od politike, kot je smotrna dejavnost v zadnji instanci odvisna od naravne snovi, toda v prvi instanci je politika edvis- 136 na od filozofijo, kot jo to, kaj bo v delovnem procesu izšlo iz naravne snovi, odvisno od smotrne dejavnosti. Razen tega pa primat politike - in v tem je Althusserjev pragma- tističen, ne ortodoksan dogmatizam - ni postavka, ki bi jo lahko kar tako pripisali marksizmu. V zadnji instanci ni opredeljujoča politika, marveč politična ekonomija oziroma ekonomska struktura kot realna baza družbe. "Celokupnost teh produkcijskih razmerij tvori ekonomsko strukturo družbe, realno bazo, nad katero se dvi- ga pravna in politična nadstavba in kateri ustrezajo določene družbene forme zavesti." (MEW 13-8) Marx ne vpeljuje nikakršne linearne stopenjske kavzalnosti med realno bazo, nadstavbo in družbenimi formami zavesti. Če celo pustimo ob streni problem, kaj pravzaprav pomeni izraz "ustrezati (entsprechen: odgovarjati, prienačiti)", je iz navedenega stavka povsem očitno, da družbene forme realni bazi ne ustrezajo šele prek politične nadstavbo, tem- več neposredno. To se zdi na prvi pogled bolj determini: .joče gle- de na forme zavesti, toda ob ponovnem pogledu se pokaže, da je zadeva ravno obratna."S predrugačenjea ekonomskega temelja se po- časneje ali hitreje okrene vsa ogromna nadstavba. Pri motrenju takšnih zaokretov je treba vselej razlikovati med materialnim pre- okretom v ekonomskih produkcijskih pogojih, ki se ga da konstati- rati na naravoslovno zvest način ter med pravnimi, političnimi, religioznimi, umetnostnimi ali filozofskimi, skratka ideološkimi formami, v katerih se ljudje tega konflikta zavedo in ga izboju- jejo (ausfechten: izprosijo; dobesedni pomen pa se je izgubil že v 16» stoletju in bil prenesen: prignati do konca in razrešiti). Kakor ne presojamo individua po tem, kar misli sam o sebi, prav tako ne moremo presojati take epohe zaokreta (Bmwtlzungsepoche: prevratna doba) po njeni zavesti, marveč moramo to zavest pojas- niti iz protislovij materialnega življenja, iz obstoječega kon- flikta med družbenimi produktivnimi silami in produkcijskimi raz- merji." (HSV 13-9) Konflikta, tj. protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi razmerji se ljudje zavedo v ideoloških formah in ga razrešijo na osnovi tega zavedanja: ravno tako pa 137 je vzvratno možno in to takšno zavedanja (zavest) pojasniti na zavestne—znanstven način le iz protislovja materialnega življenja. Pogoj razrešitve konflikta pa je v vsakem primeru zavest: pri raz- reševanju konflikta pripada primat zavesti. Šele ko se ljudje za- vedo konflikta, ga lahko tudi razrešijo. V tem horizontu Marx politiki ne daje nikakršne posebne vloge. Predstavlja enega izmed elementov - vselej nap topa izza prava - nadstavbe. Pravo je izraz produkcijskih razmerij: v njem so pro- dukcijska razmerja zakonito fiksirana kot lastninska razmerja. Zato so lastninska razmerja neposredni izraz produkcijskih razme- rij. Politika se v produkcijska razmerja neposredno ne meša, tem- več je garant njihovega pravnega izraza, garant ohranjanja in ob- navljanja lastninskih razmerij. Politični izraz produkcijskih razmerij, toda posredovanih prek lastninskih (pravnih) razmerij, je država. Država nastopi neposredno, tj. z neposrednim nasiljem tam in takrat, kadar in kjer pride do motenj v produkcijskih oz. lastninskih, v ekonomskih oz. pravnih razmerjih. Torej predvsem v času konflikta med produktivnimi silami in produkcijskimi raz- merji, ko se ljudje začnejo v svojih ideoloških formah zavedati protislovja in grajo zato v zavesten spopad, da bi ga razrešili. Ta zavesten spopad, posredovan prek ideoloških form, je razredna borba. Do nje pride na osnovi konflikta, na osnovi protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi oz. lastninskimi (prav- nimi) razmerji; do protislovja (konflikta) pa pride "na določeni stopnji (MEV 13-9)", torej tudi do razredne borbe pride šele na določeni stopnji zgodovinskega razvoja. Niti protislovje niti razredna borba nista nekaj primarnega, marveč nastaneta šele na osnovi nečesa predhodnega. Razredna borba je zastavljena zaradi razrešitve protislovja (kon- flikta) in sato nikakor ni zgolj izraz - recimo politični - tega protislovja; še manj je to borba brez začetka in brez konca, to- rej brez zgodovine, kakor bi rad dokazal oziroma uveljavil Althu- sser. Razen tega se razredna borba odvija prek in skozi vse ideo- 138 loške forme, prek in skozi vso-ogroiimo-nadstavbo. Kaže, da Marx uporablja termin nadstavba v ožjem in širšem pomenu: nadstavba v ožjem pomenu vključuje le pravo in politiko, nadstavba v širšem pomenu, torej v pomenu sintagme vsa-ogromna-nadstavba pa vključu- je vse ideološke ferme od prava do filozofi je* Pri čemer pa je treba upoštevati tudi določeno distinkcijo med lastninsko-pravni- mi razmerji kot elementom nadstavbe v ožjem pomenu ter med prav- no ideološko formo kot elementom vse-ogromne-nadstavbe. Pravno- -ideološka forma je forma ideologije na področju pravno-1astnin- skih razmerij: forma neposrednega postavljanja in spreminjanja postav. Posredno utemeljevanje teh postav spada že v filozofijo prava; prav ta najširši pomen termina filozofija pa moramo imeti pred očmi, ko Marx filozofijo šteje med ideološke forme, medtem ko znanosti npr. ne podreja tem formam, marveč ji očitno pripada vloga razjasnjevanja ideoloških form. Če politiki znotraj vse- -ogromne nadstavbe pripada glede na filozofijo prava itd. primat, pa tega primata politike nikakor ni mogoče zagovarjati glede na znanost in glede na filozofijo nasploh. Kolikor pri razreševanju protislovja (konflikta) pripada primat zavesti, kritični zavesti znotraj ideoloških form vse-ogromne-nadstavbe, tisti zavesti, ki zna pojasniti od-kod-in-kam konflikta, politika v tem kontekstu nima nobene izjemne vloge. Politična je seveda razredna borba proti državi in tu je primat politike in politične intervencije očiten, toda takšno formuliranje je zajeto v lastni krog, ni nič drugega kot tavtologija. Skratka: filozofija v zadnji instanci nikakor ni določena po po- litiki in nikakor ne predstavlja razredne borbe v teoriji. У zad- nji instanci je filozofija določena po produkcijskem načinu in v času konflikta med produktivnimi silami in produkcijskimi raz- merji se začne odvijati razredna borba tudi v njej, kakor sicer v vseh ideoloških formah. Tedaj se filozofija pretvori v razred- no borbo v filozofiji. Althusser pa najprej izpostavi razredno borbo kot nekaj nasebnega, potem pa še mehanično izvzame filozo- fijo in jo določi za intervencionista v vseh ideoloških formah 139 nadetavbe v širšem pomenu. Filozofija naj bi bila razredna borba v teoriji, toda kaj naj bi bila ta teorija kot unikum? In kaj naj bi bila filozofija v odnosu do te teorije? Razredna borba! Toda ali je v tem zapopadeno kaj drugega, kot to, da naj bo filozofi- ja izvoznik razredne borbe na različn* teoretska področju? Althu- sser zanika, da bi bila zdaj in v takšni vlogi filozofija dekla politike, češ da ima relativno avtonomijo. Kakor da te relativne avtonomije filozofija ne bi imela tudi kot dekla teologije. Sploh pa relacija politika-filozofija ni adekvatna z relacijo teologi- ja-filozofija; tej zadnji relaciji ustreza relacija ideologija- -filozofija. Filozofija kot interveneionist oziroma kot izvoznik razredne borbe je dekla ideologije, ne politike. Althusser sicer ve, da mora filozofija razredno borbo najprej izbojevati v lastni hiši, toda spregleda, da mora biti po Marxu tista zavest, ki hoče razjasniti konflikt (protislovje) med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, torej razredno borbo v okviru nadstavbe oziroma v okviru ideoloških form, zmožna prodreti izpod razredne borbe, med njene korenine. Da se ne sme izgubiti zgolj v obzorju tiste določene stopnje zgodovinskega razvoja, na kateri pride do protislovja in s tem do konflikta oziroma borbe. Ri nujno, da tisto zavest, ki je zmožna pojasniti in presoditi zavest dane zgodovinske epohe, zlasti pa prevratne epohe, imenu- jemo filozofija. Toda po Marxu je nujno, da ta zavest o zavesti eksietira. Da to ni znanost o znanosti, je jasno; saj se po eni strani z "naravoslovno (naturwissenschaftlich)" natančnostjo, torej z natančnostjo znanosti (plural) o naravi more konstanti- rati le zaokret v ekonomskih produkcijskih pogojih, po drugi stra- ni pa zavest o določenih družbenih formah zavesti ni zavest o znanosti, temveč zavest o ideoloških formah. To je zavest o pogo- jenosti ideoloških form po produkcijskem načinu in zato tudi za- vest o pogojenosti konflikta v njih po konfliktu (protislovju) v materialnem življenju. Zavest o pogojenosti zavesti je kajpada tudi sama pogojena, toda ob tam sovpadanju glede na pogojenost pravgotovo ne gre za pogojenost na isti ravni. 140 Kaj naj rečemo o Althusserjevi prestavitvi zadnje instance, o nje- govi nadomestitvi oziroma zamenjavi ekonomske strukture kot zad- nje instance s politiko? Kaj naj rečemo o njegovem forsiranom iz- postavljanju protislovja? O substantiviranju in personificiranju protislovja, s tem pa tudi konflikta in razredne borbe? Kaj naj pomeni nenehni primat politike glede na filozofijo? Kaj naj pome- ni razredna borba brez konca? Primat protislovja pred nasprotji? Primat protislovja (konflikta) med produktivnimi silemi in produk- cijskimi razmerji pred obstojem samih produktivnih sil in produk- cijskih odnosov? "Takšen malomeščen spreminja protislovje V boga (vergtJBLicht den Widerspruch: pobožanstvuje protislovje), ker je protislovje jedro njegovega bitja (seines Wesens: bistva). On sam je zgolj socialno protislovje v akciji. Prek teorije mora upravi- čiti to, kar je v praksi in gospodu Proudhonu pripada zasluga, da je znanstveni interpretet francoskega malomeščanstva, kar je dejanska zasluga, kajti malomeščanstvo bo sestavni del vseh pri- pravi jajočih se socialnih revolucij." (MEW 27-462, Marxovo pismo Annekovu, 28. dec. 1846) Ob teh Marxovih formulacijah in ocenah Proudhona bi bilo glede na Althusserja komaj kaj dodati. Njegova "filozofija" ni nič drugega kot teoretsko opravičilo njegovih praktičnih akcij, se pravi: političnih. Od tod nenehno sprevračanje vseh relacij. No ostro razmeji med marksistično znanostjo o zgodovini (historičnim materializmom) in med marksistično filozofijo (dialektičnim materializmom), ko se potem sklicuje na "Bngelsa, sevede Lenina in samega! (Althu- sser jev klicaj) Stalina", ki da so zagovarjali potrebo po filozo- fiji v razredni borbi proletariate in ko nazadnje določi filozo- fijo kot, v zadnji instanci, razredno borbo v teoriji, doda pri- pombo v treh točkah: "1) Po svoji abstraktnosti, racionalnosti in sistematičnosti nastopa filozofija vsekakor %v% teoriji, v so- sedstvu znanosti, s katerimi vstopa v specifične odnose: toda fi- lozofija ni (kaka) znanost. 2) Za razliko od znanosti vstopa fi- lozofija v intimen odnos s razrednimi tendencami ideologij. ki so, v zadnji instanci, praktične in ne pripadajo teoriji (Чео- 14-1 retske ideologije* bi bile v zadnji instanci odposlanke praktič- nih ideologij v teoriji), 3) V vseh teh formulacijah označuje izraz *v zadnji instanci*:"določenost v zadnji instanci*, *glav- ni vidik*, ključni člen določanja: implicira torej eksistenco enega ali več sekundarnih, podrejenih, naddoločenih in naddoloču- jočih, zakaj drugih vidikov. Tako je filozofija razredna borba v teoriji in ideologije so praktične: toda to so v *zadnji instan- ci*. Morda ni bila vselej dojeta teoretska teža Leninove politič- ne teze o "ključnem členu*. Ne gre le za izbor "ključnega člena* med že obstoječimi in že identificiranimi: veriga je napravljena tako, da je treba formulo zaobrniti (renverser). Da bi mogli pre- poznati in identificirati na njihovem mestu druge člene verige, jo je treba najpoprej dojeti prek ključnega člena." (RJL 12, pri- pomba 3) Althusser z mehaniko linearne kavzalnosti sklepa: če je politika koncentrirani izraz ekonomije, potem je filozofija kon- centrirani izraz politike, zato se mu izvije tudi naslednja for- mulacija: "besede filozofije so orožje v politični borbi (RLJ 13)"« Namesto pred razredno borbo v filozofiji se tako znajdemo pred politično borbo, katere sredstvo so filozofske besede, katere sredstvo kot politični вamosmoter je filozofija. Althusser sicer izrecno opozarja, da je treba strogo paziti na sintagmo: v zadnji instanci. "Naj preciziram: v zadnji instanci, da se ne bi trdilo, kako sem rekel nekaj, česar nisem. Pravim: filozofija je, v zadnji instanci, razredna borba v teoriji - a ne kar enostavno: filozofija je razredna borba v teoriji." (RJL 11, pripomba 2) Toda kljub taksni obrnejitvi ostane celotna zade- va še zmeraj povsem nejasna. Formulaciji v-zadnj i- instanc i lahko v določenem kontekstu namreč razložimo takole: kar trdiš, je v zadnji instanci sicer pogojeno s tvojo razredno pozicijo, recimo reakcionarno, toda v tem, kar si povedal, je vseeno veliko resni- ce. Na žalost pa je bila ta formulacija