Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2006 Bojan Godeša SLOVENSKO NACIONALNO VPRAŠANJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 2 Bojan Godeša SLOVENSKO NACIONALNO VPRAŠANJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Urednik: dr. Žarko Lazarevi ć Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Recenzenta: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č, dr. Stane Granda Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Andrej Turk Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Grafika-M s.p. Izid knjige so podprli: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”1941/1945” 323.1(497.4)”1941/1945” GODEŠA, Bojan GOSlovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vprašanje / Bojan Godeša ; [prevod povzetka Andrej Turk]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 2 ISBN-10 961-6386-08-5 ISBN-13 978-961-6386-08-1 229902080 Petri, Matiji in Ani 7 Pregled vsebine PREDGOVOR 9 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE 15 Priprave na revolucijo 17 Ustanovitev Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 45 Dolomitska izjava 65 Izza ko čevskega zbora – med pri čakovanji in stvarnostjo 126 Kocbekova misija v Rimu poleti 1944 138 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM 159 “Naš odnos do Italijanov naj bo miren in dostojen, toda ni č ve č”. Slovenski komunisti in Italijani na Primorskem 161 Primorska sredina in predvojni primorski protifašizem v o čeh slovenskih komunistov med drugo svetovno vojno 185 8 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO 199 Slovenska ljudska stranka in vprašanje državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo 201 Pobuda patra Kazimirja Zakrajška za ustanovitev slovenske države poleti 1941 v Združenih državah Amerike 245 Ehrlich in zasnova slovenske države 268 Škof Rožman in vprašanje državnega okvira med drugo svetovno vojno 306 New York Times o na črtih za samostojno slovensko državo med drugo svetovno vojno 315 Srednjeevropski integracijski na črti med letoma 1918 in 1945 ter Slovenci 335 POVZETEK 355 SUMMARY 369 VIRI IN LITERATURA 383 OSEBNO KAZALO 403 9 PREDGOVOR Predgovor Pri čujoča knjiga je rezultat ve čletnega raziskovalne- ga dela, ki ga – ob drugih raziskovalnih temah – izvajam na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, njegove izsledke pa sem sproti objavljal v znanstvenih revijah oziroma predstavil na znanstvenih sre čanjih. V knjigi obravnavana problematika reševanja bodo čega državno- pravnega okvira Slovenije med drugo svetovno vojno in s tem povezanega slovenskega nacionalnega vprašanja predstavlja tematiko, ki je imela v vseh obdobjih sloven- ske novejše zgodovine pomembno mesto. Kljub temu da je bilo to eno od osrednjih vprašanj problematike druge svetovne vojne na Slovenskem, po ideološki sprostitvi in padcu komunizma konec osemdesetih let ta problem ni bil v središ ču pozornosti slovenske strokovne pa tudi ne širše javnosti. Zasen čila so ga druga vprašanja, ki so se zdela pomembnejša in aktualnejša, morda pa tudi pripravnejša v oživljenem kulturnobojnem ozra čju, ki je na Slovenskem zavladalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po drugi strani velja opozoriti, da se vprašanja, ki jih obravnava pri čujoča knjiga, na prvi pogled verje- tno tudi niso zdela preve č vznemirljiva in sporna, da bi jih bilo potrebno na novo osvetliti. Kljub temu, da se je v Sloveniji v času okupacije med letoma 1941–1945 raz- vnel tudi notranji spopad med dvema taboroma (Osvo- bodilno fronto pod vodstvom komunistov in protirevo- lucijo) in da je med njima vladala nespravljivost, se je tekom okupacije razvil na obeh straneh v bistvu zelo podoben narodnopoliti čni program. Ta je še vedno bil 10 Zedinjena Slovenija, nepresežen narodnopoliti čni ideal iz leta pomladi narodov 1848, v federativno obnovljeni in razširjeni jugoslovanski državi. Ob teh v slovenskem zgodovinopisju že uveljavljenih ugotovitvah pa podrob- nejša raz člemba dilem, ki so se pojavljale pri oblikova- nju narodnopolitičnih programov – te so bile dostikrat prezrte oziroma v časih celo namenoma zamol čane – ka- že celotno problematiko v nekoliko druga čni podobi kot smo jo bili doslej vajeni. Razkrije se nam, da so se v obeh med vojno sprtih taborih (v protirevolucionarnem velja to le za katoliško stran) pojavljale najrazli čnejše dileme in predlogi, povezani z vprašanjem bodo čega državno- pravnega Slovenije (povezovanje na Balkan ali v Srednjo Evropo), tako da sprejetje jugoslovanskega državnega okvira ni bilo povsem samoumevno kot bi lahko skle- pali na podlagi dosedanjih raziskav. Pot do odlo čitve za jugoslovanski državni okvir je bila pri obeh taborih sicer samosvoja, toda za obe strani velja, da je bila komple- ksna in protislovna. Po drugi strani je potrebno poudariti dejstvo, da sem se zastavljene problematike skušal lotiti čimbolj celovito. Tako sem pri obravnavi upošteval oba sloven- ska tabora, kar bi sicer moralo biti samoumevno, a so v dosedanjih raziskavah nacionalne problematike med drugo svetovno vojno – velika ve čina jih je nastala v ča- su pred vzpostavitvijo demokracije, ko verodostojne pri- merjave med vojno sovražnih taborov niso bile zaželene – skoraj izklju čno prevladovali pogledi med vojno zma- govite strani. Pri tem sem mi je zdelo zelo pomembno, da sem nacionalno problematiko umestil v širši okvir medvojnega dogajanja na Slovenskem, katerega podo- ba se je od konca osemdesetih let dvajsetega stoletja naprej v mnogočem spremenila, predvsem kar zadeva prehod iz črnobelega prikazovanja v kompleksno in po- globljeno znanstveno-kriti čno obravnavo. V kontekstu takšnega pristopa raziskovanja se je izkazalo, da so z drugo svetovno vojno Slovenci postali nacionalno bolj zreli. To obdobje predstavlja pomembno prelomnico v nacionalnem pogledu, saj z opredelitvijo slovenskih liberalcev za federativno ureditev na slovenskem po- liti čnem prizoriš ču ni bilo ve č politi čne skupine, ki bi zagovarjala unitarizem in centralizem. Uresni čitev na- 11 PREDGOVOR cionalnih ciljev je spri čo znanega medvojnega razpleta pripadla slovenskemu osvobodilnemu gibanju. Tako so na podlagi pravice narodov do samoodlo čbe sprejeti avnojski odloki o federalni ureditvi nove jugoslovanske države pomenili pomemben odmik od Karadjordjevi ćeve predvojne Jugoslavije in korak k formalno-pravni vzpo- stavitvi slovenske državnosti. V državnopravnem pogle- du so Slovenci v novi jugoslovanski skupnosti pridobili nekatere pomembne atribute državnosti pa tudi pomen in vpliv Slovenije in Slovencev je bil novi državi ve čji kot pa v predvojni monarhiji. A vse te nesporne pridobitve v isti sapi relativizira dejstvo, da je bila odlo čitev za Ju- goslavijo sprejeta brez vsakršnih vnaprejšnjih zagotovil o položaju Slovenije v novi državni skupnosti. Avnojske odloke, na katerih je temeljila povojna jugoslovanska država, lahko ocenimo za kompromis med razli čnimi koncepti povojne notranje ureditve države, ki so se te- daj pojavljali v jugoslovanskem vodstvu osvobodilnega gibanja. Razhajanja se niso bistveno razlikovali od di- lem, ki so se porajale ob nastanku nove južnoslovanske države leta 1918. Po vojni sta se nasprotna pogleda na notranjo ureditev Jugoslavije le še izkristalizirala in se nato spopadala s spremenljivo sre čo ves povojni čas, sprva sicer res prikrito, prvi č javno pa v polemiki med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Ćosi ćem. Nato se je spor le še stopnjeval in po Titovi smrti, ko ni bilo ve č naj- pomembnejšega blažilca teh razlik, dosegel vrhunec v za četku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je jugo- slovanska država razpadla. V prelomnih devetdesetih letih preteklega stole- tja ni prišlo le do uvedbe parlamentarne demokracije, temve č tudi do državne osamosvojitve Slovenije, zato se samo po sebi zastavlja vprašanje, zakaj ni do tega do- godka prišlo že po drugi svetovni vojni. Ve čkrat se je pokazalo, da so možnosti korenitejših sprememb meja in državnih okvirov izvedljive le ob ve čjih mednarodnih prelomnicah, med katere sodi tudi druga svetovna voj- na. Izsledki raziskave prikažejo, da je bilo med politi č- nimi dejavniki odprtih ve č razli čnih opcij glede rešitve slovenskega državnopravnega okvira, med katerimi ni bila izklju čena niti misel na slovensko državo. Pri tem je potrebno dodati, da je šlo le izjemoma (nekaj časa 12 pri slovenskih komunistih, pri Lambertu Ehrlichu) za zamisli, ki so bile conditio sine qua non njihovega tre- nutnega politi čnega delovanja, prevladovalo je namre č razmišljanje o samostojni slovenski državi kot zasilni možnosti rešitve slovenskega vprašanja, če Jugoslavi- je zaradi morebitnih mednarodnopoliti čnih razlogov ter sporov med Srbi in Hrvati ne bi bilo mogo če obnoviti. Ta- ko stališ če je zagovarjala zlasti katoliška stran (z izjemo “stražarjev”), medtem ko so bili liberalci edina politi čna sila na Slovenskem, ki so vseskozi vztrajali izklju čno na Jugoslaviji pod Karadjordjevi ćevim žezlom ter niso iskali drugih alternativ. Zna čilno je, da so v Slovenski ljudski stranki obstoj omenjenih alternativnih na črtov vedno prikrivali, tako med vojno kot tudi po njej. Med vojno se je to dogajalo predvsem zaradi bojazni pred od- zivi srbskih politikov, po vojni pa zlasti zaradi sporov s “stražarji”, ki so se zavzemali za samostojno slovensko državo. Pri tem je potrebno še posebej poudariti, da je ne le neugoden mednarodnopoliti čni okvir med in po drugi svetovni vojni, ki ni bil naklonjen pobudam kot je ustanovitev samostojne slovenske države, temve č tudi zelo skromno zaupanje v zmožnost obstoja in prežive- tja samostojne slovenske države pri ve čini odlo čujočih slovenskih politi čnih dejavnikov vplivalo na to, da sa- mostojna slovenska država po drugi svetovni vojni ni mogla biti uresni čena. Svojih razmišljanj o nacionalnem vprašanju med drugo svetovno vojno nikakor ne bi mogel tako poglo- bljeno strniti v pri čujočo knjigo, če mi ne bi stala ob strani cela vrsta posameznikov. Za ve čkrat zelo kori- stne razgovore o nekaterih problemih v zvezi s pri čujočo knjigo se zato zahvaljujem sodelavcem na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, dr. Ervinu Dolencu, dr. Alešu Gabri ču, dr. Juriju Perovšku, dr. Jožetu Prin či- ču, dr. Mateji Režek in dr. Petru Vodopivcu. Posebna zahvala gre recenzentoma knjige, prof. dr. Jeri Vodušek Stari č in dr. Stanetu Grandi. Iskreno se zahvaljujem tu- di Inštitutu za novejšo zgodovino in uredniku njegove knjižne zbirke Razpoznavanja/Recognitiones dr. Žarku Lazareviću, da sta knjigo sprejela v inštitutov knjižni program, ter Agenciji za raziskovalno dejavnost Repu- blike Slovenije, da je s finan čno pomo čjo omogo čila njen 13 PREDGOVOR izid. In ne nazadnje hvala tudi Petri, Matiji in Ani, ki so mi ob pisanju ves čas stali ob strani. V Ljubljani, dne 1. septembra 2006 Bojan Godeša Osvobodilna fronta, revolucija in nacionalno vprašanje 17 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Priprave na revolucijo I. Za čas od jeseni 1940 do napada nacisti čne Nem- čije na Sovjetsko zvezo je zna čilno, da je o delovanju slovenskih in jugoslovanskih komunistov ohranjenih le malo so časnih virov. Za čas do napada na Jugoslavijo (6. april 1941) je najpomembnejše gradivo s 5. državne konference Komunisti čne partije Jugoslavije (KPJ), ki je bila sredi oktobra 1940 v tedanjem zagrebškem pred- mestju Dubravi. Na voljo je še nekaj partijskih okrožnic, letakov, razglasov ter nekaj številk razli čnega partijske- ga časopisja (Delo, Proleter...). Mo čno okrnjena je kore- spondenca med KPJ oz. Komunisti čno partijo Slovenije (KPS) in Kominterno, verjetno najpomembnejši vir za razumevanje delovanja KPJ v tem času. Poleg tega si lahko pri prou čevanju KPS in razmer v Sloveniji v tem času pomagamo še z dokumenti, ki sicer niso nastali tedaj, vendar se njihova vsebina dotika tudi dejavnosti KPS v tem obdobju. Pri tem imam v mislih predvsem poro čila, napisana s strani privržencev medvojnega pro- tirevolucionarnega tabora na Slovenskem, ti so dokaj redno ilegalno obveš čali svoje predstavnike (predvsem Miha Kreka) v jugoslovanski kraljevi vladi v Londonu 1 o položaju v Sloveniji. 2 1 O delovanju vlade glej Zapisnici sa sednica ministarskog saveta Kraljevine Jugo- slavije 1941–1945. Beograd 2004. 2 Glej Nasprotniki NOB knjiga 1/126 (tipkopis). Poro čilo pisano spomladi 1942 iz 18 Za razumevanje delovanja slovenskih komunistov in za njihov na čin politi čnega razmišljanja v času po paktu Hitler – Stalin predstavlja izboren vir korespon- denca s konca leta 1939 in za četka 1940 med Dušanom Kermavnerjem, komunističnim razumnikom – zgodovi- narjem, ki je bil tedaj še v milosti pri voditeljih sloven- skega komunizma (znano je, da je bil kmalu zatem – po- leti 1940 – izklju čen iz KPS) ter Lojzetom Udetom, oseb- nostjo, ki spada, gledano s slovenskih razmer, v krog tistih, ki jih Peter Vodopivec v svojem članku “O svetlobi in barvi tridesetih let” 3 šteje med nevernike in dvomljiv- ce, ki v tedanji, do skrajnosti razdeljeni družbi niso pri- šli do veljave. Korespondenca ni imeniten vir le zato, ker so viri za to obdobje redki, temve č predvsem zato, ker gre za zasebno, o čem širše javnosti prikrito dopisovanje, kjer so lahko osebni pogledi, razmišljanja in ocene bolj prišli do izraza kot npr. v časopisni polemiki, kjer se je bilo po eni strani potrebno držati “uradne” linije (to ve- lja zlasti za Kermavnerja) ter po drugi strani zaradi cen- zure, ki v tistem času ni omogo čala odkritega pisanja o tovrstni problematiki. 4 Vrednost tega vira bistveno ne zmanjšuje niti dejstvo, da se je v času, o katerem govo- rim, v jeseni 1940, partijska linija v nekaterih pogledih že spremenila. V še večji stiski glede dosegljivih virov se znajdemo pri prou čevanju dobe med napadom na Ju- goslavijo (6. april 1941) in napadom nacisti čne Nem čije na Sovjetsko zvezo (22. junij 1941), ko pred nami dobe- sedno zazija praznina. Tako na primer o obstoju proti- imperialisti čne fronte slovenskega naroda (PIF) pri čata le dve neposredni omembi, vse ostalo je plod kasnejših pri čevanj in marsikdaj tudi protislovnih interpretacij. 5 Ljubljane pod psevdonimom M. Prikazen (Miloš Stare); Arhiv Republike Slovenije 1660, Osebna zbirka Izidorja Cankarja, f. 8 (dalje AS 1660, Cankar). Poro čilo z dne 22. maja 1943 z naslovom “Ljubljana” (brez navedbe avtorja poro čila); Isto, f. 9/I. Poro čilo v srbohrvaškem jeziku z za četka leta 1942 (brez navedbe avtorja poro čila) itd. 3 Naši razgledi, 20. april 1990. 4 Njuna korespondenca je bila objavljena v Novi reviji 48/49, 50/51, 52/53 in 54/55/56. Njeno analizo glej v Bojan Godeša, Polemika med Dušanom Kermav- nerjem in Lojzetom Udetom v letih 1939–1941. Med politiko in zgodovino. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana: SAZU – ZZDS 2005, str. 131–138 (dalje Godeša, Polemika Kermavner – Ude). 5 Prvi č se omenja “osvobodilna fronta slovenskega naroda” v letaku centralnega komiteja KPS konec aprila 1941, torej neposredno po sestanku (26. april 1941 – isti dan, ko je Hitler obiskal Maribor), ki je bil kasneje proglašen za ustanov- 19 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Kljub tako skromnemu številu neposrednih virov nam o zametkih organiziranja PIF posredno pri ča tudi Tito- vo poro čilo Kominterni iz prve polovice junija 1941, ki govori o sporazumih komunistov, doseženi s krš čanski- mi socialisti in Sokoli. 6 O skopem številu virov za ta čas pri ča tudi dejstvo, da se Kardeljeva zbrana dela za vojni čas, ki sicer še čakajo v tipkopisu na objavo, za čnejo šele z dokumentom z dne 22. junija 1941. Ali je možno, da Edvard Kardelj, eden najožjih sodelavcev Josipa Broza Tita, v času dobrih dveh mesecev ni nič napisal? Malo verjetno. Da so komunisti v tej razgibani dobi ustvarili precej več dokumentov, kot jih je trenutno dostopnih, seveda ni dvoma. Za nekaj dokumentov celo to čno vemo, da so obstajali, a žal niso ohranjeni. Za nekatere pogre- šane dokumente lahko sklepamo, da niso izginili po na- klju čju. Tako npr. s 5. državne konference KPJ, s katere je gradivo sicer dobro ohranjeno, manjkajo referati Kar- delja (o mednarodno-političnem položaju), Milovana Dji- lasa (o nacionalnem vprašanju) in Ivana Milutinovi ća (o agrarnem vprašanju). Le-ti pa se niso izgubili v vojnem metežu, saj so vojno vihro prestali varno zakopani na vr- tu neke vile v Beogradu, kamor naj bi jih osebno zakopal Josip Broz Tito. 7 Za njimi je izginila sled po vojni. Pose- bej pomenljivo in zna čilno za ta čas je še danes ne pov- sem pojasnjeno vprašanje v zvezi s prvo številko glasila centralnega komiteja KPS “Delo” v letu 1941. Dejstvo je, da se do danes ni ohranil niti en izvod s tem oštevil če- njem. Ob ponatisu medvojnih letnikov “Dela” so pisci nega. “Protiimperialisti čna fronta slovenskega naroda” pa se edinkrat v so časnih virih pojavlja v “Geslih našega osvobodilnega boja” objavljenih 22. junija 1941 v Slovenskem poro čevalcu. V obeh omembah je ime pisano z malo za četnico, prvi č je “Osvobodilna fronta slovenskega naroda” pisana z veliko za četnico v Kidri če- vem članku “K dejanjem” (Slovenski poro čevalec, 11. julij 1941). Dejstvo, da se Osvobodilna fronta (OF) omenja celo pred PIF in da so tudi nekateri udeleženci ustanovnega sestanka (npr. Josip Rus) menili, da je bilo tam govora le o OF in ne o PIF, morda celo dopuš ča razlago, da so imel namen organizacijo sprva imenovati kot OF, a so jo po kasnejšem posegu preimenovali v PIF. Glede na to, da Kardelja na ustanovnem sestanku ni bilo (bil je na Hrvaškem), bi lahko sklepali, da je bil morda ravno on tisti, ki se je na podlagi idejno-teoretskih postavk v skladu s tedanjimi ocenami mednarodnega položaja zavzel za spremembo imena v PIF. V kasnejših, sicer še vedno medvojnih razlagah, sta Edvard Kardelj in Boris Kidri č omenjala le še PIF, tako da se je tako poimenovanje kasneje ustalilo. 6 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 41 (dalje Tito, Zbrana dela). 7 Izvori za istoriju KPJ. Peta zemaljska konferencija KPJ (19. – 23. oktober 1940). Predgovor, str. XXI (dalje Peta zemaljska konferencija). 20 poskušali vrzel razrešiti s pojasnilom, da naj bi “Delo”, izšlo januarja 1941 kot tretja številka, v resnici bilo tista manjkajoča prva številka v letu 1941 ter da je šlo za “oči- vidno pomoto” pri oštevil čenju. 8 Toda obstojajo nekatere sledi o “pravi” prvi številki “Dela” z letnico 1941, ki naj bi izšla maja 1941. V njej naj bi, po navedbi Janeza Martin- ca (psevdonim za predvojnega kulturnega urednika pri osrednjem katoliškem časniku “Slovenec” Tineta Debe- ljaka, ki je po vojni emigriral v Argentino), Boris Kidri č zapisal: “Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor!” 9 Martin čeva (Debeljakova) omemba majske številke “Dela” kot prve v letniku 1941 se ujema z ošte- vil čenjem in logi čno zapolnjuje prostor med tretjo, janu- arsko številko “Dela”, ki spada tudi po vsebini (v celoti je posve čena 5. državni konferenci KPJ) še v letnik 1940 ter avgustovsko, ki je druga številka v letniku 1941. So- de č po navedenem Kidri čevem stavku, so imeli slovenski komunisti tehtne razloge, da so skušali kasneje majsko številko “Dela” zamol čati. Martin čeva inačica, to je, da je majska številka “Dela” zares obstajala, se zdi verjetnejša tudi za to, ker je bil maj 1941 tudi čas, ko bi bilo možno, da so slovenski komunisti zastopali podobna stališ ča, kot jih je domnevno zapisal Kidri č. Tudi Črtomir Nagode je v pogovoru z Jankom Mačkovškom novembra 1941 o slovenskih komunistih trdil, da “dokler ni bila Rusi- ja napadena, niso jugoslovanskega imena niti omenjali, razven pri napadih nanj odn. Jugoslavijo.” 10 V skladu s tem Kidri čevim zapisom je bilo tudi ukrepanje sloven- skih komunistov v Prekmurju potem, ko so ga zasedle madžarske sile. Ti so se, po predhodnem pogovoru med Alešem Beblerjem in Miškom Kranjcem, po madžarski zasedbi odločili organizacijsko povezati z madžarskimi komunisti in v ta namen tudi odpotovali na sestanek z njimi v Budimpešto. 11 Čeprav so bili pri tem neuspešni, pa ta namera vendarle posredno nakazuje priznavanje 8 Delo, glasilo centralnega komiteja KPS. Ponatis ilegalnih izdaj Dela iz let 1941 in 1942. Ljubljana: Cankarjeva založba 1947, str. 230. 9 Janez Martinc (Tine Debeljak), Zgodovinske osnove narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji. Koledar Svobodne Slovenije 1951. Buenos Aires, str. 120. 10 Jera Vodušek Stari č, “Dosje” Mačkovšek. Viri 7. Ljubljana 1994, str. 36 (dalje Vodušek Stari č, Dosje Mačkovšek). 11 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945. Murska Sobota: Pomurska založba 1980, str. 35–37. 21 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE trenutnega stanja, to je okupacije in razkosanja. Tudi med nekaterimi komunisti, zlasti v zasavskih revirjih (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje), ti so sodili v nemško oku- pacijsko cono, so se pojavljala razmišljanja, da jih bo- do zaradi nemško-sovjetskega pakta nemški okupatorji pustili javno delovati. 12 Vendar to ni bila zgolj slovenska posebnost, saj se je podobno dogajalo tudi v drugih ju- goslovanskih pokrajinah. Tako iz tega časa izvira tudi skrivnostno in še danes ne docela pojasnjeno vprašanje o poskusu ustanovitve KP Neodvisne države Hrvaške, prav tako se je tudi v od Bolgarov zasedeni Makedoniji pokrajinski sekretar KPJ za Makedonijo Metodija Ša- torov odločil za sodelovanje z bolgarskimi komunisti, organiziranimi v Delavski partiji Bolgarije. 13 Obstoj teh problemov nakazuje tudi članek J. B. Tita iz maja 1941 v glasilu “Srp i čeki ć” z naslovom “Zakaj smo še v sestavi Komunisti čne partije Jugoslavije”. 14 Ne gre pozabiti, da se je maja 1941 tudi Sovjetska zveza v skladu s Stalino- vo pragmati čno politiko do nacisti čne Nem čije trenutno sprijaznila z obstoječim stanjem (z okupacijo in razko- sanjem Jugoslavije) in odpovedala gostoljubje jugoslo- vanskemu veleposlaniku v Moskvi Milanu Gavrilovi ću. Šele septembra 1941 je sovjetska vlada znova obnovi- la diplomatske odnose z jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu. Ker v mnogih primerih manjkajo deli dokumentov, ki govore o delovanju KPS v tistem času, 15 celotna podo- ba tega časa temelji predvsem na kasnejših pri čevanjih in razlagah, pri katerih obstaja precejšnja možnost, da so pisane z vidika poznejšega razvoja dogodkov. To zah- teva izjemno previdnost pri upoštevanju teh pri čevanj, 12 Alenka Nedog, Tone Tomši č. Oris življenja in revolucionarnega delovanja (9. 6. 1910 – 21. 5. 1942). Ljubljana: Založba Borec 1969, str. 257. 13 Najnovejša dognanja zgodovinarjev v zvezi z delovanjem Metodija Šatorova sicer v precejšnji meri relativizirajo to njegovo odločitev, s tem da je še vedno vzdrževal tudi zveze s centralnim komitejem KPJ, vendar njenega pomena, kljub temu ne morejo povsem zanikati (Vida Deželak Bari č, Poro čilo s konference Metodija Ša- torov – Šarlo i negovoto vreme (1897–1944). (Skopje 23. in 24. novembra 2005). Prispevki za novejšo zgodovino 2005, št. 2, str. 158–160). 14 Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 16–17. 15 Tako je npr. nepopolna okrožnica centralnega komiteja KPJ iz druge polovice aprila 1941 (glej Tito, Zbrana dela, knjiga 6, str. 188–194), manjka konec letaka centralnega komiteja KPS italijanskim in nemškim vojakom (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga I/9 – dalje DLRS) itd... 22 posebej še, ker sta se izoblikovali dve povsem nasprotni gledanji, da ne re čem stereotipa, ki se ne razlikujeta le po vrednotenju delovanja KPS v tem času, temve č sta si navzkriž celo pri navajanju preprostih dejstev, kar dokazuje, kako je ob pomanjkanju izvirnih dokumentov lahko široko polje kasnejših razlag. Ne zgolj slu čajno pomanjkanje dokumentov, ki kaže na o čitno prikriva- nje nekaterih dejstev, daje slutiti, da v kasnejših ko- munisti čnih razlagah, ki so sicer sprejete kot splošno veljavne, niso zajete vse plati tedanjega delovanja KPS. Po drugi strani je seveda jasno, da že na čelna usmeritev protirevolucionarnih piscev odseva dolo čeno shematič- no negativno gledanje na vse, kar ima zvezo s KPS in z OF, vendar je potrebno dodati, da v nekaterih primerih zelo podobno ocenjujejo obnašanje komunistov v tem obdobju okupacije povsem različni med seboj nepove- zani protikomunisti čni pisci. Tako ostaja marsikatero vprašanje tega časa odprto in nepojasnjeno. Zato sem se v svojem prispevku raje omejil na vprašanje za katero menim, da nanj lahko odgovorim tudi na podlagi sicer skopih primarnih virov. II. Delovanje KP od jeseni 1939 je bilo pogojeno z na- vodili Kominterne, ki so bila izoblikovana po podpisu prijateljske pogodbe med Sovjetsko zvezo in nacisti čno Nem čijo. To je čas, ki se ga komunisti nikjer po svetu ne spominjajo radi. V delovanju KP je prišlo do preobrata z enostransko prekinitvijo ljudskofrontnega povezovanja, čez noč so izginili protifašisti čni poudarki in zamenjala so jih razredno obarvana gesla. Skoraj isto časno je v Evropi izbruhnila vojna, ki je kasneje prerasla v najve čji svetovni spopad. Čeprav je vojno v mnogo čem omogo- čil prav omenjeni pakt, si je sovjetski zunanji minister Vja česlav Molotov v govoru pred vrhovnim sovjetom 31. oktobra 1939 preprosto umil roke ter vojno ocenil kot spopad dveh enakovrednih imperialisti čnih taborov. 16 16 François Furet, Minule iluzije. Esej o komunisti čni ideji 20. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga 1998, str. 401–412 (dalje Furet, Minule iluzije). 23 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Idejno-teoreti čno podlago tej cini čni oceni o imperiali- sti čnem zna čaju vojne je Molotov prepustil tedanjemu voditelju Kominterne Georgiju Dimitrovu. 17 S to oceno, ki je namigovala na podobnost s prvo svetovno vojno, je ponovno prišla v ospredje teza o vojni, ki bo oslabila im- perializem ter pospešila svetovno revolucijo. Iskra sve- tovne revolucije naj bi vzplamtela v najšibkejšem členu verige imperialisti čnih držav, ki ga je po mnenju Komin- terne predstavljala nacisti čna Nem čija. Tako prepri čanje lahko prepoznamo tudi v tedanjih stališ čih jugoslovanskih komunistov, ki so veljala celo po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941, vse do 22. junija 1941. Takšno podobo o pri čakovanjih komuni- stov si lahko ustvarimo na podlagi sicer redkih, a zato ni č manj prepri čljivih virov. Dovolj je že, da vzamemo v roke prvi dve številki “Slovenskega poro čevalca” iz maja in junija 1941 ter preberemo le uvodna članka “Naša nesre ča in naša vera!” in “Znanilci notranje krize” ali pa npr. prvomajski letak centralnega komiteja KPS, ki je bil namenjen slovenskemu narodu in obenem(!) vo- jakom, podoficirjem in oficirjem nemške, italijanske in madžarske vojske, kar bi bilo ob neupoštevanju navede- nih pri čakovanj povsem nerazumljivo. 18 Vsa omenjena predvidevanja slovenskih komunistov se najbolj izrazito zrcalijo v t. i. geslih našega osvobodilnega boja, ki so bila podlaga za protiimperialisti čno fronto slovenske- ga naroda. 19 V teh geslih je namre č zajeta ve čina ele- mentov, zna čilna za tedanje razmišljanje slovenskih komunistov. Tako je na prvem mestu zapisana pravica slovenskega naroda do samoodlo čbe, vštevši s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi ter združitvi razkosanega slovenskega ozemlja, kar se povsem ujema s omenjenim domnevnim Kidri čevim zapisom v “Delu” o jugoslovanskem nestvoru in prizadevanji Šatorova za samostojno in združeno sovjetsko Makedonijo. Protiim- 17 Georgi Dimitroff, Der Krieg und die Arbeiterklasse der kapitalistischen Länder. Die Kommunistische Internationale 1939 (november) – reprint Feltrinelli. Milano 1967, str. 1112–1125. 18 DLRS, knjiga I/6. 19 DLRS, knjiga I/10. Gesla so bila objavljena v Slovenskem poro čevalcu (leto II, št. 4) 22. junija 1941. Sestavil jih je Boris Kidri č. Po nekaterih podatkih so bila sprejeta na prvem zasedanju plenuma PIF dne 15. junija 1941. 24 perialisti čna fronta je bila, kot pove že ime samo, na- perjena tako proti nemško-italijanskemu imperializmu kot tudi proti propagandi anglo-amerikanskih imperia- lizmov. Brez boja proti izdajalski “lastni” kapitalisti čni gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi in rezultat boja je porušenje imperializma pri njegovih temeljih. 20 K temu pravzaprav ne bi bilo prav dosti dodati, če se ne bi kasneje pojavile razlage, češ da teh stališ č ne gre razumeti dobesedno, saj so morali tudi jugoslovan- ski komunisti spoštovati navodila Kominterne, vendar so v resnici to čno predvidevali razvoj dogodkov. Res je bil jugoslovanskim komunistom pakt v napoto, saj jih je omejeval v njihovem delovanju, tako da so se lahko le pripravljali na prihajajo či boj. Ta ovira in zadržek sta odpadla z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, ki so ga slovenski in jugoslovanski komunisti zares pri čako- vali in zanje ni predstavljal presene čenja. Napo čil je tre- nutek, na katerega so komunisti tako nestrpno čakali. Komunisti so se odzvali že prvi dan, tako sta central- ni komite KPS in centralni komite KPJ, izdala posebna proglasa. Iz vsebine obeh je razvidno prepri čanje ko- munistov, da je nastopil čas revolucije (“... ne gre le za obrambo Sovjetske zveze, temve č za dokon čno socialno in nacionalno osvoboditev človeštva...” – zelo pomenljiv je vrstni red!), v proglasu zasledimo kot glavnega na- sprotnika imperializem nasploh, nikjer še ni nobenega namiga na možno protifašisti čno koalicijo, kot glavni zavezniki so predstavljene sile, znane iz sheme o sve- tovni revoluciji (...”Proti sebi imajo nepremagljivo rde čo armado, velikansko silo, kateri stoji kot granitna stena na braniku socialisti čne domovine. Proti sebi imajo de- lovno ljudstvo in narodno zatirane vsega sveta”), poja- vljajo se primerjave z oktobrsko revolucijo (“... spomnite se svojih borbenih tradicij iz pretekle intervencije kapi- talisti čnega sveta proti vladi mlade sovjetske republi- ke...”) itd. 21 Zanimivo je, da sta centralni komite KPS in centralni komite KPJ izdala po vsebini precej podobna letaka povsem neodvisno drug od drugega, kar še doda- 20 Prav tam. 21 Tito, Zbrana dela, knjiga 7. Proglas centralnega komiteja KPJ “Delavci, kmetje in meščani Jugoslavije” z dne 22. junija 1941, str. 42–45. 25 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE tno potrjuje, kakšno prepri čanje je takrat vladalo med jugoslovanskimi komunisti. 22 Še konec junija 1941 je centralni komite KPS zopet naslovil letak na nemške in italijanske vojake, kjer jih je pozival: “...tudi vi, nemški (italijanski) vojaki, morate stremeti za tem, da bo zma- gala Rde ča armada, vaš in naš najboljši zaveznik...” 23 Za jugoslovanske komuniste je bil tako nepredviden zna čaj vojne, kakršnega so mu dali v Sovjetski zvezi po 22. ju- niju 1941. Delno spremenjeno gledanje KPS(J) na zna- čaj vojne, ki je iz krivi čne in imperialisti čne postala pra- vi čna in osvobodilna, se je uveljavilo šele po nekaj br- zojavkah Kominterne v za četku julija 1941 in predvsem po Stalinovem radijskem govoru 3. julija 1941 (tedaj se je prvi č po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo oglasil v javnosti), kjer je podal smernice za domovinsko vojno in ne za revolucionarno vojno po zgledu na oktobrsko revolucijo med prvo svetovno vojno. Kominterna je si- cer že 22. junija 1941 poslala brzojavko centralnemu KPJ, ki pa jo je Josip Kopini č, obveš čevalec slovenskega rodu, tedaj nastanjen v Zagrebu, šele 26. junija 1941 predal centralnemu komiteju KP Hrvatske. Šele nato je centralni komite KPJ izvedel za vsebino brzojavke, ki pravi, da v tej etapi boja ne gre za socialisti čno revoluci- jo. 24 Opozorilo s takšno vsebino je Kominterna poslala le jugoslovanskim komunistom, kar tudi po svoje pomen- ljivo pri ča o tem, kakšne predstave so imeli v Moskvi o tedanjem razmišljanju jugoslovanskih komunistov. V brzojavki Kominterne z dne 1. julija 1941 se prvi č omenja vojna kot “domovinska”. 25 Po omenjenem Sta- linovem radijskem govoru se je sestal centralni komite KPJ, ki je sprejel sklepe, objavljene 12. julija 1941, v katerih se ni č ve č ne omenja imperialistov, temve č le še fašiste, kjer se prvi č omenja ves kulturni svet: vsi naro- di okupiranih dežel, vklju čno z narodi Anglije in ZDA. 26 Komunisti se torej niso le “takti čno” prilagajali komin- 22 Dokumenti ljudske vstaje v Sloveniji 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961, št. 1–2, str. 17. 23 DLRS, knjiga 1/12. 24 Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ. NOR i revolucija (1941– 1945). Beograd: Izdava čki centar Komunist 1985. Knjiga I/11 op. 79 (dalje Izvori). 25 Izvori, knjiga I/14. 26 Izvori, knjiga I/18. 26 ternskim navodilom v času pakta, temve č so bili tedaj tudi dejansko prepri čani, da se ustvarjajo možnosti za spreminjanje imperialisti čne vojne v revolucionarno. Če hočemo razumeti, kako so lahko slovenski ko- munisti tako shemati čno in abstraktno gledali na ra- zvoj, je potrebno opozoriti na nekaj dejstev. Prvo je zelo preprosto. KPS je bila predvsem revolucionarna stran- ka, ki ni bila samostojna, temve č le sestavni del KPJ, le ta pa sekcija Kominterne, ter da so jo vodili poklicni revolucionarji, mnogi med njimi šolani v tridesetih letih v SZ. Njih imam tudi v mislih, ko govorim o slovenskih komunistih v tistem času. Drugo dejstvo je, da si je J. B. Tito s težavo pridobil mandat za sestavo centralnega komiteja KPJ. Novo vodstvo KPJ si je pridobljeno zaupa- nje s strani Kominterne želelo poglobiti in utrditi s svojo dejavnostjo, ki bi jo po svoji revolucionarni gore čnosti lahko opredelili z reklom, da so hoteli biti bolj papeški od papeža. Novo vodstvo je tudi dalo prednost partijski disciplini pred znotrajpartijsko demokracijo, zna čilno za prejšnja obdobja, ko je v njej na pomembnih položajih še delovala tudi starejša generacija slovenskih komu- nistov. 27 Tik pred vojno je bil v teku proces pod geslom t.i. “boljševizacije partije”, za katerega so bile zna čilne notranje čistke, najve č prav med komunisti čnimi ra- zumniki (npr. poleti 1940 Dušan Kermavner). 28 Najbolj zna čilen izraz te politike je spor na književniški levici (Miroslav Krleža) ter v Sloveniji dogodki na univerzi (iz- klju čitev mladih komunistov – Vlado Vodopivec, Drago Šega, Albert Kos in Lev Modic). 29 Po drugi strani tedaj v komunisti čnem gibanju ni bila navada, da bi o ocenah z najvišjega mesta dvomili ali jim celo oporekali, nasprotno, v prakti čno politi čno življenje so prišle v obliki poenostavljenih shem, ki so se zlahka sprevrgle v nedotakljive dogme, za katere je zna čilno izrazito črno-belo prikazovanje razmer. Višek 27 Ervin Dolenc, Spor med prvo in drugo generacijo slovenskih komunistov? Med politiko in zgodovino. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Lju- bljana: SAZU – ZZDS 2005, str. 113–129. 28 France Filipi č, Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja. Med politiko in zgodovi- no. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana: SAZU – ZZDS 2005, str. 27. 29 Marko Jenšterle, Skepti čna levica. Maribor: Založba Obzorja 1985, str. 95–123. 27 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE takega manihejskega gledanja predstavlja leta 1938 na- stala “Kratka zgodovina VKP(b)”, ki je postala nekakšen katekizem komunisti čne vere. Vere pravim zato, ker so komunisti kljub na čelnemu priseganju na materializem, ki naj bi bil povrhu še znanstven, mnogokrat bolj spo- minjali na vernike in idealiste. Ne glede na to, da vsaka vojna samodejno še ni pomenila za četka revolucionarne krize, kar je veljalo do sedmega kongresa Kominterne leta 1935, ko je italijanski komunist Palmiro Togliatti v svojem referatu z naslovom “Priprave imperialistov na novo svetovno vojno in naloge Kominterne” uvedel dolo- čeno razlikovanje ter ozna čil tri možnosti zna čaja more- bitne vojne v bodo čnosti, 30 pa je bila vojna z najvišjega mesta (Molotov, Dimitrov) ozna čena za imperialisti čno. S tem je prišla zopet v ospredje teza o skorajšnjem iz- bruhu revolucije v najšibkejšem členu v verigi kapita- listi čnega obro ča. Zanimivo, da je najšibkejši člen, po komunističnem prepri čanju, predstavljala nacisti čna Nem čija, ki je bila tedaj pravzaprav na višku svoje mo či, kar dokazuje nestvarnost v ocenjevanju razmer, ujetost v lastne teoretske dogme in sheme, predvsem pa, kako zgrešene in površne so bile komunisti čne ocene o druž- benem bistvu fašizma oz. bolje re čeno nacizma. Tako gledanje je bilo v komunisti čnem svetu zelo razširjeno. Tako so v Sovjetski zvezi leta 1938 posneli propagandi film, ki je prikazoval spopad med Sovjetsko Rusijo in nacisti čno Nem čijo, tako da je v vsej Nem čiji izbruh- nila revolucija, ki je triumfirala v Berlinu, nato pa so na ruševinah nacizma in s pomo čjo Sovjetov napovedali obdobje miru in razcveta. Teza o fašizmu kot agenturi monopolnega kapitala in s tem najvišji fazi kapitalizma, kjer so razredna nasprotja najbolj zaostrena, kar naj bi avtomati čno pomenilo, da je tu revolucija najbližja, se je pokazala za zelo plehko. Vendar take ocene niso pov- sem naklju čne oz. niso zgolj plod nerazumevanja bistva fašizma. Kažejo tudi na dolo čeno nelagodje oz. ob čutek krivde, ki ga seveda nikoli niso hoteli priznati, da nosijo svoj delež krivde za prihod nacizma na oblast v Nem čiji tudi komunisti. Po drugi strani niti niso poskušali dre- 30 Komunisti čka internacionala. Stenogrami i dokumenti kongresa. Sedmi kongres Komunisti čke internacionale, knjiga 11 (drugi del), str. 867–922. 28 zati v korenine fašizma, saj bi se ob natan čnejši analizi pokazala tudi marsikatera (totalitarna) podobnost s ko- munizmom. Nenazadnje so se ti ljudje – poklicni revolucionarji – vseskozi tudi pripravljali na vojni čas in so temu cilju podredili svoje življenje, tako da so si tak (revoluciona- ren) razplet tudi intimno želeli. Kot vemo, pa si vsakdo najraje ustvari predstave, ki marsikdaj bolj ustrezajo željam in pri čakovanjem kot pa stvarnosti. Tudi komu- nisti so bili, čeprav “posebnega kova”, samo ljudje iz mesa in krvi. Vse to je med slovenskimi in jugoslovanskimi ko- munisti zapustilo globoke sledi in ustvarilo trdno pre- pri čanje, da gre zgodovinski razvoj le po eni poti, to je po poti zaostrovanja notranjih nasprotij v kapitalisti č- nem svetu, ki vodijo k neizbežni svetovni revoluciji. Z nastankom protifašisti čne koalicije tako prepri čanje sploh ni zamrlo. Lahkotnost, s katero so jugoslovanski komunisti pozimi 1941/42 prišli do sklepa, da prihaja do začetka revolucionarnega vrenja v Nem čiji in razpa- danja protifašisti čne koalicije, ko so bile resni čne raz- mere v mednarodnem okviru v popolnem nasprotju s temi ocenami ter so bila razmerja med tabori – za raz- liko od časa pred 22. junijem 1941 – lahko prepoznav- na, dokazuje, kako mo čna je morala biti med komunisti vera o revolucionarnem razpletu dogodkov. Nezaupanje v trdnost protifašisti čne koalicije in zavezništvo z zaho- dnimi silami, ki so v o čeh jugoslovanskih komunistov predstavljale imperialisti čni svet in so vrh tega v tistem času še podpirale kralja in begunsko vlado, glavna stra- teška nasprotnika, je do neke mere možno pojasniti, ker tedaj še ni bilo trdnejših formalnih povezav med veli- kimi zavezniki ter so lahko zavezništvo razumeli le kot kratkotrajno takti čno potezo, podobno kot sodelovanje s Hitlerjem. Ko je bila konec maja 1942 podpisana dvaj- setletna prijateljska pogodba med SZ in Veliko Britani- jo 31 in je lahko vsem postalo jasno, da zavezništva ne bo prav kmalu konec, ni bila vera v svetovno revolucijo 31 J.A.S. Grenville – Bernard Wasserstein, The Major International Treaties of the Twentieth Century. A History and Guide with Texts (I. knjiga). London – New York: Routledge 2001, str. 249–250. 29 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE med slovenskimi komunisti s tem ni prav ni č omajana. Sprememba je bila le v spoznanju, da trenutno še ni napo čil čas zanjo, če pa bodo strpni, bodo, po Kidri čevih besedah poleti 1942 na Cinku, do čakali tudi trenutek, ko bo SZ napovedala boj za sovjetizacijo sveta. 32 Skla- dno s takimi pri čakovanji je vodstvo slovenskih komu- nistov svoj boj tudi razumelo ne toliko kot del borbe združenih zaveznikov proti fašizmu, temve č bolj kot svoj prispevek, kot so sami temu pravili, za razbijanje impe- rialisti čnega obro ča. Razvoj dogodkov v Jugoslaviji so razumeli kot prvo razpoko v tem obro ču. Zato tudi tako izrecno poudarjanje pomena jugoslovanskega primera kot zgleda za vse ostale narode. V brošuri “Strategija in taktika osvobodilne borbe” je npr. takole zapisano: “Mirno lahko trdimo, da od oktobra 1917, to je od ru- ske socialne revolucije, noben dogodek ni v toliki meri pretresel sveta, kakor ravno naša borba. Danes lahko ugotovimo, da se na našem primeru vrši diferenciacija sveta.” 33 Tu ne gre za prevzetnost, zna čilno za vase zave- rovano balkansko mentaliteto, ki izhaja iz prepri čanja, da se ves svet vrti okoli in zaradi njih, temve č le za gle- danje, ki razume uveljavitev partizanskega gibanja kot zgled za podoben razvoj v drugih evropskih državah ter Jugoslavijo kot odsko čno desko za izvoz revolucije po celem Balkanu, Italiji in srednji Evropi. Brez upoštevanja kontinuitete teh pogledov jugo- slovanskih komunistov tudi ni mo č razumeti nekaterih njihovih ukrepov v prvih povojnih letih (v sklopu boja za meje, dejavnost v Gr čiji, Albaniji...). Za jugoslovan- ske komuniste konec druge svetovne vojne namre č še ni pomenil zaklju čka njihovega boja. Šele po kominformo- vskem sporu, skladno z idejo o pravici lastne poti v so- cializem, se je utvara o neizbežnosti svetovne revolucije umaknila v ozadje in temu primerno se je prilagodilo tudi gledanje na drugo svetovno vojno in njen zna čaj. 34 32 DLRS, knjiga II/98. Zapisnik partijske konference na Ko čevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942. 33 Vida Deželak Bari č, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino 1995, št. 1–2, str. 142–162. 34 Bojan Godeša, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo po informbiro- jevskem sporu. Jugoslavija v hladni vojni. Ljubljana – Toronto 2004, str. 487–490 (dalje Godeša, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo). 30 Komunisti čni voditelji v Moskvi so se s tezo o im- perialisti čnem zna čaju druge svetovne, postavljeno je- seni 1939, le navidez vrnili k leninisti čni strategiji iz prve svetovne vojne, da je treba imperialisti čno vojno spremeniti v državljansko vojno, da bi ta lahko postala vzvod za revolucionarni prevzem oblasti. Dejansko Sta- lin ni šel tako dale č, saj je tedaj revolucija že imela svojo domovino, Sovjetsko zvezo, ter je bilo delovanje med- narodnega komunisti čnega gibanja podrejeno obrambi te skupne domovine delavcev. 35 Pravzaprav so se sov- jetski komunisti odpovedali svetovni revoluciji že sredi dvajsetih let, ko so sprejeli stališ če o komunizmu “v eni deželi”. To distinkcijo, ki se je slovenski (jugoslovanski) komunisti niso zavedali, pa je prav dobro zaznal Lojze Ude, ko je v polemiki s Dušanom Kermavnerjem leta 1939 zapisal: “A tudi tu je po mojem mnenju mogo če reči, da tudi v Sovjetski zvezi ne gre ve č za svetovno revolucijo, temve č da gre za zaokroženje in zavarovanje ruskega ‘življenjskega prostora’, gre za novi imperiali- zem Rusije, v katerem je komunisti čna ideja samo še sredstvo, ne pa ve č smiselno bistvo njene eksistence.” 36 V tem je bila klju čna razlika med jugoslovanskimi in sovjetskimi komunisti, ki je pomembno zaznamovala njihovo delovanje med vojno in do neke mere vplivala tudi na kominformovski spor. III. Potemtakem se samo po sebi postavlja vprašanje, zakaj so se slovenski komunisti sploh odlo čili za sode- lovanje s krš čanskimi socialisti in Sokoli, kasnejšimi najpomembnejši zavezniki v OF, ko pa se vendar niso izpolnila njihova pri čakovanja glede predvidenega raz- pleta dogodkov. Resni čne vzroke, zakaj so se komunisti odlo čili za sodelovanje s krš čanskimi socialisti in Sokoli, zastira ocena, da je bilo Društvo prijateljev Sovjetske zveze (DP SZ) ustanovljeno na ljudskofrontnih osnovah in kot 35 Furet, Minule iluzije, str. 410–411. 36 Godeša, Polemika Kermavner – Ude, str. 135. 31 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE tako predstavlja neke vrste izto čnico oz. predhodnika OF. DP SZ, ki je bilo na pobudo KPS ustanovljeno po navezavi diplomatskih stikov med Kraljevino Jugosla- vijo in Sovjetsko zvezo (21. junij 1940 37 ), je sicer uspe- lo zbrati okoli dvajset tiso č podpisov (med njimi je bilo precej uglednih oseb), 38 kar pa si ne gre, kot ugotavlja Peter Vodopivec, razlagati s simpatijami podpisnikov do sovjetskega režima ali slovenskih komunistov, temve č z groze čo vojno nevarnostjo in prepri čanjem o vojaški moči Rdeče armade. 39 Hkrati je podpisnike vodilo tudi nasprotovanje tedanji politiki Slovenske ljudske stran- ke (SLS) oz. slovenskega dela Jugoslovanske radikalne zajednice, ki si je pod Koroš čevim vodstvom prizadeva- la za čim tesnejše odnose s silami osi, tako da je bilo zaupanje v zahodne demokracije in njihovo družbeno ureditev v slovenski javnosti v tem času na zelo nizki stopnji. 40 K takemu padca zaupanja v zahodne sile in njihovo parlamentarno demokracijo, ki se je zdela še posebej kompromitirana po padcu Francije, pa je v delu slovenske javnosti v nemajhni meri prispeval tudi spo- min na münchenski sporazum, v katerem so evropske zahodne sile popustile pred Hitlerjevimi zahtevami. Pri- kaz DP SZ kot nekakšnega veznega člena, ki dokazuje kontinuiteto ljudskofrontne politike iz časov pred sov- jetsko-nemškim paktom ter OF in osvobodilnim bojem pa ne ustreza dejanskemu razvoju dogodkov. 41 V času ustanavljanja DP SZ ni mo č govoriti o kakršnikoli ljud- skofrontni politiki, saj je med slovenskimi komunisti vladal duh vinjske konference, katere sporo čila so vse 37 Božo Repe, Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Borec 1989, št. 9, str. 900. 38 Josip Vidmar, Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slovenije – Založba Borec 1985, str. 533–535. 39 Peter Vodopivec, Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte. Prispevki za novej- šo zgodovino 2001, št. 2 (zbornik Slovenci in leto 1941) str. 40–41 (dalje Vodopivec, Moč in nemo č LF). 40 Kljub temu seveda lahko predvsem v delu slovenskega liberalnega tabora, sle- dimo stalnemu zaupanju v zahodno demokracijo in njeno tedajno edino evropsko predstavnico, Veliko Britanijo (Jerca Vodušek Stari č, Slovenski špijoni in SOE: 1938–1942. Ljubljana: samozaložba 2002). 41 Mnenje, da gre za kontinuiteto med slovenskim ljudskofrontnim gibanjem s kon- ca tridesetih let in osvobodilnim gibanjem oziroma, da pakt Hitler – Stalin v Slove- niji ne pomeni zareze, je mo č zaslediti v delu izpod peresa pokojne Alenke Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana: Založba Borec 1978. Nasprotno pa zagovarja stališ če, da gre v organizacijskem pogledu vsekakor za zarezo Vodopivec, Mo č in nemo č LF, str. 41. 32 prej kot ljudskofrontna. K ustanovitvi DP SZ sprva tudi ni bila pritegnjena nobena politi čna skupina, temve č le nekateri ugledni posamezniki. V tem času so se komu- nisti celo otepali povezav z drugimi politi čnimi skupi- nami (npr. znan je primer s krš čanskimi socialisti! 42 ). Prepri čan sem, da če bi komunisti še dolgo nadaljeva- li s politiko, ki so jo zagovarjali v času ustanavljanja DP SZ, ne le da ne bi nikoli prišlo do ustanovitve OF, temve č bi slovenski komunisti doživeli podobno usodo, kot so jo ob in po nemški zasedbi doživele nekatere za- hodnoevropske KP. Po drugi strani je seveda potrebno opozoriti, da je sodelovanje KPS s krš čanskimi socialisti in Sokoli temeljilo na akcijskih sporazumih, v katere je bilo vklju čeno tudi sodelovanje v DP SZ, tako da je pri nastajanju OF društvo odigralo svojo vlogo, predvsem pri pritegnitvi nekaterih kulturnikov ter kot neke vrste medij, kjer so se na skupnih razgovorih pobližje spozna- vali in s tem zbliževali, toda zato v njegovi ustanovitvi še ne moremo videti izto čnice OF. Odlo čitev komunistov za sodelovanje s krš čanskimi socialisti in Sokoli, ki je kasneje privedla do ustanovi- tve OF, je bila povezana s spremenjeno politi čno lini- jo KPJ, sprejeto jeseni 1940 na 5. državni konferenci. Sklepi konference so pomembno vplivali na nadaljnje delovanje KPJ ter jih smemo imeti danes, ko se lahko z razdalje ozremo nanje, za tisti odlo čilni preobrat, ki je komunistom omogo čil, da so kasnejši potek dogodkov mogli obrniti sebi v prid. Na omenjeni konferenci je Kardelj na čelno opredelil stališ če o delovanju komunistov ob morebitnem napa- du na Jugoslavijo (jeseni 1940 je bilo v ospredju pri- čakovanje italijanskega napada) ter pojasnil, da bodo državo branili, če bo ta boj napreden, to je v interesu revolucije in Sovjetske zveze, so časno pa bodo napada- li buržoazijo, ker se ne bojuje dovolj dosledno. Slednja trditev je sicer zelo pomenljiva, a hkrati tudi razkriva, da v tistem času jugoslovanski komunisti še niso pred- videli kolaboracije kot možnega na čina delovanja svojih nasprotnikov. Čeprav se Kardeljeva na čelna opredelitev 42 Janko Prunk, Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naro- da. Ljubljana: Cankarjeva založba 1977, str. 199–200. 33 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE pogosto interpretira v smislu, da bodo komunisti do- movino branili zgolj v primeru, če bodo lahko izvedli re- volucijo, pa se pri tem pozablja na “interes Sovjetske zveze”. Ta pa ni bil nujno usmerjen v revolucionarni boj za takojšen prevzem oblasti, temve č je lahko zahteval tudi druga čno podporo komunisti čnih partij po svetu Sovjetski zvezi (vseskozi je bila najpomembnejša nalo- ga komunisti čnih partij po svetu obramba prve države socializma), pa č odvisno od trenutne mednarodne kon- stelacije sil. To se je pokazalo prav v tedanjih navodilih Kominterne, v katerih so odlo čno odsvetovali jugoslo- vanskim komunistom, da usmerijo delovanje v odkrit revolucionarni prevzem oblasti in strmoglavljanje jugo- slovanske vlade. Pomembno je bilo, da so jugoslovanski komunisti sklenili opustiti revolucionarni defetizem ter se kljub omenjenim na čelnim pomislekom zaradi tre- nutne perspektive, to je nevarnosti s strani osnih sil, odločili braniti neodvisnost, ker, kot je dejal Kardelj: “Danes hočemo, da narodi Jugoslavije ohranijo svojo neodvisnost, da se ne dopusti osi, da zavzame tukaj no- ve položaje proti ZSSR in revolucionarnemu proletar- skemu gibanju”. 43 Stališ če KPJ, izraženo na 5. državni konferenci, so v nemškem veleposlaništvu v Beogradu že razumeli kot “napoved boja proti politiki sil osi”. 44 Ta- ko je KPJ s tem v svojo politi čno linijo posredno vklju či- la tudi protifašisti čno stališ če, ki je bilo zaradi še vedno veljavnega pakta Hitler – Stalin zavito v bolj nedolo čen izraz “nevarnost totalitarnih držav”. Zanimiva je upora- ba tega izraza, ki so se ga komunisti sicer iz znanih ra- zlogov raje izogibali. Še enkrat posebej poudarjam “tudi protifašisti čno stališ če”, kajti tu gre šele za izena čitev z zahodnim imperializmom oz. za simetrijo, kot se je izrazil Aleksander Bajt. 45 Boj proti imperializmu je bil aktualen vse do napada nacisti čne Nem čije na Sovjet- sko zvezo. S tem vera v revolucionarni razplet dogodkov še ni bila v ni čemer omajana, temve č je bila le spreme- njena ocena, kdaj naj bi ta čas nastopil. Na konferenci 43 Izvori, Peta državna konferencija, str. 204. 44 Dušan Biber, Komunisti čna partija Jugoslavije in njeni pogledi na Anglijo 1939– 1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1983, št. 1–2, str. 121–138. 45 Aleksander Bajt, Bermanov dosje. Ljubljana: Mladinska knjiga 1999, str. 763– 764. 34 v Dubravi je bila sprejeta ocena, da trenutno še ni čas za odkrito revolucionarno akcijo (Kardelj je dejal, da se s tem ne smejo igrati!), ampak, da je sedaj čas priprav na revolucijo. Ali kot se je izrazil Kardelj: “Moramo biti previdni in ne smemo dovoliti, da bi množice prekmalu zahtevale orožje.” 46 V tej oceni se skriva drug pomemben sklep, ki je odlo čilno vplival na nadaljnji razvoj, zlasti v Sloveniji, to je, da naj se komunisti za čno povezovati z opozicijskimi skupinami. 47 Dejstvo je, da je KPS šele na podlagi teh ocen stopi- la v stik s krš čanskimi socialisti, konkretno s Tonetom Fajfarjem, ki se spominja, da je to bilo “nekega dežev- nega jesenskega dne” 48 ter nato v januarju 1941 še z Josipom Rusom, predstavnikom Sokolov. S skupinama so komunisti sklenili akcijski sporazum ter ju vklju čili v dejavnost DP SZ. Temeljev OF torej ne moremo iskati v zgledih in tradiciji ljudskofrontnega gibanja pred paktom, saj med njima ni kontinuitete niti v organizacijskem smislu niti idejnem pogledu. Šlo je za sodelovanje na povsem novih temeljih z jasnim namenom, da komunisti s pomo čjo teh dveh skupin izpeljejo revolucijo. V njih so komuni- sti videli opozicijski skupini dveh tradicionalnih taborov oz. sredstvo za pridobivanje množic teh taborov ter za isto časno osamitev vodstev tedanjih politi čnih strank. Te svoje ocene o pomenu in vlogi svojih zaveznikov ko- munisti niso kasneje v ni čemer spremenili in jo najde- mo zapisano tudi v dolomitski izjavi. 49 Zanimivo je, da so slovenski komunisti šele jese- ni 1942 skušali podobo OF približati predstavam, ki so prevladovale v idejno – teoretskem gledanju na taktiko 46 Izvori, Peta državna konferencija, str. 205. 47 Izvori, Peta državna konferencija, Rezolucija V. zemaljske konferencije komuni- sti čke partije Jugoslavije, kjer je pod VI. poglavjem “Boj protiv rata” pod 2.B to čko napisano: “da komunisti stupe u doticaj s raznim organizacijama politi čkih grupa- cija, politi čkim li čnostima koje su voljne da saraduju u borbi za te zahteve na jednoj zajedničkoj platformi.” (str. 236). Ta zahteva je zapisana v še dokaj nedolo čni obliki, vendar je možne dileme, na koga naj bi se te besede nanašale, odpravil Edvard Kar- delj, ki je v zaklju čni besedi jasno poudaril: “Ne radi se samo o frontalnom sukobu s tim strankama ve č i o organizovanju opozicije tih stranaka i izolaciji vrhova.” (str. 205). 48 Tone Fajfar, Odlo čitev. Spomini in partizanski dnevnik (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana: Založba Borec 1981, str. 22 (dalje Fajfar, Odlo čitev). 49 DLRS, knjiga VI/4. 35 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE delovanja KP v času Ijudskofrontnega povezovanja. Vse- kakor je bilo obdobje od jeseni 1942 do podpisa dolo- mitske izjave, ko je bilo nasilno presekano, čas najširše politi čne linije KPS. V teku so bila ponovno pogajanja s sredino (Andrej Gosar, Stojan Baji č), kjer bi bili ko- munisti pripravljeni sprejeti tudi pogoje, ki jih v letu 1941 niso hoteli. 50 Po drugi strani so komunisti puš ča- li krš čanskim socialistom in Sokolom precejšnjo mero svobode. Komunisti so bili celo pripravljeni popustiti, čeprav le navidez, tam, kjer ne pred tem ne kasneje niso pustili nikogar blizu, to je v partizanski vojski, kjer so uvedli funkcijo treh pomo čnikov politi čnih komisarjev. Krš čanski socialisti so doživljali pravi razcvet, dogajalo se je celo, da so jih komunisti sami vzpodbujali k razšir- janju dejavnosti, imeli so svoj časopis (Slovenska revo- lucija), aktivisti čni kader, izdajali so okrožnice, skratka postajali so neke vrste stranka, čeprav nih če med njimi tega ni izrekel naglas in tudi sami krš čanski socialisti niso želeli postati klasi čna politi čna stranka. Komunisti so se tega seveda zavedali, a čeprav jim to dejstvo gotovo ni bilo najbolj pri srcu, so ga kljub vsemu tedaj dopuš ča- li, kar je najlepše razvidno iz Kidri čevega pojasnila, “da je na sedanji stopnji našega boja od partije odvisno, ali bo znala zadržati svoje zaveznike in isto časno utrditi la- stne pozicije.” 51 Čeprav pri tem prilagajanju ne moremo zanemariti povsem konkretnih razlogov za to odlo čitev, gre namreč za čas oboroženega nastopa protirevolucio- narnih sil, pa nikakor ne moremo mimo dejstva, da so k temu precej prispevali tudi povsem idejno – teoreti čni vzgibi, okrepljeni s spoznanjem o zna čaju vojne. Po tej plati je komuniste najbolj žulilo dejstvo, da v OF ni bilo socialno demokratske oz. socialisti čne stran- ke, s katero naj bi po idejno teoretskih predpostavkah celo predstavljali jedro organizacije. Sicer šibki sloven- ski socialisti se že pred vojno niso nikoli dobro ujemali s komunisti, 52 med okupacijo pa se je ta trend z redki- 50 Glej npr. Edvard Kocbek, Osvobodilni spisi I. Ljubljana: Društvo 2000 1991. Pi- smo Jožetu Zemljaku l. oktobra 1942, odposlano 6. oktobra 1942, str. 172–176. 51 Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidri ča. Ljubljana: Inšti- tut za zgodovino delavskega gibanja 1963, dokument 208 (dalje Jesen 1942). 52 Milan Zver, Odnos socialistov do enotne fronte proletariata in ljudske fronte v tridesetih letih na Slovenskem. Borec 1989, št. 7–8. 36 mi izjemami (Rudolf Golouh, 53 France Svetek) nadalje- val in del vodstva (Josip Petejan, Celestin Jelenc) se je tudi vklju čil v protirevolucionarne organizacije (Narodni svet, Slovenska zaveza, Narodni odbor). Boris Kidri č je v informativnem poro čilu “za Moskvo” oktobra 1944 opi- sal odnos do socialistov z besedami: “Od socialisti čnih predstavnikov amsterdamskih strokovnih organizacij je vstopil kmalu po nemškemu napadu na Sovjetsko zve- zo v glavni odbor Delavske enotnosti Slovenije France Svetek (…) Predstavniki vodstva socialisti čne politi čne stranke niso hoteli niti v glavni odbor Delavske eno- tnosti niti v vodstvo Osvobodilne fronte, češ da celotno njihovo vodstvo ni zbrano, ker so Nemci nekatere člane izgnali v Srbijo. Dali so pristanek na vse delovanje De- lavske enotnosti Slovenije in Osvobodilne fronte ter tudi stopili v njune lokalne organizacije. S tem pa so dejan- sko likvidirali politi čno vlogo socialne demokracije, kajti Delavska enotnost se je kmalu razvila (…) v popolnoma enotno gibanje.” 54 V nasprotju s Kidri čem, ki je pogovore s socialisti postavil na za četek okupacije, pa je Kardelj v pismu J. B. Titu decembra 1942 pisal, “da so odkrito priznali polom socialdemokratske politike in zmago par- tije ter izjavili, da brez diskusije sprejemajo linijo partije in da bodo v njej odkrito sodelovali,” 55 vendar se naj bi to zgodilo jeseni 1942. O tej kronološki nejasnosti, tudi o domnevnem pristanku vodstva socialistov “na linijo par- tije” jeseni 1942 ni dejansko nič znanega, tako da je ve- rodostojnost teh izjav močno vprašljiva. Dejansko so se komunisti tedaj pogovarjali le s Francem Svetkom. Ka- ko močno so bili pripravljeni popustiti komunisti, da bi vsaj deloma zapolnili to vrzel (manjko socialistov v OF), je razvidno iz tega, da so konec leta 1942 želeli vklju čiti v izvršni odbor OF Franca Svetka, socialista, predstavni- ka svobodnih sindikatov v vrhovnem plenumu OF, sicer pa prepri čanega protikomunista. 56 Svojega odklonilnega 53 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama politi čnih bojev slovenskega na- roda. Ljubljana 1966, str. 400–405. 54 Boris Kidri č, Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situa- cija v Sloveniji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960, št. 1, str. 15 (dalje Kidri č, Kratek obris). 55 Jesen 1942, dokument 207. 56 DLRS, knjiga V/39. 37 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE stališ ča do KP Svetek ni skrival niti v času, ko je bil kot član vrhovnega plenuma OF na osvobojenem ozemlju od jeseni 1943 pa do konca vojne. 57 Uresni čitev tega pre- dloga bi privedla do prav zanimivega položaja, da bi v izvršnem odboru OF sedel tudi izrazit protikomunist. Ta pobuda seveda kakšne pomembnejše politi čne pridobi- tve za komuniste in za izvršni odbor OF ne bi pomenila, vendar bi s tem komunisti zadostili svojim ideološko-te- oreti čnim merilom. Do uresni čenja tega predloga ni pri- šlo, ker ga je prehitel podpis dolomitske izjave 1. marca 1943 in je seveda postal brezpredmeten. Vprašanje je, zakaj so se komunisti lotili preobliko- vanja OF po ljudskofrontnih zgledih šele tako pozno in ne že takoj po 22. juniju 1941, ko jih v teh prizadevanjih ni Kominterna prav ni č omejevala, temve č celo vzpod- bujala. Velja tudi opozoriti, da je bilo zbiranje protifa- šisti čnih sil, vzpodbujeno s strani Kominterne po 22. juniju 1941, mišljeno še precej širše, kot so bile ljudske fronte v drugi polovici tridesetih let. Vse to je bilo povezano z dejstvom, da so se slo- venski komunisti šele poleti 1942 sprijaznili s tem, da klasi čna izvedba revolucije, kot so jo predpisovali ko- munisti čni učbeniki, po zgledu na oktobrsko revolucijo v danih okoliš činah (obstoj protihitlerjevske koalicije) ni izvedljiva. Takrat je postalo jasno, da vloga OF le ne bo tako kratkoro čnega pomena, kot so si v za četku pred- stavljali, ter so poskušali storiti to, kar bi v bistvu morali že takoj po 22. juniju 1941, le da so bile poleti 1942 bi- stveno druga čne razmere kot pa pred letom dni. To nam pove, koliko časa so slovenski komunisti potrebovali, da so se zavedli zna čaja protihitlerjevske koalicije in njene trdnosti, žal, ali pa morda glede na razvoj za komuniste celo na sre čo, prepozno, ko je iskra bratomorne vojne že vzplamtela. Tudi takrat to spoznanje ni izviralo prven- stveno iz notranjih slovenski razmer, temve č predvsem iz ocene mednarodnega dogajanja ter izredno ostrega opozorila Kominterne. 58 Svoj za četni dvom v trdnost 57 Makso Šnuderl, Dnevnik 1941–1945. (II. del). V partizanih. Maribor: Založba Ob- zorja 1994, str. 62. 58 Tito, Zbrana dela, knjiga 11, str, 129–130, opomba 329. Glej tudi DLRS knjiga III/31. 38 protihitlerjevske koalicije so skušali slovenski komu- nisti prikriti tudi pred nadrejenimi v Moskvi. Kidri č je v poročilu “za Moskvo” nekatere ukrepe iz jeseni 1942 (npr. konferenco Delavske enotnosti) preprosto prema- knil v poletje 1941. 59 Kako pa je zares potekal razvoj po 22. juniju 1941? Zgradba OF, zasnovana pred 22. junijem 1941, se v te- meljih ni bistveno spremenila, zato je bil prehod iz PIF v OF razmeroma enostaven. Jedro organizacije so tvo- rile skupine, ki so se povezale že pred 22. junijem 1941 in so se zato tudi imenovale kot ustanovne oz. temelj- ne. Najpomembnejša pridobitev za organizacijo po 22. junija 1941 je bil pristop Edvarda Kocbeka, ki so mu komunisti kasneje priznali osrednjo vlogo med svojimi zavezniki v OF. Pomena vseh ostalih skupin predvsem v za četnem obdobju sicer ne gre prezreti, a te t. i. ple- numske skupine oz. tudi gosposke imenovane, nikoli niso imele klju čne vloge v razvoju organizacije, pose- bej še, ker so se slovenski komunisti v času prehoda v drugo fazo revolucije v prvi polovici leta 1942 izogibali stikom z njenimi predstavniki. V o či bode dejstvo, da v OF, seveda če ne štejemo KPS, ni bilo predvojnih politi č- nih strank. Sodelovanju z njimi so se komunisti odpo- vedali že kmalu – poleti 1941, torej prakti čno na samem za četku organiziranja. Pri tem velja pripomniti, da so imeli komunisti pred tem že eno neprijetno izkušnjo s predstavniki strank, združenih v Narodnem svetu, saj so njihovo prošnjo za vstop v svet takrat precej zviška zavrnili s pojasnilom, da je v svetu prostor le za legalno priznane stranke, med katere pa komunistov niso pri- števali. 60 Tudi kasneje (avgusta in septembra 1941), ko je bilo vprašanje povezovanja znova aktualno, se je vod- stvo SLS v domovini na čelu z Natla čenom, za razliko od npr. vodje slovenskih liberalcev Alberta Kramerja in ka- toliškega politika sredinske usmeritve Andreja Gosarja, 59 Kidri č, Kratek obris, str. 15. 60 Utemeljitev odklonitve sodelovanje komunistov v Narodnem svetu je bila s for- malno pravnega vidika sporna, kajti zakoniti stranki v Sloveniji sta bili po dolo čilih oktroirane ustave iz leta 1931 le Jugoslovenska nacionalna stranka (JNS) in Jugo- slovenska radikalna zajednica (JRZ), vse politi čne stranke pa so bile že pred tem z uvedbo šestojanuarske diktature razpuš čene. S tega zornega kota bi bilo lahko sporno tudi preimenovanje iz slovenskega dela JRZ nazaj v SLS, kar se je zgodilo po državnem udaru 27. marca 1941. 39 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE postavilo na stališ če, da komunistom ne gre priznavati legitimnosti v odporu proti okupatorju, še manj pa z njimi sodelovati. Če se sedaj vrnemo na izhodiš če, je jasno, da dej- stva govore ravno nasprotno od tega, da bi bila OF že v času pred 22. junijem 1941 organizirana na ljudsko- frontnih temeljih, sicer še z imenom PIF, kot so skuša- le dokazati raziskave pred osamosvojitvijo, temve č da je tudi v novih razmerah, nastalih po 22. juniju 1941, ohranjala svoje revolucionarno jedro, le da je bilo ne- koliko prilagojeno novi usmeritvi. Taka organizacijska postavitev pa je v sebi že vsebovala marsikatero kal ka- snejših dogodkov. Glede na zna čaj KPS, ki je bila tedaj le izpostava KPJ, le-ta pa sekcija Kominterne, ter je svoje revoluci- onarne interese povsem istovetila s sovjetskimi, se po- stavlja vprašanje, ali so se slovenski komunisti odlo čili za ustanovitev PIF na podlagi neposrednega navodila Kominterne. Istovetenje s sovjetskimi interesi je bilo za slovenske komuniste v tistem času povsem razumljivo, ne le zaradi partijske discipline in vere, temve č zaradi lastne maloštevilnosti in skromnega vpliva na politi čno življenje (med vojno, ko je mo č KPS že bistveno druga č- na, so komunisti sami ugotavljali, da so bili pred vojno – sekta!), tako da je v njihovih o čeh Sovjetska zveza po- menila najpomembnejšo dejansko oporo, na katero so se lahko naslonili, tako politi čno kot tudi psihološko. 61 Dokon čen odgovor na gornje vprašanje bomo dobili, ko 61 Kako so tedaj razmišljali slovenski komunisti o svojem odnosu do Sovjetske zve- ze, je mo č razbrati tudi iz Udetovega referata, napisanega v decembru 1941 in pre- branega 8. januarja 1942 pred predstavniki krš čanskih socialistov (Edvard Kocbek, Marijan Brecelj, Jože Dolenc, Tone Fajfar, Aleš Stanovnik, Miro Jerši č, Jože Zemljak in Vilko Pitako) (Lojze Ude, Moje mnenje o položaju. Članki in pisma 1941–1944. Uredil Boris Mlakar. Ljubljana: Slovenska matica 1994, str. 7–19 – dalje Ude, Moje mnenje). Ude med drugim pravi: “Ko so doživeli Nemci pred Moskvo svoj doslej naj- večji poraz, so takoj za čele padati izjave ne samo o mo čnem obra čunu same Rusije z Nem čijo temve č tudi o možnosti kakega separatnega miru. Isto se je ponovilo, ko je Japonska napovedala vojno samo Ameriki in Angliji, ne pa Rusiji, SZ. Pokazalo se je, da mnoge naše komuniste poleg tega, da jih teži zveza z Anglijo in Ameriko, skrbi bolj usoda SZ kakor Slovenije. Kaj si je vendar mogo če dobrega obetati za Slovenijo od kakega separatnega miru, med Nem čijo in Rusijo! Res da so vsi ti ra čuni utopija, vendar sem bil po teh izjavah zopet potrjen o upravi čenosti svoje čuječnosti.” Tako vedenje o tedanjih razmišljanjih slovenskih komunistov si je Ude lahko ustvaril, saj sta v tem času (od oktobra 1941 do februarja 1942) pri njem ilegalno bivala Zdenka in Boris Kidri č. 40 se bodo v Moskvi odprli arhivi z gradivom Kominterne. Zelo verjetna pa se mi zdi razlaga, da Kominterna ni dala konkretnih navodil za ustanovitev PIF, marve č da je na njen nastanek vplivala le posredno, prek splošnih smernic, ki jih je jeseni 1940 prenesel vodstvu KPJ inž. Nikola Petrovi ć. V Kominterninih navodilih je bila po- stavljena tudi zahteva po sodelovanju jugoslovanskih komunistov z opozicijskimi skupinami. 62 Ta je bila, kot že re čeno, nato izražena tudi na 5. državni konferenci KPJ in je pripomogla k za četkom povezovanja s krš čan- skimi socialisti in Sokoli. Nova partijska linija, sprejeta na 5. državni konferenci, namre č ni bila sad spoznanj jugoslovanskih komunistov, saj vzrok zanjo ni ti čal v morebitnih notranjih spremembah v Jugoslaviji, ampak je šlo za usklajevanje s trenutnimi sovjetskimi interesi na Balkanu. Sovjetska zveza je kljub še vedno veljavne- mu zavezništvu z nacisti čno Nem čijo že mo čno nezau- pljivo gledala na širjenje nemškega vpliva na Balkan, za katerega je bila tudi sama zainteresirana, tako da so se tu njuni interesi križali. Nazoren primer, kako je bil zasuk v politi čni lini- ji KPJ nenaden, lahko izluš čimo iz sklepov 5. državne konference in vinjske konferenca, ki je bila mišljena kot priprava slovenskih komunistov na državno konferen- co. Za razliko od že navedenih poudarkov s 5. državne konference lahko na vinjski zasledimo prepri čanje, da je napo čil čas revolucionarnega poleta, pri čakovali so skorajšnji izbruh revolucije v Nem čiji, zato boj proti fa- šizmu, ki bi po tej oceni v resnici pomenil boj proti nem- škim ljudskim množicam, ni bil pomemben, izklju čni krivci za vojno so bili zahodni imperialisti. Komunisti so zahtevali rušenje jugoslovanske vlade, v tem času so hoteli ustanoviti lastne oborožene oddelke itd. Poleg 62 Tito, Zbrana dela, knjiga 6. Sklep sekretariata IKKI o odgovoru na nekaj vpra- šanj sekretarja CK KPJ tovariša Walterja (15. september 1940), str. 197–200. Tudi Jože Pirjevec, Sklep sekretariata Izvršnega komiteja Komunisti čne internacionale št. 688, z dne 15. septembra 1940. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 2, str. 117–122. Odlomek, ki se nanaša na pobudo za sodelovanje z opozicijskimi skupi- nami se glasi: “Partija mora izkoristiti vse možnosti za sodelovanje z opozicijskimi skupinami drobno buržoaznih strank in s silami znotraj socialne demokracije, da razširi in okrepi bojno fronto proti reakciji za zahteve množic, za obrambo neod- visnosti jugoslovanskih narodov, pa čeprav le glede posameznih vprašanj boja in samo začasno.” 41 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE omenjenega ideološko pogojenega gledanja na zna čaj druge svetovne vojne se je verjetni razlog za tako ostre tone jugoslovanskih komunistov v času vinjske konfe- rence, ki pa jih lahko opazimo tudi med drugimi bal- kanskimi KP, skrival v namenu, da se s tako odkrito revolucionarno dejavnostjo KP da Hitlerju jasno vedeti, da ima tudi Moskva svoje strateške interese na Balka- nu. Ker pa se Hitler na taka in podobna opozorila o či- tno sploh ni oziral, se je Sovjetska zveza, sicer previdno, da ne bi ogrozila zavezništva z njim, za čela postavljati proti širjenju nemškega vpliva v Jugoslaviji. Po padcu Francije je bilo namre č na evropskem kontinentu poru- šeno dotedanje ravnotežje med evropskimi silami, ki je ustrezalo Sovjetski zvezi, poslej se je morala sovjetska zunanja politika prilagajati novim razmeram, v katerih je postala nacisti čna Nem čija prevladujo ča sila. Tako je Sovjetska zveza vzpostavila stike z jugoslovansko vla- do, najprej preko trgovinskega sporazuma in nato še z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov, ter je po drugi strani delovala preko KPJ, kjer lahko sovjetska stališ ča prepoznamo v resoluciji 5. državne konference (boj za mir, proti vklju čitvi Jugoslavije v vojno, razkrinkavanje imperialisti čnih ciljev obeh vojskujo čih se taborov, boj proti zunanji politiki vlade, za sklenitev pakta o prija- teljstvu s Sovjetsko zvezo) ter v oceni, da še ni čas za odkrito revolucionarno dejavnost, temve č da gre šele za čas priprav nanjo. Kominterna je ocenila predlog za re- volucionarno zrušitev jugoslovanske vlade poleti 1940 zaradi tedanje šibkosti jugoslovanskih komunistov za pustolovš čino ter KPJ ostro opozorila, da “se mora ze- lo resno upreti špekulacijam o pomo či Rde če armade Sovjetske zveze.” 63 Sicer pa gre razumeti Kominternino brzdanje revolucionarne vneme jugoslovanskih komu- nistov predvsem z vidika ocene mednarodnih razmer, da naj KPJ s svojo dejavnostjo ne daje povoda, ki bi lah- ko služil kot izgovor za poseg tujih sil v Jugoslaviji. To je bilo izhodiš če, ki je omogo čilo KPS povezavo s krš čanskimi socialisti in Sokoli, najprej v obliki ak- cijskega sporazuma ter nato konec aprila 1941 v obliki fronte, ki pa je ne gre razumeti kot neke politi čne for- 63 Tito, Zbrana dela, knjiga 6, str. 199. 42 macije z razvejano organizacijsko mrežo, ampak zgolj kot začetek aktivnega povezovanja v skupno organiza- cijo. Šele v za četek avgusta 1941 segajo prvi pozivi za ustanavljanje odborov OF po terenu, za zaklju ček obli- kovanja organizacije pa lahko štejemo šele sprejetje te- meljnih to čk novembra 1941. Že ta postopen razvoj or- ganizacije kaže, da verjetno ni bilo nobenega izrecnega navodila iz Moskve. Poleg tega ne bi bilo potrebno, da bi centralni komite KPJ konec poletja 1941 še enkrat, to je naknadno, dokon čno odobril KPS organiziranje OF. Tudi v kasnejših izjavah sami voditelji (Edvard Kardelj, Miha Marinko) pravijo, da je dala pobudo za organizi- ranje OF KPS na podlagi splošne linije KPJ, veljavne za vso Jugoslavijo. Iz vsega povedanega lahko sklenemo, da je KPS v tem obdobju zvesto sledila ukazom in navo- dilom KPJ in Kominterne, vendar je bilo, kljub tedanji togosti in brezpogojni podrejenosti, tudi nekaj mane- vrskega prostora za upoštevanje nekaterih posebnosti okolja, kar pa je prišlo v poštev zgolj za tistega, ki ga je bil sposoben spoznati in dojeti. Čeprav sem do sedaj v glavnem uporabljal le splošne izraze (centralni komite KPS, vodstvo KPS...), je potrebno na tem mestu posebej omeniti predvsem Borisa Kidri ča, idejnega tvorca orga- nizacije. Zato lahko re čemo, da je, kljub temu da so bili slovenski komunisti v prvi vrsti izvajalci kominternske politike, v pobudi za ustanovitev fronte tudi nekaj iz- virnega, še posebej ker česa podobnega ne zasledimo nikjer drugod. Potrebno je tudi pojasnilo, zakaj so bili jugoslovan- ski komunisti, kljub napa čnim predvidevanjem lahko uspešnejši in bolje pripravljeni na predstoje če dogodke kot pa nekatere druge komunisti čne partije, ki so po za četku druge svetovne vojne zaradi pakta Hitler – Sta- lin širile defetisti čno politiko in doživele razsulo. 64 Kljub dejstvu da je bilo vodstvo KPJ eno redkih, ki je bilo do- ma in ne v Moskvi, ter njihovim nespornim kasneje iz- raženim politi čnim sposobnostim in pogumu, je poseglo vmes tudi nekaj za jugoslovanske komuniste sre čnih, a 64 Stéphane Courtois, Nicolas Werth, Jean – Louis Panné, Andrzej Paczkowski, Ka- rol Bartosek, Jean – Louis Margolin, Črna knjiga komunizma. Zlo čini, teror in zati- ranje. Ljubljana: Mladinska knjiga 1999, str. 380. 43 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE od njih samih povsem neodvisnih okoliš čin. Tako je bila Jugoslavija (skupaj z Gr čijo) zadnja napadena država s strani osnih sil pred nemškim napadom na SZ in je po zasedbi Jugoslavije trajal, za komuniste neprijetni pakt, le še dva meseca. Najpomembnejše pa je dejstvo, da so se trenutni sovjetski interesi na Balkanu, tu ne mislim ideoloških, temve č globalno – strateške, precej ujemali z interesi jugoslovanskih narodov. Njihovo sti- čiš če je predstavljalo nezaupanje do politi čnih namenov Nem čije na Balkanu ter s tem posredno nezaupanje do nacizma oz. fašizma. To je jugoslovanskim komunistom omogo čalo, da so si kljub napa čnim predvidevanjem in za njih še vedno veljavnemu neugodnemu paktu, uspeli zagotoviti ugodno izhodiš če za kasnejšo akcijo. Izkaza- lo se je, da je bilo za komuniste odlo čilno sti čiš če, ki se je kazalo v odnosu do fašizma. Ta odnos pa nikakor ni predstavljal gibala komunisti čnega delovanja, kajti glavni strateški sovražnik je ostal še naprej imperiali- zem v vseh pojavnih oblikah. Njihovo delovanje je ostalo slejkoprej utemeljeno v revolucionarni ideologiji. Svoj kon čni cilj so slovenski komunisti vseskozi videli v iz- vedbi revolucije, toda pot k njeni uresni čitvi, pogojena tudi s konkretnimi slovenskimi razmerami, so videli, vsaj po 22. juniju 1941, ko z oceno o pravi čni in osvo- bodilni vojni jo prenehajo ozna čevati za imperialisti čno in krivi čno, preko aktivne borbe proti fašizmu in od tod je izviral njihov odlo čni protifašizem. Razhajanje med KPJ(S) in Kominterno v ocenjeva- nju razmer lahko prepoznamo že v času pakta Hitler – Stalin, torej tudi že v času nastajanja PIF. Tu v pr- vi vrsti ne gre za zavestno nasprotovanje Kominterni, ki bi bilo v tistem času praktično nemogo če, čeprav so se zlasti po kominformovskem sporu pojavile težnje, da bi se te razlike predstavile kot zavestno nasprotovanje Kominterni. Temeljna razlika med slovenskimi (jugoslo- vanskimi) komunisti in Kominterno je bila v dojema- nju komunisti čne ideologije, ki je služila Kominterni v mednarodno-političnih odnosih predvsem kot sredstvo za uresničevanje sovjetskih državnih interesov, medtem ko je bilo pri jugoslovanskih komunistih ravno obratno, ideologija je pogojevala politi čne odlo čitve. Vse te razlike so se tudi odražale v razumevanju druge svetovne voj- 44 ne, ki so jo jugoslovanski komunisti razumeli ne le kot boj proti fašizmu, temve č so v njej videli tudi za četek procesa, ki vodi k neizbežni svetovni revoluciji. 65 Tako ocenjevanje pomena druge svetovne vojne pa je vplivalo tudi na kasnejši medvojni razvoj. 65 Godeša, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo, str. 487–490. 45 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE I. Vrhovni plenum OF je 16. septembra 1941 na tre- tjem zasedanju ob prisotnosti predstavnikov 15 skupin sprejel sklep o konstituiranju v Slovenski narodnoosvo- bodilni odbor (SNOO). V drugem členu je bilo zapisano, da SNOO “za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem nje- govem ozemlju.” Hkrati je bilo ugotovljeno, da je “vsako organiziranje izven okvira OF SN v času tujčeve okupa- cije škodljivo borbi za narodno svobodo.” SNOO je tudi sporo čil, da stopa v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije. 66 Poleg ustanovnega pro- glasa so bili na zasedanju sprejeti tudi štirje odloki (o vklju čitvi slovenskih partizanskih čet v Narodnoosvobo- dilne partizanske oddelke Jugoslavije (NOPOJ), o zaš čiti slovenskega naroda, o narodnem davku in o posojilu svobode). 67 Boris Kidri č je v članku “Pomen osnovanja SNOO in njegovih ukrepov” v “Slovenskem poro čevalcu” 20. septembra 1941 zapisal, da so ukrepi “prvi korak k uspostavitvi slovenske narodne suverenosti, ki smo jo izgubili in ki jo z lastnim osvobodilnim bojem ho čemo obnoviti” ter so “prvi znaki nove slovenske oblasti, ki se z naraščajo čo avtoriteto javlja v Osv. fronti.” Obe- 66 DLRS, knjiga I/38. 67 DLRS, knjiga I/40, 41, 42 in 43. Ustanovitev Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 46 nem je bilo, po Kidri ču, to dejanje premišljen odgovor na “nervozne” ukrepe italijanskih okupacijskih oblasti, ki so 11. septembra 1941 izdale uredbo o uvedbi iz- rednega sodiš ča ter predvidele možnost smrtne kazni za tiste, ki skrivajo orožje, prevratni material ali kako druga če delujejo proti italijanski vojaški in civilni obla- sti. Tretji č naj bi bili ukrepi izraz dviga splošne narodne morale, katerih posledica je izstop Natla čna in Puclja iz konzulte, ki “predstavlja danes le še medle obrise ne- varnosti.” Četrti č pa naj bi ti ukrepi pomenili poziv k slovenski narodni disciplini. 68 V informativnem pismu za Moskvo iz oktobra 1944, v katerem je prikazan ra- zvoj OF, Boris Kidri č ustanovitev SNOO zgolj omenja, ne da bi temu aktu pripisal kakšen poseben pomen. Po vojni pa je Makso Šnuderl v leta 1950 izdani “Zgodovi- ni ljudske oblasti” poudaril, da so se Kidri čeve trditve o prvem koraku k vzpostavitvi slovenske narodne su- verenosti uresni čile “zlasti s konstruktivno delavnostjo njegovega izvršilnega organa IOOF, v SNOS, pozneje v Ljudsko skupš čino LRS.” Zato so bili ti sklepi po Šnu- derlovih besedah upravi čeno razglašeni z zakonom LRS z dne 23. februarja 1948 (Ur. list 10/48) za zgodovinsko pomembne. 69 Povsem nasprotnega mnenja o pomenu sklepov SNOO pa je Lovro Šturm, ki meni, “da sta bila v svojih bistvenih sestavinah že ob njunem nastanku v o čitnem nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi na čeli, ki jih je človeštvo strnilo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja.” K temu je še dodal oceno, da “oba akta nista bila name- njena zagotavljanju svobode in vzpostavitvi svobodne demokratične družbe, ampak sta bila uporabljena kot sredstvo za ustrahovanje ljudi in za izvedbo komuni- sti čne revolucije in za vzpostavitev totalitarnega druž- benega sistema pod monopolno oblastjo komunistične partije.” 70 Namen pri čujočega prispevka ni zgodovinsko in pravno vrednotenje SNOO, temve č poskus odgovoriti, 68 DLRS, knjiga I/46. 69 Makso Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1950, str. 135–136. 70 Lovro Šturm, Pogledi na vsebinsko pravno pravilnost dveh aktov SNOO z dne 16. septembra 1941. Podjetje in delo 1998, št. 6–7, str. 1095. 47 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE kako so ukrepi, povezani z ustanovitvijo SNOO, dejan- sko vplivali na tedanje politi čno dogajanje. Pomen ustanovitve SNOO so v svojih delih pozitiv- no ovrednotili tudi kasnejši raziskovalci (Metod Mikuž, France Škerl, Tone Ferenc), pri čemer pa se njihove ugotovitve niso bistveno razlikovale od že navedenih Kidri čevih in Šnuderlovih zapisov. Z afirmativnega vi- dika se je obravnave vprašanj, povezanih s SNOO, lotil tudi Janko Pleterski in se pri tem tudi najbolj poglobil v razjasnitev temeljnih pojmov (narodna-socialna revo- lucija). 71 Za razliko od omenjenih pa Tamara Griesser – Pečar ocenjuje, da sestanek 16. septembra 1941 po- meni za četek državljanske vojne na Slovenskem, ker je OF pod vodstvom komunistov monopolizirala upor in na podlagi takrat sprejetih odlokov utemeljevala svojo oblast. 72 II. Čeprav je Kidri č v omenjenem članku iz leta 1941 zapisal, da so ukrepi SNOO “logi čna posledica mo či Osvobodilne fronte”, pa je vendarle potrebno opozori- ti, da ta trditev ni povsem ustrezala dejanskemu sta- nju. OF oziroma njena predhodnica PIF se je namre č organizirala postopoma ve č mesecev, tako da lahko za zaključek njenega oblikovanja štejemo sprejetje njene- ga programa, tj. temeljnih to čk novembra in decembra 1941. Prvi poziv za ustanavljanje odborov OF na terenu je izšel konec avgusta 1941 v Kardeljevem članku “Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda” v glasilu cen- tralnega komiteja KPS “Delo”, tako da je osvobodilna organizacija šele tedaj za čela dobivati množi čne temelje. Širši razmah je organizacija doživela šele jeseni 1941 in še ta je predstavljal za voditelje KPS presene čenje, tako 71 Janko Pleterski, Problemi sou činkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu Osvobodilne fronte in pojavov antikomunizma. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991, str. 215–218. Tudi Janko Pleterski, Senca ajdovskega gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana 1993, str. 55–94. 72 Tamara Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, ko- laboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga 2004, str. 139–148. 48 po množi čnosti in socialni sestavi, kot tudi po tem, kje se je OF najprej in najbolj razširila. Tedaj so se tudi za čeli na črtneje ukvarjati z vzpostavljanjem mreže od- borov po terenu. 73 V tistem času tudi še ni imela iz- oblikovanega programa ter se je vodstvo OF še vedno pogajalo za vstop v organizacijo z nekaterimi skupina- mi iz liberalnega tabora, kot je bila npr. Mlada JNS, in na drugi strani iz katoliškega tabora z razmeroma širokim krogom Gosarjevih in Šolarjevih privržencev, ki jih je družilo predvsem nasprotovanje politiki vodstva SLS vse od njenega vstopa v vlado leta 1935 in sprejetja imena JRZ. 74 Vse to kaže, da sta bili dejanska mo č OF in njena izoblikovanost v času ustanovitve SNOO še zelo omejeni, tako da njegovih sklepov in odlokov ni zmogla v celoti uresni čiti. OF se je namre č tedaj šele za čela uve- ljavljati kot pomemben politi čni dejavnik. Odloke SNOO je tudi Kardelj, ki je bil tedaj v Srbiji, kasneje ozna čil kot “operetno” zakonodajo. Sprva pa so imeli še velikopote- znejše načrte. Zamišljeno je namre č bilo, da bi ustano- vili Narodni svet, a so se po premisleku na seji izvršnega odbora OF odločili za manj zavezujo či NOO. 75 Zastavlja se vprašanje, zakaj je vodstvo OF tako hitelo s konstituiranjem v oblastno telo in s tem gle- de na omenjene okoliš čine dejansko prehitevalo razvoj dogodkov. Hitenje je bilo predvsem posledica napa čnih predvidevanj slovenskih komunistov o hitrem koncu vojne na vzhodni fronti, ki se bo po notranjem zlomu v Nem čiji sprevrgla v revolucionarno vrenje po vsej Evro- pi oziroma, kot je dejal Prežihov Voranc v pogovoru s Francetom Koblarjem, “zidali smo na evropski upor.” 76 Na dogodke pa se je bilo potrebno hitro pripraviti in onemogo čiti doma če nasprotnike. S takimi pri čakovanji je bil namre č povezan strah pred pojavom tekmeca, ki bi lahko nastajajo či OF vzel veter iz jader in ji prekri- žal na črte. Bojazen, da bodo ostali na repu dogodkov, 73 Edvard Kocbek, Pred viharjem. Ljubljana: Slovenska matica 1980, str. 133 (dalje Kocbek, Pred viharjem). 74 Jera Vodušek Stari č, Vprašanje sredine med drugo svetovno vojno. Slovenska kultura v vojnem času. Ljubljana: Slovenska matica 2005, str. 98–99 (dalje Vodu- šek Stari č, Vprašanje sredine). 75 Kocbek, Pred viharjem, str. 116. 76 France Koblar, Moj obra čun. Ljubljana: Slovenska matica 1976, str. 174 (dalje Koblar, Moj obra čun). 49 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE kot so se slovenski komunisti sami izražali, oziroma da bodo izlo čeni iz osrednjega politi čnega dogajanja, jih je silila k pospešeni dejavnosti in hkrati tudi k tveganju. Hiperaktivnost je bila glede na položaj KPS, ki je bila po besedah enega vodilnih slovenskih komunistov Borisa Kidri ča pred vojno le “sekta”, tudi razumljiva, saj niso imeli česa izgubiti, a so se obenem zavedali, da lahko veliko pridobijo, posebej še ker so bili zaradi predvoj- ne ilegalne dejavnosti dobro usposobljeni za delovanje v težkih okupacijskih razmerah. 77 Tedanje okupacijske razmere so razumeli kot ponujeno priložnost za revo- lucionarni prevzem oblasti. Razmer, ki bi komunistom sploh ponujale možnost uresni čitve svojih idealov, dol- go časa ni bilo, kar na njih, kljub stalnemu poudarjanju pravilnosti komunisti čne usmeritve v svoji propagan- dno-politi čni dejavnosti, psihološko gotovo ni vplivalo vzpodbudno. Tako je Dušan Kermavner ocenil predvoj- no komunistično delovanje z besedami: “Pred dobrim desetletjem in vse desetletje odtlej se je marsikomu zde- lo, da je ta orientacija oprta na neko himero, da je njena ideja brez mo či, tako malo prakti čna je bila videti: Bog visoko, a Rusija – daleko.” 78 Torej so se tudi komuni- sti sami pred vojno zavedali precejšnje brezizhodnosti svojega delovanja in so dvomili o možnostih uresni čitve svojih idealov. Z za četkom druge svetovne vojne v Evro- pi pa se je kar naenkrat pojavilo upanje in ponudila se jim je priložnost, ki je ni veljalo zapraviti. Iz takega ocenjevanja razmer je razumljiva tudi njihova neu čaka- nost. Komunisti so bili namre č prepri čani, da je prišel njihov trenutek. Po drugi strani se je po za četnem šo- ku razpoloženje v slovenski javnosti v času ustanovitve SNOO bistveno spremenilo in je kazalo precejšnjo pri- pravljenost podpreti odlo čne protiokupatorske ukrepe. Med ljudmi je vladala mo čna odporniška volja. Osrednji namen ustanovitve SNOO je bil torej prehiteti predvojno politi čno elito in omajati njeno legitimnost (glavni argu- ment je bilo njeno delovanje v konzulti) ter hkrati pred- 77 Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med oku- patorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, str. 128–133 (dalje Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam). 78 Godeša, Kermavner – Ude, str. 133–134. 50 staviti OF kot novo silo, ki lahko predstavlja slovenske interese. Konstituiranje SNOO je namre č sovpadalo z vestjo iz za četka septembra 1941, da nameravata bivši ban Marko Natla čen in Ivan Pucelj izstopiti iz konzulte, kar se je dalo razumeti kot napoved spremembe v politi- ki predvojnih strankarskih voditeljev. Dejansko so se po nekaj mesečnem zatišju avgusta 1941 za čeli pogovori med predstavniki katoliškega in liberalnega tabora gle- de uskladitve delovanja v vojnih razmerah, ki so konec septembra 1941 privedli do dogovora med Natla čnom in Kramerjem o ustanovitvi Narodnega odbora ter spre- jetja skupnega programa, tj. londonskih to čk. V tistem času je tudi Lambert Ehrlich podal Natla čenu predlog o ustanovitvi podtalne slovenske vlade, ki pa ga je bivši ban po razmisleku vendarle zavrnil. Kljub stalnemu predvojnemu opozarjanju na ko- munisti čno nevarnost, najmo čnejšo predvojno stranko SLS dejavnost slovenskih komunistov, ko je bil OF še v povojih, ni pretirano vznemirjala. Tedanji osrednji pro- blem v katoliških vrstah je bilo oblikovanje lastne strate- gije v vojnih razmerah, kar je bilo povezano s poskusom preoblikovanja notranjih razmerij v SLS, tudi na položa- ju vodstva stranke. Najvplivnejša skupina v SLS na čelu z Natla čnom tedaj ne le, da ni razmišljala o morebitnem sodelovanju z OF oziroma s komunisti, pri tem se je skli- cevala na papeško okrožnico Divini Redemptoris (1937), temve č je komunistom odrekala tudi legitimnost v od- poru proti okupatorju. V teh opredelitvah se je Natla- čen razlikoval od Alberta Kramerja, ki je bil kot vodilna osebnost liberalnega tabora pripravljen v okupacijskih razmerah sodelovati tudi s komunisti, prav tako kot so tudi sredinsko usmerjeni katoli čani Gosar – Šolarjeve skupine zagovarjali pravico komunistov do odpora pro- ti okupatorju in jim ponujali mesto v spomladi 1942 ustanovljeni Slovenski zavezi. Vendar nepripravljenost vodstva SLS ni bila edini razlog za nesodelovanje KPS pri pogajanjih predvojnih politi čnih strank, saj so tudi slovenski komunisti odklanjali pogovore z njunima vod- stvoma in ju niso vabili k sodelovanju z OF. Tako je pi- sal Edvard Kardelj takoj po drugem zasedanju plenuma OF 28. julija 1941, da sta izven OF ostali vodstvi JRZ in JNS, da pa je kljub temu v OF ve čina slovenskega na- 51 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE roda. 79 Šlo je za preoptimisti čno oceno, ki ni ustrezala trenutnemu dejanskemu stanju. Slovenski komunisti v OF niso vabili predvojnih strankarskih voditeljev, ker so jih krivili za aprilsko katastrofo kot posledico njihove 23 letne politike, katere logi čno nadaljevanje naj bi bilo udinjanje italijanskemu okupatorju predvsem v konzul- ti, ki so ga šteli za izdajstvo. Ta vidik, to je sodelovanje v konzulti, so sicer najbolj poudarjali, vendar je bil vzrok za nesodelovanje tudi načelno odklonilno stališ če slo- venskih komunistov do strankarstva. Stranke so se jim zdele, kot se je jeseni 1941 izrazil Boris Kidri č, katastro- fa še ve čja od same okupacije. 80 Tako stališ če sloven- skih komunistov je izviralo iz prepri čanja, naslanjajo č se na svoje idejne predpostavke, da dogodki ustrezajo fazi priprav na narodno revolucijo. To je ustrezalo teda- nji splošni usmeritvi vzhodnoevropskih komunisti čnih partij, ki so si, poleg zmage nad silami Osi, za enega od ciljev postavile tudi odstranitev ostankov fevdalizma in dokon čanje neuspešne meš čanske demokrati čne revo- lucije iz leta 1848. 81 V njeni izvedbi naj bi vodilna vloga prešla iz rok meš čanskih sil v roke delavskega razreda oz. njegove avantgarde, tj. komunisti čne partije, kar pa je bila slovenska (jugoslovanska) posebnost. Ta teoreti č- na podlaga je izhajala tudi iz povsem pragmati čne pre- soje tedanjega položaja, v katerem so predvojni stran- karski voditelji v precejšnjem delu javnosti (ne le tistem, ki jim že pred vojno ni bil naklonjen) izgubili veliko ve- rodostojnosti in zaupanja, kar so komunisti razumeli kot priložnost za uveljavljanje lastnih ciljev. Isto časno je bilo voditeljem KPS jasno, da je zelo malo možnosti, da bi predstavniki predvojnih strank pristali na njihov koncept upora, v katerem so slovenski komunisti videli edinstveno priložnost za razširitev svojega politi čnega vpliva in približevanje svojemu dolgoro čnemu cilju, tj. uvedbi sovjetskega sistema. Hkrati so se zavedali, da bi jih sodelovanje s predstavniki ostalih strank v njihovih forumih, četudi bi ga ti sprejeli, in pristajanje na nji- 79 Izvori, knjiga I/46. Poro čilo Edvarda Kardelja 2. avgusta 1941 Josipu Brozu Ti- tu. 80 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 121–126. 81 Mark Mazower, Temna celina. Dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana: Mladinska knjiga 2002, str. 249 (dalje Mazower. Temna celina). 52 hovo taktiko postopnih priprav dejansko utesnjevalo v njihovem delovanju in zmanjševalo možnosti, da se KPS uveljavi kot vpliven dejavnik v slovenski družbi. Poleg tega so imeli slovenski komunisti že pred tem negativno izkušnjo s predstavniki predvojnih meš čanskih strank, saj so ti aprila 1941 ob ustanavljanju Narodnega sveta zavrnili pristop komunistov z utemeljitvijo, da KPS ni zakonita stranka in jih s tem skušali izlo čiti iz osrednje- ga toka dogajanja. To so bili pomembni razlogi, ki so komuniste silili k samostojni akciji. Razplet dogajanja na slovenski politi čni sceni konec poletja in za četek je- seni 1941 je ugledni katoliško usmerjeni kulturni dela- vec France Koblar opisal v pogovoru s Kocbekom jeseni 1941 z besedami: “Kakor je program pravilen in spreje- mljiv, morate vendar politi čno misliti. Govorite najrajši vsi o tem, da dosedanjih politi čnih voditeljev ne marate. Če naj bo ta organizacija vseslovenska, mora zajeti res vse poštene in resni čno narodne ljudi. Če ne bo v or- ganizaciji v celoti Slovenske ljudske stranke in njenih voditeljev, se bojim, da se za čne nasprotovanje, iz tega nasprotovanja pa pri naših razmerah sledi verski boj.” Po vojni, ko je zapis nastal, pa je Koblar komentiral: “Pa nih če ni mislil na ta problem – eni so se bili že organi- zirali v meš čansko demokrati čno fronto, drugi v prole- tarsko demokrati čno OF, na zunaj je veljal vendarle še enodušen odpor proti okupatorju za edino linijo, ki jo more priznati vsak Slovenec.” 82 Tako sta konec poletja 1941 oba zaenkrat še bolj konkuren čna kot sovražna tabora, ko sta po začetnem šoku za čela dejavno oblikovati politi čno strategijo, že kazala, da nameravata hoditi po lo čenih poteh. Tako lahko rečemo, da je bila zavajajo ča ugotovitev zapisana v Svobodni Sloveniji 6. decembra 1941, da “so se komu- nisti izlo čili iz slovenske skupnosti, ker oni edino niso pristali na skupen narodni program, kakor ga je razgla- sil London,” saj je bila nepripravljenost na sodelovanje obojestranska. 82 Koblar, Moj obra čun, str. 173. 53 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE III. Kakšni pa so bili odmevi in reakcije na zasedanje 16. septembra 1941 v politi čni srenji, ki je bila o skle- pih in odlokih SNOO obveš čena v Slovenskem poro če- valcu 20. septembra in 1. oktobra 1941. Ustanovitev SNOO sama po sebi ni sprožila nobene nove dinamike v tedanjem politi čnem razvoju. Prvi neposredni odmevi v politi čnih krogih na dejavnost OF so se za čeli pojavljati konec oktobra 1941. Eden prvih, ki je tudi že predsta- vljal temeljni vzorec za ve čino nadaljnjih kritik, je bil letak “Zavedni Slovenci”, ki ga je napisal Rudolf Smer- su. 83 V središ ču njegove pozornosti je bilo razkrinkava- nje OF kot komunisti čne in nenarodne organizacije, ki ima za cilj vzpostavitev boljševiške diktature ter zaradi povzro čenih žrtev opozarja na škodljivost njihove akci- je. Čeprav je iz Smersujevega letaka razvidno, da mu je poznan sklep o konstituiranju SNOO, v besedilu njegovi sklepi in odloki sploh niso omenjeni, pa zato v nekaj kasneje izdanem letaku “Vsem Slovencem”, sicer bolj mimogrede, polemizira s t. i. zaš čitnim odlokom SNOO o izdajalcih. Posreden odmev na odloke SNOO lahko zasledimo tudi v novembrski številki glasila Sokolske legije “Naprej zastave slave”, ki pa je za razliko od ome- njenih odmevov, sicer tudi OF priznavala odporniško naravnanost, a isto zahtevala tudi zase. 84 Presene čenje nad ekskluzivnimi stališ či slovenskih komunistov je bi- lo razumljivo, saj je prihajalo še poleti 1941, ko pri za- četnem organiziranju odpora stvari še niso bile povsem jasne, tudi do stikov in pogovorov med vodstvom KPS in poznejšimi četniki. Raz čiš čevanje vprašanja monopoli- zacije odpora je ostalo na obrobju politi čnega dogajanja, ker se vodstva strank (zlasti v katoliškem taboru), proti katerim je bila dejansko uperjena ost sklepa o monopo- lizaciji odpora in konstituiranja SNOO, nanj sploh niso neposredno odzvala. Opozorilom iz katoliškega tabora, ki so nasproto- vala po njihovem mnenju nesmiselnemu odporu pod 83 AS 1660, Cankar, f. 7/I. 84 France Škerl, Prispevki k zgodovini razvoja nasprotnikov Osvobodilne fronte v letu 1941. Zgodovinski časopis 1967, str. 142 (dalje Škerl, Nasprotniki). 54 vodstvom KPS, so se kmalu priključile tudi trditve, da bo o vsem odlo čal le London, ter da je katoli čanom po papeški okrožnici Divini redemptoris prepovedano so- delovati s komunisti, kar je bilo namenjeno tistim kato- li čanom, ki so bili pripravljeni sodelovati z OF. Osrednje sporo čilo tedanjih kritik v katoliškem taboru na ra čun dejavnosti OF je bilo tako usmerjeno predvsem v odlo č- no nasprotovanje vsem oblikam odpora proti okupator- ju, ker komunisti čna OF “deluje tako, da bo naš narod izginil.” 85 Vprašanja monopolizacije odpora v katoliških krogih za razliko od liberalcev, kot že re čeno, niso po- sebej izpostavljali, kar je bilo glede na njihovo stališ če, da komunistom ne gre priznavati legitimnosti v odporu, tudi razumljivo. V celoti gledano ustanovitev SNOO v tedanji slovenski družbi ni povzro čila pomembnejšega pretresa in tudi ni doživela ve čjega odmeva, kaj šele, da bi ji pripadlo osrednje mesto v tedanjih polemikah. Temeljni razlog za za četek odkritih napadov na OF predvsem s strani katoliškega tabora torej ni ti čal v skle- pih in odlokih SNOO, temve č v nepri čakovano množi č- nem odmevu med prebivalstvom v zgodnji jeseni 1941 na pobudo OF za oboroženi odpor. Poziv k odporu je ugodno odmeval tudi med tistimi, ki pred vojno niso bili naklonjeni komunistom oziroma komunizmu. Med nji- mi so bili v precejšnjem številu tudi katoli čani oziroma, kot so zapisali v vodstvu SLS v nekem poro čilu v Lon- don, da so “nasedli tudi nekateri naši”. Te ocene iz kato- liških vrst so potrjevale uspešnost tedanjega delovanje OF. Vodstvo osvobodilne organizacije se je namre č že ob za četkih organiziranja oboroženega odpora poleti 1941 zavedalo izjemnega pomena vprašanja sodelovanja ka- toli čanov v OF, ki ga je Boris Kidri č v članku “Izdajstvo reakcionarne buržoazije nad lastnim narodom”, obja- vljenim v avgustovski številki “Slovenskega poro čeval- ca”, predstavil z besedami: “Poskusi klerikalne reakcije in italijanskih pomo čnikov pa bodo ostali brez uspeha, če bo Osvobodilna fronta znala do kraja zajeti katoliške množice.” 86 Jesen 1941 je bila torej čas, ko se je med slovenskimi politi čnimi dejavniki z vso silovitostjo raz- 85 AS 1660, Cankar, f. 7/I. 86 DLRS, knjiga I/24. 55 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vnel boj za množice, ki so bile pred vojno v pretežni meri (morda še najmanj v Ljubljani) na strani SLS. Na ostre tone, naperjene proti OF, je vplivala tudi zaskrbljenost ob nezavidljivem položaju, v katerem se je jeseni 1941 znašel katoliški tabor zaradi izgubljene vero- dostojnosti med delom prebivalstva in nesloge v lastnih vrstah. Vsi ti ukrepi, katerim se je z moralno obsodbo komunistične dejavnosti konec oktobra 1941 pridružil tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman, naj bi pripomo- gli k ponovni strnitvi katoliških vrst in odtegnitvi množic OF. Ideološko in versko pogojeno nasprotovanje OF se je prepletalo z opozorili o nesmiselnosti in preuranjenosti oboroženega odpora (avanturizem, nevarnost nepotreb- nih žrtev in povra čilnih ukrepov okupatorja), ki naj bi odvrnila prebivalstvo od OF. Radikalna gesla o oborože- nem odporu, proti katerim so nastopali nasprotniki OF, so le deloma ustrezala dejanski dejavnosti osvobodilne organizacije. V tem času je bilo namre č partizanstvo kot aktivna oblika oboroženega odpora proti okupatorju še v povojih in števil čno šibko (okoli 150 v Ljubljanski po- krajini), odmevnejše in večje oborožene akcije pa so bile redke (Lož, Bezuljak). Glavnina delovanja je bila osredo- to čena v OF, kjer so prevladovale pasivne oblike odpora (bojkot okupatorjevih ukrepov in prireditev, množi čne demonstrativne akcije, prebiranje ilegalnega tiska, zbi- ranje denarnih in gmotnih prispevkov za OF itd.), pa tu- di ilegalcev je bilo tedaj še malo. Take oblike odpora proti okupatorju so bile sprejemljive za veliko večino, posebej še ker so v propagandi OF prevladovali nacionalisti čno- odporniško obarvani toni. Komunisti so se namre č na čr- tno izogibali konkretnim pogovorom o povojni prihodno- sti, kar pa je bilo jasno prepoznavne revolucionarno-so- cialne levi čarske retorike, je bila v večinoma usmerjena le proti predvojnim voditeljem, kar glede na njihov, v ti- stem času ne najboljši sloves pri precejšnjem delu jav- nosti niti ni bilo sprejeto kot negativna propaganda. Pri OF je šlo za nekakšno vmesno obliko odpora, razpeto med radikalnimi gesli o oboroženemu odporu in dejansko pasivnejšimi oblikami upiranja, ki pa so ja- sno odražale protiokupatorsko razpoloženje med prebi- valstvom. Odziv prebivalstva je bil prilagojen tedanjim razmeram, kar je bil tudi pogoj, da je OF sploh lahko 56 postala množi čna organizacija. Vsa omenjena opozorila nasprotnikov OF tedaj tako niso pomembneje vpliva- la na razpoloženje prebivalstva, ker so bila usmerjena predvsem proti radikalnim geslom, ki jih je oznanjala OF in k razkrinkavanju komunistov in komunizma. S takim pristopom so kritiki zgrešili bistvo uspeha OF, predvsem pa njeni nasprotniki niso dejavno oblikovali nobene pozitivne konkuren čne pobude, ki bi pritegnila ljudi. T. i. londonske to čke so bile v politi čnem pogledu celo konkretnejše od temeljnih to čk OF, a so bile izra- zito usmerjene v povojno prihodnost, medtem ko je bil program OF predvsem osredoto čen na tedanje aktualno dogajanje. Glede pasivne drže je vodstvo SLS na čelu z Natla čnom poslušalo očitke tudi iz lastnega tabora (zla- sti s strani “stražarjev”). Pravzaprav lahko za celotno dobo okupacije trdimo, da so se nasprotniki osvobodil- nega gibanja v glavnem le odzivali na dejanja in ukre- pe partizanske strani in bili ves čas vojne v strateški defenzivi. Zato je bil precejšen del prebivalstva v veliki meri še vedno, kljub pojavu protipropagande, naklonjen dejavnosti OF in se je osvobodilna organizacija tudi je- seni 1941 še naprej širila. Hkrati pa se je medsebojno obtoževanje stopnjevalo in so slovenski komunisti po zgledu oktobrske revolucije leta 1917 svoje nasprotnike že poimenovali “bela garda”. 87 Ustanovitvi SNOO je na drugi plenarni seji SNOO 1. novembra 1941 sledilo sprejetje sedmih temeljnih to čk OF. V njih je bilo med drugim tudi zapisano, da po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF kot celota ter da bo po osvoboditvi uvedla dosledno ljudsko demokracijo. Tudi na drugih podro- čjih je OF skušala delovati v skladu s sklepi in odlo- ki SNOO. Tako so npr. v poro čilih pisali o pobiranju davka, čeprav to ni povsem ustrezalo dejanskem sta- nju, na kar je že leta 1966 opozoril France Škerl, ko je ugotovil, da noben odbor OF v tem obdobju, ko še ni bilo osvobojenega ozemlja, ni mogel predpisati davka nasprotnikom OF. 88 Podobno je bilo tudi z drugimi odlo- 87 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 35. 88 France Škerl, Vloga in pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda (1941– 1943). Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966, št. 1–2, str. 183. 57 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE ki. Tako je bilo zapisano v članku “Izdajalci” v “Sloven- skem poro čevalcu” 1. novembra 1941, ki je obravnaval že omenjeni Smersujev letak in njegovo pismo iz zapora italijanskim oblastem, da bi moral spregovoriti le še od- lok SNOO o kazenskih sankcijah za izdajalce, vendar mu je OF trenutno namenila druga čno smrt – in sicer moralno. 89 Podobnih primerov je bilo še nekaj. Najbolj je razlika med deklarativnim in dejanskim izvajanjem prišla do izraza ob govoru predsednika jugoslovanske kraljeve begunske vlade generala Dušana Simovi ća po londonskem radiju 15. novembra 1941, ko je razglasil polkovnika Dražo Mihailovi ća za edinega vodjo vseh sil odpora v Jugoslaviji. Tedaj se je to vprašanje dejansko šele pojavilo kot poseben problem. Že naslednji dan, 16. novembra 1941, je član t. i. ministrske skupine v vrhovnem plenumu OF liberalec in predvojni ban Dra- vske banovine (1930–1934) Drago Maruši č stopil v stik s predstavniki centralnega komiteja KPS in predlagal, da izvršni odbor OF pošlje v Srbijo v Mihailovi ćev štab na Ravni gori polkovnika Jako Avši ča in majorja Karla Novaka. 90 Izvršni odbor OF je ta predlog sicer zavrnil, a hkrati izjavil, da nima ni č proti, če častnika odideta v Srbijo v imenu t. i. ministrske skupine v OF. 91 Tako so za časno razrešili dilemo in Avši ču ter Novaku pojasnili, “da je OF podrejena Vrhovnemu štabu in da se mora Draža sporazumeti z Vrhovnim štabom, če ho če imeti kaj z OF.” Vodstvo KPS torej samo ni vedelo, kako naj se odzove, in je v drugi polovici novembra 1941 pisalo cen- tralnemu komiteju KPJ: “Mi smo zavzeli stališ če, da se vprašanja Draže v javnosti sploh ne dotikamo, dokler ne dobimo vaših jasnih direktiv. (...) Kako je, dejansko mi ne moremo presoditi in čakamo vaših navodil”. 92 Če bi se slovenski komunisti dosledno držali sklepov SNOO, se jim to vprašanje sploh ne bi smelo postavljati. Torej slovenski komunisti, kljub 16. septembra 1941 spreje- 89 DLRS, knjiga I/71. 90 Marijan F. Kranjc, Slobodan Kljaki ć, Plava garda. Zaupno poro čilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četni- kov. Ljubljana – Beograd 2006, str. 45–46. 91 Kidri č, Kratek obris, str. 20. 92 DLRS, knjiga I/85. Poro čilo centralnega komiteja KPS v drugi polovici novembra 1941 centralnemu komiteju KPJ. 58 tim odlokom, še vedno niso povsem izklju čevali možno- sti dolo čenega sporazuma v Sloveniji, a so odlo čitev o tem prepuš čali nadrejenemu, osrednjemu jugoslovan- skemu vodstvu partizanskega gibanja, ki je bilo tedaj v Srbiji. Sodelovanje v Sloveniji je bilo tako odvisno od razmerja med partizani in četniki v Srbiji. Medtem ko so čakali na odgovor, pri čemer je po- trebno opozoriti, da tedaj ni bilo rednih zvez in je bil stik med Vrhovnim štabom NOPOJ in slovenskim partijskim vodstvom dva meseca prekinjen, je konec novembra 1941 prišlo v Slovenijo pismo centralnega komiteja KPJ z datumom 30. oktober 1941. V njem so centralni ko- mite KPS obveščali o pogovorih z Dražo Mihailovi ćem ter ukazali, da naj v Sloveniji prepovedo ustanavljanje posebnih oboroženih oddelkov izven partizanskih enot. Neposredno zatem, 4. decembra 1941, je bil v voso- vskem atentatu ustreljen France Emmer – Fanouš, or- ganizator četništva, ki je bil vpleten v podtalne oblike delovanja proti OF na terenu (npr. poskus odtegnitve Aleša Stanovnika od OF). 93 Toda pri tem je zanimivo, da pri utemeljitvi njegove usmrtitve ne zasledimo ne- posrednega sklicevanja na odlok SNOO, temve č le to, da ga je na smrt obsodilo posebno sodiš če za zaš čito naroda. 94 To gre pripisati že omenjenemu kriti čnemu Kardeljevemu stališ ču do odlokov SNOO, ki jih je ozna- čil za operetne, “kajti če ne boste mogli uresni čiti teh določb, bo stvar postala smešna”. 95 V poročilu central- nemu komiteju KPJ 5. decembra 1941 je Tone Tomši č nato samokriti čno zapisal: “Vaša kritika naše operetne zakonodaje je pravilna. Mi smo že sami to uvideli in s tem prenehali.” 96 Čeprav je že pred tem ljubljanski škof Rožman opo- zarjal na usmrtitve, 97 je bil Emmer prva odmevnejša žr- tev, ki je povzro čila tudi burne reakcije med pripadniki študentskega kluba “Straža v viharju”, ki so zagrozili z 93 Pavle Rant, Ing. France “Fanouš” Emmer. Vestnik 1981, št. 4, str. 220–229. 94 DLRS, knjiga I/95. 95 Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. Država v državi (I. knji- ga). Ljubljana: Založba Borec – Partizanska knjiga 1987, str. 28 (dalje Ferenc, Ljud- ska oblast (I)). 96 DLRS, knjiga I/94. 97 Tamara Griesser – Pe čar, France Martin Dolinar, Rožmanov proces. Ljubljana: Družina 1996, str. 86 (dalje Griesser – Pe čar, Dolinar, Rožmanov proces). 59 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE ultimatom, da, če se ne preneha s terorjem, bodo javno razgrnili imena štirinajstih voditeljev OF. Vse omenje- no je pomenilo korak k zaostritvi odnosov v slovenski družbi, čeprav je bilo dotlej že kar nekaj atentatov in njihovih poskusov (Leon Rupnik, Lovro Hacin). Tudi za usmrtitve doma čih ljudi, ki jih je zagrešilo osvobodilno gibanje (zanje je bil v tem času ve činoma odgovoren av- gusta 1941 ustanovljeni VOS, ki so ga vodili izklju čno komunisti), teh je bilo v letu 1941 po sedaj znanih po- datkih po vsej Sloveniji okoli 120, 98 ne moremo trditi, da so bile neposredno povezane z zaš čitnim odlokom s 16. septembra 1941 oziroma da jih le-ta vzpodbudil, saj je do usmrtitev prihajalo že pred tem. Tudi v tem pogledu odloki SNOO ne predstavljajo nobene prelomnice. Sledila je objava pisma Vrhovnega štaba NOPOJ izvršnemu odboru OF z dne 17. novembra 1941 v “Slo- venskem poro čevalcu” 9. decembra 1941 o oboroženem spopadu med partizani in četniki v Srbiji. V njem je bil Mihailovi ć ozna čen kot izdajalec, ki služi dvema gospo- darjema, londonski vladi in Nemcem. V pismu je bilo še naglašeno, da gre “brez dvoma za delo reakcionarnih velesrbskih elementov” ter da naj posvetijo vse svoje sile u čvrstitvi enotnosti osvobodilne borbe v Sloveniji ter ta- ko prepre čijo možnost podobnih dogodkov v Sloveniji. 99 Po objavi pisma, ki naj bi u činkovalo kot bomba, se je po Kidri čevih besedah slovenska buržoazija v OF po ču- tila vse slabše, v zraku pa je bilo čutiti vsak dan hujšo razredno napetost znotraj slovenskega naroda. 