rast.urednistvo@gmail.com • ISSN 2039-9316 Pripravlja uredniški odbor mladih. Oblikoval Matej Susič. Sodelovali so: Jernej Šček, Andreja Nadlišek, Neža Kravos, Jasmin Podveršič, Mitja Jevnikar, Jasna Košuta, Belinda Trobec, Matej Kosmač, Nika Čok, Urška Petaros in Sanja Sossi.


okratni uvodnik Rasti, mladinske priloge Mladike, posvečamo eni izmed tem letošnjih 49. študijskih dnevov Draga 2014. Organizacijo petkovega predavanja smo namreč prevzeli prav mi, mladi Slovenci iz Italije, za kar lahko uvodu letošnje Drage mirno dodamo pridevnik"mladih".
Morda smo končno na pravi poti, na poti aktivnega in zavestnega udeleževanja tudi v aktivnostih, ki so pregovorno "odrasle". Zakaj bi ne bili "mlajši odrasli"? V našem prostoru čutim veliko pomanjkanje na področju odnosa do izvenšol-skega učenja. Vsaka priložnost zanj je dobra, pa naj bo v obliki predavanja, okrogle mize, mojstrskega tečaja, organizacije študijskega dogodka. Vedno bolj se specializiramo, postajamo strokovnjaki v flamščini ali katalonščini, mojstri dekoracije tort, izvedenci v renesančnem petju, lovu na tjulne ali plezanju ledenih slapov. Kaj pa učiti se kar tako, za splošno kulturo? Za filozofijo v svojem banalnem pomenu, torej za ljubezen do vedenja? Ne le za znanje, temveč za izkušnjo, ki bogati, za korak naprej. Grem (na prireditev) za to, da bom slišal kaj novega, da bom še kaj izvedel, da me bodo presenetili. Pustimo se presenetiti...
Tema okrogle mize z naslovom V svet(u) z možgani je večplastna, pojav, ki ga bomo obravnavali, je namreč kar se da kompleksen. Recimo kar takole.
Življenjski prostor se nezadržno širi. Srečujemo tisoče ljudi, preskakujemo celine, časovne pasove in meje. Državne, kulturne, jezikovne, identitetne, vrednotne, osebne. Pomislimo na tipično situacijo čakanja na letališču ali na postaji metroja. V eni uri lahko srečamo več ljudi, kot sojih naši predniki srečali v celem življenju. To pomeni, da smo ne le preko digitalnih tehnologij potencialno v stiku s tisočimi ljudmi. Človek pa kljub globalnim trendom, demokratizaciji, blagostanju ali krizi ostaja



Tržaški in goriški roverji in popotnice so se letos odpravili na državni potovalni tabor ROUTE NAZIONALE, ki se je zaključil v San Rossore.
človek, duševno bitje z nogami in glavo. Mlad človek je ta, ki išče. Išče svojo pot, doma ali v svetu, in s tem išče sebe. Kako odhajati v svet z možgani in se vračati z dušo in razumom?
V ta namen smo na Opčine, v petek, 29. avgusta, povabili dr. Alenko Stanič, mednarodno priznano in karizmatično izvedenko za zahtevne zaposlitve. Ob njej bo spregovoril koroški Slovenec dr. Valentin Inzko, poklicni visoki diplomat, ki je zaradi službe deloval v številnih tujih državah, obenem pa je ostal vedno aktiven na domačih tleh, v koroških organizacijah, svoj mednarodni ugled je znal izkoristiti tudi v boju za pravice slovenske manjšine; povabili pa smo še Goričana dr. Davida Bandlja, pesnika in glasbenika, ki bo nedvomno znal "od znotraj" pogledati na pojav mladinskega odhajanja in prihajanja. Vse to v organizaciji in izvedbi mladih, zato toplo vabljeni, da se nam pridružite!
Jernej Šček
so bili Grki: polbogovi in ninfe so bili vpoklicani v grško akademijo, da bi pomagali grškim bogovom braniti Zevsovo strelo, ki sojo zle sile hotele ukrasti. Najmanjši člani goriške organizacije pa so teden dni preživeli v Gojačah, kjer so skozi različne dejavnosti spoznavali zgodbo o Kralju Matjažu.