najpogosteje razumljena in uporabljena, da ne rečem zlorabljena, takole: kar trdiš, je kljub navidezni resničnosti v sadnji instanci pogojeno s tvojo reakcijonarno razredno pozicijo in zato napačno. Takšen obrat je 142 značilen za stalinizem« In y skladu z njim so bile na takšne na- čine (z)rabljene tudi druge Marxove opredelitve. Da ljudje v ka- pitalističnem produkcijskem načinu niso nič drugega kot personi- fikacije oz. agenti kapitalističnih razmerij, nosilci določenih razrednih razmerij in interesov, ta Marxove ugotovitev je bila navidez sprejeta kot taka. Toda medtem ko Marx izjavlja, da posa- meznika ni mogoče klicati na odgovornost zaradi razmerij, katerih stvor je na ravni družbenosti, ravna stalinizem ravno narobe: po- men agenta (činitelja) spremeni in sprevme, tako da zdaj agent pomeni toliko kot špijon, ki je subjektivno odgovoren za ''ostan- ke kapitalizma" in ga je zato treba fizično likvidirati, da "pre- živelih" kapital ist ično-buržoaznih odnosov ne bi bilo več. Človek ni le subjektivno odgovoren za to, kar objektivno je, ampak naj bi bila celo. eksistenca objektivnega odvisna od eksistence dolo- čenih "pokvarjenih" subjektov. Od tod pravna teorija o objektiv- ni krivdi kljub subjektivni nedolžnosti, v imenu katere so potem povsem določeni subjekti na lastno odgovornost - seveda pod krin- ko partijske odgovornosti - umorili toliko nedolžnih žrtev. Pre- fin j ene" delitev dela" na poti do umora je to faktično subjektiv- no odgovornost sicer razpršila, toda: kdor je bil udeležen pri umoru, na kateri stopnji priprave in izpeljave že, je bil udele- žen in tega se ne da zbrisati z nikakršnimi analizami o pogojeno- sti itd« Althusser se s svojo eksplikacijo pojma "agent" in s pre- nosom konfliktov z ravni ekonomskc—produkc i j skih razmerij na ra- ven politike ter razredne borbe kot take in brez konca, ob čemer naj bi bil že vsak filozofski pojem orožje razrednega obračuna (seveda s nosilci teh pojmov) giblje na robu stalinizma« ? Elementih avtokritike (Elemente d*autocitique, Hachette, Paris 1974) Althusser zgolj nadaljuje s svojo kritiko lastnega teoreti- cističnega odklona ter zmeraj bolj sapada ne le politiki, marveč že kar politikanstvu; seveda na ideološki psevdoteoretski ravni: "da se je treba v filozofski borbi pogosto opirati na nekaj, na kar se opirajo tudi drugi (ki so lahko tudi nasprotniki), da bi se to, za kar se zavzemajo drugi, integriralo s tem, za kar se 14-5 zavzemamo mi sami (to integriranje lahko potem popolnoma spreme- ni smisel tistega, za kar se zavzemajo drugi),ker to nastopa zdaj v povsem drugi razgrnitvi". To zapiše Althusser, da bi vnaprej ekspliciraj, zadnji stavek Elementov avtokritike, v katerem sveča- no izjavlja, d* ni bil nikdar strukturalist. Strukturalist res ni bil, toda kaj je bil tedaj v času Brati Kapital (1965) na rav- ni teorije oziroma filozofije? S prehodom na politiko kot tisto primarno, ki v zadnji instanci vselej odloča o rezultatih razredne borbe, se Althusser ne odre- če le svojemu takoimenovanemu teoreticizmu, ampak se odreče tudi branju Kapitala. Namesto da bi svojo začetno analizo poglobil, splava na površje. Zavrže potemtakem ne le teoreticizem, marveč teorijo sploh. Operira le še z občimi Tezami, spreminja ugotovit- ve Kapitala v metahistorične "občefilozofske" teze in tako drsi tja, kjer imamo opravka z analogijami, ne pa z znanstveno anali- zo. Ko navaja primere svojega "flirtanja" s strukturalizmom v Brati Kapital, npr, s terminom "odsotnega vzroka", zvede svoj postopek na igračk an j e in zato mu ni treba, ie mu ne zdi potrebno razloži- ti in demonstrirati, v čem je pravzaprav pomen zdajšnje zamenja- ve sintagme "strukturalistična kavzalnost" s sintagmo "materiali- stična dialektična kavzalnost". Na ta način svoj t ako imenovani teoreticistični odklon zvede pravzaprav na verbalno terminološko raven: kakor da je za videzom sintagme "strutturaiistična kavzal- nost" že tedaj tičala prava vsebina, tj, "materialistična dialek- tična kavzalnost". Kakor da gre zdaj torej le za preimenovanje in da zato po vsebini ni povedati nič novega. Po vsebini Althus- ser res ne pove nič novega, toda njegova politična usmeritev je zdaj ne le mnogo bolj poudarjena, ampak tudi spremenjena, kajti sdaj se hoče v politiko vmešati in vmešavati neposredno. Ta težnja po neposrednem vmešavanju se na teoretsko-metodološki ravni pokaže kot brisanje poprej neprekoračl.1 ive meje med realnim 144 in spoznavnim objektom. Kar med teorijo in prakso, med filozofi- jo in politiko ni več distance, saj je filozofija v zadnji instan- ci politična razredna borba, je bilo treba distinkcijo med real- nim objektom in med spoznavnim objektom reducirati na minimum. S tem pa je spremenjeno «eveda tudi razmerje med znanostjo in ideo- logijo, kajti poprej je bila ideologija tista, ki je predstavlja- la vez med realnim objektom (ki je docela onstran) in med spoznav- nim objektom (ki je docela tostran), zdaj pa sama filozofija po- vezuje in razvezuje vse objekte, ki jib razmejuje in jim določa njihov položaj. Ob tem pa Althusser mimogrede zameša principe intemoteoretske strogosti s principom stroge teoretske internosti. V 19. pripom- bi Elementov avtokritike teoreticizem namreč definira takole: "Teoreticizem dejansko pomeni primat teorije nad prakso, enostran- sko insistiranje na teoriji oziroma še natančneje, spe^-ulativni racionalizem. V njegovi čisti obliki ga lahko razložimo povsem enostavno. Prvi učinek racionalizma je misliti v nasprotju reeni- ca-smota. Spekulacija pa je misliti v nasprotju pridržane resni- ce- zavrže ne zmote in to znotraj obče teorije o znanosti in ideo- logiji ter njune medsebojne razlike." la spekulativni racionali- zem naj bi bil lasten ravno strukturalizmu (npr. Írévi-Straussu), ki da prek formalistično-mehanicistične tendence zapada v tenden- co k idealu, po katerem naj bi se realno proizvajalo na osnovi kombinatorike takšnih ali drugačnih elementov. Po Althusserju, ki nasprotje resnično/zmotno zamenja z nasprotjem pravšno/nepravšno. kombiniranje ni formalna zadeva. Ne gre za to, da bi različne "načine" družbene produkcije oz. različne produk- cijske "načine" izpostavljali na formalen način prek igre z mož- nimi kombinacijami elementov, marveč moramo razumeti konkretno realnost in stopiti v konkretno razredno borbo. Komunističnega produkcijskega načina zato ni mogoče konstruirati a priori s kom- binacijo elementov, torej v območju abstrakcij, temveč se je tre- ba vrniti h konkretnemu. Kar za Althusser j a pomeni: treba se je 145 vrniti in neposredno vključiti v politiko. Seveda ne v kakršnokoli politiko, marveč v politiko razredne bor- be delavskega razreda kot revolucionarnega razreda, razreda z re- volucionarno tendenco, "Kdo bi lahko rekel ali pa bo nekega dne rekel, da se marksizem razlikuje od strukturalizma prek primata procesa nad strukturo, S formalnega vidika to ni napačno, toda to je resnično tudi že za Hegla. Če hočemo prici do bistva vpra- šanja, moramo iti mnogo dalje. Zaradi tega, ker se lahko utemelji tudi formalizem procesa (o čemer nam vsak dan dobavljajo karika- ture buržoazni ekonomisti), torej strukturalizem .... procesa! Po bistvu je treba priti do vprašanja o nenavadnjem statusu ta- kega odločilnega pojma marksistične teorije, kakršen je pojem tendence (zakon tendence, zakon tendenčnega procesa, itd,), V pojmu tendence se ne pokaže le notranja protislovnost procesa (marksizem ni strukturalizem zaradi tega, ker bi poudarjal pri- mat procesa nad strukturo, marveč zato, ker poudarja primat pro- tislovja nad procesom: to pa še ni dovolj), ampak še nekaj druge- ga, kar je politično in filozofsko mnogo pomembnejše, a to je e- dinstveno in izjemnostno določilo, ki marksistično znanost dela za revolucionarno znanost. Ne samo za znanost, s katero se revo- lucionarji lahko pomagajo v revoluciji, marveč za znanost, s ka- tero si lahko revolucionarji pomagajo zaradi tega, ker je s teo- retskim sklopom svojih pojmov na teoretskih pozicijah revolucio- narnega razreda." (£1 ) Althusser ob tem - bolj ali manj nameno- ma - pozablja tisto, na kar se je ob Manövern Uvodu v Brati Kapi- tal še izrecno skliceval; da na znanstveno-raziskovalni ali znan- stveno-teoretski ravni razred postane pojem in preneha biti kao- tična predstava šele prek predelave z določeno znanstveno-teoret- sko metodo. Isto pa velja seveda tudi za druge termine, tudi za termin revolucija ali za termin revolucionarno. Še toliko bolj za sintagmatično kategorijo revolucionarni razred. Cel Kapital je pisal Marx ravno zato, da bi zaključil z znanstve- no predstavitvijo razredov, njihove vloge, njihove tendence, nji- 146 hove polarizacije itd« Čemu sicer vsa leta dela, če pa bi zadošča- la že enostavna kaotična predstava o revolucionarnem razredu, če bi za revolucionarnost zadoščala že kaotična čustvena odločitev za proletariat* Kajti proletariat ni kakšna enotna in edinstvena osebnost, ki nam bi takoj, ko smo se odločili zanjo, razodela raz- poznavne znake njene pozicije. Kaj tedaj pomeni biti na pozicijah revolucionarnega razreda? Kaj pomeni biti na teoretskih pozicijah revolucionarnega razrede? Odgovor ni enostaven in ni ga, ki bi ga vedel že vnaprej. Zato danes ne zadošča le poznavanje Kapita- la, kar pa je kajpada predpogoj, marveč so neizogibne nove anali- ze, ki pa brez izhodišča v metodi Kapitala ravno tako niso mogoče. Althusser pa se zmeraj bolj zateka k splošnim ocenam, k načelnemu političnemu odločanju za pozicije, torej - z znanstveno—teoretske- ga vidika - k dogmatično-pragmatističnemu določanju teh pozicij in se tako hkrati zmeraj bolj izmika proučevanju metode Kapitala po eni plati, po drugi plati pa tudi dejanskim analizam obstoje- če družbene formacije. 3) Rekapitulacija tendenc Zaradi svoje pragmatistično-dogmatistične naravnanosti se Althu- sser v vseh svojih tekstih nenehno rekapitulira; da se namreč ne bi docela razpustil v golih postavkah. Dokaj zgoščeno rekapitula- cijo glede na metodo (Kapitala) - različna povzemanja so sicer raztrošena po različnih odstavkih - nahajamo v poglavju 0 Spino- zi iz Elementov avtokritike. ki pa je potem na bolj sistematičen in historičen način podana v tekstu Ali je enostavno biti marksist v filozofiji ( Est-il simple d"Stre marxiste en philosophie?, La Pensée, štev. 183, oktober 1975). Vojaško terminologijo, katere se je posluževal v obilni meri v Elementih avtokritike, s področ- ja filozofije sicer delno umakne, vendar še zmeraj govori o "fi- lozofski vojni" (str.4), o "odnosu sil" (str. 7) itd. Hajvečja novost tega teksta je vsekakor razrešitev zaradi z adre- 14-7 ge dalj časa zatajevanega odprtega problema odnosa med realnim objektom in spoznavnim objektom. Ta odnos reducira Althusser zdaj na odnos med absolutno resnico in med relativno resnico, "če te nujna distinkcija ni proučena na soliden način, lahko vodi do no- minalizma, celo do idealizma. Nasploh se cc?njuje, da je Spinosa zapadel v nominalizem. Vsekakor je s svojo teorijo substance z neskončnimi atributi in s paralelizmom dveh atributov, namreč raz- sežnosti in mišljenja, dal dovolj razlogov, da ga imamo za idea- lista, Marx se je obvaroval pred tem z zanesljivo tezo o primatu realnega objekta pred spoznavnim objektom ter o primatu te prve teze nad drugo: o distinciji med realnim objektom in spoznavnim objektom« Po tem minimumu na ravni občosti, tj, v tem primeru na ravni materialistične teze, ki omogoča razmejitev od idealizma, ostane odprt prostor za raziskovanje konkretnih procesov produk- cije spoznanj. In končno, kolikor hočemo napraviti primerjavo, ta teza o distinkciji med realnim objektom in med objektom spoz- navanja *funkcionira* skoraj kot Leninova distinkcija med abso- lutno resnico in relativno resnico ter ima povsem skupne (toute proches: docela bližinske) cilje," (str. 22) Čemu vendarle dolo- čena omejitev s "skoraj kot"? Proces spoznavanja doda realnemu objektu vsakokrat svoje lastno spoznanje, toda ta dodatek se v rezultatu ne vidi, je v njem zbri- san«, "Distinkcija med objektom spoznavanja in med realnim objek- tom predstavlja tako paradoks, da je vzpostavljena le zato, da bi bila anulirana. Vendar ni nula: kajti da bi bil anuliran, mo- ra biti stalno vzpostavljen. To je normalno, to je neskončni cik- lus vsakega spoznavanja, ki realnemu doda svoje spoznanje le za- to, da bi ga zopet vzel; in ciklus je ciklus le, se pravi živ, če ae reproducira, kajti le produkcija novega spoznanja ohranja pri Življenju staro spoznanje*" (str« 23) To svojo tezo ilustri- ra Althusser z Marxovia prikazom vloge živega dela pri ohranja- nju is. ©bnavljanju mrtvega dela oziroma kapitala, tj0 vloge do- dajanja nove vrednosti, katerega posledica je hkrati ohranjanje stare vrednosti: "enostavno dodajanje nove vrednosti ohranja sta- 14S го vrednost." Kakor običajno Althusser tudi tokrat posplošuje Marxove konkretne analize in jih tako spreminja v nekaj docele abstraktnega. Opis akumulacije kapitala