100 Nepo- sreden odgovor na dogodke v Srbiji je bilo sprejetje dveh dodatnih to čk v program OF, ki je tako obsegal kon čnih devet to čk. Dodatni to čki pa ni sprejel SNOO ali vrhovni plenum OF, kot se je to zgodilo s predhodnimi sedmi- mi, temve č kar izvršni odbor OF na seji 21. decembra 1941. To je kazalo, da slovenski komunisti niso imeli prevelikega zaupanja v plenumske skupine v OF in so z njimi dejansko tedaj prekinili stike, obnovili so jih v 98 Boris Mlakar, Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941–1945. Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije 2005, str. 23 (dalje Mlakar, Krogi nasilja). 99 Izvori, knjiga II/Priloga 15. 100 DLRS, knjiga I/104. Poro čilo Borisa Kidri ča v drugi polovici decembra 1941 cen- tralnemu komiteju KPJ. 60 povsem druga čnih razmerah šele konec poletja 1942. Osma to čka je govorila o tem, da bo po narodni osvobo- ditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odlo čil slovenski narod sam. V deveti to čki je bilo zapisano, da narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih parti- zanskih čet in Narodne zaš čite. Ta to čka je bila povsem v skladu z navodili osrednjega jugoslovanskega vodstva iz Srbije. V Sloveniji so jih razumeli, da naj bo vsak po- skus organiziranja katerekoli druge vojaške formacije v kali zadušen, ker tak poskus pomeni netenje državljan- ske vojne. 101 Neposredna posledica spopada med Mihai- lovi ćem in partizani v Srbiji je bil tudi spor z Nagodetovo skupino Stara pravda, ki je bila nato izklju čena iz OF. 102 V za četku decembra 1941 je Kardelj v pismu glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet zapisal: “Na oze- mlju Slovenije ne sme biti drugih oboroženih čet razen partizanskih, ki so brezpogojno poslušne poveljem Glav- nega poveljstva partizanskih čet v Sloveniji. Likvidirajte, če je treba z orožjem, vsak drug poskus.” 103 Konec janu- arja 1942 je bil v skladu z deveto to čko programa OF in omenjenim Kardeljevim navodilom natan čno dolo čen zaš čitni odlok SNOO in zagroženo s smrtno kaznijo vsa- komur, ki organizira vojsko izven partizanstva ali ki ne bi bil pod vodstvom OF. 104 Po Kidri čevih besedah je tedaj napo čil čas narodne revolucije. Po prelomu z Mihailovi ćem in umiku iz Srbije, se je vodstvo jugoslovanskega partizanskega gibanja zna- šlo v izjemno težavnem položaju, J. B. Tito naj bi ce- lo razmišljal o odstopu z mesta generalnega sekretar- ja centralnega komiteja KPJ. Pozimi 1941/42 je vod- stvo jugoslovanskih komunistov na podlagi ocenjeva- nja doma čih in mednarodnih razmer (uspešna zimska 101 Prav tam. 102 Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1992, str. 59–65. 103 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih na- rodov, del VI/knjiga I (Borbe v Sloveniji 1941), dok. 70 (dalje Zbornik dokumentov o NOV). 104 Makso Šnuderl, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Ljubljana 1949, dok. 21, str. 34, in Boris Mlakar, Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobodilni fronti v letu 1941/1942. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991, str. 258. 61 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE protiofenziva Rde če armade; Stalinovo zagotovilo na proslavi ob obletnici oktobrske revolucije, da bo voj- ne kmalu konec; podpora Velike Britanije četniškemu gibanju pod vodstvom Draže Mihailovi ća, s katerim je bilo partizansko gibanje že v oboroženem spopadu; ne- zaupanje v trajnost protihitlerjevske koalicije) v skladu z razumevanjem razvoja revolucije v dveh etapah prišlo do sklepa, da je napo čil čas prehoda v drugo, socia- listi čno revolucionarno etapo. Sklep o tem je politbi- ro centralnega komiteja KPJ sprejel na seji 7. decem- bra 1941 v vasi Drenova v Sandžaku in ga nato potrdil in radikaliziral na sejah v Ivan či ćih pri Sarajevu 7. in 8. januarja 1942. 105 Navodila, “da je treba pripraviti tla za novo etapo našega boja, v katero stopamo s hitri- mi koraki,” so bila prenesena tudi slovenskemu cen- tralnemu komiteju. V imenu centralnega komiteja KPJ je Kardelj januarja 1942, ko se je nahajal v Bosni, na- pisal dve pismi (1. in 10. januar), v katerih je sloven- sko komunistično vodstvo opozarjal, da so se isti proce- si kot v Srbiji za čeli odvijati tudi v Sloveniji in bo potreb- na nova taktika, ki zahteva zaostritev odnosov do reak- cionarnih elementov. V pismu 10. januarja 1942 je Kar- delj med drugim pisal centralnemu KPS: “Iz Slovenske- ga poro čevalca se vidi, da v glavnem ubijate zgolj denun- ciante, a manj petokolonaše, ki na politi čnem podro č- ju služijo okupatorju in so se kot taki kompromitirali pred narodnimi masami. V tem pogledu morate zaosta- janje popraviti.” 106 Navodila jugoslovanskega komuni- sti čnega vodstva, ki so temeljila na zgrešenih ocenah razmer, so privedla tudi v Sloveniji do pospešenega zaostrovanja odnosov, povod zanje ni ti čal prvenstve- no v notranjih slovenskih razmerah, temve č je izviral iz neposrednega prenašanja jugoslovanskih (predvsem srbskih) razmer v slovensko okolje. Uresni čevanje teh navodil je pomembno vplivalo na razvoj dogodkov v Slo- veniji, ki so se v razmerah tuje zasedbe razvili tudi v državljansko vojno. Tako sta atentata na študenta, člana Katoliške ak- 105 Bojan Godeša, Z narodno spravo – konec državljanske vojne? (anketa). Borec 1990, št. 5–6–7, str. 593–594. 106 Izvori, knjiga III/14. 62 cije in ljubljanske študentske organizacije, 107 “mladca” Franca Župca in Jaroslava Kiklja marca 1942 prinesla nove razsežnosti v zaostritvi odnosov v tedanji družbi. Skladno z omenjenimi Kardeljevim navodilom sta bila umora izrazito politi čno motivirana ter sta izzvala prve množi čne javne odzive na vosovske atentate. Njuna po- greba, zlasti Kikljev, kjer je govoril tudi škof Rožman, sta se spremenila v množi čno politi čno manifestacijo, ki je privedla tudi do spremembe javnega mnenja. 108 Ne- naklonjenost javnosti umorom je postala tolikšna, da so se o smiselnosti atentatov za čeli spraševati tudi v OF (Lojze Ude, Aleš Stanovnik, Darko Černej, Angela Vode – z izjemo slednje so bili vsi pravniki!), kar je aprila in maja 1942 celo privedlo do delne krize v organizaciji. Februarja 1942 umorjeni ban čnik Avgust Praprotnik je bil sicer precej bolj poznana javna osebnost kot umorje- na katoliška študenta, vendar je bil umor članov elitne katoliške organizacije razumljen kot simbolni napad na katoliški tabor kot celoto. Škof Rožman je Kiklja imeno- val za “mu čenika”. Zato tudi tako odlo čen odziv najvišjih predstavnikov katoliškega tabora. Najbolj protikomuni- sti čno usmerjena skupina, “stražarji”, pa se je že posta- vljala na stališ če, da je “aktualno samo eno osvobojenje: slovenski narod je treba osvoboditi od komunisti čne OF in to takoj!” 109 Ob tem so “stražarji” tudi napovedali pri- pravljenost za sodelovanje z okupatorskimi oblastmi, kar so po umoru svojega voditelja Lamberta Ehrlicha maja 1942 tudi udejanjili. Vse opisano dogajanje je bilo v ve činoma omejeno na Ljubljano, ki je bila od februarja 1942 obži čena, uso- den prelom pa je pomenilo dogajanje spomladi in po- leti 1942 na ozemlje Dolenjske in Notranjske, ki so ga nadzorovali partizani. V skladu z omenjenimi navodili o prehodu v drugo etapo revolucije, ko so imeli slovenski komunisti pred o čmi le “revolucijo, Stalina in ZSSR” je prišlo na tem ozemlju do nasilja nad doma čim civilnim 107 Italijanske okupacijske oblasti so dopustile, da se na univerzi ne ustanovi faši- sti čna Gioventù universitaria fascista (GUF), temve č Organizzazione universitaria lubianense (OUL), z glavno nalogo izkazovati lojalnost zasedbenim oblastem. 108 Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj. Pri čevalec vere in veselja. Maribor 2001, str. 171– 179. 109 Mlakar, Krogi nasilja, str. 23. 63 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE prebivalstvom (okoli 500 umorjenih). V takem vzdušju je prišlo do ustanovitve vaških straž, kar je poleti 1942 privedlo do državljanskega spopada v Ljubljanski po- krajini. IV. V prikazanih glavnih stopnjah delovanja sloven- skih komunistov v razvoju razmerij, ki so pomembno prispevala k zaostrovanju odnosov v slovenski družbi – ta so s časoma prerasla tudi v državljansko vojno – je razvidna tudi vloga in pomen odlokov SNOO. Trditev o začetku državljanske vojne z ustanovitvijo SNOO in sprejetjem odlokov 16. septembra 1941 je glede na zgo- raj navedena dejstva neustrezna, saj ne upošteva pome- na kasnejših, tedaj še nepredvidljivih dogodkov (spor z Mihailovi ćem, odlo čitev o prehodu v drugo etapo), ki so odločilno vplivali na razvoj v Sloveniji. Z odloki SNOO povezano vprašanje monopolizacije odpora ni klju čno prispevalo k za četku državljanske vojne (gre za povojno interpretacijo, ki nima ustreznih dokazov v medvojnih dokumentih), zanjo je bilo usodnejše partizansko nasi- lje nad civilnim prebivalstvom na podeželju Ljubljanske pokrajine spomladi in poleti 1942. Sprva odloki SNOO zaradi ohlapne opredelitve ter nejasnega položaja in s tem pogojene nedorečenosti uresni čevanja, povezanega hkrati tudi s tedanjo rela- tivno šibkostjo osvobodilnega gibanja, niso prinesli ve- čjega pretresa v tedanjo slovensko družbo. So pa od- loki SNOO v dolo čeni meri že nakazovali smer razvoja dogodkov v Sloveniji. Do poskusa celovite uveljavitve odlokov SNOO, ki so bili isto časno tudi prilagojeni no- vim okoliš činam, je dejansko prišlo šele po objavi vesti o spopadu med partizani in četniki v Srbiji, ki je v tem po- gledu pomenila, z nekaj kasnejšimi januarskimi pismi centralnega komiteja KPJ, pomembno prelomnico v za- ostrovanju odnosov. Ta prehod je moč natan čno zaznati tudi iz ocen tedanjega dogajanja pri vodilnih slovenskih komunistih. Tako je v času konstituiranja SNOO Kidri č ozna čil obdobje kot fazo priprav na narodno revoluci- jo, januarja 1942, po dogodkih, povezanih s spopadom 64 med Mihailovi ćem in partizani v Srbiji, pa je ugotovil, da je napo čil čas narodne revolucije. Ob tem lahko opazimo dolo čeno protislovje. Sloven- sko komunistično vodstvo se je na prelomu 1941/1942, v času pospešene diferenciacije v slovenski politi čni jav- nosti, ko je šele za čelo dosledneje izvajati odloke SNOO, zaradi Kardeljeve kritike omenjenih odlokov kot opere- tnih, poslej pogosto ni ve č sklicevalo nanje. Odtlej tudi SNOO ni ve č sprejemal novih odlokov, pa tudi vrhov- ni plenum OF ni ve č javno nastopal kot SNOO skoraj dve leti, vse do Ko čevskega zbora odposlancev oktobra 1943. Februarja 1944 na zasedanju v Črnomlju pa se je SNOO preimenoval v SNOS, torej v obliko, ki so jo sprva skušali uresni čiti že septembra 1941, a so si tedaj premislili. 65 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE V ozra čje se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, za čutili smo nadslovenske in naddemokrati čne namene. (Edvard Kocbek) 110 A) Uvod Potek razgovorov, ki so privedli do podpisa dolomit- ske izjave, je bil po dosegljivih virih že opisan. 111 V be- sedilu bom zato ve čjo pozornost posvetil okoliš činam in razlogom, ki so neposredno vplivali na odlo čitev vodstva KPS, da je prisililo predstavnike drugih dveh temeljnih skupin (krš čanskih socialistov in Sokolov) v izvršnem odboru OF k podpisu dokumenta, za katerega se je v strokovni literaturi udoma čil izraz dolomitska izjava (v časih tudi pugleška izjava, izjava treh temeljnih sku- pin ali celo le izjava). Slednji izraz bom v nadaljevanju razprave uporabljal tudi sam. 1. Kratek pregled dosedanjih razlag Uvodoma bom podal kratek pregled geneze izho- 110 Boris Pahor – Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pri čevalec našega časa. Trst 1975. 111 Ferenc, Ljudska oblast (I), str. 588–589. Dolomitska izjava 66 diš č, na temelju katerih so nastajale razli čne hipoteze o vzrokih za nastanek izjave. Namenoma govorim le o izhodiš čih, kajti vseh razli čnih pogledov na izjavo, ki so se iz teh izhodiš č razvili, na tem mestu ni mogo če ob- navljati. To se mi tudi ne zdi nujno potrebno. Menim namre č, da so izhodiš ča, na katerih temeljijo dosedanje razlage, v nasprotju s tedanjim razvojem dogodkov ali pa preve č posplošeno vrednotijo vzroke za izjavo, tako da so konkretni razlogi ostali zastrti. Genezo temeljnih izhodiš čnih tez bom prikazal v zaporedju, kot so posa- mezne teze tudi časovno nastajale. I. Samo besedilo izjave ne omenja konkretnih razlo- gov, ki so zahtevali njeno sprejetje. Čeprav je bila vse- bina izjave “strogo internega zna čaja”, ni mogla osta- ti poznana le ozkemu krogu podpisnikov (od tedanjih članov izvršnega odbora OF je nista podpisala le Josip Vidmar in Zoran Poli č) že iz povsem pragmati čnih razlo- gov. 112 Aktivistom temeljnih skupin v OF, v delo katerih je izjava neposredno posegla, je bilo potrebno nekako pojasniti razloge, ki so podpisnike vodili k temu ukrepu. Vodstvo KPS se je odlo čilo odgovornost pripisati krš čan- skosocialisti čni skupini. V okrožnici centralnega komi- teja KPS z dne l. marca 1943 113 je namre č zapisano, da so se pri nekaterih krš čanskih socialistih na terenu (op. avtorja – torej ne v vodstvu skupine!) za čele pojavlja- ti težnje, ki so slabile in rahljale enotnost OF, tako da je pretila nevarnost, da bi se iz enotnega vseljudskega gibanja spremenila v koalicijo. 114 Nato so v okrožnici na- 112 Zoran Poli č je ostal v Ljubljani, ker se je medtem Josip Rus nepredvideno vrnil s poti v Biha ć nazaj v Dolomite. Glej DLRS, knjiga V/162. Pismo centralnega komiteja KPS z dne 17. februarja 1943 poverjeništvu centralnega komiteja KPS za Ljubljano z navodili za delo. 113 DLRS, knjiga VI/4. 114 Ta trditev je že sama po sebi sporna. Pred podpisom izjave je bila OF koalicija, ki je to dejstvo navzven najizraziteje kazala v na čelu paritetne zastopanosti pred- stavnikov temeljnih skupin v odborih OF (razen v najnižjih, terenskih odborih). Šele po izjavi je OF po komunisti čnem razumevanju lahko postala “enotno vseljudsko gibanje”. Krš čanski socialisti so, s tem ko so se zavzemali za koalicijo, lahko le bra- nili obstoje če stanje (status quo), nikakor pa niso mogli delovati proti ne čemu, kar preprosto sploh še ni obstajalo. 67 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vedeni pojavi (glej besedilo okrožnice v prilogi), ki naj bi dali misliti komunisti čnemu vodstvu. Že takoj v nasle- dnjem odstavku je bila tem “pojavom” med krš čansko- socialisti čnimi aktivisti odvzeta ost, ker je šlo po mnenju vodstva KPS pri teh pojavih bolj za njihov “objektivni” pomen in ne toliko za subjektivne namene aktivistov. Pojave v skupini, pojasnjuje okrožnica, je potrebno ra- zumevati z vidika dejstva, da je dosedanja politika lon- donskih beguncev propadla, da so se le-ti nujno morali zate či k manevriranju in da bo reakcija morala pri četi z iskanjem svojih postojank znotraj samega osvobodilne- ga gibanja. Trenutno seveda krš čanski socialisti nimajo nobene zveze z begunsko vlado v Londonu, nadaljuje okrožnica, toda jasno je, kam vodijo nekateri procesi in kakšne posledice bi nastale, če centralni komite KPS ne bi ukrepal. Po mnenju centralnega komiteja KPS sta na- mre č obstajali dve možnosti, prva, da se krš čanskosoci- alisti čna skupina dejansko ukine kot samostojna poli- ti čna organizacija z lastnimi aktivisti in deluje izklju čno za širitev in utrditev OF, ter druga, manj ugodna, da se krš čanski socialisti proglase za stranko. Zdi se, da je to tista “paleta dialekti čnih argumentov” (operiranje s pojmoma “objektivno” – “subjektivno”), ki jo omenja Tone Fajfar v svojih spominih, 115 s katero sta Kidri č in Kardelj prepri čevala Kocbeka o nujnosti sprejetja izja- ve. Preden sploh nadaljujem z raz člembo okrožnice, je potrebno opozoriti, da je že sama uporaba teh terminov sporna in zavajajo ča, ker s tem komunisti sebe izvza- mejo iz mreže okoliš čin, kot da tudi sami ne bi bili del družbenozgodovinskega dogajanja. Vsebina okrožnice je vidno protislovna, bolj kaže na to, da so tedaj komu- nisti za čeli druga če gledati na krš čanske socialiste, kot na to, da bi se krš čanski socialisti v tem času v čem spremenili. Razvidna je preventivnost ukrepa, tj. pod- pisa izjave (“kakšne posledice bi nastale, če centralni komite ne bi pravo časno reagiral”), ker se je, kot so bili v vodstvu KPS prepri čani, naglo približeval konec vojne (“ves pojav je treba razmotrivati skozi prizmo bližajo če- ga konca”). Po njihovem mnenju naj bi to nujno (“objek- tivno”!) pomenilo, da mora priti do poizkusa razdiranja 115 Fajfar, Odlo čitev, str. 204. 68 osvobodilnega gibanja (“reakcija bo poskušala na vseh koncih in krajih izrabiti slabe postojanke osvobodilnega gibanja v svoje namene”), čeprav takrat še ni č ni kazalo na to, kaj šele, da bi imeli komunisti kakšne konkretne dokaze za to (“pri krš čanskosocialisti čni skupini stvar še ni prišla do kakih londonskih stremljenj ali protisov- jetskih pozicij”). Bistveni pomen okrožnice kot dokumenta tistega časa, kar se ti če problematike odkrivanja vzrokov za iz- javo, je bil v tem, da ji je uspelo, da je raziskovalcem za črtala prostor in jih usmerila v iskanje vzrokov za izjavo znotraj OF, tj. predvsem v odnosih med KPS in krš čanskimi socialisti. Poleg tega je okrožnica jasno po- vedala, da vodstvo krš čanskih socialistov ni dalo nobe- nega povoda, ki bi dal komunistom “misliti”, temve č naj bi to bili pojavi med krš čanskimi socialisti na terenu. To je pomembno dejstvo, ki je v nasprotju s povojnimi interpretacijami, o katerih bom govoril v nadaljevanju razprave. Sklenem lahko z ugotovitvijo, da je okrožnica napi- sana neprepri čljivo, protislovno in dvoumno, predvsem pa v njej zaman iš čemo kakršnekoli konkretnosti. II. Časovno najbližja razlaga, nastala v istem času kot omenjena okrožnica, ki je konkretno opredelila, kdo naj bi “vznemirjal” vodstvo KPS, je zabeležena v Kardelje- vem pismu, naslovljenem na Staneta Kova ča in Toneta Tomana, ki sta bila krš čanskosocialisti čna aktivista v Ljubljani. 116 S tem pismom je povezanih ve č nenavadno- sti, ki so morda naklju čne, verjetneje pa le odsev takra- tnega dogajanja okoli podpisa izjave. Pismo namre č ni v celoti ohranjeno, manjka namre č zadnja stran. Poleg tega pismo naslovnikoma sploh ni bilo vro čeno, verjetno zato, ker so Kova ča in Tomana marca 1943 aretirale ita- lijanske okupacijske oblasti. Tako je Stane Kova č šele čez mnogo let izvedel za obstoj in delno vsebino pisma. 116 Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knji- ga X/129. 69 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE V pismu, napisanem 18. februarja 1943, je kot glavni vzrok za podpis izjave, navedeno delovanje Jožeta Brej- ca – Fran čka na Dolenjskem in v Beli krajini. Kardelj je o Brej čevem delovanju menil, da je del splošnega proce- sa, “ki smo ga (op. avtorja – komunisti) v zadnjem času opazili vsepovsod na terenu, procesa vse ve čjega zapo- stavljanja interesov skupne borbe s strani vaših (op. av- torja – krš čanskosocialisti čnih) aktivistov, a v cilju izko- riš čanja OF za utrjevanje lastnih skupinskih pozicij.” 117 Podobno oceno si je Kardelj zabeležil v svojem konceptu referata za zbor aktivistov OF na Pugledu (28. april – 1. maj 1943). V njem je pod to čko številka pet (5) zapisano: “Dolenjske napake in trenja so bila signal, da je treba pristopiti k novim oblikam, formaliziranim v Izjavi.” 118 Ali je to na samem zboru tudi povedal, mi ni znano. 119 III. Glede na to, da je bila izjava “strogo internega zna- čaja in da ne sme pasti sovražniku v roke”, so se med vojno seveda izogibali njenemu omenjanju, kaj šele, da bi razpravljali o njenih vzrokih. Mnogi, med njimi, celo člani vrhovnega plenuma OF, so za izjavo izvedeli šele po kapitulaciji Italije, nekateri pa celo šele po kon čani vojni. Tudi prva povojna leta se o izjavi, 120 kot tudi o OF nasploh, ni kaj dosti razpravljalo in tako je Kardelj še na tretjem kongresu OF Slovenije (27. aprila 1951) v svojem referatu “Deset let ljudske revolucije” ponovil že omenjene trditve o razlogih, ki so zahtevali sprejem izjave. 121 Toda že konec istega leta (25. decembra 1951) je Kardelj v intervjuju dodal nove sestavine, ki naj bi na novo pojasnile okoliš čine, zaradi katerih je prišlo do 117 Prav tam. 118 AS 1589, fond centralni komite Zveze komunistov Slovenije 1945–1990, škatla 46, a.e. 2867. 119 Ta Kardeljeva misel namre č ni zabeležena v rekonstrukciji njegovega govora, opravljeni po vojni. Glej DLRS, knjiga VI/118. Zapisnik zbora aktivistov OF na Pu- gledu 28. aprila do 30. aprila 1943 ob priliki izjave treh osnovnih skupin v OF. 120 Izjava je bila prvi č v celoviti obliki objavljena v glasilu centralnega komiteja KPS “Delo” leta 1948. Najverjetneje je bila objavljena kot odgovor na obtožbe v pismih VKP(b) ob izbruhu informbirojevskega spora o utapljanju KPJ v ljudski fronti. 121 Edvard Kardelj, Problemi naše socialisti čne izgradnje, knjiga II. (Državna in gospodarska graditev). Ljubljana: Državna založba Slovenije 1955, str. 50–151. 70 podpisa izjave. 122 V nasprotju z dotedanjimi trditvami, ki jih je zagovarjal še dobrega pol leta pred tem, je povedal, da je bil Kocbek tisti, ki je skupaj z Jožetom Brejcem – Fran čkom organiziral dejavnost, ki je bila nasprotna skupno dogovorjeni oefovski liniji. K temu je, po zatrje- vanju Kardelja, v veliki meri pripomogel Arso Jovano- vi ć, tedanji na čelnik vrhovnega štaba NOPOJ s svojimi ukrepi (o njegovem prihodu v Slovenijo ter ukrepih bo tekla beseda v nadaljevanju razprave). Arsovo ravnanje naj bi Kocbek namreč izkoristil kot povod, da je napadel komuniste. Te trditve je Kardelj ponovil čez dobrih dvaj- set let v članku “Dolomitsko obdobje vodstva Narodno- osvobodilne vojske Slovenije”, ki je izšel kot predgovor h knjigi Rudolfa Hribernika – Svaruna Dolomiti v naro- dnoosvobodilnem boju. 123 Kardelj je v članku “Ob dese- ti obletnici Delavske enotnosti”, objavljenem novembra 1952, svoje trditve iz omenjenega intervjuja še poglobil in jih podkrepil s prikazom celotnega “scenarija”, ki se je odvijal pred podpisom izjave. 124 Tako naj bi, po Kar- deljevem pri čevanju po veliki italijanski poletni ofenzivi prišlo jeseni 1942 do nesoglasij znotraj osvobodilnega gibanja. Pri tem je imel Kardelj v mislih predvsem sku- pino katoliških intelektualcev v OF s Kocbekom na čelu. Prvi korak za premostitev teh težav naj bi bil sklic de- lavske konference, ki se je konstituirala v glavni odbor Delavske enotnosti (DE) (7. novembra 1942). Katoliški intelektualci, zbrani okrog Kocbeka, naj bi nasprotovali sklepom te konference in ustanovitvi glavnega odbora DE. S takim prikazom je Kardelj postavil ostro lo čnico med strokovnim (delavskim), iz predvojne JSZ izhaja- jo čim in intelektualnim delom krš čanskosocialisti čne skupine, kajti po njegovem mnenju naj bi se delavska skupina že takrat (jeseni 1942) jasno opredelila za pot, ki jo je kasneje za črtala izjava. V nadaljnjem raz čiš če- vanju odnosov v OF pa so morali tudi krš čanskosocia- 122 Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju J. B. Tita (2), Rijeka, 1981. “Edvard Kardelj o ratu”, str. 1196–1210 (zapis razgovora, ki so mu prisostvovali Vlado Ko- zak, Fran ček Saje, Zdravko Klanjšček in Borut Megušar). 123 Rudolf Hribernik – Svarun, Dolomiti v NOB. Knjižnica NOV in POS 31/I. Ljublja- na: Partizanska knjiga 1974. Uvodne besede Edvarda Kardelja, str. 5–21. 124 Delavska enotnost. Ponatis prvih letnikov, ki so izhajali v letih osvobodilne vojne in ljudske revolucije. Ponatis priredil Tone Fajfar. Ljubljana: Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije 1954, str. 7–12 (dalje Delavska enotnost – ponatis). 71 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE listi čni izobraženci priznati pravilnost tedanje odlo čitve ter podpisati izjavo, ki je po svojem bistvu le povzetek sklepov delavske konference. S tem naj bi bila zaklju če- na faza raz čiš čevanja v OF, ki je trajala od jeseni 1942 do pomladi 1943. IV. Nekoliko druga čnega mnenja o vzrokih za izjavo je bil Tone Fajfar, član izvršnega odbora OF ter pred- vojni aktivist krš čanskosocialisti čnega sindikata JSZ. V svojih spominih je navedel, da naj bi bila okrožnica številka šest (6) krš čanskosocialisti čne skupine v OF, 125 s katero so zahtevali zaostritev odgovornosti svojih ak- tivistov, tista, ki je vzpodbudila vodstvo KPS, da je do- kon čno razčistil odnose s krš čanskimi socialisti. 126 Po Fajfarjevem mnenju povsem dobronamerno odlo čitev vodstva krš čanskih socialistov so komunisti razumeli kot poskus organiziranja elitne skupine. To pa naj bi se komunistom zdelo še posebej nevarno. Do tega sklepa je Fajfar prišel na podlagi Kidri čevega pisma Miri Sveti- na – Vlasti z dne 17. februarja 1943, ki je sicer pisano v zelo podobnem slogu, kot ga lahko zasledimo v že ve č- krat omenjeni okrožnici centralnega komiteja KPS z dne 1. marca 1943. 127 2. Kriti čno ovrednotenje dosedanjih pogledov I. Raz člemba in umestitev gornjih hipotez v tedanje dogajanje kaže na precejšnje neskladje s sliko, ki si jo lahko ustvarimo na podlagi dosegljivih virov. Najprej lahko z gotovostjo izlo čimo Edvarda Kocbeka kot tiste- ga, ki naj bi izzval spor, ki je imel za posledico podpis izjave. To mnenje danes v strokovni literaturi tudi ni 125 DLRS, knjiga V/42. 126 Fajfar, Odlo čitev, str. 203–204. 127 DLRS, knjiga V/163. 72 več sporno. Obstaja namre č cela vrsta razli čnih doku- mentov, ki potrjujejo neutemeljenost obtožb na Kocbe- kov ra čun. Nima smisla izgubljati prostora in papirja z naštevanjem številnih dokumentov, navedel bom le enega, in sicer odlomke iz Kardeljevega pisma Josipu Brozu – Titu z dne 16. januarja 1943. 128 Izbral sem ga predvsem iz dveh razlogov. Prvi č, ker je vsebina pisma posebej zna čilna ter ne dopuš ča dvoma o nevzdržnosti Kocbekove krivde, in drugi č, ker je pismo v širši javnosti precej nepoznano. V celoti doslej še ni bilo objavljeno. V pismu Kardelj podaja karakteristiki članov izvršnega odbora OF, prof. Edvarda Kocbeka in dr. Josipa Rusa, ki sta odhajala v Biha ć kot slovenska predstavnika v Avnoj. Kardelj opisuje Kocbeka na slede či na čin: “... V vsem svojem naziranju je pravi predstavnik katoliške- ga intelektualca, zelo bistrega, ki hitro razume in ima rad, da se z njim odkrito razgovarja v vseh vprašanjih tako za sedaj kakor za pozneje. Kadar omahuje, se mo- ra vselej kdo izmed nas znajti na kraju samem in ga vrniti. V Partijo ima veliko zaupanje. Naše mnenje je, da bo šel do konca z nami. Edino v takem položaju, če bi Angleži morebiti tu uvajali nekakšno “demokracijo”, bi se morebiti utegnil omajati. To smo imeli pred o čmi, čeprav za zdaj ni pri njem nobenih anglofilskih tendenc. – Osebno je zelo ob čutljiv. Toda, če se poprej o kakšnem konkretnem ukrepu z njim pogovori, se da hitro prepri- čati in – vse do Arsovega prihoda – nismo imeli z njim pomembnejšega konflikta. Za trdnost OF in IOOF je pri nas vedno najvažnejše pridobiti njega. Zato posebej pa- zite nanj. On je tudi za katoliške množice v Sloveniji najvidnejše poroštvo, da bodo ‘komunisti spoštovali ve- ro’.” 129 Iz odlomka je prepoznavno, da so komunisti Ko- cbeka šteli za klju čno osebo v izvršnem odboru OF ter da so mu precej zaupali. Vedeti je namre č treba, da so komunisti glede na tedanje ekskluzivisti čno prepričanje popolnoma zaupali (v politi čnem smislu) lahko le svojim sodrugom, to je članom iste organizacije, zato gre v Ko- cbekovem primeru pravzaprav za najve čjo možno mero 128 Edvard Kardelj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga 6/79 (dalje Kardelj, Zbrana dela (tipkopis)). 129 DLRS, knjiga V/163. 73 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE (politi čnega) zaupanja s strani komunistov. Poleg tega lahko iz gornjega odlomka razberemo, kar je bistveno za razpravo, da pred prihodom Arse Jovanovi ća ni bilo nobenega resnejšega spora med Kocbekom in komuni- sti. Potrebno je še pojasniti, da tudi v Arsovem primeru ni šlo za spor (le) s Kocbekom, temve č z vsemi člani iz- vršnega odbora OF. Kardelj je namre č v pismu dne 12. januarja 1943 J. B. Titu zapisal: “Njegovo (op. avtorja – Arsovo) obnašanje je povzro čilo pri nas izredno hud spor z IOOF. Vsi do zadnjega so nastopili proti njegove- mu obnašanju.” 130 Poleg tega je bil tedaj, sredi januarja 1943, spor z Arso že razrešen in prakti čno “ad acta”. To je iz istega Kardeljevega pisma ravno tako povsem jasno: “Po tem smo morali stvari postaviti tako, kakor so v resnici bile, tj. pojasnili smo jim in pokazali poobla- stilo, ki si ga Ti dal Arsu, tj. da mora ravnati v soglasju z IOOF in CK. In mi smo morali priznati, da je Arsa ravnal v nasprotju s Tvojim pooblastilom. Ker so se s Tvojo formulacijo popolnoma zadovoljili, smo na ta na- čin vprašanje rešili, toda Arso se je znašel tu v politi čno nemogo čem položaju.” 131 Kolikor je za razumevanje teze, ki jo v razpravi razvijam potrebno, zadostujejo ti pou- darki iz odlomka. II. Vsa ta dejstva ne govore v prid Kardeljevim trdi- tvam, izraženim v članku “Ob desetletnici Delavske eno- tnosti”, da so neposredno po veliki poletni italijanski ofenzivi nesoglasja s Kocbekom in skupino krš čansko- socialisti čnih izobražencev v OF dosegla vrh. Tako naj bi bila ta nesoglasja (do katerih pa jeseni 1942 sploh ni prišlo) povod za ustanovitev glavnega odbora DE (7. novembra 1942), ki naj bi bil prvi in odlo čilni korak na poti k izjavi. Poleg tega je te trditve nemogo če uskladiti s stvarnimi dejstvi tudi zato, ker je bila pobuda za ustano- vitev DE sprožena že poleti 1942 med veliko italijansko 130 DLRS, knjiga V/46. 131 Prav tam. 74 ofenzivo. 132 Ve č kot o čitno je, da domnevni dogodki po veliki italijanski ofenzivi, tudi če bi do njih zares prišlo, niso mogli biti vzrok za pobudo o ustanovitvi DE, ker je bila le-ta sprejeta že pred tem, tj. med ofenzivo. Vzroki za ustanovitev DE nimajo, kot ho če Kardelj prepri čati bralce v članku, nobene neposredne zveze s podpisom izjave. Menim, da je v članku prikazani opis dogajanja v času od jeseni 1942 do podpisa izjave v nasprotju s tedanjim dejanskim razvojem, kot ga lahko obnovimo na podlagi dosegljivih virov iz tistega časa. Ko beremo Kardeljevo rekonstrukcijo dogodkov je- seni 1942, moramo imeti pred o čmi v prvi vrsti čas in dogajanje, v katerem je nastala. To seveda ne pomeni, da članek nima nobene zgodovinske vrednosti, vendar s tem dobi povsem drugo razsežnost. Članek ve č pove o dobi, v kateri je nastal (1952), kot pa o dobi, s katero se ukvarja (1942/3). Leto 1952 je namre č čas Kocbekove- ga izob čenja iz politi čnega in javnega življenja nasploh. Podobno velja tudi za Kardeljevo precej nespretno vple- tanje Arse Jovanovi ća (bil je namre č informbirojevec!) v zvezo s Kocbekom, čeprav je bil Arsa, kot se bo v nadalj- njem besedilu izkazalo, na neki na čin tudi povezan s problematiko izjave, seveda ne v povezavi, ki jo je skušal bralcem vsiliti Kardelj. Namen Kardeljevega članka je bil zato povsem jasen, za vsako ceno je bilo potrebno po- liti čnega nasprotnika, v tem primeru Kocbeka, čimbolj o črniti. Pri tem so mu bila zgodovinska dejstva malo mar in prav ni č ni pomišljal, ko si je pri diskvalifikaciji Kocbeka pomagal tudi (in predvsem) z lažnimi obtož- bami na njegov ra čun. Kardelj je zaradi trenutnih poli- ti čnih interesov, sicer po eni strani s precej nespretno konstrukcijo, po drugi strani pa veš če, prikril resni čno podobo dogajanja ter tako povsem skazil in popa čil bi- stvene zna čilnosti dobe, ki jo opisuje v svojem članku. Kardelj je odnose med Kocbekom in (predvsem) Fajfar- jem, nastale po letu 1952, ko sta se dokon čno razšla, umetno premestil v vojni čas. K temu je veliko pripomo- gel tudi Fajfar sam, ki je svojega nekdanjega politi čnega tovariša ostro, deloma pa celo žaljivo, napadel v razli č- 132 Delavska enotnost – ponatis. Glej Fajfarjeve “Pripombe in pojasnila”, str. 146. 75 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE nih člankih. 133 Bistveno pri vsej stvari pa je, da je mnoge raziskovalce s tem speljal na led in njihovo raziskovanje usmeril v napa čno smer. III. Za konec sem si pridržal še časovno najbližjo raz- lago, ki govori o povodu za sprejetje izjave, tj. delovanje Jožeta Brejca – Fran čka na Dolenjskem in v Beli krajini. Kot kaže, se take razlage Brejc niti ni branil in je to “ čast” po vojni tudi sam sprejel, čeprav je iz njegovih kasnejših zapisov razvidno, da je vedel za prave vzroke za podpis izjave. 134 Svoje delovanje na Dolenjskem je še dodatno podkrepil z novimi dejstvi, ki naj bi govorila v prid tej tezi. Jeseni 1942 je Brejc odšel na Dolenjsko z nalogo, da pridobi za OF čim ve č katoli čanov. 135 Obenem se je Brejc še pohvalil, kakšni so bili sadovi njegovega dela, kar naenkrat je vsa Dolenjska postala krš čanskosocia- listi čna. Ob tem naj bi se komunisti zgrozili in nato je prišlo do konfrontacij in sporov v Dolomitih, ki so nato pripeljali do podpisa izjave. Čeprav Brejc v opisovanju pomembnosti svojega delovanja ne kaže ravno pretirane skromnosti, pa njegovega delovanja v so časnih doku- mentih KPS skorajda ne zasledimo. Prav tako v komu- nisti čnih virih, tudi tistih internih, ni mo č opaziti ka- kšne posebne zaskrbljenosti ali celo razburjenja, čeprav je znano, da je bilo nezaupanje do vseh nepartijcev, tudi do svojih zaveznikov, med komunisti precej razširjeno. Poleg tega razvoj dogodkov od časa Brej čevega delova- nja na Dolenjskem in v Beli krajini, do katerega je prišlo po Feren čevi oceni pozimi, na prelomu 1942/43, 136 do za četka razgovorov, do katerih je prišlo, kot je razvidno iz Kocbekovega dnevnika, okoli 12. februarja 1943, ne 133 Bojan Godeša, Kocbekov in Fajfarjev pogled na vlogo krš čanskih socialistov v Osvobodilni fronti. Krogi navznoter, krogi navzven. Kocbekov zbornik. Nova revija, št. 269/270, str. 169–175. 134 Jože Javoršek, Spomini na Slovence (III. knjiga). Ljubljana: ADIT 1990, str. 222. 135 Pozorište u zatvoru (intervju Bora Krivokapi ća z Jožetom Javorškom), Ideje, 1982, št. 5. Navedeno po: Spomenka Hribar, Dolomitska izjava (Pokoritev krš čan- skih socialistov), Nova revija, št. 85/86, str. 759. 136 Ferenc, Ljudska oblast (I), str. 581. 76 kaže, da bi bila izjava posledica Brej čevega delovanja. 137 Postavlja se vprašanje, zakaj vodstvo KPS ni takoj ukre- palo ter zahtevalo “ureditve” odnosov v OF, če se jim je zdelo Brej čevo delovanje zares tako nevarno. Sredi janu- arja 1943, torej po Brej čevem delovanju, sta se Kocbek in Rus, ki sta bila kot predstavnika izvršnega odbora OF poslana v Avnoj, odpravila na pot v Biha ć in jasno je bilo, da ju dolgo časa, morda celo do konca vojne, ne bo nazaj v Slovenijo. 138 Zato sta bila kot njuna namestnika v izvršni odbor OF pritegnjena Marijan Brecelj in Zoran Poli č. 139 Da so komunisti videli v Kocbeku najpomemb- nejšega moža v izvršnem odboru OF ter se zelo dobro za- vedali njegove “vrednosti”, sem že omenil. Skorajda si ni mogo če predstavljati, da bi bil tako odlo čilen dokument, kot je izjava, lahko podpisan brez Kocbekovega soglas- ja. Ravno tako bi bilo pri podpisu nemogo če obiti Josipa Rusa, ki je bil kot pravnik znan po svoji natan čnosti in privrženosti formalnopravno neopore čnemu postopanju pri sprejemanju vseh odlo čitev. Zato menim, da če bi Brej čevo delovanje na prelomu 1942/43 resni čno bilo povod za podpis izjave, bi tak sporazum vsekakor mo- rali podpisati pred Kocbekovim in Rusovim odhodom v Biha ć. IV. Povsem enako velja tudi za okrožnico številka 6 kr- ščanskosocialisti čne skupine v OF, izdano 11. januarja 1943, za katero je Fajfar predvideval, da je “vzpodbu- dila” komuniste k raz čiš čevanju odnosov v OF. Da slo- venski komunisti v tem času (sredi januarja 1943) niso razmišljali o kakršnihkoli spremembah v OF, je najbolj nazorno vidno iz Kardeljevega pisma J. B. Titu z dne 17. januarja 1943, kjer zelo podrobno pojasnjuje delovanje 137 Edvard Kocbek, Tovarišija. Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Izbrano delo II, Ljubljana: Mladinska knjiga 1972, str. 525 (dalje Kocbek, Tovarišija). 138 Menim, da je bil to tudi razlog za nastanek okrožnice številka 6 krš čanskosoci- alisti čne skupine, v kateri so podane njihove opredelitve do vseh klju čnih vprašanj, povezanih z bodo čim razvojem. 139 Na za četku je bilo namre č predvideno, da bi Brecelj in Poli č le nadomeš čala Kocbeka in Rusa med njuno odsotnostjo. 77 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE KPS in OF. 140 Natan čneje bom o tem pismu govoril v nadaljevanju razprave. Za zdaj navajam le Kardeljevo mnenje, ki nedvomno govori, da v tem času slovenski komunisti niso razmišljali o spremembah v OF. Kar- delj je v pismu dobesedno zapisal: “Kar zadeva priho- dnost OF, nimamo nikakršnega strahu.” 141 Tudi nekaj dni kasneje (20. januarja 1943) še ni sledu o možnih spremembah v OF, saj je v okrožnici izvršnega odbo- ra OF z dne 20. januarja 1943 o preimenovanju Mlade OF v Zvezo slovenske mladine (ZSM) sokolskemu in kr- ščanskosocialisti čnemu naraš čaju zagotovljena pravica do svobodnega delovanja. 142 Povod, ki je slovenske ko- muniste vzpodbudil k odločitvi, da “raz čistijo” odnose v OF, je torej potrebno iskati v dogodkih, ki so se pripetili kasneje, v času med 20. januarjem in 12. februarjem 1943, ko so se za čeli razgovori v Dolomitih. B) Pot do izjave 1. Zveze med slovenskim in osrednjim jugoslovanskim vodstvom osvobodilnega gibanja od jeseni 1942 do spomladi 1943 Zveze med osrednjim jugoslovanskim vodstvom partizanskega gibanja na eni strani ter slovenskim vod- stvom oziroma natan čneje centralnim komitejem KPS na drugi strani skozi vse leto 1942 niso bile take, kot bi bilo za povsem usklajeno delovanje med njima po- trebno. Pomanjkanje rednih zvez med komunisti čnima vodstvoma je prišlo zlasti do izraza po veliki italijanski ofenzivi v Sloveniji. Pisma so prihajala neredno (v obe smeri) ter z veliko zamudo. Nemalokrat se je zgodilo, da so se pisma križala med seboj. Prve novice o razmerah v Sloveniji med veliko itali- jansko ofenzivo sta v vrhovni štab NOPOJ prinesla Ivo Lola Ribar in Ivan Kraja či ć. Zanje sta izvedela iz po- govora z Josipom Kopiničem v Zagrebu. Po rodu sicer 140 DLRS, knjiga V/62. 141 Prav tam. 142 DLRS, knjiga V/77. 78 Slovenec (Belokranjec), je Kopini č med vojno deloval predvsem kot človek za zvezo med Kominterno in ve č KP, med njimi tudi KPJ, čeprav mu niso bila tuja niti vmešavanja v konkretne naloge posameznih KP, zlasti na Hrvaškem. 143 Kopinič je bil med ofenzivo nekaj časa v Sloveniji in je pod vtisom nekaterih res težkih trenut- kov, ki jih je med ofenzivo preživljalo slovensko parti- zansko gibanje, v vrhovnem štabu NOPOJ orisal položaj v Sloveniji kot izjemno težaven in celo dramati čen. Ko- pini čeve vesti o dramati čnih razmerah v Sloveniji so bile za osrednje jugoslovansko vodstvo presene čenje, saj so dotlej iz Slovenije prihajale zgolj vzpodbudne vesti. Šele konec oktobra 1942 je Jože Bradeško – Boštjan odšel v glavni štab Hrvatske z dvema obširnima Kardeljevima poro čiloma za J. B. Tita (20. september in 7. oktober 1942). 144 Od tod so ga poslali naprej v pravkar osvoboje- ni Biha ć (za četek novembra 1942) kjer je Bradeško tudi osebno poro čal Titu o položaju v Sloveniji. 145 Šele za tem je Kardelj iz Kraja či ćevega pisma, napisanega okoli 27. novembra 1942, izvedel kakšne vesti razširja Kopini č. 146 Kopini čev opis dogajanja med veliko italijansko ofenzivo v Sloveniji je Kardelj lahko pojasnil oziroma demantiral šele v kasnejših pismih. Tako je na podlagi Kopini čevih izjav, predvsem pa omenjenih dveh Kardeljevih pisem, v katerih je bilo zelo slabo ocenjeno delovanje vodilne- ga slovenskega vojaškega kadra ter izražena prošnja za pomoč v vojaškem kadru, J. B. Tito 16. novembra 1942 napisal pismo slovenskemu centralnemu komi- teju. 147 Na podlagi teh vesti je J. B. Tito v pismu zelo ostro kritiziral slovensko vodstvo na čelu s Kardeljem ter predlagal radikalne ukrepe za rešitev razmer v Slo- veniji. Pismo je bilo poslano prek Arse Jovanovi ća, ki je s skupino oficirjev odšel v Slovenijo, tako da ga je Kar- 143 Vjenceslav Cen či ć, Enigma Kopini č. Beograd 1983. 144 Jesen 1942, dok. 1 (tudi DLRS, knjiga III/97). Pismo Edvarda Kardelja z dne 20. septembra 1942 J. B. Titu in Jesen 1942, dok. 2 (tudi DLRS, knjiga III/ 138). Pismo Edvarda Kardelja z dne 7. oktobra 1942 J. B. Titu. 145 Jesen 1942, dok. 206, opomba 4. Poro čilo Edvarda Kardelja z dne 7. decembra 1942 J. B. Titu. 146 Jesen 1942, dok. 185. Pismo Ivana Krajači ća okoli 27. novembra 1942 Edvardu Kardelju. 147 Tito, Zbrana dela, knjiga 13, str. 13–16. Titovo pismo centralnemu komiteju KPS in Edvardu Kardelju z dne 16. novembra 1942. V DLRS, knjiga IV/51, kjer je bilo pismo tudi objavljeno, je iz besedila izpuš čenih več odstavkov. 79 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE delj dobil v roke šele okoli 22. decembra 1942. 148 Nekaj dni pred tem so Kardelj, dve pismi (7. in 14. decembra 1942), Boris Kidri č ter Boris Kraigher (oba z datumom 14. december 1942) napisali obširna poro čila za osre- dnje jugoslovansko vodstvo. 149 Šele v njih so poleg orisa splošnih politi čnih in vojaških razmer v Sloveniji odgo- varjali na Kopini čeve izjave o poletni italijanski ofenzivi in o razmerah v Sloveniji, za katere so izvedeli iz ome- njenega Kraja či ćevega pisma. Kardelj je tako na Titovo pismo z dne 16. novembra 1942 odgovarjal šele v svojih januarskih pismih. 150 Po vsej verjetnosti je Kardeljevo odlašanje z odgovorom (od okoli 22. decembra 1942 do 12. januarja 1943) povezano z zapleti, nastalimi ob pri- hodu Arsa Jovanovi ća v Slovenijo. Vsa pisma ter ostalo gradivo, namenjeno centralnemu komiteju KPJ, vrhov- nemu štabu NOPOJ in J. B. Titu osebno, naj bi v vrhov- ni štab NOPOJ v drugi polovici januarja 1943 odnesel Ivan Ma ček – Matija, ki se je skupaj s Kocbekom in z Rusom odpravljal na pot v Biha ć. 151 Že na Dolenjskem, v Podturnu, so na svoji poti v Biha ć sre čali Iva Lolo Ribar- ja in Rata Dugonji ća, ki sta prišla iz nasprotne smeri, tj. iz vrhovnega štaba NOPOJ v Slovenijo. 152 Skupaj so ugotovili, da nadaljevanje proti Biha ću zaradi sovražni- kove ofenzive (operacija Weiss) na hrvaško ozemlje ni možno. Vse gradivo sta šele spomladi 1943 ob odhodu iz Slovenije, s seboj odnesla Ivo Lola Ribar in Arso Jo- 148 DLRS, knjiga V/46. Pismo Edvarda Kardelja z dne 12. januarja 1943 J. B. Titu. 149 Jesen 1942, dok. 206, 207, 208 in 209. 150 DLRS, knjiga V/46. Pismo Edvarda Kardelja 12. januarja 1943 J. B. Titu. Kar- delj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga VI/79 (16. januar 1943). DLRS, knjiga V/62 (17. januar 1943). Kardelj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga VI/81 (17. januar 1943). 151 Ivan Ma ček – Matija je zagotovo nesel vsa štiri Kardeljeva pisma iz januarja 1943. Za poro čila iz decembra 1942 Ferenc v svoji knjigi Ljudska oblast (I) (str. 556) pravi: “... Za sedaj še ne vemo, kdo je odnesel Titu pošto vodstva narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo, v kateri so bila zlasti poro čila Edvarda Kardelja, Borisa Ki- dri ča in Borisa Kraigherja iz srede decembra 1942.” Verjetno je tudi vsa ta pisma nesel s seboj v vrhovni štab NOPOJ Ma ček. Tako mnenje sem si ustvaril na podlagi pisma Iva Lole Ribarja z dne 20. aprila 1943 (DLRS, knjiga VI/89), kjer pravi: “U uskoj vezi sa gornjim pitanjem je i slabost rada na u ćvršćivanju organizacionih baza naše Partije na terenu. U tom smislu, danas smatram da je organizacioni izveštaj druga Janeza (op. avtorja – Borisa Kraigherja) upu čen CK KPJ (onaj koji je Angelo op. avtorja – Ma ček) nosio previše “ruži čast”, premalo samokriti čan.” Iz odlomka je razvidno, da je Ma ček s seboj nesel tudi Kraigherjevo pismo z dne 14. decembra 1942 (Jesen 1942, dok. 209). Zato je zelo verjetno, da je imel pri sebi tudi vsa ostala omenjena decembrska pisma. 152 DLRS, knjiga V/105. Pismo Iva Lole Ribarja z dne 27. januarja 1943 Edvardu Kardelju. 80 vanovi ć. V vrhovni štab NOPOJ sta se vrnila komaj 4. julija 1943. 153 2. Zapleti ob prihodu Arse Jovanovi ća v Slovenijo I. Na seji centralnega komiteja KPJ 8. septembra 1942 so govorili o kadrovski pomo či pokrajinam, s katerimi so bile zveze slabe. Mednje je sodila tudi Slovenija. Ponov- no so razpravljali o pošiljanju kadra v Slovenijo na seji centralnega komiteja KPJ 19. oktobra 1942 v Oštrelju. J. B. Tito se je 8. novembra 1942 odlo čil v Slovenijo po- slati na čelnika vrhovnega štaba NOVJ Arsa Jovanovi ća, da uredi vojaška vprašanja. 154 Njegova osrednja naloga je bila preoblikovanje slovenskih partizanskih enot v se- stavni del NOVJ ter pove čati njihovo u činkovitost. J. B. Tito je dal Arsi Jovanovi ću izredno široka pooblastila in ga postavil za za časnega poveljnika slovenske partizan- ske vojske s pravico, da oblikuje njen štab. Delovanje Arse Jovanovi ća v Sloveniji na vojaškem podro čju je bilo že opisano, 155 zato se bom temu vprašanju posve čal le toliko, kolikor je imelo tudi politi čne razsežnosti. Na tem mestu le ugotavljam, da zaradi nasprotovanja sloven- skega vodstva Arsi Jovanovi ću navodil ni uspelo v celoti uresni čiti, predvsem, da bi slovensko partizansko voj- sko zbral in z njo odšel proti vrhovnemu štabu NOPOJ. V času odhoda Arse Jovanovi ća in skupine 11 ča- stnikov v Slovenijo (sredi novembra 1942) so v vrhovnem štabu NOPOJ še vedno prevladovale ocene o razmerah v Sloveniji, ki so nastale predvsem na podlagi Kopini čevih izjav ter deloma tudi Kardeljevih pisem (20. september 153 Ferenc, Ljudska oblast (I), str. 560/561. 154 Ivan Matovi ć, Vojskovođa s oreolom mu čenika. Povest o generalu Arsu R. Jova- noviću na čelniku vrhovnog štaba NOVJ i njegovoj tragi čnoj sudbini. Beograd 2001, str. 281–282 (dalje Matovi ć, Vojskovođa). 155 Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjene Slovenije do mednarod- nega priznanja Republike Slovenije. 1848–1992 (I. knjiga). Ljubljana: Mladinska knjiga 2005, str. 671–673 (dalje Slovenska novejša zgodovina); Veljko Namorš, Tra- dicija NOB in enakopravnost jezikov v JLA. Nova revija, št. 57; Marijan F. Kranjc, Zakaj je bil Arsa Jovanovi ć poslan med slovenske partizane? Rast 2005, št. 3–4, str. 331–342. 81 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE in 7. oktober 1942). Iz tedanjih dokumentov lahko raz- beremo, da sta se glavni vprašanji, ki sta v osrednjem jugoslovanskem vodstvu vzbujali dvom v politi čno linijo KPS, nanašali na uspešnost delovanja KPS v OF ter na odnos KPS do Jugoslavije. Tako je J. B. Tito po pri če- vanju Arse Jovanovi ća, ki se je kot na čelnik vrhovnega štaba NOPOJ gibal v njegovi bližini, dvomil v uspešnost OF. 156 Tega sicer J. B. Tito nikjer ni zapisal, a je podob- ne pomisleke izrazil tudi v razgovoru z Jožetom Brade- škom. V svojem poro čilu s poti v vrhovni štab NOPOJ je Bradeško zapisal: “V splošnem je bil (op. avtorja – J. B. Tito) zadovoljen z nami, le to ga je težilo, če mi komuni- sti ne odstopamo v časih preveč pred zavezniki.” 157 Žal je od tod dalje besedilo uni čeno, kar pa tudi po svoje pri ča o problemati čnosti Titove izjave. Toda že iz za- pisanega, lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da je Arsa kar verodostojno obnovil Titovo mnenje o OF. Pov- sem gotovo pa je, da v osrednjem vodstvu z J. B. Titom na čelu niso imeli razjasnjenih temeljnih pojmov o vlogi in pomenu OF v Sloveniji, saj bi se druga če J. B. Titu v pismu 16. novembra 1942 le stežka zapisalo, da se čudi, da “se sovražna ofenziva (op. avtorja – velika italijanska ofenziva) ni kon čala bolj katastrofalno, ker je v Sloveniji OF, v kateri sodelujejo tudi druge politi čne struje.” 158 Poleg tega so bili v osrednjem vodstvu zaskrbljeni tudi zaradi “dolo čenega” separatizma, ki naj bi se za čel pojavljati v Sloveniji. 159 Tako naj bi J. B. Tito Arsi Jova- noviću pred odhodom med drugim tudi naro čil, da “naj ohrani Slovenijo za Jugoslavijo”. 160 II. Tako Arsa ob svojem prihodu ni mogel imeti bistve- no druga čnega stališ ča do razmer v Sloveniji. Mislim, da je smisel Jovanovi ćevih ukrepov kar dobro izražal 156 DLRS, knjiga V/62. 157 DLRS, knjiga IV/170. Poro čilo Jožeta Bradeška z dne 15. decembra 1942 Borisu Kidri ču o potovanju v vrhovni štab NOPOJ. 158 Tito, Zbrana dela, knjiga 13, str. 13–16. 159 DLRS, knjiga VI/89. 160 Matovi ć, Vojskovođa, str. 286. 82 tedanje poglede osrednjega jugoslovanskega vodstva na razmere v Sloveniji. Arso Jovanovi ć je svoje mnenje in vtise v pismu J. B. Titu 12. decembra 1942 opisal z be- sedami: “O OF še nimam jasne predstave. Vidim, da je tukaj nekakšna nevojaška mešanica. Mislim, da so tudi politi čne napake. Na primer: namestnik politi čnega ko- misarja glavnega štaba ima ob sebi enega krš čanskega socialista in enega Sokola, ki sta nekakšna namestni- ka ali kontrolorja. Oni so politi čni predstavniki svojih strank. Kako ima lahko zdaj predstavnik in organizator naše partije neko kontrolo s strani meš čanskih strank. Lahko bi razumel, da so oni sprejeti, recimo kot člani glavnega štaba, toda ne kot tudi politi čni predstavniki v naši in ob naši partiji. Če imajo politi čni sporazum, po- tem mora biti izven partizanske vojske, izven glavnega štaba, lahko pa bi bil izražen v nekakšnem svetu. Jaz bom o tem govoril z Bevcem (op. avtorja – Kardeljem). Poleg tega sem opazil, da namestnik politi čnega komi- sarja v brigadi nima tiste vloge, ki jo ima v naših enotah. To vlogo ima sekretar agitpropa! Zaradi tega sem opazil, na prvi pogled drugačen vpliv partije kot pri naših eno- tah. Zdi se mi, da je to popuš čanje pred meš čanskimi strankami. Seveda bom jaz to sporo čil samo Bevcu. Žal mi je, ker z menoj ni šel še kakšen tovariš, ki bi vse to raziskal, ker se bojim, da tile z OF ne bodo prišli da- le č. Zdi se mi, da imajo krš čanski socialisti svojo orga- nizacijo v naši vojski. V dolo čenem smislu je to lahko nevarno. Jaz sem tukaj našel: namestnika poveljnika (J. Avši č) in politi čnega komisarja (B. Kidri č) glavnega slovenskega štaba skupaj s po dvema meš čanskima politi čnima predstavnikoma. Opazil sem, da so v zelo dobrih odnosih, soglasju in da se dobro sporazumevajo. Zdi se mi, da takšne kombinacije v glavnem štabu ne bom dovolil. Štab bom oblikoval po naših principih in izkušnjah.” 161 Po Kardeljevih besedah je Arsa Jovanovi ć takoj po svojem prihodu v Slovenijo za čel napadati OF, uvajati znake srpa in kladiva ter se “napa čno” obna- šati do zaveznikov (krš čanskih socialistov in Sokolov) v OF ter tako prenašati bosanske razmere v slovensko 161 Matovi ć, Vojskovođa, str. 304. 83 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE okolje. 162 Poleg tega je Arsa Jovanovi ć vse ukrepe izve- del brez vednosti in soglasja izvršnega odbora OF. To je sodu izbilo dno. Vsi člani izvršnega odbora OF so bili nad takim Arsovim ravnanjem ogor čeni ter so se mu odkrito uprli. Izvršniki so dobro za čutili, “kam vodijo nekateri procesi”, in so zato nastopili zelo odlo čno. Niso se spuš čali v umestnost Jovanovi ćevih ukrepov, temve č so stvar postavili na čelno. Zanje je pomenilo ravnanje Arse Jovanovi ća krnitev nacionalnih pravic, krnitev sa- moodlo čbe naroda ter ponavljanje starojugoslovanske prakse. 163 Po drugi strani je bilo vodstvu slovenskih ko- munistov jasno, da Arsa ni ukrepal povsem na svojo roko, brez navodil osrednjega jugoslovanskega vodstva oziroma J. B. Tita. Zato se je Kardelj v pismu J. B. Titu previdno in dvoumno izrazil, da je Arsa Jovanovi ć vse- kakor prekora čil pooblastila, ki mu jih je dal J. B. Tito, oziroma, da so mu premalo pojasnili njegove dolžno- sti in tukajšnji položaj. 164 Vodstvo slovenskih komuni- stov se je tako znašlo v nemajhni zadregi. Na eni strani centralni komite KPJ, kateremu so bili glede na strogo centraliziran in hierarhi čno urejen ustroj neposredno podrejeni, na drugi izvršni odbor OF s svojo zahtevo po obrambi suverenosti slovenskega naroda. Na videz ne- rešljiv položaj kako zadovoljiti obe strani in združiti dve, v bistvu izklju čujoči se stvari. Toda slovenski komunisti so pokazali obilo politi čne spretnosti, da so se izvlekli iz nezavidljivega položaja. Rešilno bilko so našli v “razpoki” med vrhovnim štabom NOPOJ in Arsom Jovanovi ćem. Komunistom se je ponudila priložnost, da so vso stvar prikazali tako, da se je izkazalo, da je bil na čin Arso- vega ukrepanja v nasprotju s pooblastilom centralnega komiteja KPJ in vrhovnega štaba NOPOJ. Vse ukrepe bi moral namre č Arsa Jovanovi ć izvesti v soglasju s cen- tralnim komitejem KPS in z izvršnim odborom OF. S takim pojasnilom so se izvršniki zadovoljili. 165 S tem je bil sicer Arsa Jovanovi ć žrtvovan kot tisti, ki je povzro- čil spor, a bistveno za slovenske komuniste je bilo, da 162 DLRS, knjiga V/46. 163 Prav tam. 164 Prav tam. 165 Prav tam. 84 jim je hkrati uspelo zadovoljiti zahteve izvršnikov ter v njihovih o čeh ohraniti ugled in zaupanje v vrhovni štab NOPOJ. Iz na čelnega spora z izvršniki so se slovenski komunisti res spretno izvili, toda ukrepe Arse Jovano- vi ća so onemogo čili s povsem formalnimi razlogi in so tako vsa vsebinska vprašanja ostala še naprej odprta. 3. Nepri čakovan prihod Iva Lole Ribarja v Sloveniji I. V za četku januarja 1943 je bilo na seji politbiroja centralnega komiteja KPJ v v Biha ću odločeno, da odi- deta v Slovenijo kot delegata centralnega komiteja KPJ Ivo Lola Ribar in Rato Dugonji ć. 166 Njuna naloga je bila, da po partijski liniji pregledata vojno-politi čne razmere v Sloveniji. Za razliko od okoliš čin, povezanih s priho- dom Arse Jovanovi ća v Slovenijo, Ribarjevemu skoraj dvomese čnemu bivanju v Sloveniji še ni bila posve čena zadostna pozornost. Verjetno je k temu pripomoglo tudi pomanjkanje dostopnih virov. V času bivanja v Sloveniji in deloma na Hrvaškem, od druge polovice januarja do srede aprila 1943, je Ivo Lola Ribar napisal ve č pisem, od katerih za sedaj poznamo štiri, poznano je tudi eno pismo Rata Dugonji ća. 167 Poleg tega je ohranjenih nekaj pri čevanj oseb, ki so se z Ivo Lolo Ribarjem sre čevale in sodelovale med njegovim obiskom (Ivan Ma ček, Boris Kraigher, Bogdan Osolnik, Niko Belopavlovi č). 168 Razlog za prihod Ribarja in Dugonji ća v Slovenijo naj bi bilo dejstvo, da se slovenski predstavniki niso udeležili ni- 166 Tito, Zbrana dela, knjiga 13, Uvod, str. XIV. 167 DLRS, knjiga V/105. Pismo Iva Lole Ribarja z dne 27. januarja 1943 Edvardu Kardelju. Ivo Lolo Ribar, Ratna pisma. Prikupio i uredio Jozo Petri čevi ć. Zagreb – Beograd, 1978 (dalje Ribar, Ratna pisma). Pismo J. B. Titu dne 12. februarja 1943. DLRS, knjiga VI/89. Pismo centralnemu komiteju KPS dne 20. aprila 1943, Ribar, Ratna pisma, Pismo naslovljeno osebno na Edvarda Kardelja dne 20. aprila 1943, str. 196. Pismo ni bilo objavljeno v DLRS, knjiga VI, kamor bi sodilo. DLRS, knjiga V/157. Pismo Rata Dugonjića dne 16. februarja 1943 centralnemu komiteju KPJ. 168 Ivan Ma ček, Spomini. Zagreb: Globus 1981 (dalje Ma ček, Spomini). Pri čevanji Borisa Kraigherja in Nika Belopavlovi ča o Ivu Loli Ribarju sta v knjigi Jozo Petri če- vi ć, Ivo Lolo Ribar, Zagreb 1964, na str. 278–282 ( Ćesto nas je pose ćivao u Sloveniji) in 375–380 (Me đu skojevcima Bele krajine). Bogdan Osolnik, Z ljubeznijo skozi su- rovi čas. Novo mesto – Ljubljana 1989. 85 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE ti zasedanja Avnoja v Biha ću niti ustanovnih kongre- sov USAOJ in AFŽ. Zavoljo tega in zaradi nerednih zvez s Slovenijo v osrednjem jugoslovanskem vodstvu niso imeli ve č prave predstave o razmerah v Sloveniji. 169 O tem, kar se je dogajalo v Sloveniji po Arsovem prihodu, pa seveda še toliko manj, saj o sporu sploh še niso bili obveš čeni. Namen Ribarjevega prihoda v Slovenijo je bil, kot sam pravi v poro čilu J. B. Titu, izvršiti njegov, to je Titov ukaz, katerega smisel je bil, da se izvede vojaški in politi čni prodor, “ki naj likvidira dosedanjo osamljenost slovenskih brigad od ostale vojske” in “da se u čvrsti eno- tnost in borbeno bratstvo hrvaških in slovenskih parti- zanov prek vseh lokalnih pregrad in separatizmov.” 170 Poleg tega je J. B. Tito priporo čil Ivu Loli Ribarju, naj v Sloveniji organizirajo partijsko posvetovanje. 171 II. Ivo Lola Ribar in Rato Dugonji ć sta stopila na slo- venska tla v Beli krajini. V Suhorju sta sre čala Borisa Kraigherja, ki je bil tu ravno na obhodu terena. Skupaj so odšli na Dolenjsko. V Podturnu so 23. januarja 1943 naleteli na Ma čka, ki je bil z zajetno pošto na poti v Biha ć, kjer naj bi Titu osebno poro čal o položaju v Slo- veniji. 172 Skupaj z Ma čkom sta potovala v Biha ć tudi čla- na izvršnega odbora OF Kocbek in Rus. Po nekaj dneh so Ma ček, Boris Kraigher in Ribar skupno ugotovili, da zaradi sovražnikove ofenzive na Hrvaškem in v Bosni (operacija Weiss) nadaljevanje poti proti Biha ću ni mo- žno. Ma ček in Ribar sta ostala pri brigadah, kjer sta oblikovala skupni slovensko-hrvaški operativni štab. 173 Namen teh akcij je bil razbremeniti glavnino partizan- ske vojske z vrhovnim štabom NOPOJ na čelu, proti ka- teri je bil usmerjen glavni udarec ofenzive. 174 Isto časno 169 DLRS, knjiga V/105. 170 Ribar, Ratna pisma. Pismo J. B. Titu z dne 12. februarja 1943, str. 193–195. 171 DLRS V/105. 172 Prav tam. 173 Ma ček, Spomini, str. 188. Kocbeku so dejali, da odhaja Ivo Lola Ribar nazaj v Bosno, kar seveda ni bilo res. (Glej Kocbek, Tovarišija, str. 503.) Ribar je ostal v Sloveniji in deloma na Hrvaškem še ve č kot dva meseca. 174 Prav tam. 86 je bilo odlo čeno, da se Kocbek in Rus vrneta na sedež izvršnega odbora OF v Dolomite, čeprav je imel Kocbek glede te odlo čitve nekaj zadržkov ter ni bil prepri čan, da je najboljša. 175 Prvotno je bil Ribar namenjen h Kardelju v Dolomi- te. Zaradi opravkov v zvezi z vzpostavitvijo skupnega slo- vensko-hrvaškega operativnega štaba je odhod najprej odložil, 176 nato pa mu kljub nekajkratnim poizkusom ni uspelo priti v neposreden stik z njim. 177 Ribarju se tako kljub daljšemu bivanju v Sloveniji ni uspelo sre čati s celotnim vodstvom slovenskih komunistov, ki je bilo v tistem času v Dolomitih. Tako sta bila Kardelj in Kidri č o razlogih Ribarjevega prihoda v Slovenijo obveš čena le posredno. V svojem pismu ob prihodu v Slovenijo Ribar ni podrobneje opredelil namena svoje misije, temve č je o tej zadevi le ustno seznanil Borisa Kraigherja. Morda je bil Ribar konkretnejši v kakšnem pismu Kardelju, ki pa za zdaj strokovni javnosti še ni dosegljivo oziroma se morda sploh ni ohranilo. Možno je tudi, da sta Boris Kraigher ali morda Rato Dugonji ć ustno prenesla Ribar- jevo sporo čilo v Dolomite Kardelju in Kidri ču. III. Dosegljivi viri zelo malo in na splošno poro čajo o konkretnih ukrepih iz časa Ribarjevega delovanja v Slo- veniji. Tako se Ma ček, ki je bil ve čino časa poleg Ribarja, spominja, da se je Ribar z enako pozornostjo posve čal tako politi čnim kot vojaškim problemom. 178 Vendar Ma- ček kot komandant glavnega štaba Slovenije, v svojih 175 Kocbek, Tovarišija, str. 502–503. “Na osnovi obveš čevalnih novic in radijskih ve- sti smo v čeraj sklenili, da poti ne bomo nadaljevali. Nekaj časa sem zagovarjal tezo, da bi se za dva ali tri tedne pridružili brigadam ali pa odšli v eno izmed naših za- konspiriranih bolnic in se šele takrat odlo čili za pot ali dokon čno vrnitev v Dolomite. Toda štab Dolenjske cone nam je obseg četrte nemške ofenzive na jugu predo čil v tako temnih barvah, da smo se morali vdati. Nekaj časa me je zelo prizadeval velik nesmisel: vrniti se po slabi in nevarni poti, potem pa čez mesec še enkrat napraviti to dolgo in nevarno pot. (...) Predlagal sem Ma čku, da bi vsaj mene vzel s seboj v brigade, toda spet nisem ni č dosegel.” 176 DLRS, knjiga V/105. 177 Ribar, Ratna pisma, str. 196. Pismo Iva Lole Ribarja z dne 20. aprila 1943 Ed- vardu Kardelju (osebno). 178 Ma ček, Spomini, str. 188. 87 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE spominih v tistem času piše zgolj o vojaški plati, ki pa v tej razpravi ni v ospredju. Boris Kraigher, ki je bil v ča- su Ribarjevega bivanja v Sloveniji z njim ve čkrat v stiku pravi, da se je takrat veliko razpravljalo o raznih pro- blemih in oblikah tesnejšega povezovanja s celotnim ju- goslovanskim osvobodilnim gibanjem. 179 Ker gre za zelo posplošene opise, lahko re čemo, da se Ribarjevega biva- nja v Sloveniji še vedno drži pridih skrivnostnosti. 180 4. Primerjava Kardeljevih in Ribarjevih pogledov I. Kljub temu je iz redkih virov možno izluš čiti mar- sikaj zanimivega o pomenu in posledicah Ribarjevega prihoda v Slovenijo. Da Ribarjevi pogledi na razmere v Sloveniji in nadaljnje delovanje KPS niso bili povsem “uglašeni” in v sozvo čju s Kardeljevimi, nam pri ča že prvo Ribarjevo pismo, napisano takoj po prihodu v Slo- venijo. V njem Ribar hudomušno poziva Kardelja na besedni dvoboj s slede čimi besedami: “Tako će i naši razgovori biti plodniji – a imamo mnogo da pri čamo, či- tao sam kod Angela (op. avtorja – Ma čka) tvoja pisma Starom i ne slažem se baš u svemu, dakle naoštri se za diskusiju.” 181 V tonu Ribarjevega poziva na razgovor je čutiti komaj prikrito zadovoljstvo, iz katerega veje duh rivalstva (v centralnem komiteju KPJ sta bila skupaj odgovorna za Slovenijo in Hrvaško, ki ni bila pod ne- sposrednim nadzorom vrhovnega štaba NOPOJ in cen- tralnega komiteja KPJ), da se mu je ponudila priložnost za poduk svojega starejšega in v partijski hierarhiji viš- je stoje čega kolega o pravilnosti nadaljnjega delovanja KPS(J). No, tega veselja mu Kardelj o čitno ni privoš čil, saj se Ribarju kljub dvomese čnem bivanju v Sloveni- ji in trem poizkusom, da bi prišel v stik s Kardeljem, 179 Ribar, Ratna pisma, str. 192. 180 Tako je bilo npr. na Dolenjskem skojevsko posvetovanje ob prisotnosti Iva Lole Ribarja, o katerem pa danes, razen Ribarjeve omembe, iz katere sploh izvemo o njem, ne vemo ni č, kaj šele, o čem so na njem razpravljali. (Glej Ribarjevo pismo J. B. Titu z dne 12. februarja 1943.) 181 DLRS, knjiga V/105. 88 ni uspelo sre čati z njim. Glede na Kardeljev precej ob- čutljiv zna čaj (le stežka je priznaval lastne napake oz. zmote) ne bi bilo prav ni č presenetljivo, da se je Kardelj namenoma izognil sre čanju z Ribarjem. Res pa je, da bi potovanje z Dolenjske v Dolomite v tedanjih okoliš činah trajalo od 8 do 10 dni. Zato je Ribar, preden je odšel na pot proti vrhovnemu štabu NOPOJ, v dveh pismih (obe z datumom 20. april 1943) povzel svoje vtise o razmerah v Sloveniji ter jih strnil v nekaterih pogledih tudi v kri- ti čne ocene. V pripombah na ra čun “linije” KPS je Ribar izpostavil “šibke” to čke njenega delovanja in obenem podal smernice, po katerih naj bi se odvijalo nadaljnje delovanje slovenske KP. 182 V razpravi bom izkoristil po svoje sre čno naklju čje, da je Kardelj v že omenjenem pismu z dne 17. januarja 1943, torej tik pred Ribarjevim prihodom v Slovenijo, o katerem pa seveda ni še ni č vedel, podrobno razgrnil svoje poglede na nadaljnje delovanje ne le KPS, temve č tudi KPJ. Tako se nam kot na dlani ponuja redka pri- ložnost, da ob analizi obeh pisem pridemo do še neu- sklajenih pogledov, ki so se izoblikovali v Sloveniji in v osrednjem jugoslovanskem vodstvu. O tem, da je Ribar v svojem pismu le obnovil poglede osrednjega jugoslo- vanskega vodstva, ni nobenega dvoma. V primerjalni analizi obeh pisem se bom osredoto čil predvsem na po- liti čna vprašanja, vojaška bom obravnaval le obrobno, kolikor bo pa č nujno potrebno za razumevanje celotne problematike. II. Glavne Kardeljeve misli glede nadaljnje strategije so bile: “Za utrjevanje naše Partije je danes potrebno – po mojem pojmovanju – dvoje: 1. Ustvaritev široke fronte narodne osvoboditve z zbiranjem vseh patriot- skih elementov. Ta splošna linija ne sme biti zabrisana niti tedaj, kadar Partija sama vodi to fronto. Tudi tedaj ni treba, da bi se videlo, da je to Partija sama. Zaradi 182 DLRS, knjiga VI/89; Ribar, Ratna pisma, str. 196. 89 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE tega je treba PVNOJ 183 dati zelo veliko vlogo, ne samo vlogo nekakšne vlade, marve č tudi vlogo politi čnega predstavništva in voditelja – poleg vrhovnega štaba, ki si je z dosedanjim delom brez dvoma pridobil avtoriteto, ki ga dviga nad PVNOJ ne formalno, temve č dejansko, in temu se ne smemo odre či za nobeno ceno, ker je v tem eno od najpomembnejših materialnih jamstev vo- dilne vloge naše Partije – vsega narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji. V tem svetu (op. avtorja – Avnoj) naj Partija sodeluje kot faktor z najve č avtoritete, faktor, ki mu prakti čno priznavajo avantgardno vlogo, ki pa te vloge ne poudarja na nek formalen način (ne zaradi lju- di v PVNOJ, temve č danes predvsem zaradi inozemstva) (...) 2. Za utrjevanje Partije same je po drugi strani po- trebno, da hkrati Partija kot takšna nastopi v množicah, pojasnjujo č propagandisti čno (ne akcijsko) svoje cilje in naloge, ki so pred delovnimi množicami, zlasti pred de- lavskim razredom. Mi izdajamo OF literaturo, izdajamo pa tudi partijsko. Imamo OF, hkrati pa ustvarjamo tu- di odbore Delavske enotnosti, kme čke konference itd. OF drži vso potrebno širino, toda pri odborih Delavske enotnosti, na kme čkih konferencah itd. se lahko stvari postavljajo druga če, ostreje, lahko se propagandisti čno postavljajo vprašanja zemlje, oblasti, kontrole proizvo- dnje itd. Tu se pojasnjuje bistvo sovjetskega sistema itd. Na ta na čin se tudi poleg najve čje širine OF ustvarja ti- sta potrebna baza, s katero bomo mi na nadaljnjih eta- pah mogli brez težav napredovati, a da se sama širina gibanja v množicah ne bo bistveno zmanjšala. To je po mojem mnenju pot strnjevanja delovnih množic okrog Partije že na današnji etapi, a da se vendarle ne zožuje širina OF.” 184 III. Kakšno stališ če je v približno istem času zavzemalo osrednje jugoslovansko vodstvo, je mo č razbrati iz Ri- 183 Na za četku se je v Sloveniji uporabljal izraz “protifašisti čni”, od tod PVNOJ, na- mesto kasneje uveljavljenega “antifašisti čnega”, iz česar sledi kratica Avnoj. 184 DLRS, knjiga V/62. 90 barjevega pisma Kardelju in centralnemu komiteju KPS z dne 20. aprila 1943. V njem je Ribar zapisal: “... Kao osnovna opasnost u ovom pravcu prime ćuje se u Slove- niji to da su narodne mase – čak i one obuhva čene OF- om u daleko manjoj meri neposredno vezane uz našu Partiju, nego što je to slu ćaj sa drugim terenima. Uzrok ovakvom stanju stvari (koje je nepobitno) treba po mom mišljenju tražiti u dve osnovne činjenice: a) u činjenici da se KPS u o čima masa ne pojavljuje u prvom redu kao rukovodilac NOB i u vezi s njom, i b) u slabosti rada na u čvršćivanju i proširivanju organizacionih baza naše Partije na terenu. (...) Ovo sve ne doprinosi u ćvršćiva- nju naše Partije, podizanju njenih kadrova, ućvršćiva- nju našeg uticaja u OF-u, ve č naprotiv nosi u sebi velike opasnosti za budu ćnost. U vezi sa gornjim, smatram da je jedan od glavnih problema naše op će linije u Sloveniji neposrednije pokazati KPS kao rukovodioca današnje borbe slovena čkog naroda i OF-a i upornije i sistemat- skije raditi na izgradnji naše Partije (i masovnih antifa- šisti čkih organizacija koje se nalaze pod njenim ruko- vodstvom) na terenu.” 185 IV. Primerjava stališ č, izraženih v obeh pismih, odseva dve razli čni gledanji na nadaljnjo pot, ki kažeta na bi- stveno razli čno takti čno usmeritev med slovenskim in jugoslovanskim vodstvom komunistov. Ribar v svojem pismu izrecno poudarja potrebo, da se KPS neposredno pokaže kot voditelj današnjega boja slovenskega naroda in OF. Kardeljevo stališ če je ravno nasprotno, saj pravi, da je celo bolje, da ima KPS zagotovljeno le stvarno vlo- go v OF, medtem ko se naj njena vodilna vloga formal- no ne bi posebej naglašala. Druga bistvena razlika se nanaša na vlogo protifašisti čnih organizacij ter z njimi pogojenega na čina utrjevanja množi čne podlage same KPS. Kardeljev na čin utrjevanja množi čne podlage KP, poleg stapljanja ostalih skupin s KPS, predvideva usta- navljanje odborov DE, prirejanje kme čkih konferenc, 185 DLRS, knjiga VI/89. 91 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE kjer bi se propagandisti čno pojasnjevalo bistvo sovjet- skega sistema. Odbori DE in konference bi predstavljali tisti vzvod, prek katerega bi KPS kljub širini in paritetni zastopanosti v odborih OF pritegnila neposredno nase tiste sloje (delavce, manj premožne kmete...), ki bi pred- stavljali zanjo trdno jedro tudi v bodo čnosti, v drugi, to je socialisti čni etapi. Povsem druga če postavlja vprašanje utrjevanja KP Ribar, ki zahteva vzpostavitev množi čnih protifašisti č- nih organizacij, katerih jedro tvorijo člani KP oz. SKOJ. Temeljni namen teh organizacij je, da si KP prek svojih članov, ki so vklju čeni v vodstva teh organizacij, zago- tavlja izvedbo svoje politike med množicami ter seveda njihovo vodenje. Obenem te organizacije predstavljajo množi čno podlago, iz katere KP črpa nov partijski ka- der, ali v tedanjem partijskem izrazoslovju povedano, množi čne organizacije so “instrument” in “rezerva” KP. Množi čne organizacije tako predstavljajo obliko delo- vanja KP, prilagojeno posebnosti njene organizacije, za katero je zna čilna kadrovska sestava, s tem da je vloga množi čnih organizacij transmisijska, ker je prek članov KP, ki jih vodijo, povezana s partijskimi forumi. Razli čna poudarka povle četa za seboj seveda še ce- lo vrsto drugih vprašanj, ki jih lahko strnemo v temeljno razliko med Ribarjevimi in Kardeljevimi pogledi. Ta se odraža v dejstvu, da Kardeljev koncept preraš čanja OF v monolitno organizacijo pod vodstvom KPS predstavlja proces, ki neposredno ne posega v koalicijsko (parite- tno organizacijsko sestavo odborov OF!) strukturo OF, temve č jo formalno ohranja. Samo po sebi je razumljivo, da tako gledanje še naprej dopuš ča delovanje drugih politi čnih skupin v OF, ker je, kot je zapisal Kidri č, “na sedanji stopnji našega boja od partije odvisno, ali bo znala zadržati svoje zaveznike in isto časno utrditi svoje pozicije.” 186 Ali na kratko povedano, Kardelj se v svojem pismu zavzema za obstoje čo OF (status quo) ter ne vidi prav nobene potrebe za spremembo linije KPS v OF v bližnji bodo čnosti. Za razliko od Kardelja so bili Ribarjevi pogledi pred- vsem zahteva po vzpostavitvi množi čnih protifašisti čnih 186 Jesen 1942, dok. 208. 92 organizacij kot partijskih transmisij v nasprotju s koa- licijskim zna čajem OF in tako nezdružljivi z dotedanjim na činom delovanja in vlogo OF v Sloveniji. 5. Dolomitska izjava – posledica Ribarjevega prihoda v Slovenijo I. Kako se je “nesporazum” med Ribarjem in Karde- ljem kon čal in kakšen je bil njegov “razplet”, si lahko preberemo v besedilu izjave. Vsi tisti elementi, ki jih je Ribar v svojem pismu ozna čil kot “šibke” to čke delova- nja KPS (premalo poudarjena vodilna vloga KPS, pre- majhna povezanost množic – ne z OF – temve č neposre- dno s KPS ...), so vsebovani v besedilu izjave. Izjava tako deluje kot nekakšen korektiv, ki izni či razlike v pogledih med Kardeljem in Ribarjem. Poleg tega Ribarjev prihod v Slovenijo (21. januarja 1943) sovpada s časom, v katerem so slovenski komuni- sti sprožili pobudo za podpis izjave ter hkrati predstavlja edini nepri čakovan “dogodek”, ki je lahko tako radikal- no spremenil politi čno linijo KPS in s tem njen odnos do OF. Z njegovim prihodom centralni komite KPS namre č ni bil seznanjen, zato je bilo ob njegovem nepri čakova- nem prihodu presene čenje toliko ve čje. Svoje sre čanje z Ribarjem na Dolenjskem je Ma ček v svojih spominih opisal z besedami, ki to zelo nazorno potrjujejo. Takole pravi: “V Podturnu nas je čakalo veliko presene čenje. Sre čali smo se s članom vrhovnega štaba naše vojske in centralnega komiteja KPJ, Ivom Lolo Ribarjem.” 187 Tako reakcijo je ob svojem nenapovedanem obisku Ribar tudi pri čakoval in je svoje prvo pismo Kardelju za čel z na- slednjimi besedami: “Znam, da češ se iznenaditi (kada) vidiš da ti se javljam iz tvoje Slovenije.” 188 To tudi poja- snjuje, zakaj je bilo kar naenkrat, ne da bi zavezniki v OF pred tem kaj slutili, treba na hitro podpisati izjavo ter zakaj so komunisti hoteli na vsak na čin spraviti Ko- 187 Ma ček, Spomini, str. 188. 188 DLRS, knjiga V/105. 93 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE cbeka in Rusa nazaj v Dolomite. 189 Ribar je že v pismu 12. februarja 1943 jasno zapisal, kaj mu ni vše č v Slo- veniji (premajhna povezanost množic s KPS itd.), in je to stanje tudi kasneje v pismu 20. aprila 1943 ozna čil kot “nepobitno” ter seveda kot slabost slovenske KP. II. Ribar sploh ni imel namena upoštevati dotedanjega ustaljenega na čina delovanja OF ter tako niti ni po ča- kal na sprejetje izjave, temve č je že ob svojem prihodu dajal navodila, ki so bila v nasprotju s tedanjo, tj. pred- dolomitsko prakso delovanja OF. Podobno je pred njim ukrepal tudi Arso Jovanovi ć. V že omenjeni okrožnici izvršnega odbora OF o preimenovanju “Mladinske OF” v ZSM z dne 20. januarja 1943 še lahko preberemo, da se do tedaj obstoje če mladinske organizacije osnov- nih skupin OF s tem ne razpuš čajo, temve č, nasprotno, okrepijo svojo samostojnost, a preidejo v celoti v ZSM. 190 V nasprotju s temi navodili se je oblikovala enotna mla- dinska organizacija, v kateri je le ZKM (SKOJ) ohranila svojo samostojnost. 191 Ribar se je namre č takoj po svo- jem prihodu v Slovenijo dogovoril z Viktorjem Stopar- jem, tedanjim v. d. sekretarja pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo, o ponovni in druga čni organizacijski delitvi dela med mladino, kot je bila predvidena v okro- žnici. Ribar mu je naro čil, naj postavijo skojevce kot jedro ZSM. 192 To je pomenilo, da drugi mladinski orga- nizaciji (sokoli in krš čanskosocialisti čni naraš čaj) zno- traj takega na čina organiziranja ne moreta ve č delovati. ZSM so tako za čeli že pred podpisom izjave organizirati kot množi čno protifašisti čno organizacijo, za katero je zna čilen transmisijski odnos do KP. 189 Kocbek, Tovarišija, str. 502–503. 190 DLRS, knjiga 5/77. 191 Ivan Križnar, Boris Kidri č o vodilni vlogi KPS v NOB. Borec 1984, št. 3–4, str. 219. 192 DLRS, knjiga V/134. Pismo Viktorja Stoparja z dne 8. februarja 1943 Lidiji Šen- tjurc. 94 III. Ker neposrednih virov o tem, da je bila z Ribarje- vim prihodom pogojena zahteva slovenskih komunistov po podpisu izjave, ni na voljo, sem si moral pomagati z analizo znanih in predvsem dostopnih virov. Podrobno- sti o tem, kako so slovenski komunisti sprejeli zahteve (ali so jim v za četku morda nasprotovali in kdo jim je, če jim je), iz dosegljivih virov ni mogo če rekonstruirati, kot tudi ne, s kakšnimi argumenti je Ribar “prepri čal” slovenske komuniste o nujnosti podpisa izjave. Prav ta- ko ni mogo če z gotovostjo re či, kdo je dal Ribarju poo- blastila, da lahko tako odlo čno poseže v delovanje KPS. Ribar se v svojih pismih pove čini sklicuje osebno na Ti- ta, pa tudi Djilasovo mnenje o tem, kako je prišlo do podpisa izjave, kaže na to, da kljub temu, da je bil tedaj član najožjega vodstva (politbiroja centralnega komiteja KPJ), ni bil seznanjen s potekom dogodkov ob podpisu izjave. 193 Po tem bi morda lahko domnevali, da je Ribar dobil potrebna navodila in pooblastila osebno od Tita, ne da bi bil politbiro o tem posebej seznanjen, a to je za zdaj le domneva. C) Vzroki za izjavo 1. Nepoznavanje in nerazumevanje slovenskih razmer I. V slovenski politi čni in zgodovinski zavesti se je ustalilo prepri čanje, da nerazpoloženje in sumni ča- vost osrednjega jugoslovanskega vodstva do OF izvirata predvsem iz nepoznavanja stvarnega dogajanja v Slo- veniji ter s tem pogojenega nerazumevanja vloge in po- mena OF. Pri ocenjevanju OF in razmer v Sloveniji naj bi se osrednje jugoslovansko vodstvo vse preve č opiralo na pridobljene izkušnje v drugih jugoslovanskih pokra- 193 Milovan Djilas, Revolucionarni rat. Beograd: Književne novine 1990, str. 336. (dalje Djilas, Revolucionarni rat.) 95 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE jinah (po Ribarju “na drugim terenima” in po Kardelju “na drugih sektorjih”), kjer je že od za četka celotno gi- banje neposredno vodila KPJ. Po tem bi lahko sklepali, da je bil Ribarjev poseg v delovanje KPS le logi čna posle- dica gornjih ugotovitev. Vendar je, vsaj tako menim, tak sklep le deloma to čen, predvsem pa presplošen, da bi mogel zadovoljivo odgovoriti na tako kompleksno vpra- šanje. Res je, da v osrednjem jugoslovanskem vodstvu z J. B. Titom na čelu niso povsem razumeli in dojeli pomena OF v Sloveniji. O tem nedvoumno pri ča že omenjeno Titovo pismo z dne 16. novembra 1942. V njem se je J. B. Tito čudil, kako da se ni poletna italijanska ofenziva kon čala za slovenske komuniste še slabše (Tito upora- blja celo izraz “katastrofalnejše”), kot se je, ker v OF poleg komunistov delujejo tudi druge politi čne skupine. To je bila diametralno nasprotna ocena o vlogi OF med veliko italijansko ofenzivo in za četki državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini, ko je Kardelj zapisal, “v OF je vsa naša mo č”. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da so bili od poletja 1942 dalje v osrednjem jugoslovanskem vodstvu neza- dostno (glej poglavje o zvezah) in deloma napa čno (Kopi- ni č!) obveš čeni o razmerah v Sloveniji. Omenjeno Titovo pismo in Arsovo ravnanje ob prihodu v Slovenijo sta za to dobra pokazatelja. Vendar tudi nerazumevanje bistva OF ne poja- snjuje v zadostni meri razlogov, ki so privedli do takega preobrata v odnosu osrednjega vodstva do OF in linije KPS v njej. Saj kljub temu, da niso v osrednjem jugo- slovanskem vodstvu najbrž nikoli povsem dojeli bistva OF, še poleti 1942 ni bilo opaziti nobenih znakov za- skrbljenosti ter so sprejemali in tolerirali OF tako, kot je bila. Tako je Ivo Lola Ribar 28. julija 1942 v pismu Kardelju pisal: “Sicer se povsem strinjam s Teboj, ko praviš, da je potrebno, da vam VŠ omogo či neke stvari narediti pri vas bolj prožno z ozirom na izjemne razmere Slovenije, OF itd. Za nas tako dragoceno obliko, kot je OF, ne smemo spraviti v nevarnost zaradi zunanjih zna- kov itd., pa tudi zaradi ve čjih stvari ne!” 194 Dogajalo se 194 DLRS, knjiga II/136. 96 je celo nasprotno, če se jim je v osrednjem jugoslovan- skem vodstvu zdelo koristno, so se z njenim obstojem celo pohvalili ter jo predstavili kot zgled, kako uspešno se razvija osvobodilno gibanje. 195 Šele jeseni 1942 lahko zaznamo prve jasno izre čene pomisleke glede delovanja OF (Titova izjava Bradešku, Titovo pismo 16. novembra 1942, Arsova izjava o Titovih dvomih o uspešnosti OF, sam Arsa...), ki dosežejo vrh z Ribarjevim neposrednim posegom v delovanje OF, katerega posledica je sprejetje izjave. II. Pred svojim odhodom je dobil v vrhovnem štabu NOPOJ Arsa Jovanovi ć precej podobna navodila kot kasneje Ivo Lola Ribar. Razlika je bil ta, da naj bi Ar- so Jovanovi ć deloval predvsem na vojaškem podro čju, medtem ko je imel Ivo Lola Ribar prvenstveno politi čne naloge. Poleg tega se Arsa Jovanovi ć po svojem prihodu v Slovenijo niti ni poskušal seznaniti in vživeti v sloven- ske razmere, temve č je, še preden je sploh prišel v stik z vodstvom KPS, začel odlo čno izvajati navodila (po Kar- delju “mehansko prenašati bosenske razmere”) vrhov- nega štaba NOPOJ. Tako je po Kardeljevih izjavah delil sektaške lekcije o politiki v OF, skupaj z Milovanom Ša- ranovi ćem sta udarno brigado Matije Gubca preimeno- vala v proletarsko brigado ter, najpomembnejše, hotel je ukiniti GŠS ter zbrati vso slovensko vojsko, da bi z njo krenil na jug, proti vrhovnemu štabu NOPOJ. 196 V teh Arsovih ukrepih se zrcali pogled osrednjega jugoslo- 195 Tako je Tito v brzojavki Kominterni (Tito, Zbrana dela, knjiga 9, str. 188) dne 4. aprila 1942 poro čal, kako se “slovenski narod junaško bori, strnjen v enotni Osvo- bodilni fronti vseh resni čnih rodoljubov, od komunistov do krš čanskih socialistov in sokolov”. Omemba OF, krš čanskih socialistov in sokolov v tistem hipu seveda ni bi- lo zgolj naklju čje. Tega dne (4. aprila 1942) je politbiro centralnega komiteja KPJ na svoji seji v Fo či “kriti čno pretresel” svojo politi čno linijo, kar je pomenilo konec poli- tike odkritega razrednega zaostrovanja, ki je imela v krajih, kjer je najbolj prišla do izraza ( Črna gora, Hercegovina), (za časno) pogubne posledice za komuniste, v Slove- niji pa je pomenila povod za za četek državljanske vojne. Z omembo OF je poskušal Tito ublažiti napa čnost dotedanje politi čne linije KPJ, ki jo je Kominterna kritizirala v svoji brzojavki z dne 5. marca 1942 (Tito, Zbrana dela, knjiga 9, str. 222). 196 Ta ukrep je bil verjetno povezan s tedanjimi na črti vrhovnega štaba, ki so pred- videvali spomladi 1943 usmeritev proti vzhodnemu delu države (Srbija), kar je bila tako in tako njegova stalna težnja in strateška usmeritev. 97 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vanskega vodstva do razmer v Sloveniji. Arsova osebna krivda je bila le v njegovem netaktnem postopanju (ob- našal se je kot “generalni inšpektor”), v katerem se je zrcalila mentaliteta bivšega oficirja kraljeve vojske. Za razliko od Arse je imel Ribar možnost dodobra se seznaniti z resni čnimi razmerami na Slovenskem. Svoje mnenje o razmerah si je lahko ustvaril na temelju iz čr- pnih poro čil, ki jih je nameraval Ma ček nesti v vrhov- ni štab NOPOJ, na podlagi razgovorov z Borisom Kra- igherjem, Ma čkom in ostalimi ter nenazadnje iz svojih osebnih vtisov, ki si jih je pridobil v neposrednem stiku na terenu. Vse to je tudi potrdil v pismu Kardelju in centralnemu komiteju KPS. Njegovih ukrepov torej ne moremo razlagati z nepoznavanjem slovenskih razmer. Ribar je spoznal, da so razmere v Sloveniji precej dru- ga čne, kot so si to predstavljali v vrhovnem štabu NO- POJ. Zato je Ribar deloval bolj takti čno in je v primerjavi z Arso delno popuš čal v svojih zahtevah ter se prilagajal slovenskim razmeram. Tako ni ve č zahteval, da sloven- ska vojska odide z narodnega ozemlja, temve č je zahte- val le vzpostavitev tesnejših vezi s Hrvati (skupne akcije, postavitev – sicer za časnega – skupnega operativnega slovensko-hrvaškega štaba), pristal je, da v Sloveniji še naprej ostanejo tudi odredi, ni vztrajal pri ustanavljanju proletarskih brigad itd. Ribar je celo pritrjeval Kardelju, da je zares nepravilno mehansko prenašati vse izkušnje iz Hrvaške in Bosne, kar je po čel Arsa, toda v isti sa- pi je nadaljeval: “Me đutim, bilo bi istotako pogrešno ne pogledati razvoj u Sloveniji u svetlosti naših osnovnih iskustava u drugim zemljama Jugoslavije i gledati ga isklu ćivo iz uže slovena čke perspective.” 197 2. Geneza Kardeljevih pogledov I. Kardelj se je skupaj z ostalimi vodilnimi sloven- skimi komunisti šele po “pustolovš čini” s prehodom na politiko razrednega zaostrovanja, pri kateri je tudi 197 DLRS, knjiga 6/89. 98 sam dejavno sodeloval, in po nastalih posledicah (za- četek državljanske vojne na Slovenskem), zavedel, ka- ko pomembna je za slovenske komuniste OF (Kardelj je dobesedno zapisal: “v OF je vsa naša mo č.” 198 ) ter da bo njena vloga precej dolgoro čnejša, kot se jim je sprva dozdevalo. Zato je bil prvi Kardeljev korak ob prihodu na osvobojeno ozemlje julija 1942 vzpostavitev še te- snejših in predvsem dolgoro čnejših vezi s svojimi naj- pomembnejšimi zavezniki v OF, krš čanskimi socialisti. Sprememba politi čne linije v Sloveniji je bil povezana s Kominternino brzojavko z dne 8. avgusta 1942, na- slovljeno na Walterja (Tita) in Birka (Kardelja). V njej je Kominterna zahtevala, da se opusti ime “proletarski” pri poimenovanju brigad in da se preneha s podobni- mi napakami, “ki so voda na mlin sovražnikov naroda doma in v inozemstvu.” 199 Po ostrem tonu brzojavke je Kardelj takole ocenil pomen njene vsebine: “Ta opomin velja za mnoge druge stvari, o katerih Deda (op. avtorja – Kominterna) ne govori. Mislim, da bi bilo treba mnoge stvari spremeniti (...) Mislim namre č, da je nošnja sr- pa in kladiva sektaštvo ne le v Sloveniji, temve č tudi v vsej deželi (...) Sicer pa je opomin zelo zdravilen in nam bo veliko pomagal.” 200 Kardelj je na omenjeno brzojavko odgovoril: “Strinjamo se popolnoma z vsebino in smo storili vse, da napako takoj popravimo.” 201 In kako naj bi slovenski komunisti to napako, ki so jo razumeli kot splošno obsodbo sektaštva, popravili? Odgovor je na dlani, linija KPS je morala upoštevati pro- tifašisti čni značaj vojne ter splošne smernice, ki jih je oblikovala Kominterna ob napadu nacisti čne Nem čije na Sovjetsko zvezo. To je pomenilo prilagoditev politi čnemu razumevanju razvoja revolucije v dveh etapah. V prvi etapi (to je v času vojne) naj bi se ustvarila široka naro- dna fronta protifašisti čno usmerjenih sil, katerih cilj je bil izgon okupatorja in uni čenje fašizma. S spremembo politi čne linije naj bi se OF preobrazila iz organizacije, v 198 DLRS, knjiga II/113. Pismo Edvarda Kardelja z dne 14. julija 1942 Ivu Loli Ri- barju. 199 Izvori, knjiga VI/96. 200 DLRS, knjiga III/31. Pismo Edvarda Kardelja z dne 10. avgusta 1942 Ivu Loli Ribarju. 201 Kardelj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga V/ 114. “Za Deda” (10. avgust 1942). 99 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE kateri je bil poudarek zgolj na treh temeljnih skupinah, ki so sodelovale na temelju ideološke sorodnosti že v času pred 22. junijem 1941, v organizacijo z enotnim delavskim jedrom, okrog katerega naj bi se zbrali ostali protifašisti čno usmerjeni sloji. Za dosego tega cilja sta bili jeseni 1942 sklicani delavska konferenca, kjer so ustanovili glavni odbor DE kot delavsko jedro, ter peta seja vrhovnega plenuma OF, ki je ponovno pritegnila k sodelovanju predstavnike plenumskih skupin, kar naj bi OF zagotovilo vsenarodno širino. II. KPS si v tem času ni prizadevala za formalno vo- dilno vlogo v OF (za stvarno pa seveda še kako!) ter je do svojih zaveznikov vodila zelo strpno politiko, sicer skladno z mislijo, ki jo je izrazil Kidri č, “da je na sedanji stopnji našega boja od partije odvisno, ali bo znala za- držati svoje zaveznike in isto časno utrditi svoje pozici- je.” 202 Ob prebiranju proglasov drugih KP (KPI, KPF ...), kjer v skladu s splošno politi čno linijo Kominterne ko- munisti čne partije sploh niso posebej omenjale svojega (komunisti čnega) imena, se je Kardelju še posebej utr- dilo prepri čanje, da je linija politi čne širine edino pravil- na. Tako opogumljen in na podlagi uspešnih slovenskih izkušenj s politi čno širino, Kardelj ne le da ni dvomil v pravilnost politi čne linije KPS, temve č je bil celo prepri- čan, da je taka usmeritev pravilna za celotno KPJ in za vse jugoslovanske pokrajine. Tako je Kardelj v pismu z dne 17. januarja 1943 zapisal, da mora biti linija KPJ takšna, kot je oživljena v OF. 203 Poleg tega je Kardelj pre- dlagal ustanovitev nekakšne OF, ki bo strnila čim ve č demokratičnih elementov in ve čino ljudstva v vsej Jugo- slaviji, da bo imelo gibanje širok protifašisti čen zna čaj tudi po bistvu in ne samo po obliki in imenu. Pomen OF za celotno Jugoslavijo je skušal Kardelj podkrepiti s spretno primerjavo, kjer pravi, če v Sloveni- ji ne bi bilo OF, bi bili po poletni ofenzivi in oboroženem 202 Jesen 1942, dok. 208. 203 DLRS, knjiga 5/62. 100 nastopu protirevolucije slovenski komunisti in partiza- ni potisnjeni iz dežele, tako kot se je to zgodilo v Srbiji, Črni gori in Hercegovini. O čitna je aluzija na sektaštvo in uhajanje v drugo etapo (to velja vsaj za Črno goro in Hercegovino) pozimi in pomladi 1942 ter s tem seveda na skoraj pogubne posledice za komuniste, ki so na- stale zaradi te politike. Hkrati lahko v teh Kardeljevih poudarkih zasledimo tudi polemi čen odgovor na Titove trditve v pismu dne 16. novembra 1942, da se ni velika italijanska ofenziva za slovenske komuniste kon čala še katastrofalnejše zaradi OF. Zato je morala biti po Kar- deljevem mnenju najpomembnejša naloga komunistov boj proti sektaškim tendencam kot najve čji nevarnosti v tistem času. Če pozorno preberemo že večkrat navedeno Karde- ljevo pismo z dne 17. januarja 1943, opazimo, da je v njem Kardelj kritiziral osrednje jugoslovansko vodstvo zaradi sektaštva. Tega seveda ni povedal naravnost, temve č je to posredno vidno iz nekaterih njegovih kri- ti čnih opomb (kritiziranje časnika Borbe, Arse Jovano- vi ća, proglasa ženske konference AFŽ). Tako si je Kardelj predstavljal politi čno linijo KPS(J) iz (domnevno) “uže slovena ćke perspektive”. Kako pa so stvari izgledale “u svetlosti (...) osnovnih iskustava u drugim zemljama Ju- goslavije”? 3. Razvojna pot politi čne linije KPJ I. Od poletja 1942 lahko spremljamo proces medseboj- nega prilagajanja v delovanju KPJ na eni strani ter Ko- minterne na drugi strani, ki je jeseni 1942 pripeljal do us- kladitve politi čne linije KPJ z interesi Kominterne oziro- ma s sovjetskimi interesi, saj je bila Kominterna v bistvu le podaljšana roka sovjetske zunanje politike. Sovjetsko partijsko in državno vodstvo je sicer ves čas trdovratno zanikalo neposreden vpliv in povezavo s Kominterno, a je bilo malo takih, ki bi ta zagotovila resno jemali. 204 204 Tako npr. se je po uradni ukinitvi Kominterne (maja 1943) v odnosih med 101 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Seveda jugoslovanski komunisti niso niti hoteli ni- ti mogli odkrito nasprotovati politiki takrat v mednaro- dnem komunističnem ob čestvu vsemogo čne Kominter- ne, temve č je bilo v njihovem delovanju bolj čutiti laten- tno razhajanje s splošno linijo Kominterne. Jugoslovanski komunisti so se na za četku vojne znašli v protislovnem položaju, eden od bistvenih pogo- jev za uresni čenje njihovih strateških ciljev (revolucije) je bil podan, to je bila vojna, ki je v boljševisti čni teoriji že po definiciji pomenila tisto krizno zaostritev, ki odpi- ra možnost za revolucionarni izhod iz nje (jasna je ana- logija z oktobrsko revolucijo in prvo svetovno vojno!), toda na drugi strani je bila razporeditev sil v mednaro- dnih razmerah, ki ni bila pogojena z razredno-ideološki- mi kriteriji (socializem – imperializem), temve č povsem pragmati čno, tista, ki je prepre čevala klasi čno izvedbo revolucije. Temeljni problem, ki se je postavil pred jugo- slovanske komuniste, je bil v razrešitvi tega protislovja (seveda protislovja le za komuniste!), te navidezne “kva- drature kroga”, kako izkoristiti vojno v pogojih protifa- šisti čnega boja za svoje strateške cilje, ne da bi prišli v nasprotje s temeljno usmeritvijo protifašisti čne koa- licije, katere sestavni del je bila tudi Sovjetska zveza, zaš čitnica jugoslovanskih komunistov. Med jugoslovanskimi komunisti, znanimi po svojem radikalnem levi čarskem prepri čanju, je bila v prvem ob- dobju vojne opazna nestrpnost, polna preuranjenih in napa čnih ocen, predvsem pa povsem nejasna perspek- tiva, saj še niso našli pravih rešitev v spletu zapletenih doma čih in mednarodnih dogodkov. Sprva je bilo med njimi precej razširjeno prepri čanje, da bo Rdeča armada hitro otopila udarno ost nacisti čnega vojaškega stroja na vzhodni fronti ter v protiofenzivi, še v letu 1941, pro- drla dale č čez svoje državno ozemlje in tako osvobodila tudi naše kraje. To pa bi seveda tudi pomenilo konec vseh skrbi za jugoslovanske komuniste. Za premo črtno izvedbo revolucije je bila, kolikor Moskvo in KPJ spremenilo le ime, na katerega so jugoslovanski komunisti nasla- vljali svoje brzojavke. Od tedaj dalje so namre č jugoslovanski komunisti naslavljali brzojavke na Ivana in nič več na Deda. V obeh primerih pa je šlo seveda za isto osebo, Georgija Dimitrova. 102 se to morda čudno sliši, najbolj “mote č” dejavnik pro- tihitlerjevska koalicija, posebej še, ker je ena od njenih vodilnih članic (Velika Britanija) nudila zavetje in daja- la podporo jugoslovanskemu kralju in vladi, glavnima strateškima nasprotnikoma jugoslovanskih komuni- stov. Zato niti ni tako presenetljivo, da so si komunisti v trenutkih malodušja (po bole čem porazu pri Užicu in umiku iz Srbije) zlahka ustvarili prepri čanje, ki je bolj ustrezalo njihovim potrebam in predvsem željam kot pa resni čnosti. Tako so “mote če elemente” (protihitlerje- vsko koalicijo) z ugotovitvijo, da prihaja do njihovega razpada, enostavno abstrahirali. S tem so jugoslovan- ski komunisti preprosto presekali gordijski vozel in si ustvarili (sicer fiktiven!) svet, ki jih je naenkrat odrešil neznosnega bremena protihitlerjevske koalicije. Odprla se jim je pot k neposredni revolucionarni akciji, ki je dosti bolj ustrezala njihovi (revolucionarni) formi men- tis. Do streznitve je prišlo šele po brzojavki Kominterne (5. marca 1942), ki je vodstvo KPJ opozorila, da je zdaj osnovna naloga združiti vse protihitlerjevske elemen- te, razbiti okupatorja in izbojevati nacionalno osvobo- ditev. 205 Vse omenjeno dokazuje, da se je spoznanje o strategiji boja, ki je komunistom v razmerah protifaši- sti čnega boja omogo čilo prihod na oblast, izoblikovalo postopoma. II. Pri “izdelavi” strategije kot tudi pri njeni izvedbi ne smemo pozabiti na pomemben prispevek Kominterne. Ta je v za četnem obdobju v skladu s svojo splošno po- liti čno linijo zahtevala od KPJ sodelovanje na najširših protifašisti čnih temeljih, pri čemer ni izklju čevala niti sodelovanja s četniškim gibanjem pod vodstvom polkov- nika, kasnejšega generala, Draže Mihailovi ća. Do dveh srečanj med Titom in Mihailovi ćem je jeseni 1941 si- cer res prišlo, toda sklenila nista nobenega sporazuma. Nasprotno, prišlo je do oboroženega spopada med obe- ma gibanjema potem, ko je predsednik jugoslovanske 205 Tito, Zbrana dela, knjiga 9, str. 222. 103 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE kraljeve vlade v Londonu Dušan Simovi ć 15. novembra 1941 po londonskem radiju razglasil polkovnika Dražo Mihailovi ća za edinega vodjo vseh sil odpora v Jugosla- viji. Kljub Titovim opozorilom, da se Mihailovi ćevi četni- ki ne borijo proti okupatorju, temve č z njimi celo sode- lujejo, ter da so partizanske enote že od novembra 1941 z njimi v oboroženem spopadu, je Kominterna marca 1942 še vedno vztrajala pri svoji temeljni usmeritvi ter KPJ priporo čala sodelovanje z vsemi patriotskimi silami. V tem času se Kominterna niti ni mogla prav dosti vme- šavati v jugoslovanske razmere, saj so bili Sovjeti pre- več zaposleni sami s seboj, čeprav so bila pri čakovanja jugoslovanskih komunistov o sovjetski pomo či vseskozi prisotna. Takrat so bili še v izraziti defenzivi, ker so glo- boko na sovjetskem ozemlju potekale odlo čilne bitke, od katerih je bila odvisna usoda Sovjetske zveze. Poleg tega so bili tedaj v teku za Sovjete izjemno pomembni razgo- vori o tesnejši in dolgoro čnejši povezavi med vodilnimi članicami protihitlerjevske koalicije, ki so konec maja 1942 pripeljali do dvajsetletne prijateljske pogodbe med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo ter nekaj dni kasneje še med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Ameri- ke. Razumljivo je, da Sovjetska zveza, ki je imela pred o čmi predvsem svoje globalne državne interese, ni žele- la na kakršenkoli na čin oteževati zbliževanja z velikima zaveznikoma in dajati povoda za sumni čenje v iskrenost proklamirane protifašisti čne politike. S podpisom prijateljskih pogodb je Sovjetska zveza dobila dolgoro čno jamstvo o trdnosti protihitlerjevske koalicije, pomembno gmotno pomo č ter obljubo o od- prtju druge fronte. V tem času je bil tudi najhujši naci- sti čni pritisk na bojiš ču že odbit, tako da so v Sovjetski zvezi že za čeli konkretneje razmišljati tudi o (povojni) prihodnosti. V jugoslovanskih komunistih in osvobodilnem gi- banju je Kominterna vseskozi videla silo, ki izraža sov- jetske interese v Jugoslaviji, za razliko od jugoslovan- ske begunske vlade, ki ni skrivala svoje proangleške usmeritve ter odkrite zadržanosti do sovjetske Rusije. Sovjetski strateški interesi so podobno kot predtem že carski segali tudi na Balkan. V teh na črtih je imela po- sebno mesto Jugoslavija kot najpomembnejša balkan- 104 ska država, ki se je poleg tega razprostirala ob obalah Sredozemskega morja, kar je bilo ob znanih sovjetskih težnjah po izhodu na “topla” morja še posebej pomemb- no. Dolgoro čno gledano je temeljna usmeritev jugoslo- vanskih komunistov (izvedba revolucije) v bistvu ustre- zala sovjetskim interesom, potrebno jo je bilo le še pri- lagoditi splošnim mednarodnim razmeram, pogojenim z obstojem protihitlerjevske koalicije. Po drugi strani pa je KPJ s svojo politiko postavila Kominterno pred izvr- šeno dejstvo, saj je državljanska vojna v Jugoslaviji že izbruhnila in bi bil njena prekinitev zelo težavna. 206 III. Tako lahko od za četka poletja 1942 sledimo prvim korakom podpore Kominterne jugoslovanskemu osvobo- dilnemu gibanju pri uveljavitvi v mednarodni javnosti, kjer se niso omenjali ve č le vojaški uspehi gibanja, tem- več ga postopoma vedno bolj uveljavlja kot pomemben politi čni dejavnik. Uveljavljanje osvobodilnega gibanja s strani Kominterne seveda ni bilo premo črtno, kajti Sov- jetska zveza je imela pred o čmi celoten kompleks svoje zunanje politike, katere primarni cilj je bil zagotavljanje harmonije v odnosih s svojima velikima zaveznikoma v protihitlerjevski koaliciji. Medtem ko je Kominterna še spomladi 1942 vztra- jala pri svoji prvotni usmeritvi, razglašeni 22. junija 1941, lahko v njeni brzojavki z dne 13. novembra 1942 že prepoznamo stališ če, ki se v bistvu ujema s temeljno usmeritvijo jugoslovanskih komunistov, le da je prilago- jeno in usklajeno s splošnim protifašisti čnim značajem vojne. 207 Z opozorilom Kominterne, da se bo vprašanje režima v Jugoslaviji (monarhija ali republika) reševalo po vojni, je postalo jasno, da v času vojne ne bo mogoč prehod v t. i. drugo etapo. S tem je bila dokon čno iz- klju čena možnost, da bi komunisti v Jugoslaviji prišli 206 Branko Petranovi ć, Savo Dautovi ć, Jugoslovenska revolucija i SSSR (1941–1945). Beograd: Narodna knjiga – Nau čna knjiga 1988; Nikola B. Popovi ć, Jugoslovensko- sovjetski odnosi u drugom svetskom ratu (1941–1945). Beograd 1988. 207 Izvori, knjiga VIII/143. 105 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE na oblast po klasi čnem revolucionarnem vzorcu. Zato je Kominterna tudi odsvetovala Titu in KPJ ustanovitev vlade (to je bil že tretji Titov poskus – pred tem že poleti 1941 in spomladi 1942), ker se Sovjetska zveza ni želela izpostavljati neposredni konfrontaciji z jugoslovansko begunsko vlado, za katero je kot gostitelj in pokrovitelj stala britanska vlada. Glede na to, da sta imela naspro- tna tabora v Jugoslaviji v tistem času svoji glavni opo- riš či v dveh razli čnih državah protihitlerjevske koalicije (Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi), je morala biti sov- jetska politika še tenko čutnejša pri odmeri ukrepov v prid svojega varovanca, KPJ in osvobodilnega gibanja. Zato je Kominterna vedno vztrajala pri koristnosti sku- pne protifašisti čne borbe kot temeljnem merilu, prek katerega je lahko nemoteno uveljavljala jugoslovansko osvobodilno gibanje, hkrati pa je obilno pomagala pri dokazovanju pasivnosti (nekoristnosti) in kolaboracije (predvsem) četniškega gibanja pod vodstvom Draže Mi- hailovi ća. 208 Obenem je Kominterna ves čas vztrajala, da se narodnoosvobodilno gibanje prikazuje brez vsakršnih ideoloških (komunisti čnih) predznakov, zgolj kot široko vsenarodno gibanje na podlagi zbiranja vseh domoljub- nih sil, ne glede na strankarsko pripadnost, za skupni boj proti okupatorju. To so bili pogoji, ki so Kominter- ni oziroma sovjetski zunanji politiki omogo čali, da je v skladu s splošno sprejeto zavezniško politiko podpirala osvobodilno gibanje in s tem KPJ. Zato je Kominterna podprla (deloma pa celo sama predlagala) zamisel o ustanovitvi politi čnega telesa (Av- noj), ki pa je imelo že vse bistvene zna čilnosti, ustre- zajo če tako KPJ kot tudi Kominterni. Z razglasitvijo za vsenarodno jugoslovansko in ob čestrankarsko politi čno telo je bila Avnoju namenjena vloga, ki je o čitno pred- postavljala, da predstavlja edinega jugoslovanskega politi čnega zastopnika sil na strani protihitlerjevske 208 Tudi v tem pogledu je viden preobrat v delovanju Kominterne, saj je le-ta še spomladi 1942 z nejevero in za čudenjem sprejemala Titove razlage o sodelovanju Mihailovi ća, od januarja 1942 vojnega ministra v jugoslovanski begunski vladi, z okupatorjem. Tako v svoji brzojavki 5. marca 1942 (glej Tito, Zbrana dela, knjiga 9. Priloge, str. 222) Kominterna pravi: “Težko se je strinjati s tem, da sodelujeta London in jugoslovanska vlada z okupatorji. Tu mora obstajati velik nesporazum.” Od poletja 1942 pa že lahko sledimo prvim ukrepom Kominterne, ki se ujemajo s Titovimi trditvami. 106 koalicije. S to odlo čitvijo, ki jo je podprla oziroma celo predlagala Kominterna, je bila zanikana legitimnost sil, ki jih je podpirala begunska vlada v Londonu. Na videz se zdi moja trditev, da poskuša biti Avnoj vsenarodno politi čno telo, a obenem izklju čuje in jemlje legitimnost silam, povezanim z begunsko vlado, protislovna. Toda ravno tu se skriva bistvo. V brzojavki Kominterne ne za- sledimo niti najmanjšega namiga, da naj se KPJ poveže s katerokoli politi čno stranko ali skupino (v nasprotju s stališ čem spomladi 1942!), da bi Avnoj zares postal ko- alicijsko ve čstrankarsko in s tem vsenarodno politi čno telo, temve č le, da naj se Avnoju da tak zna čaj. In kako je Avnoj in s tem celotno osvobodilno giba- nje dobilo zahtevan zna čaj (formo)? Vsenarodni in ob- čestrankarski zna čaj naj bi bil dosežen s pritegnitvijo posameznih uglednih ljudi iz kulturno-umetniških kro- gov, nekaterih politikov iz predvojnih strank ter drugih znanih javnih delavcev v svojo sredo. Toda posebno ši- roke in reprezentativne izbire komunisti, vsaj izven Slo- venije, niso imeli, dostikrat pa so se za člane predvojnih strank opredeljevali tudi ljudje, ki so obenem (seveda ilegalno) že postali člani KPJ. 209 Kominterna je v svoji brzojavki konec decembra 1942 še posebej poudarila, da naj še zlasti popularizira javne nastope predvojnih javnih in kulturnih delavcev. 210 Na splošno gledano po- membnost teh ljudi v predvojnem javnem življenju ni bila sorazmerna s publiciteto, ki so jim jo dajali komu- nisti ob njihovih javnih nastopih. Bistveno pa je bilo, da se je podoba Avnoja čim bolj približevala zamisli KPJ in Kominterne. Po drugi strani so množi čno podlago osvobodilnega gibanja v politi čnem smislu zagotavljale množi čne pro- tifašisti čne organizacije (AFŽ, USAOJ), ki so bile tran- smisijske organizacije pod neposrednim vodstvom KPJ. 209 Mednje spada tudi Ivan Ribar, ki je zasedel formalno zelo pomembno mesto pred- sednika Avnoja. Pred vojno je bil priljubljen odvetnik, član Srbske demokratske stranke, prvi predsednik ustavodajne skupš čine, oktobra 1942 pa je postal tudi član KPJ (Izvori, knjiga VIII/37. Zapisnik seje centralnega komiteja KPJ dne 19. oktobra 1942). Ribar je za komuniste vsekakor predstavljal idealno kombinacijo, saj je v sebi združeval ugled neomadeževane predvojne politi čne osebnosti, kar v politi č- nem življenju predvojne Jugoslavije ni bilo ravno lahko, ter lojalnost do komunistov, ki jo je s svojim vstopom v KPJ tudi formalno potrdil. 210 Izvori, knjiga IX/114. 107 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Kominterna se je o čitno sprijaznila z na činom delovanja KPJ, saj je, če izvzamemo Slovenijo z OF, opisan na- čin politi čne organizacijske strukture odražal razmerje politi čnih sil v jugoslovanskem osvobodilnem gibanju. Kljub nekaterim poskusom v letu 1941 ter spomladi 1942 KPJ ni uspelo do tega časa pritegniti niti ene po- liti čne skupine, s katero bi se uspela sporazumeti za skupen nastop. Tako si je KPJ že v vojnem času zagoto- vila, ne le v vojaškem, temve č tudi v politi čnem (kasneje z izgradnjo državnega aparata tudi v državnem) pogle- du, popolno hegemonijo v osvobodilnem gibanju. To je pomenilo, da si je KPJ že v prvi etapi (po boljševisti čni teoriji – buržoazno-demokrati čna etapa) za časa protifa- šisti čnega boja, zagotovila vodilno vlogo, kar je s stališ ča politike o razvoju revolucije v dveh etapah, ustoli čene s strani Kominterne na za četku vojne, pomenilo dolo čeno spremembo v tej prvi etapi, ki je postala stalnica v liniji KPJ za časa vojne. 4. Razlike v politi čni liniji KPS in KPJ – problem “lokalno” in “ob če” I. Ko je Kominterna dala “zeleno lu č” politi čni liniji, ki jo je zagovarjalo vodstvo KPJ, zbrano okrog vrhovnega štaba NOPOJ, in s tem v bistvu potrdila pravilnost nji- hove usmeritve, je le-ta nujno prišla v nasprotje s širše zastavljeno politi čno linijo KPS, utelešeno v OF. Tako je bil eden temeljnih vzrokov za podpis izjave pogojen z dokon čno utrditvijo usmeritve vodstva jugoslovanskih komunistov, podprte s strain Kominterne in prilagoje- ne splošnemu protifašisti čnemu zna čaju vojne. Le-ta je izhajal iz druga čnega od do tedaj ustaljenega razume- vanja delovanja KP v prvi etapi (predvsem nobene koa- licije!), ki ga je zagovarjal Kardelj v svojih pogledih. Mo- dificirano gledanje na delovanje KP v prvi etapi je lepo ponazorjeno v okrožnici centralnega komiteja KPS z dne 1. marca 1943, torej potem ko so se tudi slovenski ko- munisti morali podrediti tej liniji KPJ. V njej je re čeno: “da posameznih etap naše borbe ni mogo če med seboj 108 mehani čno lo čiti (...) (tako) da nekatere to čke sporazu- ma, kakršnega predstavlja Izjava, nujno segajo preko sedanje narodnoosvobodilne etape, čeprav gre samo za ureditev odnošajev v tej etapi in za čim ugodnejšo eno- tno borbo v tej etapi (...) Razlogi, ki so dali Centralnemu komitetu pobudo za Izjavo, v bistvu ne segajo preko da- našnje narodnoosvobodilne etape (...) Pa č pa nam ta Iz- java omogo ča graditi OF kot izrazito enotno vseljudsko organizacijo in zajam čiti v OF naši Partiji avantgardno vlogo.” 211 Nasprotje med klasi čnim razumevanjem vloge KP v prvi etapi, izraženim v Kardeljevih pogledih, in modifi- cirano linijo KPJ je bilo vidno tudi iz Ribarjevih o čitkov v pismih, naslovljenih na slovenske komuniste. Kardelj je svoja stališ ča utemeljeval in podkrepil tudi s proglasi drugih evropskih KP ter s poro čili drugih komunisti č- nih radijskih postaj, za katere je menil, da so bili tisti merodajni naslov, ki je izražal trenutno politi čno linijo KP. Kardelj je pri tem seveda izhajal iz splošnih smernic Kominterne. Med njimi ni delal razlik, ker je bil prepri- čan, da za vse KP velja enaka splošna linija, ki je bila formulirana ob napadu na Sovjetsko zvezo. Toda Ribar je Kardeljeva sklicevanja na linijo drugih KP zavrnil s tr- ditvijo, da je nepravilno vzporejati taktiko KP Italije, KP Francije in KP Nem čije s taktiko KPJ. To je Ribar lahko storil, saj je, kot je iz zgornjih vrstic razvidno, medtem Kominterna že podprla sicer nekoliko prilagojeno lini- jo levi čarsko usmerjenega vodstva KPJ, s katero se je KPJ že oddaljila od splošnih smernic Kominterne. Še izrazitejše so bile razlike med Kardeljem in Ribarjem v razumevanju vloge KP v prvi etapi. Navedki iz Ribarjeve- ga pisma o tem najbolje govore: “Kao osnovna opasnost u ovom pravcu prime ćuje se u Sloveniji da su narodne mase – čak i one obuhva ćene u OFom – u daleko manjoj mjeri neposredno vezane uz našu Partiju, nego što je to slučaj na drugim terenima. (...) Vaša partiska literatura i aktivnost srednjeg i nižeg partkadra na terenu ne ide uporno linijom da masama, na re ču i djelu, pokaže KPS kao rukovodioca današnje narodno-oslobodila čke bor- be, kao ki čmu OFa, kao snagu koju prije svega i stalno 211 DLRS, knjiga VI/4. 109 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE preokupiraju problemi i pitanja današnje borbe, (kako se to radi u Hrvatskoj, Bosni itd.) ve ć naprotiv dozvolja- va da ne samo mase ve ć i dobar broj Ofovskih i naših mladih aktivista na praksi shvate Partiju kao snagu ko- ja, istina, rukovodi OFom, ali je u glavnom snaga koju interesuju problemi sutrašnjice – za razliku od OFa, kao glavne snage današnje borbe. Ovakvo shvatanje, koje je potpuno pogrešno – jer je KPS zaista rukovodilac OFa i današnje oslobodila čke borbe – odražava se tako da se mase ne vezuju neposredno uz našu Partiju i njenu da- našnju politiku onako brzo i jako kako je to slu čaj npr. u Bosni, pojedinim krajevima Hrvatske itd. (...) Kao što sam gore rekao, često i vaša partiska literatura pogodu- je svojim tonom i linijom ovakvim shvatanjima: ona je u mnogo ve ćjoj meri nego ona kod nas puna opštih pi- tanja (odnos komunista prema svojini, selu, crkvi itd.), mnogo je manje aktuelizirana.” 212 II. Razli čni pogledi niso izvirali, kot je Ribar o čital Kar- delju, iz domnevno ozkega in enostranskega gledanja iz zgolj slovenske perspektive, kar naj bi že samo po sebi pomenilo, da je Ribar gledal na vso stvar iz nekega šir- šega vidika, saj Kardelj ni imel pred o čmi le slovenskih razmer, temve č je upošteval celotno jugoslovansko pro- blematiko, umeš čeno v mednarodni okvir. Bistvo spora torej ni bilo (le) na relaciji “Slovenija (parcialno) – Jugo- slavija (obče)”, temve č gre za spopad razli čnih konceptov in pogledov na taktiko, ki naj komunistom omogo či pri- hod na oblast. Ribarjev (oziroma celotnega osrednjega jugoslovanskega vodstva) koncept je bil bolj levi čarsko in razredno usmerjen ter nestrpen do drugih politi čnih skupin, predvsem pa se je naslanjal na vojaško moč, medtem ko je Kardeljev bolj upošteval nacionalne zna- čilnosti posameznih jugoslovanskih narodov ter je dajal prednost politi čni akciji pri širjenju svojega vpliva, skrat- ka, bližji je bil splošni usmeritvi Kominterne, oblikovani po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Zdi se, da je 212 DLRS, knjiga VI/89. 110 k tej neubranosti med Kardeljem in osrednjim jugoslo- vanskim vodstvom konkretno precej prispevalo razli čno razumevanje Kominternine brzojavke z dne 9. avgusta 1942, kjer je le-ta že drugi č (prvikrat marca 1942) opozo- rila vodstvo jugoslovanskih komunistov, da naj preneha s sektaško politiko. Reakcija s strani Tita in Kardelja, na katera je bila brzojavka naslovljena, je bila namre č povsem razli čna. Kardelj se je z njeno vsebino povsem strinjal ter v odgovoru Kominterni zagotovil, da bodo na- pako, ki so jo slovenski komunisti razumeli kot splošno obsodbo sektaštva, takoj popravili. 213 Tito je ravnal dru- ga če, bolj premeteno, na čeloma je Kominterni sicer pri- trdil, v bistvu pa je vztrajal še naprej pri svojem. 