Resnica vedno velja. 3je neki vendar hodi, da ga tako dolgo ni od nikoder? Saj je dozdaj vedno točno prihajal iz šole-« Tako so mislili Vernikova mati nekega po-letnega popoldne, ko je bilo doma in na polju dela čez glavo. Poslali bi bili radi svojega Janezka aa njivo k očetu, ki so s hlapci nalagali pšenico, vprašat, če bo treba znabiti zapreči še en voz. Drugi vaški otroci so bili že davno prišli od fare, kamor so imeli pol ure hoda v šolo; a Janezek kdove kje je ostal. Stopili so mati do sosedovih, da zvedo od Ko-larjevcga Jožka, kje je njihov Janezek. Pa Jožka že ni bilo več doma. Komaj je, prišedši iz šole, od-ložil torbo s knjigami, je že moral odpeti živino in \o gnati na pašo. Tudi drugi otroci so se bili razšli po raznih poslih, kajti poleti je že tako, da kmetič, ki mu tako primanjkuje delavnih moči, porabi tudi otroka, kjer ga more, četudi za kako neznatno delo. Ni preostajalo torej Vernikovi materi drugega, kakor da so sami kar na slepo napregli vole v voz in se peljali na poljc . . . Med tem se je pa Vernikov Janezek z dvema svojima tovarišcma plazil v gozdu po drevcsih in je stikal za ptičjimi gnezdi. Izpočetka se mu je oglašala vest in mu pravila, naj gre domov, kjer ga potrebujejo. Skoraj bi jo bil žc potegnil iz gozda; toda Zajčev Mihec in Turkov France sta se mu smejala in ga imenovala strahopetca, čc že zdaj odide. Z raznim prigovarjanjem sta mu za trenutek utešila karajočo vest, da se jima je res vdal. Zvo-dila sta ga globoko v gozd, kjer so skakljale veve-rice z drevesa na drevo, z veje na vejo. Tako so se bili vsi trije zamaknili v ptičja gnezda, vevericc in druge gozdne prebivalce, da niso niti opazili, kako se je naenkrat začelo v lesu temniti, in se je bližal večer. »Joj, joj, slišita, tema se že dela in mi smo še tukaj!« se je zavedel hiporaa Janezek. »Kaj mi porečejo doma!« »Ti si šleva,« reče Mihec. »Zakaj pa jaz ne vprašujem, kaj poreko doma. Saj imaš izgovorov, kolikor jih hočeš.« »Pa ti bodo verjeli?« »Ha, to mi šc mar nij kaj, France? Midva jo že izvijeva.« Janezku je postalo vroče. V prsih mu je nekaj stiskalo srce. Na miscl mu je prišlo: v kako družbo šem zašel! Zbudilo se mu je kesanje. Že je videl prcd seboj matcrin pogled, ki mu bere s čela, da ni pri njem vse v redu. Videl je v duhu očeta, kako segajo za tram, kjer so hranili nekaj, česar se je on nad vse bal. »Danes prvič in zadnjič,« tako je sklenil Ja-nezek natihem. Pobral je pod drevesom svoje knjige in mislil skrivaj oditi. A že ga je zapazil France, »He, kam, Janezek ? Počakaj, da gremo skupaj in se še kaj pogovorimo.« Nehote je Janezek obstal. Rcs sta tudi Mihec in France oprtala vsak svojo šolsko torbo. Ko so stopili iz gozda na plano, je bil že mrak. Spustili so se v tek proti vasi, a Janezku se je zdelo, da ima tako težke noge, kakor bi bile nanje obešene velike kepe svinca. Srce mu je bilo, da je mislil, da slišita tovariša udarce, Pred vasjo so se ustavili. »Kaj naj rečem, če me vprašajo, kje sem bil?« se izprašuje v skrbeh Janezck. »Reci, kar hočeš, vsak izgovor je dober. Veš, kaj! Reci, da si pomagal gospodu učitelju v sadov-njaku,« svetuje Mihec. »Toda to je laž!« »Laž gori, laž doli; če nočeš, pa pusti in pri-pravi pleča. Jaz na primer bom rekel, da sem šel v sosednjo vas k sošolcu, da napraviva nalogo, čeravno je za jutri nič nimamo.« Janezku sc je stemnilo pred očmi. Nalagati starše, to se mu je zdelo nekaj strašnega. Pustil je tovariša na cesti in zdirjal v vas. Ko je zagledal domačo hišo, je umiril korak in se ji bližal kot tat. Bal se je, da bi ga kdo ne opazil in že z njegove zunanjosti ne bral, da se je potepal in v kakšni družbi je bil. Doma so še zlagali snopje v kozolec. Janezek je skočil skozi dvorišče v kuhinjo, kjer je dekla Meta pripravljala večerjo. Skoraj se ga je ustrašila. »No, odkod pa ti ? Mati so že povprašcvali po tebi.« »Meta, reci jim, da mi ni dobro. Ne bom nič večerjal, grem takoj v posteljo.« »Kje si vendar bil, da si ves preplašen ?« »Bom že jutri povedal,« »Za božji čas, nekaj mu je,« je mrmrala Meta sama s seboj. Janezek je pa medtcm že bil v stran-ski sobi. V naglici je zmetal obleko raz sebe in se zaril pod odejo. Silil se je, da bi zaspal, toda ni šlo. Kmalu je slišal priti mater, ki so vprašali Mcto: »Ali ga še ni ?