SOVJETI SE UKLONIJO SAMO PRED SILO Ganar las (los batallas En los últimos días han recrudecido los atentados y actos de terrorismo, que pretenden sembrar la destrucción y el caos en este delicado momento del actual proceso de reorganización. No sólo edificios de las fuerzas armadas, como el caso del Círculo Militar, han sido objeto de artefactos explosivos; la subversión se ha abocado a la tarea de sembrar el pánico mediante incendio de medios de transporte, colocación de bombas en reparticiones oficiales y hasta en salas de espectáculos públicos, además de atentados personales que tratan de cegar la vida de los argentinos. i En su reciente viaje a 4a zona del Comahue el presidente de la Nación, teniente general Jorge Rafael Videla aseguró, que la derrota de la subversión en el plano militar está próxima. Pero al mismo tiempo exhortó a empresarios y trabajadores, a luchar para ganar la otra lucha, que es la del engrandecimiento del país, y reafirmó que la acción del Gobierno apunta ahora a ganar la paz, “Todos estamos pagando el precio”, expresó el presidente Videla. “Los em-presarios,con una merma de sus ganancias, otros lo están pagando con su vida, y otros, los sectores más humildes, con una merma de sus salarios. Creo que este es el precio para que todos salgamos adelante”. ■■■»■■■■■a»««iBBBaBaBBBaBaBBBBBBaBBBBBBBBBaBBBBBBaBaBBaBBBBBaBBBBBaBBaBBBBBaaBBBBaBBBBBBBaBBaaBaaBBaBBBBBBV Koroški Slovenci bodo preštevanje bojkotirali Zgodovina je kot oljčna stiskalnica „Svet živi pod pritiskom; zdi se, kot da bi bil v oljčni stiskalnici,“ pravi sv. Avguštin, „če si gošča, boš izvržen po izlivku; če si pristno olje, boš ostal v posodi. Toda živeti pod pritiskom je neizogibno. In ta pritisk se izvaja v svetu neprestano z lakoto, z vojno, z revščino, z draginjo, s pomanjkanjem, s smrtjo, z nasiljem, s stiskanjem ubogih. Taka je teža, ki tlači reveža, take so skrbi držav: o tem ne primanjkuje prič. Vendar smo naleteli na ljudi, nezadovoljne s temi težavami, ki ne nehajo mrmrati; in dobite človeka, ki pravi: „Kako slabi so ti krščanski časi!“ (Sv. Avguštin je pisal na prehodu četrtega v peto stoletje, ko je bil spomin na pogansko preteklost še živ.) Tako se izraža gošča, ko polzi skozi izlivek; njena barva je črna, zaradi njenih bogokletij; nima bleska. Olje pa ima svoj blesk, kajti tukaj gre za drugo vrsto ljudi, ki je podvržena pritisku in trenju, ki jo čisti. Ali ni namreč prav ta stiska, ki ji daje blesk?“ (iStermones, 24, 11.) To trenje, uči sv. Avguštin, pa je posledica borbe dveh držav: božje in posvetne, Jeruzalema in Babilonije, kraljestva smisla in kraljestva nesmisla, ljubezni in pomanjkanja ljubezni, prave rabe in zlorabe oblasti. „Zaradi časovne mešanice obeh se razvija ta napetost v svetu.“ (De Genesi ad litteram, 11, 15, 20) Ti dve državi nista vedno vidni in lahko spoznatni, večinoma sta nevidni in skrivnostni: njih korenine segajo v skrito globino človeških .src. ,,'Nlaj se vsakdo vpraša, kaj ima rad, pa bo vedel, kakšne države državljan je.“ Tako pridemo iz zunanjosti v notranjost, iz zunanje zgodovine v notranjo, iz svetnega, javnega pozorišča v najbolj skrito mesto: v očem zatrte prepade človeškega srca. Hegel je dejal: „Vse, kar je zunanje, je notranje; vse, kar je notranje, je zunanje.“ Ta izrek ima v Heglovi imanentistični filozofiji svoj čisto poseben pomen, toda tukaj mu bomo dali izrazito avguštinsko razlago. Vsa zunanja zgodovina, vse politične borbe, vsi gospodarski zapletljaji, trenje med državami, nesloga v državah samih, vojake ipd. vse to izvira tudi iz človeške notranjosti: vse zunanje je notranje. In vse, kar se v srcu godi, že nekako pride na dan, v družbo, v javnost, se projicira na velikem platnu zunanje zgodovine: vse notranje je zunanje. ¡Zato je velika zmota, ki je človeštvo že veliko stala, delati in delati se, kot če bi človeške notranjosti ne bilo; kot če bi družbeno, politično, gospodarsko in kulturno življenje imelo čisto svoja načela in zakone, nekaj popolnoma objektivnega in zunanjega, ki s človekovim notranjim življenjem nimajo nobene zveze. Naš stari, zasluženi Luka Jeran je v prejšnjem stol. v „Zgodnji Danici“ pisal o dveh zgodovinah: vidni in nevidni. Nevidna vodi vidno. Človek ni zgolj družbeno bitje. Je o-sebno in družbeno bitje. ¡Družba raste iz osebnosti in osebnost se razvija v družbi. Zato je zdrava krščanska realistična socialna filozofija vedno učila, da je preosnova ustanov neločljivo povezana s prerodom nravi, to se pravi, s spreobrnjenjem src. Človeško srce namreč potrebuje spreobrnjenja, ali bolje rečeno, neprestanega spreobračanja, ker je bilo po izvirnem grehu ranjeno in je zato nagnjeno k neredu. Moralno življenje je ne-. nehna rektifikacija. To pa ne gre brez težav, brez borbe. Notranji, duhovni mir je plod notranje borbe. Zato pa, kjer ni premagovanja samega sebe, kjer ni neprestanega uravnavanja «meri in spreobračanja k dobremu (v duhovnem napredku človek odkriva v sebi vedno nova področja, ki jih je treba spreobrniti), ni dovolj notranjega 'miru. Permisivna vzgoja, ki vse dovoljuje, ustvarja najprej notranjo lagodnost, potem pa notranji nemir in nezadovoljstvo. Zato je notranje življenje eminentno socialno, še več, je eminentno družbotvor-no. Je cement, ki drži družbo skupaj. Iz srca se razliva mir v družbo, ali \V Sovjetski zvezi ni vse tako mirno in državljani niso tako vdani partijskemu vodstvu, kakor skuša prikazati režimska uradna propaganda s potvorjenimi poročili ali z molkom. O Siam-izdatu smo nedavno poročali v našem listu. Ni ga za enkrat precenjevati, toda njegov obstoj kljub terorju režima dokazuje, da sila duha, ki se upira za-■ tiranju temeljnih človeških pravic, za-dobiva vedno globlje korenine v novih generacijah intelektualcev. To je dokazal svobodnemu svetu Sblženicin, kateremu se je pridružil Andrej Saharov. V zadnjih mesecih pa vzbuja pozornost 38-letni ruski zgodovinar Andrej Amalrik, ki je letos julija zapustil s svojo ženo ¡Sovjetsko zvezo, potem ko mu je izraelska vlada dala vizo, četudi ni židovskega rodu. Kot emigrant se je naselil v Amsterdamu. Že 1. 1965, ko je imel Amalrik 27 let je padel v nemilost pri režimu. Postal je sumljiv zaradi stikov z zahodnimi novinarji in diplomati. Kot „potepuha“ so ga istega leta poslali v Sibirijo. Tam je napisal dve knjigi; „Neprostovoljna pot v Sibirijo“ in „Ali bo Sovjetska zveza preživela leto 1984.“ Zaradi teh dveh knjig je bil ponovno obsojen, šest let in tri mesece je preživel v raznih zaporih in na prisilnem delu v Sibiriji. Sam pravi, da mu je življenje v zadnjih letih postalo nevzdržno. Bil je stalno opazovan in zasledovan in Sovjetska tajna policija mu je grozila s smrtjo. V emigraciji daje večkrat izjave časnikarjem, od katerih nekaj najbolj zanimivih povzemamo. Ko je Amalrik potoval po Sovjetski zvezi, je govoril z različnimi ljudmi raznih starosti in poklicev, predvsem pa z intelektualci, pa tudi z delavci in kmeti. Iz teh razgovorov je spoznal, da splošno prevladuje mnenje, da „tako ne more naprej, komunistični sistem je slab in je zašel v slepo ulico.