Izvidnike in vodnice je čakala nekoliko daljša preizkušnja: celotna tržaška veja se je utaborila v Idrskem pri Kobaridu. V dveh tednih taborjenja je bila rdeča nit dejavnosti zgodba o Asterixu in Obelixu. Medtem ko je bila tema goriške sekcije Peter Pan, s poudarkom predvsem na odgovornosti. Le ti so si za kraj izbrali Čezsočo.
POLETNI TABORI
Teden po katerem prineseš domov
»/or	nnn’M/ir
V zadnjem obdobju je bilo marsikdaj možno zaslediti na socialnih omrežjih in podobnih spletnih straneh debate o skavtih, ki so večkrat tarča posmeha. Stvar mogoče ni pretirano zaskrbljujoča, saj so skupine, ki se odločijo za nekoliko alternativen stil življenja vedno težko sprejete. Za nekoga, ki na celotno situacijo gleda od daleč, se lahko skavtska organizacija res zdi kup hecno oblečenih škratov, ki se skriva po gozdovih, postavlja šotore, kuri ogenj in občasno kaj zapoje, zavpije in maha z rokami.
Kdor pa je imel vsaj za krajše obdobje možnost bližnjega srečanja s skavti, je prav gotovo začutil, da se za vsem tem skriva nekaj več. Skavtizem je metodologija vzgoje, je odkrivanje samega sebe, predvsem pa je pristop do življenja.
Tako so tudi letošnjo sezono člani Slovenske zamejske skavtske organizacije zaključili s poletnimi tabori. Tabor je zaključek aktivnega leta, istočasno pa je v bistvu začetek pravega skupnega skavtskega življenja. Je trenutek, ko se vsi člani končno zberejo in dajo v prakso vse svoje pridobljeno znanje.
Voditelji vseh vej so s trudom in naporom pripravili ustrezen program ter izbrali krasne lokacije. Tržaški volčiči in volkuljice so se tako s kraljem Arturjem odpravili na iskanje meča Excalibur in v tednu taborjenja v Trnju pri Pivki urili svoje viteške vrline. Tabor Krdela črnih tačk je bil letos na Kovku nad Ajdovščino. Tema tabora
Kraški klanovci so odšli na potovalni tabor po Kamniško-Savinjskih Alpah, tako tržaški kot goriški roverji in popotnice pa so se letos odločili za državni potovalni tabor route nazionale, sestavljen iz dveh delov. Tabor je slonel na temi poguma, ki se odraža v različnih kontekstih: ljubezni, sociale, bodočnosti ... Prvi del tabora je potekal kot običajni potovalni tabor v družbi drugih skupin iz različnih
Fotografije so priskrbeli Jasmin Podveršič, Mitja Jevnikar in Jasna Košuta.
odraščanju. Vsakogar postavi na tak ali drugačen način pred preizkušnjo: včasih je težko, ker je to prvo krajše slovo od družine, za nekatere je velik izziv življenje v naravi brez nikakršne tehnologije, spet drugič predstavlja težavo to, da si primoran pomagati osebi, s katero si v drugačnih okoliščinah ne bi izmenjal niti pol besede. Izkušnje vsakega posameznika so vedno zelo različne, nedvomno pa vse povezuje to, da se domov vrnejo nekoliko boljši, malo bolj zreli in z večjim bogastvom v srcu.
Neža Kravos
koncev Italije. Tako je tržaški klan začel s pohodom južno od Neaplja po amalfitanski obali skupaj s klanoma iz Salerna in Seregna (skupno 50 ljudi). Goriški klanovci pa so potovalni del prehodili po prelepih gričih Umbrije. Nato je prišel na vrsto skupni stalni del v San Rossore, kjer so se odvijale delavnice in različen program. SZSO je vodila delavnico o državljanstvu in narodnosti.