« Dekla je nekaj odgovorila, česar on ni razumel. Pa že so stali skrbna mati pri durih sobe in jih odprii. »Kje si bil, Janezek, da te ni bilo o pravem času?« »Mama, jutri povem, nocoj mi ni dobro.« »Si mogoče bolan ? Skuham ti lipovega cvetja, da se spotiš.« »Ne, mama, ni ga treba; tudi večcrje ne.« V skrbeh so šli mati v kuhinjo. Tudi njim se ni ljubilo večerje. Ko se je odpravila družina k po-čitku, so šli zopet k Janezku. Ta pa se je potajil, kakor da spi, in niso ga hoteli buditi. — Spanec lc ni hotel priti k njemu. Prevračal se je po po-stelji semintja; ko jc pozno vendar zatisnil oči, so ga mučile hude sanje. — Da, da, slaba vest tudi ponoči ne da človeku miru . . . Drugo jutro je Janezek vstal duino in telesno potrt. Mater je zaskrbelo. Hoteli so, naj ostane doma, a on je hotel iti v šolo. Mislil si je, češ da bi le to bilo pozabljeno, potem bo zopet vse dobro. V druščino onih dveh pa ne pojde več. Prav po godu mu je bilo, da niso mati o včerajšnjem dnevu ničesar omenili, kakor bi bili pozabili. Odšel je. Komaj je pa pfišel kraj vasi, že sta ga pričakovala Mihec in France. »Ali so te ?« se mu roga Mihec. »Z vama ne govorim več.« »Glej ga, oblastneža, kako se repenči. Še dobra ti bova,« razkorači se France. »Nič, kaj bi to,« pravi Mihec. »Pokaživa mu rajši nove zanke, ki sva jih naredila. Gotovo si še on take kupi.« — Začneta mu razkazovati in ga učiti, kako se ž njimi nastavlja. Izkušnjavec je res prcmotil Janezka, da je poslušal zapeljivca, in da se mu je zbudil pohlep po tem, za ptičke tako po-gubnem orodju. Ni trajalo dolgo in že so jo zopet brisali proti gozdu. V šolo so prišli prepozno in bili zaradi zamude od gospoda učitelja ostro po-karani. Iz šole grede je bilo pa seveda treba pogle-dati, če se je kaj vjelo v zanke. K sreči ni bila nobena živalca tako neumna, da bi bila zašla v nastavljeno past. Janezku se je tako zahotelo po zankah, da bi jih bil na vso moč rad imel. Hotel je s tovarišema zanje zbarantati. Ker sta pa stavila za nje take pogoje, ki jih Janezek ni zmogel, reče nazadnje Mihec: »Veš kaj, Janezek, jaz vem, kako prideš na lahek način do lepih in izvrstnih zank.« »Kako? Radoveden sem.« »Vzcmi doma dvajsetico; jaz kupim za njo, kar je treba, in s Francetom ti jih bova naredila.« Janezek je ostrmel. Kaj še krade naj navse-zadnje! Dvignil se je v njem velikanski odpor, zavrelo mu je v duši. Zaletel bi se bil najrajši v nesramna tovariša, ki sta se mu gnusila, in jima z nohtmi raz-praskal lice in iztrgal nesramni jezik iz ust, ki mu je svetoval tako grdobijo. Niti besedice ni več zinil, obrnil se je in šel domov. Med potjo se je pa spomnil pripovedke, ki so mu jo mati žc večkrat pripove-dovali o sinu, ki je prvič ukradel šivanko. Mati ga ni kaznovala za to. Kradel je dalje, dokler ni na-zadnje prišel tako daleč, da je bil obsojen na vi-slice. Pred smrtno uro je pa imel še eno željo: videl bi bil namreč rad še enkrat svojo mater. Res so prišli. Ko pa obsojenec ni mogel več gibati z rokami, ker so mu jih zvezali, je odgriznil matcri nos in rekcl: »To je zato, ker me niste kaznovali takrat, ko sem vzel prvo šivanko. Če bi me bili takrat kaznovali, bi svoje življenje končal na dru-gačen, boljši način.« Vse to je Janezku blodilo po glavi. Zmagal je v njegovem srcu angcl varih, da je sklenil, pove-dati vse svoji ljubi materi in jih prositi odpuščanja. Ko je prišel domov, je našel mater v veži, kjer so ravno imeli nekaj opravka. Scdel je k njim na prag, in iz oči so mu privrelc solze kesanja. »Kaj ti je, dragi moj ?« Janezck pa se skloni k materi in jokaje reče: »Mamica ljuba, odpustite mi, nikoli več ne narediin kaj takega.« In povedal jim je vse, kako jih je snoči mislil nalagati, da je danes šolo zamudil, in da sta mu Mihec in France svetovala, naj vzame dvajsetico. Ko mati to slišijo, pobledi jim obraz, na čelo jim leže skrb in strah. Toda le za hip. V srcu se razvesele Janczkove odkritosrčnosti. Vstanejo ia mu polože roko na ramo. »Odpuščam ti, ne jokaj več. Prepovem ti pa najodločneje, da mi nc greš nikoli vcč v slabo to-varišijo. Spominjaj se, kar sem ti že tolikokrat rekla: Bodi vedno odkrit! Ne pomagaj si pa nikdar z lažjo, ker le resnica vedno velja, laž pa ima kratke nogc« A. L.