“ Prebivalstvo ima tet žave s preskrbo vsakdanjih potrebščin, kriminala je zlasti med mladostniki vedno več, širi se pijančevanje itd. Glede položaja v sovjetski partiji pa je Amalrik mnenja, da so bili po padcu Hruščeva vrhovi partije prepričani, da se je sistem ustalil. V resnici pa ni tako. Obstajata dve glavni tendenci -tako v vodstvu, kakor v partijskem aparatu. Zaenkrat ne more prevladati ne ena ne druga. Prva bi rada uvedla nekako liberalizacijo po zgledu praške pomladi leta 1968. Tej skupini pripadajo nekateri visoki partijski funkcionarji. Po mnenju Anialrika pa je ta tendenca še prešibka, da bi se uveljavila. Druga pa V petek 15. t. m. je bil v Ljubljani obsojen sodnik Prane Miklavčič na šest let zapora. Kakor smo že poročali, je bil aretiran zaradi članka v tržaškem Zalivu „Politična laž in zgodovinska resnica“, ki ga je napisal pod psevdonimom Jože Galičič. Sodišče je sodbo med drugim utemeljevalo s tem, da je Miklavčič „ogrožal integriteto Jugoslavije in da je vršil jugoslovanski državi sovražno propagando.“ Utemeljitev te sodbe tudi navaja, da se je zavzemal za’ to, da bi se v pa gnev; od tam se širi soglasje ali pa napetost in sovražnost. T6 danes neizpodbitno potrjujejo v laičnem, to se pravi, neverskem zajemu, več desetletna izkušnja psihoanalize in drugih globin- sko-psiholoških terapij. | Paradiž na tem svetu je nemogoč. Vsi globlji misleci, tudi . nekrščanski, kot npr. Nemca Goethe in Hegel, so si v tem edini. Hegel v uvodu v svojo „Filozofijo zgodovine“ uporablja izraze, ki so podobni ali pa celo presegajo one zgoraj navedene sv. Avguština. Marksizem v svoji propagandi sicer obljublja paradiž na zemlji („Kjer je Lenin, tam je Jerhzalem,“ je nedavno zapisal nemški novomarksist Ernst Bloch), a po stremi za tem, da bi se enostavno utrdil neostalinizem s poudarkom na ruski nacionalizem, če uspe ta skupina, bi postal sistem podoben nemškemu nacionalnemu socializmu, v katerem bi sovjetska vojska imela res prevladujoč vpliv. IDasi je ta druga tendenca močnejša, zaenkrat še ne more uspeti. Večina starih partijcev niha med obema tendencama in Brežnjev sam skuša držati ravnotežje med obema tako, da popušča Zahodu, obenem pa pritiska vijak trde roke v Sovjetski zvezi. Splošno razpoloženje do „tretjega sveta“ je po Amalrikovem spoznanju negativno. Ljudje so namreč mnenja, da trpijo pomanjkanje živil in raznih izdelkov, ker 'Sovjetska zveza izvaža vse to državam tretjega sveta in jih zato gledajo sovražno. Osovraženi so pa tudi Nemci v obeh iNtemčijah, češ da jim lahko še enkrat zasadijo nož v hrbet, kakor leta 1941. Prav tako vlada nezaupanje do „bratskih narodov“ to je Čehov, Poljakov in Romunov. Tudi o teh prevladuje mnenje, da jih bodo „nekega dne izdali.“ Glede Kitajcev je dejal Amalrik, da imajo Rusi strah pred njimi že v krvi stoletja nazaj. Povprečen Rus jih sicer zaničuje, jih smatra kot manjvredna bitja ter meni, da jih bodo v eventualnem spopadu Rusi premagali. Niso pa tako sigurni vodilni krogi in jim Kitajska povzroča velike skrbi. Zato so meje Sovjetske zveze s Kitajsko natrpane s sovjetsko vojsko. Amalrik je tudi mnenja, da je v daljši bodočnosti vojna § Kitajci neizogibna. Vsako prerokovanje, kdaj se bo to zgodilo je nemogoče. Obstoj Kitajske za hrbtom Sovjetske zveze pa po njegovem mnenju rešuje Evropo pred sovjetskim napadom. Zanimivo je tudi, kako po Amalrikovem mnenju gleda sovjetsko prebivalstvo na ZDA in Evropo. Takole je dejal: „V splošnem nihče ne verjame, da bi bili Severnoamerikanci prijatelji Sovjetske zveže, vendar za enkrat izključujejo možnosti vojaškega spopada z njimi. Tako sodijo intelektualci, kot osta- li. Ne vem pa, kakšnega mnenja so generali. Glede zahodne Evrope prevladuje mnenje, da je močnejša kot v re1-snici je. če bi bil jaz Evropejec, ne bi izključeval možnosti nenadnega napada, če bi se uveljavila druga od zgoraj namenjenih tendenc. Zaenkrat varuje Evropo navzočnost Severnoameri-kancev. Sovjetski voditelji se ne uklonijo, razen pred silo in pred voljo, da se bo nasprotnik branil. To jim je treba dokazati predno pride do napada. Potem bo prepozno.“ Jugoslaviji vpeljal demokratski parlamentarni režim po vzorcu zahodnih demokracij. Če pomislimo, da stotisoči marksističnih propagandistov v zahodnem svetu delajo propagando za zrušenje demokratičnih sistemov, ki naj bi se nadomestili z diktaturo proletariata, pa se jim nič., ne zgodi, so vsi Helsinški sklepi res samo kos papirja. Ironija pa je, da naj bi bila prihodnja konferenca 1977 v Jugoslaviji, na kateri naj bi napravili bilanco o izvrševanju sklepov v Helsinkih. svoji striktni filozofiji ga ne more o-pravičiti: zakon dialektike je neizpro- sen. Dialektika pomeni večen boj protislovij, neizogibno zanikavanje prejšnjega, nenehno igro nasprotij: točen negativ paradiža. „Živeti pod pritiskom je neizogibno.“ Zato prava vzgoja pripravlja mladega človeka za prenašanje tega pritiska. Uri ga za življenjsko borbo, vadi ga v notranji čvrstosti, čisti mu, kot se je izrazil veliki Avguštin „oko sr-' ca“, da Se ne bo. zmedlo v metežu zgodovine, ampak znalo razločevati med dobrim in zlom. ©h ga stiska ne bo samo trla, ampak mu tudi dajala plemenit blesk. -rnr Osrednji organizaciji koroških Slovencev v Avstriji sta priredili v vasi Globasnica pod Peco 26. septembra protestno zborovanje, ki se ga je udeležilo več tisoč rojakov. Svoje soglasje z bojem koroških Slovencev proti samovolji nemške večine so izrazili tudi dr. Lojze Tul v imenu Slovenske skupnosti v Italiji, vodilni partije v Trstu Boris Race, predsednik Slovenske kulturne gospodarske zveze v Trstu, Dušan Lovri-ha v imenu deželne italijanske komunistične partije, Juriča čenar, predsednik hrvatskega akademskega kluba z Dunaja, Rozsa Keresmar za madžarsko manjšino v ¡Sloveniji. V imenu mednarodne federalistične zveze evropskih narodnosti (FUEV) je izrazil svojo solidarnost njen generalni tajnik Danec O-laf Meinhardt, v imenu solidarnostnega odbora z Dunaja, Salzburga in Celovca pa je udeležence pozdravil dr. Kurt Trar. Ko je izzvenela borbena pesem „Za staro pravdo“ je spregovoril predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc. Dejal je: „čas je usoden. Če se bomo uprli načrtu za narodno smrt koroških Slovencev, bomo zagotovili obstoj našega naroda tudi bodočim rodovom. Ker vemo, za kaj gre, bomo ljudsko štetje „posebne vrste“ 14. novembra letos dosledno bojkotirali... Preživeli smo težje čase. Preživeli bomo tudi ta naskok na naše pravice. Dovolj močni smo za to preizkušnjo.“ KLIC IZ BENEŠKE SLOVENIJE Pod gornjim naslovom je salezijanski duhovnik g. Lojze Gorkič v goriškem Katoliškem glasu 23. septembra objavil sledeči poziv: Bil sem pri njih na potresnem področju in so mi rekli: „Od vseh smo pozabljeni, zelo se čutimo osamljene Skromno se preživljamo: s kosom kruha in krompirjem, ki nam ga dajo.“ Te in podobne besede sem slišal v vasicah hribovite Beneške Slovenije. Večina hiš je porušenih. Ljudje so še vedno pod šotori in mnogo jih je, ki še ne vedo, kam bodo preseljeni na zimo. Čutim skoraj za svojo dolžnost, da se obrnem na vas, dragi rojaki, ki prebirate „Katoliški glas“ in vas prosim, da pomagate po svojih močeh omiliti stisko naših beneških Slovencev, ki so nam blizu po jeziku, krvi in veri. Vsi, posebno pa starejši, so zaskrbljeni, kako jim bo dano preživeti zimo, ki je že pred durmi. , Potresence obiskujejo razne komisije, o katerih je bolje ne izrekati sodbe. E-no je gotovo; premalo se potrudijo za o-sebni stik s posamezniki, zato so jim tuji njih problemi. Ker stanujem kot salezijanec v Vidmu, mi je Beneška Slovenija blizu in dobro znano vse, kar tare trenutno naše rojake. Pogosto grem k njimi; vedno bi jim rad kaj prinesel, jih opogumil in razvedril ter jim povedal, kdo jih je obdaroval. Naj povem, kaj bi rojaki, h katerim zahajam, trenutno najbolj potrebovali: precejšnje število močnih gorskih čevljev, rjuhe, plahte in odeje za postelje Drugi govornik, predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter pa je dejal: „Za nas ni druge izbire kot da se ugotavljanju naše številčne moči upremo in ga bojkotiramo. Bojkot pa pomeni, da bomo 14. novembra pri poizvedbi našega materinega jezika o-značili kot svoj materin jezik karkoli že in prečrtali kakršno koli dano možnost, nikakor pa ne slovensko, ali pa bomo glasovali neveljavno ali pa ostali doma. Z bojkotom hočemo doseči, da rezultati štetja ne bodo mogli služiti kot osnova za reševanje odprtih vprašanj naše narodne skupnosti z namenom, da bi izid štetja nudil avstrijskim oblastem možnost za nadaljnje teptanje in zo-ževanje pravic, ki narii pripadajo.