214 5. Slovenski komunisti – “separatisti” ali jugoslovanski “centralisti”? I. Pri iskanju vzrokov za dolomitsko izjavo moramo v tesni povezavi z vprašanjem politi čne linije KP v Sloveni- ji upoštevati še nekaj pomembnih dejstev, ki se skrivajo v drugi temeljni “slabosti” KPS, to je v njenem odnosu do Jugoslavije oziroma domnevnem pojavu separatizma v Sloveniji. Ribar je svoje pripombe glede tega izrazil na sledeč način: “Drug Tito i naš centralni komitet su u tom 213 Kardelj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga V/ 114. Kako resno so slovenski komuni- sti vzeli opozorilo Kominterne, nam pove dejstvo, da so že naslednji dan (10. avgusta 1942) na seji centralnega komiteja KPS (DLRS, knjiga III/27) sprejeli sklepe v smi- slu kominterninega opozorila. 214 Tito, Zbrana dela, knjiga 11, str. 129–130. Brzojavka izvršnemu komiteju Ko- minterne dne 12. avgusta 1942, v kateri J. B. Tito pravi: “... Strinjamo se z vami, da je treba sprejeti samo ime ‘udarna’, ne ‘proletarska’ brigada. Ime ‘proletarska’ bosta obdržali le 1. in 2. brigada, ki ju sestavljajo pove čini delavci. Pripominjamo, da so ime ‘proletarska’ zahtevali borci in starešine sami, čeprav so bili kmetje tudi pristaši drugih strank.” Tako se je ime “proletarska” brigada (in kasneje divizija) še naprej ohranilo, medtem ko v Sloveniji od tedaj dalje ni bila ustanovljena nobena proletarska brigada in tudi edina dotlej ustanovljena proletarska brigada Toneta Tomši ča se je preimenovala v “udarno”. Seveda ni šlo pri teh razlikah le za poime- novanje brigad, temve č za celotno razumevanje pomena brzojavke, ki so jo slovenski komunisti razumeli kot splošno obsodbo sektaštva (glej zapisnik seje centralnega komiteja KPS z dne 10. avgusta 1942). Kardelj je celo dejal, da je nošnja srpa in kla- diva (znak proletarskih brigad!) sektaštvo ne le v Sloveniji, temve č v vsej Jugoslaviji (glej DLRS, knjiga III/31), v nasprotju z J. B. Titom, ki je v bistvu zavrnil o čitke iz brzojavke ter vztrajal pri svojem. 111 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE pogledu izrazili bojazan od izvesnog separatizma koji je po čeo da se pojavljuje kod vas i stavili mi u dužnost da vam na to obratim pažnju. Činjenica je, da vi do osni- vanja AVNOJ-a u Biha ću niste ni u part(iskoj) propa- gandi ni na praksi posve ćivali dovoljno pažnje pitanju borbene saradnje naroda Jugoslavije i izgradnje njihove zajednićke budu će zajednice. Što više, često se je do- ga đalo da je vaš glavni udar bivao uperen (mislim na part(iski) kadar a ne na vaš CK) na bivšu Jugoslaviju i na Jugoslaviju uop če, jer se tu ni pravila dovoljno jasna razlika. (...) U Ziherlovoj brošuri o propastu Jugoslavije zakljućak je potpuno sektaški – koje je mišljenje izrazio i sam drug Tito, pošto ju je pro čitao. U svojoj brošuri ‘Dve vojski’ itd. Kidri č govori da je stvaranje jedinstvene NOVJ iz raznih nacionalnih NOV vojski, “samo vojaška potreba” itd. Postoji još mnogo ovakvih primjera.” 215 Ob Ziherlovo brošuro “Zakaj je propadla Jugosla- vija”, napisano spomladi 1942, sta se spotaknila tako Tito (v pismu 16. novembra 1942) kot tudi Ribar. Toda če si nekoliko podrobneje ogledamo celotne okoliš čine, ki so botrovale vsebini brošure, se pokaže vsa zadeva v precej druga čni lu či, kot je videti iz Titovih in Ribarjevih o čitkov. Brošuro je Ziherl namre č napisal v času, ko je osrednje jugoslovansko vodstvo sprejelo sklep o preho- du v drugo etapo, ker je bilo prepri čano, da bo kmalu prišlo do notranjega zloma v Nem čiji in razpada protifa- šisti čne koalicije, kar bi pomenilo za četek revolucionar- nega vrenja po celotni Evropi. V tej znova oživljeni tezi o za četku svetovne revolucije v bodo či sovjetski Evro- pi ni bilo prostora za Jugoslavijo kot umetno versajsko tvorbo. Zato je osrednje vodstvo v tem času tudi kriti- ziralo odlo čitev izvršnega odbora OF o proslavljanju 1. decembra 1941 kot praznika združitve jugoslovanskih narodov, češ da gre za popuš čanje reakcionarnim lon- donskim elementom in capljanje za malomeš čanskimi elementi. 216 Skladno s takim razmišljanjem je bilo v pi- smu iz za četka decembra 1941, ki ga je napisal Kardelj v Srbiji in je bilo poslano glavnemu poveljstvu sloven- skih partizanskih čet, poudarjeno, “da hoče slovenski 215 DLRS, knjiga 6/89. 216 DLRS, knjiga 1/109. 112 narod najprej dose či svojo neodvisnost in šele nato raz- pravljati o bodo či Jugoslaviji.” 217 V pismu centralnega komiteja KPJ (napisal ga je Kardelj) 1. januarja 1942 pa so slovenskemu komunisti čnemu vodstvu naro čali, da je “potrebno mo čneje popularizirati stališ če Partije glede pravice slovenskega naroda do samoodlo čbe, vštevši od- cepitev.” 218 Če vso stvar nekoliko poenostavimo in ironi- ziramo, sta Tito in Ribar s tem, ko sta kritizirala Ziher- la, pravzaprav kritizirala sama sebe oziroma natan čneje stališ ča centralnega komiteja KPJ iz konca leta 1941 in za četka leta 1942. Nekoliko daljši prikaz okoliš čin, ki so vplivale na Ziherlove zaklju čke, kaže, kako so bile kri- tike osrednjega jugoslovanskega vodstva o separatizmu na Slovenskem v jeseni 1942 povsem neumestne in ne- utemeljene, saj so bili spomladi 1942 Ziherlovi poudar- ki povsem na “liniji” s tedanjo usmeritvijo KPJ. Podob- no velja tudi za kritike na ra čun odsotnosti slovenskih delegatov na zasedanju v Biha ću, za katero pa se niso skrivale nobene separatisti čne nakane, temve č prepro- sto dejstvo, da so v Sloveniji prepozno izvedeli za zase- danje ter tako niso mogli pravo časno poslati nanj svojih predstavnikov. Ob tem je treba dodati, da se je Kardelj, ko je po radiu “Svobodna Jugoslavija” izvedel, da je bilo konec novembra v Biha ću zasedanje, takoj odzval in je izvršni odbor OF izdal posebno resolucijo, v kateri se je solidariziral z Avnojem in njegovim proglasom. 219 Vse to je bilo Ribarju ob prihodu v Slovenijo znano in zato je tudi priznaval: “Istina, u vašoj agitaciji i propagandi po- sle Biha ća opaža se znatna razlika.” Toda kljub temu je nadaljeval: “Ali je potrebno to forsirati na liniji proglasa AVNOJ-a i poznate izjave AVNOJ-a i VŠ-a, u agitaciji i na delu, utoliko više što je baš separatizam težnja KS (op. avtorja – krš čanskih socialistov) i sli čnih. Politi čko i vojni čko povezivanje s Hrvatima i sli čnje mjere, posjete vaših aktivista oslobo đenom podru čju u Hrvatskoj itd. – sve to treba da budu prakti čke mjere na putu uklanja- nja ostataka “separatisti čke” opasnosti.” 220 217 Zbornik dokumentov o NOV, del VI, knjiga I/70. 218 Izvori, knjiga III/1. 219 DLRS, knjiga IV/125. 220 DLRS, knjiga VI/89. 113 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE II. Zakaj je vprašanje domnevnega separatizma kar naenkrat, brez resni čnega povoda s slovenske strani, postalo tako aktualno? Iz današnjega glediš ča se zdi kar nekam samoumevno oziroma vsaj komunisti so po vojni želeli stvari tako prikazati, kot da je bilo za njih vpra- šanje obnove med vojno razkosane Jugoslavije samo- umevno. V resnici seveda ni bilo tako, saj je bilo vpra- šanje obnove Jugoslavije tesno povezano z razli čnimi možnostmi razpleta ob koncu vojne, ki so jih komunisti predvidevali v razli čnih obdobjih svojega medvojnega delovanja. Tudi v pogledu vprašanja obnove jugoslovanske dr- žave je bila odlo čilna omenjena brzojavka Kominterne z dne 13. novembra 1942. S tem ko je bila dokon čno opuš čena možnost prehoda v drugo revolucionarno eta- po v časa vojne, je postalo jasno, da bodo jugoslovan- ski komunisti lahko prišli na oblast le prek obstoje če državne tvorbe, to je Jugoslavije (obstoje če seveda za članice protihitlerjevske koalicije). Razli čne druge opcije (balkansko-podonavske, srednjeevropske federacije...), predvidene ob druga čnem (revolucionarnem) razpletu vojne, so bile potisnjene v ozadje in tako je Kardelj de- cembra 1942 v pismu J. B. Titu ugotovil, da kaže, “da se bodo še najlažje prebili čez Jugoslavijo.” Razli čna žariš ča osvobodilnih gibanj po Jugoslavi- ji v za četnem obdobju vojne sploh niso bila med seboj formalno povezana. Edina vez med osvobodilnimi giba- nji pod vplivom KPJ je potekala po partijski liniji in se je poleg tega kazala tudi v tem, da so vsa gibanja pri- znavala vrhovnemu štabu NOPOJ avtoriteto najvišjega vojaškega poveljnika. Na splošno je bila povezava med osrednjim jugoslovanskim komunističnim vodstvom, ki je bilo zbrano okrog vrhovnega štaba NOPOJ, in nacio- nalnimi osvobodilnimi gibanji, posebej še v primeru slo- venskega, zelo ohlapna ter je bila omejena le s splošnimi skupnimi smernicami, tako da so se gibanja v razli čnih nacionalnih okoljih lahko razvijala precej samostojno. To pomeni, da so se gibanja, prilagojena razli čnim okoljem, razvijala precej raznoliko, tako po obliki kot po obsegu. Tako je bilo stanje do jeseni 1942, ko je zaradi spo- 114 znanja, da je končni cilj dosegljiv le prek jugoslovanske države, prišlo do pospešenega procesa poenotenja in centralizacije razli čnih nacionalnih osvobodilnih gibanj ter uravnoteženja njihovega do tedaj neenakomernega razvoja. Proces je potekal na vseh podro čjih, tako tudi na, v tistem trenutku najpomembnejšim, vojaškem in politi čnem. Vrh politi čnega poenotenja narodnoosvo- bodilnega gibanja je predstavljala ustanovitev Avnoja kot vsejugoslovanskega splošnega političnega telesa. Isto časno so bile na osvobojenem ozemlju v Bosanski krajini organizirane konference, na katerih so ustano- vili enotne protifašisti čne množi čne organizacije, kot so npr. USAOJ in AFŽ, ki naj bi delovale na celotnem jugo- slovanskem ozemlju. Nekateri znaki kažejo, da je bilo, takoj ko so v vrhovnem štabu NOPOJ sprejeli tako odlo- čitev, poenotenje mišljeno še precej radikalnejše, kot je bilo nato izvedeno. Na primer, kaj naj pomenijo Titove besede v pismu s 16. novembra 1942: “Dali čete vi za- držati OF umesto Ve ča ili ne to je vaša stvar. Ja mislim da OF može mirne duše da ostane a Izvršni odbor OF-a kao vlast za Sloveniju.” 221 Na prvi pogled se zdi ta Titov predlog precej velikodušen, toda po drugi strani kaže, da v osrednjem jugoslovanskem vodstvu niso bila pov- sem tuja tudi razmišljanja, da bi se OF preimenovala po vzoru Avnoja, kar se je na primer zgodilo pri vseh jugo- slovanskih narodih (ZAVNOH, ZAVNOBiH...), ki pa pred tem še niso imeli svojih nacionalnih politi čnih in obla- stnih organov. Na mo č podobna razmišljanja je mogo če izluš čiti iz Arsovega ravnanja, da bi celotno slovensko vojsko združil ter z njo odšel na jug, kjer bi se priklju čila enotam vrhovnega štaba NOPOJ. III. Tudi Ribarjeva glavna naloga ob prihodu v Slove- nijo je bila, kot lahko razberemo iz njegovih pisem, “da se ućvrsti jedinstvo i borbeno bratstvo hrvatskih i slo- vena čkih partizana preko svih lokalnih pregrada i ‘se- paratizma’” ter da so “izvršili vojni ćki i politi ćki ‘prodor’ 221 DLRS, knjiga IV/51. 115 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE koji je likvidirao dosadašnju usamljenost slovena čkih brigada od naše ostale vojske.” 222 To je potrdil tudi Boris Kraigher, ko je dejal, da je Ribar dopotoval “s posebnim zadatkom da u čvrsti i ponovno uspostavi tješne veze iz- medu oslobodilaćkog pokreta i vojske, kao i omladinske organizacije Slovenije s op ćim narodnooslobodila ćkim pokretom Jugoslavije.” 223 Kraigher se je še spominjal, da je Ribar “mnogo (...) diskutirao o raznim problemima i oblicima tješnjeg povezivanja s čitavim jugoslovenskim oslobodila ćkim pokretom.” 224 Taka Kraigherjeva inter- pretacija daje slutiti, da slovenski komunisti, s kate- rimi se je Ribar sre čal, niso bili ni č kaj navdušeni nad “u čvrščivanjem”, saj je moral Ribar o čitno uporabiti kar nekaj truda (veliko je diskutiral!), da jih je prepri čal o potrebnosti takega poenotenja. Kako pa je konkretno potekala diskusija med Ribarjem in slovenskimi komu- nisti, iz doslej znanih virov ni mo č ugotoviti. Če povzamem bistvo, je jasno, da ni bila težava v slovenskem separatizmu, temve č nasprotno, v tem času smo bili pri ča izjemno mo čni unifikaciji in centralizaciji jugoslovanskega osvobodilnega gibanja na vseh podro- čjih. To pa je, kakorkoli že pogledamo, nujno pomeni- lo prevlado koncepta nadaljnjega politi čnega razvoja, kot si ga je zamislilo osrednje jugoslovansko vodstvo. Naenkrat ni bilo ve č prostora za raznolikost in samo- svoje poteze znotraj osvobodilnega gibanja oziroma te niso bile ve č zaželene. In res, ravno izjava je s svojimi posledicami izni čila razlike med linijo KPJ in KPS ter jo prilagodila splošni liniji KPJ. 6. Vpliv spremenjenih mednarodnih razmer jeseni 1942 I. Naglice, s katero je osrednje jugoslovansko vodstvo pospešeno za čelo izvajati centralizacijo in unifikacijo, ni 222 Ribar, Ratna pisma, str. 193–195. Pismo z dne 12. februarja 1943 J. B. Titu. 223 Ribar, Ratna pisma, str. 191–192. 224 Prav tam.. 116 moč razumeti brez upoštevanja mednarodnih razmer jeseni 1942 oziroma, bolje re čeno, brez upoštevanja te- ga, kako so te razmere dojemali jugoslovanski komu- nisti. Jesen 1942 predstavlja čas, ko se je pobuda na svetovnih bojiš čih dokon čno prevesila na stran sil pro- tihitlerjevske koalicije. Prenos vojne v severno Afriko in s tem približevanje zahodnih zaveznikov obalam Sredo- zemlja in Balkanu je pomenil v njihovih o čeh tudi po- večano zanimanje za jugoslovansko bojiš če. So časno se je, po mnenju jugoslovanskih komunistov, pove čevala možnost odprtja druge fronte, za katero so se zahodni zavezniki med drugim tudi obvezali v prijateljski pogod- bi s Sovjetsko zvezo. Med jugoslovanskimi komunisti je bila namre č zelo razširjena bojazen, da bo prišlo do za- vezniškega izkrcanja ravno na Balkanu. Da z odprtjem druge fronte v letu 1942 ne bo ni č, je bilo jasno že ob avgustovskem obisku Churchilla v Moskvi, česar pa ju- goslovanski komunisti seveda niso mogli vedeti. Strah pred izkrcanjem zahodnih zaveznikov na Balkanu je bil zelo pomenljiv ter jasno kaže, kakšen je bil, globalno gledano, odnos jugoslovanskih komunistov do Velike Britanije, ki je v njihovih o čeh poosebljala zahodni (im- perialisti čni) svet, ki podpira tudi jugoslovansko “reak- cijo”, združeno okoli kralja. Tudi v odnosu do zavezniškega izkrcanja na Balka- nu lahko opazimo razli čne poudarke med osrednjirn ju- goslovanskim vodstvom in slovenskimi komunisti. Ti so bili v bistvu le odsev splošne usmeritve, na katerih sta obe vodstvi gradili svojo politi čno delovanje pred pod- pisom izjave. V osrednjem jugoslovanskem vodstvu so bili precej bolj zaskrbljeni zaradi možnega izkrcanja za- veznikov, tako da so zopet za čeli prevladovati elementi razredne logike, ki so v skrajnem primeru pripeljali celo do pogajanj z Nemci (t. i. mar čevski pogovori spomladi 1943), kar bi se lahko ob nekoliko druga čnem razpletu tudi precej druga če kon čalo za komuniste. Ob tej zelo nepremišljeni potezi, ki pa po svoje zelo dobro razkri- va, kakšni so bili cilji komunistov, so se tudi v vodstvu Kominterne ustrašili za usodo jugoslovanskih komuni- stov. 225 Za razliko od pogledov, ki so se izoblikovali v 225 Djilas, Revolucionarni rat, str. 377. 117 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vrhovnem štabu NOPOJ, se je Kardelj v tem času precej manj obremenjeval z možnim izkrcanjem, čeprav ga tudi on ni izklju čil ter je pri tem kritiziral stališ če Arse Jova- novića. Predvsem pa je druga če gledal na naju činkovi- tejše na čine za prepre čitev posledic možnega izkrcanja (za komuniste je to pomenilo poskus restavracije pred- vojne oblastne strukture). Nasprotno od vrhovnega šta- ba NOPOJ, ki bi se bil v skrajnem primeru celo pripra- vljen povezati z Nemci in se z orožjem upreti zahodnim zaveznikom, je Kardelj dajal prednost politi čni akciji ter priporočal ustanovitev “OF v vsej Jugoslaviji, ki bo str- nila čim ve č demokrati čnih elementov in ve čino ljudstva – (in je) najboljše sredstvo, da politi čno spodkopljemo vse intervencionisti čne namene imperialistov.” 226 II. Vse to je med jugoslovanskimi komunisti zbujalo utvare, da se hitro približuje čas kon čnega razpleta voj- ne, na katerega se je seveda treba pripraviti. Kot kaže, si je Ribar pri pojasnjevanju potrebe po sprejetju izjave pomagal tudi s temi, sicer krepko preuranjenimi ocena- mi. To lahko sklepamo po nekaterih namigih glede po- trebnega sprejetja izjave. Kidri č je v pismu Miri Svetini – Vlasti dne 17. februarja 1943 pisal: “Ves pojav je treba razmotrivati skozi prizmo bližajo čega se konca” in dalje “zahtevali smo torej od njih (op. avtorja – krš čanskih socialistov), da naj likvidirajo v praksi lastno politi čno skupinsko organizacijo, ali pa da naj jasno deklarirajo, da so stranka. V primeru, da bi se deklarirali za stran- ko, mi seveda ne bi prenehali z njimi sodelovati v okviru OF glede na sedanjo etapo osvobodilne borbe. Bili pa bi glede na nagli razvoj prisiljeni njihovo stranko na te- renu čim prej likvidirati (...) moramo (se) zavedati, da gre razvoj naglo naprej, da pri čenjajo razredni momen- ti igrati vse odkritejšo vlogo. (...) Da smo potemtakem dolžni zavarovati pozicije delovnega ljudstva in njegove avantgarde.” 227 226 DLRS, knjiga V/62. 227 DLRS, knjiga V/163. 118 Vse kaže, da je k odlo čitvi za sprejetje izjave po- membno prispevalo tudi to napa čno ocenjevanje med- narodnih razmer in preuranjeno pričakovanje hitrega konca vojne, ki se je izoblikovalo (predvsem) v vrhovnem štabu NOPOJ. Zdi se, da so bile v Ribarjevem prepri- čevanju slovenskih komunistov ravno izjave o bližnjem koncu vojne celo v ospredju kot razlog, zakaj je treba spremeniti odnose v OF. 7. Zakaj so bili resni čni vzroki za podpis izjave prikriti? I. Ostaja mi še odgovor na vprašanje, zakaj je bilo potrebno slovenskim komunistom resni čne vzroke, ki so pripeljali do izjave, tako skrbno prikriti in domnevne razloge zanjo preusmeriti iz jugoslovanskega okvira na odnose med temeljnimi skupinami v OF. Razlogi za ta- kratno ravnanje slovenskih komunistov so v prvi vrsti izvirali iz izkušenj, nastalih ob sporu z izvršnim odbo- rom OF, ki ga je povzro čil Arsa Jovanovi ć s svojim ukre- panjem po prihodu v Slovenijo. Četudi sem o tem nekaj vrstic že zapisal, menim, da za boljšo ponazoritev ne bo odve č, da nekoliko osvežim spomin z nekaterimi dejstvi, povezanimi z Arsovim ukrepanjem. Spor z izvršnim od- borom OF je Kardelj v pismu J. B. Titu dne 12. januarja 1943 ozna čil z naslednjimi besedami: “Njegovo obnaša- nje (op. avtorja Arse) je povzro čilo pri nas izredno hud spor z IO OF. Vsi do zadnjega so nastopili proti njegove- mu obnašanju, še ve č, iz tega so naredili na čelno vpra- šanje: postavitve in spremembe v vojski, ki jih je naredil Arsa, ne da bi se dogovoril z IO OF, imajo za krnitev nacionalnih pravic, za kršitev samoodlo čbe naroda, za ponavljanje jugoslovanske prakse. Čeprav sprejemajo enotnost vojske narodov Jugoslavije, zahtevajo, da se spremembe izvajajo z njihovim soglasjem. Glede tega z njimi nikoli nismo imeli sporov, ker smo izpolnjevali to njihovo formalno pravico, da dajo soglasje k splošnim spremembam, (...) toda v zvezi z Arsovim ravnanjem so vprašanje postavili na čelno: to je ali ima IO OF pravico, 119 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE da da soglasje k splošnim ukrepom v vojski ali ne. Mi smo poskušali v diskusiji stvar pripeljati na prakti čna tla, tj. na dejstvo, da pri tem ne gre za obliko, marve č za to, ali so ukrepi pravilni ali ne. Priznali so, da so ukrepi pravilni, pozdravili so pomo č vrhovnega štaba s kadri itd. ..., vendar mislijo, da je Arsa s svojim ravnanjem kršil nacionalne pravice slovenskega naroda.” 228 V na- daljevanju pisma je Kardelj razlagal J. B. Titu: “Ker prav dobro poznaš specifi čno slovensko nacionalno ob čutlji- vost, ki je posledica stoletnega nacionalnega zatiranja, boš zelo dobro razumel, zakaj so ravno naši zavezniki tako vztrajni pri nekaterih pridobitvah našega NOB in zakaj toliko jahajo na nekaterih formalnostih. Pri njih še ni toliko vere v kompartijo, da se vseeno ne bi bali, da se za Arsovim ravnanjem vendarle ne skriva poskus ‘z juga’, da bi spet okrnili narodne pravice slovenske- ga naroda.” 229 V naslednjem pismu z dne 16. januarja 1943 je Kardelj pojasnjeval J. B. Titu: “dejstvo, namre č, da ne gre le za nadaljevanje stare Jugoslavije, marve č gre za vstop narodov Jugoslavije v novo skupnost, zgra- jeno na na čelih samoodlo čbe, je za našo propagando v Sloveniji izredno važno. Odhod te delegacije v Biha ć (op. avtorja – Kocbek in Rus sta bila predvidena kot slo- venska predstavnika v Avnoj in sta na pot tudi odšla, a sta se morala vrniti nazaj v Dolomite), bomo mi prika- zali kot zgodovinski korak slovenskega naroda in dobro bo zatorej, da daste vi (CK KPJ, vrhovni štab in Avnoj) tej stvari potreben okvir.” 230 V pismu, napisanem dan kasneje (17. januarja 1943), je Kardelj svoje misli še podkrepil ter poudaril pomen vprašanja samoodločbe za celotno jugoslovansko osvobodilno gibanje: “Za na- šo partijo bo ves čas in z vsakim dnem vse bolj parola samoodlo čbe narodov najmo čnejša parola. Pred nevar- nostjo velikosrbskega šovinizma v prihodnosti bomo pri vseh zatiranih narodih Jugoslavije našli trdna oporiš ča prav s to parolo. Mislim, da bo v prihodnosti prav to tisti člen, za katerega se bomo morali trdno držati proti silam imperializma in reakcije. Ravno zavoljo tega mo- 228 DLRS, knjiga 5/46. 229 Prav tam. 230 Kardelj, Zbrana dela (tipkopis), knjiga VI/ 79. 120 ramo že danes paziti na vsak ukrep, da ne bi prekršili vsaj na videz tega na čela. (...) Prosim Te, da imaš v re- snici pri svojih ukrepih pred o čmi ta dejstva. Pri tem ne gre za bistvo, vendar je varovati zunanja znamenja su- verenosti narodov, ker moraš ra čunati z množicami, ki pogosto prav po takih znakih presojajo bistvo. Nimamo opraviti s komunisti, ki jim je tuje vsakršno zatiranje in zato ne mislijo veliko na obliko. Pred o čmi je treba imeti tiste, ki so dobili zaupanje v Partijo prav zaradi tega, ker je Partija tako dosledno branila pravice zatiranih naro- dov Jugoslavije in ki pogosto ne bodo znali razlikovati med obliko in vsebino.” 231 Razberemo lahko, da je Kardelj pripisoval vpraša- nju samoodlo čbe in suverenosti narodov osrednjo vlogo v politi čno-takti čnem na črtu. V času, ko so v osrednjem jugoslovanskem vodstvu oživele težnje po centraliza- ciji in poenotenju osvobodilnih gibanj, je to vprašanje prihajalo vedno bolj v ospredje. Prišlo je tudi do prvih konfliktnih situacij, ki so izvirale iz razli čnih pogledov glede rešitve tega vprašanja. V Arsovem primeru se je slovenskim komunistom uspelo mojstrsko izvle či iz ne- zavidljivega položaja, po drugi strani pa je bil ta primer zanje tudi dobra šola. Izkazalo se je, da je vprašanje samoodlo čbe in suverenosti slovenskega naroda zelo ob čutljivo, lahko bi celo rekli klju čno za sopotnike (kr- ščanske socialiste in sokole) v OF, na katerem stoji ali pade celotna taktika slovenskih komunistov. Zato je bi- lo potrebno prave vzroke za izjavo, ki so seveda pomenili o čitno kršitev na čela suverenosti slovenskega naroda, na vsak na čin prikriti. Priloga: Izjava KPS, slovensko Sokolstvo in krš čansko socialisti č- na skupina ugotavljajo, da je njihovo dosedanje sodelo- vanje omogo čilo uspešen, v slovenski narodni zgodovi- ni edinstven slovenski nacionalni upor in da zahtevajo 231 DLRS, knjiga VI/62. 121 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE bodo če naloge slovenske osvobodilne borbe njihovo še tesnejšo strnitev. Zato podajajo naslednjo izjavo. I. Aprilski zlom 1941 je bil hkrati moralnopoliti čni in organizacijski polom vse legalne slovenske politike, vseh uradno priznanih politi čnih strank, pa tudi reakci- onarnega in protiljudskega družbenega vodstva sloven- ske nacionalne usode. Po aprilskem zlomu so borbo za osvoboditev in združitev slovenskega naroda nujno morale prevzeti no- ve sile. Ustanovni sestanek osvobodilne fronte, ki so se ga udeležili zastopniki Centralnega komiteta KPS, sloven- skega Sokolstva, krš čanskih socialistov in slovenskih kulturnih delavcev, je že po svoji sestavi izrazil temelje bodo če resni čno nacionalne in ljudske slovenske politi- ke. Sokolska skupina, ki se je že v predaprilski Jugosla- viji borila proti izkoriš čanju Sokolstva v protinarodne in protiljudske namene, se je udeležila snovanja OF v smi- slu sokolskih narodno obrambnih nalog in smotrov ter je vklju čila slovensko Sokolstvo v Osvobodilno fronto, Krš čansko socialisti čna skupina se je pridružila usta- novnemu sestanku OF kot izraz revolucionarno demo- krati čnih procesov med slovenskimi katoliškimi množi- cami, procesov, ki so se razvijali že v stari Jugoslaviji. Slovenska kultura je s svojim sodelovanjem manifesti- rala, da se ho če ob strani najdoslednejšega slovenskega nacionalnega in družbenega razreda – delavskega razre- da Slovenije – boriti za osvoboditev in združitev sloven- skega naroda ter za sre čno bodo čnost delovnega ljud- stva Slovenije. KPS je kot stranka prevzela avantgardno vlogo v slovenskem narodnem osvobodilnem gibanju. Komunisti čna Partija Slovenije je kot sestavni del Komunisti čne Partije Jugoslavije edina stranka, ki je aprilski zlom ni kompromitiral, ki je ves čas svojega ob- stoja pravilno razumevala ter zastopala slovensko na- cionalno vprašanje in ki je zavzela pravilno stališ če ob vseh odlo čilnih prekretnicah za slovensko nacionalno usodo. Glede na to dejstvo, dalje glede na dejstvo, da 122 je Komunisti čna Partija Jugoslavije sekcija Komunisti č- ne Internacionalne – svetovne stranke mednarodnega proletariata, najnaprednejšega družbenega razreda v zgodovini človeštva – in pa glede na dejstvo, da je Sov- jetska zveza vzela v svoje roke usodo zatiranih narodov ter stvar vsega svobodoljubnega človeštva, je bila za ob- stanek in bodo čnost slovenskega naroda edina rešitev v tem, da prevzame Komunisti čna Partija Slovenije inici- ativo za Osvobodilno fronto kot vsenarodno organizacijo za osvoboditev in združitev slovenskega naroda. V po- budi Komunisti čne Partije Slovenije se je tudi zrcalilo, da je družbeno vodstvo slovenskega naroda po polomu predaprilske protiljudske in protinacionalne politike prešlo na slovensko delovno ljudstvo z delavskim razre- dom na čelu. V dejanski slovenski politiki se je pri čel tako uresničevati Cankarjev izrek: “Na tvojih ple čih, na ple čih delavca-proletarca, sloni bodo čnost naroda, na- roda proletarca.” Ustanovni sestanek OF slovenskega naroda je pra- vilno ugotovil, da je resni čna, kon čna in trajna rešitev slovenskega narodnega vprašanja zajam čena le s popol- nim zlomom imperialisti čnega sistema, ki že desetletja v tej ali oni obliki vklepa slovenski narod, in z naslonitvijo slovenskega naroda izklju čno na Sovjetsko Zvezo. Pra- vilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj tako slovenske narodne osvobodilne borbe kakor svetovne osvobodilne vojne proti fašisti čnemu imperializmu in barbarstvu. OF je bila od vsega po četka zasnovana in zamišlje- na kot vsenarodna organizacija, v katero imajo ne glede na politi čne, svetovnonazorske, tradicionalne in družbe- ne razlike enakopravni dostop vsi Slovenci in vse zares patrioti čne slovenske skupine, ki jih ni omadeževalo iz- dajstvo in sodelovanje z okupatorji. Vsenarodni zna čaj, ki ga zastopa OF, je omogo čil združitev vseh pozitivnih slovenskih sil in je dokazal, da vodijo tako proletariat Slovenije kakor ustanovne skupine OF zares pristni na- cionalni motivi. Nastop bele garde, ki so jo spo čeli in organizirali reakcionarni protinarodni in protiljudski, v predaprilski Jugoslaviji vladajo či krogi, kakor tudi izdajalska vloga tako imenovane sredine, ki je dejansko zgolj privesek 123 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE bele garde, sta dokazala, da je protiljudska reakcija iz- dala slovenski narodni interes iz svojih razrednih razlo- gov. Tudi s svoje plati sta potrdila pravilnost ugotovi- tve, da pripada družbeno vodstvo slovenskega naroda proletariatu Slovenije in da je za slovensko nacionalno bodo čnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod. II. Enotnost osvobodilne borbe, ki jo bije slovenski na- rod na življenje in smrt, kakor tudi vsi drugi razlogi, našteti v zgornjih ugotovitvah, zahtevajo, da se Osvo- bodilna fronta dosledno razvija v smeri vse krepkejšega in enotnega vseljudskega gibanja slovenskega naroda. Upoštevajo č to temeljno potrebo slovenske osvobodilne borbe in slovenske nacionalne ter ljudske bodo čnosti, soglašajo ustanovne skupine OF v naslednjih dejstvih: a) Osvobodilna fronta slovenskega naroda je enotna vseljudska politi čna in nacionalna organizacija sloven- skega naroda. Vodi jo njen Izvršni odbor, ki predstavlja tudi enotno politi čno in organizacijsko vodstvo aktivi- stov Osvobodilne fronte. b) Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacij- sko strukturo, strategijo in taktiko Komunisti čni Par- tiji Slovenije kot avantgardi najnaprednejšega sloven- skega družbenega razreda – proletariata Slovenije. Vse tri skupine ugotavljajo, da sta KPS in njeno vodstvo avantgardno vlogo Partije s pravilno politi čno linijo in organizacijo osvobodilne borbe slovenskega naroda tudi dejansko izpri čala. Nujna posledica vsega tega je, da se Komunisti čna Partija Slovenije, ki je zgrajena in vode- na po organizacijskih in politi čnih na čelih boljševizma in ki predstavlja kot celota ter z vsako svojo organiza- cijsko postojanko avantgardno središ če osvobodilnega boja, širi, razvija in utrjuje vsepovsod na slovenskem ozemlju in na vseh podro čjih slovenskega javnega življe- nja. Vsak član Partije kot avantgardne organizacije je že avtomati čno aktivist OF. 124 Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank ali politi čnih organizacij. Ustreza- jo če svojim nacionalnim, politi čnim in socialnim stre- mljenjem, ki so glede vseh temeljnih vprašanj istovetna s stremljenji KPS, ne čutijo in ne vidijo nobene potrebe za posebne lastne stranke ali politi čne organizacije. c) Slovensko Sokolstvo je zaradi svojega narodno vzgojnega zna čaja vse od ustanovitve OF priznavalo KPS kot edino politi čno stranko, ki more po svojem pro- gramu, organizaciji in disciplini v osvobodilni borbi in v bodo čnosti voditi politi čno življenje slovenskega naroda. Na tej osnovi je slovensko Sokolstvo v Osvobodilni fronti ustanovilo in ohranilo svoje razmerje do KPS ter ostaja pri svojem prvotnem sklepu, da ne organizira lastnih politi čnih aktivistov. d) Razmerje med krš čansko socialisti čno skupi- no in KPS je v skladu z dejanskim stanjem stvari in v interesu OF tako, da je in ostane krš čansko sociali- sti čna skupina izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacionalne in družbene pozicije ter njihovega sodelovanja na takih pozicijah. Zaradi tega krš čansko socialisti čna skupina ne organizira in ne bo organizirala posebne lastne politi čne organizacije. Ker bo Osvobodilna fronta organizirala enotno vzgojo za ak- tiviste OF, se krš čanska socialisti čna skupina odreka sleherni posebni organizaciji lastnih aktivistov. Njeni aktivisti se obvežejo utrjevati in širiti izklju čno OF slo- venskega naroda. V OF kot vseljudski politi čni in osvo- bodilni organizaciji slovenskega naroda ima slovenski kristjan polno možnost svojega vsestranskega politi čne- ga izživljanja. Vodstvo krš čansko socialisti čne skupine kot nazorske skupine ostaja idejno vodstvo prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne pozicije in njihovega sodelovanja na takih pozicijah. e) Kader aktivistov OF vodi v organizacijskem in po- liti čnem pogledu IOOF kot celota. Aktivisti odgovarjajo IOOF kot celoti. Posebni skupinsko politi čno organiza- cijski stiki s tem prenehajo (kar pa glede na to čko b ne zadeva KPS kot stranke): f) Uvede se enotna vzgoja za aktiviste OF po smer- nicah in na temelju materiala, ki ga dolo či IOOF. g) Pri okrožnih odborih OF se osnujejo krožki akti- 125 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vistov OF, ki imajo nalogo, da se bavijo z vzgojo aktivi- stov in da skujejo iz aktivistov organizacijsko, politi čno in moralno enoto. Kader KPS je dolžan posvetiti poseb- no skrb revolucionarni vzgoji vseh aktivistov. Stremeti mora za ustvaritvijo kar najpristnejšega vzdušja borbe- nega tovarištva. Vse tri ustanovne skupine dvignejo kader aktivistov OF s tem na višjo razvojno podlago. Kader aktivistov OF postane kader izbranih osvobodilnih borcev, ki ga eno- tno vodi IOOF. Aktiviste OF postavlja IOOF. Za osvobodilne borce pomeni čast, biti sprejet med aktiviste OF. Za KPS: Edo Kardelj Kidri č Boris Leskošek Franc Za slovensko Sokolstvo: Andrej Hribar 232 Drej če Jakli č 233 Za krš čansko socialisti čno skupino: Edvard Kocbek Fajfar Tone Miha Borštnik 234 232 Jože (Josip) Rus. 233 Franjo Lubej. 234 Dr. Marijan Brecelj. 126 I. “V nobeni jugoslovanski deželi, pri nobenem jugo- slovanskem narodu ni bilo tolikšne samozavesti, toli- kšnega navdušenja nad ustvarjanjem svoje lastne drža- ve. Tega sem se zavedel šele med zasedanjem slovenskih odposlancev, ki se je za čelo v Ko čevju 1. oktobra 1943. Tako priprave kot sam zbor so naredile na nas dosti večji vtis kot katerokoli prejšnje sre čanje. Namestitev, oskrbovanje, dekoracija dvorane – kot da bi ne stanova- li takoreko č še v čeraj tam okupatorji in kakor da bi ne bili že na pohodu novi, še hujši okupatorji. Samo število udeležencev zbora – 562 iz vseh delov Slovenije – je da- jalo zasedanju posebno zgodovinsko noto. Glavno vlogo pri tem sta igrala Kardelj in Kidri č. Oba sta dosegla svoj položaj zaradi zagnanosti v korist naše stvari in zaradi politi čne nadarjenosti: zaradi tega pa ju nih če ni koval v zvezde – za kult osebnosti tu ni bilo prostora. Navduše- nje je veljalo Sloveniji – vladalo je enoglasno navdušenje zaradi njene državne samostojnosti, ki so jo ob čutili kot zaključek narodnostnih in za četek socialnih dosežkov. Ko je Kardelj v svojem uvodnem referatu omenil, da so imeli tuji gospodarji Slovence za ‘narod hlapcev’, je dvo- rana otrpnila od jeze, zato pa je naravnost eksplodirala v navdušenju, ko je govornik hvalil partizane in vzhi če- no omenil svobodno Slovenijo.” 235 Tako je ozra čje na ko- 235 Djilas, Revolucionarni rat, str. 341. Izza ko čevskega zbora – med pri čakovanji in stvarnostjo 127 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE čevskem zboru doživel Milovan Djilas, ki je bil kot gost povsem neobremenjen in zato tudi njegov opis morda najbolj nepristranski. Zdi se, kot da bi udeleženci zbo- ra – po Kocbekovih besedah sicer v nekoliko umetno vzpodbujenem navdušenju v dvorani, 236 v kateri je do- miniral Cankarjev napis Narod si bo sodbo pisal sam, čutili, da je to ena poslednjih priložnosti, ko lahko od- krito dajo duška svojim nacionalnim čustvom. Pred sklicem ko čevskega zbora odposlancev slo- venskega naroda je namre č že nekaj časa potekal tudi proces, ki je bistveno krnil slovensko suverenost. Tako lahko pozimi na prelomu let 1942 in 1943 opažamo ne- posredno vmešavanje s strani predstavnikov osrednjega jugoslovanskega vodstva osvobodilnega gibanja (najprej Arso Jovanovi ć, nato Ivo Lola Ribar) v delovanje sloven- ske partizanske vojske in OF. Rezultat teh posegov je bil podpis dolomitske izjave in z njo povezana uskladitev linije OF z linijo KPJ ter nato v maju 1943 formalno zelo pomemben ukrep, in sicer prenos pravice imenova- nja slovenskega glavnega poveljstva z izvršnega odbora OF na vrhovni štab NOVJ. Temu ukrepu je nasprotoval zlasti član izvršnega odbora OF Josip Rus, ki je menil, da pomeni prenos vojaških pooblastil na vrhovni štab NOVJ brez trdnih jamstev glede federalne ureditve pri- hodnje države restavracijo prejšnjih odnosov v državi, tj. unitarizma. 237 Tudi Edvardu Kocbeku so se ob pripravah na ko- čevski zbor porajali dvomi, ki jih je na seji izvršnega od- bora OF 1. oktobra 1943 izpovedal z besedami: “Najprej smo dokon čno uredili osnutek, ki naj dolo či predstav- ništvo narodno osvobodilnega boja in za časne organe ljudske oblasti v vojnem razdobju. Razdelili smo ga na dva dela, na določanje strukture osvobodilnega gibanja in na nekakšno prvo slovensko ustavo v zasnovi. Prav zaradi tega se mi je zdelo pametno opozoriti tovariše na to, da bi iz drugega dela izpustili vse odnose do nastaja- jo čega jugoslovanskega državnega sistema in jih izrazili 236 Edvard Kocbek, Listina. Dnevniški zapiski od 3. maja do 2. decembra 1943. Ljubljana: Slovenska matica 1967, str. 341–342 (dalje Kocbek, Listina). V dnevnik je 2. oktobra 1943 zapisal: “Nocoj so se za čeli oglašati tudi medklici, vendar so bili organizirani preve č vidno, postajali so neprijetni.” 237 Slovenska novejša zgodovina, str. 673. 128 v samostojni izjavi, ki bi z njo nastopili v posebni to čki: v njej bi slovesno razglasili svojo voljo po sožitju z dru- gimi južnimi Slovani ter pri tem poudarili vse suverene pravice, ki smo si jih doslej izbojevali. Opozarjal sem jih na prehitro in pretesno formuliranje nove jugoslo- vanske skupnosti. To se mi je zdelo potrebno povedati iz narodnovzgojnega in narodnopravnega razloga. Toda tovariši so bili mnenja, da je čas do večera prekratek in da je razvoj v nekem pogledu tako izjavo že prera- stel. S tem se nisem strinjal.” 238 Na zborovanju je bilo poleg poudarjanja slovenske suverenosti – kot poro ča Vladimir Dedijer – slišati o čitke na ra čun Vidmarjevega govora, češ da je malomeš čanski, ker v njem ni omenil boja drugih jugoslovanskih narodov, zaradi tega pa so okarali še Kidri ča, češ da dopuš ča preveliko demokra- cijo, ker ni predhodno pregledal Vidmarjevega besedi- la. 239 Po zboru (4. oktobra 1943) je Kocbek svoje vtise strnil v naslednje misli, ki so hkrati tudi zelo prodor- na analiza celotne geneze pogledov slovenskega osvo- bodilnega gibanja na nacionalno vprašanje: “Zato mi je zdaj postalo mo čno žal, da referatov nismo prej skupno prediskutirali na seji in da se na Zboru nisem oglasil s prispevkom, ki bi bil spoštljivo izrazil omenjene opu- ščene misli, kajti z njimi bi dopolnili vsoto osvobodilnih resnic. Nazadnje pa sem pogrešal še pravilno slovensko opredelitev za novo Jugoslavijo. Željo po zopetni vklju či- tvi v jugoslovansko državno skupnost smo izrazili prvi č že lani decembra, ko smo bili povabljeni na zasedanje ASNOJ v Biha ću, ali bolje re čeno, ko se je tudi sloven- ska komunisti čna stranka odlo čila za vzpostavitev Ju- goslavije. Vendar smo to jugoslovansko smer izražali doslej nekam mimogrede in propagandno, stvarno se je jugoslovanska povezanost izrazila le med komunisti č- nimi strankami jugoslovanskih narodov. Tudi nekomu- nisti smo za čeli spoznavati nove razloge za jugoslovan- sko sožitje, vendar jih doslej še nikoli nismo do kraja analizirali in spremenili v na čelo. Zdaj pa se to vpraša- nje odpira že po svoji prakti čni plati. Ko se je ustvarilo vojaško sodelovanje v jugoslovanskem okviru in se je 238 Kocbek, Listina, str. 335–336. 239 Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (II. del), str. 423. 129 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE pokazalo, da se ho čejo tudi posamezna osvobodilna gi- banja združiti v zvezo osvobodilnih gibanj Jugoslavije, je postalo nujno, da proces preorientacije iz samoslo- venstva v zopetno jugoslovanstvo pospremimo z jasno in javno izjavo, z manifestativno opredelitvijo, ki bi raz- glasila na čela novega jugoslovanskega sožitja in enkrat za vselej vzpostavila gospodarska in politi čna poroštva zoper kakršno koli izrabo. Če tega ne bomo storili, bomo kljub poudarjanju notranje federacije zapluli v nevarno smer centralisti čne restavracije. Zato čutim, da je treba idejo novega sožitja južnih Slovanov, ki jih je mogo če združiti le v zelo široki federaciji, približati Slovencem prav prepri čljivo in previdno, to se pravi z rezervami, ki smo jih dolžni sebi in svojim zgodovinskim izkušnjam. Ljudje so tako razo čarani nad politi čno povezanostjo z Balkanom, da ho čejo stvarnega poroštva, predvsem pa stvarne predstave o tem, kakšna naj bo nova Slovenija v novi Jugoslaviji. Zato, pravim, sem post hoc tudi ob- žaloval, da Zbor ni izkoristil priložnosti in da pri izvolitvi odposlancev v ASNOJ ni slovesno izrazil svojega stali- šča do nove Jugoslavije.” 240 Tako smo od jeseni 1942 dalje pri ča svojevrstnemu položaju: po eni strani so se klju čni elementi sloven- ske suverenosti dejansko kr čili, po drugi strani pa se je slovenska suverenost javno izrecno poudarjala. To, v strokovni literaturi vsekakor premalo poudarjeno proti- slovje terja podrobnejšo osvetlitev. II. Za razumevanje našega problema je klju čna trditev Edvarda Kardelja, zapisana v pismu J. B. Titu iz srede decembra 1942, “da je sedaj že o čitno, da se bomo lah- ko mednarodno najlažje utrdili prav čez Jugoslavijo.” 241 Tedaj se je KPS dokon čno odlo čila za jugoslovanski dr- žavni okvir, kar pa ni pomenilo, da je dotlej vseskozi izrecno nasprotovala jugoslovanski državi, temve č le, da je do tedaj puš čala to vprašanje odprto. Ta Kardeljeva 240 Kocbek, Listina, str. 351–352. 241 Jesen 1942, št. 207. Pismo Edvarda Kardelja 14. decembra 1942 J. B. Titu. 130 izjava, ki jo je prvi že sredi sedemdesetih let navedel Janko Pleterski, 242 kaže, da so bile trditve v slovenskem pa tudi jugoslovanskem zgodovinopisju pred osamosvo- jitvijo, da se je KPJ že leta 1935 dokon čno odlo čila za jugoslovanski državni okvir neto čne in zavajajo če. Za dokon čno odločitev KPS za jugoslovanski državni okvir je bilo klju čno prvo zasedanje Avnoja v Biha ću konec novembra 1942, kjer slovenskih predstavnikov sicer ni bilo, a je Kardelj po radiu Svobodna Jugoslavija, ki je oddajal iz Sovjetske zveze, v za četku decembra 1942 zvedel zanj. Kardelj je takoj v imenu izvršnega odbora OF sestavil osnutek komunikeja in ugotovil, da bo “po- trebno napraviti celo vrsto izredno važnih sklepov”, med drugim tudi dolo čiti ljudi za člane Avnoja. Odlo čitev za jugoslovanski državni okvir je torej decembra 1942 sprejel kar Kardelj sam, ki pa se je zavedal, da bo, kot se je sam izrazil, potrebnih “nekaj ukrepov, da bi tudi v sami Sloveniji direktno dobili pristanek naroda.” Dotedanje Kardeljevo stališ če do tega vprašanja je bilo izraženo decembra 1941, ko je zapisal, “da ho če slovenski narod najprej dose či svojo neodvisnost in šele nato razpravljati o bodo či Jugoslaviji.” 243 Podobno raz- mišljanje lahko razberemo v Kidri čevem članku Revolu- cionarni razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega giba- nja iz maja 1942, objavljenem v komunisti čnem glasilu “Delo”, ko je zapisal: “Dose či osvoboditev, združitev in samoodlo čbo slovenskega naroda – to se pravi revoluci- onarno zlomiti obstoje či sistem nacionalnega zatiranja slovenskega naroda in revolucionarno prepre čiti vzpo- stavitev katerega koli in kakršnega koli starega ali no- vega sistema imperialisti čnega jarma. Program osvobo- ditve, združitve in samoodlo čbe slovenskega naroda je potemtakem izrazito revolucionaren program.” Nato je nadaljeval: “Že prva stopnja slovenske narodne revolu- cije (je) ubrala dosledno protiimperialisti čno smer, ki je bistveni pogoj za osvoboditev, združitev in samoodlo čbo malega naroda.” 244 Toda kar sta Kidri č in Kardelj zago- 242 Janko Pleterski, Temelji jugoslovanske federacije. Osvoboditev Slovenije. Ljublja- na: Založba Borec 1977, str. 44. 243 Zbornik dokumentov in podatkov VI/I/70. 244 DLRS, knjiga II/19. 131 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE varjala konec leta 1941 in v prvi polovici leta 1942, po bihaškem zasedanju v taki obliki ni bilo ve č izvedljivo. Jugoslavija je postala namre č dejstvo, hkrati pa je po- stalo tudi jasno, da klasi čna izvedba revolucije, kot so jo predvidevale predvojne teoreti čne ideološke sheme, v danih razmerah (obstoj protifašisti čne koalicije) ni mo- žna. Pri tem se je pojavila zadrega, kako najti ustrezno obliko za uresni čitev samoodlo čbe narodov, na katero so se komunisti sklicevali, ki bi predstavljala primerno nadomestilo za spremenjeni razvoj v prvi fazi (v buržoa- zno-demokrati čni) revolucije. Pri razreševanju tega vprašanja je imel v Sloveniji pa tudi v jugoslovanskem merilu osrednjo vlogo Edvard Kardelj. Kakšno rešitev je zagovarjal, je razvidno iz pi- sma, ki ga je pisal 16. januarja 1943 J. B. Titu. V njem mu je priporo čal, kako naj v Biha ću sprejmejo Edvar- da Kocbeka in Josipa Rusa: “Ko bosta prišla, naj jima vsaj tovariši iz PVNOJ narede oficielen akt sprejema kot predstavnikov slovenskega naroda. Ta formalnost bo naredila nanju dober vtis, poleg tega pa je to tudi za našo propagando dobro. Sam veš, da imajo Slovenci ra- di takšne formalnosti, zlasti danes, ko kot predstavniki slovenskega naroda stopajo v ‘državne odnose’ z dru- gimi narodi Jugoslavije. To dejstvo namre č, da ne gre le za nadaljevanje stare Jugoslavije, marve č da gre za vstop narodov Jugoslavije v novo skupnost, zgrajeno na na čelih samoodlo čbe, je za našo propagando v Sloveni- ji izredno važno. Odhod te delegacije v Biha ć bomo mi prikazali kot zgodovinski korak slovenskega naroda in dobro bo zatorej, da daste vi tej stvari potreben okvir.” 245 Ta scenarij se je tudi uresni čil, ne sicer v Biha ću, ka- mor, kot je znano, Kocbek in Rus nista prišla, temve č devet mesecev kasneje, tj. oktobra 1943 v Ko čevju in potem v Jajcu na drugem zasedanju Avnoja. Po drugi strani pa je Kardelj v istem pismu Tita tudi opozoril, “da moramo že danes paziti na vsak ukrep, da ne bi prekr- šili vsaj na videz tega na čela,” tj. na čela suverenosti in samoodlo čbe narodov. 246 Poleg razlogov na čelne narave je k temu opozorilu konkretno prispeval tudi odkrit spor 245 Kardelj, Zbrana dela, knjiga VI/79 (tipkopis). 246 Prav tam. 132 izvršnega odbora OF z Arso Jovanovi ćem, na čelnikom vrhovnega štaba NOPOJ. Poslej so bili slovenski komu- nisti pazljivejši, tako so npr. prave vzroke za podpis do- lomitske izjave prikrili, o prenosu pravice za imenovanje glavnega štaba so trdili, da gre le za prakti čne vojaške potrebe itd. V že omenjenem pismu pa je Kardelj J. B. Titu tudi svetoval, naj slovenskim delegatom ob priho- du pojasni, da je centralizacija, za katero je iz ukrepov osrednjega jugoslovanskega vodstva od jeseni 1942 da- lje že spoznal, da je neizogibna, potrebna le zaradi tre- nutnih mednarodnih vidikov. 247 Zato je imel ko čevski zbor zgolj manifestativen zna- čaj, saj na njem ni bil sprejet noben pomemben sklep glede prihodnosti Slovenije. Dejansko so vodilni komu- nisti tedaj razumeli ko čevski zbor in tudi Avnoj kot ne- kakšen “dolg” in obvezo, da uresni čijo “objektivno” in “nujno” razvojno etapo v zgodovinskem razvoju, kot so jo predvidevale idejne predpostavke, čeprav so nekateri slovenski komunisti upali, da bodo tem aktom sledili tudi vsi stvarni atributi za opredelitev države (npr. slo- venska vojska). Po drugi strani pa je bilo pri teh dejanjih zelo pomembno poudariti, da pri obnovitvi države ne gre zgolj za nadaljevanje predvojne jugoslovanske države in njene prakse, temve č bo ta zgrajena na povsem novih temeljih. Tako so ko čevski zbor in tudi drugo zaseda- nje Avnoja v Jajcu jugoslovanski komunisti razumeli kot zaklju ček dobe, ko naj bi bilo v ospredju nacionalno vprašanje, nato naj bi stopili v ospredje socialno-razre- dni vidiki. V skladu s takim razumevanjem se je J. B. Tito ob dilemah, kam priklju čiti Bosno in Hercegovino (Srbiji ali Hrvaški) oziroma ali naj bo samostojna eno- ta, opredelil za samostojno federalno enoto, pri tem pa pripomnil, da to tako in tako ni pomembno, saj bodo meje med federalnimi enotami le administrativne, ne pa prave, “buržoazne”. 248 Celotna geneza zamisli o sklicu ko čevskega zbora je bila torej že v temelju precej proti- slovna. 247 Prav tam. 248 Djilas, Revolucionarni rat, str. 355. 133 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE III. Kljub temu kočevskemu zboru ne gre zanikati po- mena, saj je glede rešitve nacionalnega vprašanja in no- tranje državne ureditve pomenil prevlado koncepta, ki je bil dokon čno potrjen na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu novembra 1943. 249 V času med obema zasedanje- ma Avnoja (od novembra 1942 do novembra 1943) se je v jugoslovanskem vodstvu osvobodilnega gibanja po- gled na oblikovanje nove jugoslovanske države namre č v marsi čem spremenil. Drugo zasedanje Avnoja v Jajcu je utemeljil Kardelj in s svojimi odloki je predstavljalo vrh prizadevanj za rešitev nacionalnega vprašanja. Po prvem zasedanju Avnoja v Biha ću je bil eden glavnih o čitkov osrednjega jugoslovanskega vodstva slovenske- mu, da je izvršni odbor OF sam imenoval zastopnike v Avnoj, kar je Ivo Lola Ribar v pismu centralnemu komi- teju KPS 20. aprila 1943 posebej poudaril, “da u slu- čaju osnivanja AVNOJ-a vi ste za razliku od Hrvata i drugih naroda Jugoslavije, istupali kao posebna celi- na koja delegira u AVNOJ svoje pretstavnike – dok su pretstavnici svih ostalih naroda bili izabrani i pozvani od vrhovnog štaba”. 250 Na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu je bilo ravno obratno, saj je kritizirani na čin po- stal pravilo. Tako so na podlagi Kardeljeve pobude na jugoslovanski ravni za posamezne pokrajine (Hrvaška, Črna gora in Boka, Sandžak ter Bosna in Hercegovina) najprej ustanovili najvišje politi čne organe, ki so se ime- novali pokrajinski protifašisti čni sveti ljudske osvobodi- tve (ZAVNO – Zemaljsko antifašisti čko vije će narodnog oslobo đenja), torej druga če kot v Sloveniji, kjer je enako telo, SNOO, obstajalo že od septembra 1941. Tudi ti so se izrekli za jugoslovansko državo kot skupnost enako- pravnih narodov, ki naj bi bila federativno urejena. Na podlagi takšnega zaporedja je bila odlo čitev sprejeta na drugem zasedanju Avnoja in zapisana v posebni dekla- raciji, tj. odlo čitev o federativnem na čelu zgraditve Jugo- slavije, utemeljena na formalno že izre čeni samoodlo čbi 249 Na pomen ko čevskega zbora pri snovanju sklepov na drugem zasedanju Avnoja opozarja tudi Djilas v svojih spominih (glej Djilas, Revolucionarni rat, str. 352). 250 DLRS, knjiga VI/89. 134 posameznih jugoslovanskih narodov. Avnojski odloki so ostajali na na čelni ravni, dokon čno ni bilo dolo čeno niti število federalnih enot, zato je po zasedanju v Jajcu tu- di Kardelj poudarjal, da se odloki še ne spuš čajo v po- drobnosti federativnega odnosa ter da bo njegove obli- ke pokazala prihodnost, bodo pa “v vseh primerih plod svobodnega sporazuma med našimi narodi.” Najve čje zasluge za ta “preobrat” imajo slovenski komunisti, pri čemer velja posebej izvzeti Edvarda Kardelja, ki je bil s svojim položajem v partijski hierarhiji najvplivnejši. O čitno je Kardelju s svojimi pogledi uspelo prepri čati ostale vodilne jugoslovanske komuniste, zlasti seveda J. B. Tita, o neustreznosti prvega zasedanja Avnoja v Biha ću, kar je razvidno tudi iz Djilasovega zapisa o po- govoru s Kardeljem: “‘Odali’ smo jedan drugom i kriti č- ko gledanje na prvo zasedanje Avnoja u Biha ću 1942. god.: nije temeljito pripremljeno, a niti rešilo osnovna pitanja – budu ću formu države, budu ću vlast, osnove društvenog poretka.” 251 Tako lahko imamo Kardelja za arhitekta in za idejnega tvorca odlokov v Jajcu, na kate- rih je temeljila druga avnojska Jugoslavija. Čeprav je “preobrat” pomenil le delen kompromis, ki mu ni uspelo v celoti spremeniti dejanskega gleda- nja na nacionalno problematiko v jugoslovanskem ko- munisti čnem vodstvu, in to vprašanje ni bilo v celoti ustrezno uresni čeno, pa je bilo bistvo sprejetja ko če- vskih in avnojskih sklepov v formalni zagotovitvi pravice do samoodlo čbe narodov in federativni ureditvi države. Čeprav je Kardelj, ko je J. B. Titu utemeljeval potreb- nost teh ukrepov, prikazoval formalni vidik kot nekaj obrobnega, npr. pri oceni Kocbeka, je 16. januarja 1943 v omenjenem pismu J. B. Tita opozarjal, “da bo pri po- sameznih sklepih visel na formalnostih, ki priznava- jo suvereniteto slovenskega naroda,” je bil ta formalni akt priznanja pravice do samoodlo čbe dejansko najpo- membnejši. Niso pa formalni avnojski akti iz jeseni 1943 v ni- čemer zavrli že pred tem za črtane težnje po centralizaci- ji, ki se je proti koncu vojne le še stopnjevala in prive- 251 O Kardeljevi vlogi pri oblikovanju sklepov drugega zasedanja Avnoja v Jajcu (glej Djilas, Revolucionarni rat, str. 356). 135 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE dla do politi čnega poenotenja celotnega gibanja jeseni 1944. 252 Tako je Latinka Perovi ć, ena najbolj proniclji- vih poznavalk jugoslovanske nacionalne problematike, ugotovila, da je bila zaradi monisti čne narave komu- nisti čne doktrine jugoslovanska federacija v precejšnji meri fiktivna, njeno vezno tkivo pa vojska in komuni- sti čna partija. 253 Pri oblikovanju tega protislovnega sistema se je Kardelj izkazal kot spreten in daljnoviden politik, spo- soben prilagajanja in krmarjenja med dvema ognjema. Po pri čevanju pokojnega Jožeta Smoleta, je J. B. Tito o Kardelju neko č celo dejal: “Ko ga malo bolj potipaš pod kožo, pride tudi iz njega na dan slovenski nacio- nalizem.” 254 Vendar je imel kot najvplivnejši Slovenec v celotni jugoslovanski zgodovini izredno kompleksno vlogo, katere posledice so bile tudi mnoge protislovne odločitve. Tako je kljub zagovarjanju formalne pravice do suverenosti in samoodlo čbe narodov Kardelj aktiv- no sodeloval pri centralizaciji, ki jo je že sam pred tem napovedal kot ukrep, potreben zaradi “mednarodnih razlogov”. S pospešeno centralizacijo, za četo na prelo- mu 1942/43, in njenim odkritim nadaljevanjem poleti in zlasti jeseni 1944 se sprva niso preve č strinjali niti slovenski komunisti, tako je npr. še poleti 1944 Boris Kidri č upal, da se bodo slovenske partizanske enote preobrazile v slovensko vojsko, nato pa je prišel oster opomin s strani centralnega komiteja KPJ v obliki su- spenza Kidri ča, ki je nato spokorniško in samokriti čno napisal članek “Ve č jugoslovanstva”, kjer se že zloveš če pojavljajo o čitki o “samoslovenstvu”, znani že iz pred- vojne propagande slovenskega liberalnega, unitarno usmerjenega tabora. 255 Kardelj pa je na seji centralnega 252 Jera Vodušek Stari č, Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba 1992, str. 51–104. 253 Latinka Perovi ć, Jugoslavija je poražena od znotraj. Teorija in praksa 1993, št. 5–6, str. 547. 254 Jože Smole, Pripoved komunista novinarja (1945–1980). Ljubljana: Enotnost 1994, str. 141. 255 Boris Kidri č. Zbrano delo. Govori, članki in razprave 1944–1946, II. knjiga. Lju- bljana: Cankarjeva založba 1978, str. 104–107. V tistem času so šli v poudarjanju jugoslovanstva celo tako dale č, da so v teh vprašanjih na osvobojenem ozemlju Bele krajine zaprosili za pogovor tudi Engelberta Gangla in dr. Nika Zupani ča, oba zagri- zena predvojna privrženca unitarizma, ki sta seveda z veseljem pohvalila omenjeni Kidri čev članek v 16. številki Slovenskega poro čevalca. Glej Stari politiki in javni 136 komiteja KPS 1. septembra 1944, potem ko je ugoto- vil, da se vprašanje odnosa do Jugoslavije ni popravilo, posebej poudaril, da tu ne gre ve č le za politi čno lini- jo, kot je to veljalo ve čino dotedanjega časa, ampak da se ljudem dejansko privzgoji jugoslovansko gledanje. 256 Prava žrtev tega procesa pa je postal jeseni 1944 odsta- vljeni voditelj hrvaškega osvobodilnega gibanja Andrija Hebrang, ki je sklepe o samoodlo čbi in suverenosti vzel preve č dobesedno. Procesu poenotenja na jugoslovanski ravni se se- veda ni izognila tudi OF, ki je kot slovenska posebnost izstopala od politi čnih izkušenj v drugih predelih Jugo- slavije. V tem pogledu se je Kardeljeva pobuda z za čet- ka leta 1943, da naj bo slovenska OF zgled za celotno Jugoslavijo, izkazala za neuresni čljivo, razvoj je šel na- mre č prav v nasprotno smer. OF se je namre č s časoma utopila v nadaljnjem jugoslovanskem politi čnem razvo- ju. Ta proces se je v prvih povojnih letih kazal predvsem v ideološkem izganjanju “malomeš čanstva” in “naciona- lizma” iz OF. Hkrati je potekal poskus prikrojevanja so- cialne strukture osvobodilnega gibanja predvojnim ide- ološkim merilom, to je predvsem favoriziranje delavcev, nasproti drugim slojem prebivalstva, kar je pomenilo opuš čanje izvirnih temeljev gibanja. Po koncu vojne se je ta proces še pospešil in Osvobodilna fronta sloven- skega naroda se je na prvem kongresu preimenovala v Osvobodilno fronto Slovenije, dokler ji niso v za čet- ku petdesetih let prejšnjega stoletja s preimenovanjem v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva vzeli še imena. To pa je pomenilo tudi formalno popolno izena čitev z ostalimi jugoslovanskimi republikami. Hkrati je prišel pravi čas za razpustitev slovenske partizanske vojske, za ukinitev katere je na za četku le- ta 1943 Kardelj menil, da je še prezgodaj, ob zaklju č- nih vojnih operacijah Jugoslovanske armade spomladi 1945. Iz vsega povedanega je razvidno, da se je že med voj- delavci o Osvobodilni fronti, o jugoslovanskem osvobodilnem gibanju in o Titu. Raz- govori z dr. Brecljem, ing. Dušanom Sernecom, Engelbertom Ganglom in dr. Nikom Zupani čem. Zapisal Viktor Smolej. Izdalo uredništvo Slovenskega poro čevalca. 256 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, f. 1, a. e. 13. Zapisnik seje centralnega komiteja KPS z dne 1. septembra 1944. 137 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE no izoblikoval na čin delovanja slovenske politike, razpe- te med Scilo in Karibdo, ki je bil potem zgled in vodilo za celotno povojno obdobje. Tak na čin delovanja tudi ni bil povsem nov, saj se je v mnogo čem skladal s tistim, ki ga je pred vojno uveljavil dr. Anton Korošec, karizmati čni voditelj slovenskega katoliškega gibanja. Po drugi strani pa se je pokazalo, da sta dejansko obstajala dva kon- cepta oziroma pogleda na celotno problematiko ureditve jugoslovanske države vse do odlo čitve jeseni 1942, da jo obnovijo in se kljub jasnemu distanciranju od predvoj- ne Jugoslavije in obveznem priseganju na deklarirano enakopravnost narodov niti nista bistveno razlikovala od temeljnih dilem, ki so se postavljale ob nastanku ju- goslovanske države leta 1918. Po vojni sta se nasprotna pogleda na notranjo ureditev jugoslovanske države le še izkristalizirala in se nato spopadala s spremenljivo srečo ves povojni čas, sprva sicer res prikrito, prvi č jav- no pa v polemiki Ćosi ć – Pirjevec. Nato se je spor le še stopnjeval in po Titovi smrti, ko ni bilo ve č najpomemb- nejšega blažilca teh razlik, dosegel vrhunec v za četku devetdesetih let, ko je jugoslovanska država razpadla. 138 I. “Kako je prišlo do mojega romanja v Rim? Ideja se je porodila iz kramljanja, ki sva ga imela tov. Krištof (Edvard Kardelj – opomba avtorja) in jaz neposredno po sklenjenem (viškem – opomba avtorja) sporazumu. Obe- ma se je zazdelo, da je prišel primeren čas tudi za son- diranje terena v Vatikanu, za ugotavljanje razpoloženja v njem in za naš neobvezen nastop v tem pomembnem miljeju. Tudi ostali tovariši so čutili, da bi tak poskus bil mogo č in potreben. Vsi se namre č ve č ali manj zave- damo, da je za nas zelo važno, kako Vatikan gleda na naše osvobodilno gibanje, kakšno je njegovo razmerje do naših notranjih nasprotnikov, kako gleda na dana- šnjo protikomunisti čno gonjo po svetu, kako gleda na Sovjetsko zvezo, kako se obnaša do svetovne reakcije in njenih povojnih na črtov in kako se misli držati do naše nove Jugoslavije v bodo čnosti. Sklenjeno je bilo, da ta poskus tvegam jaz kot član NKOJ-a individual- no, brez kolektivnega pooblastila, vendar z znanjem in odobrenjem celotnega NKOJ-a. Sklenjeno je tudi bilo, da v vseh razgovorih nastopim obenem kot predstavnik katoli čanov v NKOJ-u in še prav posebej kot zastopnik slovenskih katoli čanov v Osvobodilni fronti.” 257 Tako je Edvard Kocbek 27. septembra 1944, potem ko se je vr- 257 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS. f. 495. Glej tudi Edvard Kocbek, Osvobodilni spisi (II. del). Ljubljana: Društvo 2000 1993, str. 99 (dalje Osvobodilni spisi (II)). Kocbekova misija v Rimu poleti 1944 139 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE nil iz Rima, v pismu izvršnemu odboru OF pojasnil ra- zloge za svojo pot. Odlo čitev za Kocbekov odhod je bila sestavni del politike KPS in OF, ki jo je le-ta uveljavljala po podpisu sporazuma med predsednikom Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) Josipom Brozom – Ti- tom in predsednikom jugoslovanske begunske kraljeve vlade Ivanom Šubaši ćem (t.i. viški sporazum) 16. junija 1944. Zanjo je bila zna čilna taktika politi čne širine, ki je imela v Sloveniji po eni strani namen v mednarodno- politi čnih razmerah pokazati pripravljenost za spreje- manje tudi drugače misle čih v osvobodilno gibanje, po drugi strani pa so z njo skušali izvesti diferenciacijo med še neopredeljenimi ter tako onemogo čiti samostoj- no politi čno oblikovanje t. i. sredine. Kardelj je v navo- dilih slovenskemu centralnemu komiteju o tem zapisal: “V notranje politi čnem pogledu je sporazum popolnoma nevažna stvar in ni česar ne menja, ne v negativnem ne v pozitivnem smislu, na sedanjem stanju stvari. Kolikor ga lahko izkoristite za razbijanje belo – plave garde in sredine to storite, sicer pa ni treba pridajati stvari ve čje- ga pomena, kakor ga ima (...) V vsakem slu čaju bomo svetovno javnost še enkrat prepri čali o naši pripravlje- nosti na enotnosti z vsemi tistimi, ki kažejo voljo da se bodo borili proti okupatorjem, a obenem bomo znatno razbili reakcionarne grupe v inozemstvu.” 258 Del te poli- tike je bilo tudi poudarjeno dokazovanje, da osvobodil- no gibanje spoštuje vero in omogo ča normalno versko življenje, posebej še, ker je skoraj isto časno (od 12. do 16. junija 1944) v Ljubljani potekala duhovniška konfe- renca, na kateri so sprejeli posebno protikomunisti čno resolucijo in obsodili “izdajalsko po četje” Metoda Miku- ža, Franca Šmona in Avgusta Černeti ča. 259 Tako je bila v Beli krajini na ozemlju, ki so ga nadzorovali partizani, 22. julija 1944 sklicana duhovniška konferenca. Sku- paj z nekaj predhodnimi konferencami po posameznih okrožjih se je zborovanj udeležilo okoli 20 duhovnikov. Vodil jo je prodekan iz Podzemlja Andrej Ilc, ki ga je 258 Izvori, knjiga XVIII/69. Pismo Edvarda Kardelja dne 29. julija 1944 centralnemu komiteju KPS. 259 Protikomunisti čno zborovanje slovenske duhovš čine. Slovenec, 17. junij 1944. 140 škof Gregorij Rožman imenoval za generalnega vikar- ja na osvobojenem ozemlju Bele krajine in mu tudi dal svoj pristanek, da se je kot vikar sme udeležiti. Na njej so sprejeli posebno izjavo, s katero so navzo či duhovni- ki potrdili, da partizanska oblast upošteva in spoštuje versko življenje. 260 Marija Vilfan je zatem zbrala pogo- vore z nekaterimi duhovniki (prodekanom Andrejem Ilcem, kaplanom Modestom Golio, Metodom Mikužem, župnikom Lojzetom Žabkarjem), dvema znanima pred- vojnima katoliškima javnima delavcema (Dušanom Ser- necom in Francetom Bevkom) in Borisom Kidri čem kot predstavnikom OF. Ti so avgusta 1944 izšli v posebni brošuri “Slovenski duhovniki in politiki o Osvobodilni fronti in veri”. V tem času je bila celo predvidena sku- pna resolucija katoliških škofov v Jugoslaviji, za katero je dal pobudo hrvaški monsinjor Svetozar Rittig, ki se je septembra 1943 pridružil hrvaškemu osvobodilnemu gibanju. 261 Po drugi strani je potrebno omeniti, da dotlej slo- vensko osvobodilno gibanje ni imelo nobenih uradnih stikov z Vatikanom. Obstajal je sicer poskus s poseb- no spomenico katoliške skupine v OF spomladi 1943, naslovljeno na papeža Pija XII., ki pa je ostal neure- sni čen. 262 Z internacionalizacijo jugoslovanskega vpra- 260 Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji (IV. Knji- ga). Ljubljana: Cankarjeva založba 1973, str. 143. 261 Izvori, knjiga XVIII/69, kjer je Kardelj zapisal: “32. Bilo bi zelo koristno, če bi se organizirala slovensko-hrvaška konferenca katoliških duhovnikov, za katero je dal inicijativo Msgr. Rittig. Stopite z njim v stik in se dogovorite o tem. Skupna reso- lucija katoliških duhovnikov v Jugoslaviji bi mo čno podprla narodnoosvobodilno borbo.” 262 Bojan Godeša, O spomenici katoliške skupine v Osvobodilni fronti papežu Piju XII. aprila 1943. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, str. 657–663. Spomenico bi moral odnesti v Rim prior iz kartuzije Pleterje, vendar tega ni storil. O tem piše prior v svojih spominih (Josip Edgar Leopold – Lavov, Kartuzija Pleterje in partiza- ni 1941–1945. Spomini. Ljubljana: Knjižnica Slovenskega poro čevalca 1953, str. 86–87) naslednje: “Proti koncu junija 1943 sem po opravkih potoval v zadevi ple- terskega samostana h generalnemu prokuratorju kartuzijanskega reda v Rim, ker takrat ni bilo mogo če potovati h generalu reda, ki je bival v Franciji. (...) Ob tej priliki sem imel tudi avdijenco pri papežu Piju XII. (...) Neposredno pred potovanjem v Rim sem bil pri prijatelju Levarju in ga obvestil o svojem potovanju v Rim. Levar mi je ob tej priliki izro čil elaborat, ki naj bi ga izro čil papežu. V elaboratu so bile ovržene in hkrati raztolma čene razne obdolžitve, ki so jih podtikali partizanom. Tega elabo- rata pa nisem vzel s seboj, ker so bile trditve v njem samo postavljene, ne pa tudi dokazane. Dokazno gradivo ni bilo zbrano in razloženo, tako da bi bil elaborat brez u činka. Prosil sem Levarja, da bi sporo čil na pristojno mesto, naj si prizadevajo vse navedbe v elaboratu podkrepiti z dokazi in potrebnimi dokumenti, nakar ga bom ob drugi priliki vzel s seboj v Rim.” Kasneje pa prior gradiva, dopolnjenega z dokazi ni 141 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE šanja in s približevanjem konca vojne poleti 1944, je imela tudi vzpostavitev stikov osvobodilnega gibanja z Vatikanom dolo čen pomen. Tako je Edvard Kardelj v ti- stem času celo predlagal, da bi primer Metoda Mikuža oziroma odvzetje pravice njegovega opravljanja verskih obredov, predstavili v obliki pritožbe tudi Vatikanu. 263 II. “29. junija sem odletel v Bari, da bi se tam čim prej pripravil za pot v Rim. V Bariju je bila v tistih dneh ta- kšna zmešnjava, da so priprave trajale do 5. julija. V tem času sem obiskal tov. dr. Smodlako in ga seznanil s ciljem in pomenom svoje rimske naloge. S tovarišema Magovcem in Maruši čem sem obiskal taboriš če v Gravi- ni in se seznanil z življenjem in delom naših tehni čnih in vojaških enot. Iz Barija sem se z avtom odpeljal v Ne- apelj, kjer sem moral ostati tri dni in čakati, da se vrne tov. Nikola Mandi ć, šef našega urada za zvezo v Neaplju. Tov. Mandi ća smo poslali v Rim, da osebno uredi vse za naše bivanje, ker ni na voljo telefonske linije. Tako sem s svojim tajnikom dr. Mirkom Korši čem prišel (...) julija v Rim in se nastanil v majhnem stanovanju, ki smo ga najeli. Že dan za tem pa sem ostal v postelji zaradi gripe, ki se ji je pridružil še išijas. 264 Po posredovanju našega odnesel, ker so bile razmere ob kapitulaciji Italije take, da ni mogel na pot v Rim (str. 94–95). Kljub temu pa je prior v Rimu vseeno vsaj ustno obvestil Vatikan, ne pa tudi papeža osebno, o tem, kdo so partizani:”Med svojim bivanjem v Rimu sem govoril z nekim monsinjorjem, ki je bil zelo blizu papežu Piju XII. Razložil sem mu, kako je pravzaprav s partizani. Ko sem mu o partizanih vse povedal, mi je ves za čuden dejal: “To bi morali sporo čiti papežu! Jaz sem z njim intimen in vas lahko popeljem k njemu po tajnem vhodu.” To pa sem takrat odklonil, ker me ni nih če poslal, da bi interveniral v tej stvari, še bolj pa zato, ker nisem imel v rokah nobenega dokaznega gradiva.” (str. 87) 263 Izvori, knjiga XVIII/69. 264 V pismu Kardelju (Osvobodilni spisi (II), 24. julij 1944, str. 85) je Kocbek še bolj natan čno opisal svojo bolezen: “Tisti dan in no č, ko sem tovarišu predsedniku na- pisal daljše poro čilo in sprejel par obiskov, sta bila le za hip olajšanje, drugega dne sem dobil revmati čno vnetje desnega stopala, ki se je potem vselilo v levo stopalo, odnosno v obe koleni. Poleg tega se je miši čni revmatizem naselil v prsnem košu in od časa do časa je ponagajal še stari išijas. Legel sem in tokrat temeljito, prevzela me je vro čina, ki se v vijugah sprehaja gori in doli, ki me pa ta teden niti enkrat še ni zapustila. Znojim se neprestano in moreš si misliti, kako to pospešuje tudi zunanja rimska vro čina. Zdravnik mi dnevno daje razne inekcije, ki jim niti ne vem imena, poleg tega pa požiram še neko drugo grenko robo. Če gledamo diagram, iz katerega je razviden potek vro čine in s tem infekcioznega procesa, ra čunamo, da bo čez štiri 142 Narodnoosvobodilnega odbora v Rimu me je z inekcijami za čel zdraviti zagrebški internist dr. M. Rehnicer, ki se nam je pridružil in potuje v kratkem v Bari. Danes, 15. julija, sem že vstal in bom v dveh dneh že opravil prve obiske, ki sem jih pripravil s pomo čjo svojega tajnika in prof. dr. F. Kosa, ki ga je pred enim letom poslala v Rim slovenska Osvobodilna fronta. Mislim, da smo čas moje bolezni maksimalno izkoristili.” 265 Tako je Kocbek opisal svojo nepri čakovano dolgo potovanje v Rim. S tem pa zapletov in presene čenj še ni bilo konec. Glavni cilj Kocbekovega odhoda v Rim je bil obisk pri papežu. Prve dni, še med boleznijo, je za čel s svojimi sodelavci navezovati stike z Vatikanom. Pri tem jim je pomagal bivši odvetnik na Reki in izkušen mednarodni pravnik dr. Niels Sachs – Gri čki. 266 Tako je z njegovim posredovanjem prišlo do dveh razgovorov med Kocbe- kom in prelatom Cippico, ki je delal v vatikanskem dr- žavnem tajništvu. Nato je Kocbek v pismu Kardelju 24. julija 1944 pisal, da v prihodnjih dneh predvideva še en sestanek s Cippico in nato z njegovim predpostavljenim monsinjorjem Tardinijem, “nato pa čez par dni s pape- žem.” K temu je še zapisal: “Upam da bom prišel do nje- ga, pa čeprav se bom moral opirati na palico.” Nato pa je dodal še, kar se je pozneje izkazalo za klju čno: “Naj tu omenim še zadržek, ki so ga spretno formulirali “nekje v Vatikanu”. Ker sem član Nacionalnega komiteja in ker me kot takega jugoslovanska kraljeva vlada priznava, me mora po ceremonijalu, ki tukaj strogo vlada, uve- sti k papežu zastopnik naše države pri Vatikanu, od- nosno vršilec dolžnosti. Jaz sem tako tolma čenje odbil z razlago, da se mora prej spremeniti ves personal na- šega poslaništva pri Vatikanu, to pa zato, ker ima vsak dni vro čina izginila. Zaradi nege in poleg tega tudi politi čne bližine Vatikanu sem se preselil v privatno kliniko nekih redovnic.” 265 Osvobodilni spisi (II), str. 78. Pismo maršalu Titu z dne 15. julija 1944. 266 Osvobodilni spisi (II), str. 88–89. Pismo majorju Sardeli ću z dne 3. avgusta 1944, kjer piše: “Dr. Sachs je bil do premirja interniran na Liparih, kasneje pa je živel v Vatikanu, kjer je dobrodošel gost. Pred petimi tedni se je ponudil našemu komiteju v Rimu. Takoj je stopil v akcijo in mi do danes pomagal v mnogih zadevah, tako da smo se Brajnik, dr. Kos in jaz dogovorili in mu dali konkretno nalogo, da nas stalno in v celoti obveš ča o tem, kaj se dogaja na zelo živahnem podro čju vatikanske poli- tike in diplomacije. Na tem mestu bo ostal, dokler mu ne bo odrejena druga naloga. Odlo čili smo se, da naj živi v Rimu brez vidnih zvez z nami in da za njegovo delo vemo samo Brajnik, dr. Kos, Vi in jaz.” 143 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE med njimi maslo na glavi. 267 Pa tudi, če bi se personal spremenil, ne vem, če bi ne bilo dobro do konca vojne obdržati svojevrstno neodvisnost linije Osvobodilnega gibanja.” 268 Kmalu se je pokazalo, da do sre čanja s papežem ni možno priti tako enostavno, kot se je to zdelo pred prihodom v Rim. V pogovorih (teh je bilo skupaj pet) s prelatom Cippico je Kocbek izvedel, da sta dve možni poti, kako priti do avdience pri papežu. Prva možnost je bila, da takoj zaprosi za sprejem brez predhodnih razgo- vorov, druga pa, da najprej opravi spoznavne razgovore, kjer bi se izmenjali pogledi in stališ ča pre čistila. To izbi- ro so v Vatikanu pospremili z opozorilom: “ Če zaprosite za avdienco takoj, jo brez vprašanja dobite, toda vedite, da s papežem ne boste mogli v tem primeru politi čno se razgovarjati, ker bo to tako imenovana privatna av- dienca, če pa se odlo čite za avdienco po končanih raz- govorih, bo za dosego avdience, ki bo imela politi čen zna čaj, treba premostiti nekatere težave, katerih ve čja ali manjša akutnost se bo razodela v teku pogovorov samih, toda s papežem se boste lahko pogovarjali, o če- mer boste hoteli.” 269 Kocbek se je odlo čil za drugo pot, to je za razgovore s prelati. Že v prvih razgovorih z mladim prelatom Cippico, ko je bil še bolan, je Kocbek pojasnje- val svoje videnje razmer v Sloveniji in Jugoslaviji. Tako mu je razlagal kakšno je osvobodilno gibanje in kako se bojuje proti okupatorju, delovanje reakcije in vlogo višjega klera ter episkopata pri tem. Kocbek je pouda- ril, da delovanje predstavnikov katoliške cerkve proti 267 Osvobodilni spisi (II), str. 83. Pismo maršalu Titu z dne 15. julija 1944, v katerem je zapisal: “4. Ne glede na rezultate mojega obiska v Vatikanu je treba opraviti tudi radikalne personalne spremembe pri kraljevem jugoslovanskem poslaništvu v Va- tikanu. Dosedanjega poslanika (mislim da Milojevi ć) ni v Rimu, ker ga je moral kot nezaželena oseba zapustiti, vendar je še vedno naslovni poslanik. Vršilec dolžnosti dalmatinski duhovnik Moskatelo in uradnika Čuki ć in dr. Zalar so se slabo vedli, zlasti slednja dva. Za vršilca dolžnosti je treba takoj postaviti našega zanesljivega človeka, ki bi spremljal zelo intenzivno, zanimivo in pomembno politi čno življenje v Vatikanu. Če boste izbirali primerno osebo, bi opozoril na dva človeka: najprej dr. Kosa, ki dobro pozna rimske razmere, zaradi dobrega odmeva v Vatikanu in v Sloveniji pa bi bil nemara primeren prof. Viktor Smolej, resen in zanesljiv človek, ki zdaj dela v slovenskem centralnem Agitpropu. Jasno je, da bi prišel v poštev samo eden od njiju, če sami ne najdete primernega človeka.” 268 Osvobodilni spisi (II), str. 85–89. 269 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. Kocbekovo pismo z dne 27. 9. 1944 izvršnemu odboru OF. 144 osvobodilnemu gibanju ne bo moglo ostati brez posledic in bodo morali poskrbeti, da duhovš čina ne mogla ve č delovati na tak na čin. Posebej pa je poudarjal, da se osvobodilno gibanje v ni čemer ni pregrešilo zoper cerkev kot tako in da ni omejevalo osebne verske svobode niti cerkvenega organizacijskega delovanja. Odgovornost za napete odnose med osvobodilnim gibanjem in cerkvijo je torej na strani slednje in bo morala le-ta poskrbeti, da se stanje popravi in se ustvarijo pogoji za dobre odnose v bodo čnosti. Kocbek je v pogovorih tudi pojasnil, da sam nima pooblastila, da bi za čel pogajanja za kon čno ureditev odnosov, po drugi strani pa tudi še niso povsem dozorele razmere. Namen Kocbekovega obiska naj bi po njegovih besedah bil, da osvobodilno gibanje že vnaprej pokaže dobro voljo za pozitivno ureditev bodo čih odno- sov. Po Kocbekovem pripovedovanju so se razgovori raz- vili v prave debate, vendar pa so bile prelatove izjave le osebnega zna čaja, ker Cippico ni imel pooblastila, da bi dajal izjave tudi v imenu Vatikana. 270 Zato se je Kocbek odlo čil za slede č korak: “V ta čas sodi tako imenovana spomenica, ki sem si jo zamislil ta- ko, da bi to razpoloženje metodi čno prestregel in Vatikan do konca izzval in presodil. Vedel sem, da na spomenico ne bodo mogli drugače odgovoriti kot tako, da jo for- malno vzamejo na znanje in da torej ne bo mogla imeti nikakršnih konkretnih politi čnih posledic navzven, obe- nem pa sem vedel, da bo napravil ogromen vtis, tako da so bili zares v zadregi. S tem sem v Vatikanu ustvaril moralno presene čenje in moralne posledice.” 271 Tako je Kocbek predložil tajništvu Svetega sedeža posebno spomenico. 272 V prvih dveh delih spomenice, ki sta bolj uvodnega zna čaja, je govora predvsem o splo- šnih zna čilnostih gibanja in o vojnih razmerah v Ju- 270 Prav tam. 271 Osvobodilni spisi (II), str. 107–108. Pismo maršalu Titu z dne 2. oktobra 1944. 272 Osvobodilni spisi (II), str. 92. Pismo maršalu Titu z dne 8. avgusta 1944, v kate- rem pojasnjuje slogovne zna čilnosti spomenice: “Mislim, da bi tej spomenici moral dati bolj ali manj slovesen zna čaj izjave oziroma v njej formulirati svojo nalogo, da bi pri vseh uradnih obiskih laže nastopil kot utemeljitelj in razlagalec. Za pravilno umevanje spomenice je treba z moje strani pojasniti, da so njena vsebina in zgrad- ba, poudarjanje nekaterih dejstev in izpuš čanje drugih, pa tudi celotna frazeologija premišljeno izbrani in oblikovani po vztrajnem preu čevanju vatikanskega okolja in njegovega politi čnega duha. Izražam upanje, da v tej spomenici nisem niti česa važnega izpustil niti prestopil meje, ki mi je dovoljena.” 145 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE goslaviji. Za Kocbekovo misijo in odnose partizanskega gibanja z Vatikanom pa je pomemben zlasti tretji, zadnji del, ki se glasi: “Nacionalni komite osvoboditve Jugosla- vije meni, da je po doseženi politi čni in vojaški enotnosti v državi in po sporazumu s kraljevo vlado v Londonu prišel čas, da se raz čistijo in utrdijo odnosi med novim politi čnim predstavništvom v državi in Sveto stolico, od- nosi, ki so jih doma či okupatorjevi pomo čniki in politiki bivših jugoslovanskih diktatorskih režimov v emigraciji stalno kalili in izkoriš čali za svoje protinarodne, protidr- žavne in celo proticerkvene interese. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije zatorej prek podpisanega izjavlja, da je pripravljen priznati do- sedanji pravni položaj Katoliške cerkve v Jugoslaviji v skladu s federativnim in demokrati čnim statutom dr- žave in omogo čiti rešitev vseh tistih vprašanj in proble- mov, ki v predvojni Jugoslaviji niso mogli biti rešeni. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije bo v Ju- goslaviji omogo čil neodvisen, samostojen in apoliti čen razvoj Katoliške cerkve in vseh njenih ustanov, njeni organi pa bodo lahko ostali v nemotenem in trajnem stiku s Sveto stolico. Komite nadalje izjavlja, do bo do morebitnih sprememb sedanjega pravnega položaja Ka- toliške cerkve v Jugoslaviji prišlo samo v soglasju s Sve- to stolico. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije je spre- jel smernice in želje svetega o četa glede miru in pravice; iz te izjave je jasno vidno stališ če, ki ga zavzema glede graditve novega mirnega, zakonitega in pravi čnega reda v Jugoslaviji, kjer bo Katoliška cerkev zavzela tisti polo- žaj, ki ji po dostojanstvu pripada. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije prosi Sveto stolico, da nemudoma izvoli dati napotila vsem dostojanstvenikom s sodno oblastjo v Jugoslaviji, da bi brez odloga in v soglasju z obema stranema ozna čili in imenovali vojaške duhovnike v Narodnoosvobodilni voj- ski Jugoslavije. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije je pre- pri čan, da bo Sveta stolica vzela na znanje dobro voljo demokratične in federativne Jugoslavije in da bo zato s polnim razumevanjem dejanskega stanja in z mate- rinsko ljubeznijo do svojih otrok škofe in jugoslovan- 146 sko duhovništvo s potrebnimi smernicami napotila k sodelovanju z narodnoosvobodilnim gibanjem v smislu obstoje čih ustanov (verske komisije) in pri tem obsodi- la anacionalno in protidržavno delovanje, ki religijo in cerkev izrablja v izdajalske namene. Nacionalnemu komiteju narodne osvoboditve Jugo- slavije bi bilo po volji, če bi Sveta stolica že sedaj poslala na jugoslovansko osvobojeno ozemlje svojega predstav- nika, ki naj zato, da bi bolje opravljal svojo nalogo, ne bo podložnik države, ki je zainteresirana za jugoslovan- ska vprašanja, da bi se osebno prepri čal o resni čnosti zgornjih navedb, resni čnosti, ki bo obveljala tudi v pri- hodnje.” 273 Nato je Kocbek v vatikanskem Državnem tajništvu stopil v stik z monsinjorjem Sigismondijem, referentom za balkanske države, ki je dobil za razgovor od pristojnih oblasti vsa potrebna pooblastila, kajti med tem je ravno umrl državni tajnik kardinal Maglione, zbolel pa je tudi monsinjor Tardini, šef kongregacije za izredna vpraša- nja, ki je imel v Vatikanu vlogo nekakšnega zunanjega ministra. Iz ve č razgovorov je Kocbek dobil slede če mne- nje o stališ ču Vatikana. Tako naj bi Vatikan na podlagi razli čnih poro čil iz Jugoslavije prišel do spoznanja, da osvobodilno gibanje Jugoslavije združuje najrazli čnejše plasti, vere in nazore, da nima komunisti čnih niti anar- histi čnih ali drugih prevratnih teženj, da nima protiver- skih tendenc, čeprav so bili prav iz Slovenije obveš čeni o 29 justifikacijah katoliških duhovnikov. Vendar, po Kocbekovih vtisih, naj slednji umori ne bi predstavljali nepremostljive ovire med Sveto stolico in Titovo Jugo- slavijo glede razgovorov in glede urejanja bodo čih odno- sov med njima. Poleg tega so v Vatikanu pozdravili stik s predstavnikom nove Jugoslavije, ki so ga želeli obdr- žati vse dotlej, dokler ne bi bila imenovana enotna vla- da oziroma bi bili dani pogoji za mednarodno priznanje novega politi čnega reda v Jugoslaviji. Slednjega naj bi priznal tudi Vatikan takoj, ko bodo to storili tudi zave- zniki. V pogovorih so vatikanski predstavniki tudi vzeli na znanje Kocbekovo pobudo glede ureditve vprašanja 273 Osvobodilni spisi (II), str. 96–97. Spomenica predložena Tajništvu Svetega sede- ža dne 12. avgusta 1944. 147 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE vojaških duhovnikov v NOVJ in pošiljanja apostolskega delegata na osvobojeno ozemlje. 274 Po teh razgovorih je Kocbek znova na čel vprašanje avdience pri papežu, ki jo je tolma čil kot krono dote- danjih uspešnih obiskov. Tega vprašanja ni bilo mo č rešiti takoj in je bilo potrebnih ve č sestankov, dokler ni nazadnje o avdienci pri papežu razpravljal dolo čen krog kardinalov. Na Državnem tajništvu so Kocbeku sporo- čili sklep: “Želimo vam omogo čiti sprejem pri papežu in smo za to pripravljeni vzeti nase politi čno tveganje, ki ga bo v dolo čenem delu sveta povzro čila objava vašega obi- ska pri papežu. Vendar ho čemo, da je vaš obisk pri pa- pežu postavljen v obi čajen diplomatski okvir, ker so bili naši pogovori vendarle pogovori Vatikana kot versko- politi čne ustanove z vami kot politi čno osebo, pa čeprav je šlo pri tem stiku samo za izmenjavo mnenj in ustvar- janje razmer za stabilizacijo novih odnosov med nami in vami. Želimo, da vas k papežu privede jugoslovansko kraljevo poslaništvo pri Vatikanu, kar je po sporazumu Tito – Šubašić možno.” 275 Potem, ko se je Kocbeku po- srečilo presko čiti prvo oviro, ko ni hotel pristati, da ga v obisk uvede predstavnik kraljeve vlade v Vatikanu, na kar je sveti sedež pristal, so od njega zahtevali akre- ditivno pismo NKOJ-a, v katerem bi ga le-ta predstavil kot svojega člana, ki naj stopi v stik s Sveto stolico in kot tak zaprosi za avdienco pri papežu. Takega pisma pa Kocbek ni imel, kljub temu pa je skušal zaobiti tu- di to formalno zahtevo, kar pa mu kljub prepri čevanju ni uspelo. V Vatikanu se niso pustili prepri čati: “Toda Vatikan je kljub vsemu ostal na tej formalni zahtevi in mi pred odhodom poslal na dom človeka, ki je dejal, da si Vatikan pred zavezniki ne upa kršiti svojega proto- kola in da naj to razumemo in naj se čimprej vrnem z omenjenim pismom. Obenem so mi govorili, da so šli do skrajne meje in da bom kot član NKOJ-a prej sprejet pri papežu, kakor general de Gaulle, predsednik francoske- ga NKO, ki je na podobno avdienco čakal dva meseca, potem ko je prvi č moral oditi brez nje, ker pogoji zanjo 274 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. 275 Osvobodilni spisi (II), str. 111–112. Pismo maršalu Titu z dne 2. oktobra 1944. 148 še niso bili zreli.” 276 Kocbek se je tako brez obiska pri papežu vrnil iz Italije 20. septembra 1944. III. Kocbek je celotno rimsko odisejado ozna čil takole: “ Če po vsem tem ocenim sam svoje delo, moram re či, da je tisto glavno, kar nam je bilo pred mojim odhodom v Rim pred o čmi, doseženo: led je prebit, stik vzpostavljen, dobra volja izražena. Poleg tega smo spoznali, da Vati- kan ra čuna z novo Jugoslavijo kot izvršenim dejstvom in to posebno po sestanku Churchill Tito, odnosno po Churchillovem obisku v Vatikanu. Tu je mesto, da vam obnovim par izjav, ki so zelo pomembne. Iz razgovora sem posnel, da misli Vatikan po vojni uvesti neke vr- ste antiklerikalni kurz v vseh državah, kjer se je danes klerikalizem tako o čitno negativno pokazal. Ko sem od- prl vprašanje ljubljanskega škofa, so me poslušali in vpraševali, toda z ni čemer ga niso branili, ko sem dejal, da bo slovenska narodna oblast v delikatnem položa- ju, ko ga bo morala prijeti zaradi velike odgovornosti za protiosvobodilno po četje, ki si ga je naložil pred celim narodom. Zvedel sem, da so v Vatikanu dvignili roke od njega ob njegovem zadnjem obisku v Rimu, ko je hotel navodil, pa so mu rekli, da naj jo vozi po svoji lastni pameti. 277 Eden izmed odgovornih ljudi v Vatikanu mi je zagotavljal, da je Vatikan v Sloveniji pustil pasti ne samo škofa Rožmana, 278 ampak tudi Slovensko ljudsko stranko, odnosno klerikalizem. 279 (...) Tudi to je naša ve- lika zmaga, čeprav se je odigrala tiho.” 280 Ob teh opti- 276 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. 277 Škof Rožman je bil med okupacijo trikrat v Vatikanu, vendar le v času italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine in sicer maja 1942, novembra 1942 in zadnji č julija 1943. Glej Griesser – Pe čar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 155–157. 278 S to trditvijo kot neresni čno polemizira Jakob Kolari č, Škof Rožman. Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa (III. del). Družba sv. Mohorja v Celovcu 1977, str. 491–492. 279 V pismu maršalu Titu z dne 2. oktobra 1944 (Osvobodilni spisi (II), str. 113) je Kocbek še dodal: “Glede tega mi je zanesljiv človek iz Vatikana z najve čjo resnostjo potrdil, da se je Vatikan odlo čil v Sloveniji žrtvovati Slovensko ljudsko stranko in žrtvovati škofa Rožmana. Na moje vprašanje mi je odgovoril, da Vam to lahko v taki obliki sporo čim.” 280 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. K temu je Kocbek še dodal: “ Čeprav mi je bila ta izjava dana jasno in sigurno, vas prosim, da jo uporabljate le v ve čjih 149 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE misti čnih ocenah, pa je kljub temu še dodal: “Napa čno pa bi bilo, ko bi si po tem mojem prigodnem poro čilu ustvarili predstavo, da se ni spremenil le politi čni obraz Vatikana, ampak tudi njegov bistvo. Nasprotno, njegovo bistvo je ostalo staro. Vatikan sestavljajo še vedno pre- lati s konservativnimi politi čnimi in družbenimi tenden- cami. Res je sicer, da so v tem mravljiš ču zastopane vse rase in narodnosti in da je opaziti tudi toliko narodnih tendenc, vendar prevladuje enotno ob čutje negotovosti pred bodo čnostjo, ki se ho čejo iz nje rešiti po najlažji liniji. To linijo predstavljajo zapadni zavezniki, ki na vse na čine omrežujejo Vatikan.” 281 Podoben vtis o opravljeni nalogi v Rimu je Kocbek dobil tudi v razgovoru s Kar- deljem. Predsedniku NKOJ-a J. B. Titu je v pismu dne 2. oktobra 1944 poro čal: “S tov. Kardeljem sva napravil tudi nekakšen obra čun moje poti, ugotovila sva, da je tisto bistveno, kar smo pred mojim odhodom imeli pred o čmi, doseženo. Vatikan ra čuna z novo Jugoslavijo in kljub svojim stalnim konzervativnim nagibom krma- ri svojo ladjo zelo previdno in nikjer ne zapira nobenih vrat.” 282 Navkljub lastnim pozitivnim ocenam delovanja v Rimu, pa je lahko že kmalu tudi sam opazil o čitke na svoj ra čun. Ta ob čutja je izrazil v pismu J. B. Titu 2. oktobra 1944: “V pismu, ki ste mi ga, spoštovani tov. predsednik, poslali, sem razumel vašo zaskrbljenost, nisem pa mogel razumeti o čitka, češ da nisem na čenjal naših pritožb glede ravnanja predstavnikov Cerkve pri nas, ko pa je to bila moja glavna naloga in bi moral iz- rabiti najmanjšo priložnost, da to storim. Moram Vam reči, da je to hudo delovalo name, zlasti še, ker sem ob vrnitvi med svoje tovariše naletel pri njih ne le na sledo- ve takšnega mnenja, temve č tudi na nezaupanje v moje opravljeno delo.” 283 Tako je Kardelj 1. oktobra 1944 pisal centralnemu komiteju KPS: “Kocbek vam je napisal obširno poro čilo delovnih smernicah, nikakor pa ne v propagandi, kar velja v glavnem za vso vsebino mojih razgovorov.” 281 Prav tam. 282 Osvobodilni spisi (II), str. 113. 283 Osvobodilni spisi (II), str. 110. 150 o svojem bivanju v Rimu 284 in ga pokazal kot pozitivno dejstvo. Objasnite vi tistim, ki se jih ti če, da je Kocbeko- vo gledanje naivno in da je v resnici vatikanska reakcija še enkrat pokazal svoj obraz. Pozitivnega je v celi stvari samo toliko, da bomo mi lahko jutri Vatikanu in vsej katoliški hierarhiji pri nas, ko bo skušala utrditi svoje pozicije, rekli: prepozno, poslali smo vam Kocbeka, ko je bil še čas, zdaj pa je prepozno.” 285 IV. Navzven se je neuspeh Kocbekovega potovanja v Rim najbolj vidno kazal gotovo v tem, da mu ni uspelo izposlovati avdience pri papežu Piju XII, ki je bila njegov glavni cilj. 286 Tudi Kocbeku je bilo jasno, da se bo po tem merila uspešnost njegovega obiska. Tako je v pogo- voru z vatikanskimi prelati, ko se niso mogli uskladiti glede avdience pri papežu, tudi dejal: “Opozoril pa sem jih na to, da bodo moji tovariši in naša javnost preso- jali uspešnost mojega potovanja le po tem, ali sem bil sprejet pri papežu ali nisem bil.” 287 Prav z zapleti glede obiska pri papežu, pa se je pokazala pomanjkljivost, ki je bila pravzaprav klju čna in sicer, da Kocbekova misija ni imela dovolj jasno dolo čenih pooblastil. Po eni stra- ni naj bi Kocbek nastopal kot posameznik (le kot član NKOJ-a in še posebej kot zastopnik slovenskih katoli- čanov v osvobodilnem boju), po drugi pa dejansko tudi v vlogi predstavnika NKOJ-a, čeprav v njegovem imenu uradno ni bil pooblaš čen. Pokazalo se je tudi, da ob od- 284 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. Pismo Edvarda Kocbeka 27. septembra 1944 izvršnemu odboru OF. 285 Izvori, knjiga XX/21. Zanimivo je, da je bilo Kocbekovo potovanje v Rim predmet polemike tudi ob znani Kocbekovi aferi zaradi intervjuja v tržaški reviji Zaliv leta 1975. Tako je Makso Šnuderl v polemiki s Kocbekom v Naših razgledih 6. maja 1975 uporabil tudi izpisek iz svojega dnevnika, kjer je imel zapisano: “Dalje je bilo referirano, da je bil Kocbek v Vatikanu in da so tam pripravljeni obsoditi belo gardo in zamenjati ljubljanskega škofa in da to obsojajo. Seveda sedaj, ko smo mi sami razgalili belo gardo in onemogo čili škofa! To ni nikaka koncesija Vatikana. Sicer pa je imel Vatikan ve č od Kocbeka kakor pa on od njega.” (navedba je povzeta po Šnu- derl, Dnevnik (II. del), str. 303–304). 286 AS 1643, fond Predsedstvo SNOS, f. 495. V pismu izvršnemu odboru OF 27. septembra 1944 je Kocbek zapisal: “Ko sem odhajal na pot, sem obenem s svojimi tovariši imel pred svojimi o čmi za konkreten cilj obisk pri papežu.” 287 Prav tam. 151 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE hodu niso bili preve č natan čno seznanjeni z diplomat- skimi prijemi, ki jih taka akcija zahteva. Vso zadevo pa je oteževalo tudi to, da NKOJ mednarodnopravno ni bil priznan, čeprav je bil Vatikan pripravljen v tem prime- ru zamižati na eno oko. Za vse to pa neposredno ni bil odgovoren le Kocbek, temve č celotno vodstvo, zlasti še Kardelj, ki je bil eden od neposrednih pobudnikov tega potovanja. K temu pa je potrebno dodati, da bi se Koc- bek lahko takoj sre čal s papežem, ko bi se vrnil v Rim s pooblastilom NKOJ-a. Seveda bi morala za to obstajati volja s strani vodstva osvobodilnega gibanja, te pa tedaj ni bilo ve č. Kocbek je v pismu monsinjorju Sigismondi- ju 3. oktobra 1944 sicer navedel ovire tehni čne narave, ki onemogo čajo njegov ponovno vrnitev v Rim, vendar je bilo dejansko druga če. 288 Kardelj je namre č Kocbeku prepre čil ponoven odhod v Rim 289 in vodstvu slovenske- ga centralnega komiteja KPS v pismu dne 1. oktobra 1944 hkrati zabi čal: “V zvezi s Kocbekovim slu čajem vsa opozarjam, da ne pustite ve č nikomer v Rim od na- ših katoli čanov, zlasti tudi ne Mikužu, ki je zadnjikrat izražal take želje.” 290 Tako se je na koncu izkazalo, da Kocbek pravzaprav sploh ni bil odgovoren za to, da se ni sre čal s papežem. Povsem neposredno se je nasprotje med Kocbekom in vodstvom partizanskega gibanja pokazalo dejansko le ob spomenici, ki jo je Kocbek predložil tajništvu sve- tega sedeža. Kocbek je sicer skušal to razhajanje kasne- je omiliti, v poro čilu izvršnemu odboru OF pa ga je celo zamol čal in spomenice v njem sploh ni omenil. Glav- ne očitke lahko razberemo iz pisma J. B. Tita, ki ga je napisal v imenu predsedstva NKOJ-a, dne 26. avgusta Edvardu Kocbeku. V njem lahko preberemo: “Smatra- mo da je potrebna ve ća opreznost nego što je izražena u 288 Osvobodilni spisi (II), str. 115–116, kjer piše: “Ovire tehni čne narave, ki izvirajo iz poteka vojaških operacij in iz politi čnega udejstvovanja članov Nacionalnega ko- miteja osvoboditve Jugoslavije v vseh predelih države, ovire torej, ki sem jih pred- videl že v pogovorih z Vami, mi ne dopuš čajo, da se vrnem v Vatikan z zahtevanim pismom.” 289 Osvobodilni spisi (II), str. 109. Pismo maršalu Titu 2. oktobra 1944, kjer Kocbek piše: “Zato pa sem poro čal tovarišem na seji, posebej pa še tovarišu Kardelju, ki je odločil, da se zaradi zunanjepoliti čnih razlogov ne bom vrnil, ampak samo z oseb- nim pismom zaklju čil svoj obisk v Rimu.” 290 Izvori, knjiga XX/21. 152 Vašem konceptu po pitanjima u tre ćem otsjeku Vašeg memoranduma, što se vidi iz naših prijedloga. Odnos Katoli čke crkve (ne Crkve u cjelini, ve č one u Jugoslaviji) prema borbi naroda Jugoslavije za njihovi slobodu nije bijo bresprijekoran. Ne samo da sve ćenstvo nije stalo uza svoj narod u toj njegovoj borbi, ve č je u ogromnoj svojoj ve ćini bilo aktivno na strani neprijate- lja. Bilo je čak i sve ćenika zlo činaca. Prirodno je da to držanje nije ostalo bez posljedica na raspoloženju naro- da prema Crkvi u Jugoslaviji. Mi čemo morati preduze- ti mjere protiv krivaca prema svom narodu i nastojati da sprije čimo ponavljanje ovakve uloge doma ćeg našeg djela crkvene organizacije. Mi se do danas nismo ogrešili o Crkvu, kao u po- gledu njenog poštovanja tako ni u pogledu priznanja slobode njenog vjerskog djelovanja. Ona se medjutim u mnogome ogriješila o naše narode. Na njoj je sada da to popravi i da stvori uslove za dobre odnose u budu ćnosti. U ovakvom stanju stvari, mi ne možemo ni čim garan- tovati njen pravni položaj, a ne možemo pristati ni da se odreknemo prava da izmenimo njen sadašnji položaj bez pristanka Sv. Stolice. Danas ne vidimo nikakve garancije da bi takvo naše dobrovoljno odricanje od svojih prava urodilo korisnim plodom i dalo mogu ćnost za dobre odnose s Crkvom u našoj zemlji. Zato smatramo da danas još nije vreme da se na- ši odnosi s Katoli čkom crkvom kona čno urede. Oni bi – prema današnjem stanju i raspoloženju naroda – mo- rali biti nepovoljni po samu Crkvu, bez obzira na pozi- tivno vjersko raspoloženje narodnih masa. Mi, razume se, ne želimo takvo rešenje pitanja. Upravo je u interesu dobrih odnosa sa Sv. Stolicom da se ta stvar postepeno razvija i u tom razvoju pre čiste svi konkretni problemi Crkve u Jugoslaviji. Zato je danas prerano obe čavati priznanje dosada- šnjeg pravnog položaja Crkve u Jugoslaviji, a još manje da će se promene pravnog položaja Crkve provoditi sa- mo u saglasnost sa Sv. Stolicom.” 291 Pri tem je šlo za o čitno temeljno razli čno gledanje 291 Osvobodilni spisi (II), str. 97–98. 153 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE predvsem na ureditev bodo čih odnosov s katoliško cer- kvijo in kdaj naj do njih sploh pride. 292 V. Poleg teh konkretnih o čitkov in razhajanj je na negativno oceno Kocbekovega potovanja v Rim najbolj vplivala sprememba politi čne linije partizanskega giba- nja, do katere je prišlo prav v času Kocbekovega bivanja v Rimu. Zanjo je bila zna čilna opustitev politike širine in zaostritev odnosov do vseh skupin izven OF. Tako je vodstvo partizanskega gibanja v tem času (po 15. sep- tembru 1944) prekinilo vse pogovore z vsemi subjekti izven OF in so se zanje zaprla vrata v OF. Politiko zapr- tih vrat je Boris Kidri č v poro čilu “za Moskvo” pojasnil takole: “V sedanji politi čni situaciji se že opaža, da se reakcija, ki se je doslej vezala predvsem na okupator- ja, skuša pregrupirati, se vezati na zahodne zaveznike in dobiti razne postojanke v organizacijah Osvobodilne fronte in institucijah narodne oblasti. Ena izmed osnov- nih nalog je torej prepre čevati tako pregrupacijo in pri- dobivanje pozicij s strani reakcije. Pregrupacija reakcije je zelo vidna pri tistem delu slovenske duhovš čine, ki o čitno izraža trenutno vatikansko politiko. To je tisti del duhovš čine, ki je ostajal doslej kljub pozivom OF, naj se priklju či narodnoosvobodilni borbi, pasiven in ki se tudi ni javno diskreditiral zaradi sodelovanja z okupatorjem, ki pa poleg drugih elementov predstavlja sedaj objektiv- no in subjektivno sredstvo najnovejših poskusov reak- cije, da izvede svojo pregrupacijo in se zasidra v raznih javnih institucijah.” 293 Tako je Kardelj v pismu central- nemu komiteju KPS z dne 1. oktobra 1944, ko je govoril o Kocbekovi poti v Rim in odnosih z Vatikanom in s katoliško duhovš čino zapisal: “Vi pa v Sloveniji odlo čno zavzemite kurs, o katerem smo govorili, ko sem bil pri vas. Pokazalo se je tudi tu, da naše stališ če proti duhov- nom ni prav ni č preostro, ker se sploh skuša zdaj ka- 292 Z zelo podobnimi težavami kot Kocbek se je od jeseni 1944 spopadal tudi pred- sednik verske komisije Lojze Ude. 293 Kidri č, Kratek obris, str. 47. 154 toliška reakcija utrditi na naših pozicijah. Kakršna koli kolebanja v tem oziru ali popuš čanja takim tendencam, kot jih razvija Kocbek, bi bilo v sedanjem položaju samo nevarno in bi privedlo do nove koncentracije reakcije. Zdi se mi potrebno še enkrat poudariti, da je potrebno zavzeti zelo oster kurs proti slovenski katoliški sredini in ji ne dati, da bi se konsolidirala. Ves mednarodni in notranji razvoj kaže na to, da bodo procesi šli svojo pot in da bo treba biti do skrajnosti buden.” 294 Po drugi strani pa je prišlo v tem času tudi do po- membnih sprememb v OF. Tako so na seji izvršnega odbora OF 23. septembra 1944 sklenili razširiti izvršni odbor z 11 na 27 članov, kar je Boris Kidri č pojasnil: “da pomeni vstop v Izvršni odbor za vsakega od novih tova- rišev, posebno pa za tiste, ki so sodelovali v Vrhovnem plenumu, kot predstavniki politi čnih frakcij in funkcij, kot pristanek na enotnost Osvobodilne fronte in to ne samo glede splošne politi čne linije, ampak tudi v orga- nizacijskem pogledu, tako da se s tem vsak od priso- tnih članov v IO odre če snovanju samostojnih politi čnih grupacij in da sprejmemo vsi OF kot bodo čo platformo slovenskega politi čnega in ekonomskega življenja.” 295 Po tej spremembi, lahko bi ji dejali kar nekakšna mala do- lomitska izjava, je opredelili nov zna čaj OF Boris Kidri č z besedami: “Osvobodilna fronta je danes popolnoma enotna, čeprav navzven predstavlja še vedno tudi slo- vensko politi čno tradicijo. Komunisti čna partija ima v Osvobodilni fronti nesporno vodilno vlogo. (...) Osvobo- dilna fronta je ohranila svoj vsenarodni zna čaj, v svojem jedru pa predstavlja zvezo delavcev, delovne inteligence, kmetov, raznih drugih srednjih slojev in tistih patriotov, ki jim je interes narodnoosvobodilne borbe nad razre- dnimi interesi. Danes ne more biti nobenega dvoma, da bo Osvobodilna fronta pod vodstvom Komunisti čne par- tije ostala tudi po osvoboditvi.” 296 Na negativno oceno Kocbekovega potovanja v Rim so še posebej vplivale ideje, ki se jih je navzel v Italiji. 294 Izvori, knjiga XX/21. 295 AS 1670, fond izvršnega odbora OF, f. 432. Seja razširjenega izvršnega odbora OF dne 23. septembra 1944; Bojan Godeša, Krš čanski socialisti in ustanovitev eno- tnih sindikatov. Prispevki za novejšo zgodovino 1998, št. 1–2, str. 75–87. 296 Kidri č, Kratek obris, str. 46. 155 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Ta spoznanja je Kocbek opisal v ve č pismih osrednje- mu vodstvu, najbolj natan čno pa v pismu J. B. Titu 2. oktobra 1944, ko je zapisal: “Kot katoli čan sem iz tega rimskega bivanja lahko potegnil zelo pozitivno ugotovi- tev, da se je v vrstah zavednih katoli čanov po vsej Evro- pi za čelo razslojevanje, ki ima bolj ali manj družbeni zna čaj. Ugotovil sem torej, da se je proces, ki smo ga za čeli slovenski katoli čani s pomo čjo kompartije v osvo- bodilnem boju, zdaj pojavil tudi pri drugih narodih in to z zanosom, ki ga nisem nikdar pri čakoval. Imel sem priložnost, da stopim v osebni stik z ljudmi, ki zastopajo revolucionarne težnje na primer v Italiji, pa tudi v Fran- ciji in drugih deželah. Vsi ti katoli čani (z delavskimi množicami, mlado in- teligenco in mladimi duhovniki) ostajajo iskreno zvesti katoliškemu nazoru, vendar hkrati sprejemajo marksi- zem-leninizem za svojo podlago na družbenopoliti čnem podro čju, ne da bi kjerkoli nastopali kot kakšna sekta, pa č pa akcijsko povezani s kompartijo. To so bile zame popolnoma nove vesti, slovesno so potrdile usmeritev slovenskih krš čanskih socialistov, ki smo prvi med nji- mi stopili na to pot, obenem pa so pokazale, da je v ka- toliškem svetu zares dozorel trenutek za veliko razsloje- vanje družbenega in moralnega zna čaja. Tudi za nas je pomembno dejstvo, da bo v bodočih evropskih procesih veliko vlogo igralo prav to notranje čiš čenje katoliškega sveta. S tem je potrjeno moje osebno mnenje, da je ka- tolicizem sposoben velikih zgodovinskih preobratov, ne da bi pri tem karkoli spremenil v obmo čju dogme. Prepri čan sem, da gremo naproti novemu katoliciz- mu, ki se bo omejil na svoj prav verski okvir in obenem zavrgel vse svoje politi čne in družbene nepravilnosti. Vse to pa ni bilo odvisno samo od nastopa katoliške levice same, ampak tudi od razumevanja kompartije, katere naloga je v Evropi med drugim ta, da z vsemi sredstvi omogo ča to razslojevanje in nastop katoliške levice, kar bo trajalo tako dolgo, dokler ta proces ne bo kon čan. Spet sem globoko sam v sebi doživel dejstvo, da je evropski katolicizem tako mo čan duhovni in zgo- dovinski pojav, da ga v bodo čih evropskih procesih ni mogo če niti zanikati niti rušiti bodisi z družbeno revo- lucijo ali kulturnim bojem, ampak samo o čiš čevati in 156 vklju čevati v novi svet, ki terja obvezno družbeno na- predno stališ če, hkrati pa dopuš ča svobodo nazorov. To je nemara moje najbolj pozitivno spoznanje, do katerega sem prišel med bivanjem v Rimu, in se čutim dolžnega, da Vam ga v tej bežni obliki posredujem, ker ste pred- stavnik sile, ki je ravno v Sloveniji položila temelje temu velikemu procesu, danes pa tudi predsednik države, ki bo lahko ta prepri čljivi zgled do konca uresni čila.” 297 Kocbekova razmišljanja in pogledi seveda niso osta- li brez odmeva v partijskem vodstvu. Kardelj jih je ocenil z naslednjimi besedami: “Tudi sicer ta njegov obisk v Rimu na njega ni pozitivno deloval. Postal je bolj kr- ščanski, kakor je bil kdaj koli prej. Tam je prišel v zvezo tudi z nekimi krš čanskimi komunisti in zdaj mu je uda- rilo v glavo, da je njegova misija, namre č Kocbekova, da evropsko krš čanstvo privede v sklad s komunizmom. Smatra, da se mora bolj aktivizirati, in ponovno posta- vlja vprašanje njihove skupine itd. Njegove ambicije te vrste so sicer zelo naivne, obenem pa lahko postanejo tudi nevarne. Jaz ga bom zadržal pri nas in ko pride v pravoslavni Beograd, bodo te njegove krš čanske ambici- je najbrže imele bolj malo možnosti za razvoj.” 298 Nato je Kardelj nadaljeval: “Imel sem obširen razgovor z Rusom. Poleg vseh neumnosti in nesporazumov se mi vendar- le zdi, da je Rus mnogo pozitivnejši od Kocbeka in da bo ostal zvest. Na to vas opominjam samo zaradi tega, kolikor boste morali eventualno v bodo čnosti ra čunati nanj.” 299 Tako se je pokazalo, da je Kocbeku, kljub temu da je podpisal dolomitsko izjavo, ostajala kot vzor prvotna OF, predvsem pa je vztrajal na tem, da krš čanskoso- cialisti čna skupina zadrži kulturni zna čaj in posebne povojne naloge med slovenskimi kristjani. To se je pr- vi č javno sicer pokazalo že na sestanku krš čanskoso- cialisti čne skupine po ko čevskem zboru oktobra 1943 v Sušicah, 300 vendar pa je ravno v primeru potovanja v 297 Osvobodilni spisi (II), str. 113–115. 298 Izvori, knjiga XX/21. 299 Prav tam. 300 Kocbek, Listina, str. 355–356, kjer odgovarja Borisu Kidri ču: “Predvsem pa nam zaradi tega nih če ne more kratiti osnovne pravice, ki jo imamo kot temeljna osvobo- dilna skupnost, da se kdaj pa kdaj zberemo. Pripravljeni smo se vselej pogovoriti z 157 OSVOBODILNA FRONTA, REVOLUCIJA IN NACIONALNO VPRAŠANJE Rim to dokončno postalo jasno tudi slovenskemu par- tijskemu vodstvu. Zato dogodki jeseni 1944 pomenijo tisti usoden preobrat, ko se je partijsko vodstvo za čelo dokon čno razhajati s Kocbekom, najpomembnejšo ose- bo med nekomunističnimi člani izvršnega odbora OF. Kocbekova medvojna usoda je bila tako tesno povezana z razvojem OF oziroma z njenim vedno bolj poudarjenim podrejanjem KPS in s tem dejanskim zmanjševanjem njene vloge, posebej še, ker se ni prilagajal novim pou- darkom, temve č je ostal zvest prvotni odlo čitvi, s katero se je opredelil za delovanje v OF. vami o vsebini sestanka, o tem, kako bi referati čimbolj koristili nam in celotnemu gibanju, nismo pa pripravljeni odre či se pravici do rednega in javnega shajanja. Tej pravici se nismo nikoli odpovedali in nam je zato nih če ne more vzeti, razen s silo.” Primorska – slovenski komunisti med nacionalizmom in internacionalizmom 161 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM I. V aprilskem sporazumu (1944) med centralnima komitejema KPS in KPI je bilo med drugim sklenjeno, da se “v podjetjih in med proletariatom izven podjetij ustanavljajo masovni ‘Odbori delavskega bratstva v osvobodilnem boju’. Ti odbori zajemajo vse delavstvo brez ozira na narodnostne, svetovno-nazorske in poli- ti čne razlike ter ga vodijo v neizprosen boj, zlasti z de- jansko podporo partizanskim borcem in z mobilizacijo v partizane z zavestjo, da pripada v tem boju proletariatu avantgardna vloga.” 301 Poleg tega naj bi tržaški okrožni odbor Delavskega bratstva za čel takoj izdajati tudi svoje glasilo “Bratstvo”, ki naj bi bilo pisano v slovenskem in italijanskem jeziku. Ime organizacije (Delavsko bratstvo) so predlagali italijanski komunisti čni delegati, ki se z imenom DE, uveljavljenim v drugih predelih Slovenije, niso strinja- li. Tako naj bi se namre č imenovala neka italijanska trockisti čna organizacija, zato je bilo za italijanske ko- muniste ime DE nesprejemljivo. 302 Vendar se centralni komite KPS takoj, ko je izvedel za ime Delavsko brat- stvo, z njim ni strinjal. Čeprav je pri spremembi ime- 301 Branko Babi č, Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta. Koper – Trst: Lipa – ZTT 1982, str. 180. 302 AS 1487, fond centralni komite KPS 1941–1945, f. 61, a. e. 11263. Pismo Lidije Šentjurc z dne 29. maja 1944 centralnemu komiteju KPS. “Naš odnos do Italijanov naj bo miren in dostojen, toda ni č ve č”. Slovenski komunisti in Italijani na Primorskem. 162 na centralni komite KPS vztrajal vse od trenutka, ko je izvedel za vsebino sporazuma, je do preimenovanja Delavskega bratstva v DE v Trstu prišlo šele v za četku julija 1944, medtem ko je že tudi izšla ena številka gla- sila “Bratstvo”. Vmes je namre č prišlo do nekaj zaple- tov in nesporazumov z italijanskimi komunisti. Vest o spremembi imena organizacije je tržaškemu okrožnemu komiteju KPS prinesel Anton Vratuša v za četku junija 1944, ni pa dotlej komite dobil še nikakršnega obvestila s strani oblastnega komiteja KPS za Primorsko. 303 Ko so o tem vprašanju v za četku junija 1944 razpravljali na sestanku kontaktnega komiteja KPS in KPI, so prišli do zaključka, da naj ostane ime Bratstvo, ker organizacija zares temelji na njem. 304 Tudi na enem od naslednjih sestankov kontaktnega komiteja v drugi polovici junija 1944 so predstavniki KPI vztrajali pri imenu Delavsko bratstvo, pri čemer naj bi bil zlasti odlo čen Guido Lam- predi – Roberto. Predstavniki KPS pri spremembi ime- na niso vztrajali za vsako ceno, predvsem zaradi tega, ker tržaška federacija KPI do tedaj o tem vprašanju še ni dobila navodil s strani svojega vodstva v Milanu. 305 Ker sta bila podpisnika aprilskega sporazuma oba cen- tralna komiteja, se je lahko vsaka sprememba, v tem primeru glede imenovanja skupne množi čne delavske organizacije, izvedla le z njuno privolitvijo. V tem času je od osrednjega jugoslovanskega vodstva osvobodilnega gibanja iz Drvarja prek Slovenije potoval k tajništvu KPI za severno Italijo Vincenzo Bianchi – Vittorio in se je slo- venski centralni komite z njim dogovoril za spremembo imena, ki naj bi jo Vittorio posredoval tajništvu v Mila- no. 306 Pri tem je centralni komite KPS predlagal ime DE, vendar, ker je bil seznanjen s stališ čem tržaške federa- cije KPI, pri njem ni vztrajal. Kot možno ime je bil podan predlog, da bi organizacijo poimenovali zgolj s skupnimi 303 AS 1638, fond oblastni komite KPS za Slovensko Primorje, f. 534. Poro čilo ok- rožnega komiteja KPS za Trst 9. junija 1944 oblastnemu komiteju KPS za Primor- sko. 304 Prav tam. 305 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, f. 115, a. e. 12860. Poro čilo Antona Veluš čka – Matevža iz Trsta z dne 27. junija 1944. 306 Izvori, knjiga, XVIII/7. Pismo centralnega komiteja KPS 6. junija 1944 central- nemu komiteju KPJ. 163 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM protifašisti čnimi odbori. 307 O teh slovenskih predlogih je Vittorio obvestil vodstvo KPI za severno Italijo v po- sebnem pismu 10. junija 1944. 308 Preimenovanje se je zavleklo tudi zaradi neodlo čnosti tržaškega okrožnega komiteja KPS, predvsem pa, ker vodstvo KPI za sever- no Italijo ni neposredno sporo čilo svojega pristanka za spremembo imena tržaški federaciji KPI, temve č je to storilo le posredno, prek Antona Vratuše. 