pretvarja v formulo akumulacije znanja. Paradoks, ki ga ob tem izbrska, da se namreč distinkcija med re- alnim objektom in spoznavnim objektom obenem zarisuje in zabrisu- je, pa ni paradoks v stvari sami, marveč njegov lastni paradoks. Ker nikator ne more izplavati iz spoznavnoteoretske problematike subjekta in objekta, zavesti in tistega, kar je izven zavesti, se mu ob tem vsa spoznavanja in vsi predmeti spoznavanja izenači- jo. Kakor da gre pri spoznavanju kake naravne stvari in kakega družbenega pojava za isto stvar. Kakor da je spoznavanje sonca istovetno s spoznavanjem kapitala. Kakor da bi bil kapital enako "večen" kot sonce in bi bilo treba znanje o njem le akumulirati, ga spoznavati brez konca v neskončnih ciklusih vzpostavljanja in brisanja distinkcije med kapitalom kot realnim objektom in med kapitalom kot spoznavnim objektom, če pa je kapital družbeno-zgodovinski pojav in nikakršen realni objekt v smislu naravne stvari, potem takšni obči recepti zanj ne morejo veljati. Ko je kapital spoznan v tem, kar dejansko je, ga je po Marxu treba odpraviti in namesto njega vzpostaviti nekaj novega, nova družbena razmerja. Tedaj se pokaže, da je ob njem formulacija o "neskončnem ciklusu vsakega spoznavanja", o neskon- čnem gibanju med absolutno in relativno resnici, popolnoma absurd- na. Kapital ni nikakršna absolutna resnica, h kateri bi se bilo treba apriksiomativno bližati, temveč že vnaprej nekaj relativne- ga in relacijskega. Seveda je že vnaprej onemogočen kakršenkoli pameten izhod, če kapital razumemo kot realni objekt in skušamo probleme v zvezi s njim potlej reševati znotraj teze o primatu realnega objekta nad spoznavnim objektom, znotraj teze o primatu absolutne resni- ce nad relativno resnico. Zakaj kapital je v tem primeru že vna- 14-9 prej priznan kot absolut in kot realnost, nakar naknadno nikakor ne moremo na koherenten način pokazeti na njegovo relativnost in irealnost glede na nesprevrnjeno človekovo življenje. Ob vsem tem postane mnogo bolj jasno, zakaj skuša Althusser na vsak na- čin iz marksizma izxiniti teorijo fetišizma in z njo vse, kar lo- čuje človekovo svobodo od naravne nujnosti. Eonsekvenca je, de pravzaprav ne zna in ne more izpostaviti prave distinkcije med delovnim procesom in družbeno prakso, med človekovim odnosom do narave in med družbenimi razmerami, nazadnje med naravoslovjem in družboslovjem. V Brati Kapital je na nek način še skušal najti pot iz protislo- vij, v katera se je sam ujel, v tekstih avtokritike in v pravkar navedenem tekstu avtorekapitulacije pa se spet vrača na pozicije teksta Za Mana. Medtem ko je v Brati Kapital vsak ob Kapitalu, če že ne ob konkretno obstoječem kapitalističnem produkcijskem načinu v Franciji, razvijal vsebinsko interpretetivno analizo, se potem spet vrača k tistemu, proti čemur se navidez z vso silo zaganja in bori: k formalizmu in teoreticizmu, ki pa temeljita - in v tem je paradoks - na pragmatistično prakticističnih potre- bah. Kljub njegovemu lastnemu prepričanju se je Althusser forma- lizmu in teoreticizmu najbolj izmaknil ravne v Brati Kapital, kaj- ti na paradoksalen način - to je pač treba nenehno ponavljati - je bistvo formalizma in teoreticizma prav v stalnem formalistič- nem in teoreticističnem zoperetavljanlu formalizmu in teoreticiz- mu. Kar potlej v praksi omogoča in neizogibno poraja povsem prag- matistično in prakticistično odločanje in ravnanje. To navidez paradoksalno, toda dejansko docela konsekventno dejst- vo, se nam v dokaj jasni luči pokaže,če primer jemo Zgodovino vse- zvozne komunistične partije (bol.lio virov) in faktično prakso Sta- linovega obdobja v Busiji; Althusser v svojih tekstih nikakor ne more zakriti, da je bilo zanj 2. podpoglavje IV. poglavja te Zgo- dovine, ki nosi naslov 0 dialektičnem in zgodovinskem materializ- an, vse predolgo temeljno "filozofsko" čtivo ter da je bil v svojem 150 faktičnom življenju vse predolgo pod vplivom pragmatistično-prak- ticistične politike njegove partije. Althusser vse doslej že ni prišel do tega. da bi prebil svojo v osnovi heretično pozicijo; narobe: vanjo čedalje bolj spet tone. Da te trditve ne bi ostale na splošni in nedokazljivi ravni, pri- merjajmo tri izpostavljene tekste: Za Marxa (predvsem študijo iz leta 1963 0 materialistični dialektiki), Zgodovino VKP-b (pred- vsem poglavje 0 dialektičnem in zgodovinskem materializmu.) in Althusserjev tekst iz junija 1975 Ali je lahko danes biti mar- ksist v filozofiji. Začnimo z odnosom med dialektičnim in histo- ričnim materializrnom. I. Odnos med dialektičnim in historičnim materializmom: 1) "Da bi se omejili na bistveno točko, ki je zanimiva za našo analizo, se bomo postavili nad "rez* znotraj konstituirane znano- sti in se bomo strinjali z naslednjimi poimenovanji: teorijo bo- mo nazivali vsako teoretično prakso znanstvenega značaja. Nazva- li bomo "teorijo* (v narekovajih) določeni teoretski sistem kake realne znanosti (njene temeljne pojme, ki so v svoji enotnosti danega trenutka bolj ali manj protislovni), npr. teorijo obče gra- vitacije, valovne mehanike, itd., ali pa v nadaljnjem "teorijo* historičnega materializma. V svoji "teoriji"vsaka znanost reflek- tira - prek kompleksne enostnosti njenih pojmov (enotnosti, ki je vselej bolj ali manj problematična) - rezultate, ki so posta- li pogoj in sredstvo njene lastne teoretične prakse. Nazvali bomo Teorija (z veliko začetnico) občo teorijo, tj. Teorijo prakse v občem, ki je razdelana na osnovi Teorije obstoječih teoretičnih praks (znanstvenih), ki v "spoznanja* (znanstvene resnice) trans- formiraj o ideološki produkt obstoječih "empiričnih* (konkretne dejavnosti ljudi) praks. Ta Teorija je materialistična dialekti- ka, ki je isto kot dialektični materializem." (FM 168) 2) "Zgodovinski material izem je razširitev tez dialektičnega mate- rialízala na proučevanje družbenega življenja, uporaba tez dialek- 151 tienega materializma pri pojavih družbenega življenja, pri prou- čevanju družbe, pri proučevanju zgodovine družbe." (Zgodovine VKP-b, CZ, Ljubljana 1946, str, 104) 3) "Faktično som prepričan, da se vprašanje marksistične dialek- tike lahko zastavlja le ob pogoju, da dialektiko podvržemo prima- tu materializma, nakar lahko vidimo, katere forme si lahko priv- zame, da bi bila dialektika tega materializma,•• Dejal bi torej, da je Marxov teoretični anti-humanizem najpoprej filozofski huma- nizem ••• Toda s tem ne bomo nehali, kajti ostane še to, da se sporazumemo o teoretičnem ant i-human i zmu zgodovinskega materializ- ma, tj, o eliminaciji pojma človeka kot centralnega pojma v mar- ksistični teoriji družbenih in zgodovinskih formacij," (EMFH 12 in 27) Predpostavke zgodovinskega materializma so torej izvedene iz dia- lektičnega materializma kot marksistične filozofije. Predpostav- ke dialektičnega materializma kot obče teorije - kot Teorije ali kasneje kot skupka Tez - so postavke najsibo marksističnega na- ravoslovja najsibo marksističnega družboslovja oziroma zgodovin- skega materializma, У čem vidi sam Althusser svoje inovatorstvo, lahko razberemo iz njegovega predgovora k Lecourtovi knjigi o Lisenku (Histoire ree- lle d*une "science prolétarienne*, Maspero, Paris 1976), ki ima naslov Zaključena zgodba, zgodba brez konca (citirano po prevodu, v Problemih 1976, štev, 163-1968): "In prevladujoča verzija dia- lektičnega materializma, ki prevaja materializem v ontologijo materije, za katero dialektika izreka "zakone*, ta verzija, ki odklanja priznanje, da je vsa plodnost materializma in dialekti- ke v tem, da ne izreka *zakonov*, temveč teze (Thèses: Teze), ta verzija je uspešno nadaljevala svoj pohod. Vedeti moramo, da os- taja prevladujoča. Z negativnimi in serviInimi verbalnimi prote- sti, kot so smešna zanikanja (dédlgation), ki opozarjajo na *de- duktivizem* (sic) - tako kot se reče: opozarjamo, sveže poples- 152 kano - ae sovjetski filozofi in njihovi posnemovalci ne bodo ni- koli mogli odtegniti prevladi določene verzije marksistične filo- zofije, ki razen redkih izjem ostaja enako neomajna v "interpre- taciji4 in apologiji dovršenega dejstva, naj bo znanstveno ali politično, in torej enako reakcionarna in neproduktivna." (str. 246). Osnovna sprememba naj bi bila torej transformacija zakonov v teze. Kakor da diamat ne bi tako "uspešno" operiral ravno z "znameniti- mi" tremi oziroma štirimi tezami; kakor da ne bi bil zgodovinski materializes! že takoj na začetku zastavljen kot "razširitev tez" dialektičnega materializma od narave in materije na družbo in zgo- dovino. Začuda - videli bomo, da se pravzaprav nimamo čemu čudi- ti - ne gre za identiteto Althusserjeve terminologije s termino- logijo Zgodovine VKP-b le ob tem terminu, marveč ob ključnih ter- minih: borba nasprotij, prvenstvo protislovja, vloga t ndenc, sil, določujočega elementa itd. Sem spada nadalje izključitev negacije negacije in vključitev proizvajalnih sil v produkcijski način oz. v družbeno-ekonomsko bit. Komičnost prehaja v farso, ko Althusserjeve očitke sovjetskim filozofom beremo, kot bi sledili njegovi avtokritiki: da bi bili pred Althusserjevimi samoočitki. Kajti Althusserjeva kritika teh filozofov neposredno velja le toliko, kolikor jim podtika nekaj, kar ne trdijo; potem pobija podtaknjeno trditev, da bi se nazad- nje znašel natanko na njihovi poziciji. Ti "filozofi" namreč ma- terialízala nikakor ne prevajajo v ontologijo materije, marveč ravno narobe, is nje ga skušajo izvleči, kar nam zna povedati že tako zakrknjeni stalinist oz. diamatčik kot je 6. Gak v svojem prispevku k dialektičnemu materializrnu in k zgodovinskemu mate- rializan Delo tovariša Stalina "Diamat": "Znano je, da filozofski materializes ne "primerja materije snovi". Materija v filozofskem smislu je objektivna realnost, ki eksistira izven in neodvisno od zavesti, v kateri se odraža. Proizvodni odnosi, ki vsi skupaj tvorijo ekonomsko strukturo družbe, so materialni ravno zato, ker 153 se formirajo nujno, neodvisno od volje ljudi in prodno preidejo v njihovo zavest* Sovražniki marksizma so dvakrat popačili mar- ksistično teorijo: prvič, na mesto dialektičnega materializóte so postavili vulgarni materializem, drugič, zgodovinski materializara so menjavali s t.zv. ekonomskim materializmom*" (C dialektičnem in zgodovinskem materializau, CZ, Ljubljana 1948, str* 30) Kaj bi imel Althusser tu še dodati? Zelo malo; morda bi si lahko mislili, da poteka ločnica ob teori- ji odražanja, toda tudi te teorije v njenem celotnem sklopu ne smemo jemati v popačeni obliki, kajti v tem primeru bomo nasedli "sovražnikom marksizma" in se bomo nazadnje spet znašli točno na pozicijah diamata: "Polom "ekonomistov" in menjševikov si razla- gamo med drugim s tem, da ti niso priznavali mob il iz ira j oče, or- ganizirajoče in preobrazujoče vloge napredne teorije, napredne ideje in da so - padajoč v vulgarni materializem - reducirali nje- no vlogo skoraj na nič - da so torej obsojali partijo na pasiv- nost in životarjenje*" (Zgodovina VKP-b, etr* 116) Pomen teorije odraza torej ni v pasivnosti, marveč narobe: ta teorija omogoča ravno največjo aktivizacijo* Kajti vsa teža teorije odraza ni na odražanja. temveč na tem, kdo odraža: ta, ki je pooblaščen, da odraža, namreč ravno po tej teoriji odraža objektivne resnice, ve, kaj objektivno ¿e, je torej takorekoč v posesti absolutne re- snice (priznal bo, da na tej stopnji razvoja in da bo že praksa ali zgodovina pokazala, da ima prav oz* mu omogočila spoznati do- ločene napake), kateri se morajo vsi brez izjeme podrediti* Jo vsi brez izjeme izražati in se boriti za njeno realizacijo* Teo- rija odražanja objektivne resnice se tako po bistvu nenehno spre- minja v prakso izražanja subjektivne resnice, ki je v lasti vr- hovnega subjekta družbe* Če "izhaja marksistični filozofski materializem iz tega, da je naše znanja o prirodnih zakonih preverjeno z izkustvom, s prakso, verodostojno znanje, ki ima pomen objektivnih resnic", tedaj "sle- di is tega, da sta družbeno življenje, razvoj družbe - tudi spo z- 154 netna, znanstveni podatki o zakonih družbenega razvoja pa so ve- rodostojni podatki, ki imajo pomen objektivnih resnic", se pra- vi, "da postane znanost o zgodovini družbe, ne glede na vso za- pletenost v pojavih družbenega življenja, lahko prav tako točna znanort, kakor recimo biologija (Zgodovina VKP-b, str. 113)". Althusser bi namesto biologije imenoval fiziko, toda v osnovi je njegova teza le variacija na tukaj podano tezo. Med drugim naha- jamo tu že tudi implicirano razločevanje med resničnim in točnim, ki ga Althusser potlej preformulira v razliko med resničnim in pravšnim. Za diamat torej niti najmanj ni odločilna kaka ontologizacija materije, temveč specifična določitev enotnosti metode in teori- je, ki smo jo lahko v njeni specifičnosti že tudi opazili v prav- kar navedenem tekstu: to je enotnost ciklične tavtologije, ki si podredi vse, kar doseže. Gre za specifično nerazločevanje med teo- rijo in metodo: "Imenuje se dialektični