“ Uradnemu delu zborovanja je sledil bogat kulturni program, pri katerem je sodelovalo šest domačih pevskih zborov, ki so nastopili na šestih krajih v Globasnici in okolici, godba na pihala iz Raven na Koroškem pa je poživila prireditev z udarnimi pesmimi. Morda manifestacija ni bila tako mogočna kakor je bilo pričakovati. Vzrokov je več. Eden naj bi bil strah pred policijo, ki grobo ravna s Slovenci in si mnogi ne upajo več na javne prireditve. Menimo pa tudi, da se je politika obeh srednjih organizacij, še posebno Narodnega sveta koroških Slovencev utirila preveč v določene ozke smeri in ne zaobjame želje in hotenja vseh plasti koroških Slovencev. ter debele volnene nogavice. Vse to je ostalo zasuto pod grobljami. Novi potresni sunki so v beneških gorskih vaseh napravili več strahu kot materialne škode. Vse pa muči misel: se bo to še ponovilo in v koliki meri? Brez dvoma nas je potres pobratil z dragimi beneškimi Slovenci. Ali ne bi bilo lepo, če bi mogel ob vašem sodelovanju osrečiti tiste družine, ki se čutijo od vseh čisto pozabljene? Do sedaj sem prejel v denarju le nekaj drobtinic, s katerimi sem komaj zmogel odpreti svojo dobrodelno akcijo. Če jo hočem razširiti, potem potrebujem vašega razumevanja ter pomoči. Lahko ste gotovi, da se vas bodo potresenci iz Beneške Slovenije’ z globoko hvaležnostjo vedno spominjali. Denarne prispevke in druge darove sprejemajo: podpisani, via Don Bosco 2, 33100 Udine, Italija; iz prijaznosti pa tudi ga. Ana Breziger, Katoliška knjigarna - Libreria Cattolica. Piazza della Vittoria, 34170 Gorizia-Gorica, in rev. Anton Resen SDB, via dellTstria, 34100 Trieste-Trst. POSVETOVALNI OBČINSKI ORGAN ZA MANJŠINSKA VPRAŠANJA Goriški občinski svet je že leta 1947 sprejel sklep, da se v občini ustanovi posebno posvetovalno telo za- vprašanja slovenske narodne skupnosti v goriški občini, V italijanskem nazivu so seveda naziv „slovenski“ obšli — organ se po italijansko imenuje Consulta per i problemi della minoranza etnica eittadi- (Nad. na 2. str.) Franc Miklavčič — obsojen Goriška in Primorska ITALIJANSKA KRIZA BREZ IZHORA TAKTIČNA EDINOST KRŠČANSKE .DEMOKRACIJE Od nastopa sedanje enobarvne italijanske vlade, si krščanska demokracija prizadeva, kako bi državo in sebe izpeljala iz težke krize, v kateri se nahaja. Andreotti, mistr^ki predsednik, je za čim bolj uspešno delovanje prišel do sporazuma s komunisti, po katerem je prišlo do premirja med obema najmočnejšima italjansldma strankama. Uvedel je nato stroge ukrepe zlasti javnega varčevanja,da bi zavrl gospodarsko krizo in padec domače valute. Vendar je v tem političnem .momentu ¡.krščanska demokracija razvidela, da je ena najhujših zaprek za uspešno delovanje prav njen notranji razkroj, ko razne struje v strankinem ustroju, zaradi medsebojnih sporazumov, otežkočaio in včasih sploh onemogočajo konstruktivno delo. Nujno je bilo zatoi izvesti lastno reorganizacijo, s katero naj bi dosegli vsaj relativno strahkino edinost. Ih ena izmed gest te reorganizacije je .bila od-stopitev dosedanjega strankinega, predsednika Fanfanija. Iskanje namestnika je bilo težavno. Oči večine so se sicer ozrale na (Mora, a ta se je branil, dokler ga ni pregovoril Fanfani in mu obljubil podporo. ¡Prav nesporazum med Morom in Fanfanijem je. pospešil krizo, ki je privedla do re- organizacije. Moro se je končno vdal, in pretekli četrtek, 14. v jutranjih urah, se je sestal zbor strankinih zaupnikov, da se izreče glede novega vodstva. Od 205 članov zbora, je bilo prisotnih 183 zaupnikov, 165 se jih je izreklo za Mora, ki je tako postal strankin predsednik. Od ostalih je 15 glasov bilo praznih, trije pa neveljavni. Tistih petnajst pripada struji avtonomistov, ki jih vodi poslanec Arnaud. Pa je tudi ta izjavil, da bo podpiral Mora v njegovem vodstvu stranke, kajti dobil je od njega obljubo, da bo izvedel raziskavo o finančnem stanju •¡posameznih struj, v stranki in o izvoru teh financ. Krščanska demokracija tako, pod Morovim vodstvom, prehaja v novo dobo relativne, bolje taktične edinosti. Je to velik korak naprej v rešitvi državne krize. Ni pa nikaka garancija. Italija se nahaja v kaj težkem položaju. Komunisti sicer indorektno podpirajo vlado in njene napore, pa sp tudi vedno manj voljni direktno se zaplesti v rešitev zavoženega položaja. Medtem pa sindikalisti (seveda v komunističnih rokah) nasprotujejo vladnim ukrepom, bojkotirajo proizvodnjo in pripravljajo splošno stavko. Medtem pa lira trepeta in trepetajo mnogi za usodo, ki čaka Italijo v bodočnosti. Novo premirje v UKanomi ALI TO POT RES DOKONČNO? Državljanska vojna v Libanonu divja že dolge mesece. Krščanski desničarji, katere podpire sirijska vojska, ki je na svojem bojnem pohodu zavzela že tri petine, države, se bojujejo proti levičarskim muslimanom, za katerimi stoje palestinski gverilci Organizacije za. osvoboditev Palestine. Več kot petdeset premirij, so našteli opazovalci, je bilo sklenjeno med bojuječima sa strankama, pa so bila vsa prekršena in mrtvi gredo v deset in deset tisoče. Sedaj pa je pričela pojemati moč Palestincev. Desničarji in sirijska vojska so. jih potisnili globoko proti jugu in celotna njihova struktura je v nevarnosti, Da bi preprečili popolen propast gverilcev, so voditelji arabskih držav, ki simpatizirajo s Palestinci, sklicali omejeno vrhunsko konferenco v Riadu, prestolnici Saudijeve Arabije. Tam so se sestali egiptovski predsednik Sadat, sirijski predsednik Hafez, Libanonski predsednik Sarkis, palestinski vodja Arafat, monarh Kuwaita Al Šalim in kralj Khaletj Saudijeve Arabije. Po dvodnevnih pogajanjih so ti sklenili „dokončno premirje“ med bojuje-čimi se strankami, in vzpostavitev v Libanonu arabske mirovne sile 30.000 mož, ki bo pod poveljem libanonskega predsednika Sarkisa. Pogajanja pa so rodila še drug nepričakovan rezultat: Sirija in Egipt sta sklenili, da obnovita diplomatske stike, ki sta jih prekinili v juniju potem, ko je sirijska vojska vdrla v Libanon. Dokument, ki so ga podpisali prisotni na konferenci v Eiadu, predvideva tudi, da se bodo Palestinci držali Kair- ske pogodbe, po kateri smejo prebivati v arabskih državah, v tem primeru konkretno v Libanonu, ne smejo se pa vmešavati v notranje zadeve teh držav. Seveda ostane Organizacija za osvoboditev Palestine edina priznana, palestinska organizacija. Težko je predvidevati, če se bodo Palestinci to pot držali sklepov konference in pogojev premirja. Vendar menijo opazovalci, da pač tudi umik sirijskih čet ne bo tako hiter, če do miru res pride, da bi gverilci mogli medtem, začeti nove ofenzive na krščanske pozicije. V Libanonu se namreč trenutno nahaja nad dvajset tisoč oboroženih mož; ki so izvedli počasno, pa temeljito ofenzivo in krepko strli palestinske frontne črte. Premirje naj bi se začelo ta četrtek, 21 oktobra, ob šesti uri zjutraj. Vendar mora dosedanje sklepe potrditi še vrhunska konferenca arabskih zunanjih ministrov, ki je pričela svoje delovanje to sredo na sedežu Arabske liga v Kairu. Mir v Libanonu naj bi bil