309 Razlog za nasprotovanje centralnega komiteja KPS imenu Bratstvo je razviden iz pojasnila Vittoriu, kate- remu so razložili, da so še preve č žive rane, ki jih je povzro čil fašizem, da bi bilo “bratstvo” sprejemljivo za slovenske ljudske množice. 310 Na tem primeru se je pokazala dilema slovenskega komunističnega vodstva, razpetega med svoje na čelne internacionalisti čne obveze, v katere je sodil tudi odnos do Italijanov oz. sodelovanje z italijanskimi antifašisti in doma čo nacionalno realnostjo. Slovensko prebivalstvo, posebej še na Primorskem, namre č ni bilo naklonjeno sodelovanju z Italijani, četudi so ti bili protifašisti. Če- prav ni bilo klju čno, je k temu prispevala po svoje tudi protirevolucionarna propaganda, ki je vneto agitirala proti “fratelanci” in trdila, da slovenski komunisti raz- prodajajo slovensko zemljo tujcem. Bistveno pa je bilo, da primorski Slovenci niso kazali pretirane težnje po razlikovanju med italijanskimi protifašisti in fašisti, ker so bili prepri čani, da odgovornost za dvajsetletno zati- ranje nosi italijanska država v celoti in ne le fašisti čni režim. Ve činsko prepričanje na Primorskem je bilo, da so Italijani v prvi vrsti Italijani, četudi so komunisti in protifašisti. Zato je Edvard Kardelj 29. julija 1944 z Visa pisal centralnemu komiteju KPS: “Nedavno so radio sta- nice v Londonu in tako dalje prinesle vesti o vašem spo- razumu z Italijani. 311 Mi nameravamo te dni dati po RSJ 307 Pierluigi Pallante, Il PCI e la questione nazionale. Friuli – Venezia Giulia 1941– 1945. Videm 1980, str. 184–186 (dalje Pallante, Il PCI). 308 Prav tam. 309 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, fasc. 61, a. e. 11467. Vra- novo (Anton Vratuša) poro čilo št. 16, 3. julija 1944 Lidiji Šentjurc. 310 Pallante, Il PCI, str. 184–186. 311 Mišljen je sporazum med OF in CLNAI, podpisan v Milanu 16. julija 1944. Pred- hodni aprilski dogovor med centralnima komitejema KPS in KPI naj bi sicer bil tajen, vendar je tudi ta že kmalu prišel v javnost. 164 demanti teh vesti. V zvezi s tem vas opozarjamo, da se v odnosu do Italijanov v nobenem pogledu ne prenaglite, v vsakem slu čaju pa naredite vse kar je v vaših mo čeh, da se v svetovni javnosti ne bo govorilo o takšnih spora- zumih, kakor govore sedaj. Imejte pred o čmi, da so bili Italijani naši vojni sovražniki, s katerimi imamo še va- žne račune. Nimamo nobenega interesa danes bobnati v svet o njihovih borbah skupno z nami, kajti take borbe ni in se mi šele trudimo, da bi antifašisti čne elemente zares spravili v borbo. Naš odnos do Italijanov naj bo miren in dostojen, toda ni č ve č. Treba je šele ustvariti pogoje sodelovanja. V sedanjih razmerah pogoji za so- delovanje z njimi in z njihovo vlado še niso zreli.” 312 Kar- delj v svojih navodilih sicer ni prepovedal sodelovanja z antifašisti čnimi Italijani, to naj bi se celo okrepilo, ven- dar pa so bili odtlej v odnosih z italijanskimi antifašisti zelo previdni (omenjeni sporazum s CLNAI je slovenska stran odpovedala). Tako KPS, ko je od jeseni 1944 za- čela neposredno v osvobodilno gibanje vklju čevati tudi Italijane, ni ustanavljala skupnih organizacij, temve č so množi čne organizacije ostajale na nacionalnih temeljih. Edina izjema so bili odbori Delavske enotnosti v Trstu, Trži ču in Miljah, ki so na razrednih temeljih združevali tako slovenske kot tudi italijanske delavce. 313 Ti so bi- li kot najpomembnejša množi čna organizacija od pole- tja 1944 do konca vojne tudi predhodnica in temelj za povojno politiko slovensko-italijanskega bratstva, 314 ko so v delovanju KPS v ospredje odlo čneje stopili inter- nacionalisti čni in razredni poudarki. Navidez povsem nepomemben zaplet z imenom organizacije nam zaradi globine svojega pomena (“bratstvo”) na simbolni ravni odstira ob čutljivo iskanje ravnovesja slovenskih komu- nistov v odnosu do italijanskega prebivalstva. 312 Izvori, knjiga XVIII/69. 313 Bojan Godeša, Odbori Delavske enotnosti v Trstu. Annales 1993, št. 3, str. 167– 176 (dalje Godeša, Odbori Delavske enotnosti v Trstu). 314 Podrobneje o povojni politiki KPS glej Nevenka Troha, Politika slovensko-italijan- skega bratstva (Slovansko-italijanska antifašisti čna unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe). Ljubljana 1998. 165 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM II. V delovanju KPS na Primorskem je bilo vseskozi aktualno tudi mejno vprašanje. OF, ki so jo vodili slo- venski komunisti, se je vseskozi na čelno zavzemala za program Zedinjene Slovenije (zapisan tudi v temeljnih to čkah OF), vendar pa je vprašanje meja pa tudi držav- nega okvira kar nekaj časa puš čala odprto. Jeseni 1941 so namreč slovenski komunisti zagovarjali stališ če, “da je danes čas osvobodilne akcije, ne pa čas za ‘na črte’ o bodo čnosti (...) treba pa je pribiti, da pomeni izdelovanje ‘na črtov’ v mirnem zape čku – odtegovanje slovenskih sil osvobodilni borbi. (...) Na dnevnem redu je en sam na- črt: premagati Nemce. Pa si bomo torej mi, Slovenci, ki nas je komaj dober milijon, privoš čili luksus in se v sedanjih resnih časih, ko gre za naše življenje in na- še imetje, igrali s smešnim ‘na črtovanjem’.” 315 Takšno stališ če je izviralo iz tedanjega komunisti čnega delova- nja, imenovanega strategija in taktika, kjer v razmerah okupacije svojega kon čnega cilja, to je uvedbe sovjetske ureditve, niso naglašali, čeprav se mu seveda niso od- povedali in so tudi tedaj aktualni osvobodilni boj videli kot etapo na poti do uresni čitve dolgoro čnih na črtov, to je uvedbe sovjetskega sistema. “Protina črtništvo” je po drugi strani odražalo tudi dejstvo, da tedaj slovenski komunisti še niso imeli do- kon čno izoblikovanih stališ č niti do vprašanja državnega okvira niti do mejnega vprašanja. Ta klju čna vprašanja, ki so jih sprva namenoma puš čali odprta, so slovenski komunisti pogojevali z bodo čim mednarodnim razvojem dogodkov, za katerega so predvidevali, da bo šel v smeri zaostrovanja odnosov v protihitlerjevski koaliciji ter iz- bruha komunistične revolucije v Nem čiji, ki bo privedla do komunistične ureditve v celotni Evropi. V takšni bodo- či ureditvi pa so slovenski komunisti menili, da bo vpra- šanje Zedinjene Slovenije zlahka rešljivo na podlagi pred- hodnih sporazumov z italijanskimi in avstrijskimi komu- nisti (Izjava KPS, KPI in KPA iz leta 1934). Vpraša nje meja je bilo torej tesno povezano z razumevanjem celotne stra- tegije komunistov, ki pa se je izoblikovala postopoma. 315 Danes ni čas za “na črte”. Slovenski poro čevalec, 1. 11. 1941, št. 23. 166 “Protina črtniško” stališ če je predstavljalo tudi pri- ložnost za najrazli čnejše špekulacije glede stališ ča slo- venskih komunistov do klju čnih vprašanj nacionalnega pomena. Jeseni 1941 se je to odražalo tudi v živahni podtalni dejavnosti najrazli čnejših politi čnih skupin, v katerih so se vrstile obtožbe na račun KPS. Zato je v za četku novembra 1941 centralni komite KPS izdal poseben komunike o odnosu KPS do slovenskega na- cionalnega vprašanja, v katerem je zavra čal stališ če, “da so KPS nacionalne potrebe našega naroda tuje.” Ključni argument v skladu z omenjenimi predvidevanji slovenskih komunistov je bil sklicevanje na konferenco predstavnikov KPS, KPI in KPA, ki se je “enodušno in brez zadržka izrekla za osvoboditev in združitev vseh Slovencev. Bila je to prva internacionalna konferenca, ki je postavila pred svet problem slovenskega naroda v celoti ter se izjavila za njegovo dosledno rešitev v ko- rist slovenskemu narodu. Sklep konference je postal za komuniste obvezen.” Poleg naštevanja najrazli čnej- ših argumentov je bilo v komunikeju tudi zapisano, da “vsaka misel, da bi bila KPS ‘odstopila’ Trst in Maribor ali pa da bi KPS mogla zatajiti katero koli slovensko nacionalno pravico, je potemtakem popoln nesmisel.” 316 Medtem ko so slovenski komunisti v tem času na zah- tevo Nagodetove skupine Stara pravda vsaj pristali na formulacijo o nepriznavanju razkosanja Jugoslavije, za- pisano v temeljnih to čkah OF, objavljenih 8. novembra 1941, pa je ostajal omenjeni komunike – kljub zagotovi- lom o nesmiselnosti odstopa Trsta in Maribora – še ve- dno nedore čen in mejnega vprašanja sploh ni omenjal. Verjetno zato, da bi se KPS v bodo če izognila tovrstnih obtožb ter hkrati pomirila nekomunisti čne zaveznike v OF – vedeti je potrebno, da se je OF tedaj šele obliko- vala in so morali tudi slovenski komunisti v večji meri kot kasneje upoštevati mnenje zaveznikov – je prav v tem času prišlo do ustanovitve komisije za meje pri iz- vršnem odboru OF. Poleg tega je bilo že kmalu po okupaciji delo o mej- ni problematiki uspešno zastavljeno glede seznanjanja mednarodne skupnosti in izdelave konkretnih študij, s 316 DLRS, knjiga I/75. 167 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM katerimi bi lahko dokazovali upravi čenost ozemeljskih zahtev. Tako se je na primer Janko Mačkovšek, takoj ko so ga italijanski okupatorji maja 1941 izpustili iz zapora, za čel ukvarjati z mejnimi vprašanji. 317 Z njimi se je že pred vojno ukvarjal zlasti v okviru narodnoobrambne liberalno usmerjene Družbe sv. Cirila in Metoda. 318 Že septembra 1941 je šel preko Švice (nesel ga je dr. Vinko Vrhunec) prvi memorandum o slovenskih mejah, ki je bil namenjen jugoslovanski vladi v Londonu. Sprva sta v tej skupini sodelovala tudi Fran Zwitter in Svetozar Ileši č. 319 Skoraj isto časno, vendar neodvisno od Mačkovškovega kroga, za pobudo katerega sprva sploh ni vedela, 320 se je okoli inž. Črtomirja Nagodeta za čela zbirati skupina strokovnjakov razli čnih nazorskih in politi čnih oprede- litev. V njej so poleg Nagodeta delali še Svetozar Ileši č, Fran Zwitter, Ljubo Sirc in Anton Vratuša. Razvidna je prepletenost v skupinah, saj se pojavljajo ista imena v obeh odborih (nekatera kasneje tudi v odboru za meje OF!) oziroma so isti ljudje celo pisali študije (npr. Nago- de o Beljaku) 321 hkrati za Mačkovška kot tudi za OF. 322 Med seboj so usklajevali tudi poglede glede posameznih vprašanj. Vse to kaže, da je bilo njihovo prvenstveno iz- hodiš če znanstveno, medtem ko je bila politi čna usmer- jenost v ozadju, čeprav jih je večina izhajala iz liberalnih nazorskih krogov. V tistem času pa tako delovanje sploh ni bilo nenavadno, saj se je diferenciacija za čela šele ko- nec leta 1941. Takrat se je Nagodetova skupina razšla, delno zaradi nesoglasij glede mejnih vprašanj, najve č pa zaradi spora med OF in Staro pravdo, ki mu je botroval spor z Dražo Mihailovi ćem. 317 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 9. 318 Tako so npr. ob 50-letnici Družbe sv. Cirila in Metoda septembra 1935 priredili poseben narodnoobrambni mladinski te čaj v Ljubljani ter referate, s katerimi so sodelovala tudi takšna ugledna imena, kot so npr. Milko Kos, Svetozar Ileši č, Fra- njo Baš, Lavo Čermelj, natisnili v posebni brošuri Naši obmejni problemi, Ljubljana 1936. 319 AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 26–27. 320 Prav tam. 321 AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 28. 322 Tone Ferenc, Problem zahodne meje pri Slovencih. Prispevki z mednarodne kon- ference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priklju či- tev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-raziskovalno središ če Republike Slovenije Koper 1998, str. 300. 168 Zato v takih okoliš činah niti ni bilo tako nenava- dno in protislovno, da je za čela pri izvršnem odboru OF kmalu delovati “komisija za meje”, o kateri imamo v ob- javljenih virih zgolj omembo v Kocbekovem dnevniku 323 in pa povojno pri čevanje Frana Zwitterja, ki je v njej po lastnih trditvah sodeloval do odhoda v internacijo fe- bruarja 1942. 324 Precej podatkov o njenem delovanju iz- vemo tudi iz še neobjavljenega Nagodetovega dnevnika. Tako je bil kljub boju proti na črtovanju 325 oktobra 1941 ustanovljen “odsek za študij meja” pri izvršnem odboru OF, ki se je sestajal na razli čnih mestih, na primer pri Zwitterju, pa tudi pri Nagodetu. V njem so bili sprva še Anton Melik, Fran Zwitter, Prežihov Voranc in Edvard Kocbek, medtem ko naj bi Maks Miklav či č odklonil so- delovanje s pisnim opravi čilom, da se ne čuti strokov- no pristojnega za sodelovanje. Za diskusijsko podlago so sprejeli minimalisti čni predlog Stare pravde. Melik je prevzel utemeljitev z geografskega stališ ča, Zwitter s kulturno-histori čnega in Nagode z gospodarskega in s prometnega. Krš čanski socialisti in komunisti pa so se umaknili v ozadje 326 in tako prepustili delo strokovnja- kom. Tako Nagode! Zwitter pa omenja med sodelavci poleg Miklav či ča, ki pa je, kot je razvidno iz Nagodetovega zapisa, odklonil sodelovanje, še Svetozarja Ileši ča in Boga Grafenauer- ja. 327 Slednja sta se verjetno priklju čila naknadno, po sporu OF s Staro pravdo, ko je bil izlo čen Nagode. 328 323 Edvard Kocbek, Zbrano delo (VI. knjiga). Ljubljana: Državna založba Slovenije 1996, str. 692–693 (dalje Kocbek, Zbrano delo (VI.)). 324 Prvi je o tem pisal Janko Pleterski, Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mejnih vpra- šanj, Zgodovinski časopis 1965–1966 (Zwitterjev zbornik), str. 24–25, isti, Osvobo- dilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slovenije. Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja 1966, št. 1–2, str. 241 (dalje Pleterski, Osvobodilna fronta), po podatkih, ki mu jih je osebno zaupal Zwitter. Na obstoj tega odbora je Zwitter namignil že v v članku Naš znanstveni inštitut (Slovenski zbornik 1945, Ljubljana 1945, str. 317 – dalje Zwitter, Naš znanstveni inštitut), podrobneje pa je njegovo delo opisal v razpravi Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po vojni (Osvoboditev Slovenije 1945. Ljubljana: Založba Borec 1977, str. 260–262) (dalje Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta). 325 Zanimivo je, da so komunisti v razgovoru z Nagodetom trdili, da se napad na “na- črtnike” v Slovenskem poro čevalcu sploh ni nanašal na Nagodeta, temve č na tiste delavce v geografskem inštitutu, ki z njim sodelujejo (AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 19). 326 AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 25. 327 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, str. 260. 328 Tak vtis daje Kocbekov zapis (Zbrana dela (VI), str. 693) z dne 16. februarja 1942, 169 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM Morda je s sporom s Staro pravdo povezana tudi menja- va na mestu predsednika odbora, ki ga je sprva vodil Anton Melik, nato pa je njegovo mesto prevzel Zwitter. 329 Po Kocbekovem zapisu v dnevniku je namre č o čitno, da je imel spor s Staro pravdo širše okvire: “Slu čaj Nagode- ta. Še vedno razlagati, kar mi je tuje in nadležno, deloma celo meni samemu nerazumljivo. Prof. M.(elik) se je bra- nil moje razlage in sploh vsake bližine med strokovnim in politi čnim delom. ‘Moram re či, da se politi čno delo OF zadnje čase spreminja in da si v tem pogledu pri- družujem svobodne roke’.” 330 Kljub temu da ostajajo ne- katera vprašanja v zvezi s sestavo odbora še odprta (na primer glede Zwitterjevega nadaljnjega delovanja v Ma č- kovškovem odboru oziroma o razlogih njegovega more- bitnega izstopa itd.), pa je predvsem pomemben njegov vsebinski del. Zwitter je ta vprašanja strnil v naslednjo razlago: “Prežihov Voranc je nastopil s tezo, da mora- mo zahtevati vse slovensko etni čno ozemlje ne glede na meje po prvi svetovni vojni, vklju čno tudi z ozemljem, potujčenim v dobi imperializma, odlo čno pa je nastopil proti zahtevam, ki bi šle prek tega stališ ča. To na čelo je bilo sprejeto, glavna razprava pa se je razvila okrog dveh vprašanj njegove konkretizacije. Poudarjalo se je, da se moderno potuj čevanje ni za čelo šele v dobi impe- rializma, ampak že z velikim razmahom kapitalizma od srede 19. stoletja dalje. Predvsem je bilo pa v ospred- ju vprašanje odnosa med mestom in podeželjem, kadar se razlikujeta po svojem pretežnem etni čnem zna čaju; poudarjalo se je, da mora v tem primeru mesto slediti podeželju, pristaniš če svojemu zaledju. Geograf A. Me- lik je opozarjal, da so na podlagi tega na čela razmejena ozemlja posameznih republik v Sovjetski zvezi.” 331 Zapisa Nagodeta in Zwitterja o temeljnih izhodiš čih za razmejitev (Nagode – navaja minimalisti čen program Stare pravde, Zwitter – navaja Voran čevo stališ če) se le navidez ne ujemata. Kako je prišlo do dejanskega na- čelnega soglasja izvemo iz zapisa razgovora med Ma čk- kjer omenja Ileši ča kot novega kandidata za odbor, čeprav znani geograf prav dosti ni mogel storiti, ker je odbor kmalu za tem prenehal delovati. 329 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, str. 260. 330 Kocbek, Zbrana dela (VI), str. 692–693. 331 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, str. 260–261. 170 ovškom in Nagodetom, kjer je slednji dejal: “Težko je z njimi (op. avtorja – misli na slovenske komuniste) gle- de mej. Njih sporazum iz l. 1934 z Nemci in Italijani je slonel na osnovi ljudskega štetja iz l. 1910. Torej pri- znavanje potuj čevanja dejanskega, pa tudi navidezne- ga pri ljud. štetju. Dolgo sem jim dopovedoval, da je to napa čen princip in so kon čno le pristali, da se že govori n. pr. o Beljaku. So pa toliko zanimivi, da sedaj že kar negirajo, da so kedaj sklepali sporazume na podlagi lj. štetja l. 1910.” 332 To kaže, da je imel eno klju čnih vlog pri oblikovanju stališ ča KPS do mejnega vprašanja prav Nagode. Zaradi prvotnega stališ ča slovenskih komuni- stov je sprva odklanjal sodelovanje z njimi tudi Bogo Grafenauer, “ker je za njega štetje iz leta 1910 kot baza nesprejemljivo in ne namerava trošiti svojih energij z dokazovanjem našim komunistom, da morata pripasti Beljak in Celovec k nam.” 333 Po drugi strani pa je zani- mivo, da so tedaj, to je na za četku leta 1942, le sloven- ski komunisti zahtevali tudi dolo čitev meje s Hrvaško v Istri, kar pa v strokovnih vrstah ni naletelo na odmev, češ da zaradi lastne jugoslovanske usmeritve to vpraša- nje sploh ni pomembno. 334 Čeprav Kocbek v dnevniku še 16. februarja 1942 piše, da strokovno delo poteka odli čno, 335 pa je delova- nje razmejitvenega odbora le teden dni kasneje, po are- taciji Frana Zwitterja 24. februarja 1942, nepri čakova- no hitro zamrlo. 336 Čeprav ostaja v zvezi z delovanjem razmejitvenega odbora še marsikatero odprto vprašanje (na primer od- nos vodstva slovenskih komunistov do tega odbora, 337 razlog prenehanja delovanja odbora 338 ) in kljub temu da je imel bolj položaj nekakšnega internega študijskega 332 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 36. 333 AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 36. 334 AS 1931, Nagodetov dnevnik, str. 50. 335 Kocbek, Zbrana dela (VI), str. 693. 336 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, str. 261. 337 Zwitter sicer poro ča, da je bil Prežihov Voranc zastopnik centralnega komiteja KPS v komisiji (Priprave Znanstvenega inštituta, str. 260), vendar Voranc dejansko ni imel take vloge v slovenski partijski organizaciji, kjer je bil postavljen na stranski tir. Iz tega lahko dodatno sklepamo (poleg “protina črtniške” usmeritve), da vodstvo slo- venskih komunistov tedaj ni pripisovalo večjega pomena razmejitvenemu odboru. 338 Morda je nanj vplivala tudi sprememba komunisti čne politike po sporu z Nago- detom. 171 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM krožka, je vendarle imel klju čno vlogo pri raz čiš čevanju temeljnih izhodiš č, na podlagi katerih so kasneje slo- venski komunisti opredeljevali stališ ča do mejnih vpra- šanj. Tako je centralni komite KPS v izjavi o slovenskih mejah 1. maja 1942 v Delu (št. 2, maj 1942) prvi č javno izrazil na čelno stališ če, ki je bilo o čitno plod razgovorov o mejni problematiki na prelomu 1941-1942: “V osvo- bojeno in združeno Slovenijo sodi poleg ozemlja, na ka- terem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialisti čni dobi nasilno potuj čen.” 339 To izjavo je leta 1966 na posvetu ob 25. letnici OF Janko Pleterski pospremil z besedami: “To na čelo je veliko širše kot pa npr. tisto, ki je bilo leta 1933 izraženo v brošuri o programu slovenskega nacionalno revolucionarnega gibanja, ki jo je izdalo partijsko vodstvo v tujini in kjer je bilo re čeno, da slovensko ozemlje sestavljajo vsi ti kraji, kjer ima slovensko prebivalstvo ve čino.” 340 Glede kon- kretizacije mejnega vprašanja pa tudi ta izjava še vedno stoji na “protina črtniških” stališ čih. Poseben proglas, ki ga je centralni komite KPS izdal za 1. maj 1942, torej istega dne kot glede vprašanja meja, celo izrecno trdi, da si slovenski narod svoje svobode ne bo izbojeval za zeleno mizo s “prekup čevanjem” v Londonu. 341 Takšno je bilo na čelno stališ če slovenskih komunistov, sicer pa o vprašanju meja niso prepogosto razpravljali. Zato je zanimiva razlaga Borisa Kidri ča o mejnih vprašanjih, iz- ražena na partijskem posvetovanju na Cinku v za četku julija 1942, kjer je šlo za pogovor, ki ni bil namenjen širši javnosti. Dejal je: “Menimo, da spada v Svobodno Slovenijo ozemlje, ki je bilo nasilno potuj čeno v zadnji imperialisti čni dobi. No čemo dati ni česar svojega, ne maramo pa nič tujega. Končna rešitev slovenskega na- rodnega vprašanja kljub mejam, ki jih je podal CK v zadnjem času, pa ni v mejah, ampak v vprašanju rešitve nacionalnega vprašanja v vsej Evropi.” 342 Ta Kidri čeva izjava je sicer povsem v skladu s tedanjim gledanjem komunistov na mejno vprašanje, je pa pomembna zato, 339 DLRS, knjiga II/21. 340 Pleterski, Osvobodilna fronta, str. 241. 341 DLRS, knjiga II/18. Proglas centralnega komiteja KPS za 1. maj 1942. 342 DLRS, knjiga II/98. Zapisnik partijske konference na Ko čevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942. 172 ker se prvi č pojavi geslo, katerega avtorstvo se je kasne- je pripisovalo Josipu Brozu Titu pa tudi Prežihovemu Vorancu. 343 Posebej težavno in zaradi notranjih slovenskih raz- mer ter tudi mednarodnih razsežnosti ob čutljivo je bilo stališ če KPS do tržaškega vprašanja. O bodo či državni pripadnosti Trsta so razpravljali že pred vojno tudi v slovenskih komunisti čnih krogih. Tedaj so slovenski ko- munisti nihali med dvema rešitvama tržaškega vpraša- nja. Tako je Ivan Regent že leta 1918 razvil tezo, da naj “Trst postane svobodno, avtonomno in neodvisno mesto, ki naj bi bil – prav tako kakor Jugoslavija – svoboden državni del bodo če konfederacije svobodnih narodov.” 344 Dragotin Gustin či č pa se je ogreval za priklju čitev Trsta k Jugoslaviji, kar je utemeljeval s pripadnostjo mesta k zaledju, to je Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Pripomniti je treba, da je šlo pri tem bolj za akademske razprave in da se KPS o tem vprašanju pred vojno ni nikoli jasno opredelila. Tako se je na primer tudi Kardelj (Sperans) v “Razvoju slovenskega nacionalnega vprašanja”, kljub temu da se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo, izognil tržaškemu vprašanju. Dokon čno rešitev tega vprašanja so prepuš čali bodo čemu mednarodnemu razvoju do- godkov. Tudi z okupacijo in za četki odpora sprva v tem pogledu ni prišlo do bistvenih sprememb. Čeprav so si nekateri slovenski komunisti v inti- mnih razgovorih seveda želeli priklju čitve Trsta k Ze- dinjeni Sloveniji predvsem zaradi velika števila prole- tariata, 345 pa se tudi glede tržaškega vprašanja sprva niso hoteli izjasniti. Tako je Boris Kidri č na sestanku ljubljanske OF konec leta 1941 glede Trsta (po spomi- nu Angele Vode) na njena vprašanja odgovarjal: “’Ve- dite pa, da bo Trst dobila država, kjer bo prej vladal komunizem.’ – ‘Kaj pa, če v Italiji ne bi zavladal komu- 343 Prvi je na Kidri čev izrek, ki ga najdemo kasneje tudi v Voran čevi brošuri Naše meje in nato v Titovem govoru septembra 1944 (ta je tudi najbolj znan!), opozoril Pleterski, Osvobodilna fronta, str. 241. 344 Ivan Regent, Trst in Jugoslavija. Poglavja iz boja za socializem (I. knjiga). Ljublja- na: Cankarjeva založba – Ljudska pravica 1958, str. 130. Nanj opozarja tudi Jože Pirjevec, Trst v slovenski politi čni misli: 1848–1947. Revija 2000, št. 127–128 (150 let programa Zedinjene Slovenije), str. 71 (dalje Pirjevec, Trst v slovenski politi čni misli). 345 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 36. 173 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM nizem, pa jim bodo zavezniki vseeno dali Trst – kar se tudi lahko zgodi?’ – ‘To se ne more zgoditi. A če se bo, bo čez deset let spet vojna – takrat bomo pa mi zmagali vsepovsod.’” 346 Vodstvo KPS je sicer že leta 1941 naro čilo Joži Vilfa- nu študijo na to temo, ki jo je mladi odvetnik napisal na 34 straneh. V besedilu z naslovom “Tržaško vprašanje v okviru slovenskega narodnega vprašanja” je Vilfan, na- slanjajo č se na Lenina in Stalina, zagovarjal mnenje, da Trst kljub italijanski ve čini sodi k zaledju, ker “zaradi nacionalnega momenta” ni mogo če trgati “mest in vasi iz okrožij, ki ekonomsko gravitirajo k njim.” 347 Še pomembneje pa je bilo, da so se po daljši dis- kusiji pri opredelitvi Trsta in Celovca za del Zedinjene Slovenije oprli na Melikovo razlago tudi na seji odbora za razmejitev pri izvršnem odboru OF, kjer so opozorili na razmejevanje med posameznimi republikami v Sov- jetski zvezi. 348 Slovenski komunisti se kljub temu o vprašanju Tr- sta javno še naprej niso izrekli, vendar so po Kardeljevi vrnitvi v Slovenijo marca 1942 vendarle presodili, da je nastopil čas za razreševanja tudi tega vprašanja, in si- cer v sklopu celotne primorske problematike. Tu je bilo v prvi vrsti potrebno rešiti vprašanje pristojnosti delova- nja KPS na Primorskem, kjer je do okupacije delovala le KPI. O nameri razširitve delovanja KPS tudi na Primor- sko so obvestili tudi Kominterno, ki je o teh vprašanjih tudi odlo čala. Zahteva je bila utemeljena v Kardelje- vem pismu italijanskemu komunistu Umbertu Massoli – Quintu v drugi polovici marca 1942. Argumentacija, s katero so se slovenski komunisti odlo čili reševati vpra- šanje, je klju čna za razumevanje celotne primorske pro- blematike vse do spora z Informbirojem leta 1948. S tem da je “vprašanje o združitvi slovenskega teritorija treba postaviti neposredno na dnevni red,(...) ker smo dejan- sko že za čeli uresni čevati parolo o priklju čitvi Primorja ostalemu slovenskemu teritoriju, tj. parolo o osvobodi- tvi in združitvi slovenskega naroda.” Celotna pobuda je 346 Angela Vode, Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija 2004, str. 352. 347 Pirjevec, Trst v slovenski politi čni misli, str. 69. 348 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, str. 261. 174 bila tesno povezana z aktualnim razumevanjem dogod- kov med slovenskimi in jugoslovanskimi komunisti, ki so predvidevali, da bo šel razvoj v smeri zaostrovanja odnosov v protihitlerjevski koaliciji in revolucionarnega vrenja v nacisti čni Nem čiji. Na podlagi teh predpostavk so slovenski komunisti na čelu s Kardeljem odprli pri- morsko vprašanje, seveda najprej oziroma predvsem le znotraj komunisti čnega sveta. V teh okvirih so Kardelj in slovenski komunisti predpostavljali, da bodo v “brat- skem” sporazumu nejasna vprašanja enostavno rešlji- va, zato tudi iz Kardeljevega pisma o tem vprašanju veje tak optimizem. V omenjenem pismu Umbertu Massoli – Quintu je Kardelj, potem ko je obravnaval vprašanje delovanja KPS na Primorskem, na čel tudi vprašanje Trsta: “O vpra- šanju samega Trsta CK KP Jugoslavije ni podrobneje razpravljal, ker je avtomatski predpostavljal, da bo tudi tržaška partijska organizacija povezana s primorskim PK KP Slovenije. Zaradi tega bo tu izrazil samo svoje osebno mnenje in mnenje tovarišev iz CK KP Slovenije. O bodočem položaju Trsta po mojem mnenju skoraj ne more biti principialne diskusije: kot italijansko mesto bot Trst predstavljal avtonomno nacionalno italijansko podro čje, toda politi čno administrativno in gospodarsko bo najbrže vključen v tisto sovjetsko republiko, ki ji bo pripadalo tržaško zaledje.” V tem predlogu se je Kardelj sicer naslonil na omenjeno Regentovo tezo, kar mu je v pismu poleti 1944 tudi potrdil, 349 vendar s klju čnim do- datkom o pomenu zaledja, kjer je bilo čutiti vpliv argu- mentacije odbora izvršnega odbora OF za meje, morda pa tudi Vilfanove študije. Pri tem je potrebno opozoriti, da je iz Kardeljevega pisanja razvidno, da ta vidik pri re- ševanju tržaškega vprašanja vendarle ni bi bil klju čen. V odnosu do vodstva KPI je Kardelj utemeljeval zahtevo po pripadnosti Trsta k zaledju predvsem s trenutnimi mednarodno-političnimi in vojaško-strateškimi razlogi. Glede na omenjeno oceno predvidenega mednarodne- ga razvoja dogodkov je Kardelj utemeljil temeljni razlog, 349 AS 1748, Osebna zbirka Ivana Regenta, f. 3. Pismo Edvarda Kardelja 5. julija 1944 Mateu (Ivan Regent). Glej tudi Pirjevec, Trst v slovenski politi čni misli, str. 70–71. 175 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM zakaj naj bi Trst pripadel k zaledju (ni dolo čil držav- ne tvorbe, ki je bila tudi še odprto vprašanje!) z bese- dami: “Zaradi anglofilskega zadržanja velikega dela italijanske buržoazije na eni, a slabosti politi čne akci- je italijanskega proletariata na drugi strani obstoji ne- varnost, da bi Trst postal v bodo čnosti odsko čna deska reakcionarnih angleških imperialistov event. pod firmo londonske jugoslovanske vlade, ki nas sedaj že odkrito imenuje “internacionalisti čne zlo čince” – za politi čno in vojno akcijo proti (...) celi Srednji Evropi ter Balkanu. Jasno je, da bomo mi vse take poizkuse razbili – če bo treba – tudi z orožjem in je zato za nas izredno važno ka- ko bo izgledal položaj v Trstu. Vsekakor, kolikor bo pa č to naša oborožena sila dovoljevala, neki anglofilski ital. vladi mi Trsta ne bomo pustili, ker bo to za nas stalna nevarnost.” Kardelj take rešitve tudi ni imel za dokon čno in je menil, da je tako stališ če nujno “le izvestno kratko pre- hodno periodo (tudi anglofilska vlada v Italiji se ne bi mogla dolgo obdržati), dokler se ne bi italijanski in slo- venski proletariat direktno sporazumela v duhu inter- nacionalisti čnega bratstva.” V Kardeljevem pismu Quintu je šlo le za predlog rešitve primorskega vprašanja ne pa tudi za že izobliko- vano zahtevo KPS. Zato je tudi celotno Kardeljevo pismo zadržano in pri vseh klju čnih to čkah glede Trsta (tako glede državne pripadnosti kot tudi razširjenosti delova- nja KP) ni izklju čujoče, temve č pri obeh vprašanjih pu- šča odprta vrata. V vodstvu KPS, na čelu s Kardeljem, se je izoblikovalo stališ če, ki je bilo v odnosu do italijan- skih komunistov stalnica v argumentiranju razlogov za priklju čitev Trsta. Iz Kardeljevega pisma tudi veje pre- pri čanje, da se bo mogo če neposredno dogovoriti z ita- lijanskimi komunisti, medtem ko bosta vodstvo KPJ in Kominterna le dali soglasje k dogovoru. Mar čevskemu Kardeljevemu predlogu za rešitev pri- morskega vprašanja je sledil negativen odgovor Quinta. Kljub temu do poletja 1942 KPS tržaškega vprašanja ni načenjala. 6. avgusta 1942 je Edvard Kardelj v pi- smu Umbertu Massoli – Quintu predlagal priklju čitev Primorske k Zedinjeni Sloveniji, Trst pa naj bi postal avtonomno ozemlje, kjer bodo interesi slovenskega in 176 italijanskega naroda enakovredno zagotovljeni. 350 Zaen- krat celotna vsebina omenjenega Kardeljevega pisma ni znana. 351 Tokrat pa ni šlo ve č le zgolj za Kardeljevo mne- nje oziroma “diskusijski” prispevek, temve č že kar za izoblikovano stališ če vodstva KPS. Verjetni razlog za za- četke Kardeljevega razmišljanja o rešitvi tržaškega vpra- šanja je bila Kominternina brzojavka 3. avgusta 1942, ki tudi časovno sovpada s pismom Quintu. Kominter- nino sporo čilo je sicer dovoljevalo delovanje slovenskih komunistov tudi na Primorskem, vendar se je pri raz- mejitvi pristojnosti med KPS in KPI odlo čila za razdeli- tev po nacionalnem (med Slovenci naj deluje KPS, med Italijani pa KPI) in ne po ozemeljskem na čelu. 352 To je bilo v nasprotju z dotedanjo ustaljeno prakso, da so bile pristojnosti posameznih KP dolo čene z državnimi mejami. Šlo je za za časno in tudi nekoliko pitijsko re- šitev brez dokončne Kominternine (sovjetske) odlo čitve glede državne pripadnosti Trsta. Toda po drugi strani je Kominternino priznanje pravice delovanja slovenskih komunistov tudi na Primorskem, čeprav utemeljeno zgolj s pospeševanjem skupnega protifašisti čnega boja na tem podro čju, dejansko pomenilo tudi na čelno sov- jetsko soglasje za spremembo rapalske meje. 353 Zdi se, da je Kardelj ocenil, da je sedaj napo čil čas tudi za bolj odločno raz čiš čevanje tržaškega vprašanja, seveda ne še v javnosti, temve č še vedno interno, v dogovoru z ita- lijanskimi komunisti. Tudi tokrat se Massola ni strinjal s Kardeljevim predlogom. Kot je splošno znano, je izvršni odbor OF v za čet- ku decembra 1942 podal izjavo, da sodi v svobodno in združeno Slovenijo ozemlje od Špilja do Trsta, od Kolpe do Celovca in tako natan čneje dolo čil ozemlje Zedinjene Slovenije. Postavlja se vprašanje, zakaj je prišlo le nekaj mesecev kasneje do tega (dvojnega) preobrata in kaj se je v tem času zgodilo prelomnega. Za dvojni preobrat gre 350 Umberto Massola, Una polemica tra comunisti italiani e sloveni durante l’ultimo conflitto mondiale. Critica marxista 1970, št. 5, str. 213. 351 Pismo ni bilo na voljo niti uredniškemu odboru Kardeljevih Zbranih del. 352 DLRS, knjiga III/11, op. 19. 353 O spremembi jugoslovansko-italijanske meje v korist Jugoslavije je Stalin prvi č govoril med sovjetsko-britanskimi pogovori v Moskvi decembra 1941 v okviru svoje- ga na črta za bodo čo povojno razmejitev v Evropi. 177 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM namre č zato, ker je vodstvo slovenskih komunistov do decembra 1942 ne le spremenilo svoje stališ če do trža- škega vprašanja, temve č je isto časno tudi opustilo “pro- tina črtništvo”. Septembra 1942 je Kardelj ostro nastopil proti izdaji brošure “Beseda o naših mejah”, ki jo je pri- pravil Prežihov Voranc (Pavle Vilhar) na podlagi gradiva in pogovorov v odboru OF za meje konec leta 1941 in za- četek 1942. V pismu Vladimirju Krivicu 17. septembra 1942 je Kardelj zapisal: “Gre za boj proti okupatorju, ne pa za meje! Kar je bilo o mejah potrebno povedati, je že povedal CK v svoji izjavi. 354 Nobeno tolma čenje te izjave danes ni oportuno! Pustite vprašanje meja popolnoma pri miru.” 355 Po bihaškem zasedanju Avnoja konec no- vembra 1942 pa je med slovenskimi komunisti dozore- lo spoznanje, da dobiva razvoj dogodkov razsežnosti, ki jih sprva niso predvideli. Jasno je postalo, da ob koncu vojne ne gre pri čakovati nekega “prevrata”, temve č da se bo predvsem zaradi mednarodnih vidikov (obstoj proti- hitlerjevske koalicije) moralo prilagoditi novim razme- ram. Tako je Kardelj 4. decembra 1942 pisal izvršnemu odboru OF: “V zvezi z zunanjimi in notranjimi dogodki bo treba izdelati že konkretne predloge, kako naj izgle- da naša bodo ča Slovenija. Zdaj je pa res treba čim ve č pisati o bodo čnosti, in tudi že pripraviti neke organiza- cijske ukrepe, ki bodo omogo čili realizacijo teh na črtov. Prišel je čas, ko se bomo morali mi baviti z na črti in o tem tudi pisati za množice.” 356 To spoznanje je v veliki meri obrnilo na glavo dotedanje trditve slovenskih ko- munistov, da dokon čna rešitev slovenskega narodnega vprašanja ni v mejah 357 in v “prekupčevanju” za zele- no mizo, 358 ter jih je postavilo tudi pred odlo čitev glede konkretizacije mejnih zahtev in s tem tudi do tržaškega vprašanja. Kako zelo se je naenkrat mudilo z dolo čitvijo meja, je razvidno že iz tega, da je odlo čitev o tem vpra- 354 Gre za izjavo centralnega komiteja KPS 1. maja 1942 v glasilu Delo (št. 2, maj 1942), v kateri je zgolj na čelno opredeljeno, da sodi v osvobojeno in združeno Slo- venijo poleg ozemlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialisti čni dobi nasilno potuj čen (DLRS, knjiga II/21). 355 DLRS, knjiga III/92. 356 Jesen 1942, dok. 201. 357 To je izjavil Boris Kidri č na partijski konferenci na Ko čevskem Rogu poleti 1942 (DLRS, knjiga II/98). 358 DLRS, knjiga II/18. Proglas centralnega komiteja KPS za 1. maj 1942. 178 šanju slovenski centralni komite sprejel samostojno in se ni posvetoval niti s centralnim komitejem KPJ niti s Kominterno, kaj šele z vodstvom KPI v Milanu, s kate- rim je sicer bil v rednih pisnih stikih. Za dolo čitev mej se je centralni komite KPS odlo čil, kljub temu da jim je bilo jasno, da je to vprašanje v veliki meri odvisno tudi od bodo čega odnosa sil. Verjetno je zaradi vsega tega Kardelj v pismu Ti- tu v dokaj dramati čnem tonu zapisal: “Vprašanje meja je za nas tako aktualno, kot verjetno niti za angleški imperij. Gre za popolnoma specifi čno slovensko ob ču- tljivost v tem pogledu, ki smo jo dolgo poizkušali obiti s splošnimi na čelnimi izjavami, toda sedaj postaja to vse manj možno. Slovenci, ki so že 1000 let razceplje- ni, namre č čutijo, da se sedaj odlo ča o tem, da kon čno stara parola o “Združeni Sloveniji” postane resnica.” 359 Po Kardeljevih besedah je bila na čelno najbolj proble- mati čna izjava o tem, da Združeni Sloveniji pripada vse tisto ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci ali je bilo nasil- no potuj čeno v poslednji imperialisti čni dobi, ker je da- jalo možnost za najrazli čnejše razlage. V nadaljevanju pisma Titu je Kardelj to stališ če v precej opravi čujočem tonu pojasnjeval, da so sprejeli tako široko formulacijo zato, da so se lažje zoperstavili klevetam in napadom sovražnikov. Hkrati pa je Kardelj precej negotovo do- dal, da se vsaj po njihovem mnenju s tem v na čelu niso oddaljili od marksizma-leninizma. V bistvu pa so vsa ta stališ ča temeljila na ugotovitvah, zapisanih v Voran- čevi brošuri, v kateri pa so bila povzeta dognanja raz- mejitvenega odbora pri izvršnem odboru OF s preloma 1941/42. Stališ če, da Trst pripada (slovenski) okolici, sta zagovarjala Gustin či č že pred vojno in Joža Vilfan v omenjeni brošuri. Celotno Kardeljevo pojasnilo Titu je izzvenelo, kot že re čeno, precej opravi čujoče, kot da bi tudi Kardelja obhajali dolo čeni dvomi, kar pa glede na njegovo predhodno stališ če do Trsta tudi ne bi bilo ni č nenavadnega. Tako je Kardelj, ko je pod črtal, da Trst sodi k Zedinjeni Sloveniji, da bi se izognil morebitnim o čitkom o “nacionalizmu”, takoj dodal: “Razumljivo je, 359 Jesen 1942, dok. 207. Poro čilo Edvarda Kardelja 14. decembra 1942 Josipu Brozu Titu. 179 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM da slovenski narod priznava zaradi posebnega položa- ja Trsta – temu mestu vse avtonomne pravice, ki jih zahteva italijansko prebivalstvo, kot nasploh priznava vse narodnostne pravice narodnim manjšinam.” 360 V navodilih pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko 31. decembra 1942 pa je šel Kardelj še dlje z izjavo: “Takoj postavite vprašanje Trsta kot vprašanje samoo- dločbe italijanskega naroda, to je ustvarite tak položaj v Trstu, da bo o čitno, da imajo Italijani v Trstu ne samo vse nacionalne pravice, ampak tudi oblast.” 361 Pri Kar- delju sta za spremembo mnenja o položaju Trsta o čitno vplivala predvsem dva vidika, nacionalni in internacio- nalisti čni (razredni). Prvega je utemeljil z besedami, če ne bi proglasili priklju čitve Trsta k Zedinjeni Sloveniji, “je sedaj že popolnoma jasno, da bi dali orožje v roke mihailovi ćevcem, ki v svoji ilegalni literaturi zahtevajo vse mogoče.” Drugega pa je pojasnil : “V socializmu se- veda to vprašanje sploh ni važno niti bi se za nas po- stavljalo. Toda mi smo na stopnji narodnoosvobodilne vojne, pa moramo zaradi tega ta vprašanja postavljati tako, kakor se postavljajo v okviru kapitalizma. Od tod izhaja naše sedanje stališ če nasproti Trstu.” 362 To sta- liš če je slovenskim komunistom olajšala tudi ocena, ki jo je izrekel Kardelj v pismu pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko 31. decembra 1942: “Italija bo nedvo- mno ostala še nekaj časa imperialisti čna, tudi če se bo notranji režim ‘demokratiziral’.” 363 Slovenski komunisti so tako uspeli svojo zahtevo po Trstu utemeljiti tako z nacionalnimi kot internacionalisti čnimi razlogi. S tega vidika je bila decembrska izjava vsekakor prelomnega zna čaja, sicer pa še ni bila povsem dokon čna, čeprav v praksi slovenski komunisti od nje niso odstopili. Tako je Kardelj na seji centralnega komiteja KPS februarja 1944 dejal: “Ne odstopamo od Trsta, tudi pred italijanskim CK, doslej pa nismo še izdali ni č to čnejšega o Trstu.” 364 360 Jesen 1942, dok. 207. Kasneje je bilo tako stališ če, ki je bilo poudarjeno tudi v sklepu o priklju čitvi Primorske k svobodni Sloveniji, kritizirano s strani osrednjega jugoslovanskega vodstva. 361 DLRS, knjiga IV/213. 362 Jesen 1942, dok. 207. 363 DLRS, knjiga V/213. 364 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, f. 1, a. e. 12. 180 Kardelj se je po eni strani o vprašanju Trsta postavil na precej odlo čno stališ če, toda drugi del izjave (“nismo izdali ni č to čnejšega”) je bil vendarle nekoliko protislo- ven, saj je v bistvu pomenil zanikanje izjave iz decembra 1942. 365 Kako je bil pri slovenskih komunistih odnos do tržaškega vprašanja zapleten in marsikdaj tudi proti- sloven, kaže Kardeljevo izvajanje v nadaljevanju seje, ko je dejal: “Mi ne moremo in ne smemo postavljati do- kon čne rešitve Trsta. Lahko se pokaže potreba, da mi prostovoljno pristanemo, da Trst ne bo naš.” 366 Iz nada- ljevanja Kardeljevega izvajanja je jasno, da bi ta hipo- teti čna možnost prišla v poštev le v primeru, če bi tudi v Italiji prevladal komunizem. V nasprotnem primeru, torej če Italija ne bo komunisti čna, pa bodo (in tudi so) slovenski komunisti vztrajali pri priklju čitvi Trsta k Ju- goslaviji. V tem kontekstu je bila izre čena Kardeljeva trditev: “Naš Trst=Sovjetski Trst,” ki pa jo gre razumeti tudi kot pomemben argument KPS proti stališ ču KPI v primeru tržaškega vprašanja in hkrati tudi kot nasvet (tedaj formalno že bivšemu) vodstvu Kominterne, ki je ob omenjenem sporu med partijama zaenkrat še stalo ob strani glede svoje opredelitve. Na podlagi omenjenih dejstev se je v zaklju čni fazi vojne KPS odlo čno zavzela za priklju čitev Trsta k Jugoslaviji. III. V obravnavi odnosov s KPI prehajamo do tretjega pomembnega podro čja, ki je KPS na Primorskem pov- zročalo velike težave in jo marsikdaj privedlo do dilem v usklajevanju nacionalnih in internacionalnih dolžno- sti. Najbolj odmeven je bil spor med obema KP glede državne pripadnosti Trsta, glas o njem je segel vse do Kominterne ali natan čneje do Georgija Dimitrova, kajti 365 Podobno se je zgodilo tudi s sklepom o priklju čitvi Primorske k Sloveniji iz 16. 9. 1943. V času vrhunca tržaške krize maja 1945 se je namre č od sklepa Kardelj distanciral z besedami:”Ko čevskega odloka o priklju čitvi ne omenjajte in ravnajte se, kot da ne velja. Ta odlok nam je mnogo škodoval”. (Dušan Biber, Trst, Triest ali Trieste. Geneza in dileme o tržaški krizi. Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 679–680). 366 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, f. 1, a. e. 12. 181 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM pred tem je bila Kominterna že razpuš čena. 367 Čeprav je bilo o tržaškem vprašanju najve č razburjanja na obeh straneh, pa se je ta problem v zaostreni obliki pojavil razmeroma pozno. Dejansko so bili razlogi za nesoglas- ja ve čplastni in so segali od razli čnih na čelnih pogle- dov na posamezna vprašanja pa vse do osebnih zamer. Nesporazumom lahko sledimo vse od za četkov njunih stikov, to je od časa, ko se je Kominterna julija 1940 od- lo čila, da prek Švice, Francije in Jugoslavije organizira delovanje KPI tudi v Italiji. V Slovenijo so prek Hrvaške prispeli Rigoletto Martini – Quarto z ženo in Umberto Massola – Quinto z družino. 368 Klju čna razlika med KP je bila v oceni trenutnih razmer in temu prilagojena tak- ti čna usmeritev. Razlika, zaznavna že na samem za čet- ku stikov med predstavniki obeh KP, je bila temeljna in je v bistvu pogojevala vse ostale vidike nesporazumov. Odnose med KP je obremenjevala skozi celotno vojno obdobje in še po njej. Najjasneje je prišlo to nasprotje do izraza ob ustanavljanju Kominforma, ko sta Kardelj in Djilas, sicer po sovjetskih navodilih, ostro napadla prisotne italijanske in francoske komuniste zaradi do- mnevnega pomanjkanja revolucionarnosti. Razlika v delovanju je izvirala predvsem iz druga čnih položajev, v katerih sta se KP znašli med vojno, in iz tega izvirajo čih trenutnih neposrednih ciljev. Poleg tega je KP lo čevala tudi razli čna globalna ocena mednarodnega položaja, ki je imela korenine predvsem v bolj levi čarski in ra- dikalni usmerjenosti slovenskega (jugoslovanskega) ko- munisti čnega vodstva. Neposredni cilj KPS je bil poleg izgona okupatorjev tudi revolucionarni prevzem oblasti, medtem ko si je KPI zadala kot najpomembnejšo nalogo odstranitev fašizma in vzpostavitev demokracije v Italiji. S tem pogojena je bila tudi vloga KP v nacionalnih od- porniških gibanjih. KPS je nastopala kot vodilna sila oz. celo kot hegemon v slovenskem osvobodilnem gibanju in drugim politi čnim subjektom zunaj OF niti ni pri- znavala pravice do organiziranja samostojnega odporni- štva. KPI je v italijanskem odporniškem gibanju sodelo- 367 Metod Mikuž, Boji Komunisti čne partije Jugoslavije za zahodne meje. Zgodovin- ski časopis 1958/59, str. 16. 368 Umberto Massola, Memorie 1939–1941. Rim 1972. 182 vala le kot ena izmed enakopravnih koalicijskih strank v Comitato di liberazione nazionale (CLN). Poleg tega se je KPI kot koalicijska stranka v CLN tudi sama razvijala v množi čno politi čno stranko, kjer so veljala precej manj stroga pravila za sprejem, kot je to veljalo za kadrovsko stranko, kakršna je bila KPS. S tem je bila povezana tu- di stopnja boljševizacije obeh KP. V tem pogledu je bila KPS dale č pred KPI, ki so ji slovenski komunisti ve čkrat o čitali socialdemokratski zna čaj, kar je bilo v tedanjih razmerah huda obtožba. 369 Vse omenjeno pravzaprav ne bi imelo večjega pome- na, četudi so bili slovenski komunisti glede možnosti re- volucionarnega razpleta v Italiji bolj optimisti čni kot ita- lijanski sodrugi, če ne bi bilo odprto vprašanje ozemelj- ske razmejitve pristojnosti delovanja obeh KP v Primorju. V tem pogledu je zlasti pere č problem predstavljal Trst. To je v najve čjem mestu tega obmo čja privedlo do izje- mnega položaja, da sta na istem ozemlju delovali razli čni nacionalni KP, kar je ob omenjenih razlikah še dodatno zapletalo medsebojne odnose. Glavni “krivec” za to ne- navadnost je bila že omenjena Kominternina brzojavka iz avgusta 1942, ki je pristojnost delovanja KP razmejila po nacionalnem in ne po ozemeljskem klju ču. 370 Z usklajevanjem odnosov na spornih obmo čjih je bilo tesno povezano tudi vprašanje, na kakšnih teme- ljih graditi medsebojno sodelovanje. Od vsega za četka si je KPS(J) namre č lastila pomembnejšo vlogo, ki si jo je nekaj časa skušala zagotoviti tudi povsem formalno. 371 Čeprav je KPI uspelo zadržati formalno enakopraven 369 AS 1487, fond centralnega komiteja KPS 1941–1945, f. 19, a. e. 1825. Poro čilo poverjeništva centralnega komiteja KPS za Primorsko, Gorenjsko in Koroško 11. 4. 1944 centralnemu komiteju KPS. V njem piše: “Tretji izvor težav je oportunizem ce- lotne italijanske Partije, ki se je v stališ čih obeh delegatov zelo jasno zrcalil. Najbolje bo, da kar na mestu pokažemo osnovne zna čilnosti oziroma oblike oportunizma KPI. Celotna Partija dela vtis da je obti čala v svojem razvoju nekako v letih 1924–1926 in da nudi danes zanimivo sliko razvojne stopnje vseh sekcij KI v tistem času. Vse je na pol socialdemokratsko od stila dela do ideologije. Disciplina in požrtvovalnost članov je na za nas komaj predstavljivo niski stopnji. Vsaka koli čkaj težja naloga je za članstvo pretežka. Lokalni in pokrajinski forumi uživajo precejšnjo avtonomijo in se je treba z njimi skoraj pogajati, da sprejmejo sklepe CK.” 370 Zato si je KPS v Trstu tudi prizadevala za ustanovitev skupnih odborov DE, da bi si pridobila vpliv tudi na delavstvo v Trstu. To je bilo po nacionalnem poreklu pre- težno italijansko in je po partijski razmejitvi dela sodilo pod okrilje KPI (podrobneje glej Godeša, Odbori Delavske enotnosti v Trstu). 371 Massola, Una polemica, str. 209–221. 183 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM položaj, pa ta dejansko nikakor ni bil enakovreden s KPS(J). Slednja je imela prednost že od prvih stikov in KPI je bila v precejšnji meri odvisna od nje, saj je zveza s Kominterno potekala prek zagrebškega centra, ki ga je vodil Josip Kopini č. Poleg tega je dobivala KPI od KPS tudi finan čno pomo č. Ta je znašala trideset tiso č lir me- sečno. Vodilna vloga KPJ med partijami sosednjih de- žel pa ni bila le plod hotenj jugoslovanskih komunistov, temve č jo je na neki na čin priznavala tudi Kominter- na. 372 To dejstvo je bilo v odnosih med sosednjima KP s približevanjem konca vojne vse pomembnejše. Tako ne moremo trditi, da bi KPS kdajkoli popustila težnjam KPI v vprašanjih, kjer se njuni pogledi niso ujemali. Prej bi lahko trdili nasprotno, da je KPS uveljavljala svojo voljo tudi tam, kjer sta se KP razhajali. IV. Vsi nesporazumi (v prvi vrsti vprašanje državne pripadnosti Trsta, razli čna izhodiš ča in cilji, razmejitev pristojnosti med KP v narodno mešanih predelih), ki so se v času dogodkov le še zaostrovali, so privedli Karde- lja do pisanja pisma J. B. Titu konec septembra 1944: “Mo čne imamo pozicije v Trstu, kjer je za Jugoslavijo velika buržoazija in proletariat, za Italijo pa so komuni- sti čna partija in intelektualci. Naši odnosi z italijanskimi komunisti so slabi.” 373 Če k temu dodamo še nenavadno žaljive izraze, s katerimi so se v posameznih dokumen- tih označevali posamezni ljudje iz obeh partij (pojavljajo se izrazi, kot so opice, babe, navadna intrigantska ma- lomeš čanska ni čevost itd.), lahko ugotovimo, da je šlo za izjemno globok in oster spor med KP. Prav medvojni odnosi med slovenskimi in italijan- skimi komunisti nas opozarjajo, da je kljub na čelnemu priseganju in sklicevanju na isto, tj. komunisti čno inter- nacionalisti čno ideologijo, lahko v konkretnih primerih prihajalo do povsem razli čnih in celo kontradiktornih 372 Tito, Zbrana dela, knjiga 17, str. 23–25. Pismo Svetozarju Vukmanovi ću – Tem- pu 9. oktobra 1943. 373 Izvori, knjiga XX/12. 184 interpretacij in prilagoditev njene vsebine lastnim že- ljam in potrebam. To dodatno dokazuje, da preu čevanje medvojnega dogajanja, zlasti komunisti čne komponen- te, zahteva kompleksen pristop, ki se izogiba vnaprej- šnjemu posploševanju in poenostavljanju. 185 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM I. Če ho čemo razumeti odnos slovenskih komunistov do primorske sredine, je potrebno najprej pojasniti izvir pojma sredina. Ta se je najprej pojavil v Ljubljanski po- krajini in je tudi izhajal iz njenih razmer. Tako je Boris Kidri č v članku “Naprej in samo naprej”, objavljenem v Slovenskem poro čevalcu (leto II, št. 20) 11. oktobra 1941 pri raz člembi razmer v Ljubljanski pokrajini opažal, da obstajajo tudi ljudje, “ki se zaradi neodlo čnosti, osebnih ambicij ali zaradi premajhne zgodovinske razvidnosti ne opredeljujejo niti za OF niti za narodno izdajalsko reak- cijo in se zato gibljejo v nekaki ‘sredini’.” 374 Nato pa je Kidri č ugotavljal, da ti ljudje ne bodo mogli dolgo vzdr- žati na mrtvi to čki in to zato ne, “ker bodo morali vedno jasneje spoznavati, da s svojim po čenjanjem krepijo le reakcijo in njeno protinarodno stališ če.” Zato je Kidri č v nadaljevanju članka “te ljudi, ki se gibljejo v nekaki sredini,” pozval, “da stopijo čimpreje v vrste OF in pri- pomorejo k ravnotežju celotne fronte, posebno pa k či- ščenju tistih vprašanj, ki se jim še zde važna.” Kidri č je namre č priznaval, “da marsikoga med njimi vznemirja resni čna skrb za vrednote, ki so slovenskemu življenju lastne.” Med te, po mnenju slovenskih komunistov še neopredeljene politike, so spadale tri skupine. Katoliški krog univerzitetnega profesorja dr. Andreja Gosarja ter 374 DLRS, knjiga I/52. Primorska sredina in predvojni primorski protifašizem v o čeh slovenskih komunistov med drugo svetovno vojno 186 srednješolskega profesorja Jakoba Šolarja (med vojno so se poimenovali tudi “Zedinjeni Slovenci”), iz liberal- nega tabora pa Mlada Jugoslovanska nacionalna stran- ka (imenovana tudi Nova Jugoslavija) z glavnimi so- delavci univerzitetnim profesorjem Stojanom Baji čem, Andrejem Urši čem, Brankom Vr čonom ter Samostojna demokratska stranka (voditelj dr. Ivo Potokar). 375 V o či bode dejstvo, da so z ovrednotenjem nekaterih politi čnih sil kot sredinskih, slovenski komunisti dejan- sko že jeseni 1941 ocenjevali stanje v slovenski družbi v smislu nepremostljive polarizacije na dva tabora, če- prav razmere v tistem času še niso bile tako zaostrene. Stanje v Ljubljanski pokrajini je sicer že kazalo nekate- ra znamenja zaostrovanja, predvsem pa, da gre razvoj vedno bolj v smeri poglabljanja nasprotij med dvema nastajajočima taboroma. Zakaj so bodo čo sredino jeseni 1941 sploh skušali pridobiti za sodelovanje v OF, je pojasnil Kidri č v svo- jem znanem obsežnem poro čilu o delovanju OF, ki ga je jeseni 1944 napisal “za Moskvo”. V poro čilu z naslovom “Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja po- liti čna situacija v Sloveniji” je pojasnil, da “niti ena od teh treh skupin ni imela kakšne pomembnejše organi- zacije, niti ne trenutnega širšega politi čnega vpliva. Bile so pa politi čno važne toliko, kolikor so v neki meri pred- stavljale slovensko politi čno tradicijo (...) Med vodilni- mi katoliškimi krogi v Sloveniji je imel dr. Gosar koliko toliko vpliva. Od njegovega pristopa oziroma nepristopa v Osvobodilno fronto je bilo v veliki meri odvisno, ali se bo belogardisti čna klerikalna reakcija po kapitulaciji Jugoslavije in prvem poletu Osvobodilne fronte zbrala prej ali kasneje oziroma ali ji bo uspelo prej ali kasneje nastopiti z oboroženimi oddelki na strani italijanske- ga okupatorja proti Osvobodilni fronti in partizanskim enotam. Prav zaradi tega si je Osvobodilna fronta mo č- no prizadevala pridobiti zase tudi dr. Gosarja in nje- gov katoliški krog.” 376 Preneseno v razumljiv jezik je to pomenilo enako oceno s katero so komunisti vrednotili ostale zaveznike v OF. V njih so komunisti predvsem 375 Škerl, Nasprotniki, str. 124–128 in 143–147. 376 Kidri č, Kratek obris, str. 22. 187 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM videli opozicijske skupine tradicionalnih taborov in kot take sredstvo za pridobivanje množic teh taborov ter za isto časno osamitev vodstev tedanjih politi čnih strank. Vendar tedaj slovenski komunisti niso uspeli v vr- ste OF pridobiti nobene od sredinskih skupin, čeprav je vsaka skupina imela nekoliko druga čno zgodbo. Sicer pa je bilo za sredino zna čilno, da ni bila enoten politi čni dejavnik, temve č le skupna oznaka za skupine, ki jih družila podobna ocena doma čih razmer, sicer pa med njimi v ve činoma niso obstajale tesnejše povezave. 377 Po drugi strani ne gre pri sredinskih politikih prezreti dej- stva, da so se tudi sami ozna čevali za sredino in so s tako držo ra čunali tudi na politi čen uspeh. Zadržan odnos sredine do OF je temeljil predvsem v nestrinjanju z (neenakopravnim) položajem skupin v OF, z na činom (po njihovem mnenju neracionalnega) vodenja (prezgodnjega) odpora, razli čnem gledanju na zaostrovanje nasprotij v slovenski družbi ter na spozna- nju, da komunistom ne gre le za osvobodilne cilje. Pri li- beralni sredini se je tem pomislekom sprva pridruževalo še nejasno stališ če OF do jugoslovanskega državnega okvira, na katerega je slednja dokončno pristala šele decembra 1942. Zaradi odklonilnega stališ ča sredinskih skupin do OF se je zlasti po sporu med Titom in Mihajlovi ćem ter prehodom slovenskih komunistov v “drugo fazo” revolu- cije, ki je privedla do zaostrovanja po idejnih in razre- dnih merilih, tudi stališ če komunistov do sredine spre- menilo in zaostrilo. Tako je bil pojem “sredina” kot oznaka za dolo čeno politi čno opredelitev s strani komunistov prvi č omenjen februarja 1942 v Kidri čevem članku “Slovenski narod in delovno ljudstvo – na branik svoje bodo čnosti”, kjer je med notranje sovražnike slovenskega naroda prišteval tudi katoliško sredino, ki naj bi blatila OF in mislila, da jo bo reakcija zaradi Natla čnovega poloma še lahko uporabila kot “rezervno vodstvo”. 378 Komunisti so jih za- čeli ozna čevati predvsem kot špekulante brez na čel, za katere ni prostora v tedanjih politi čnih razmerah. 377 Vodušek Stari č, Vprašanje sredine, str. 95–97. 378 Boris Kidri č, Zbrana dela (II. knjiga), str. 84–85. 188 Kmalu za tem so se skupine, ki so jih ozna čevali za sredinske vključile v Slovensko zavezo, kar je te sku- pine seveda še bolj oddaljilo od OF, čeprav so v Zavezi formalno še puš čali odprto mesto tudi za komunisti čne zastopnike. V tistem času si je sredina namre č prizade- vala za sporazum z OF, ki bi omogo čil enotno delovanje vseh slovenskih politi čnih sil. Prepri čani so namre č bili, da “take narodne koncentracije ne more izpeljati ne ena ne druga politi čna skrajnost.” 379 Čeprav je KPS od za četka leta 1942 pa do jeseni 1942 tudi sredinske skupine štela med sovražnike slo- venskega naroda in z njimi seveda ni skušala naveza- ti stika in je zavra čala vsakršno sodelovanje (s kratko izjemo julija 1942), pa kljub izrazito odklonilnem stali- šču sredina ni bila v ospredju njenega zanimanja. Ko- munisti so usmerili svoje delovanje proti t. i. beli gardi, kot so komunisti po zgledu na oktobrsko revolucijo poi- menovali svoje strateške nasprotnike v Sloveniji. Jeseni 1942 pa se je dotlej ravnodušni odnos KPS do sredine povsem spremenil in naenkrat se je znašla v središ ču pozornosti OF. Za komuniste je postala politi čna sredina posebej pomembna ob razplamtevanju državljanskega spopada jeseni 1942, ko se je za čel boj za neopredeljene in so jo hoteli kratkoro čno predvsem odtegniti oboroženi proti- revoluciji. Čeprav ta sredina, kot že re čeno, v Ljubljan- ski pokrajini ni imela za seboj razvejane strankarske strukture in tudi nikoli ni imela pretirano množi čnega zaledja, česar so se zavedali tudi komunisti, pa je bi- la zanje nevarna, kot so sami poimenovali, predvsem v “perspektivi”, torej zlasti dolgoro čno. Zaradi svoje neomadeževanosti s kolaboracijo in ob priseganju na “srednjo pot”, kot posebno obliko politi čne opredelitve, bi lahko pomenila nevarnega tekmeca pri povojnem vzpostavljanju oblasti, posebej še, če bi imeli pri tem pomembno vlogo Britanci. 380 V pismu Ivanu Kraja či ću – Stevu decembra 1942 je Zdenka Kidri č, tedanja vodi- teljica Vosa, tako zapisala: “Sredina je druga garnitura slovenske buržoazije, ki bi zaradi nekompromitiranosti 379 AS 1660, Osebna zbirka Izidorja Cankarja, f. 7/II. 380 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 161–170. 189 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM v sodelovanju z okupatorjem, v primeru propada OF de- jansko imela bodo čnost po ameriško-angleški liniji.” Do takega razmišljanja o bodo či vlogi sredine je pri- šlo jeseni 1942, ko so se slovenski komunisti otresli na- pa čnih predstav o naravi druge svetovne vojne in s tem povezanih pri čakovanj, da bo osvobodilna vojna kmalu prerasla v revolucionarno in so, zazrti v povojno priho- dnost, za čeli sredino precej bolj upoštevati kot pomem- ben politi čni dejavnik. Tako je Kidri č spomladi 1943 v članku “Dejanska vloga ‘sredine’” napadel sredince kot špekulante brez na čel, za katere ni prostora v tedanjih politi čnih razmerah. 381 Tudi Kardelj je ljubljanskemu vodstvu KPS svetoval, naj pogajanjem z “gospodo v sre- dinskih vrhovih, ki se o čitno povezuje z belo gardo,” ne dajejo ve čjega poudarka. 382 Kljub tem ostrim tonom OF še ni opustila poskusov, da bi pridobila za sodelovanje vsaj del sredine. Vendar tudi razgovori s sredino maja 1943 niso prinesli vidnejših uspehov. 383 Sredina je v o čeh slovenskih komunistov znova po- stala izjemno pomembna iz omenjenih razlogov zlasti po podpisu viškega sporazuma poleti 1944 in so z njo ponovno navezali stike, da bi jo pritegnili v svoje vrste in jo tako nevtralizirali kot posebno neodvisno politi čno skupino. Po 15. septembru 1944 so vrata v OF zaprli in poslej sredine niso ve č vabili k sebi. Takšnemu razvoju primerne so bile tudi Kidri čeve ocene glavnih sredinskih osebnosti, ki jih je jeseni 1944 ozna čil z besedami: “Dr. Gosar sam po sebi je izrazito oprezen človek, ki se je bal že po svoji naturi vsakega odlo čilnega koraka. Formalno se je proglašal za demokrata, dejansko pa je nastrojen zelo reakcionarno in je tudi avtor raznih reakcionarnih socioloških teorij. Svoje čase so imele njegove sociološke teorije in njegova razlaga papeževih tako imenovanih “socialnih” okrožnic precejšen vpliv na krš čanskosoci- alisti čno delavstvo in demokrati čne katoliške intelektu- alce, že pred zlomom stare Jugoslavije pa se je ta vpliv skoraj povsem razblinil. Po jugoslovanski kapitulaciji je 381 Kidri č, Zbrana dela II, str. 226–229. 382 DLRS, knjiga VI/95. Kardeljevo pismo z dne 22. aprila 1943 Lidiji Šentjurc. 383 Fran ček Majcen, Tudi beseda je bila orožje (Aktivistovi zapiski). Ljubljana 1968, str. 181–186. 190 bil Gosarjev intimus gimnazijski in bogoslovni profesor dr. Šolar, zelo inteligenten in med katoliškimi krogi vpli- ven človek, po svoji politi čni in osebni naturi intrigant in špekulant, ki se je navzven proglašal za demokrata, dejansko pa je vseskozi reakcionar.” 384 II. Za komuniste je sredina na Primorskem postala za- nimiva že proti koncu leta 1942 iz na čeloma istih razlo- gov kot v Ljubljanski pokrajini, le da so na politiko KPS do primorske sredine vplivali še dodatni, povsem speci- fi čni primorski razlogi. Primorska je bila namre č za slo- venske komuniste izjemno pomembna pokrajina, ne le zato, ker so tam bivali Slovenci, temve č tudi zaradi njene geostrateške lege. Po eni strani so se slovenski komuni- sti bali izkrcanja zahodnih zaveznikov na Primorskem, po drugi pa je bila izhodiš če za širjenje komunisti čnega vpliva v notranjost Italije. Hkrati je bila pokrajina tedaj še del kraljevine Italije, kar je dajalo temu ozemlju še dodaten mednaroden pomen. Poleg tega so slovenski komunisti tudi predvidevali, glede na notranji spopad v Ljubljanski pokrajini, da lahko pride do podobnega razvoja tudi na Primorskem, zato so ob so časni oceni mednarodnega položaja, o bližnjem koncu vojne skuša- li na Primorskem prehiteti delovanje protirevolucijo iz Ljubljanske pokrajine, predvsem pa onemogo čiti edino pomembnejšo politi čno silo na Primorskem, tj. sredino. Ta je bila zaradi nepripravljenosti za sodelovanje z ita- lijanskimi fašisti čnimi oblastmi pri zatiranju partizan- stva politi čno neomadeževana in je zaradi komunisti čne ocene, da na Primorskem prevladuje “anglofilija”, pred- stavljala najmanj zaželeno politi čno “kombinacijo” v tej najzahodnejši slovenski pokrajini, tedaj še delu Kralje- vine Italije. Zato je Kardelj 31. decembra 1942 v pismu opozar- jal pokrajinski komite KPS za Slovensko Primorje, da na Primorskem obstoji velika nevarnost “sredine”, kljub temu da danes nima za seboj ve čjega števila množic. V 384 Kidri č, Kratek obris, str. 22. 191 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM nadaljevanju je Kardelj zapisal: “Ni nobenega dvoma, da bo mednarodna reakcija naslonila svoje prizadeva- nje prav na te kroge. Zato je politi čno razbitje ‘sredine’ na Primorskem neobhodna potreba, če ho čemo na tem sektorju zmagati. Potrebno je pri tem imeti pred o čmi naslednje: naša politika v odnosu do ‘sredine’ mora iti za tem, da jo notranje diferencira na tak na čin, da bo en del nujno prešel na pozicije OF, drugi pa na odprte pozi- cije bele garde, na katerih jo bo laže razbijati. Ko govorim o tem poslednjem potu, ne smete razumeti, da moramo ‘sredino’ naganjati v belo gardo. Ne, treba je zasledo- vati naslednji kurs: v borbi za enotnost vsega ljudstva, v borbi za pritegovanje ‘sredine’ v to enotnost je treba ves razvoj potiskati v smeri, ki bo silil na opredeljeva- nje posameznih elementov ‘sredine’. Pri tem se s temi elementi povezujte na vseh mogo čih vprašanjih, tudi če jih ne morete popolnoma pridobiti za OF. Čim ve čja in silnejša bo vaša vojna in politi čna akcija, tem bolj bo si- lila te elemente ali na naše pozicije, ali pa se bodo znašli na politi čnih pozicijah, kjer jih bo lažje razkrinkati. (...) V masah samih ne dovolite diferenciacije po strankah, ampak razvijajte enotno gibanje OF, ki pa mora biti ja- sno opredeljeno tako v odnosu do ZSSR kakor v odnosu do KPS. Glede na nediferenciranost primorskih mas in specifiko preteklega politi čnega življenja na Primorskem smatramo, da je na tem terenu mogo če pritegniti v OF znaten del ‘sredine’.” 385 Boris Mlakar je za “goriško” oziroma “primorsko sredino” ozna čil bolj ali manj ohlapno organizacijo in skupnost pripadnikov ter predvsem delovanje dela vodi- teljev katoliškega tabora na Goriškem ter v manjši meri tudi na Tržaškem v obdobju med drugo svetovno vojno. Razvila se je predvsem iz dveh predvojnih organizacij, in sicer Narodnega sveta primorskih Slovencev ter Zbora sve čenikov sv. Pavla. Idejna voditelja znotraj katoliške- ga tabora sta bila bivša poslanca Engelbert Besednjak, ki je bil v emigraciji v Beogradu, in Virgilij Š ček, ki je precej osamljen živel v Lokvi na Krasu pri župniku An- tonu Požarju. Po razkosanju in zasedbi Slovenije se je že od spomladi 1941 delujo či Izvršni odbor Primorskih 385 DLRS, knjiga IV/213. 192 Slovencev in Hrvatov v Italiji, ki je združeval voditelje katoliškega tabora na Goriškem (pomemben je bil zlasti dr. Ivo Juvan či č), v posebni izjavi distanciral od “lju- bljanske” politike zbliževanja z okupatorskimi oblast- mi ter se zavzel za narodno delo in združitev vseh sil v boju proti okupatorju. Primorski sredinci so bili po drugi strani nezaupljivi tudi do komunistov, a so hkrati odklanjali tudi sodelovanje s fašisti čnimi in kasneje z okupatorskimi oblastmi v boju proti komunizmu. 386 Kardeljevo pri čakovanje glede pritegnitve primorske sredine se tedaj ni uresni čilo, ker je ta v znani izjavi iz 1. februarja 1943 vztrajala na sredinskem stališ ču, saj je poudarila, da bo z OF sicer vzdrževala stike, ne bo pa v njej sprejemala položajev in nalog. Vendar primorski sredinci tudi v Slovensko zavezo niso želeli vstopiti. 387 Ta sredinski krog je sicer uvideval nevarnost komuniz- ma, toda priznaval je partizanstvu tudi osvobodilno na- ravnanost in ker je ta boj imel tudi množi čno podporo, mu ni hotel neposredno nasprotovati. Zlasti, ker je bil osrednji cilj primorske sredine uni čenje italijanskega fašizma in predvsem priklju čitev k matici, kar je imela v programu tudi OF. Kljub temu so komunisti ostro napadli primorsko sredino in primorske “meš čanske” politike po receptih, znanih iz Ljubljanske pokrajine. Slovenski komunisti so sicer že pred vojno kazali veliko mero nezaupanja do primorskega antifašisti čnega odpora in so ga sprva ocenjevali kot malomeš čanskega in nacionalisti čnega, tako ni presenetljivo, da je Aleš Bebler na plenumu pri- morske OF v Lokah pri Kromberku 14. februarja 1943 ostro nastopil proti povzdigovanju predvojnih protifaši- sti čnih voditeljev in predvsem žrtev fašizma, češ da gre za “same anglofilske individualne teroriste 388 ali slu čaj- ne žrtve dvomljivega politi čnega zna čaja.” 389 V okrožnici 386 Boris Mlakar, Goriška sredina. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1, str. 327–328. 387 Egon Pelikan, Virgil Š ček in primorska sredina v letih 1918–1945. Marko Tav čar, Egon Pelikan, Nevenka Troha, Korespondenca Virgila Š čeka 1918–1947. Ljubljana 1997, str. 45–46. 388 Enako oznako za tigrovce (teroristi) so uporabljale tudi italijanske fašisti čne oblasti. 389 DLRS, knjiga VII/57. Poro čilo pokrajinskega odbora KPS za Primorsko 18. maja 1943 centralnemu komiteju KPS. 193 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM poverjeništva izvršnega odbora OF za Primorsko je bilo okrožnim odborom pojasnjeno, da “je konferenca ostro obsodila politiko starih primorskih ‘voditeljev’, zlasti dr. Wilfana, Besednjaka, Čoka in Golouha. Konferenca je ugotovila, da je bila politika teh ‘voditeljev’ popolnoma zgrešena in škodljiva. Škodljiva je bila ta politika prvi č zato, ker je varala množice, češ da se vprašanje sloven- skega Primorja da rešiti dale č od množic in brez njiho- vega sodelovanja, namesto, da bi pozvala množice v boj za njihove pravice, drugi č zato, ker je postavila kitajski zid med nas in naše najbližje zaveznike italijanske de- mokrati čne in protifašisti čne sile; tretji č zato, ker se je naslanjala in podpirala protiljudske in nazadnjaške sile v svetu, sovražila pa je tiste sile, ki so edine zaveznice slovenskega naroda in ki danes podpirajo naš narod v svojem boju za svobodo, združitev in neodvisnost (zlasti Sovjetska zveza in Komunisti čna partija Jugoslavije).” 390 Za slovenske komuniste je bilo poleg omenjenega po- sebej mote če odklonilno stališ če primorskih predvojnih politikov do Italijanov nasploh, saj so komunisti menili, “da je boj za našo narodno svobodo mnogo mo čnejši, če si naš narod v tem boju poiš če opore pri tistih naprednih silah med Italijani, ki so odlo čne nasprotnice narodnega zatiranja nasploh.” 391 V nadaljevanju okrožnice je bilo zapisano, da se “to stališ če primorskega pokrajinskega plenuma OF rezko razlikuje od stališ ča fašisti čnih pla- čancev in pomo čnikov – belogardistov in mihajlovi ćev- cev – nadaljevalcev pogubonosne politike starih primor- skih ‘voditeljev’. Ti danes sodelujejo z italijanskimi faši- sti čnimi oblastniki, ki slovenski narod uni čujejo, zraven pa razpihujejo mržnjo do italijanskega protifašisti čnega delovnega ljudstva, da bi tako oropali slovenski narod in primorsko ljudstvo njegovega najbližjega zaveznika in laže dosegli svoje koritarske cilje – vzpostavljanje stare protiljudske in izkoriš čevalske oblasti nad slovenskim narodom, hkrati pa izkoristili Slovence za zatiranje svo- bodoljubnih in protiimperialisti čnih teženj italijanskega delovnega ljudstva.” 392 Tak odnos je bil skladu s težnjo 390 DLRS, knjiga VII/191. 391 Prav tam. 392 Prav tam. 194 slovenskih komunistov po monopolizaciji protifašisti č- nega boja na Primorskem, zato so v predvojnih primor- skih voditeljih videli predvsem tekmece, čeprav je bila njihova protifašisti čna naravnanost nesporna. Ob takem odnosu do predvojnih primorskih proti- fašisti čnih voditeljev ni nenavadno, da, kot je zapisala Milica Kacin Wohinz v svojem prispevku v zborniku Slo- venski upor 1941, ji je neki predvojni primorski komu- nist rekel, da “so bili veseli aretacij, 393 ker bi sicer OF imela težave.” 394 Vendar se omenjena predvidevanja na Primorskem niso obnesle zaradi bistveno druga čnih razmer in tako do delitve sredine na OF in t. i. belo gardo ni prišlo. Be- blerjeve obtožbe o sodelovanju primorskih “voditeljev” s fašisti čnimi oblastmi se niso uresni čile. Celotno Bebler- jevo predvidevanje se je izkazalo za neutemeljeno. Po kapitulaciji Italije in poskusih dela protirevolu- cije iz osrednje Slovenije, da si s privolitvijo nemškega okupatorja tudi na Primorskem pridobi položaje, je vloga sredine znova postala pomembna in komunisti so z njo znova skušali navezati stik, da bi jo kot posebno politi č- no skupino onemogo čili oz. da bi jo odtegnili protirevo- luciji. Njena vloga je tekom dogodkov še naraš čala, ker delovanje dela protirevolucije v sodelovanju z nemškim okupatorjem na protikomunisti čnih temeljih ni obrodilo bogatih sadov, in je tako sredina ostajala z vidika KPS edini še pomemben politi čni dejavnik na Primorskem in s tem tudi tekmec. Posebej, ker se je s prihodom ve- likega števila predvojnih primorskih politikov, zlasti iz Tržaškega, iz zaporov in konfinacij primorska sredina tudi števil čno precej okrepila. Poleg Gorice je tako tu- 393 Mišljene so italijanske aretacije leta 1940, ko je bilo aretiranih okoli 300 primor- skih Slovencev, od katerih se jih je precej znašlo tudi na znanem drugem tržaškem procesu konec leta 1941. 394 Milica Kacin Wohinz, Razmere na Primorskem pred napadom na Jugoslavije. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Lju- bljana: SAZU 1991, str. 34 (dalje Kacin Wohinz, Razmere na Primorskem). Podobno mnenje so imeli slovenski komunisti tudi do izgona slovenskih izobražencev z Go- renjske in Štajerske leta 1941 (glej Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 412). Še neposredneje pa je tako stališ če izraženo v pismu Borisa Ziherla 2. januarja 1945 Ferdu Kozaku, ko je zapisal, “da so nam Nemci napravili majhno uslugo, ko so jih (op. misli slovenske izobražence) izgnali, hkrati pa je bilo to od nemške strani neumno, ker so si s tem zmanjšali število tistih, ki bi na Gorenjskem in Štajerskem prišli v poštev kot organizatorji bele garde.” (Rozina Švent, Po sledeh Kardeljevih pisem. Borec, št. 577–578, str. 141). 195 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM di Trst postal pomembno središ če dejavnosti primorske sredine. Obenem pa so bili slovenski komunisti ves čas zaskrbljeni, ker naj bi primorska sredina preve č gledala na zahod in na londonsko begunsko vlado. Priljubljenost predvojnih protifašisti čnih borcev med doma čim prebivalstvom je bila tolikšna, da niti slo- venski komunisti niso mogli povsem zanikati njihovega deleža v protifašisti čnem boju. Zato se je morala KPS po omenjenih negativnih izkušnjah iz pomladi 1943 pri- lagoditi in stališ če do predvojnega primorskega odpora nekoliko spremeniti. Do korenite spremembe je prišlo spomladi 1944, ko je za čela tudi OF sistemati čno uporabljati imena pred- vojnega primorskega protifašizma kot svoje simbole, s čimer naj bi onemogo čili delovanje sredine, ki je govorila “z avtoriteto starih naprednih borcev proti fašizmu ter navezujejo svojo propagando na tradicijo (Bazovica).” 395 Zato so se komunisti aprila 1944 odlo čili preimenovati Soško brigado v Bazoviško. O čitno so iskali kompromis in skušali uskladiti predvojno protifašisti čno tradicijo z medvojnim odporom tako, da bi bila z njim vzpostavlje- na neprekinjena vez, hkrati pa ne bi bila ogrožena vodil- na vloga KPS. Tako so predvojno protifašisti čno gibanje na Primorskem umetno razdelili na “plebejski” in “vodi- teljski” del. Vse pozitivne lastnosti naj bi imel le “plebej- ski” del. Tako se je KPS deloma oprla tudi na primorsko protifašisti čno tradicijo nekomunisti čnega (narodnja- škega) porekla, ki jo je dotlej odklanjala. 396 Hkrati so za- radi uravnoteženja ustvarjali tudi nove simbole odpora, ki so ustrezali novem ovrednotenju primorskega boja. Najzna čilnejši primer je postal Janko Premrl – Vojko, ki so ga predlagali za narodnega heroja, s čimer naj bi kot padli partizan – doma čin postavil bolj v ospredje aktu- alni boj, ki so ga vodili komunisti. S tem naj bi nekoliko zasen čil slavo predvojnih protifašisti čnih borcev in na nek na čin pomenil tudi delno nadomestilo zanje. 397 395 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 371–372. 396 Prav tam. Nekatere vidike te problematike je opazila tudi Vida Deželak Bari č (Odnos Komunisti čne partije Slovenije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 2000, št. 1, str. 189– 190). 397 Prav tam. 196 Po viškem sporazumu poleti 1944 so komunisti ce- lo ocenjevali, da je lahko vloga primorske sredine po- membna ne le za razvoj na Primorskem, temve č tudi za celoten slovenski prostor in sicer kot politi čni dejavnik, ki lahko zaradi svoje neomadeževanosti odlo čilno vpliva celo na dogajanje v osrednji Sloveniji, kamor so bile si- cer osredotočene sile obeh sprtih taborov. 398 Komunisti se tedaj s sredino sploh niso želeli ve č pogajati kot s po- sebno skupino, “ker jih ni, to si gospodje le domišljajo, pa č pa naj se kot posamezniki vklju čijo v gibanje in po- dajo izjave, da priznavajo narodno osvobodilno gibanje utelešeno v OF kot edino pravo pot slovenskega ljudstva v teh zgodovinskih dneh.” 399 Kljub prizadevanjem po diferenciaciji primorske sredine in poskusom njenega nevtraliziranja slovenski komunisti s svojo dejavnostjo na Primorskem dolgo ča- sa niso uspeli povsem izni čiti njenega politi čnega vpliva. Ve č uspeha so imeli na Tržaškem, kjer se je del (Lavo Čermelj, Josip Ferfolja) priklju čil partizanskemu giba- nju, a je sprva celo deloval kot nekakšna sredina znotraj OF, del pa je bil s strani nacistov aretiran in odpeljan v koncentracijska taboriš ča, tako da je delo sredine kot posebne skupine v Trstu jeseni 1944 zamrlo. Na Gori- škem lahko šele poziv Engelberta Besednjaka, ki ga je Virgil Š ček obveš čal o dogajanju na Primorskem, na sil- vestrovo 1944 iz Beograda, v katerem je odkrito pozval preostale sredince k odlo čitvi za OF, lahko za tisto zare- zo, ko je bilo njihovo politi čno delovanje ohromljeno. 400 Politi čna sredina, kot so jo poimenovali slovenski komunisti, je v osrednji Sloveniji kljub omenjenim zna- čilnostim glede odnosa do državljanske vojne, kolabora- cije idejno pravzaprav pripadala protirevoluciji in tudi sodelovala v njenih ilegalnih politi čnih in vojaških gru- pacijah (ni pa kolaborirala z okupatorjem), tako da de- jansko pravzaprav sploh ni bila prava politi čna sredina, ki bi imela enako razdaljo do obeh sprtih taborov. Edina prava politi čna sredina se je pojavila le na 398 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 395. 399 Isto, str. 380. 400 Pismo dr. Engelberta Besednjaka Virgilu Š čeku 31. 12. 1944. Goriški letnik 1976, št. 3, str. 258–267. 197 PRIMORSKA – SLOVENSKI KOMUNISTI MED NACIONALIZMOM IN INTERNACIONALIZMOM Primorskem, vendar pa to ni pomenilo, da bi jo sloven- ski komunisti na čeloma obravnavali kaj druga če kot ti- sto v Ljubljanski pokrajini. Morda je bila prav v odnosu do sredine na Primorskem, kjer razmere niso bile tako večplastne kot npr. v Ljubljanski pokrajini, najrazvi- dnejša težnja slovenskih komunistov po monopolizaciji odpora in z njo povezanim revolucionarnim prevzemom oblasti. Stališ če KPS oz. OF, ki si je lastila vlogo edine- ga predstavnika slovenskega naroda, do sredine je bilo tako na čelno odklonilno. Zato si je OF vsekozi prizade- vala sredino kot posebno politi čno skupino onemogo- čiti. Spreminjali in prilagajali so se glede na trenutne ocene razmer le na čini in metode za dosego tega cilja. To kaže, da je bil tudi medvojni razvoj na Primorskem v marsi čem bolj protisloven (v tej razpravi so omenjena in nakazana le nekatera protislovja, ki se dotikajo v na- slovu zastavljene tematike, obstajajo pa tudi še druga), kot se zdi na prvi pogled oz. je bilo prikazano v ve čini dosedanjih publikacij. Katoliški tabor med Balkanom in Srednjo Evropo 201 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO I. Dejavnost 6. aprila 1941 ustanovljenega Narodne- ga sveta (NS), ki mu je na čeloval ban Dravske banovi- ne dr. Marko Natla čen, po proglasitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH) 10. aprila 1941 je France Škerl ocenil z besedami: “S prevzemom vrhovne oblasti, snovanjem slovenske vojske in ustanovitvijo ‘Slovenske legije’ je Natla čen z Narodnim svetom po zgledu Tisove slovaške države in Paveli ćeve NDH izoblikoval nekako slovensko državico, narodni svet pa se je iz politi čnega organa spremenil v vlado. (...) Natla čen je z Narodnim svetom hotel izkoristiti trenutek in Slovenijo, to je takratno Dravsko banovino podrediti Nemcem, ki naj bi ji vla- dali v obliki nekega protektorata.” 401 Takšno razlago je kasneje prevzel tudi Metod Mikuž, dodal ji je le še poda- tek, da naj bi ta slovenska država nameravala pristopiti k trojnem paktu, kar naj bi bilo po njegovem mnenju enako izdajalsko dejanje, kot je bil pristop Jugoslavije k trojnemu paktu 25. marca 1941. 402 Tak opis delovanja NS je bil nato razširjen v jugoslovansko in deloma tudi 401 France Škerl, Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja. Zgodovinski časopis 1951, str. 21 (dalje Škerl, Politi čni tokovi). Skoraj do besede enako se je izrazil Fran ček Saje (Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod 1951, str. 22 (dalje Saje, Belogardizem)). Obe deli sta izšli skoraj isto časno, pisca pa sta bila, kot je razvidno iz Škerlovih opomb, v medsebojnem stiku, tako da ni povsem jasno, kdo je dejanski avtor zgoraj omenjene formulacije. 402 Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji (I. knjiga). Ljubljana: Cankarjeva založba 1960, str. 50. Slovenska ljudska stranka in vprašanje državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo 202 v tujo strokovno literaturo, 403 čeprav je že leta 1966 Du- šan Biber opozoril na zadržke glede sprejemanja trditve in govorice, da je Korošec nameraval dose či nemški pro- tektorat na Slovenijo po slovaškem zgledu. 404 Na drugi strani se je izoblikovala tudi druga čna razlaga, ki je bila javno predstavljena po vojni, med slo- venskimi izseljenci v Argentini. Zapisal jo je Tine Debe- ljak: “Slovenci smo se najbolj bali prav delitev, ki morejo narodno odpornost le slabiti. Zato je Narodni svet ob prodiranju Nemcev poslal svoje zastopnike v Celje, da naj Slovencev ne dele; zato je ban dr. Natla čen ob Ci- anovem prihodu v Ljubljano aprila meseca, ko meje še niso bile dolo čene, prosil, naj bo vsaj vsa bivša Kranjska ena upravna celota.” 405 Temeljno vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali je bilo delovanje NS usmerjeno zgolj k temu, da osta- ne slovensko ozemlje nerazkosano, ali pa je dejansko obstajala tudi zamisel o ustanovitvi slovenske države z nemško privolitvijo. Glede na to, da so omenjeni pisci med vojno stali na razli čnih straneh in je tudi njihovo pisanje nasta- jalo pod tem vtisom, tako so medvojna dejanja posku- šali prikazati v lu či potrjevanja lastne opredelitve, pa tudi zaradi daljše časovne odmaknjenosti, je potrebno ponovno kriti čno branje (v bistvu maloštevilnih) virov. Pritegniti je treba tiste, ki v času javne objave teh tez še niso bili znani, ter jih umestiti v tedanje dogajanje. Po- vojna literatura (najve č približno deset let po omenjenih dogodkih v za četku petdesetih let, ko so se pojavile tu- di klju čne teze) je namre č enostransko in pomanjkljivo obravnavala omenjeno tematiko in to na obeh straneh. Delovanje NS, ki ga je poosebljal Natla čen, je bilo 403 V drugih delih Jugoslavije je namre č poznavanje slovenskih medvojnih razmer temeljilo predvsem na povzemanju Mikuževe knjige Pregled razvoja NOB u Sloveniji (Beograd 1956), ki je najprej izšla v srbohrvaš čini in šele nato, v sicer razširjeni izdaji, tudi v slovenš čini. V tujino pa se je poznavanje razširilo z delom Ahmeta Đonlagi ća, Žarka Atanackovi ća in Dušana Plen če, ki je izšlo v francoš čini, La You- goslavie dans la Seconde Guerre Mondiale (Beograd 1967). Eden zadnjih primerov je npr. delo Marca Cuzzija, L’occupazione italiana della Slovenia (1941–1943). Rim 1998, str. 24–25. 404 Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji. Ljubljana: Cankarjeva založba 1966, str. 226–227 (dalje Biber, Nacizem). 405 Janez Martinc (Tine Debeljak), Prvo leto komunisti čne revolucije v Sloveniji. Ko- ledar svobodne Slovenije 1952, str. 206 (dalje Martinc, Prvo leto). 203 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO že kmalu predmet razli čnih pogledov in obtožb. Slednje pa se niso pojavljale le na partizanski strani, temve č tudi med slovenskimi politiki v emigraciji (Alojz Ku- har, Franc Snoj), pri čemer je treba dodati, da so si ti podobo Natla čnovega delovanja ustvarili predvsem na podlagi časopisnih člankov, kjer je besedilo Natla čnovih izjav italijanska cenzura ponaredila. Tako je partizan- ska stran povojni le povzela med vojno izražene obtožbe na ra čun Natla čnove dejavnosti. 406 Precej dokumentov, na katere se opirajo pisci, je nastalo že pod vtisom teh zgodnjih obtožb. Zlasti to velja za Natla čnovo kronolo- ško urejeno poro čilo o dejavnosti NS po za četku vojne v Jugoslaviji, ki ga je napisal, da bi pojasnil dejanske raz- mere v času od ustanovitve NS do svojega izstopa iz so- sveta septembra 1941. Tako Natla čnovo poro čilo poleg stvarnega opisa dogodkov vsebuje tudi piš čevo težnjo po opravičevanju lastne dejavnosti. 407 Kako sporna je bila v tistem času omenjena dejavnost, nam pri ča npr. tudi Miha Krek. Ko je v Londonu prejel Natla čenovo poro čilo, je zapisal: “Uporabiti se ne sme, ker govori o pogajanju z Nemci in v kolikor je oviral izvršitev vojaških ukre- pov. To naj bo za zgodovino. Druga če pa je seveda v njej mnogo gradiva za obrambo Slovencev.” 408 Natla čen je namen obiska delegacije NS pri jugo- slovanskih generalih pono či z 10. na 11. april 1941 v Zagradcu, ko je bila zaradi ustanovitve NDH prekinjena zveza z ostalimi predeli Jugoslavije in je od generalov zahteval podreditev vojske NS ter vzpostavitev premirja z Nemci, opisal z besedami: “To bi bila tudi baza, na podlagi katere bi mogli dose či najugodnejšo rešitev gle- de uprave na slovenskem ozemlju, da bi ostala cela ba- 406 Janez A. Arnež, Slovenska ljudska stranka 1941–1945. Ljubljana – Washington: Studia slovenica 2002, str. 41–42 (dalje Arnež, SLS). Alojzij Kuhar je v znanem pismu iz marca 1943 za škofa Rožmanu, v svoje roke ga je dobila tudi OF ter ga takoj uporabila v propagandne namene (na Rogu je leta 1943 izšla posebna brošura Londonski Kuhar piše), med drugim tudi pisal o vtisu Natla čenovega delovanja na Angleže:”Prva težava je bil pokojni M. N. V Jeruzalemu že so nam ga Angleži prinesli na dilci in smo mislili, da bomo že takrat ostali kje v internacijskem taboriš ču. 407 Dr. Marko Natla čen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. Prispevki za novejšo zgodovino 2001, št. 1 (dalje Natla čen). V uvodni študiji Bo- risa Mlakarja K poro čilu bana dr. Marka Natla čena o dogodkih v Sloveniji v prvih mesecih okupacije (dalje Mlakar, K poro čilu bana) so podrobno orisane okoliš čine nastanka tega dokumenta. 408 AS 1660, Cankar, f. 6. Glej tudi Mlakar, K poro čilu bana, str. 118. 204 novina ena upravna enota in da bi uprava ostala kolikor mogo če v slovenskih rokah.” 409 Čeprav se da prvi del Natla čenovega zapisa razumeti v tem smislu, da se je zavzemal zgolj za ohranitev celovitosti slovenskega oze- mlja, pa v drugem delu ni povsem jasen, kaj naj bi si predstavljal pod najugodnejšo rešitvijo. Še zagonetnejši je bil Natla čen v nadaljevanju, ko je govoril o namenu vzpostavitve stikov z nemškimi oblastmi. Zapisal je: “v Celje (smo šli) na razgovor glede ustavitve sovražnosti, kakor tudi glede vseh drugih vprašanj, ki se ti čejo upra- ve slovenskega ozemlja.” Šele kasneje, v nekem obšir- nem poro čilu, ki opisuje dogodke v prvem letu okupa- cije, je bilo zabeleženo, da je delegacija v Celju povedala svoje želje: “To je, da so prišli ponudit premirje, da naj ostanejo slovenski kraji upravna enota, in da bo Naro- dni svet skrbel kot vrhovna oblast za mir in red.” 410 Tako je tudi Debeljakova razlaga zapisana po vojni, dejansko izvirala že iz časov zasedbe. Po spominih jugoslovanskega generala Dragiše Pandurovi ća, poveljnika Triglavske divizije in enega od pogajalcev, Natla čen oz. delegacija NS na sre čanju v Za- gradcu ni omenjala ustanovitve samostojne slovenske države pod nemškim protektoratom, kar je npr. trdil Mikuž, 411 toda tudi ne tega, da je bil njen namen dose či zgolj zasedbo Slovenije le s strani enega okupatorja, kar je, po Natla čnovem poro čilu nenatan čno povzel Saje. 412 Po Pandurovi ćevih spominih je Natla čen na sestanku še enkrat razložil (že prej v telefonskem pogovoru) položaj po ustanovitvi NDH, ko je bila prekinjena zveza z osre- dnjimi oblastmi v Beogradu: “Ho čem poudariti, da se Slovenija ne želi odcepiti od Jugoslavije, toda po drugi strani nima možnosti, da sedaj obstaja kot njen sestav- ni del. Zato se je ustanovil NS z nalogo, da prevzame vso upravno in drugo oblast jugoslovanske države in da upravlja z vsemi posli. Prva in najpomembnejša naloga 409 Natla čen, str. 128. 410 AS 1660, Cankar, f. 7. 411 Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe, str. 50. 412 Saje (Belogardizem, str. 19) piše, da so “se pogovorili glede uprave Slovenije, da bi ostala cela in njena uprava čim bolj v slovenskih rokah.” Toda Natla čen v poro čilu govori le, da bi bila podreditev vojske Narodnem svetu ter vzpostavitev premirja le baza za omenjene na črte. 205 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO tega sveta je bila njegova odlo čitev, da morajo vojaške operacije na slovenskem ozemlju prenehati, ker so neu- temeljene zaradi vojaških in politi čnih razmer na Hrva- škem, Bosni in v Primorju. Podaljšanje vojnih operacij na našem ozemlju bi prineslo le veliko gmotno škodo in žrtve, brez vsakršnega uspeha. Zato menimo, da je potrebno poslati posebno odposlanstvo na čelu z gene- ralom k nemški vojski, preden se ta spusti iz vrhov Ka- ravank v ravnino in se sporazumeti za premirje. S tem bi obvarovali Slovenijo pred nesre čo, ki je pred vrati.” 413 Na sestanku v Zagradcu Natla čen torej sploh ni na- čenjal vprašanja, ali ima v na črtu ustanovitev slovenske države ali zgolj to, da ostane zasedeno slovensko oze- mlje nerazkosano. To glede na tedanji razvoj dogodkov tudi ni bilo presenetljivo. Ob odhodu v Zagradec razmi- šljanje o razkosanju slovenskega ozemlja dejansko še ni bilo povsem v ospredju, čeprav pred napadom takega razvoja dogodkov niso izklju čevali. Potek dogodkov po 6. aprilu 1941 sprva ni kazal na to in v NS še niso ve- deli, da bo Ljubljano zasedla italijanska vojska. To se je zgodilo šele 11. aprila popoldne. Natla čen, sodeč po odzivu, prihoda italijanske vojske v Ljubljano namre č ni pri čakoval 414 in je bil zato nekoliko presene čen. Sprva se z italijanskim vojaškim poveljnikom generalom Fe- dericom Romerom sploh ni hotel sestati, nato pa ga je sprejel zelo hladno. Čeprav je italijanska zasedba Lju- bljane pomenila presene čenje za NS, ni spremenila nje- govih prvotnih na črtov. Kljub novemu položaju je bila težnja NS še vedno predvsem priti v stik z nemško stra- njo. Šele nekaj dni po nemški zavrnitvi pogovorov se je pred slovenske politike postavilo vprašanje razkosanja zasedenega ozemlja v vsej njegovi razsežnosti, saj so bi- li do tedaj zaradi nejasnosti razmer (Nemci so izriva- li Italijane z Gorenjske in se preko Zasavja približevali Ljubljani), po Ah činovem pri čevanju prepri čani, “da bo 413 Mile Bjelajac – Predrag Trifunovi ć, Izme đu vojske i politike. Biografija generala Dušana Trifunovi ća (1880–1942). Beograd: INIS – Narodni muzej Kruševac 1997, str. 239–240. Besedilo je poslovenil pisec teh vrstic. 414 Ivan Ah čin, Spomini na za četek naše tragedije. Koledar svobodne Slovenije 1951, str. 130 (dalje Ah čin, Spomini) tako omenja: “Z napadom Italije se takrat ni ra čuna- lo. Sicer pa je javnost bila prepri čana, da je utrjena Rupnikova linija tak nezmagljiv obramben zid, da ga noben Lah ne prepleza.” 206 ob prvi ureditvi vsaj bivša Kranjska ostala okupacijska enota.” 415 V dosegljivih virih se ta problem prvi č pojavlja po ukinitvi NS kot oblastnega telesa (17. aprila 1941) v pismu, naslovljenem na Mussolinija, ki so ga 18. aprila 1941 podpisali Natla čen, Andrej Gosar, Jure Adleši č in Ivan Pucelj. 416 Če se znova vrnemo k Natla čenovi dejavnosti ob odhodu v Zagradec, vse navedeno še ne pomeni, da v NS niso razmišljali tudi o možnosti vzpostavitve sloven- ske države pod nemško zaš čito. O tem pri ča dnevnik Marijana Zajca, znanega liberalnega politika, ki je bil kot rezervni oficir mobiliziran in se je nahajal v štabu v Zagradcu. Vanj si je glede sre čanja v Zagradcu, po Sa- jetovi navedbi, 417 zapisal: “Povedali so mi, da so našemu generalu prišli stavit predlog, da se Slovenija proglasi za samostojno državo, ki naj pristopi k osi, proglasi našo divizijo in ostale še organizirane edinice na slovenskem teritoriju za Slovensko Narodno vojsko, ki naj bi obe- nem takoj zaprosila za premirje.” 418 Do temeljnega razhajanja je prišlo predvsem zato, ker je bil Zaj čev zapis predstavljen kot stališ če, ki ga je zastopstvo NS uveljavljalo na sestanku z generalom Pandurovi ćem, česar pa njegovi zapiski ne potrjujejo. Toda pisci so pri tem spregledali, da Zajca na omenje- nem sestanku sploh ni bilo. Zastopniki NS so mu na- mre č svoje na črte predstavili pred sestankom. Glede na potek pogovorov je razumljivo, da predstavniki NS na sestanku niso na čenjali še vprašanja vzpostavitve slo- venske države pod nemško zaš čito, saj se jugoslovan- ski generali niso strinjali niti s podpisom premirja niti s prepustitvijo vojske NS. Isto časno pa Zaj čev dnevnik opozarja na dvomljivo vrednost Natla čnove trditve, da naj bi bil namen pogovorov NS z jugoslovanskimi ge- nerali zgolj ta, da se ustvari “baza (...) da bi ostala cela banovina ena upravna enota.” Obstoj ideje o ustanovitvi slovenske države pod 415 Ah čin, Spomini, str. 133. 416 Saje, Belogardizem (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana: Slovenski knjižni zavod 1952, str. 35–36 (dalje Saje, Belogardizem (II)). 417 Originala Zaj čevega dnevnika v arhivih ni in se morda nahaja v gradivu, ki ga je imel Saje pri sebi. 418 Saje, Belogardizem (II), str. 29. 207 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO nemško zaš čito nam poleg Zaj čevega dnevnika potrjuje- jo tudi nekateri drugi dokumenti in pri čevanja. Tako je neposredni udeleženec aprilskih dogodkov Ivan Ah čin ob njihovi desetletnici objavil spominski zapis o doga- janju v času napada na Jugoslavijo. V njem je potrdil obstoj razprave, “ali naj se slovenski Narodni svet pro- glasi za samostojno vlado v Sloveniji ali pa naj le vodi za časne posle na slovenskem ozemlju, ker je stik s cen- tralno vlado bil od prve ure nemškega napada popolno- ma prekinjen.” 419 Iz njegovega besedila pa ni razvidno, da so tedaj posebej razpravljali o vprašanju razkosanja slovenskega ozemlja. Ah čin je torej edini od tedanjih od- lo čujočih politi čnih dejavnikov in piscev iz vrst katoli- škega tabora potrdil obstoj takšnih razmišljanj, vendar naj bi po njegovem prevladalo drugo stališ če, tj. naj NS vodi le za časne posle. 420 O razširjenosti zamisli vzpostavitve slovenske dr- žave pri ča tudi Josip Vidmar, ki sicer brez podrobnejše obrazložitve omenja, da naj bi skupaj z Otonom Župan- či čem tedaj poskušala slovenske politike odvrniti od mi- sli na proglasitev samostojne Slovenije. 421 Z gotovostjo lahko potrdimo, da je zamisel o vzpo- stavitvi slovenske države, o čemer sicer Natla čnovo po- ročilo mol či, vendarle bila prisotna v tedanjih razmišlja- njih v NS. Po drugi strani pa je razvidno, da Natla čen ni sprožil neposrednih ukrepov za vzpostavitev slovenske države pod nemško zaš čito. Tako to vprašanje na podla- gi omenjenih virov ni povsem dore čeno. Ah čin sicer trdi, da naj bi prevladalo drugo stališ če, tj. da NS vodi le za- časne posle, vendar ne pojasnuje razlogov za spremem- bo stališ ča. Po drugi strani se nam ponuja domneva, da je Natla čen sicer hotel ustanoviti slovensko državo, a mu tega na črta ni uspelo uresni čiti. Temeljni razlog pa je ti čal v dejstvu, da za to dejansko sploh ni imel prave priložnosti oz. sogovornika. Kot je bilo že povedano, je namre č razumljivo, da teh na črtov Natla čen ni razlagal 419 Ah čin, Spomini, str. 132. 420 Prav tam. 421 Josip Vidmar, Iz spominov na Otona Župan či ča. Sodobnost 1978, št. 1, str. 18. Kot odmev na Vidmarjeve spomine je v tržaški reviji Alternativa (maj 1978, str. 38) izšla notica z naslovom Zanimiva Vidmarjeva opomba, ki je zahtevala razjasnitev tega vprašanja. 208 srbskim (jugoslovanskim) generalom kot tudi ne nem- škim vojaškim zastopnikom, temve č je v Celju prek sle- dnjih le poskušal vzpostaviti stik z nemško vlado. Edino z njenimi predstavniki bi lahko merodajno razpravljal o teh vprašanjih. Čeprav je nemška vlada prek svojega beograjskega diplomatskega predstavnika tedaj že bila obveš čena o željah SLS v primeru zasedbe (o tem po- drobneje v nadaljevanju), pa je zavrnila možnost vzpo- stavitve stikov z NS. Odposlancev namre č sploh niso hoteli sprejeti, kaj šele, da bi hoteli razpravljati o slo- venski ponudbi. Tedaj v nemških nacisti čnih na črtih, 422 kot se je izkazalo takoj po zasedbi, ni bilo prostora niti za Slovence kot etni čno enoto, kaj šele za slovensko dr- žavo. Zanimivo pa je, da je del nemških politikov, ki je nasprotoval Hitlerju, predvideval po sklenitvi premirja z Veliko Britanijo tudi možnost za vzpostavitev slovenske države, na kar je prvi opozoril Igor Grdina. 423 Podatke o Natla čnovi nameri po ustanovitvi slo- venske države pod nemško zaš čito zasledimo tudi v Že- botovih spominih. To naj bi v razgovoru z Lambertom 422 Ideja o razbitju Jugoslavije kot države je prišla v nemških na črtih v ospredje šele po pu ču 27. marca 1941, zato tedaj tudi še niso imeli povsem izdelanega na črta, na koga naj se oprejo (vprašanje je bilo pri vzpostavitvi NDH, kjer je bil njihova prva izbira Vladko Ma ček, vodja HSS). V tem so se razlikovali od italijanskih konceptov, ki so s podpiranjem separatisti čnih teženj zlasti pri Hrvatih pa tudi Makedoncih in Albancih že dalj časa predvidevali tak razplet. Kljub temu se zdi nepopolno in nena- tan čno predvidevanje pronemško usmerjenega Danila Gregori ča, predvojnega ure- dnika beograjskega lista Vreme, v knjigi Samomor Jugoslavije (Ljubljana: Založba Lu č 1945), da bi brez pu ča ostala Jugoslavija neokrnjena. Če to kratkoro čno bolj ali manj drži, saj so z vidika, da se Jugoslavija čim dlje izogiba vstopu v vojno, bili neza- dovoljni s pu čem tako v SLS kot v HSS, pa bi v primeru zmage sil osi dolgoro čno Ju- goslavija, po mnenju nemških diplomatov, vsekakor ne mogla obstajati v taki obliki, predvsem zaradi nemških in italijanskih interesov v tem prostoru, deloma pa tudi zaradi simbolnega pomena, saj je predstavljala otroka versajske ureditve. Poleg tega je bilo iz zaplenjenega gradiva francoskega zunanjega ministrstva razvidno doteda- nje protiosno delovanje jugoslovanske vlade, kar je še dodatno vplivalo na nemško stališ če, da v novi Evropi ne bo prostora za Jugoslavijo (glej npr. Tajni arhivi grofa Ciana. Zagreb 1952. str. 396 (dalje Tajni arhivi), tudi Jacob B. Hoptner, Jugoslavija u krizi 1934–1941. Reka 1972, str. 191). Odnosu nemških nacionalistov ob meji do ureditve po prvi svetovni vojni govori že podatek, da so namesto ustaljenih izrazov za kraje mirovnih pogodb raje uporabljali kar naziv “pariška predmestja”. Ob tem velja opozoriti, da so se na drugi strani Karavank ukvarjali z zamislijo o priklju čitvi delov slovenskega ozemlja v Jugoslaviji k nemškemu rajhu (šteli so jih za nemško narodno ozemlje!), kar je bilo, kljub temu da tedaj nemška razmišljanja o debelaciji Jugoslavije še niso povsem dozorela, seveda zelo neugodno zlasti za prihodnost Slovenije. S tem namenom so bile poleti 1940 izdelane tudi posebne spomenice (po- drobneje glej Tone Ferenc, Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 1940. Zgodovinski časopis 1975, št. 3–4, str. 219–246). 423 Podatke je črpal iz zbornika 20. juli 1944. Bonn 1969 (6. izdaja), str. 63. 209 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Ehrlichom po njegovi vrnitvi iz Črne Gore maja 1941, od koder je poskušal oditi v inozemstvo kot izvedenec za mejna vprašanja na Kulov čevo povabilo, potrdil tudi sam Natla čen. Bivši ban naj bi namre č Ehrlichu pove- dal, da je bil namen neuspelih pogajanj NS z Nemci do- seči priznanje samostojne Slovenije v podobnem okviru Trojnega pakta, kot ga je 25. marca na Dunaju podpisa- la jugoslovanska vlada. 424 Čeprav je tu povsem nedvou- mno zabeleženo Natla čnovo stališ če, pri utemeljevanju svoje teze ne izhajam prvenstveno iz tega Žebotovega podatka, verodostojnost se mi zdi celo nekoliko vpra- šljiva. 425 II. V prid taki razlagi namre č govorijo tudi nekateri drugi ukrepi, zlasti če jih umestimo v širši okvir. Po- membna je raz člemba dogajanja po za četku druge sve- tovne vojne, ko so se bili slovenski politiki prisiljeni ukvarjati z bodočo usodo Slovenije, saj mednarodni ra- zvoj ni izklju čeval niti možnosti razpada jugoslovanske države. Za razumevanje neposrednega delovanja v NS so bili klju čni predvsem dogovori v vodstvu SLS v času po pu ču 27. marca 1941, ko se je bolj ali manj razjasnilo, da se bo Jugoslavija težko izognila vojni. Zato so se na teh sestankih dogovarjali o strategiji delovanja v voj- nih razmerah. Vodstvo SLS se je v Ljubljani sestalo v nedeljo 30. marca 1941, potem ko se je z novicami iz Beograda vrnil Miloš Stare, ki je tja odšel kot poseben kurir. Franc Kulovec in Miha Krek, ki sta bila tedaj v Beogradu ministra v Simovi ćevi vladi, sta mu naro čila, naj SLS sprejme potrebne sklepe za primer okupacije. Kot je znano, se je SLS na sestanku odlo čila, da pošlje v tujino dva svoja pooblaš čena zastopnika in da v pri- meru sovražne zasedbe stranka sama niti nobena njena 424 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan 1990, str. 203 (dalje Žebot, Nemin- ljiva Slovenija). 425 Zelo namre č spominja na že navedeno Mikuževo interpretacijo in zdi se mi mo- žno, da se je Žebot pri pisanju spominov oprl prav nanj. 210 organizacija niti noben njen funkcionar ne morejo in ne smejo na kakršenkoli na čin sodelovati s sovražno obla- stjo ali z njenimi organizacijami. 426 Ob tem velja opozoriti na še en pomemben vidik tedanjega delovanja vodstva SLS, ki je bil v dosedanji strokovni literaturi bolj ali manj prezrt. Gre za igranje na “hrvaško karto” oz. poskus povezave SLS s hrvaškim politi čnim vodstvom. Zato je takoj po pu ču isto časno kot Miloš Stare v Beograd Ivan Avsenek odšel kot posebni odposlanec SLS tudi v Zagreb. Imel je posebno nalogo, da se seznani s hrvaškim stališ čem glede morebitnega sodelovanja Slo- vencev s Hrvati v primeru sovražnega napada na državo. Vendar Avsenek po vrnitvi iz Zagreba glede sodelovanja s hrvaškim vodstvom “ni poro čal ni č pozitivnega.” Kljub temu so v vodstvu SLS vztrajali pri zastavljeni usmeritvi in so na seji SLS 30. marca 1941 sprejeli sklep o ponov- nem odhodu posebnega odposlanstva v Zagreb, kjer naj bi še enkrat poskušal priti v stik s hrvaškimi politiki in jih nagovoril za sodelovanje v primeru napada na Ju- goslavijo, “ če bi nastopile politi čne posledice, ki so bile predvidene.” 427 Na omenjeni seji 30. marca 1941 je bil poleg Franca Gabrovška, ravnatelja Zadružne zveze, za odhod v tuji- no določen tudi Alojzij Kuhar, ki je kot zunanjepoliti čni komentator “Slovenca” veljal za najboljšega poznavalca mednarodne politike v vrstah SLS. Kuhar, ki je bil ver- jetno prav zaradi tega tudi dolo čen za odhod, čeprav se osebno sicer ni imel za politika v ožjem smislu besede, je takoj po sklepu, že v tajnosti, odpotoval v Beograd, da se pripravi za odhod v tujino. Ponudila se mu je pri- ložnost, da se je tudi osebno seznanil z razmerami v ju- goslovanski prestolnici. Od tu je v sredo 2. aprila zve čer 426 Taka predstavitev sklepa se razlikuje od tiste, ki jo je podal Ah čin, ko je zapisal, da naj bi ob zadnjem snidenju Kulovec (3. aprila 1941) dejal, da naj “stranka kot takšna” ne bi sodeloval z okupatorjem v primeru zasedbe. Ob tako razlago se je obregnil že France Škerl in na podlagi Kuharjevih izjav jeseni 1944 zagovarjal stali- šče, da je Ah čin naknadno dodal “stranka kot takšna”. To isto časno pomeni, da je Ah čin s takim posegom posredno priznaval, da so nekateri strankini ljudje vendarle kolaborirali z okupatorji. Tudi Kuharjevi spomini, ki so izšli leta 1998, potrjujejo upravi čenost Škerlovega posega. Odve č je poudarjati širše razsežnosti te distinkcije, kar pa seveda presega v naslovu zastavljeno tematiko. 427 Alojzij Kuhar, Beg iz Beograda aprila 1941. Ljubljana – Washington, D. C.: Stu- dia slovenica 1998, str. 12–13 (dalje Kuhar, Beg). 211 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO pisal Ah činu daljše pismo. V njem mu je predo čil hitro približevanje vojne in trud dela vlade, da bi ohranil mir, medtem ko njen “nevidni del” deluje tako, da bi stopili v vojno. Po njegovem pisanju se Hrvati še niso povsem odločili in tudi pri njih je “vidno vodstvo” igralo na ju- goslovansko karto, medtem je “nevidni del” ra čunal z drugimi možnostmi in se nanje tudi pripravlja. Kuhar je nadaljeval v pismu, da se morajo tudi Slovenci hitro pripraviti, in pojasnjeval: “Naša zastopnika v vladi 428 in midva z g. Gabrovškom da bomo nosilci oficijelne politi- ke Slovencev in da jo bomo branili do svoje smrti, med- tem ko je treba na slovenski zemlji sami pripraviti tudi vse za ‘človeške rešitve’, da ne bi slovenski narod preve č trpel, ker je tako maloštevilen, 429 predvsem da je treba iskati zveze z vidnim in nevidnim delom hrvatskega na- rodnega vodstva.” 430 V četrtek 3. aprila 1941, ko je bilo že povsem ja- sno, da je vojna neizogibna, je v spremstvu Franceta Gabrovška prišel v Slovenijo še voditelj SLS Kulovec. Povedal je, da vlada ve, da se bo ustanovila samostojna hrvaška država, takoj ko se bo za čela vojna. 431 V teda- njih pogovorih je Kulovec še dejal, da Jugoslavije de- jansko ni ve č in je bil skepti čen do ponovne obnove. 432 Ni sicer jasno, ali je tedaj že vedel za Ma čkovo odlo čitev o odhodu v Beograd, vendar so ob njegovi prisotnosti še enkrat potrdili sklepe s seje 30. marca 1941. Nato je Kulovec odpotoval nazaj v Beograd. Tu je za čel ure- sni čevati v Ljubljani dogovorjeno politiko. V dokumentu nemškega zunanjega ministrstva, ki ga je prvi objavil Ferdo Čulinovi ć je bilo zapisano, da sta slovenska vo- ditelja Kulovec in Krek menila, da je vojna neizbežna in z njo tudi propad Jugoslavije. Če se ne bi našel za Slo- vence noben poseben izhod, bi morali Slovenci kot tudi Hrvati trpeti skupaj s Srbi. Ker pa je njima Slovenija 428 Mišljena sta bila Kulovec in Krek. 429 Tako stališ če je že v mnogo čem nakazovalo usmeritev delovanja SLS med okupa- cijo, čeprav je treba pri tem opozoriti, da so bile “bolj človeške rešitve”, kljub vsemu zamejene s sklepom s seje SLS 30. marca 1941, ki je strankinim funkcionarjem izrecno prepovedoval sodelovanje z okupatorji. 430 Kuhar, Beg, str. 23. 431 Kazimir Zakrajšek, Ko smo šli v morje bridkosti. Washington, D. C. 1942, str. 113 (dalje Zakrajšek, Ko smo šli). 432 Arnež, SLS, str. 376. 212 bila bližja kot jugoslovanska država, sta skušala najti s pomočjo Nem čije drug izhod. Po njunem prepri čanju sta bili na voljo dve možnosti, ali samostojna Sloveni- ja ali skupna slovensko-hrvaška država. Skrbeli pa so ju druga čni nemški na črti, po katerih bi bila Slovenija razkosana. 433 Vse to sta 5. aprila 1941 povedala slova- škemu diplomatu v Beogradu Ivanu Milecu in ga prosila za posredovanje pri nemških oblasteh. Za posredovanje slovaškega diplomata sta se odlo čila zaradi strahu, da bi ju v Beogradu ubili, če bi stopila v neposreden stik z nemškim veleposlaništvom. 434 O podobnem predlogu je že 28. marca 1941, torej dan po državnem udaru v Beo- gradu, razmišljal tudi jugoslovanski vojaški ataše v Ber- linu Vladimir Vauhnik v pogovoru z Edmundom Glaise von Horstenauom. 435 Iz dosegljivih virov ni znano, ali je šlo med Kulovcem in Vauhnikom za usklajeno akcijo ali pa zgolj za naklju čje. Kulovec in Krek sta tako s pobudo, ki je bila do- mišljena in v vodstvu SLS usklajena že nekaj dni pred tem, čakala prav do zadnjega trenutka. Razlog za njuno odlašanje je bilo o čitno čakanje na Ma čkove ukrepe. Po njegovem obisku zjutraj istega dne (5. april 1941) na slovaškem poslaništvu v Beogradu se je hrvaški voditelj lahko dokon čno prepričal o nemških namenih, kar ga je po pri čevanju slovaškega diplomata tudi osebno zelo potrlo. 436 Tako sta se Kulovec in Krek, čeprav sta bila že nekaj dni pred tem seznanjena z gotovostjo napada na Jugoslavijo, šele po dokon čnem polomu Mačkovih 433 Morda sta te vesti dobila od Ma čka, ki je v razgovoru 1. aprila 1941 z nemškim odposlancem Walterjem Malletkejem, odlo čno odklonil možnost, da bi bila Slovenija razkosana, pa č skladno s svojo težnjo po ohranitvi celovitosti jugoslovanske države (Ljubo Boban, Ma ček i politika Hrvatske selja čke stranke 1928–1941 (II. knjiga). Zagreb 1974, str. 401 (dalje Boban, Ma ček (II)). 434 Ferdo Čulinovi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije. Beograd 1970, str. 137–138. Gre za dokument iz zbirke Akten zur deutschen auswärtigen Politik 1918–1945. Die Kriegsjahre. 5 tom (prvi poltom – Februar – April 1941). Göttingen 1969, str. 383, dok. 273. Sre čanje omenja tudi Alfredo Breccia, Jugoslavia 1939–1941. Diplomazia della neutralità. Milano 1978, str. 678 (odslej Breccia, Jugoslavia 1939–1941). Pri nas ga na ve č mestih navaja Janko Pleterski, npr. v razpravi Odpor – nujnost ali ne? Odpor 1941. Zbornik s posveta ob 60. obletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana 2001, str. 113 in v razpravi Cerkev in države v okupirani Sloveniji 1941–1945. Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki. Ljubljana: SAZU 2002, str. 196 (dalje Pleterski, Cerkev in država). 435 Peter Broucek, Ein General im Zwielicht. Die Erinnerungen Edmund Glaises von Horstenau (II. del). Wien – Köln – Graz 1983, str. 687. 436 Boban, Ma ček (II), str. 404–405. 213 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO prizadevanj odločila za omenjeni samostojni korak pri slovaškem diplomatu. Čeprav voditelja SLS v Beogradu v predlogu slovaškemu diplomatu še vedno nista izklju- čevala povezave s hrvaško stranjo, je njuna enostranska pobuda nakazovala, da poskus skupnega slovensko-hr- vaškega nastopa v primeru razpada jugoslovanske dr- žave ne bo obrodil sadov. Razmere, nastale po pu ču, so vsekakor ponujale možnost za vzpostavitev tesnejšega sodelovanja med SLS in HSS ter poskus skupnega razreševanja krize, saj je bilo med njima kar nekaj skupnih izhodiš č, za čen- ši z obojestransko negativno oceno pu ča. Po nekaterih vesteh iz tistega časa lahko sklepamo, da je prišlo do določenega usklajevanje oz. vsaj izmenjave mnenj med Mačkom in Kulovcem. Tako naj bi, po sicer neprever- jenem poro čilu nekega nemškega zaupnika, 31. marca 1941 imela v primeru nemškega napada na Jugoslavijo enako stališ če tako Kulovec kot tudi Maček, in sicer da se tedaj nameravata javno obrniti na nemško stran po zaš čito in pozvati prebivalstvo k redu in miru. Takšno prvotno enotno stališ če je v prvi vrsti izhajalo iz raz- o čaranja nad nepričakovanim pu čisti čnim delovanjem (srbskih) politikov ter iz tega izvirajo čega prepri čanja, da niti slovenska niti hrvaška stran nista odgovorni za nastalo zaostritev razmer. Toda po odločitvi za odhod v Beograd (3. april 1941) je Maček dal privržencem HSS navodila, naj se odzovejo mobilizaciji. 