Čeprav je tabor vsako leto najtežja izkušnja za vsakega skavta, je prav gotovo tudi tista, ki pusti največ spominov in pripomore k
•	Mitja Jevnikar: Meni skavtizem pomeni stil življenja in prava vzgojna metodologija, ki pripelje mladega človeka do odrasle osebe. Letošnji tabor je bil izrednen, ostale mi bodo vezi z drugimi skavti, s katerimi smo bili na potovalnem delu in spomin na veliko pogumnih mladih skavtov v San Rossore.
: Skavtizem zahteva veliko a obrodi bogate sadove. Naučil me je reševati težave z nasmehom, zaupati ljudem, ne delati površno in verjeti v svoje sposobnosti. Trenutek letošnjega tabora, ki mi bo najbolj ostal v spominu, je noč, ko smo IV poslali na bivakiranje. Presenetil nas je močan dež, a oni so kljub temu ustrajali v bivakih; starejši so posadili najmlajše na sredino, da se ne bi bali in preveč zmočili. Ponosna sem nanje, kako so se znašli in kljub težavam ohranili dobro voljo. Zdi se mi, da najstnikom večkrat izkazujemo premalo zaupanja.
•	Sara Kos: Skavtizem je vzgoja, obljuba, pogum, veselje, delitev izkušenj, darovanje bližnjemu, molitev, prijateljstvo ...Je nahrbtnik mnogih pustolovščin, ki te spremlja po najbolj nenavadnih in najmanj prehojenih poteh: kjer
naj najhitrejši hodi za najpočasnejšim, na njih rasteš in se utrdiš in po katerih nudiš pomoč bližnjemu z zavestjo, da nisi nikoli sam.
: Skavtizem močno zaznamuje moje življenje: trudim se pustiti svet malce boljši, kot sem ga našel. Ko sem odraščal, sem se na skavtskih dejavnostih učil življenja v naravi in v skupnosti, postopnega samoosvajanja, čuta odgovornosti, predvsem do mlajših in šibkejših ... Vsak dan skušam živeti svojo obljubo in posredovati skavtske vrednote mlajšim predvsem s svojim zgledom.
Belinda Trobec
Če je usodno ljubiti, je tudi usodno upati, upati,
da ta svet ne bo več solzna dolina, sploh ne bo več dolina,
pač pa široka planjava
(Cetverorečje, Alojz Rebula)
Veronika je pozdravila naglušno babico, ki je kot po navadi sedela na starem, oguljenem kavču in strmela v praznino predse. Stopila je do kuhinje, zalila že skoraj ovenele cvetlice in pospravila nekaj skodelic na mizi. Potem ko je opravila vse dolžnosti, ki jih mora vnukinja postoriti za babico med odsotnostjo staršev, seje odločila, da bo uredila še zgornje nadstropje majhne podeželske hiše. Babičina soba ni bila razmetana in v njej ni bilo najti tipičnih okraskov ali majhnih predmetov, ki jih navadno dekleta in ženske rade obdržijo in shranijo na varnem. Na nočni omarici nekaj knjig in nakita, na modrem stolu pa obleke. Veronika si sploh ni pričakovala, da bi lahko babica, ki je bila vedno zelo plašna in tiha - le redkokdaj je s kom spregovorila - imela v sobi kaj zanimivega ali celo skrivnostnega. Babica, da bi kaj skrivala? Sploh ne! Sicer o njeni mladosti ni vedela veliko, samo da je doživljala svoja najlepša mladostniška leta v času druge svetovne vojne, ker pa je bila Italijanka v Trstu, vsaj glede izobraževanja ni imela težav; po vojni je spoznala dedka, poročila sta se in si ustvarila družino - to je vse. Kaj drugega ne bi znala povedati. Presenetljivo je bilo, da čeprav je izhajala iz italijanske družine, se ji je nekega dne po vojni v glavo zapičila misel, da se bo naučila slovenščine in je tudi moža prepričala v to. Mogoče je to edina skrivnost, ki jo ima babica.
Mogoče je pa verjeti njenim izgovorom, da se ji je slovenski jezik prikupil, da seje hotela približati Slovencem in bolje spoznati njihov svet.