tako vsaj na papirju dosežen. Težko pa je, da bi do hitrega in dokončnega miru tudi dejansko prišlo v tej bičani arabski državi. TIHOTAPCI MAMIL. Danska vlada je postavila vsemu diplomatskemu zastopstvu Severne Koreje šestdnevni rok za zapustitev države. Razlog: vse osebje je vmešano v tihotpsko afero. Vlada je objavila, da je bilo severnokorejsko poslaništvo center za razpečavanje v obsežni meri mamil in za tihotapstvo alkoholnih pijač in cigaret. Dr. Tine Debeljak (20) Med hnjiyami in revijami ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1973—1975 Izšel je že štiriindvajseta Zbornik Svobodne Slovenije, odkar se je prvič pojavil za leto 1949 kot Koledar, potem Koledar-Zbornik, pozneje Zbornik-Ko-ledar in zdaj devet let (od 1964) samo Zbornik, kar je v resnici bil že prej in je sedaj: kronika slovenskega izseljenstva po drugi svetovni vojni, zbirka aktualnih razprav iz polpretekle zgodovine z dokumentarnimi pogledi na naše doživljanje let strahote 1941-1945, razprave iz svetovne sodobnosti in našega mesta v njej, priprave za bodočnost ter naš slovenski delež k svetovni kulturni rasti. In še in še. Mnogi so mu že ob rojstvu prerokovali, da ne bo preživel \ otroških let, pa se je razmahnil z neverjetno žilavostjo in prav v teh letih gospodarske nestabilnosti, galopirajoče inflacije, ko je bilo skoraj iluzorno misliti na izid take knjige v Argentini, je izšel v dozdaj najimpozantnejši obliki: na skoraj 500' straneh! Res da izpolnjuje . dobo za tri leta, vendar je čudo že to, da je sploh izšel v razmerah, kakor smo v Argentini, ki rav- no zdaj preživlja svoja leta krize. Gospodarske ih politične. Že na zunaj se 'Zbornik predstavlja v • monumentalni' obliki in akad. slikar Ivan Bukovec je smiselno in umetnostno dekorativno uspelo ponazoril geslo letošnjega Zbornika: „V tridesetem letu našega zdomstva 1945—1975“ takole: na ozadju trnjeVega venca raste na pročelni strani plodna njiva klenega klasja, kar pomeni: žalost za izgubo domovine in preko taboriščnih žic prihod v tujino, kjer je zdomstvo rodilo žlahtni pridelek gmotnih in kulturnih vrednot. Kaj primernejšega za pregled izseljenskega dela v letih. brezdomstva in dokazila naše slovenske trdoživosti! In če pri tem ovitku mislimo še na to, da je kleno klasje v tej obliki tudi knjižno znamenje založbe Svobodne Slovenije, je v obdelovanju te njive izražen tudi pojem svobodne Slovenije v svetu. To je delo in uspeh Slovencev, ki vedo, da v domovini kljub trenutnemu blagostanju ni svobode, in zato vztrajajo v svetu kot zavedni „politični emigranti“, ki hočejo živeti v svobodi, ustvarjati iz svobode ter delati na to, da bo tudi domovina nekoč svo- „Vedno, ko se ustavim, se znajdem sam. Zakaj bi se torej ustavil? Puščava je velika!“ Tako čutijo ljudje, ki gre jo za „napredkom.“ Friedrich Nietzsche. Iz življem!*? in dogajanja v Argentini Mednarodni teden ¡NOBELOVE 'MIROVNE NAGRADE LETOS NE BO. V Oslu so sklenili, da letos ne bodo podelili Nobelove nagrade za mir. Komisija, ki je od 10. februarja, ko je bil zadnji rok za predlaganje kandidatov, pregledovala delovanje kakih petdeset predlagancev, ni oči-vidno našla nikogar, ki bi „dovolj delal za bratstvo riied narodi, za zmanjšanje ali ‘razpust vojska ali za širjenje . in organiziranje mirovnih konferenc.“ Med kandidati je bila tudi mati Terezija, misijonarka. Odbor za podelitev mirovne nagrade je dolžan to nagrado podeliti vsaj vsako peto leto. Če je katero leto ne podeli, ni odbor dolžan ob-< javiti vzrokov, ki so odbor privedli do take odločitve. FIDEL CASTRO OBTOŽUJE ZDA. Ko je pred dnevi kubanski komunistični ■ diktator pred dobrim tednom objavil gospodarske težave Kube, je iskal tudi krivca za to. Ker pa je ta v samem kubanskem režimu, se je pač moral spraviti na kaj drugega, da bi prebivalce „razvedril“. Tako je 14. oktobra objavi, da je CIA (tarča vseh, ki hočejo obrniti javno mnenje na kaj drugega) že kakih osem let pripravljala atentat nanj. 'Zato pa je „za represalijo, odpovedal dogovor med ZDA in Kubo o zračni pirateriji.“ Kot razlog za odpoved pa je navedel severnoameriško odgovornost pri sabotaži nekega kubanskega letala, pri 'kateri je izgubilo življenje 72 potnikov. To odpoved je Fidel Cas-stro objavil na zborovanju na Trgu revolucije v Havani v spomin ponesrečencem letala, ki je, padlo v morje 6. oktobra pri Barbados. Kubanska begunska skupina „Grupo Condor“ je takrat objavila, da je sabotaža njeno delo. GORIŠKA IN PRIMORSKA (|Nad. s 1. str.) na. 'Svoj sedež ima ta posvetovalni organ na občini; ima pa nalogo posredovati občinski upravi svoje mnenje o splošnih vprašanjih, ki zadevajo socialno, kulturno, gospodarsko in šolsko življenje slovenske manjšine in njeno uveljavljanje v mestne)» občestvu. 'Poleg tega ho posvetovalni organ bdel tudi nad posebnimi problemi, ki bi se pojavili in ogrožali koristi narodne manjšine. Posvetovalno telo more opozoriti občinsko upravo, kadar se ji zdi, da je prizadeto svobodno uveljavljanje narodne manjšine, razen tega pa more naročiti posebne raziskave o gospodarskem, socialnem in kulturnem življenju slovenske manjšine — vedno seveda v okviru mestne skupnosti. Vsekakor zanimivi in važni nameni tega posvetovalnega organa. V koliko pa bo občina upoštevala predloge, je seveda druga reč. Že odlašanje vzpostavitve tega posvetovalnega organa od januarja 1974 do konca septembra 1976 ne daje posebnih garancij. Mandatna doba posvetovalnega telesa traja pet let, kot traja doba občinskih svetovalcev. Toda župan de Simoni je šele po enem letu od občinskih volitev — 22. septembra —• umestil ta organ. Sestavlja ga 5 Preteklo nedeljo, 17. oktobra, je bila nova obletnica peronističnega udara leta 1945. Po 31 letih je ta dan našel pe-ronizem razkrojen kot še nikdar doslej. Še pred letom je bilo gibanje na oblasti, sicer v velikih težavah z državnim ‘in notranjem vodstvom, vendar so mnogi resni peronisti še vedno upali, da bb •država prišla do volitev, kjer se bo pe-ronizem prečistil in bb kot prenovljena močna stranka obdržal vodilno mesto v argentinskem političnem življenju. Danes, šest mesecev po državnem udaru oboroženih sil, je jasno razvidno, kako jalovo je bilo to upanje. Vojaška vlada je odkrila korupcijo in škandale, malverzacije in enostavne kraje, kot jih ne pomni zgodovina., Vse to pa je. bilo pokrito zunanjimi bombastičnimi frazami o patriotizmu in skrbi za javno blaginjo. Priljubljena je postala primera, ki se je najprej le govorila, sedaj pa se tudi že'piše, češ: konservativci so kradli, pa so tudi mnogo naredili za narod; radikali niso nič naredili, pa so bili vsaj pošteni; peronisti pa, so prevzeli slabe lastnosti obeh: vse so pokradli pa nič naredili. •Kritik na sedanjo vojaško vlado je vpdno več. Razlog je enostaven: vojska je prevzela državo v takem stanju, kot ga-še ni doživela. In nemogoče je zavoženo popraviti v kratki dobi. Pred dnevi je neki angleški ekonomist, potem ko je preštudiral tukajšnje gospodarstvo, izrazil ' kot veliko pohvalo v vzpodbudo, da naj Argentince položaj ne skrbi, kajti z ukrepi sedanje vlade bodo gotovo v dveh letih zopet „na konju“. To hi bilo vzpodbujajoče za Angleže, kdor pa pozna ’ argentinski element ve, da je ena njegovih temeljnih lastnosti prav nepo-čakanost. Vendar kritika sedanje vlade ne predpostavlja želje, da bi se. povrnili nazaj v peronistično brezvladje. Tako članov Slovenske katoliške prosvete, in pet članov Slovenske kulturno gospodarske zveze (titovska organizacija), dva sta člana (Sindikata slovenskih šolnikov, dva člana predlagajo stranke, ki tvorijo večino v občinskem