Stran 136.
Kmetijstvo.
Zakaj padajo žitne cene?
Ne samo naši, temveč vsi avstroogrski kmetovalci, ne izvzemši onih v drugih državah, tožijo, in to po pravici, da nima žito dandanes nobene cene več. Kaj vtegne biti temu vzrok ? Človek bi mislil, da danes, ko ni zemlja tako rodovitna, kakor je bila nekdaj, ko se ljudstvo vedno bolj množi, in ko se torej več povžije, da bi morale cene rasti. Pa ravno nasprotno.
Vzrok temu pripisujejo nekateri, in teh je mnogo, skoro edino le bogatašem. Deloma imajo prav.
Bogataši so tisti činitelji, ki delajo žitu ceno, kakor se jim navadno poljubi brez ozira na to, če poljedelcu to koristi in škoduje. Eden ali njih več se zvišajo z ozirom na slabo obetajočo žetev ceno. Poljedelec polen nad komaj pričakuje žetve, ko bo mogel drago prodati svoj pridelek. Toda še ni dočakal tega trenutka, pa je že padla cena. Kako to? Ko bi se samo z domačim žitom tržilo, bilo bi skoraj nemogcče. A dandanes se povžije pri nas blizu toliko tujega žita kakor domačega. Ruska, Amerika in naposled Avstralija izvažajo svojo pšenico in jo uvažajo tudi k nam in če prav mnogo od nas oddaljeni, za nižjo ceno, nego jo morejo dati naši poljedelci.
V imenovanih deželah je namreč zemlja prav po ceni in je ni treba še tako močno gnojiti kakor pri nas. Vsled tega in zavoljo cenejšega proizvajanja morejo jo prodajati dokaj ceneje nego naši poljedelci.
Razven tega pa imajo kapitalisti vse prometne mreže, železnice in ladje, popolnoma v svoji oblasti in kot dejanski gospodarji teh omogočujejo tujim proizvajalcem dovažati k nam svoje žito po isti, če ne še nižji ceni, kakor morejo dajati naši. V tem oziru so imenovane dežele zanje ravno tako blizu in pri rokah, kakor domača in treba je samo, da pade še jedna zapreka, namreč, da se zni|a mitnina na tuje žito in olajša uvoz. Tudi to so dosegli in naša država jim je šla s čudovito zaslepnostjo na roko.
če so terej vsi pogoji na ceneno uvažanje tujega žita dani, in če posamezni kapitalisti med seboj tekmujejo, kateri bi ceneje prodajal, ali, kar se mnogokrat dogaja, če se med seboj o bodoči ceni žita dogovore zagotovi v ši si naprej svoj dobiček, kar more nasproti njim naš posamezen, pa tudi združen poljedelec. Njemu so roke vezane in primoran je sprijazniti se s ceno, katero so mu določili sebični in brezvestni kapitalisti s pomočjo države.
Res je, da tekmujejo kapitalisti med sabo, jedni povišujejo ceno, drugi jo zopet znižujejo, toda nikdar ne gredo tako daleč, da bi jedna stranka  drugo   ugonobila,
dobro vedoč, da bi v slučaju, da pede poslednja, ne imeli več tekmeca, in da bi morala potem cena pri svoji visokosti ostati, kar bi naposled i našim proizvajalcem prav prišlo. Sicer je pa stranka, k' deluje za znižanje cen, vedno na ugodnejšem in ona je največ kriva propadanju naših kmetovalcev.
Vsled tega tekmovanja žitnih baronov s slabimi domačimi proizvajalci, trpi tudi naša obrt, ki ne najde na domačih tleh zadostnih odjemalcev; in od tod izvira malo ne vse nasprotstvo med mestom in deželo, med obrtništvom in kmetom. Država kot taka se za obrtnike ravno tako malo briga, kakor za poljedelce. K večjemu pospešuje izvoz njih izdelkov. Toda to je samo navidezno, ker od teh dobrot ima dobiček samo peščica milijonarjev, dočim na majhnega obrtnika ne odpade nič. Sicer pa imajo obrtniki jedno prednost pred kmetovalci. Če postane proizvajanje dražje, nastavijo obrtniki jednostavno svojim proizvodom višje cene. Kmet ne more tega storiti. Naj ga delavci in obdelovanje zemlje še toliko stanejo, cena žita ostane ista.
Posledice temu nenaravnemu stanju pa se tudi od leta do leta hujše kažejo. Na jedni strani kapital, na drugi uboštvo; srednjega stanu, na katerem sloni vsaka modrovrejena država, dandanes skoro ni več. To, kar bi se dalo imenovati srednji stan, je samo nekaka pokveka, ki se drži od danes do jutri, ker jej manjka prave podlage.
In ko se porušijo stebri srednjega stanu, pade vsa država. To nas uči zgodovina vseh časov. Grki, Rimljani in drugi narodi propadli so vsi samo zaradi tega in v istem trenutku, ko je izginil srednji stan.
Sredstva, katera je uporabljala do tedaj država, da prepreči to nesrečo, so bila prav neznatna in brezpomembna. Skušalo se je napotiti ljudstvo, da se poprime proizvajanja drugih pridelkov, na pr. sladkorja, vina, lanu itd. in se z njim opomore. Vse zastonj. Tisti trenutek, ko je začel novi vir nekoliko dobička donašati, požurila se je naša država in sklenila z drugim državami trgovinske pogodbe, vsled katerih je tem državam omogočen z rečenimi domačimi proizvodi za nas ravno tako pogubno tekmovati, kakor z žitom.
Omenimo samo pogodbo, vsled katere uvaža Italija svoje vino k nam in je malone že vgonobila vinogradništvo Dalmacije in južne Tirolske.
Našo volno, naš lan, je izpodrinila avstralska volna; pridelovanje sladkorja nazaduje, odkar se je iznašel potvor saharin; naša živinoreja se ne more povspeti ha isto višino, kakor bi se sicer, da je ne izpodjeda ogrska, rumunska in deloma tudi avstralska.
Te okolnosti kažejo dovolj jasno, kaka bo bodočnost naših kmetov, ako ne pride kmalu pomoč. Pomagano pa jim ne bo samo s tem, da se prepove in zatre trženje z žitom po kapitalistih. Država mora marveč odpraviti nizke mitnine in olajšave za inozemsko žito in druge proizvode. Še le na to, in v prvi vrsti na ta način mogel bo naš poljedelec tekmovati  s  tujim,  le  s tem  zadobi
naše žito, naša živina   in   pridelki   sploh višjo, stroškom proizvajanja primerno ceno.
Naše zadruge, in naj si se vse v Avstriji pridelano žito itd. razpečava le po njih, ne morejo tekmovati z mednarodnim kapitalizmom, dokler se uvoz iz inozemstva kratko malo ne prepove, dokler služijo prometne mreže le peščici bogatinov, ne pa tistim, katerim so v prvi vrsti namenjeni, to so poljedelci in obrtniki.
Stran 137.