Veronika je stopila k postelji in nehote je na tla padla knjiga Prevzetnost in pristranost - delo, ki ga je babica imela najraje -, se odprla in se iz nje prikazala marjetica in rumen, večkrat preganjen list. Pismo. Čigavo pa? Nedvomno je bilo babičino, kajti nihče se ni dotikal njenih knjig in že pokojni dedek tudi ni rad bral. Naj ga odpre?
Dragi Matija,
Na skrivaj ti pišem to pismo, ker nočem, da bi me starši zasačili in zblazneli, ko bi ga prebrali. Skušala bom najti koga, ki bi ti ga lahko osebno prinesel, ker ne bi bilo varno, ko bi kdo zvedel za naju, slovenskega mladeniča in italijansko dekle, ki sta našla svojo drugo polovico v zgrešenem trenutku. Vojna je kruta, Matija, ne dopušča nama, da bi živela, kot hočeva, ne meneč se za politične probleme, jezik In orožje. Nama ni usojeno. Ta najina usoda se pa prekleto hudo poigrava z nama, kajne? Saj sva še otroka! Niti sedemnajst let nama ni bilo, ko sva se soočila z življenjem, ljubeznijo, usodo. Kako bi se le uprla? Nimava moči. Vem, da pripadava povsem drugačnima svetovoma in da je moja družina tako zelo fašistična, da se bojim, da zvedo, da je njihova edina hčerka zaljubljena v Slovenca, povrhu še kmeta, ki ji kaj več kot doma pridelanega grozdja, zakrpanih oblek in ljubezni ne more nuditi.
Žal mi je, da se nisem mogla upreti. Zelo trpim, da ti teh besed nisem povedala naravnost v oči, tedaj, ko sva se zadnjič sprehajala po tistem gozdiču, ki ločuje moje mesto od tvoje vasi, tam med Opčinami in Trstom. Spominjam se tvojega veselega in hkrati boječega obraza, saj bi morala biti drug drugemu sovražnik. Spominjam se, kako sem v iskrici veselja hotela nepremišljeno čez cesto, da bi ti pokazala razgled, ti pa si me sunkovito potegnil nazaj, da bi me branil pred prihajajočim avtom. Spominjam se, kako sem tedaj, ko so lani septembra starši šli na krajši obisk k sorodnikom in so me pustili doma, saj sem bila dovolj brihtna in zrela, da bi skrbela zase, prihajala k vam. Spoznavala sem tovjo mamo Marijo in očeta Slavka, ki sta me sprejela ravnodušno, kot hčerko, pa čeprav sem zanje predstavljala sovra-
(foto Matej Kosmač)
žnika, ki jima je odvzel svobodo govora in obstoja. Pomagala sem vam na trgatvi in občutila toplino, ki jo lahko nudi le družina. Ali se spominjaš? Med dolgimi vrstami temnozelenih listov in črnih grozdov sva se smehljala drug drugemu, srečna, usodno zaljubljena. Usoda je včasih zelo kruta: pokaže ti, kaj vse bi lahko imel, potem pa ti vse odvzame.
Žal mi je, da sva dočakala trenutek, ko ne moreva biti skupaj. Vem pa, da če je usodno ljubiti, je tudi usodno upati, upati, da ta svet ne bo več solzna dolina, sploh ne bo več dolina, pač pa široka planjava. Planjava, na kateri bova prosto tekla in kričala, ti me boš skušal krotiti, jaz pa se bom smejala. - Zverinica moja - si mi pravil in to je bilo težko prevesti v italijanščino, da bi razumela in da bi lepo zvenelo. Nekega dne bo tega viharja konec, srečala se bova tam, v tistem gozidču, ki ločuje najina svetova, tekla bova in pobirala marjetice, take kot to, ki
si mi jo zadnjič ponudil v slovo, in bova upala. Vse se lahko konča, pričakovanja in upanja, da bova nekega dne izživela najino ljubezen, pa se ne morejo.
Najini poti se samo trenutno ločujeta, kar čutiva pa bo večno ostalo. Nikoli ne bom staršem oprostila, da so se odločili, da se izselimo v mirnejši kraj, ker pravijo, da bom lahko lepše živela. Vrnila se bom, obljubim. Usodno ljubi me naprej, usodno upaj.