materializem zato, ker je njegovo pristopanje k prirodnim pojavom, njegova metoda prou- čevanja prirodnih pojavov, njegova metoda spoznavanja teh pojavov dialektična, njegove razlaga prirodnih pojavov, njegova teorija pa materialistična. (Zgodovina VKP-b, str. 104) V Althusserjevi variaciji: "Teorija pa je bistvena pri transformiranju področij, na katerih marksistična teoretska praksa še ne ekelstire zares. Na večini področij vprašanje še ni rešeno, tako kot je v Kapitalu. Marksistično teoretsko prakso epistemologiJe. zgodovine znanosti, zgodovine ideologije, zgodovine filozofije, zgodovine umetnosti je v velikem delu treba šele konstituirati. Ne zato, ker ne bi bilo komunistov, ki so delali tudi na teh področjih in si prido- bili veliko realnih izkušenj, marveč zaradi tega, ker izza sebe nimajo ekvivalenta Kapitala oziroma stoletne revolucionarne prak- se marksistov. Njihova praksa je v velikem delu pred njimi, zato bi jo bilo treba razdelati, če ne oelo zasnovati, tj. postaviti na teoretsko pravšne (justes: točne, pravilne) osnove, da bi us- trezala (corresponde: soodgovarjala) realnemu objektu, ne pa dom- nevnemu, oziroma ideološkemu objektu, da bi bila zares teoretska, 155 a ne tehnična praksa. Prav zaradi tega razloga potrebujejo Teori- je, tj, materialistično dialektiko kot edino metodo, ki zmore an- ticipirati njihovo teoretsko prakso z zaznamovanjem svojih for- malnih pogojev. V tem primeru se utilizacija (utiliser: uporabi- ti, koristiti) Teorije ne zvede na aplikacijo formul (materializ- ma, dialektike) na že poprej obstoječo vsebino." (PM 170) Althu- sser med teorijo in metodo torej sploh ne vidi nobene razlike več. Metoda je sama v sebi potrjevanje teorije in teorija je svoja lastna metoda. Zato celo tavtološki videz samopotrjevanja, ki ga v Zgodovini VEP-b lahko takoj uočimo, če pač nismo verniki teh novih razodetij, pri Althusserju ponikne; učinkuje neposredno skozi Teze brezpogojne samogotovosti v pravšnost, ki je najbolj neomajna prav v postavkah avtokritike. Morda moramo potlej pravo distinkcijo med diamatom in dialektič- nim materializsom kot Teorijo (ali skupkom Tez) iskati v distink- ciji med utilizacijo in aplikacijo, med uporabo (koriščenjem) in nanašanjem? V Althusserjevi borbi zoper okostenele dogme in for- mule? "Obvladati marksistično-leninsko teorijo - pomeni, da si si usvojil bistvo te teorije in da si se naučil uporabljati to teorijo pri reševanju praktičnih vprašanj revolucionarnega giba- nja v različnih pogojih razredne borbe proletariate. Obvladati marksistično-leninsko teorijo - pomeni, da umeš bogatiti to teo- rijo z novimi izkušnjami revolucionarnega gibanja, da jo umeš bo- gatiti z novimi tezami in sklepi, da jo umeš razvijati in izpo- polnjevati dalje, ne da bi se bal - izhajajoč iz bistva teorije - nadomestiti nekatere njene teze in sklepe, ki so že zastareli, z novimi tezami in sklepi, ki ustrezajo novi zgodovinski situa- ciji. Marksistično-leninska teorija ni dogma, temveč navodilo za delo«* Ti stavki natančno izražajo Althusserjevo pozicijo, toda težko bi jih šteli za stavke, ki so v nasprotju z diamatom, saj smo jih navedli iz Sklepa (str. 343) Zgodovine VKP-b. Iz teh stavkov pa je tudi razvidno, da enostranska obravnava sta- linista kot dogmatizma nima nobene osnove v samih stalinističnih 156 tekstih. Narobe: ravno ti tekati ee najbolj borijo proti dogmatiz- mu, kajti imajo ga za obliko oportunizma: "Oportunizam ne pomeni vselej, da naravnost zanikaš marksistično teorijo ali njene posa- mezne teze in sklepe. Oportunizam se izraža včasih v poskusih, oklepali &o krčevito posameznih tei marksizma, ki so že ¿a^tare- le, in jih pretvoriti v dogme, da bi se s tem zadržal nadeljni razvoj marksizma, da bi se torej s tem zadržal tudi razvoj revo- lucionarnega gibanja proleter lata." (prav tam, str. 344) Bistvo stalinizma ni niti dogmatizam niti pragmatizem, temveč je to gibčnost relacijskega relativizma. Teoretski dogmatizem po eni plati in prakticistični (empirični) pragmatizem po drugi plati sta le funkciji tega gibčnega relacijskega relativizma. Zato ti dve plati tudi nista plati v dobesednem pomenu, tako da bi stali- nizem nihal na sredi med njima kot med dvema odklonoma, temveč ju - gledano seveda od zunaj - vsebuje v njuni komplementarni vpetosti. Stalinizem ni nekaj vmesnega ali tretjega, zato ni ni- kakršnega ali-ali. V samih stalinističnih tekstih se to pokaže na ta način, da se Parija kljub definicijam levih in desnih od« ki o no v nima za nekaj vmesnega ali sredinskega, temveč se ima za zmagovalca v boju s sovražnikom: naj bo odklon v to ali ono smer, vsak odklon je odklon od Nje, zato Ona določa relacije. Dialektični materializem razmejuje nasprotja in zato si tudi jem- lje pravico izbojevanja borbe nasprotij v svojo korist, kajti teorem o primatu protislovja mu daje v roko instrument, s katerim se sam povzpenja na položaj primata ter si zagotavlja vlogo ras- sojevalca nad vsemi možnimi nasprotji, vlogo obvladovalca vsakr- šnih nasprotij. Kot ob teoriji odraza tudi ob teoriji prvenstva protislovja ne gre za samo protislovje, temveč za to, kdo se sme spoznati na protislovje, tj. na borbo nasprotij in s tem na nas- protja sama, na določanje tega, kaj si je v nasprotju in kaj je vsebina vsake izmed obeh strani nasprotja« 157 II. Protislovje: 1) "Reči, da je protislovje gibalo (motrice), to v marksistični teoriji torej pomeni, da protislovje implicira realno borbo, real- ne epopade na določenih mestih v etrukturi komplekbne celote; to torej pomeni, da se mesto spopada lahko spreminja glede na aktu- alno razmerje protislovja v strukturi z dominanto, pomeni, da je kondenziranje borbe na kakem strateškem mestu neločljivo od pre- meščanja dominante med protislovji, da so vsi ti organski pojavi premeščanja in kondenzacije le bivanje "identitete nasprotij4, tako da tvorijo globalno vidljivo formo mutacije oz. kvalitativ- nega skoka, ki sankcionira révolueionerni moment prevrata vsega." (PM 222) 2) "V nasprotju z metafiziko izhaja dialektika iz tega, da so prirodnim predmetom, prirodnim pojevom svojstvena notranja proti- slovja, zakaj vsi ti imajo svojo pozitivno in negativno stran, svojo preteklost in bodočnost, svojo odmirajočo in razvijajočo se stran, da je borba med temi nasprotji, borba med starim in no- vim, med odmirajočim in porajajočim se, med svoje življenje do- končuj očim in razvijajočim se notranja vsebina razvojnega proce- sa, notranja vsebina pretvarjanja količinskih sprememb v kako- vostne. Zato je dialektična metoda mnenja, da ne poteka razvojni proces od nižjega k višjemu v obliki harmoničnega razvijanja pojavov, temveč v obliki razkrivanja protislovij, svojstvenih predmetom, pojavom, v obliki "borbe"nasprotnih si tendenc, delujočih na os- novi teh protislovij." (Zgodovina VKP-b, str. 108) 3) "Naddoločenost ali pod-določenost nista kaki izjemi glede na kako čisto protislovje. Kakor Marz pravi, da se človek lahko izo- lira le v družbi in kakor pravi Marz, da je eksistenca enostav- nih ekonomskih kategorij poseben rezultat zgodovine, tako tudi protislovje v čistem stanju eksistira le kot produkt, ki je dolo- 158 čen z nečistim protislovjem, S to tezo ne želimo nič drugega kot spremeniti referenčni okvir, v katerem je mišljeno protislovje. Zlasti pa naj bi vzpostavila distanco do protislovja, ki sem ga imenoval enostavno protislov- je, ki je, če naj preciziramo, protislovje v logičnem pomenu ter- mina, v katerem sta v nasprotju dve enaki entiteti, enostavno oz- načeni z nasprotnima predznakoma, + ali - , A ali -A. Ali, če smem iti čez to, kar sem trdil v svojih prvih esejih, toda ne v drugo smer, bi dejal, da protislovje, kakršnega nahajamo v Kapitalu, predstavlja to nenavadno posebnost, da je neenako, da postavlja na oder nasprotja, pri katerih ne najdemo tega, da bi bilo eno nasprotnega (oposé) predznaka glede na drugega, kajti nasprotja sta zajeta v odnos neenakosti, ki nedvomno reproducira svoje ek- sistenčne pogoje prav ob dejstvu tega protislovja. Govorim na primer o protislovju, ki omogoča eksistenco kapitalističnega pro- dukcijskega načina in ga tendenčno spodkopuje (condamne), o pro- tislovju kapitalističnega produkcijskega odnosa, o protislovju, ki deli razrede na razrede, po katerem se spopadata dva docela neenaka razreda: kapitalistični razred in delavski razred. Kajti delavski razred ni negativ kapitalističnega razreda, kapitali- stičnega razreda, ki bi bil označen s predznakom minusa, ker je brez kapitala in brez moči - in kapitalistični razred ni delavski razred, ki bi bil označen s predznakom plusa, s predznakom boga- stva in moči. Nimata iste zgodovine, nimata istega sveta, nimata istih sredstev, ne vodita iste razredne borbe in zato se spopa- data, to pa je vsekakor protislovje, kajti odnos njunega spopada reproducira pogoje njunega spopada, namesto da bi ju presegel na lep način heglovske odprave in sprave." (EMPH 17) Takšno protislovje neenakih nasprotij, kajti eno izmed obeh nas- protij je zmagujoče, je protislovje s tendenco, ki že vnaprej za- gotavlja zmago tistemu, ki se je odločil za pravšnje nasprotje. Althusserjeva kritika Hegla je tudi glede protislovja povsem v skladu z diamatom; to je sicer v grobem razvidno že iz navedenih 159 tekstov, toda da ne bi bilo nobenega dvoma, naj navedem še ekspli- kacijo L, Kuzmina iz teksta Marksistično-leninska dialektika: "Tako govori Hegel o protislovnosti gibanja in trdi, da so izvor razvoja protislovja. Vendar pa po njegovem mnenju pripeljejo pro- tislovja navsezadnje do miru med nasprotji. V resnici pa so pro- tislovja zakon življenja; življenje se razvija preko premagova- nja in razreševanja protislovij z bojem ••• Heglovo tolmačenje razvojnih zakonov je v skladu z značajem buržoaznega svetovnega nazora, ki hoče dokazati, da se protislovne strani nujno morajo pomiriti in skuša zakriti borbo progresivnih sil proti silam re- akcije." (0 dialektičnem in zgodovinskem materializmu, str. 125) Na osnovi takšne koncepcije razvije diamat potem celo teorijo o različnih vlogah in vrstah protislovja. Posebno znamenita pa je teorija o antagonističnih in neantagoni- stiČnih protislovjih oz. nasprotjih, ki da obstajajo po eni pla- ti v kapitalizmu, po drugi plati pa v socializmu. Čeprav se po diamatu boj med protislovnimi, nasprotnimi tendencami, ki druga drugo izključujejo, ne vrši le v naravi, temveč tudi v družbi, tako da je protislovje tudi v družbi "gibalna sila razvoja", naj bi se protislovja v socializmu razreševala na "popolnoma drug način" kot protislovja v kapitalizmu, kajti zdaj gre za povsem drug tip protislovij (nasprotij), za tip neantagonističnih proti- slovij, ki so kot taka večni impuls vsakega razvoja oz. napredka. "Najbolj značilna poteza antagonističnih protislovij je, da se ta razrešijo z nasiljem, z borbo. V toku antagonističnega boja se nasprotja spreminjajo v take skrajnosti, ki povzročajo neizbe- žen spopad in ki se razrešujejo z eksplozijo ... V ZSSR je v pre- hodnem obdobju od kapitalizma k socializmu proleterska država razrešila antagonistično protislovje med delavskim razredom in delovnimi kmeti na eni ter kulaki na drugi strani, z nasiljem - z likvidacijo kulaštva kot razreda na osnovi splošne kolektivi- zacije. Z uničenjem izkoriščevalskih, zajedalskih razredov so v ZSSR izginila tudi antagonistična protislovja znotraj dežele. Sovjetska družba je sestavljena iz dveh prijateljskih razredov: 160 iz delavcev in kmetov. Toda protislovje kot izvor, impuls razvo- ja obstaja tudi v socializmu ••• Moč Stalinove dialektike je, da daje naši partiji in sovjetskemu ljudstvu ključ za razreševanje najbolj raznovrstnih tipov protislovij. Tovariš Stalin je po pro- učitvi specifičnih posebnosti konkretnega položaja izdelal na vsaki etapi razvoja naše dežele mobilizacijska gesla za premago- vanje protislovij," (M, Leonov, Osnovne poteze marksistične dia- lektične metode, prav tam, str, 91 in 92) Namesto heglovske od- prave in sprave torej stalinaka likvidacija in uničenje. Althus- ser na Stalinove čistke kot obliko razreševanja protislovij se- veda ne pristaja, je bil in ostal med vodilnimi kritiki (znotraj partije) stalinističnih deformacij, toda na teoretski in termino- loški ravni ostaja znotraj diamata. Zato njegova kritika ostaja na pragmatistični ravni; torej človek nikdar ne ve, kdaj bi se utegnil podvreči avtokritiki in svojo dosedanjo kritiko proglasiti za flirt in za taktiko pri zvitem varanju ali pridobivanju ali premagovanju (razrednega, ideološ- kega ali kakršnegakoli drugega) sovražnika. Nepovratno je presto- pil mejo v tistem trenutku, ko je na sledi stalinizma oz. diama- ta v razredni borbi pripisal primat politiki ter senačil filozo- fijo s politiko, "Tovariš Stalin klasično jasno razlaga vpraša- nje o enotnosti filozofije in politike, ko kaže in posebej pou- darja pomen filozofskega materializma za praktično dejavnost boljševiške partije ... Partija proletariate gradi svojo politi- ko in