437 Skladno s tem je August Košuti ć, zet Stjepana Radi ća, 4. aprila v raz- govoru z britanskim konzulom v Zagrebu Thomasom C. Rappom dejal, da voditelj HSS zagovarja popolno nevtralnost države, v primeru napada nanjo pa jo bodo branili. 438 Zaradi precej podobnih ocen negotovih razmer bi po sklepanjih v vodstvu SLS usklajeno delovanje Slo- vencev in Hrvatov lahko okrepilo njuna pogajalska iz- hodiš ča (tako proti pu čistom kot proti zunanjim dejav- nikom). Pri tem je treba opozoriti, da je bilo zaradi neja- snega položaja tedaj vsekakor večje zanimanje za sode- lovanje na slovenski strani. Temeljni razlog za poskus 437 Boban, Maček (II), str. 435. 438 Boban, Ma ček (II), str. 396. 214 poglobitve sodelovanja s Hrvati po pu ču, ko je postala domneva o razpadu jugoslovanske države ob napadu nanjo zelo verjetna, je izviral predvsem iz prepri čanja, da obstajajo v vodstvu HSS tudi nejugoslovanske ina- čice rešitve krize. Tako so se poskušali v SLS, “ če bi nastopile politi čne posledice, ki so bile predvidene,” z uskladitvijo delovanja s HSS, navezati na hrvaška pri- zadevanja za ustanovitev samostojne države in jih pre- oblikovati v skupno slovensko-hrvaško državo. To je bil vidik, ki je v poskusu naslonitve na Mačkovo HSS najbolj zanimal politike v SLS. Njihov namen je bil ja- sen, s hrvaško pomo čjo se nekako izvle či iz nezavidlji- vega položaja, kar po drugi strani kaže, da sami takih možnosti o čitno niso imeli. Vendar se njihova pri čako- vanja o pripravljenosti HSS glede sodelovanja s SLS v primeru razpada Jugoslavije niso uresni čila, predvsem zato, ker so napa čno ocenili Mačkovo (ne)pripravljenost za sodelovanje pri vzpostavitvi hrvaške države v okviru “novega” reda. Po zanj presenetljivem pu ču se je Ma ček znašel v neprijetnem položaju, sprva ni vedel, kako naj se opre- deli. Nanj so namre č pritiskali z nemške strani pa tudi doma či proustaško usmerjeni nacionalisti, da naj ne gre v Beograd in naj ne vstopi v Simovi ćevo vlado. Is- to časno je prek zaupnikov potekalo tudi poizvedovanje o razmerah v Beogradu. V tem času so Mačku v Ber- linu ponujali vzpostavitev samostojne hrvaške države. Po premisleku je Ma ček nemški predlog o vzpostavitvi samostojne hrvaške države zavrnil ter se 3. aprila 1941 odločil, da bo vstopil v Simovi ćevo vlado. 439 Maček se je namre č odlo čil, da bo tudi v spreme- njenih razmerah po pu ču še naprej vztrajal pri prejšnji usmeritvi. To je pomenilo, da se je zavzemal za obstoj Jugoslavije kot tudi za ohranitev miru z Nem čijo. V skladu s tako opredelitvijo je npr. Ma ček v razgovoru z nemškim odposlancem Walterjem Malletkejem 1. apri- la 1941 odločno odklanjal možnost odcepitve Slovenije in hkrati tudi njeno razkosanje. 440 Zato se je nemška 439 V tem se je razlikoval od vodstva SLS, ki je takoj po pu ču sklenilo, da bodo njeni predstavniki vstopili v Simovi ćevo vlado. 440 Boban, Ma ček (II), str. 401. 215 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO pozornost povsem preusmerila na ustaše, saj Ma ček s svojo usmeritvijo ni prišel ve č v poštev. 441 Tako je bila nekako razumljiva (ne)odzivnost hr- vaškega politi čnega vodstva, ki ga je poosebljal Vladko Maček, na predloge SLS, kar se ti če sodelovanja v pri- meru razpada Jugoslavije. III. Celotna raz člemba dogodkov v času po pu ču kaže, da je bilo Natla čnovo delovanje po 6. aprilu 1941 v bi- stvu usklajeno in dogovorjeno že pred napadom in del širšega na črta vodstva SLS. To velja tako za ustanovitev NS (Kulov čeva pobuda 3. aprila 1941 po zgledu na NS iz leta 1918) kot tudi za zavzemanje za bolj “ človeške rešitve” v politiki SLS do okupatorja, predvsem pa za v naši razpravi klju čno akcijo v primeru razpada jugo- slovanske države, ki jo je dva dni po svojem obisku v Sloveniji za čel Kulovec skupaj s Krekom. Iz teh pobud je razvidno, da je vodstvo SLS celo bolj ra čunalo na pove- zave z Ma čkovo HSS, za katero je predvidevalo, da ima v “rezervi” tudi nejugoslovanske rešitve, kot na samostoj- no slovensko državo. Kljub temu da je pobuda SLS za tesnejše sodelova- nje z Ma čkovo HSS izvirala predvsem iz povsem dolo če- nih okoliš čin nastalih po puču, pa vendarle ne bi mogli reči, da je bila zamisel zgolj posledica trenutnega težkega položaja, v katerem se je znašlo vodstvo SLS in nasploh Slovenci, temve č je bila dejansko mišljena dolgoro čnej- še. Čeprav naj bi tik pred smrtjo že tudi Korošec kazal določeno naklonjenost za tesnejše sodelovanje s HSS, 442 je do tega prišlo šele po njegovi smrti. Pobudnik ideje je bil Fran Kulovec, ki je bil za razliko od svojega predho- dnika na mestu voditelja SLS, Korošca, 443 v dokaj pri- 441 Boban, Ma ček (II), str. 386–435. 442 Boban, Ma ček (II), str. 422. Oktobra 1940 je bil Korošec v Zagrebu, kjer naj bi Mačku ponujal ustanovitev nove vladne koalicije, na čelu katere bi bil vodja HSS, vendar je ta predlog zavrnil. 443 Ma ček v svojih spominih (Memoari, Zagreb 1992, gre za prevod leta 1957 izdane- ga dela v New Yorku, In the Struggle for Freedom) sicer opisuje Korošca z dolo čeno distanco, čeprav ne bi mogli re či, da sovražno, saj je razvidno, da je na nek na čin razumel njegova prizadevanja za dosego politi čnih ciljev Slovencev. Ta vidik Koro- 216 stnih odnosih z voditeljem HSS Ma čkom. Poleg tega mu je slednji tudi bolj zaupal, saj si je Kulovec prizadeval za tesnejše sodelovanje s HSS že v času volitev leta 1935 in je bil tudi v času Stojadinovi ćevega režima, ko sta bili stranki na razli čnih bregovih (SLS v vladi, HSS v opozi- ciji), ves čas v tesnem stiku s hrvaškimi voditelji. 444 Po podpisu sporazuma med Cvetkovi ćem in Ma čkom naj bi sicer med njima prišlo do dolo čene ohladitve, vzrok zanjo pa naj bi bila Ma čkova domnevna opazka Kulov- cu, da se bo moral sedaj dvajset let boriti, da bodo Slo- venci dobili svojo banovino. 445 Tudi v beograjskih krogih je Kulovec veljal za zagovornika tesnega sodelovanja s Hrvati, kar je del srbske politike, med njimi je bil tudi Mihailo Konstantinovi ć, mo čno skrbelo in so si zelo pri- zadevali, da se ne bi povezal z Ma čkom. Zato so takoj po Koroš čevi smrti ti krogi poskušali vplivati na to, da bi na mesto voditelja SLS prišel Miha Krek, ki poleg tega, da ni vidno kazal takšne naklonjenosti za sodelovanje s Hrvati, v o čeh Konstatinovi ća in njegovih somišljenikov ni veljal za tako odlo čno osebo kot Kulovec, kar jim je o čitno bolj ustrezalo. 446 Prizadevanja so bila, kot kaže, plod njegove širše presoje bodo čega razvoja politike SLS v nacionalnem vprašanju. Vsaj v nekaterih vidikih se zdi, da je bila Kulov čeva usmeritev navdahnjena tudi s spominom na delovanje SLS v času habsburške monarhije, ko se je le-ta zavzemala za tesno slovensko-hrvaško sodelova- nje. 447 Tako je pred prvo svetovno vojno vodilni katoliški ščeve dejavnosti je v Zborniku svobodne Slovenije 1961 podrobneje osvetlil Joško Krošelj v prispevku Dr. Korošec in Hrvati. 444 Dušan Biber, Britanski, nemški in ameriški diplomati o Slovencih in dr. Antonu Korošcu. Prispevki za novejšo zgodovino 1991, št. 1 (Življenje in delo dr. Antona Korošca), str. 137–138. Poro čilo generalnega konzula v Zagrebu T. C. Rappa po- slaniku Velike Britanije v Beogradu 30. 12. 1940 (dalje Biber, PNZ 1991/1). Zelo podobno je poro čal tudi nemški generalni konzul v Zagrebu Alfred Freundt 24. 12. 1940 (str. 139–140). 445 Mihailo Konstantinovi ć, Politika sporazuma. Dnevni čke beleške 1939–1941. Londonske beleške 1944–1945. Novi Sad 1998, str. 252 (dalje Konstatinovi ć, Po- litika sporazuma). 446 Prav tam. Zna čilna je Konstantinovi ćeva izjava: “Sa Krekom se može lakše”. Fa- voriziranje Kreka v “dolo čenih” beograjskih krogih opisuje tudi Ruda Jur čec. Skozi luči in sence 1914–1958 (III. del) (1935–1941). Buenos Aires 1969, str. 306–307 (dalje Jur čec, Skozi lu či in sence). 447 Andrej Rahten, Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških politi čnih od- nosov v habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana: Nova revija 2005, str. 135– 148. 217 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO politik Ivan Šušterši č, nezadovoljen z nastankom jugo- slovanske države pod žezlom srbskih Karadjordjevi ćev, leta 1919 italijanskim oblastem predlagal ustanovitev hrvaško-slovenske republike. 448 Po Ah činovem pripovedovanju, ki ga zabeležil njegov ob čudovalec Ruda Jur čec, naj bi bil Kulovec potem, ko je postal voditelj SLS, nad hrvaško (ne)pripravljenostjo za sodelovanje zelo razo čaran. Kulovec naj bi bil namre č prepri čan, “da bo v Zagrebu našel kaj stikov in opore pri ljudeh, ki so izšli iz krogov Janeza Ev. Kreka. Toda med njimi se je vse podrlo in so že hiteli v prve vrste šovinizma.” 449 Ah činov (Jur čecev) opis Kulov čevega razo čaranja gre vendarle jemati z nekoliko zadržka in ga je treba vre- dnotiti tudi z vidika kasnejšega (povojnega) ocenjevanja razmer, ko “hrvaška” zgodba ni bila ve č aktualna. Da je šlo pri Kulov čevih pogledih vendarle za bolj daljnosežno opredelitev pri ča tudi to, da kljub neuspe- li uresni čitvi pobude ob napadu na Jugoslavijo, ko je Kulovec tragi čno preminil, zamisel o skupni slovensko- hrvaški državi še ni zamrla. Tako je npr. Miha Krek še septembra 1941, ko mu ni bilo jasno, ali bo jugoslo- vansko državo mogo če obnoviti, razmišljal tudi o ne- jugoslovanskih rešitvah in pri tem najprej predvideval možnost povezave s Hrvati, šele na zadnjem mestu pa je dopuš čal tudi možnost ustanovitve samostojne slo- venske države. 450 Šele junija 1942 je možnost skupne slovensko-hrvaške države, seveda le v primeru, da ne bi bilo ve č Jugoslavije, pri Kreku popustila z ugotovitvijo: “S Hrvati pa ne grem, ker je veliko možnosti, da bodo ob koncu tretirani kot izdajalski, osovinski, premagani narod in no čem, da v tem slu čaju Slovence kakorkoli bremene.” 451 Tudi kasneje so se sicer pojavljali predlogi o vzpostavitvi skupne slovensko-hrvaške države (npr. predlog o konfederaciji med NDH in Slovenijo pod okri- 448 Milica Kacin Wohinz, Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1868–2000. Lju- bljana: Nova revija 2000, str. 173–176. 449 Ruda Jur čec, Dr. Ivana Ah čina spomini. Glas Slovenske kulturne akcije, št. 5, 15. marec 1960, str. 3. 450 AS 1660, Cankar, f. 6. Krekovo pismo 8. septembra 1941 Francu Snoju. 451 AS 1660, Cankar, f. 6. Krekova odlo čitev, da se ne namerava državno-pravno povezovati s Hrvati, pa seveda še ni pomenila, da bi zavra čal tudi sodelovanje s hrvaškimi politiki v emigraciji. 218 ljem nemškega rajha iz leta 1944), 452 ki pa podobno kot omenjeni načrti, niso nikoli zares zaživeli. Toda Natla čen, če se vrnemo nazaj k dogajanju ta- koj po napadu na Jugoslavijo, na sodelovanje s hrvaško stranjo ni mogel ra čunati, ker je bila ustanovljena NDH, ni pa vedel, da so odlo čitev o njeni ustanovitvi nemški politiki sprejeli takoj po pu ču (odprto je bilo le vpra- šanja njenega vodstva), hkrati pa so bile tudi zveze z Zagrebom prekinjene, 453 tako da mu je po predhodnem dogovoru ostala le še možnost vzpostavitve samostojne slovenske države pod nemško zaš čito. Verjetno je Natla čna k omenjeni objavi, da NS pre- vzema oblast, in k razmišljanju o slovenski državi še do- datno vzpodbudila vest, ki je ob pomanjkanju neposre- dnih zvez z Zagrebom (edini vir informacij je bil zagreb- ški radio) krožila po Ljubljani in jo je zabeležil časnik “Slovenec” (12. april 1941) v članku “Hrvati razglasili samostojno Hrvaško”, in sicer, da je oklic NDH objavil dr. Vladko Ma ček. 454 Vodilni predvojni hrvaški politik je sicer res podal izjavo, v kateri je povedal, da je Slavko Kvaternik proglasil NDH in prevzel oblast, nato pa po- zval Hrvate in člane HSS k lojalnemu sodelovanju. Ka- sneje je bila izjava sicer razli čno vrednotena (glede mo- tivov zanjo in kakšno podporo je pomenila ustašem), 455 vsekakor pa Ma ček nedvoumno ni bil pobudnik usta- novitve NDH, kar so tedaj o čitno domnevali v Ljubljani. Ta predvidevanja so bila povsem v skladu z že opisanimi pri čakovanji celotnega vodstva SLS, ki je v času po pu ču na teh predpostavkah celo gradilo svojo strategijo delo- vanja v primeru razpada jugoslovanske države. V o čeh NS so ocene hrvaške proglasitve neodvisnosti v opisanih okoliš činah vsekakor dajale ve čjo težo, predvsem pa je bil poudarek njenega (sprva o čitno pozitivnega) zna čaja povsem druga čen, kot se je kasneje izkazalo. Pri tem je treba pripomniti, da tu v bistvu ni šlo za 452 Boris Mlakar, O politi čnih programih slovenske kontrarevolucije. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1982, št. 1–2, str. 218–219 (dalje Mlakar, O politi čnih programih). 453 Natla čen je sicer skušal po razglasitvi NDH dobiti vsaj telefonsko povezavo z Zagrebom, a mu to ni uspelo. 454 Na ta vidik opozarja tudi Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 202–203. 455 Boban, Ma ček (II), str. 410–415. 219 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO protijugoslovansko politiko, kot je to bil primer z vzpo- stavitvijo NDH, saj sta tako Kulovec kot Natla čen spro- žila akcijo šele, ko je postalo jasno, da bo Jugoslavija kot državna tvorba razpadla. Pri tem pa jima ni bil zgled Paveli ć, temve č v bistvu Ma ček. Natla čen je za čel akcijo šele po ustanovitvi NDH, ki jo je razumel kot dejanski razpad Jugoslavije, čeprav je jugoslovanska vojska for- malno kapitulirala šele 18. aprila 1941. To kaže, da je bilo tedanje Natla čnovo vodilo predvsem pragmati čno prilagajanje stvarnemu razvoju dogodkov, medtem ko je formalno-pravne vidike puš čal ob strani. Torej je šlo za pobudo, ki naj bi se uresni čila šele ob razpadu Jugoslavije, kar je v pogovoru z generalom Pandurovi ćem Natla čen tudi posebej poudaril, ko je de- jal, da Slovenija ne želi odcepitve od Jugoslavije, toda po drugi strani trenutno ni možnosti, da deluje kot njen sestavni del. IV. Če se sedaj vrnemo k na za četku navedenim trdi- tvam Škerla, se postavlja vprašanje, zakaj naj bi ravno Slovaška služila kot vzor slovenskim katoliškim politi- kom pri razmišljanju o ustanovitvi slovenske države pod nemško zaš čito in ali je bila Slovaška zares “priljubljeni sen slovenskega klerofašizma,” kot je trdil Saje. 456 O Koroš čevem domnevnem prizadevanju za avto- nomno Slovenijo pod nemškim protektoratom po zgledu na Slovaško zasledimo vesti šele v času zasedbe v po- ročilu neznane liberalno in hkrati izrazito protikatoliško usmerjene slovenske intelektualke, ki je med vojno za- pustila Slovenijo. V pismu je zapisala: “Ko so klerikalni voditelji videli kaj je napravila Slovaška po odcepitvi od Čehoslovaške, so za čeli tudi oni delovati v tej smeri. G. minister Korošec je obiskal g. Tiso na Slovaškem, z na- menom, da se prepri ča kako se po čutijo njegovi tovari- ši – katoliški duhovniki – pod Hitlerjem. Rezultat tega je bil, da je tudi on želel slediti Tisi, odcepiti Slovenijo – Avtonomna Slovenija – pod protektoratom Nem čije ali 456 Saje, Belogardizem (II), str. 37. 220 Italije.” 457 Poro čilo je v emigraciji prišlo v roke številnim ljudem, 458 med drugim tudi Rudolfu Bi čaniću. Predvojni hrvaški gospodarstvenik in politik, ki se je med zasedbo opredelil za partizansko stran in se je po vojni vrnil v do- movino, je na podlagi omenjenega pisma obtožbe javno razgrnil na procesu proti Rupniku in ostalim ter jih še podkrepil: “Leta 1940, avgusta ali septembra, je potoval dr. Korošec, tedanji minister prosvete na Slovaško. Po povratku s Slovaške je nemški tisk prenehal napadati dr. Korošca. Poleg tega je kot prosvetni minister za čel uvaja- ti rasisti čne zakone v šolah in nemški ter italijanski jezik se je za čel predavati v srednjih šolah v znatno večjem obsegu kot prej. Zato je za čel dr. Korošec po povratku iz Slovaške izvajati pronemško politiko v Jugoslaviji. V beograjskih politi čnih krogih se je tedaj govorilo, da je dr. Korošec s posredovanjem slovaškega ministra Tise sklenil z Nemci nek sporazum na Dunaju, po katerem bi Slovenija postala nemški protektorat po slovaškem vzo- ru.” 459 Na podlagi Bi čanićevega pri čevanja na procesu, ki je bil objavljen tudi v knjižni obliki, 460 se je “slovaška” zgodba prenesla tudi v povojno strokovno literaturo. Koroš čevega obiska na Slovaškem se ob pomanj- kanju verodostojnih virov drži pridih skrivnostnosti ter je še danes v veliki meri zavit v meglo, kar daje možno- sti za najrazli čnejše razlage te pobude. O bratislavskem srečanju, ki je bilo s slovaške strani na najvišji ravni, slovenska katoliška dnevnika “Slovenec” in “Slovenski dom” sploh nista poro čala. Zabeležila sta le Koroš čev odhod na vroclavski velesejem. 461 457 AS 1660, Cankar, f. 7. 458 Z njim je bil seznanjen tudi Miha Krek, ki pa tem podatkom tedaj ni pripisoval večjega pomena. 459 Proces proti vojnim zlo čincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kre- ku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod 1946, str. 148–149. 460 Prav tam. 461 O odhodu 21. maja 1941 iz Beograda je Slovenec (22. maj 1941) objavil članek “Dr. Korošec in Voja Djordjevi ć odpotovala na velesejem v Vratislavo”. Slovenec je naslednji dan 23. maja 1940 prinesel le vest o odprtju velesejma v članku “Gesla vratislavskega velesejma (Bitka za prehrano v vojni)”, brez omembe Koroš čeve pri- sotnosti, in nato 31. maja 1940 kratko vesti čko, ki jo je povzel po beograjski Politiki “Dr. Korošec se je vrnil v Belgrad”. Še bolj skop je bil drug katoliški dnevnik, Slo- venski dom, ki je njegovo potovanje 22. maja 1940 le najavil v članku “Obisk dr. Korošca v Nem čiji”. Edini članek, ki v tem času kaže zanimanje za slovaške razmere, je izšel v Slovenskem domu 31. maja 1940 pod naslovom “Slovaško stvar morejo podpirati le Slovaki!” in govori o slovaško-madžarskih odnosih. 221 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Tako lahko za podatek, da je Korošec obiskal Slo- vaško in se sre čal s Tiso, izvemo le iz liberalnega dnev- nika “Jutro”, ki je 28. maja 1940 priob čilo kratko vest o njunem sre čanju brez komentarja. 462 Dejstvo je, da sta se Korošec in srbski politik, tudi bivši minister, Vojislav Djordjevi ć 463 kot zastopnika Glavne zadružne zveze Ju- goslavije udeležila 22. maja 1940 odprtja poljedelskega velesejma v Vroclavu (tedaj so pisali Vratislava). Ko sta se vra čala v domovino, sta se ustavila v Bratislavi, kjer jima je slovaški predsednik Jozef Tiso 27. maja 1940 priredil slavnostno ve čerjo, na kateri sta bila prisotna tudi predsednik slovaške vlade Vojteh Tuka 464 in zuna- nji minister Ferdinand Dur čanski. Edini dosegljivi vir, 465 ki posredno omenja tudi vse- bino Koroš čevih pogovorov na obisku na Slovaškem, je neko poro čilo iz Londona. V njem se govori o poskusih Tisove slovaške vlade, da naveže stike z begunsko češko- slovaško vlado v Londonu. Pri tem naj bi posredoval tudi Korošec, ki je po obisku na Slovaškem vzpostavil stik z begunsko češkoslovaško vlado v Londonu in jo obvestil, da je Tiso spoznal svojo napako glede sodelovanja z Nem- ci in, da je “grozno, kar po čno Nemci s Slovaško.” 466 462 Dr. Korošec pri dr. Tisu. Jutro, 28. maj 1940. 463 Kakšna je bila njegova vloga pri tem obisku, ne vemo, je pa imel Djordjevi ć, ki je sicer pripadal zemljoradni čki stranki, tudi še kasneje v Beogradu vseskozi tesne stike s slovaškimi diplomatskimi predstavniki. 464 Prav Tuka naj bi bil najpomembnejša osebnost separatisti čnega gibanja. Še leta 1920 se naj bi izjavljal za Madžara, toda kmalu si je pridobil zaupanje Hlinke, ki ga je postavil za urednika lista ljudske stranke, in je prvi prišel na dan z zahtevo po slovaški samostojnosti. Zaradi tega je bil leta 1928 obsojen na 15 let je če pod obtožbo “veleizdaje, vohunstva in sporazumevanja s tujo državo”. Leta 1938 je bil pomiloš čen in postal ideolog “popolne neodvisnosti”. (Peter Buk, Tragedija Češko- slovaške. Ljubljana: Naša založba 1939, str. 102). 465 Tudi v bratislavskih arhivih naj ne bi bilo podatkov o tem vprašanju, saj naj bi po vojni vse gradivo odpeljali v Prago. Te podatke mi je posredoval Tone Kregar, za kar se mu toplo zahvaljujem. Gradivo bratislavskega arhiva zunanjega ministrstva Slovaške republike (Archiv Ministerstva zahrani čnych veci Slovenskej republiky) je bilo že v sedemdesetih letih dostopno tudi hrvaškemu zgodovinarju Ljubu Bobanu, vendar iz njegove monografije o Ma čku, kjer slovaško gradivo sicer pogosto navaja, ni razvidno, da bi mu bilo kaj znanega o tem sre čanju. 466 AS 1660, Cankar, f. 8. O tem, da bi lahko bilo omenjeno poro čilo dokaj verodo- stojno govori tudi podatek, da je Tisa pripadal zmernemu krilu slovaške ljudske stranke in bil precej dolgo tudi v češkoslovaški vladi. To je bil tudi glavni razlog, da ga je osrednja vlada v Pragi, prepri čana v njegovo lojalnost, dolo čila za predsednika slovaške pokrajinske vlade, ustanovljene 8. oktobra 1938. Sicer pa naj bi bil Tiso znan kot prilagodljiv in naj bi prav zaradi svojega oportunizma postal “poslušno orodje” separatisti čnega gibanja (Slovaška zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica 2005, str. 292–298). 222 Pri tem je nekoliko nenavadno, da leta 1946 na procesu v Pragi Tiso ni v zvezi s sre čanjem s Korošcem maja 1940 povedal ni česar, čeprav bi glede na omenje- ne trditve to lahko bila zanj olajševalna okoliš čina. Mor- da pa povojnih čehoslovaških zasliševalcev to vprašanje niti ni pretirano zanimalo. 467 Če podatki v omenjenem viru držijo, je Korošcu o či- tno ko čljivost pogovorov narekovala skrivnostnost, pa tudi sicer je bil znan po tem, da je bil v “visoki” (zlasti še mednarodni) politiki precej nezaupljiv tudi do svo- jih bližjih strankarskih politi čnih sodelavcev. Verjetno je prav zaradi kombinacije naštetih dejavnikov postalo Koroš čevo sre čanje s Tiso v katoliškem taboru precej ne- zaželena tema, vsekakor pa ne bi mogli re či povsem pre- povedana. Tako tudi z zakulisnimi dogodki vedno dobro seznanjeni Ruda Jur čec v svojih spominih “Skozi lu či in sence” Koroš čevega srečanja s Tiso sploh ne omenja, kaj šele, da bi poro čal o čem sta se pogovarjala. Z vsebino bratislavskih pogovorov naj bi bil podrob- neje seznanjen profesor teologije Franc Ksaver Lukman, ki je veljal za iskrenega Koroš čevega prijatelja, sicer pa ni bil politik. Korošec se je nanj obra čal predvsem v teo- loških vprašanjih, kjer je bil sam bolj šibek. Vendar naj bi šla ta, kot tudi še mnoge druge skrivnosti, ki mu jih je Korošec zaupal, z Lukmanom v grob. 468 Zaenkrat sicer ne vemo, kdo je bil pobudnik pogo- vorov, Korošec ali Tiso, je pa odlo čitev za njuno sre čanje gotovo olajševalo dejstvo, da sta bila znanca še iz jeseni 1914, ko je bil bodo či slovaški predsednik kot vojni ku- rat premeš čen v Maribor. Tu se je Tiso seznanil z mno- gimi slovenskimi duhovniki in bil tako navdušen nad politi čnim, gospodarskim in duševnim delom slovenske duhovš čine, da je hotel slovenski zgled prenesti tudi na Slovaško. 469 Ob tem je treba opozoriti, da je postajala Slovaška, ki je imela v Beogradu tudi svojega odpravnika poslov, v jugoslovanski politiki s približevanjem silam osi po pad- 467 Proces s dr. J. Tisom. Spomienky obžalobcu Antona Rašla, obhajcu Ernesta Žab- kayha. Bratislava: Tatrapress 1990. 468 Koroš čeva zadnja božja pot. Sij slovenske svobode, št. 16, 15. december 1969. 469 Tone Kregar, Slovaško literarno časopisje o Slovencih med 1918–1938. Diplom- ska naloga na FF v Ljubljani 1997, str. 21. 223 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO cu Francije vse pomembnejši dejavnik. Po eni strani je igrala slovaška stran marsikdaj vlogo posrednika med jugoslovanskimi politiki in nemško zunanjo politiko, kjer je poskušala zbliževati njihova stališ ča, po drugi strani pa ne gre prezreti, da je vzdrževala tudi stike z ustaši. 470 Hkrati so tudi opozarjali Ma čka, da kljub spo- razumu o ustanovitvi hrvaške banovine obstaja nevar- nost ponovne srbske nadvlade v Jugoslaviji po koncu vojne, 471 kar je posredno pomenilo nagovarjanje k dru- ga čnim (nejugoslovanskim) rešitvam hrvaškega vpraša- nja. Slovaška povezanost z jugoslovansko problematiko je bila ve čplastna, če pa držijo navedbe o vsebini Ko- roščevih razgovorov s Tiso, lahko ugotovimo, da je bila tudi zelo protislovna. Zato ostaja ob tako skromnem številu podatkov precej vprašanj glede njunega sre čanja še odprtih. Edini avtorju dosegljivi dokument, ki govori o vsebini njunih razgovorov, ne potrjuje omenjenih domnev. Poleg tega lahko že iz naštetih skopih vesti razberemo, da je Bi ča- ni ć tudi napa čno datiral Koroš čev obisk na Slovaškem, do katerega je prišlo konec maja 1940 in ne šele avgu- sta ali septembra 1940. Pri tem je pomembno, da v času obiska Korošec še ni bil prosvetni minister, kar je postal šele 29. junija 1940. Tako gre za časovno neskladje, saj Koroš čevega obiska na Slovaškem ne moremo neposre- dno povezovati z njegovo ministrsko dejavnostjo, katere zna čilnost je bila Nem čiji naklonjena dejavnost, za kate- ro pa se je tedaj opredelil zaradi mednarodnih okoliš čin, nastalih po padcu Francije. Tako se je Korošec septem- bra 1940, ko je dejansko skušal priti v neposreden stik z Berlinom, opravi čeval, da ob obisku Vroclava (tedaj Breslau in del nemškega rajha!) zaradi pomanjkanja ča- sa ni mogel priti tudi v nemško prestolnico. 472 Verjetneje pa je, da maja 1940 Korošec še ni razmišljal o tesni na- slonitvi na Nem čijo in je bil to glavni razlog, da ni skušal iskati stikov z nemškimi politiki. 470 Boban, Ma ček (II), str. 421. 471 Boban, Ma ček (II), str. 383–384. 472 Biber, Nacizem, str. 226–227. 224 V. Poleg skrivnostnega obiska na Slovaškem, o kate- rem pa dostopni podatki ne potrjujejo Bi čanićevih do- mnev, naj bi bila namre č prav germanofilska politika Korošca kot prosvetnega ministra glavni dokaz, da se je zavzemal za avtonomno Slovenijo pod nemško zaš čito po zgledu na Slovaško. Čeprav so bile tudi v času Koroš čevega obiska na Slovaškem razmere že precej zaostrene in nejasne, 473 pa je šele padec Francije pomenil pravo prelomnico z izkri- staliziranjem razmer. Nastalo je novo razmerje v med- narodnih odnosih, z vsaj za časno popolno prevlado sil osi na evropski celini. Da je Korošec dejansko v času, ko je bil prosve- tni minister, vodil silam osi naklonjeno politiko, je ne- sporno dejstvo, ki ga dokazujejo nekateri njegovi ukrepi (npr. antisemitska zakonodaja na univerzah, prepoved delovanja prostozidarskih lož, 474 ukrepi proti komuni- stom itd.). Korošec je bil celo med pobudniki za sestavo germanofilske vlade, ki bi zaš čitila državo pred nemško nevarnostjo. Tako pobudo je Korošec sprožil takoj po kapitulaciji Francije junija 1940, ko naj bi Ma ček v po- govoru z njim dobil vtis, da je voditelj SLS povsem na tleh zaradi strahu pred Nemci. 475 Ta strah seveda ni bil neutemeljen, kar se je najjasneje pokazalo po zasedbi, pa tudi že prej je imel Korošec na voljo najrazli čnejše vesti o nemških na črtih v tem prostoru. 476 Preplašen pa 473 Z vojaškim napadom nacisti čne Nem čije na Norveško in nato še na Beneluks ter Francijo spomladi 1940 je bilo kon čano ve č kot polletno zatišje po invaziji na Polj- sko. Vojna je dejansko širši vseevropski pomen dobila šele tedaj. 474 Kako je bila kljub vsej Koroš čevi na čelni odlo čnosti ta politika v izvajanju precej manj ostra, govori npr. podatek, da je bila prepoved prostozidarskih lož (ne) oz. (samo)izvršena v Sloveniji (glej Peter Vodopivec, Prostozidarska loža Valentin Vo- dnik v Ljubljani (1940). Kronika ( Časopis za krajevno zgodovino) 1992, št. 2, str. 44–50). 475 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 140. 476 Tako je manj znano, da je Korošec leta 1938 (bil je notranji minister), da se prepri ča o nemških namenih glede naših krajev, kjer je ugotavljal “skrivnostne” pojave med nemško manjšino, poslal Alojzija Kuharja, da se v Nem čiji prepri ča o re- sničnosti sumni čenj. Kuhar je s ponarejenim potnim listom na ime Jochan Pichler, predstavljal se je kot jugoslovanski državljan nemške narodnosti, odšel v razli čne nemške ustanove, ki so se ukvarjale s temi vprašanji (Inštitut za Nemce v tujini v Stuttgartu, v Münchnu v arhiv univerze, ki se je ukvarjala s preu čevanjem Južnih Slovanov). V teh ustanovah je po lastni izjavi “videl mnogo stvari, ki so mi odprle o či in mi pojasnile mnoge stvari, katere so se trenutno dogajale v Sloveniji” (Alojzij 225 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO ni bil le Korošec, temve č naj bi bilo to zna čilno tudi za celotno srbsko politi čno prizoriš če, seveda z izjemo ljo- ti ćevcev. 477 Nekaj dni zatem je postal zaradi zunanjepo- liti čnih razmer zaskrbljen tudi Ma ček. 478 Tako da takšen Koroš čev odziv tedaj ne le da ni pomenil nikakršne izje- me, temve č je celo predstavljal povsem obi čajen odmev na tedanji mednarodni položaj. V času, ko so osne sile obvladovale evropsko celino, se je namre č zdelo, da je meščanska parlamentarna demokracija v zatonu in je bilo poudarjanje nacisti čno-fašisti čne korporativne ure- ditve prava moda v celotni jugovzhodni Evropi. Toda po drugi strani je manj znano dejstvo, da se je tedaj Korošec odlo čil, da pošlje Alojzija Kuharja skupaj s Kazimirjem Zakrajškom, ki je bil ameriški državljan, v ZDA, kjer naj bi vodila propagando za Slovenijo. Vendar jima tedaj ni uspelo odpotovati, saj je medtem v voj- no vstopila Italija, prek katere sta nameravala potovati. Kasneje pa njun odhod v ZDA ni bil ve č tako aktualen in se vodstvo SLS odlo či poslati v tujino svoje predstavnike šele ob napadu na Jugoslavijo. Na podlagi teh ugotovitev je jasno, da se je po pad- cu Francije celotna jugoslovanska vlada zavedala nuj- nosti približevanja Nem čiji in iz tega vidika Koroš čeva politika kot taka sprva ni bila sporna in je zanjo užival tudi podporo predsednika vlade Dragiše Cvetkovi ća. 479 Korošec je kmalu po vstopu v vlado kot prosvetni minister za čel pripravljati ukrepe proti Židom in pro- stozidarjem ter je svoj obstoj v vladi pogojeval s popolno podporo pri teh ukrepih. 480 Posledice Koroščeve odlo če- nosti glede izpeljave omenjenih ukrepov, so se pokazale v dveh smereh. Če je bilo nemško stališ če ob vesti o vstopu Korošca v vlado zadržano in so bili z njim nezadovoljni, se je do Kuhar, Avtobiografija. Pogledi, št. 46–47, maj 2001, str. 3). Kuharjev obisk v Nem- čiji omenja tudi Biber (Nacizem, str. 414, op. 12). Prav zaradi nemškega pritiska, ki je izviral iz nezadovoljstva do Koroš čeve politike glede nemške manjšine, je moral nekaj kasneje odstopiti s položaja notranjega ministra. 477 Breccia, Jugoslavia 1939–1941, str. 294–295. 478 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 154. 479 Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji 1939–1941 (III. del). Beograd 1996. Dok. 199, str. 504. Poro čilo poslanika v Beogradu Ronalda J. Campbella 30. julija 1940 (dalje Avramovski, Britanci). 480 Biber, Nacizem, 225. 226 srede septembra 1940 že spremenilo prav zaradi ome- njenih ukrepov. Po novem so ocenjevali, da se je kljub vsem dotedanjim pripombam na njegov ra čun izkazalo, da se bo zaradi tega, ker vodi boj proti Židom in pro- stozidarjem iz prepri čanja, lahko prilagodil politiki osi. Po drugi strani je Korošec po nemški vesteh videl edino možnost za zaš čito slovenske domovine v tesnejši na- slonitvi na os in zlasti na Nem čijo. Nemški veleposlanik v Beogradu Viktor von Heeren je zato ocenjeval, da bi novo vlado morda lahko, če bi iz te izstopil, sestavil celo Korošec. 481 Kljub temu so nemški diplomati še vedno ocenjevali, kot je zapisal Ulrich von Hassel, da “Korošec, sedaj javno zastopa nemško usmeritev, toda v sebi je še gotovo nemški sovražnik, posebej zaradi tega, ker se boji nemških zahtev po slovenskem ozemlju.” 482 Po drugi strani se je v vladi že kmalu izkazalo, da Korošec ne uživa podpore vseh njenih članov za svoje delovanje oz. celo nasprotno, da del vlade odlo čno na- sprotuje njegovim ukrepom. Razkol v vladi se je le še stopnjeval, tako da je sredi oktobra 1940 tudi knez na- mestnik Pavle z dolo čeno nezaupljivostjo in nelagodno- stjo govoril o Korošcu in njegovi dejavnosti. 483 Zaradi ne- soglasja pa predsednik vlade Cvetkovi ć Korošca ni hotel (morda tudi ni upal) odstraniti iz vlade z utemeljitvijo, da naj pride do takega spoznanja sam knez namestnik Pavle. 484 Tako Korošec kljub pove čevanju neskladja v vladi zaradi svoje politike kot prosvetni minister ni bil nikoli zamenjan, njegovo dejavnost je prekinila šele smrt 14. decembra 1940. Vsekakor je bila pri tem odlo čilna beseda kneza namestnika Pavla, ki je Korošca pripeljal nazaj v “visoko” politiko kot svojega zaupnika. 485 Pobudnik nasprotovanja Koroš čevi politiki in njen glavni spodbujevalec v vladi je bil univerzitetni profe- 481 Isti, str. 225–226. 482 Boban, Ma ček (II), str. 367. 483 Avramovski, Britanci. Dok. 218, str. 535. Poro čilo prvega sekretarja britanskega veleposlaništva v Beogradu A. R. Dewa 22. oktobra 1940. 484 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 210. 485 Do kolikšne mere se je s Koroš čevo odločno pronemško politiko knez namestnik Pavle strinjal je težko re či, je pa v Konstantinovi ćevih zabeležkah zaznati kar nekaj knezovih opazk na ra čun Korošca. Toda po drugi strani je knez Korošca vse do smrti še vedno štel v svoj najzaupnejši krog, s katerim se je posvetoval o klju čnih odločitvah. 227 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO sor Mihailo Konstatinovi ć (najprej je bil minister brez listnice, nato pravosodni minister), arhitekt sporazuma Cvetkovi ć – Ma ček. Tako je med njima v za četku sep- tembra 1940, ko naj bi Korošec po Konstantinovi ćevem mnenju s projektom uredbe proti Židom postavil vlado pred izvršeno dejstvo, prišlo do odkritega spora. Iz Kon- stantinovi ćevih dnevnih zabeležk pa lahko razberemo, da so bili omenjeni Koroš čevi ukrepi sami za sebe bolj povod kot vzrok za spor ter da je šlo pri tem dejansko za precej globlje pa tudi ve čplastne razloge. Konstantinovi ć je namre č ocenil, da se Korošec s svojim delovanjem ne le poskuša prikupiti Nemcem, kar je bilo bolj ali manj nesporno, predvsem pa, da poskuša izpodkopati spora- zum med Cvetkovi ćem in Ma čkom ter razdeliti Srbe in jih usmeriti proti vladi. Konstantinovi ć je bistvo spora torej videl predvsem v notranjepoliti čnih razlogih in še- le nato v zunanjepoliti čni usmeritvi, kjer je bila vlada prisiljena voditi politiko prijateljskih odnosov z Nem čijo ne glede na Koroš čevo stališ če. Razlike v vladi so se na tem področju izražale predvsem v tem, da se je en del zavzemal za bolj navidezno približevanje, medtem ko so drugi menili, da je v tem trenutku primernejša dejanska tesnejša naslonitev na Nem čijo. Po drugi strani je Konstantinovi ć vseskozi opozar- jal na Koroš čevo pronemško delovanje, a ga sploh ni motilo, da se je v tem času tudi Ma ček zavzemal za te- snejše odnose z Nem čijo 486 in, kot je razvidno iz njegovih beležk, tudi ni nasprotoval temu, da je Nem čija dobila koncesijo za izrabo rudnika bakra v Boru, kar je bilo iz strateškega vidika vsekakor zelo pomembno. Po drugi strani pa seveda ne gre prezreti, da je Ko- rošec s svojo pronemško politiko dejansko videl prilo- žnost za svoj ponoven vzpon na notranjepoliti čnem pri- zoriš ču, vendar je bila Koroš čeva prvotna odlo čitev za tako usmeritev vendarle pogojena predvsem z zunanje- politi čnim razvojem dogodkov. Iz takega zornega kota je ocenil, da je hotel Korošec boj z njim, ki pa se mu Konstantinovi ć ni nameraval izo- gniti. 487 Za Konstantinovi ća in del srbskih politikov je bi- 486 Boban, Ma ček (II), str. 358–359. 487 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 176–178. 228 lo že imenovanje Korošca za prosvetnega ministra veliko presene čenje. 488 To je namre č pomenilo, da se ponovno vrača v aktivno politiko. Do tedaj je bil Korošec namre č predsednik senata, kar je bil v bistvu časten položaj za pretekle zasluge, brez možnosti vpliva na pomembnejše politi čne odločitve, skoraj bi lahko dejali, da je bil s tem imenovanjem politi čno upokojen, vsaj kar se beograjske politike ti če. Tako se je s Koroš čevo vrnitvijo v aktivno politiko na politi čnem prizoriš ču znova pojavila močna osebnost. Pojav takega politika v razmerah srbsko-hr- vaškega sporazuma, ko je bila prisotnost Slovencev pri odločanju bolj ali manj odve čna oz. omejena, je seveda s Konstantinovi ćevega vidika pomenil mote č in hkrati tudi nepredvidljiv dejavnik. Zlasti, ker je bilo jasno, da Koroš čev vpliv ni izviral le iz konkretne trenutne vloge in položaja Slovenije, 489 temve č predvsem iz dolgoletnih izkušenj in ugleda, ne gre pozabiti, da je bil dejansko še edini od “ustanoviteljev” Jugoslavije v aktivni politi- ki. Poleg tega je Korošec veljal za politika, ki ga je knez namestnik Pavle zelo cenil in ga je zato tudi predlagal za vstop v vlado in mu s tem omogo čil, da se je vrnil v aktivno politiko. Zato je že pred javnim sporom, čeprav se je Korošec do Konstantinovi ća vedel spravljivo, sumil, da ga Krek in Korošec napadata, ker je domneval, da menita, “da je prišel čas za ponoven klerikalni vpliv.” 490 Nekaj dni kasneje pa je imel ob čutek, da ga Krek in njegovi rušijo, vendar je ocenil, da so za to še preslabi. 491 Po njunem javnem sporu je Konstantinović le še za- ostroval odnose ter si skušal zagotoviti čim širšo podpo- ro. Najprej je prepri čeval Ma čka, naj se s Cvetkovi ćem odločita proti Korošcu, nato je odšel še do kneza na- mestnika Pavla, kjer je zahteval, da Korošca odstavijo. Knez namestnik Pavle se s tem ni strinjal, ker bi s tem spravili v slabo voljo Nemce, ki so ga hoteli. 492 V začetku 488 Boban, Ma ček (II), str. 348. 489 Vse od anšlusa in nato sporazuma Cvetkovi ć – Ma ček ter zlasti od za četka druge svetovne vojne se je tako v jugoslovanskih kot mednarodnih razmerah položaj Slo- venije slabšal in s tem tudi vpliv vodilne stranke SLS vedno bolj manjšal. 490 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 163. 491 Isti, str. 164. 492 Isti, str. 191. 229 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO oktobra 1940 je namre č prišlo v vladi do krize (ponov- no) zaradi protižidovskih zakonov, tako da je Korošec s svojimi somišljeniki celo napovedal izstop iz vlade, če ne bodo sprejeti. Dejansko je imel Korošec tedaj nekaj razgovorov za sestavo nove vlade (z ljoti ćevci, z ustaši pa tudi z Ma čkom), ki naj bi bila bolj dosledno proo- sno usmerjena. 493 Ta Koroš čev poskus gre razumeti bolj kot sredstvo pritiska na ostale člane vlade kot pa, da je dejansko ra čunal na možnost ustanovitve vlade v taki obliki. 494 Zaradi njegove grožnje so bili zakoni nato tudi sprejeti, vendar naj bi se izvajali liberalno, tako da je šlo dejansko za kompromis. Nasploh bi lahko rekli, da je bila vlada tedaj v pat položaju. Čeprav sta najbolj izpo- stavljena v sporu, Konstantinovi ć in Korošec, oba gro- zila z lastnimi odstopi in zahtevala, da se vlada odre če nasprotniku, pa je bilo dejansko to zelo težko izvedljivo. Odstranitev Korošca bi pomenila nemško zamero, po- sebej še ker njihov glavni adut Stojadinovi ć zaradi od- lo čnega Ma čkovega nasprotovanja ni imel možnosti za sestavo vlade. Po drugi strani pa tudi Korošec ni mogel prodreti s svojimi predlogi za rekonstrukcijo vlade, ker sta bila proti tako Cvetkovi ć kot tudi Ma ček. Konstantinovi ć je bil, ko je zvedel, da se je Korošec sestal tudi z ljoti ćevci 495 in ustaši, tako ogor čen, da ga je razglasil za izdajalca, ki ga je treba čim prej likvidira- ti. 496 Hkrati je Korošcu o čital, da misli, da je to “država na odpoved” in da se je sedaj odlo čil, da bo deloval proti tej državi, to je Jugoslaviji. 497 Tudi po Koroščevi smrti je bil Konstantinovi ć prepri čan, da je bil zgolj konjunktur- ni ne pa pravi Jugoslovan. 498 493 Boban, Ma ček (II), str. 422. 494 Tako naj bi Korošec novembra 1940 dolgoletnemu prijatelju, ki je tudi živel v Beogradu, lazaristu Tumpeju, na vprašanje, če bo uspel s svojo politiko, odgovoril: “Ne bom, podlegel bom, ker sem čisto sam in nimam nobenega prijatelja.”(Jur čec, Skozi lu či in sence, str. 286). 495 Tu se je predvsem bal, da bi v sodelovanju s Korošcem lahko postali ljoti ćevci vplivnejši dejavnik v Srbiji. 496 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 192–193. Izraza si torej niso izmislili ko- munisti, kot lahko preberemo v marsikaterem novodobnem besedilu. Še pomemb- neje bi seveda bilo izvedeti, kaj si je pod tem pojmom Konstantinovi ć sploh predsta- vljal. Jur čec v svojih spominih (Skozi lu či in sence, str. 284–289) tako omenja ob Koroš čevi smrti tudi govorice o tem, da naj bi ga zastrupili. 497 Isti, str. 199. 498 Isti, str. 283. 230 VI. Pustimo ob strani druge vidike tedanje Koroš čeve usmeritve, ki so v veliki meri še nedore čeni in potreb- ni samostojne obdelave, in se osredoto čimo zgolj na, za našo razpravo klju čno vprašanje, ali je njegova odlo čna prooosna politika pomenila tudi odlo čitev za odpoved jugoslovanski državi. Prav omenjeni Koroš čevi pogovori o pritegnitvi ustašev v novo vlado, ki so bili za Konstantinovi ća eden klju čnih razlogov za njegove trditve o Koroš čevem odno- su do jugoslovanske države, dokazujejo ravno naspro- tno, kajti Korošec je ustašem kot pogoj postavil prav zahtevo, da se ti odre čejo boju za neodvisno hrvaško državo in pristanejo na jugoslovanski državni okvir. 499 Po drugi strani pa je treba opozoriti na še eno na- videzno protislovje tedanje dobe. Od pomladi 1940 je bila Italija tista, ki je pripravljala napad Jugoslavijo, 500 Nem čija pa je bila tista, ki je mirila italijanske težnje. Nem čija se je v tistem času namre č zavzemala za mir v tem delu Evrope, seveda zaradi lastnih potreb, ker se je želela osredoto čiti na vojno z Anglijo. Tako se je Nem čija pravzaprav pojavljala kot zaš čitnik ozemeljske celovito- sti Jugoslavije pred ostalimi sosedami (Italijo, Bolgarijo in Madžarsko). Te okoliš čine so, po besedah nemške- ga veleposlanika von Heerna, jugoslovanski strani tudi predo čili ter jih s tem opozorili, da je usoda države prav- zaprav odvisna od njihove prilagoditve “novemu” redu. Zato tedanje Koroš čevo zavzemanje za pronemško poli- tiko, ki jo je verjetno to spoznanje lahko le še krepilo, samo po sebi še ni pomenilo nasprotovanja ohranitvi Jugoslavije. Res pa je, da je bil zelo razo čaran nad teda- njimi razmerami in naj bi tik pred smrtjo, po pripovedo- vanju Jur čecevega prijatelja “s skoraj neomajnim dosto- pom do Korošca”, po Koroš čevi razlagi bila Jugoslavija pred razpadom ter naj ne bi bilo ve č rešitve zanjo. 501 Tedanje stališ če SLS je tako še naprej (ali pa morda 499 Boban, Ma ček (II), str. 422. 500 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941–1942. Maribor: Založba Ob- zorja 1987, str. 13 (dalje Ferenc, Fašisti). 501 Jurčec, Skozi lu či in sence, str. 288. 231 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO še bolj kot pred za četkom druge svetovne vojne) izha- jalo iz prepri čanja, da so slovenske nacionalne koristi kljub vsem slabostim še najbolje zavarovane v jugoslo- vanskem državnem okviru. 502 Enakega mnenja kot Ko- rošec glede tega vprašanja je bil tudi njegov naslednik v vodstvu SLS Fran Kulovec, ki se je od svojega pred- hodnika na čelu stranke sicer v mnogih pogledih precej razlikoval. 503 Predstavljeno delovanje SLS je izhajalo predvsem iz prepri čanja, da bo Jugoslavija kot državna tvorba ob napadu osnih sil zaradi notranjih slabosti in nepripra- vljenosti na vojno razpadla kot hišica iz kart (“wie ein Kartenhaus”), kot se je ob neki priložnosti nazorno izra- zil Korošec. 504 Čeprav se je takemu razmišljanju pogosto o čitala malodušnost in celo kapitulantstvo, pa je dejan- ski razvoj potrdil ta predvidevanja kot realisti čen po- gled na razmere v predvojni kraljevini Jugoslaviji. Tako prepri čanje je prevladovalo tudi v delu jugoslovanskih vojaških vrhov 505 in tudi knez namestnik Pavle je z njim soglašal. 506 V skladu z omenjenimi stališ či je bil po za četku druge svetovne vojne glavni cilj slovenskih katoliških politikov obdržati Jugoslavijo čim dlje zunaj vojaškega spopada. Kljub odlo čnemu protiitalijanskemu in proti- nemškemu razpoloženju si je enako mnenje o sloven- skem stališ ču ustvaril tudi britanski diplomat Ronald Campbell na za četku februarja 1941 z obrazložitvijo, da Slovenci ne želijo biti uni čeni, a je hkrati tudi ugotavljal, da pa bi bili pripravljeni vstopiti v vojno proti koncu, ko bi bilo njihovo sodelovanje u činkovitejše za vzpostavitev 502 Ena od manifestativnih gest, ki je poudarjala jugoslovanstvo Slovenije, je bila tudi postavitev spomenika na Kongresnem trgu v Ljubljani kralju Aleksandru 6. septembra 1940, na rojstni dan prestolonaslednika Petra II. Po zasedbi so italijan- ske okupacijske oblasti spomenik odstranile. 503 Dnevnik Alojzija Stepinca (priredil Ljubo Boban). Danas, 14. 8. 1990, kjer npr. piše: “Danas 4. 1. (1941) je bio kod mene u posjetu novi vo đa slovenskog naroda i naslijednik Koroščev dr. Fran Kulovec. (...) Iz razgovora sam saznao da dr. Kulovec ulazi u vladu kao drugi potpredsjednik da se što ja če naglasi sloga Srba Hrvata i Slovenaca. Dr. Kulovec smatra složnu Jugoslaviju jedinim sposobnim rešenjem za Slovence ali i za Hrvate i Srbe.” 504 Jurčec, Skozi lu či in sence, str. 293. 505 Avramovski, Britanci. Dok. 409, str. 800. Zaklju čno poro čilo polkovnika C. S. Clarka julija 1941. 506 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 191. 232 miru in seveda tudi za uresni čitev nacionalnih zahtev. 507 Zna čilno je Koroš čevo mnenje, ki ga je izrazil v pogovoru s tedanjim urednikom “Slovenca” in politi čnim zaupni- kom Ivanom Ah činom: “Moramo potrpeti. Veliko potr- peti. Vojska je neizogibna. Če se nam posre či, da nas ne zapletejo vanjo, bo čez nekaj let Jugoslavija ogromno pomenila. Toda moramo biti pripravljeni, da bo treba Nemcem odstopiti ves naš pridelek, da bodo šli po Do- navi in Savi nemški transporti in tudi po suhem morda nemške divizije. Ni izklju čeno, da bo v Beogradu sedela kaka nemška komisija. A če bomo mogli ostati izven vojne, bomo rešili državo in vse ostalo.” 508 Po drugi plati je vodstvo SLS zaradi negotovega mednarodnega položaja v tem času bilo pripravljeno ce- lo omiliti zahteve po avtonomiji ter rešitev tega vpraša- nja potisniti v prihodnost. 509 Dejansko lahko tej politiki SLS sledimo že vse od anšlusa, ko so tudi britanski di- plomati opazili, da Korošec vse bolj postavlja v ospred- je jugoslovansko državo kot celoto na ra čun posebnih slovenskih interesov. 510 To glede na usmeritev SLS med obema vojnama vsekakor težavno odlo čitev so razumeli kot svoj prispevek k umirjanju notranjih razmer v Jugo- slaviji. Vsekakor je bilo takšno stališ če zgolj za časno, 511 kar je prepri čljivo dokazal Jurij Perovšek v razpravi Slo- venci in Jugoslavija v tridesetih letih 512 pa tudi kasnejši medvojni programi slovenske protirevolucije nedvou- mno potrjujejo neprestano na čelno zavzemanje SLS za avtonomijo. 507 Boban, Ma ček (II), str. 381–382. 508 Ah čin, Spomini, str. 129. 509 Tako je britanski generalni konzul v Zagrebu T. C. Rapp 30. decembra 1940 po- ročal glede trenutnega stališ ča SLS do tega vprašanja slede če: “Dr. Kulovec je doslej poudarjal avtonomni vidik slovenske politike deloma zaradi prepri čanja, deloma pa tudi zato, ker je bil v službi slovenskega strankarskega stroja, v katerem je bilo tako potrebno ravnati zaradi politi čnih ciljev. Veliko ljudi mi je izrazilo zaskrbljenost, da bi dr. Kulovec poskušal uresni čevati slovensko avtonomijo v napačnem trenutku, vendar se moram ob tem spomniti njegove izjave, (...) da je bilo vprašanje slovenske avtonomne ustave odloženo za nedolo čen čas zaradi sedanje mednarodne situacije, čeprav bi bilo iz strankarskih razlogov v časih potrebno postaviti to vprašanje kot aktualno.” (Biber, PNZ 1991/1, str. 137). 510 Avramovski, Britanci. Dok. 93, str. 293. Poro čilo Kraljevega inštituta za medna- rodne odnose 21. septembra 1939. 511 Tuji diplomati so opažali, da je bila intenzivnost poudarjanja zahtev po avtonomi- ji precej odvisna tudi od tega, ali je bila SLS v vladi ali opoziciji. 512 Slovenska trideseta leta. Ljubljana: Slovenska matica 1997, str. 25–32. 233 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO VIII. Čeprav so v vrstah SLS še naprej vztrajali pri jugo- slovanskem državnem okviru kot najprimernejši obliki rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja, je prišlo še za življenja nespornega voditelja katoliškega gibanja Korošca tudi do razmisleka o usodi slovenskega naroda v primeru razpada Jugoslavije. Z za četkom druge sve- tovne vojne, tedaj negotovi izid ni izklju čeval tudi mo- žnosti nove mednarodne ureditve, v kateri morda ne bilo prostora za jugoslovansko državo, so torej prišla v ospredje razmišljanja o druga čnih rešitvah slovenskega nacionalnega vprašanja. V poštev sta prihajali dve nejugoslovanski možnosti rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja, in sicer ena v primeru zmage zahoda in druga ob zmagi osnih držav. Slednja se je zdela vse verjetnejša po padcu Francije, ko je kazalo na odločno nemško prevlado na evropski celini. Isto časno so se v diplomatskih krogih pojavljale najrazli čnejše teze o bodo či politi čni ureditvi Balkana, kjer naj ne bi bilo prostora za Jugoslavijo, kar je bilo povezano tudi z bodo čo usodo Slovenije. 513 Čeprav je bilo zaradi obstoja takih vesti razumlji- vo, da so se pojavljala tudi razmišljanja o bodo či usodi Slovenije, če ne bi bilo ve č jugoslovanske države, pa so konkretni podatki o takih na črtih oz. prizadevanjih zelo redki. Tako naj bi po vesteh, ki jih je pridobil jugoslo- vanski generalni konzul v Zürichu Ante Smith – Paveli ć, v sklopu enega od mnogih razmišljanj o na činu delitve Jugoslavije bil, 1. oktobra 1940 predstavljen nov pro- jekt, kjer se prvi č omenja tudi možnost, da bi avtono- mna Slovenija prešla v sklop tretjega rajha. Hitler naj bi ta načrt zavrnil, ker za tedaj, kot naj bi se izrazil, niso 513 Tako je npr. Miha Krek 17. 6. 1940 pisal zagrebškemu nadškofu Alojziju Ste- pincu, ki je bil na obisku v Vatikanu, ali držijo vesti, ki krožijo po Beogradu, da si bosta Jugoslavijo razdelili Italija in Nem čija, pri čemer naj bi nemški strani pripadlo celotno slovensko ozemlje v Jugoslaviji ter izhod na morje pri Sušku (Dnevnik Aloj- zija Stepinca. Danas, 17. 7. 1990). Tudi Ma ček je bil obveš čen, da je bil na sestanku zunanjih ministrov Nem čije in Italije, Ribbentropa in Ciana, podan italijanski pre- dlog o delitvi Jugoslavije (Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 159). Da se je o tem tedaj res razmišljalo potrjuje tudi tedanji italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano (Zaupni dnevnik grofa Ciana. Maribor 1960, str. 179). 234 bile zaželene spremembe na Balkanu. 514 V tem času je nemški veleposlanik v Beogradu von Heeren, skladno s tedanjimi nemškimi stališ či do Jugoslavije na izrec- no vprašanje slovaškega odpravnika poslov, kako gleda na problem osamosvojitve Hrvaške, jasno odgovoril, da je Nem čiji primernejši sogovornik celovita in ne razbita Jugoslavija. Zato ne vidi razloga za podporo hrvaškim radikalistom, ki se zavzemajo za samostojno hrvaško državo. 515 To kaže, da so bile možnosti za “avtonomno” Slovenijo tedaj še toliko manj uresni čljive oz. sploh niso bile aktualne. Kako je prišlo do takega predloga, da so ga Nemci sploh vzeli v obravnavo (še poleti 1940 so pripravljali razmejitvene na črte, po katerih bi priklju čili precejšnje dele Slovenije! 516 ), in kdo je bil pobudnik te zamisli, je ob pomanjkanju virov zelo težko ugotoviti. Zanimivo je, da se v tem pogledu Bi čanićeve trditve o času sestanka na Dunaju ujemajo s spremembo nem- škega stališ ča do Koroš čevega ministrovanja. V za četku septembra 1940 naj bi se po poro čilu zaupnika Südost- deutsches Instituta Korošec prek posrednika obrnil na predsednika Kulturbunda Seppa Janka, s prošnjo, da mu preskrbijo povabilo v Berlin. 517 Tako morda v tem pogledu Bi čanićeve trditve celo držijo in je zares prišlo septembra 1940 do sre čanja na Dunaju, kjer naj bi se dogovarjali o vzpostavitvi avtonomne Slovenije pod nem- ško zaš čito. Bi čanićeva trditev, da naj bi se teh pogovo- rov udeležil sam Korošec, je sicer neto čna, toda morda bi lahko bil pogajalec kdo drug iz njegovega zaupnega kroga, posebej še ker je razvidno, da je povezavo z nem- ško vlado iskal prek posrednikov. O domnevnih pogaja- njih na Dunaju septembra 1940, o katerih ne vemo ni č konkretnega, oz. ali so sploh bila, je seveda ob toliko 514 Ante Smith – Paveli ć, Jugoslavija i trojni pakt. Hrvatska revija, Buenos Aires 1956, str. 76. 515 Boban, Ma ček (II), str. 420. 516 Tudi pred izdelavo mejnih spomenic Slovenija v zavesti nemške politike ni pred- stavljala politi čnega dejavnika, ki bi ga bilo vredno upoštevati pri oblikovanju med- narodne politike. Tako npr. je avgusta 1939 Hitler svetoval italijanskemu zunanje- mu ministru Cianu, da naj Italija v primeru napada na Jugoslavijo le-to razkosa in zasede Hrvaško in Dalmacijo. Pri tem Hitler Slovenije sploh ni omenil in ga je moral nanjo opozoriti šele Ciano (Tajni arhivi, str. 316). 517 Biber, Nacizem, str. 226. 235 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO pogojnikih težko ugotavljati, kdo bi lahko bil možni po- gajalec. Pa vendar. Najprimernejša oseba za tovrstne naloge bi zagoto- vo bil Engelbert Besednjak, primorski emigrant, in to iz več razlogov. Tedaj je živel v Beogradu in je veljal za tesnega Ko- roščevega sodelavca pa tudi sicer za moža s precejšnjim vplivom na dvoru. Poleg tega je imel kot član manjšin- skega kongresa, ki je imel sedež prav na Dunaju, mo- žnost potovanja v tujino. Znano je tudi, da je imel zelo razprostranjeno mrežo stikov z najrazli čnejšimi ljudmi, med katerimi so bili seveda tudi številni vplivni Nemci. Ta “objektivna” dejstva pa so seveda le en vidik, ki pa ga je mogo če podkrepiti tudi s konkretnejšimi podatki. Razmišljanje, ki govori v prid moji domnevi, namre č lahko zasledimo tudi v primorskem Narodnem svetu, ki se je obnovil proti koncu tridesetih let. Katoliška stran, ki je bila z Besednjakom tesno povezana (šlo je za Š če- kovo strujo), naj bi tako predlagala, da bi se ravnali po zgledu na Slovaško in se iz oportunosti za čeli približeva- ti Nem čiji, kar naj bi dalo Besednjaku v inozemstvu po- sebne kompetence glede na njegovo navzo čnost v tedaj že razpuš čenem Kongresu evropskih narodnosti. 518 Sosledje dogodkov napeljuje na sklep, da je Koro- šec v času, ko je postal z odlo čno proosno politiko v nemških o čeh “persona grata”, poskušal hkrati dose či trajnejša zagotovila za Slovenijo v obliki avtonomije tudi za primer, če bi prišlo do razkosanja Jugoslavije. To- da to so zaenkrat le domneve. Dejstvo je, da je Korošec umrl, preden je Jugoslavija razpadla in da v času dogo- varjanja (jeseni 1940) razkosanje Jugoslavije ni bilo v nemškem interesu. Vsekakor predlog tedaj ni imel nikakršnega u činka in je zamisel za nekaj časa zamrla. Znova je na sloven- ski strani oživela po mar čevskem pu ču, ko je postalo vprašanje razkosanja Jugoslavije spet aktualno. Tedaj pa na nemški strani ni bilo nobenega posluha za slo- venska prizadevanja po avtonomiji, pa tudi ni č ne kaže, da bi bili voditelji SLS na čelu s Kulovcem seznanjeni z oktobrskim (1940) predlogom. Za obe opisani pobudi, 518 Kacin Wohinz, Razmere na Primorskem, str. 32. 236 tako jeseni 1940 kot tisto po pu ču, je bilo tako zna čilno, da sta bili zamišljeni zgolj kot zasilni izhod v primeru razpada jugoslovanske države. IX. Med Slovenci vzpostavitev samostojne slovaške dr- žave (proglasitev 14. marca 1939) ni bila sprejeta na- klonjeno, bolj je vzbujala zaskrbljenost zaradi razpada Češkoslovaške. Tako je npr. časnik “Slovenec” še pred razpletom češkoslovaške krize pisal o “nekaterih nepre- mišljenih izjavah ve č ali manj neodgovornih slovaških podvodij, ki so kar na svojo pest in mimo odgovorne vlade za čeli izrekati grožnje, da za Slovaško pa č ne pre- ostane drugega, kakor da ustanove popolnoma neodvi- sno državo.” 519 Poleg podpore celovitosti Češkoslovaške je bilo zelo pomembno tudi opozorilo britanskega zuna- njega ministra lorda Halifaxa, ki ga je na vidnem mestu objavil “Slovenec”, da bodo “države sveta zdaj morale računati s podpiranjem raznih separatizmov ne samo s stališ ča elementov, ki so po svoji naravi separatisti čno razpoloženi, pa č pa tudi s stališ ča nemških državnih interesov. Takšne metode, v kolikor jih bodo podpira- le druge skušnje, ne morejo ostati brez težkih posle- dic.” 520 Tako je bilo kljub cenzuri 521 odklonilno stališ če do ustanovitve Slovaške v slovenski javnosti jasno prepo- znavno. Ob tem se pojavlja vprašanje, kdaj in zakaj se pri poskusih oblikovanja avtonomne Slovenije kljub temu pojavlja kot zgled Slovaška. K dolo čeni spremembi vre- dnotenja slovaške odlo čitve je nedvomno prispeval ra- zvoj dogodkov po za četku druge svetovne vojne, ko so postale sile osi najmo čnejši dejavnik na evropski celini. 519 Temni oblaki nad ČSR. Slovenec, 9. marec 1939. 520 Govor lorda Halifaxa o Češkoslovaški. Slovenec, 22. marca 1939. 521 Tako npr. je bil Božidar Borko, kulturni urednik v časniku Jutro, eden redkih Slovencev, ki je bil v času nemške zasedbe v Pragi. Ob tem se je spominjal: “Spisal sem reportažo za vodilni slovenski dnevnik, a tedanja jugoslovanska cenzura ni do- volila, da bi bila izšla taka kot je bila spisana.” (Božidar Borko, Sre čanja. Ljubljana 1971, str. 135 (odslej Borko, Sre čanja)). 237 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Slovaška je predstavljala v okviru vzpostavljanja “novega” reda edini primer nove države, ki je nastala po lo čitvi od zasedenega dela prejšnje skupne države. Kot taka je postala vzor za vsa podobna prizadevanja, zla- sti seveda še v jugoslovanskem primeru, ki je bil zaradi večnarodne sestave lahko še toliko bolj podoben. V o čeh politikov SLS pa je bilo še zlasti pomembno, da v prime- ru zmage sil novega reda obstaja tudi dolo čena možnost za slovanske narode. Druga podobnost je bila v dejstvu, da je v notranji politiki Slovaška pod vodstvom (prav tako) duhovnika Tise, udejanjala na čela, ki so bila blizu tudi pogledom SLS. Tako je ob prvi obletnici slovaške države (14. marec 1940) “Slovenec” zapisal: “Dejstvo pa je, da je iz poloma slovanskih držav, kakor sta bili Polj- ska in Češka, vstala Slovaška republika, ki šteje danes že eno leto samostojnosti. Ima svojega predsednika re- publike msgr. dr. Tiso, svojo vlado in svoj parlament, gradi svojo notranjo ureditev na krš čanskem principu in socialno urejuje medsebojna razmerja po stanovskem na čelu. V zunanjepoliti čnem pogledu pa je vklju čena v tesno sodelovanje z Nem čijo, pod katero zaš čito stoji, ter je prepri čana, da prav zaradi te zaš čite države, ne bo samo trenutna epizoda, temve č ji je zagotovljena bodo č- nost.” 522 Kljub temu da so v spremenjenih mednarodnih okoliš činah po letu dni kazali tudi dolo čeno razumeva- nje za slovaško opredelitev, je bila v katoliških vrstah še vedno prisotna tudi precejšnja zadržanost v ocenjeva- nju njihove odlo čitve. Mešani ob čutki, ki so tedaj pre- vevali katoliški tabor, so prišli do izraza tudi v oceni knjige Tida J. Gašparja (Veliko leto 1939) izpod peresa Tineta Debeljaka, ko je zapisal: “V času, ko propadajo države, ki se upirajo nemškemu pohodu, so si oni ne le ohranili življenje, temve č celo dosegli višek svojega sna o državni samostojnosti, sicer v tistem duhu, v katerem ho če Hitler urediti novo razdelitev Evrope”. Na koncu pa je urednik Sloven čeve kulturne rubrike poudaril, da bo notranjo upravi čenost dogodkov, ki jih opisuje slovaški pisec, “po vrednosti mogla oceniti šele bodo čnost.” 523 Da je bila skepsa glede slovaške odlo čitve v katoliškem ta- 522 Prva obletnica Slovaške. Slovenec, 14. marec 1940. 523 Knjiga o letu 1939 na Slovaškem. Slovenec, 14. marec 1940. 238 boru v tistem času precejšnja, pri ča tudi članek, ki je bil objavljen le nekaj dni kasneje na vidnem mestu v osrednjem slovenskem katoliškem dnevniku in je nosil pomenljiv naslov “ Čehi in Slovaki verujejo v obnovo svo- je države”. 524 Podobno razumevanje slovaškega primera ni bilo prisotno le pri nas, temve č so ga precej podobno doje- mali tudi njeni pokrovitelji in tako lahko med organi- zatorji vzpostavitve Slovaške in NDH najdemo celo is- te osebe (npr. Edmund Veesenmeyer). 525 Zato so se na Slovaško kot primer reševanja nacionalnih problemov v okviru “novega” reda tudi pogosto sklicevali. Tako je tudi npr. Mussolini v pogovoru z visokim komisarjem Emiliom Graziolijem, ko je obljubljal avtonomijo za Lju- bljansko pokrajino, dejal, da bo ta podobna tisti, kot jo ima Slovaška s strani Nemcev. 526 Tesne vezi Slovakov s slovenskimi politiki, ki so se nadaljevale tudi po Koroš čevi smrti, so vsekakor vplivale na to, da so bili Slovenci seznanjeni z razmerami na Slo- vaškem, predvsem pa so od njih pri čakovali v odlo čilnih trenutkih tudi pomo č oz. vsaj posredništvo (Kulovec in Krek). Kljub Koroš čevemu obisku pri Tisu in njunem znanstvu iz časov prve svetovne vojne pa se zdi, da so se Slovaki vendarle bolj povezovali s Hrvati. 527 Nasploh so bili pogledi na Hrvaškem glede slovaškega vprašanja vseskozi precej drugačni kot v Sloveniji. Pri južnih so- sedih so bile primerjave s Slovaško v taki ali druga čni obliki in poudarjanje njenega pozitivnega zna čaja v de- lu javnosti zelo pogoste in to vse od njene vzpostavitve marca 1939. 528 Geneza pogledov vodstva SLS na slovaško vpraša- nje kaže, da so tega spremljali predvsem v lu či medna- rodnega razvoja dogodkov in temu primerno prilagajali ocene o njegovem pomenu tudi za Slovence. Iz tega vi- dika sta se za četno odklonilno stališ če in kasnejši dvom lahko prevesila po padcu Francije tudi v oceno, da je 524 Slovenec, 16. marec 1940. 525 Bogdan Krizman, Paveli ć izme đu Hitlera i Mussolinija. Zagreb 1980, str. 11. 526 Ferenc, Fašisti, str. 110. 527 To potrjuje tudi Paveli ćeva izjava Cianu, da ima NDH najprisr čnejše stike s Slo- vaško (Tajni arhiv, str. 501). 528 Avramovski, Britanci, dok. 93, str. 245. 239 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO slovaška ina čica sprejemljiva tudi za rešitev slovenske- ga vprašanja, čeprav tedaj o pomenu slovaške države v časopisju ne zasledimo vesti. Kljub temu ne moremo pritrditi Sajetovemu mne- nju, da je bila Slovaška “priljubljeni sen slovenskega klerofašizma”, temve č je pomenila zgolj možno državno tvorbo, ki bi omogo čila preživetje Slovencev v primeru zmage sil osi. X. Prikazane temeljne smernice delovanja SLS v obdo- bju od za četka druge svetovne vojne do zasedbe in raz- kosanja Slovenije le deloma potrjujejo doslej v strokovni literaturi prevladujo čo razlago, ki je nastala na podlagi pisma slovenskega koroškega politika Joška Tischler- ja. Objavil ga je Jur čec v omenjenih spominih in raz- laga se je na to deloma razširila v strokovno literaturo. V pismu Tischler opisuje sre čanje s Korošcem avgusta 1939 v Begunjah, kjer naj bi napovedal smernice slo- venskega delovanja v bodo či vojni. V razgovoru naj bi mu medvojni slovenski katoliški voditelj izpri čal svojo iskreno jugoslovansko usmeritev, a hkrati opozoril, da bo ob morebitnem napadu Jugoslavija razpadla, kar se povsem ujema z opisano politiko vodstva SLS. Bistveno pa se Tischlerjev zapis razhaja z dejansko politiko SLS v tistem času v Koroš čevem domnevnem priporo čilu, “ če pa ni nobene možnosti, da se Jugoslavija obnovi, tedaj vsi pod Italijo, tam boste vzdržali in pri čakovali novo Jugoslavijo.” 529 Zdi se, da je ta izjava vendarle nastala tudi pod vti- som poznavanja kasnejšega razvoja dogodkov. 530 Tako stališ če je Korošec sprva verjetno zares zagovarjal, saj so se spomladi 1940 v mednarodni javnosti pojavljale govorice, da sta si Nem čija in Italija vplivna obmo čja na Balkanu razdelili tako, da Jugoslavija spada v italijan- 529 Jurčec, Skozi lu či in sence, str. 293. 530 Tako je iz nje npr. videti, kot da je bil Korošec že tedaj zelo gotov v prevlado sil osi, čeprav mu je bilo to bolj ali manj jasno šele po padcu Francije. 240 sko sfero. 531 V ta čas sodi tudi odprtje italijanskega kul- turnega inštituta v Ljubljani. Toda po padcu Francije je Koroš čeva pronemška usmerjenost povsem jasno razvi- dna, čeprav seveda to ne izklju čuje v negotovih in neja- snih razmerah druga čnih možnosti. Tako je Korošec v za četku oktobra 1940 zahteval potni list za potovanje v Italijo, ki pa ga ni dobil. 532 Zato težko sklepamo glede na- menov njegovega obiska Italije. Tudi nemški odposlanec von Hassel, ki je konec leta 1940 obiskal države jugo- vzhodne Evrope, da bi preu čil možnosti za gospodarsko sodelovanje z Nem čijo, je v svojem poro čilu ugotavljal, da naj bi se nekateri Slovenci spogledovali z mislijo, da se vsi združijo pod Italijo in s tem zaš čitijo svojo manjši- no na Primorskem, ki bo druga če izginila. 533 Kdo naj bi zagovarjal taka stališ ča, iz poro čila ni razvidno, je pa bilo jeseni 1940, ko je obstajala velika možnost italijanskega napada na Jugoslavijo, tedaj pre- cej osamljeno in dokaj nenavadno, morda pa je šlo celo za vpliv italijanske propagande. Vsekakor poskusov tesnejše navezave stikov z ita- lijansko stranjo ne zasledimo vse do italijanske zasedbe Ljubljane in še to ne takoj. Šele ko je bila po celoletnih prizadevanjih nemška karta že izigrana in Slovenija bolj ali manj že zasedena in razkosana, so se poskušali opri- jeti Italijanov kot rešilne bilke. Rešitev pri italijanskem okupatorju so iskali zlasti zaradi njegove za četne, v pri- merjavi z nemškim okupatorjem nekoliko milejše zased- bene politike, ki so jo zahodni sosedje uvedli predvsem zaradi prestižnih razlogov. Hkrati pa so tudi razglašali, da lahko le italijanski imperij zagotovi Slovencem zdru- žitev v novem evropskem redu. Tako je npr. Luigi Sal- vini, sicer dober poznavalec slovenske kulture, tedaj pa direktor italijanskega kulturnega inštituta v Zagrebu, 534 prepri čeval Kocbeka, da je italijanski politi čni kultur- ni koncept močno razli čen od nemškega in za Slovence odrešilen. Poudaril je: “Italija je danes slovenstvu rešila glavo, vrnila vam je Ljubljano, zavedajte se tega dejstva 531 O čem sta govorila Hitler in Mussolini na Brennerju. Slovenec, 3. april 1940. 532 Konstantinovi ć, Politika sporazuma, str. 192. 533 Boban, Ma ček (II), str. 366. 534 Borko, Sre čanja, str. 106–112 in Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 80–81. 241 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO in imejte pred o čmi, da bomo s časoma ljubljansko po- krajino povezali z goriško in tržaško. Vedite tudi to, da boste lahko edino s pomo čjo Italije prišli na Koroško.” 535 Z italijansko pomo čjo naj bi dosegli Zedinjeno Slovenijo, po Salvinijevem scenariju, ko se bosta Nem čija in SZ iz črpali v medsebojnem spopadu, ZDA pa ne bo vstopila v vojno in “takrat bo za Italijo napo čila velika ura,” po- stala bo najmo čnejša sila Evrope. Čeprav so v iskrenost takšnih italijanskih namenov zares verjeli le redki Slovenci, 536 pa so slovenski politiki vendarle naredili nekaj potez, ki so kazale na dolo čeno upanje, da lahko italijanske oblasti morda pripomorejo vsaj k izboljšanju položaja slovenskega naroda in da v tem oziru posredujejo pri nemških oblasteh. Te neuresni čljive želje so se v enem najtežjih tre- nutkov za slovenski narod nato v o čeh slovenskih poli- tikov skr čile le še na to, da bi si izposlovali možnost priti le pod enega okupatorja in v tedanjih okoliš činah se jim zdel primernejši prav italijanski. XI. Druga pomembna razlika med Tischlerjevim za- pisom in dejanskim razmišljanjem v SLS pa se dotika Koroš čeve domnevne izjave, da Slovenci druge izbire kot je Jugoslavija, nimamo, kar pa ne ustreza povsem dejstvom, saj so se v SLS pripravljali tudi na možnost, da bo ob zmagi zahoda v vojni morda prišlo do preu- reditve srednje Evrope, kjer morda ne bo prostora za jugoslovansko državo. Na črti o tem so zares obstajali. Tako je veliko prahu v evropski javnosti dvignil zemlje- vid o “sre čnejši Evropi”, ki ga je bilo videti v ozadju med 535 Kocbek, Pred viharjem, str. 197–199. 536 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 96. Tako naj bi npr. Josip Petejan v za četku junija 1941 pod psevdonimom Ivan Gornik napisal letak Kaj si Slovenci želimo ob sklepanju miru? V njem je zagovarjal stališ če, da naj bi Slovenci v posebni spomenici prosili Mussolinija, naj pregovori Hitlerja, da bi ta prepustil celotno slo- vensko ozemlje (vklju čno s Celovcem!) Italiji, tako da bi vsi Slovenci živeli v posebni avtonomni enoti v eni državi. Makso Šnuderl je po branju letaka zapisal: “Pisec ali se šali ali pa je bedak, ko si zamišlja možne take absurdnosti.” (Makso Šnuderl, Dnevnik 1941–1945 (I. del). V okupirani Ljubljani. Maribor: Založba Obzorja 1993, str. 99). 242 pogovorom francoskega predsednika vlade Reynauda in ameriškega diplomata Sumner Wellesa. Po tej preuredi- tvi Evrope bi znova pomembno mesto pripadlo obnovlje- ni in razširjeni Avstriji. Časnik “Slovenec” je omenjene na črte pospremil z ugotovitvijo, da “moramo odlo čno poudariti, da slovensko podro čje niti celotno niti delo- ma ne spada in ne sme nikdar priti v kakršno koli novo Avstrijo.” 537 Korošec je poskušal poiskati primerno reši- tev za Slovence v primeru uresni čitve tega na črta. Kazi- mir Zakrajšek je o tem zapisal: “Že leta 1939, ko sem se vrnil iz zadnjega svojega obiska Amerike, mi je pokojni Dr. Korošec povedal, da se boji za Slovenijo, ako bi se Jugoslavija razbila. Za ta slu čaj je baje na črt, ki ga je imenoval “angleški na črt”, da se ustanovi nova državna unija, zveza držav, federacija, v katero naj pride tudi Slovenija. To federacijo imenujejo nekateri tudi podo- navsko federacijo. Katere države naj bi prišle v to zvezo, mi Dr. Korošec ni povedal (...) Vsi na črti pa imenujejo v tej federaciji Slovenijo. Zakaj naj bi bila ravno Slovenija v nji, mi je pojasnil Dr. Korošec: ‘Ta federacija, ako bo nastala, bo morala imeti morje, katerega ji morajo dati le tisti, ki ga imajo, – to smo mi, Slovenci’.” 538 Ta zamisel je imela korenine že v času pred prvo svetovno vojno, in sicer v nekoliko druga čni vlogi. Ta- ko je Josip Smodlaka, eden od avtorjev hrvaške politi- ke “novega kurza”, januarja 1913 v italijansko pisanem dopisu Robertu Williamu Seton Watsonu, ki je veljal za najve čjega britanskega poznavalca habsburške monar- hije, 539 pojasnil svoje gledanje na rešitev južnoslovan- skega vprašanja, kjer je težil k hrvaško-srbskemu zave- zništvu in hkrati h kompromisu z Italijani pri razmejitvi v avstrijskem Primorju. Po Smodlaki bi lahko “povsem avtonomno srbsko-hrvaško državo”, ki bi bila le v perso- nalni-dinasti čni uniji z drugimi habsburškimi deželami, 537 Slovenci spadamo samo v Jugoslavijo. Slovenec, 6. april 1940. Na omenjene na- črte se je odzval tudi voditelj HSS Ma ček. Predlog, ki ga je razumel kot poskus obno- vitve avstro-ogrske monarhije, kjer so narodne manjšine živele v popolnem soglasju, je odklonil z ugotovitvijo, da so bile “vse manjšine v tej idealni državi žrtve krivice.” (Izjava dr. Ma čka. Slovenec, 20. april 1940). 538 Rev. K. Zakrajšek, Radi pravilneje orientacije. Ameriški Slovenec, 13. januar 1942. 539 Pod psevdonimom Scotus Viator je npr. izdal knjigo Južnoslovansko vprašanje in habsburška monarhija. 243 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO brez ve čjih težav ustanovili le, če bi Slovenci in zahodna Istra s Trstom ostali izven njenih meja. Tudi Seton Wat- son je bil prepri čan, da Slovenci zaradi “strateških in zemljepisnih razlogov”, pri čemer je mislil predvsem na Trst, naj ne bi bili povezani s Hrvati in Srbi v trialisti čno preurejeni monarhiji. Tržaško in puljsko pristaniš če bi morala, po Smodlaki, še naprej pripadati Avstriji, Slo- venci pa naj bi v zahodni avstrijski polovici, omejeni na habsburške dedne in češke dežele in preoblikovani po vzoru na Švico, dobili narodno avtonomijo. 540 Zato je Ko- rošec sklepal, “da bomo morali nazaj v Avstrijo,” kar pa ni bila rešitev, ki bi ustrezala njegovim pogledom na rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja. Zato se je kot protiutež avstrijski vlogi v morebi- tni novi ureditvi Evrope porodila ideja, po kateri bi bila Združena Slovenija samostojna država pod mednaro- dnim nadzorom kot zaledje Trsta. Njeno neodvisnost naj bi varovala Velika Britanija, ki naj bi postala po zmago- viti vojni najmo čnejša evropska sila. Takšna zamisel se je pojavila še pred razpadom habsburške monarhije, ko je znani britanski zgodovinar Arnold Toynbee leta 1915 v delu Nationality & The War, potem ko je razmišljal o usodi Trsta po preureditvi habsburške monarhije, pred- videl tudi možnost ustanovitve neodvisne slovenske dr- žave s Trstom, katere porok bo Evropa. 541 To Toyenbee- jevo zamisel je Korošec po za četku druge svetovne vojne sicer ponovno obudil, vendar jo je tedaj obravnaval le kot rezervno možnost, če jugoslovanska država ne bi bila obnovljena. Ta Koroš čeva inačica rešitve slovenskega nacional- nega vprašanja še ni bila vzeta v kriti čni pretres niti v strokovni niti v širši javnosti. Znano je sicer, da je bil kot eden od tvorcev jugoslovanske države nanjo zelo navezan, kar izpri čuje tudi navedeno pismo koroškega politika Joška Tischlerja, ki ga navaja Ruda Jur čec v svojih spominih, in omenja naslednje Koroš čeve be- sede tik pred za četkom druge svetovne vojne avgusta 540 Peter Vodopivec, Od Habsburžanov h Karadjordjevi ćem. Slovenske zamisli o pri- hodnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000, str. 3–4 (dalje Vodopi- vec, Od Habsburžanov h Karadjordjevi ćem). 541 Uroš Lipuš ček, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919– 1920. Ljubljana 2003, str. 151–152. 244 1939 v Begunjah: “Najslabša Jugoslavija je za Sloven- ce najboljša rešitev. Izbire nimamo.” 542 Tako na primer naj bi okoli leta 1937 Korošec odlo čno zavrnil dr. Anton Breclja, ki ga je hotel pregovoriti, naj bi poslal koga v zamejstvo z nalogo delati za neodvisno Slovenijo izven Jugoslavije, z besedami: “Pojdi sam, jaz s tem nimam posla!” 543 Ob današnjih, precej druga čnih okoliš činah je zanimivo razmišljanje njegovega tesnega, a mlade- ga sodelavca “stražarja” Mateja Poštovana, ki je v času osamosvajanja konec leta 1990 menil, “danes bi bil on jasen.” 544 Jur čec omenja tudi polemiko v zvezi s član- kom v reviji Donauraum, ki je potekala ob interpreta- ciji dogodkov Sti čni leta 1937 ob praznovanju dvajsete letnice majniške deklaracije, 545 kjer pa je France Doli- nar jasno dokazal, da gre za pomanjkljivo interpretira- no in nenatan čno prevedeno besedilo in da stališ če o Koroš čevem in Jegli čevem domnevnem razo čaranju ob odločitvi za Jugoslavijo ne vzdrži resne kritike. 546 Izre- čene Koroš čeve besede Zakrajšku pa sploh ni potrebno razumeti v smislu nasprotovanja pogledom, izraženim v Tischlerjevemu pismu. Dejansko gre namre č le še za eno razli čico, ki so se tedaj (zlasti po za četku druge sve- tovne vojne) pojavljale v Evropi in na katero se je bilo potrebno pripraviti, zato tudi Koroš čev poudarek “ako bo nastala”. Vsekakor ne gre razumeti pobude, ki bi ko- renito spreminjala pogled na ustaljeno podobo Koroš če- vega odnosa do slovenskega narodnega vprašanja. Ga pa vsekakor dopolnjuje. 542 Jurčec, Skozi lu či in sence (III), str. 293. 543 France Dolinar, Ali je Korošec leta 1937 res obžaloval svojo politiko v letu 1917? Glas Slovenske kulturne akcije, 30. avgusta 1964 (odslej Dolinar, Ali je Korošec). Dolinar navaja podatek po spominu zato tudi ni povsem to čno datiran, natančno pa naj bi bil zabeležen v Brecljevih rokopisnih spominih. 544 Poudarek “mlad” namre č zato, ker po Poštovanovem pri čevanju Korošec svoji okolici ni preve č zaupal, temve č je raje vzgajal mlade, za kar je imel 14 dnevne te čaje v Begunjah (Anton Korošec v spominih Mateja Poštovana. Mladika 1991, št. 4, str. 60 (IV. del)). 545 Jurčec, Skozi lu či in sence, str. 293. 546 Dolinar, Ali je Korošec. 245 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO I. Čeprav Kazimir (Ignacij) Zakrajšek v širši javnosti ni pretirano znana oseba, pa je bil v strokovnih krogih v razli čnih prispevkih že ve čkrat obravnavan. Najve č pozornosti mu je posvetil Darko Friš z objavo njegove korespondence v zbirki Arhivskega društva Slovenije Viri, ki ji je dodal tudi njegov življenjepis. 547 V svojem delu je Friš osrednjo pozornost namenil Zakrajškove- mu najpomembnejšemu delu, to je skrbi za slovenske izseljence v Ameriki, in je temu primerno tudi naslovil uvodno študijo z oznako “apostol slovenskega izseljen- stva in ameriški Krek”. Namen pri čujočega članka pa je osvetliti ozadje neke druge Zakrajškovo dejavnosti, ki z vidika njegove temeljne usmerjenosti kot “apostola slo- venskega izseljenstva” morda ni bila tako v ospredju, to je njegove pobude za ustanovitev samostojne slovenske države po prihodu v Združene države Amerike avgusta 1941. Temu vprašanju Friš v orisu Zakrajškovega ži- vljenja med vojno ni posvetil ve čje pozornosti, 548 pa č pa 547 Darko Friš, Korespondenca Kazimirja Zakrajška, O. F. M. (1907–1928). Viri 6. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1993, in isti, Korespondenca Kazimirja Za- krajška. O. F. M. (1928–1958). Viri 8. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1995 (dalje Korespondenca 1928–1958). 548 Friš o tem vprašanju piše: “Rešitev slovenskega vprašanja je p. Zakrajšek videl v demokratični in federativno urejeni Jugoslaviji, zato naj bi se Narodni svet povezal s Hrvati in Srbi. V Jugoslavijo bi lahko pristopili tudi Bolgari, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija naj bi imeli svojo federativno enoto, glede povojne politi čne ureditve nove Jugoslavije (republika ali monarhija) pa se je Zakrajšku zdelo najbo- Pobuda patra Kazimirja Zakrajška za ustanovitev slovenske države poleti 1941 v Združenih državah Amerike 246 sta ga omenjala Matjaž Klemen či č 549 in Bogdan C. No- vak, ki Zakrajška celo šteje (poleg Lamberta Ehrlicha) za za četnika ideje o slovenski državi. 550 Vendar tudi v njunih prispevkih, v katerih omenjena tema seveda ni bila v ospredju, nekatera vprašanja niso bila dovolj po- udarjena in umeš čena v širši kontekst, iz katerega bi lahko razbrali, od kod je izvirala omenjena Zakrajškova ideja in zakaj jo je sploh sprožil. II. Patra Zakrajška, sicer že izpred prve vojne žive čega v Združenih državah Amerike in tudi ameriškega drža- vljana, ki pa se je v rodno domovino vrnil leta 1927, je aprilska katastrofa nenadejano zatekla v Sloveniji. V leta 1942 v Združenih državah Amerike izdanih spomi- nih z naslovom “Ko smo šli v morje bridkosti” je svojo izkušnjo opisal z besedami: “’Zakaj niste odšli o pravem času v Ameriko? Sedaj pa imate!’ mi je vsakdo, ki me je srečal na cesti, ali je prišel k meni v pisarno, zabrusil tiste dni v obraz. ‘Kar bo z vami, to bo z mano!’ sem jim odgovarjal navidezno miren, a pri srcu mi pa ni bilo ni č kaj prijetno! ‘ Če boste vi prestali, bom moral tudi jaz.’ ‘Je že res! Toda čemu, ko bi se lahko rešili!’ so mi oporekali. ‘Sicer sem pa ameriški državljan. Amerika me š čiti,’ sem lje, da bi se odlo čili šele po vojni. Slovensko delovanje za novo Jugoslavijo bi moralo po mnenju p. Zakrajška sloneti na podlagi slovenstva, na temelju te ideje pa je brez- pogojno zagovarjal združenje vsega ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci v zadnjih sto letih, v Združeno Slovenijo (Korespondenca 1928–1958, str. 15). 549 Matjaž Klemen či č, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji. Naseljevanje, zemlje- pisna razprostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Maribor: Založba Obzorja 1987 (dalje Klemen či č, Ameriški Slovenci in NOB); isti, Pregled stališ č in delovanja slovenskih izseljencev v ZDA v zvezi z jugoslovansko idejo od leta 1914 do leta 1992. Časopis za zgodovino in narodopisje 1994, št. 1, str. 55–66 (dalje Klemen či č, Pregled stališ č); isti, Na črti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorb in meddržavnih povezav v vzhodni Srednji Evropi, politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 2 (Feren čev zbornik), str. 399–412 (dalje Klemen či č, Na črti za spreminjanje meja), in isti, Slovenska izseljen- ska zgodovina kot del nacionalne zgodovine. Zgodovinski časopis 1998, št. 2, str. 175–193. 550 Bogdan Novak, Geneza slovenske državne ideje med emigracijo. Slovenci in dr- žava. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: SAZU 1995, str. 295–296 (dalje Novak, Geneza), in isti, Adamic and Yugoslavia during World War II: the Slovene catholic response. Dve domovini/ Two Homelands 1994, št. 5, str. 63–84 (dalje Novak, Adamic and Yugoslavia). 247 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO tolažil prijatelje in sebe. ‘Kje vas bo š čitila? Ali veste, kaj je vojna, kaj je okupacija? Koga vpraša sovražnik za državljanstvo? Ravno radi tega ste še bolj v nevarnosti,’ so mi trdili. ‘Jaz pa kar zaupam, da ima stric Sam tudi v Evropi še toliko mo či, da se ga bodo bali!’ sem jim odgo- varjal. ‘Saj ne bodo povedali, da so vas ustrelili. Izginili boste in kod bo vedel kam in kako? Puške bodo po čile in vas ne bo ve č. Kdo bo mogel kaj dokazati? Niste prav storili, da niste odšli, ko je bil čas.’ ‘Prav govorijo,’ sem si mislil in se spomnil svojega dobrega prijatelja, ameri- škega konzula Mr. J. Meily-a v Zagrebu. Kolikokrat me je podil nazaj v Ameriko. ‘Za božjo voljo, kaj delate še tukaj? Ali niste dobil mojega uradnega poziva, da naj ameriški državljani čim prej odpotujejo nazaj domov?’ se je hudoval konzul nad menoj. Pa saj sem imel že lani maja vse v redu za odhod. Tudi mesto na parniku sem imel že pla čano. Brat Leo v New Yorku mi je vse po- trebno preskrbel za vožnjo. ‘ Čakam na svojega prijatelja dr. Alojzija Kuharja, 551 da uredi svoje papirje, da greva skupaj. Starejši človek, kakor sem jaz, ne potujem rad sam,’ sem zagovarjal. ‘Toliko časa boste odlašali, da bo prepozno, potem boste pa imeli,’ mi je žugal dobri kon- zul. In res sem zamudil. Prijatelj dr. Kuhar je imel vse v redu šele koncem maja in odpotovati sva nameravala sredi junija in sicer preko Italije. Kdo pa je mislil, da bo 551 Kakšen je bil Zakrajškov na črt in zakaj sta skušala oditi s Kuharjem v Združene države Amerike izvemo iz njegovega članka Ob prihodu naših narodnih zastopnikov (Zakaj se nisem takoj pred dvemi leti vrnil?) v Amerikanskem Slovencu (12. septem- ber 1941), kjer je zapisal: “’Pojdite domov, pridobite saj še dva slovenska politika in se vrnite takoj nazaj!’ je bilo naro čilo vseh ameriških vodilnih krogov, ko sem se pred dvemi leti vra čal s kratkega obiska Amerike v Jugoslavijo. (...) Zato sem vedel, da je moja dolžnost doma opozoriti zlasti našega narodnega voditelja Dr. Korošca, na to nujno potrebo. Zato sem še isti teden, ko sem se vrnil v Jugoslavijo, odšel v Belgrad in zaprosil sprejema pri Dr. Korošcu. (...) Predno sem mu mogel utemeljiti to misel, se je razburil in rekel odlo čno: ‘Sedaj odločno ni še čas za to! Taka misija bi naredila pri obstoje čih razmerah ve č škode kot koristi. (...) Treba bo na vsaki na čin poslati može v svet, tudi v Ameriko, toda sedaj še ne. Ko bo čas prišel, bom sam po- skrbel za to,’ je slednji č dejal. (...) Ko sem prišel v Ljubljano sem povedal gospodom, ki so bili v tem vprašanju interesirani, ki so vsi zelo obžalovali to stališ če Dr. Koro- šca. Nismo odjenjali temve č nadalje delovali, da bi se to doseglo. Med gospodi, ki bi bili radi prišli in ki bi bili zmožni tega dela, je bil tudi Rev. Dr. Alojzij Kuhar, urednik “Slovenca” in najve čji strokovnjak v mednarodni politiki. (...) Poslali smo glede tega potem še štirikrat razne može k Dr. Korošcu, da bi ga bili pregovorili. Toda vsi so dobili utis, isti odgovor, kot jaz. Ko smo potem spomladi 1940 dobili vsi ameriški državljani poziv od ameriškega konzula, da se nemudoma vrnemo v Ameriko (...) se je Dr. Kuhar znova zavzel za pot v Ameriko in takrat tudi vspel. Toda njegovo dovo- ljenje je prišlo ravno teden prepozno.” 248 Mussolini šel v vojno tako zgodaj? Pa je šel. Prve dni ju- nija so bili že odpovedani vsi potni listi v Italijo in odpo- vedani so bili tudi vsi parniki iz Italije v Ameriko. ‘Sedaj imam vse v redu, pa nikamor ne morem,’ je žalostno tožil dr. Kuhar. ‘Pa še mene ste zadržali,’ sem pripomnil nekoliko nejevoljno. Tako sva oba ostala doma.” 552 Zakrajšek je zbežal pred italijanskimi okupatorji iz Slovenije 553 in se odpravil v Zagreb k ameriškemu kon- zulu po odhodno vizo ravno 10. aprila 1941, ko so tu ustanavljali Neodvisno državo Hrvatsko in je zgrožen opazoval navdušenje množice. Po nekaj tednih ureja- nja zadev v Zagrebu (vmes se je vrnil 16. maja 1941 v Ljubljano in se nato naslednjega dne, 17. maja 1941 ponovno odpravil nazaj 554 ) je kon čno po posredovanju ameriškega konzula Meilyja dobil odobritev iz druge strani Atlantika (Cordell Hull je poslal brzojavko), da lahko odpotuje v Ameriko preko Nem čije. Medtem je, kot sam trdi, po dokaj sre čnem naklju čju prišel tudi za tako dolgo in v tedanjih razmerah nevarno pot do pre- potrebnih denarnih sredstev. 555 Zakrajšku se je zdelo popotovanje čez Nem čijo prenevarno in se je zato odlo čil za pot preko Rima. Iz Ljubljane je odpotoval 20. juni- ja 1941 z avtobusom do Trsta in potem do Rima, kjer je znova skoraj mesec dni urejal dokumente za nadalj- 552 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 96–97. 553 F. K. Zakrajšek, Bil sem prvi begunec. Slovenska beseda 1957, št. 1–2, str. 7 (dalje Bil sem prvi begunec (I)). O smiselnosti povojnega dopolnila medvojnih spo- minov je zapisal: “Naj v uvodu pripomnim, da sem nekaj tega, kar tu opisujem, že opisal v svoji knjigi “KO SMO ŠLI V MORJE BRIDKOSTI” l. 1942. Toda knjige je šlo tedaj v javnost samo 2000 iztisov, beguncev pa še ni bilo zunaj Slovenije. Tako jo je le malo Slovencev čitalo, begunci pa na splošnem zanjo niti ne vedo. Če bo pa kdo čital te vrstice, ki je knjigo čital, bo pa s tem dobil dostavke in dopolnila k njenim izvajanjem.” Ni pa povsem jasno, ali je povojne spomine zaklju čil, ali pa je morda nameraval objaviti še kaj, kot je bilo najavljeno v drugem delu v Slovenski besedi 1957 (št. 3–4), pa iz neznanega vzroka ni izšlo. 554 Bil sem prvi begunec (I), str. 7–8. 555 V povojnih spominih (Bil sem prvi begunec (I), str. 8) je o tem zapisal: “Naj tukaj še omenim, kako sem prišel do potrebnega denarja za pot. Potrebne so bile visoke vsote. Ko pridem iz Zagreba, pride k meni odvetnik Dr. Krivec in mi prinese 60 tiso č dinarjev (tiso č dolarjev). “To je denar Vašega brata Leona iz New Yorka, ki ga ima pri meni shranjenega za svoje poslovanje. V vojno moram. Najbrže se ne bom ve č živ vrnil. Morda boste mogli na kak na čin spraviti denar v New York. Če se pa izgubi, je bolje, da se pri bratu izgubi kot pri meni kot odvetniku.” Branil sem se ga sprejeti. Pa je dejal odlo čno, položivši denar na mizo: “Tu ga imate, pa naredite z njim kar ho čete. Jaz ga ve č ne vzamem.” Zdelo se mi je, da mi je ta denar poslal sam Bog, ker brez tega denarja bi nikamor ne mogel. Niso bili samo stroški potovanja, temve č tudi stroški za razne potrebne papirje, pa za “mažo” v raznih uradih po Evropi, zlasti ob mejah. Bili so pa č izredni in težki časi vojne.” 249 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO njo pot. Nato se je odpeljal z vlakom iz Rima preko To- rina 556 (22. julija 1941), Francije in Španije do portugal- ske Lizbone. Tu pa je že čakalo okoli 34 tiso č Ameri ča- nov in beguncev drugih narodnosti na povratek v Ame- riko, tako da so bila vsa mesta na parnikih za ve č mese- cev naprej oddana. Brat Leo Zakrajšek pa mu je preko svojih zvez omogo čil (delno tudi finan čno), da je že po sedmih dneh z zrakoplovom odpotoval v New York. 557 To svojo odisejado, ki se je na koncu vendarle sre čno iztekla je sklenil z besedami: “Da, cela pot je bila tako čudežna, da, meni se je zdela pravi čudež. Ve čkrat sem se že čudil in se še čudim, kako je bilo mogo če, da sem mogel priti v Ameriko? Sedaj še ne smem vsega popisa- ti. Objavil pa bom, ko bo vojne konec, kar imam zabe- leženega. 558 Kdor bo čital, bo mislil z menoj, da je bil to res skoraj ‘ čudež’. Naš clipper (zrakoplov, op. avtorja) je dospel v New York 10. augusta in z njim jaz sre čno nazaj v Ameriko.” 559 Na pot iz Ljubljane je Zakrajšek odšel z veliko doku- menti o dogajanju v Sloveniji, 560 vendar je kmalu spre- videl nevarnost, da bi lahko ti podatki bili zanj obreme- 556 Da je sploh lahko nadaljeval pot, je po težavah pri policiji in obeh okupacijskih komisijah, italijanski in francoski, zanj posredoval torinski kardinal (F. K. Zakraj- šek, Bil sem prvi begunec. Slovenska beseda 1957, št. 3–4, str. 44 (odslej Bil sem prvi begunec (II)). 557 O tem v knjigi sicer ne piše, pa č pa je ozadje posredovanja brata Lea Zakrajška podrobneje pojasnil v članku Rev. P. Kazimir Zakrajšek o razmerah v domovini (Amerikanski Slovenec, 21. avgust 1941), kjer je zapisal. “Samo dvema se moram zahvaliti, in to sta ameriški konzul v Zagrebu, Mr. Meily in brat Leo iz New Yorka, ki je za me zainteresiral naš State Department in kongresmana Halla iz New Yorka, in ki je financiral z velikimi finan čnimi žrtvami mojo pot v Ameriko skozi Francijo, Španijo in Portugaljsko, kjer mi je pla čal pot na Kliperju, in je tudi s svojim vplivom dosegel, da sem dobil takoj na njem mesto, dasi so tiso či, ki v Lisboni čakajo tedne, da, mesece, da dobe na Kliperju mesto.” 558 Nekatere podrobnosti okoliš čin, v katerih je potoval, je zaradi vojnih razmer izpu- stil, po vojni pa jih je dopolnil v že navedenem prispevku v Slovenski besedi. Obstaja tudi njegov dnevnik, kjer je celotna pot obširno opisana. O njem je Zakrajšek zapi- sal: “Bil bi brez dvoma zelo zanimiv tudi za javnost, zlasti za zgodovino tistih težkih dni. Pa bi se ne dal kratko opisati, za daljši spis pa tu ni prostora,” (Bil sem prvi be- gunec (I), str. 8) Zelo verjetno se omenjeni dnevnik nahaja v Zakrajškovi zapuš čini, iz katere je npr. že črpal Bogdan C. Novak, Geneza (str. 295, op. 1). 559 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 156. 560 Žebot (Neminljiva Slovenija, str. 216) omenja, da je tudi Lambert Ehrlich pripra- vil obširno poro čilo v angleš čini o za četkih nacisti čnega preganjanja v okupirani Sloveniji. Te podatke naj bi Zakrajšek posredoval jezuitu Johnu LaFargeu, ki je nato napisal brošuro Martyrdom of Slovenia. Vendar Zakrajšek tega gradiva dejansko ni prinesel v Ameriko, ker ga je zaradi varnosti uni čil. Obdržal je le omenjeno spome- nico, na podlagi katere je nato LaFarge napisal brošuro. 250 nilni in bi ga ovirali na potovanju, zato je ve čino doku- mentov uničil. Ohranil pa je posebno spomenico “Trage- dija slovenskega naroda” (datirana je bila z 18. majem 1941), 561 ki je govorila o nemških grozodejstvih. To spo- menico, ki je bila predvsem namenjena v roke Hitlerju, je delegacija sosveta na čelu z Markom Natla čenom ob svojem obisku v Rimu 8. junija 1941 izro čila Mussoli- niju, prepis pa tudi papežu Piju XII. v Vatikanu. 562 Ker je bil to javen dokument, si je Zakrajšek upal vzeti s seboj prepis spomenice, in sicer v nemškem jeziku. Že iz Lizbone je prepis poro čila poslal preko tamkajšnje- ga jugoslovanskega poslanika dr. Dragutina Koji ća 563 v London ministrskemu podpredsedniku v jugoslovanski begunski vladi Mihi Kreku, 564 ki je nato poskrbel za na- daljnje razširjanje v svetovnem časopisju. 565 Zakrajšek pa je svojo nadaljnjo dejavnost opisal: “V Ameriki sem ob prihodu našel še precej simpatij na Hitlerjevi strani. Na mnogih mestih, celo na visokih, so se tedaj smatrala poro čila te vrste le za navadno propagando. Zato sem vi- del, da ne bo tako lahko zainteresirati splošne ameriške javnosti za našo ubogo Slovenijo. Spomnil sem se pa na najvplivnejši katoliški magazin “Amerika”, tednik v New Yorku, ki ga izdajajo Jezuitje. Ako bi se mi posre čilo spraviti kako obsežnejše poro čilo v ta list, mi bo gotovo odprta pot saj v ameriško katoliško javnost. Zato sem šel s tem dokumentom k uredniku Rev. P. LaFarge-u. Razna moja priporo čila, ki sem jih imel iz Evrope, so mi odprla pot do njega. 566 Verjel je mojim besedam in 561 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 183–203. Na tem mestu prinaša knjiga celotno spo- menico prevedeno v slovenski jezik. 562 Friš (Korespondenca 1928–1958, str. 14) sicer piše, da naj bi spomenico Musso- liniju in papežu Piju XII. izro čil v Rimu Zakrajšek, vendar je na pot v Ameriko vzel le njen prepis v nemškem jeziku, ki so mu ga dali v Ljubljani. Spomenico pa je nesla v Rim (8. junija 1941) delegacija članov sosveta na čelu z Markom Natla čnom. 563 Bil sem prvi begunec (I), str. 8. 564 Tako je britanski poslanik pri kraljevski vladi George Rendell 1. septembra 1941 poro čal o svojem pogovoru z Miho Krekom, ki mu je posredoval Zakrajškovo vest o izganjanju 200 tiso č Slovencev z Štajerske, ni pa se pritoževal nad razmerami pod italijansko okupacijo (Dušan Biber, Okupacija in razkosanje Slovenije – london- ski odmevi 1941–42. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991, str. 190). 565 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 159–161. 566 Že v Rimu je Zakrajšek prosil patra Antona Prešerna, da mu je dal priporo čilo za urednika časopisa “Amerika” Talbota. V uredništvu časnika je bil 22. avgusta 1941, ko je bil Talbot odsoten in ga je sprejel pomožni urednik LaFargue. Ta je bil že pred vojno na obisku v Ljubljani pri sobratih jezuitih in je poznal Slovenijo in slovenski 251 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO vsebini dokumenta in že po tretjem mojem sestanku z njim je list “Amerika” prinesel odlo čen članek o trplje- nju Slovenije. Pozneje se je tako zavzel za našo stvar ta gospod, da je spisal posebno brošuro “Martyrdom of Slovenia” 567 (Mu čeništvo Slovenije). Z obojim je storil ze- lo veliko uslugo našemu narodu. S tem mi je pa bila pot odprta naprej v katoliške kroge. Odšel sem takoj v Wa- shington v Škofijsko konferenco ameriškega episkopa- ta, kjer mi je pomagal star moj prijatelj, urednik v tem zavodu. Tudi tukaj sem izro čil iztis “Tragedije”, v katero je časnikarski biro konference za čel takoj v tedenskih odstavkih razpošiljati vsem katoliškim listom v Severni in tudi Južni Ameriki za objavo. Tako je bila katoliška javnost v veliki meri pridobljena. V New Yorku sem na- pravil znanje z uglednim in vplivnim češkim sodnikom Hon. F. L. Hackenburgom, ki je dosegel, da je najvpliv- nejši ve černi dnevnik – The New York / Telegram “Slo- vensko tragedijo” sprejel v prou čitev ter da je na 29. avg. prinesel obsežno poro čilo o Hitlerjevem divjanju po Sloveniji. Priob čil je tudi sliko o mu čenju mariborskih frančiškanov. Ta pridobitev pa je bila tem važnejša, ker ta list pripada časnikarski verigi, ki lastuje in kontrolira na stotine dnevnikov in drugih listov po Ameriki. S tem je bil prebit led ameriške javnosti in ista je bila v znatni meri pridobljena za našo slovensko vprašanje, za naše trpljenje in za našo narodno borbo (...) S tem sem, kakor mislim, v polni meri izvršil prvi del svojega poslanstva: obvestiti ameriško javnost o slovenskem trpljenju.” 568 Zakrajšek je bil torej prvi, ki je seznanil svetovno jav- nost s trpljenjem Slovencev pod okupacijo. III. Poleg seznanjanja ameriške javnosti in zbiranja prispevkov za pomo č trpe či Sloveniji 569 je za čel Zakraj- narod. Znal je tudi nemško, tako da je spomenico lahko bral v originalu (Bil sem prvi begunec (I), str. 9). 567 John LaFarge, Martyrdom of Slovenia. New York: The America Press. 568 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 160–162. 569 O tem podrobneje piše Kolari č, Škof Rožman, str. 150–154, in Klemenči č, Ame- riški Slovenci in NOB, str. 170–171. 252 šek na številnih shodih in predavanjih, ki jih je pripravil po prihodu v Ameriko, hkrati tudi s politi čno akcijo, v kateri se je zavzemal za samostojno slovensko državo. 570 Zakrajšek je šele po vojni javno opisal svoja tovrstna prizadevanja: “V State Department sem moral čimpreje po svojem prihodu v Ameriko že po naro čilu angleškega obmejnega inšpektorja na Bermudih in priseljenskega uradnika v newyorškem zrakoplovnem pristaniš ču. Oba sta me brez težav pustila naprej samo po tem, ko sem se s častno besedo zavezal, da bom to storil. Poleg tega me je pa gnalo tudi dr. Natla čnovo naro čilo, da grem tja povedat, kaj se godi v Sloveniji in pa kaj so zahteve slo- venskega naroda za svojo bodo čnost, zlasti zahteva po lastni samostojni državi Sloveniji. Sprejel me je referent za jugoslovanske zadeve v State Departmentu, Gowen- dish (v resnici Cavendish W., op. avtorja) Cannon, nek- danji konzul v Zagrebu l. 1927, takrat ko sem se vrnil iz Amerike, pozneje ameriški poslanik v Belgradu in prav- kar ameriški poslanik Gr čiji. Kakor mi je takoj ob za čet- ku razgovora povedal, je kot zagrebški konzul prehodil peš skoraj vso Slovenijo, zlasti Koroško in da tako pozna jugoslovanske zlasti slovenske razmere popolnoma. (...) Nato sem mu dal svoj “Memorandum” o tem, kar in ka- kor mi je naro čil ban dr. Natla čen, o na črtih za pravi čno in pravilno ureditev Slovenije, kakor si jo je takrat zami- šljal slovenski narod. ‘To je ravno trinajsti na črt, ki jih je dosedaj zadnje mesece dobil State Department, kako urediti vso srednjo Evropo. Izro čil ga bom tozadevnemu uradu v nadaljnjo prou čavanje in vpoštevanje,’ je dejal. O slovenskem trpljenju ni vedel veliko, pa č je imel veliko poro čil jugoslovanskega poslaništva o srbskem trplje- nju, zlasti o ‘hrvatskem prelivanju srbske krvi’. 571 Zelo je 570 AS 1660, Cankar, f. 6. Pismo Franca Snoja iz Clevelanda 23. oktobra 1941 Mihi Kreku v London. V povojnih spominih (Bil sem prvi begunec (II), str. 43) je Zakraj- šek zapisal: “Tudi sem prinesel v Ameriko naro čilo, da delamo v Ameriki za samo- stojno državo Slovenijo brez ozira, ali bo še Jugoslavija, ali ne. Če bo da bomo šli vanjo samo kot država.” 571 To je bilo posledica odnosa pretežnega dela jugoslovanskega veleposlaništva v Washingtonu, ki ga je vodil velikosrbsko usmerjeni Konstantin Foti ć. Zanj je zna- čilna zgodba, ki jo je Zakrajšek opisal (Bil sem prvi begunec (II), str. 43) ob svojem obisku na veleposlaništvu pri dr. Vladimirju Rybarju: “Prvo, o čemer sva govorila, je bilo preziranje poslaništva slovenskega trpljenja tedaj. Skoraj ni č ni poro čalo ameri- ško časopisje. Posebno sem hotel vedeti, kaj je poslanik (Foti ć, op. avtorja) naredil z dr. Natla čenovo “Spomenico”. Iz Rima smo mu jo poslali po vatikanski diplomati čni 253 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO obžaloval spor med Srbi in Hrvati, ker bo to zelo otežko- čilo kon čno reševanje vsega jugoslovanskega vprašanja, kadarkoli se ga bo v bodo čnosti poskušalo pravilno in trajno urediti, če se ga bo sploh kdaj dalo! ‘Po prvi sve- tovni vojni je dobila Srbija od mirovne konference man- dat, da uredi novo Jugoslavijo tako, da bodo vsi trije narodi zadovoljni in se tako postavi podlaga za mir med narodi v vzhodno – južni Evropi. Toda ni ga rešila, kar dokazuje že to prelivanje srbske in hrvatske krvi, kar bo nujno medsebojno sovraštvo samo pove čalo in rešitev pahnilo dale č v prihodnost,’ je dejal. Glede slovenske bodo čnosti je mislil, da je spri čo tega srbskega in hr- vatskega sovraštva, čas, da se Slovenci resno posvetimo prou čevanju svoje bodo čnosti. Mislil je pa tudi, da bo to zelo težko vprašanje. V nadaljnjem, ve č kot celo uro trajajo čem razgovoru mi je razlagal, da je bilo razbitje Avstrije nesre ča za srednjo Evropo, da bo za trajni mir med srednje-evropskimi narodi Avstrija v kakoršnikoli obliki in pod kakoršnim imenom nova potreba.” 572 IV. Po prihodu Franca Snoja septembra 1941 v ZDA je bila Zakrajškova pobuda za samostojno slovensko dr- žavo zavrnjena in celotno delo med ameriškimi Slovenci znova postavljeno na jugoslovanske temelje, ki so ostali bolj ali manj nespremenjeni ves čas vojne. 573 Isto časno pa je bil Zakrajšek v politi čnem pogledu tudi postavljen na stranski tir. Sre čanje z Zakrajškom je Franc Snoj v svojih spominih opisal takole: “Pozno popoldne 5. sep- tembra smo stopili na ameriška tla. Komaj smo se v hotelu dobro razmestili, že je prišel dr. Ribar, prvi tajnik našega poslaništva v Washingtonu, da nas sprejme in pozdravi. (...) Dr. Ribar mi je ta dan pripovedoval o delo- vanju Zakrajška. 574 P. Zakrajšek je bil pred in med prvo pošti. Pa seže dr. Rybar v spodnji predal svoje pisalne mize in mi jo pokaže: “Tu je!” “Ali je ni še objavil?” “Ne!” 572 Bil sem prvi begunec (II), str. 41. 573 Novak, Geneza, str. 296. 574 V svojih povojnih spominih (Bil sem prvi begunec (II), str. 43) je Zakrajšek opisal srečanje z Rybarjem: “Pa č pa sem šel na poslaništvo k tedanjemu poslaniškemu 254 svetovno vojno v Združenih državah Amerike. Kmalu po letu 1920 pa se je vrnil v domovino, vendar je obdr- žal ameriško državljanstvo. Kot ameriškemu državlja- nu mu je uspelo, da je kakih 14 dni pred menoj prek Lizbone prišel v Ameriko. 575 Pred ameriško javnostjo je nastopal kot poseben odposlanec iz Slovenije in je imel v prihodnjih tednih v raznih krajih napovedano celo vr- sto predavanj in zborovanj. Do tu je vse lepo in prav, toda v svojih dosedanjih predavanjih in člankih, ki jih je napisal, je zastopal protijugoslovansko stališ če in se izjavljal za samostojno slovensko državo, češ da po tem, kar se je zgodilo, Jugoslavije ne bo in ne more biti ve č. Dr. Ribar mi je svetoval, naj v tem pogledu nujno kaj ukrenem, še predno bo p. Zakrajšek pri čel svojo serijo predavanj. (...) Imel sem tudi dolg razgovor s Foti ćem, 576 svetniku dr. Vladimirju Rybarju, s katerim sva bila prijatelja še iz Belgrada. Bil je višji uradnik v zunanjem ministrstvu in sem bil kot predsednik Rafaelovo družbe večkrat pri njem v zadevah slovenskega izseljenstva po svetu. (...) da sem 1939 dosegel, da je bil kon čno vendar za Cleveland imenovan Slovenec dr. Jakob Mally, za častnega konzula, je že tedaj precej pripravil pot dr. Rybar. Bil je sicer navdušen Jugoslovan, pa še bolj navdušen Slovenec. Tako sem bil prepri čan, da mi bo tudi sedaj kot zmožen diplomat dal prave smernice in navodila za vse narodno delo Ameriških Slovencev v tedanji krizi. (...) Glede zbiranja pomo či za Slovenijo me je že on opozoril na težave (...) Vendar je pa odobril misel posebne katoliške zbiralne akcije. “Pri zbiranju za karitativne namene, si nih če, ne posameznik, ne posamezne organizacije, ne smejo in morejo lastiti kakega monopola. Kdor moreš, delaj, zbiraj, pomagaj!” je kot pameten mož svetoval. Glede slovenske države je bil seveda mne- nja, da sedaj ni čas za tako veliko idejo. Vendar sva pa odložila razgovor o tem na kak poznejši čas.” 575 Prav nepri čakovana hitrost, s katero je Zakrajšek uspel prekora čiti Atlantik in s tem prehiteti Snoja, mu je sploh dala možnost, da je predstavil idejo samostojne slo- venske države ameriški administraciji,. sicer bi mu to že pred tem Snoj prepre čil. 576 Zakrajškov odnos do Konstantina Foti ća, jugoslovanskega veleposlanika v Wa- shingtonu pa je bil slede č: “S tem, da je bila 6. aprila 1941 ustanovljena v Zagrebu nova država Hrvatska, je Jugoslavija razpadla, vsaj za tedaj. Most med Ljubljano in Belgradom namre č ni bil mogo č. Tako je prav takrat na Grosupljem na Dolenjskem vrhovni poveljnik izro čil zakonito vlado v Sloveniji banu dr. Marku Natla čnu. Tako že iz tega vzroka nisem šel k tedanjemu jugoslovanskemu poslaniku, ko sem bil v Washingtonu. Ni bil ve č zastopnik Slovenije. Pa se kot tak tudi sam ni smatral, kar sklepam iz tega, ko sem takoj prve tedne videl po časopisju, kako jugoslovansko poslaništvo o našem slovenskem trpljenju skoraj mol či, pa č pa veliko poro ča o srb- skem, zlasti pa o prelivanju krvi tiste tedne med Srbi in Hrvati. Poleg vseh drugih vzrokov pa nisem šel k njemu, ker nisva bila prijatelja že od 1939. Socijalno mini- sterstvo v Belgradu me je tedaj poslalo v Ameriko. Pa sem videl, kako je poslaništvo na tedanji newyorški svetovni razstavi skoraj popolnoma prezrlo Slovenijo. Sprla sva se. Doma sem potem v “Slovencu” svojo kritiko javno povedal, povedal pa tudi osebno v zunanjem ministrstvu v Belgradu. Seveda mu to ni bilo vše č. Zato sem dvomil, če bi me sploh sprejel.” (Bil sem prvi begunec (II), str. 42–43). Foti ć celotne- ga zapleta, zlasti s “Srbobranom” (o čemer bo še govora v nadaljevanju razprave) v svojih spominih (Constantin Fotich, The War We Lost. Yugoslavia’s tragedy and the failure of the West. New York: The Viking Press 1948) sploh ne omenja, ker se mu je o čitno zdel premalo pomemben dogodek. 255 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO ki me je med drugim opozoril na akcijo p. Zakrajška. Pri tem je ironi čno pripomnil: ‘Slovenci boste torej imeli v Ameriki dva zastopnika, enega za Jugoslavijo in dru- gega za samostojno Slovenijo’.” 577 Po tem je Snoj skušal takoj priti v stik z Zakrajškom, kar mu je uspelo čez nekaj dni v Clevelandu: “S p. Zakrajškom sem odšel v hotel in tam sva se takoj pri čela razgovarjati. (...) Ve č- krat mi je zatrdil, da po vsem tem, kar se je zgodilo med Srbi in Hrvati, ni ve č sile na svetu, ki bi mogla obnoviti Jugoslavijo. Obenem pa je seveda poudaril, da so tudi Slovence Srbi dvajset let samo izmozgavali in da je sedaj temu treba napraviti konec. Ko sem ga vprašal, v čiga- vem imenu govori in kdo ga je poslal, je dejal, da je bil pred odhodom ponovno pri škofu Rožmanu in pri Na- tla čenu in da sta mu ta dva naro čila, da naj zastopa to stališ če. Povedal sem mu, kakšno stališ če zastopa vlada in Slovenski narodni svet. Nastopil sem zelo energi čno in kon čno se je vdal mojim argumentom. Dogovorila sva se, da naj predavanja, ki ima že najavljena, le izvede in govori o razmerah v okupirani Sloveniji in Jugoslaviji, mora pa zastopati mnenje o obnovitvi Jugoslavije.” 578 Čez nekaj dni, 24. septembra 1941 se je Snoj ponovno srečal z Zakrajškom: “V sredo sem se spet sestal s p. Zakrajškom. Izro čil mi je pismeno naro čilo, ki ga je pri- nesel iz Ljubljane od škofa Rožmana in Natla čena. Pre- pis tega naro čila pa je poslal dr. Kreku v London. Dejal je, da s tem odlaga vso odgovornost in da sva jo sedaj v celoti prevzela Krek in jaz. (...) Dejal mi je, da je njegova skrb samo zbiranje prispevkov, v politi čne zadeve pa se ne bo mešal.” 579 Nekoliko druga če je sre čanje s Snojem opisal Za- krajšek v svojih spominih: “Dalje pa je nenadno dospel v Ameriko minister Snoj. Njegov prihod me je zelo razve- selil, zlasti ker sem čutil, da mora on kot slovenski mi- nister v jugoslovanski vladi v Londonu sprejeti vodstvo politi čne akcije med ameriškimi Slovenci za osvobojenje in združitev Slovenije, kakor tudi za ustanovitev nove 577 Franc Snoj, Spomini člana emigrantske vlade (12. del). Delo, 4. maj 1998 (dalje Snoj, Spomini). 578 Snoj, Spomini (13 del). Delo 5. maj 1998. 579 Snoj, Spomini (14 del). Delo 6. maj 1998. 256 Jugoslavije, ter da me bo s tem razrešil ogromnega dela in odgovornosti. Imela sva ve č daljših razgovorov. Tako je on nastopil svoje poslanstvo. (...) S tem pa sem, ka- kor se samo po sebi razume, to vodstvo ministru Snoju priznal tudi sam in mu stavil na razpolago vso svojo pomo č, čeravno jaz v nekaterih stvareh zastopam dru- ga čno mnenje. Vse, kar in kakor so mi doma povedali in naročili, kakor sem položaj doma presojal in kakor so se razmere razvijale po okupaciji Slovenije do mojega odhoda, sem pismeno poro čal obema ministroma, da tako glede tega ne bo moglo biti nesporazuma. Tako se mi je zdelo, da sem tudi to svoje poslanstvo izvršil pra- vilno.” 580 V knjigi, ki je bila namenjena širši javnosti je sicer Zakrajšek le namignil na nestrinjanje s Snojem, v osebnih pismih pa je bil jasnejši glede svojega mnenja: “Jaz ho čem delati s Snojem, samo, – ne kot srbskim Snojem, – temve č kot s slovenskim Snojem. Jaz sem za Jugoslavijo, toda za novo, druga čno, kakor sta rekla doma škof in ban, in ta dva sta mi naro čila delati v tem smislu tukaj. Snoj dela po srbsko, in ker je premlad in neiskušen, verjame vsaki besedi. Jaz verjamem samo dejanju. Jaz sodim vse po dejstvu, ne besedah, Snoj je trmast, ker se boji za svoj stol ček, na katerega čaka dr. Čok, in na katerega bi Srbi tako radi posadili dr. Čoka. In re čem po pravici, da bi bil dr. Čok stokrat boljši kot Snoj.” 581 Čeprav ga je Snoj prisilil, da se je umaknil v ozadje, pa je skušal Zakrajšek še nekaj časa zagovarjati svojo idejo o samostojni slovenski državi. Tega sicer ni storil javno, pa č pa je v korespondenci s Krekom skušal ute- meljiti razloge svojega delovanja in mu je 29. oktobra 1941 v pismu zapisal: “...država Slovenija, ki naj sama odloči, kam bo šla.” 582 Vendar mu je Krek 11. novembra 1941 iz Londona svetoval: “Jaz mislim tako: Igrajte v Ameriki vlogo nekakšnega prelata Andreja Kalana. Vse se je okrog njega zbiralo, vse je njegove besede rado po- slušalo, vse je o četovsko svaril in duhovno nanje vpli- 580 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 172–173. 581 Korespondenca 1928–1958, dok. 213, str. 153–154. Pismo Jožetu Grdini 24. novembra 1942. 582 Novak, Geneza, op. 7, str. 296, in Novak, Adamic and Yugoslavia, str. 67. 257 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO val, bil je vsepovsod in nikjer, markantna figura – pa nevidna in brezimna. (...) Vsi želimo, da se izpolnijo Vaši najboljši na črti o Sloveniji, samo pustite nas, da bomo delali kakor vemo in znamo.” 