Tvoja Alessandra
Veronika je bila povsem za-prepaščena, stekla je do babice, in čeprav ni vedela, ali je dobra odločitev, ji je pa vendarle pomolila pod nos pismo in jo vprašujoče pogledala. Hotela je vedeti, kdo je bil Matija in kaj seje zgodilo.
Od življenja utrujena Alessandra jo je pogledala in tiho rekla: »Takrat sem morala stran, nikoli pa ga nisem pozabila. Pisma ni-
sem odposlala, ker sem nekaj dni kasenje zvedela, da so ga ubili. Nikoli nisem odpustila usodi. Z njim sem izgubila tisto veselje, ki mi je vedno izžarevalo iz oči. Bil je vedno dobre volje, radosten in samozavesten. Matija je moj najlepši in hkrati najbolj boleč spomin. Ohraniva skrivnost za naju in svojemu očetu ne povej, da sem ga poimenovala po najpomembnejši osebi svojega življenja. To spada v preteklost in včasih je boje pustiti preteklost tam, kjer je, ker lahko prinese na dan spomin na rane, ki se niso docela zacelile in še vedno bolijo.«
Alessandra ni ničesar dodala, Veronika pa se je brez besed povzpela po stopnicah, postavila pismo na svoje mesto; razumela je, da ima babica ravno toliko skrivnosti v srcu, kot jih ima vsaka ženska, ki je mnogo videla v svojem življenju.
Nahranila je ribe v akvariju in šla.
1. NAGRADA NA LITERARNEM NATEČAJU SKK-MOSP 2014
Utemeljitev komisije:»Zgodba o pozabljenem pismu je dobro zgrajena in smiselno zaokrožena, jezik je tekoč, pripoved je živahna in nazorna. Avtorica se je znala izogniti sentimentalni noti, ki se ji je ponujala, obenem pa je v zgodbo spretno vključila manjšinski motiv o zaničevanju in preganjanju Slovencev v fašističnem obdobju.«
Nika čok .	-
Gledaš zvezde in upaš, da bodo sanje postale realnost. ■ Tvoja realnost. ' In. zato tudi tvoje veselje!. ' • .Zvezde so predalčki, v katerih so skrite SANJE, ki v noči zasvetijo v vsej svoji lepoti-.. . Zvezde, in sanje so ENO!	• * # :$■■ , ■ • * • -j*. j v-, ' ' '
•. m.T	} * . ... * ■ v • . yn • \ • ’ ? '*• ■ - '
Pogovor s slovenskim mladinskim reprezentantom v orientacijskem teku Andražem De Luiso
Orientacijski tek je pri nas precej nepoznan šport. 16-letni Andraž De Luisa pa v njem že nekaj let uspešno tekmuje v vrstah padriško-gropajskega društva Gaja pa tudi v slovenski državni mladinski reprezentanci (leta 2013 je bil tudi slovenski prvak v svoji kategoriji). Zato sem ga prosila, naj odgovori na nekaj vprašanj.
Orientacijski tek ni zelo poznana športna panoga. Lahko razložiš, za kaj sploh gre?
►	Smisel orientacijskega teka je v tem, da v čim-krajšem času pretečeš pot od štarta do cilja mimo vseh kontrolnih točk, s pomočjo karte in kompasa. Večinoma se tekme odvijajo v gozdu, vedno bolj priljubljene pa postajajo tudi tekme po mestnih središčih, ki predstavljajo predvsem priložnost, da ta šport spozna večje število ljudi.
Je ta šport enako priljubljen pri fantih kot pri dekletih? Ali je več fantov oziroma punc, ki se ukvarja s to športno panogo?
►	V orientacijskem teku sta oba spola približno enako zastopana.
Zakaj si se začel ukvarjati z orientacijskim tekom?
Z orientacijskim tekom sem se začel ukvarjati skoraj naključno. Pred petimi leti sem zvedel za pobudo Občine Trst, s katero je hotela predstaviti manj znane športe na teritoriju, med katere spada tudi orientacijski tek. Ker sem imel precej prostega časa, sem se odločil, da bom poskusil nekaj novega in se prijavil na ponujeni tečaj.
