BORCI PO ŠTIRIDESETIH LETIH
Prisluhnimo pošteno mislečim
Vsak mlad človek sl v misllh gradi svojo prlhodnost, plete svoje sanje In si po svoje zamišlja družbo, v kateri bo jutri živel. Tudi mladi so pred več kot štirimi desetletji imeli svoje ideale, povezane s socialno revolucijo In krvavo vojno proti okupatorjem. Obetali so si povsem nov svet, nove odnose med Ijudmi, nov čas. In prav to, kako so si predstavljali življenje v osvobojeni domovini, kakšno družbo so si zamišljali, kakšno ureditev In kakšne medsebojne odnose Ijudi v novi socialistični družbi, smo povprašali tri nekdanje revoludonarje. Resnici na l/ubo je treba reči, da smo jih težko doblli. Čas njihove mladosti in njihovih ide-alovje že zelo oddaljen in tudi naš družbeni razvojje ubral neslutene poti z nesluteniml razsežnostmi v teh zadnjih desetletjih. Nekaterl so preprosto pozabili na svoje nekdanje sanje, drugl so se sprijaznili s tistim, kar so doživeli v novih časlh, tretji pa so se umaknili v svoj svet
Zajemalo se je s preveliko žlico
Jule Sočan, nekdanji direk-tor Javne razstvetjjave, je že
vrsto let v pokoju, ker je sledil načelu tistih, ki pravyo, da se morajo tudi mladi prebiti na vodilna delovna mesta in se izkazati. Pred vojno je bil zna-ni Jjubljanski nogometaš in kot športnik se je družil s ti-skarji, ki so tedaj sloveli kot naprednjaki. Potegnili so ga v OF, da je prenašal ilegalno li-teraturo in se pri tem posebej izkazal, saj je organiziral pra-yo mrežo raznašalcev. Postal je član rajonskega komiteja KP za ožjo Ljubljano in kot tak je organiziral narodno zaš-čito po podjetjih in ustano-vah. Dobil je ilegalno ime To-maž Skala. Spomladi leta 1942 je ta organizacija štela že 1500 članov, ki so trosili leta-ke, obešali zastave, pisali po zidovih. Vodil je akcijo, ko so na Bregu ob Ljubljanici iz-pred zaprepaščenih financar-jev odnesli iz rgihovega skla-dišča polno municije in pu-ške, ki so jih bili naložili v
vreče. Nazadnje so vsena-grabljeno naložili v voz za pre-važanje gnoja in tako je orožje srečno prispelo v gozdove.
Jule Sočan je postal koman-dant Šercerjevega bataljona in bil med tistimi, ki so na-padli vlak pri Verdu in tako rešili pred internacjjo okrog 350 Slovencev. Po roški ofen-zivi je prešel med obveščeval-ce v Tomšičevi brigadi, potem v glavni štab za obveščanje in ko je prišla svoboda, se je zna-šel v komandi mesta. Za njim je bila resnično trda pot in ni čudno, da se je po vojni tako zagnal na delo, da je po ves dan prebil na delovnem me-stu, ne da bi gledal na uro.
»Kako sem si predstavljal novo družbo?« je začel odgo-varjati na zastavljeno vpraša-nje počasi in preudamo. »Kar težko bi vam to opisal po toli-kih letih. Po pravici poveda-no, nisem imel kaj dosti poj-ma o tem. Poslušal sem očeta, ki je bil pri Sokolu, moje ti-skarje in vse, kar me je pred-vsem gnalo v boj, je bilo to, da Italijani in Nemci nimajo kaj početi na naših tleh in da jih je treba pregnati. Po naravi sem bil idealist, o sistemu pa pravzaprav sploh nisem dosti razmišijal: verjel sem tistim, ki so mi ga slikali z najlepšimi barvami. Res je predvsem to, da si nikoli nisem predstavljal krize, v kakršni smo se danes znašli. Osnovna napaka sledi v bistvu iz tega, da niso ures-ničevali zapisanih sklepov na vseh ravneh. Tako ni čudno, da se že leta in leta pogovarja-jo ene in iste reči, da se govor-niki ponavtiajo v nedogled. Včasih me je skoraj sram, da sem bil partizan, če pomislim, s kako velikanskimi žlicami se je kasneje zajemalo, mi pa smo  zrasli  iz  poštenosti in
skromnosti. Med NOB smo kaznovali za kosečk ukrade-nega kruha, potem pa so mno-gi razmetavli z milyoni in mi-lijardami, ne da bi bili za to kaznovani.«   .
Privilegiji so nam bili tuji
Prva diplomirana gradbena inženirka v Slovenji je bila Sonja Lapajne-Oblak, ki je moški dolgo niso hotelu priz-nati za sebi enako in tako je začela kot uslužbenka na ban-ski upravi. Šele v novi Jugo-slaviji je prišlo ryeno znanje iz gradbeništva do polne velja-ve: bila je direktorica za plan Novega Beograda, direktorica projektivnega zavoda, plan-ska direktorica Gradisa in se upokojila kot direktorica pro-jektivnega ateljeja v Ljub-yani.