svetu in enega opozicija. Sedanji člani so: prof. Lojzka Bratuž, dr. Danilo Čotar, dr. Kazimir Humar, Božidar Tabaj in prof. Emil Valentinčič, vsi ZS.KP; Edmund Košuta, dr. Karlo Primožič, prof. Aldo Rupel, prof. Jože Cej, vsi člani titovske ZKGZ; stranke večine predstavljata arh. Marjan Cefarin (Koše. dem.) in Levin Rožič (It. socialdemokratska stranka), za o-pozicijo članica italijanske komunistične partije Mirjam 'Koren, šolnike pa prof. Vita Vesel in učiteljica Mariza Perat. ■Goriški župan De ¡Simone je konzul-to sklical na prvo sejo 22. septembra. Edina točka dnevnega reda -je bila volitev odbornikov na vodilna mesta. Za predsednika je bil izvoljen prof. Emil Valentinčič, podpredsednik je dr. Karlo Primožič, za tajnico pa so izbrali prof. Vito Vesel. Predsednik Eniil Valentinčič je po zdaj tudi nikomur niti na misel ni pri- , šlo, da bi kakorkoli praznoval to obletnico 17. oktobra. Le vladne kroge je skrbelo zaradi morebitnega ojačenja terorističnih atentatov. Vendar tudi gverila, po šestih mesecih hudega preganjanja, ni več zmožna •velikopoteznih gest. Tako je vedno bolj opaziti, kako svoje redke udarce vodi selektivno. Pri atentatih izbira cilje, in tako si je razložiti, da so pred tedni poskušali napasti samega predsednika,, in da so sedaj, za 17. oktober, postavili bombo v poslopju vojaškega kluba (Circulo Militar). tPri tem atentatu je bilo nad petdeset ranjenih, nekateri zelo težko. Isto noč, s sobote 16 na nedeljo 17, je bilo izvršenih še več atentatov, pa še zdaleč ne važnih. Medtem je tu-cumanski guverner general Bussi izjavil, da bo ta provinca, v kateri je bila gverila najbolj razpasena in traja oster boj proti njej že dve leti z velikimi uspehi, „grob, v katerega bodo pokopali gverilci“. ’Bolj kor uveneli politični peronizem, ali kot pregahjena gverila, razne vladne kroge skrbi sindikalno delovanje. Problem energetskega sindikata, zaradi odpusta okoli dvesto delavcev iz državne električne družbe 19EGBA, še sedaj ni popolnoma rešen. Pretekli teden se je odbojevala druga etapa, v kateri je vlada znova nastopila z vso odločnostjo. 'Saj tudi ni bilo možno drugače. č§ bi le v enem teh primerov zmagala sindikalna samopašnbst, potem vlada lahko enostavno odpiše vse možnosti za ureditev na teni področju. Zlasti sedaj, ko z raznimi zakoni odpravlja privilegije posameznih sindikatov, ki so po čhi strani škodili proizvodnji, po drugi' pa na delavskem polju ustvarjali dvojé razredov: aristokracijo močnih in proletar-stvo šibkih sindikatov. izvolitvi nakazal delo tega telesa v naslednji izjavi: Vprašanj, s katerimi se bo morala konzulta v najkrajšem času soočati, je mnogo. Nakazana so že v pravilniku, ki ffa je goriški občinski svet sprejel s sklepom št. 23 na sejah 11. in 21. januarja ter 4. februarja 1974. Ta vprašanja so tako široka, kot je razgibano življenje naše narodne skupnosti v goriški občini in zadevajo splošno socialno, kulturno, prosvetno, gospodarsko, in mladinsko problematiko. Konzulta še bo zavzemala za to, da bo slovenska narodna skupnost pravično zastopana na vseh področjih v občini sami in izven nje. Za dosego teh ciljev bo konzulta v stalnih stikih z občinskimi organi, rajonskimi konzultami, sindikati, z vsemi šolskimi organi, s političnimi dejavniki in z vsemi slovenskimi organizacijami, ki delujejo v občini. Zaradi tega pričakujemo, da bomo s strani omenjenih ustanov, s strani občinske uprave pa še posebej in prav tako vse slovenske, javnosti deležni podpore in sodelovanja. hodna v družini zahodnoevropskih narodov, v skladu z evropsko krščansko dediščino in notranjo vsebino pravega državnopravnega in kulturnega sloven-' stva. To misel poudarja tudi glvani urednik Zbornika Miloš ¡Stare v imenu u-redniškega odbora v Uvodu v jubilejni Zbornik. Ko omenja tragiko leta 1945, ko so komunisti, zmagoslavja pijani, pobili 12.000 slovenskih fantov in mož in uvedli totalitarni režim, pribija: „Mi, ki smo šli v svet, smo ostali živ ud slovenskega narodnega telesa.. . smo si ustvarili v svetu z lastno silo Slovenijo svobodnih Slovencev, v kateri živi in raste slovenska kultura in prosveta, slovenska znanost in umetnost, uspevajo slovenske ustanove in podjetja in raste slovensko življenje v svobodi... Zborniki so dokaz življenja tega slovenstva, izraz in dokaz idealizma Slovencev, ter naše zavzetosti za usodo 'Slovenije • v domovini, ko vztrajno spremlja razvoj razmer v domovini in boj slovenskih narodnih manjšin v zamejstvu.“ Ob tem jubileju — žalostnem in ponosnem! — poklanjajo uredniki ta zbornik „vsem, ki so se med okupacijo in revolucijo žrtvovali za svobodo slovenskega naroda in vsem, ki so z nesebično požrtvovalnostjo sodelovali pri graditvi naše Slovenije v svetu.“ Ti uredniki pa so — poleg glavnega urednika M. Stareta še: df. Tine Debeljak, Pavel Fajdiga) Slavimir Batagelj, Tone (Mizerit in Danica Kanalc-Petriček. Uvodna/razprava o Koroški Že skozi deset let, od 1. 1966, se y 7-ih Zbornikih nadaljuje temeljna razprava dr. Antona Podstenarja o Koroški, njeni zgodovini, njeni borbi proti germanizmu v preteklosti in sedanjosti. Poudarjam v sedanjosti, ko smo prav zdaj priče nelegalnega preštevanja slovenske manjšine z namenom, da se dokončno uniči slovenski živelj prav v njega zgodovinski zibelki. Podstenar prikazuje na podlagi ogromnega znanstvenega in časopisnega gradiva Koroško v sklopu z usodo drugih slovenskih manjšin na ¡Primorskem in Madžarskem, pa tudi drugih narodnih manjšin v Evropi, Nemcev v Italiji itd. Primerjalno uvršča svojevrstno usodo koroških Slovencev v svetovni pravni sistem, ki pa 'Slovence ne upošteva. V letošnjem, že devetem delu: Koroški ‘Slovenci in civilna ojblast, načenja četrto poglavje, ki mu razpade v tri razprave: 1. o uničenju zgodovine Koroških ‘Slovencev, 2. uničevanju slovenskih imen in 3. oženju slovenskega ozemlja. V prvi opisuje predvsem nemško potvarjanje slovenske preteklosti na Koroškem, ki jo delajo za avtohtono nemško deželo. Pobija predvsem trditve zloglasnega gosposvetskega župnika Mucherja, ki zanikuje slovensko Koroško sploh, trdeč, da Koroška ni slovenska, da Karantanija ni bila samostojna, da so kosezi bili Obri in pozneje Longobardi; da koroški knezi niso bili .ISIovenci, da knežjega kamna ni bilo — čeprav ga slednji lahko vidi v celovškem muzeju! — in še in še mnogo podobnega. Npr. da ustoliČenjski obred ni bil slovenski in ustoličevalec ne Slovenec, da koroški vojvoda ni bil slovenski gospod... sploh, da je koroška slovenska zgodovina — 'pravljica. Vse te in podobne trditve dr. Podstenar po vrsti odgovarja z dokumenti slovenskih pa tudi nemških objektivnih zgodovinarjev. Druga razprava pa je posvečena uničevanju vseh ledinskih, geografskih itd. prič o slovenstvu na Koroškem ter podrobno kaže, odkod izhaja borba proti dvojezičnim napisom, na čem temelji letošnje štetje slovenske manjšine ter njega brezpravje in nelogičnost. Temeljno razpravljanje (na 50 Straneh) za poznavanje sedanjega: koroškega problema in žilave borbe za samoohranitev Slovencev na tisočletnem lastnem ozemlju. hlowiac:^ LJUBLJANA — Povsod po svetu govore o produktivnosti. Tudi v Sloveniji ni drugače, da ne omenimo še naše Argentine. V Ljubljani so ugotovili, da je doma produktivnost izredno nizka. Če bi se vsako leto dvignila za 4 odstotke, bi komaj v 32 letih dosegli sedanjo raven produktivnosti na švedskem. Da bi se povzpeli na raven, ki je veljala lani v ZDA, na Nizozemskem ali Franciji, pa bi moralo preteči ob štiriodstotnem zvečanju storilnosti po 29, 23 ali 21 let. PIRAN -— Splošna plovba iz Pirana je v zagati zaradi spremenjenih carinskih predpisov, po katerih mora za nakupe novih ladij /plačati 21 odstotkov carine in sicer takoj. Ko je podjetje naročilo ladje v japonskih ladjedelnicah, so veljali predpisi glede carine v višini 9 odstotkov, plačljivih v treh letih. Tri ladje je Splošna plovba že prevzela letos, dve pa bo v prvi polovici prihodnjega leta. Sedaj si belijo glave, kako premostiti težave, da bi jih ob prihodu ladij v domače pristanišče ne zaplenili zaradi neplačane carine. . . LJUBLJANA — Ljubljanska Drar ma je novo sezono začela z „Rihardovo umetno nogo“ Irca Brendana Brehana. To delo je zadnje delo zgodaj umrlega dramatika (1923-1964), ki je precej let preživel v zaporih Anglije zaradi članstva v IRA (Irski revolucionarni armadi). Dramo je prevedel Janko Moder. S to dramo je Mila Kačičeva proslavila 35-letn-ico svojega umetniškega dela. } MARIBOR — V Pokrajinskem muzeju, so 1. oktobra odprli razstavo „Maribor in njegovi ljudje na starih fotografijah“. Razstava spremlja s starimi fotografijami življenje v Mariboru od leta 1848 do 1945. 