Ta šport sem takoj vzljubil in z njim nadaljeval.
-	'UO •
Kako vzdržuješ svojo formo?
►	Kondicijo vzdržujem in izboljšujem z rednimi treningi, tako tehničnimi (v gozdu, s karto) kot tudi fizičnimi (tek), v okviru društva, reprezentance, velikokrat pa tudi sam.
Kateri so tvoji največji športni dosežki?
►	Kot največji dosežek štejem zagotovo to, da sem član slovenske mladinske reprezentance, s katero sem se udeležil že treh evropskih madinskih prvenstev.
Komu bi svetoval, naj se ukvarja z orienti-ringom?
►	Orientacijski tek je primeren za vsakogar, saj osnovni pogoj ni ta, da si hiter ali da imaš razvit smisel za orientacijo, te vrline lahko treniraš in izboljšaš, bistveno je, da te veseli udejstvovanje v naravi. Orientacijski tek sploh ne pozna starostnih omejitev, na tekmah nastopajo tako 10-le-tniki kot tudi 70-letni tekmovalci, vsak seveda v sebi primerni starostni kategoriji.
Urška Petaros
Sanja Sossi
Boris Pahor,
Slovenec, upornik proti fašizmu in borec za svobodo
Domoljubje in antifašistična borba v literarnem opusu Borisa Pahorja.
1. Nagrada (v skupini za višjo starostno stopnjo)
NA NATEČAJU GRMADA V PRISTANU (v ORGANIZACIJI MLADIH ZA PRIHODNOST)
v
Življenje vsake osebe je nekaj nedotakljivega; nihče nima pravice, da odloča o obstoju sočloveka. Svoboda Izražanja v svojem jeziku In svoboda mišljenja morata biti temeljni pravici in ne sme obstajati razlog, zaradi katerega bi se kdorkoli moral odpovedati svoji identiteti. Boj za svobodo ne bi smel obstajati, ker bi morala biti svoboda samoumevna, gotova. A ni bila - In še ni.
Boris Pahor je naš, slovenski simbol borca za svobodo; predstavlja tiste ljudi, ki so dosledno sledili svojim prepričanjem, kljub neštetim težavam. Predstavlja tiste, ki so bili zvesti svoji identiteti In ki niso dovolili, da bi jim uničili dušo.
Šestnajstega decembra 2013 je bil med prireditvijo v slovenskem Kulturnem domu trenutek, ko so naše roke zaploskale močneje, glasneje. To je bilo takrat, ko je Boris Pahor dejal: "Bodite ponosni, da ste Slovencih Mene je tedaj oblila kurja polt, tako kot se zgodi, ko prisluhneš pesmi, ki ti v sekundi nekaj vname, pa čeprav sploh ne veš, zakaj.Tiste besede so v sebi nosile neverjetno moč, ki se je še povečala zato, ker smo se nahajali v kraju, ki je bil pred nekaj desetletji »črn, kakor da so ga zasedli grobarji«.
[Grmada v pristanu)-, Trst je bil tedaj oder zla.
Prav v tem mestu je leta 1938 Benito Mussolini razglasil rasistične zakone in ravno tukaj se je nahajalo edino nacistično uničevalno taborišče v Italiji. A to ni naključje. In ni naključje niti »rdeče nebo« [Grmada v pristanu), ki je
13.	julija 1920 pobarvalo Trst.
»Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili:» Viva! Viva!« Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so tedaj zakričali: »Alala!«» [Grmada v pristanu) Vsem Slovencem so tisti osupljivi prizori pustili večen pečat; Narodni dom so fašisti polili z bencinom, tako da bi ogenj hitreje
preplavil stavbo. Ljudje so skakali z oken, ker so tisti možje v črnem blokirali izhode in prerezali gasilske cevi. »Vpili so in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj«, [Grmada v pristanu) medtem ko so zublji goltali stavbo in ljudi v njej.