taktiko na podlagi marksistično-leninistične filozofske znanosti. Politika in taktika delavskega razreda in njegove par- tije nista zgrajeni na subjektivnih željah, ampak na temelju strogega spoštovanja objektivne resničnosti," (J, Betjajev, Os- novne poteze markeistično-leninističnega filozofskega matériali- sme, prav tam, str, 151 in 155) Na temelju strogega spoštovanja objektivne resničnosti, se pravi tistega, kar sta za objektivno resničnost proglasila partija oziroma Stalin, Pri tem si Stalin ravno s stalnim sklicevanjem na konkretno analizo konkretnega, na potrebo, da se stalno upoštevajo nove specifičnosti nove et a- 161 pe, da je treba stalno razvijati občutek za novo (napredno, živ- ljenjsko, pozitivno itd#), ohranja in pridržuje pravico do gibč- nosti, do relacijske relativnosti vsega glede na njegova mobili- zacijska gesla za premagovanje protislovij, tj* za vodenje raz- redne borbo n& način likvidacije vca&ogai, ki bi utegnil naapio- tovati in izpostaviti svoj pogled na kako protislovje* Althusser v tekstih avtokritike in avtorekapitulacije toži, da je poprej spregledal in zanemaril vlogo politike in razredne bor- be* Vendar to ne ustreza resnici* Že v tekstu Za Marza beremo: "Enako je z marksistično politično prakso razredne borbe. V svo- ji zadnji študiji sem vzel za primer Revolucijo iz 1917« vsakdo pa čuti in ve, da bi lahko vzel še sto različnih in aktualnih primerov« V tem primeru imamo na delu in na preizkusu, kar je vseeno, "dialektiko", ki izhaja iz Marza, v njej pa tisti "zao- kret* , po katerem se razlikuje od Hegla, toda, naj poudarim še enkrat, v praktičnem stanju. Ta dialektika izhaja iz Marxa: kaj- ti praksa partije boljševikov temelji na dialektiki Kapitala, na marksistični "teoriji*« V praksi razredne borbe med Revoluci- jo 1917 ter v Leninovih refleksijah nahajamo ravno marksistično dialektiko v njeni specifičnosti, toda v praktičnem stanju« Tudi tukaj konstant iremo, da ta politična praksa, ki ima kot vsaka praksa določeno surovino, svoje instrumente in svojo metodo, pro- izvaja transformacije (ki niso spoznanja, temveč revolucija v družbenih odnosih), da ta praksa lahko obstaja in se razvija na dovršen način, ne da bi začutila - vsaj določen čas ne - potre- bo napraviti iz lastne prakse teorijo, Teorijo svoje *metode*. Lahko obstaja in traja oziroma napreduje brez nje, kakor to dela vsaka praksa, vse do trenutka, dokler se ji njen predmet (obsto- ječi svet družbe, ki jo transformira) ne z op erst avi in je ne pri- sili« da zapolni to praznino, da ispraše in premisli svojo last- no metodo zaradi vzpostavitve adekvatnih rešitev in sredstev za njihovo realizacijo ter da v "teoriji*, ki je njen temelj (teo- rija obstoječe družbene formacije), privede do novih spoznanj, ki bi ustrezala novemu "stadiju" njenega razvoja«" (PM 180) In 162 v zvezi z Mao-Ce-Tungom: "Mao-Ce-Tung izhaja iz protislovja v nje- govi "univerzalnosti"f toda samo zaradi tega, da bi zares obrav- naval protislovje v praksi razredne borbe, ki je sicer pravtako "univerzalno" načelo, kajti univerzalno eksistira le v posameznem in zato Mao reflektira to načelo (principe: tudi počelo) proti- slovja v naslednji univerzalni formi: protislovje je vselej spe- cifično, specifičnost na univerzalni način pripada k njegovemu bistvu." (PM 186) Althusser torej že v letih 1962/63 razvije vse svoje principe, vključno e principom univerzalnosti univerzalne specifičnosti protislovja in s principom primata politike v raz- rednem boju kot eksistenci protislovja. Po tekstu Brati Kapital (1965), ko se mu je zdelo, da je izpeljal zgoraj prikazani program formiranja Teorije obstoječe politične prakse v razredni borbi, se obtoži teoreticističnega odklona, da bi se na radikaliziran način vrnil k svojim izhodiščnim pozici- jam. Vendar se moti, ko misli, da pred njim ni bilo Teorije, o kateri govori: Diamat ni nič drugega kot taka Teorija. In ne poz- na le problema zadnje instance, marveč že tudi problem dominan- te: "Oblike družbene zavesti so: politika, pravo, morala, religi- ja, umetnost, znanost, filozofija« Ene od teh oblik so nastale prej, druge kasneje.... Kar se tiče razvoja družbene zavesti, od- govarja vsakemu danemu načinu proizvodnje posebna struktura druž- bene zavesti, kjer stopa v ospredje kot vodilna ta ali druga ideo- logija. Odvisno od načina proizvodnje se spreminja vsebina ideo- loških oblik izražena v določenem, danem proizvajalnem načinu lastnem sistemu nazorov - političnih, religioznih, moralnih itd." (G. Gak, Belo tovariša Stalina "Diamat", 0 dialektičnem in zgodo- vinskem materializmu, str. 44) Althusser to načelo seveda razde- la, razvije in oblepi (ta nalepka je upravičena, saj Althusser avtokritično sam govori le o flirtu) s psihoanalitično in struk- turalist ično terminologijo. Vendar v tem času Althusserjevih kritik in avtokritik tudi diamat ni spal, marveč je budno spremljal njegov razvoj in v novem sta- 163 di ju razredno-ideološke borbe osvojil nove poglede, nova mobili- ziraj oča gesla ter si je že popolnoma gotov, da ga je prehitel: "V nasprotju z markeistično-leninistično koncepcijo enotnosti in borbe nasprotij izhaja metafizično dojemanje iz tege, da je mož- no govoriti ali le o enotnosti nasprotij ali le o njihovi borbi. S prvim dojetjem se srečamo na primer v buržoaznih tezah o domnev- ni razredni harmoniji med buržoazijo in proletariatom. Primer druge verzije pa je maoistična koncepcija. Ta izhaja iz absoluti- zacije (Verabsolutierung) borbe nasprotij; medtem ko dojema stra- ni vsakega poljubnega protislovja kot nepomirljive, si vselej in v temelju sovražno nasproti stoječe sile in principe, ki živijo v večnem konfliktu, niso v nobeni medsebojni relaciji in ne more- jo priti do nikakršne razrešitve." (Dialektischer und histori- scher Materialismus, Diet Verlag, Berlin 1975» str. 206) Kdo naj odloča v tem sporu? Tisti, ki pač vodi razredno borbo na področju ideologije oziroma "filozofije". Krog je zaprt. Althusser bo kajpada odgovarjal, da ne gre za logično protislov- je, marveč za realno protislovje realne razredne borbe. Pa kaj? "Protislovja v naravi in družbi imajo materialni značaj, eks is ti- raj o izven in neodvisno od volje in zavesti ljudi. So izvor in vsebina razvojnega procesa v vseh etapah njegovega poteka. Nepre- stana reprodukcija protislovij (njihovo stalno vzpostavljanje in razreševanje) pogojuje večnost gibanja materije v prostoru in ča- su. Dialektičnih protislovij zato ne smemo zamešati z miselnimi napakami ali logičnimi protislovji. Protislovja so dana objektiv- no- realno." (prav tam) Zmeraj in povsod eno in isto in zato zme- raj in povsod drugače. Bistvena je ta gibčnost relacijske rela- tivnosti, stalno vzpostavljanje in razreševanje protislovij, ki so torej - kot pravi Althusser - le zato "vzpostavljena, da bi bila anulirana". Via razpletanja o materialnosti, realnosti, ob- jektivnosti in neodvisnosti od zavesti, imajo v tej zvezi samo ta pomen, da tisti, ki določa, kaj je objektivno itd., že vnaprej vsako z©paretevijanje likvidira z obtožbo o idealističnoati, o embjektimaosti, o blodnjah v njegovi lastni in čisto osamljeni 164 zavesti in tako dalje in tako naprej. Generalno geslo vse te strategije in taktike, z generalno-speci- fičnim razvojem in razreševanjem protislovij oz. nasprotij, je bilo formulirano in krščeno v Zgodovini VKP-b (*tr. 109): "VSE ODVISI OD POGOJEV, KRAJA IN ČASA." Se pravi od tistega, ki določa, v katerih pogojih, v katerem kra- ju in v katerem času smo. Kam moramo iti. Ker "vse odvisi", ne more biti nič neodvisnega ali samostojnega, ne sme nihče ubrati svoje poti. če jo, potem ni na pravšni poti, ga je treba imeti za nasprotnika, za sovražnika; torej ga je treba vsaj ideološko, če že ne fizično likvidirati (uničiti). Ker pripada protislovju primat, ker je razredna borba proces brez konca - vsaj kar zade- va borbo med idealizmom in materializmom znotraj filozofije, ta koncepcija predpostavlja nasprotnika (sovražnika), ga nujno po- trebuje, saj ni življenja brez protislovja, brez nasprotij in nasprotnikov. Toliko huje za nasprotnika, če dviga glavo še po razrešitvi antagonističnih nasprotij, ko da vlada splošno razred- no prijateljstvo ali obstajajo (smejo obstajati) le še neantago- nist ična nasprotja; skratka, ko velja implicitna napoved: Zoper- stavljanje prepovedano1 To se zdi logično protislovje. Toda protislovje je impulz, izvor in vsebina življenja. In tako se spet vse zasuče v krogu večno enakega. Ker pač ne moreta biti dva Stalina, ker ne more biti več Stali- nov ali njemu enakovrednih namestnikov (naslednikov), diamat po Stalinovi smrti zanika absolutno osebno instanco odločanja. Alt- husser za svoje pogoje, za svoj prostor in za svoj čas ta popra- vek tudi sam primerja, na pravšen način razvije: "Vemo namreč, mi, ki smo bres vsake religije, tudi brez religije naše teorije in še manj religije cilja zgodovine, da se razredni boj nikoli ne bije v transparenci in da proletariat - njegov boj je povsem drugačen od buržeaznega, ni transparenten samemu sebi, da je se- 165 stavljen razred, ki mora zmeraj znova kovati svojo enotnost. Še- le v razrednem boju lahko proletariat izlušči razmerje sil, v ka- terega je zapleten, in se z njim sooči, šele tu lahko postopoma ustvari svojo enostnost in svoje razredne in bojne pozicije. Še- le v boju lahko opredeli "linijo* spopada. Vsega tega se ne da storiti v jasnini čiste zavesti, soočene s čisto objektivnostjo določene situacije. Zakaj ves ta proces vzpostavljajo in uravna- vajo protislovni odnosi, ki se udejanjajo in razkrivajo šele po- stopoma in nas lahko presenetijo z anticipacijo (naddoločenost) ali zakasnitvijo (poddoločenost)• Zato je razredni boj, ujet v sistem odnosov, ki ga uravnava, nujno zakoličen z zmotami, ki so lahko včasih dramatične ali tragične. Možnost teh zmot in prav tako možnost odklonov je vpisana v protislovne odnose, ki uravna- vajo razredni boj, četudi je zmoto vnaprej napovedala kakšna ne- upoštevana, nepriznana, razorožena ali poražena manjšina, pa je zmeraj šele naknadno (après coup) spoznana in razglaljena kot zmota (kadar le je!), zmeraj je šele naknadno odklon spoznan in razgaljen kot odklon (kadar le je!). In ker se ta boj, tudi za tiste, ki so jasno videli vnaprej, odvija brez vsake instance, ki bi od zgoraj sodila,odrejala, moramo tukaj paradoksalno govo- riti o zmotah brez resnice in o odklonih brez norme. Tisti neob- vladani razmik, zastoj, zabloda, poraz ali kriza, ki počasi ali iznenada načne realno, brez resnice in brez norme: temu lahko preprosto rečemo zmota ali odklon," (Zaključena zgodba ••• str, 243) Proces brez subjekta in brez cilja je po dopolnilu z raz- redno borbo brez konca dobil torej še dopolnilo zmot brez resni- ce, Althusser ne uoči nečesa bistvenega, tistega, po čemer se filozo- fija loči od sofistike in po čemer sestop is metafizike še ne po- meni vstopa v fiziko; to pa je razlika med resnico o resnici ter med resnico, Sofizem je ravno v tem, da ob prepoznanju, da ni resnice o resnici, zanikamo vsakršno resnico. Da se začnemo dela- ti norca iz filozofije ali pa jo začnemo, kar je isto, zlorablja- ti v politične namene* Politikantstvo kot politična sofistika, 166 ki je v diamat u dosegla svoj vrh, je v tem, da ob prepoznanju, da ni vrhovne instance, zanika vsako instanco, pri čemer se dela, da ne vidi, kako se je prav v tem trenutku zanikanja vsakšne in- stance, izpostavila in se skuša potrditi kot edina pravšna in- stanca. Kajti: jaz ti povem, da ni nobene instanc*. Hi v«un pove- mo, da razen nas ni nobene instance, če ne verjamete, bo o tem odločil boj. Tendenca tega boja pa je, da zmagamo mi, ki smo pravšni. Kakorkoli se na tej ravni skušamo izviti iz kroga, vselej se gib- ljemo le v njem, se zmeraj znova znajdemo na njegovem izhodišču. Nič čudnega, da ob zmotah brez resnice Althusser zato pristaja v osnovi le še na pravšne Teze kot dogmatično-didaktiČne stavke in da se mu zaradi tega pedagogika spreminja v glavno torišče po- litične razredne borbe. "Mislimo, da je ideološki aparat države, ki je po hudem političnem in ideološkem razrednem boju proti sta- remu prevladujočemu ideološkemu aparatu države prišel na prevla- dujoči položaj v zrelih kapitalističnih formacijah, prav šolski ideološki aparat ... Res šola je danes zamenjala cerkev v njeni vlogi prevladujočega ideološkega aparata države. Povezuje se z družino, kakor se je svoj čas s družino povezovala cerkev. Zato lahko trdimo, da kriza, ki ni bila še nikoli tako globoka in ki po vsem svetu pretresa šolski sistem tolikih držav - in se pogo- sto povezuje s krizo družinskega sistema (s krizo, ki jo je napo- vedal že Komunistični manifest) - dobi politični pomen, če upo- števamo, da je šola (in dvojica šola-družine) prevladujoči ideo- loški aparat države, aparat, ki ima določujočo vlogo v reproduk- ciji produkcijskih odnosov produkcijskega načina, katerega obstoj spodkopava svetovni razredni boj." (Idéologie et Appareils