500 fotografij seznanja o.biskovalce s pomembnimi dogajanji iz mestne ' preteklosti pa tudi z drobnimi, dogodki iz vsakdanjosti povsem neznanih ljudeh. ' LJUBLJANA — V Atenah sta. odprla likovno razstavo slikar Andrej Jemec in naivec Jaki Jože Horvat. Grškemu občinstvu je oba umetnika predstavil ravnatelj Moderne Galerije iz Ljubljane Zoran Kržišnik; ob odprtju je pel slovenske narodne in umetne pesmi Slovenski oktet, Melita Stele-Možina pa je nekaj dni kasneje predavala o sodobni slovenski umetnosti. LJUBLJANA -— Ameriška Kongresna -knjižnica v Washingtonu, ki ima največjo zbirko izvirnih grafik v ZDA, je odkupila litografijo „Varuh smetišča“ mladega ljubljanskega grafika "in profesorja na ljubljanski šoli za oblikovanje, Gorazda Šef rana. MARIBOR — Zemeljski plin iz Sovjetske zveze bo oskrboval tudi Mariborčane. Soglasje za gradnjo plinovoda je dalo že 500 kmetov, 39 pa se jih V upira. Podjetje Petrol jih skuša prepričati, da bodo dobili povrnjeno vso škodo, ki jo bodo' utrpeli pri gradnji, kasneje pa bodo mogli kmetijske površine nemoteno spet obdelovati, če pa jih ne bodo prepričali, bodo seveda uporabili silo, ker je plinovod splošnega družbenega pomena. KRANJSKA GORA — V Kranjski gori so1 se zbrali na občni zbor člani Zgodovinskega društva Slovenije, na katerem so za novega predsednika izvolili dr. Ignacija Vojeta. ’ Pred volitvami je prejšnji predsednik dr. Tone Serenc prikazal' razvoj in delo društva in pribil, da bi „moralo dobiti več družbene denarne pomoči“. Na referatih so obravnavali „predlog slovenske zgodovine v letih 1893-1904“, „Pregled' slovenske politike“, „Študente v avstrijskem državnem zboru“; ¡„Slovensko politiko na Koroškem in štajerskem ter v Trstu“. MARIBOR — V Viteški dvorani mariborskega gradu je- bil 1. oktobra uvodni koncert ob otvoritvi osmega festivala baročne glasbe. Ta koncert, je imel Collegium musicum Maribor, ki ga sestavljajo Irena Grafenauer (flavta), Igor Ozim (violina), Milo^ Mlejnik (violončelo) in Janko Šetinc (čembalo). Festival je trajal do 14. oktobra in je obsegal še pet drugih komornih koncertov. Festival - prireja le komorne koncerte, ker .za večje izvedbe ni denarja. Prihodnje leto bo še teže, ker namerava „(Kultura skupnost“ mariborske občine še bolj omejiti denarno pomoč. SLOVENCI V Osebne novice: Poroka. Dne 9. oktobra sta se v cerkvi sv. Janeza Krstnika poročila * Tomaž A. I. Matičič in gdč. .Silvia Kie-nigiel. Nevesti je bil za pričo ženinov oče inž. Anton Matičič, ženinu pa nevestina mati ga. Margarita Kienigiel. Poročne obrede je opravil g. Jože Guštin. Čestitamo in obilo sreče!! BUENOS AIRES Sestanek Zveze Slovenskih mater in žena Na sestanku Zveze mater .in. žena 6. oktobra v Slovenski hiši je imel delegat msgr. Anton Orehar predavanje z naslovom Problemi sedanjega časa v Cerkvi. Med drugim je povedal sledeče misli; Čeprav je težko govoriti o Cerkvi, ki je v bistvu božja, po zunanjem vodstvu in članstvu človeška, moramo občudovati njeno prizadevanje za obnovo po 2. vatikanskem koncilu, ko hoče premagati težki položaj, v katerem se nahaja. Ko priznava odličnost vseh članov božjega ljudstva, ne sme pozabiti božje, zasnove hierarhičnega Vodstva. Varovati se mora sekularizma, ki vdira tudi med njene vernike, skrbeti mora pazljivo na vsebino vere ter vršiti dialog z vsem svetom v vsej iskrenosti, premagovati mora krize v odličnih skupinah svojih članov, duhovnikov in redovnikov, .pustiti svobodo teološkega razpravljanja in , hkrati ohraniti pravo spoštovanje pokorščini. Ko resno vzame Kristusovo naročilo, katero ostane vedno isto, mora upoštevati znamenja časov, urediti življenje ustanov in vernikov v duhu Jezusovem, pa kljub temu vedno računati s problemi življenja, katere postavljajo verniki znotraj ter vplivi od zunaj. Ko prav razume naravo svoje službe, ki je služenje, bo znal izkoristiti tudi čase in trenutke krize, Ja Cerkev sama zori ter bolj jasno oblikuje in naobrača krščanski nauk na razmere časa. Umrli so od 25. do 30. septembra 1976: DL*.\ GORIŠEK — umrl LJUBLJANA: Miroslava Leitgeb, 86; Julka Kratky, 91, up.; (Marija Zupan; Aleksander Greufeld-Sax, inž. strojništva; Vinko Babnik, up. žel.; Marija Premrl; Angela Pfeifer r. Pfešeren, 80; Frančiška Hočevar r. Hočevar; Ivan Kante, pekovski mojster; Urška Jugovič r. Malovrh; Marija Funtek r. Sterle, 92, vdova po pesniku Antonu Funt-ku; Jakob Ferjan, 81, Maistrov borec; Alojzij Česen, 87, uj>. RAZNI KRAJI: Bogomil Eržen, up.; 66, Brezje; Jožko Bovha, posestnik, 83, Sele pri Podčetrtku; Slavica Hojnik r. Sušnik, Sevnica; Frančiška Cankar r. Križnar, posestnica, 80, Naklo; Alojzij Miklič, skupinovodja, Višnja gora; Apolonija Sirnik r. Žagar, Sp. Gameljne; Marija Dekleva r. Urbanija, Domžale; Rozalija Mohar, up., D. M. v Polju; Jože Vidic, up. gozd. tehnik, 52, Bela Cerkev; France Poderžaj, Ugljan, Dalmacija, doma iz Kamnika; Janko Kejžar, Rakovnik, pri 'Sori; Marija Kavčič, 63, Nova vas; Janez Kocjančič, 54, Ivančna gorica; Marija Ovsenek r. Kranjc, Kranj; Marija ¡Strojan, 74, Breg pri Litiji; Jože Milgvec, (Srebrnjakov ata, 80, Nova vas pri Rakeku; Lojze Germ, borec za sev. mejo, 80; Matevž Meden, mizar, Ribnica; Marija Eržen, 65, Kočevje; Marija Pragar, Trbovlje; Janez Virant, Podlipoglav;__Marija Vasle r. ¡Karnovšek, Žalec; Valerija Loib-ner, 85, Celje; • Pavel Petkovšek, up„ Vrhnika; Jože Kaluža, 79, Maistrov borec, up., Hoče. 10. okt. 1. je umrl svojem do-Barrio m ■ Ü ....v a " ‘ ¡I: I."'. ■ ¡K- * ■ JyT-:;'! kaj mesecih «r ■ 0 **'1 spolnil lil« - t 72. leto svo- m jega življe- lija, katero je A, ... začel v Voj- nik;; pri Ce-1 ju. Sin zdrave ______ je doma posvetil delu na posestvu, katerega, je hotel gospodarsko dvigniti. Našel pa je še vedno čas, da je delal v naših katoliških organizacijah kot član Orla in Fantovskih odsekov—ter politične organizacije. Kot zavednega slovenskega fanta so Nemci ob začetku okupacije izselili v Srbijo, odkoder je prišel v Slovenijo, kjer je v Ljubljani vstopil v službo pri Gospodarski zvezi, dokler se 1. 1945 ni uvrstil med begunce, ki so odšli na Koroško. Od tam je hodil svoj begunski križev pot po italijanskih taboriščih preko iMoniga, Servigliana in Senigallie, 'odkoder je prišel 1. 