To je bil začetek globokega prepada. Začetek pretrgane svobode in trpljenja, ki je zaznamovalo Slovence med drugo svetovno vojno. In tisti dan seje tudi Borisu Pahorju, takrat sedemletnemu otroku, globoko vtisnil v spomin. Požig Narodnega doma je bil prvi korak fašistov do cilja: uničiti vse, kar ni italijansko. Duce si je želel sistematične »čistke« in tako so tudi v Trstu pričeli razose-bljati ljudi. Prepovedali so slovenske šole, ustanove in časopise. Prepovedali so slovensko besedo: »Devo parlare soltanto italiano«, so rekla usta pod ozkimi, črnimi brčicami. A oči so strmele vanj negibne, kot okamenele. »Napišite stokrat!« je tedaj zaklical očem. In še je vzkliknil: »Napišite tisočkrat!« [Metulj na obešalniku). Slovencem ni ostajalo več nič; celo njihova imena so fašisti spreminjali v italijanska, »a to ne samo živim, marveč tudi tistim na pokopališčih« (Nekropola), tako da je bilo jasno, da človek ni smel obstajati kot Slovenec.
(dalje na 8. strani) I
Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli svoje ponižanje svoje gorje, krik maščevanja na ustnih zatrli, ga zakopali globoko v srce.Temeljne pravice so postajale meglen spomin. In tedaj je bil Slovenec »pred dilemo, ki je hujša kakor Hamletova. Ker biti ali ne biti ni samo tvoje osebno vprašanje, to se pravi, da ne gre samo za upor proti zamenjavi tvojega osebnega jaza z drugim, izposojenim, ampak za odgovornost, ki jo imaš pred zgodovino, pred rodovi, ki bodo prišli za tabo, ali pa, ki ne bodo prišli, če boš pustil, da v tebi strejo tudi že tvoje potomce.« (Parnik trobi nji)
In čeprav je imel slovenski narod »tradicijo večstoletnega podložništva v krvi« (Kolački potujejo v temi), so se naši ljudje takrat uprli plazu, ker»življenje ima pomen samo, če ga žrtvuješ pravici.« (Kolački potujejo v temi)
»Toda glej, planil viharje presilen,/ kot pajčevine raztrgal okov,/ šinil je zopet žar novega dneva,/tja do poslednjih primorskih domov.« (Vstala Primorska).
Slovenci so se borili, ker niso sprejeli dejstva, da morajo molčati, ker je njihov jezik prepovedan; da morajo izginiti, ker je nekdo odločil, da so manjvredni. Ljudje so ostajali zvesti svoji identiteti: fantje so na primer hodili na Višarje, da bi imeli pouk v prepovedanem jeziku dvatisoč metrov nad morjem, ljudje so se tajno sestajali in se s Kosovelom učili materinščine. Strahovladi so se upirali tudi tako, da so naskrivaj prevažali slovenske abecednike, da bi jih lahko darovali otrokom. Ljudje so imeli veliko moči v sebi, ker plavati proti toku med nevihto, z vetrom in z valovi je bilo zelo naporno in nevarno. Ker pa dostojanstvo človeku ne dovoli, da bi se vdal, ljudje niso imeli druge izbire. Na koncu pa je le zasijala zmaga.
»Strojnice svojo so pesem zapele,/ zrak je pretreslo grmenje topov,/ širne poljane so v ognju vzplamtele,/ klic je svobode vstal sredi gozdov./Vstala Primorska, si v novo življenje,/z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!/V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju/ našla si končno svoj pravi obraz.« (Vstala Primorska).
