K prekopavanju mrličev pri Slovanih
K PREKOPAVANJU MRLIČEV PRI SLOVANIH
Milko Matičetov
V prvem letniku »Ricerche Slavistiche< (1952, 76—77) je prof. Evel
Gasparini, naslednik našega rojaka A. Resa na beneški univerzi, navedel
med drugim nekaj svojih misli o prekopavanju mrličev pri južnih Slo-
vanih, urednik zagrebške revije »Slovo« (I, 1952, 81—82) pa se mu je
uprl. Gasparinijev odgovor v Ric. Slav. (II, 1953, 179—183) priča, da se
lahko razvije diskusija, ki bo tem koristnejša, čim več konkretnih
dejstev bo tako prišlo v evidenco.
K makedonskemu prekopavanju, posebej k poljubljanju lobanje, naj
tu prepišem z roba svojega Schneeweisa — str. 142 — dve opozorili na
sorodna mesta v slovanskem ljudskem pripovedništvu: 1. češka zgodba,
Fricz-Leger, La Boheme historique, pittoresque et littéraire, 1867, 344
(povzetek glej v sofijskem »Sborniku za nar. umotvorenija« II, 142);
2. ukrajinska zgodba iz Vasilkovskega okraja (Sb. nar. um. 11, 145—146).
Ce pomislimo, da v ljudskih pripovedih večkrat živi spomin na stare
navade, potem bo tu le mogoče videti neko zvezo. Spoštovanje do ostan-
kov rajnih — posebno do lobanje — je v obeh navedenih zgodbah brez
dvoma podobno Schneeweisovim primerom.
Kako pa je s prekopavanjem pri Slovencih, dosedanja bteratura
o običajih molči. V Orlovem pregledu n. pr. se poglavje o smrti in po-
grebu konča ob obletnici (NS I, 314). Ko se je v tej zadevi obrnil name
prof. Gasparini, sem mu lahko postregel samo z nekaj skromnimi podatki
— po nedavnih lastnih poizvedbah — za Lesce pri Bledu, za Kranjsko
goro in za Zabnice v Kanalski dolini, kjer so ob prekopu lobanjo umili,
zavili v nov prt in položili spet v grob, k novemu mrliču (gl. Ric. Slav. II,
180). Gradivo sem dal na razpolago brez komentarjev, saj o navadi niti
ne vemo, kje je še vse pri nas znana. Za zdaj je izpričana le na severo-
zahodnih slovenskih tleh, zato bi ne bilo napak pogledati, prvič ali
nimajo morda kaj podobnega tudi zahodni sosedje Furlani in koroški
Nemci, drugič ali na širšem alpskem območju res ni nobenega pojava,
ki bi vsaj od daleč imel kaj skupnega s prekopavanjem in s skrbjo, ki
se pri nas izkazuje lobanji.
13»
195
Milko Matičetov
No, taki pojavi obstoje — prim, v zborniku M. Andree-Eys, Volks-
kundliches aus dem bayrisch-osterreichischen Alpengebiet, Braun-
schweig 1910, 147—155: Schadekultus im Alpenlande. Avtorica
poroča celo o poslikovanju lobanj po prekopu, posebej pa se zadržuje
pri karnerjih. Te pokopališčne stavbe — kostnice — so bile nekdaj
razširjene tudi po Slovenskem; v naš čas so se rešile na ozemlju LRS
samo tri (Gornji Mokronog na Dolenjskem, Jarenina na Štajerskem in
Libeliče na Koroškem), na slovenskem Koroškem v Avstriji pa nekaj več.
(Vsa dosegljiva pričevanja o slovenskih karnerjih je zbral M. Zadnikar,
ki bo svoje izsledke kartografsko ponazoril v disertaciji »Romanska arhi-
tektura na Slovenskem«.) Ob karnerjih, ki so pri nas doživeli svoj raz-
cvet v romaniki in posamič nastajali tudi v gotiki, kasneje pa začeli
propadati, tako da je protireformacijsko 17. stoletje z njimi neusmiljeno
pomedlo, pa se odpira vrsta nerešenih etnografskih vprašanj. Ali so se
s sprejemom te alpske oblike shranjevanja kostnih ostankov zadevni
slovenski običaji bistveno spremenili? Ali je bil prenos kosti iz prekopa-
noga groba v karner zvezan s posebnim obredjem? Ali je po razpadu,
opustitvi, nekod morda po nasilni odstranitvi kamerjev spet zavladalo
stanje iz časov, ko ti sploh še niso bili znani? Na ta in druga vprašanja
bo treba odgovoriti, če hočemo zadovoljivo pojasniti umivanje lobanje
v Kanalski in gornji Savski dolini.
Šele takrat, ko nam ta pojav lokalno ne bo več uganka in ko bodo
raziskane morebitne zveze proti severu in jugu, zahodu in vzhodu, bomo
mogli zatrdno reči, če se nekatere oblike srbskega in makedonskega pre-
kopavanja ujemajo s slovenskim samo po naključju, ali pa gre res za
sorodnost, ki je po arealni metodi ali kako drugače razložljiva.
Résumé   ,
SUR LA RÉEXHUMATION AUPRES DES SLAVES
Au sujet d'une notice du prof. E. G as p ar ini (Nota sul costume riesu-
matorio degli Slavi, « Ricerche Slavistiche » IL 1953, 179 ss.), l'auteur rapporte
deux contes populaires slaves — l'un tcheque et l'autre ukrainien — qui évo-
quent, a peu pres, des situations de ce genre (< Sbornik za narodni umotvore-
nija » II, 1890, 142 et 145). Quant au nettoyage du crâne et au coutume de
l'envelopper dans un drap neuf, récemment découverts dans le Nord-Ouest du
territoire ethnique slovene (Žabnice, Kranjska gora, Lesce), l'auteur est d'avis
qu'il faudrait, tout d'abord, essayer d'éclaircir ce coutume par des phénomenes
de la zone alpine (cfr. p. e. M. Andree-Eys, Volkskundliches aus dem bayr.-
ôsierr. Alpengebiet, 1910, 147 ss.), et que ce n'est qu'ensuite qu'on pourrait penser
a une connexion avec la réexhumation aupres des Serbes et aupres des Macé-
doniens.
196