583 Po obisku pri Savi Kosanovi ću 12. novembra 1941 je v ožji družbi Slovencev znova obujal na črte o samo- stojni slovenski državi: “Isti ve čer smo se pa sestali v stanovanju odlo čnega slovenskega rodoljuba in višjega uradnika vojnega ministrstva USA, Leonarda Beštra: polkovnik Burja, vojaški jugoslovanski ataše pri vladi USA, Rude Trošta in še ve č drugih, ki so bili radovedni, kaj se godi doma v Sloveniji in Jugoslaviji. Posebno veli- ko smo se razgovarjali o novi ideji, vsaj za nje, o novi sa- mostojni državi Sloveniji. Vsem je bila ideja simpati čna in so jo smatrali za vredno, da za čnemo Slovenci resno o nji razmišljati. ‘Edini narod v celi Evropi smo, ki še ni in ni bil država. Še celo ‘frkovca’, kakor Marocco (op. avtorja, verjetno je mislil Monaco) in San Marino, samo z nekoliko stotiso č prebivalstva sta državi, mi, Slovenci, več milijonski narod, pa ho čemo raje igrati poniževalno ulogo, da smo ni č, da nas ni!’ je bilo mnenje.” 584 Jese- ni 1942 je bil ob poskusu Otona Habsburškega, da bi v ZDA ustanovili avstrijski bataljon v sklopu ameriške vojske, ki bi ga sestavljali priseljenci iz dežel bivše habs- burške monarhije, 585 znova skepti čen do obnove Jugo- slavije in je zapisal: “Danes je cesar Otto še imenovan od naše vlade poveljnik avstrijskih čet. To se pravi, je že cesar Avstrije. Dr. Korošec mi je 1939 povedal, da on vidi, da bomo morali nazaj v Avstrijo. Danes vse kaže, da je mož imel prav. To pa vse radi popolne nezmožnosti slovenskih zastopnikov v vladi in radi izdajstva Srbov. Kaj ho čemo torej sedaj?” 586 S časoma je sicer na podlagi splošne usmeritve slo- venske emigrantske politike sprejel tudi jugoslovansko 583 Prav tam. 584 Bil sem prvi begunec (II), str. 43–44. 585 Do uresni čitve pobude Otona Habsburškega ni prišlo, tako je bil avstrijski ba- taljon ukinjen, zaradi burnega odmeva med priseljenci narodov s podro čja bivše habsburške monarhije. Protestirali so tudi Slovenci, ki so na slovenskem narodnem kongresu sprejeli resolucijo proti Otonovi akciji. K ukinitvi je pripomoglo tudi dopi- sovanje Louisa Adami ča z Rooseveltovo ženo Eleanor, ki je nato opozorila predse- dnika (Klemen či č, Na črti za spreminjanje meja, str. 406). 586 Korespondenca 1928–1958. Dok. 213, str. 153–154. 258 rešitev slovenskega vprašanja in je zapisal: “Združena Slovenija (vsi Slovenci, tudi primorski) v novi demokra- ti čni Jugoslaviji, to je danes cilj Slovencev in za dosego tega cilja se bodo borili do zadnje kaplje krvi.” 587 Zani- mivo je, kako opisuje v spominih odnos do predvojne jugoslovanske skupnosti: “In Jugoslavija? Tudi v njej nam ni bilo vse z rožicami postlano. Veliko je bilo trnja, ostrega in bodečega, veliko grenkih in trpkih ur. Oranje na vsaki novi ledini je težko. Vsak za četek je težak. Celo pri majhnem in neznatnem društvu je treba časa, da se vse spravi v red, vse ugladi in izravna ter vse člane za- dovolji. Jugoslavija je bila društvo petnajstih milijonov ljudi. Ali je bilo sploh mogo če pri čakovati, da bo šlo brez porodnih bole čin, brez težav in neprilik, brez napak in krivic? Bile so težave in bile so napake, toda iz dneva v dan so se razmere izboljševale. Upali smo, da se bodo v nekaj letih vse važne ovire in težko če premagale in da bo naša država z vsakim letom bližja oni Jugoslaviji, ki so jo vsi iskreni Slovenci, Hrvatje in Srbi nosili v svojih srcih, in o kateri so naši pradedje sanjali dolga stoletja, se zanjo borili in prelivali svojo kri.” 588 Na podlagi pred- vojnih izkušenj je bodo čnost nove Jugoslavije Zakrajšek videl na slede č način: “Dalje sem se dobro spominjal ve- likih napak, katere smo Slovenci delali v zadnji svetovni vojni (...) Šlo mi je zato, da bi teh napak ve č ne naredili. Danes vemo vsi Jugoslovani, tudi naši najvišji vladni krogi to vedo, da nismo imeli pravilno urejene Jugosla- vije, da se je radi svojega nepravilnega ustroja podrla in se je morala podreti. Zakaj vse to? Zato ker pripravljal- no delo zanjo ni bilo pravilno! (...) Manjkalo ji je takih temeljev, ki bi lahko klubovali vsem viharjem. Sedaj, ko se delajo na črti za novo Jugoslavijo, ko se pripravlja nov materijal za njeno zgradbo, je treba posebej paziti na to, da dobi resni čno pravilne in nezlomljive temelje. (...) Iz razgovorov z vodilnimi možmi doma (...) sem bil na jasnem, da mora sloneti vse slovensko delo za novo Jugoslavijo na podlagi slovenstva. S tem mislim: najprej se mora za nas rešiti slovensko vprašanje – Združena Slovenija z vsemi pokrajinami, kjer žive Slovenci danes 587 Zakrajšek, Ko smo šli, str. 134. 588 Prav tam. 259 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO in kjer so živeli najmanj zadnjih sto let, četudi so bili ti kraji po sovražnem pritisku potuj čeni. Ta zemlja je na- ša in je ne smemo pustiti ugrabiti od nikogar! Treba je, da sedaj pridemo do čistih in poštenih ra čunov o naši slovenski zemlji! Združenje vse Slovenije v eno politi čno celoto mora zato tvoriti prvi in glavni del prizadevanja ameriških Slovencev! V tem oziru ne sme biti popuš ča- nja, ne kompromisa! Slovencem gre danes za biti ali ne- biti. Hrvatje so tedaj rekli, da no čejo Jugoslavije, Srbi ho čejo samo Veliko Srbijo. Torej rešimo sebe najprej! Ko bomo dosegli to, bo delo za novo Jugoslavijo lahko. Najve čje delo za Jugoslavijo naredimo, če rešimo slo- venstvo. (...) Bodo ča Jugoslavija mora biti strogo federa- tivna država, nekako Združene Jugoslovanske Države, ki naj jo tvorijo – Slovenija, Hrvatska, Srbija in če mo- go če tudi Bolgarija. Ako ho čejo Črnogorci, Makedonci, Bosanci in Hercegovci svoje posebne državne edinice, naj jih imajo! Glavno je, da so vse te dežele mo čno in nerazdružljivo povezane v federativno državo Jugosla- vijo na podlagi pravi čnosti in popolne enakopravnosti. A take Jugoslavije, kakršna je bila prva, nikdar ve č!” 589 Takšno Zakrajškovo stališ če je bilo v na čelu blizu stali- šču, ki se je postopoma izoblikovalo v slovenskem kato- liškem taboru v domovini, kasneje pa so ga podprli tudi zastopniki slovenske politi čne emigracije, tako da lahko rečemo, da se mu je v bistvu prilagodil. V. Po podrobnem prikazu Zakrajškove akcije nam ostane odprto še klju čno vprašanje, ki je bilo doslej skoraj povsem prezrto in neobdelano, to je ugotavljanje vzrokov, ki so privedli do njegove pobude za ustanovitev samostojne slovenske države. Dosedanje (redke) ocene so temeljile na podmeni, da gre pri Zakrajškovi pobu- di za samostojno slovensko državo za vatikanski na črt ustvaritve katoliške srednjeevropske federacije. Kot ta- ko jo je prvi č oznanilo novembra 1941 glasilo “Ameriški Srbobran”, ki je izhajalo v ZDA. Poleg tega so Zakraj- 589 Zakrajšek, Ko smo bili, str. 170–171. 260 ška v ameriškem srbskem emigrantskem tisku hkrati obsodili, da je tudi italijanski agent. Čeprav so v na- daljnji polemiki s srbskim glasilom te trditve zanikali tako Miha Krek (zlasti, ker je bil obtožen kot italijanski agent tudi Natla čen), 590 pater Bernard Ambroži č 591 kot tudi sam Zakrajšek, 592 so vse obtožbe našle odmev tudi ameriški državni administraciji. Zakrajšek jih je opisal: “Kot takega so me gotovi srbskih krogi denuncirali celo FBI, državni tajni policiji, kar sem pa tudi izvedel samo od prijateljskega agenta FBI. Tudi v State Departmentu so to sporo čili, da sem “nevaren” vatikanski agent.” 593 Podobne govorice so se spomladi 1943 pojavile tudi v Sloveniji. 594 Zakrajšek je zato napisal ameriškemu ura- dniku De Vittu Poolu obširno pismo, v katerem je poja- snil zgodovino teh obtožb, ki jih je nato vse po vrsti tudi prepri čljivo ovrgel. 595 Pri pregledovanju gradiva v ameri- ških arhivih je te obtožbe zasledil tudi Matjaž Klemen či č in zapisal: “Ko danes po ve č kot pol stoletja razmišljamo o teh dogodkih, se nam poraja misel, da so omenjeni predlogi delo Vatikana oziroma delo Kazimirja Zakraj- ška. Ker pa so vatikanski arhivi, s pomo čjo katerih bi lahko prišli do ustreznih dokazov, še zaprti, so to danes le domneve.” 596 Iz dostopnega gradiva pa se vendarle zdi, da pred- postavke o vlogi Vatikana ne slonijo na trdnih temeljih in dejstvih, temve č je šlo tu za posplošitve, izhajajo če iz določenega stereotipa, ki je nastal že pred vojno. 597 Svoj 590 Miha Krek, Na naslov “Srbobrana”!. Amerikanski Slovenec, 6. december 1941. 591 P. Bernard Ambroži č OFM, “Srbobran” ne brani Srbov. Amerikanski Slovenec, 17. decembra 1941. 592 Rev. K. Zakrajšek, Radi pravilneje orientacije. Amerikanski Slovenec, 13. januar 1942 (I. del); 14. januar 1942 (II. del) in 15. januar 1942 (III. del). 593 Bil sem prvi begunec (I.), str. 9. 594 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 56. Marca 1943 je Slovenska zaveza do- bila podatke, da ima Črna internacionala glavno besedo v Londonu (o Slovencih), da ima eksponenta v ZDA (pater Zakrajšek), da ima lastno organizacijo v Sloveniji (v beli gardi in Slovenski legiji), da ima svoje zastopnike v Zavezi, v vojski ter pri OF; ČIN naj bi imela nalogo reševati vodilno vlogo katolicizma v Sloveniji in pri- pravljala državni udar. V pogovoru z Jankom Ma čkovškom je Albert Kramer, tedaj siva eminenca liberalne politike, ve čini teh podatkov tudi verjel in jih je imel za verodostojne. 595 Korespondenca 1928–1958, dok. 234, str. 174–175. Pismo Mr. De Vitt Poolu 4. februarja 1943. 596 Klemenči č, Na črt za spreminjanje meja, str. 406. 597 Glej npr. Bojan Godeša – Ervin Dolenc, Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapuš čine Ivana Ah čina. Ljubljana: Nova revija 1999, kjer Ah čin piše: “Srbski cen- 261 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO (odklonilen) odnos do Avstrije in še posebej do habs- burške monarhije je Zakrajšek sicer ve čkrat javno in tudi povsem nedvoumno izrazil. Tako je v ameriškem tisku (The New Europe), pa tudi slovenskem časopisju (Ameriška domovina) polemiziral z akcijo Otona Habs- burškega, ki je imel dostop do najvišjih ameriških po- litikov (zlasti do predsednikove žene Eleanor Roosevelt) in odklanjal možnost za obnovo podonavske monarhije, za katero je bilo kot (domnevnim) stebrom stabilnosti v Srednji Evropi tedaj v Ameriki mnogim zares žal. Ta- kih pogledov je bil tudi že omenjeni predstavnik ame- riške administracije Cavendish Cannon, za katerega je Zakrajšek celo menil, da je bil najbolj zaslužen, da je bila na moskovski konferenci oktobra 1943 dogovorje- na obnova avstrijske države. 598 V ve č razgovorih z njim je Zakrajšek “skušal ovre či njegove trditve in ga skušal prepri čati, da je ravno nasprotno res, da je ravno ne- srečna, krivi čna, protislovanska politika Avstrije kriva obeh vojn.” 599 Še ostrejši pa je bil v zasebnih pismih, ki niso bila namenjena javnosti. Tako je 2. januarja 1942 v pismu Janezu Hladniku zapisal: “Po mojem je pa bo- do čnost Slovenije skupaj z Madžari in Nemci samo ena – novo trpljenje in pogin. Pa naj se postavi taka federa- cija in še bolj zlate obljube in zagotovila teh dveh sovra- žnikov.” 600 Tudi ta pogled na bodoče slovenske povezave se ni bistveno razlikoval od mišljenja ve čine slovenskih meščanskih politikov tako v emigraciji kot domovini, le da je šel Zakrajšek v pismu Jožetu Grdini še dlje, ko je zapisal: “Kakor danes stoje razmere, – nikar se za glavo tralizem je v “Jutrovem” krogu našel nadvse gore čega pomo čnika, ki je belgrajsko vladajočo plast stalno opozarjal na na čine (s katerimi) kako bi nas mogel še u čin- kovitejše zadeti. Liberalna stranka je že tedaj prejkoslej znala v Belgradu ustvariti mnenje, da so slovenski klerikalci politi čno nezanesljivi, protidržavni in da se ob najvažnejših politi čnih odlo čitvah obračajo na papeža v Rimu, od koder dobiva- jo politi čna navodila. Naša zahteva po samoupravi se je od “Jutrove” skupine v Belgradu stalno prikazovala kot separatizem in prikrita akcija proti jugoslovanski akciji.” (str. 51), in na str. 212: “Delo lože je bilo, da je njegova stranka vedno bila “protidržavna”, “separatisti čna”, da se je sumilo v njeno lojalnost; o čitali so ji, da “prejema direktive iz Rima”, da “škili na Dunaj”, da se zavzema za snovanje bloka “srednjeevropskih katoliških držav”, da “mrzi pravoslavne Srbe” itd. (...) Kot kato- liški politik je bil Korošec od te strani vedno sumljiv, vedno osumljen, pa čeprav je tiso čkrat izpri čal svoje iskreno privrženost do Jugoslavije.” 598 Bil sem prvi begunec (II), str. 42. 599 Prav tam. 600 AS 1660, Cankar, f. 6. 262 ne primite, – jaz sem Trunkovega mnenja, raje komuni- zem, kakor sužnjost Nemcev, kamor nas danes prodaja- jo Srbi. Rekel sem že ve čim, da me bo morda stalo glavo, vendar, saj je stara. Vendar v slovenskem sovijetu je upanje na našo rešitev.” 601 VI. Pri ugotavljanju korenin Zakrajškove pobude je vsekakor pomemben njegov opis okoliš čin. Zakrajšek je namre č trdil, da je bila pobuda za samostojno sloven- sko državo, ki jo je zagovarjal po svojem prihodu v ZDA sprožena po navodilih Marka Natla čna in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki jih je dobil pred odhodom iz Slovenije. Iz tega je neznani pisec, ki se je skril pod psevdonimom Alfa, v “Ameriški domovini” zapisal, da so “izvajanja p. Zakrajška važen zgodovinski dokaz o tem, kako so vodilni možje Slovenske ljudske stranke že v letu 1941 mislili o slovenski državi.” 602 Zakrajšek je Natla čnovo in Rožmanovo naro čilo kasneje sicer nekoli- ko druga če interpretiral. Tako je v pismu Jožetu Grdini zapisal: “Jaz sem za Jugoslavijo, toda za novo, druga č- no, kakor sta mi doma rekla škof in ban, in ta dva sta mi naro čila delati v tem smislu tukaj.” 603 Najnatan čneje lahko vzroke za Zakrajškovo pobudo razberemo iz pi- sem, ki jih je pisal Mihi Kreku jeseni 1941. Tako se je Zakrajšek v pobudi za slovensko državo oprl na izjavo, ki jo je ob zadnjem obisku v Sloveniji pred napadom sil osi dal Fran Kulovec in sicer, da “Jugoslavije ni ve č in težko, morda nikoli ve č se je ne bo dalo ustanoviti.” Takega mnenje je bil kar nekaj časa tudi Natla čen, ki se je potem, ko je po obisku pri Mussolinija v Rimu spo- znal, da so vse ina čice zadovoljive rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja v okviru sil osi neuresni čljive, v razgovoru z Zakrajškom 16. junija 1941 ogreval za ustanovitev samostojne slovenske države pod angleškim protektoratom, da bi tako zavarovana mogla vzdržati ob 601 Korespondenca 1928–1958, dok. 213, str. 153–154. 602 Alfa, Važna zgodovinska ugotovitev. Ameriška domovina, 26. avgust 1957. 603 Korespondenca 1928–1958, dok. 213, str. 153–154. 263 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO sovražnih sosedih. 604 Po tej zamisli, ki jo je že Korošec imenoval “angleški na črt”, naj bi Slovenija postala kne- ževina, ki bi ji na čeloval lasten slovenski knez (po ne- katerih predlogih naj bi to postal angleški princ), ki bi ga po kon čani zmagoviti vojni in Zedinjenju Slovencev ustoli čili na Gosposvetskem polju. S tem že pred oku- pacijo obujenim na črtom je bilo sicer seznanjeno tudi ožje vodstvo SLS v emigraciji, vendar ga je za razliko od prvotnega Natla čenovega predloga, imelo le za rezervni na črt, če ne bi prišlo do obnovitve Jugoslavije. Pred- vsem pa se o teh na črtih, kot je zapisal Krek v pismu Zakrajšku, naj ne bi javno govorilo. 605 Negotovost in nejasnost glede rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja pa tedaj nista bili zna čilni le za Natla čna, temve č za celoten katoliški tabor. Tako je poleti 1941 v vrstah SLS glede temeljne državnopravne usme- ritve slovenskega naroda vladala nejasnost, ali je bolje iskati bodo če povezave na Balkanu (torej jugoslovanska opcija) ali pa v Srednji Evropi kot člen Združenih držav Srednje Evrope. 606 Tako je v poro čilu Slovenske zaveze iz maja 1942, ki so ga napisali Janko Ma čkovšek, Jakob Šolar in Vladimir Šuklje, bilo zabeleženo: “Nagli zlom vojske, odpad Paveli ćeve Hrvatske, okupacija in razko- sanje Slovenije so bili dogodki, ki so silili vse slovenske stranke pa tudi vsakega politi čno razmišljujo čega po- sameznika k revidiranju dosedanje politike. V nesre či, ki se je zgrnila nad Slovenijo, se je prvi čas oglašal celo strah, ali je še mogo če upati na obnovitev Jugoslavije. V nesvobodi, ki jo je prinesla okupacija, so se ljudje čuti- li osvobojene strankarske povezanosti in je bila odprta pot politi čnim fantazijam. Snovali so se novi politi čni krožki. V to dobo kolebanja spada tudi epizoda consul- te. Jasno pa je postajalo, da imajo okupatorji vsaj svojo metodo, vsi pa isti kon čni namen: raznaroditi Slovence. Vendar je poteklo par mesecev, preden smo se znašli in spoznali, da je rešitev Slovencev mogo ča samo v obnovi Jugoslavije.” 607 Nekateri v katoliškem taboru so se sprva 604 Arnež, SLS, str. 376–377. 605 Prav tam. 606 AS 1931. Šmajd, a. e. 76. 607 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 41. 264 res ogrevali za samostojno slovensko državo. 608 Kar so v kasnejših poro čilih, ko to vprašanje ni bilo ve č aktualno, skušali zanikati. Tako je neko poro čilo, ki je bilo v za- četku leta 1943 poslano v London (pisec je iz vrst SLS), trdilo, da je SLS že junija 1941 kot prva slovenska po- liti čna stranka postavila svoj jugoslovanski federativni program. 609 Najzanimivejše je bilo Natla čnovo stališ če do tega vprašanja. V 18 strani dolgem poro čilu, ki natan č- no obnavlja dogodke po zasedbi in razkosanju Slovenije je bilo zapisano: “Pred prevzemom poslov je Grazioli imel politi čne razgovore z banom Natla čenom in ga vprašal, kako glede na politi čni položaj, kaj Slovenci ho čejo, itd. Nato ga je ban vprašal, dali sme odkrito govoriti. Na pri- trdilo mu je rekel vsebinsko v glavnem slede če: Slovenci želimo, da bi bili vsi skupaj, tudi oni, ki so pod Italijo in Nem čijo in kot taki želimo nasloniti se na vse naše brate Srbe in Hrvate, torej Jugoslovane. Če bi to nikakor ne bi bilo mogo če, potem šele bi mi raje prišli pod (kot avtono- mna skupina) pod Italijo kot pod Nem čijo. Mislim, da je važno, da se ta izjava pod črta, kajti iz te izjave se jasno vidi, da je ban Natla čen v situaciji, v kateri bi se mar- sikdo drugi ne upal, opredelil jasno svojo jugoslovansko orientacijo, kakor bi je nikdo drugi ne mogel bolje.” 610 To poro čilo je bilo sicer pisano z vidika obrambe Natla č- novo dejavnosti takoj po okupaciji (znano je, da so se v emigraciji že kmalu pojavile obtožbe na njegovo za četno delovanje, zlasti pa glede vdanostne izjave in odhoda v Rim k Mussoliniju), vendar se ujema z zapisom liberal- nega politika Janka Ma čkovška iz konca maja 1941. V njem je Albert Kramer, vodja liberalcev (torej predvojni idejni in politi čni nasprotnik!) trdil, da mu je ob obisku Natla čen govoril o novi Jugoslaviji prav s prepri čanjem, razo čaran pa, da je bil z zadržanjem nekaterih svojih ljudi, zlasti duhovnov. 611 Le nekaj dni kasneje pa je Na- tla čen kot je bilo že omenjeno Zakrajšku pred odhodom v ZDA naročil, naj se pri pristojnih ameriških uradnikih zavzame za samostojno slovensko državo. Poro čilo, ki 608 AS 1660, Cankar, f. 7. I. O. Primorskih Slovencev in Hrvatov v Italiji pošilja (konec leta 1941). 609 AS 1660, Cankar, f. 8. Situacijsko in politi čno poro čilo z dne 25. januarja 1943. 610 AS 1660, Cankar, f. 7. 611 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 21. 265 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO govori o tem, da “gotovi gospodje iz krogov bivše stranke JRZ” podpirajo idejo samostojne slovenske države, pri tem izrecno omenja, da Natla čen o tem vprašanju ni zavzel nikakršnega stališ ča. 612 Po drugi strani pa je Ce- lestin Jelenc predstavnik socialistov v Slovenski zavezi in kasneje v Narodnem odboru, v nekem razgovoru 10. februarja 1945 rekel, da je Natla čen ob okupaciji preveč predpostavljal, da je Jugoslavija razbita in je ne bo ve č, ter je zaradi tega opustil Narodni svet. 613 Temeljna značilnost časa po okupaciji do Zakraj- škovega odhoda junija 1941 iz Slovenije je bila, da vo- dilni slovenski politiki niso bili dovolj pripravljeni na razmere po okupaciji, te so jih presenetile, 614 in so bili v tedanjih negotovih razmerah in tudi mednarodno neja- snem položaju še brez povsem jasnega in trdnega dol- goro čnega koncepta, katera rešitev bi bila za Slovence v danem trenutku najprimernejša. To je veljalo. predvsem za vodilno politi čno osebnost v domovini Natla čna, ki je bil v prvih mesecih okupacije še pod vtisom uspehov osnih držav in je temu primerno tudi usmerjal svoje po- liti čno delovanje. Morda je bil še za tedanje razmišljanje še najbolj zna čilen primer pogovor trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja z Albinom Šmajdom, ki ga je slednji zabeležil: “On: smo in ostanemo Jugoslovani, ker nas Angleži in Amerikanci poznajo in priznajo samo kot take. Jaz: Ostanimo v Srednji Evropi kot člen Združ. držav Sred. Evrope. On: tudi prav! Skupna slovenska orientacija!” 615 Šele septembrska (1941) odlo čitev SLS za jugoslovanski državni okvir in notranjo federativno 612 AS 1660, Cankar, f. 7. 613 AS 1931, Šmajd, a. e. 735. 614 Podcenjujo č odnos in premajhno zavedanje težavnega položaja v katerem se je znašel slovenski narod po začetku druge svetovne vojne sta bila tedaj zna čilna za precej slovenskih politikov. Med redke izjeme je sodil Anton Korošec, o čemer nam pri ča Zakrajškov zapis o pogovoru z njim: “In za čel mi je razlagati mednarodni polo- žaj, v katerem se je takrat nahajala Jugoslavija, nevarnosti v katerih je, in od kod in na kak na čin on upa in pri čakuje rešitve, “ če se sploh še rešiti da,” je dejal. Naslikal mi je zelo črno sliko naše državne in zlasti naše slovenske bodo čnosti, da je tudi mene srce zabolelo. Ko sem o tem razgovoru pozneje v Ljubljani govoril z raznimi slovenskimi politiki, so vsi rekli, da “gleda Dr. Korošec našo bodo čnost zelo črno”, pa so dostavili: “Gospod je že star!” Danes ti gospodje gotovo sodijo druga če. Danes vedo, da je Dr. Korošec kot velik državnik videl prav, da “ni bil star”, temve č samo dalekoviden, ki je videl marsikaj, česar mi nismo videli.” (Ob prihodu naših naro- dnih zastopnikov v Ameriko. Amerikanski Slovenec, 12. september 1941). 615 AS 1931, Šmajd, a. e. 76. 266 ureditev, kjer naj bi imela Slovenija avtonomen položaj, je vnesla ve č jasnosti glede reševanja tega vprašanja v katoliški tabor, čeprav je do poenotenja prišlo šele leto dni kasneje. V svoji pobudi je po Natla čnovih navodilih Zakraj- šek tako izhajal iz gotovega prepri čanja, da Jugoslavije zanesljivo ne bo in je v tem smislu nastopil celo s poseb- nim dokumentom v State Departmentu, ki ga je sestavil sam in ga je poimenoval “memorandum”. V skladu s takim gledanjem je tudi pojem “samostojna Slovenija” o čitno razumel zgolj v smislu neodvisne države. 616 Po sporu s Snojem se je tega deloma zavedal in v ome- njenem pismu Kreku že nekoliko spremenil stališ če in dopuš čal tudi možnost, da se država Slovenija poveže v neko širšo skupnost, vendar le po principih samoodlo č- be naroda, torej ob spoštovanju njegove suverenosti. 617 Vpliv Kulov čeve izjave in Natla čenovega naro čila na pr- votno Zakrajškovo stališ če je povsem o čiten, a ne gre spregledati tudi njegovih osebnih pogledov na reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja. Slednjega je Za- krajšek utemeljil z zanimivo in izvirno primerjavo: “Maj- hen narod smo. Ne tajimo tega. Najmanjši med narodi v Evropi, toda kljub temu suvereni samostojen narod smo in imamo iste in enake pravice do svojega suve- renega narodnega življenja kot vsak drug veliki narod. Novorojen ček ima isto sveto od Boga in vseh človeških pravic do svojega življenja kakor 7 čevljev visok človek ali 80 let stari. In kdor nas, baby narod umori, je neka- ko morilec, kakor če umori velikega. Da, kot baby narod imamo še to predpravico pred velikimi, da so vsi veliki narodi po vseh božjih in človeških postavah dolžni, da ga ščitijo, da mu pomagajo, da ga varujejo kakor imajo v družini starejši, ve čji bratje in sestre dolžnost, da naj- mlajšega in najmanjšega svojega brata š čitijo, mu po- magajo in ga varujejo.” 618 616 Pojem “samostojna Slovenija” je bil v tedanjem politi čnem življenju pogosto upo- rabljan, ni pa vedno in nujno pomenil neodvisne slovenske države. Tako npr. se v enem prvih osnutkov SLS (datiran 13. septembra 1941) o slovenskih narodnih ciljih tudi pojavlja ta pojem, vendar pa ta na črt kljub temu predvideva jugoslovanski dr- žavni okvir (AS 1660, Cankar, 6). 617 Novak, Geneza, str. 296. 618 Ob prihodu naših narodnih zastopnikov v Ameriko. Amerikanski Slovenec, 11. september 1941. 267 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO VII. Zakrajškova pobuda za ustanovitev samostojne slovenske države ni imela trajnejših posledic in je mar- ginalna. Trajala je le slab mesec, od prihoda Zakrajška sredi avgusta 1941 v ZDA do Snojevega posega v za čet- ku septembra 1941. Težko bi dejali, da je bil za četnik misli o slovenski državi, saj so se taki predlogi pojavljali tudi že med obema vojnama (npr. Anton Nova čan, Božo Vodušek, Anton Brecelj...). Toda po drugi strani je bil prvi, ki je seznanil ameriško in s tem tudi širšo svetovno diplomatsko javnost, da med Slovenci (dodatno težo je imelo verjetno tudi to, da je lastne poglede podkrepil z avtoriteto Natla čena in škofa Rožmana) obstajajo težnje po samostojni slovenski državi, kar je pustilo sledi tudi v ameriških dokumentih. Predvsem pa je Zakrajškova pobuda za samostojno slovensko državo zanimiva z vi- dika preu čevanja stališ č katoliškega tabora do rešitve državnopravnega položaja Slovenije v prvih mesecih okupacije, ki jih kasneje v SLS niso prav pogosto in radi na čenjali. Lahko bi celo dejali, da so skušali v SLS svojo za četno zadrego glede rešitve državnopravnega položaja Slovenije zamol čati. 268 O Ehrlichovih pogledih na ureditev slovenskega na- rodnega vprašanja je bilo predvsem po zaslugi njegovih u čencev in somišljenikov sicer že marsikaj napisanega, tako je ta plat njegovega delovanja že precej osvetljena, toda po drugi strani bode v o či dejstvo, da je velika ve či- na ocen nastala na podlagi njihovih pri čevanj in spomi- nov, manj pa na podlagi izvirnih dokumentov. Za razu- mevanje v naslovu zastavljene tematike je najpomemb- nejši vir dokument “Slovenski problem”, ki ga je voditelj “stražarjev” Lambert Ehrlich sestavil jeseni 1941. Zato bo ta dokument temeljno izhodiš če, saj predpostavljam, da so v njem dejansko strnjeni vsi njegovi klju čni po- gledi na to vprašanje. Kljub temu da poleg omenjenega dokumenta obstaja še nekaj člankov, predvsem v listi ču “Slovenija in Evropa”, je skromno število neposrednih virov, nastalih za Ehrlichovega življenja, razlog, da je celotna problematika v nekaterih pogledih še nejasna in zavita v meglo. I. “Slovenski problem” je bil sestavljen z namenom, da ga po skrivnih poteh pošljejo slovenskim predstavni- kom pri begunski jugoslovanski kraljevi vladi v London. Ti naj bi ga nato posredovali odlo čujočim dejavnikom v zavezniških državah “v prevdarek”, kot je bilo zapisano na ina čici, ki jo je prejela Narodna in univerzitetna knji- Ehrlich in zasnova slovenske države 269 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO žnica 12. decembra 1941. 619 Dokument nosi datum 24. november 1941, kar je bilo le 4 dni za tem, ko je izšla prva številka podtalnega stražarskega časnika “Slove- nija in Evropa” (leto I, št. 1), v kateri je bilo najavljeno, da bo “naslednja številka obsegala zanimive študije o vprašanjih, ki zadevajo novo Slovenijo v novi Evropi.” Čeprav je bilo v naslednjih številkah “Slovenije in Evro- pe” objavljenih precej člankov, ki so govorili o sloven- skem narodnem vprašanju in je iz njih razvidno enako stališ če, kot je bilo zapisano v “Slovenskem problemu”, pa sam dokument v stražarskem glasilu dejansko ni bil objavljen, kot je bilo npr. zabeleženo v kronologiji, obja- vljeni v Čuješevem gradivu za Ehrlichov življenjepis. 620 Dokument je prvi objavil Ciril Žebot leta 1950 v glasilu “Naša vez”, ki je v ciklostilni obliki izhajalo v Torontu v Kanadi. 621 Ker je šlo za notranje glasilo “stražarjev”, je Ehrlichov “Slovenski problem” postal poznan tudi širši javnosti šele z Žebotovo objavo dokumenta v spominih leta 1988. 622 Vendar je pri tem potrebno opozoriti, da Žebot dokumenta ni objavil v celoti, deloma pa ga je tudi spremenil. To je razlog za objavo neokrnjenega iz- virnika študije, ki jo je poslal Ehrlich v tujino, v tej raz- pravi kot posebni prilogi. 623 Dokument so “stražarji” po nekem salezijancu, ki je šel na Portugalsko, poslali v London Mihi Kreku. 624 Ta ga je 29. decembra 1941 dostavil britanskemu in ameriškemu zunanjemu ministrstvu ter še dvanajstim drugim državnim ustanovam z ozna čbo “A Slovene Pro- gramme, suggested by professor Msgr. Ehrlich”. 625 V “stražarskih” vrstah so tedaj razmišljali tudi o tem, da 619 NUK, Rokopisni oddelek, B II, 2093. 620 Lambert Ehrlich, Stražar naših svetinj. Gradivo za življenjepis. S pomo čjo števil- nih sodelavcev zbral in uredil Rudolf Čuješ. Antigonish, Nova Scotia, Canada: Rese- arch Centre for Slovenian Culture, str. 49 (dalje Čuješ). Tudi v nekem stražarskemu pismu, ki so ga oktobra 1942 naslovili na vodstvo SLS (AS 1931, Šmajd, a. e. 271), je bilo zapisano, da je bil v prvi številki revije “Slovenija in Evropa” objavljen tudi “Slovenski problem”, kar pa se v resnici ni zgodilo. 621 Naša vez (Glasilo stražarjev), Toronto – Ontario – Canada. Maj – junij 1950, št. 9–10 (leto I), str. 171–174. Številka je bila v celoti posve čena osmi obletnici Ehrli- chove smrti. 622 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 219–223. 623 Podrobnejša razlaga o tej problematiki bo sledila v pojasnilu k prilogi. 624 Saje, Belogardizem (II), str. 132. 625 Jože Melaher, Ob narodnem prazniku. Zbornik svobodne Slovenije 1971–72, str. 344 (dalje Melaher, Ob narodnem prazniku). 270 bi Ehrlicha poslali v London, kjer bi lahko na merodaj- nih mestih osebno razložil svoje razumevanje slovenske problematike. Tako si je Franc Casar 626 v svoj dnevnik 3. decembra 1941 zabeležil: “Petorica je danes sklenila, da mora na vsak na čin profesor (Ehrlich – op. avtorja) ven. On se brani. Kon čno je dozorel sklep, da Lambert povabi k sebi na dom drina (Ivana Ah čina – op. avtorja), bana (Marka Natla čna – op. avtorja), Avseneka (Ivana – op. avtorja) in Lamo (Lamberta Murija – op. avtorja) na razgovor o tej stvari! To bo 8. dec. popoldne!” 627 Na- tan čnega poteka razgovorov sicer ne poznamo, 628 ven- dar nadaljnji razvoj dogodkov kaže, da spora glede na- čelne rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja tedaj niso uspeli zgladiti. Še ve č, kasnejša Ah činova ocena, da ostaja to vprašanje kljub Natla čnovemu oktobrskem dogovoru z liberalnim voditeljem Albertom Kramerjem, še vedno odprto in naj o njem odlo čijo v Londonu, 629 kaže, da so razhajanja v katoliških vrstah v gledanju na narodno vprašanje tedaj zajemala precej širog krog in niso bila omejena le na “stražarje”, čeprav so bili ti vsekakor najostrejši kritiki Natla čnovih odlo čitev. Tako je 11. februarja 1942 prišel Natla čen k Ehr- lichu in mu povedal, da je program, ki je bil objavljen v četrti številki stražarskega glasila “Slovenija in Evro- pa”, “napravil precej neugodnih vtisov pri liberalcih in tudi pri nekaterih klerikalcih.” Vzrok za vznemirjenje je bil o čitek, da program “bojkotira Jugoslavijo”. 630 V fe- bruarski številki ( četrti po vrsti) “Slovenije in Evrope” je namre č izšel prispevek “Slovenska misel vzpluj – vrzi se do nebes”, kjer so bila v skrajšani obliki povzeta sta- liš ča “stražarjev” do slovenskega narodnega vprašanja, izražena že v “Slovenskem problemu”. 631 Ker program ni 626 Casar je bil član vodstva Straže in je bil ubit 13. septembra 1943 na Škofljici pri Ljubljani, ko se je skupaj z Ludvikom Arkom prihajajo č iz Turjaka skušal prebiti v Ljubljano. 627 Casarjev dnevnik navajam po Sajetovem zapisu (str. 132), ker izvirnika v dosto- pnem arhivskem gradivu ni. Morda se nahaja v Sajetovi zapuš čini, ki pa trenutno še ni na voljo za znanstvene raziskave. 628 Saje, Belogardizem (II), (str. 132) sicer predvideva, da bi bil lahko sklep tega sestanka tudi odlo čitev, da Ivan Ah čin, urednik časopisa Slovenec, odide v Rim, kamor se je odpravil 1. januarja 1942, vendar je to zaenkrat le domneva. 629 AS 1660, Cankar, f. 7. 630 Saje, Belogardizem (II), str. 132. 631 Ni povsem jasno, zakaj omenjeno vprašanje, ki ga je najavljala že novembrska 271 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO bil “javno” predstavljen širši javnosti in je bil spor v ka- toliških vrstah v podrobnostih znan le najožjem krogu ljudi, je v bistvu šele objava omenjenega članka v četrti številki “Slovenije in Evrope” februarja 1942 pomenila “uradno” predstavitev “stražarskih” pogledov na naci- onalno vprašanje, kar je hkrati pomenilo tudi razkritje nasprotij v gledanju na nacionalno vprašanje v katoli- škem taboru. “Stražarji” so kot odgovor na Natla čnove pripombe marca 1942 sklenili, da pošljejo gradivo, s katerim so utemeljevali svoje poglede, znova v London, kjer ga je Miha Krek tudi prejel. Na omenjene o čitke so se nato odzvali tudi v šesti številki “Slovenije in Evrope”, ki nosi datum 7. maj 1942. V uvod članka z naslovom “Naše gledanje” je bilo zapisano: “Ker se zadnje čase – mimo komunisti čne OF, o kateri se zdi, da so si kon čno vsi zreli Slovenci na jasnem –, pod novimi gesli pojavljajo stare zmote in zmešnjave v samih osnovnih pojmih “slo- venstva”, “jugoslovenstva”, “slovanstva” itd., ho čemo ja- sno opredeliti naše gledanje. S tem želimo doprinesti k splošnemu razčiš čenju, predno bo zmeda prevelika. Napočil je čas, da si vsi nalijemo čistega vina.” V marcu in še posebej v aprilu 1942 so iz Londo- na (Alojzij Kuhar in Miha Krek) prišla nedvoumna spo- ročila, ki so govorila, da je edina možnost za Slovence vztrajanje na kontinuiteti jugoslovanske države, kate- re obstoj zagotavlja Velika Britanija. Britansko stališ če glede odnosa do jugoslovanske države je bilo namenoma poudarjeno in se ga da razumeti tudi kot odgovor Ehr- lichovim “stražarjem”, ki so vztrajali, da se z njihovimi pogledi seznanijo odlo čujoči dejavniki v britanskih vla- di. Šele po tej “londonski razsodbi”, ki jo je že decembra 1941 zahteval Ah čin, so bile dileme okoli na čina rešitve državnopravnega položaja Slovenije v SLS dokon čno od- pravljene z dnevnega reda, kljub temu da je bilo v po- (prva) številka “Slovenije in Evrope”, ni bilo objavljeno prej. Januarska dvojna šte- vilka “Slovenije in Evrope” (št. 2–3) je bila namre č v veliki meri posve čena obravnavi nasilja nemškega okupatorja na Gorenjskem, medtem ko je bilo nacionalno vpraša- nje omenjeno le mimogrede v članku Vprašanje slovenskih meja. Hkrati se pojavlja vprašanje, zakaj ni bil objavljen “Slovenski problem” v celostni obliki, temve č le njegov povzetek. Zanimivo pa je, da je v omenjenem članku v februarski številki “Slovenije in Evrope” natan čno obdelane predstava stražarjev notranje ureditve Slo- venije, česar “Slovenski problem” ne vsebuje. 272 ročilu Slovenske zaveze 18. maja 1942 zabeleženo, da je bil “prvi važen korak v smeri koncentraciji (...) spora- zum, dosežen glede federativne preureditve Jugoslavije, ki ga je že objavil radio London.” 632 Šele majsko (1942) sprejetje programa Slovenske zaveze, ki je v teh vprašanjih v bistvu pomenilo zgolj po- trditev t. i. londonskih to čk, lahko štejemo za izkristali- ziranje stališ č v vrstah SLS ter s tem dokon čno prevlado in utrditev Natla čenove, za mnoge v SLS, ne le “stražar- je”, dotlej sporne oktobrske opredelitve. Sicer tudi po objavi programa Slovenske zaveze ni prišlo do popolnega poenotenja v teh vprašanjih v katoli- škem taboru, ker so njegovi privrženci po skoraj so časni Ehrlichovi smrti še naprej vztrajali pri svojih stališ čih. Raz čiš čevanja med “stražarji” in vodstvom SLS so se ta- ko v razli čnih presledkih in z razli čno močjo nadaljevala ves čas vojne (npr. znova jeseni 1942, nato poleti 1943 s Slovensko deklaracijo itd.) in jih niti za obe strani tragi- čen konec vojne ni prekinil. A to je že zgodba, ki bi bila vredna samostojne obravnave. Potrditev Natla čnove oktobrske (1941) opredelitve s sprejetjem programa Slovenske zaveze maja 1942 je de- jansko pomenilo črtanje tega vprašanja z dnevnega reda SLS in njeno vodstvo poslej “stražarskih” pripomb ni več jemalo preve č resno. Tako je bilo v nekem poro čilu, poslanem v London spomladi 1942 zapisano: “Govori iz Londona (Miha) so zelo dobro vplivali. Ehrlichovim štu- dentom (o katoliški Sloveniji z južn. ali še bolj s severni- mi Slovani) se daje preve č važnosti. To tu ni aktualno. Je to stražarski študijski krožek, odlo čno protinemški, proti Habsburgu, za S. S. v Jugoslaviji.” 633 II. Če se sedaj znova povrnemo k “Slovenskemu pro- blemu”, lahko ugotovimo, da dokument ne nosi datuma 24. november 1941 po naklju čju. Ehrlichovo odlo čitev za ta korak gre namre č razumeti kot neposreden odgo- 632 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 153. 633 AS 1660, Cankar, f. 7. 273 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO vor na Kuharjev govor na londonskem radiu, ki ga je imel dan pred tem, tj. 23. novembra 1941 in v katerem je govoril o slovenskem narodnem programu. V teh t. i. londonskih to čkah je bilo na prvem mestu zapisano, da je cilj obnovljena in razširjena kraljevina Jugoslavija, drugem, da naj bo samostojen in enakopraven sestavni del Jugoslavije svobodna Slovenija. Natla čen se je za tak narodni program dogovoril s Kramerjem že v za čet- ku oktobra 1941 in ga nato po skrivnih poteh poslal slovenskim zastopnikom pri begunski kraljevi vladi v London. Po Kuharjevem govoru na londonskem radiu je po- stalo jasno, da se z narodnim programom strinjajo tudi slovenski politiki v emigraciji. Morda pa je bilo še po- membneje, da so te to čke z javno objavo na BBC-ju, ki je tedaj veljal za nekakšno poluradno glasilo britanske vlade, obveljale kot stališ če, ki ga vsaj posredno podpira oz. se z njim strinja tudi država gostiteljica, saj je bila jasno, da brez privolitve njenih politi čnih predstavnikov Kuharjev govor ne bi bil objavljen. 634 Prav ta vidik pa je dajal programu še dodatno verodostojnost, česar se je Ehrlich gotovo tudi zavedal. Ob Kuharjevi objavi narodnega programa po lon- donskem radiu 23. novembra 1941 so bili po opisanih reakcijah stražarji precej razburjeni, saj so domnevali, da njihov program, ki sta ga 29. septembra 1941 Franc Casar in Ciril Žebot izro čila Natla čnu “s prošnjo, da ga pošlje v London,” 635 tja sploh ni bil poslan. 636 Prav na predpostavki, da je bil sporazum med Natla čnom in Kramerjem prebran po londonskem radiu le zato, ker Ehrlichovega v Londonu niso dobili (zato ga sedaj po- šljejo po svojih zvezah), so “stražarji” gradili upanje na priložnost, da bodo med slovenskimi politiki v emigraciji in predvsem med odlo čujočimi mednarodnimi dejavni- ki, katerih pomena se je Ehrlich kot udeleženec pari- 634 Točke, ki so jih poslali v London, so bile deloma tudi cenzurirane, saj Kuharju na BBC-ju niso dovolili prebrati tistega dela programa, ki je omenjal povezavo z Bolgarijo. 635 Saje, Belogardizem (II), str. 132. 636 Nimamo sicer neposredne potrditve “stražarskih” domnev o tem, da Natla čen njihovega programa ni poslal v London, je pa zelo verjetna. Tudi France Škerl (Na- sprotniki, str. 105) meni, da Natla čen “stražarskega” programa ni poslal v London. 274 ške mirovne konference dobra zavedal, lahko še prodrli s svojimi zamislimi. Ehrlich je namre č vedel, da so v mednarodni javnosti tedaj krožile najrazli čnejše kom- binacije o povojni ureditvi Evrope in še zlasti njenega osrednjega dela ter je o čitno upal, da bo v teh krogih morda dobil ve č podpore za svoje na črte, kot pa jo je lahko pri čakoval doma. Razumljivo je, da tako obsežen program ni mogel biti izoblikovan (dobesedno!) čez noč, zato je njegova datacija s 24. novembrom 1941 lahko pomenila le de- monstrativno nestrinjanje s tistim, kar je prebral Kuhar po BBC-ju, in je imela predvsem simbolni pomen. Upra- vi čeno lahko sklepamo, da gre v temeljnih izhodiš č za enaka stališ ča, kot so bila zapisana v programu, ki sta ga Casar in Žebot izro čila Natla čnu septembra 1941, čeprav je iz ina čice, ki jo je prejela Narodna in univer- zitetna knjižnica 12. decembra 1941, razvidno, da so bile nekatere formulacije vendarle izoblikovane šele te- daj, saj je npr. v 28. to čki omenjena konferenca MUD, ki je bila novembra 1941. Bistveno pomembnejše pa je vprašanje drugega dela oz. dodatka (prav tako nosi na- slov “Slovenski problem”), ki ga Žebot sploh ne omenja, pa tudi ina čici, ki jo je prejela Narodno univerzitetna knjižnica ni bil priložen. Ta del je za razliko od prve- ga podpisan (Prof. L. Erlih), ni pa posebej datiran in je bil zagotovo poslan v London skupaj s prvim delom. 637 Dodatek oz. drugi del je v delnem protislovju s prvim, saj dopuš ča tri možne rešitve slovenskega vprašanja, še vedno pa vztraja pri tem, da je lahko temelj za njego- vo rešitev vzpostavitev slovenske državne suverenosti. Za ta dodatek lahko upravi čeno sklepamo, da je nastal šele po Kuharjevem govoru na londonskem radiu (mor- da celo po omenjenem decemberskem sestanku) in ga lahko razumemo tudi kot delno Ehrlichovo popuš čanje oz. vsaj poskus zbližanja z Natla čnovimi stališ či, čeprav je bil vodja “stražarjev” še vedno prepri čan, da je za slovenski narod najustreznejša oblika še vedno velika 637 Omenja ga npr. Melaher (Ob narodnem prazniku, str. 344). Nahaja se tudi v AS 1931, Nagodetov proces 80–1, Boris Furlan, f. 13, a. e. 6640–6642. Prepis je Furla- nu verjetno poleti 1943 izro čil Miha Krek v Londonu (Bojan Godeša, Furlan in Osvo- bodilna fronta. Usoda slovenskih demokrati čnih izobražencev (Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa). Ljubljana: Slovenska matica 2001, str. 186). 275 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO srednjeevropska konfederacija od Baltika do Egejskega morja. III. Vzroke za nastanek Ehrlichovega narodnega pro- grama lahko iš čemo v času, ko je prišlo v SLS do izo- blikovanja narodnega programa. V dokumentu, ki nosi datum 13. september 1941 in je bil sploh prvi slovenski narodni program, ki je prispel v London, je bilo v prvi to čki zapisano, da je cilj SLS samostojna združena Slo- venija, in v drugi, da naj bo le-ta del federativno urejene jugoslovanske države. Kasneje je, kot je znano, Natla- čen v pogajanjih s Kramerjem popustil še toliko, da je bila na prvem mestu navedena Jugoslavija in šele na drugem Zedinjena Slovenija. Šlo je pa č za kompromis, kjer je Natla čen popustil glede omembe Jugoslavije na prvem mestu, Kramer pa je na čeloma pristal na fede- rativno ureditev države, kar so sicer dotlej liberalci od- lo čno odklanjali. Čeprav je Natla čnov kompromis s Kra- merjem gotovo pove čal nezadovoljstvo med “stražarji” pa tudi nekaterimi drugimi v SLS in je moral bivši ban poslušati o čitke o oportunizmu, “ker daje koncesije li- beralcem,” 638 je bil klju čni vzrok za Ehrlichovo izobliko- vanje samostojnega narodnega programa nestrinjanje s stališ čem SLS o rešitvi slovenskega narodnega vpraša- nja, ki je bilo sprejeto 13. septembra 1941. Čeprav se Ehrlich ni imel za politika in se na čelo- ma ni želel neposredno vmešavati v politi čne zadeve, se mu je zdela rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja o čitno tako pomembna, da se je tedaj odlo čil za samo- stojno pobudo. Temeljna razlika med Ehrlichovim konceptom in programom SLS (13. september 1941) je bila že v izho- diš ču razumevanja nacionalne problematike. Ehrlich je izhajal iz spoznanja, da le vzpostavitev državne suve- renosti, do katere ima slovenski narod pravico, lahko zagotovi nemoten razvoj slovenskega naroda, kar se je simboli čno odražalo že v naslovu “stražarskega” glasi- 638 Saje, Belogardizem (II), str. 132. 276 la “Slovenija in Evropa”. Sicer pa Ehrlich ni izklju čeval možnosti, da se Slovenija na podlagi prostovoljne odlo- čitve poveže tudi v kakšno širšo nadnacionalno zvezo. Medtem, ko je narodni program, ki ga je podpiral Na- tla čen izhajal iz priznavanja kontinuitete Jugoslavije, ki naj bi se notranje federativno preoblikovala, tako da bi bila Slovenija avtonomna enota. V tem pogledu so si bili pogledi slovenskih komunistov in “stražarjev” v bistvu identi čni. Za ponazoritev razli čnih izhodiš č med Natla čnom in Ehrlichom je zelo zna čilen odlomek njunega razgo- vora februarja 1942, ki ga je v svoj dnevnik zabeležil Casar. Vodja “stražarjev” je na Natla čenove o čitke, da njihov program bojkotira Jugoslavijo, “energi čno odgo- voril in izpodbil vse to čke, predvsem je vztrajal na zah- tevi, ki jo postavlja program: izhodiš če slov. programa more biti samo Slovenija in slovenski narod.” 639 Da je šlo Ehrlichu predvsem za na čelno stališ če, od katerega ni bil pripravljen odstopiti, dokazuje tudi to, da je bila v “Slovenskem problemu” kot ena od ina čic predvidena tudi možnost oblikovanja južnoslovanske zveze oz. Ju- goslavija skupaj z Bolgarijo, torej podobno stališ če kot v programu SLS, seveda s klju čnim popravkom, da gre za konfederativno obliko, ki dopuš ča državnost posa- meznih narodov. Do trka razli čnih pogledov na rešitev nacional- nega vprašanja je v katoliških vrstah prišlo šele v zadnjem obdobju raz čiš čevanja tega problema v za čet- ku septembra 1941, in sicer ob Natla čenovi zavrnit- vi Ehrlichovega ve čkratnega predloga, da bi ustano- vili tajno narodno vlado ter ob sprejetju programa SLS 13. septembra 1941. Tu je potrebno opozoriti, da je Žebot v svojih spominih Ehrlichov predlog za ustanovi- tev tajne vlade napa čno postavil v maj 1941, po njegovi vrnitvi iz Boke Kotorske. 640 Čeprav je Saje v svoji knji- 639 Prav tam. 640 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 201–215. Zakaj je prišlo pri Žebotu do tega pre- mika Ehrlichovih predlogov iz septembra na maj ni povsem jasno. Morda je zaradi časovne oddaljenosti nekoliko pomešal posamezne dogodke, morda pa je celo na- menoma prestavil omenjen predloge na maj 1941, da bi s tem zaobšel obtožbe na račun stražarske (ne)dejavnosti v prvih mesecih okupacije. Tako naj bi Ehrlich, po izjavi Stanka Juneža, sprva zagovarjal lojalnost do italijanskih oblasti, z utemeljitvi- jo, da se bo že našla kakšna možnost za obstoj, saj je Italija vendar katoliška dežela. 277 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO gi 641 na podlagi Casarjevega dnevnika že na za četku pet- desetih let pravilno časovno opredelil ta dogodek, pa je večina piscev po izidu “Neminljive Slovenije” upoštevala Žebotovo nepravilno datacijo, ki je precej razširjena v strokovni literaturi in je vnesla precej zmede v vrednote- nje tedanjega dogajanja. Tudi Rudolf Smersu je v oceni Žebotove knjige opozoril, da se ne spominja, da bi tedaj ta Ehrlichov predlog obravnavali v t. i. štirinajsterici in izvršilnem odboru SLS. 642 Tudi Natla čnov sin Marko je podvomil v verodostojnost Žebotovega zapisa. 643 Ume- stitev Ehrlichovega predloga za ustanovitev tajne vlade v za četku septembra 1941 se tudi povsem ujema s te- danjim dogajanjem, ki ga je zaznamovala avgusta 1941 sprožena pobuda liberalcev za obuditev Narodnega sve- ta in za oblikovanje skupnih narodnih ciljev. Takrat je prišlo v SLS tudi do oblikovanja na čelnega stališ ča do državnopravne usode Slovenije. Do tedaj se Natla čen do rešitve slovenskega narodnega vprašanja, kot je znano, ni jasno in javno opredelil. Po aprilski epizodi z NS je Natla čen še v za četku maja 1941 Kramerju zatrjeval, da verjame v obnovo jugoslovanske države, kasneje pa se je bolj nagibal k samostojni slovenski državi (navodila Zakrajšku) in je bil še celo na prvem sestanku za oži- vitev Narodnega sveta z liberalcem Vinkom Vrhuncem avgusta 1941 proti obnovitvi Jugoslavije. Tudi Žebot v svojih spominih omenja, da naj bi se Natla čen v pogo- vorih z vodjo “stražarjev” celo bolj ogreval za Ehrlichova stališ ča do rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja. Za ta prvi čas naj bi bila po Škerlovi oceni za stražarje zna čilna tudi precejšnja pa- sivnost (Škerl, Nasprotniki, str. 101–102). Lahko bi dejali, da se po tej oceni stražar- ska dejavnost v prvih mesecih okupacije ni bistveno razlikovala od drugih politi čnih skupin. Po drugi strani pa je Metod Mikuž (Kako so Italijani zasedli Slovenijo. Borec 1950, št. 1, str. 6) celo trdil, da naj bi bil Ehrlich pobudnik ideje, da bi slovenski veljaki poslali prošnjo Mussoliniju, da bi Italija zasedla celotno Slovenijo. Čeprav je že Škerl (Nasprotniki, str. 101) to trditev relativiziral z ugotovitvijo, da so “stražarji s to akcijo nedvomno simpatizirali, kolikor so zanjo vedeli. Toda zaradi teh eventu- alnih simpatij ne smemo “stražarjev” imeti za italijanaše.” Poudariti je potrebno, da Ehrlich zagotovo ni mogel biti pobudnik tega predloga, do katerega je zares prišlo 18. aprila 1941, preprosto zato, ker ga takrat sploh ni bilo v Sloveniji. 641 Saje, Belogardizem (II), str. 131–132. 642 Rudolf Smersu, Dr. Ciril Žebot in njegova “Neminljiva Slovenija”. Vestnik 1989, št. 1, str. 24–25. Deloma na vprašljivost Žebotove datacije opozarja tudi Boris Mla- kar, Upor ali kolaboracija – resni čna dilema? Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2 (Slovenci in leto 1941), str. 117. 643 Janez A. Arnež, Ciril Žebot in njegov politi čni nastop. Ljubljana – Washington, D.C.: Studia slovenica 2006, str. 53 (dalje Arnež, Žebot). 278 Na za četku septembra 1941 naj bi imel Natla čen, po izjavah pri č, pred seboj dva koncepta narodnega pro- grama, na enem je bila slovenska država, na drugem pa ne. To, da se do tedaj Natla čen, kot trenutni politi čni voditelj katoliškega tabora v domovini, še ni opredelil, kaže na težo tedanje dileme vodstva katoliškega giba- nja glede rešitve državnopravnega okvira slovenskega nacionalnega vprašanja, v katerega je aktivno posegel tudi Ehrlich s svojim predlogom. Če odmislimo časovno postavitev (torej ne maj, temve č september 1941), pa se zdi v vsebinskem pogledu Žebotov opis pogovorov med Natla čenom in Ehrlichom, čeprav seveda ne zajema ce- lotne kompleksnosti tedanjega dogajanja, v bistvenih zna čilnostih verodostojen. Pri tem je potrebno opozori- ti, da sta bila sogovornika v razli čnih položajih. Ehrlich se namreč ni imel za politika v ožjem pomenu besede, medtem ko je bil Natla čen neposredno vpet v strankar- sko in medstrankarsko dogajanje, kjer je seveda bila nacionalna problematika le eno od mnogih vprašanj, s katerimi se je moral tedaj ukvarjati. Ob upoštevanju teh okoliš čin bo šele potrebno raziskati, zakaj je Natla čen tako naglo znova spremenil stališ če in se ne le odlo čil za kontinuiteto Jugoslavije, temve č v dogovoru s Kramer- jem celo pristal, da je bila na prvem mestu omenjena Jugoslavija in šele na drugem avtonomni položaj Slove- nije v federativno urejeni državi. Pri tem je Natla čen v pogajanjih s Kramerjem o čitno nekoliko popustil in pri- stal na kompromis, toda po drugi strani je sprejetje fe- derativnega na čela predstavljalo za liberalni tabor veliko prelomnico, posebej če se ozremo na njegova predvojna stališ ča glede nacionalnega vprašanja in državne notra- nje ureditve. 644 Pomembnejši liberalni politiki, zbrani v Jugoslovenski nacionalni stranki, so namre č pred oku- pacijo vseskozi vztrajali na unitarizmu in centralizmu. Slovenski liberalci so se po okupaciji zavedli, da pot na predvojna stališ ča ni ve č mogo ča. Tako je v nekem po- govoru s predstavniki SLS jeseni 1944 liberalec Marijan Zajc odlo čno dejal: “Svoj čas nismo priznavali samostoj- nosti obstoja slov. naroda v etni čnem pogledu, danes 644 Jurij Perovšek, Liberalni tabor in vprašanje slovenstva. Nacionalna politika libe- ralnega tabora v letih 1918–1929. Ljubljana: Modrijan 1996. 279 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO ga priznamo. V tem pogledu ni nobenega razgovora in dvoma. Istotako smo za federativno kraljevino Jugosla- vijo.” 645 Okupacija je predstavljala pomembno narodno- politi čno prelomnico, saj poslej ni bilo pomembnejše politi čne skupine, ki bi na čelno zagovarjala centralizem in unitarizem. Tedanje iskanje rešitve nacionalnega vprašanja ka- že, da se je za Ehrlichovo zamisel o čitno navduševal do- kaj širok krog ljudi, tako da je bila “stražarska” pobuda vendarle precej odmevna in je razburkala duhove v kato- liških vrstah. Ugotovimo lahko, da so bili Ehrlichovi po- gledi v tistem času precej odmevnejši, kot bi lahko skle- pali po kasnejših stališ čih vodstva SLS, ko je bilo vpra- šanje državnopravnega položaja Slovenije odpravljeno z dnevnega reda in je bilo odtlej stalnica v vseh programih predvojnih strank, čeprav to še ni pomenilo, da se niso tudi kasneje pojavljale razli čne dileme glede tega vpra- šanja. Vodstvo SLS je skušalo globino in razširjenost za- četne dileme kasneje čimbolj prikriti z zmanjševanjem njene odmevnosti ali pa so celo sploh zanikali njen ob- stoj. Ehrlichu in nasploh “stražarjem” so podtikali tudi razli čna neresni čna stališ ča kot npr., da se zavzemajo za obnovo habsburške monarhije (predvsem krog SLS pa tudi komunisti) oz. da gre za vatikanski na črt katoliške Srednje Evrope pod italijanskim protektoratom (s strani liberalcev in komunistov), da želijo Slovenijo priklju čiti Avstriji itd. Vendar pa velja poudariti, da Javornikova domneva v članku “Mož božje volje”, da so “komunisti ubili Ehrlicha, ker je življenje posvetil delu za osvobodi- tev vseh Slovencev in za združitev vse naše zemlje v zedi- njeno in samostojno Slovenijo,” 646 vendarle nima podlage v virih. Ne glede na to, da so komunisti dejansko mislili, da je na črt “katoliške Slovenije pod italijanskim protek- toratom” usmerjen predvsem proti OF, 647 pa v obrazlo- žitvi Ehrlichove “justifikacije” tega vprašanja sploh niso 645 AS 1931, Šmajd, a. e. 550. 646 Mirko Javornik, Mož božje volje (Dr. Lambert Ehrlich). Splošna knjižnica (I. zve- zek). Izdaja konzorcij Dober tisk 1952, str. 3. Opozoriti velja, da je v Javornikovih izbranih spisih (Pero in čas II. Izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Trst – Washington – Buenos Aires: Založba Tabor 1980 (dalje Javornik, Pero in čas II)) objavljen tudi članek z gornjim naslovom, vendar je bistveno dopolnjen in spremenjen, tako da navedene trditve v ponatisu ni. 647 DLRS, knjiga II/18. Proglas centralnega komiteja KPS za 1. maj 1942. 280 omenjali. 648 Ob tem velja opozoriti, da tedanje zavzema- nje za samostojno Slovenijo in pravico do samoodlo čbe slovenskega naroda ni bilo omejeno le na katoliški ta- bor in ni bilo le plod Ehrlichove pobude, saj so se zanjo močno ogrevali tudi mnogi privrženci OF, tako da se je med OF in stražarji kmalu razvila tudi določena tekmo- valnost glede tega vprašanja. Na sestanku “stražarjev” 19. junija 1942 so ugotavljali: “Narod, ki v glavnem sim- patizira z OF no če več nazaj starega stanja, zato je treba predenj s programom, ki bo potegnil (Suverena Sloveni- ja).” 649 Takšne ugotovitve so bile zapisane tudi v omenje- nem oktobrskem (1942) pismu “stražarjev”: “Podoba je torej, da program SZ (Slovenske zaveze – op. avtorja) ne zajema vseh bistvenih teženj slovenskega naroda ob ve- liki uri evropske politi čne zgodovine, ki se približuje. V tem je tudi eden izmed razlogov, zakaj je OF v prvi dobi zmedla glavo skoro vsemu ljudstvu. Do čim namre č tra- dicionalne stranke razen o obnovitvi stare Jugoslavije in o federaciji niso znale nič drugega povedati o sloven- skem vprašanju, je komunistična OF ljudski instinkt o potrebi popolne rešitve slovenskega vprašanja po seda- nji vojni znala sijajno propagandno-takti čno izrabiti.” 650 Pri tem velja poudariti, da so se ti “stražarski” o čitki vodstvu SLS, da jih je zaradi strankinega “nepravilnega” stališ ča do nacionalnega stališ ča prehitela OF, niso to- liko pojavljali v času, ko se je to vprašanje v katoliškem taboru dejansko razčiš čevalo, temve č so plod kasnejših opažanj, ko je postalo vprašanje OF sploh aktualno za strankino vodstvo in je bil to le eden izmed argumentov, s katerim so “stražarji” skušali napraviti svoja stališ ča za še verodostojnejša. IV. V vodstvu SLS so po Ehrlichovi smrti, ki je sovpa- dala z dokon čno potrditvijo oktobrske Natla čnove odlo- 648 DLRS, knjiga II/23. Izvršni odbor OF o justifikaciji Lamberta Ehrlicha 27. maja 1942. O umoru glej Tamara Griesser Pe čar, Umor profesorja Lamberta Ehrlicha. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba 2002, str. 309–314. 649 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 221. 650 AS 1931, Šmajd, a. e. 270–271. 281 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO čitve v programu Slovenske zaveze, precej dobrohotneje ocenjevali (za razliko do prej!) njegovo dejavnost: “Mor- da je v zadnjem času s svojo skupino nekoliko preve č poudarjal srednjeevropsko orientacijo Slovencev, ne da bi bil s tem hotel jugoslovansko slabiti, poudarjal je predvsem neposredno zvezo s severnimi Slovani, češ da druga če slovenske meje ne bodo nikoli varne.” 651 Toda pri tej pokroviteljski oceni Ehrlichovih prizadevanj so zamol čali njegovo klju čno zahtevo, da rešitev slovenske- ga narodnega vprašanja lahko temelji le na vzpostavitvi slovenske državne suverenosti. O tem, kdaj naj bi prišel Ehrlich do tega spoznanja, obstajata dve ina čici, po pr- vi naj bi se to zgodilo že na pariški mirovni konferenci leta 1919, kjer je osebno spoznal mehanizme delovanja svetovne diplomacije ter se je lahko prepri čal, kako smo Slovenci malo poznani v svetu. 652 Čeprav je na podlagi pariških izkušenj Slovence in Slovenijo skušal čimbolj predstaviti mednarodni javnosti (izdajal je celo poseben list v francoš čini) in je hkrati pošiljal Slovence na študij v tujino, predvsem Francijo (prvi je bil Alojzij Kuhar, ki je kasneje veljal za osrednjega poznavalca medna- rodnih zadev v katoliških vrstah), pa se zdi verjetnej- ša domneva, da se je zamisel o nujnosti vzpostavitve slovenske države izoblikovala postopoma. Prvi č naj bi se med politiki v katoliških vrstah zastavilo vprašanje smiselnosti obstanka v jugoslovanski državi po uvedbi šestojanuarske diktature, 653 čeprav sta že pred tem o slovenski državi razmišljala Božo Vodušek 654 in Anton Nova čan. 655 Svoje videnja slovenstva je Ehrlich najbolj iz črpno in poglobljeno razložil študentom v pridigi na Višarjah poleti 1933. Tega dogodka se je Mirko Javornik spominjal: “Tam, vrh mejnika naših treh sužnosti, je tedaj boje če, celo ob odporu najbolj zatiranih, vstaja- la misel o samostojni in združeni Sloveniji.” 656 Ob tem 651 AS 1660, Cankar, f. 7. Situacijsko in politi čno poro čilo z dne 13. VI. 1942. 652 Tine Duh, Višarsko slovenstvo (Ehrlichova vizija slovenske bodo čnosti). Čuješ, str. 148–149 (dalje Duh, Višarsko slovenstvo). 653 Jurčec, Skozi lu či in sence (III), str. 289–308. 654 Boris Paternu, Voduškov poseg v jugoslovansko vprašanje. Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000, str. 121–126. 655 Igor Grdina, Nova čanove ideje o slovenski republiki. Slovenske zamisli o priho- dnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000, str. 127–142. 656 Javornik, Pero in čas II, str. 317–318. 282 je seveda potrebno povedati, da je bil to čas največjega pritiska šestojanuarske diktature na katoliško gibanje v Sloveniji (razpust Prosvetne zveze in Krekove mladi- ne, Koroš čeva internacija, šen čurski proces itd.). 657 Iz odpora proti tedanjim razmeram je tedaj nastalo pravo punktacijsko gibanje po vsej Jugoslaviji, ki je zahtevalo ukinitev diktature in federalizacijo države, kar se je v Sloveniji izrazilo v slovenski deklaraciji, tako da je Ehr- lichova višarska pridiga v veliki meri odraz tedanjega splošnega razpoloženja. Čeprav je Ehrlichov pogled na slovenstvo dozorel že pred vojno, to ni pomenilo, da se je v tistem času zavze- mal za razbitje jugoslovanske države. Leta pred okupa- cijo so bila zaradi mednarodnih okoliš čin zelo nenaklo- njena celo uresni čitvi slovenske avtonomije v jugoslo- vanskem okviru, česar so se slovenski politiki na čelu s Korošcem in nato Kulovcem zavedali in teh pobud, čeprav se jim seveda niso odrekli, niti niso pretirano izpostavljali, zlasti še ko so bili v vladi. Zato je bil v tem pogledu Ehrlich pragmatik, kajti zavedal se je, da se taka vprašanja rešujejo le ob ve čjih mednarodnih prelo- mnicah, kar pa ni pomenilo, da tedaj ni spremljal med- narodnega dogajanja ter razvijal svojih stališ č do rešitve slovenskega vprašanja. Prelomni trenutek je nastopil z okupacijo in razkosanjem, ko je jugoslovanska država de facto razpadla. Po njegovem prepri čanju je tedaj na- stopil primeren čas za vzpostavitev slovenske državno- sti. Tako je Pavle Verbic v pismu Ivanu Casermanu 14. februarja 1962 zapisal: “Ehrlich je bil vedno realist in dokler je bila Jugoslavija, je videl smisel oz. pravilnost slovenske borbe za samoupravo. Ko je ta razpadla, je predlagal samostojno slovensko vlado za vodstvo med vojno. Za bodo čnost pa je predlagal v skladu s tedanjo ‘blokovsko’ miselnostjo vklju čitev Slovenije v Intermarij, kjer bi bila možna ev. še tesnejša zveza med Slovenci, Hrvati in Srbi”. 658 Da je bil dejanski razpad jugoslovan- ske države in morda še bolj na čin, kako se je to zgodilo, 657 Jure Gašpari č, Diktatura kralja Aleksandra in Slovenska ljudska stranka v letih 1929–1935. Doktorska disertacija. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, 2006, str. 138–160. 658 Nadškofijski arhiv Ljubljana (dalje NŠAL). Zbirka dr. Lamberta Ehrlicha (dalje Ehrlich), f. 110/A. 283 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO o čemer se je Ehrlich na svoji odisejadi po Jugoslaviji lahko tudi na lastne o či prepri čal, prelomnega pomena za njegovo odlo čitev, pri ča tudi “stražarsko” delovanje v času pred okupacijo. Po pri čevanju Stanka Juneža so “stražarji” v celoti podpirali Koroš čevo politiko in se niso v pogledu na slovensko vprašanje bistveno razlikovali od drugih katoliških skupin. Še ob dogodkih tik pred okupacijo (pu č) in ob napadu na Jugoslavijo je “prišla Stražina jugoslovanska zavest do izraza.” Tako so se tu- di stražarji javljali med prostovoljce za obrambo ter je Straža “v opravi čilo tako hitrega poraza Jugoslavije (...) navajala Francijo, ki je vendar velesila in je kljub temu tako hitro kapitulirala pred nacisti čno Nem čijo.” 659 Šele po Ehrlichovi vrnitvi v Slovenijo je bil maja 1941 v Lju- bljani pri jezuitih na njegovo pobudo študijski te čaj za študente, kjer je predavanje o slovenstvu po Jur čece- vem spominu izzvenelo v klic “Nikdar ve č Jugoslavije!” 660 Od tu tudi pogoste kritike na ra čun nagle spremembe “stražarskega” odnosa do nacionalnega vprašanja, ki so mu očitali konjukturnost in nena čelnost, čeprav geneza razvoja vendarle kaže, da je imel ta “preobrat” globlje korenine. Do oblikovanja programa septembra 1941 je Ehrlichovo stališ če utrjevalo tudi dogajanje v prvih me- secih po okupaciji (vesti o razmerah na Hrvaškem in Srbiji, nacisti čna etnocidna politika do Slovencev). V. Po tej umestitvi Ehrlichove pobude je seveda po- trebno predstaviti tudi njegov pogled, zajet v “Sloven- skem problemu”. Pri njegovi raz člembi se bom najprej osredoto čil na njegov dodatek oz. zadnji del, objavljen v prilogi, ker je pomemben za razumevanje Ehrlichovega pogleda na slovensko narodno vprašanje v tistem času. V njem je postavljena zahteva po osvoboditvi vseh Slo- vencev izpod tuje oblasti ter združitev vseh slovenskih pokrajin v slovensko državno enoto (edinico). Kaj naj bi 659 AS 1931, Akademski klub “Straža”. Referat Stanka Juneža, a. e. 324–330. 660 Ruda Jur čec, “Jugoslaviam esse mutandam...” ali: “Sloveniam esse morien- dam...”. Sij slovenske svobode, 31. 3. 1974, št. 4 (leto V), str. 7. 284 ta enota zajemala, pa Ehrlich, sicer na drugem mestu, piše: “Slovenci prebivajo na ozemlju, čigar severna črta je danes približno ozna čena: Pontablja, Beljak, Št. Vid, Djekše, Lavamint, Lu čane, Špilje, Št. Gothard. Na za- hodu: Pontablja, Videm, Oglej. Na vzhodu: Raba, Vara- ždin, Sotlja, Kolpa, Reka, Istra, Trst.” V nadaljevanju je ponudil tri razli čice uresni čitve. Po prvi naj bi Slovenija tvorila s Hrvaško in Srbijo zvezo južnoslovanskih držav – Jugoslavijo, v taki obliki, da se ji bo lahko priklju čila tudi Bolgarija. Druga možnost, ki jo je Ehrlich predlagal, je bila zveza severnih in južnih slovanskih držav. Ta konfederacija vmesne Evrope med Baltikom, Jadranom in Egejskim morjem je bila kasneje poimenovana tudi z imenom Intermarij, čeprav je Ehrli- ch poudarjal predvsem zveze med Slovani. Če pa se brez slovenske krivde bi ne uresni čila nobena od teh konfe- deracij, naj bi postala po Ehrlichovih izvajanjih: “Slove- nija samostojna država, prava Švica Vzhodne Evrope, kot kulturna in gospodarsko-prometna vez med zapa- dno, srednjo in vzhodno Evropo ter Balkanom, z med- narodno zajam čeno nevtralnostjo in nedotakljivostjo.” Če se osredotočimo na za nas osrednje vprašanje, je potrebno pod črtati še Ehrlichov poseben poudarek, da gre v prvih dveh primerih za konfederativno na če- lo, ki jam či lastno državnost vsakemu narodu, članu te zveze. V zaklju čku Ehrlich poudarja še dve misli, ki jih velja povzeti v celoti. In sicer v prvi ugotavlja, da “Slo- venski program izhaja iz dveh predpostavk, od katerih je odvisna sre ča nove Evrope: da mora za vedno izgi- niti iz evropskega obli čja prusovska zamisel nemškega rajha in da je treba iz vmesnega evropskega prostora odstraniti vzroke politi čnih, gospodarskih in kulturnih motenj, ki se je zaradi njih zrušila habsburška monar- hija in versajski sistem nasledstvenih držav.” K temu je dodal še drugo to čko, v kateri je zapisal: “Na čela o ravnopravnosti vseh narodov, vsebovano v Atlantski iz- javi so jamstvo, da bo takrat tudi slovenski narod kon č- no dobojeval svojo tiso čletno narodno pravdo.” Tu velja opozoriti, da gre za enako razumevanje Atlantske listine kot pri slovenskih komunistih, medtem ko so v Sloven- ski zavezi poudarjali, da so v bistvu pri omembi samoo- dločbe narodov v atlantski listini mišljene države in ne 285 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO posamezni narodi. Tako npr. so iz Ljubljane naro čali v London: “Pokažite, da oceanski pakt (mišljena je Atlant- ska izjava – op. avtorja) nikakor ne govori o “narodih” v smislu naše terminologije, marve č zahodne, tj. narod – država.” 661 Conditio sine qua non Ehrlichovega razmisleka o slovenskem nacionalnem vprašanju je bil, kot je že bi- lo re čeno, vzpostavitev slovenske državne suverenosti, medtem ko je vprašanje, v kakšnih okoliš činah in v ka- kšnih naddržavnih povezavah je dosegljivo, puš čal od- prto. Prva od predvidenih ina čic, to je južnoslovanska zveza oz. Jugoslavija skupaj z Bolgarijo, je bila podob- na stališ ču SLS, sprejetem 13. septembra 1941, seveda s klju čnim popravkom, da gre za konfederativno obli- ko, ki dopušča državnost posameznih narodov. Kot je bilo pred tem omenjeno, Ehrlich ni bil na čelno proti- jugoslovansko usmerjen, priznaval je tudi pravilnost slovenske opredelitve za Jugoslavijo leta 1918. Tako ni naklju čje, da je tudi v drugi ina čici, o kateri bo govora v nadaljevanju, to je v srednjeevropski zvezi, predvide- val znotraj celotne konfederacije, ki bi segala od Baltika do Egejskega morja, možnost še tesnejših povezav med južnoslovanskimi narodi. Ker je predvideval, da bi bila ta konfederacija urejena po vzoru britanskega imperija, je v njenem okviru dopuš čal “neko ožje državno-pravno sožitje (...), kakor npr. tvorijo v okviru Britanskega im- perija indijske države skupno Indijo.” Po drugi strani je vendarle res, da je, vsaj po navedbah nekaterih njegovih somišljenikov, imel dolo čene zadržke do pravoslavnega sveta, toda ne toliko zaradi na čelne konfesionalne razli- ka (v dvajsetih letih se je npr. zelo zanimal za pravoslav- je), temve č predvsem zaradi stališ ča srbske pravoslavne cerkve do podpisa konkordata in nasploh do katoli ča- nov v Jugoslaviji. 662 Tako ga je dejansko najbolj odda- ljevala dvajsetletna izkušnja s srbsko hegemonijo, ki 661 AS 1660, Cankar, f. 7. 662 Omeniti velja, čeprav gre za osamljeno stališ če, mnenje “stražarja” Poldeta Čopa v pismu Rudolfu Čuješu 26. decembra 1966 (NŠAL, Ehrlich, f. 110/B), da Ehrli- chu “ni bilo prav, da živimo skupaj s pravoslavci.” Tu je potrebno omeniti njegovo mnenje, da ni šlo za apriorno nasprotovanje, saj je bilo to posledica “pogrevanja konkordata in raznih bojev s Srbi in bi le rad, da bi živeli kje drugje.” 286 jo je v “Slovenskem problemu” opisal z besedami: “Ako se je v pretekli Jugoslaviji velika zgodovinska napaka Avstro-Ogrske monarhije ponovila v obliki velesrbske hegemonije in se je vsled tega prepad med Srbi in Hr- vati posebno poglobil do smrtnega sovraštva, je to bila v najmanjši meri krivda voditelja Slovencev in Slovenije sploh. Slovenci sami vkljub najbolj trezni in umirjeni politiki niso mogli v Jugoslaviji uresni čiti svoj skromen ideal slovenske avtonomije, ki bi bila državno-pravno priznana in zajam čena.” Tako je iz “Slovenskega problema” razvidno, da je bila v ospredju Ehrlichovih razmišljanj in pozornosti, kot je zapisal, “še bolj evropska in slovenska” zveza severnih in južnih Slovanov, razširjena v veliko unijo kulturno samostojnih narodov in držav, ki bi zajemala Poljsko, zahodno Ukrajino, Češko, Slovaško, zmanjšano Madžarsko, Romunijo, Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bol- garijo, Gr čijo in Albanijo. Kasneje se je za to “vmesnoe- vropsko”, kot jo je imenoval Ehrlich, zvezo ustalil izraz Intermarij. Bistveni namen tega predloga je bil poskus razrešitve problema ozemlja in narodov med Nem čijo in Rusijo na tak na čin, da bi bila zagotovljena stabilnost podro čja ter nemoten razvoj narodov tega podro čja. Če- prav je Ehrlich odklanjal možnost ruskega varuštva, je zanj klju čnega pomena odstranitev nemškega vpliva, kjer ne bi bilo prostora za nemško državo. Tako bi av- strijski Nemci sicer sodili v to zvezo, vendar ne bi sme- li imeti samostojne države in bi se “morali odpovedati svoji dosedanji neupravi čeni hegemoniji in se za nekaj stoletij morali zadovoljiti s skromno vlogo podreditve višjim evropskim silam in mednarodnim enotam.” Ehr- lich je tudi menil, da bi se Nemci iz slovenskih predelov, ki so jih v zadnjem stoletju germanizirali ali zasedli, po možnosti pogodbeno izselili. Hkrati je Ehrlich zavra čal misel, da bi bil Dunaj lahko glavno mesto te zveze, ker je “obremenjen z zgodovino protislovanskega stremlje- nja in germanske hegemonije.” Za premostitev trenj med posameznimi srednjeevropskimi narodi je Ehrlich predvideval, da bi bila konfederacija urejena po vzoru na britanski imperij (commonwealth), kjer bi ta kot ne- kakšna “višja upravna sila neposredno mogla varovati interese posameznih edinic.” 287 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO S tako zasnovano srednjeevropsko zvezo, v kateri je Ehrlich videl rešitev vseh klju čnih slovenskih narodnih problemov, se je najbolj približal svoji viziji slovenske bodo čnosti, ki jo je zajemal pojem višarsko slovenstvo. Ehrlich je bil namre č prepri čan, da ima vsak narod na zemlji svoje poslanstvo, tako tudi slovenski. Iz takega gledanja je izhajala tudi posebna vloga Slovenije, ki jo je izpovedal v pridigi na Višarjah poleti 1933: “Ni naklju- čje, da smo se zbrali prav tukaj, marve č je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjih, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajo či od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši o četje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi na- rodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne lo či, marve č jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži ka- kor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodar- jem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu!” 663 Tako bi bila Slovenija zavarovana s severa, od ko- der je slovenskemu narodu grozila najve čja nevarnost. Ehrlich je namre č dobesedno zapisal, da je “dejanska namera Germanov: slovenski narod mora med Nemci, Hrvati in Jadransko obalo pri Trstu popolnoma izgini- ti.” Hkrati bi taka konfederativna zveza omogo čila tudi vzpostavitev slovenske države, saj bi bili po njegovem mnenju: “v taki soluciji problemi kot n. pr. obnovitev prejšnje Poljske, prejšnje ČSR, prejšnje Jugoslavije, že rešeni.” Poleg tega je predvideval tudi pomembno vlogo za Slovence v tej zvezi: “Kot Slovenci, ki opazujemo proti severu in proti jugu ves razvoj nacionalnih peripetij, in kot narod, ki smo zgodovinsko najmanj obremenjeni, 663 Javornik, Pero in čas II, str. 317–318. Tudi Duh, Višarsko slovenstvo, str. 146– 147. 288 ker nismo delali nikdar nobenemu narodu nobene kri- vice, kot slovenski narod, ki imamo res takoreko č ne- dolžno število ljudi – saj šteje naš narod nekaj ve č kot dva milijona ljudi – mislimo, da bi bila prav Slovenija najbolj posre čen sedež take velike evropske unije, saj se na slovenskem ozemlju križajo velike prometne žile: Paris – Orient, Berlin – Balkan, Varšava – Trst.” Poleg tega je predpostavljal, da bo “iz vidika take unije lahko postaviti zahtevo po Trstu. Iz vidika same Jugoslavije bo to zahtevo tako iz gospodarskega kakor nacionalnega vidika težko utemeljiti.” To njegovo stali- šče je sicer v Sloveniji povzro čilo nemalo razburjenja in celo botrovalo študijam, ki so dokazovale pomen Trsta za Jugoslavijo, a je po drugi strani tudi res, da so ne- katere italijanske kroge glede Trsta skrbele prav take rešitve, kot jo je utemeljeval Ehrlich. Sicer pa iz Ehr- lichovega besedila ni povsem jasno komu naj bi Trst pripadel, Sloveniji ali zgolj zvezi. Ehrlich sicer v prvi to č- ki, kjer govori o slovenskem etni čnem ozemlju, omenja tudi Trst, toda Kocbek si je septembra 1941 zapisal v dnevnik, da bi naj Ehrlich predvideval Trst kot skupno pristaniš če za celotno zvezo in da naj bi bilo pod nadzo- rom Angležev. 664 O notranji ureditvi slovenske države je bil Ehrlich v “Slovenskem problemu” dokaj skop in splošen (razvita demokracija, avtonomija pokrajin, zdrava tržna svobo- da in socialna pravi čnost, kulturno življenje naj temelji na slovenski tradiciji) ter je izvedbo teh na čel prepuš čal strokovnjakom. Čeprav so bili zelo razširjeni o čitki, da naj bi imela zveza katoliški predznak, naj bi imela po Ehrlichu predvsem slovanski zna čaj. Ehrlichovo slova- nofilstvo pa ni temeljilo na (ruskem) panslavizmu, ki ga je odklanjal, temve č na njihovem sodelovanju, tako da bi bila hrbtenica te zveze predvsem povezava med juž- nimi in severnimi Slovani. Če je bilo za celotno zvezo po Ehrlichu vezivo predvsem slovanstvo, pa so si “stra- žarji” predstavljali notranjo ureditev Slovenije v skladu s svojimi pogledi, ki jih je npr. izrazil Pavle Verbic 24. junija 1963 v pismu Ivanu Casermanu: “Slovenska dr- žava bo morala biti urejena v skladu z vero, s papeže- 664 Kocbek, Pred viharjem, str. 127. 289 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO vimi enciklikami itd. Ko govorim o tem z ljudmi, ki niso zrasli iz katoliške organizacije, se prestrašijo in mislijo, da je to klerikalizem.” 665 Tako razmišljanje je izviralo iz prepri čanja o popolni zraščenosti katoliške vere s slo- venstvom tekom stoletij. Tako je bilo v že omenjenem članku “Slovenska misel vzpluj – vrzi se do nebes” zapi- sano, da “ne sme versko prepri čanje postati znova kri- terij strankarske opredelitve (“liberalci” in “klerikalci”). Obveljati mora na čelo, da je katoliška vera tako dragoce- na vrednota za moralno obnovo osebnega, družinskega in družbenega življenja slovenskega naroda, da morajo biti pravice katoliške Cerkve do svobodnega izvrševa- nja njenega poslanstva v zakonodaji trdno zavarovane proti katerimkoli poizkusom izpodkopavanja. Slovenski narod bo dal v novi Sloveniji Bogu, kar je božjega, tudi v znak posebne hvaležnosti za vse nepopisne usluge in vso pomo č, ki mu jo je v stoletjih izkazovala katoliška Cerkev, ko je bil OD VSEH ZEMSKIH SIL ZAPUŠ ČEN IN TEPTAN.” 666 VI. Ve čina pogledov, zajetih v “Slovenskem problemu”, kaže na Ehrlichovo, že predvojno izoblikovano stališ če do slovenskega vprašanja. Njegovo razumevanje geo- politi čnega položaja slovenskega ozemlja lahko npr. raz- beremo že v dokumentu Razsulo slovenskega naroda, ki ga je sestavil na pariški mirovni konferenci leta 1919. Tudi odnos do nemškega ekspanzionizma si je izobliko- val že zelo zgodaj. Zelo odmevna je bila npr. knjiga Aus dem Wilajet Kärnten iz leta 1913, pri kateri naj bi so- deloval tudi Ehrlich 667 in na katero je nato odgovoril Martin Wutte z Wahrheit über Kärnten (1914). Prav tako ni bilo novo spoznanje o potrebi vzpostavitve slo- venske države (Višarje). Zdi pa se, da se je Ehrlichova zamisel “Slovenskega problema” v dokon čni podobi izo- 665 NŠAL, Ehrlich, f. 110/B. 666 Slovenija in Evropa, št. 4 (leto II), februar 1942. 667 Knjiga ni podpisana in je težko natan čno ugotoviti, kdo je bil avtor. Med zgodo- vinarji prevladuje mnenje, da so bili poleg Ehrlicha sodelavci še Janko Brejc, Franc Grafenauer in Franc Smodej. 290 blikovala šele v času po zasedbi. Po nekaterih njegovih zelo ostro postavljenih zaklju čkih lahko domnevamo, da so vendarle nastali pod vtisom nacisti čne politike do Slovencev po zasedbi, ki je po tedanjem splošnem mne- nju dokon čno potrdilo prepri čanje, da nacisti čno nasilje lahko vodi le k uni čenju Slovencev kot posebne etni čne enote. V kakšni meri je Ehrlich črpal ideje za umestitev slovenskega vprašanja v širšo srednjeevropsko proble- matiko po že znanih zamislih, je povsem natan čno težko razvozlati. Vprašanje (pre)ureditve tega prostora je zno- va postalo aktualno po nemških vojaško-diplomatskih uspehih (Avstrija, Češkoslovaška, Poljska) jeseni 1939, ko se je izkazalo, da je bil versajski sistem nacionalnih držav neustrezen. Ob tem velja opozoriti, da je bila tedaj tudi Sovjetska zveza še zaveznica nacisti čne Nem čije. To je sililo vlade v Franciji, Veliki Britaniji, Združenih drža- vah Amerike ter v begunskih vladah ( Češkoslovaška in Poljska) k ponovnem razmisleku o rešitvi vprašanja. Iz vseh na črtov je nesporno izhajalo, da lahko le tesnejše sodelovanje in povezovanje na vseh podro čjih dolgoro č- no okrepi srednjeevropske narode. Tedaj sta bili tako Francija kot tudi Velika Britanija naklonjeni mo čnemu srednjeevropskemu bloku, ki bi zagotavljal stabilnost v tem delu Evrope. Sicer pa so obstajale glede konkretne izvedbe precejšnje razlike, tako med francoskimi in bri- tanskimi pogledi kot tudi med Poljaki in Čehoslovaki. Kot možna rešitev se je pojavljala tudi ideja o obnovitvi habsburške monarhije, ki jo je zlasti vneto zagovarjal Oto Habsburški. Oglašali so se tudi še drugi privrženci “ancien regime” (npr. bavarski princ Ruprecht). 668 Mno- žica razli čnih pogledov, od katerih zaradi še povsem ne- jasnega razvoja dogodkov nobeden še zdale č ni pred- 668 Slovaški politik (tedaj v emigraciji v Parizu) Milan Hodža (o njem ve č v nadaljeva- nju) je svaril Seton Watsona, ki je v Britanskem kraljevem inštitutu za mednarodne odnose pripravljal študije o teh vprašanjih, da pri tem ne gre izena čevati obnove habsburške monarhije z idejo srednjeevropske federacije ter je bil tudi proti alter- nativni “mali” habsburški ina čici. Čeprav je bil Hodža s strani politi čnega tekmeca Beneša obtoževan za prohabsburško usmerjenost, pa je precej vplival na to, da sta se Seton Watson in Toynbee bolj nagibala k demokrati čni srednjeevropski federaciji in svarila britansko vlado pred obnovo habsburške monarhije kot rešitvijo srednje- evropskega problema (Pavol Luká č, Sredoevrópanstvo Milana Hodže. Predgovor v: Milan Hodža, Federácia v strednej Európe a iné štúdie. Bratislava: Kalligram 1997, str. 29 (dalje Luká č, Sredoevrópanstvo Milana Hodže). 291 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO stavljal neke dokon čne oz. dogovorjene podobe povojne ureditve, je seveda dopuš čala možnost za nastanek naj- razli čnejših kombinacij glede rešitve tega vprašanja. Da je bilo tovrstnih na črtov tedaj, ko razmere še niso bile izkristalizirane, zares mnogo, pri ča tudi primer patra Kazimirja Zakrajška, ki je avgusta 1941 seznanil s po- budo za samostojno slovensko državo Cavendisha Can- nona, v ameriški administraciji zadolženega za srednjo in jugovzhodno Evropo, slednji pa mu je odvrnil, da je to že trinajsti na črt, ki ga je State Department prejel o preureditvi Srednje Evrope po za četku druge svetovne vojne. Ob dejstvu, da je šlo sicer za interno izmenjavo po- gledov, ki pa ni ostala povsem skrita tudi širši mednaro- dni javnosti, je to vprašanje postalo posredno aktualno tudi za Slovence. Razumljivo je, da so se odmevi na nove razmere pojavili tudi v Sloveniji. V ta kontekst sodi že omenjeni “angleški” na črt, kjer je Korošec sicer vztrajal na Jugoslaviji kot najboljši rešitvi za Slovence, vendar je bil hkrati pozoren na razmišljanja o morebitni pre- ureditvi Srednje Evrope, kjer morda ne bo prostora za jugoslovansko državo. Tako se je kot protiutež avstrijski vlogi v morebitni novi ureditvi Evrope pojavila ideja, po kateri bi bila Združena Slovenija samostojna država kot zaledje Trsta in bi bila pod mednarodnim nadzorom. To možnost je Ehrlich v “Slovenskem problemu” navedel kot tretjo možnost, ki naj bi se uresni čila šele, če ne bi bilo možnosti za prvi dve. Kakšna je bila Ehrlichova vloga pri zasnovi tega na črta, ni znano. V ta čas (1940) sodi tudi Kocbekov članek “Srednja Evropa” v reviji “Dejanje”, v katerem sicer ne predla- ga konkretnih na črtov o rešitvi tega vprašanja, temve č ugotavlja, da je klju č ureditve bodo čega ravnovesja in miru prvenstveno v umiritvi, ureditvi in povezavi Sre- dnje Evrope oz. njenih narodov ter držav. 669 To kaže, da v razmišljanjih o Srednji Evropi Ehrlich v Sloveniji tedaj ni bil osamljen. Prav tako tudi ideja o potrebi enako- pravnosti med srednjeevropskimi narodi seveda ni bila nova. Zamisli o potrebi ureditve srednjeevropskega pro- 669 Peter Vodopivec, O Kocbekovem prispevku k razpravi o Srednji Evropi. Glasnik Slovenske matice 1990, št. 1–2, str. 60–62 (dalje Vodopivec, Kocbek). 292 stora med Nem čijo in Rusijo so namre č že precej stare in segajo vse v 19. stoletje. 670 Na Dunaju se je Ehrlich sestajal tudi z Richard N. Coudenhove – Kalergijem, piscem dela Panevropa, ki smo ga pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu, in je bil seznanjen tudi s tedanjimi njegovimi pogledi. Vendar tudi tega ne bi mogli šteti za neko posebnost, saj je na prvem kongresu panevropske unije sodelovala tudi slovenska delegacija na čelu s Korošcem, med ude- leženci pa sta bila tudi Engelbert Besednjak in Andrej Gosar. 671 Tudi kasneje so se v panevropskem gibanju udejstvovali razli čni slovenski izobraženci, tudi iz libe- ralnih vrst, kar kaže, da je bila sama ideja nadstrankar- ska. 672 Zamisel o konfederaciji med Baltikom in Egejskim morjem je zagovarjal v času prve svetovne vojne že To- maš G. Masaryk. Svoje poglede je češki državnik nato objavil tudi v svojih spominih “Svetovna revolucija”, ki jih je v slovenš čino prevedel Ferdo Kozak in so leta 1936 izšli pri Naši založbi v Ljubljani. Kot je razvidno iz gla- sila “Slovenija in Evropa”, je bil z Masarykovim delom seznanjen tudi stražarski krog, tako lahko upravičeno sklepamo, da je Ehrlich svoje zamisli črpal tudi iz te- ga dela. Masarykova ideja je bila takoj po prvi svetovni vojni še precej živa. Med vojnama je bila precej prisotna zlasti med Poljaki (npr. Josef Beck) in se je pojavljala tudi v prvih predlogih poljske begunske vlade konec le- ta 1939, tako da ni presenetljivo, da je bil leta 1944 v Rimu na poljsko pobudo ustanovljen mednarodni klub Intermarium in je bil za njegovega predsednika izbran Ciril Žebot. 673 Geopoliti čno idejo o drugem naravnem (srednjee- vropskem) evropskem koridorju od Visle do Soluna, 674 670 Peter Vodopivec, Srednja Evropa. Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, str. 247– 248 (dalje Vodopivec, Srednja Evropa – Enciklopedija Slovenije), in isti, Srednja Evropa je, Srednje Evrope ni. Srednja Evropa (zbornik). Ljubljana: Mladinska knjiga 1991, str. 5–6 (dalje Vodopivec, Srednja Evropa). 671 Ruda Jur čec, Skozi lu či in sence (I), str. 291. 672 Tako je bil predsednik ljubljanskega odbora Panevropske unije v Kraljevini Jugo- slaviji Andrej Gosar, glavni tajnik pa Ferdinand Majaron, ki je bil liberalno usmerjen (Panevropa. Statut Panevropske unije u Kraljevini Jugoslaviji. Beograd 1930 (dalje Statut panevropske unije). 673 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 333–334. 674 Gre za geopoliti čno zamisel, ki predpostavlja, da obstajata na evropskem konti- 293 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO ki jo zasledimo v “Slovenskem problemu”, je v polemiki z nemškimi geopolitiki, zbranimi okoli Haushoferjevega časopisa Zeitschrift für geopolitik, razvil slovaški politik Milan Hodža leta 1931 v delu “ Češkoslovaška in Srednja Evropa”. 675 Mednarodno znani slovaški politik, sicer podpredsednik Češkoslovaške republikanske stranke poljedelskega in malokme čkega ljudstva, je svoj pogled najceloviteje predstavil v zadnjem ve čjem delu “Federa- cija v Srednji Evropi”, ki ga je napisal že v emigraciji ter velja za njegov testament. 676 Izšlo je v angleš čini v Lon- donu leta 1942. V njem je kot dober poznavalec srednje- evropske problematike, kjer se je precej naslanjal na dela izpred prve svetovne vojne (pomembna zlasti Karl Renner, Boj avstrijskih narodov za državo (1902), in transilvanski Romun Aurel Popovici, Združene države Velike Avstrije (1906)), si prizadeval tudi za nastanek fe- deracije narodov, leže čih med Nem čijo in Rusijo po zgle- du britanskega “commonwealtha”. 677 Kot že v navedeni razpravi iz leta 1931 je bil Hodža tu (oz. sedaj še bolj) kriti čen do versajske ureditve, ki ni uspela zadovoljivo rešiti tega vprašanja, posebej še, ker tudi Mala antanta ni bila dovolj celovit odgovor na probleme tega prostora. V svojih pogledih je tudi odlo čno odklanjal (ruski) pan- slavizem, se je pa zavzemal za sodelovanje med slovan- skimi narodi v Srednji Evropi. Vse to so bile ideje, ki jih zasledimo tudi v Ehrlichovem programu. Neposrednih vesti o tem, koliko je bil Ehrlich sezna- njen z Hodžinimi pogledi nimamo. Hodža se je kot tedanji češkoslovaški minister za kmetijstvo avgusta 1924 sicer udeležil prvega kongresa slovanske agrarne mladine v Ljubljani in imel predavanje z naslovom “Agrarizem in slovanstvo”, 678 vendar je malo verjetno, da bi tedaj nave- zal stike z Ehrlichom. Ve č možnosti, da se neposredno seznani s Hodžinimi pogledi, je imel Ciril Žebot, ki se je po Koroš čevi izbiri avgusta 1938 na povabilo češkoslo- nentnu dva velika vzporedna koridorja s severa na jug. Prvi, zahodnoevropski kori- dor naj bi povezoval Severno morje s Sredozemskim (Ren – Rona). 675 Luká č, Stredoevrópanstvo Milana Hodže, str. 17–18. 676 Tone Kregar, Milan Hodža in Srednja Evropa. Zgodovina za vse 1999, št. 1, str. 84 (dalje Kregar, Hodža). 677 Prav tam. 678 Kregar, Hodža, str. 82. 294 vaške vlade udeležil enomese čnega študijskega te čaja o pere čih vprašanjih srednje Evrope v Tatranski Lomnici na Slovaškem. 679 Po idejni plati si Hodža in Ehrlich oz. “stražarji” vsekakor niso bili blizu. Tako so “stražarji” na nekem starešinskem sestanku leta 1942 npr. ugota- vljali: “ Če se bo namre č res ustvarjal pravi čen red, po- tem bo imel pri tem besedo za Čehe predvsem Hacha in ne Beneš, za Slovake Tiso in ne Hodža in za Srbe Nedi ć in ne Simovi ć. Ne bi bil namre č “red”, če bi bili dolo čeni za oblastnike framazoni in korupcionisti tedaj, kadar je treba uresničevati blaginjo narodov, pošteni ljudje pa tedaj, kadar je treba z narodi deliti trpljenje.” 680 Vendar menim, da pri teh geostrateških vprašanjih pri Ehrlic- hu ni nujno potrebno iskati korenin pri idejno bližnjih ljudeh, kot sta npr. poskušala dokazati Saje in Škerl. 681 Tako se je Ehrlich npr. brez težav naslonil na omenjeno Masarykovo idejo, čeprav med njima ni bilo prav nobe- ne idejne sorodnosti. Tudi zelo malo verjetno dejstvo, da bi se Hodža osebno sre čal s “stražarji”, še ne po- meni, da ne bi mogel Ehrlich svojih pogledov črpati iz njegovih razprav. Hodža je bil tedaj namre č uveljavljen politik (dopisoval si je npr. tudi s Setonom Watsonom) in je mednarodno zaslovel predvsem s svojim predlogom ekonomske ureditve Srednje Evropa, ki je sicer propa- del, a se je v evropski diplomaciji ohranil prav pod nje- govim imenom, tj. Hodžov na črt. 682 Po drugi strani pa je iz Kregarjeve primerjave Hodžovih in Kocbekovih pogle- dov razvidno, da sta imela, čeprav se nista osebno sre- čala, skoraj identi čne ideje o ureditvi Srednje Evrope. 683 Torej so bili Hodževi pogledi na Slovenskem vendarle precej znani. Pri tem se postavlja celo vprašanje, če ni bil morda celo Kocbek nekakšen naklju čni, seveda pov- sem nenamenski posrednik med Hodžo in Ehrlichom. Kocbek naj bi se po pri čevanju Rude Jur čeca sre čal tudi s skupino mladih madžarskih aristokratov, ki jim je bila blizu preureditev Srednje Evrope. Baje naj bi bili celo 679 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 134–135. 680 Saje, Belogardizem (II), str. 132. 681 Saje je iskal korenine pri Seiplu in Dolfussu, Škerl pa pri Madžaru Sarmandiju. 682 Joachim Kühl, Föderationspläne im Donauraum und in Ostmitteleuropa. Mün- chen: R. Oldenbourg 1958, str. 87–89 (dalje Kühl, Föderationspläne). 683 Kregar, Hodža, str. 88. 295 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO dogovorjeni o finan čni podpori Kocbekove revije “Deja- nje”, a kot je pokazal nadaljnji razvoj je pobuda ostala brez otiplivejših rezultatov. 684 Tudi o vlogi Trsta kot srednjeevropskega okna v svet, s katero so se že v 19. stoletju ukvarjali razli čni na črtovalci, in njegov hkratni pomen za Slovence, sta bila tedaj dovolj široko poznana slovenski javnosti, če- prav je pri tem potrebno dodati, da so v svojih predvide- vanjih mnogokrat gojili, kot opozarja Peter Vodopivec, prevelike upe o njegovem pomenu. 685 Prav tako ideja o povezavi med južnimi in severnimi Slovani ni bila pov- sem izvirna, saj so o njej razmišljali že na pariški mi- rovni konferenci leta 1919. Na podlagi predloga, ki ga je postavila Francija, in je tedaj predvideval povezavo v obliki koridorja med Jugoslavijo in Češkoslovaško, je Matija Slavi č celo napisal posebno študijo. 686 Ehrlich, ki je kot udeležence pariške mirovne konference vse te na- črte dobro poznal, je nato to zamisel le še radikaliziral in postavil zahtevo, da med južnimi in severnimi Slovani ne sme biti prostora za nemško državo. VII. Za Ehrlichovo opredelitev srednjeevropske zveze kot prednostnega na črta za uresni čitev slovenskega vprašanja je bila pomembna njegova ocena tedanjega mednarodnega razvoja, ki je v mnogih pogledih preu- reditve srednje Evrope kazala, da bo šel razvoj morda v to smer. Kljub temu se postavlja vprašanje, če je bil Ehrlichov predlog tudi še v času, ko so bila vprašanja odprta in aktualna, dejansko uresničljiv v predstavljeni obliki. Ehrlichova zamisel ureditve vmesne Evrope, kot je bilo že omenjeno, med vodilnimi slovenskimi politiki v emigraciji, za razliko od tržaške t. i. angleške ina či- ce, namre č ni doživela pomembnejšega odmeva. Tudi v 684 Jurčec, Skozi lu či in sence, str. 232–233. 685 Peter Vodopivec, Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci. Prispevki za novejšo zgodovino 2000, št. 1 (Zbornik Milice Kacin Wohinz), str. 49–62. 686 Matija Slavi č, Koridor med Jugoslavijo in Češkoslovaško. Matija Slavi č, Naše Prekmurje (Zbrane razprave in članki) (druga, dopolnjena izdaja). Murska Sobota: Pomurska založba 1999, str. 20–22. 296 razpravljanjih zaveznikov o teh vprašanjih ni nikjer za- slediti omembe Ehrlichovega na črta. Zdi se, da je Ehr- lichov na črt doživel podobno usodo, kot jo je kasneje spomenica njegovega zvestega u čenca Cirila Žebota, ki jo je iz Rima naslovil na britansko zunanje ministrstvo. Alojzij Kuhar se je slednjega dogodka v pismu prijatelju Franu Erjavcu 15. februarja 1950 spominjal: “Na Fore- ign Officeu, kamor so te spomenice dobili, kakor dobijo vsak papir, natiskan kjerkoli na zemeljski obli, so mi takrat rekli, da je “sicer zanimivo zbirati razne “views” (point de vue), toda oni bi prijateljsko povedali, da jih je preve č, da bi mogli koristiti in da napravijo vtis, da ne vemo, kaj ho čemo, kar je (je dejal) za narod od poldru- gega milijona lahko usodno.” 687 Vsekakor je že dejstvo, da slovenski politiki v emi- graciji niso podpirali Ehrlichovih zamisli, gotovo vplivalo na omejeno možnost njene uresni čitve, vendar pa velja opozoriti tudi na ugotovitev v nekem poro čilu iz junija 1942, ki pravi, “da gre tendenca v smeri združevanja v velike državne komplekse, ne pa v smeri razbijanja na še manjše državne celote”. 688 Tak razvoj so dejan- sko nakazovali začetki povezovanja med Poljsko in Če- škoslovaško ter Jugoslavijo in Gr čijo. Tudi drugi na črti (npr. Hodžin) so ve činoma predvidevali le združevanje že obstoje čih držav. Tudi meje slovenske države so bi- le v “Slovenskem problemu” zelo ambiciozno za črtane. Slovenija naj bi se iz bivšega jugoslovanskega dela, ki je meril okoli 16.000 km 2 po teh predvidevanjih pove čala na skoraj 39.000 km 2 ter bi imela približno tri milijone prebivalcev, od tega milijon in 250.000 neslovenskega rodu. Prav tako je sodil med težje uresni čljive poseben pomen Slovenije v novi evropski ureditvi, ki ga je Ehrli- ch poudarjal. Na koncu lahko ugotovimo, da so bile Ehrlichove predpostavke mednarodnega razvoja v določenem tre- nutku in v nekaterih pogledih sicer aktualne, vendar se kasneje niso uresni čile. Njegova predvidevanja glede po- ti uresni čevanja slovenskega nacionalnega vprašanja se tako niso izpolnila. V mnogih vidikih je Ehrlich izhajal iz 687 Dr. Alojzij Kuhar, Avtobiografija. Pogledi, november 2001, št. 50–51, str. 26. 688 AS 1660, Cankar. f. 7. 297 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO pogledov, ki so bili v taki ali druga čni obliki že znani (tako npr. glede splošne zasnove Srednje Evrope, ideje o zvezi med Baltikom in Egejskim morjem, povezave med sever- nimi in južnimi Slovani, vloge Trsta za srednjeevropski prostor in za Slovence itd.), kar pa nikakor ne pomeni, da v svojih izvajanjih ni bil hkrati tudi izviren. V svojih pogledih je slovensko problematiko skušal vpeti v širši mednarodni vidik (podobno so pred vojno sicer posku- šali že tudi slovenski komunisti), kot je npr. zapisal, da “zveza S Slovanov z J Slovani ni potrebna le za varnost slov. naroda, ampak ima evropski in svetovni pomen.” Ključen kakovostni premik v slovenski nacionalni misli je vsekakor pomenilo njegovo odločno zavzemanje za sa- mostojno slovensko državo, čeprav je res, da je v prav vseh primerih predvideval tudi tako ali druga čno obliko naddržavne povezave in tudi glede same ideje samostojne slovenske države ni bil povsem prvi (Božo Vodušek, An- ton Nova čan) je bila njegova zamisel najbolj na črtno izo- blikovana in utemeljena kot temeljno izhodiš če (conditio sine qua non). Takega ga je umestil tudi kot samostojno vprašanje v širšo mednarodno problematiko z namenom, da ga predstavi odločujočim mednarodnim dejavnikom. Ehrlichova zamisel med drugo svetovno vojno je bila tudi edina alternativa jugoslovanski rešitvi slovenskega naci- onalnega vprašanja, vse ostale nejugoslovanske inačice so bile mišljene zgolj kot zasilne, če Jugoslavije ne bi bilo več mogo če obnoviti. Priloga: Slovenski problem 689 1) Slovenci prebivajo na ozemlju, čigar severna čr- ta je danes približno ozna čena: Pontablja, Beljak, Št. 689 Dokument se nahaja v AS 1931, Furlan (a. e. 6640–6642) in gre za njegovo prvo objavo v neokrnjeni izvirni obliki, kot ga je Ehrlich poslal v tujino. Razli čica dokumenta v NUK-u ne vsebuje drugega dela dokumenta. Tudi prva dela nista pov- sem identi čna, razlikujeta se predvsem v nekaterih jezikovnih in slogovnih niansah, deloma pa tudi vsebinsko. Tako je razli čica iz NUK-a daljša za dve to čki. Dodatki, ki jih dokument, poslan v tujino (iz Furlanovega arhiva) ne vsebuje, so posebej ozna čeni z *. 298 Vid, Djekše, Lavamint, Lu čane, Špilje, Št. Gothard. Na zahodu: Pontablja, Videm, Oglej. Na vzhodu: Raba, Va- raždin, Sotlja, Kolpa, Reka, Istra, Trst. 2) To ozemlje je bilo v zadnjih stoletjih ve činoma pod Avstro-Ogrsko, mali del Slovencev je bil pod Italijo. 3) Po razpadu Avstro-Ogrske se je to ozemlje razko- salo, tako da sta dve tretjini bili v Jugoslaviji, Goriško- Primorska pod Italijo, Koroška pod nemško Avstrijo, del Prekmurja pa pod Madjarsko. 4) Razpad Avstro-Ogrske je bil posledica enostran- ske, nemške šovinisti čne hegemonije nad slovenskimi narodi. Ozkosr čna, nemško usmerjena politika Dunaja je kakor dinamit razgnala slovanske narode. Federali- zacija v smislu narodno-avtonomnih zveznih držav bi morda bila Avstro-Ogrsko rešila. 5) Ob razpadu Avstro-Ogrske je bila za Slovence edina rešitev priklju čitev k Jugoslaviji in zna čilno je, da je prav od severne slovenske meje prišel veliki voditelj Slovencev, dr. Anton Korošec, ki je na svetovnem odru dunajskega parlamenta prebral jugoslovansko dekla- racijo. V Slovencih je bila ideja jugoslovanske rešitve najbolj živa in najbolj živo ob čutena. Isti voditelj je prav prav vso dobo med prvo in drugo svetovno vojno jugo- slovensko idejo v plemeniti obliki avtonomnega kultur- nega razvoja Srbov, Hrvatov in Slovencev državno-poli- ti čno najbolj iskreno in modro zastopal. 6) Ako se je v pretekli Jugoslaviji velika zgodovin- ska napaka Avstro-Ogrske monarhije ponovila v obliki velesrbske hegemonije in se je vsled tega prepad med Srbi in Hrvati posebno poglobil do smrtnega sovraštva, je to bila v najmanjši meri krivda voditelja Slovencev in Slovencev sploh. Slovenci sami vkljub najbolj trezni in umerjeni politiki niso mogli v Jugoslaviji uresni čiti svoj skromen ideal slovenske avtonomije, ki bi bila državno- pravno priznana in zajamčena. 7) Nova svetovna vojna je prevrgla tekom desetih dni jugoslovansko državo in slovenski narod se je znašel že v prvih dneh te vojne popolnoma izoliran in zapuš čen od središ ča države, ker so Hrvatje mesto jugoslovanske zastave dvignili prapor hrvatske države. 8) Posledica tega razsula je za Slovence trenotno popolna katastrofa. Polovico vsega slovenskega ozemlja 299 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO so Nemci z brutalno silo ne samo zasedli, ampak tudi anektirali in ga proglasili za germanska kulturna tla. Vsaka sled slovenske kulture v šoli, časopisju, upravi in celo v cerkvi je popolnoma izbrisana. Slovenska du- hovš čina in svetna inteligenca je pregnana in german- ska brutalnost izvaja germanizacijo po receptu starih barbarskih Asircev, s silo preko no či preseljuje vas za vasjo, dolino za dolino, v živinskih vagonih na tiso če in tiso če Slovencev in jih razmetava v Srbijo, Bosno, na Sever v Šlezijo, Brandenburg in najrazli čnejše nemške pokrajine. Kakor prah in smeti me če nemški Nero slo- venske množice in jim pri tem oropa vse hiše, vse sra- motno trga otroke od staršev, žene od mož, itd. 9) Ta doživetja so nam prikazala v popolnoma jasni luči resni čne in dejanske namere Germanov. SLOVEN- SKI NAROD MORA MED NEMCI, HRVATI IN JADRAN- SKO OBALO PRI TRSTU POPOLNOMA IZGINITI. 10) Manjše zlo je usoda Slovencev v takozvani lju- bljanski pokrajini, ki obsega samo petino slovenskega ozemlja in ki so jo proti mednarodnem pravu anektirali Italijani; ta aneksija je bila trenotek rešitev slovenskega jedra v “ljubljanski pokrajini”, je italijanska vlada pusti- la Slovencem slovensko kulturno življenje (gojitev jezi- ka), čeprav je oblast kot taka v rokah italijanskih komi- sarjev, katerih postopanje ni vedno na višku plemenito- sti. *Italijanska oblast se zaradi posami čnih nesmisel- nih akcij komunisti čne “osvobodilne” fronte znaša nad CELOKUPNIM prebivalstvom. Postopna italijanizacija in fašizacija (uvedba GIL-a, fašisti čni pozdrav po uradih in šolah, opuščanje slovenš čine v uradnem poslovanju itd.) kaže nadalje na to, da se italijanske oblasti ne drže avtonomnega statuta za “ljubljansko pokrajino”. Vkljub vsemu je vendar italijanska okupacija neprimerno zno- snejša od nemške, ki ho če z vsemi sredstvi izbrisati sle- herno sled slovenstva. 11) Nadalje moramo v čast Italije poudariti, da je v “ljubljanski pokrajini” odprla takoreko č azil za 30.000 beguncev, ki so pribežali iz nemške okupacije. 300 II. 12) Na slovensko bodo čnost je treba gledati v luči dosedanje zgodovine slovenskega naroda. Mirovna kon- ferenca v Parizu je skušala rešiti problem srednje in juž- no-vzhodne Evrope z ustanovitvijo nacionalnih držav. Na čelo je bilo v jedru dobro, manjkala pa je glavna osno- va za to rešitev: MEDSEBOJNA OBVEZNA POVEZA- NOST TEH DRŽAV V SVRHO SAMOOBRAMBE. Manjka- la je mednarodna višja sila, ki bi v teh državah prepre če- vala USODNA NOTRANJA TRENJA in ki bi jih družila v skupnost proti dvema absolutisti čnima velesilama: proti prusovskemu nemškemu rajhu in boljševiški Rusiji. 13) Zato so se v teh nacionalnih državah pojavljale nevarne rušilne tendence. Divjala je borba med Poljaki in Ukrajinci, med Čehi in Nemci, Čehi in Slovaki, Srbi in Hrvati, med Romuni in Madjari. Vse te države so ob- novile napako stare Avstro-Ogrske: Poljaki, Čehi, Srbi, Madžari, Romuni so tla čili druge narode v svojih lastnih državah. 14) Svetovno-zgodovinska napaka mirovne konfe- rence v Parizu je bila ustanovitev male nemške Avstrije, ker je omogo čila prusovski Nem čiji vsidrati se s svojo propagando na Dunaju, ki je v prometnem, gospodar- skem in zgodovinskem oziru središ če Podonavja. Naci- onalne države niso imele svoje naloge, da bi bile prite- gnile Avstrijo z Dunajem v svoje interesno obmo čje in bi tako ustvarile obrambni blok proti Nem čiji. 15) Slovenci, ki bivamo na severni črti Jugoslavije ob germanski meji, čutimo, gledamo usodni razvoj na- ših severnih sosedov Nemcev in vemo iz zgodovinskega instinkta, sedaj pa iz neposredne izkušnje zadnjih dni, da ima severni nemški rajh v Podonavju, dokler kot tak obstoji, klju č naše usode v svojih rokah. Vemo in čuti- mo, da je treba SLOVENIJO ZAVAROVATI S SEVERA, od juga nam nevarnost ne preti. 16) Naša življenjska teza se glasi: MED SLOVEN- CI IN MED SEVERNIMI SLOVANI NI PROSTORA ZA NEMŠKO DRŽAVO, če ho čemo varno živeti. Med nami in Severnimi Slovani mora biti živa DRŽAVNO-PRAV- NO UGOTOVLJENA VEZ, naše obmo čje mora segati do Bratislave, t. j. do naših bratov Slovakov in Čehov. 301 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO 17) TA ZVEZA SEVERNIH SLOVANOV Z JUŽNIMI SLOVANI pa ni potrebna samo za varnost slovenskega naroda, ampak ima (evropski in s tem svetovni pomen). Dve svetovni vojni sta vsemu svetu, ne samo evropskim narodom na krvav na čin dokazali, da je v sredi Evrope barbarski prusovsko-germanski nestvor, ki je odvrnil od nadnarodne univerzalisti čne federativne koncepcije srednjeevropskega krš čanskega ob čestva in si je posta- vil za nalogo pregnati zahodne Slovane z njihove grude, ali jih oklati, ali jih vsaj zasužnjiti kot helote. Proti temu barbarizmu, ki se mu je vdinjala 80 milijonska nemška masa, je treba postaviti po robu trdno in mo čno bariero, ki bo segala od severnega in vzhodnega morja, do Ja- dranskega in Egejskega morja in ki bo družila Poljake, Čehe, Ukrajince, Slovake, Madžare, Slovence, Hrvate, Srbe, morda še Romune, Bolgare in Grke v veliko med- narodno državno sožitje oz. V VELIKO UNIJO KULTUR- NO SAMOSTOJNIH IN NARODOV IN DRŽAV. Ta vmesni evropski življenjski prostor si ho čejo narodi, ki žive na tem prostoru, sami urediti in ne rabijo zato niti nemške- ga, niti ruskega varuštva. Omenjeni narodi so sposobni za tako ureditev, ako se združijo v veliki nadnarodni ideji skupne krš čanske omike in si ustvarijo za skupne zadeve upravno središ če in upravne organe. 18) Ta velika srednjeevropska (bolje “vmesnoevrop- ska”) unija, ki bi bila organizirana analogno kot Britski imperij, bo razumela potrebo svojega nastanka in ob- stoja, ker so jo izkušnje dveh svetovnih vojn do temelja izučile, in ker samo v taki uniji najdejo varnost in za- gotovitev obstoja slovanski narodi, ki prebivajo na tem prostoru. 19) Slovenci, ki smo prav na sredini tega razbur- kanega vmesnoevropskega prostora pred vratmi Trsta, čutimo, da je treba postaviti mesto osi Berlin – Rim, os Gdansk, Varšava, Praga, Dunaj, Ljubljana, Zagreb, Be- ograd, Solun. Samo v taki res evropski koncepciji bodo mogli najti sožitje Poljaki in Ukrajinci, Čehi in Slovaki, Srbi in Hrvatje itd., ker bo ta višja upravna sila neposre- dno mogla varovati interese posameznih edinic. 20) Avstrijski Nemci z Dunajem spadajo brezpogoj- no v to veliko unijo. Toda Nemci se bodo morali odpo- vedati svoji dosedanji neupravi čeni hegemoniji in se za 302 nekaj stoletij zadovoljiti s skromno vlogo podreditve viš- jim evropskim silam in mednarodnim enotam. Avstrijski Nemci nikakor v tej uniji ne morejo tvoriti samostojne države, ampak se morajo prideliti deloma severnim, de- loma južnim Slovanom. Iz tistih slovenskih predelov, ki so jih Nemci germanizirali ali zasedli v zadnjem stoletju, naj bi se pravi Nemci po možnosti pogodbeno izselili. 21) Dunaj v nikaki kombinaciji NE MORE BITI GLAVNO MESTO TE VELIKE UNIJE, ker je obremenjen z zgodovino protislovanskega stremljenja in germanske hegemonije. 22) Kot Slovenci, ki opazujemo proti severu in proti jugu ves razvoj nacionalnih peripetij, in kot narod, ki smo zgodovinsko najmanj obremenjeni, ker nismo delali nikdar nobenemu narodu nobene krivice, kot slovenski narod, ki imamo takoreko č nedolžno število ljudi – saj šteje naš narod nekaj ve č kot dva milijona ljudi – mi- slimo, da bi bila prav Slovenija najbolj posre čen sedež take velike evropske unije. Saj se na slovenskem oze- mlju križajo velike prometne žile: Paris – Orient, Berlin – Balkan, Varšava – Trst, itd. 23) Kot federativne članice te velike unije bi mogle figurirati Poljska, zahodna Ukrajina, Češka, Slovaška, zmanjšana Madžarska, Romunija, Slovenija, Hrvatska, Srbija, Bolgarija, Gr čija, Albanija. 24) V taki soluciji so problemi kot n. pr. obnovitev prejšnje Poljske, prejšnje ČSR, prejšnje Jugoslavije že rešeni. Jasno je, da je n. pr. Srbom, Hrvatom in Sloven- cem neko ožje državno-pravno sožitje, ako jim to kaže, v okviru unije zelo lahko možno, kakor n. pr. tvorijo v okviru Britanskega imperija indijske države skupno Indijo. 25) Iz vidika take unije bo lahko postaviti zahtevo po Trstu. Iz vidika same Jugoslavije bo to zahtevo tako iz gospodarskega kakor nacionalnega vidika težko ute- meljiti. 26) Ta unija bi merila ca. 1,200,000 km 2 in bi štela nad 100 milijonov ljudi. Imela bi edinstven položaj. Ime- la bi izhod na štiri morja: Gdansk, Trst, Solun, Varna. Imela bi velike plovne reke in kanale (Donava, Visla, Odra, Sava, Vardar), imela bi vse glavne rudnike in su- rovine (železo, baker, premog, itd.), imela bi bogate žitne 303 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO predele (Poljska, Morava, Banat, itd.), imela bi do viška razvito industrijo z vsemi napravami in vsem potrebnim strokovno kvalificiranim osobjem (posebno češkim), imela bi najlepše turisti čne in letoviške predele (razšir- jena alpska Slovenija, Dalmacija, itd.) 27) Ta unija bi predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila zahodne demokracije z ruskim vzhodom. 28) Kako naravna in rešilna, v evropski zgodovini in sedanjem položaju utemeljena je zamisel take uni- je, sledi iz tega, da so n. pr. zastopniki Poljske, ČSR, Jugoslavije in Gr čije na kongresu MUD v Washingtonu sklenili resolucijo, naj po sedanji vojni ti narodi tvorijo veliko federacijo od Baltika do Jadrana in Egeja. S tem so povdarili isto koncepcijo. 29) Če bi do te unije ne prišlo, bo ostalo vprašanje vmesne Evrope in njenih glavnih problemov (germanski imperializem, medsebojna trenja, itd.) nerešeno tudi po sedanji vojni. S tem pa bi bodo či mir že sam položil kali nove vojne v novo Evropo. Imejmo pred o čmi: OBE SVE- TOVNI VOJNI STA IMELI NAJMO ČNEJŠE VZROKE NA PROSTORU TRANSVERZALE EVROPE. 30*) Znani so napori in intrige italijanske ter av- strijske (habsburške in demokrati čne) emigracije pre- pre čiti uresni čenje slovenskih zahtev po primernem za- ledju na Štajerskem, po Koroški in po Trstu. Ako bi do nazna čene unije ne prišlo, bi se utegnilo zgoditi, da bi te intrige prodrle. 31*) Kakor je leta 1917 Slovenija z majniško JUGO- SLOVANSKO deklaracijo dvignila prapor Jugoslavije, ki je v takratnih perspektivah nove evropske ureditve bil edini rešilen, tako mora sedaj Slovenija dopolniti svojo jugoslovansko deklaracijo iz leta 1917 (in SLOVENSKO deklaracijo iz leta 1933) s širšo SLOVANSKO-SREDNJE- EVROPSKO deklaracijo. * Leta 1918 nismo dosegli POPOLNE IN TRAJNE re- šitve slovenskega problema. Danes vemo, da zato ne, ker pariški mir ni pravilno in trajno rešil SREDNJEEVROP- SKEGA problema. Popolna in trajna rešitev slovenskega problema je odvisna od rešitve problema: Gradec, Ko- roška, Trst. Ta problem pa se ne more rešiti LO ČENO IN ODTRGANO od srednjeevropskega problema. Zato je 304 problem Jugoslavije tesno povezan s problemom sre- dnje Evrope. Vsekakor se sedaj v tej zgodovinski periodi Slovenci ne moremo zadovoljiti s tako jugoslovansko re- šitvijo našega problema, ki bi pustila nekako hrbtenico Slovenije: Beljak – Trst izven njenih meja. 24. XI. 1941. Slovenski problem 1) Dokon čno osvoboditev vseh Slovencev izpod tuje oblasti. 2) Združitev vseh slovenskih pokrajin (Goriške in Slovenskega Primorja s Trstom, Slovenske Bene čije in Rezije, cele Koroške, Štajerske od Pomurja do Sotle, Prekmurja do Gornje Rabe in do Krke ter vse Kranjske) v slovensko državno edinico. 3) Slovenija naj tvori s Hrvatsko in Srbijo zvezo ju- goslovanskih držav – Jugoslavijo, tako da se bo tej zvezi mogla pridružiti tudi Bolgarija. 4) Še bolj evropska in slovenska bi bila zveza sever- nih in južnih slov(a)enskih držav: Poljske, Češke, Slova- ške, Slovenije, Hrvatske, Srbije in Bolgarije. Ta konfe- deracija bi vmesno Evropo med Baltikom, Jadranom in Egejem za vselej obvarovala germanske nevarnosti, bi rešila gospodarski problem Srednje Evrope in Balkana ter bi s severnih slove(a)nskih meja odrinila tiso čletni germanski pritisk. Najprimernejši sedež te konfedera- cije bi bil v Sloveniji kot njenem najbolj centralnem in neutralnem pasu. 5) Ako bi se brez naše krivde ne uresni čila nobena od zaželenih konfederacij, naj bo Slovenija samostojna država, prava Švica Vzhodne Evrope, kot kulturna in gospodarsko-prometna vez med zapadno, srednjo in vzhodno Evropo ter Balkanom, z mednarodno zajam če- no nevtralnostjo in nedotakljivostjo. 