Državne naprave za nl)oge. Dva poglavitna uzroka sta bila, da so državne oblasti intožev srednjem veku zadeve ttbozih v svoje področje vzeti bile primo- rane: boji in pa oproščenje nesvobodnih podložnikov (Leibeigene). Stalnib armad v starih časih niso imeli, ampak le prostovoljnih najemnikov za čas boja, s kterimi so se družili velikaši s svojimi grajščinskimi podložniki. Je bil boj pri koncu, so se tudi najemniki razpustili, a mnogi se niso več hoteli dela poprijeti, marveč so se rajši okolj klatili, kradli in ropali, sleparili in beračili, kakor jim je bolj kazalo. Boji so pomnoževali uboštvo, z uboštvom pa je navstala javna nevarnost. — Druga nezgoda je oavstala, ko seje nesvobodno podloštvo odpravilo; ,,gospodje" se niso več brigali za osvobojence, ti pa, ker so bili večjidel ubožni, tiščali so v mesta, kar je število ubožcev še bolj pomnožilo. Tako so bile državne oblasti primorane, zadeve ubozih v svojo skrb vzeti. Kako da se je tc godilo, je treba vediti, ker zamoremo le tako sedanje stanje javnih naprav za uboge pravično soditi. Poglejmo v nektere dižave. Na Angleškem, kder se je že v srednjem veku poljedelstvo močuo povzdignilo, delalnih moči pa premalo bilo, je državna oblast skušala silijti ubožce k delu in sicer v domačem kiaju. Se le v drugi polovici 17. stoletja se jim je dovolilo, da so smeli tudi po drugib krajih dela in preužitka si iskati. Od kraljice Elizabete (1558— 1602) počenši je na Angleškem kot poglavitno ravnilo za preskibljevanje ubozih veljalo: da ima d r ž a v a dolžnost, skrbeti ne le za tiste, ki delati ne morejo, ampak tudi za tiste, ki delati zamorejo in hočejo. Vsled tega so se napravljati začele po vseh kneževinab posilnice, v kterib so dela dobivali vsi, ki se niso spričati mogli, da imajo dovolj preužitka. Slednjič se je (1601) celo posamesnim dubovnijam ali farani zaukazalo, da morajo ubogim, ki še delati morejo, za delo skrbeti. Namen pri vsem tem je bil, delalce posiloma doma pridrževati in tako beračenje in postopanje zabraniti. Nasledek je pa bil in j e š e, da so se sicer srenje obogatile, številke ubozih pa grozno povilale, kar spričujejo ubošSine, t. j. plačila posamesnih dubovnij, da se ubožcem podpora, drugim pa delo daje. Pred sto leti znašale so te davščine nad 700.U00 funtov šterlingov (1 funt po našib denaijib blizo 10 gld.); do leta 1832 so pa nara*Ie na 7 milijonov funtov štrl.! Da se tej sužnosti v okora pride, sestavil se je 1. 1834 po8eben komisijon, ki je po resnem pretresovaoju prišel do tega, da je na vsako stran velika napaka, ako se posamesne cerkvene srenje sihjo, da morajo vse svoje ubožce same preskrbljevati, ker pri vedno večjem številu ubožcev ni več mogoce zadostovati vsem: onemoglim s podporami, zdravim pa z delom. Komisijon je tudi izrekel, da je cel6 krivo, ako se država ravna po načelu, da se morajo z delom pieskrbIjevati vsi, ki so zdravi ia dela išeejo. Ker se je pa nevarno dozdevalo komisijonu, uaenkrat popustiti to načelo, je nasvetoval nektere, se zdaj veljavne spremeuibe starodavnib določil in te so: 1) Vsak, kdor ,je za delo, mora delati; v ta namen se najnavljajo naj, če treba, srenjske delalnice ali ftbrike, v kterih se delalci obojega sp6ia ost.ro nadzonijejo. Plačila ne dobivajo v denarjih. aiupak v rtvareh, za preužitek potrebnih, tdda tako, da delalcu v teh javnih delaluicah bolj na tesuo gre, kakor bi mu sicer slo, 5o s>i zaslužka po drugod ilče. 2) Da se delalnice ložje vzdižujejo, se fme več srenj v ta namen zdiužiti. 3) Uprava vseh ubožuih naprav pripada osrednji oblasti v LoudoBU, ki skrbi za prirnerno osnovauje javnih delaluic in nadzoruje opravila delalcav. — Da se pri v.sem tem stevilo ubožcev ne zmanjšuje, marveč grozno narasča, se ume samo po sebi in spričujejo tndi žalostni glasovi z Augleškega. Naj bi se beračenju v okom prislo, je bila izdana 1. 1846 postava, vsled ktere zadobi doraoviusko pravico v srenji, kdor je 5 let neprenehoma v njej bival. Na Fi-ancoskem je do prekucije 1. 