idéo- logiques d"Etat, La Pensée, junij 1970, štev. 15I; citirano po 0 reprodukciji produkcijskih odnosov, Problemi 1974, štev, 138- -139» str. 81 in 83) Tukajšnjo Althusserjevo naslovnitev na šol- ski sistem kot sistem z določujočo vlogo v reprodukciji produk- cijskih odnosov in s prevladujočo vlogo v ideološkem aparatu dr- žave lahko opravičimo s tem, da je navedeni tekst začel sestav- 167 ljeti takoj po maju 1968, ko je šla šolska (predvsem univerzitet- na) mladina "spontano" na ceste. Toda ravno to upravičenje je posreden dokaz tega, da Althusserju njegova Teorija ne nudi nika- kršne opore pred aktualističnimi vplivi; drugače rečeno: omogoča mu, da svoja stuliŠči poljubno menja gledo na potrebe tekoče po- litike, glede na tekorekoč dnevno oceno potreb politične razred- ne borbe oziroma razredne borbe v politiki, kar je za Althusser» ja pravzaprav isto. To pa ga meče v praksticietično-empirietični pragmatizem, ki je potemtakem neposredna posledica diamatsko-te- oreticističnega dogmatizma. Iz tega korelativnega sklopa se je nemogoče izvleči prek nekakšne Teorije o politični praksi, ki naj bi izpostavila generalno-specifične forme te prakse, kejti ravno postopek formiranja take Teorije je razlog in obenem posle- dica prikazanega sklopa. Tako kot Diamat skuša Teorija prek Tez vzpostaviti tavtološko enotnost metode in teorije, s čemer se teorija spreminja v funk- cijo metode, metoda pa v instrument, v instrumentalno metodo, o uporabi katere odloča pač tisti, ki si jo lasti. Ta lastnik je zato kljub vsemu govorjenju o procesu brez subjekta, o borbi brez telosa, o zmotah brez resnice, tista prva in poslednja instanca. Nič čudnega, da pride ta resnica na dan tudi v samem tekstu Alt- husser ja, ko po tolikih razlagah načela "v zadnji instanci" na- zadnje (1976) vendarle formulira tezo, da se razredna borba odvi- ja "brez vsake instance". Zakaj Althusserju se problem instance vseskozi kaže na dvosnačen način: objektivno in subjektivno; te- ža pa je zanj faktično na subjektivnem: kot instanca zanj ni to- liko pomembna sama ekonomska struktura, kot je pomembno to, kdo odloča z vidika te instance. Isto je s politiko kot instanco itd. Značilno je, da Althusser na poti svojega taktiziranja (flirtanja in podobno) sintagmi "sila brez subjekta" ali "zgodovinske nuj- nosti brez avtorja", ki ju na osnovi svojega spopada s Sartrom in kritike Engelsove teorije o rezultanti sil leta 1962 še zavra- ča (FM 121 in 126), leta 1965 v nekoliko spremenjeni obliki sas 168 vpelje v tekstu Brati Kapital, pri čemer svojega teksta iz leta 1962, ki pa izide v Za Maria, torej ravno tako v letu 1965. sploh ustrezno ne korigira. Nobena strategija in taktika, nobena zgolj oznanjevana konkretna analiza konkretnih razaer in razmerij ne more prebiti sklopa tee- ret ic ist ič nege dogmatizma in empirističnega pragmatizma, "Treba bi se bilo spomniti, da spoznanje konkretnega, kot pravi Lenin ("živa duša marksizma je konkretna analiza konkretne situacije") ni na začetku, temveč na koncu analize in da je analiza možna le na temelju Marxovih pojmov, ne pa na temelju neposrednih evi- denc konkretnega, mimo katerih sicer ne moremo iti, a z njimi še ne pridemo do spoznanja," (EMPH 22) Toda do take in tako oznanja- ne analize Althusser nikdar ne pride, Marxovi pojmi Kapitala so: blago, vrednost, menjalna vrednost oziroma vrednota, menjalno razmerje, uporabna vrednost oziroma vrednota, konkretr— delo, ab- straktno delo, ekvivalentna oblika vrednosti, relativn. oblika vrednosti - da naštejem le nekaj pojmov iz prvega poglavja Kapi- tala -, Althusser pa se neprestano mota med termini Uvoda in Predogovora teksta H kritiki politične ekonomije, ki jih premeta- va in premešča, ne da bi skozi te pojme v konkretni analizi sto- pil en sam korak dalje. Zato vse do zadnjega - kakor smo videli tudi v pravkar navedenem tekstu - ponavlja Marxovo formulacijo znanstveno pravilne meto- de, ki jo nahajamo v Uvodu, čeprav je Marx še v Predgovoru to svojo lastno formulacijo postavil ravno na glavo, kajti v Uvodu še sledi klasični politični ekonomiji in Heglu, Althusser zaradi svoje formalistično-verbalističnega pristopa te prevratne Marxo- ve spremembe sploh ne opazi. Nenehno ponavlja in obnavlja svoj konstrukt treh občosti: Občost I (ideoloških vsakdanjih predstav), Občost II (teoretskih produk- cijskih sredstev) in Občost III (spoznavnega objekta kot pojmov- nega konkre turna). In čeprav v Opozorilu (1969) k ponatisu Kap its- 169 la izjavlja, da ja Predgovor teksta E kritiki politične ekonomi- je Se zelo pod "heglovskih vplivom (une forte influence hégélie- nne)1* , vse svoje interpretacije še kar naprej v celoti gredi na "topiki" Predgovora; "Ni se opazilo figure ali metafore, v kate- ri je Marx reprezentiraj, svojo koncepcijo družbe v Predgovoru h Kritiki iz 1859. Ta figura je figura tonike, tj, prostorske raz- poreditve, ki je označena z danimi realnostmi mest v prostoru. Marksistična topika podaja družbo prek metafore o stavbi, v ka- teri so glede na točno stavbno logiko nadstropja postavljena na svoj temelj. Temelj (la base), tj, die Basis oziroma die Struk- tur, ki jo v francoščini po tradiciji prevajamo z baza, še bolj pogosto pa z infrastruktura: to je ekonomija,enotnost produktiv- nih sil in produkcijskih odnosov pod produkcijskimi odnosi. Iznad pritličja baze se dviga nadstropje ali se dvigajo nadstropja, Üuberbau, v francoščini: pravno-politična in ideološka superstruk- tura ... Kapital ne preneha misliti v figuri topike," (EMPH 10 in 16) Z izjavo o Kapitalu Althusser noče reči nič drugega, kot da je ta topika - v njegovi lastni interpretaciji seveda - nedo- takljiva. In res le znotraj nje počne, kar počne: premešča in tehta elemente itd. Počne to, s čemer se je že začel ukvarjati Biamat/H is tarnat. Ne- izbrisna sled Zgodovine VKP-b se kaže v enačenju ekonomske struk- ture kot baze oziroma družbene biti z enotnostjo proizvodnih sil in produkcijskih odnosov, ki ga sicer nahajamo prav v Zgodovini VKP-b in od koder ga neposredno ali posredno privzemajo za izho- dišče tudi taki kritiki, kot je Habermas. Tekst iz Zgodovine VKP-b:"Torej obsega proizvodnja, način proizvodnje tako proizva- jalne sile družbe kakor tudi proizvodne odnose med ljudmi in je na ta način utelešenje njihove enotnost v procesu proizvodnje ma- terialnih dobrin," (str, 119) Najprej izenačiš proizvodnjo s produkcijskim načinom in potlej kajpada sledi vse samo po sebi. Toda uvrščanje proizvodnih sil neposredno v produkcijski način, se pravi: v ekonomsko strukturo, ima katastrofalne teoretske po- sledice. ITO Zakaj od tu naprej potem sploh ni mogoče ničesar več razumeti o fetišizmu oziroma o transsubstaciaciji, o postvárelosti produk- cijskih odnosov (razmerij) in o poosebljanju stvari. Zakaj produk- cijski odnosi,(kot so)kapitalističnega produkcijskega razmerja, niso odnosi med kapitanisto* in delavci - v toliko ima Althusser prav, ko poudarja, da produkcijski odnosi niso medčloveški oziro- ma medosebni odnosi -, temveč so to postvareli blagovni odnosi, katerih elementi tvorijo ekonomsko strukturo in katere potem Marx osaači s kategorijami vrednost in presežna vrednost in variabil- ni kapital itd, Marx naravnost nenehno poudarja, da kapital ni stvar, temveč produkcijski odnos (razmerje), da torej v njegovo strukturo ne spada stvar kot proizvajalna sila (najšibo v funkci- ji delovnega predmeta ali delovnege. sredstva), kajti stvar je le materialni nosilec, ne pa realni element ekonomske strukture kot realne (ne materialneI) baze družbe. Navsezadnje tudi v Predgovo- ru Marx naravnost izrecno definira edino in zgolj produkcijska razmerja kot ekonomsko strukturo in če potem že govorimo o topi« ki, potem je ekonomska struktura pač struktura in nič drugega; se pravi: ne more biti infrastruktura, v katero spadajo materiaL- ne proizvajalne sile. Celotna top ilea Predgovora ni dvodelna, temveč štiridelna: 1) materialne proizvajalne sile (recimo infrastruktura), 2) produkcijska razmerja (ekonomska struktura), 3) pravna in politična nadstavba (recimo superstruktura), 4) oblike družbene zavesti. Res je, da Marx prva dva dela in druga dva dela tesneje povezuje, tako da se materialne produktivne sile zdijo kot sestavina pro- dukcijskega načina materialnega življenja in se oblike družbene savesti v svoji ideološki formi pojavljajo kot sestavina nadstav- be; toda Marx nikdar ne napravi te napake, da bi proizvajalne si- le zapisal v ekonomsko strukturo. Kajto to je posola ravno poli- tična ekonomija, katere kritiko je pisal. 171 Ravno zaradi nerazčiščene koncepcije produkcijskih razmerij kot temelja družbene prakse, zaradi uvrščanja produkcijskih razmerij (v enotnosti s produktivnimi silami) med sestavine materialne produkcije oziroma delovnega procesa, Althusser potem družbeno prakso in delovni pieces izenači. Obravnav"!, vae prakse, s čemer poimenuje vsakršno človekovo aktivnost (najsibo človeka kot na- ravnega, delovnega, družbenega ali mislečega bitja), po modelu delovnega procesa, kar je prav tako specifikum Diamata/Histornata: družba naj bi se pokoravala partiji, kot se delovni predmet poko- rava delavcu v delovnem procesu, S tem pa zaide Althusser v nerazrešljivo teoretsko, tj, logično protislovje, ob katerem se zastonj trudi, da bi ga prikazal kot realno protislovje. Gre za inkohärentnost, ki se Althusserju for- malno kaže kot neantagonistično nasprotje med marksistično filo- zofijo (dialektičnim materializmom) in marksistično znanostjo (historičnim materializmom), po vsebini pa kot distinkcija med družbo kot predmetom dela (prakse) in med družbo kot razredno borbo brez konca: kot distinkcija med zgodovino kot tvorbo množi- ce subjektov in med zgodovino kot procesom brez subjekta. "Da bi razumeli te distinkcije, je treba precizirati naravo spornih vpra- šanj. Vprašanje konstitucije individuov v historične subjekte. ki so aktivni v zgodovini, v načelu nima nič skupnega z vpraša- njem "Subjekta zgodovine", niti s "subjekti zgodovine". Prvo vprašanje je znanstvene narave in izhaja iz historičnega materia- lizma. Drugo vprašanje je filozofske narave in izhaja iz dialek- tičnega materializma," (RJI 92) Spet smo pri formalist ično-verba- lističnem pobegu iz dejanskega teoretskega problema. Faktično reducira Althusser to ključno filozofsko problematiko na gramatikalni problem genetiva in relacije med pluralom in sin- gular jem: "Sar zadeva mene naj povem: konkretni ljudje (množina) so v zgodovini nujno subjekti (množina), kajti delujejo v zgodo- vini kot subjekti (množina). Toda ni Subjekta (ednina) za zgodo- vino (de 1 "histoire)," (RJL 92) Ha prvi pogled je to kaj elegant- 172 na rešitev. Povsem razumljiva, saj jo lahko prevedemo na še bolj enostavno misel: so ljudje, ni pa Človeka. Toda ta lahkotnost obvelja le na ravni običajne vsakdanje zavesti, na ravni filozof- ske problematike pa je popolnoma deplasirana. Kajti na ravni filozofije ne gre zgolj za subjekte in za Subjekt, povedano v klasičnem filozofskem jeziku: za bivajoče in najvišje bivajoče, marveč najpoprej - kolikor je filozofija prej ontologi- ja kot teologija - za subjekteviteto subjekta (bivajočost bivajo- če ga), za tisto, po čemer in v čemer subjekt sploh šele je sub- jekt. Ha to enotno vprašanje ni mogoče dati dvoje različnih odgo- vorov, v kar se skuša izmakniti Althusser, ni mogoče odgovoriti na znanstveni in na filozofski način, marveč je možen le in zgolj en sam odgovor in ta odgovor je filozofski odgovor ali sploh ni odgovor. Ni mogoče reči: človek je subjekt in ni subjekt. To je logično protislovje. Nesmiselno je trditi, kar dela Althusser: človek (posameznik) jje subjekt v zgodovini, ni pa subjekt zgodovine. Poviem nekaj drugega je Marxovo razlikovanje med človekom kot subjektom po bistvu in med človekom kot nesubjektom (objektom) v obstoječem sprevrnjenem svetu postvarelih (blagovno-kapital- skih) razmerij. To razlikovanje je v tem primeru historičnega, ne pa principieInega značaja. Althusser pa historično sprevrnjenost dviga ma raven struktural- ne nesprevrajenosti, ki potlej zanj seveda ni več sprevrnjenost, marveč le še distinkcija. Toda takšen pobeg iz območja filozofske doslednosti tudi zanj ne ostane brez posledic. Nora ga plačati, le le da kljub proklamirani neprekoračlj ivi meji med filozofijo in znanostjo, med realnim in spoznavnim objektom itd., to mejo stalno preskakuje in tako krši lastne zapovedi oziroma prepovedi, ampak se mu primat protislovja, ki ga nenehno poudarja kot nekaj realno eksistirajočega, nenehno krade v povsem idealne zsdsve, 173 v logično notranjo povezanost posameznih sintagm itd. Kaj pomeni "delitev razredov na razrede" oziroma to, da "protislovje deli razrede na razrede" (EMPH 16)"? Menda se ne razrede - kolikor pač nismo pod oblastjo protislovja - deli lahko le nekaj, kar na isti ravni ni razred? Vendar Althusserje ne чтечо sprejemati le na strogo filozofski način. Njegova zasluga je, da je sploh odprl probieratiko Kapitala. Da je