6) Notranja ureditev Slovenije mora biti v skladu z na čeli novega, svobodnega sveta, rešena zablod vsakega totalitarizma, centralizma, gospodarskega izkoriš čanja po zasebnem ali državnem kapitalu in kulturnega po- ganstva vseh vrst. Politi čni red mora temeljiti na na čelu razvite demo- 305 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO kracije, ki se opira na avtonomijo pokrajin (Goriške s Trstom, Koroške, Kranjske, Prekmurja in Štajerske), na samoupravo okrajev in ob čin ter stanov ter na naravne pravice osebe in družine. Gospodarski red mora temeljiti na na čelih zdrave tržne svobode in pravno zavarovane socialne pravi čno- sti. Izvedba je stvar poklicnih strokovnjakov. Kulturno življenje mora rasti iz korenin slovenske tradicije. a) V tretji in četrti to čki je poudarek na konfedera- ciji, zato, ker konfederativno na čelo jam či lastno držav- nost vsakemu narodu, ki je član konfederacije. b) Slovenski program izhaja iz dveh predpostavk, od katerih je odvisna sre ča nove Evrope: da mora za vedno izginiti iz evropskega obli čja prusovska zamisel nemškega rajha in da je treba iz vmesnega evropskega prostora odstraniti vse vzroke politi čnih, gospodarskih in kulturnih motenj, ki se je zaradi njih zrušila habs- burška monarhija in versajski sistem nasledstvenih dr- žav. c) Na čela o ravnopravnosti vseh narodov, vsebovane v Atlantski izjavi so jamstvo, da bo tokrat tudi slovenski narod dobojeval svojo tiso čletno narodno pravdo. Prof. L. Erlih 306 I. Ljubljanski škof Rožman je bil kot simbol neke medvojne odločitve in osebnost, katere dejavnost je bi- la ambivalentno ocenjevana, vedno pod drobnogledom. Kljub dejstvu, da je vprašanje državnega okvira med drugo svetovno vojno sodilo med klju čne probleme te- danje dobe, stališ če Rožmana do državnega okvira ni bilo nikoli v ospredju, ne glede na zorni kot obravnave razli čnih piscev. Tako npr. v objavljenem delu obtožni- ce v brošuri “Proces proti vojnim zlo čincem in izdajal- cem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu” temu vprašanju ni bila posve čena nikakršna pozornost. Precej logi čna posledica tega je, da tudi v Rožmanovem zagovoru, ki ga je Jože Jagodic objavil v Zborniku Svobodne Slovenije 1965 o tem vprašanju ni sledu. 690 Tudi pisci, ki so kasneje obravnavali medvojno Rožmanovo dejavnost, naj omenim le tiste, ki so izdali svoja besedila v knjižni obliki (Jakob Kolari č, Tamara Griesser Pe čar, France Martin Dolinar 691 in Ivan Jan) 692 temu vprašanju niso posvetili posebne pozornosti. Razlogov za tako stanje je ve č. Najpomembnejši je ta, da je bilo na čelno stališ če protirevolucije do vpraša- 690 Proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. 691 Rožmanov proces. Družina, Ljubljana 1996. 692 Škof Rožman in kontinuiteta. Zahteva po škofovi rehabilitaciji – ponoven izziv resnici. Ljubljana 1998. Škof Rožman in vprašanje državnega okvira med drugo svetovno vojno 307 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO nja državnega okvira jasno in ni bilo pretirano sporno tudi za partizansko stran. Čeprav tega osvobodilno gi- banje ni prav pogosto poudarjalo, pa primerjava stališ č obeh med vojno sprtih taborov kaže, da je v odnosu do nacionalne problematike med njima v na čelu vladalo soglasje in tu ni bilo bistvenih razlik. Ob soglasju med sprtima taboroma, ki je tako postalo z vidika medse- bojnega obra čunavanja nezanimivo, je bil druga, prav tako pomembna okoliš čina, da obstaja zelo malo nepo- srednih virov, iz katerih bi lahko neposredno sklepa- li in obravnavali Rožmanovo stališ če do nacionalnega vprašanja. Kljub omenjenim dejstvom, ki razkrivajo vzroke za majhno pozornosti, obstajajo tudi razlogi, ki kažejo, da je za celovito podobo Rožmanove medvojne dejavnosti potrebno opozoriti tudi na ta vidik, čeprav gotovo ni bil najpomembnejši. To pa tudi zato, ker kljub pomanjkanju neposrednih virov vendarle obstaja nekaj posrednih pri čevanj, ki govorijo o tovrstnih Rožmanovih opredelitvah. Opozoriti velja, da na čelno stališ če proti- revolucije do tega vprašanja ni bilo v vseh obdobjih tako premo črtno in usklajeno, kot bi lahko sklepali po nji- hovem programu (londonske to čke). Bilo je tudi precej nihanj in dilem, ki jih tedaj pa tudi kasneje, niso prav pogosto raz čiš čevali. II. Po zasedbi in razkosanju slovenskega ozemlja so se Slovenci znašli v povsem novem in neznanem položaju. Razpadla je jugoslovanska država, z ustanovitvijo NDH so bili prekinjeni tudi fizi čni stiki z drugimi jugoslovan- ski narodi in Slovenci so ostali sami prepuš čeni same- mu sebi. Tako se je kljub izjemno težkemu položaju od- pirala možnost za nov razmislek o nadaljnjem narodo- vem življenju in ne nazadnje tudi o bodo čem državnem okviru. Nakazovala se je (vsaj teoreti čno) možnost, da iz vidika slovenskih nacionalnih interesov odlo čamo o od- nosu do bodo čih povezav. Hkrati pa so razmere dovolje- vale, da pridejo na dan tudi morebitni dotlej iz razli čnih razlogov skriti in prikrivani na črti o bodo či usodi slo- venskega naroda, ki bi odprli nove razvojne perspektive. 308 Najizraziteje so se te dileme pokazale v prvih mesecih po zasedbi in razkosanju Slovenije. V za četni čas omahovanj sodi tudi omenjena pobu- da patra Kazimirja Zakrajška za ustanovitev samostojne slovenske države, ki jo je sprožil avgusta 1941 po priho- du v Združene države Amerike. Zakrajšek je v razgovoru s Snojem septembra 1941 trdil, da je bila pobuda za sa- mostojno slovensko državo sprožena po navodilih, ki jih je dobil pred odhodom iz Slovenije od Marka Natla čna in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. O Rožmanu nimamo neposrednih virov, kot to ve- lja za opisano Natla čnovo dejavnost, vendar smemo sklepati, ker je Zakrajšek imenoval oba skupaj, da med škofom in Natla čenom ve čjih razlik v tistem času ver- jetno ni bilo. Sicer pa je Rožman dal Zakrajšku pred odhodom v Združene države Amerike predvsem navo- dila za zbiranje prispevkov za pomo č trpe či Sloveniji, o čemer obširno piše že Kolari č v Rožmanovi biografiji. 693 Iz obdobja neposredno po okupaciji je v zvezi z vpraša- njem obnove jugoslovanske države zanimiv dokument, ki sicer le posredno govori o Rožmanovem odnosu do te problematike. Gre za zapis monsinjorja Domenica Tar- dinija 17. maja 1941. V njem je dal škof Rožman v pogo- voru z atašejem nunciature v Beogradu D. Guidom del Maestrijem ob nameri hrvaškega poglavnika Anteja Pa- veli ća, da obiš če Vatikan, največja zagotovila in najto- plejša priporo čila glede njegovega katolištva in nasploh katoliškega zna čaja nove hrvaške države. 694 Čeprav je nekoliko nenavadno, da je Rožman potrjeval katoliški zna čaj NDH in še posebej Paveli ća, saj je bilo znano, da hrvaški poglavnik ni bil ravno gore č katoli čan, pa je škofova izjava v skladu s tedanjim razmišljanjem v kato- liškem taboru na čelu s Natla čenom, ki si je prizadeval za podobno rešitev, kot se je uresni čila na Hrvaškem po napadu sil osi na Jugoslavijo. 695 Pohvalne Rožmanove 693 Kolari č, Škof Rožman (III), str. 150–154. 694 Jure Krišto, Katoli čka crkva i Nezavisna država Hrvatska 1941–1945. Dokumen- ti. II. knjiga. Hrvatski institut za povijest. Zagreb: Dom i svijet 1998, dok. 19, str. 42–43. Gre za prevod dokumenta, objavljenega v Actes et documents du Saint Siege relatifs a la Seconde Guerre Mondiale. Libreria Editrice Vaticana, knjiga IV, dok. 351. Dokument povzema tudi Janko Pleterski, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940–1945. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, str. 639. 695 Pleterski, Cerkev in država, str. 197. 309 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO besede o Paveli ću je torej potrebno razumeti predvsem kot ob čudovanje slovenskih katoliških krogov zaradi, po njihovem tedanjem mnenju, ugodne ureditve položaja na Hrvaškem. Sicer pa izjave ne gre razlagati kot mo- rebitno Rožmanovo strinjanje z ustaškimi množi čnimi zlo čini, za katere ljubljanski škof tedaj še ni vedel. III. Škof Rožman se v zvezi z reševanjem bodo čega dr- žavnega okvira Slovenije ponovno pojavlja jeseni 1942. Tedaj mu je namre č Miha Krek preko apostolskega de- legata in preko Rima pisal iz Londona pismo, v katerem ga je spraševal za mnenje glede državnega okvira, v ka- terem bi Slovenci lahko najbolje rešili svoje nacional- no vprašanje, in za odobritev stališ ča, ki so ga pri tem zavzeli slovenski politiki v emigraciji. 696 V pismu je Krek predstavil tudi idejo o možnosti ustanovitve samostojne slovenske države, ki bi bila naslonjena na Trst ter bi bi- la pod mednarodnim nadzorstvom. Za za četek Krekove pobude šteje prav njegovo pismo Rožmanu, na katerega se je kot prvega obrnil za mnenje ob tako pomembni od- lo čitvi za usodo slovenskega naroda. Ni pa jasno, če je Krek hkrati o tej pobudi posebej pisal tudi Slovenski za- vezi v domovini ali pa je morda predvideval, da bo pismo naslovljeno na škofa Rožmana prišlo tudi v roke njenim predstavnikom. Kakšen je bil Rožmanov odgovor, če je sploh odgovoril, ne vemo. Znan je odgovor Slovenske zaveze, v katerem je bila Krekova pobuda za samostoj- no slovensko državo zavrnjena z utemeljitvijo, da je cilj Slovenske zaveze obnova jugoslovanske države. Iz odgovora Slovenske zaveze sicer ni neposredno razvidno, kakšna je bila morebitna vloga Rožmana pri oblikovanju njenega stališ ča do tega vprašanja, vendar lahko škofovo mnenje o dilemi med jugoslovansko ali srednjeevropsko povezavo razberemo iz drugih virov. Najbolj neposredno je Rožmanovo stališ če do rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja razvidno iz pogo- 696 Janez A. Arnež, Gabrovškov dnevnik 1941–1945. Ljubljana – Washington D. C. 1997, str. 23 (dalje Gabrovškov dnevnik). 310 vora s kasnejšim naslovnim (virunumskim) nadškofom Jožetom B. Žabkarjem v Rimu. Do sre čanja med njima naj bi prišlo, ko je bil škof Rožman predzadnji č med voj- no v Rimu. Po Žabkarjevem spominu naj bi to bilo spo- mladi ali poleti 1942, kar pa se ne ujema z dejstvom, da je maja 1942 Rožman sicer res bil v Vatikanu, vendar šele prvi č. V času tuje zasedbe je bil škof Rožman v Va- tikanu trikrat in to vse v času italijanske zasedbe Lju- bljanske pokrajine. Predzadnji č (drugi č) je bil Rožman ponovno v Vatikanu namre č novembra 1942. Iz vsebine njunih pogovorov 697 bi lahko sklepali, da je Žabkar pod predzadnjim dejansko štel zadnji Rožmanov medvojni obisk v Vatikanu, do katerega je prišlo julija 1943, in da se je pri dolo čitvi sre čanja uštel za eno leto. Pogovor z Rožmanom v Rimu je Žabkar zabeležil z besedami: “ Če komunisti ne bodo zmagali, se bo vrnil kralj in stara Jugoslavija”. Vprašal sem ga: “Bo-li ta Jugoslavija bolj- ša od predvojne?” Škof: “Ni č ne bo boljša. Vse napake in krivice predvojne Jugoslavije bodo ponovili. S Hrva- ti bodo ravno tako slabo ravnali kot preje”. Jaz: “Ali je kak drug izhod?” Škof: “Nobenega drugega izhoda ni. Ali predvojna stara Jugoslavija ali komunisti čna Jugo- slavija. Jugoslavija je edina rešitev za slovenski narod”. Jaz: “Nekatere majhne skupinice govore baje o nekaki Srednjeevropski Konfederaciji ali pa o Iliriji, ki naj bi združila v eni državi vse Slovence, Furlane in koroške Nemce”. Škof: “Tega nas Bog varuj! To bi bilo smrtno za Slovence. Kdor kaj takega ho če, ne pozna Koroške. Koroški Nemci so pravi Nemci, trdi, zelo trdi Nemci. V Ljubljani je menda nekaj mladih ljudi, ki mislijo, da bi se ti Nemci poslovenili, Nikoli, nikoli bi se ne posloveni- li. Slovenijo bi razgnali, to bi bil rezultat.” 698 Na sre čanju s Friedrichom Rainerjem na Bledu 699 697 Rožman govori o dveh možnostih, ali povrnitev stare Jugoslavije ali pa vzposta- vitev komunisti čne Jugoslavije, vendar je ta dilema postala dejansko aktualna šele, ko so se slovenski komunisti dokon čno odlo čili za jugoslovanski državni okvir, kar pa se je zgodilo šele po prvem zasedanju Avnoja v Biha ću konec novembra 1942. 698 Jože B. Žabkar, Pismo nekemu monsinjorju (Helsinki, 23. novembra 1971). Zaliv 1984, št. 1–4, str. 160–161 (odslej Žabkar, Pismo). 699 Obstajata dve ina čici o času sre čanja. Žabkar (Pismo, str. 161) omenja septem- ber 1943, medtem ko France Dolinar trdi, da je do sre čanja prišlo 25. julija 1943 (Narodne odlo čitve škofa Rožmana. Slovenska katoliška akcija. Izbor esejev, raz- prav, člankov. Buenos Aires 1990, str. 356 (odslej Dolinar, Narodne odlo čitve)). 311 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO je škof Rožman zavrnil ponudbo koroškega gaulajter- ja, naj okli če po odhodu italijanske zasedbene vojske iz Ljubljanske pokrajine samostojno slovensko državo, ki bi bila seveda pod nemškim nadzorstvom. Po drugi stra- ni iz pogovora tudi ni bilo jasno kaj naj bi sploh obsega- la s strani nemških nacistov podprta slovenska država. To v vseh pogledih nesprejemljivo nacisti čno ponudbo je Rožman zavrnil z odgovorom Rainerju, ki ga je po vojni povedal Žabkarju: “Nemci so zakrivili nad Slovenci take krivice in grozodejstva, da slovenski narod – in z njim umevno tudi jaz, ljubljanski škof – nima do njih nobe- nega zaupanja in v njihovo besedo nobene vere.” 700 Po kapitulaciji Italije je bil škof Rožman ponovno vprašan za mnenje o zadevi, ki se je dotikala državno- pravnega položaja Slovenije. Hrvaški konzul v Ljubljani Salih Balji ć je namre č prinesel Paveli ćevo poslanico, v kateri je bilo predlagano, da Slovenija okli če neodvi- snost in se poveže z NDH pod pokroviteljstvom nemške- ga rajha. V dokumentu je bil predviden osnutek ustave, kjer bi bile skupne samo zunanje zadeve in vojska. 701 Na črt naj bi zasnoval Slovenec Pavle Horvat, ki je v Za- grebu deloval pri zbliževanju Slovencev in Hrvatov in je zato tudi prejemal denar iz tajnega sklada zunanje- ga ministrstva NDH. 702 Po besedah duhovnika Franceta Dolinarja je škof Rožman tudi ta predlog zavrnil. 703 Na protikomunisti čni konferenci duhovš čine (12. – 16. junija 1944) je dekan Matija Škerbec javno trdil, da je vsega zla kriv propad habsburške monarhije 704 in se zavzemal za katoliški blok, ki bi obsegal poleg Slovenije še Avstrijo, Bavarsko, del Italije in mogo če še Madžar- sko, ne pa tudi Hrvaške. 705 Na konferenci je bil prisoten in je celo govoril tudi škof Rožman, a ni razvidno, da bi se v svojem nastopu kakorkoli opredelil do Škerb čevega predloga. 700 Žabkar, Pismo, str. 161. 701 Na črt omenja že Mlakar, O politi čnih programih, str. 218–219. 702 Bogdan Krizman, Ustaše in tre ći reich (II. del). Zagreb 1983, str. 47–48 in 286. 703 Dolinar, Narodne odlo čitve, str. 356–357. 704 N. M., Omnes unum? Nova pot (Glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških du- hovnikov LRS) 1955, št. 7–9, str. 255–265 in Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 313. 705 Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe, str. 259, in Mlakar, O po- liti čnih programih, str. 218. 312 Jeseni 1944 so znova oživeli tudi na črti za vzposta- vitev samostojne slovenske države, ki pa niso temeljili prvenstveno na nacionalnih razlogih, temve č so nasta- li v sklopu oblikovanja protikomunisti čne strategije ob koncu vojne. Ta je temeljila na poskusu oblikovanja vse- jugoslovanske protipartizanske fronte v Sloveniji ter na prošnjah zahodnim zaveznikom, da zasedejo Slovenijo. Na podlagi poro čila konzula NDH v Ljubljani o razgovo- rih s predstavniki SLS je srbski pisec Dušan Plen ča za- pisal, da naj bi Miha Krek oktobra 1944 v Rimu sestavil na črt samostojne slovenske države, ki naj bi ga podpiral tudi škof Rožman. 706 Čeprav se je jeseni 1944 zares po- javila cela vrsta na črtov, tako v slovenskih krogih (npr. Vladimir Vauhnik) kot tudi v širšem mednarodnem oko- lju, o taki preureditvi srednje in vzhodne Evrope, kjer bi bil izlo čen sovjetski vpliv, je vprašanje, koliko so bile omenjene trditve dejansko verodostojne in če so bile, kakšno dejansko težo so imeli tovrstne pobude. Skoraj isto časno je namreč Narodni svet v znani “narodni” iz- javi vztrajal pri jugoslovanskem državnem okviru. Tudi memorandum, ki so ga 21. aprila 1945 poslali pred- stavniki slovenske protirevolucije (med njimi se omenja tudi škof Rožman) Paveli ću, Stepincu in Ma čku glede oblikovanja vsejugoslovanske protikomunisti čne fronte, je izhajal iz predpostavke, da so veliki zavezniki (ZDA, Velika Britanija in SZ) enotni glede obnove jugoslovan- ske države, razlikujejo se le glede njene notranje druž- bene ureditve. Zato popolna delitev Jugoslavije in usta- novitev novih držav ne bi bila “v skladu z interesi boja, ki se vodi proti komunizmu.” 707 IV. S tem so dostopni viri o Rožmanovem odnosu do nacionalnega vprašanja med drugo svetovno vojno v 706 Dušan Plen ča, Me đunarodni odnosi Jugoslavije u toku drugog svjetskog rata. Beograd 1962, str. 316–317. 707 Fikreta Jeli ć – Buti ć, Ustaše i Nezavisna država Hrvatska 1941–1945. Zagreb 1977, str. 306. Besedilo memoranduma je v celoviti obliki objavljeno v Su đenje Lisaku, Stepincu, Šali ću i družini, ustaško-križarskim zlo čincima i njihovim poma- ga čima. Zagreb 1946, str. 49–52. 313 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO glavnem iz črpani. Na podlagi tako skromnega števi- la dokumentov seveda ne moremo oblikovati dokon č- nih zaklju čkov, čeprav se njegovo na čelno stališ če gle- de rešitve slovenskega narodnega vprašanja o čitno ni bistveno razlikovalo od prevladujo čega dela slovenske protirevolucije, to je Zedinjena Slovenija v federativno urejeni jugoslovanski državi. To potrujejo tudi nekatera povojna Rožmanova stališ ča. Tako se je Rožman v spo- ru, ki je leta 1946 nastal v slovenski politi čni emigraciji v dilemi Jugoslavija ali samostojna Slovenija, opredelil za tedaj prevladujo čo skupino, ki je zagovarjala jugo- slovansko rešitev. Še tudi kasneje, npr. leta 1948, ko so v emigraciji še upali, da se bo komunisti čni režim, ki je bil v mednarodnih težavah zaradi kominformovske- ga spora, kmalu zrušil, je Rožman v razgovoru s Miho Krekom dejal, da je odlo čitev za kraljevino Jugoslavijo pod žezlom Petra dobra, čeprav je kralj pravoslavne ve- re. Krek je škofu namre č pojasnil, da mu je kralj Peter dejal, da bodo imeli katoli čani v kraljevini zagotovljene vse pravice. 708 Če je na čelno Rožmanovo stališ če o vprašanju dr- žavnega okvira mo č razbrati, pa je zaradi skopih virov zelo težko ugotoviti kakšna je bil njegova dejanska vloga pri teh odlo čitvah (iz podatkov je npr. jasno razlo čno le njegovo osebno stališ če v navedenem primeru predloga o povezavi z NDH). Po drugi strani, je kljub skromnemu številu virov povsem jasno razvidno, da je bil Rožman vedno, ko se je postavljalo vprašanje bodo čih državnih povezav Slovenije, pritegnjen k razreševanju in to, kot se je npr. zgodilo jeseni 1942 ob Krekovem predlogu iz Londona, celo pred politiki. Sklepamo lahko, da je bilo verjetno enako tudi pri vseh drugih klju čnih vprašanjih, ki so presegala ozek politi čni okvir. To je bila posledica vloge, ki je škofu Rožmanu pripadla po okupaciji. Po zasedbi so politi čne stranke izgubile precejšen del ve- rodostojnosti med prebivalstvom, deloma zaradi hitrega zloma, ki so ga nekateri čutili tudi kot posledico neu- strezne predvojne strankarske politike, deloma pa, ker je bilo strankam s prepovedjo delovanja onemogo čeno obi čajno udejstvovanje. Poleg tega po smrti Korošca in 708 AS 1931, Rupnikov proces, 80–6 (Rožman), a. e. 3656. 314 nato tudi Kulovca v najve čji predvojni stranki ni bilo osebe, ki bi združevala dovolj politi čne moči in moralne avtoritete, da bi v njej lahko prepoznali vodilno oseb- nost, zmožno samostojno prevzeti odgovornost med- vojnih odlo čitev. Tako se je škof Rožman v razmerah okupacije nepri čakovano znašel v vlogi glavne moralne avtoritete in je tako hote ali nehote dobil tudi politi č- no veljavo ter kot tak nedvomno pomembno sooblikoval medvojno dogajanje pri nas. 709 709 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 228–229. 315 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO I. Slovenci oziroma Slovenija se razmeroma redko po- javljamo na prvih straneh tujih časnikov in v medijih. Najve čkrat gre za izjemne dogodke, med katere je gotovo sodila tudi druga svetovna vojna. V tem za Slovence iz- jemno težkem obdobju je bilo v tujini objavljenih razme- roma dosti vesti o Slovencih v najrazli čnejših časnikih, revijah, publikacijah in nekoliko manj v posebnih knji- gah. Kljub relativnemu porastu vesti iz Slovenije v tujini med drugo svetovno vojno pa so bile te vendarle redke v najodmevnejšem in najvplivnejšem (torej tudi najbolj branem) tujem tisku. Bilo je pa tudi nekaj izjem. Mor- da je bila najodmevnejša in znana (tudi zaradi povoj- ne popularizacije) reportaža, opremljena s fotografijami Johna Phillipsa, v ameriški reviji Life (tedanja naklada okoli osem milijonov izvodov) jeseni 1944 o partizan- skem napadu na železniški most pri Litiji. 710 Med tovr- stne omembe pa vsekakor sodi članek “Post-war bor- ders in Europe were studied” (Povojne meje v Evropi se preu čujejo), ki govori tudi o slovenskih povojnih na črtih in prvi č v mednarodni javnosti omenja možnost samo- stojne slovenske države, objavljen 20. januarja 1943 v New York Timesu, v tedaj verjetno najpomembnejšem ameriškem dnevniku. Objavil ga je Cyrus Leo Sulzber- 710 John Phillips, Zgodba o Jugoslaviji 1943–1983. Beograd – Ljubljana: Jugoslo- venska knjiga in DZS 1983. New York Times o na črtih za samostojno slovensko državo med drugo svetovno vojno 316 ger, eno izmed legendarnih peres in dolga leta zaš čitnih znakov omenjenega časopisa, ki mu je ostal zvest (nje- gov stric je bil eden od lastnikov časnika) vse življenje. Njegova, prek 40 let dolga novinarska pot, v kateri je objavil okoli deset tiso č člankov, ga je povzdignila med svetovne novinarske avtoritete. Poleg tega je napisal tudi 17 knjig, od katerih imamo njegovo “Drugo sve- tovno vojno” 711 in leta 1977 objavljene spomine “Seven continents & Forty years (A Concentration of Memo- irs)” 712 prevedene tudi v slovenš čino. Pred in med vojno je veliko časa preživel v vzhodni Evropi in na Balkanu, v Sovjetski zvezi in na Bližnjem vzhodu, tako da je bil velik poznavalec tega obmo čja. Čeprav je v tem okolju (v Gr čiji) spoznal tudi svojo bodo čo ženo, je v njegovih prispevkih opazna nekakšna (zahodna) zadržanost, za- činjena z zvrhano mero hudomušnosti. 713 V Jugoslaviji je bil ravno v času nemškega napada pa tudi kasneje je iz Kaira poskušal priti v okupirano Jugoslavijo, vendar so mu to prepre čili Britanci. 714 O medvojnih razmerah v Jugoslaviji je poro čal pogosto. V svojih člankih se v prikazovanju spora Tito – Mihailovi ć, kot so ga poeno- stavljeno najve čkrat dojemali zahodni opazovalci, ni ni- koli povsem enostransko opredelil. Posledica tega je bilo precej ambivalentno stališ če obeh strani do njegovega pisanja, 715 ki pa ga je vsaka poskušala s pridom izkori- 711 Cyrus L. Sulzberger, Druga svetovna vojna. Ljubljana: Mladinska knjiga 1970. 712 Cyrus L. Sulzberger, Memoari. 7 celin in 40 let. Izbrani memoari. Zagreb: Delo – Globus 1980 (dalje Sulzberger, Memoari). 713 Sulzberger, Memoari, str. 23–24, kjer opisuje razmere pred drugo svetovno vojno v Jugoslaviji: “Jugoslovani, to je Južni Slovani so ošabni (naravnost megalomanski), pesniki, pogumni, zviti, velikodušni, polni življenjske mo či, neznansko ponosni na svoj dolgi in krvavi seznam bitk, ki so jih ve činoma izgubili. Njihova domovina je bila dežela nasilja in dolgih spominov. Ko sem prišel v to živahno deželo takoj po Münchnu, je v njej vladal regent, stric mladoletnega kralja, čigar o če je bil umorjen in čigar ded je sedel na prestol šele potem, ko so njegovi pristaši razsekali prejšnjega vladarja in vrgli njegovo truplo na smetiš če. Ministrski predsednik skrajnje samo- zavesten diktator, velik, vljuden, brkat, ki je takrat neuspešno poskušal ustanoviti svojo lastno fašisti čno stranko – z zelenimi srajci, pozdravi in vsem drugim. Klical se je za voditelja, dokler ga ni na njegovo presene čenje odstranil princ Pavel.” 714 O tem glej podrobneje Sulzbergerjeve spomine. 715 Npr. Sulzberger (str. 58) opisuje sre čanje z jugoslovansko delegacijo v Moskvi aprila 1945: “Sino či sem se udeležil sprejema pri Titu. (...) Tito me je predstavil Milovanu Djilasu, čemernemu Črnogorcu, ki si je pridobil Stalinovo naklonjenost s svojim partizanskim slovesom in sposobnostjo recitiranja pesmi. Djilas me je togo pogledal in rekel: “A, vi ste tisti Ameri čan, ki piše, da naš Tito pobija srbske kmete z ameriškimi puškami.” Pokazal mi je hrbet. Tito se je zasmejal, me lopnil po rami in rekel: “Ni č se ne menite zanj.”” 317 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO stiti, če je bilo zanjo ugodno. Tako je kljub zameram s partizanske strani (npr. v zvezi z izginotjem britanskega oficirja Terenca Athertona spomladi 1942) 716 izšel pona- tis štirih njegovih člankov iz decembra 1943 v poseb- ni brošuri “Titovo jugoslovansko partizansko gibanje” z uvodno besedo Louisa Adami ča. 717 Ti članki v tedaj najodmevnejšem ameriškem časniku (Vladimir Dedijer ga je celo poimenoval “glavni organ ameriškega tiska”) 718 so pomenili prelomnico v vrednotenju partizanskega gi- banja v ameriškem javnem življenju, 719 kar pa Sulzber- gerja ni motilo, da ne bi kasneje objavil tudi pogovora z Dražo Mihailovi ćem. 720 Pisec uvodnih besed v slovenski izdaji Sulzbergerjevih spominov, ugledni diplomat Leo Mates, je takšno stališ če pojasnil z vsakokratnim pri- lagajanjem pisanja New York Timesa trenutni ameriški politiki. 721 Morda ta ugotovitev ni povsem neutemeljena, vsekakor pa drži, da je za Sulzbergerja zna čilen pro- fesionalno neopore čen na čin poročanja. Čeprav v Slo- veniji tedaj ni bil, je tudi zaradi te svoje lastnosti kot dober poznavalec Jugoslavije gotovo bil seznanjen, vsaj v temeljnih potezah, tudi s slovenskimi razmerami, kar kaže tudi pri čujoči članek in nenazadnje tudi Snojeva ocena v pismu Izidorju Cankarju 20. januarja 1943: “Ta današnji članek je že tretji v tej seriji ter je ta isti časni- kar, tudi v prvih dveh omenjal Slovenijo in to zelo dobro in pozitivno.” 722 II. Nasploh so bili razli čni članki o slovenskih vpra- 716 Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (II), str. 87. 717 Tito’s Yugoslav Partisan Movement. By C. L. Sulzberger. By Special Permission from The New York Times, December 21.–28. 1943. New York: The United Comittee of South – Slavic Americans 1944. 718 Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (III), str. 57. 719 Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (III), str. 57–65. Sulzberger je npr. tudi prvi objavil Churchillovo izjavo, ki jo je dal po teheranski konferenci na tiskovni konferenci v Kairu, na kateri je britanski premier dejal, da partizani v Jugoslaviji zadržujejo ve č nemških divizij, kot jih je na italijanski fronti, pri tem pa je izrecno opozoril naj se te besede ne pojavijo v tisku (Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (III), str. 31). 720 Dedijer, Dnevnik 1941–1944 (III), str. 205. 721 Sulzberger, Memoari. Predgovor k slovenski izdaji (Leo Mates), str. 8. 722 AS 1660, Cankar, f. 6. 318 šanjih v tujem tisku, in bilo jih je kar nekaj, v sloven- ski znanstveni literaturi bolj ali manj prezrti. Izjema je morda le Boris Mlakar, ki nekatere od teh vsaj omenja, npr. polemike glede zahodne meje z italijanskimi proti- fašisti čnimi emigranti (Carlo Sforza, Gaetano Salvemi- ni, Luigi Sturzo) v istem časniku leta 1941 in 1943, in je tudi edini, ki je opozoril na pri čujoči Sulzbergerjev čla- nek, 723 vendar ni bil predmet pozornejše obdelave. Zato ga zaradi zanimivosti (prevedenega) navajam v celoti. “POVOJNE MEJE V EVROPI SE PROU ČUJEJO Vzhodnoevropske begunske vlade kažejo na Moskvo za vodstvo v žgo čih zahtevah Dolžnost “Drang nach westen” Ruske zahteve naj bi prepre čile ekspanzijo v tradici- onalnih smereh Medtem ko dan za dnem raste ugled sovjetske Ru- sije z novimi zmagami nad najmo čnejšimi vojskami, kar jih je doslej videla Evropa, vzhodnoevropske begunske vlade naglo spoznavajo, da bodo njihove povojne zveze bolj usmerjene proti vzhodu, proti Moskvi kot pa pred tem, vzdolž reke Donave proti zahodu. Kot posledica te- ga potekajo njihove diskusije o morebitnih novih mirno- dobnih mejah vedno bolj vzdolž črt na črta “Drang nach Westen”. Rusija uradno razglaša nezanimanje za sedanje sklepe o povojnih mejah srednjeevropskih držav. Toda tukajšnji begunski zavezniški viri izražajo prepri čanje, da bi Moskva, da bi se zaščitila pred prihodnjim napa- dom z zahoda, potegnila slede če nove meje, kot minimum pa bi sledilo: Finska Karelija naj bi bila nevtralizirana, sovjetska 723 Boris Mlakar, Problem zahodne meje pri Slovencih (protirevolucionarni tabor). Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovan- sko-italijanska meja in priklju čitev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-raziskovalno središ če Republike Slovenije Koper 1998, str. 313 in 315 (dalje Mlakar, Problem zahodne meje). Pripomniti velja le, da je navedeni članek izšel v New York Timesu in ne v londonskem Timesu kot je navedeno v gornjem prispevku. 319 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Rusija naj bi zasedla Petsamo in baltske države razen okrožja Volna, ki naj bi ga zadržala Poljska. Omenjena stara Curzonova linija Nove meje naj bi grobo sledile stari Curzonovi črti preko Poljske do Romunije, prevzela naj bi od Romuni- je severno Bukovino, Besarabijo in delto Donave ter ta- ko obdržala nadzor nad srednjeevropsko re čno arterijo; prav tako bi zasedla severno in srednjo Dobrudžo in ve- čino bolgarske črnomorske obale, vklju čno z Varno in mo- rebiti z Burgasom. Medtem ko Rusi ostro zanikajo, da bi sploh razmi- šljali o jasnih mejah, in vztrajajo, da bi morali o takšnih zadevah razpravljati po vojni neposredno narodi vzho- dne Evrope, ne pa njihovi predstavniki v emigraciji, pa se ti isti emigranti, zaradi strahu glede bodo čih mej ozirajo za kompenzacije proti zahodu. Navkljub temu pa emigrantske vlade spoznavajo, da bo težko zavrniti morebitne zahteve Moskve po omenjenih ozemljih po premirju, saj Rde ča Armada nosi glavno bre- me v boju proti silam osi in Sovjetska Rusija nima pred- vojnih sporazumnih obveznosti glede omenjenih podro čij, razen Bolgarije, kjer pa razmere niso ni č kaj prijateljske. Poljska bo zahtevala nadomestila za okrožji Vilna in Lvov, ki naj bi ju Rusija bila pripravljena prepustiti, tako kot tudi vzhodno Prusijo in Gdansk, vzhodno Prusijo do Odre in velik del Šlezije vzhodno od Vroclava. V predstavah o teh morebitnih mejah, si Poljaki tudi prizadevajo za vpliv na federacijo Srednje Evrope na podlagi samostojne državnosti. Za dosego tega cilja morajo dose či trajni sporazum s Čehi. Za časna podlaga za tak sporazum je bila že dosežena, toda nadaljnjega napredka ni bilo. Še vedno obstaja nesporazum s Čehi glede Tešina. Čehi vztrajajo na predmünchenskih mejah kot po- trebnim predpogojem in Poljaki, ki so dobili Tešin med razpadom praške vlade, bi ga radi zadržali. 320 Čehi dajejo prednost federaciji Čehi se pozitivno nagibajo k misli o povojni federa- tivni ideji, toda želijo se priklju čiti h kakršnemukoli bloku kot združena Čehoslovaška država in ne kot lo čeni češka in slovaška država. Dr. Edvard Beneš, ki nosi naziv predsednika v glav- nem na podlagi predmünchenskih dni, mora vztrajati na priznanju in ponovni vzpostavitvi prejšnjih mej. Ven- dar je v primeru, da bi Sovjetska Rusija želela vklju čiti Podkarpatsko Rusijo (Rutenijo), mogo če, da Čehi tega ne bi nepopustljivo zavrnili. Toda Čehi si mo čno prizadevajo pridobiti nazaj vse prejšnje češkoslovaško ozemlje od Madžarske, še po- sebno slovaška okrožja okoli Košic. Tiste tukajšnje Madžare, ki imajo kakršnekoli zveze v diplomatskih krogih, zelo skrbi, da bo njihova država celo bolj zmanjšana, kot je bila po Trianonu, preden bi ji bilo dovoljeno igrati vlogo v federativni shemi. Madžari niso seznanjeni samo z idejami Čehov in Jugoslovanov o ponovni pridobitvi izgubljenih ozemelj, ampak tudi sklepajo, da si bi Romunija skrajno prizadevala pridobi- ti vrnitev severne Transilvanije v primeru izgube njenih vzhodnih ozemelj na ra čun Rusije. Nekateri Srbi bi želeli oblikovati blok s preostanki Bolgarije, da bi imeli ortodoksno cerkveno skupnost kot enoto. To bi samodejno potisnilo iz zveze rimskokatoli- ške Hrvate in verjetno tudi Slovence. Tukajšnji Slovenci želijo obnovljeno Jugoslavijo, toda če bi bilo to nemogo če zaradi hrvaško- srbskega spora, se že dogovarjajo o na črtih za samostojno Slovenijo, ki bo popolnoma nevtralna in pod nadzorom velikih sil, ki bi bile nameš čene v Trstu ter bi nadzorovale trgovske poti v Srednjo Evropo preko tistih, ki so južno od Hamburga. V vsakem primeru želijo biti Slovenci ponovno popol- noma združeni pod enotno vlado ter dobiti nazaj celotni Štajersko in Kranjsko od Nemcev ter celotno Istro in trža- ško pokrajino od Italijanov, kot tudi od leta 1941 ozemlja, ki so jih zasedle sile osi in so bila dodeljena Madžarski. Položaj Hrvatov bo težak, če Jugoslavija ne bo ob- novljena, toda zelo vdano upajo, da bo to storjeno, da bi olajšalo pregrupiranje v kakršnokoli federalno shemo. 321 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Albanci, čeravno tukaj nimajo uradnega predstavni- štva, želijo pridobiti položaj v Makedoniji, kjer imajo mo č- no manjšino, še posebno če bodo morali privoliti grškim zahtevam po severnem Epiru med Korintom in Argyroka- strom. Grki zahtevajo vrnitev njihovih traških in make- donskih ozemelj in si zelo prizadevajo pridobiti Dodeka- neške otoke in Ciper.” 724 V središču članka je seveda vprašanje, kakšna bo usoda povojne srednje in jugovzhodne Evrope in ka- kšno vlogo bo pri tem imela nastajajo ča velesila Sovjet- ska zveza. Dobro obveš čeni novinar Sulzberger, bil je v tudi v Sovjetski zvezi, je seveda pravilno zaslutil smer bodo čega povojnega razvoja dogodkov, čeprav je bil pri tem še premalo radikalen. 725 Problema sovjetskega vpli- va v srednji Evropi so se zavedali tudi v protirevoluci- onarnem taboru pri nas, tako je npr. SLS v pismu o narodnopolitičnih ciljih Slovencev, ki je obsegalo pet- najst to čk in je bilo namenjeno slovenskim politikom v Londonu (dr. Mihi Kreku), spomladi 1943 že predvide- vala vsaj v dveh to čkah tudi sovjetsko soglasje kot pogoj za razrešitev dolo čenih vprašanj. 726 Vendar pa za pri ču- jo či prispevek to ni osrednji problem, kajti v središ ču zanimanja sta vprašanji, kako in na kakšen na čin so v gornjem članku, zlasti v primerjavi z drugimi narodi predstavljeni Slovenci. V članku je najve č pozornosti med narodi srednje in jugovzhodne Evrope namenjene poljskemu in češko- slovaškemu vprašanju, toda po obsegu Slovenci takoj sledijo s svojimi narodnopoliti čnimi zahtevami. Zanimi- vo in pomenljivo je, da je v članku Slovencem namenje- nega ve č prostora kot Srbom in Hrvatom, ve čjim in te- daj tudi mednarodno bolj uveljavljenim jugoslovanskim narodom. Seveda v članku ni najpomembnejše število vrstic, namenjeno posameznim narodom, pomembno je predvsem, kako so predstavljeni. Tako je npr. Franc 724 Članek se nahaja v AS 1660, Cankar, f. 6. Iz angleš čine ga je prevedla dr. Petra Svoljšak. 725 Sulzberger, Memoari, str. 48. Tako je 15. aprila 1942 napisal: “Glede na mo č Sovjetske zveze po vojni sem prepri čan, da zatrdno hoče dobiti nazaj baltske države, Besarabijo in del Poljske in vzpostaviti finsko mejo iz leta 1941. Prepri čan sem, da si bo poskusila pridobiti in da si bo pridobila odlo čilen diplomatski vpliv (ve čjega, kot so ga imeli carji) v slovanskih državah na Balkanu.” 726 AS 1931, Šmajd, a. e. 3294. 322 Snoj v pismu Izidorju Cankarju zapisal: “Vtisi iz Lon- dona. (...) Naš slovenski položaj je precej dober. Sedaj nas že poznajo, pri čenjajo se zanimati za detajle. Od Jugoslovanov samo Slovenci vedo kaj ho čejo, mi je dejal neki angleški minister.” 727 Primerjalno z drugimi narodi (ne le s Srbi in Hrvati, tudi npr. z Madžari in drugimi) kažejo v članku predstavljene slovenske narodne težnje precej samozavesti in zrelosti, predvsem pa je jasno raz- vidno stališ če, kaj Slovenci pri čakujejo v povojni Evropi v narodnopoliti čnem pogledu in to kljub ostremu notra- njemu spopadu, saj se narodnopoliti čni cilji obeh na- sprotujo čih taborov načelno niso bistveno razlikovali. II. Medtem ko so medvojne narodnopoliti čne zahteve Slovencev za Zedinjeno Slovenijo (v katero “naj pridejo vsi slovenski kraji”) v federativno obnovljeni Jugoslavi- ji bolj ali manj poznane, 728 velja nekaj ve č pozornosti posvetiti v članku omenjenim na črtom za samostojno Slovenijo. V Sulzbergerjevem članku je bila namre č širši mednarodni javnosti prvi č predstavljena ideja o možno- sti ustanovitve samostojne slovenske države, naslonje- ne na Trst. Podatek o tem je lahko Sulzberger dobil le iz slovenskih emigrantskih krogov. Dejansko so slovenski politiki v emigraciji to zamisel, ki ni bila nova, pa tudi ne povsem izvirna, zagovarjali kot možno rešitev sloven- skega vprašanja, če ne bi prišlo do obnove jugoslovanske države, že od prihoda v emigracijo oziroma v London. V teh prvih razmišljanjih septembra 1941, ki so upošteva- la, da morda ne bo mogoče obnoviti Jugoslavije, je bila ideja samostojne slovenske države v zaledju Trsta kot možnost rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja na zadnjem mestu, celo za skupno slovensko-hrvaško državo. Tako je Miha Krek v pismu z dne 8. septembra 1941 Francu Snoju v Združene države Ameriko zapisal: “Naša politika v kon čnih namenih izražena je torej: 1) Vsa Slovenija v Jugoslaviji, po možnosti v federativni 727 AS 1660, Cankar, f. 6. 728 Mlakar, O politi čnih programih, str. 211–221. 323 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO državi S. H. S. 2) Vsa Slovenija v federativni državi Slo- vencev in Hrvatov. 3) Prepre čiti delitev Slovenije. 4) Pre- pre čiti, da Slovenci pridemo pod Nemce in Italijane. 5) Zato smo raje samostojni v tržaški luki, ali kakšni drugi obliki, kakor pa da bi nas pripajali, ali delili med Nemce in Italijane. V tem cilju in namenu Slovenci zastopamo jugoslovansko tezo. Po kabinetih skušamo slikati celo Slovenijo.” 729 Čeprav je Krek v istem pismu pisal, da “od daleč postavljamo tudi že vprašanje, kaj bo z nami, če se Hrvati in Srbi razidejo,” pa je bil prepri čan, da še ni primeren čas, da bi se o nejugoslovanskih ina čicah jav- no govorilo. V navedenem Krekovem pismu ideja o samostojni slovenski državi s Trstom tudi ni konkretno opredeljena (“smo raje samostojni v tržaški luki,” je vse kar pove) in sploh še ni jasno, če je to najprimernejša možnost (poleg Trsta omenja “ali kakšni drugi obliki”) za obli- kovanje samostojne slovenske države. Nekaj ve č o tem, pod kakšnimi pogoji in v kakšni obliki naj bi se ure- sni čila omenjena zamisel o slovenski državi s tržaško luko, izvemo iz pisma Franca Snoja Izidorju Cankarju 23. oktobra 1941. V njem povzema le temeljna sporo čila iz Krekovega pisma z dne 8. septembra 1941, vendar je ravno v pri čujočem problemu nekoliko podrobnejši. Snojevo stališ če glede možnosti izpeljave na črta samo- stojne slovenske države s Trstom je temeljilo na stari predpostavki, da želi biti Anglija “policaj v Evropi, Trst z zaledjem – vso Slovenijo – naj bi bil angleški dominjon,” saj je “iz Ljubljane v zra čni liniji do Beograda, Rima, Berna, Stuttgarta, Prage in Krakova enako dale č.” 730 Za razmišljanje tudi o nejugoslovanskih rešitvah slovenskega narodnega vprašanja pa je bilo v tem prvem obdobju za slovenske politike pomembno zlasti neja- sno britansko stališ če do obnove jugoslovanske države. 729 AS 1660, Cankar, f. 6. Pismo omenjata in deloma tudi navajata Dragovan Šepi ć, Vlada Ivana Šubaši ća. Zagreb: Globus 1983, str. 32–33 (dalje Šepi ć, Vlada Ivana Šubaši ća), in Janko Pleterski, Predlog za ohranitev rapalske meje. Prispevki z med- narodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priklju čitev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-razisko- valno središ če Republike Slovenije Koper 1998, str. 325–326. 730 AS 1660, Cankar, f. 7. Pismo navaja tudi Dušan Ne ćak, Jugoslovanska begun- ska vlada in problem meja na Slovenskem (1941). Slovenski upor 1941. Osvobodil- na fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991, str. 210. 324 Krek je v omenjenem pismu zapisal: “Velika neznanka je angleška namera. Oni drže vse karte v talonu. Poleg jugoslovanske še avstrijsko, madžarsko, bolgarsko, ita- lijansko, hrvatsko, srbsko, vse v isti ceni in vrednosti. Kaj bodo igrali ne povedo, tudi intimno ne.” 731 Tudi Sno- ju nekaj mesecev kasneje britanska politika v zvezi z ob- novo Jugoslavije ni bila jasna (povzema Kreka: “V Lon- donu o tem vprašanju ne govore ter se mu namenoma izogibajo”), na podlagi česar je o čitno prišel do gornjega sklepa o Angležih kot “policajih” povojne Evrope in ome- njeni predlog za samostojno slovensko državo predsta- vil kot “angleški na črt”. 732 Ponovna obuditev te ina čice, sicer kot rezervne možnosti rešitve slovenskega držav- nopravnega položaja, je nastala pod vtisom dogajanja v londonski srenji, ki je bila zato čiš če najrazli čnejšim po- liti čnim emigrantom in kjer se je na veliko razpravljalo o vsemogo čih kombinacijah o povojni ureditvi Evrope. Prav v tem času (oktobra 1941) je prvi predlog za obli- kovanje samostojne slovenske države nepri čakovano in presenetljivo prišel iz britanskih gospodarskih krogov, in sicer od voditeljev družbe Charles Moering ltd. Ta ve- lika industrijska in finan čna družba je bila pred vojno tudi lastnica podjetja Mežica Mines ltd., ki je bilo sesta- vljeno iz rudnikov svinca v Rajblju, Plajberku in Mežici. Vrhovni ravnatelj družbe Kirkpatrick je želel imeti vse tri rudnike v isti državi kakor tudi pristaniš če iz kate- rega bi rudo izvažali, in to je bil Trst. 19. oktobra 1941 je sprejel Kreka in Kuharja in jima predstavil to svojo željo in na črt, ki je bil zelo podoben omenjeni slovenski ina čici. Za obisk pri predsedniku družbe Kirkpatricku je posredoval inženir Leader, predvojni ravnatelj meži- škega rudnika, ki je na lastno pobudo celo izdal atlas z zemljevidi slovenskega etni čnega ozemlja. 733 Kirkpatrick je bil celo prepri čan, da bi se za ta njegov program dalo dobiti politi čno podporo pri njegovem znancu, ministr- skemu predsedniku Winstonu Churchillu in je sam po- nudil, da jima omogo či sestanek s Churchillom. Kreku 731 AS 1660, Cankar, f. 6. 732 AS 1660, Cankar, f. 7. 733 Ethnography of the North – West frontier of Yugoslavia with Germany on the North, and Italy on the West. London 1942. 325 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO in Kuharju se je v Londonu tako ponudila priložnost, da predstavita svoj pogled na slovenske narodnopoli- ti čne cilje najodlo čilnejšim britanskim dejavnikom. Na naslednjem sestanku, ki se ga je udeležil tudi še Franc Gabrovšek, 734 pa je Krek v skladu z dotedanjo politiko, povedal, da so Slovenci za obnovo Jugoslavije, na kate- ro ra čunajo s 95 % verjetnostjo. Če pa ta ne bi uspela zaradi hrvatsko-srbskega spora, so za kombinacijo sku- paj s Hrvati, v nobenem primeru pa no čejo pod Habs- buržane. Povsem na koncu pa je še Kuhar pristavil, da če ne bi uspela nobena od omenjenih zamisli, potem naj bi Slovenija postala ozadje svobodne tržaške luke, ki naj bi bila pod britanskim nadzorom. 735 Janez A. Arnež je pospremil stališ če slovenskih predstavnikov s slede- čim komentarjem: “Vsi ti predlogi žalostno izzvenijo kot da bi bili Slovenci brez politi čne volje in brez politi čnih idej. (...) To še toliko manj v družbi, v kateri so se ti trije Slovenci znašli in v kateri je tujec bil edini pobornik za slovensko državo in ni dobil njih politi čnega pristanka. (...) Človeku se zdi, da je že sama misel na slovensko državo prestrašila slovenske politike, da si niso upali niti preiskati in poizvedeti, kolikšne možnosti bi našli v angleški politi čni konstelaciji za tovrstno rešitev Zedi- njene Slovenije. Tudi vabila, da jih peljejo h Churchillu, niso izkoristili.” 736 Izkazalo se je, da Krekovo septembrsko pismo ni pomenilo nikakršne bistvene spremembe v dotedanjem delovanju in je kljub vsem omenjenim pomislekom v njem zapisal tudi naslednje: “Dokler moremo, moramo torej vztrajati kljub vsem težavam v vladi radi našega principijelnega jugoslovanskega stališ ča in tudi radi prakti čne možnosti za slovensko delovanje.” 737 V tedanji emigrantski srenji je bilo tako, da so videti bili iskreno za obnovo Jugoslavije pravzaprav edino Slovenci, ki so obenem menili, da, če jo opustijo tudi oni, je jugoslovan- ska ideja dokon čno pokopana. Po mnenju slovenskih zastopnikov v emigraciji jim je tako na čelno stališ če tu- 734 Gabrovšek omenja ta obisk v pismu 20. novembra 1941 (AS 1660, Cankar, 6). 735 Gabrovškov dnevnik, str. 31–32. 736 Gabrovškov dnevnik, str. 33–34. 737 Prav tam. 326 di dvigovalo verodostojnost v britanskih o čeh. Krek je 1. junija 1942 pisal: “Mi Slovenci: smo stalno zelo Jugo- slovani. Ni č nam in nikomur to ne škoduje. Koristi nam, ker izgledamo Angležem solidni in pametni in smo s tem Slovenci dobili svoje ugodno obeležje.” 738 Zato je Krek v naslednjih mesecih poudarjanje jugoslovanskega okvira celo stopnjeval, tudi z namenom, da bi postali Slovenci nekakšni posredniki med Hrvati in Srbi. Kmalu pa so se tudi slovenski politiki kljub seveda stalnemu poudarjanju jugoslovanske opcije opogumili in dali nejugoslovanskim ina čicam nekaj ve č poudarka. Medtem se je namre č pokazalo, da so slovenska pri ča- kovanja glede posredništva med Hrvati in Srbi iluzorna, saj so se spori le še stopnjevali in zaostrovali. To spo- znanje se je okrepilo še zlasti spomladi 1942, ko so bili v vrtinec balkanske nestrpnosti po zaslugi velesrbskega glasila v ZDA “Srbobran” potegnjeni tudi Slovenci. Po- sebno ko je tudi mladi kralj Peter II., ki naj bi v njiho- vih o čeh simboliziral Jugoslavijo oziroma jugoslovansko idejo, pod vplivom srbskih politikov podpiral velesrbske poglede. 739 Tako je npr. Izidor Cankar 17. avgusta 1942 pisal Kreku v London: “Snoj mi pošilja pošto za Vas, ki Vam jo pošiljam. Sam pa dostavljam nekaj izrezkov iz “Srbobrana”, da boste videli, kako gredo te re či pri nas. Enako kot Hrvate obravnava ta list tudi Slovence: oni so sprejeli Italijane s cvetjem, oni so sprejeli Italijane z muziko, oni se ne bore. List izre čno pobija Jugosla- vijo in zahteva Srbijo. Ta kampanja bi se dala mirno prezreti, če bi ne imela posebnega ozadja. Kralj je pod vplivom svoje okolice sprejel od deputacije vezan letnik tega istega lista in ji je rekel: “Ja čitam Srbobran.” Tudi to bi mogla biti samo nepotrebna ljubeznivost. Toda ve- leizdajniško politiko srbobransko podpira naše poslan- stvo v Washingtonu, in ker nobeno poslaništvo ne more imeti svoje posebne politike, jo podpira vlada sama.” 740 Tedanje londonske razmere je Krek opisal v pismu 9. septembra 1942: “Tu smo v težki situaciji (...) Sedaj mi debatiramo o “politi čni liniji”. Srbobran napada. Šuba- 738 AS 1660, Cankar, f. 6. 739 Gabrovškov dnevnik, str. 21–22. 740 AS 1660, Cankar, f. 6. 327 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO ši ć grozi z ostavko. Pribi čevi ć in Adami č z javnim nasto- pom. Angleži pa so čedalje bolj prepri čani, da je Jugo- slavija nemogo ča re č.” 741 III. V takšnem politi čnem vzdušju, 742 čeprav ostajajo konkretne okoliš čine še nepojasnjene, 743 je Krek o čitno ocenil, da je nastopil čas za oživitev tudi nejugoslovan- skih opcij, tj. srednjeevropske variante. To kombina- cijo so sicer, kot je razvidno iz predhodnega besedila, slovenski politiki v Londonu predvideli kot alternativno možnost že pred letom dni, a za odmevnost niso storili prav dosti. Krek je jeseni 1942 ukrepal predvsem v dveh smereh, in sicer je obvestil politike v domovini ter jih vprašal za mnenje, hkrati pa je podrobneje seznanil za- hodne zaveznike in mednarodno javnost. Tako je Krek (najverjetneje) jeseni 1942 pisal ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu, kjer je kot alternativno možnost navedel tudi srednjeevropsko povezavo, in ga vprašal, če tako stališ če odobrava. 744 Podobno pismo, morda celo z isto vsebino, je 17. novembra 1942 naslovil tudi na Slovensko zavezo, ki je odgovorila: “Nerazumljivo nam je, da bi z izrazom “les gents là bas” (ljudje tam doli) mo- gli biti mišljeni mi Slovenci. Saj vendar program Slov. zaveze kakor program združenih slov. strank poudarja, da ho čemo biti Slovenci v članjeni v federativno urejeni Jugoslaviji. Ta program ste sprejeli tudi Vi s tem, da 741 AS 1660, Cankar, f. 6. 742 Podobno oceno kot Krek v pismu 9. septembra 1942 podaja tudi Šepi ć, Vlada Ivana Šubaši ća, str. 85. 743 Dušan Biber pripisuje Krekov predlog Britancem o ustanovitvi samostojne slo- venske države spomladi 1943 zaostrenim sporom zaradi Krnjevi ćevega memoran- duma in sporom okoli Bosne (Dušan Biber, Federalna državnost Slovenije v zave- zniških dokumentih do maja 1945. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znan- stvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. november 1994). Ljubljana: SAZU 1995, str. 261 (dalje Biber, Federalna državnost Slovenije)). 744 Gabrovškov dnevnik, str. 23. Pismo piscu teh vrstic v celoti ni znano. Arnež je zabeležil o tem slede če: “Vsekakor je Krek pisal tudi ljubljanskemu škofu dr. Grego- riju Rožmanu preko apostolskega delegata in preko Rima. Gabrovšek piše, da tega poro čila ni bral; zato ga navaja le po smislu, po ustnem Krekovem pripovedovanju. Cilj slovenske politike v emigraciji je Svobodna Slovenija v Jugoslaviji. Če pa ta- kšna rešitev ne bi bila izvedljiva, bi iskali mesto Slovenije v kaki srednjeevropski federaciji.” 328 ste ga objavili preko londonskega radia. Niti program Slov. zaveze, niti program združenih slovenskih strank se do sedaj ni izpremenil in noben partner Slov. zave- ze ali sploh nobena pomembnejša skupina nima niti najmanjše želje, da bi se ta program izpremenil. Če bi kdorkoli hotel Slovence spraviti v kako Srednjo Evro- po ali sli čno kombinacijo, ra čunajte s tem, da bo šel slovenski narod stoodstotno v iredento.” 745 Iz za četka odgovora Slovenske zaveze je razvidno za čudenje nad omenjenim Krekovim predlogom, kar kaže, da slovenski zastopniki v tujini dotlej sploh še niso seznanili politi- kov v Sloveniji s svojimi alternativnimi zamislimi, ki so bile tedaj stare že najmanj leto dni. Čeprav piscu teh vr- stic Krekovo pismo z dne 17. novembra 1942 ni znano, je iz nadaljevanja odgovora Slovenske zaveze razvidno, da so bile v njem povzete misli, ki jih je predstavil v navedenem pismu z dne 8. septembra 1941 in v neka- terih pogledih nekoliko dopolnil v pismu 1. junija 1942, kjer je zapisal: “Naj še to omenim, da so mnogi nejugo- slovani tu v Londonu mnenja, da bi se Slovenija laže združila, če bi Jugoslavija ne bila tako predominantno balkanska država, da bi se torej laže združili, če bi bili sami ali samo s Hrvati skupaj.” 746 V odgovoru Sloven- ske zaveze je bila namre č obširno zavrnjena strateško- prometna argumentacija, s katero sta Krek in Kuhar utemeljevala predlog za samostojno slovensko državo s Trstom kot svobodno luko za srednjo Evropo, in tudi morebitna povezava samo s Hrvati. Tako je bilo v njem zapisano: “Slovenija se je l. 1918 vklju čila v jugoslovan- sko gospodarsko podro čje, v okviru katerega je izgra- dila svoj gospodarski ustroj, ki je popolnoma vklju čen in prilagojen jugoslovanskim gospodarskim razmeram. Vsaka vklju čitev slovenskega gospodarskega ustroja v katerokoli novo gospodarsko obmo čje bi pomenilo uni- čenje tega ustroja in za slovenski narod neprecenljivo škodo. Tudi gospodarstvo obrobnih slovenskih ozemelj, ki so spadala doslej v tuja gospodarska podro čja, je sli č- 745 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 54, in AS 1660, Cankar, f. 8. Odgovor na pismo od 17. 11. 1942 napisan 21. 1. 1943. 746 AS 1660, Cankar, f. 6. Morda je tako stališ če tudi posledica vpliva Ehrlichovega programa, svoj predlog, poslan tudi v London (dobili so ga 11. marca 1942) so med- drugim utemeljevali tudi s podobnimi razlogi kot on. 329 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO no osrčnemu slovenskemu gospodarstvu pred l. 1918 in se bo dalo radi te svoje sli čnosti brez gospodarskih pretresov vklju čiti v jugoslovansko gospodarsko obmo- čje. Kar se ti če prometa med morjem in Srednjo Evropo, je Jugoslavija že dosedaj imela v svojih rokah delne pro- metne proge iz Sredozemlja v Srednjo Evropo (...) Tudi če se priklju či vse obmejno slovensko ozemlje Združeni Sloveniji, s tem Slovenija ne bo dobila novih prometnih zvez od Jadrana na sever, marve č bo odpadla samo ne- potrebna dosedanja meja na Reki, Postojni in Podbr- du. (...) Gospodarstvo Trsta spada po svoji produkciji in konsumu samo v neposredno zaledje, ki politi čno pripa- da Jugoslaviji, po svojem prometu in trgovini pa spada k Podonavju in Jugoslaviji. V nobenem pogledu pa ne spada tržaško gospodarstvo k Apeninom. Jugoslavija bo z dogovori s svojimi severnimi prijatelji brez težav lah- ko skrbela za to, da tržaški promet in tržaška trgovina ne bosta trpeli, ko prideta v jugoslovansko gospodarsko obmo čje. Trst torej sploh ne spada k Apeninom, k izve- njugoslovanskemu Podonavju pa samo delno. Zato je dejansko napa čna in politi čno kvarna teža, da spada Trst gospodarsko le k Srednji Evropi. Obširnejša raz- prava, da spada Trst k Jugoslaviji, je bila dvakrat od- poslana...” 747 Temu je sledila obširna obrazložitev, kako celotna Koroška gospodarsko in geografsko gravitira k Sloveniji in Jugoslaviji. Na koncu je bilo še pojasnilo, ki se je o čitno nanašalo na možnost slovensko-hrvaške povezave: “Glede “srednjeevropske” orientacije na Hr- vatskem je treba omeniti, da je del Hrvatov res mo čno simpatisiral z neko Srednjo Evropo in tam iskal rešitve. Toda ta del Hrvatov je po naših informacijah zapadel na manjšino tako v narodu, kot v Ma čkovi stranki. Hrvat- ski simpatizerji Srednje Evrope so namre č v Bratislavi in Pragi sondirali teren za Srednjo Evropo, pa so bili na obeh straneh odlo čno odbiti. Ko so potem dobili še od Slovencev pravtako povsem negativen odgovor, so se Hrvati vrnili na idejo federativne Jugoslavije.” 748 Zdi se, da v tistem času možnost povezave s Hrvati, jeseni 1941 predstavljena celo pred samostojno slovensko rešitvijo, 747 Prav tam. 748 Prav tam. 330 ni bila ve č tako aktualna tudi za slovensko politi čno emigracijo. Skupna država, ki ji je bil najbolj naklonjen Kulovec in so si zanjo v vrstah SLS prizadevali ob do- godkih ob napadu sil osi na Jugoslavijo, je namre č s ča- soma izgubila svoj pomen kot možna alternativa rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja zlasti zato, ker se je med slovenskimi politiki v emigraciji utrdilo prepri ča- nje, da se zaradi slabega slovesa Hrvaške v zavezniških krogih (zaradi obstoja NDH in njenih zlo činov) z njimi ni smiselno povezovati. Po tej zavrnitvi predloga, ki je prišel iz Londona, je bilo enako stališ če zabeleženo tudi v Izjavah in željah Slovenske zaveze z dne 25. aprila 1943. 749 Kmalu za- tem je SLS v domovini poslala v London strnjen pogled v petnajstih to čkah o slovenskem vprašanju v tedanjih razmerah, kjer pa je bilo znova trdno poudarjena jugo- slovanska ina čica in jasno odklonjena kakršnakoli sre- dnjeevropska kombinacija. 750 Potem ko so se na Krekovo željo predstavniki SLS seznanili tudi s stališ či politikov v Srbiji in na Hrvaškem in so bili na čelno tudi ti za ob- novo Jugoslavije, so mu poleti 1943 svetovali. “Kaj naj stori Miha? Že davno mu je bilo nasvetovano: držati se jugoslovanske misli do konca. Tudi če bi Srbi in Hrvati delali svoje vlade, naj gledajo vsi tisti Srbi in Hrvati, ki niso za te žalostne, da stvorijo nov jugoslovanski blok, dokler Jugoslavija meddržavno obstoja. Naše mesto je v tem odboru, ne pa v kakih lokalnih vladah, ki niso mednarodno priznane. Miha se je s tem stališ čem že strinjal. Ali sedaj omahuje?” 751 Isto časno je Krek za čel postopno seznanjati tudi mednarodno javnost. O temer pri ča omenjeni članek v New York Timesu, “da se Slovenci že dogovarjajo o na čr- tih za samostojno Slovenijo,” ki ga je Sulzberger poslal 19. januarja 1943 iz Londona. France Snoj je v pismu Izidorju Cankarju 20. januarja 1943 članek komentiral: “Prilagam izrezek iz današnjega “Timesa”, ki je zanimiv radi tega, da je prvi č v javnosti postavljena možnost 749 AS 1660, Cankar, f. 8. 750 AS 1931, Šmajd, a. e. 3294. 751 AS 1660, Cankar, f. 8. Od Fajfarja (Ivan Avsenek), 18. avgusta 1943. 331 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO kreiranja samostojne slovenske države.” 752 Čeprav so se javni diskusiji o samostojni Sloveniji slovenski politiki tedaj še vedno bolj ali manj izogibali, ideja po objavi v New York Timesu ni bila ve č “skrivnost” in je Krek to vprašanje spomladi 1943 kljub vsemu na čel pri britan- skih politikih. V za četku marca 1943 je Krek namre č obvestil predsednike dežel Commonwealtha, “da bi v primeru razpada Jugoslavije Slovenija morda tvorila enoto nove politi čno-gospodarske skupine, zasnovane na pristaniš čih Trsta in Reke z neke vrste svobodno go- spodarsko cono, ki bi služila gornjemu Posavju, podro- čjem na Dravi in srednji Donavi pod neke vrste med- narodnim nadzorstvom. Shema bi vklju čevala vrnitev slovenskih okrožij v Italiji in na Koroškem k Sloveniji, morda tudi celotno Istro.” 753 Vendar pa je britanski vele- poslanik pri jugoslovanski kraljevski vladi George Ren- dell uradno svetoval Kreku, naj se s takšnimi idejami ne ukvarja, ker je uradni cilj britanske politike obnova Jugoslavije. Tako je omenjena ideja samostojne slovenske dr- žave, ki jo je jeseni 1942 obudila slovenska politi čna emigracija kot alternativno možnost v primeru, če ne bi bila obnovljena Jugoslavija, bila zavrnjena tako s strani politi čnih dejavnikov v domovini kot tudi v mednaro- dnih zavezniških krogih. Veliko vprašanje je tudi, kako bi lahko tako predstavljeno idejo o samostojni slovenski državi, tudi če bi zanjo obstajala pripravljenost zares lahko zaživela. Utemeljena je bila bolj z dvomljivimi go- spodarskimi in strateškimi razlogi, 754 brez tradicional- no-histori čnih argumentov in nacionalno ni bila dovolj homogena (segala bi precej čez nacionalno ozemlje in imela veliko število tujerodnega prebivalstva). 755 Sicer pa se poudarjanju gospodarskih in strateških razlogov ne gre čuditi, saj je bil Krek o čitno pod vtisom tedanjih razmišljanj v londonskih krogih. Že v omenje- 752 AS 1660, Cankar, f. 6. 753 Dušan Biber, Britanska in ameriška politika o italijansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgodovinski časopis, 1980, št. 4, str. 437 (dalje Biber, Britan- ska in ameriška politika) in isti, Federalna državnost Slovenije, str. 251. 754 Glej kritiko tega predloga s strani Slovenske zaveze z dne 21. januarja 1943 (AS 1660, Cankar, f. 8). 755 Tudi Arnež je precej skepti čen o realnosti tega na črta (glej Gabrovškov dnevnik, str. 32–33). 332 nem pismu z dne 8. septembra 1941 je med drugim zapisal: “Kombinacije o bodo čem redu v Evropi. Dela- jo se razni na črti. (...) Trdijo, da odlo čajo gospodarsko prometni oziri.” 756 Pred tem je o bodo či povojni ureditvi razmišljal že Alojzij Kuhar, ki sicer tedaj še ni omenjal možnosti samostojne slovenske države, je pa verjetno na omejeno idejo precej vplival s svojim pogledi na po- vojni razvoj in vlogo Trsta pri tem. V pismu, ki ga je 31. julija 1941 pisal s Trinidada, je zapisal: “We feel that there are in London already all sorts of courrants about the new order. European federation, Centraleuropean federation, Balkan federation, revival of Austria and the Habsburgs, the creation a Catholic German state. All these projects imply more or less the possibility of a new carving up of our slovene territory, for, so they say, New Europe shall want Triest as the main outlet to the sea for the whole Danubian territory, and so on.” 757 S precej podobno argumentacijo je nastanek svo- bodne slovenske države, s poudarkom, da gre za za- ledje Trsta in da bi obsegala še Goriško, Istro in južno Koroško in kot taka imela okoli 3 milijone prebivalcev, utemeljeval tudi polkovnik Vladimir Vauhnik v Švici je- seni 1944. 758 Pri tem ni razvidno, ali je bil seznanjen z omenjenimi na črti slovenskih politikov v emigraciji, čeprav tudi Vauhnik predvideva, da je omenjena zami- sel v “angleškem interesu”. 759 Razlika med obema na čr- toma – Vauhnikovega in slovenske emigracije – je bila predvsem v tem, da je bil vzrok za Vauhnikovo pobu- do ideološke narave, šlo je namre č za iskanje rešitve za Slovenijo pred prevlado komunizma. 760 Ideja slovenske države, navezane na Trst je bila živa zlasti med “stra- žarji” še ves čas obstoja Svobodnega tržaškega ozemlja, t. j. do podpisa Memoranduma o soglasju leta 1954. V tem času se je porodila celo ideja, da bi bila ta država prestolnica bodo če zvezne Evrope. 756 AS 1660, Cankar, f. 6. 757 AS 1660, Cankar, f. 6. 758 Svobodna slovenska država. Nova revija, št. 183/184, str. 43–45. Glej tudi Bi- ber, Federalna državnost Slovenije, str. 263, in Mlakar, Problem zahodne meje, str. 319–320. 759 Britanci so predlog zavrnili, ker so se zavzemali za obnovo Jugoslavije (Biber, Federalna državnost Slovenije, str. 263). 760 Mlakar, Problem zahodne meje, str. 319–320. 333 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO Kot že omenjeno, je krožilo v britanskem in še zlasti ameriškem tisku veliko najrazli čnejših variant o povojni preureditvi srednje Evrope, 761 s tega vidika je bila Kre- kova pobuda za samostojno slovensko državo kot alter- nativna možnost razumljiva, nekoliko manj pa, da jo je sprožil v času, ko je bilo že znano uradno britansko stališ če, ki je zagovarjalo obnovo Jugoslavije. Glede na skromne vire, ki ne dovoljujejo dokon čnih zaklju čkov, bi lahko sklepali, da je Krek morda dobil kakšen namig za takšno razmišljanje oziroma, da je nekoliko po svoje razumel dolo čeno trditev. 762 Morda pa je Krek izhajal iz predpostavke, ki jo je razvijal v pismu 1. junija 1942, ko je zapisal: “Anglija priznava le Jugoslavijo za svojo zaveznico. Dokler bodo Italijani in Nemci dokazovali, da je Jugoslavija morala razpasti in dokler je vojna, bodo Angleži gotovo to držali, potem pa ne vedo kaj bodo sto- rili. Amerika Jugoslovansko firmo tudi rabi med vojno. Za povojno dobo pa ima razne na črte, ki gredo preko in mimo vseh bivših meja. (...) Do konca vojne se bo Jugoslovanska forma gotovo držala. Potem pa je veliko vprašanje.” 763 Iz dostopnih dokumentov tudi ni razvidno, ali je sploh obstajala podrobnejša utemeljitev predloga. Zdi se namre č, da tudi Krek na to možnost pretirano (še) ni računal in je spomladi 1943 zapisal: “ Če bodo poro čila iz zemlje kazala, da je v Srbiji kaka pomembna politi čna sila za Jugoslavijo, bomo krepko nadaljevali to politiko, če ne bomo pa bolj Slovenci, da bomo pripeli našo deže- lo na kako drugo kombinacijo, ki bo pa č mogo ča. Pa na to eventualnost sedaj še ne mislim ve č kot toliko kolikor je treba, da ne pridem v situacijo, v kateri ne bi videl rešitve za Slovenijo.” 764 Nasploh pa je vprašljivo, koliko bi pod predvidenim mednarodnim nadzorom (uporablja se celo izraz “bri- tanski dominjon”) sploh ustrezalo ime “samostojna” ozi- 761 Mlakar, Problem zahodne meje, str. 315. 762 Tako npr. ni jasno, na kaj meri za četek že navedenega odgovora Slovenske zaveze (21. januarja 1943): “Nerazumljivo nam je, da bi z izrazom “les gents là bas” (ljudje tam doli) mogli biti mišljeni mi Slovenci.” 763 AS 1660, Cankar, f. 6. 764 AS 1660, Cankar, f. 6. Krekovo pismo z dne 27. aprila 1943. 334 roma “svobodna” slovenska država. 765 Zdi se, da je tak koncept izhajal iz premajhne nacionalne samozavesti (Krek je trdil, “da ni verjetnosti, da bi se držali sami”), 766 preveliko pa je bilo zaupanje v zahodne (predvsem bri- tanske) sile. 767 Po drugi strani je bil tudi protisloven, kako bi Slovenci lahko obvladovali tako veliko ozemlje z veliko tujerodnega prebivalstva (zgolj zopet z britansko pomo čjo?), posebej še ker so nekateri (npr. Izidor Can- kar) opozarjali, da se nam Trst “lahko zatakne v grlu,” in niso bili navdušeni niti nad priklju čitvijo Trsta k Ju- goslaviji, kaj šele k samostojni slovenski državi. 768 Čeprav je iz zahodnih dokumentov razvidno, da so zares obstajali tudi dvomi v možnost obnovitve Ju- goslavije (npr. pri predsedniku ZDA Rooseveltu še leta 1944), 769 doslej slovenski poznavalci (npr. Dušan Biber) niso v svojih prispevkih navedli virov, ki bi otipljivo do- kazovali, da bi se britanska ali ameriška politika kdaj ogrevali za možnost, ki jo je predstavil Krek. 770 Tudi iz dostopnega doma čega gradiva ni razvidno, da bi sloven- ski politiki, ki so razvijali tezo o samostojni slovenski državi pod angleškim (oz. zahodnim) nadzorom, od ura- dnih britanskih predstavnikov kdaj dobili namig v tej smeri. Na koncu lahko ugotovimo, da se je tedanja ideja o samostojni slovenski državi rodila v specifi čnih okoli- ščinah kot izjema in izhod v sili v primeru nerazrešljivih nasprotij med Srbi in Hrvati pri obnovi Jugoslavije in tako ni bila plod morebitne protijugoslovanske politike pretežnega dela slovenske protirevolucije. Posebej velja še enkrat poudariti, da gre za nejugoslovansko in ne protijugoslovansko možnost rešitve slovenskega naro- dnega vprašanja. 765 Tako se npr. Arnež ob tem predlogu sprašuje: “In Kuharjev predlog naj pomeni Svobodno slovensko državo brez Trsta ali s Trstom – svobodno luko? In vse skupaj angleška kolonija?” (Gabrovškov dnevnik, str. 32). 766 AS 1660, Cankar. f. 6. Krekovo pismo z dne 1. junija 1942. 767 Tudi v Vauhnikovem predlogu je npr. mo č zaslediti izraz, da slovenski narod “slepo zaupa v pravi čnost vlad zahodnih sil.” 768 Mlakar, Problem zahodne meje, str. 314. 769 Biber, Britanska in ameriška politika, str. 435. 770 Biber, Federalna državnost Slovenije, str. 263, sicer omenja navodilo ameriške obveš čevalne službe OSS iz maja 1945, ki naro ča majorju Johnu Blatniku, naj med drugim poroča o dilemi Tito ali Slovenija. 335 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO I. Po letu 1918 je nastal v sklopu t. i. versajske ure- ditve v Srednji Evropi nov sistem, ki je temeljil na naci- onalnih državah in deloma psevdonacionalnih državah, kot sta bili Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Jugoslavija in Češkoslovaška republika ( ČSR). Medna- rodna ureditev, nastala v skladu z mirovnimi pogodba- mi, po prvi svetovni vojni je bila v najve čji meri plod hotenj v vojni zmagovite Francije, ki si je z njimi želela zagotoviti prevlado na evropski celini. Ob tem je treba opozoriti, da je bilo novo ravnotežje na ozemlju med Nem čijo in Rusijo, ki predstavlja najširši okvir srednje- evropskemu prostoru, vzpostavljeno v času njune hkra- tne iz črpanosti. Novonastalim nacionalnim državam, ki so nadomestile nadnacionalni univerzalisti čni princip razpadle večnarodne habsburške monarhije, je bil vzor zahodni oz. še posebej francoski model nacionalne dr- žave, za katerega je bil zna čilen centralizem, unitarizem in etatizem. Princip nacionalne države sam po sebi še ni pome- nil razrešitve celotnega kompleksa vprašanj tega pro- stora kot tudi postavitev meja še ni zagotavljala etni čne homogenosti, čeprav je bila dodana varovalka v obliki zagotovila o varovanju nacionalnih manjšin, ki naj bi blažila oz. odpravila nacionalna nasprotja. Poleg tega pravica do narodne samoodlo čbe ni bila izvedena pov- sem dosledno. Pri njeni uresni čitvi so bile namre č bolj Srednjeevropski integracijski na črti med letoma 1918 in 1945 ter Slovenci 336 upoštevane zahteve držav zmagovalk oz. tistih, ki so bile mednje uvrščene. Nacionalna problematika, vsaj kar se ti če narodov bivše habsburške monarhije, je prešla na povsem no- vo raven. Pred letom 1918 je bilo nacionalno vprašanje predvsem notranjepoliti čni problem in se je v le majhni meri dotikalo meddržavnih odnosov. Sedaj pa je prešlo po doktrini nacionalnih držav težiš če nacionalnih pro- blemov v meddržavno sfero in se je internacionaliziralo. V novih okoliš činah je tako ostalo malo prostora za tra- dicionalne predloge (npr. federalizacija, avtonomija) iz časov, ko se je razmišljalo o preureditvi habsburške mo- narhije. Do uresni čitve avtonomisti čno-federalisti čnega koncepta je prišlo le v ČSR po münchenskem spora- zumu in deloma v Jugoslaviji s sporazumom Cvetkovi ć – Ma ček, in še to v veliki meri pod vplivom zunanjepoli- ti čnega pritiska. Ob upoštevanju s strani tedanjega ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona utemeljene pravice do narodne samoodlo čbe, ki je privedla do ustanovitve na- cionalnih držav na ruševinah podonavske monarhije, se je pojavilo vprašanje, kako vzpostaviti regijsko stabil- nost na nov na čin. Ravno zaradi prepri čanja, da bodo nacionalne države premajhne in nestabilne, so v Veli- ki Britaniji in Združenih državah Amerike (ZDA) dolgo omahovali s pristankom na razpad habsburške monar- hije, a ob nenadnem propadu imperijev ta dilema ni bila več aktualna. Koristnosti širših povezav so se nekateri zavedali že zelo zgodaj, le da so prišle v ospredje ohlapnejše po- vezave, kot je konfederacija, nekaterim je bil zgled tudi commonwealth. Tako je Tomaš Garrigue Masaryik že le- ta 1917 v ZDA obudil idejo Poljaka Adama Czartoryske- ga iz 1844 o konfederaciji med Baltikom in Egejskim morjem, ki bi lo čevala Nem čijo od Rusije. 771 Ta zamisel je bila takoj po prvi svetovni vojni še precej živa, ta- ko je npr. romunski zunanji minister Take Ionescu na prvih pogajanjih, ki so kasneje privedla do ustanovitve Male antante, predlagal zvezo petih držav (Poljske, Če- 771 Vodopivec, Srednja Evropa, str. 7, in isti, Srednja Evropa – Enciklopedija Slove- nije, str. 247–248. 337 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO škoslovaške, Romunije, Jugoslavije in Gr čije) od Baltika do Egejskega morja. 772 Omenjena zamisel je bila v času med svetovnima vojnama prisotna predvsem na Polj- skem. Tako je Josef Beck, poljski zunanji minister v ča- su vlade Pilsudskega, v tem smislu pripravil na črt Inter- marum, 773 podobne ideje pa so se pojavljale tudi v prvih predlogih poljske begunske vlade konec leta 1939. Tudi slovaški politik in državnik Milan Hodža se je v angle- ščini napisanem in v Londonu leta 1942 izdanem delu Federacija v Srednji Evropi zavzemal za povezavo med Baltikom in Egejskim morjem. 774 Pa tudi v Sloveniji je ta ideja našla privržence (Lambert Ehrlich in “stražarji”). Nasploh je bilo v celotni Evropi v drugi polovici dvaj- setih let čutiti željo po tesnejšem sodelovanju med drža- vami (npr. Briandov na črt “evropske zveze” za uspešno meddržavno dogovarjanje, panevropsko gibanje grofa Richarda Coudenhove – Kalergija 775 itd.). Potreba se je zlasti v Srednji Evropi pokazala za akutno po gospodar- ski krizi leta 1929. Tako je npr. Elemer Hantos, pro- fesor na budimpeštanski univerzi, pripravil predlog o podonavski gospodarski konfederaciji. 776 V istem času je tudi Milan Hodža v polemiki z nemškimi geopoliti- ki, zbranimi okoli Karla Haushoferja, razvil geopoliti čno idejo o drugem naravnem (srednjeevropskem) koridorju od Visle do Soluna, ki bi bil povezan po zgledu com- monwealtha. 777 Toda tako Hodžev predlog, ki je v Sre- dnji Evropi poudarjal predvsem problem “mikroštatiz- ma”, kot tudi Hantoseva študija, ki je opozarjala zlasti na nepripravljenost na sodelovanje, sta bila le epizodi brez pomembnejšega odmeva. Tudi ostali na črti iz za- četka tridesetih let, npr. predlog francoskega zunanjega ministra Tardieuja kot tudi konferenca v Stresi, kjer so poskušali uveljaviti tesnejše sodelovanje med srednjee- 772 Milan Vanku, Mala antanta. Titovo Užice 1969, str. 9–10. 773 Mitja Velikonja, Mitologija kulturnosti, prehodnosti in fin – de – sieclovske spo- kojnosti (Mitologija srednje Evrope). Masade duha. Razpotja sodobnih mitologij. Ljubljana: Znanstveno in publicisti čno središče 1996, str. 152. 774 Kregar, Hodža, str. 84. 775 Panevropa. Ljubljana: Slovensko panevropsko gibanje 2000. 776 Vodopivec, Srednja Evropa, str. 7. 777 Hodža, Federácia v strednej Európe. Podobno razmišljanje lahko zasledimo tudi pri Ljudmilu Hauptmannu, Italija i Srednja Evropa. Split: Naklada Izvršnog odbora Jadranske straže 1928. 338 vropskimi državami, zlasti na gospodarskem podro čju, niso zaživeli. 778 Tudi balkanski pakt o nespremenljivosti meja med Tur čijo, Gr čijo, Jugoslavijo in Romunijo iz leta 1934, kot tudi nasproten blok Rimski protokoli (Italija, Madžarska in Avstrija) nista bila pretirano uspešna. Najdlje je ob- stajala in delovala pod pokroviteljstvom Francije usta- novljena Mala antanta, ki so jo sestavljale Jugoslavija, Češkoslovaška in Romunija. Omenjene “delne” zveze so prenehale delovati po nemškem prodoru v Srednjo Evro- po. Ta se je za čel v za četku tridesetih let tudi s pomo čjo ideje Mitteleurope, ki so jo utemeljitelji nemške gospo- darske in politi čne ekspanzije v nasprotju z Nauman- novo izvirno zamislijo iz leta 1915 o prostoru strpnosti in sodelovanja razumeli kot nemški življenjski prostor, ki daje nemštvu posebno poslanstvo v Srednji Evropi in s tem seveda tudi vodilno vlogo. 779 Ob enostranskem uresni čevanju teh zamisli v nemški politiki od srede tri- desetih let naprej so bile ostale srednjeevropske zamisli, temelje če na enakopravnem sodelovanju, za nekaj časa postavljene na stranski tir in trenutno postale povsem neaktualne. 780 Ugotovimo lahko, da so bili v času med obema voj- nama zagovorniki nacionalnih držav in tradicionalnih naddržavnih povezav v Srednji Evropi v konfliktu pa tu- di pozivi na tesnejše regionalno sodelovanje so ostajali bolj ali manj na besedni ravni. Nove nacionalne elite so se namreč morale bolj ukvarjati z izgradnjo lastnih dr- žav, kot pa razmišljati o širših srednjeevropskih poveza- vah, če jim že niso odkrito nasprotovale, ker so v njih vi- dele tudi dolo čen strah pred obnovo predvojnih razmer. Nepripravljenost na integracije je bila povezana tudi z določeno nesamozavestjo mladih držav, ki jo je krepila bojazen pred dominacijo zaradi slabše gospodarske raz- vitosti in tudi nacionalne nehomogenosti zaradi obstoja številnih nacionalnih manjšin. 781 Pri tem je treba pripo- 778 Kühl, Föderationspläne, str. 31–74. 779 Janez Cvirn, Jure Gašpari č, Odmevi na Naumannov koncept Mitteleurope v habsburški monarhiji. Časopis za zgodovino in narodopisje 2004, št. 2–3, str. 365–374. 780 Vodopivec, Srednja Evropa, str. 7–8. 781 Jan K řen, Das Integrationsproblem in Ostmitteleuropa zwischen den beiden 339 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO mniti, da je bila med obema vojnama zaš čita manjšin, ki naj bi se izvajala prek Društva narodov in Kongre- sa evropskih narodnosti, kjer so imeli pomembno vlogo tudi Slovenci (Engelbert Besednjak in Josip Vilfan 782 ), v principu mišljena predvsem za manjšine v novonastalih nacionalnih državah, medtem ko naj bi bile zahodnoe- vropske države “sposobne” asimilirati svoje manjšine. 783 Tak na čin razmišljanja oblikovalcev povojne Evrope smo lahko na svoji koži ob čutili tudi Slovenci, saj števil- na slovenska in hrvaška manjšina v Italiji ni bila dele- žna nikakršne formalne manjšinske zaš čite, medtem ko je imela maloštevilna italijanska manjšina v Jugoslaviji posebne pravice. Poleg diskriminatornega pristopa se je izkazalo, da tudi formalno vzpostavljen princip zaš čite manjšin ni uspel razrešiti tega vprašanja. Tudi zato šte- vilne nacionalne manjšine v Srednji Evropi niso postale most za povezovanje, temve č se je zgodilo celo naspro- tno, v precejšnji meri so postale orodje v rokah mati čnih držav. Najzna čilnejši primer je bila vloga najpomemb- nejše manjšine v tem prostoru, tj. nemške, ki se je v tridesetih letih dejavno vklju čila v nemško osvajalno politiko v Podonavju. Enako je veljalo tudi za nemško manjšino v Sloveniji in nasploh v Jugoslaviji. 784 Tedanji ideal je ve čina srednjeevropskih voditeljev videla v korektnih odnosih s sosedi. Najve č, kar pa so si predstavljali kot povezovanje, so bile delne alianse po vzoru Male antante. V času med vojnama tako razmi- šljanje ni bilo preseženo. Razvoj in usoda najdlje delujo- če zveze, tj. Male antante, sta tudi najbolj zna čilen pri- mer dometa srednjeevropskih povezav med svetovnima vojnama. V svojem bistvu je bila Mala antanta primer “negativne” zveze, ustanovljene proti revizionizmu in spremembi meja (uperjena predvsem proti Madžarski), Weltkriegen. Mitteleuropa – Konzeptionen in der ersten Hälfte des 20. Jahrhun- derts. Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 1995, str. 153–164. 782 Egon Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu. Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Š ček 1997, str. 61–89, in isti, Tajno delovanje primorske duhovš čine pod fa- šizmom. Primorski krš čanski socialci med Vatikanom, fašisti čno Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac. Ljublja- na: Nova revija 2002, str. 413–444. 783 Mark Mazower, Temna celina, str. 64–65. 784 Biber, Nacizem. 340 deloma pa tudi proti Sovjetski zvezi kot “cordon sanitai- re”. Po gospodarski krizi se sodelovanje znotraj nje ni poglobilo, temve č je po nemškem gospodarskem in tudi politi čnem prodoru v Podonavje enostavno prenehala delovati. 785 Pri povezovanju ni bila klju čna sorodnost v odnosu do demokracije (npr. ČSR in Jugoslavija), tem- več je bilo bistveno na čelo delitve na zmagovalce in po- ražence oz. revizioniste (Italija). V tridesetih letih je bil pomen razmerja med zmagovalci in poraženci iz prve svetovne vojne v precejšnji meri že presežen, predvsem z nastopom nacizma v Nem čiji in deloma tudi z vklju či- tvijo SZ v evropsko politiko. Kljub tem eksistencialnim problemom so srednjeevropske države še vedno prise- gale na nadaljevanje predhodne politike in iskale vsaka zase lastne partikularne rešitve. Čeprav se je o integracijah v tem času sicer veliko govorilo, tako na vseevropski kot tudi na srednjeevrop- ski ravni, in pri tem ni šlo le za nekakšne diletantske fantasti čne na črte, je kljub vsemu, gledano z današnji- mi o čmi, najzanimivejše, da so bile te zamisli tedaj na politi čnem obrobju. Nekoliko druga če je bilo na gospo- darskem podro čju, kjer so še vedno prevladovali še iz časov pred prvo svetovno vojno ustaljeni finan čni toko- vi, ki so vplivali tudi na oblike medsebojnega gospodar- skega sodelovanja. 786 Nasploh je imelo gospodarsko so- delovanje v srednjeevropskem prostoru specifi čno pot, ki se je razlikovala od politi čnega razvoja. 787 Tudi meddržavne zveze, ki so predstavljale višek tedanjih politi čnih povezav, so bile le delni bloki in ni- kakršen poskus resni čnega kakovostnega premika v razmišljanju o potrebi medsebojnega sodelovanja. Ide- ja, da le povezave med državami zmanjšujejo možnosti meddržavnih sporov, tedaj ni imela, čeprav velikokrat 785 Zanimivo, da je tudi v sklopu nacisti čnega “novega reda” v času druge svetovne vojne prišlo do poskusa oblikovanja podobne zveze, ki naj bi bila uperjena predvsem proti Horthijevi Madžarski. Sestavljale naj bi jo Romunija, Slovaška in Neodvisna država Hrvatska. Do uresni čitve te zamisli ni prišlo predvsem zaradi nasprotovanja fašisti čne Italije. 786 Žarko Lazarević, Srednjeevropski gospodarski prostor do druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 2003, št. 2, str. 33–42. 787 Žarko Lazarević, Gospodarsko sodelovanje Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1, str. 47–56, in Jože Prinči č, Gospodarski stiki Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske po drugi svetovni vojni. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1, str. 57–68. 341 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO izražena, nobenih otipljivih pozitivnih u činkov. 788 Zato današnjim integracijam seveda ne morejo biti za zgled. Iz vidika evropskega in še zlasti srednjeevropskega poli- ti čnega povezovanja je bil čas do začetka druge svetovne vojne zgolj zgodovinsko zgrešen poskus, katerega po- men je edino njegova negativna izkušnja. II. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je v zahodnem svetu kmalu izkristaliziralo spoznanje, da v njej ne gre le za obi čajen vojaški spopad dveh bolj ali manj ena- kovrednih taborov za prevlado v svetu kot npr. v prvi svetovni vojni, temve č tudi za tekmovanje družbenih sistemov. Zato se je bilo treba na ruševinah in napakah dokon čno preživete versajske ureditve zoperstaviti naci- sti čnim zamislim (deloma pa tudi komunisti čnim – gre za čas pakta Hitler – Stalin) tudi z novim alternativnim vrednostnim sistemom, ki bo podlaga povojni ureditvi Evrope. Tako so bili na zahodu pod nacisti čnim pritiskom prisiljeni, da sami za črtajo svoj novi red. Obširna raz- prava, ki je sledila, je sprožila številne zamisli in vre- dnote, ki so kasneje postale temelj novega povojnega sveta. Za razliko od prve svetovne vojne, ko so se lotili na- črtovanja povsem na koncu vojne (npr. še poleti 1918 uni čenje habsburške monarhije ni bilo v ospredju), je bilo tokrat druga če. Do za četkov na črtovanja povojne ureditve je prišlo v že zelo zgodnji fazi vojne, ko je bila Velika Britanija še v globoki defenzivi in je bilo mnogo parametrov še nejasnih. V sklopu na črtovanja povojne ureditve Evrope se je kazala želja po omejitvi nacionalne suverenosti. V vojni, ki so jo pripisovali rakavemu razraš čanju tekmovanja med državami, se je zdela privla čnejša zamisel, da bi lažje dosegli mednarodno skladnost s pomo čjo federaci- je, kateri bi države predale nekaj svoje oblasti in s tem 788 Peter Vodopivec, Srednja Evropa: mit ali (tudi) stvarnost? Prispevki za novejšo zgodovino 2003, št. 2, str. 12. 342 del suverenosti. Priljubljenost federalizma je dosegla stanje vro čice v prvi polovici leta 1940 s pravim izbru- hom najrazli čnejših federalisti čnih blokovskih na črtov. Kljub mnogim ugibanjem o na činu razdelitve evrop- ske celine je federativno na čelo le po časi izgubljalo svoj mik ter je ostalo zna čilnost uradnega in neuradnega na- črtovanja o prihodnosti Evrope. Pri tem se je kot klju čni problem postavljalo vprašanje, kako dolgoro čno zau- staviti Nem čijo in hkrati ozdraviti “bolno srce” sodobne Evrope, kot je Hugh Seton Watson naslovil svojo knjigo o problemu Srednje Evrope. 789 Pri razreševanju tega vprašanja je dolgoro čno na- črtovanje v Veliki Britaniji in ZDA privedlo do pretežne prevlade revizionisti čnih pogledov na habsburško mo- narhijo in vlogo nacionalizma v bodo čnosti Podonavja. Po daljših pripravah je bil oktobra 1941 britanskemu zunanjemu ministrstvu predstavljen Toynbeejev doku- ment o Srednji Evropi, kjer je bilo najve č prostora po- sve čenega reviziji gledanja na nacionalne države po letu 1918. Ugledni britanski specialist za srednjo in vzhodno Evropo Arnold Toynbee je menil, da se je v Podonavju nacionalni princip izkazal za neuspešnega, ker so ljudje preve č etni čno in versko prepleteni. Ocenil je, da je bi- la 1919 storjena napaka, ker se je zahodna nacionalna ideja uresni čevala v popolnoma druga čnih okoliš činah. Liga narodov kot meddržavna organizacija je bila nepri- merna za reševanja, pri čakovano sodelovanje med drža- vami na ekonomski in politi čni podlagi se ni uresni čilo. Ekonomsko zbliževanje bi bilo lahko izhodiš če za izbolj- šanje razmer v regiji, vendar so meddržavni spori prive- dli do tega, nadaljuje dokument, da je v tridesetih letih Nem čija prodrla v Srednjo Evropo najprej gospodarsko, nato pa politi čno in vojaško. Na podlagi histori čnega re- vizionizma so v dokumentu prišli do sklepa, da pred- stavljajo ustavne strukture izpred 1918 najprimernejšo obliko, vendar tokrat brez habsburške dinastije. V štu- diji predlagano podonavsko federacijo bi ekonomsko in diplomatsko podprle zahodne sile. Federalne ustanove bi kombinirali z lokalno in s kulturno avtonomijo in bi 789 Hugh Seton Watson, The “Sick Heart” of Modern Europe. The Problem of the Danubian Lands. Seattle 1975. 343 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO sestavljale široko, tolerantno državo. Ta tvorba bi bila sposobna ekonomskega preživetja in bi se lahko uspe- šno upirala ponovni nemški agresiji. 790 Vrednotenje Avstro-Ogrske s strani ljudi, ki so jo leta 1918 pomagali rušiti, je bilo torej sedaj pozitivnej- še. Ta sprememba, razširjena tudi med delom pozna- valcev, ki so izhajali iz tega prostora, je deloma nasta- la tudi pod čustvenim vtisom nemške agresije. V do- kumentu je bilo npr. zabeleženo: “Potrebovali smo kataklizmo te vojne, da so se evropski javnosti odprle o či in privedle do mnenja, da je potrebna podonavska enotnost.” Ta čustvena obarvanost, sprva je bila v igri celo obnovitev habsburške monarhije, 791 je bila posledica tedanjega razo čaranja nad lahkotnostjo nemškega pro- dora v Srednjo Evropo, manj pa je upoštevala odgovor- nost zahodnih sil (münchenski sporazum!), ki so se na- cisti čni ekspanziji odlo čneje uprle šele po razkosanju Češko-Slovaške in po napadu na Poljsko. Dokument pravtako ne vsebuje možnih špekulacij o vlogi SZ, ker se je ta tedaj borila za preživetje, hkrati pa kaže, da je večina zamisli nastajala še v času pakta Hitler – Sta- lin, saj naj bi se tvorba upirala tudi sovjetskim priti- skom. Tudi tekmovanje z nacisti čno Novo Evropo (izraz Evropska gospodarska skupnost je prvi uporabil nem- ški minister Walter Funk) po napadu na SZ ni bilo ve č v ospredju, ker se je nacisti čna propaganda usmerila v prikazovanje vojne kot križarskega pohoda proti boljše- vizmu. Kljub temu sta omenjeno zamisel tedaj podprla tu- di Churchill in britansko zunanje ministrstvo, tako da so na črte za čeli postopoma dopolnjevati. Poleti 1943 je zunanje ministrstvo vojnemu kabinetu priporo čilo mul- tinacionalni podonavski koncept kot najbolj primerno rešitev problemov te regije. Vojni kabinet je federalni koncept posvojil kot cilj in ga vklju čil v vladno politiko, vendar sprva še neformalno. Bilo je namre č vse preve č 790 Robert H. Keyserlingk, Austria in World War II. An Anglo – American Dilemma. Kingston in Montreal: McGill – Queen’s University Press 1988, str. 98 (dalje Keyser- lingk, Austria in World War II). 791 Šele na odlo čno nasprotovanje češkoslovaških in poljskih politikov v emigraciji so se Britanci odpovedali zamislim o obnovitvi habsburške monarhije. 344 neznank, zato naj podrobnosti še ne bi obdelovali. Ni bilo namre č še znano, ali se bodo z njim strinjali Poljaki, ČSR in SZ. 792 Dejansko se je izkazalo, da so do tega projekta Sov- jeti zelo zadržani oz. da mu celo nasprotujejo, pri čemer je bilo zlasti pomembno, da so se leta 1942 v prijatelj- skih pogodbah zahodni zavezniki obvezali, da ne bodo podpirali nobenih povezav brez pristanka SZ. S sovjet- sko zasedbo Srednje Evrope, razen Avstrije, je bilo po vojni to vprašanje tako ali tako “rešeno”. To pa ni bil edini razlog za opustitev teh na črtov. Ugovarjali so namre č tudi predstavniki zaintere- siranih držav, ker je federalizem po časi izgubljal svojo privla čnost znotraj njihovih vlad. Posledica nacisti čne- ga hegemonisti čnega koncepta je bila tudi izrazito an- tiintegralisti čen odziv, ki ni bil naklonjen blokovskim in federalisti čnim konceptom, čeprav se je med evrop- skimi odporniškimi gibanji pojavila množica razli čnih (kon)federalisti čnih konceptov. 793 Vojna je namre č mo č- no okrepila nacionalizem in po njej se je pojavila velika želja po nacionalni državnosti. Pa tudi srednjeevropske države, ki so med dotlej najstrašnejšo vojno v vsej člo- veški zgodovini stale na nasprotnih straneh, vsekakor niso mogle kazati prevelike želje po povezovanju. Povzamemo lahko, da je vojna sicer vzpodbudila federalizem, toda dejansko okrepila nacionalizem. Po Marku Mazowerju je šele po drugi svetovni vojni z iz- gonom etni čnih manjšin (Nemci, deloma tudi Madžari), ki so ga podprli tudi Britanci, prišlo v Srednji Evropi do nastanka pravih nacionalnih držav v zahodnoevrop- skem smislu. Te naj bi po zamrtju konfederalne ideje postale temelj stabilnosti. 794 Posledica takega razvoja je bila, da ni bilo po dru- gi svetovni vojni v nasprotju s prvo svetovno vojno, ko se je Evropa v državnem pogledu oblikovala povsem na novo, nikakršnih sprememb, še meje so bile spreme- njene le v povezavi s sovjetsko razširitvijo. Pri tem velja 792 Keyserlingk, Austria in World War II, str. 157. 793 Walter Lipgens, Europa – Föderationspläne der Widerstandbewegungen 1940– 1945. München: R. Oldenbourg Verlag 1968. 794 Mazower, Temna celina, str. 227–233. 345 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO omeniti, da je bila prakti čno edina izjema sprememba jugoslovansko-italijanske meje. Razvoj dogodkov po drugi svetovni vojni je šel v vseh pogledih ravno v nasprotni smeri od prvotnih namer za- hodnih zaveznikov v srednjeevropskem prostoru. Za ča- sni zaton ideje o srednjeevropskem povezovanju torej ni bil le rezultat sovjetske nadvlade v tem prostoru, temve č tudi posledica splošnega pomanjkanja interesa za tovr- stne povezave med samimi narodi Srednje Evrope. III. Slovenci so bili po prvi svetovni vojni, ko je bilo na- rodno ozemlje razkosano med štiri države, sicer nezado- voljni z versajsko ureditvijo, vendar se v veliki ve čini ni- so zavzemali za njeno radikalno preureditev, temve č le za priklju čitev delov narodnega ozemlja k matici. Ideal velike ve čine slovenskih politi čnih subjektov med obe- ma svetovnima vojnama je bila Zedinjena Slovenija v okviru jugoslovanske države. Na podlagi takih izhodiš č so prihajali v poštev zgolj integracijski na črti, ki so te- meljili na povezovanju obstoje čih držav in so zajemali Jugoslavijo kot celoto. Po drugi strani pa tudi slovenski vpliv na jugoslovansko zunanjo politiko ni bil tolikšen, da bi lahko bistveno vplivali na odlo čitve jugoslovan- ske države, to je bilo bolj ali manj pridržano kraljevemu dvoru. Zato so se v času med obema vojnama slovenski politiki ukvarjali predvsem s položajem Slovenije v ju- goslovanski državi ter s slovenskimi manjšinami v sose- dnjih državah. Za predvojni čas lahko morda pod črtamo le, da je na prvem kongresu panevropske unije na Dunaju sode- lovala tudi slovenska delegacija na čelu z Antonom Ko- rošcem, med udeleženci pa sta bila tudi Engelbert Be- sednjak in Andrej Gosar. V okviru društva Panevropska unija v Kraljevini Jugoslaviji je deloval tudi ljubljanski odbor, katerega predsednik je bil Gosar, glavni tajnik pa liberalec Ferdinand Majaron. 795 To kaže, da je bila panevropska ideja razširjena tudi v Sloveniji in to na 795 Statut Panevropske unije. 346 nadstrankarski ravni. Pozabiti pa ne gre tudi na zami- sel komunista Dragotina Gustin či ča iz dvajsetih let o Podonavsko– balkanski federaciji, na kratko imenovani Sudoba (Sudeti, Donava, Balkan), in njegovo nekaj ka- snejše ogrevanje za centralnoevropsko federacijo v sklo- pu bodo čih socialisti čnih federacij, ki ga je podkrepil z retori čnim vprašanjem, “zakaj bi morali biti rajši v sku- pni državi s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno Goro, Makedonijo, Bolgarijo, Gr čijo in Romunijo, kakor pa z Avstrijo, Ogrsko, Češko, Moravsko.” 796 Omeniti velja še na črt slovenskega filologa Frana Ileši ča iz za četka tridesetih let dvajsetega stoletja o skup- nosti devetih držav med Baltikom, Črnim morjem in Jadranom, ki ga je napisal v poljš čini. Po Ileši čevem pred logu bi imela v novi skupnosti osrednje mesto Polj- ska, sicer pa je na črt zajemal ideje Hantosa in Hodže ter se zoperstavljal nemškim predlogom rešitve prostora med Nem čijo in Sovjetsko zvezo. Ileši čev predlog je doži- vel podobno usodo kot drugi tedanji na črti, ostal je neu- resni čen. 797 Ob za četku druge svetovne vojne so se Slovenci znašli v zelo neugodnem položaju. Na mednarodnem podro čju zaradi osvajalnih teženj po slovenskem oze- mlju s strani sosedov in tudi v notranji politiki so bili po sporazumu Cvetkovi ć – Ma ček potisnjeni na obrobje. Vodilnim slovenskim politikom, predvsem Korošcu, ni ostajalo dosti manevrskega prostora pri opredelitvi svo- je politike. Zato so po izbruhu druge svetovne vojne še vedno vztrajali pri jugoslovanskem državnem okviru kot najboljši rešitvi za Slovence. V mednarodnem pogledu je bil glavni cilj Jugoslavijo čim dlje obdržati zunaj vo- jaškega spopada. Po zasedbi in razkosanju sta se, kljub temu da sta se med seboj spopadala dva nasprotna ta- bora, med njima s časoma izoblikovala precej podobna nacionalna programa. Ta je bila Zedinjena Slovenija v federativno urejeni in razširjeni jugoslovanski državi. Velja, da se možnosti za korenitejše spreminjanje 796 Jurij Perovšek, Slovenska državna volja v prvem desetletju jugoslovanske krize. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: SAZU 1995, str. 131–132. 797 Zdravka Zlodi, Ideja Frana Ileši ča o ure đenju srednjo-isto čne Evrope iz 1930-ih godine. Časopis za suvremenu povijest 2004, št. 3, str. 981–995. 347 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO meja in državnih okvirov najve čkrat ponujajo le ob ve čjih mednarodnih prelomnicah. Po anšlusu in nato po za čet- ku druge svetovne vojne se je ponovno odprlo vprašanje preureditve evropskega in še posebej srednjeevropskega prostora. V tem času so se pojavili najrazli čnejši poltajni na črti o povojni preureditvi Evrope in v nekaterih obstoj jugoslovanske države ni bil ve č predviden. V ta nemirni čas sodi tudi Kocbekov članek “Srednja Evropa” v reviji “Dejanje”, v katerem sicer ne predlaga konkretnih na- črtov o rešitvi tega vprašanja, temve č ugotavlja, da je klju č ureditve bodočega ravnovesja in miru prvenstveno v umiritvi, ureditvi in povezavi Srednje Evrope oziroma njenih narodov ter držav. 798 Ob teh Kocbekovih na čelnih ugotovitvah sta se po- stavljali temeljni vprašanji, v kakšni obliki in na kakšen na čin najti primerno rešitev za Slovence v primeru ure- sni čitve teh predlogov. Na podlagi kroženja tovrstnih ve- sti v mednarodni javnosti se je v tistem času v Sloveniji ustvaril vtis, kot se je izrazil Korošec, “da bomo morali nazaj v Avstrijo.” Zato se je kot protiutež avstrijski vlogi v morebitni novi ureditvi Evrope pojavila ideja, po ka- teri bi nastala v zaledju Trsta samostojna državna tvor- ba, ki bi poleg celotnega slovenskega etni čnega ozemlja zajemala tudi celotno Istro ter Reko in segala tudi na Koroško. Predstavljala naj bi gospodarsko-prometno in kulturno vez med zahodno, srednjo, vzhodno Evropo in Balkanom. Bila naj bi pod mednarodnim nadzorom z zajam čeno nevtralnostjo. V praksi naj bi to pomenilo britanski nadzor, saj se je pri čakovalo, da bo po koncu vojne Britanija najmo čnejša evropska sila. Po vojni so se v času reševanja tržaškega vprašanja tega na črta oprijeli tudi v Akcijskem odboru za zedinjeno in suvereno slovensko državo, ki so ga vodili “stražarji”. Na črt so prilagodili novim razmeram. Čeprav bi bili v tej državi Slovenci v ve čini, bi bilo zajetih tudi precej Nem- cev, Italijanov ter Hrvatov. Ti zaradi svoje števil čnosti ne bi imeli položaja nacionalne manjšine, zato naj bi bila država organizirana po konfederalno-kantonalnem švi- carskem zgledu. Zaradi njene lege naj bi bil poudarjen predvsem njen gospodarsko-prometni pomen ter zaradi 798 Vodopivec, Kocbek, str. 60–62. 348 večnarodne sestave multikulturni zna čaj. Odlo čili so se, da jo poimenujejo Ilirija 799 po zgledu na Ilirske province. Toda tega niso storili zato, ker bi obsegala isto ozemlje, temve č ker so trdili, da so bili z Napoleonovo kratkotraj- no tvorbo zadovoljni vsi narodi, ki so v njej živeli, to je Slovenci, Hrvati, Nemci in Italijani. 800 V vrstah SLS, ki so tudi po vojni vztrajali pri jugoslovanskem državnem okviru, so za te predloge menili, da bolj škodijo kot ko- ristijo slovenskim zahtevam. 801 Drugi slovenski srednjeevropski predlog je pripravil Lambert Ehrlich. Zajet je bil v posebni študiji “Slovenski problem”, ki jo je novembra 1941 po tajnih kanalih po- slal v London, da se predstavi merodajnim dejavnikom. Osrednjo vlogo v tej študiji je imel njegov predlog o zve- zi severno – in južnoslovanskih držav Poljske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bolgarije, kjer bi imela vsaka enota zajam čeno lastno državnost. Kasneje se je te zamisli oprijel naziv Intermarij, čeprav je Ehrlich uporabljal izraz “vmesnoevropska” unija. Ta konfedera- cija naj bi vmesno Evropo med Baltikom, Jadranom in Egejskim morjem za vselej obvarovala germanske ne- varnosti in rešila gospodarski problem Srednje Evrope. Ehrlich je še predlagal, da bi bil najprimernejši sedež te konfederacije v Sloveniji. Srednjeevropska predloga se razlikujeta v ve č vi- dikih. Tako je bil na črt, zasnovan v vodstvu SLS, ve- dno mišljen zgolj kot zasilna razli čica v primeru, če ne bi prišlo do obnovitve Jugoslavije, ki je za SLS ostajala glavni narodnopoliti čni cilj. Ehrlich pa je razumel Inter- marij kot najustreznejšo rešitev slovenskega nacional- nega vprašanja. Obenem je bila Ehrlichova zamisel ve- likopoteznejša, saj je zajemala celotno srednjeevropsko problematiko, medtem ko je bila rezervna ina čica SLS v tem pogledu skromnejša in omejena zgolj na sloven- ski vidik. Po drugi strani pa je bila mednarodna javnost 799 V emigraciji je v za četku sedemdesetih let 20. stoletja zagovarjal ustanovitev Ili- rije v Venezueli žive či bivši urednik časnika Slovenec Lojze Ilija, pri čemer pa ni bil seznanjen z gornjim na črtom in je predvidel pod tem imenom ustanovitev skupne slovensko-hrvaške države (Lojze Ilija, Ilirija oživljena. Slovenska država, november – december 1972, št. 11–12, str. 4). 800 AS 1931, fond Rupnikov proces, f. 80–6/V Miha Krek, The Future of the Littoral, a.e. 4579–4593. 801 Arnež, Žebot, str. 78–80. 349 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO z načrtom SLS seznanjena na razli čne na čine, kar mu je dajalo dolo čeno težo tudi v diplomatskih odnosih, 802 medtem ko je Ehrlichov predlog ostal v “predalu”, če- prav je bil razposlan razli čnim ustanovam v ZDA in Ve- liki Britaniji. Glede na to, da je bil na črt SLS, ne le pomembnejši, temve č tudi bolj prilagojen tedanjemu zahodnoevrop- skemu razmišljanju o srednjeevropski tematiki, se bom v analizi osredoto čil predvsem nanj. Kljub naštetim razlikam lahko v obeh srednjeevrop- skih zamislih razpoznamo skupne zna čilnosti, ki jih je mogo če strniti v temeljni problem slovenskega srednje- evropskega odnosa v tistem času, to je v soodvisnem trikotniku, ki ga opredeljujejo pojmi Slovenija – Avstrija – Trst. Prepletenost teh klju čnih elementov je razpoznavna že v razmišljanjih, ki so predstavljala izhodiš če za obli- kovanje srednjeevropskega na črta v vrstah SLS. Pri nje- govi zasnovi so se oprli na predloge, ki so se oblikovali že pred razpadom habsburške monarhije, in sicer ga je kot možno rešitev omenjal britanski zgodovinar Arnold To- ynbee leta 1915 v delu “Nationality & The War”. Zato so omenjeno zamisel v SLS večkrat imenovali kar “angleški na črt”, čeprav naj bi že Giuseppe Mazzini predvidel, da bi ozemlje v zaledju Trsta postalo nova Švica. 803 Morda so se pod vplivom tudi v ZDA znanega Toynbeeja v ameriški administraciji po prvi svetovni vojni v času priprav na mi- rovno konferenco pojavile zamisli o samostojni Sloveniji s Trstom kot možni rešitvi tržaškega zapleta. Med dru- go svetovno je tudi (tedaj že bivši) ameriški predsednik Herbert Hoover (skupaj z E. Gibsonom) v knjigi “The pro- blem of the Lasting Peace” predvidel, da bodo Slovenci zahtevali ustanovitev samostojne države. Kljub temu pa je Toynbee ugotavljal, da neodvisna slovenska država ne bi bila najbolj zaželena, ker so majhne države, ki ležijo na pomembnih gospodarskih in strateških to čkah, preve č ranljive in težko branijo svojo neodvisnost. 802 Antonio Giulio M. De Robertis, La frontiera orientale italiana nella diplomazia della seconda guerra mondiale. Napoli 1981, str. 65–70. 803 France Kremžar, Jugoslavija v preteklosti in prihodnosti. Zbornik svobodne Slo- venije 1955, str. 81–82. 350 Podobno so ugotavljali tudi v ZDA, kjer je bilo ve- činsko mnenje pred razpadom habsburške monarhije takim predlogom nenaklonjeno. Prevladujo če je bilo stališ če, ki ga je avstrijski cesar Karel I. izrazil v pogo- voru z zastopniki Nemcev iz slovenskih dežel 25. maja 1918, ko je “poudaril nerazdeljivost kronovin in zagoto- vil, da bo pot do Jadranskega morja zagotovljena, tako da se slovenske dežele ne bodo priklju čile jugoslovanski državi, in obljubil je, da bo vlada ostro nastopila proti agitaciji za odcepitev slovenskega ozemlja”. 804 Toda tako mnenje ni bilo prisotno le v avstrijsko-nemških krogih. Tako se je že pred prvo svetovno vojno v dopisovanju med Robertom Williamom Seton Watsonom, ki je ve- ljal za najve čjega britanskega poznavalca habsburške monarhije, in hrvaškim politikom Josipom Smodlako izpostavilo stališ če, da bi lahko “povsem avtonomno srbsko-hrvaško državo”, ki bi bila le v personalno-dina- sti čni uniji z drugimi habsburškimi deželami, brez ve- čjih težav ustanovili le, če bi Slovenci in zahodna Istra s Trstom ostali zunaj njenih meja zaradi strateških in zemljepisnih razlogov. Tržaško pristaniš če in puljsko bi morala še naprej pripadati Avstriji, Slovenci pa naj bi v zahodni avstrijski polovici, omejeni na habsburške de- dne in češke dežele in preoblikovani po švicarskem vzo- ru, dobili narodno avtonomijo. 805 Tako stališ če je nato Seton Watson zagovarjal tudi v leta 1911 izdani knjigi The Southern Slav Question and the Habsburg Monar- chy, ki je zelo odmevala v srednjeevropskem prostoru in je bila prevedena leta 1913 (izšla v Berlinu) tudi v nemš čino. Bistvo oživitve Toynbeejeve zamisli z dodelavo, pri- lagojeno novim razmeram, ki je predvidevala samostoj- no državo v zaledju Trsta, je bilo v lo čitvi slovenskega ozemlja od državne povezave z Avstrijo, če jugoslovan- ska država ne bi bila obnovljena, oz. onemogo čanje, da bi deli slovenskega ozemlja (Primorska s Trstom) prišli v okvir avstrijske države. Prav v odnosu do Avstrije se je kazala temeljna razlika med zahodnoevropskimi in 804 Janko Pleterski, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska matica 1971, str. 177. 805 Vodopivec, Od Habsburžanov h Karadjordjevićem, str. 3–4. 351 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO slovenskimi pri čakovanji glede srednjeevropskih pove- zav. V o čeh SLS in nasploh slovenske protirevolucije je Avstrija tedaj predstavljala zgolj predstražo nemške ek- spanzije v Podonavje. Za tako razmišljanje je zna čilno poro čilo Slovenske zaveze s konca aprila 1943, kjer je bilo zapisano, da so možne sicer razli čne rešitve slo- venskega nacionalnega vprašanja, “le pod Nem čijo ali Italijo nih če ne bi hotel in tudi Avstrije nih če ne mara,” ker so “Avstrijci eksponenti najbolj divjega nemštva in so bili Avstrijci, ki so najhuje morili in še more naš slo- venski živelj. Tudi mala Avstrija nam je bila prav tako krivi čna kot monarhija.” 806 Tako je Miha Krek v svojih govorih pogosto dajal protihabsburške izjave. Ob novi- ci, da je Oton Habsburški poskušal ustanoviti Avstrij- ski bataljon iz pripadnikov narodov bivše habsburške monarhije, žive čih v ZDA, 807 je protestiral Louis Adami č celo pri ameriškem predsedniku Franklinu Rooseveltu. Nasploh se je po letu 1918 pogled na habsburško mo- narhijo med Slovenci radikalno spremenil in poslej ni bilo ve č politi čnega dejavnika, ki bi podpiral načrte za njeno obnovitev. 808 Čeprav so v Slovenski zavezi ocenje- vali, da nevarnost habsburške restavracije ni realna, je v anglosaksonskem svetu prevladovalo prepri čanje, da je prav podonavska federacija, kjer bi imela Avstrija vodilno vlogo, jez proti nemškemu prodoru v Srednjo Evropo. Tako stališ če zahoda se je zrcalilo tudi v med- vojnem obravnavanju avstrijskega vprašanja. Jasno je bilo, da anšlus ne sme obveljati, toda skoraj nih če ni verjel, da lahko Avstrija preživi kot neodvisna država in je niso nameravali obnoviti v taki obliki. Zavezniški 806 AS 1660, Cankar, f. 8. Zanimivo, da je slovensko komunisti čno vodstvo gledalo nekoliko druga če na avstrijsko vprašanje. Edvard Kardelj je po moskovski konfe- renci oktobra 1943 obnovitev avstrijske države ocenil kot pozitivno, četudi bo ta kapitalisti čna. Menil je, da je bistveno z Avstrijo vzpostaviti take odnose, da je ne bo mogo če izrabiti za velikonemške cilje in kot odsko čno desko proti Sloveniji oz. Jugoslaviji (Janko Pleterski, Odnos Slovenije (Jugoslavije) do avstrijskega vpraša- nja, državne pogodbe in člen 7 v posameznih momentih zgodovinskega dogajanja. Avstrija in njeni Slovenci 1945–1976. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja 2000, str. 19–20. 807 Oton Habsburški je kasneje sicer trdil, da to ni bila njegova, temve č ameriška ideja (Stephan Baier – Eva Demmerle, Otto von Habsburg. Die autorisierte Bio- graphie. Dunaj: Amalthea 2002, str. 160–164). 808 Janez Cvirn, Jure Gašpari č, “Neizbežnost” razpada Habsburške monarhije – slo- venski pogled. Studia Historica Slovenica. Časopis za humanisti čne in družboslov- ne študije (Mlinari čev zbornik) 2005, št. 1–2–3, str. 443–455. 352 na črti z Avstrijo so bili vseskozi lo čeni od nemškega pro- blema in povezani z bodo čnostjo Podonavja. Avstrijo so razumeli kot klju č tega prostora in tudi še po moskovski deklaraciji niso preklicali predhodnih na črtov z našo se- verno sosedo. Šele zaradi spleta okoliš čin proti koncu vojne in tudi še po njej se je med zahodnimi zavezniki, ker je Avstrija dobila vlogo tampona, utrdilo prepri ča- nje o potrebi vzpostavitve neodvisne avstrijske države. 809 Zavedajo č se te zahodne naklonjenosti do Avstrije, so v skladu z narodnopoliti čnim ciljem (Zedinjena Sloveni- ja) poskušali v SLS poudariiti pomembnost slovenskega ozemlja v povezavi s Trstom, ki naj bi znova postal sre- dnjeevropsko okno v svet. Srednjeevropsko vlogo Trsta, ki je bila v britanskih o čeh v času na črtovanja Podo- navske federacije zelo pomembna, so nekateri razumeli celo na tak na čin, da bomo Slovenci lažje prišli do Trsta v srednjeevropski kombinaciji kot pa v Jugoslaviji. Na črt SLS, ki je bil vezan na celoten kompleks an- glosaksonskih na črtov o srednjeevropskih povezavah, razumljivo tudi ni mogel imeti druga čne usode, odrinjen je bil na rob in prepuš čen pozabi. Pri tem poskusu umestitve slovenskega vprašanja v tedanja razmišljanja o povojni evropski in še pose- bej srednjeevropski ureditvi lahko ugotovimo, da so bili snovalci načrta dovolj dobro pou čeni o temeljnih pre- misah predvidenega povojnega reda, ki so se oblikovale v kabinetih zahodnih ustanov. Hiter odziv na zahodne zamisli po eni strani kaže na razumevanje problemov tega prostora, po drugi pa lahko razberemo težnjo po prilagoditvi slovenske problematike splošnim evrop- skim trendom, tako da so temeljni nacionalni interes, ki je slejkoprej bil Zedinjena Slovenija, poskuša ohraniti nedotaknjen. Vprašanje reševanja bodo čega državnopravnega okvira Slovenije, ki se je postavljalo med drugo svetovno vojno v sklopu celotnega dogajanja, v pretežni meri ni predstavljalo osrednjega problema tedanje dobe. Zasen- čila so ga, seveda poleg najosnovnejšega cilja, to je zma- ge protihitlerjevske koalicije in z njo povezane osvobodi- tve izpod okupatorske oblasti, predvsem prizadevanja za 809 Keyserlingk, Austria in World war II, str. 8–9. 353 KATOLIŠKI TABOR MED BALKANOM IN SREDNJO EVROPO spremembo zahodne in severne meje. Kljub temu lahko ugotovimo, da je v nekaterih obdobjih vendarle obstaja- la dolo čena negotovost v zvezi z obnovo Jugoslavije, ki je na površje naplavila tudi alternativne srednjeevropske na črte za ureditev državnopravnega okvira Slovenije. V tedanjem kontekstu so bile te zamisli dejansko precej aktualnejše kot se morda zdi iz današnje perspektive. Za uravnoteženo umestitev v tedanje dogajanje kljub te- mu ne gre spregledati dejstva, da je bil srednjeevropski na črt vedno mišljen le kot alternativa in je jugoslovan- ski državni okvir ostajal temeljna usmeritev v slovenski politiki. Njegov tedanji pomen zamegljuje predvsem dej- stvo, da je šel kasnejši razvoj dogodkov v povsem drugo smer, pa naj si bo to glede usode zahodnih na črtov o Srednji Evropi kot tudi dejstva, da so nosilci tovrstnih slovenskih predlogov izgubili možnost zastopati sloven- ske interese pred mednarodno javnostjo. To vlogo je namre č prevzelo slovensko oz. jugo- slovansko partizansko gibanje, ki pa je takšne na črte seveda odlo čno odklanjalo, čeprav so se, ko še ni bilo mednarodno priznano, pojavljale nekatere nejasnosti v zvezi s stališ čem KPS do državnopravnega položaja Slo- venije, ker se do tega vprašanja do prvega zasedanja Avnoja v Biha ću konec novembra 1942 še ni dokon čno opredelila. Decembra 1942 pa je bilo na seji centralnega komiteja KPS sprejeto jasno stališ če, da “KP ni za ne- kakšno ‘srednjeevropsko republiko’, ampak za bratstvo in slogo jugoslovanskih narodov, za novo, na osnovi sa- moodlo čbe zgrajeno Jugoslavijo.” 810 S tako odlo čitvijo so zavrnili govorice, ki so se v tem času med nasprotniki partizanskega gibanja pogosto pojavljale, da je “KP za srednjeevropsko republiko z Nemci in Italijani, v kateri se bo slovenski narod utopil.” Tudi Črtomir Nagode je jeseni 1941 trdil, da so slovenski komunisti bolj usmer- jeni v Srednjo Evropo in “dokler se ni Rusija postavila povsem na slovansko in jugoslovansko stališ če in niso dobili take direktive iz Moskve, ni bilo dosti z njimi za razpravljati.” 811 S tem v zvezi je zanimivo razmišljanje 810 Jesen 1942, dok. 207. Poro čilo Edvarda Kardelja z dne 14. decembra 1942 Jo- sipu Brozu Titu. 811 Vodušek Stari č, Dosje Ma čkovšek, str. 36. 354 zgodovinarja Frana Zwittra z za četka leta 1942 v raz- pravi “Zunanjepoliti čna orientacija Slovencev”: “A tudi v primeru, da bo prišlo do radikalne revolucije, mora- mo zlasti v Nem čiji ra čunati s poskusom nacionalisti č- ne reakcije ali vsaj prikritega usvajanja nacionalisti čnih tendenc. Pri nas tega problema pa č ne bo ve č in bi nas utegnile ogrožati le nacionalisti čne tendence naših so- sedov. Zato bi se morali tudi v socialisti čni Evropi iz- ogibati srednjeevropskim in podonavskim koncepcijam in bi slovansko-vzhodnoevropska enota tudi v njej ne izgubila svoje aktualnosti.” 