73
semtertja, samo ta je vedel, da nadknez še ni prebolel bridke izgube. Vedril ga je, kratkočasil ga je, v dobro voljo ga je spravljal na vse načine. Za nekoliko časa se mu je posrečilo, a za dolgo ne.
Kakšen pa je postal šele Krut, ko se je vrnil iz zmagoslavne vojne v stolno mesto Velegrad! Odklonil je vsak slovesen vzprejem. Vsvojem gradiču je tičal skoro neprestano, kakor jazbec v jazbo-vini. Za družbo in    druščino   je
čimdalje manj maral. Ko je o-pravil dopoldne vladarske posle, se je umeknil v notranje prostore, nemirno hodil po sobi gori in doli, sedel, si podprl glavo z rokami in bulil pred se v mizo, pa zopet začel hoditi po dvorani gori in doli.
Živci so mu bili že vsi razburjeni, v neprestanem valovanju, in da bi jih pomiril, je segel po strupenem zdravilu — po žganici. In tako se je je bil kmalu privadil, da brez nje kar živeti ni
mogel. Če ni mogel dolgo zaspati, in so mu razne grozne misli blodile po glavi, če je menil videti v temi po kotih črnepošasti, je zgrabil za majoliko žganice, ki je stala na mizici poleg postelje, in pil, pil toliko časa,
NAGROBNI SPOMENIK.
da se je   omamil in  zaspal.   Zjutraj  je  pa zopet z žganico začel novo delo.
Izprva je znal prikriti ljudem grdo, sramotno navado, ki se ji je bil vdal. A dolgo je tudi njegova izredni orjaška narava ni mogla zatajevati. Njegov nemirni pogled, motne oči, boljinbolj zabuhli obraz, neprijeten duh iz njegovih ust — vse to je kmalu izdalo ljudem nadkne-zovo skrivnost, njegovo zlo razvado. In s strahom so si ljudje pomežikovali in šepetali in se povpraševali, kaj bode iz Kruta, če ne opusti tega strupa.
„ Gospodar!" e stopil  nekega dne pogumno predenj    poboč-nikStojmir. „Ako mi tudi precej od-biješ glavo, nekaj ti pa vendar moram  povedati. Gospodar, kot zvest podanik tvoj, častivec tvoj, prijatelj   tvoj   te lepo prosim: pusti žganico! Ta te bode umorila!"
Nadknez je malo zardel: videlo se je, da ga je vendar še malo sram, nekaj časa je molčal, pa dejal: „Pusti me, naj me konča, saj to ravno hočem!"
„Gospodar, kako moreš vendar kaj takega izgovoriti? Ali te ni škoda, škoda tvojih lepih telesnih in duševnih zmožnosti, ki jih
A. GANGL.