sploh prelomil s tradicijo ponavljanja splošnih antropološko- »humanističnih Marsovih tez iz njegovih zgodvnj ih del. To počet- je, ki je posledica alergične reakcije na diamat in njegovo an- tihumanistično orientacijo, je v Franciji doseglo višek s Sartre— vo Kritiko dialektičnega uma in prvi Althuserjevi eseji so reak- cija na to reakcijo. V Brati Kapital je napravljen korak tako k prevladi diamata, ki mu je Kapital ravno teko tuj kot Filozofskò- -ekonomski rokopisi, kakor k prevladi golega antropologizma, ki mu Kapital ni nikdar predstavljal nič drugega kot pikolovsko raz- de lavo že zdavnaj znanega. Toda namesto, da bi šel od Brati Ka- pital kot metodološke predpriprave naprej, se je Althusser začel vračati in se kljub pragmatietični kritiki stalinizma na teoret- ski ravni zopet čedalje bolj bližati diaaatu. Ne toliko k njego- vi že nekoliko zastareli formi iz Zgodovine VKP-b. kolikor k nje- govemu generalno—specifičnemu geslu, ki vzpostavlja popolno re- lacijsko relativnost glede na samovzpostavljeni center: VSE JE ODVISNO OD POGOJEV, KRAJA IN ČASA! PRIKAZI, RECENZIJE 177 Srečo KIRN POMEN KNJIGE IMMANUELA WALLERSTEINA THE MODERN WORLD SYSTEM /CAPITALIST AGRICULTURE AND THE ORIGINS OP .TFP EUROPEAN WORLD- -ECONOMY IN THE 16th CENTURY (Academic Preea New York 1974) V HISTORIČNO-MATERIALISTIČNI OBRAVNAVI KAPITALIZMA KOT SVETOVNEGA SISTEMA V markaietični znanosti, ki svoje poudarke, temeljne usmeritve išče predvsem v analizi svetovne kapitalistične strukture, ozi- roma njenih osnovnih zakonitosti in protislovij, je vse od kla- sikov marksizma in marksistov na začetku našega stoletja, med katerimi je najbolj zanimiva R. Luxemburg s svojim delom Akumu- lacija kapitala, manjkalo fundamentalnih raziskav na področju sa- mega nastanka in razvoja svetovne kapitalistične strukture. Zani- manje marksistov za področje kapitalizma kot svetovnega sistema, posebej pa še za njegov bistveni del, takoimenovani tretji svet, se je povečalo šele v zgodnjih šestdesetih letih, kot posledica velikih družbenih reperkusij v svetu, katere osnovni elementi so bili predvsem antikolonial na revolucija v Afriki in Asi ji, pos- kusi socialističnih preobrazb v družbah, ki so pripadale nerazvi- temu tretjemu svatu in ne nazadnje tudi nastanek novega vse bolj ekspanzivnoga pa tudi protislovnega subjekta povojne mednarodne skupnosti - gibanja in politike neuvrščenosti* Vsi ti elementi so ustvsrili v evropskem mednarodnem gibanju zavest, ki je le-te- ga prebudila is omotice, katere najmočnejša akterja sta bila na eni strani pragmatična in oportunist ična politika zahodnih soci- alnih demokracij in na drugi strani dogmstična okostenelost sta- linizma v socialističnsa taboru* To prebujanje se je na teoretič- nem področju manifestiralo predvsem skozi vrsto novih tekstov, ki so obravnavali protislovja družbenih odnosov v tretjem svetu in odnos delavskega gibanja do le-teh, kot tudi pojav cele vrste novih marksistov (na tem mestu se ne bom ukvarjal s prispevkom jugoslovanskih marksistov, predvsem s prispevkom, ki ga je na tem 178 področju pomenila izredno pomembna knjiga E. Kardelja "Sociali- zem in vojna"« kar pa ne pomeni zanikanje velikega deleža, ki so ga imeli v tej teoretični renesansi marksizma). Nekateri najpo- membnejši med temi marksisti, kot so P. Sveezy, P. Bar srn, À.G. Frank. E. Kandel, S. Amin, «Г#3>.Olivier, Ch. Bette"»heir: itd« so postavili prve temelje, ne samo novemu pojmovanju in teoretične- mu uveljavljanju problematike tretjega sveta, temveč tudi uveljav- ljanju raziskovanja in teoretičnega analiziranja osnovnih zakoni- tosti celotnega modernega svetovnega kapitalističnega sistema. Vendar je vsem tem poskusom, ki brez dvoma v sebi nosijo za mar- sis t ično misel nova in poglobljena znanja o svetovnem kapitali- stičnem sistemu, manjkala prav tista poteza, ki je bila pri kla- sikih marksizma najbolj izpostavljena: razvojno-historična anali- za kapitalističnega produkcijskega procesa in znotraj tega zgra- jena teoretična zgradba glavnih zakonitosti in protislovij tega produkcijskega procesa« Tako pa so se, vsled te pomanjkljivosti, ti marksisti čestokrat v svojih analizah sodobnega svetovnega ka- pitalističnega sistema, znašli pred nerešljivimi problemi, izgub- ljali so se v slepih ulicah in v velikih primerih potovali v po- vsem marginalna probleme. V letu 1974 pa se je v ZDA pojavila knjiga, ki po mojem mnenju pomeni prelom s to teoretično nezadostnostjo in ki usmerja anali- zo na pot raziskave sodobnega svetovnega kapitalističnega siste- ma "od njegove najbolj preproste, komaj vidne oblika, do njegove slepeče moderne oblike", Se parafraziramo Marza. Knjiga, o katari govorim, je tekst pri nas malo znanega zgodovi- nar j a-ekonomist a Immanuel a Wallersteina z naslovom "The Modem World-System" in s podnaslovom, ki je v bistvu naslov, saj je glavni naslov, naslov za celo vrsto knjig, ki jih ima avtor v na- črtu in s katerimi namerava obdelati celotno zgodovino kapitaliz- ma od njegovega nastanka pa do sedanje moderne podobe, "Capitalist Agriculture and the Origins of the European World-Economy in the 179 16tü Century"• Фа knjiga je, Če še enkrat poudarim, samo del ve- čjega poskusa avtorja, da teoretično obračuna z vsem ogromnim gradivom, ki ga ponuja razvoj kapitalističnega produkcijskega procesa v svetovnih razee £ j ih in da v njem odkrije vse tiste za- konitosti, ki določajo glavne strukturne odnose, kot tudi glavne razvojne smeri sodobnega kapitalističnega produkcijskega procesa. Je torej poskus zapolniti tisto praznino, ki jo je s svojimi ana- lizami postavil na dnevni red historično-materialistične misli Karl Marx, ki je v svojih tekstih na več mestih jasno in konkret- no postavljal zahtevo in nujnost obravnavanja "svetovnosti" kapi- talističnega produkcijskega procesa. Tako na primer je v svojem načrtu za obravnavo politične ekonomije, ki jo je Karl Marx raz- ložil J. Weydemeyerju v pismu iz dne 1. februar 1859* postavil v posebni knjigi tudi problematiko zunanje politike in v posebni knjigi že problematiko svetovnega trga. Isto lahko ugotovimo tu- di v Predgovoru h Kritiki politične ekonomije, kjer Marx obravna- va sistem buržoazne ekonomije v naslednjem zaporedju: kapital, zemljiška lastnina, mezdno delo; država, zunanja trgovina, svetov- ni trg. Tu se ne bi spuščal v probleme, zakaj Marx ni obdelal po- dročja zunanje trgovine in svetovnega trga, na tem mestu je važ- no predvsem to, da se je Marx zavedal nujnosti obravnave teh pod- ročij. Toda vrnimo se h knjigi I. Wallersteina. 7 njej avtor obravnava predvsem obdobje t ako imenovane ga "dolgega 16.-1ega stoletja", ki se časovno razteza nekako od leta 1450 do leta 1650. To je ob- dobje, v katerem se po avtorjevih besedah konstituira evropska svetovna ekonomija (kategorija je iznajdba I. Wallersteina in jo opredeljuje predvsem kot teoretično zaobseganjs neke prej ekonom- ske kot politična entitete, ki se razširja čsz vsč v tistem ob- dobju obstajajočih državno-politično-pravnih sntitst, kar s dru- gimi besedami pomeni, ds je ta v osnovi ekonomska celota večja od katere koli do t škrat poznana državne tvorbe, ne pomeni pa, da ssobssga celotni svet. Ts evropska svetovna ekonomija se po avtorju razlikuje tudi od velikih državnih imperijev, katerih 180 osnovni kohezivni, združujoči element, je centralizirane politič- na oblast, tu pa je nasprotno osnovni kohezivni element gosta mreža predvsem ekonomskih zvez in odnosov), katere temeljna zna- čilnost je nastajanje in dominacija kapitalističnega načina pro- dukcije na celotnem področju te evropske svetovne okon^mije. Avtor s svojo analizo poseže najprej v obdobje srednjega veka, v katerem mu je glavni predmet raziskave fevdalna produkcija, oziroma njena hibridna narava (na eni strani, predvsem v čisto kmečkih območjih, prevladuje naturalna produkcija, na drugi stra- ni pa se posebej v mestih in večjih plemiških središčih že in- tenzivno razvija blagovna produkcija, ki v visokem srednjem veku postane prevladujoča tudi znotraj kmetijstva in ne samo v mestni cehovski in trgovski gospodarski dejavnosti), V okviru analize te dvojne narave fevdalne produkcije, pa se avtor spusti tudi na področje zvez med različnimi vozli, centri te produkcije, kot tudi v analizo šibkosti, tako ekonomske kot politične, evropske- ga fevdalizma, predvsem napram oziroma v odnosih z naraščajočo močjo tako politično kot gospodarsko in vojaško arabskega sveta. Gledano globalno mu analiza fevdalizma v Evropi razpade časovno v dva dela; v prvo, ki ga določa evropska ekspanzija v Sredozem- lju in na Vzhod v 13, stoletju in v drugo, ki ga določa kriza evropskega fevdalizma, oziroma njegov razpad v 14, in 13, stolet- ju* Vzroke za razpad evropskega fevdalizma najde avtor predvsem v čedalje večjem razkoraku med proizvajalnimi silami in proizva- jalnimi odnosi, kot tudi in kar je najbolj aktivni element tega razkoraka, v razplamtelih razrednih bojih, ki se manifestirajo v kmečkih uporih, saj kmetje niso več sposobni prenašati straho- vito povečane stopnje eksploatacije s strani vladajočega razreda. Tem razrednim bojem se priključi padec produkcije osnovnih živil, kar prinese s seboj lakoto, z lakoto pa obišče Evropo še najbolj znani simbol te krize, kuga. Kriza evropskega fevdalizma v 14-, in 13* stoletju predstavlja avtorju tisto zgodovinsko obdobje, v katerem najde kapitalizem najbolj plodna tla za svoj nastanak* 181 Kapitalistični način produkcije se po avtorjevem mnenju v Evropi pojavi, oziroma se manifestira skozi nastajanje evropske svetov- ne ekonomije, ki se začne z evropsko ekspanzijo v področja Azije in obalnih področij Afrike (Portugalci) in v področja srednje in južne Amerike (Španci). Avtorja v nastajar^ju in stabilizaciji te evropske svetovne ekonomije zanimajo predvsem glavne značilnosti in razlike v organizaciji produkcijskega procesa v različnih po- dročjih evropske svetovne ekonomije« Za avtoija so te različnos- ti, kot tudi enotnost in glavne zakonitosti evropske svetovne e- konomije v procesu njenega konstituiranja in stabiliziranja sko- zi "dolgi 16« vek", usodne ne samo za tisti čas in za karakter družbenih odnosov tistega časa, temveč za celoten nadaljnji raz- voj kapitalističnega načina produkcije« To usodnost avtor pojmu- je predvsem skozi nastajanje glavnih strukturnih relacij, ki do- minirajo tudi v sodobnem svetovnem kapitalističnem sistemu in ki segajo od vzpostavitve neenakih stopenj razvoja tehnične in teh- nološke baze produkcijskih procesov v različnih delih evropske svetovne ekonomije in tudi različnih modelov eksploatacije delov- ne sile, kar hkratno pelje v večjo ali manjšo akumulacijsko spo- sobnost določenega produkcijskega proa»sa v določenem geograf- skom, političnem in družbenem prostoru oziroma v njegovo podre- jeno ali vodilno vlogo v tem svetovnem kapitalističnem sistemu do nastanka, kar nastopa kot posledica prvega, danes tako vidne- ga pa vendar tako kompliciranega razmerja, kot je odnos center- -polperiferija-periferija, ki predstavlja težišče modernega sve- tovnega kapitalističnega sistema« Poglavje, v katerem avtor historično in logično opredeljuje te razlike in neenakosti med produkcijskimi procesi v različnih de- lih evropske svetovne ekonomije, ne zaobeega samo konstituiranja in stabiliziranja teh razlik is neenakosti, temveč tudi vse po- STsdss, transmisijske mehanizme, ki te razlike v različnih področ- jih vele v nek enoten na osnovi kapitalističnega nal ina produkci- je sloneč svetovni sistem. Ti sehaaisai so predvsem funkcije in dslovsnjs svetovnega trga, razporeditev kapitala, vloga države itd 182 Jaeno je, da je moral avtor v okviru takšnega teoretičnega kon- cepta posvetiti največjo pozornost prav različnim načinom eksplo- atacije delovne sile, ki je na tedanji stopnji razvoja proizvajal- nih sil predstavljala osnovo, na kateri so nastajale zgoraj ome- njene r>e enakost i med različnimi področji znotraj evropsko svetov- ne ekonomije« Avtor navaja, predvsem tri glavne tipe eksploataci- je delovne sile: - na področju periferije, ki je zaobeegala kolo- nialna območja se konstituira neko kvasi suženjstvo tako domorod- nega prebivalstva kot prebivalstva, ki so ga za ta namen nalovili v področjih izven evropske svetovne ekonomije (notranjost Afrike in južne Amerike), ki v poznejšem obdobju "dolgega 16« stoletja" preide v neko obliko mezdnega dela, - na področju polperiferije, ki zaobsega Vzhodno Evropo in dežele ob Sredozemlju, se vzposta- vi, le rečemo z Wallersteinom "sekundarni fevdalizem", ki mu do- minira tako kot kvazi suženjstvu tip eksploatacije delovne sile v območjih severo-zahodne Evrope in v prvom obdobju tudi Španije in severne Italije, torej centra evropske svetovne ekonomije. Le-1 e ga predstavlja mezdno delo ali odnos delo-kap it al v njegovi najčistejši formi« Kljub tem trem dokaj različnim tipom eksploa- tacije delovne sile, pa avtor stalno poudarja zgoraj že omenjeni dominantni, določujoči vpliv tipa eksploatacije, ki