1948 v Argentino s svojo življenjsko družico go. Rozino Škerlj, s katero se je poročil v Seniga-llii. V Argentini je kratek čas delal na nekem posestvu, nato je stopil v Tintorería Moyón, kjer je ostal do njenega ARGENTINI konca. Ker na koncu že ni bil več zdrav, se je upokojil, pa še vedno opravljal manjša dela po posameznih hišah, dokler mu bolezen tega ni preprečila. ¡Skoraj do zadnjega je pa pridno sodeloval v slovenskem javne življenju, posebno na verskem področju: skozi 28 let je bil cerkovnik v slovenskem verskem središču v prestolnici. S kako ljubeznijo je delal v cerkvi, se selil iz ene kapele v drugo in vedno načrtoval novosti, kako bi olepšal službo božjo in obogatil inventar liturgičnih predmetov! Zlepa ga ni zadržalo vreme, katero je bilo v začetnih letih velika pokora za prihod iz okolice v mesto. Sodeloval je pri, moški KA, Vinceneijevi korife-renci, časopisni mreži in dalje časa tudi kot zaupnik Društva Slovencev ter odbornik za ¡Slovensko hišo in cerltev. Načelno jasen in priden kot mravlja ter zvest je dajal zgled rojakom s svojim zadržanjem. Rojaki so ga v nedeljo 10. oktobra v velikem številu hodili kropit in drugi dan po pogrebni maši na njegovem domu so ga spremili na mo-ronsko pokopališče.. Pogrebne obrede je ob spremstvu g. M. Lamovška in g. G. Malija opravil delegat msgr. Anton O-rehar, ki se je v kratkem govoru poslovil od njega, se ■ u zahvalil za delo in ga priporočil v molitev. ¡Naj počiva v miru in njegovi družini iskreno sožalje! ALOJZIJ OBLAK — umrl f ' ' •. - Zopet je ‘ * i , smrt posegla 3 v , našo pri-stavsko srenjo in nam vzela plemenitega in res Ai vzornega mo-ža, Alojzija M- Oblaka. Vsi, i ki šmO'\oj-zeta poznali in vedeli za njegovo bolezen, smo. se vedno bali, da nenadoma ur tegne priti do usodne nesreče. In zgodilo se je v četrtek SO. septembra, ko je' v rani jutranji uri pri delu v tovarni zadet od srčne kapi omahnil smrti v naročje. Lojze Oblak je. bil rojen ,5. maja 1920 na majhni kmetiji v vasi Planina v župniji Šent Jošt. Ljudsko šolo je o-biskoval v ¡Šent Joštu. Po končani šoli je ostal doma na kmetiji, kjer ga je zajela druga svetovna vojna. Ker je bi-la-Planina okupirana po Nemcih, so ga ti takoj vtaknili v vojaško suknjo. Pri vežbanju pa je padel s. skale in se močno poškodoval na glavi. Medtem, ko se je Oblak zdravil v bolnišnici, je njegova vojaška edinica bila poslana na rusko fronto. Po okrevanju je bil poslan na italijansko fronto. Padel je v angleško ujetništvo in ostal v ujetni-škem taborišču v Italiji. Kot jugoslovanski državljan se. je prijavil v jugoslovansko kraljevsko vojsko. Ko pa je ta bila razpuščena, ni hotel vstopiti v Titovo vojsko, ampak se je prijavil v RAF in v njem ostal do konca vojne. Demobiliziran je bil v Angliji, v domovino se ni hotel vrniti in je ostal v Angliji dve leti kot poljedelski delavec, po poteku delovne pdgodbe pa se je zaposlil v tovarni poljedelskih strojev. 'V Argentino je prišel februarja 1. 1950. Poročil se je 26. februarja 1950 s Francko Rozman, ki ga je kot nevesta poklicala iz Anglije. V zakonu se jima je rodilo 7 sinov, najstarejši Jože študira kemijo na univerzi Moron. Takoj po poroki se je zaposlil v Tinto- Mejifloški ,, HI sapee* Jernej" v Buenos Airesu V soboto 9. t. m. je gostovala v Buenos Airesu na odru 'Slovenske hiše -igralska družina iz Mendoze na povabilo Slovepske kulturne akcije, katre u-stvarjalni 'član je Rudi Hirsehegger, režiser te družine. Prišla je s Cankarjevim Hlapcem Jernejem, katerega premiera je bila malo prej na mendo-škem odru za proslavo Cankarjeve stoletnice. V petek opoldan je prispela 28 članska skupina s svojimi avtomobili iz 1100 km oddaljenega mesta, deloma tudi z rekviziti za odrsko opremo, ki jo je zamislil arh. Božo, Bajuk. V soboto ob 21 se je začela predstava, ki jo je režiral in glavno vlogo predstavljal Rudi Hirsehegger. Ob polni dvorani je predsednik SKA dr. Tine Debeljak pozdravil mendoške goste, imenoma predsednika društva ;S. Grebenca in kulturnega vodjo prof. B. (Bajuka, predvsem pa' — in to z velikim poudarkom — režiserja in igravca R. Hirscheggerja, o katerem je rekel, da je „doslej režiral že 98 iger; če pa predpostavljamo, da se je lahko zmotil vsaj še za dve, naj bo torej ta večer njegova jubilejna predstava stote režije.“ (Ljudje so mu pri tem napravili ovacijo!!) Po pozdravu je imel uvodno besedo o Cankarjevem Hlapcu Jerneju prof. B. Bajuk, tudi zvesti član SKA. V zgoščeni podobi je podal komentar o ideji Hlapca Jerneja ter je s citiranjem papeških socialnih okrožnic pokazal, kako se je Cankar vedno zavzemal za delavsko starostno zavarovanje, ki ga v Cankarjevi dobi .še ni bilo. Kakor je zopet citiral, je šele severnoameriška zakonodaja 1. 1935 uzakonila tako zavarovanje. V tem o-kviru je ta Cankarjev delavski križev pot dobil drugačno osvetljavo. Po tem kratkem predgovoru se je začela predstava, ki je v osmih podobah brez večjega presledka živo prikazala Jernejevo iskanje pravice, ki nekaterim še danes velja za izrazito marksistično delo, če že ne komunistično. Toda že 1. 1937 ga je črnogorski izgrajeni marksist Plemenac ogorčeno odklonil kot „mistiko, krščansko mistiko..., ki sicer brez križa vodi na breg v božje kraljestvo . . . Cankar — marksist ? Možgani se nam upirajo, ne morem verjeti“ (Sarajevski Pregled, 1937). Ob tej predstavi v Mendozi je to čutil tudi preprost možakar, ki je po predstavi izjavil, kot so mi rekli: „Nisem vedel, da je bil Cankar tako veren.“ . Cankarjevega Hlapca Jerneja vsak izobraženec pozna, zato o njem ne bomo pisali. Omenil bi samo par misli o tej predstavi. V okusnem programu z lepo ¡Smrekarjevo podobo Hlapca Jerneja iz prve izdaje pred 7‘0-imi leti, pravi, ja je tu igrani tekst dramatizacija ' igralca Vala Bratine. Rekli so mi, da ha tipkopisu ni napisano ime prireditelja, pač pa režiserja te ene prvih priredb v mariborskem gledališču. Ali je dramatizacija Bratine, ali Skrbinška, ali koga drugega, tu ne moremo ugotavljati in tudi nima pomena. Priredbi'se vidi, da ni prirejena kot drama z dejanjem in protidejanjem v notranji napetosti, temveč je ostala odrska ilustracija novele ter je zamišljena kot Jernejev monolog, podan vedno v novem okolju, v katerem' so stranske osebe samo potrebni situacijski rekviziti. Zato tudi stranske osebe morejo uspevati le v toliko, v kolikor more kdo podati res posebno karakteristiko svojemu tipu. Jernej je tam postavljen kot gora v ravnino ter vsa teža in u-speh igre zavisi od njegove kreacije. In v takem okolju je Hirsehegger ustvaril izrazit odrski lik, ki bi mogel imeti uspeh tudi v narodnih gledališčih. Odlična maska sedemdesetletnika, zvočen zatemnjen glas z lepo izgovarjavo, vidno vživetje v fiksno idejo pravice hlapca Jerneja in stopnjevanje emo- cije, je dalo nekaj nepozabnih prizorov (tako srečanje z otroki in jok v cesarski pisarni...) ;V celoti je bil ta Hir-scheggerjev Hlapec doživet in mojstr--ski in občinstvo ni štedilo s priznavanji in hvaležnostjo za tako lepo podan odrski monolog. — Hirsehegger je bil tudi režiser, ki je iz tako majhne slovenske skupnosti v Mepdozi mogel najti soigravce, ki so mogli dostojno prikazati okolje v katerem se je gibal hlapec. Čez dvajset oseb navaja gledališki list z imeni (res da je med temi sedem Hischegger-jev in sedem Bajdov! — od' očetov do vnukov). iNfe vem, kako naj bi označil to 'masovno ozadje Jernejevemu monologu? Morda je najboljši odrski tip podal pisar (S. Grošelj), prav oni, ki ga v seznamu oseb v Gledališkem listu ni. Odličen je bil potepuh (Miha Bajda); župan (E. Hirsehegger) mladi ¡Sitar ((P. Bajda) in gostačev študent (J. Šmon) so vidno izstopili iz okolja. Svoje maj-Tme vloge sta inteligentno prikazala mladi sodnik (J. .Bajda) in župnik (IS'. Grebenc). Jezični dohtar (G. Hirsche-gger), Vejavčev (ID. Žumer), kakor tudi odličen v maski šalander (Štirn J.). Sosed (J. Bajda) so imeli