Med drugo svetovno vojno sta v Italiji in Nemčiji vladali dve močni osebnosti, ki sta si podredili večino ljudstva. Filozof Nietzsche bi trdil, da je v njiju znatno prevladovala morala gospodarja: izpostavljanje, odločanje in samopoveličevanje. Ljudstvo pa je s svojim ponižanjem dokazalo moralo sužnja, kije pravzaprav morala koristnosti.Ti dve osebnosti sta imeli izrazito voljo po moči, voljo ne samo po vladi, temveč po nadvladi. Hotela sta doseči svoj cilj in pri tem usmiljenje in pravičnost nista bili predvideni: tisti, ki ni odgovarjal njunim zahtevam, je bil enostavno eliminiran. Njuna režima sta zahtevala ogromno življenj. Umrlo je več milijonov ljudi, nedolžnih ljudi. Veliko jih je bilo odpeljanih v neki svet, ki ni imel nobene stične točke z našim; tu sta vladala nepojmljivo zlo in čisti sadizem. Osebe so izenačili z neko dolgo številko in jim dokončno izsr-
kali življenje, tako da jim ni ostala niti kapljica svobode, niti kanček upanja. Nič. Boris Pahor pa je bil med tistimi, ki niso dovolili, da bi jim ugasnili dušo. Vrnil se je živ iz najnižje točke prepada, iz točke, iz katere se na milijone ljudi ni vrnilo. In tudi zaradi teh milijonov seje on odločil, da se bo boril naprej. Njegovo orožje so postale besede, ki polnijo strani njegovih knjig. In zaradi teh besed bo ostal spomin nanje večen in živ. Tisti milijoni ljudi, ki so v zraku, tako kot pravi Guccinijeva pesem »II bambino nel vento«, ne bodo nikoli pozabljeni...
Pred nekaj časa sem se zgodovine učila zato, ker sem hotela razumeti, kako je lahko človek prišel do te točke; kako je lahko zavestno padel tako nizko? Poglobila sem se v to snov: prisluhnila sem nekaterim predavanjem in prebrala razna dela, ki pripovedujejo o razosebljanju ljudi na razne načine, med temi tudi nekatere Pahorjeve knjige. Na koncu pa nisem prišla do nekega odgovora, ker si še vedno ne znam razložiti, kako in zakaj je človek tako pokvarjen, tako zgrešen. Kako lahko človek načrtno in z užitkom uničuje svobodo in življenje ljudi; celo življenje otrok, ki jokajo in kličejo mamo? Kar pa me najbolj vznemirja, ni toliko dejstvo, da je v nekom prevladovalo zlo nad dobrim, temveč misel, da je tisto zlo prevladalo nad vsem dobrim. Ljudje bi morali biti tisto živo bitje, ki je najbolj razvito, napredno, tisto, ki se razlikuje od drugih, ker zna uporabljati možgane in misliti. Očitno pa smo ljudje edino živo bitje, ki je sposobno načrtno in tudi brez tehtnih razlogov uničevati sočloveka. »Človek je izumil atomsko bombo, a nobena miš na svetu ne bi izumila pasti za miši«, tako je Albert Einstein zelo učinkovito definiral najbolj razvito živo bitje. Najbolj žalostno pa je morda to, da je drugi svetovni vojni sledila vrsta primerov množičnega kršenja temeljnjih človekovih pravic. Vsak dan zasledimo novice v tem smislu. In vsak dan spoznamo, da človek v 21. stoletju ni še dosegel, da dobro prevlada nad zlom ... Danes, ko berem Pahorjeve besede, se zavedam, da niso le realističen prikaz zgodovine in manom žrtvam; iz njih izžareva tudi iskrica, ki pravi, da človek lahko spremeni svojo usodo in lahko iz ruševin zgradi novo življenje. Zato je Boris Pahor predvsem simbol človeka, ki je bil potlačen in ki je vstal, ker je bila v njem življenjska sila močnejša od katerekoli druge.
»Mislim, da se je kljub vsemu hudemu življenje splačalo, zato ker sem doživel lepoto bivanja, zato ker sem ljubil in bil ljubljen, kot slovenski človek to drži še na poseben način, ker ima slovensko občestvo veliko napak, zna pa biti zvesto sebi skozi stoletja in vrednotiti tudi najskromnejši delček zemeljskega čudeža. S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko me ne bo več, ljubili cvetje in žene, s Kosovelom tistim, ki bodo lahko poslušali, kako bori vršijo ... « (Boris Pahor v razgovoru z Alojzom Rebulo, Primorski dnevnik, Trst, 26. 8. 2003)
rast - mladinska priloga mladike • ul. donizetti S, 34133 trst • rast.urednlstvo@gmail.com • tisk grafika soča d.o.o. - nova gorica