Na božične počitnice.
(Spisal Vaclav Kostnak. Preložil Jožef Gruden.)
/J§l^|jG(eček sem bil, star skoraj trinajst let. Iz lglave sem šel domov. — »I|§W/ To je pot več milj hoda. Da ima reven dijak suknjo in čevlje SP23Ej lažje od vrabca, je žalostna resnica, in vendar še vrabec iztiče ^-e=i?3 za zavetjem po skednjih — ali je potem čudno, če dijak poišče gorke hiše ?
Snega je bilo do kolena, tupatam cclo do pasa. Toliko, da sem še stal na nogah, tako sem bil truden. Naposled sem prišel do gostilne npri angelu", kjcr sem bil znan. Postregli so mi z jedjo, in da bi se nekoliko ogrel, tudi s steklenico vina. Prosim vas, koliko ga nese tak otrok? Poživil sem se, izpil par požirkov vina ter se napotil dalje. Ob cesti je bilo nako-pičenega  snega   skoraj   za  pet čevljev  na visoko,  kakor obrambni nasip.
—    13    —
Počasi sem stopal, a v glavi so se mi porajale rajske rnisli. Doma sem bil. V duhu sem si naslikal, kako mi prinašajo mati večerjo, kako prepevajo oče s prijatelji, kako v peči ogenj prasketa; tako mllo, prijetno in sladko mi je bilo. Kdor še ni izkusil tega, ne ve.
Od dolge poti so me začele boleti noge. Jel scm pešati. Malo po-čijem, da potlej tem urneje stopim dornu.
O sladki počitek ! V vsem svojem življenju ne poznam, razen nabožnib čusivovanj, slajšega trenutka. Glava mi je klonila, kakor bi bila omamljena od čarobne noči; po udih se mi je razlil čut tniru in zadovoljstva, kakor bi spaval v materinem naročju. Mraza nisem prav nič čutil. Pa sem zaslišal gflas. Nisem vedel kaj hoče.
»Fantek!"
Odprem oči.
Pred menoj je stal piskrovezec.
,,Vstani!" je zaklical ter me stresel. »Zmrznil boš!" Prijel me je za roko (bil sem napol premrl) ter me vrgel naprcj po cesti. Udje so se rai ogreli —  bil sem otet.
Od tedaj imam piskrovezce tako rad.