1789 stanje še precej zuosno bilo. Beračenje po tujih krajib je bilo ostro prepovedano; srenje imele so dolžnost pieskrbljevati svoje ubožce in tudi pravico nalagati primernih doklad za preskrbljevanje ubozib. Zravea teh javnih naprav za uboge bile 60 mnoge cerkvene ter je Franeija poleg Španske vzor krščanske dobrodelaosti bila. Piekucija leta 1789 je pa vse razdjala. Tačasni brezbožni liberalci so si prisvojili pogubno načelo, da mora država vsem podložnikom skibeti za primeren preužitek, toraj onim, ki ga nemajo, tudi za primerno delo. Prvo je toraj bilo, da so pograbili "vse cerkvene ustanove za uboge, potem pa na vrat na nos staviti začeli rnarodae delalaice". Tako se je grozao veliko denarja zapravilo, številn zanikarnih, na ,,dižavno" pomoč 8e zanašajočih neujaničev stiasao potanožilo, da je se zdaj za vsako vlado najhujša skrb, kako toliko ljudem rprimeinega" zaužitka priskrbeti. Sreča, da irai ua Fiancuskem kat. cerkev tako vnetih^kofov, dubovnikov in vernikov, ki skušajo po čudovitem naporu zmanjševati nadloge biezštevilnega siromaštva. — V nemških deželab so se državniki modro ogibali napak, ki so na Angleškem in Francoskem toliko škodovale. V 16. stoletju je predpisal drž. policijski red, da naj srenje, kolikor morejo, za svoje onemogle ubožce skrb6; če pa podpora ubo* zih denarne moči srenje presega, se naj dajejo pooblastila za beračenje (Bettelbrief), da si revež po drugod pomoči išče. Davekza ubožno denarnico se je le v nekterib deželah vpeljal, in to le za slučaj, ako prostovoljni darovi iie zadostujejo. Nikjer pa ni obveljalo pogubno načelo, da ima država dolžnost, ubogim za delo in preužitek skrbeti. Mesto tega se je pa po Nemškem zasebna dobrodelnost, posebno med katoličani, dokler jib Bismark rubiti ni začel, kaj veselo razvila ter je muogo društev in koristnih iiaprav za uboge rodila. Posnemimo zdaj iz vsega koristne nauke. 1) Po spričevanju zgodovine so povsod največe napake navstale, kder pe je nekrščansko načelo sprejelo, da mora dižava sania vsem ubogimza preužitek skrbeti. Tojegladka pot v komunizem alj sodeležnost piemoženja; kajti po tern nauku ima vsak človek osebno p-avico, tirjati od države, da ga redi. To pa dela iz ene strani lenuhov, iz druge pa preuzetnežev, kterim nobeno plačilo ne zadostuje, in slednjič lahkoživcev, ki se zanašajo na krušno raater ,,državo", zapravljajo, na bodočnost pa ne mislijo. 2) Ravno tako pa tudikat. cerkev sama preskibljevanju ubozib ni več kos, ker so se družbinske razmere v teku 5asa bistveuo spremenile. Kakor smo videli, so bile države že v 8redujem veku piimorane, skrb za uboge v svoje področie vzeti, ker je navstala živa potreba ubožne policije, ktere pa cerkev sama zvrsevati ne raore. S samo besedo tudi ne more cerkev ne lenobe odpraviti, ne potepubov in sumljivib beračev odganjati; tu je treba sile, ktera pa državni oblasti pripada. 3) Ce pa niti država, niti cerkev sama za se temu poslu ni kos, je le tretje mogoče in edino blagonosno, da si namreč država in cerkev lepo v roke sežete, druga drugo pri tem težavnem poslu podpirate. Državino sodelovanje bodi podpiralao, to je: država ali prav sa prav postavni orgaai po srenjah naj pomagajo le tam, kder ne zadostuje vec ceikev, kar posebno glede policije velja. Zatorej naj ostanejo in se prav vredijo cerkvene naprave za uboge, ki so dan denešnji tim bolj potrebne, čim bolj je stan ubožcev duševno zanerjnaijen. Država, ako boče krščansks biti, moia pri teui prevažnem poslu cerkvene organe kiepko podpirati, kajti saini darovi ne bodo uboštva zmanj-iali, niti ne ubožcem težav zlajšali. 4) Na cedilu pa mora ostati vsa dižavna naredba, po kterej se ho8e, kakor zdaj pri nas, brez cerkvenih organov stvar zvrševati. Res da §. 29. postave od 12. marc. 1873' posebnih določeb zastran cerkvenih napiav za uboge obeta; toda pregrešek, da se je po tej postavi preskrbljevanje ubozih izklučljivo erenjskim organom izročilo, ta pregrešek utegne prav oaih nasledkov imeti, ktere hoče postava zabraniti, da se namreS število ubozih ne bo zmanjsalo, marveč še pomnožilo. či se bo, kar je upati, farna ubožna blagajnica ohranila, bo po srenjah ^ v oj n a delitev, srenjska iu farua. Skusnja pa uči, da, več ko je ustanov in premoženja za uboge, bolj tudi število^ tistih, ki radi ob tujib stroških živtS, narašča. Če bodo pretkani ljudje zvohali, da se na dveh kiajib ubogim podpora deli, bodo tudi skusali iz obeh blagajnic poraoči dobiti; dusni pastir pa, kakor tudi sienjski oskrbnik ubozih ne bosta mugla tega vselej zabraniti, ker nemata enega zapisnika ubozib. — Toraj vzajemnost med cerkvijo in državo — to je edino prava pot, po kterej se doseže zaželeni vspebl