m jo razvil v centru evropske svetovne ekonomije, torej mezdno delo, odnos delo^kapital, skratka kapitalistični produkcijski način na zako- nitosti dinamike in organizacije celotne evropske svetovne ekono- mije« Zato avtor upravičeno povsod poudarja kapitalistični karak- ter evropske svetovne ekonomije« Seveda tu nimam prostora, da bi šel v detaljni pregled vseh posameznih zgodovinskih procesov v okviru nastajanja in stabilizacije evropske svetovne ekonomije, ki so predmet Wallereteinove analize, zato bom nekatere le naštel. Avtor na primer podrobno obravnava revolucijo oen v Evropi in nje- no zvezo z nastankom kapitalističnega produkcijskega procesa, da- lje obravnava vpliv drsave, sploh politike na nastajanje kapita- lizma, ne pozabi pa tudi tako usodnega procesa, kot je bilo stal- na padanje dohodka izkoriščanih razredov v Evropi v "dolgem 16. stoletju"« 183 V nadaljevanju sa Vallereteinova analiza prebije v naslednji pro- blemski sklopç ki bi ga najbolje označili s problemi zgodovinsko- - materialistične presvetlitve dinamike sprememb osnovne struktu- re evropske svetovne ekonomije, tj. sprememb v odnosu med centrom- -polperiferij o-periferi j o• Avtor v svojih teoretičnih zaključkih ugotavlja, da je ravno raziskava tega temeljnega fenomena nujna, kajti ezunanji prostor (svetovnega kapitalističnega sistema, op. 8«K.) v nekem stoletju dostikrat postane periferija ali pa polpe» riferija tega sistema v naslednjem stoletju« Toda s tem skupaj tudi dršave-center postanejo polperiferija, polperiferija pa po- per if eri ja • «•" (The Modern World System, str« 350). Historično je to dinamiko I« Wallerstein zasledil £e v "dolgem 16« stoletju"« Giblje se predvsem na osi upadanja moči, oziroma premikanja Španije v polperiferijo in utrjevanje najprej Holend i- je, kasneje pa tudi Anglije v novi, ekepanzionlstični, z živahnim delovanjem kapitala prežet center evropske svetovne ekonomije, oziroma svetovnega kapitalističnega sistema. V tej dinamiki av- tor seveda ne prezre tudi ekonomskega in političnega zatona ita- lijanskih mestnih državic kot tudi flamskih in južnonemSkih mest« Toda ta zaton je lo v funkciji zatona moči velikega španskega im- perija, v katerega so bile te mestne državice in mosta ali nasil- no ali pa preko trgovskih, finančnih oziroma Sirie ekonomskih zvez inkorporirane za časa "dolgega 16« stoletja". Vzroke za to dinamiko vidi avtor predvsem v dvojem: - najprej v položaju različnih držav (kraljevin, imperijev, zdru- ženih provinc, mestnih državic itd«) v evropski svetovni ekono- miji, - in drugič v osnovnih značilnostih notranjega družbenega, poli- tičnega in ekonomskega razvoja vsake posamezne države oziroma politično-pravno relativno samostojno in notranje specifična entitete« 184 Položaj različnih dežel v evropski svetovni ekonomiji, ki je za avtorja v končni instanci odločilen za to dinamiko, saj v temelju določa tudi notranji razvoj, bolj kot pa notranji razvoj določa položaj posamezne države v evropski svetovni ekonomiji (vsaj za "dolgo 16» stoletje" je tako), določa predvsem, ne ketera področ- ja je v mednarodni trgovini oziroma v mednarodnih ekonomskih re- lacijah vezana določena država (tako na primer je bila odločilne- ga pomena za vzpon Anglije, že prej pa Holandije njuna navezava in pa kontrola trgovine z baltskim področjem, vzhodno Evropo in v primeru Anglije z zunanjimi področji evropske svetovne ekonomi- je: na primer z Rusijo), kot tudi na kakšne vrste blaga je bila vezana določena država v menjavi v okviru evropske svetovne eko- nomije, kar je določalo smer in moč notranjega ekonomskega raz- voja (najpomembnejše vrste blaga so bile volna, žito, les, zlato, srebro, dišave, vino itd.) Kljub temu, da ga je v "dolgem 16. stoletju" določal položaj po- samezne države v evropski svetovni ekonomiji, pa nikakor ne sme- mo zanemariti tudi odločilnega vpliva notranjega družbenega, po- litičnega in ekonomskega razvoja posamezne države, ki je kasneje vse bolj pridobival na veljavi. Za Wallersteina lahko rečemo, da je videl pomembnost notranjega razvoja posamezne države za spre- memb ne v njenem položaju na osi center-polpariferija-periferija, predvsem v akumulacijskih sposobnostih v "dolgem 16. stoletju" nastale manufakturne industrije v posameznih državah evropske svetovne ekonomije. Ekspanzivnost te industrije je bils ss avtor- ja odvisna od cele vrste elementov, med katerimi so najpomembnej- ši: - že prej omenjeni položaj in usmerjenost, predvsem ps odvisnost manufakturne industrije v posamezni državi od načina in moči njene vključitve v mednarodnih ekonomskih odnosih, - stopnja avtonomnosti in možnosti vplivanja domače buržoazije tako na zunanjo kot tudi notranjo politiko posamezne leževa (tej avtonomiji je na primer v Angliji dal poseben usspešek ve- 185 lik vpliv gentry in delno yeomsn-ov, ki kot personifikacija zemljiškega kapitala šele dokončno odpro vrata vsestranskemu razvoju kapitalizma) - demografski faktor, ki je važen predvsem kot neizčrpen bazen sveže delovne sile za nastajajočo in razvijajočo se manufaktura no-kapitalistično industrijo (Španija je po Wallersteinu spre- menila se v polperiferijo tudi zato, ker ni mogla vsled stalne- ga odtoka ljudi v kolonije, pa tudi zaradi stalnih vojn in la- kote, ki so občutno zmanjšale število prebivalstva, preskrbeti dovolj velike in stalno dotekajoče količine delovne sile, ki je šele nujni za trajno ekspanzijo manufakturne industrije; nasprotno pa je bilo delovne sile na primer v Angliji, posebej po priključitvi in spojitvi Škotske, Wales-a in Irske dovolj, kot je je bilo dovolj tudi v Franciji in Holandiji). - tretji faktor, ki mu avtor daje včasih tudi odločilen pomen, pa se veže na politične razmere v posamezni državi, znotraj te- ga pa predvsem na odločujočo vlogo države. Kljub temu, da je država za Wallersteina instrument vladajočega razreda, kot tu- di zrcalo bojev posameznih delov vladajočega razreda v "dolgem 16. stoletju" (med seboj so se spopadali predvsem interesi ari- stokracije, veleposestnikov, lastnikov manufaktur in merkanti- list ične buržoazije), pa je za avtorja države, kot politična in ekonomska organizacija imela tudi svojo avtonomijo, ki jo je v "dolgem 16. stoletju" predstavljala predvsem modrost, bo- jevit ost, krvoločnost, razsipnost in ekspanzionizam absolutis- tičnih vladarjev. Tako so ti dostikrat podrejali gospodarski razvoj lastne države svojim "velikim" političnim ciljem, kot so bili na primer cilji Karla V in Filipa II po vseobsegajočem imperiju, ki bi prevladal nad celotno evropsko svetovno ekono- mijo, in ki so se tako neslavno končali v izčrpujočih vojnah in zaporednih bankrotih, ki so uničili tudi špansko manufaktur- no industrijo, saj so bile velike količine zlata in srebra po- trat ene v vojne namene, namesto da bi jih akumulirala manufak- turna industrija. Nasprotno pa na primer angleška krona ni ni- 186 koli rosno ogrozila razvoja manufakturne industrija, če ga že v nekaterih obdobjih ni vzpodbujala. Zadnje področje, ki ga avtor v svoji knjigi obdeluje, pa se ve- že na odnose med evropsko svetovno ekonomijo in področji, ki v njo niso vključeni in jim le-ta ne dominira, V okviru tega poseb- no pozornost Wallerstein posveti carski Rusiji in vzrokom, ki so Rusijo za časa "dolgega 16, stoletja" zadržali izven odločil- nega vpliva evropske svetovne ekonomije. Ti vzroki so po avtorje- vem mnenju naslednji; - ekspanzija carske Rusije pod Ivanom Groznim na področja, ki jih je zasedala državna tvorba tatarske Zlate Horde, torej na področja, ki ležijo jugozahodno od Rusije, 8 tem se v Rusiji ustvari dovolj velik notranji trg, ki onemogoča večji razmah trgovine z evropsko svetovno ekonomijo, - državni ukrepi Ivana III,, ki omejujejo oblast največjih fevdal- cev-bojarjev s tem, da zemlja ni več dedna last, temveč jo (predvsem tisto osvojeno) podeljuje car sam v zameno za vojaš- ke usluge, S tem je bil razbit pritisk 8 strani boj ar j ev, da razbijajo centralno oblast ali pa jo vsaj v veliki meri omejijo, - ohranjanje domače trgovske buržoazije, ki ne propade tako kot na primer na Poljskem pod pritiskom domače aristokracije, - počasen in stalen proces rasti mest, ponekod pa tudi zametkov manufakturne industrije. - poskus ruske ekspanzije na področja Baltika in Severne Evrope, ki se konča v 25-letni livonski vojni, ki carsko Rusijo dokon- čno odrine od njenega vključevanja v evropsko svetovno ekonomi- jo, kot tudi delno s svojimi uničujočimi in izčrpujočimi posle- dicami pripravi Rusijo za njeno vključitev v evropsko svetovno ekonomijo v poznejših letih, toda tedaj kot periferno področje. Prav tako kot Rusija js izven področja evropske svetovne ekonomi- je ostalo tudi obširno področje otomanskega imperija, ki ga le-ta 187 v "dolgem 16. stoletju" ne vsrka vase, temveč ga s portugalskimi osvajanji zaobide. S Portugalci se evropska svetovna ekonomija dotakne področij (Daljni Vzhod), ki bodo šele po "dolgem 16. sto- letju" imele zanjo tako velik vpliv. Ta področja po avtorjevem rsnenju niso bila vključena v evropsko svetovne ekonomijo v času "dolgega 16. stoletja" predvsem zaradi karakterja portugalskega osvajanja področij, ki se je omejevalo le na premoč, oziroma pri- mat na področju trgovine, dočim niso temeljneje posegala v samo produkcijsko sfero teh področij, saj so se omejevala le na ohra- njanje posameznih postojank na obali (Goa) in ne premoči na mor- ju. Toda že kmalu se s prihodom Holandeev in kasneje Angležev na ta področja položaj začenja bistveno spreminjati. I. Wallerstein svojo obsežno knjigo konča z nekaterimi teoretič- nimi posplošitvami, v katerih poudari glavne smeri razmišljanja in analize, ki jih je v knjigi ubral, in ki sem jih v tem tekstu že nakazal, zato se ne bi podrobneje zadržal pri tem poglavju. Tekst dopolnjujejo še poenoteno stvarno in imensko kazalo, ter obširna bibliografija, ki po mojem mnenju predstavlja študijsko osnovo za vsakega, ki bi poskusil resen z nanatvenc—t e ore tičen prodor na področje zgodovine nastajanja svetovnega kapitalistič- nega sistema. Na koncu bi poudaril predvsem naslednje: Knjiga I. Wallersteina, ki je bila predmet naše analize, ni zgolj teoretičen prispevek, ki bi se uvrščal v marksistično miselno produkcijo zgolj kot za- nimiv prispevek, kljub temu pa kot prispevek, ki ga določa samo, vsaj nekateri slovenski fil ist ri bi tako rekli, "beg" v zgodovi- no, torej analiza zgodovinskih zakonitosti, ki za sodobni svet nimajo nebene praktične relevance. Nasprotno oé tega menim, da je to prispevek, ki bi moral pred- vsem v naši družbi, katere eden od družbenopolitičnih temeljev je gibanje in politika neuvrščenosti, doživeti več znanstvene po- zornosti. Ta pozornost bi morala rasti v premem sorazmerju po eni 188 strani s tistim, kar knjiga s svojo bogato vsebino prinaša, raz- jasnjuje, razlaga in odpira, kot po drugi strani s čedalje po- membnejšo politično akcijo, ki zahteva, da se v čim večji meri naša znanstvena misel posveča problematiki novega mednarodnega ekonomskega reda, s tem pa v osnovi tudi problematiki, ki jo hi- storično materialistično utemeljuje knjiga I. Wallersteina. Knjigo je zaradi tega potrebno nujno prevesti. л В I HOFS I S I 191 UDK: 141.32 (44) (043) marksistična filozofija, marksistična znanstvena teorija, struk- turalizem, stalinizem HRIBAR, Tine: MARKSISTIČNI STRUKTURALIZEM IN STALINIZEM Časopis za kritiko znanosti, št. 31 /1979 Althusserjev poskus, da bi na osnovi Marxovega Kapitala vzposta- vil marksistično filozofijo oziroma občo znanstveno teorijo, ki naj bi se povezovali v dialektičnem materializmu, dejansko ni nič drugega kot prenovljena interpretacija stalinizma, ki pa nastopa kajpada v preobleki čiste Marxove teorije. Althusser nikjer kon- kretno in podrobno ne obdela Marxovih kategorij, ki jih sprejema, ne tistih, ki jih molče odklanja. In prav v svoji navidezno naj- ostrejši kritiki stalinizma ostala Althusser, namreč na teoretski ravni, povsem zavezan stalinističnemu povzetku Marxove misli. Dia- mat je in ostaja izhodišče marksističnega strukturalizma. UDK : 141.32 (44) (049) die marxistische Philosophie, die marxistische Wissenschattstheo- rie, der Strukturalismus, der Stalinismus HRIBAR, Tine: MARXISTISCHES STRUKTURALISMUS UND STALINISMUS Časopis za kritiko znanosti, št. 31 /1979 Der von Althusser vorgelegte Versuch, so etwas wie eine marxisti- sche Philosophie oder eine marxistische Wissenschaftstheorie un- ter dem Titel des dialektischen Materialismus aus dem Marxschen Kapital zu erheben, ist tatsachlich nichts anderes als eine weit- gehende Interpretation des Stalinismus, die im Gewände der Heraus- arbeitung genuin Marxscher Theorie auftritt. Den konkreten Gebrauch der von ihm verworfenen Begriffe bei Marx diskutiert er an keiner Stelle. Gerade in seiner scharfen Kritik des Stalinismus bleibt Althusser merkwürdig der Stalinistischen Marxrezeption verhaftet. Der Diamat ist und er bleibt der Ausgangspunkt des marxistischen Struktura!ismus•