Kristina: Najina ljubezen. — Milan Pugelj: Misel.
389
I
Zadnja pesem.
,n v srcu nekaj valovi in vstaja . . . Čuj, tiho, komaj slišno se glasi. Je li to spev iz zemeljskega raja, je li to vzdih življenja težkih dni?
Saj pride le, kar mora, ne, kar hoče mi smo življenju plen, ne ono nam. Če v zadnji pesmi mi srce zajoče — srce le v solze more, ne drugam!
E. Gangl.
fl
Najina ljubezen.
ila je krasna, kakor so krasne rožice v jutru sredi greda, bila brezmadežna, bila je čista, kakor so lilije sredi polja.
Kakor vijola na skrivnem in tihem v gaju zelenem opojno dehti, cvela globoko je v srčnem zavetju, niso dosegle je zlobne oči. —
Kakor krilatci na edenskih tratah bila presrečna je v tihih nočeh — najina ljubezen — kot zvezda gorela svetlo je v tvojih in mojih očeh . . .
Kristina.
TTT
Misel.
o še tu . . . tam iz mraka samotna luč gori; popotnik, ki mimo koraka, nocoj ima solzne oči.
Nocoj je sreča tak blizu, komaj korak je do nje, komaj korak do vsega, česar želi srce . . .
Milan Pugelj. -»-•-«—------