812 V kolikšni meri so bile ta- ke srednjeevropske pobude, ki so bile povezane s pri ča- kovanjem izbruha revolucije v Nem čiji, med slovenskimi komunisti v času do dokon čne odločitve za jugoslovan- ski državni okvir zares aktualne, je zaradi skromnega števila neposrednih virov težko natan čno presoditi. Omeniti velja sicer bolj kot zanimivost kot pa re- alno pobudo zamisel primorskega komunista Josipa Sreberni ča, ki se je zavzemal za ustanovitev slovensko- furlanske države. Po njegovem mnenju bi bilo z njeno ustanovitvijo najlažje rešiti narodnostno in mejno pro- blematiko na Primorskem. Ta Sreberni čeva ideja pa je ostala osamljena, saj je bila zavrnjena tako s strani slo- venskih kot tudi italijanskih komunistov. 813 V celoti gledano med Slovenci v času druge svetov- ne vojne ne moremo govoriti o posebej razviti potrebi za povojno povezovanje v srednjeevropskem prostoru. Na podlagi predhodnih zgodovinskih izkušenj ter dejstva, da so prav iz tega prostora prihajali napadalci, to v ti- stem času niti ni bilo tako nenavadno in je pojem Sre- dnje Evrope zlasti v pomenu Mitteleurope v dolo čenem kontekstu lahko imel celo negativen prizvok. 812 Fran Zwitter, Zunanjepoliti čna orientacija Slovencev. Slovenski zbornik 1942. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1945, str. 30. 813 Jože Srebernič. Narodni heroj (1884–1944). Koper 1986, str. 21–23 in 95–96. 355 POVZETEK Po kratki aprilski vojni, ko je bila Kraljevina Jugo- slavija napadena s strani sil osi, je 17. aprila 1941 ju- goslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Po- sledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Ve čino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nem čija, Italija, Madžarska in Bolga- rija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvatska (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, pove čana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposre- dno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom A čimovi ćem in Milanom Nedi ćem omejeno avtonomijo. Jugoslovanska država dejansko (de facto) tako ni ve č obstajala, saj je bila za osne sile in za zagovornike “no- vega reda” le versajska tvorba, tako da so npr. ob razde- litvi njenega državnega premoženja govorili le še o “bi- všem jugoslovanskem prostoru”. Zanje je njen vojaški poraz hkrati pomenil tudi debelacijo Jugoslavije. Take- ga stanja (to je okupacije in razkosanja) pa niso sprejele zavezniške sile (sprva le zahodne, saj je Sovjetska zveza, zaradi pakta z nacisti čno Nem čijo maja 1941 izgnala jugoslovanskega veleposlanika in šele septembra 1941 obnovila stike, takrat že z begunsko kraljevo vlado) in so podobno kot tudi druge vlade v begunstvu (npr. poljska, češkoslovaška itd.) tudi jugoslovansko kraljevo v Lon- donu še naprej priznavale kot legitimnega in legalnega jugoslovanskega zastopnika, tako da je v mednarodnem zavezniškem svetu formalno-pravno (de iure) vseskozi obstajala kontinuiteta jugoslovanske države. Povzetek 356 Z aprilsko vojno je posebno težak postal položaj slovenskega naroda, ki ni bil le okupiran, temve č tudi razkosan. Nemški okupator je zasedel Štajersko in Go- renjsko, Italijani so na ozemlju Dolenjske in Notranjske ustanovili Ljubljansko pokrajino, Prekmurje so zasedli Madžari, najmanjši del (pet vasi v okolici Bregane) pa je po razmejitvi med nacisti čno Nem čijo in Neodvisno drža- vo Hrvaško pripadel slednji. Če upoštevamo že predvoj- ni položaj Slovencev, ki so živeli v štirih državah (poleg mati čne Jugoslavije, še v Italiji, v Nem čiji (Avstriji) in na Madžarskem), je bilo po okupaciji slovensko narodno- stno ozemlje razdeljeno na 11 upravnih enot, od katerih je imela le Ljubljanska pokrajina središ če na ozemlju današnje Republike Slovenije. Kakšna prihodnost je bi- la namenjena slovenskemu narodu v na črtih osnih sil, je bilo razvidno ne le iz raznarodovalnih ukrepov oku- patorjev, temve č tudi npr. iz pogodbe o nasledstvu, kjer Slovenija oziroma Slovenci za razliko od Hrvaške in Sr- bije sploh niso bili omenjeni, kar je še dodatno potrjeva- lo mnenje, da za Slovence kot etni čno enoto ni prostora v “novem” evropskem redu. V takem težavnemu položaju je okupacija predsta- vljala za Slovence povsem nov položaj, ki pa dolgoro čno ni imel samo slabih posledic. Vsi so se namre č zavedali, da je s kraljevsko Jugoslavijo, ki se je zrušila, kot je na- povedal že dr. Anton Korošec, “wie ein Kartenhaus”, ko- nec tudi predvojnega politi čnega in nasploh vrednostne- ga sistema, kar pa seveda še ni samodejno in pri vseh pomenilo tudi želje po spremembi predvojnega razmerja politi čnih moči. Z okupacijo ni razpadla le Jugoslavija, temve č so bili z ustanovitvijo NDH prekinjeni tudi fizi č- ni stiki z drugimi jugoslovanskimi narodi in Slovenci so ostali sami in prepuš čeni samim sebi. Po drugi strani se je tako odpirala tudi možnost za nov razmislek o priho- dnjem narodovem življenju in nenazadnje tudi o bodo- čem državnem okviru. Nakazovala se je (vsaj teoreti čno) možnost, da iz vidika naših nacionalnih interesov odlo- čamo o odnosu do bodo čih morebitnih povezav. Hkrati pa so tedanje razmere dovoljevale, da pridejo na dan tudi morebitni do tedaj iz razli čnih razlogov skriti in prikriva- ni na črti o bodo či usodi slovenskega naroda, ki bi odprli nove perspektive njegovemu nadaljnjemu razvoju. 357 POVZETEK Medvojno dogajanje na Slovenskem lahko ozna- čimo kot prepletanje marsikdaj protislovnih procesov, zajetih v pojmih okupacija, osvobodilni boj, revolucija, državljanska vojna in kolaboracija. V teh kompleksnih razmerah sta se izoblikovala dva, med seboj sovražna tabora, na eni strani osvobodilno gibanje pod vodstvom slovenskih komunistov in na drugi strani protirevolu- cionarni tabor. Kljub medsebojni sovražnosti se je v obeh taborih izoblikoval podoben narodnopoliti čni pro- gram, in sicer Zedinjena Slovenije v federativno obli- kovani, obnovljeni in razširjeni jugoslovanski državi. Samoumevno je, da je tak program predvideval zmago protifašisti čne koalicije. Klju čna razlika pa je bila, da se je osvobodilno gibanje zaradi revolucionarnih razlo- gov zavzemalo za republikansko ureditev, medtem ko je protirevolucija zaradi legalisti čnega principa ve čino časa vztrajala na monarhisti čni ureditvi. Legalizem je protirevoluciji ustrezal preteženi del vojne, a so se mu v zaklju čnem obdobju zaradi sporazuma med vodite- ljem osvobodilnega gibanja Josipom Brozom Titom in predsednikom kraljeve begunske vlade Ivanom Šuba- ši ćem odrekli. Sicer pa osvobodilno gibanje vprašanja monarhije zaradi mednarodno politi čnih razlogov med vojno takti čno ni posebej izpostavljalo. Osvobodilne- mu gibanju je uspelo na specifi čen na čin legitimirati svoj položaj pred zavezniki v protihitlerjevski koaliciji. S stališ ča mednarodne zavezniške skupnosti prevzem oblasti zaradi sporazumov med Titom in Šubaši ćem ni bil izpeljan na revolucionaren na čin (na mesto predse- dnika za časne vlade je Tita marca 1945 imenovalo kra- ljevo namestništvo), to pa seveda ni pomenilo, da nova oblast na notranjepoliti čnem podro čju ni za čela uvaja- ti sprememb, ki so pretrgale kontinuiteto s predvojno družbeno ureditvijo. Po drugi strani tudi drži, da so bili dosledno privrženi monarhiji predvsem slovenski libe- ralci, medtem ko bi se bili v katoliškem taboru v kon čni konsekvenci pripravljen prilagoditi tudi republikanski ureditvi. Poleg tega je Osvobodilna fronta bistveno bolj poudarjala pravico do samoodlo čbe in atribute držav- nosti, ki naj bi jih Slovenija pridobila kot federativna enota v novi jugoslovanski skupnosti, kot pa naspro- tna stran, ki je na avtonomni položaj Slovenije gledala 358 z izrazito pragmati čnega vidika, brez ve čjih ambicij na državnopravnem podro čju. Hkrati velja omeniti, da je trialisti čna ina čica notranje federativne državne uredi- tve monarhije (srbska dinastija Karadjordjevi ćev), ki jo je zagovarjala protirevolucionarna stran, že v izhodiš ču v veliko ve čji meri predstavljala nevarnost pred srbsko prevlado tudi v novi državi, kot pa je to veljalo za federa- listi čni koncept (pet ali šest federalnih enot) osvobodil- nega gibanja. Mo čno se je razlikoval tudi vpliv, ki so ga imeli Slovenci pri oblikovanju novih notranjih razmerij v Jugoslaviji. V osvobodilnem gibanju je Edvard Kar- delj, ki je imel zelo pomembno vlogo v KPJ, odlo čilno oblikoval nacionalno politiko na jugoslovanski ravni in je bil teoreti čni utemeljitelj avnojskih odlokov, medtem ko na protirevolucionarni strani po Koroš čevi smrti med slovenskimi politiki ni bilo osebe, ki bi lahko krojila ju- goslovansko politiko. Poleg javno deklariranega narodnopoliti čnega pro- grama, skupnega vsem klju čnim politi čnim dejavnikom, se je med vojno pojavilo kar nekaj pomembnih in zani- mivih izjem pa tudi geneza nastanka programa in v ne- katerih pogledih tudi njegovo razumevanje (zlasti glede stopnje federativnosti), je bilo pri obeh taborih nekoliko razli čno. Predvsem pa se je pojavljala cela vrsta dilem in vprašanj, povezanih z narodnopoliti čnimi cilji skozi celotno dobo okupacije. Osvobodilno fronto slovenskega naroda, konec aprila 1941 ustanovljeno kot protiimperialisti čno fron- to, so sestavljale temeljne skupine (KPS, katoliška sku- pina, slovensko usmerjen del Sokola in kulturni de- lavci) in plenumske skupine, ki jih je bilo okoli 10. V izvršnem odboru Osvobodilne fronte so imeli zastopni- ke le predstavniki temeljnih skupin, kar kaže, da so te imele pomembnejšo vlogo kot plenumske skupine in so predstavljale jedro organizacije. Do dolomitske izjave je imela Osvobodilna fronta nekaj koalicijskih zna čilnosti, ni pa nikoli bila koalicija enakovrednih partnerjev. KPS je imela dejansko vodilno vlogo od samega za četka orga- niziranja odpora in si je zagotovila monopolni položaj v partizanski vojski, propagandi in varnostnoobveščeval- ni službi. Iz tega sledi, da je bilo tudi glede slovenskega nacionalnega vprašanja v Osvobodilni fronti odlo čilno 359 POVZETEK stališ če KPS. Slovenski komunisti so vseskozi vztrajali na na čelni pravici do samoodlo čbe narodov in na pro- gramu Zedinjene Slovenije. Slovenski komunisti kot tudi mnogi drugi slovenski politiki ob za četku okupacije niso verjeli v možnost ob- novitve Jugoslavije, posebej še ker so v skladu s pred- vojnimi teoreti čnimi predpostavkami pri čakovali, da druga svetovna vojna predstavlja tudi izhodiš če za bo- do čo svetovno revolucijo (izbruhnila naj bi v nacisti čni Nem čiji), v predvideni sovjetski ureditvi Evrope pa ni bilo prostora za Jugoslavijo, ki je po njihovem prepri- čanju predstavljala umetno versajsko tvorbo. V takem gledanju je slovenske komuniste utrjeval tudi izgon ju- goslovanskega veleposlanika iz Moskve maja 1941, torej v času veljavnosti pakta Hitler–Stalin, in s tem v bistvu de facto sovjetskega priznanja razkosanja Jugoslavije. Na tretjem zasedanju vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 16. septembra 1941 je bil ustanovljen SNOO, ki “za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod” v sklopu priprav na narodno revolucijo, a dejansko ni imel pomembnejše vloge ter se je po četrtem zasedanju 1. novembra 1941, ko so bile sprejete temeljne to čke Osvobodilne fronte ponovno sestal šele v Ko čevju oktobra 1943. Ob konsti- tuiranju SNOO so sprejeli tudi štiri odloke, ki pa zaradi ohlapne opredelitve, povezane s tedanjo relativno šibko- stjo osvobodilnega gibanja, sprva niso prinesli ve čjega pretresa v tedanjo slovensko družbo, so pa v dolo čeni meri že nakazovali smer razvoja dogodkov v Sloveniji. Do poskusa celovite uveljavitve odlokov SNOO je dejan- sko prišlo šele po objavi vesti o spopadu med partizani in četniki v Srbiji, ki je v tem pogledu z januarskimi (1942) pismi centralnega komiteja KPJ pomenila uso- dno prelomnico v zaostrovanju odnosov. Tudi v temeljnih to čkah Osvobodilne fronte, ki ve- ljajo za njen program, je odnos do jugoslovanske države dvoumen. V za četku 1942 pa so v Osvobodilni fronti na Kardeljevo pobudo (tedaj je bil v Bosni) znova za čeli odločneje govoriti o samoodlo čbi in pri tem izrecno po- udarjati pravico slovenskega naroda do odcepitve brez omembe Jugoslavije. Pri tem so slovenski komunisti za- govarjali stališ če, da mora slovenski narod na temelju 360 pravice do samoodlo čbe najprej dose či suverenost, šele na teh osnovah pa bodo razpravljali o njegovih morebi- tnih povezavah. Tiste, ki so zagovarjali jugoslovansko rešitev, so ozna čevali za podpornike velikosrbskega he- gemonizma in unitarizma. Nasprotno pa je protirevolu- cionarna stran obtoževala OF, da je proti Jugoslaviji in da podpira ustanovitev zveze srednjeevropskih sovjet- skih republik in s tem (domnevno) razprodaja slovensko zemljo Italijanom in Nemcem. Za jugoslovanski državni okvir se je KPS dokon č- no odlo čila po bihaškem zasedanju Avnoja konec leta 1942. To sicer ni pomenilo, da ga je dotlej vseskozi iz- recno odklanjala, temve č le, da se glede tega vpraša- nja še ni dokon čno izjasnila. Znano je, da se je KPJ od srede dvajsetih let pa do srede tridesetih let dvajsete- ga stoletja zavzemala za razbitje Jugoslavije, nato je v času ljudskofrontne politike v drugi polovici tridesetih let sicer to stališ če spremenila, vendar še ni dokon čno opustila svoje prvotne ideje. Slovenski (pa tudi jugoslo- vanski) komunisti so odnos do Jugoslavije obravnavali skozi prizmo njihovega strateškega in primarnega cilja – ta je bil osvojitev oblasti in izgradnja boljševiškega sis- tema. Jeseni 1942 je, po opozorilu Kominterne, dokon č- no dozorelo spoznanje, da v času vojne, to je do zloma osnih sil, ni pri čakovati razraš čanja vojaškega spopada v revolucionarno vojno v Evropi in s tem povezanega razpada protihitlerjevske koalicije. To spoznanje pred- stavlja eno klju čnih prelomnic v oblikovanju strategije, ki je osvobodilnemu gibanju v pogojih splošnoevropske- ga protiokupatorskega in protihitlerjevskega boja omo- go čilo prevzem oblasti, to je isto časno izvedbo revoluci- je. S tem so dokon čno padli v vodo tudi komunisti čni na črti o sovjetski ureditvi Evrope. Med povojnimi cilji protihitlerjevske koalicije je bila tudi obnova jugoslo- vanske države. To spremembo je Kardelj v pismu J. B. Titu sredi decembra 1942 komentiral, “da je sedaj že o čitno, da se lahko bomo mednarodno najlažje utrdili prav čez Jugoslavijo.” V vodstvu KPJ je jeseni 1942 vse bolj naraš čala težnja po centralizaciji osvobodilnih gibanj iz posame- znih jugoslovanskih pokrajin. Ta so se dotlej v razli čnih pokrajinskih razmerah razvijala precej samostojno in 361 POVZETEK specifi čno v skladu s splošnimi smernicami osrednjega jugoslovanskega vodstva. Naenkrat pa ni bilo ve č pro- stora za raznolikosti in samosvoje zna čilnosti. To se je prvi č jasno pokazalo ob prihodu na čelnika vrhovnega štaba NOPOJ Arse Jovanovi ća, ki je za čel po prihodu v Slovenijo že konec leta 1942 prenašati bosanske vzorce v slovensko okolje in s tem kršiti slovensko suverenost, ki jo je zastopal izvršni odbor Osvobodilne fronte. Najiz- raziteje so se težnje po poenotenju pokazale s prihodom Iva Lole Ribarja iz vrhovnega štaba NOPOJ v Sloveni- jo, kjer je ostal od januarja do aprila 1943. Na podlagi njegovih pripomb se je vodstvo slovenskih komunistov odločilo, da prisili zaveznike v Osvobodilni fronti k pod- pisu dolomitske izjave (1. marec 1943). S tem aktom je bila KPS v Osvobodilni fronti tudi formalno zagoto- vljena vodilna vloga (dejansko jo je imela tudi že pred tem), krš čanski socialisti in Sokoli pa so se odpovedali nadaljnjemu snovanju lastne organizacije. Osvobodilna fronta je tako postala monolitna organizacija, ki je bila skladna z na činom delovanja komunistov v ostalih ju- goslovanskih pokrajinah. Ukinitev slovenske specifike je bil tudi bistveni razlog za sprejetje dolomitske izjave. Ker so razlogi za ta akt krnili slovensko suverenost, na katero so bili nekomunisti čni zavezniki v Osvobodilni fronti zelo ob čutljivi, so slovenski komunisti prave vzro- ke za njen podpis prikrili in odgovornost prevalili na ple ča krščanskih socialistov. Z dokon čno odlo čitvijo komunistov za jugoslovan- ski državni okvir je bilo takoj jasno, da bo nova država zgrajena na druga čnih temeljih od predvojne kraljevine. Ostajalo pa je odprto vprašanje formalno-pravne rešitve jugoslovanskega nacionalnega vprašanja, s katero bi ja- sno pod črtali razliko od predvojne države. Na bihaškem zasedanju Avnoja, kjer ni bilo slovenskih in makedon- skih predstavnikov, tem vprašanjem niso posvetili ve čje pozornosti. Nasprotno pa se je Kardelj, ki je bil v času bihaškega zasedanja Avnoja v Sloveniji, zavedal izje- mnega pomena teh vprašanj ter je posebej poudarjal, da je potrebno vstop jugoslovanskih narodov v novo dr- žavno skupnost izpeljati formalnopravno po načelu sa- moodlo čbe narodov. Kardelj je menil, da je ravno vpra- šanje samoodločbe narodov najmo čnejše orožje proti 362 velikosrbskemu hegemonizmu, ki ga je imel za najve čjo nevarnost osvobodilnemu gibanju. Na drugem zaseda- nju Avnoja v Jajcu je bil na podlagi pravice do samoo- dločbe narodov sprejet odlok o federativni ureditvi nove države, kar je pomenilo prevlado Kardeljevega koncep- ta. Tako lahko štejemo Kardelja za idejno-teoreti čnega utemeljitelja druge Jugoslavije. V tem kontekstu je imel ko čevski zbor na za četku oktobra 1943 zgolj manifesta- tivno vlogo, potrdil je slovensko odlo čitev za življenje v skupni jugoslovanski državi. Ni pa bilo na ko čevskem zboru Slovencem danih nobenih vnaprejšnjih zagotovil o njihovem položaju v novi državni skupnosti, to je bilo prepuš čeno bodo čemu razvoju dogodkov. Pri oblikovanju temeljev bodo če državne skupnosti je šlo za vprašanja, ki so bila le navidez zgolj formalno- pravne narave. Dejansko so že ob njenem oblikovanju obstajali razli čni pogledi na povojno notranjo ureditev. Avnojski odloki v Jajcu iz jeseni 1943 so bili tako le kompromis, ki ni bistveno spremenil že od jeseni 1942 potekajo če centralizacije in poenotenja posameznih gi- banj. Ta proces se je nato proti koncu vojne ter v prvih povojnih letih le še stopnjeval. Monisti čna narava po- vojnega režima, ki je temeljil na komunisti čni partiji in vojski kot veznem tkivu, je sicer pomenila, da je bila federativnost v precejšnji meri navidezna, a so imeli for- malnopravno zagotovljeni atributi državnosti vendarle tudi svojo težo pri oblikovanju odnosov v državi. Posebnost v delovanju slovenskih komunistov pred- stavlja njihovo udejstvovanje na Primorskem, ki je bilo razpeto med nacionalizmom in internacionalizmom. Na predvojnem Primorskem, tedaj delu Kraljevine Italije, je na obrobju slovenskega etni čnega ozemlja (Trst, Gori- ca) živelo tudi avtohtono italijansko prebivalstvo. Kljub na čelnemu internacionalisti čnemu zavzemanju za so- delovanje med Slovenci in Italijani pa je do tega prišlo le v redkih primerih (npr. med delavci v Trstu, vojaško sodelovanje). Zato so se morali tudi slovenski komuni- sti, skladno z ve činskim prepri čanjem slovenskega pre- bivalstva na Primorskem, ki temu ni bilo naklonjeno, temu prilagajati in zavzeti odlo čno nacionalno stališ če tudi v odnosu do italijanskih komunistov. Prav tako so morali slovenski komunisti prvoten povsem negativen 363 POVZETEK odnos do predvojnega nacionalnega protifašisti čnega gibanja na Primorskem prilagoditi do te mere, da so ne- katere njegove vidike sprejeli kot pozitivne, seveda na tak na čin, da vodilna vloga komunistov v osvobodilnem boju ni bila ogrožena. Slovenska protirevolucija je skupna oznaka za vse tiste politi čne skupine, ki jih je družilo odklonilno sta- liš če do Osvobodilne fronte in partizanstva. Sicer pa je kazala pisano podobo tako po raznolikosti skupin kot tudi po mnogoplastni dejavnosti. Najpomembnejše so bile predvojne tradicionalne stranke, zlasti katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS) in pa skupine, ki so tvorile liberalni blok. Za nasprotnike partizanstva je bila zna čilna organizacijska kot tudi geografska neenotnost, saj je enega od dejavnikov predstavljala tudi politi čna emigracija v Veliki Britaniji in Ameriki, ki je odšla iz domovine ob okupaciji. Pomemben dodatni vidik nee- notnosti in razpršenosti protirevolucionarnega tabora je bil ta, da je del zaradi nasprotovanja komunisti čni revoluciji javno kolaboriral z okupatorji, kar je seveda pogojevalo razlike v javnem opredeljevanju do narodno- politi čnih ciljev. V druga čnem položaju je bil ilegalni del protirevolucije in tisti v tujini, ki pri oblikovanju naro- dnopoliti čnih ciljev nista imela tovrstnih težav razen se- veda, da jih je moral prvi objavljati tajno. Slovenski liberalci so ves čas okupacije vztrajali na legalisti čnem principu obnove federativno urejene jugo- slovanske monarhije, zato je bila pozornost raziskovanja nacionalne problematike v protirevolucionarnem taboru osredoto čena predvsem na stališ ča katoliške strani. Vodstvo SLS je 30. marca 1941 dolo čilo strategijo za prihajajo če vojne razmere in med drugim sklenilo, da njeno vodstvo in njeni organi ne bodo sodelovali z oblastmi sovražnih držav. V nasprotju s to odlo čitvijo sta voditelja SLS Fran Kulovec in Miha Krek skušala 5. aprila 1941, torej dan pred napadom na Jugoslavi- jo, preko slovaškega posredništva v Beogradu pri nem- ških oblasteh dose či, da bi bila ustanovljena skupna slovensko-hrvaška država ali pa samostojna slovenska država pod nemško zaš čito. Najverjetnejši razlog za tako korenito spremembo stališ ča je bilo razkritje nemških na črtov v zvezi z Jugoslavijo, ki so bili izrazito neugo- 364 dni za Slovence. Pri Kulovcu pa je bil prisoten tudi mo- čan dvom, da bo Jugoslavijo še kdaj mogo če obnoviti. V novih razmerah se je najboljši položaj obetal Hrvatom (predvidena ustanovitev samostojne države), zato se je celotno pobuda usmerila k podobni rešitvi tudi za Slo- vence, tako da je za tedanji vrh katoliške politike hrva- ški primer predstavljal vzor. V skladu s to usmeritvijo je skušal v Ljubljani ban Dravske banovine Marko Na- tla čen prodreti z idejo samostojne slovenske države pod nemško zaš čito, a je bil v svojih poskusih neuspešen, ker na nemški strani ni bilo nikakršnega posluha za to pobudo. Kasnejše Natla čnovo delovanje (naslonitev na Italijane in poskus združitve slovenskega ozemlja pod Italijo, ustanovitev konzulte in njen obisk v Rimu pri papežu in Mussoliniju, ponoven poskus navezave stikov s Hitlerjem) je pomenilo nadaljevanje s strani Kulovca in Kreka za čete pobude, ki je izvirala iz prepri čanja o dolgotrajnosti prevlade sil osi ter prepri čanja, da v takih razmerah obnovitev Jugoslavije ni verjetna. S poskusi pridobiti si podporo na osni strani je Natla čen prene- hal šele po obisku v Rimu junija 1941 in še to ne za- to, ker bi menil, da je ta politika zgrešena, temve č, ker na drugi strani ni bilo nobenega pozitivnega odgovora. Usoda Slovenije je bila zape čatena že pred napadom na Jugoslavijo, ko je Hitler v pripravah na njeno okupacijo posebej poudaril, da Slovenci (in Srbi) nikoli niso bili nemški prijatelji, tako da je bilo Kulov čevo in Natla če- novo delovanje že vnaprej obsojeno na neuspeh. Njuno problemati čno delovanje zato odpira celo vrsto (moral- no-eti čnih, formalno-pravnih itd.) vprašanj. Po napadu nacisti čne Nem čije na Sovjetsko zvezo je postalo prepri čanje v zmago zavezniških sil vsesplošno. Kljub temu zaupanje v obnovo Jugoslavije v katoliškem taboru tudi zaradi obstoja NDH in obra čunavanja usta- škega režima s Srbi še vedno ni prevladalo. Temeljna dilema v katoliškem taboru poleti 1941 je bila, ali se povezovati kot samostojna država v Srednjo Evropo ali pa znotraj obnovljene jugoslovanske države na Balkan. Zna čilen odsev tedanjega razpoloženja v katoliškem ta- boru je pobuda patra Kazimirja Zakrajška, ki se je v Združenih državah Amerike, kamor je odšel po navodi- lih bivšega bana Natla čna in ljubljanskega škofa Rož- 365 POVZETEK mana, pri ameriških oblasteh zavzemal za samostojno slovensko državo. Tedanja vodilna osebnost katoliškega tabora Natla čen se je tako sprva celo bolj nagibal k sa- mostojni slovenski državi, a se ni povsem jasno oprede- lil do septembra 1941, ko se je odlo čil za Jugoslavijo, katere federalni del naj bo Zedinjena Slovenija. Takrat je prišlo do pogovorov in do oblikovanja narodnopoli- ti čnega programa v dogovoru med Natla čnom, vodjem SLS v domovini, in Kramerjem, voditeljem slovenskih liberalcev, ki je predvideval: “1) Obnovljeno in razširje- no Kraljevino Jugoslavijo 2) Samostojen in ravnopra- ven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega na čela pripadajo- čim gospodarskim in prometno zaokroženim ozemljem 3) Notranja ureditev obnovljene Jugoslavije se mora iz- vršiti v soglasju vseh njenih sestavnih delov na podlagi enakosti pravic in dolžnosti na federativni podlagi.” Pri Natla čnu je šlo glede poudarjanja federativnega na čela za nadaljevanje predvojne politike, čeprav je Kramerju popustil v toliko, da je bila na prvem mestu omenjena Jugoslavija, medtem ko je sprejetje federativnega na čela za liberalce predstavljalo veliko prelomnico, posebej če se ozremo na njihova predvojna stališ ča glede nacional- nega vprašanja in notranje državne ureditve (unitarizem in centralizem). S takim kompromisom mnogi v katoli- škem taboru niso bili zadovoljni in je do soglasja prišlo šele po posegu emigrantskih politikov spomladi 1942 in smrti Lamberta Ehrlicha. Sicer pa je postal narodnopo- liti čni program slovenske protirevolucije odslej stalni- ca in ga zasledimo v vseh nadaljnjih politi čnih izjavah. Tako je ta program 23. novembra 1941 na londonskem radiu (od tu poimenovanje “londonske to čke”) predstavil Alojzij Kuhar. Enako stališ če je razvidno spomladi 1942 v programu Slovenske zaveze in nato v narodni izjavi iz jeseni 1944, ki jo je izdal Narodni odbor za Slovenijo. Kon čno pa se pojavlja še v zadnjem doma čem ilegalnem dejanju slovenske protirevolucije, to je na “zgodovinski seji prvega slovenskega parlamenta” na Taboru 3. maja 1945. Kljub tem ponavljajočim se na čelnim izjavam lah- ko še vedno sledimo tudi mnogim pere čim vprašanjem, ki so se v zvezi z narodnopolitičnim programom poja- 366 vljale v katoliškem taboru, le da se je težiš če dilem pre- stavilo iz domovine v emigracijo. Kakor se je zaupanje v obnovo jugoslovanske države v domovini postopoma krepilo, pa se je v emigraciji ob za četnih odločnih bese- dah že kmalu pojavil tudi dvom, ali bo jugoslovansko državo sploh še mogo če obnoviti. Najpomembnejši je bil srbsko-hrvaški spor med emigranti, ki je bil oze- meljskega zna čaja (vprašanje razmejitve) in ustavnega zna čaja (vprašanje notranje ureditve) in se je še posebej zaostril po novicah iz domovine, ki so govorile o usta- ških pokolih srbskega pre čanskega prebivalstva. Skrbi slovenskih politikov so se v londonskem okolju, ki je bilo tudi zatočiš če najrazli čnejšim politi čnim emigran- tom in kjer se je na veliko govorilo o vsemogo čih kom- binacijah o povojni ureditvi Evrope, še okrepile, tako da so ti za čeli razmišljati tudi o nejugoslovanskih rešitvah (samostojna slovenska država v zaledju Trsta in sku- pna slovensko-hrvaška država). Teh opcij sprva sicer niso javno razglašali, toda jeseni 1942 se je Miha Krek odločil za seznanitev mednarodne javnosti tudi z neju- goslovanskimi rešitvami. Tako je bilo januarja 1943 v New York Timesu v članku izpod peresa uglednega no- vinarja Cyrusa Lea Sulzbergerja objavljeno stališ če, da so Slovenci, če ne uspe obnova Jugoslavije, za samo- stojno slovensko državo s Trstom in z mednarodnimi garancijami. Zamisel ni bila nova, temve č je šlo le za oživitev Koroš čevih razmišljanj iz spomladi 1940, ko so se pojavili na črti o bodo či ureditvi Evrope, ki so pred- videvali ustanovitev podonavske federacije. Kot protiu- tež avstrijski vlogi v novi federaciji so obudili zamisel Arnolda Toynbeeja iz leta 1915 o samostojni slovenski državi v zaledju Trsta in jo zaradi tega poimenovali “an- gleški na črt”. Že pred tem je s to opcijo Krek seznanil tudi škofa Rožmana in vodstvo Slovenske zaveze ter jo predstavil kot možno rešitev, ki je v mednarodnih okvi- rih aktualna. Spomladi 1943 je s to idejo Krek seznanil Britance, ki pa so mu odgovorili, naj se z njo ne ukvar- ja, ker je uradni cilj britanske politike obnova Jugosla- vije. Tudi slovenski politiki, zbrani v Slovenski zavezi, se z omenjeno pobudo slovenske države niso strinjali ter so v obširni utemeljitvi vztrajali na jugoslovanski rešitvi slovenskega nacionalnega vprašanja. 367 POVZETEK Med zasedbo so se v protirevolucionarnem taboru pojavljale tudi takšne rešitve slovenskega narodnega vprašanja, ki že v temelju niso predvidevale vklju čitve Slovenije v Jugoslavijo. Zagovorniki teh rešitev so bili v glavnem iz politi čno manj pomembnih skupin ali zgolj posamezniki. Razlogi in ideje so bili zelo razli čni. Izra- zito ideološko (protikomunisti čno) je bila pogojena po- buda obveš čevalca, polkovnika Vladimirja Vauhnika po umiku v Švico poleti 1944, ko je v iskanju rešitve Slo- venije pred prevlado komunizma prišel na dan z idejo o svobodni Sloveniji s poudarkom, da gre za zaledje Tr- sta in s tem namenom predložil poseben memorandum ameriškemu predstavniku v Švici Allanu Dullesu. Kot konkuren čni na črt in alternativo narodnopoli- ti čnemu programu SLS pa velja poudariti predvsem na- črt voditelja “stražarjev” Lamberta Ehrlicha “Slovenski problem”, ki so ga poslali po skrivni poteh slovenskim predstavnikom v London, da ga predložijo merodajnim zavezniškim predstavnikom. “Stražarji” so se s sloven- skim nacionalnim vprašanjem precej ukvarjali v razli č- nih brošurah in programskih besedilih. Med okupacijo so ilegalno izdajali revijo “Slovenija in Evropa”, kar naj bi simboli čno odražalo željo “stražarjev”, da naj se slo- vensko nacionalno vprašanje na čeloma ne obravnava že vnaprej v okviru Jugoslavije, temve č Evrope. “Stražarji” so stali na na čelnem stališ ču, da mora slovenski narod najprej doseči suverenost in šele nato se bo odlo čalo o njegovih morebitnih povezavah. Torej identi čno stali- šče kot so ga zagovarjali slovenski komunisti. Pri svojih razmišljanjih so izhajali iz predpostavke, da je za trajno rešitev slovenskega narodnega vprašanja potrebno izri- niti nemški vpliv iz srednje Evrope, kjer naj bi se oze- meljsko povezali s Severnimi Slovani, s katerimi naj bi prevladovali v tem delu Evrope. V primeru uresni čitve te srednjeevropske pobude, katera skupna lastnost naj bi bila tudi katolištvo, pa niso izklju čevali tudi možnosti povezave z južnoslovanskimi narodi, čeprav ji niso bili pretirano naklonjeni zaradi ogrožene prevlade katoli- štva. Iz te pobude se je razvila ideja Intermarija, tj. fede- ralne povezave narodov od Baltika do Egejskega morja, ki naj bi š čitila male srednjeevropske narode tako pred nemško kot pred sovjetsko nevarnostjo. Pri zavezniški 368 diplomaciji Ehrlichovi predlogi, ki jih ni podpiralo niti vodstvo SLS, niso naleteli na pozitiven odmev. V celoti gledano med Slovenci v času druge svetov- ne vojne ne moremo govoriti o posebej razviti potrebi za povojno povezovanje v srednjeevropskem prostoru. Na podlagi predhodnih zgodovinskih izkušenj ter dejstva, da so prav iz tega prostora prihajali napadalci, to v ti- stem času niti ni bilo tako nenavadno in je pojem Sre- dnje Evrope zlasti v pomenu Mitteleurope v dolo čenem kontekstu lahko imel celo negativen prizvok. V iskanju rešitev glede državnopravnega položaja Slovenije je v obeh taborih sčasoma kot najbolj realna (tako zaradi mednarodnih kot notranjepoliti čnih razlogov) prevlada- la jugoslovanska opcija. Položaj Slovenije v novi jugoslo- vanski skupnosti je bil sicer ugodnejši od položaja v prvi Jugoslaviji, vendar tudi ta ni izpolnil vseh pri čakovanj. 369 SUMMARY On April 17, 1941, only a few days after the King- dom of Yugoslavia had been attacked by the Axis Pow- ers, the Yugoslav Royal Army signed the unconditional capitulation. As a result of this April catastrophe, Yugo- slavia was occupied and parcelled out. Most of its ter- ritory was appropriated by the neighbouring aggressor states: Germany, Italy, Hungary and Bulgaria. At its centre, the Independent State of Croatia was founded. Serbia, whose pre-1912 borders had been enlarged with the inclusion of Banat and Kosovska Mitrovica, was placed under direct German military command, enjoy- ing a limited autonomy under Milan A čimovi ć in Milan Nedi ć. Thus the Yugoslav state, which was only a Ver- sailles creation in the eyes of the Axis Powers and the promoters of the New Order, de facto ceased to exist. During the distribution of its state assets, they only re- ferred to it as the “former Yugoslav territory”. For them, Yugoslavia’s military defeat also meant its debellation. From the outset, this situation of occupation and par- celling out was opposed by the Allies, with the exception of the Soviet Union which, due to its pact with Ger- many, expelled the Yugoslav ambassador in May 1941. It only re-established diplomatic links with the by then exiled Yugoslav royal government in September 1941. Like other exiled governments (such as the Polish and Czechoslovak) the Allies continued to acknowledge the royal Yugoslav government in London as a legitimate and lawful representative of its nation. In this respect, Summary 370 the formal (de iure) continuity of the Yugoslav state was preserved in the international Allied community. After the April war the Slovenes found themselves in a particularly difficult situation, with their territory not only occupied but also distributed between several occupiers. Germans occupied Styria (Štajerska) and Upper Carniola (Gorenjska). Italians established the Province of Ljubljana on the territory of Lower (Dolen- jska) and Inner Carniola (Notranjska). Prekmurje was occupied by Hungary. The smallest portion (five vil- lages around Bregana) was allotted to the Independent State of Croatia in the wake of the frontier demarca- tion between it and Nazi Germany. After the occupa- tion, the ethnic territory of the Slovenes who, before the Second World War, had lived in four states – Italy, Germany (Austria) and Hungary – as well as in their wider, Yugoslav motherland, was divided into eleven administrative units. Out of these, only the Province of Ljubljana had its centre located on the territory of the present Republic of Slovenia. The future the Axis Pow- ers had in mind for the Slovene people was evident not only from the occupiers’ assimilation measures, but also from the succession treaty in which Slovenia, un- like Croatia and Serbia, was not even mentioned, thus additionally strengthening the opinion that there was no room for Slovenes as an ethnic unit in the “new” European order. In this difficult situation of the occupation, Slo- venes found themselves in a completely new position, the long-term consequences of which, however, were not only negative. Whilst all were aware that the de- mise of the Kingdom of Yugoslavia which, as predicted by Dr Anton Korošec, collapsed like “a house made of cards”, also meant the end of the pre-war political and general value systems, not everyone necessarily desired the change in the balance of political power. Not only did Yugoslavia disintegrate as a result of the occupa- tion, but the establishment of the Independent State of Croatia also interrupted any physical contacts between Slovenes and other Yugoslav peoples, leaving them iso- lated and abandoned to their own devices. This, on the other hand, also prompted the reflections over the na- 371 SUMMARY tion’s future and statehood. Under the circumstances, a remote possibility emerged that the Slovenes could decide on possible future associations on the basis of their national interests. At the same time, plans for the future fate of the Slovene nation, that had been kept secret and concealed for various reasons, came to light, opening new perspectives for its development. The wartime events in Slovenia can be described as a combination of often contradictory processes, contained in the terms, such as occupation, libera- tion struggle, revolution, civil war and collaboration. In these complex circumstances, two mutually hostile camps developed: the Communist led National Libera- tion Movement (hereafter the NLM) on one side, and the counter-revolutionary camp, on the other. In spite of their differences, the two camps developed similar po- litical programmes, envisaging a unified Slovenia in a restored, extended and federal Yugoslav state. It goes without saying that such programmes also envisaged the victory of the anti-Fascist coalition. The key differ- ence was that the NLM, for revolutionary reasons, strove for a republic arrangement, while the counter-revolu- tionary movement, given its legalist principle, most of the time insisted on a monarchy. Although legalism suited counter-revolutionaries for the best part of the war, they renounced it in its final stages, after an agree- ment between Josip Broz-Tito, the NLM leader, and Ivan Šubaši ć, the Prime Minister of the exiled royal govern- ment, was reached. During the war, the NLM, for tactical reasons, avoided addressing the question of monarchy. In a specific manner, the NLM succeeded in legitimising its status in front of the Allies, as part of the anti-Hitler coalition. Due to the agreements between Šubaši ć and Tito, who had been appointed prime minister of the pro- visional Yugoslav government by the royal regency in March 1945, the international Allied community did not consider that, in Yugoslavia, power had been usurped by means of a revolution. This, of course, did not mean that the new regime refrained from introducing changes in domestic politics which broke with the pre-war social order. On the other hand, it is also true that the most fervent supporters of the monarchy were Slovene Lib- 372 erals, while those from the Catholic camp were, at the end of the day, even prepared to adapt to a republic. Besides, the Liberation Front (hereafter LF) gave much more emphasis to the right of self-determination and the statehood attributes Slovenia was supposed to gain as a federal unit in the new Yugoslav community than the opposite side which looked at Slovenia’s autonomy from a very pragmatic viewpoint, without major ambi- tions regarding statehood symbols. It should also be mentioned that, in the new state, the trialist federal ar- rangement by the Yugoslav monarchy (the Serbian dy- nasty of Karadjordjevi ć), defended from the outset by the counter-revolutionary side, would present a much greater danger of Serbian hegemony in a new state than the federalist concept of five or six units proposed by the NLM. The influence exerted by the Slovenes on the shaping of new relations within Yugoslavia was also very different. Edvard Kardelj, who played a very important role in the Communist Party of Yugoslavia (hereafter the CPY), had a decisive influence on the policy making at the Yugoslav level, being also the theoretical founder of the AVNOJ declarations. The opposite camp, however, after the death of Korošec had no Slovene politician ca- pable of shaping the Yugoslav politics. Apart from the publicly declared political pro- gramme, common to all key political protagonists, some significant and interesting exceptions emerged during the war. The development and, in some aspects, the concept of the programme, especially with regards to the degree of federalism, was somewhat different in the two camps. Above all, throughout the occupation, a se- ries of dilemmas and questions arose with regards to the national political objectives. The Liberation Front of the Slovene People, founded at the end of April 1941 as an anti-imperialist front, was composed of basic groups, such as the CPS, Catholic groups, the Slovene orientated Sokol (Falcon) members and cultural workers, and plenary groups which num- bered around ten. In the Executive Committee of the LF there were only representatives of the basic groups, which shows that these represented the nucleus of the organisation and played a more important role than the 373 SUMMARY plenary groups. Although, prior to the Dolomiti Dec- laration, the LF bore certain coalition traits, this was never a coalition of equal partners. The CPS indeed played the leading role from the very beginning of or- ganised resistance, ensuring for itself the monopoly in the partisan army, propaganda and in the security in- telligence service. As a result, its position regarding the Slovene national question eventually prevailed in the LF. Throughout, the Slovene Communists insisted on a nation’s right to self-determination and on the Unified Slovenia programme. At the beginning of the occupation, the Slovene Communists, along with many other Slovene politicians, did not believe in the possibility of Yugoslavia’s restora- tion. They based their doubts on the pre-war hypothesis that the Second World War would trigger a worldwide revolution which would start in Nazi Germany, and al- so on the Soviet plans for the arrangement of Europe, which held no room for Yugoslavia, considered as an artificial creation of the Versailles Treaty. The Slovene Communists were further strengthened in such convic- tion by the expulsion of the Yugoslav ambassador from Moscow in May 1941, when the Hitler-Stalin pact was still in force, by which the Soviets were de facto endors- ing the parcelling out of Yugoslavia. At the third session of the LF Supreme Plenary on September 16, 1941, the Slovene National Liberation Committee (hereafter the SNLC) was founded as “the Slovene people’s only rep- resentative, organiser and leader during the liberation struggle” in order to prepare for a national revolution. In fact, it played no significant role and, after its Fourth Session on November 1, 1941, when the fundamental points of the Liberation Front were accepted, it only re- convened again in October 1943. At the founding of the SNLC, four resolutions were also adopted which, due to loose definition by the then relatively weak NLM, failed to make any major impact on Slovene society although, to some extent, they indicated the future flow of events. An attempt to implement fully the SNLC resolutions was made only after the news of the engagements be- tween the partisans and chetniks in Serbia. This, to- gether with the letters by the CPY Central Committee 374 of January 1942, proved fatal in the already strained relations. The attitude towards the Yugoslav state is ambigu- ous also in the fundamental points of the LF, which were relevant to its programme. In early 1942, at the initiative of Edvard Kardelj, who was in Bosnia at the time, the LF again started speaking more adamantly about self-determination, with an explicit emphasis on the right of the Slovene nation to secede, without men- tion of Yugoslavia. In doing so, the Slovene Commu- nists defended the view that the Slovene nation should first gain sovereignty and only then discuss any asso- ciations. Those advocating the Yugoslav solution were branded as supporters of the Great Serbian hegemony and unitarianism. On the other hand, the counter-rev- olutionary side accused the LF of opposing the Yugo- slav idea and supporting, in its stead, an alliance of the Central European, Soviet republics and, thereby (supposedly) selling out the Slovene soil to Italians and Germans. After the AVNOJ session in Biha č at the end of 1942, the CPS finally opted for the Yugoslav state frame- work. This did not mean that it had ever opposed it, but, rather, that it had never made itself clear on this issue. It is known that, between the mid 1920’s and the mid 1930’s, the CPY strove for the break up of Yugoslavia. In the second half of the 1930’s, during the “people’s front policy” period, it gradually changed its attitude, howev- er without completely abandoning its original idea. The Slovene and also Yugoslav Communists viewed their attitude towards Yugoslavia through the prism of the primary strategic goal – the seizure of power and the es- tablishment of the Bolshevik system. In Autumn 1942, following a warning by the Comintern, they finally re- alised that, before the end of the war and the crushing of the Axis powers, the military conflict would not turn into a revolutionary war in Europe, and that, conse- quently, the anti-Hitler coalition would not disintegrate. This realisation was one of the key turning points in the shaping of the strategy of the NLM, which allowed it, in the context of a general European struggle against the occupiers and Hitler, to seize power in Yugoslavia and, 375 SUMMARY at the same time, execute the revolution. With this, all Communist plans for the Soviet arrangement of Europe fell through. One of the post-war aims of the anti-Hitler coalition was also the restoration of the Yugoslav state. In mid December 1942, Kardelj’s made the comment to this change in his letter to Tito that “it is now obvious that the easiest way for us to become internationally established will be through Yugoslavia”. In Autumn 1942, the tendency towards the cen- tralisation of the liberation movements in individual Yugoslav regions grew increasingly among the CPY leadership. Until then, these regional movements de- veloped quite independently and specifically, in compli- ance with the general orientations of the central Yu- goslav leadership. Suddenly, there was no more room for diversity and particularities. This first became clear after the arrival in Slovenia of Arso Jovanovi ć, Head of the Supreme Command of the Yugoslav partisan forc- es, who by the end of 1942 started applying Bosnian models to the Slovene environment, thereby violating its sovereignty represented by the Executive Commit- tee of the LF. The tendencies for uniformity were most strongly shown with the arrival of Ivo Lola Ribar from the Supreme Command of the Yugoslav partisan forces to Slovenia, where he remained from January to April 1943. On the basis of his remarks, the Slovene Com- munist leaders decided to oblige their allies in the LF to sign the Dolomiti Declaration on March 1, 1943. This act formally secured the CPS a leading role in the Liber- ation Front (which, in practice, it had held even before), while the Christian Socialists and the Sokol members renounced the plans for their own organisation. In this way, the Liberation Front became a monolithic organi- sation, which operated in concert with the Communists in other Yugoslav regions. The abolition of the Slovene particularity was also the main reason for passing the Dolomiti Declaration. As the causes for this act violated Slovene sovereignty, about which the non-Communist allies in the LF were very sensitive, the Slovene Com- munists concealed the true reasons for its signature, casting the responsibility on the Christian Socialists. After the Communists had irrevocably opted for a 376 Yugoslav state framework, it became immediately clear that the new state would be built on different foundations than the pre-war kingdom. Nevertheless, the juridical and formal solution of the Yugoslav national question remained open. At the AVNOJ session in Biha č, in the absence of the delegates from Slovenia and Macedonia, these issues did not receive much attention. However, Edvard Kardelj, who was in Slovenia during the Biha ć session and was fully aware of the exceptional impor- tance of these issues, went out of his way to stress that the entry of the Yugoslav peoples into a new community should be formally and juridically executed in accor- dance with the principle of national self-determination. In his view, the very issue of national self-determination was the strongest weapon against the Greater Serbian hegemony in which he saw the greatest danger for the NLM. At the second AVNOJ session in Jajce, the de- cree on the federal arrangement of the new state was passed, on the basis of the right to self-determination, which meant that Kardelj’s concept prevailed. He can, therefore, be considered the ideological and theoretical founder of the second Yugoslavia. In this context, the Ko čevje assembly at the beginning of October 1943 was only a manifestation confirming the Slovene decision to live in a common Yugoslav state. At the Ko čevje as- sembly, the Slovenes were given no advance assurance about their position in the new state, leaving it to the future turn of events. The issues concerning the foundations of the fu- ture state were more than just formal and juridical. Already at the time of their shaping, various views ex- isted on the post-war internal arrangement. The AVNOJ resolutions in Jajce, in Autumn 1943, were thus only a compromise which brought no significant change to the processes of centralisation and uniformity of indi- vidual movements, ongoing since Autumn 1942. These processes only gained strength towards the end of the war and in the first years after it. The monistic nature of the post-war regime, based on the Communist Party and the army as the bonding tissue, meant that, to a significant degree, federalism existed only as an appear- ance. Nevertheless, the formal and juridical attributes 377 SUMMARY of statehood had their weight in the shaping of the rela- tions in the country. A peculiar feature of the Slovene Communists was their activity in Primorska, caught between nationalism and internationalism. In Primorska, which belonged to the Kingdom of Italy before the war, the autochtonous Italian population lived on the edge of the Slovene eth- nic territory (Triest, Gorizia). Despite attempts, at least in principle, at international cooperation between the Slovenes and Italians, this rarely materialised. In Tri- este, however, there was some cooperation between the Italian and Slovene workers and also partisans. The Slovene Communists were obliged to adapt to this situ- ation and, influenced by the general anti-Italian feel- ing among the Slovene population in Primorska, take a clear nationalist stand towards the Italian Commu- nists. Furthermore, the Slovene Communists had to alter their totally negative attitude to the pre-war anti- Fascist movement in Primorska, to the point of accept- ing some of its aspects as positive. This, however, was done in such a way as to not jeopardise their leading role in the NLM. The term “Slovene counter-revolution” designates all those political groups whose common characteristic was the opposition of the Liberation Front and the par- tisans. It displayed a variegated image, both in terms of its groups and activities. The most important were the pre-war traditional parties, especially the Catholic oriented Slovene People’s Party (hereafter the SPP) and the groups which constituted the Liberal bloc. The op- ponents of the partisan movement were characterised by organisational disunity and geographic dispersion. Among them were also the political emigrants in Great Britain and the United States who had left their home- land after the occupation. Another important aspect of the counter-revolutionary camp, apart from disunity and dispersion, was that some of its members, in their opposition to the Communist revolution, publicly col- laborated with the occupiers. This, naturally, provoked differences in the public attitude towards the national political objectives. The clandestine members of the counter-revolution and those abroad were in a different 378 position, in that they had no such difficulties with the shaping of the national political objectives, except for the fact that they had to do it clandestinely. Throughout the occupation, the Slovene Liberals insisted on the legalistic principle, according to which the Yugoslav kingdom would be restored as a federa- tion. Hence, the research on the national question in the counter-revolutionary camp focused mainly on the views by the Catholic side. On March 30, 1941, the SPP leadership defined the strategy for the imminent wartime circumstances, which included the decision for its bodies not to coop- erate with the authorities of hostile countries. In spite of this decision, on April 5, 1941, a day before Yugo- slavia was attacked, Fran Kulovec and Miha Krek, the SPP leaders, through the Slovak delegate in Belgrade, sought to secure from the German authorities there the establishment of a joint Slovene-Croat state or an independent Slovene state under German protection. The most plausible reason for such a radical change in position was the discovery of the German plans re- garding Yugoslavia, which were extremely unfavourable for Slovenia. Besides, Kulovec strongly doubted that Yugoslavia could ever be restored. Given that the new circumstances were the most promising for the Croats (envisaging an independent state), the initiative was di- rected towards a similar solution for the Slovenes. For the Catholic leaders at the time, the Croat example rep- resented a model to be followed. In Ljubljana, in accor- dance with this initiative, Marko Natla čen, Civil Gover- nor of Dravska banovina, attempted to realise the idea of an independent Slovene state under German protec- tion. These attempts were unsuccessful as the Germans showed no interest. Later on, Natla čen turned to the Italians in an attempt to unify the Slovene ethnic ter- ritory under Italy. He formed a consulta which visited the Pope and Mussolini, and made another attempt to contact Hitler. Thereby he continued the initiative by Kulovec and Krek, which was based on the conviction of the long-term dominance of the Axis Powers and that the restoration of Yugoslavia under such circumstances was unlikely. Natla čen only gave up his attempts to gain 379 SUMMARY the support of the Axis after his visit to Rome in June 1941, not so much because he considered his policy a failure but because there was no positive answer from the other side. Slovenia’s fate was sealed even before Yugoslavia was attacked, when Hitler, during his prepa- rations for the occupation, pointed out that the Slovenes (and Serbs) were never the friends of Germany. The at- tempts by Kulovec and Natla čen were therefore doomed in advance. Their problematic activity, therefore, opens a series of moral, ethic, formal and juridical issues. After Germany attacked the Soviet Union, the cer- tainty about the Allied victory became widespread. Nevertheless, the Catholic camp was still unconvinced about the restoration of Yugoslavia, also due to the ex- istence of the Independent State of Croatia and the vio- lence exercised by the Ustaša regime against the Serbs. The main dilemma in the Catholic camp in Summer 1941 was, therefore, whether Slovenia as an indepen- dent country should associate with the Central Euro- pean countries, or, as a part of the restored Yugoslav state, with the Balkan states. A typical illustration of the then mood in the Catholic camp is the initiative of Father Kazimir Zakrajšek who went to the United States of America, at the request of the former ban Natla čen and Ljubljana bishop Rožman, to advocate for an inde- pendent Slovene state with the American authorities. Natla čen, the leading figure in the Catholic camp, had been more inclined towards an independent Slovene state until September 1941 when he opted for a Yu- goslavia, one of whose federal units would be Unified Slovenia. At that time discussions began for the shap- ing of the national programme between Natla čen, the SPP leader, and Kramer, the head of the Slovene Liber- als, who foresaw: 1) A restored and extended Kingdom of Yugoslavia 2) A free Slovenia as an autonomous an equal constituent of Yugoslavia, with all the pertaining economic and transportation territory, based on the ethnic principle 3) The internal arrangement of the re- stored Yugoslavia to be executed with the consent of all its constituent members on the basis of equal rights and responsibilities in the federation.” In emphasising the federal principle, Natla čen continued the pre-war 380 politics, although he yielded to Kramer to the extent of mentioning Yugoslavia in the first place. For the Liber- als, however, the acceptance of the federalist principle meant a great turning point, especially with regards to their pre-war standpoints on the national question and internal state organisation (unitarianism and cen- tralism). Such a compromise displeased many in the Catholic camp, so that a consensus was only reached in Spring 1942, after an intervention by some emigrant politicians and the death of Lambert Ehrlich. In any case, the national political programme of the Slovene counter-revolution became a constant thereafter and can be detected in all subsequent political statements. On November 23, 1941, the programme was presented on a London radio station by Alojzij Kuhar (hence the title “the London points”). The same position was evi- dent in Spring 1942, in the programme of the Slovene Alliance and, then again, in the national statement is- sued by the National Committee for Slovenia in Autumn 1944. Finally, it appears in the last subversive act of the Slovene counter-revolution, at the “historical session of the first Slovene parliament” at Tabor, on May 3, 1945. Notwithstanding these repetitive statements, one can still detect many burning questions, concerning the national political programme, which kept emerging in the Catholic camp, although the weight of the di- lemmas shifted from the homeland to emigration. While trust in the restoration of the Yugoslav state gradually grew at home, a doubt soon occurred among the emi- grants abroad as to whether the Yugoslav state could be restored at all. The most significant was the quar- rel between the Serb and Croat emigrants over the border demarcation and the constitutional character (the question of internal arrangement), which further escalated after the news from the homeland about the Ustaša massacres of the Serbian population. The con- cerns of the Slovene politicians strengthened further in the London environment, which also provided asylum for various political emigrants and where all possible combinations on the post-war arrangement of Europe were much discussed. They even began considering non-Yugoslav solutions, such as an independent Slo- 381 SUMMARY vene state in the Trieste hinterland or a joint Slovene- Croat state. These options were not publicly divulged until Autumn 1942, when Miha Krek decided to inform the international public also about non-Yugoslav solu- tions. In January 1943, the New York Times published an article by Cyrus Leo Sulzberger, a prominent jour- nalist, expressing the view that, should the restoration of Yugoslavia fail, the Slovenes were prepared to found an independent Slovene state with Trieste and interna- tional guarantees. The idea was not new. It revived the thoughts of Korošec in Spring 1940, when the plans for the future arrangement of Europe envisaging the estab- lishment of a Danube federation emerged. As a counter- balance to the Austrian role in the new federation, the idea by Arnold Toynbee from 1915 on an independent Slovene state in the Trieste hinterland was reawakened. Even before that, Krek presented this option to Bishop Rožman and the leadership of the Slovene Alliance, as a possible solution, topical in the international milieu. In Autumn 1943, Krek introduced this idea to the Brit- ish who, however, discouraged him from contemplat- ing it, as the British official political objective was the restoration of Yugoslavia. The politicians in the Slovene Alliance also disagreed with the said initiative and, with extensive argumentation, insisted on the Yugoslav solu- tion of the Slovene national question. During the occupation, solutions to the Slovene na- tional question emerged which at no point envisaged the inclusion of Slovenia in Yugoslavia. Those propos- ing such solutions were mainly individuals or those from politically less important groups. The reasons and ideas were very different. There was also a highly ideo- logical (anti-Communist) idea of a free Slovenia in the Trieste hinterland proposed by the informant Colonel Vladimir Vauhnik. After his withdrawal to Switzerland in Summer 1944, he submitted the idea in a special memorandum to Allan Dulles, the American represen- tative in Switzerland. Noteworthy as a rival alternative to the national po- litical programme of the SPP, was the plan by Lambert Ehrlich, the leader of the so-called Guards, entitled the “Slovene issue” which was clandestinely sent to London, 382 to Slovene representatives who were then supposed to submit it to the relevant Allied representatives. The Guards gave much consideration to the Slovene nation- al question in various brochures and programme texts. During the occupation, they clandestinely published the journal “Slovenia and Europe” which was supposed to reflect their position that the Slovene national question should not be considered a priori in the framework of Yugoslavia, but by the Slovenes in Europe. The Guards defended the principle that the Slovene people should first achieve sovereignty and only then decide on pos- sible associations. Their view was, therefore, identical with that defended by the Slovene Communists. They based their reasoning on the supposition that, for a last- ing solution to the Slovene question, German influence should be pushed out from Central Europe. A territorial link with the northern Slavs could then be established and together they would dominate this part of Europe. Should this initiative regarding Central Europe, in which Catholicism was the common trait, materialise, they did not exclude association with the southern Slav- ic people, although this was not greatly favoured, given that it could jeopardise the prevalence of Catholicism. From this initiative, the idea of Intermarium was born, i.e. a federation of the nations between the Baltic and Aegean Seas, which was supposed to protect small Cen- tral European nations from German and Soviet danger. Erlich’s proposals, unsupported by the SPP leadership, were not welcomed in Allied diplomatic circles either. On the whole, during the Second World War there was no particular interest among the Slovenes for the post-war associations within the Central European area. This was not unusual, given their historical experience of being attacked from this very region, and the concept of Central Europe, especially in the sense of Mitteleurope, could even carry a negative connotation. In the search for the statehood status of Slovenia, the Yugoslav option eventually prevailed in both camps as the most realis- tic (for both international reasons and those of internal politics). While Slovenia’s position in the new Yugoslav community was more favourable than that in the first Yugoslavia, it did not fulfil all expectations. 383 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv republike Slovenije 1487 fond Centralni komite KPS 1941–1945 1589 fond Centralni komite ZKS 1945–1990 1638 fond Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje 1643 fond Predsedstvo SNOS 1660 osebna zbirka Izidorja Cankarja 1670 fond Izvršni odbor OF 1748 osebna zbirka Ivana Regenta 1931 Nagodetov dnevnik 1931 Nagodetov proces – Boris Furlan 1931 osebna zbirka Albina Šmajda 1931 Akademski klub “Straža” 1931 Rupnikov proces – Miha Krek 1931 Rupnikov proces – Gregorij Rožman Nadškofijski arhiv Ljubljana Zbirka dr. Lamberta Ehrlicha Narodna in univerzitetna knjižnica Rokopisni oddelek, B II, 2093 Viri in literatura 384 Objavljeni viri Actes et documents du Saint Siege relatifs a la Seconde Guerre Mondiale. Libreria editrice Vaticana. Akten zur deutschen auswärtigen politik 1918–1945. Die Kriegsjahre. 5. Tom (prvi poltom-Februar-April 1941). Göttingen 1969. Avramovski Živko, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji 1939–1941 (III. knjiga). Beograd 1996. Dedijer Vladimir, Novi prilozi za biografiju J. B. Tita (II. knjiga). Rijeka 1981. Delavska enotnost. Ponatis prvih letnikov, ki so izha- jali v letih osvobodilne vojne in ljudske revolucije. Ponatis priredil Tone Fajfar. Ljubljana: Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije 1954. Delo, glasilo centralnega komiteja KPS. Ponatis ilegal- nih izdaj Dela iz let 1941 in 1942. Ljubljana: Can- karjeva založba 1947. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Dokumenti ljudske vstaje v Sloveniji 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961, št. 1–2. Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilne- ga gibanja v Sloveniji. Dr. Marko Natla čen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. Prispevki za novejšo zgodovino 2001, št. 1. Ferenc Tone, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941– 1942. Maribor: Založba Obzorja 1987. Friš Darko, Korespondenca Kazimirja Zakrajška, O.F.M. (1907–1928). Viri 6. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1993. Friš Darko, Korespondenca Kazimirja Zakrajška, O.F.M. (1928–1958). Viri 8. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1995. Grenville J.A.S., Wasserstein Bernard, The Major Inter- national Treaties of the Twentieth Century. A Hi- story and Guide with Texts. (I. knjiga). London-New York: Routledge 2001. Izvori za istoriju SKJ. Peta zemaljska konferencija KPJ (19.–23. oktober 1940). Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ. NOR i revolucija (1941–1945). 385 VIRI IN LITERATURA Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidri ča. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavske- ga gibanja 1963. Kardelj Edvard, Problemi naše socialisti čne izgradnje (II. knjiga). Državna in gospodarska graditev. Lju- bljana: Državna založba Slovenije 1956. Kardelj Edvard, Zbrana dela (tipkopis). Kidri č Boris, Zbrano delo. Govori, članki in razprave 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba 1978. Kocbek Edvard, Tovarišija. Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Izbrano delo (II. knji- ga). Ljubljana: Mladinska knjiga 1972. Kocbek Edvard, Listina. Dnevniški zapiski od 3. maja do 2. decembra 1943. Ljubljana: Slovenska matica 1967. Kocbek Edvard, Osvobodilni spisi (I. knjiga). Ljubljana: Društvo 2000 1991. Kocbek Edvard, Osvobodilni spisi (II. knjiga). Ljubljana: Društvo 2000 1993. Kocbek Edvard, Zbrano delo (VI. Knjiga). Ljubljana: Dr- žavna založba Slovenije 1996. Komunisti čka internacionala. Stenogrami i dokumenti kongresa. Sedmi kongres komunističke internaci- onale. Konstantinovi ć Mihailo, Politika sporazuma. Dnevni č- ke beleške 1939–1941. Londonske beleške 1944– 1945. Novi Sad 1998. Korespondenca med Dušanom Kermavnerjem in Lojze- tom Udetom. Nova revija, št. 48/49, 50/51, 52/53 in 54/55/56. Krišto Jure, Katoli čka crkva i Nezavisna država Hrvat- ska 1941–1945. Dokumenti. Zagreb: Hrvatski in- stitut za povijest 1998. Nasprotniki NOB (tipkopis). Pirjevec Jože, Sklep sekretariata Izvršnega komiteja Ko- munisti čne internacionale št. 688, z dne 15. sep- tembra 1940. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 2. Proces proti vojnim zlo čincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod 1946. Ribar Ivo Lolo, Ratna pisma. Zagreb-Beograd 1978. 386 Su đenje Lisaku, Stepincu, Šali ću i družini, ustaško-kri- žarskim zlo čincima i njihovim pomaga čima. Zagreb 1946. Šnuderl Makso, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Ljubljana 1949. Šnuderl Makso, Dnevnik 1941–1945 (I. knjiga). V oku- pirani Ljubljani. Maribor: Založba Obzorja 1993. Šnuderl Makso, Dnevnik 1941–1945 (II. knjiga). V par- tizanih. Maribor: Založba Obzorja 1994. Tajni arhiv grofa Ciana. Zagreb 1952. Tito Josip Broz, Zbrana dela. Ude Lojze, Moje mnenje o položaju. Članki in pisma 1941–1944. Uredil Boris Mlakar. Ljubljana: Slo- venska matica 1994. Vodušek Stari č Jera, “Dosje” Ma čkovšek. Viri 7. Lju- bljana 1994. Zapisnici sa sednica ministarskog saveta Kraljevine Ju- goslavije 1941–1945. Beograd 2004. Zaupni dnevnik grofa Ciana. Maribor 1960. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil- ni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI/ I. knjiga (Borbe v Sloveniji 1941). 20. juli 1944 (zbornik) (VI. izdaja). Berlin 1969. Časopisje Naša vez (Glasilo stražarjev), Toronto, Ontario, Kanada Jutro Slovenec Slovenija in Evropa Slovenski dom Slovenski poro čevalec Literatura Ah čin Ivan, Spomini na za četek naše tragedije. Koledar Svobodne Slovenije 1951. Anton Korošec v spominih Mateja Poštovana. Mladika 1991, št. 4. Arnež Janez A., Gabrovškov dnevnik 1941–1945. Ljub- 387 VIRI IN LITERATURA ljana-Washington, D.C. 1997. Arnež Janez A., Slovenska ljudska stranka 1941–1945. Ljubljana-Washington, D.C.: Studia slovenica 2002. Arnež Janez A., Ciril Žebot in njegov politi čni nastop. Ljubljana-Washington, D.C.: Studia slovenica 2006. Atanackovi ć Žarko, Đonlagi ć Ahmet, Plen ča Dušan, La Yougoslavie dans la Seconde Guerre mondiale. Be- ograd 1967. Babi č Branko, Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta. Koper-Trst: Založba Lipa-ZTT 1982. Baier Stephan, Demmerle Eva, Otto von Habsburg. Die autorisierte Biographie. Dunaj: Amalthea 2002. Bajt Aleksander, Bermanov dosje. Ljubljana: Mladinska knjiga 1999. Biber Dušan, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji. Ljublja- na: Cankarjeva založba 1966. Biber Dušan, Britanska in ameriška politika o italijan- sko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgo- dovinski časopis 1980, št. 4. Biber Dušan, Komunisti čna partija Jugoslavije in njeni pogledi na Anglijo 1939–1943. Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja 1983, št. 1–2. Biber Dušan, Trst, Triest ali Trieste. Geneza in dileme o tržaški krizi. Konec druge svetovne vojne v Jugosla- viji. Ljubljana: Založba Borec 1986. Biber Dušan, Britanski, nemški in ameriški diploma- ti o Slovencih in dr. Antonu Korošcu. Prispevki za novejšo zgodovino 1991, št. 1 (Življenje in delo dr. Antona Korošca). Biber Dušan, Okupacija in razkosanje Slovenije – lon- donski odmevi 1941–42. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991. Biber Dušan, Federalna državnost Slovenije v zavezni- ških dokumentih do maja 1945. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SA- ZU (od 9. do 11. november 1994). Ljubljana: SAZU 1995. Bjelajac Mile, Trifunovi ć Predrag, Izme đu vojske i politike. Biografija generala Dušana Trifunovi ća (1880–1942). Beograd: INIS-Narodni muzej Kruševac 1997. 388 Boban Ljubo, Ma ček i politika Hrvatske selja čke stran- ke 1928–1941 (II. knjiga). Zagreb 1974. Borko Božidar, Sre čanja. Ljubljana 1971. Breccia Alfredo, Jugoslavia 1939–1941. Diplomazia del- la neutralità. Milano 1978. Broucek Peter, Ein General im Zwielicht. Die Erinnun- gen Edmund Glaises von Horstenau (II. del). Wien- Köln-Graz 1983. Buk Peter, Tragedija Češkoslovaške. Ljubljana: Naša založba 1939. Cen či ć Vjenceslav, Enigma Kopini č. Beograd 1983. Courtois Stéphane, Werth Nicolas, Panné Jean-Louis, Paczkowski Andrzej, Bartosek Karel, Margolin Je- an-Louis, Črna knjiga komunizma. Zlo čini, teror in zatiranje. Ljubljana: Mladinska knjiga 1999. Cuzzi Marco, L’occupazione italiana della Slovenia (1941–1943). Rim 1998. Cvirn Janez, Gašpari č Jure, Odmevi na Naumannov koncept Mitteleurope v habsburški monarhiji. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 2004, št. 2–3. Cvirn Janez, Gašpari č Jure, “Neizbežnost” razpada Habsburške monarhije – slovenski pogled. Studia Historica Slovenica. Časopis za humanisti čne in družboslovne študije 2005, št. 1–2–3. Čulinovi ć Ferdo, Okupatorska podjela Jugoslavije. Be- ograd 1970. De Robertis Antonio Giulio M., La frontiera orientale ita- liana nella diplomazia della seconda guerra mondi- ale. Napoli 1981. Deželak Bari č Vida, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino 1995, št. 1–2. Deželak Bari č Vida, Odnos komunisti čne partije Slove- nije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 2000, št. 1. Deželak Bari č Vida, Poro čilo s konference Metodija Ša- torov-Šarlo i negovoto vreme (1897–1944). Prispev- ki za novejšo zgodovino 2005, št. 2. Djilas Milovan, Revolucionarni rat. Beograd: Književne novine 1990. Dimitroff Georgi, Der Krieg und die Arbeiterklasse der 389 VIRI IN LITERATURA kapitalistischen Länder. Die Kommunistische In- ternationale 1939 (november) – reprint. Milano: Feltrinelli 1967. Dolenc Ervin, Spor med prvo in drugo generacijo sloven- skih komunistov? Med politiko in zgodovino. Življe- nje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana: SAZU-ZZDS 2005. Dolinar France, Ali je Korošec leta 1937 res obžaloval svojo politiko v letu 1917? Glas Slovenske kulturne akcije, avgust 1964. Dolinar France, Narodne odlo čitve škofa Rožmana. Slo- venska katoliška akcija. Izbor esejev, razprav, član- kov. Buenos Aires 1990. Dr. Alojzij Kuhar, Avtobiografija. Pogledi 2001, št. 50– 51. Ethnography of the North – West frontier of Yugoslavia with Germany on the North, and Italy on the West. London 1942. Fajfar Tone, Odlo čitev. Spomini in partizanski dnevnik (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana: Založba Bo- rec 1981. Ferenc Tone, Spomenice o nemških ozemeljskih zah- tevah v Sloveniji leta 1940. Zgodovinski časopis 1975, št. 3–4. Ferenc Tone, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945 (I. knjiga). Država v državi. Ljubljana: Založba Bo- rec-Partizanska knjiga 1987. Ferenc Tone, Problem zahodne meje pri Slovencih. Pri- spevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priklju čitev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-raziskovalno središ če Republi- ke Slovenije Koper 1998. Filipi č France, Življenje in delo dr. Dušana Kermavner- ja. Med politiko in zgodovino. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana: SA- ZU-ZZDS 2005. Fotich Constantin, The War We Lost. Yugoslavia’s tra- gedy and the failure of the West. New York: The Viking Press 1948. Furet François, Minule iluzije. Esej o komunisti čni ideji 20. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga 1998. 390 Gašpari č Jure, Diktatura kralja Aleksandra in Sloven- ska ljudska stranka v letih 1929–1935. Doktorska disertacija na Filozofski fakulteti Univerze v Lju- bljani 2006. Godeša Bojan, Z narodno spravo-konec državljanske vojne v Sloveniji? (anketa). Borec 1990, št. 5–6–7. Godeša Bojan, Odbori Delavske enotnosti v Trstu. An- nales 1993, št. 3. Godeša Bojan, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankar- jeva založba 1995. Godeša Bojan, O spomenici katoliške skupine v Osvo- bodilni fronti papežu Piju XII. aprila 1943. Grafe- nauerjev zbornik. Ljubljana 1996. Godeša Bojan, Krš čanski socialisti in ustanovitev eno- tnih sindikatov. Prispevki za novejšo zgodovino 1998, št. 1–2. Godeša Bojan, Dolenc Ervin, Izgubljeni spomin na An- tona Korošca. Iz zapuš čine Ivana Ah čina. Ljublja- na: Nova revija 1999. Godeša Bojan, Slovenci in jugoslovanska skupnost v letih 1941 do 1945. Slovenci in Makedonci v Jugo- slaviji. Ljubljana-Skopje 1999. Godeša Bojan, Furlan in Osvobodilna fronta. Usoda demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa. Ljubljana: Slo- venska matica 2001. Godeša Bojan, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo po informbirojevskem sporu. Jugoslavija v hladni vojni. Ljubljana-Toronto 2004. Godeša Bojan, Polemika med Dušanom Kermavner- jem in Lojzetom Udetom v letih 1939–1941. Med politiko in zgodovino. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana: SAZU-ZZDS 2005. Godeša Bojan, Kocbekov in Fajfarjev pogled na vlogo krš čanskih socialistov v Osvobodilni fronti. Krogi navznoter, krogi navzven. Kocbekov zbornik. Nova revija, št. 269/270. Godina Ferdo, Prekmurje 1941–1945. Murska Sobota: Pomurska založba 1980. 391 VIRI IN LITERATURA Golouh Rudolf, Pol stoletja spominov. Panorama politi č- nih bojev slovenskega naroda. Ljubljana 1966. Grdina Igor, Nova čanove ideje o slovenski republiki. Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000. Gregori č Danilo, Samomor Jugoslavije. Ljubljana: Za- ložba Lu č 1945. Griesser-Pe čar Tamara, Dolinar France Martin, Rožma- nov proces. Ljubljana: Družina 1996. Griesser-Pe čar Tamara, Umor profesorja Lamberta Ehr- licha. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba 2002. Griesser-Pe čar Tamara, Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, kolaboracija, državljan- ska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga 2004. Hauptmann Ljudmil, Italija i Srednja Evropa. Split: Na- klada Izvršnog odbora Jadranske straže 1928. Hodža Milan, Federácia v strednej Európe a iné štúdie. Bratislava: Kalligram 1997. Hoover Herbert, Gibson Edward, The problem of the La- sting Peace. 1943. Hoptner Jacob B., Jugoslavija u krizi 1934–1941. Rije- ka 1972. Hribar Spomenka, Dolomitska izjava. Pokoritev krš čan- skih socialistov. Nova revija, št. 85/86. Hribernik Rudolf-Svarun, Dolomiti v NOB. Ljubljana: Partizanska knjiga 1974. Ilija Lojze, Ilirija oživljena. Slovenska država 1972, št. 1–2. Jagodic Jože, Proces proti škofu dr. Gregoriju Rožma- nu. Zbornik Svobodne Slovenije 1965. Jan Ivan, Škof Rožman in kontinuiteta. Zahteva po ško- fovi rehabilitaciji – ponoven izziv resnici. Ljubljana 1998. Javornik Mirko, Mož božje volje (Dr. Lambert Ehrlich). Konzorcij Dober tisk 1952. Javornik Mirko, Pero in čas II. Izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Trst-Washington-Buenos Aires: Založba Tabor 1980. Javoršek Jože, Spomini na Slovence (III. knjiga). Lju- bljana: ADIT 1990. 392 Jeli ć-Buti ć Fikreta, Ustaše i Nezavisna država Hrvat- ska. Zagreb 1977. Jenšterle Marko, Skepti čna levica. Maribor: Založba Obzorja 1985. Jože Sreberni č. Narodni heroj (1884–1944). Koper 1986. Jur čec Ruda, Dr. Ivana Ah čina spomini. Glas Slovenske kulturne akcije 1960, št. 5. Jur čec Ruda, Skozi lu či in sence 1914–1958 (III. knjiga – 1935–1941). Buenos Aires 1969. Jur čec Ruda, “Jugoslaviam esse mutandam…” ali “Slo- veniam esse moriendam…”. Sij slovenske svobode 1974, št. 4. Kacin Wohinz Milica, Razmere na Primorskem pred na- padom na Jugoslavijo. Slovenski upor 1941. Osvo- bodilna fronta slovenskega naroda pred pol stole- tja. Ljubljana: SAZU 1991. Kacin Wohinz Milica, Pirjevec Jože, Zgodovina Slovencev v Italiji 1868–2000. Ljubljana: Nova revija 2000. Keyserlingk Robert H., Austria in World War II. An An- glo-American Dilemma. Kingston-Montreal: McGill- Queen’s University Press 1988 . Kidri č Boris, Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960, št. 1. Klemen či č Matjaž, Ameriški Slovenci in NOB v Jugosla- viji. Naseljevanje, zemljepisna razpostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Maribor: Založba Obzorja 1987. Klemen či č Matjaž, Pregled stališ č in delovanja sloven- skih izseljencev v ZDA v zvezi z jugoslovansko idejo od leta 1914 do leta 1992. Časopis za zgodovino in narodopisje 1994, št. 1. Klemen či č Matjaž, Na črti za spreminjanje meja, ustvar- janje novih državnih tvorb in meddržavnih povezav v vzhodni Srednji Evropi, politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1. Klemen či č Matjaž, Slovenska izseljenska zgodovina kot del nacionalne zgodovine. Zgodovinski časopis 1998, št. 2. 393 VIRI IN LITERATURA Koblar France, Moj obra čun. Ljubljana: Slovenska ma- tica 1976. Kocbek Edvard, Pred viharjem. Ljubljana: Slovenska matica 1980. Kolari č Jakob, Škof Rožman. Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa (III. knjiga). Celovec: Družba Sv. Mohorja 1977. Koroš čeva zadnja božja pot. Sij slovenske svobode 1969, št. 16. Kranjc Marijan F., Zakaj je bil Arsa Jovanovi ć poslan med slovenske partizane? Rast 2005, št. 3–4. Kranjc Marijan F., Slobodan Kljaki ć, Plava garda. Zau- pno poro čilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov. Ljubljana-Beograd 2006. Kregar Tone, Slovaško literarno časopisje o Slovencih med 1918–1938. Diplomska naloga na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1997. Kregar Tone, Milan Hodža in Srednja Evropa. Zgodovina za vse 1999, št. 1. Kremžar France, Jugoslavija v preteklosti in prihodno- sti. Zbornik Svobodne Slovenije 1955. K řen Jan, Das Intergrationsproblem in Ostmitteleuro- pa zwischen den beiden Weltkriegen. Mitteleuropa – Konzeptionen in der ersten Hälfte des 20. Jahr- hunderts. Dunaj: Verlag der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften 1995. Krizman Bogdan, Paveli ć izme đu Hitlera i Mussolinija. Zagreb 1980. Krizman Bogdan, Ustaše i tre ći reich (II. knjiga). Zagreb 1983. Križnar Ivan, Boris Kidri č o vodilni vlogi KPS v NOB. Borec 1984, št. 3–4. Krošelj Joško, Dr. Korošec in Hrvati. Zbornik Svobodne Slovenije 1961. Kuhar Alojzij, Beg iz Beograda aprila 1941. Ljubljana- Washigton, D. C.: Studia slovenica 1998. Kuhar Alojzij, Avtobiografija. Pogledi 2001, št. 46–47. Kühl Joachim, Föderationspläne im Donauraum und in Ostmitteleuropa. München: R. Oldenbourg 1958. LaFarge John, Martyrdom of Slovenia. New York: The America Press. 394 Lambert Ehrlich. Stražar naših svetinj. Gradivo za ži- vljenjepis. S pomo čjo številnih sodelavcev zbral in uredil Rudolf Čuješ. Antigonish, New Scotia, Cana- da: Research Centre for Slovenian Culture. Lavov Josip Edgar Leopold, Kartuzija Pleterje in parti- zani 1941–1945. Spomini. Ljubljana: Knjižnica Slo- venskega poro čevalca 1953. Lazarević Žarko, Gospodarsko sodelovanje Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1. Lazarević Žarko, Srednjeevropski gospodarski prostor do druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgo- dovino 2003, št. 2. Lipgens Walter, Europa-Föderationspläne der Wider- standbewegungen 1940–1945. München: R. Ol- denbourg Verlag 1968. Lipuš ček Uroš, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Sloveni- je v Versaillesu 1919–1920. Ljubljana 2003. Maček Ivan, Spomini. Zagreb: Globus 1981. Maček Vladko, In the Struggle for Freedom. New York 1957. Maček Vladko, Memoari. Zagreb 1992. Majcen Fran ček, Tudi beseda je bila orožje. Aktivistovi zapiski. Ljubljana 1968. Martinc Janez (Debeljak Tine), Zgodovinske osnove na- rodnoosvobodilne borbe v Sloveniji. Koledar Svobo- dne Slovenije 1951. Martinc Janez (Debeljak Tine), Prvo leto komunisti čne revolucije v Sloveniji. Koledar Svobodne Slovenije 1952. Masaryk Tomaš G., Svetovna revolucija. Ljubljana: Na- ša založba 1936. Massola Umberto, Una polemica tra comunisti italiani e sloveni durante l’ultimo conflitto mondiale. Critica marxista 1970, št. 5. Massola Umberto, Memorie 1939–1941. Rim 1972. Matovi ć Ivan, Vojskovođa s oreolom mu čenika. Povest o generalu Arsu R. Jovanovi ću na čelniku vrhovnog štaba NOVJ i njegovoj tragi čnoj sudbini. Beograd 2001. Mazower Mark, Temna celina. Dvajseto stoletje v Evro- pi. Ljubljana: Mladinska knjiga 2002. 395 VIRI IN LITERATURA Melaher Jože, Ob narodnem prazniku. Zbornik Svobo- dne Slovenije 1971–72. Mikuž Metod, Kako so Italijani zasedli Slovenijo. Borec 1950, št. 1. Mikuž Metod, Pregled razvoja NOB u Sloveniji. Beograd 1956. Mikuž Metod, Boji Komunisti čne partije Jugoslavije za zahodne meje. Zgodovinski časopis 1958/1959. Mikuž Metod, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji (I. knjiga). Ljubljana: Cankarjeva založba 1960. Mikuž Metod, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji (IV. knjiga). Ljubljana: Cankarjeva založba 1973. Mlakar Boris, O politi čnih programih slovenske kontra- revolucije. Prispevki za zgodovino delavskega giba- nja 1982, št. 1–2. Mlakar Boris, Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobo- dilni fronti v letu 1941/1942. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991. Mlakar Boris, Goriška sredina. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1. Mlakar Boris, Problem zahodne meje (protirevolucio- narni tabor). Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-ita- lijanska meja in priklju čitev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-raziskovalno središ če Republike Slovenije Koper 1998. Mlakar Boris, Upor ali kolaboracija – resni čna dilema? Prispevki za novejšo zgodovino 2001, št. 2 (Slovenci in leto 1941). Mlakar Boris, Krogi nasilja med Slovenci v vojnih le- tih 1941–1945. Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije 2005. Namorš Veljko, Tradicija NOB in enakopravnost jezikov v JLA. Nova revija, št. 57. Naši obmejni problemi. Ljubljana: Družba sv. Cirila in Metoda 1936. Ne ćak Dušan, Jugoslovanska begunska vlada in pro- blem meja na Slovenskem (1941). Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred 396 pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991. Nedog Alenka, Tone Tomšič. Oris življenja in revolucio- narnega delovanja (9. 6. 1910 – 21. 5. 1942). Lju- bljana: Založba Borec 1969. Nedog Alenka, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od le- ta 1935 do 1941. Ljubljana: Založba Borec 1978. N.M., Omnes unum? Nova pot. Glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS 1955, št. 7–9. Novak Bogdan, Geneza slovenske državne ideje med emigracijo. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. no- vembra 1994). Ljubljana: SAZU 1995. Novak Bogdan, Adamic and Yugoslavia during World War II: the Slovene catholic response. Dve domovi- ni/Two Homelands 1994, št. 5. Osolnik Bogdan, Z ljubeznijo skozi surovi čas. Novo me- sto-Ljubljana 1989. Pahor Boris, Rebula Alojz, Edvard Kocbek, pri čevalec našega časa. Trst 1975. Pallante Pierluigi, Il PCI e la questione nazionale. Friuli- Venezia Giulia 1941–1945. Videm 1980. Panevropa. Statut Panevropske unije u Kraljevini Jugo- slaviji. Beograd 1930. Panevropa. Ljubljana: Slovensko panevropsko gibanje 2000. Paternu Boris, Voduškov poseg v jugoslovansko vpra- šanje. Slovenska zamisli o prihodnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000. Pelikan Egon, Virgil Š ček in primorska sredina v letih 1918–1945. Marko Tav čar, Egon Pelikan, Nevenka Troha, Korespondenca Virgila Š čeka 1918–1947. Ljubljana 1997. Pelikan Egon, Josip Vilfan v parlamentu. Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček 1997. Pelikan Egon, Tajno delovanje primorske duhovš čine pod fašizmom. Primorski krš čanski socialci med Vatikanom, fašisti čno Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Mar- tin Čedermac. Ljubljana: Nova revija 2002. Perović Latinka, Jugoslavija je poražena od znotraj. Te- orija in praksa 1993, št. 5–6. Perovšek Jurij, Slovenska državna volja v prvem desetle- 397 VIRI IN LITERATURA tju jugoslovanske krize. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: SAZU 1995. Perovšek Jurij, Liberalni tabor in vprašanje slovenstva. Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918– 1929. Ljubljana: Modrijan 1996. Perovšek Jurij, Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih. Slovenska trideseta leta. Ljubljana: Slovenska ma- tica 1997. Petranovi ć Branko, Dautovi ć Savo, Jugoslovenska revo- lucija i SSSR (1941–1945). Beograd: Narodna knji- ga-Naučna knjiga 1988. Petri čevi ć Jozo, Ivo Lola Ribar. Zagreb 1964. Phillips John, Zgodba o Jugoslaviji 1943–1983. Beo- grad-Ljubljana: Jugoslovenska knjiga – Državna založba Slovenije 1983. Pirjevec Jože, Trst v slovenski politi čni misli: 1848– 1947. Revija 2000, št. 127–128 (150 let programa Zedinjene Slovenije). Pismo dr. Engelberta Besednjaka Virgilu Š čeku 31. 12. 1944. Goriški letnik 1976, št. 3. Plen ča Dušan, Me đunarodni odnosi Jugoslavije u toku drugog svjetskog rata. Beograd 1962. Pleterski Janko, Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mejnih vprašanj. Zgodovinski časopis 1965/1966 (Zwitter- jev zbornik). Pleterski Janko, Osvobodilna fronta slovenskega na- roda in program Zedinjene Slovenije. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966, št. 1–2. Pleterski Janko, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavi- jo. Ljubljana: Slovenska matica 1971. Pleterski Janko, Temelji jugoslovanske federacije. Osvo- boditev Slovenije. Ljubljana: Založba Borec 1977. Pleterski Janko, Problemi sou činkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu Osvobodilne fronte in pojavov antikomunizma. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Ljubljana: SAZU 1991. Pleterski Janko, Senca ajdovskega gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana 1993. Pleterski Janko, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940–1945. Grafenauerjev zbornik. Ljub- 398 ljana 1996. Pleterski Janko, Predlog za ohranitev rapalske meje. Prispevki z mednarodne konference Pariška mirov- na pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priklju čitev Primorske k Sloveniji. Acta Histriae VI. Koper: Znanstveno-raziskovalno središ če Repu- blike Slovenije Koper 1998. Pleterski Janko, Odnos Slovenije (Jugoslavije) do av- strijskega vprašanja, državne pogodbe in člen 7 v posameznih momentih zgodovinskega dogajanja. Avstrija in njeni Slovenci 1945–1976. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja 2000. Pleterski Janko, Odpor – nujnost ali ne? Odpor 1941. Zbornik s posveta ob 60. letnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana 2001. Pleterski Janko, Cerkev in države v okupirani Sloveniji 1941–1945. Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki. Ljubljana: SAZU 2002. Popovi ć Nikola B., Jugoslovensko-sovjetski odnosi u drugom svetskom ratu (1941–1945). Beograd 1988. Pozorište u zatvoru (intervju Bora Krivokapi ća z Jože- tom Javorškom). Ideje 1982, št. 5. Prinči č Jože, Gospodarski stiki Slovenije z državami na- slednicami Avstro-Ogrske po drugi svetovni vojni. Prispevki za novejšo zgodovino 1997, št. 1. Proces s dr. J. Tisom. Spomienky obžalobcu Antona Ra- šla, obhajcu Ernesta Žabkayha. Bratislava: Tatra- press 1990. Prunk Janko, Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana: Cankarjeva založba 1977. Rahten Andrej, Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko- hrvaških politi čnih odnosov v habsburški monarhi- ji 1848–1918. Ljubljana: Nova revija 2005. Rant Pavle, Ing. France “Fanouš” Emmer. Vestnik 1981, št. 4. Regent Ivan, Trst in Jugoslavija. Poglavja iz boja za so- cializem (I. knjiga). Ljubljana: Cankarjeva založba- Ljudska pravica 1958 Repe Božo, Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Borec 1989, št. 9. 399 VIRI IN LITERATURA Saje Fran ček, Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knji- žni zavod 1951. Saje Fran ček, Belogardizem (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana: Slovenski knjižni zavod 1952. Seton Watson Hugh, The “Sick Heart” of Modern Eu- rope. The Problem of the Danubian Lands. Seattle 1975. Sirc Ljubo, Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1992. Slavi č Matija, Koridor med Jugoslavija in Češkoslova- ško. Matija Slavi č, Naše Prekmurje (Zbrane razpra- ve in članki) (druga, dopolnjena izdaja). Murska So- bota: Pomurska založba 1999. Slovaška zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica 2005. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino – Mladinska knjiga 2005. Slovenski duhovniki in politiki o Osvobodilni fronti in veri. 1944. Smersu Rudolf, Dr. Ciril Žebot in njegova “Neminljiva Slovenija”. Vestnik 1989, št. 1. Smith-Paveli ć Ante, Jugoslavija i trojni pakt. Hrvatska revija, Buenos Aires 1956. Smole Jože, Pripoved komunista novinarja (1945–1980). Ljubljana: Enotnost 1994. Snoj Franc, Spomini člana emigrantske vlade. Delo, april-maj 1998. Stari politiki in javni delavci o Osvobodilni fronti, o ju- goslovanskem osvobodilnem gibanju in o Titu. Raz- govori z dr. Brecljem, ing. Dušanom Sernecom, En- gelbertom Ganglom in dr. Nikom Zupani čem. Za- pisal Viktor Smolej. Izdalo uredništvo Slovenskega poro čevalca. Sulzberger Cyrus Leo, Tito’s Yugoslav Partisan Move- ment. New York: The United Comittee of South-Sla- vic Americans 1944. Sulzberger Cyrus Leo, Druga svetovna vojna. Ljubljana: Mladinska knjiga 1970. Sulzberger Cyrus Leo, Memoari. 7 celin in 40 let. Izbra- ni memoari. Zagreb: Delo-Globus 1980. 400 Svobodna slovenska država. Nova revija, št. 183/184. Šepi ć Dragovan, Vlada Ivana Šubašića. Zagreb: Globus 1983. Škafar Vinko, Jaroslav Kikelj. Pri čevalec vere in veselja. Maribor 2001. Škerl France, Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja. Zgodovinski časopis 1951. Škerl France, Vloga in pomen Osvobodilne fronte slo- venskega naroda (1941–1943). Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja 1966, št. 1–2. Škerl France, Prispevki k zgodovini razvoja nasprotni- kov Osvobodilne fronte v letu 1941. Zgodovinski časopis 1967. Šnuderl Makso, Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1950. Šturm Lovro, Pogledi na vsebinsko pravno pravilnost dveh aktov SNOO z dne 16. septembra 1941. Pod- jetje in delo 1998, št. 6–7. Švent Rozina, Po sledeh Kardeljevih pisem. Borec, št. 577–578. Toynbee Arnold, Nationality & The War. London 1915. Troha Nevenka, Politika slovensko-italijanskega brat- stva. Slovansko-italijanska antifašisti čna unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe. Ljubljana 1998. Vanku Milan, Mala antanta. Titovo Užice 1969. Velikonja Mitja, Mitologija kulturnosti, prehodnosti in fin-de-sieclovske spokojnosti (Mitologija srednje Evrope). Masade duha. Razpotja sodobnih mitolo- gij. Ljubljana: Znanstveno in publicisti čno središče 1996. Vidmar Josip, Iz spominov na Otona Župan či ča. Sodob- nost 1978, št. 1. Vidmar Josip, Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slo- venije-Založba Borec 1985. Vode Angela, Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija 2004. Vodopivec Peter, O svetlobi in barvi tridesetih let. Naši razgledi, 20. april 1990. Vodopivec Peter, O Kocbekovem prispevku k razpravi o Srednji Evropi. Glasnik Slovenske matice 1990, 401 VIRI IN LITERATURA št. 1–2. Vodopivec Peter, Srednja Evropa je, Srednje Evrope ni. Srednja Evropa (zbornik). Ljubljana: Mladinska knjiga 1991. Vodopivec Peter, Srednja Evropa. Enciklopedija Slove- nije, 12. zvezek. Vodopivec Peter, Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940). Kronika. Časopis za krajevno zgo- dovino 1992, št. 2. Vodopivec Peter, Od Habsburžanov h Karadjordjevi ćem. Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918. Ljubljana: Slovenska matica 2000. Vodopivec Peter, Karl Ludwig von Bruck, Trst in Sloven- ci. Prispevki za novejšo zgodovino 2000, št. 1. Vodopivec Peter, Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte. Prispevki za novejšo zgodovino 2001, št. 2 (zbornik Slovenci in leto 1941). Vodopivec Peter, Srednja Evropa: mit ali (tudi) stvar- nost? Prispevki za novejšo zgodovino 2003, št. 2. Vodušek Stari č Jera, Prevzem oblasti 1944–1946. Lju- bljana: Cankarjeva založba 1992. Vodušek Stari č Jerca, Slovenski špijoni in SOE: 1938– 1942. Ljubljana: samozaložba 2002. Vodušek Stari č Jera, Vprašanje sredine med drugo sve- tovno vojno. Slovenska kultura v vojnem času. Lju- bljana: Slovenska matica 2005. Zakrajšek Kazimir, Ko smo šli v morje bridkosti. Wa- shington, D.C. 1942. Zakrajšek Kazimir, Bil sem prvi begunec. Slovenska be- seda 1957, št. 1–2. Zlodi Zdravka, Ideja Frana Ileši ča o ure đenju srednjo- isto čne Evrope iz 1930-ih godina. Časopis za suvre- menu povijest 2004, št. 3. Zver Milan, Odnos socialistov do enotne fronte proleta- riata in ljudske fronte v tridesetih letih na Sloven- skem. Borec 1989, št. 8–9. Zwitter Fran, Zunanjepoliti čna orientacija Slovencev. Slovenski zbornik 1942. Ljubljana: Državna založ- ba Slovenije 1945. Zwitter Fran, Naš znanstveni inštitut. Slovenski zbornik 1945. Ljubljana 1945. Zwitter Fran, Priprave Znanstvenega inštituta za reše- 402 vanje mejnih v vprašanj po vojni. Osvoboditev Slo- venije 1945. Ljubljana: Založba Borec 1977. Žabkar Jože B., Pismo nekemu monsinjorju (Helsinki, 23. novembra 1971). Zaliv 1984, št. 1–4. Žebot Ciril, Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklara- cije. Ljubljana: Magellan 1990. 403 OSEBNO KAZALO Osebno kazalo A A čimovi ć Milan 355, 369 Adami č Louis 256, 257, 317, 327, 351 Adleši č Jure 206 Ah čin Ivan 205–207, 210, 211, 217, 232, 260, 270 Ambrožič Bernard 260 Arko Ludvik 270 Arnež Janez A. 203, 204, 263, 277, 309, 325, 327, 331, 334, 348 Atanackovi ć Žarko 202 Atherton Terence 317 Avramovski Živko 225, 226, 231, 232, 238 Avsenek Ivan 210, 270, 330 Avšič Jaka 57, 82 B Babi č Branko 161 Baier Stephan 351 Baji č Stojan 35, 186 Bajt Aleksander 33 Balji ć Salih 311 Bartosek Karel 42 Baš Franjo 167 Bebler Aleš 20, 192, 194 Beck Josef 292, 337 Belopavlovi č Niko 84 Beneš Eduard 290, 294, 320 Besednjak Engelbert 191, 193, 196, 235, 292, 339, 345 Bešter Leonard 257 Bevk France 140 Bianchi Vicenzo 162, 163 Biber Dušan 33, 180, 202, 216, 223, 225, 232, 234, 250, 327, 331, 332, 334, 339 Bi čanić Rudolf 220, 223, 224, 234 404 Bjelajac Mile 205 Blatnik John 334 Boban Ljubo 212–215, 218, 221, 223, 226–232, 234, 240 Borko Božidar 236, 240 Bradeško Jože 78, 81, 96 Brajnik Edvard 142 Breccia Alfredo 212, 225 Brecelj Anton 244, 267 Brecelj Marijan 39, 76, 125, 136 Brejc Janko 289 Brejc Jože 69, 70, 75, 76, Broucek Peter 212 Broz Josip Tito 11, 19, 21, 24, 26, 36, 37, 40, 41, 51, 60, 72, 73, 76, 78–83, 85, 86, 94–96, 98, 100, 102, 103, 105, 110–115, 118, 119, 129, 131, 132, 134–137, 139, 142–144, 147–149, 151, 155, 172, 178, 183, 186, 316, 317, 334, 353, 357, 360, 371 Bruck Karl Ludwig 295 Buk Peter 221 Burja (polkovnik) 257 C Campbell Ronald J. 225, 231 Cankar Ivan 122, 127 Cankar Izidor 18, 54, 203, 204, 217, 220, 221, 252, 261, 264–266, 270, 271, 281, 285, 317, 321–328, 330–334, 351 Cannon Cawendish W. 252, 261, 291 Casar Franc 270, 273, 274, 276, 277 Caserman Ivan 282 Cen či ć Vjenceslav 78 Churchill Winston 116, 148, 317, 324, 325 Ciano Galeazzo 208, 233, 234, 238 Cippico Eduardo Pietro 142–144 Clark C. S. 231 Coudenhove–Kalergi Richard N. 292, 337 Courtois Stéphane 42 Curzon George Nathaniel 319 Cuzzi Marco 202 Cvetkovi ć Dragiša 225–229, 336, 346 Cvirn Janez 338, 351 405 OSEBNO KAZALO Czartoryski Adam 336 Č Čermelj Lavo 167, 196 Černej Darko 62 Černeti č Avgust 139 Čok Ivan 193, 256 Čop Polde 285 Ćosi ć Dobrica 11, 137 Čuješ Rudolf 269, 281, 285 Čuki ć 143 Čulinovi ć Ferdo 211, 212 D Dautovi ć Savo 104 Debeljak Tine 20, 202, 204, 237 Dedijer Vladimir 70, 128, 317 De Gaulle Charles 147 Del Maestri Guido D. 308 Demmerle Eva 351 De Robertis Antonio Giulio M. 349 De Vitt Pool 260 Dew A. R. 226 Deželak Bari č Vida 21, 29, 195 Dimitrov Georgij 23, 27, 101, 180 Djilas Milovan 19, 94, 116, 126, 127, 132, 134, 181, 316 Djordjevi ć Vojislav 220, 221 Dolenc Ervin 12, 26, 260 Dolenc Jože 39 Dolfuss Engelbert 294 Dolinar France 244, 310, 311 Dolinar France Martin 58, 148, 306 Đonlagi ć Ahmet 202 Duh Tine 281, 287 Dugonji ć Rato 79, 84–86, Dulles Allan 367, 381 Dur čanski Ferdinand 221 E Ehrlich Lambert 50, 62, 208, 209, 246, 249, 268–297, 305, 328, 337, 348, 349, 365, 367, 368, 380, 381 406 Emmer France 58 Erjavec Fran 296 F Fajfar Tone 34, 39, 67, 70, 71, 74–76, 125 Ferenc Tone 47, 58, 65, 75, 79, 80, 167, 208, 230, 238 Ferfolja Josip 196 Filipi č France 26 Finžgar Fran Saleški 265 Foti ć Konstantin 252, 254 Freundt Alfred 216 Friš Darko 245, 250 Funk Walter 343 Furet François 22, 30 Furlan Boris 274, 297 G Gabri č Aleš 12 Gabrovšek Franc 210, 211, 309, 325–327, 331 Gangl Engelbert 135, 136 Gašpar Tido J. 237 Gašpari č Jure 282, 338, 351 Gavrilovi ć Milan 21 Gibson Edward 349 Godeša Bojan 13, 18, 29, 30, 44, 49, 51, 61, 75, 140, 154, 164, 182, 188, 195, 196, 240, 241, 260, 274, 280, 311, 314 Godina Ferdo 20 Golia Modest 140 Golouh Rudolf 36, 193 Gosar Andrej 35, 38, 48, 50, 185, 186, 189, 190, 206, 292, 345 Grafenauer Bogo 168, 170, 308 Grafenauer Franc 289 Granda Stane 12 Grazioli Emilio 238, 264 Grdina Igor 208, 281 Grdina Jože 256, 261, 262 Gregori č Danilo 208 Grenville J.A.S. 28 Griesser–Pe čar Tamara 47, 148, 280, 306 Gustin či č Dragotin 172, 178, 346 407 OSEBNO KAZALO H Habsburg Karel I. 350 Habsburg Oton 257, 261, 290, 351 Hacha Emil 294 Hacin Lovro 59, 220, 306 Hackenburg F. L. 251 Halifax Edward 236 Hantos Elemer 337, 346 Hassel Ulrich 226 Hauptmann Ljudmil 337 Haushofer Karl 293, 337 Hebrang Andrija 136 Heeren Viktor 226, 230, 234 Hitler Adolf 18, 28, 31, 33, 41–43, 60, 208, 234, 237, 238, 240, 241, 250, 341, 343, 359, 364, 373–375, 378, 379 Hladnik Janez 261 Hlinka Andrej 221 Hodža Milan 290, 293, 294, 296, 337, 346 Hoover Herbert 349 Hoptner Jacob B. 208 Horstenau Edmund Glaise 212 Horthy Miklos 340 Horvat Pavle 311 Hribar Spomenka 75 Hribernik Rudolf 70 Hull Cordell 248 I Ilc Andrej 139, 140 Ileši č Fran 346 Ileši č Svetozar 167–169 Ilija Lojze 348 Ionesco Take 336 J Jagodic Jože 306 Jan Ivan 306 Janko Sepp 234 Javornik Mirko 279, 281, 287 Javoršek Jože (glej Brejc Jože) Jegli č Anton Bonaventura 244 Jelenc Celestin 36, 265 408 Jeli ć–Buti ć Fikreta 312 Jenšterle Marko 26 Jerši č Miro 39 Jovanovi ć Arso 70, 73, 74, 78–84, 93, 95–97, 100, 114, 117–120, 127, 132, 361, 375 Junež Stanko 276, 283 Jur čec Ruda 216, 217, 222, 229, 230, 239, 243, 244, 281, 283, 294 Juvan či č Ivo 192 K Kacin Wohinz Milica 194, 217, 235 Kalan Andrej 256 Karadjordjević Aleksander 231, 282 Karadjordjević Pavle 226, 228, 231, 316 Karadjordjević Peter II. 231, 313, 326 Kardelj Edvard 19, 32–36, 42, 47, 48, 50, 51, 58, 60, 61, 64, 67–70, 72–74, 76–80, 82–84, 86–88, 90–92, 95–100, 107–113, 117–120, 125, 126, 129, 130, 132–136, 138–142, 149, 151, 153, 156, 163, 172–181, 183, 189, 190, 192, 353, 359–362, 372, 374–376 Kermavner Dušan 18, 26, 30, 49 Keyserlingk Robert H. 343, 344, 352 Kidri č Boris 19, 20, 23, 29, 35, 36, 38, 39, 42, 45–47, 49, 51, 54, 57, 60, 67, 71, 79, 81, 82, 86, 93, 99, 111, 117, 125, 126, 128, 130, 131, 135, 140, 153, 154, 156, 171, 177, 185–187, 189, Kidri č Zdenka 39, 188 Kikelj Jaroslav 62 Kirkpatrick (predsednik družbe) 324 Klanjš ček Zdravko 70 Klemen či č Matjaž 246, 251, 257, 260 Kljaki ć Slobodan 57 Koblar France 48, 52 Kocbek Edvard 35, 38, 39, 48, 52, 65, 67, 70–76, 79, 85, 86, 92, 93, 119, 125, 127, 128, 131, 138, 139, 142–151, 153–157, 168–170, 240, 241, 291, 294, 347 Koji ć Dragutin 250 Kolari č Jakob 148, 251, 306, 308 Konstantinovi ć Mihailo 216, 224–231, 233, 240 409 OSEBNO KAZALO Kopini č Josip 25, 77–80, 95, 183 Korošec Anton 31, 137, 202, 215, 216, 219–235, 238– 244, 247, 257, 260, 263, 265, 282, 283, 291–293, 298, 313, 345, 347, 356, 370, 372, 381 Koršič Mirko 141 Kos Albert 26 Kos Franc 142, 143 Kos Milko 167 Kosanovi ć Sava 257 Košuti ć August 213 Kova č Stane 68 Kozak Ferdo 194, 292 Kozak Vlado 70 Kraigher Boris 79, 84–87, 97, 115 Kraja či ć Ivan 77–79, 188 Kramer Albert 38, 50, 260, 264, 270, 273, 275, 278, 365, 379, 380 Kranjc Marijan F. 57 Kranjec Miško 20 Kregar Tone 221, 222, 293, 294, 337 Krek Janez Evangelist 217, 245, 282 Krek Miha 17, 203, 209, 211, 212, 215–217, 220, 228, 233, 238, 250, 252, 255, 256, 260, 262, 264, 266, 269, 272, 274, 306, 308, 312, 313, 321–328, 330, 331, 333, 334, 348, 351, 363, 364, 366, 378, 381 Kremžar France 349 K řen Jan 338 Krišto Jure 308 Krivec 248 Krivic Vladimir 177 Krivokapi ć Boro 75 Krizman Bogdan 238, 311 Križnar Ivan 93 Krleža Miroslav 26 Krnjević Juraj 327 Krošelj Joško 216 Kuhar Alojzij 203, 210, 211, 224, 225, 247, 248, 273, 274, 281, 296, 324, 325, 332, 334, 365, 380 Kühl Joachim 338 Kulovec Franc 209, 210–213, 215–217, 219, 231, 232, 235, 238, 262, 266, 282, 314, 330, 363, 364, 378, 379 410 Kvaternik Slavko 218 L LaFarge John 249–251 Lampredi Guido 162 Lavov Josip Edgar Leopold 140 Lazarević Žarko 12, 340 Leader (inženir) 324 Leskošek Franc 125 Lenin Vladimir Ilji č 173 Levar Ivan 140 Lipgens Walter 344 Lipuš ček Uroš 243 Lisak Erih 312 Lubej Franjo 125 Luka č Pavol 290, 293 Lukman Franc Ksaver 222 M Maček Ivan 79, 84–87, 92, 97 Maček Vladko 208, 211–216, 218, 219, 221, 223–229, 232, 233, 240, 242, 312, 328, 336, 346 Mačkovšek Janko 20, 56, 167, 169, 170, 260, 263, 264, 272, 328, 353 Magovac Božidar 141 Maglione Luigi 146 Majaron Ferdinand 292, 345 Majcen Fran ček 189 Malletke Walter 212, 214 Mally Jakob 254 Mandi ć Nikola 141 Margolin Jean–Louis 42 Marinko Miha 42 Martini Rigoletto 181 Maruši č Drago 57, 141 Masaryk Tomaš G. 292, 294, 336 Massola Umberto 173–176, 181, 182 Mates Leo 317 Matovi ć Ivan 80–82 Mazower Mark 51, 339, 344 Mazzini Giuseppe 349 Megušar Borut 70 411 OSEBNO KAZALO Meilly J. 247, 248 Melaher Jože 269, 274 Melik Anton 168, 169, 173 Mihailovi ć Draža 57–61, 63, 64, 102–105, 167, 187, 316, 317 Milec Ivan 212 Milojevi ć 143 Milutinovi ć Ivan 19 Miklav či č Maks 168 Mikuž Metod 47, 139–141, 151, 181, 201, 204, 209, 277, 311 Mlakar Boris 39, 59, 60, 62, 191, 192, 203, 218, 277, 311, 318, 322, 332–334 Modic Lev 26 Moering Charles 324 Molotov Vja česlav 22, 23, 27 Moskatelo (Moscatello) Nikola 143 Muri Lambert 270 Mussolini Benito 206, 238, 240, 241, 248, 250, 262, 264, 364, 378 N Nagode Črtomir 20, 60, 166–170, 274, 353 Namorš Veljko 80 Natla čen Marko 38, 46, 50, 56, 187, 201–209, 215, 218, 219, 250, 252, 254, 255, 260, 262–266, 270, 272–278, 308, 364, 365, 378, 379 Natla čen Marko (sin) 277 Napoleon Bonaparte 348 Naumann Friedrich 338 Ne ćak Dušan 323 Nedi ć Milan 294, 355, 369 Nedog Alenka 21, 31 Nova čan Anton 267, 281, 297 Novak Bogdan 246, 249, 253, 256, 266 Novak Karel 57 O Osolnik Bogdan 84 P Paczkowski Andrzej 42 412 Pahor Boris 65 Pallante Pierluigi 163 Pandurovi ć Dragiša 204, 206, 219 Panné Jean–Louis 42 Paternu Boris 281 Paveli ć Ante 201, 219, 238, 263, 308, 309, 311, 312 Pelikan Egon 192 Perović Latinka 135 Perovšek Jurij 12, 232, 278, 346 Petejan Josip 36, 241 Petranovi ć Branko 104 Petri čevi ć Jozo 84 Petrovi ć Nikola 40 Phillips John 315 Pij XII. (papež) 140, 141, 150, 250 Pilsudski Jozef 337 Pirjevec Dušan 11, 137 Pirjevec Jože 40, 172, 173, 217 Pitako Vilko 39 Plen ča Dušan 202, 312 Pleterski Janko 47, 130, 168, 171, 212, 308, 323, 350, 351 Poli č Zoran 66, 76 Popovici Aurel 293 Popovi ć Nikola B. 104 Poštovan Matej 244 Potokar Ivo 186 Požar Anton 191 Praprotnik Avgust 62 Premrl Janko 195 Prešeren Anton 250 Prežihov Voranc (Lovro Kuhar) 48, 168–170, 172, 177 Pribi čevi ć Svetozar 327 Prinči č Jože 12, 340 Prunk Janko 32 Pucelj Ivan 46, 50, 206 R Radi ć Stjepan 213 Rahten Andrej 216 Rainer Friedrich 310, 311 Rant Pavle 58 413 OSEBNO KAZALO Rapp Thomas C. 213, 216, 232 Rašl Anton 222 Rebula Alojz 65 Regent Ivan 172, 174 Rechnitzer M. 142 Rendell George 250, 331 Renner Karl 293 Repe Božo 31 Režek Mateja 12 Reynaud Paul 242 Ribar Ivan 106 Ribar Ivo Lola 77, 79, 84–88, 90–97, 108–110, 112, 114, 115, 117, 118, 127, 133, 361, 375 Ribbentrop Joachim 233 Rittig Svetozar 140 Romero Federico 205 Rösener Erwin 220, 306 Roosevelt Eleanor 257, 261 Roosevelt Franklin 257, 334, 351 Rožman Gregorij 55, 58, 62, 140, 148, 220, 251, 255, 262, 267, 306–314, 327, 364–366, 379, 381 Rupnik Leon 59, 220, 306, 313, 348 Ruprecht (bavarski princ) 290 Rus Josip 19, 34, 66, 72, 76, 79, 85, 86, 93, 119, 125, 127, 131, 156 Rybar Vladimir 252, 253 S Sachs–Gri čki Niels 142 Saje Fran ček 70, 201, 204, 206, 219, 269, 270, 273, 275–277, 294 Salvemini Gaetano 318 Salvini Luigi 240 Sardeli ć 142 Sarmandi 294 Seipl Ignaz 294 Sernec Dušan 136, 140 Seton Watson Hugh 342 Seton Watson Robert William 242, 243, 290, 294, 350 Sforza Carlo 318 Sigismondi Pietro 146 Simovi ć Dušan 57, 103, 209, 214, 294 414 Sirc Ljubo 60, 167 Slavi č Matija 295 Smersu Rudolf 53, 57, 277 Smith–Paveli ć Ante 233, 234 Smodej Franc 289 Smodlaka Josip 141, 242, 243, 350 Smole Jože 135 Smolej Viktor 136, 143 Snoj Franc 203, 252–256, 266, 267, 317, 321–324, 326, 330 Sreberni č Jože 354 Stalin Josif 18, 25, 30, 31, 33, 42, 43, 61, 62, 173, 176, 341, 343, 359, 373 Stanovnik Aleš 39, 58, 62 Stare Miloš 18, 209, 210 Stepinac Alojzij 231, 233, 312 Stojadinovi ć Milan 216, 229 Stopar Viktor 93 Sturzo Luigi 318 Sulzberger Cyrus Leo 315–318, 321, 322, 330, 366, 381 Svetek France 36 Svetina Mira 71, 117 Svoljšak Petra 321 Š Šali ć 312 Šaranovi ć Milovan 96 Šatorov Metodija 21, 23 Š ček Virgilij 191, 192, 196, 235, 339 Šega Drago 26 Šentjurc Lidija 93, 161, 162 Šepi ć Dragovan 323, 327 Škafar Vinko 62 Škerbec Matija 311 Škerl France 47, 53, 56, 186, 201, 210, 219, 273, 277, 294 Šmajd Albin 263, 265, 269, 279, 280, 321, 330 Šmon Franc 139 Šnuderl Makso 37, 46, 47, 60, 150, 241 Šolar Jakob 48, 50, 186, 190, 263 Šturm Lovro 46 415 OSEBNO KAZALO Šubaši ć Ivan 139, 147, 323, 326–327, 357, 371 Šuklje Vladimir 263 Šušteršič Ivan 217 Švent Rozina 194 T Talbot 250 Tardieu André 337 Tardini Domenico 142, 146, 308 Tav čar Marko 192 Tischler Joško 239, 241, 243, 244 Tiso Jozef 201, 219, 221–223, 237, 238, 294 Togliatti Palmiro 27 Toman Tone 68 Tomši č Tone 21, 58, 110 Toynbee Arnold 243, 290, 342, 349, 366, 381 Trifunovi ć Dušan 205 Trifunovi ć Predrag 205 Troha Nevenka 164, 192 Trošt Ruda 257 Trunk Jurij 262 Tuka Vojteh 221 Tumpej 229 U Ude Lojze 18, 30, 39, 49, 62 Urši č Andrej 186 V Vanku Milan 337 Vauhnik Vladimir 212, 312, 332, 334, 367, 381 Veesenmeyer Edmund 238 Velikonja Mitja 337 Veluš ček Anton 162 Verbic Pavle 282 Vidmar Josip 31, 66, 128, 207 Vilfan Josip 193, 339 Vilfan Jože 173, 174, 178 Vilfan Marija 140 Vizjak Milko 220 Vode Angela 62, 172, 173, 274 Vodnik Valentin 224 416 Vodopivec Peter 12, 18, 31, 224, 243, 291, 292, 295, 336–338, 341, 347, 350 Vodopivec Vlado 26 Vodušek Božo 267, 281, 297 Vodušek Stari č Jera 12, 20, 31, 48, 56, 135, 167, 170, 172, 187, 260, 263, 264, 272, 328, 353 Vratuša Anton 162, 163, 167 Vr čon Branko 186 Vukmanovi ć Svetozar 183 Vrhunec Vinko 167, 277 W Wasserstein Bernard 28 Welles Sumner 242 Werth Nicolas 42 Wilson Woodrow 243, 336 Wutte Martin 289 Z Zajc Marijan 206, 207, 278 Zakrajšek Kazimir 211, 225, 242, 244–267, 277, 291, 308, 364, 379 Zakrajšek Leo 247–249 Zalar Drago 143 Zemljak Jože 35, 39 Ziherl Boris 111, 112, 194 Zlodi Zdravka 346 Zupani č Niko 135, 136 Zver Milan 35 Zwitter Fran 167–170, 173, 354 Ž Žabkayho Ernest 222 Žabkar Jože B. 310, 311 Žabkar Lojze 140 Žebot Ciril 209, 218, 249, 269, 273, 274, 276, 278, 292, 293, 296, 348 Župan či č Oton 207 Župec Franc 62