samo po par stavkov, pa so jih podali v harmoniji z 'drugimi. Ženske vloge so bile bolj statične,, kakor igravske, ki jih dramatiza-tor ni razvil; tako Sitarica (M. Žumer), tašča (K. Hisehegger), dekla (H. Hir-schegger). Bilo je še več stranskih oseb s par besedami, kot ječar ( NA DOLGO POT Takšno je bilo tudi verovanje na Tirolskem. Govorili smo večkrat o tem, in vsi z duhovniki vred smo verjeli, da lastovke res prinesejo srečo v hišo; zatorej ta reč ni, da bi človek zamahnil nad njo in jo kratkomalo zavrgel. Ljudstvo je tudi pri nas na Slovenskem imelo o tem čisto konkretne pojme: v hišo z lastovičjim gnezdom nikoli ne u-dari strela in tudi drugače ne more postati žrtev požara, ljudi sp ne primejo nevarne bolezni itd. Zato se človek teh urnih ptičic tako zelo veseli, jih vneto pozdravlja, ko iščejo, popravljajo ali gradijo mali dom pod njegovo streho, kakor pravi pesnik: Gostoljuben strop je moj, gnezda svoja nanj pripnite, tu valite, tu gojite srečnostni zarod svoj. -A kje se v življenju človeku nasmeje sreča, da bi se za vogalom že ne režala nesreča! Pesnik toži, da je njegov strop ostal prazen. V župnišču ni ostal prazen, a po tem, kar se je dogodilo, smo vsi njegovi prebivalci bili pod vplivom občutka, da grozi prebivalcem te hiše neka nezgoda, pa naj je kdo v to verjel ali pa je vse skup imel za navadno vražo. Moja žena se je rada pogovarjala z Martino, kadar sta se srečali ali na prostornem- hodniku pred našim stanovanjem, ali pa včasih tudi na dolgem balkonu v ozadju hiše, kjer so o-bešali perilo. Martina je bila pristna Tirolka in prijetno živahna, ki je znala prav' zanimivo povedati kaj p 'tirol-N skih ljudeh in navadah in to v krepkem domačem narečju. Ko je Minka enkrat med drugim omenila tudi usodo ubogih lastovk tik ob naših vratih, češ da je morda to slabo znamenje ravno za naju, je dostavila: „Odpravljava se na dolgo pot čez morje in se prav zares bojim, da naju čaka ene ali druge vrste nesreča.“ Ne da bi kaj pomišljala, je Martina hitro odgovorila z vso odločnostjo: „O, to ne velja za vaju, ki bosta zapustila to hišo!! Če pride kaj hudega, preti nam, ki v hiši stalno prebivamo in v nji ostanemo. Kar nič se ne bojte!“ Martina je imela prav. Še preden sva odšla, so se začele spremembe v farov-ški družini, dokler se niso končale s hudo nesrečo. Prvi je bil odpoklican iz fare kooperator Sebastijan v Salzburg. Premestitev mladega kaplana sama na sebi ni bila nič izrednega, še manj je to bila nesreča, saj je bil določen za višje mesto. Nadškof v 'Salzburgu je poznal nadpovprečno kvaliteto tega duhovnika, ki je ob vsaki priliki očitoval ostrino svojega intelekta. Vedno je bila prijetna debata z njim, ko je bilo mogoče opazovati na njem tip. ponosnega in, bi rekel, vase zaverovanega Tirolca. Midva sva Se dobro razumela in sva večkrat razpravljala o tekočih vprašanjih in pogledih na življenje in svet. Tako so v nadškofiji njegovi predstojniki mladega Baštla določili za nadaljnji študij teoloških ved, da bi dobil potem mesto profesorja na teološki fakulteti v Salzburgu. Midva z ženo bi bila gotovo obžalovala njegov odhod iz fare, ko bi ne bila tudi na tem, da v kratkem odpotujeva. Navadila sva se bila že na njegove pogoste obiske pri nas, njegovo stanovanje je bilo ravno nasproti našega, samo čez hodnik. Bil je torej res najbližji sosed. Malokateri dan je minil, da bi ne bil prišel vsaj na kratek klepet, bil je kar domač pri nas. Včasih je pripeljal tudi katerega svojih domačih, kadar so ga obiskali. Mama je bila inteligentna, postavna kmečka žena in je po navadi vzela s seboj mlado Sebastijanovo sestrico Lisej. Ko ga je nekoč Minka vprašala, katera izmed njiju bo pri njem za gospodinjo, ko bo dobil svojo faro, se je prav na kratko odrezal: „Nobena! In sicer zato ne, ker moja mati bi hotela namesto mene komandirati vso faro, češ, da sem samo njen ,Bua‘ (sin), Lisej pa naj se raje poroči, tako je bolj pametno.“ Seveda je vse to tako prisrčno in dobrodušno povedal, da se je videlo, da ne misli čisto tako kot pravi, in vsi smo se smejali. Medtem je župnik pletel svoje načrte. Tedaj je bilo -že dokončno odločeno, da jaz ne ostanem na svojem mestu in župnik je moral, hočeš nočeš, s tem računati. Da bo zgubil z menoj upravnika župnijskega urada, mu seveda ni bilo po godu; še manj mu je šlo v račun, da bo zgubil vodjo cerkvenega' petja. Da bi vse to padlo nazaj na ra-ipena brezbrižnega nadučitelja, si še misliti ni mogel in je bil trdno odločen, da do tega ne sme priti. Preveč je imel v sebi umetniške žilice in preveč je' cenil lepo petje. ,Nle. morem vedeti, na koliko kljuk je pritisnil in do kakšne mere je izrabil dar svoje prepričevalne zgovornosti. Vem le, da mu je uspelo najti in dobiti za novega koopferatorja duhovnika, obdarjenega s pevskimi talenti in toliko glasbeno šolanega, da se je po pravici moglo pričakovati, da bo novi kooperator tačas že ustaljeno tradicijo lepega zborovskega petja uspešno nadaljeval. Nekega dopoldne pripelje župnik v naše stanovanje tega novega gospoda in ga predstavi. Bil je po videzu srednje starosti. Naredil je name zelo dober vtis in sem pozneje župniku čestital k tej tako posrečeni rešitvi. Pa kako sva se začudila z ženo, skoraj prestrašila, ko sva komaj nekaj tednov po prihodu v novi svet dobila pošto iz Tirola, da je novi kaplan v fflopfgartnu nenadoma umrl. Pravim, da sva se prestrašila zato, ker se nisva mogla ubraniti misli, da je Martina imela prav s svojo napovedjo, da nesreča lastovk pomeni nesrečo za hišo in nje družino. 'A to je bil šele začetek. Prišlo je kmalu še hujše. Po prihodu v Ameriko sem .ostal z župnikom v Hopfgartnu v pismenih stikih. Nobenkrat ni namignil-, da bi bilo z njegovim zdravjem kaj napak. Tudi ni bilo v času mojega tesnega sodelovanja z njim nobenega vidnega znaka, da bi se ne veselil dobrega zdravja. Toda komaj dobrega pol leta po prihodu v Ameriko najdeni v pismu msgr. Jagodica —. osmrtnico. Ko zagledam na črno obrobljenem listu ime, mi je od bolestnega presenečenja skoro padlo pismo iz rok in malo je manjkalo, da nisem na glas zaplakal. ¡Stalo je zapisano, da je Bog, gospodar življenja in smrti nenadoma poklical k sebi zvestega služabnika, župnika in duhovnega gospoda Alfreda Ederja, duhovnega pastirja na župniji Hopfgarten v Tirolu. Ave, Alfred Eder, anima eandida! Ustavilo se je srce resničnega duhovnika Gospodovega. Srce našega prijatelja in dobrotnika. V duhu sem zagledal mrtvo lastovičje gnezdo v kotu na hodniku drugega nadstropja hopfgartenskega župnišča, pred očmi mi je stopila tragika, ki je sedaj prišla nad vso hišo — še preden so se drobne ptice spet vrnile iz južnih krajev. Slovo... Vrnimo se sedaj v Hopfgarten, kjer se dva begunca odpravljata na pot čez široko morje. Človek se venomer poslavlja, življenje -je dolga veriga samega poslavljanja od živih in mrtvih, od krajev in reči — za vedno. Bog v svoji dobroti zelo pogosto o-čem prikrije bodočnost in olajša slovo, ki je hudo in bridko. Tako je bilo prikrito tudi našim očem, da se poslavljamo od domovine za zmeraj, ko smo se vzpenjali po ljubeljskih klancih, človek je tako ustvarjen, da se v težkem položaju z zaupanjem in verno oklene vsake bilke, ki bi mogla pripomoči k ugodnemu izidu iz obupne situacije. Mislim, da je v takem ustroju človeške duševnosti velik zaklad tolažbe in u-tehe. Desetkrat huje in težje bi človek prenesel kritične trenutke svojega življenja, če bi vnaprej natanko vedel, kaj ga čaka, in bi mu ne bilo dano oprijemati se umišljenih, nerealnih utvar in pretvez kot da bi bilo vse to velike vrednosti in pomena.