V napredne tokove predvoj-nega časa jo je potegnil mož, prekaljeni komunist. Najbolj jo je bolelo, je rekla, ko je gle-dala, kako so Italijani prodira-li v Ljubljano brez slehemega odpora in tedaj je v njej tudi zrasel gnev, ki ga je tešila s svojim aktivističnim delom y OF od vsega začetka. Postavi-li so jo za partijsko sekretarko rajona Poljane, dokler je leta 1943 niso dobili v roke Itali-jani.
»Hudo smo bile pretepene skupaj s sodelavkami, vendar nismo ničesar izdale. Na srečo so naši aktivisti uničili vse moje dokumente še pred pri-hodom Nemcev in tako so me le-ti izpustili iz zapora, saj ni bilo nobene obtožbe,« je po-vedala.
Razumljivo je, da je delala naprej kot ilegalka. Leto ka-sneje so jo skupaj z možem aretirali in poslali v Ravenns-briick, moža pa v Dachau, od koder se ni več vrnil. Osvobo-
Nakdanja partlzanka In borka Zora Maležlč tlvi danes v krogu svojlh vnukov
ditev je tako dočakala v daljni Nemčiji hudo bolna in izčrpa-na. Pripeljali so jo z bolniškim transportom. Kmalu je okre-vala in se vrgla na delo. Dejala je, da so v tistih časih obnove domovine tako delali, da niso spraševali ne za čas ne za pla-če in bili kljub temu srečni.
»Svobodo smo si slikali z zlatimi barvami, ko se ne bo potrebno nikogar bati, ko bo-mo vsi enaki, srečni, solidarni drug z drugim. In prva povoj-na leta je tako tudi kazalo, z manjšimi odkloni, seveda. Potem so si nekateri začeli ga-biti privilegije, si deliti nera-zumjjivo visoke plače in se obnašati, kakor da živyo v bo-gatem kapitalizmu. Zato smo danes tam, kjer smo, kaj bi razlagala. Ne rečem, da se ni veliko naredilo, veliko dose-glo, a vse to bi lahko imeli tudi z malo več poštenega de-la in z manjšimi razlikami m med Ijudmi. Socialne razlike * mi danes najboy' bijejo v oči in ne nazadnje me motijo stari funkcionaiji, ki se vrtijo na vrti^jaku oblasti in nočejo pre-pustiti mesta mladim, zagna-nim, oboroženim s sodobnim znaryem, ki bi lahko veliko pripomogli k temu, da bi se izvlekli iz krize.«
Prveč smo g^radili na pravicah, premalo na dolžnostih
i
Zora Maleiič, diplomirana inženirka kemije, živi danes mimo življenje upokojenke in se z vsem žarom predaja trem navihanim vnukom. Varuje jih v dopoldanskem času, ko sta njena poročena otroka na delu. To je izredno vitalna, po-končna ženska, ki je vedno vedela, kaj hoče.
Za seboj ima burno življe-nje, težko mladost, ki se je ka-lila v revolucyi. Kot študent-ka se je gibala v krogu na-prednih študentov v Ljublja-ni in se takoj po okupaciji leta
1941 vkjjučila v Osvobodilno fronto. Delu na terenu se je predala z vsem mladostnim žarom mlade intelektualke, doklersi leto kasneje ni nade-la puške na ramena in odšla med borce v gozdove. Od tam se je čez nekajčasa spet vmila v LjubUano, kjer so jo potre-bovali za aktivistično delo. Ko ji je začelo goreti pod nogami, se je spet podala med partiza-ne in vztrajala vse do konca vojne. Potem je končala štu-dy in večino let prebila kot profesorica, nazadrye pa kot ravnateyica tehniške šole.
»Mlad človek je zagnan, poln načrtov, idealov. Tedaj smo sanajli, kako bomo spre-menili svet, vendar pa ideali v svojem bistvu ne morejo biti nikoli doseženi. Vse je precej drugače, kot smo si bili zami-šljali. Seveda ne morem reči, da je vse slabo. Veliko smo dosegli, ni kaj, vendar pa je vmes zraslo preveč plevela, da bi smeli misliti samo na dosežke in se uspavati,« je razmišljala in nadaljevala:
»Moti me, da smo vse doslej mahali samo s pravicami, za-nemaijali pa dolžnosti in to tiste, ki jih delo nosi v sebi. Pozabljamo, da imamo lahko samo tisto, kar sami naredimo in nič več.«
Zato je Zori Maležič nekaj povsem nerazumljivega, da zdaj na veliko govorimo o skrajšanju delovnega časa, namesto da bi poudaijali, ka-ko je treba več in bolje delati, da ni važna prisotnost na de-lovnem mestu, marveč je po-membno tisto, kar narediš.
»Predvsem pa so naši odgo-vorni vse premalo poslušali nasvete in kritiko poštenih, dobro mislečih ljudi. Naj zdaj nikar ne govorijo, kaj vse ne-kateri počenjajo in kaj vse se ponekod dogaja. Naj pridejo z imeni in s konkretnimi krivci na dan,« je rekla za konec Zo-ra Maležič.
Albina Admič
N.